S L AY I S T I С N A REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZiK ш - LJUBLJANA XIV. LETNIK, 1-4 1963 C RAZPRAVE Bratko Kreft: Dostojevski in ntopični socializem ................................................1 Jakob Rigler: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu .. 25 Marja Boršnik: Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom ...........................................................79 Tine Logar: Sistem dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih ............ill Emil Štampar: Radnik u djelima hrvatskih realista ............................................133 Boris Paternu: Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti ................153 Rozka Štefan: Prešeren in Mickiewicz ......................................................................181 ZAPISKI IN GRADIVO ..................................................199 / OB NOVEM SLOVENSKEM PRAVOPISU ............................................................211 \ KNJIŽNA POROČILA IN OCENE ............................................................................229 ) Uredniški odbor: FRANCE BEZLAJ, ANTON OCV1RK, DUŠAN PtfJEVEC, SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo d Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji i odbor: FRANCE BEZLAJ, ANTON OCV1RK, DUŠAN РЏ JOSIP VIDMAR Rokopise sprejema odgovorni urednik ANTON OCVIRK Valvazorjeva 1, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk: CP DELO - obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani S LAVI STIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK LETNIK XIV 1 9 6 5 L J U В L J A N A Č 91191 C f-t-tqj f Uredniški odbor FRANCE BEZLAJ ANTON ОСVIRK DUŠAN PIRJEVEC JOSIP VIDMAR Odgovorni urednik ANTON OCVIRK Izdajajo SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI INŠTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK INSTITUT ZA LITERATURE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE Za založbo odgovoren Ivan Bratko OBRAT TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI Založnica Tiska CP DELO PO Är KAZALO RAZPRAVE Boršnik Marja: Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom ...................... 79 Kreft Bratko: Dostojevski in utopični socializem ............ 1 Logar Tine: Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih ................................................ 111 Paternu Boris: Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti ................................................... 153 Rigler Jakob: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu .............................................. 25 Stampar Emil: Radnik u djelima hrvatskih realista ......... 133 Stefan Rozka: Prešeren in Mickiewicz ...................... 181 ZAPISKI IN GRADIVO Bezlaj France: Ob izidu poskusnega snopiča etimološkega slovarja slovenskega jezika .............................. 209 Smolej Viktor: Nekaj predlog za slovenske partizanske pesmi 199 Toporišič Jože: Zamenjava tonemske opozicije s kvantitetno v možčanskem govoru brežiškega Posavja ............... 206 OB NOVEM SLOVENSKEM PRAVOPISU Urbaniič Boris: Problem >bravca« .......................... 211 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Ricliaril C. Lewanski: A Bibliography of slavic Dictionaries (Fruncè Nooak) ......................................... 229 TABLES DES MATIERES ARTICLES DE FOND Boršnik M ar ja: Les variations de style dans la littérature Slovène entre le réalisme classique et le réalisme moderne .. 79 Kreft Br at ko: Dostojevski et le socialisme utopique ......... 1 Logar Tine: Le système des phonèmes vocaliques longs dans les dialectes slovènes ................................... 111 Paternu Boris: La naissance de la théorie du réalisme dans la littérature slovène ...................................... 153 Ri gier Jakob: Les étapes fondamentales dans l'évolution du vocalisme slovène ...................................... 25 Štampar Emil: L'ouvrier dans les oeuvres des réalistes croates 133 Stefan Rozka: Prešeren et Mickiewicz ....................... 181 NOTES ET DOCUMENTS Bezlaj France: A l'occasion de la parution du fascicule spécimen du dictionnaire étymologique de la langue slovène . 209 Smolej Viktor: Quelques modèles des chants des partisans slovènes ................................................... 199 Toporišič Jože: La substitution de l'opposition de tonème par la quantité dans le parler du village Mostec ............ 206 REMARQUES SUR LE NOUVEL ORTHOGRAPHE SLOVÈNE Urbančič Boris: Le problème du «bravée» ................... 211 « COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE Richard C. Leroanski: A Bibliography of sluvic Dictionaries (France Novak) ......................................... 229 Br at k o Kreft DOSTOJEVSKI IN UTOPIČNI SOCIALIZEM (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963) Čeprav se je že marsikdo ukvarjal z vprašanjem odnosa Dostojevskega do utopičnega socializma, ni problem še izčrpan, zlasti pa je še zmeraj premalo jasno, kateri utopični socialist je bil Dostojevskemu najbližji. Najobičajnejša trditev večine je, da je bil mladi Dostojevski, ko je bil član kluba petraševcev, fourierist.1 Pri vsej vnemi nisem doslej odkril še nobene razprave, ki bi s podrobno analizo soočila to ali ono idejo mladega, pa tudi poznejšega Dostojevskega z idejami francoskega socialista-utopista Charlesa Fouriera (1772—1837). Poleg raznih domnev in sklepanj je trditev, da je bil Dostojevski fourierist, nemara najbolj izzval njegov roniun Besi. V njem namreč omenja Fouriera večkrat in tudi o njegovih falansterijali je nekaj besedi. Spričo razvoja Dostojevskega na prisilnem delu, v prisilni vojaščini in pozneje, ko je prišel spet na svobodo, tja do njegove smrti, pa se mi je prevzeta trditev, da je bil fourierist, zelo omajula. Prav tako je oznaka, da je bil vsaj mladi Dostojevski utopični socialist, prevnanja in premalo stvarna. 1 Prim. V. Ermilov, F. M. Dostoevskij, Cosizdat Moskva 1956, str. 26: »V štiridesetih letili je bil pod silnim vplivom protitlačanskih, demokratičnih idej, s pre meša ni m i s koncepcijami utopičnega socializma, predvsem s Fourierovim. '/. nasprotne strani pa pravi K. Močulski v svoji knjigi o Dostojevskem, YMCA-1'RESS, Pariz 1947, str. 95, da je veroval Dostojevski v ideje Saint-Simona, Fouriera in Proudhona itd. Nobeden pa ne dokazuje tega globlje. M. Gus pravi v svoji knjigi »Idei i obrazy F. M. Dostoevskogo« (Cosizdat, Moskva 1962, str. 95). da si Dostojevski ni dobro prisvojil fourieri/.ina, kar so mu celo nekateri očitali, pač pa se je priključil Spešnevu, pri katerem so našli ob aretaciji glavno delo francoskega utopičnega socialista-materialista »Code de la Communauté« Dé-/a mie j a, nasprotnika religiozno-socialističnih idej Cabeta in Lamennaisa. Marx "in Engels pravita o idejah Dézamieja, da razvija kakor Gay, Owen itd. v njih »nauk materializma kot nauk realnega humanizma in kot logično osnovo komunizma« (K. Marx-Fr. Engels Werke, Dietz Verlag Berlin 1959, 2. zv„ str. 139, v spisu »Die heilige Familie«. VI. poglavje). 1 i Kakšen utopični socialist in katere smeri, kajti utopični socializem je splošna oznaka vsega tistega socializma, ki nastopa pred znanstvenim socializmom Marxa in Engelsa od Thomasa Moora (1478—1535) dalje. Utopični socializem ni neko popolnoma enotno politično ali filozofsko-socialno gibanje in nazor, marveč je vsaj v tistih vprašanjih, ki nas pri Dostojevskem najbolj zanimajo, diferenciran, včasih pa celo med seboj nasproten. So n. pr. socialisti-utopisti, ki so blizu ateizmu (Robert Owen, 1771—1858), še več pa jih je, ki so deisti (Thomas Moore, Tommaso Cam-panella, 1568—1639, Saint-Simon. 1760—1825 itd.), čeprav se v teh ali drugih socialnih prizadevanjih bolj ali manj zbližujejo ali pa se celo krijejo. Zato je socialistov-utopistov več vrst in osnovno vprašanje razmerja Dostojevskega in njegovih socialno-utopičnih in religioznih idej do utopičnega socializma je: kateri socialist-utopist je mogel biti Dostojev-skemu, poznejšemu neutrudnemu in strastnemu bogoiskatelju in bogo-tvorcu, najbližji. Pri katerem je našel največ tega, kar je sam iskal in kar si je sam želel, da bi bilo. 1 V Zimskih zapiskih o letnih vtisih, ki jih je objavil- Dostojevski v svojem časopisu »Vremja« leta 1862 (februar-marec), omenja francoskega socialista-utopista Louisa Bianca (1811—1882), vštric z njim pa omenja tudi vodjo francoske republikanske opozicije Alexandra Ledru-Rollina (1807—1874). Pred njima pa je zabeležil še George Sandovo (1804—1876) in socialista-anarhista Pierra Josepha Proudhona (1809 do 1865). Dostojevski govori o njih v zvezi z vprašanjem zahodne kulture in njenih odmevov v Rusiji. Pri tem izreka nenavadno trditev, da je bil po njegovem mnenju celo Belinski »skrivni slavjanofil«, čeprav se je močno zgledoval na Zahod. Dostojevski pravi: »Spominjam se petnajst let nazaj, ko sem se spoznal z Belinskim, spominjam se, s kakšnim pobožnim spoštovanjem, ki se je sprevračalo že v čudaštvo, se je ves tisti krožek klanjal pred Zahodom, to se pravi predvsem pred Francijo. Tedaj je bila v modi Francija — to je bilo šestinštiridesetega leta. In ne le to, da so se oboževala takšna imena, kakor George Sand, Proudhon in drugi, ali spoštovali takšni, kakor Louis Blanc. Ledru-Rollin . .. itd.« г F. M. Dostoevskij, Sobranie sočinenij, Gosizdat Moskva 19%, t. IV. str. 67. V nadaljnjem meni, da so častili tudi takšne, ki tega niso bili vredni, ker so bili bolj muhe enodnevnice. Ta gnevna pripomba ne izhaja iz njegovega premišljevanja o utopičnem socializmu, marveč je v zvezi z vprašanjem vzhodnjaštva (slavjanofilstva) in zahodnjaštva. Zato. so za nas važna le gornja imena in pa ugibanje o tistih, ki jih omenja na sploh, ne pa imenoma, kar je gotovo storil vsaj delno zaradi cenzure, prav tako pa zaradi samega sebe, saj je komaj teklo tretje leto, kar se je vrnil iz pregnanstva (prisilne vojaščine). V poglavju Stari ljudje, ki ga je objavil leta 1873 v svojem Pisateljevem dnevniku, ko se spominja Belinskega, Hercena in socialističnega gibanja štiridesetih let, pravi med drugim: »Ti gibarji človeštva, h katerim bi se naj priključil Krist, so bili Francozi: predvsem George Sand, zdaj popolnoma pozabljeni Cabet, Pierre Leroux in Proudhon, ki je takrat komaj začel svojo dejavnost. Te štiri, kolikor se spominjam, je Belinski takrat najbolj cenil. Fourier še zdaleč ni bil tako cenjen. O njih se je razgovarjalo cele večere. Bil pa je še neki Nemec, pred katerim se je Belinski zelo klanjal — Feuerbach. (Belinski se vse življenje ni mogel naučiti nobenega tujega jezika, izgovarjal je Fijerbali.) O Straussu se je govorilo s pobožnim spoštovanjem.«3 V tem odstavku sta omenjeni dve novi imeni: Etienne Cabet in Pierre Leroux. Vse pa jib omenja v zvezi z nazareškim tesarjem, s Kristusom, ki bi naj ne bil le glasnik neke nove vere, marveč tudi novega, pravičnejšega socialnega reda. Tako so namreč mislili Pierre Leroux, George Sand, zlasti pa Etienne Cabet, pred njim pa med francoskimi socialisti — Saint-Simon. Vprašanje, k' je še zmeraj pereče in ki tudi še zmeraj ni zadovoljivo rešeno, je vprašanje religioznosti in religioznih idej Dostojevskega, ki jih je s tolikšno strastjo, posredno ali neposredno, izpovedoval v največjih delili, napisanih po prisilnem delu in vojaščini. Tu gre predvsem za Zločin in kazen, za Idiota, za Bese, za Mladca in za Brate Karamazooe. Njegovo religioznost istovetijo mnogi z napredne in konservativne strani z dogmatičnostjo pravoslavne cerkve, kakor istovetijo nekateri tudi vse njegove politične nazore s carskim samodržavjem. Eno in drugo bi naj bilo dokaz rcakcionarstva njegovih nazorov, odpoved in izdaja mladostnih idealov, zaradi katerih je prišel že na morišče, izdaja vsega, kar se je imelo v tisti dobi za revolucionarno in napredno. Hkrati s tem 3 F. M. Dostoevskij, Dnevnik pisatelja za 1873 god. Izdat. 1. P. Ladyznikova, Berlin 1922, str. 221. pa vendarle poudarjajo vsi njegov globoki humanizem. Če je v njegovih nazorih veliko nasprotij, je prav tako veliko nasprotij v ocenah njegovega dela in nazorov. Ali je res njegova religioznost zgolj posledica »konvertitstva« in ali je bil res cerkveno pravoveren? Ali imajo prdv tisti, ki trdijo, da sploh ni bil niti za svojega revolucionarstva ateist. Ker ni dovolj neposrednih in jasnih dokazov, iz katerih bi si mogli brez težav in neposredno obnoviti njegove nazore pred obsodbo in po vrnitvi iz pregnanstva, se moramo zadovoljiti s tistimi, ki so in ki se nam zdijo vendarle toliko pomembni, hkrati pa tudi značilni zanj. da si po njih moremo vsaj v glavnih obrisih ustvariti razvoj in podobo njegovega miselnega sveta.4 V zvezi z njegovo religioznostjo oziroma osebno vero in nevero (kajti prepričan sem, da so besede, ki jih reče Satov v Besih na vprašanje, če veruje v Boga, ko pravi, da bo veroval, da so te besede neovrgljivo avtobiografske) je zelo pomembno, če ni v okviru tega vprašanja sploh najodločilnejši njegov odnos do nazareškega tesarja. S tem vprašanjem se ni ukvarjal na poseben način takrat le 011, marveč mnogi misleci in pisatelji tistega časa, prav tako pa nekateri utopični socialisti. Odnos zadnjih, vsaj nekaterih, do nazareškega tesarja in njegovih idej ni niti oficialno cerkven (pri tem mislim na vse krščanske cerkve), marveč krivoverski in razkolniški, ker ni z oficialno cerkveno linijo v soglasju, marveč ji je pri mnogih (Cabet itd.) celo nasproten. Komu je torej bil Dostojevski s svojimi religioznimi nazori bližji: oficialni ali neoficialni liniji, cerkvi ali socialistom-utopistom? In kje je mogel najti oporo, pobudo in zgled za tisto, kar se je nemara netilo v njem tudi že oh lastnih mladostnih doživetjih in spoznanjih? Pri razmišljanju o tem vprašanju 11e smemo namreč pozabiti na doživetja in vtise, ki jih je v mladem, senzibilnem Dostojevskem izzivala okolica in življenje samo. V že omenjenem sestavku Stari ljudje omenja tudi Renanovo knjigo Vie de Jésus, ki je zbudila veliko prahu v 19. stoletju in ki je bila vsem 4 K. Močulski, ki 11111 ni mogoče očitati tendenčnih revolucionarnih idej, ko je pisal svojo monografijo o Dostojevskem (YMCA-PRESS, Pariz 1947), pravi na str. 99: »Dostojevski je goreče sprejel ateistični nazor Belinskega.c Ko citira izpoved Dostojevskega v »Dnevniku pisatelja« iz leta 1873, pravi Močulski: »Te besede ne zapuščajo nobenega dvoma: Belinski je usmeril Dostojevskega v svojo vero; .goreče' je ta sprejel ves njegov ateistični komunizem.t Pri tem je dal M: natisniti zadnji dve besedi z debelimi črkami. Torej je bil mladi D. tudi po mnenju Močulskega ateist, ker je tako zapisal in izpovedal sam Dostojevski. krščanskim cerkvam tudi v stari Jugoslaviji še zmeraj tako nevarna, da je moral hrvaški prevod kmalu po izidu zginiti iz javnosti. Pisca te knjige, Renana, kljub vsemu Dostojevski pohvali pred Belinskim, ki je kot ateist v svojem nasprotovanju vsakršni religiji omalovaževal tudi vlogo in pomen Krista, naj si jo vzamemo kot božansko ali človeško ali zgolj mitsko osebnost. Med zgoraj omenjenimi utopičnimi socialisti so se z vprašanjem Kristovega nauka in rešitve socialnih vprašanj ukvarjali zlasti George Sandova, Pierre Leroux in Etienne Cabet, ki ga je moral Dostojevski dobro poznati, sicer bi ga ne omenjal vštric z George Sandovo, ki je poleg Gogolja, Balzaca in Dickensa osrednji njegov mladostni pisateljski vzor. Zanimivo pa je, da ne omenja Dostojevski na tem mestu tudi Saint-Simona. S stališča znanstvenega socializma so ideje, ki so jih izpovedovali, utopično socialistične. Njih socializem je socialno-etičen. ker skušajo razmere v družbi spremeniti z etičnim prerojenjem človeka. Prav iste ali vsaj sorodne etično-humanistične ideje pa se vijejo kot os skozi vse delo Dostojevskega, od prvega njegovega romana Bedni ljudje, ki je klasičen primer sentimentalnega socialnega humanizma, skozi Ponižane in razžaljene, katerih naslov je postal sinonim za vse socialno prizadete in moralno krivično zapostavljene ljudi v družbi, tako rekoč krilatica in geslo socialistično-utopičnega socializma, geslo, ki so ga in ga še uporabljajo tudi nekateri znanstveni socialisti. Prav tako žive iste humanistične ideje v delih Zapiski iz mrtvega doma, Idiot, Zločin in kazen ter Bratje Karamazooi. Francosko meščanstvo je kmalu po revoluciji 1789, ko je strlo fevdalizem, zašlo v zmeraj težjo socialno in duhovno krizo, kajti ideje revolucije, izražene v geslu »svoboda, enakost, bratstvo«, se v življenju niso tako uveljavile, kakor so pričakovali mnogi revolucionarji sami. marveč je nova družba zmeraj bolj lezla v nova nasprotja. Namesto fevdalizma je nastal kapitalizem, namesto fevdalnega tlačana je stopil proletarec-delavec, katerih število se je postopoma množilo z industrializacijo družbene produkcije. Iz teh nasprotij so iskali novih izhodišč tudi razni francoski utopični socialisti, ki so bili v Rusiji štiridesetih let najpopularnejši. Njihov predhodnik v Rusiji tridesetih let je bil že Saint-Simon. O tem piše Aleksander Hercen v svojih spominih Byloe i dumi/: »Sredi tega vrenja, sredi domnevanj, sredi prizadevanj, da bi doumeli / dvome, ki so nas vznemirjali, so padle v naše roke saint-simonovske brošure, njili oznanjanja, njih pravda. Zadeli sq. nas v živo.