0 solskcm spraševanji.#) Konec šolskega Ieta je tudi že prišel za učitelje na deželi. Treba je pokazati, kaj smo zopet pretečeno šolsko leto storili na šolskem polji. Učenci kažpjo, kaj in koliko so se naučili, učeniki pa, kako so kaj svoje dolžnosti spolnovali. Dan šolskpga spraševanja je toraj za učence in učitelja zeld važen. Solsko spraševanje daje učiteljem in njihovim prednikoin ») Nekoliko zakasnjeno. Vnim. Iepo priliko, da starše prepričajo, kaj dobra šola koristi. Skušnje nas učijo, kako poverhne misli imajo Ijudje sploh od naših šol, in kako malo cenijo učitelja in sad njegovega truda. To pa izvira večkrat iz nevednosti, kpr se starši nikoli ne prepričajo, kaj sp otroci vse v šoli učijo, in kako tpžko daje za učitelja tako veliko število učencev dan na dan podučevati. Vsega tega se pa starši lahko prepričajo pri šolskem spraševanji. Hvale vrpdno je toraj po enih krajih, da duhovni gospodje o koncu šolskpga leta starše v cerkvi k solskemu spraševanju povabijo in da tudi skerbe, da se la dan slovesno obhaja. Tako vidijo starši, kako zelo skerbe njih spredniki — duhovski in deželski gospodje — za blagor rijihovih otrok, ker se te slovesnosti tako obilno udeležujejo; vidijo pa tudi učitelja med učpnci, kako se Ijubeznjivo z njimi pogovarja i. t. d.; in tako priznajo potem tpžavni in trudopolni slan učitoljev, dobijo v ljubezai do njiliovih otrok vpsplje do šole, ljubijo učitelja, ga spoštujejo, in so mu za njpgov trud zmiraj Iivaležni. K vsaki šolski preskušnji naj bi se pa (udi bližnji učitelji povabili; zakaj zplo bi učiteljpm korislilo, ko bi metodiko in druge šolske zadpve nied sabo ogledovali in primerjali svojo robo z drugo. Kar eden pri svojem bralu dobrpga opazi, naj lepo za se prihrani in drugo leto tudi sam poskuša ; če pa ne gre povsod vse ravno gladko, naj učitelj tpga nikar očitno vpričo drugih — znabiti še v tej reči nevednih Ijudi — ne graja. Take pomanjkljivosti si smejo učitelji na sanipm pri svojih zborih razodeti, pa še takrat le spodobno, da se ne dotakne kdo kake osebnosti. K šolskim preskušnjam pa pridejo včasih tudi taki, ki so Ijudskim šolam in vsaki narodni omiki nasprotni, — kteri mislijo, da je šole le nezgoda časov na noge spravila, in jim je sploh omika Jjudstva tern v peti. Xekteri taki puhloslovci pravijo, kadar bo se vse zučilo, bo začela pa vera pešati i. t. d. Taki možje vse napake ljudstva in sploh vse hudo omiki prištevajo, zraven pa ne pomislijo, če ravno dobro vpjo, da povsod in vspIpj so le tisti narodi dušpvno in matprialno napredovali, ktpri so šole kot glavno podlago izobraženja spoznali. Taki raožje tudi ne vpjo, ali pa nočpjo vediti, kdo se je pervi v šoli ukvarjal, kdo je šole vstanovil in kaj je podlaga vspga učenja v naših šolali. Od tph nasprotnikov omenim le memo grede, in kpr jaz posebno velikrat v take priložnosti pridem, da se uiorem s takimi nasprotniki boriti. Ce pa tovarš tovaršu svoje nadloge potoži, je obema ložeje pri sercu. Da bi pa starši in vsi drugi poslušavci zares spoznali, da šola njihovim otrokom veliko koristi, je potrebno, da je učitelj ne le med letom pridpn in skerben v spolnovanji svojih dolžnost, teinuč da je tudi dobro in tako premeden v svojem poklicu, da zna v kratkem času in tudi prijetno pokazati, kaj da je otroke v enem letu naučil. Marsikteri učitplj je med letom zeld priden in si veliko Iruda prizadene, pri preskušnji se pa tako leseno in nevkretno obnaša, da poslušavci z glavo majejo, in večkrat se kak revež tako kam zaplete, da se brez sramote rešiti ne more. To sp pospbno rado prigodi', če se učitelj za šolske nauke ni dobro pripravljal. Pripravljati pa se je treba za vsaki nauk posebej. Pospbno naj se učitelji po slov. - neniških šolali dobro izurijo v prpstavljanji npmških beril v sJovensko. Skušnja uči, da nektpri učitelji ravno v tpm predmelu veliko smcšnih pomot napravljajo, kar pa človeka le sramoti. Smesno in žalostno je bilo Iansko Ipto pri neki preskušnji slišati taki le pogovor: Učenec: Ribič, der Fischer. Učenik: Komu pravimo ribič? Učpnec: Tistemu, kteri ribe lovi. Učenik: XToja! kteri se pri vodi gori derži, je ribič. Janez, beri ti en ,,štikelc* naprej! Ali pa: 4 od 4 gre gori i. t. d. Taki pregreški so pravi dokaz, kako eni učitelji slabo napredujpjo. Ravno tako pa tudi ni prav, da si nekteri učitelji, kteri so za slovensčino pospbno vnpti, z nemsčino ne upajo na dan. To se zgodi pri branji nemških beril in pri obdelovanji praktične gramatike. Kjer je šola slov.-nemška, naj se učiteij ne boji pokazati, da se otroci na podlagi materinskpga jezika tudi nemsčine učijo. Zraven naj tudi učitelj pokaže, da je on obema jezikoma kos in nobenemu nasproten. Srednja pot je tudi tukaj naj boljša. Sklppoma naj še nekaj svptujpm, kar se večidel povsod pogreša, in to je: XTaj bi se pri konecletni preskušnji zapisniki pridnosti in naprpdka tudi od nedeljskih nčencev in učenk poslušavcem pokazali. Otroci, kteri v nedeljsko šolo hodijo, so v naj nevarniši dobi. Zato bi bilo dobro pri npdpljskih učencih posebno za vedenje zunaj šole skerbeti. Pridne učence 17* In učenke naj bi pri preskušnji očitno pohvalili in tudi v zlate bukve zapisali. To bi spodbujalo večje učence, da bi se lepše vedli zunej šole, in marsiktpri deček in marsiktera deklica bi ohranil ali ohranila znabiti za zmiraj nepokvarjeno — nedolžno serce. To so moje misli in nasveti o konecletnem šolskem spraševanji. Prpgovor pa pravi: ,,Več Ijudi, več ve". XTaj tedaj tudi kdo drugi še kaj pove od tega. Gotovo bo to všpč našemu ^Tovaršu*. *) Rodoijub.