Možicelj
Iplližal se je god našega Stanka. Teden dni preje se ||p je pripravljal nanj. Ves pokoren je postal in miren in priljuden. Palca ni več vtikal v usta, umil se je vsak dan po trikrat in tudi na cesto v blato ni več silil. Jedel je vse od kraja, in če so mu mati ukazali, naj ziblje malo Tončko, je takoj ubogal in zibal je, da je
S2   166  PS
zibel kar odskakovala. In vse to samo zato, da bi se prikupil mami in dobil za god tako zaželjenega mo-žiclja — takega, ki ga je treba samo postaviti na mizo, pa se ziblje dolgo časa kar samodsebe, kot bi bil živ. ln smeje se in moli tak možicelj iz ust dolg, rdcč jezik kakor škrateljček. Pa tnehek je — popolnoma drugačen kot oni konj, ki ga je lani prinesel Miklavž . . .
Jej, jej, moj možicelj!" je vzkliknil Stanko, ko je v jutro svojega godovnega dneva zagledal na mizi možiclja, ki se je venomer zibal.
V sami srajci je skočil k možiclju srečni Stanko, in  do   opoldne  ga ni bilo mogoče spraviti od rnize
O (a presneti možicelj, — ki je Stanka tako zelo ztnotil, da se je celo dopoldne menda prvič v živ-Ijenju tako z veseljem — postil!                 Gnjevoš