« Del mladine, kakor poroča Hercen,5 se je ukvarjal pred tem s študijem nemške filozofije, drugi del spet z idejami francoskega liberalizma (Lafayette, Beranger, Benjamen Constant). Hercena in glavnega poznejšega pesnika narodnikov (poleg Nekrasova) Ogarjova pa »berangerovska zamizna revolucija« ni več zadovoljevala, ker so iskali nekaj, kakor pravi Hercen, česar niso mogli najti ne v Nestorjevih letopisih ne v Scliellingovem idealizmu. Med francoskimi utopisti tistega časa je že Saint-Simon povezoval svoje socialistično-utopistične ideje z religijo in celo s cerkvijo,0 toda s takšno, kateri na čelu bodo stali papež in duhovniki, izbrani iz vrst učenjakov »naturalisiov«. »Naravoslovec in filozof na papeškem prestolu« — to je bil ideal Saint-Simona. Saint-simonizem je predhodnik cabetizma, ki gre za korak naprej ter tolmači socialno-rcligiozne nauke iz novega zakona, katere enači s svojimi idejami utopičnega komunizma, v ostrem nasprotju s cerkvami. Kakor Saint-Simon tudi Cabet ni veroval v nasilne prevrate, ker je po revoluciji 1789 in 1830 poznal njih neuspehe vsaj v smislu dokončne rešitve nasprotij med bogatimi in revnimi, kar v bistvu pomeni med kapitalisti in proletariatom. V evangelijih mu ni bilo težko najti dovolj mest, v katerih nazareški tesar, torej proletarec, ostro zavrača bogastvo. Zato pravi Cabet v svoji knjigi Le vrai christianisme: »L'une de ses idées dominantes, c'est de desaprouver et de condamner les richesses et le riches (59).« Dvaintrideseto poglavje nosi naslov Amour de Jésus pour les Pauvres. Cabet razlaga svoje politične, socialne in humanistične ideje s pomočjo navedb iz evangelijev. Ker navezuje na ideje francoske revolucije ter prevzema od nje predvsem njeno poglavitno geslo Liberté, Égalité, Fraternité, ga v svoji knjigi usklada s svojo socialistično-utopistično razlago evangelijev in Kristusovega poslanstva. Tako pravi med drugim v XIX. poglavju, ki nosi naslov Conclusion: * »Ainsi, le Christianisme, c'est la Fraternité, c'est le Communisme; et nous avons pu dire que, si tous les hommes qui sont la lumière de l'Humanité par leur science et sa gloire pur leur vertus sortaient du 5 A. I.Gercen. Bvloe i dumy, Ogiz, Leningrad 1946, sir.8?a. 0 P. Kogan, Očerki po istorii novejšej russkoj literatury, Gosizdat Moskva-Leningrad 1926, 1.1, str. 44. tombeau pour se constituer en Concile ou Congrès sous la présidence de J. С., a l'effet de choisir l'Organisation sociale la plus favorable au Genre humain, le Congrès proclamairet unanimement la Communauté.« Cabet je veroval v človeški razum, zato je veroval v evolucionarni razsvetljenski prehod v komunistično družbo, v prehod brez nasilnega preobrata, z razsvetljevanjem, prepričevanjem in prevzgajanjem ljudi. Tudi v tem je videl ideal v nazareškem tesarju, ki je z oznanjanjem novega verskega in socialnega nauka skušal doseči spremembo družbe. To je mogoče (po Cabetu) še zmeraj, če se družba povrne k čistim, neponarejenim Kristovim naukom, ki so komunistični. Dostojevskega je morala ta osnovna Cabetova ideja mikati, če ne že pred aretacijo, pa pozneje na prisilnem delu, ko je imel eno samo knjigo pri sebi — evangelije. Poklonile so mu jo žene dekabristov, ko so peljali Dostojevskega z drugimi jetniki na poti v Sibirijo skozi mesto Tobolsk (sredi januarja 1850), kjer so se za hip ustavili.7 Potrebno je le zamisliti se v položaj jetnika Dostojevskega, da bi razumeli, kaj mu je mogla v samoti robije sčasoma pomeniti knjiga, ki jo je edino smel imeti pri sebi. Naj gledamo na to knjigo s kateregakoli stališča, takrat je pomenila zanj, jetnika v okovanih verigah, subjektivno še več, kakor pomeni že sama po sebi v kulturni in idejni zgodovini precejšnjega dela človeštva. Njeno današnjo cerkveno-religiozno, hierarhično-birokratsko stran si je treba odmisliti in jo vrednotiti s splošnih kulturno-zgodovin-skih in socioloških vidikov, hkrati s tem pa jo doživljati po eni plati po cabetovsko, po drugi pa tudi litcrarno-estetsko, kakor doživljamo n. pr. Homerja z Iiiado in Odisejo.8 Takšno doživetje je moralo biti tudi pri Dostojevskem. V pismu, ki ga je pisal 1. januarja 1840 bratu Mihailu, pravi: »Rečem Ti le eno: Homerja (bajen človek morebiti ko Kristus, utelešen od Boga in k nam poslan) moremo primerjati samo s Kristom, ne pa z Goethejem. Poglobi se vanj, brat, doumi Tliado. preberi jo dodobra (kar priznaj, 7 L. P. Grosman, Materialv k biografii F. M. Dostoevskogo v X. knjigi izbranih del F. M. D. 1958, str. 559. Srečanj z ženami dekabristov se spominja Dostojevski tudi v »Dnevniku pisatelja« za leto 1873, str. 222. 8 Tu je treba prav tako omeniti še koran in budistična izročila (tako imenovano knjigo »Tipitaka« z njenimi tremi deli Suttapitaka, Winajapitaka in Abiidhammapitaka. Oficialno krščanstvo s svojim vodstvom na čelu je več stoletij oznanjalo krščanski nauk kot edinstven in neprekosljiv, novejša primerjalna raziskovanja religij pa dokazujejo, da ne pripada vsa človeška modrost le krščanstvu, marveč da so tudi v koranu in v budističnih knjigah enako globoke in poetične modrosti. nisi je še bral). V lliadi je dal Homer celemu staremu svetu organizacijo vsega duhovnega in zemeljskega življenja, popolnoma s tako silo kakor Krist novemu.« Гако piše9 devetnajstletni Dostojevski in tako je mogel doživljati Homerja in Krista nekdo, ki je sam čutil v sebi poslanstvo pisatelja in umetniško-idejnega ustvarjalca, ki je z vsem svojim delom prav tako skušal organizirati svet (ne le ruski, marveč ves svet) duhovnega in zemeljskega življenja — sebi in drugim. Doživljati Homerja in Krista tako, kakor priča zgornje, pa je heretično in se nikakor ne sklada z linijo oficialne cerkve v njeni vzhodni ali zahodni varianti. Osebnost Krista ga je začela zanimati zgodaj in ne zgolj religiozno-cerkveno ali celo pobožnjaško. Dostojevski je bil globoka analitska natura, ki pa se je vse življenje borila za sintezo, za harmonijo. Kristova osebnost ga je priklepala nase vse življenje, tudi v času pred aretacijo, ko je bil ateist, ker nam to sam priznava v svojih spominih na Beli nskega. ■ Med francoskimi utopičnimi socialisti je evangelije in Krista najbolj heretično razlagal Etienne Cabet v svoji že omenjeni knjigi Prano krščanstvo, saj je svoje utopično komunistične ideje izvajal naravnost iz novega zakona, iz naukov nazareškega tesarja, ter s tem cerkvam in njih vodstvom vsaj posredno očital krivo tolmačenje, če že ne ponarejanje. Dostojevski pa ni študiral le Cabeta. katerega komunistične ideje bi mogli imenovati tudi romantične in kot izraz romantičnega komunizma, marveč si je iz knjižnice Petraševskega sposodil za študij tudi knjigo levega hegeljanca Straussa Das Leben Jesu. Tako se je s tem vprašanjem intenzivno ukvarjal, kar dokazujejo tudi razna njegova poznejša dela, in ga študiral v knjigah, ki so pisana z- različnih vidikov, kakor 11. pr. Straussova in Cabetova knjiga. Iz knjižnice kluba petraševcev si je sposodil tudi knjigi Le nouveau Christianisme in De Id célébration du dimanche Proudhona.10 " Pisma F. M. Dostoevskogo v 11. delu knjige Biografija, Pisma i'zametki iz zapisnoj knižki F. M. Dostoevskogo, S. Peterburg 1883, str. 16. 10 Pri aretaciji so našli pri D. poleg Proudhonove knjige še delo takrat popularnega Eugena Sueja »Pastir iz Kravana« (Le Berger de Kravan ou Entretiens socialistes et démocratiques sur la Republique le prétendents et la prochain présidence). Obe knjigi kritizirata monarhijo in privatno lastnino s stališča malomeščanskega utopičnega socializma. Prim. V. J. Kirpotin: F. M.Do-stoevskij, Tvorčeskij put' (1821—1859), Gosizdut Moskva I960, str. 410. in Pierre Chaunu, Eugène Sue et la seconde Republique, Presses universitaires, Paris 194S. Tu se vsiljuje še vprašanje, kaj in koliko je poznal nemškega materialističnega filozofa Ludvika Feuerbacha (1804—1872), ki ga omenja v spominu na Belinskega. Tudi Feuerbacha smemo šteti med utopične socialiste. Prav gotovo je Belinski in njegova okolica morala poznati Feuerbacliovo glavno delo Das Wesen des Christentums, ki je izšlo leta 1841. V njem dokazuje Feuerbach, da izhajajo vsi »nadnaravni misteriji krščanstva, religije sploh, iz čisto preprostih naravnih resnic: kot duhovni naravoslovec gleda na teologijo kot na psihopatologijo, kot na svojevrsten bolezenski pojav človeškega duha. Teologija je za Feuerbacha antropologija«.11 Feuerbach je s kritiko religij, predvsem krščanstva, razburil mnoge takratne duhove in oficialne cerkve s policijo vred. Vprašanje človeka in boga je postavljal z neba na zemljo, kakor so nekateri biografi; po-čenši s Straussom, postavljali nazareškega tesarja z oltarjev spet kot človeka med ljudi, ne da bi mu pri tem jemali njegovo človeško veličino. Iz nasprotij, ki so v evangelijih, in iz tega, kar je dodala legenda in Cerkev, so skušali izluščiti resnično, zgodovinsko zvesto Jezusovo podobo in njegov nauk. Proti cerkveni dogmi o Bogu Kristu so postavili Človeka Krista. Cabet je šel med vsemi najdlje in ga napravil za — komunista. Nemara je ravno Cabetova skrajnost privlačevala mladega Dostojevskega, ki je bil tudi sam človek skrajnosti. Noben drug utopični socialist se po Saint-Simonu ni toliko ukvarjal s Kristom in njegovim naukom ko Cabet, med ruskimi pisatelji 19. stoletja pa nihče bolj ko Dostojevski in Tolstoj, vendar vsak po svoje, kljub temu pa imata nekaj stičnih točk. Tudi Tolstoj je marsikakšen svoj socialno-etični nauk izvajal iz evangelijev ter predstavljal Krista predvsem kot velikega človeka, kakor je s svojo razlago evangelijev skušal opravičiti in utemeljiti resničnost svojih nazorov, zaradi katerih je prišel s cerkvijo v takšno nasprotje, da ga je naposled izobčila. Dostojevski je ubral drugačno pot: vprašanje Boga in razmišljanja o njem je predvsem vpletal v svoja umetniška dela, manj v publicistiko, ker se je v umetniških delih lahko bolj »skril« in se čutil zaradi tega tam tudi svobodnejšega. Tolstoja je pri čelnih napadih cerkve marsikdaj varovalo tudi njegovo grofovstvo, njegov socialni in moralni položaj plemiča. Zato ga niso nikoli aretirali, ker se je tudi car zavedal, da bi 11 Prim, uvod Heinriche Schmidta h knjigi L.Feuerbach, Die Unsterblich-keitsfrage. Kröners Taschenausgabe. В. 26, Leipzig 1923, str. IX. bilo to zanj (za carja) zelo nepopularno. Dostojevski kot raznočinec, deklasiranec in bivši robijaš te družbene in družabne zaščite ni užival nikoli in če bi nastopal tako naravnost, kakor je Tolstoj, bi bil brž aretiran ob prvem napadalnem članku, ki bi ga bil napisal. Njegov položaj je bil veliko bolj zapleten in težji tudi v tem primeru. kar je nujno vplivalo na način njegovega javnega razmišljanja in mu narekovalo taktiziranje ter kamuflažo. Od časa do časa si je nadel literarno masko zato, da bi mogel čim bolj brez maske in naravnost govoriti iz ust kakšne o.sebe v svojem delu (Zapiski iz podpodja, Zapiski iz mrtvega doma, Zločin in kazen, Versilov v Mladcu, Ivan Karamazov, Legenda o velikem inkvizitorju in Kristu itd.). Cerkev in vero si je predstavljal Dostojevski čisto po svoje, vendar ni težko ugotoviti, da je tudi v tem vprašanju šel po poti nekaterih socialistov-utopistov, zlasti Saint-Simona in Cabeta, in ne po liniji oficialne cerkve. Vsekakor pa je bil bližji njima ko Fourieru, čeprav je svojim mislim dajal drugačno obliko tudi zaradi tega, ker je živel,v carski Rusiji in ne v Franciji, pa še iz te je moral Cabet za nekaj časa zbežati v Anglijo, kjer se je seznanil z angleškim socialistom-utopistoni Robertom Owenom (1771 do 1858). Dostojevski ne uporablja nikjer tako neposrednili besed za svoje ideje ko Cabet, toda tudi njemu je šlo za podobno pravično in za vse ljudi odrešilno »kraljestvo božje« na zemlji kakor Saint-Simonu in Ca-betu, ki pravi: »Le Règne ou le Royaume de Dieu est donc pour Jésus, le Règne de la Perfection, de la Toute-Puissance, de la Justice, de la Bonté, del'Amour paternel, et, par suite, de la Fraternité, d d'Egalité, de la Liberté, deYUnité, de la Communauté, c'est le Communisme (ou l'intérêt général, social, commun) substitué à l'Individualisme (ou à l'intérêt individuel, personel, ègoist et exclusif).« (619) Da bi ne bilo nobenih dvomov, kako razume Cabet pojem religije, jo razloži po njenem poreklu prav tako, kakor razlaga ves evangeljski nauk po izvoru, po začetnem pojmu in poslanstvu: »Le mot Religion vient d'un mot latin (Religio), qui vient d'un autre mot latine (religere), qui signifie lier, relier. Le mot Religion signifie donc lien.c (317) Religija je zveza, je vez istomislečih ljudi, torej za Cabeta nič mističnega. Njemu nadomešča besedo asociacija, ki so jo pozneje radi rabili v delavskem gibanju, ki pa pomeni isto. Cabet razčlenjuje v sVoji knjigi evangelije in ideje, ki jih je naza-reški tesar oznanjal, s stališča humanizma, ki ga enači s socializmom oziroma s komunizmom ter s svojimi socialno-etičnimi idejami, s katerimi hoče brez vsakega nasilja spremeniti družbo in svet. Cabetovo delo je razdeljeno na dva dela. V prvem ugotavlja načela krščanstva, kakor jih je našel v evangelijih, v drugem delu pa posredno polemizira s katolicizmom in njegovo razlago evangelijev. Predvsem zanika Kristovo božanstvenost, Boga-Krista: »Nous admettrons, sans discussion, la divinité de Jésus, et nous constaterons la doctrine, le système, le preceptes et les actions de cet Homme-Dieu.« V njegovih polemikah z oficialniin krščanstvom, to se pravi s cerkvami, v njegovem primeru predvsem s katoliško cerkvijo, je že nekaj podobnih idej, kakor jih je pozneje zagovarjal in izpovedoval tudi Lev N. Tolstoj v svojih razlagah novega zakona, ki ga je tudi sam izdal. Cabetov namen je bil dokazati, da se njegove ideje o komunizmu povsem skladajo z idejami, ki jih je oznanjal Kristus. Ni mogoče tajiti, da se mu je s pomočjo navedb iz evangelijev to v veliki meri posrečilo. Zato ni nič čudnega, če je imela ta knjiga uspeh v času, ko je bila oficialna cerkev precej kompromitirana po sv. aliansi in svojih odnosih do revolucije 1789 in 1830 ter do vseh naprednih gibanj tja do leta 1848. Noben drug socialist-utopist se ni tako zagrizel v evangeljskega Kristusa kakor Cabet. Ker ga je razlagal s stališča svojega komunističnega humanizma, ni težko verjeti, da je med francoskimi socialisti-utopisti prav zaradi lika nazareškega tesarja tako močno privlačeval Dostojevskega, kar nam potrjuje trditev Dostojevskega samega, ki je zapisal takoj za George Sandovo Cabetovo ime. Sandova, Cabet in Leroux imajo mnogo skupnega v svojih pojmovanjih socializma. Pri vseh treh bi mogli govoriti o sentimentnem socializmu in sentimentnem humanizmu, ker gre pri vseh predvsem za socialno sočutje z bednimi in izkoriščanimi. To socialno sočut je je izhodišče njihovih prizadevanj in bistvo njihovih socialističnih naukov. Tudi Dostojevski je v Bednih ljudeh in v Ponižanih in razžaljenih sentimentni humanist. Cabet je danes znan predvsem po svoji utopistično-socialistični knjigi Potovanje v 1 kari jo (Voyage en Icarie), ki je prvič izšla leta 1840. Ne vemo, ali je Dostojevski to delo bral ali ne, smemo pa sklepati, da je vsaj vedel zanj, saj je bilo zelo popularno takrat in je gotovo bilo v tajni knjižnici kluba petraševcev. Tudi M. E. Saltykov-Ščedrin omenja v svojili spominih Cabeta.12 Francija jih je privlačevala, saj je bila dežela revolucij in novih idej. »Razume se, ne Francija Louisa Pliilippa in Guizota, pač pa Saint-Simona, Cabeta, Fouriera, Louisa Bianca in zlasti George Sandove.« Saint-Simona omenja Dostojevski v Pisateljevem dnevniku za leto 1877 v poglavju Pereča vprašanja. Omenja ga skupaj s Fourierom in pravi, da je ideje francoskega socializma v štiridesetih letih poznalo v Rusiji pol sto ljudi, pri čemer misli seveda predvsem na petraševce, torej tudi na sebe.13 Ne bi dvomil, da je bral najprej Saint-Simona in šele za njim Cabeta. Po naturi Dostojevskega so ga nemara najbolj zanimala tista poglavja v spisih utopičnih socialistov, ki obravnavajo kulturna in umetniška vprašanja, prav tako pa vprašanje posameznika v socialističnem občestvu. O tem pričajo tudi Besi, v katerih razvija svoje misli o človekovi individualnosti, o pravicah posameznika zoper mehanično združeno množje, ki je celo lahko občina povprečnikov, čeprav ga more voditi osebnost, kakor je Stavrogin, toda vzporedno z njim je tudi Verhovenski, o katerem ne bi mogli trditi, da je nadpovprečna ali celo genialna osebnost. Verhovenski je le »genialist«, človek, ki si le do-mišljuje, da je izbranec in nad drugimi, ker je željan oblasti in vodstva, saj je res spreten in prebrisan. Pri raziskovanju socialistično-utopičnih nazorov mladega Dostojevskega moramo imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič trdi v omenjenem zapisku Stari ljudje, da »Fourier ni bil zdaleč tako cenjen« kakor drugi socialisti-utopisti. drugič pa dejstvo, da so mu pri aretaciji zaplenili Cabctovo knjigo Le vrai Christianisme. Kar zadeva Fouriera, nam gornji stavek pove vsaj to. da ga predvsem Dostojevski ni tako zelo cenil in upošteval, čeprav ga drugi so (n.pr. Butaševič-Petraševski), saj so v čast Fourierovegu rojstnega dne petraševci priredili slavnostni obed dne 7. aprila 1849, na katerem je govoril o njem in o dolžnostih revolucionarja član klubu Hanvkov.1' Zaplemba Cabetove knjige Le vrai Christianisme pri aretaciji Dostojevskega je po dosedanjih podatkih glavna knjiga utopičnega socializma, ki jo je moral v zadnjem času pred aretacijo prebirati. Zgodovinarji utopičnega socializma omenjajo danes pri Cabetu le njegovo 12 Cit. po V. J. Kirpotih, F. M. Dostoevskij, str. 201. 13 F. M. Dostoevskij, Dnevnik pisatelja za 1877 god, str. 79^0. 14 V. Kirpotin, Molodoj Dostoevskij, Ogiz, Moskva 1947, str. 179. utopično-socialistično Potovanje v Ikarijo, vnemar pa puščajo njegovo knjigo Le vrai Christianisme, čeprav nista brez zveze med seboj. Ta knjiga ni namreč nič manj izraz njegovega svojevrstnega utopičnega socializma, kakor je prva. Po svoji vsebini in nazorih je nemara Dostojevskega, ki je bil že od mladosti nagnjen k filozofskemu, religioznemu in etičnemu razmišljanju, celo bolj privlačevala ko Potovanje v Ikarijo, ker je tisto, kar je iskal, našel v njej bolj ko drugje. Bistveni namen Cabeta s to knjigo jc bil, da je hotel svetu dokazati, da je bil že nazareški tesar Kristus — komunist. To svoje spoznanje dokazuje v knjigi, ki je prvič izšla leta 184-6. od prve do zadnje strani. Celotni naslov knjige se glasi Le vrai Christianisme suivant Jésus Christ par M. Cabet. Knjiga ima za moto Jezusove besede iz Janezovega evangelija: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj: kakor sem vas jaz ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« (XIII., 34.) Knjižica ima kvartno obliko in 636 strani. V začetku ima tudi natančne podatke, kdo jo je tiskal in kdaj je izšla: Paris, au Bureau de Populaire, R. J.-J.Rousseau 14, Departements chez les Correspondents du Populaire Avril 1846. Na koncu knjige je zanimivo priporočilo o avtorju, ki opozarja, da je isti pisec napisal tudi Potovanje v Ikarijo, ki je popolna razprava o komunizmu (Traité complet sur le Communisme). Prav tako pravi, da prinaša izvleček iz vseh komunističnih filozofov. Imenoma se sklicuje na Pierra Lerouxa. na spis De L'Humanité in druge (na spis Histoire des Idées Sociales de M. Villegardelle, na Revue Indépendente, v kateri je našel dragoceno razpravo Chaigneja o herezijah v 5. stoletju, prav tako na knjigo L'Histoire Ecclésiastique de l'Abbé Fleury). Zadnji odstavek v knjigi se zaključuje z zanosnim vzklikom za »osvoboditev delavcev, za srečo žena in otrok, za srečo človeštva, za blagor vseh brez izjeme«.15 Ze ta navedek dokazuje, da gre za delo in človeka, ki je goreče veroval v svoje in želel dobro vsem ljudem. Ni prvi, ki se je za potrditev svojih humanističnih in komunističnih idej skliceval na nazareškega tesarja, toda med francoskimi utopičnimi socialisti je bil v tem najbolj goreč in dosleden. Njegova knjiga je za vse krščanske cerkve hudo krivoverstvo, saj je s prepričanjem napisana zoper nje in zoper ska-ženje idej uporniškega proletarca nazareškega tesarja, ki so ga usmrtili s strašno smrtjo križanja, najhujšega načina usmrtitve, ki so ga takrat 15 »En avant, pour l'affranchissment des Travailleur, pour la félicité des Femmes et des Enfents pour le bonheur de l'Humanité, pour le salut de tous sans exeptionlll* poznali, saj so obsojenca živega pribili na križ, da je nato počasi in v luidih mukah umiral. Vsa knjiga je napisana zaradi tega, da bi dokazal vsemu svetu, da je bil Kristus človek in komunist in da je prav pojmovano krščanstvo komunistično: »Communisme c'est le Christianisme« (618). Zato je njegova razlaga Kristovih naukov povsem drugačna od oficialne. Je brez pridržka proticerkvena in protidržavna v smislu takratnih razmer. Vprašanje je načel že Saint-Simon, vendar ne tako ostro. Od legendarnega in cerkvenega Krista-Boga je povrnitev k realnemu Kristu-Človeku, katerega realno podobo brez božanstvenosti sta obnavljala tako nemški filozof David Friedrich Strauss (1808—1874), čigar heretično knjigo o nazareškem tesarju je poznal tudi Prešeren, prav tako pa že omenjeni Ernest Renan (1823—1892) s svojo knjigo La vie de Jésus, ki je povzročila še več prahu ko Straussova. V novejšem času je po njunih stopinjah hodil tudi pisatelj Henrie Barbusse (1873—1935), pisec romana Ogenj (1916), ki je v začetku dvajsetih let (1923) postal komunist in tudi kot komunist umrl. Napisal je dve knjigi o Jezusu, ki se od Cabetove razlikujeta le po metodi. Barbusse uporablja bolj znanstveno metodo, toda zaključki so marsikje podobni. Ideje utopičnega socializma niso vse zamrle z objavo Marx-Engel-sovega Komunističnega manifesta (1847) in z nastopom znanstvenega socializma (marksizma), saj je to in ono znanstveni socializem sprejel od njega, čeprav predelano, zlasti to in ono na ekonomskem področju, pa tudi n. pr. rešitev ženskega vprašanja. Odmev idej utopičnega socializma je tudi Zolajev načrt štirih romanov pod naslovom Štirje evangeliji, ki bi naj bili evangeliji socializma (Plodnost, Delo, Resnica, četrtega dela Pravica ni mogel več napisati, ker ga je prehitela smrt). Še živeči 10 Prva Barbussova knjiga ima nuslov »Jesus« (1927), druga v nemškem prevodu pa »Die Judasse Jesus«, (Verlag С. Weiler & Co., Leipzig-Wien 1928). V uvodu k prvi knjigi pravi pisatelj-komunist Barbusse, da je študiral dneve in noči razne knjige ne iz artističnega veselja, marveč, da bi »se obrnil k nemirnim in mučenim v tem času — v tej sodobnosti, ko stiskajo človeka ekonomski, socialni, intelektualni in moralni spopadi in ga pozivajo, da bi bil« kot sveti vzor, ki mu ga niso nikoli neprikrito pokazali: razbijalee nialikov«. Ob zaključku druge knjige pa pravi v zvezi s komunističnim gibanjem našega časa: »Vedite dobro, da se ustvarja nekaj, kar je podobno čistemu krščanstvu, delu potlačenih... Toda revolucionarji našega časa bodo zmagali v znamenju kladiva in srpa in zoper današnje kristjane, ki so njih najhujši sovražniki — in iz istih velikih vzrokov, ki so v znamenju križa vodili kristjane od včeraj k zmagi.« Tako nekako govori Cabet svojemu času iu tako je skušal govoriti tudi Dostojevski skozi nekatere junake svojih leposlovnih del — kljub protislovjem. ameriški pisatelj Upton Sinclair (r. 1878) je leta 1922 izdal socialistično-utopičen roman Tesar mi pravijo (They Call mi Carpenter), v katerem opisuje, kako se je pojavil nazareški tesar v ameriškem velemestu danes iti kakšna zmeda je nastala — torej nekaj podobnega kot Dostojevski v legendi o velikem inkvizitorju. Ko je roman izšel pred drugo svetovno vojno v slovenščini, je bil kmalu zaplenjen, ker sta Cerkev in oblast upravičeno videla v njem komunistično propagando, podobno kakor je v Cabetovi knjigi. Kçr je bil Cabet prepričan, da se je mogoče na osnovi njegovih idej o komunističnem krščanstvu razumno pogovoriti in celo s takšno zvezo (z »religijo«) prepričati bogate in reveže za neki dogovor in složnost, je veroval v moč svojevrstne družbene pogodbe. Tako je prenašal Rous-seaujev Contract social v svoj komunizem, vendar je pri tem trdno vztrajal na strani revnih (proletariata). V poglavju z naslovom La Religion de Jésus est la Religion du Peuple (357) pravi: »Les Riches et les Puissants affectent de dire encore qu'ils sont Chrétiens, que Jésus est leur Dieu, et que le Christianisme est leur Religion. Mais no, ce sont les Pauvre et les opprimer qui ont principalement l'amour et la sollicitude de Jésus ...« Podobna misel je v romanu Dostojevskega Ponižani in razžaljeni, ki pa vodi nazaj k Bednim ljudem. Cabet ne pozabi pri tem sklicevati se na Janezov in Matevžev evangelij. ki pripovedujeta, kako je Jezus pregnal trgovce iz svetišča, s so-cialno-etičnega stališča prav gotovo eno izmed najvažnejših mest. Ni naključje, da so ta prizor slikarji najmanjkrat upodobili, ker pač iz razumljivih razlogov pri vladajočih (cerkvenih in posvetnih) ni popularen. Vse druge prizore najdeš v slikarstvu v neštevilnih inačicah od začetka do danes, pomembne upodobitve tega prizora pa bi bržkone mogel prešteti na prstih ene roke. Med velikimi slikarji-umetniki ga je upodobil le eden — Domenicos Theotocopulis s Krete z vzdevkom El Greco (1541 —1614). Njegova slika Krist izganja trgovce (nastala okrog 1570—1575, v času razmaha protestantizma in raznih uporov) je gotovo najlepša upodobitev tega prizora, vredna, da stoji kot umetnina poleg Zadnje večerje Leonarda da Vincija. Da njen sloves ni tako velik, ni kriva umetniška plat. marveč neprijetna vsebina in dejstvo, ki ga poudarja Cabet v zgornjem navedku in tudi na drugih mestih. Ko govori Cabet o poslednji sodbi, poudari že v naslovu odstavka, da se Jezus istoveti z reveži: »Jugement dernier. Jésus s'identifie avec les Pauvres« (189). Mogli bi navesti še razne odstavke, toda za naše razmišljanje o Dostojevskem in njegovem religioznem svetu z vsemi socialno-etičnimi problemi, miselnostjo in občutjem zadošča, da spoznamo, kako je Dostojevski tudi tu povezan z utopičnim socializmom in ne z oficialno cerkvijo, njeno hierarhijo in samovoljno razlago evangelijev ter Kristovega nauka. Številni verski socialni reformatorji in pun-tarji so se tudi sklicevali na evangelije (n. pr. Thomas Münzer, 1490—1525) in celo svojo krvavo borbo zoper razmere utemeljevali iz njih, sklicujoč se pri tem na komunizem prakrščanskih občin. Isto je storil Cabet v svoji knjigi, ki jo je napisal samo zaradi tega, da je mogel na koncu svojih analiz, razmišljanj in dokazovanj zanosno zapisati zanj kategorični stavek: < »Oui, Jésus-Christ est Communiste!!!«: (620) Da bi bil dovolj jasen in nekompromisen, postavlja še nedvoumno, da pravega krščanstva ni brez komunizma: »Nous ajouton même que, d'après Jésus, les Apôtres et les Pères de Eglise, le Christianisme ne peut pas esister sans Communisme, et que personne ne peut se dire Chrétien s'il n'est pas Communiste. En réciproquement, le Communisme n'est autre chose que le vrai Christianisme.«. (620) Takšne trditve niso bile le v Cabetovem času, ko jih je bral tudi Dostojevski, zgolj versko in cerkveno heretične, marveč tudi politično obtožujoče, marveč so takšne še danes, kar so izkusili na svojih plečih celo tisti tako imenovani delavski duhovniki v Franciji, ki so jih po svoje poskušali uveljavljati v življenju, pa jim je cerkev iz »višjih interesov« njih »komunistično« akcijo ustavila in preprečila. Ni treba posebej poudarjati, da so takšne ideje, kakor so Cabetove, morale privlačevati vsaj mladega Dostojevskega, čeprav je bil ateist. Cabet pa ni bil edini, ker je že njegov sodobnik, uporniški duhovnik Félicité Robert de Lamennais (1782—1854) izdal leta 1834» knjigo Paroles d'un croayant, v kateri je v biblijskem stilu nastopal za demokracijo in socialno pravičnost. Pesnik Heinrich Heine je zapisal o njem, da je nataknil jakobinsko čepico na križ,17 Chateaubriand, eden izmed 17 Max. Beer, Allgemeine Geschichte des Sozialismus und der sozialen Kämpfe, Neuer Deutscher Verlug Berlin W 8 1931, str. 507. glavnih ideologov konservativnega katolicizma v času romantike, pa naslednje: »Ta pop hoče ustanoviti na cerkvenem zvoniku revolucionarni klub.« Cabet je šel dlje ko Lamennais, toda ker je veroval v silo pre--vzgoje in prepričevanja, v moč agitacije, da rabini to moderno besedo, ni bil za revolucijo z orožjem v roki, marveč za revolucijo s prepričevanjem. Tudi Dostojevski je bil vsaj v poznejših letih zagovornik »misijon-stva« in ne obračuna z orožjem, prav tako njegov mladostni pisateljski ideal George Sandova, ki je glavna pisateljica francoskega utopičnega socializma v takratni svetovni književnosti. Da je mladi Dostojevski bil nekaj časa prepričan ateist, prizna v svojem spominu Stari ljudje sam, čeprav nekoliko zavito. Ko govori o Belinskem, ga med drugim predstavi kot gorečega ateista-socialista, ki mora »strmoglaviti krščanstvo« (219), proti koncu istega sestavka pa pravi Dostojevski, ko najprej izda, da Belinski njega ni vzljubil, da pa je nasprotno on, Dostojevski, »goreč sprejel vse njegovo učenje« (222), torej tudi ateizem. Ateizem, kakor ga je moral pojmovati mladi Dostojevski (ali pa že omenjeni Barbusse), pa kljub nasprotovanju oficialnemu, cerkvenemu krščanstvu ne izključuje spoštovanja osebnosti nazareškega tesarja. Dostojevski je bil vse življenje razpet med dva svoda, med ateizem in teizem, toda Krista ni omalovaževal niti v svoji ateistični dobi. Da je tako, pričajo razni nihilisti, ki nastopajo v njegovih delih tja do Ivana Karamazova. Inženir Ivan Kirilov v Besih je ateist, toda malo pred svojim samomorom, s katerim hoče s premišljeno smrtjo zapečatiti svoj »upor zoper boga« in svoj ateizem, govori o Kristu, kažoč na njegovo podobo v svoji sobi, kakor bi ne mogel lepše govoriti noben pravoveren kristjan: »... listi človek je bil najvišji na celi zemlji, bil je tisto, zaradi česar je njej živeti. Ves planet, z vsem, kar je na njem, je brez tega človeka sama norost. Ne prej ne pozneje ni bilo njemu podobnega in za čuda nikoli ne bo. V tem je ravno čudež, da takšnega ni bilo in ne bo nikoli več.« (760) Dostojevskemu je bil Krist bolj nedotakljiv ko Bog sam, v katerega nekaj časa sploh ni veroval, dvomil pa od liipa do hipa vse življenje, da do trajne vere sploh nikoli ni mogel priti. Tudi cinični Stavrogin pri razgovoru s Tilionom v Besih ne vpraša, ali mu bo Bog odpustil njegov greh, ker se je spozabil nad nedoletnim dekletcem, marveč: »Saj res: ali mi Krist odpusti?« Krist je bil za Do- 2 Slavistična revija 17 stojevskega nesporna, resnična in tostranska osebnost, o kateri je mlad govoril kakor o Homerju, Bog pa je bil večni njegov dvom in muka, pred katerim je celo pri Kristu iskal zatočišče. V tem ni nobenega protislovja, ker je bil Krist za Dostojevskega bližji, ne glede na to, ali je bil le človeško ali tudi božje bitje. Cabet je tudi videl v njem le človeka, prav tako pozneje Tolstoj in še mnogi drugi. V načrtih za roman o velikem grešniku piše Dostojevski o glavnem junaku, da je »zdaj vernik, zdaj ateist«. Nedvomno je to avtobiografsko. Tudi v legendi o velikem inkvizitorju, ki jo je napisal Ivan Karamazov, se giblje Dostojevski bolj v ateističnem ko verniškem svetu, saj je sam v lastno obrambo zapisal v beležnico, da je s to legendo napisal najbolj ateistično stvar v takratni književnosti. »Tudi v Evropi ni bilo in ni bolj ateistične izpovedi s tolikšno močjo. Potemtakem verujem v Kristusa in se priznavam k tej veri ne kot otrok, marveč je moj hozana šel skozi vice dvomov, kakor pravi v mojem zadnjem romanu hudič.«18 Dostojevski je v tej legendi izpovedal svoje prepričanje, da bi kardinal veliki inkvizitor (to 'Se pravi vladajoči svet) vrgel nazareškega tesarja v ječo tudi danes, če bi prišel na svet. In če bi se ne umaknil, bi ga dal sežgati kot najhujšega krivoverca. Ta zaključek je cabetovski, čeprav je Dostojevski problem filozofsko poglobil. S tem pa je postal večji, ne manjši krivoverec ko Cabet. Legendo o velikem inkvizitorju je mogel napisati le nekdo, ki je v tistem času problem Krista, ki so ga načeli tako hegeljanci Straussovega kova in materialisti, kot Feuerbach, ter politiki in sociologi socialisti-utopisti, kakor Cabet, doživljal v sebi kot socialist-utopist in ne kot cerkveni pravovernik. Za to je mogel že mlad najti v Cabetovi knjigi marsikakšno pobudo, saj je bila to najdrznejša knjiga o tem problemu. Pri Fourieru takšnih razmišljanj ni mogel najti, ker je bil le bolj ekonom-socialist. Najjasnejša sled Cabetove knjige pri Dostojevskem pa je spet v sestavku Stari ljudje (bolje rečeno — Ljudje iz nekdanjih časov). Z Belin-skim so se razgovarjali tudi o Kristu, ki je ostal kljub ateizmu Belinskega in Dostojevskega vprašanje zase. Dostojevski pripoveduje: »Ostala pa je še blesteča osebnost samega Krista. s katero se je bilo najteže boriti. Kristov nauk je moral kot socialist rušiti, imenovati ga lažno in neuko človekoljubje, ki so gu sodobna znanost in ekonomska načela obsodila, toda kljub temu je ostal svetal lik Boga-človeka, njegova 18 F. M. Dostojewski, Literarische Schriften, Piper Verlag München 1023, str. 334. nravna nedosegljivost, čudovita in čudežna lepota. Toda v svojem ne-prenehnem, neugasljivem vzhičenju se Belinski ni ustavil niti pred to nepremagljivo oviro, kakor se je ustavil Renan, ki je razglasil v svoji knjigi, polni neverja, ,Vie de Jésus', da je kljub temu Krist ideal človeške lepote, nedosegljiv lik, ki je neponovljiv celo v prihodnosti. ,Ali pa tudi veste,' je nekega večera zavreščal (včasih je nekam hreščal, če je bil zelo razvnet), ko se je obrnil k meni: ,ali veste, da se ne sme človeku naštevati grehov7 in ga obremenjevati z dolgovi in s po-nujajočimi se lici, če je družba organizirana tako podlo, da človek mora delati zločine, ker ga ekonomske razmere vodijo v zločin, in da je nesmiselno in okrutno zahtevati od človeka nekaj, česar ne more izpolniti niti po zakonih narave, četudi bi hotel .. .' Tistega večera nismo bili sami; navzoč je bil nekdo izmed prijateljev Belinskega, ki ga je zelo cenil in v marsičem poslušal. Bil je tudi neki mlad pisatelj začetnik, ki je pozneje postal znan v književnosti.. . ,Ginjeno ga gledam,' je nenadoma pretrgal Belinski svoj razkačeni izbruh, obračajoč se k svojemu prijatelju in kažoč name, ,vsakokrat, kadar govorim tako ko zdaj o Kristu, se mu spremeni ves obraz, da mu gre skoraj na jok... Da, verjemite mi, vi, naivni človek,' pri tem se je spet obrnil k meni, ,verjemite mi, da bi bil vaš Kristus, če bi se rodil v našem času, čisto neopazljiv in navaden človek; spričo današnje znanosti in današnjih gibal človeštva bi kar zginil." ,0 ne-e-e!' je pripomnil prijatelj Belinskega. (Spominjam se, mi smo sedeli, on pa je hodil gor in dol po sobi.) ,Ne, ne: če bi se Kristus pojavil zdaj, bi se priključil h gibanju in bi mu stopil na čelo. ..'« To je jasna in nedvoumna cabetovska trditev, pred katero je kapituliral celo Belinski, kakor poroča dalje Dostojevski: »,No da, no da," je soglašal nenadoma in s presenetljivo naglico Belinski. ,Priključil bi se prav socialistom in jim sledil.'« Dostojevski ne pove ne dneva ne leta, kdaj je ta pogovor bil. Vsekakor je mogel biti najkasneje v mesecih januar—april 1847, ker pozneje Dostojevski ni več hodil k Belinskemu, saj sta se sprla. Ni pa Dostojevski menjal kakšnih svojih idej, saj se je pridružil petraševcem, ker se je celo radikaliziral, prav tako pa je soglašal z Belinskim in njegovim »Pismom Gogolju«, ki ga je sam bral petraševcem, kar je bilo pri zaslišanju in sodni obravnavi celo precej obtežilno zanj. Cabetova knjiga je izšla leta 1846. Tako jo je Dostojevski že utegnil brati pred tem razgovorom, če je bil proti koncu leta 1846 ali v za- četku 1847. Се pa je bil pred izidom te Cabetove knjige, pa je mogel dati pobudo za gornji razgovor tudi odstavek v Cabetovi knjigi Potovanje v Ikarijo (»Voyage en Icarie« par M. Cabet, Paris 1840). Tam pravi:19 »Zamislite si, da vstanejo danes leta 1836 iz groba Konfucij, Zara-tustra, Likurg in Agid, Solon in Pitagora, Sokrat in Platon, Aristotel, brata Graccha, Apolonij, Plotin in Plutarh, Thomas Morus in Locke, Montesquieu in Rousseau, Helvetius in Mably, Turgot in Condorcet, Washington, Franklin, Th. Paine in Diderot. Sieves in Mirabeau itd. itd. in da se zberejo na kongresu tukaj v Ikariji pod predsedstvom Jezusa Kristusa, da bi izbirali med Enakostjo in Neenakostjo, med Privatno lastnino in Skupnostjo: ali dvomite, da ne bi razglasili v skrbi za srečo Ikarije človeškemu rodu — Enakost in Skupnost?« Brali so takrat veliko in francoski socialisti-utopisti so bili zaradi svojih nevarnih in prepovedanih idej dušna paša mladim ruskim intelektualcem. ki so kakor Dostojevski iskali izhoda iz družbene zagate. Toda ali ni mogel priti sobesednik, čigar ime Dostojevski previdno zamolči, tudi sam do takšnega spoznanja, še preden je bral Cabetovo knjigo, ki imenuje Kristusa komunista? Belinski rabi besedo socialist, ki pa je pomenila takrat isto. Zato ni nobene posebne razlike. Dejstvo je, da je prvi besednik rekel, da bi stopil Kristus na čelo socialističnega gibanja, Belinski pa je pritrdil, da bi se vsekakor priključil socialistom. ki jih Dostojevski prej označi kot ateiste. Cabet je postavljal Krista spet na zemljo in videl v njem veliko človeško osebnost in komunista. Pri Belinskem pa so se z Dostojevskim vred strinjali v tem, da bi stopil tudi v takratno socialistično gibanje. Ostane le še eno vprašanje: kdo je neimenovani, ki je trdil, da hi stopil Krist celo na čelo socialističnega gibanja? Zakaj ga Dostojevski ne imenuje z imenom? Zapisek je' objavil v Dnevniku pisatelja leta 1873. Kdo bi mogel biti drug ko — Dostojevski sam? Tisti nervozni Dostojevski, pri katerem so našli ob aretaciji zanj obremenilno Cabetovo knjigo. Dostojevski, ki je vse življenje, celo v najtežjih ireilutkih dvomov in nevere, veroval tudi v Krista-človeka in v njegovo veliko osebnost, kakor so verovali nekateri drugi utopični socialisti, na čelu z njimi Cabet. Izdal se ni z imenom zaradi tega, ker to ni bilo niti leta 1873 varno niti bi ne bilo brez posledic kasneje. 10 Cit. po Et j en Kabe, Put u Ikariju, Kultura, Beograd 1952, II. del, str. 274. Od tega razgovora pri Beiinskem in od Cabetove knjige vodi pot celo v oktobrsko revolucijo, in sicer nikamor drugam ko k svetovno znani pesnitvi o oktobrski revoluciji, k Blokovim Dvanajst. In kdo gre na čelu Blokovih dvanajst boljševikov? Cabetov utopični komunist — Krist: ... Так идут державным шагом — Позади — голодный пес, Впереди — с кровавым флагом, II за выюгой невидим, И от пули невредим, Снежной россипю жемчужной, В белом венчике из роз — Впереди — Псус Христос.20 Problema religioznosti pri Dostojevskem ni mogoče obravnavati in razumeti brez religioznih idej nekaterih utopičnih socialistov, zlasti ne brez Cabeta, ki je moral biti Dostojevskemu po vsem navedenem poleg Saint-Simona bližji ko Fourier, o katerem je sam zapisal v navedenem sestavku, da ga »daleč niso tako upoštevali«. S tem gotovo misli predvsem nase. Fourierist je bil Petraševski, Dostojevski pa je bil bližji Saint-Simonu, George Sandovi in Cabetu, čeprav je hodil pozneje svojo pot in si ustvaril Svoje poglede tudi o tem vprašanju. Aljoša Karamazov je začel hoditi po poti mesianizma, ki ga pozna tudi utopični socializem, doliodil je sicer ni, toda le zavoljo tega ne, ker je njegov ustvarjalec prej umrl. Utopični socializem je močno poudarjal etično-moralno plat v družbenem vprašanju. Isto je delal Dostojevski. V vsem svojem prizadevanju, v svoj i h resnicah in mučnih blodnjah je bližji religiozno političnim idejam utopičnega socializma kakor pa oficialni cerkvi. Kakor veliko stvari pri Dostojevskem, tudi ta ni brez protislovja, toda ločiti moramo Dostojevskega pisatelja in Dostojevskega publicista, ki je šel v svojih političnih idejah zelo daleč, medtem ko je pisatelj 20 V Klopčičevem prevodu: Spred — s krvavo gre zastavo, za viharje nevidljiv, za svinčenke neranljiv, nežno čez zajnete hodi, v snežno bisernino vodi, v kodrih rožnat venec čist — gre pred njimi — Jezus Krist. Cit. po novi izdaji iz leta 1957, ki je izšla pri Cankarjevi založbi ob štiridesetletnim oktobrske revolucije. Dostojevski v osnovi ostal pri svojih socialistično-utopičnih idejah. »Dostojevski je oznanjal duhovni komunizem, moralno odgovornost vseh,« pravi celo N. Berdjajev, znani nasprotnik komunizma in oktobrske revolucije v svoji knjigi Izviri in duh ruskega komunizma."1 Čeprav sta Marx in Engels izrekla s politične in znanstvene strani ostro kritiko utopičnega socializma že v »Komunističnem manifestu«, nista nikoli zanikala njegovega pomena za razvoj ideje socializma. Y središču pozornosti in prizadevanj socialistov-utopistov je bil človek, v katerega so verovali kot v najvišje bitje stvarstva, ki more pri ateističnih utopičnih socialistih zamenjati od njega samega ustvarjenega boga, ko bo osvobojen vseh duhovnih in nasilnih ter ponižujočih družbenih okov. Zato je zapisal materialist Feuerbach v svoji knjigi Bistvo krščanstva namesto starega »Homo homini lupus« — novo geslo »Homo homini deus«. Dostojevski je veroval strastno vse življenje v človekovo individualnost in se boril zanjo, hkrati pa je skušal človeka dvigniti nad vsakdanjost. Tudi v njem je bila svojevrstna podoba nadčloveka, toda povsem nasprotna od Nietzschejeve podobe. Socialisti-utopisti so tudi verovali v.višjega človeka (ateisti in teisti). Nekateri so vzor zanj videli v legendarni in mitski podobi nazareškega tesarja. Tako tudi Dostojevski. Pri tem pa je treba strogo ločiti utopične socialiste od poznejših krščanskih socialistov, ki so predvsem politično gibanje, povezano s katoliško cerkvijo, medtem ko so socialisti-utopisti krivoverci. Med socialisti-utopisti so tudi že prvi deterministi, ki so kakor Belinski vrgli vso krivdo za človekove slabe strani in zločine na družbeni sistem, ki je takšen, da onemogoča človeku biti dober in pošten. Antro-pologizem je osnova tudi utopičnega socializma in ne pomeni v bistvu nič drugega ko humanizem. Marsikaj je sčasoma zastarelo, toda humanistično jedro je ostalo kot osnova utopičnega in znanstvenega socializma, njegove etike in filozofije. Ce bi tako ne bilo, bi bil marksizem le ena izmed najvidnejših in najnaprednejših ekonomskih teorij. Tudi pisatelj Dostojevski je branil človeka pred družbo prav tako kot Belinski in socialisti-utopisti, ki so tako tudi predhodniki absolutnega determinizma, najsi bo idealističen ali materialističen. ' 21 Cit. po N. Berdiaev, Le fonti e lo spirito del comunismo russo, A. Corti-celli. Milano 1945, str. 1()4. Problem razmerja med Dostojevskim in utopičnim socializmom z mojo razpravo nikakor še ni izčrpan, kaj šele do konca dognan, ker v okvir te razprave ni bilo mogoče analizirati in soočiti številni!! odstavkov iz del Dostojevskega, marveč je šlo le za dokaz, da Dostojevski sani ni bil fourierist kakor Petraševski. Oče pozitivizma, Auguste Comte (1798—1857), je izšel iz saint-simo-nizma prav tako, kakor so religiozne ideje Dostojevskega in njegov humanizem zasidrani v tistem utopičnem socializmu, ki si je socializem predstavljal kot novo religijo. Za nekatere je bil tudi ateizem nova religija. Inženir Kirilov iz Besov Dostojevskega je le ena izmed inačic »religioznega ateista«. Ivan Karamazov pa je druga. Sam Dostojevski, ki ga ekonomska vprašanja v sociološkem smislu niso toliko zanimala kot etično-socialna in humanistična, je bil zato bližji Saint-Simonu in Ca-betu ko Fourieru, ker sta se ta dva bolj ukvarjala tudi z vprašanjem religije in nazareškega tesarja. Toda nazori vseh o tem vprašanju so heretični in pisatelj Dostojevski je kljub vsem protislovjem (ali pa ravno zaradi njih) večji razkolnik ko Tolstoj, ker je tudi hujši analitik, ki si je drznil iti z analizo tudi do absurda in nihilizma, ne da bi pri tem nehal biti velik humanist, ki veruje v Človeka. Résumé L'auteur considère que l'attitude de Dostojevski à l'égard du socialisme utopique n'est pas encore élucidée de manière satisfaisante. Il faudrait de même reviser les opinions sur l'origine et sur le caractère de sa religiosité et de son athéisme. Considéré sous l'angle idéologique, le socialisme utopique n'est pas absolument uni. Ce qui varie surtout chez ses divers représentants, c'est leur attitude à l'égard de la religion et du christianisme. Jusqu'à présent, Dostojevski a été considéré généralement comme fouriériste, bien qu'il eût déclaré lui-même dans son «Journal d'un écrivain» que Fourier, lors des conversations avec Belinski, venait seulement après Etienne Cabet, Pierre Leroux, Proudhon et George Sand. Au moment de l'arrestation de Dostojevski, la police confisqua chez lui l'ouvrage de Cabet «Le vrai Christianisme» qui avait été publié en 1846 à Paris. Dans ce livre, Cabet affirme que le Christ a été communiste. Pendant les entretiens chez Belinski. on arrive à la conclusion que le Christ, s'il revenait sur la terre, rejoindrait sans doute le mouvement socialiste. Belinski accepte cette opinion, et un autre ami — Dostojevski passe son nom sous silence, sans doute par crainte de la censure, mais l'auteur de cette étude pense qu'il s'agit de Dostojevski lui-même — affirme que le Christ se mettrait à la tête du mouvement soeiuliste. La personnalité du Christ a été pour Dostojevski plus sacrée que Dieu lui-même. L'athéiste Kirillov dans les «Démons» parle de lui avec un grand respect, et Ivan Karamazov rédige une légende où le Grand Inquisiteur bannit le Christ. Dans son exil. Dostojevski possédait un seul livre: les Evangiles que lui avaient donnés à Tobolsk les femmes des décabristes. Le livre de Cabet et les Evangiles représentent lu base de sa religiosité qui s'oppose aux doctrines et aux dogmes des Eglises chrétiennes officielles. En sa qualité d'écrivain, Dostojevski est un hérétique, un «raskolnik» dont les croyances sont très proches de l'héréticité sociale et religieuse des socialistes utopiques, partisans de Saint-Simon et de Cabet. Malgré la critique sévère du socialisme utopique dans le «Manifeste communiste» de Marx et Engels, certaines de ses idées avaient survécu, surtout celles qui concernaient les idées sociales utopiques et l'humanisme du charpentier de Nazareth. On trouve leurs échos chez Zola (Les quatre Evangiles), chez Upton Sinclair (le roman «They Call me Carpenter»), et même chez le communiste organisé Henri Barbusse qui a écrit deux livres sur Jésus. Mais l'apparition du Christ clans le poème de Blok «Les Douze» n'est elle même qu'un lointain écho du cabetisme, et à la fois une représentation allégorique et très poétique de l'idée exprimée déjà lors des entretiens chez Belinski. 11 faut distinguer entre les idées que Dostojevski a confessées dans ses oeuvres littéraires, et celles proclamées dans ses articles, car elles sont souvent contradictoires. Certaines idées du socialisme utopique, surtout son humanisme et la conception cabetienne du christianisme, sont restées vivantes dans le cœur de Dostojevski jusqu'à sa mort, ce que confirme, entre autres preuves, le développement d'Aljosa Karamazov dans la suite des «Frères Karamazov», bien que cet ouvrage soit resté à l'état de projet. Jakob R i g I e г PREGLED OSNOVNIH RAZVOJNIH ETAP V SLOVENSKEM VOKALIZMU (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963) Na teritorialno majhnem ozemlju, kjer se danes govori slovenski jezik, je nekdanji praslovanski vokalizem doživel izredno pisan razvoj; le-ta je vzbujal zanimanje lingvistov že doslej, ko smo bili pretežno navajeni le na izolirano obravnavanje posameznih vokalov1 in navajanje narečnih refleksov, ki zajemajo včasih zelo obsežno skalo vokalov in diftongov. Tako najdemo v slovenskem jeziku n. pr. za staroakutirani ё pf nezadnjem zlogu tele reflekse: dolge2 i, e, e, e, e, ä, a, e, ia, ie, ie, ea. ei, ei, ei, ai, ai, ае, çi (pozicijsko tudi e) in kratke e,o. Pri tem pa doslej v glavnem sploh ni bilo znano, v kakšnih pogojih so ti refleksi nastajali in kakšno je bilo njihovo razmerje do drugih vokalov, ki so istočasno obstajali v jeziku. Razvoj slovenskega vokalizma pa postane tem bolj zanimiv, če gledamo nanj kot na razvoj sistema, oziroma po razpadu enotnega sistema, kot na razvoj sistemov, ki se čedalje bolj drobijo na posamezne dialektične sisteme in ki v končni fazi privedejo do naravnost eksemplarične razčlenjenosti slovenskega jezika tako v pogledu tipologije vokalnih sistemov, še bolj pa v pogledu različnega izvora tipološko enakih sistemov. Pri obravnavanju sistemskega razvoja slovenskega vokalizma se pokaže tudi cela vrsta možnosti za nove ali vsaj natančnejše razlage, kot so bile dosedanje. Več dosedanjih razlag, v katerih je 1 Nastavili so le začetno slovenski vokalni sistem, in sicer Ramovš dvakrat (KZSJ. 146; SR IV, 4), toda iz nobenega ni mogoče izvajati današnjega stanja, in Sovre (Filologiska Meddelanden 1956, I, 4), čigar sistem je boljši, toda v bistvu še praslovanski z razvojem y > i in ь, ъ > э. Za posamezne govore ali manjšo skupino govorov so starejše sisteme nastavili še Isačenko (Sele, 53), ki ga je treba ob upoštevanju drugih govorov precej korigirati, Rigler (JNG, § 201) in Toporišič (Dolenjski zbornik 1961. 209 si.). 2 Ne da bi pri tem upošteval možnost ohranitve ali izgube intonacijskih opozicij. obravnavan vsak vokal zase, namreč ni mogoče spraviti v medsebojno relacijo, če gledamo na vokalizem s stališča sistema. Y tem pregledu nameravam prvikrat sistemsko obravnavati razvoj celotnega slovenskega vokalizina. Glede na omejen obseg pa mi bo mogoče pokazati samo najvažnejše razvoje, ki so zdiferencirali slovenski vokalizem. in sicer izčrpneje le starejše, med mlajšimi pa predvsem bistvene razvoje, ki so v posameznih etapah okarakterizirali razvoj, ne pa vseh lokalnih možnosti razvoja niti vseh tipov vokalnih sistemov. V končni praslovanski dobi3 je iz vokalizma, ki je v zgodnejši dobi temeljil na diferencialnem znaku prednji : zadnji, z monoftongizacijo diftongov nastal kompliciran sistem z velikim številom diferencialnih znakov, kar je rodilo težnjo k poenostavitvi. Nasprotje prednji : zadnji se je izločilo iz diferencialnih znakov vokalizma: na slovanskem severu se je preneslo na konzonante in povzročilo pri njih mehkostno korelacijo, na jugu pa se je sploh izgubilo, y in ъ sta s tem izgubila diferencialni znak, zato sta se začela spreminjati. Ker se novi vokalni sistem organizira na podlagi labialnosti, je razumljivo, da y ni prešel v it, ampak da se je začel fonetično približevati i-ju, saj ga je od и ločil diferencialni znak, ki je postal pomembnejši. V slovenščini tudi pri ъ razvoj ni šel v smeri labializacije, ampak je sovpadel z ь v prednji a. Brižinski spomeniki imajo zanj i ali e, kar približno podaja njegovo kvaliteto. Ob koncu 10. stoletja je bil torej sovpad ь in ъ v glavnem najbrž že dovršen, medtem ko se pri у to še ni povsem zgodilo, saj imamo v brižinskik spomenikih še nekaj ostankov y-ja. Da je šel razvoj pri kratkem ъ hitreje kot pri y, je povsem razumljivo. V tem času, oziroma že malo prej, so tudi onemeli redukcijski vokali v šibkih pozicijah. V slovenščini so v primeri z drugimi slovanskimi jeziki šibki ъ, ъ onemeli razmeroma zgodaj. V preurejenem sistemu tudi vokula ë in a nista mogla biti več v takem medsebojnem odnosu kot prej. To se je nujno moralo pokazati v razvoju ê. Le-ta je morda pri tem dobil najprej rahel element difton-gičnosti, ki mu ga mnogi pripisujejo (eä). Nekuko v tem času pa nastopi 3 Prim, glede fonoloških in strukturalnih principov praslovansliega vokalizma: Van Wijk, Slavia XIX. 297—8; Lamprecht, ZPFFBU V, A 4, 19; Mareš, Sla via XXV, 445; Журавлев, ВЯ 1961, št. 4. 33 si. itd. v mnogih slovanskih jezikih tudi denazalizacija nazalov, pri čemer preide q v širok ä-jevski glas. Če se je jezik hotel izogniti sovpadu, se je moral eden od obeh širokih ä-jevskih glasov zožiti. Razumljivo, da se je umaknil s svojega mesta že prej oralni ë, ki je verjetno že prej imel ožji začetni element (eä). Lahko se je to zgodilo še pred razvojem у > i. Seveda tudi novi ä iz q ni mogel ostati v opoziciji z a-jem kot prednji : zadnji, ampak je doživljal različne razvoje. Oženje ë je pojav, ki je bil s splošno slovanskega in slovenskega stališča že neštetokrat obravnavan, vendar zlasti glede slovenščine pri tem ni še prav nobene prepričljive jasnosti. Navadno navajajo, da se je ë zožil na vsem slovanskem ozemlju razen v bolgarščini in makedon-ščini na eni ter v poljščini, kašubščini, polabščini in delu lužiščine na drugi strani.4 Vendar Ramovš nastavlja v jugovzhodnem delu slovenščine diftongizacijo ë > ei iz širokega vokala. Toda Ramovševa razdelitev5 slovenščine in srbohrvaščine na področja s širokim (jugovzhodna slovenščina, kajkavščina, vzhodna štokavščina) in z ozkim refleksom za ë (severozahodna slovenščina, čakavščina, južnozahodna štokavščina) ne drži, kajti tako štokavščina kot kajkavščina kažeta na ozek refleks za ë. Ker je v srbohrvaščini treba izhajati iz zoženega refleksa za ei. Veliko važnejše kot omenjena geografska neskladnost pa je razvoj kratkega ë v slovenščini, ki pa sploh še ni bil kritično pregledan in pojasnjen, čemur je pač kriv zelo raznovrsten razvoj v različnih dialektih in zlasti dvojni razvoj kratkega ë v istih dialektih (motili so zlasti centralno slovenski tipi sind < sëno : telo < tëlo). Preveč dosledno in predaleč izpeljana teo- 4 Prim. Lehr-Splawinski, Sbornîk prati I. sjezdu slov. fil. v Praze 1929, 583; Furdal, Rozpad jçzyka praslow., 81, 88—89; Bernstein. Очерк сравнительной грамматики, 214 (on sicer ne suponira oženje č, ampak prevlado čl ali c2, kot podobno — toda z drugačno razvrstitvijo po jezikih — tudi Nahtigal, Slov. jez.2, 166). Prim, pa tudi Jakobson, Remarques, 37. 5 Glej Mélanges de Philologie offerts a Mikkola, Helsinki 1931, 224; HG Vil. str. XX: KZSJ, 75'; RSAZU 11 (1944), 120, o slovenščini tudi CJKZ VI (1927), 8 si.; KZSJ, 185 si.; SR IV (1951), 4—7. Jakob R i gle г rija o drugačnem razvoju dolgo akcentuiranili kot kratkih vokalov ter o redukciji kratkih je povzročila, da pri obravnavanju slovenskega vokalizma ni bilo poskusov, povezati reflekse kratkih in dolgih vokalov vsaj za nekatere dobe. Predvsem se doslej v slovenščini za določitev nekdanje kvalitete in načina oženja niso skušali povezati refleksi ё v dolgih in kratkih zlogih. Oženje ё kot izoglasa, ki je zdiferencirala praslovanščino (mislim v takem smislu kot za palatalnostno korelacijo in podobne izoglose), namreč ni odvisno od kvantitetnih razmer posameznih jezikov, ampak je zajelo vsak ё, zato je pri rekonstrukciji prvotnega stanja nujno upoštevati reflekse č v vseh možnih pozicijah. In to zlasti v slovenščini, kjer je nadaljnji bogati razvoj vokalizma prvotno stanje tako zabrisal, da so refleksi v današnjih dialektih včasih navidezno prav nasprotni.6 Dejstvo je, čeprav iz današnjega stanja ni razvidno kar na prvi pogled, da imajo dialekti z e[ iz dolgega ё za kratki ё ozek refleks, bodisi e, bodisi i (včasih tudi e/e, vendar to ne dela težav pri izvajanju iz e), medtem ko imajo dialekti z ie iz dolgega ё za kratki ё širok refleks, ki je zdaj enak etimološkemu e-ju — ne pa ožji — a je bil v neki dobi še širši. Ker so dialekti z ozkim refleksom za kratki ü" že v dobo, ki sledi neposredno prej nastavljenemu vokalizmu, ali pa, če bi šlo morda res za fonetični substrat,10 celo še v starejše obdobje. Naj bodo vzroki, ki so privedli do tega, da se je и fonetično realiziral bolj spredaj, že kakršnikoli, bi vendar poudaril, da je bila glavni diferencialni znak u-ju v tistem obdobju labialnost, zaradi česar se je mesto artikulacije lahko pomaknilo naprej, posebno ker se je ö ožil. Zdi pa se, da je neka povezanost med naprej pomaknjeno artikulacijo u-ja in diftongizacijo « DK, 11; HG VII, str. XXI. 9 Ta razvoj se je izvršil ne glede na dolžino (prim. Rigler, SR XI, 207—9). 10 Prim. Zupanič, Rud 222 (1920), 157; Bezlaj, SR IV, 291. dolgih e in o v smeri ei in ou. Morda je vse skupaj zvezano z nenapetim izgovorom. Še preden so se v slovenščini začeli dolgi vokali drugače razvajati kot kratki po sicer še splošnoslovensko enako preurejenih kvantitetnih razmerjih, je bil slovenski vokalizem torej že močno zdialektiziran. Od navedenih sistemov dalje pa se v razvoju vokalizma pojavi odvisnost vokalne kvalitete od kvantitete.11 V bistvu ni to nič posebnega in nič specifično slovenskega, sàj gre za pojav, ki je v jezikih precej običajen, a podoben pojav je nastopil tudi ob koncu praslovanske dobe. Naslednja stopnja je diftongizacija dolgih vokalov, ki je prav tako v jezikih zelo običajen pojav. Gledano s širšega splošno slovanskega vidika, je to izoglosa, ki križa izogloso palatalnostne korelacije pri konzonantih, kajti diftongizacija dolgih vokalov je zajela — v grobem gledano —-predvsem zahodni del sedanjega slovanskega območja. Y tem nadaljnjem razvoju — lahko ga označimo z drugo etapo v razvoju slovenskega vokalizma — v katerem postane dolžina omejena na akcent,12 dobi najprej o glede na svojo dolžino v sistemih različne sprednje pare. Dolgi o postane par dolgemu ë13 in se z njim določen čas povsod, v večini dialektov pa še danes, razvija paralelno, kratki o pa ostane v paru z etimološkim e, a kratki ë še nadalje ostane brez para. Par è : б je značilen za slovenščino nasproti srbohrvaščini. Vzroke za ta pojav je treba iskati v tem, da se je o zaradi dolžine ožil, pri čemer je imel prosto pot, ker v sistemu ni bilo nikakega ozkega o, medtem ko je dolgi etimološki e, ki bi bil. če bi se bil zoževal, sovpadel z é, ostal širši in se nekaj časa še povsod držal kot poseben fonem. ë in ö tudi zato nista ostala v paru, ker je bila frekvenca Г-ја majhna, znatno manjša kot frekvenca e in ö. Iz istili frekvenčnih razlogov nista ostala dolga e in o v paru tudi na severozahodu; tu je razlika le v tem, da sta se ožila 11 Zakon odvisnosti vokalne kvalitete od kvantitete je za slovenščino postavil že Baudouin de Courtenay (obenem z določenimi pridržki) leta 1877, na kar je v zadnjem času opozoril Toporišič, ZslPli XXX (1962), 395 (poleg tam navedenega mesta glej še Otcety... Kazan' 1877, 80). Bolj ali man) so to upoštevali tudi nekateri drugi lingvisti (Brandt, Oblak, Nahtigal, Ljapunov in zlasti Ramovš). 12 Le dokaj pozno se v dialektih spet pojavi neakcentuirana dolžina (glej spodaj). 13 Podaljšani o je spravljal v par z ë že Škrabec (Cv. XVIII. 12 b), za oznako obeh je uvedel A in zahteval tudi za knjižni jezik za oba paralelen proti koncu ožji izgovor (Cv. XII, 2 c, 8 b. 11 c). Ramovš ju ni več imel za par (prim. KZSJ, 206), pač pa spet Logar (JiS VI, 120). pod dolžino tako ë kot o. Da se je ë, čeprav je imel širšo kvaliteto kot e, zožil, medtem ko se e ni, je vzrok pač najbrž v verjetno rahlo diftongični naravi ë. Kratka e in o sta ostala v paru, saj ni bilo med njima prevelike razlike v frekvenci, niti ni bilo takrat drugih vzrokov, da bi se na severozahodu kratki o še razširil ali na jugovzhodu zožil, da bi lahko prišel v par s kratkim ë. Vokalni sistemi bi bili zdaj takšnile: jugovzhod dolgi vokalizem kratki vokalizem i й i й e a o e a e e o e ç e ç a a severozahod dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ?e a ?o a e q e o o + q eä + q a a V naslednjem obdobju se dolga ozka e in o na jugovzhodu difton-girata v ei in ou. Časovno blizu tega pojava — morda celo pred njim — je tudi podaljšanje nezadnjih kratko dkcentuiranih zlogov (podaljšanje skrajšanega starega akuta in novega akuta na kračinah) v zahodnih in centralnih dialektih. • Starejše izoglose na južnoslovanskem ozemlju imajo, kot je ugotovil Ivič,14 smer severovzhod—jugozahod oziroma severoseverovzhod—jugo-jugozahod. Tečejo torej pravokotno na podolžno os južnoslovanskega jezikovnega ozemlja. K njegovim izoglosam je treba dodati še izogloso zoženega ë in zgodnejše denazalizacije q, о. V srbohrvaščini se večinoma 14 J F XXII (1958), 179 si. Slavistična revija 33 tudi kasnejše izoglose grupirajo v istih smereh, frontalno na smer kasnejših selitev, ki so vplivale na formiranje teh izoglos. Y slovenščini pa se v tem obdobju pojavi za nadaljnjo dialektizacijo važen moment: spremeni se smer izoglos pri tedanjih pojavih, ki zavzamejo v primerjavi s starejšimi povsem drugačne areale. Vzhodni del se poveže s severnim, južni z zahodnim. Podaljšanje kratko akcentuiranih nezadnjih zlogov zajame ves zahod, centralne dialekte in južni del štajerskih dialektov, medtem ko se pri naslednjem pojavu — razvoju dolgega э v a ali e — pomakne izoglosa na štajerskem področju še bolj proti jugu. Smer izoglose različnega razvoja dolgega a poteka skoraj pravokotno na smer izoglose zoženega ampak za oba skupaj (seveda v krepki poziciji) э, ker sta tudi v vseli pozicijah sovpadla. — pomeni na psla. dolgih vokalih slovensko stalno dolgi vokal, t. j. cirkumflektirani, novoakutirani, novo-cirkuinflektirani, predtonični v tipu zo%zdà; na praslovansko kratkih vokalih pa podaljšani prvotno kratko cirkumflektirani ali zgodaj podaljšani novoakutirani (kot v gen. pl. ipd.) vokal. - zu vokalom (e-) pomeni nezadnji zlog, pred vokalom (-e) pa zadnji zlog (v razlagi izvora tudi zaprt zlog, drugod predvsem izglasje). ' je stari akut (na dolžini), je novi akut na kručini. zahodni dolgi vokalizem kratki vokalizem i u i и o o + a daljšajo primere tipa pogreb, -a (in z njim navadno tip oreh, -a). Pipa nesal ne daJjšajo, toda tudi tip vetar tu ni metatoniran (za te dvojne reflekse sem uporabljal predvsem gradivo v dipl. nalogah D. Vobovnika. Л. Renčljeve in zlasti Z. Zorko-Lebove in njene osebne podatke avtorju; deloma pa tudi gradivo v Isačenku, Sele). to vidimo že pri zgoraj omen jenem najzgodnejšem predčasnem daljšanju (tip okna). Verjetno je prišlo do tega predčasnega daljšanja ne samo na koroškem in panonskem področju, ampak tudi na severnoštajerskem, toda tega zdaj ni mogoče več določiti, ker je zaradi tamkajšnje ozke kvalitete teli vokalov (ozkost je že pred daljšanjem od sovpada refleksov za kratki ë in kratki etim. e) refleks tudi ob splošnem daljšanju ozek in je sovpadel z refleksom v eventualno nekoliko prej podaljšanih kategorijah. Na ta način bi torej severni pas slovenščine dobil že pred splošnim daljšanjem nezadnjih kratko poudarjenih zlogov v dolgih zlogih še e in o (izven štajerščine pač široka), ki bi se do splošnega daljšanjii že toliko zožila, da sta e in o, ki sta se podaljšala ob splošnem daljšanju, dobila posebno širšo kvaliteto. Ker je bil v takih kategorijah, ki bi se predçasno daljšale, navadno etimološki e in ne ë, je zdaj ustvarjen vtis, kot da je refleks za ë širši. Toda ker sta tudi pri podaljšanem novo-akutiranem etimološkem o dve kvaliteti in ker se ta stvar pri с in pri o ne da zadovoljivo pojasniti niti s pozicijo pred palatalnim zlogom ali pred zlogom z ozkim vokalom niti z analogijami,21 bo najbrž bolje izhajati iz navedene možnosti dvojnega (enega predčasnega in enega regularnega) daljšanja. Vendar ta stvar še ni popolnoma jasna, čeprav je res, da imamo tako pri e kot pri o dvojne kvalitete, ki jih ni mogoče razložiti z etimološkim izvorom teh glasov. Blizu časa splošnega daljšanja nezadnjih kratko poudarjenih zlogov na severu je treba staviti tudi razvoj dolgega a v a ali e. Ker imajo tudi v severnih dialektih za v nezadnjih zlogih pozneje podaljšani kratko poudarjeni э isti refleks kot za že prej dolgi (cirkumflektirani), je treba ta razvoj staviti najbrž šele v čas po podaljšanju nezadnjih kratko poudarjenih zlogov na severu. Tudi če bi se э > e razvil še pred podaljšanjem akuta in bi ga potem a k u t i rani э v razvoju ujel, bi sc to ne moglo zgoditi dosti prej, ker bi sicer gotovo dobili kje drugačno kvaliteto za enega in drugega. Najbrž je razvoj Ъ > e/a treba staviti bjizu v tisti čas kot v srbohrvaščini, kjer ga datirajo v konec 13. stoletja. Ni pa potrebno, tla bi bil ta razvoj v a-jevskem in e-jevskem pasu povsem istočasen. 21 Ker so poznejši sovpadi različnih e-jev in tudi o-jev lokalno različni, bi morale delovati, če bi hoteli to pojasniti z analogijami, v različnih krajih zelo različne analogije, ki bi privedle v bistvu do enakih rezultatov. Dolgi a se je razvil v e v severovzhodnem delu in v a v jugozahodnem delu slovenščine. Ta izoglosa poteka v zahodnem delu po meji zgodnejšega in kasnejšega daljšanja nezadnjih kratko poudarjenih zlogov, v vzhodnem delu, kjer je najmanj odvisna od naravnih ovir, pa po izoglosi štajerske diftongizacije e in o (< ë, è-; o-) v ei in ou, po izo-glosi (ali pa blizu izoglose) sovpada kratkih e in e (< ë in etim. e) ter na drugi strani e in i in po izoglosi dolenjske monoftongizacije ou (<ö) > и. Poteka torej po izoglosali, ki že formirajo posamezne slovenske dialektične skupine. Že to dejstvo nam dovolj močno dokazuje, da razvoj dolgega a v a ali e nima svojega vzroka, kakor je mislil Ramovš,22 v dialektični dvojnosti slovenskega a že od vsega začetka — od sovpada ь in ъ, kar bi predstavljalo najstarejšo dialektizacijo slovenskega jezika. Na jugozahodu, kjer se je razvil dolgi a > a, je ta seveda povsod sovpadel z etimološkim a. Na severu in vzhodu, kjer se je razvil v e, pa je bilo več možnosti glede vključevanja v sistem drugih e-jevskih vokalov. Refleks dolgega a je bil sprva najbrž širok glas, le v prleškem dialektu, ki ga tudi nekatere druge stvari vežejo na (hrvaško) kajkav-ščino, je bil morda ozek in je kot vsaj ponekod v kajkavščini sovpadel z e.23 Drugod ni prišlo do sovpada z e, in sicer že zato ne, ker je bil ë vsaj izven Prlekije v tistem času povsod diftongiran (eventualni lokalni sovpadi so mladi). Drugod je refleks za a večinoma najbrž takoj sovpadel z refleksom za q, le nekaj dialektoloških podatkov bi kazalo, da so v nekaterih redkih krajih še obdržali poseben fonem za a (najbrž širši kot refleks za ç), in to vsaj po dosedanjih podatkih menda le na južno-štajerskem področju, in to pač zato, ker so le tam imeli tedaj samo en dolgi e (< q ■—■ drugi so bili diftongirani), torej sistem v tem pogledu ni bil prenatrpan, obenem pa je s tem nastalo ravnotežje s kratkimi vokali, kjer sta bila dva e. Kjer so bili v tem času še ohranjeni nazali in se je dolgi a razvil v e-jevski glas (na severu), je bila njegova kvaliteta odvisna od kvalitete, ki jo je imel q. Tu je bil vokalizirani a pravi oralni korelat k ç in je tam, kjer je nazalnost ohranjena, tudi še ostal. Torej kjer se je q razvil v г{, se je tudi refleks dolgega o razvil v a. Kjer nazalov ni več, pa je zdaj 22 Belicev zbornik 1937, 339 si., zlasti 345—346. V bistvu gre pri njem za aplikacijo Beličeve teorije (Svetosavski zb. I, 223) na slovenščino. Prav tako pa ni mogoče z Logarjem (JiS VI [1960/61], 121) povezovati usode slovenskega dolgega э z isto dialektizacijo, ki je povzročila različen razvoj č. 23 Vendur dialektološki podatki za to ozemlje niso zanesljivi. (na omenjenem področju) povsod isti refleks za oba glasova, pa naj bo ta refleks po kvaliteti širši od refleksa za staroakutirani è (običajno) enak z njim (mežiško) ali pa ožji (delno remšniško). Prav tako je tudi v obirskem dialektu za э in q isti refleks, in sicer diftong ie proti monoftongu za vse ostale e-jevske glasove. Prav ta zelo različna kvalitetna razmerja med posameznimi glasovi pa zelo otežkočajo določiti nekdanjo kvaliteto vokaliziranega э. lod se zelo na blizu spreminjajo refleksi za q, in sicer od ie, e, e, a do ц. Podobno kot na Goriškem, le da imajo tam poleg teli (a v zadnjih desetletjih brez q) tudi še уэ in э, kar bi kazalo na to, da je bil refleks za q, ko je bil še nazalen, lahko artikuliran tudi nekoliko bolj nazaj, v smeri proti srednjim vokalom in zato bi bilo bolj razumljivo, da je vokalizirani Ъ, ki se je pomikal od do vsaj neke mere srednjega proti prednjim vokalom, postal na Koroškem, kjer je bila nazalnost dolgo ohranjena, oralni korelat k nazalnemu vokalu. Tako je tudi laže razumljivo, da je novi glas iz э in nato iz q lahko stopil na svoje mesto v sistemu, bodisi kot širši ali ožji glas od refleksa staroakutiranega ë. Najbrž pa tod ni bil sprva nikjer ožek. tudi obir-skega ie ni mogoče izvajati iz ožine. Blizu tega obdobja nastopi tudi eden značilnih pojavov, ki razcepi centralne dialekte, t. j. razvoj ou > u v dolenjski dialektični skupini (in morda tudi v Istri, vendar istrščine zaradi določene problematičnosti njenega razvoja tukaj glede na omejen obseg ne morem obravnavati). S tem je dotedanji fonetično bolj spredaj realizirani и (ki ga označujem z ii) dobil opozicijo v zadnjem u. S tem nastopi v jeziku važen preobrat. Nastopi trorazredni vokalni sistem. Dolenjski и < ö (tip nuč < noč) je preko diftonga ou izvajal že Kopitar,"4 zdaj zastopa to mnenje Logar;25 je pa to izvajanje edino verjetno. Izmed poenostavitev različnih e-jevskih kvalitet je v nadaljnjem razvoju treba še navesti sovpad dolgih in kratkih e in e ter o in ç v centru (v Istri, če spada pod center, samo e in e), le kratka izglasna -o in -p se v centru ne izenačita (dolgi o v izglasju ni bil možen), ker se je izglasni -o zožil. < V zahodnih in morda tudi v severnih sistemih se je v tem času verjetno že ponekod zgubljala nazalnost q in o. Le podjunsko področje na severu in goriško na zahodu je nazalne vokale v tem času gotovo še i24 V pismu Dobrovskemu leta 1810 (objavljeno v AfslPh V [1881], 301, odlomek o razvoju o tudi pri Škrabcu, Cv. Ill, 8 с—d, JS I, 220). 25 J iS VI, 120. imelo. Tukaj so namreč dokazljivi, pa še tu samo v dolgih zlogih. Toda ker so v določenih govorih (zlasti v kraškem in mežiškem) vendarle tudi kratki nazali zapustili določene sledi, ki nikakor ne kažejo na zgodnjo denazalizacijo (saj se na zahodu kvaliteta izglasnih refleksov za nazale teritorialno zelo na hitro spreminja, mežiščina pa je imela za pred-tonične nazale posebno kvaliteto še ob terciarnem akcentskem premiku, a goriško področje na zahodu ima za kratko poudarjene nazale še zdaj drugačne reflekse kot za etimološke e, o), sem za to obdobje nastavil nazale tudi še v kratkih zlogih. Seveda ni potrebno, da bi bila nazalnost posebno močna, najbrž je šlo tedaj le še za'rahlo nazaliziranost. Kratki nazali so se denazalizirali v različnih pozicijah lahko tudi v različnih časih. V naslednjih obdobjih se je nazalnost skoraj povsod izgubila. Vendar pa je na zahodu célo področje, in sicer ob gornji Soči in Idrijci, kjer nas že v tem času ne bi nič opravičevalo nastavljati nazale. Vse to ozemlje je q in o izenačilo z etimološkima e in o v vseh pozicijah razen seveda s cirkumflektiranim o, ki je šel v par z è in je bil že zdavnaj diftongiran. Verjetno je to področje prvo od severozahodnega dela slovenščine izgubilo ,nazale. Tudi v zahodnem delu severa nazali niso več gotovi. Za to obdobje sem jih sicer še nastavil na vsem severu, vendar bi bilo mogoče, da so bili ponekod tudi že denazalizirani. Po navedenih razvojih26 smo dobili naslednje osnovne vokalne sisteme:27 osnovni gorenjski sistem dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ei ou э e o e o a a 2n Za datiranje glej spodaj. 27 Brez istrskega in obkolpskega (in prleškega, če je vezan na kajkavščino in ni nastal po monoftongizacijali). Istrskega lahko izvajamo iz prvotnega sistema v centru ali na zahodu z močnim vplivom centra (mogoče bodo pre-ciznejši podatki za kratki è to stvar pojasnili), čičko ozemlje pri Podgradu (na karti ob vzhodnem delu istrskega področja) ima osnovno čakavski razvoj vokalizma s kasnejšimi slovenskimi vplivi (prim. Mulecki, Lud slowianski I, A 11929], 3 si.: Ribarič SDZb IX |I940], 2» si.; Bigler, JNG, §4.). južno belokranjsko in obkolpsko ozemlje je jezikovno mešano (prim. Logar. SR XI. 150 si.). Severna Bela krajina pa je v starejši fazi spadala pod dolenjščino, kot je dokazal Logar u, torej vsaj že pred 16. stoletjem. osnovni dolenjski sistem dolgi vokalizem kratki vokalizem i iilii и i ii/ii ei a e o e o a a V tem sistemu so pri dolgih vokalili i, ei, e, a, o enakega izvora kot v osnovnem gorenjskem sistemu; и < ö; ii (ali še й) < п, й-; pri kratkih vokalih pa so i, e, a, o, a enakega izvora kot v gorenjskem sistemu; -o < izglasnega -o, -b; ii (ii) < u, -u. * _ osnovni južnoštajerski sistem dolgi vokalizem kratki vokalizem i й i й ei' ei1 on e „ o " a e o e o e a a Ker obema diftongoma ei še ni mogoče zanesljivo določiti kvalitete (glej zgoraj), sem ju označil kar s številkami, ei' je navadno širši, vendar v nekaterih govorih tudi ožji od ei'. Direktnih dokazov za e in e ter o in o v kratkih zlogih ni. možno bi bilo, da sta bila tedaj tudi že izenačena. il. pr. ei < č v okolici Adlešičev lahko drugačnega izvora kot jugovzhodno slovenski e[<č, kajti v tem govoru je e/ tudi za druge dolge e-jevske glasove. Prav tako оџ < б v tem govoru ni treba, da predstavlja arhaično stopnjo dolenjskega dialekta, kajti nastal je lahko, sodeč po paralelnem razvoju e-jev, tudi kasneje brez zveze z zgodnjo slovensko diftongizacijo. V tem sistemu so pri dolgih vokalih i < i, i-; ei' < e, e-; ei' < ë, è-; e < q, q-; e < a, а-; а < п, а-; о < б, q-; ou < ö, b-; й < п, й-; pri kratkih vokalih pa i < i, -i; e<č, e, -e, -è; e < q, -q; а < a, -â; о < o, -q; о < о, -о; ü < и, -й; э < э, -а. osnovni severnoštajerski sistem dolgi vokalizem kratki vokalizem i ii i ii e o e o • » 'a ei ou e o e о а а V tem sistemu so pri dolgih vokalih i < i, i-; e < -Q- osnovni koroški sistem dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ie ио a + с e o q e о + а о e' es ç q a Kvaliteta e' in e! ni povsem lahko določljiva, v današnjih govorih je lahko eden ali drugi širši, vendar je navadno širši e1. Najbrž je bil v njem tudi zu kajkuvski razvoj vokalizmu Skrajni zahodni del ozemlja, ki je tu zarisano pod južnoštajerski sistem (III),28 je mogoče priključiti tudi k severnoštajerskemu (IV), ker je današnje stanje, ki na prvi pogled kaže sicer pripadnost k južno-štajerskemu sistemu, mogoče izvajati tudi iz severnoštajerskega. O skrajnem jugovzhodnem robu južnoštajerskega sistema (III) glej spodaj pri obravnavi moščanskega govora. Novi pojavi, ki so nastajali precej neodvisno od mej nastavljenih sistemov, razdrobljujejo vokalne sisteme še naprej. Seveda so tudi po tem času še nastopale inovacije, ki zajamejo zelo širok obseg ali pa so skoraj splošno slovenske. Sem lahko štejemo zlasti n. pr. sekundarni akcentski premik (tip noga), bolj ali manj razvito moderno vokalno redukcijo itd. Take inovacije, ki so se razširile po širokem področju, so doletele že zdiferencirane dialektične vokalne sisteme, zaradi česar je rezultat istega vzroka v različnih dialektih lahko zelo različen (na primer široke ali ozke kvalitete sekundarno poudarjenih vokalov). Med pojavi, ki so zajeli razmeroma precejšnja področja, bi lahko omenil velarizacijo a-ja na precejšnjem delu vzhodne Koroške in Štajerske. Ta pojav seveda ni ostal brez posledic za nadaljnji razvoj vokalizma na teh področjih. Drug tak pojav je preglas. Zajel je predvsem obsoško-idrijski in dolenjski osnovni vokalni sistem. Nastopil je v dialektih, ki so imeli zelo široke kratke e-jevske vokale, kar se navadno razodeva tudi v današnjih refleksih sekundarno poudarjenega e, obenem pa so ti dialekti s kratkim e širili tudi kratki o, zato je na večinoma precej istem ozemlju razširjeno tudi akanje. Zlasti širjenje o > a z izgubo labializacije je posledica neintenzivne artikulacije kratkih vokalov in je torej, kot je pokazal že Šahmatov,20 vrsta vokalne redukcije. Intonacijske opozicije, ki jih je slovenščina vsaj že ob nastopu druge razvojne etape imela le na dolgih vokalih,30 je izgubila31 več ko polovica slovenskega ozemlja, skoraj povsod brez direktne nadomestitve, le moščanski govor je, ka- c 28 To je ozemlje ob srednji Savinji. 29 Сборник статей посвященных учениками ii почитателями академику Ф. Ф. Фортунатову, Варшава 1902. 30 Le v redkih govorih se zaradi akcentskih premikov in redukcije končnih zlogov pojavi v novejšem času tudi pri kratkih vokalih intonacijska ppozicija (Horjul, Sele). Priin. pa tudi še spodaj o ziljščini (tam nastanejo intonacijske opozicije v kratkih zlogih zaradi krajšanja zaprtih zlogov). 31 Verjetno ne zelo zgodaj in ne povsod istočasno. kor je v zadnjem času odkril Toporišič,32 cirkumfleks nadomestil s kračino. Med novimi pojavi je zlasti značilna moderna vokalna redukcija.33 Njen pojav, ki je pravzaprav posledica starejših vzrokov in je do neke mere vzročno povezana s krajšanjem neakcentuiranili dolžin, bi lahko označili s četrto etapo v razvoju slovenskega vokalizma. Kratki vokali kažejo v tem obdobju tendenco slabljenja, ki se pokaže na različne načine, in sicer nekoliko različno glede na to, če so vokali poudarjeni ali ne. S tem se kratki vokalizem pravzaprav razdeli34 na kratko poudarjenega in nepoudarjenega — pa še ta se pogosto drugače razvija v predtoničnih kot posttoničnih zlogih. V tem obdobju se začenja ekspiracijska sila čedalje bolj zgoščati na poudarjenih vokalih. Y večini narečij so dolgo poudarjeni vokali tudi toliko dolgi, da nastopajo nove diftongizacije (najpogosteje pri e-jevskili in o-jevskili vokalih). Vendar je tudi nekaj področij, kjer se vokali (predvsem ozki) celo krajšajo. Ekspiracija se pričenja v tem obdobju umikati z zadnjega zloga: precej pogosto s kratko poudarjenega,35 redkeje z dolgega36 (vsi premiki proti začetku pa se vršijo le z v tistem času padajočega zloga). Ta četrta etapa rarzvoja slovenskega vokalizma je bolj ali manj razvita še skoraj po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju, čeprav je v različnih dialektih razvita različno daleč in deloma tudi v različne smeri. V naslednji peti etapi se vokalni sistemi, ki so bili od druge etape organizirani po principu dolgi vokalizem : kratkemu vokalizmu (oziroma dolgi vokalizem : kratko poudarjeni vokalizem : nepoudarjeni vokalizem), pri čemer je bila dolžina omejena na akcentuirani zlog, a daljšali so se le nezadnji zlogi, čedalje bolj organizirajo po principu poudarjeni vokalizem : nepoudarjenemu vokalizmu. Kratko poudarjeni vokali se pričenjajo daljšati. Kar je pri tem bistveno različnega od prejšnjih daljšanj, ki jih je bilo že več, je to, da se daljšajo ne glede na 32 Dolenjski zbornik 1961, 203 si., Seandoslavica VII (1962), 239—254. 33 Ta pojav obravnava zlasti znana Ramovševa razprava v AfslPli XXXVII, 123 si., 289 si. 34 Ze Ramovš (KZSJ, 148) je nastavil trojni vokulni sistem; upoštevali pa so ta različni razvoj seveda že pred njim. 35 Dialektično' je ohranjena tudi še oksitoneza v tipu žena. 30 To privede dialektično (poljanski dialekt, del južne Bele krajine) do posttoničnih dolžin. 4 Slavistična revija 49 pozicijo v besedi. Zdaj bi pravzaprav lahko rekli, da sta akcent in dolžina vezana drug na drugega, kolikor je seveda o dolžini v sistemih, ki nimajo dolžinskih opozicij, sploh še mogoče govoriti. Z odpravo kvantitetnih opozicij pa pride navadno tudi do razpada diftongov na skupine fonemov. S tem se vokalni sistemi poenostavijo. Lahko jih obravnavamo tudi kot enoten sistem, v katerem je relevantno akcentsko mesto in v katerem se v neakcentuirani poziciji določeni vokali nevtralizirajo. Vse to je pravzaprav logična posledica razvoja iz četrte etape. Ker so s prejšnjimi razvoji dobili kvantitetno različni vokali različno kvaliteto, je postala kvantiteta fonološko nepotrebna. Ta razvoj iz zadnje etape je sicer samo dialektičen, a srečujemo ga na zelo različnih krajih slovenskega jezikovnega ozemlja (sicer so pa bili samo dialektični že pojavi v prvi etapi). Še najbolj strnjeno je ta razvoj izkazan po Štajerskem. Razne dialekte zajema ne glede na to, v kakšni meri so izvedli značilnosti prejšnje etape. Pri tem niti ni potrebno. da bi bili dialekti prej izgubili intonacijske opozicije. V to smer je šel ali pa to smer nakazuje razvoj že v precejšnjem številu slovenskih govorov. Imamo pa tudi posamezna področja37 (največkrat v hribovitih predelih), ki so v nasprotju s tem izvedla celo določene krajšave, posebno pri ozkih vokalih. Za ilustracijo teh zadnjih dveh etap bi navedel samo nekaj značilnih vokalnih sistemov, kajti vseh nadaljnjih delitev osnovnih sistemov ni mogoče niti približno prikazati, ker bi to naraslo v debelo knjigo. V navedenem osnovnem gorenjskem sistemu je prišlo v osrednjem delu zgodaj do monoftongizacije ei, оџ > e, o. Ti gorenjski monoftongi so sicer določen problem v slovenskem vokalizmu, vendar so po vsej verjetnosti nastali že po monoftongizacijah iz prejšnjih diftongov. Ramovš, ki je sicer večkrat poudarjal možnost monoftongizacije slovenskih diftongov in jo pri razlagah na določenih, vendar samo manjših področjih tudi suponiral, je imel gorenjske nionofionge za arhaizem. Logar pa je prvi postavil teorijo o sekundurnosti gorenjskih monoftongov.38 Po mojem mnenju so diftongi ei, оџ na severozahodnem robu gorenjščine 37 Sem spada zlasti rovtarska dialektična skupina, dalje bi lahko sem šteli rezijanščino (kjer so zasopli vokali krajši), remšniški dialekt itd. Do neke mere bi lahko sem šteli tudi moščanski govor in ziljski dialekt (glej spodaj). 38 Prim. J iS IV ( 1958/59), 133 : VI (1960/61), 120. Pregled o s n o o n i h r a z d o j n i h etap d slo d e n s k e m o o k ali z m и (Dovje-Mojstrana30) lahko še ostanek starejšega stanja, prav tako kot je starejše stanje ohranjeno tudi na vzhodu (Tuhinjska dolina). In ker tudi logaški govor in deloma poljanski dialekt — vsaj po podatkih v Ramovševih Dialektih — nekoliko kažeta na kasnejšo monoftongizacijo kot v gorenjščini, lahko računamo v gorenjščini s povsem samostojno razvito monoftongizacijo. Ze prej (v osnovnem sistemu) monoftongična e in o sta v dolgih zlogih postala ozka in sovpadla z monoftongiziranima ei, ou. Sekundarni akcentski premik pa je privedel iz sistema kratkih vokalov e in o (e, p), ki sta bila v dolgem vokalizmu zavzela mesto širokih e in p. Sistem je. bil: dolgi vokalizem kratki vokalizem t и i и e о a ? 9 e ° a a 1 a sistem velja zdaj za knjižni jezik, vendar v malenkostno drugačni distribuciji kratkega vokalizma, ker v knjižnem jeziku ni upoštevan razvoj kratkega é v i in izglasnega -o v -и. V dialektu ni več ohranjen, ker je kratki vokalizem prizadela moderna vokalna redukcija. V sistemu knjižnega jezika torej nista upoštevani zadnji dve etapi v razvoju dialektov, ki pa sta tudi v dialektih različno zastopani, a zlasti zadnja v številnih dialektih še sploh ni nastopila. V tem osrednjem gorenjskem sistemu sta se ï in й reducirala v a, predtonični o se je zožil, ponekod prav do u-ja, in je obenem z u, ki je nastul po raznih asimilacijah z и ali bil analogično vnesen iz dolgih zlogov,40 zavzel v kratkem vokalizmu mesto, ki ga je prej imel etimološki u. Ožil se je tudi predtonični e in večkrat dal tudi a. Posttonični glasovi so se navadno širili in o je dal v zaprtih zlogih navadno а. V iz-glosju gre kratki и v določenih končnicah navadno v о. V neakcentu- 58 Prim. Pečar, DiS 1895, ovitek št. 2/3; Škrabec, Cv. XVIII, 11 d; podrobneje Logar, Sil V—Vil. 148—149; prvi pa je poročal o tem, da se v gorenjščini govori tudi nouč, Kopitar (glej AfslPh V, 301), vendar ne vemo, na katere govore je mislil (ali Dovje ali Tuhinj ali pa se je takrat mogoče govorilo še kje drugje). 4" Analogično vnašanje se vrši (/.lasti v centralnih dialektih) po principu vokalne disimilacije (glej Rigler, SR VIII 11955), 225 si). iranih zlogih se je pojavil tudi i po asimilaciji reduciranih vokalov z i in kot analogično vnesen iz dolgih zlogov. Končni rezultat je pravzaprav spet isti kratki vokalizem, le da je drugačnega izvora in da je njegova distribucija pozicijsko znatno bolj omejena, kot je bila omejena v nastavljenih historičnih sistemih. Tako dobimo n. pr. v Črni pri Kamniku41 tale vokalni sistem: dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и i e o a e o Ç P a a Imajo tudi diftong ar, ki pravzaprav spada v dolgi vokalizem (glej na koncu). Od prej nastavljenega se loči le glede izvora kratkega vokalizma, ki je po prej omenjenih razvojih zavzel nova mesta.42 Zaradi podaljšanja e, d, redukcije li > a (razen v izglasju, kjer da a) in obenem izgube zasekanega kratkega poudarka na a, ki da nekak a, dobimo v Smledniku,43 kot naslednjo stopnjo prej navedenega sistema, sistem brez kvantitetnih opozicij, ki pa ima pri poudarjenih vokalih vendarle intonacijsko opozicijo, kar je v jezikih zelo redek pojav. Govor v Smledniku je reduciral v a poleg predtoničnega e tudi pred-tonični a.44 Vokalni sistem je zdaj takle: poudarjeni vokalizem nepoudarjeni vokalizem i и i и e a o a e ç e o a a 41 Po gradivu v diplomski nalogi T. Škorjanc. 42 V tem govoru je tudi za izglasni cirkumflektirani -o zdaj -Cf (v govoru Smlednika, ki ga navajam kot nadalje razviti govor, tega ni). Enak pojav pozna n. pr. tudi horjulski dialekt. Lahko bi šlo tu za poseben razvoj v izglasju, lahko pa le za analogičen -m po neakcentuiranih primerih. 43 Po gradivu v seminarski nalogi M. Jenko. 44 V tem govoru se pojavlja namesto tipa stažu že tudi stéza (lu staža in stéza). Tukaj gre za analogični in ne glasoslovni pojav. Ker se v tipu žena, žene (tu žtnu, žang) posplošuje korenski poudarek v vse sklone: torej tudi y.êne itd., je po dubletah (še ob podpori pisave) žane : žene nastalo k siazô. tudi stéze. Nepoudarjeni vokalizem ima zaradi obravnavanih redukcij omejeno distribucijo. Tak kot je naveden, nastopa le v posttoničnih zlogih. V predtoničnih pa ne nastopa v celoti. Tako je slika predtoničnega vokalizma: i э и in še tu je i v primeri z a in u slabo frekventen. Tudi v posttoničnih zlogih distribucija ni enakomerna. Navedeni vokali nastopajo pogosto le v izglasju, v neizglasnih posttoničnih zlogih pa nastopajo skoraj le e, э, a, kajti i, и, o imajo v taki poziciji minimalno frekvenco.45 V obrobnejših predelih gorenjskega osnovnega sistema so še drugačni razvoji. Ponekod redukcije še niso dosegle opisane stopnje. Predvsem najdemo tod diftongizacije pri sekundarno poudarjenih ali tudi že prej dolgih vokalih. Če se ob nastopu diftongizacij ei in оц še nista inonoftongizirala, ampak šele pozneje, sta zdaj lahko zanju monoftonga ob diftongih za prejšnje monoftonge. Južnozahodni rob osnovnega gorenjskega sistema so zajele tudi inovacije, ki so obenem zajele del obsoško-idrijskega osnovnega sistema: iz delov obeh osnovnih sistemov je na ta način nastala skupina rovtarskih dialektov. Sem spada zlasti izguba intonacijskih opozicij, krajšanje visokih vokalov, na delu tega ozemlja premik cirkumfleksa proti začetku. Poljansko narečje je zaradi tega premika dobilo nepoudarjene posttonične dolžine,40 katerih distribucija je sicer omejena na pozicijo za kratkim akcentom, toda ni mehanična, ker nastopa v enaki poziciji tudi kračina. Drugi dialekti, kateri so tudi izvedli tak akcentski premik, so posttonično dolžino skrajšali. Med rovtarskimi dialekti je prvotno najbrž celo črnovrški dialekt spadal pod osnovni gorenjski sistem in njegovi diftongi ie in up (oziroma io, иэ) za ë in ö so najbrž že sekundarni (ei>e> ie), vendar tu o tem ni mogoče podrobneje razpravljati. V osnovnem dolenjskem sistemu se je diftong ei ponekod disimiliral v ùi; dolga e in o sta se diftongirala v ie in uo (ie, uo); pri sekundarno poudarjenih vokalih pa se deloma e in o paralelno razvijata (navadno 45 Nastali so po raznih asimilacijah ali so analogično vneseni (kot n. pr. v sklanjatvi Marko-Markota ali v opisnem deležniku uziynuiva po џ7Лупи ipd.). 40 Glej Pintur, LMS 1895, 2; za razširjenost premika cirkumfleksa v rovtarskih dialektih prim. Bunc, SO XII, 126 si. diftoiigirata v ie, uç), deloma (v osrednjem delu dolenjščine) pa je dobil sekundarno poudarjeni e svoj par v a-ju, medtem ko se je sekundarno poudarjeni o umaknil a-ju, ki je tod navadno artikuliran zadaj, in se ožil.47 ä (t. j. sekundarno poudarjeni e) in a sta bila tu v opoziciji prednji : zadnji, kar je privedlo do značilnih osrednjedolenjskik preglasov dolgo poudarjenega a za palatalnimi konzonanti v ä. Pri kratkem vokalizmu se je ii skoraj povsod delabializiral in sovpadel z refleksom za i, ki pa ga je po govorih v različni meri prizadela moderna vokalna redukcija. Izglasni -o se je razvil v -u, ki je v severnem pasu že reduciran, medtem ko je v južnem še ohranjen, kar kaže. da je kronologija tega pojava in redukcije v obeh pasovih v različnem medsebojnem odnosu. 1 udi preglase in akanje najdemo pogosto v dolenjščini.48 Možna pa je tudi 1110-noftongizacija diftonga ei (iz nekdanjega «?) v e-jevski glas lokalno različnih kvalitet od ä do e. Na Blokah4" (osrednji del osnovnega dolenjskega sistema, zahodni del dolenjskega dialekta) imajo naslednji vokalni sistem: dolgi vokalizem kratki vokalizem i ü и i ii и ie ио a ie UÇ e o ei ou a ai a Poleg tega lahko pri dolgem vokalizmu navedemo še diftong ar (glej na koncu). oy je v tem sistemu refleks za l, ei, ki ima minimalno frekvenco, pa je bil sprva pozicijska varianta diftonga ai za palatali in diftonga ie pred j, toda zdaj je ta razvrstitev že porušena in včasih tudi v takih pozicijah že nastopa ài. Diftongov ei in ou ne moremo razstaviti na kratka e + i in o + u, ker nastopata, v takih 47 Najbrž direktno in ne preko diftonga. Ta ozki o pa se laliko tudi že diftongira, kot n. pr. v okolici Velikih Lašč, kjer sovpade z uo iz o v Osnovnem sistemu (t. j. z refleksom za b in ç). 48 Vendar je akanje lahko razvito do različne stopnje. V nekaterih govorih (n. pr. severovzhodni del dolenjščine) je akanje omejeno tudi glede na konzo-nantsko soseščino (labiali in velari so lahko že prej zožili o). 4" Po lastnem gradivu. pozicijah, kjer sicer kratki vokali ne morejo nastopati, in imata tudi intonacijske opozicije, ki jih kratki vokali nimajo. Kvečjemu bi namesto diftongov ei in ou lahko postavili v sistem dolgega vokalizma e in o (ki zdaj v govoru tudi že nastopata v nekaterih prav mladih tujkah), kajti kvantiteta diftongičnega e-jevskega in o-jevskega dela ni jasno določljiva. V kratkem vokalizmu sta i in ü zelo redka, omejena na nekaj primerov v predtoničnih zlogih, kjer s'ta analogično vnesena; и pa že nastopa v vseh pozicijah in tudi pod kratkim poudarkom (nastal je iz izglasnega etimološkega -o, po asimilacijah reduciranih glasov z џ in iz kratkega |). Etimološka i in и sta se reducirala v a, ki pa ima v izglasjù pozicijsko varianto -j (reduciran glas i-jevske barve). Pri dolgem vokalizmu se izglasna ie, uo razširita v ie, uç, vendar zaradi tega ne pride do nobenih nevtralizacij, ker prej ie, uç, ki sta refleksa sekundarno poudarjenih vokalov, v izglasju nista bila možna. V Ambrusu40 (centralni del dolenjskega dialekta) z drugim tipom razvoja sekundarno poudarjenih vokalov pa imajo naslednji vokalni sistem: dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ie и о э e (ei) o e a e'a a Pod dolgi vokalizem spada pravzaprav še diftong qr (glej na koncu). Dolgi e (indiferenten ali nekoliko širok) je že po monoftongizaciji iz ei za ë, vendar je diftong še vedno običajnejši. o je v primeri z e nekoliko ožji. ii se je razvil v iu (ju), vendar je pri mlajši generaciji že splošno substituiran s knjižnim u. Kratki i ima minimalno frekvenco; э pa je prednji — posebno izrazito prednji je v izglasju. Za palatali sta e in a nevtralizirana v ü. V govorih s tem drugim tipom razvoja sekundarno poudarjenih vokalov, ki imajo četverokotni vokalni sistem, pa se z diftongizacijo refleksa za sekundarno poudarjeni с v ia in razpadom tega diftonga v j + aB0 spet razvijajo trikotni sistemi. 50 N. pr. v Ribnici gre gotovo za razpad refleksa zu sekundarno poudarjeni e v j + a, kljub sicer ohranjenim kvantitetnim opozicijam; ja v z jame »iz jame« in v zjamla »zemlja« uli џгјшпе < uzeme »vzame« je popolnoma enak. Za zahodni del osnovnega dolenjskega sistema (notranjski dialekt) je značilna zlasti izguba intonacijskih opozicij in premik akcenta v tipu magla (kar povezuje ta del z nekaterimi drugimi primorskimi dialekti), s čimer so dobili spet kratko poudarjene vokale v nezadnjih zlogih, dalje navadno velarni tip etimološkega polglasnika, ki je pogosto še v opoziciji s prednjim polglasnikom, nastalim po redukciji iz etimoloških i in и (preko ii oziroma njegove variante i/).sl Niso pa tudi redke vokali-zacije enega ali obeh polglasnikov pod akcentom (zadnjemu se ponekod pridruži reducirani a) in kot naslednja stopnja (v notranjščini) odprava kvantitetnih razmerij.52 Za precejšen del notranjščine je še značilna asimilacija prednjega polglasnika z и v nov i/.53 Za vzhodni del osnovnega dolenjskega sistema je značilna zlasti razširitev ali celo diftongizacija dolgih etimoloških i in u. Nad Savo pa je osnovni dolenjski sistem prišel v zadnjih obdobjih pod vpliv štajerskih razvojev (kot so izguba intonacij, razvoj э > e, deloma že izgubljanje kvantitetnih razmerij ipd.). • V razvoju po času nastavljenih osnovnih sistemov so številni pojavi skupni za oba štajerska in za panonski sistem. Zlasti so se tu dolgi vokali pogosto diftongirali v smeri ei, ou čeprav ponekod samo o (n. pr. gornje-savinjsko, prekmursko), drugod oba ali morda samo e oziroma en e. Pogostne pa so tudi že nove monoftongizacije, ki so ponekod (kot gornje-savinjsko, obsotelsko) popolnoma dokazljive, ponekod (n. pr. južnopo-horsko) pa ni mogoče z gotovostjo določiti, če so sedanji monoftongi še prvotni (zdaj sicer zoženi) ali že po monoftongizaciji nastali. Nista pa se diftongirala v smeri ei, on tista e in o, ki sta refleksa kasneje podaljšanega e*- in è- oziroma u-, in navadno tudi sekundarno poudarjeni vokali ne (mogoče zaradi napetega izgovora?). Sovpadi starejših ei, оџ z novejšimi ei, on so potem lokalno različni, a pretiranih sovpadov se je jezik vendarle izogibal. Kjer sta sovpadla prvotno slovenska б in b-, tam je za o skoraj redno drugačen glas, le tam, kjer so v neki (kasnejši) dobi с 51 S takim dvojnim polglasnikom se dobijo nekateri govori tudi v dolenj-ščini (n. pr. okolica Grosuplje, Višnje gore). So pa v notranjščini tudi glede polglasnikov še drugačni' razvoji, kot 11. pr. pozicijska razdelitev etimoloških э v prednji in zadnji polglasnik ipd. 52 Precej podrobnosti o teh stvareh je mogoče najti pri Rigler, Južno-notranjski govori. Ljubljana 1963 (citiram JNG). 53 P rim. Rigler, SR XI (1958), 206 si. svojega razvoja dosegli vsi trije glasovi monoftongično stopnjo, so so-vpadli. Isto velja pri e-jevskih glasovih. Če sta sovpadla e in è-, je za q drugačen glas {sovpadejo pa seveda v paralelnih pogojih kot pri o). Eno takih področij s sovpadom vseh treh e-jev in o-jev je ozemlje ob srednji Savinji, kjer zdaj nastopa včasih že nova diftongizacija v obratni smeri (ie). Sekundarno poudarjeni vokali se v obeh štajerskih sistemih skoraj redno diftongirajo v smeri ie, uo (v panonskem sistemu so navadno še kratki). Kvaliteta diftongov za sekundarno poudarjene vokale je v glavnem odvisna od kvalitete vokala pred diftongizacijo; je pa navadno obratno sorazmerna s kvalitetami prej dolgih vokalov (oziroma diftongov). й se je razvil v ii večinoma le na tistih področjih, kjer je nastal kak nov u (predvsem iz l, ponekod, kot obsotelsko, tudi iz ou), drugod je navadno ali še ohranjen kot й ali pa je dal u. Pogosto se v obeh štajerskih sistemih, a včasih tudi v panonskem, diftongirajo tudi dolgi i in и oziroma iilii v ii in uu oziroma йц ali iii, ki se lahko razširijo (ei, [kozjaško] ou). Diftonga ei, ou se ponekod disimilirata proti širini (zlasti prvotna ei, оџ), v obeh štajerskih sistemih ponekod prav do ai, au (predvsem po južnem Pohorju in v okolici Šmarja pri Jelšah in Rogaške Slatine). Večinoma se širita oba diftonga paralelno, čeprav je tudi včasih pri enem ali drugem dosežena malo večja odprtost, le južno-vzhodni pas južnoštajerskega sistema je ou monoftongiziral v u, medtem ko se je ei tam razširil proti ei ali celo ailae, oziroma dal južnoobso-telsko e. Ta monoftongizacija diftonga ou je razmeroma mlada (gotovo po 16. stoletju) in ta и ni identičen z u-jem v dolenjskem osnovnem sistemu.64 Razvoj novejših diftongov ei, оџ (< q, o) je na splošno manj paralelen kot starejših ( ü brez vmesne stopnje z o). v e. Deloma seže ta razvoj še v skrajni vzhodni rob koroškega osnovnega sistema (severnopohorsko in remšniško), kjer ima ta vokal pod poudarkom lahko še celo svojo posebno kvaliteto (severnopohorsko).55 Razširjen pojav je še velarizacija a:56 po večjem delu Štajerske (brez goričanskega in večine savinjskega dialekta) in v Prlekiji (z južnim robom Prekmurja) dolgega, kar sega tudi v del osnovnega koroškega sistema, v Prekmurju pa kratkega, kar je najbrž povezano z enako kvaliteto madžarskega kratkega a-ja. Pogosto pa pride tudi do podaljšanja kratko poudarjenih vokalov in s tem do izgube kvantitetnih razmerij. Y obeh štajerskih sistemih je ta pojav skoraj splošen, a pogosten je tudi v panonskem. V zvezi s kvantitetnimi razmerami bi bilo treba omeniti, da so diftongi tipa ei, ou lahko daljši ali krajši; zlasti pohorski so navadno v prvem delu izrazito kratki (ëi, äi, öu, äu). Od akcentskih premikov je treba posebej opozoriti le na tip окб > oko, ki je zajel zahodni del severnoštajerskega osnovnega sistema in je povezan z enakim premikom v precejšnjem delu koroškega osnovnega sistema. Vse to področje je izgubilo tudi intonacijske opozicije. Za ilustracijo bi navedel iz južnoštajerskega osnovnega sistema sistem za Zibiko.57 Tam se je ei' iz osnovnega južnoštajerskega sistema disimiliral v ai. e se je diftongiral v ei in z njim je sovpadel tudi prejšnji ei- (le za nekatere primere prejšnjega ei2 imajo ai), medtem ko je za e sedaj e. Paralelno z ei' > ai se je ou razvil v аџ, a prejšnji o > ou. Kot par k ê je nastopil v nekaterih redkih primerih tudi o (v nekaterih tujkah, deloma pozicijsko). Dolgi i > ii, a kratko poudarjeni i dâ î, tudi kratko poudarjena ü in a se podaljšata. Sekundarno in kratko poudarjeni e in э ter o dajo ie ter ио. V nepoudarjcnih zlogih je vsak o dal u, ii pa deloma i, deloma u, а э je kot na vsem tem področju prešel v e. Diftonge tipa ei lahko zdaj v tem govoru razstavimo, saj ni kvantitetnih opozicij niti drugih stvari, ki bi to delitev branile, in tal^o dobimo takle vokalni sistem: 55 Glej Logar, SR IX (1956), 53. 50 Za razširjenost prim, zlasti Ramovš, KZSJ, 223—224; HG VII (glej stvarno kazalo). 57 V okolici Šmarja pri Jelšah. Po gradivu v sem. nalogi M. Založnik. Pregled o s n o o n i h r a z o o j il i h etap v slovenskem vokalizmu poudarjeni vokalizem nepoudarjeni vokalizem i и ie и o e o a à Gre torej za pravokotni sistem, ki je v poudarjenih zlogih organiziran po labialnosti, v nepoudarjenih pa po timbru. Do neke mere nam to pojasni, zakaj se tu drži ii (oziroma zakaj se je sploh etimološki u razvil prav do ii), čeprav ni nastal drug и (и lahko nastopi le v izredno redkih onomatopoetičnih ali ekspresivnih izrazih). Na splošno pa se v slovenščini le kaže težnja k trikotnim vokalnim sistemom in pozicijsko je pravzaprav tudi tukaj že nakazan razvoj v to smer. Pred r imajo namreč za e varianto e; torej nastopajo v tem parcialnem sistemu: er, ar, âr. V drugih govorih so tudi drugačni razvoji in drugačni sovpadi. Večkrat dobimo isti refleks za kratko poudarjeni i in sekundarno poudarjeni e (in э) ter za novi и (iz t, po vokalizaciji iz и ipd.), ki je prišel pod kratki poudarek, in sekundarno poudarjeni о. V teh govorih se navadno paralelno razširi tudi (prej) kratko poudarjeni ü v ö ali celo diftongira v iia. Monoftongizacije so precej pogostne v južnem obsotel-skem predelu (o predelu ob srednji Savinji glej zgoraj). Najjužnejši del obsotelskega dialekta različno zajemajo nekatere štajerske in centralno-slovenske inovacije. Medtem ko so v starejši fazi dolgi e-jevski in o-jevski vokali imeli štajerski razvoj, pa sta kratki ë in večinoma Ъ obravnavana tako kot v centru. Toda pri tem mogoče ne gre za različen obseg inovacij, ampak za mešanje oziroma izpodrivanje nekaterih refleksov. To delno mešanje ni na obmejnih ozemljih nič posebnega. Je pa v tem predelu zanimiv meščanski govor, ki je cirkumfleks nadomestil s kračino. Ker so na ta način vokali iz sistema dolgega vokalizma pomnožili sistem kratkega vokalizma, v katerem so bili vokali z drugačnimi kvalitetami, ima zdaj ta govor za slovenske razmere zelo bogat kratko poudarjeni vokalizem (v njem nastopajo tile kratko poudarjeni vokali: i, e, e, e, a, u, o, o, u, ii-ö, œ poleg r).68 58 Vokalni sistem in druge podatke za Mostec glej pri Toporišič, Dolenjski zbornik 1961, 203—222. Iz severnoštajerskega osnovnega sistema bi navedel vokalni sistem iz Zafošta pri Slovenski Bistrici.59 Tudi tukaj so odpravljene kvantitetne opozicije, čeprav fonetična kvantiteta pravzaprav še obstaja. V diftongili so namreč vokali kratki (äi ipd.). Vendar kljub temu v sistemu ni treba teh diftongov jemati za enoten fonem, ampak jih lahko razlagamo kot skupino fonemov s pozicijskim krajšanjem poudarjenega vokala, saj vsi ti vokali iz diftongov (mislim na zveze vokal 4- i ali џ) nastopajo z istimi kvalitetami tudi samostojno. Obenem pa ni možen dolg vokal + i, и in so torej kračine v teh diftongili samo pozicijske. V tem sistemu so se vsi kratko poudarjeni vokali (tisti, ki so bili kratko poudarjeni v osnovnem severnoštajerskem sistemu ali ki so kasneje prišli pod akcent00) podaljšali. Sekundarno in kratko poudarjena e in o dasta diftonge ie in uo. Isti refleks kot kratki e da v tem govoru tudi э. ë in б iz osnovnega sistema dasta î in û, î in û dasta tudi prej kratko poudarjena i in u, medtem ko se prej dolga i in u ( a, à > a; ë in б sta se zožila (ni povsem gotovo, če direktno) v ? in б; etimološki ä + j pa je dal 3. Nepoudarjeni й je dal u. poudarjeni vokalizem nepoudarjeni vokalizem i и i и e o e o ie uo a ä â a Iz osnovnega panonskega sistema bi navedel sistem iz Cankove.01 Tukaj se je б iz osnovnega panonskega sistema diftongiral v оџ in sovpadel s prejšnjim ou; ë se je zožil v e; nastal je tudi že nov б, vendar ima še minimalno frekvenco, suj je nastal v glavnem v skupini rl > ro. « 5® Po gradivu v sem. nalogi R. Berdnik. i» y tcln govoru se je izvršil sekundarni akcentski premik (tip žena), za tem še en premik z zadnjega krutkega zloga na predtonične (kratke) vokale in premik cirkumfleksa z odprtega končnega zloga proti začetku (tip oko). 01 Po gradivu v knjigi Л. Pavel, Л vushidegkuti szlovén nyelvjûYûs hang-tuna. Budapest 1909. и je iz l. Kratka o in o sta sovpadla v o, ä se je velariziral, a pa razvil v ä/e. Sistem v Cankovi je torej tak: dolgi vokalizem kratki vokalizem i ii и i ii и ei ou e o e o ä a a Y nepoudarjenih zlogih se i in ii nevtralizirata v i. Pozicijsko nastopa tudi o. Razen navedenih vokalov imajo še zlogotvorni r in v nepoudarjenih zlogih tudi I (nov, nastal po redukciji vokalov in v tujkah). Diftongi ei, ou pa so že v tem sistemu nekoliko problematični. Mogoče bi jih bilo treba razstaviti na 'è + i in ö + и. Intonacijskih opozicij, ki In nam razstavitev še najbolj branile, zdaj tukaj ni. & in o pa nastopata tudi v vseh takih pozicijah v besedi kot diftonga. Da so v starejši fazi jezika bili ti diftongi obravnavani monofonemsko, nam kaže razvoj »-ja in l-a (etimološki it se je razvil v o in I v » ob istočasni eksistenci diftonga ou). Diftonge sem pustil nerazstavljene le zato, ker imajo za l џ, medtem ko v tistih prekmurskih govorili, v katerih diftong ou razpade na o + n, navadno o razvijajo v u. Vendar povsem zadosten argument to ni. Ta cankovski sistem pa je obenem tudi starejša stopnja številnih dalje razvitih prekmurskih sistemov. Enega izmed najdalj razvitih predstavlja sistem v Gorici.02 Dolgi vokali i, ü, u, e, o iz cankovskega sistema so se tu diftongirali v ii, iii, uu, ei, ou, nato pa so se kratko poudarjeni vokali podaljšali. S tem so diftongi razpadli na skupine fo-nemov. V nepoudarjenih zlogih pa sta se e in o razvila v i in u. Tako so dobili naslednji sistem: poudarjeni vokalizem nepoudarjeni vokalizem i ii и i и e o e ä eu а e2 Po gradivu v dipl. nalogi 1. Celeč. Pozicijsko nastopa tudi o'. Zlogotvoren je tudi r (in nepoudarjeni Z). Y nekaterih izredno redkih primerili je mogoče tudi že analogično vnesti ii v nepoudarjeno pozicijo. So pa tudi še drugi zanimivi razvoji. Ne sovpade povsod ei, če nastane iz ë v osnovnem sistemu (iz začetno sle. ë, ç) s prejšnjim ei (< e). V Markovcih63 je n. pr. ei < ë razširjen in je novi ei ožji. Tudi v nepo-udarjenem vokalizmu so še različni razvoji. Nepoudarjeni a večkrat ni velariziran (ampak samo kratko poudarjeni). S .tem pa je dana možnost prehoda ä v a, ki narašča v smeri proti severu od pozicijskega do splošnega v Porabju.64 Od pozicijskih pojavov bi bilo treba omeniti, da nastopajo pogosto zoževanja pred nazali, monoftongizacije pred nazali ali krajšanja pred sonanti ipd. V obsoško-idrijskcm osnovnem sistemu sta se dolga e in o diftongi-rala v ie in uo, ki sta v večini tega osnovnega sistema sovpadla z ie in uo. Cerkljanski dialekt pa je ie in uo pred sovpadom monoftongiziral v i in u. Severni del tega osnovnega sistema (ob gornji Soči) ima še ohranjene intonacijske opozicije, medtem ko jih je področje ob Idrijci izgubilo. To področje ob Idrijci65 so skupaj z jugozahodnim delom gorenjskega osnovnega sistema zajele še nekatere druge inovacije, ki so zdaj značilne za rovtarsko skupino dialektov. Med te inovacije spada zlasti bolj ali manj izrazito (ponekod samo fonetično) krajšanje dolgih i in u. Najbolj je to prišlo do izraza v cerkljanskem dialektu, ki je ie in uo iz osnovnega sistema monoftongiziral v i in п. Ta nova i in п sta prišla v opozicijo s prejšnjima (v osnovnem sistemu dolgima) i in и kot dolgi : kratkemu. Krajšanje i in и je ena najpomembnejših inovacij, ki obenem 63 Po podatkili T. Logarja. 64 Prim. Vratuša, SJ II (1959), 222. 65 Mejo rovtarski dialektični skupini je težko postaviti nad Tolminom pod Kamno (Ramovš. ÜK, 29; HG VII, 82), ker se bistvene značilnosti rovtarščine začno šele pod Tolminom nad Mostom na Soči. Okolica Tolmina inja še into-nacijo in krajšanje dolgih i in и tu ni več posebno izrazito in tvori v tem nekak prehod. Govor same okolice Tolmina je \ dialektološkem pogledu prehodni govor, ki pa je bližji obsoškemu dialektu kot rovtarščini. Zato dosedanji tolminski dialekt lahko razdelimo na manjši severozahodni del (s Tolminom), ki bi kot poseben govor spadal pod obsoški dialekt, in ostali del, ki bi kot poseben govor (oziroma govori) spadal pod cerkljanski dialekt. Vsekakor tolmiriščina ni pripraven izraz zu oznučevanje kakega dialekta (prim, tudi op. 60). z izgubo intonacijskih opozicij tvori osnovo tudi splošnemu akustičnemu vtisu rovtarščine.®8 Rovtarski dialekti spadajo torej med tiste slovenske dialekte, ki še dobro čuvajo kvantitetne opozicije. V svojem novejšem razvoju so šli deloma celo v nasprotno smer kot drugi slovenski dialekti, ki so že od podaljšanja skrajšanega akuta (na tem ozemlju že ob začetku tretje etape razvoja vokalizma) težili k odpravi kratkih poudarkov na nezadnjih zlogih. Kot omenjeno, so i in и ali bolje rečeno, ozke monoltonge celo skrajšali, pa tudi vokalov (tudi širokih), ki so kasneje prišli pod akcent, pogosto ne daljšajo, in sicer tam, kjer so i in и toliko skrajšali, da so že pred daljšanjem sekundarno poudarjenih vokalov ustvarili kategorijo kratko poudarjenih vokalov v nezadnjem zlogu. Zaradi navedenih razvojev in že prej omenjenega akanja, razširitve prej kratko poudarjenih i in u > e in ç ter zaradi novejšega razvoja э > ç (zlasti pod poudarkom, nepoudarjeni je, če je bilo le mogoče, onemel ali pa so prevzeli zlogotvorno funkcijo sonanti) so dobili v Cerknem67 (rovtarski del obsoško-idrijskega osnovnega sistema) naslednji vokalni sistem: dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ie uo • e o a a V tem cerkljanskem sistemu so torej pri dolgih vokalih i < e, e-; ie < ë, ë-, q. q-: a < Л, à-, э, э-; ио < й-, Ђ. о-: и < б; pri kratkih pa i < ï, i-, včasih i (navadno onemi); e < -ë, -ë, -q, -i, ë, e, q, po preglasu tudi iz a, -a; a a in lokalno nekoliko različno obravnavanje kratkega e ter deloma tudi i in й. Na ta način so z navedenimi razvoji in razvojem predtoničnega e > a dobili v Breginju tale vokalni sistem70 (na dolgih vokalih so intonacijske opozicije) : dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ie uo e o e ç a a V dolgih zlogih imajo tudi ar, v kratkih zlogih pa nastopa ob so-nornikih še a, toda lahko bi te skupine ar, al, am, an imeli za zlogo-tvorne sonante (r, /, m, n). y0 ' O' O ' O ' Južnejši predel (briško-banjško-kraški) je obdržal nazale najbrž še dalj časa. Glede na kvantiteto so še pred denazalizacijo dobili različne kvalitete. Tako so se v izglasnih in kratko poudarjenih zlogih v vsem južnem predelu razvili v a/q in и (ali sprva lahko tudi o), v internih nepoudarjenih so menda povsod sovpadli z e in o, v dolgih zlogih pa so 70 Nastavljen po Logar, SR IV (t<>51), 223 sl„ in po magnetofonskih posnetkih v arhivu Inštituta za slovenski jezik SAZU. *5 Slavistična revija 65 se v briško-banjškem delu razvili proti širini (aie, ç), v kraškem pa proti ožini (v zahodnem kraškem delu71 q proti širini, o proti ožini). Vsaj deloma je to najbrž tudi posledica različnih časovnih relacij pri denazali-zaciji (glede na geografijo, kot glede na pozicijo in vrsto nazala). Solkanski govor je denazaliziral q v neke vrste reduciran glas (ki preide zdaj v glavnem v a, v Grgarju pa v nekak ya)~'2 ki pa je moral iti preko Ц, ker da tam tudi ä ob nazalnem konzonantu isti refleks. Ta južni predel je izgubil inionacijske opozicije. Y Kojskem. kjer je za q refleks a, za o g, za ö iz osnovnega sistema uo, za sekundarno poudarjena с in o pa ç in ç, je dolgi vokalizem pravzaprav tak kot v Breginju, le da je tukaj še a podaljšan, seveda ima drugačen izvor in drugačno frekvenco. Značilna pa je za ta govor neke vrste metatonija. Vokalna redukcija izglasnih vokalov (ki zajame etimološka -i in -u ter tudi -it < -o in -a < -q) je tukaj zapustila sledove v kvantiteti in tonični podobi predhodnega vokala.7® Težko je reči, kaj tukaj pravzaprav označuje (markira) te metatonirane vokale, ali kvantiteta ali intonacija. Če intonacija, potem bi tudi v tem pogledu bil kojščanski vokalizem enak breginjskemu (seveda fonetična podoba te intonacije in njena distribucija se razlikujeta od breginjske). Drug značilen pojav, ki ga srečamo v tem koncu, je vokalna harmonija. Vokalna harmonija je sicer v slovenščini razmeroma pogosten pojav, vendar jo srečujemo v jugovzhodnem delu slovenščine bolj pozicijsko omejeno (pri 111. že zgoraj naveden razvoj e [< e\ > e pred e, v osnovnem dolenjskem sistemu so po vokalni harmoniji prešli predlogi na, za, nad > ne, ze, ned7i ipd.), severozahodni del slovenščine pa jo ima na več različnih, čeprav ne strnjenih področjih na različne načine (glede na odprtost, timbre ali resonanco) precej daleč razvito.75 V novejšem času se zdi, da vokalna harmonija čedalje manj deluje, saj celo v rezijanščini 71 Tudi južni rob briščine bo spudal sem, prim. Logar, JiS IV (1958/59), 133. 72 Prim, zu refleks a-ja ob nazalnem konzonantu in za refleks nazala ç: Pagon (pismo Cufu), ZMS 11 (1900), 239; Škrabec. Cv. XXVIII, 1 с, XXX. 3c; Logar, SR V—VII, 163-164, VI11, 39-42; Rigler. JNG, § 41. 73 Glej Škrabec, Cv. XX (1902), 3b; podrobneje Logar, SR IX (1956). 41, XI (1958), 111—112. 74 Glej Rigler, SR XII (1959/60), 230-248. 75 Pri ni. Baudouin de Courtenay. Opvt, 89 si., za Rezijo; Scheinigg. Kres 1881, 525 si., Program des к. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1882. 3 si., za Rož (glede rožanske vokalne harmonije prim, še spodaj); Štrekelj, AfslPh XXXV (1914), 138, za Kras; Logar. JiS IV (1958/59), 134, za Banjščiee (v sekundarno poudarjenih zlogih, n. pr. nostra : sestre, naga : na nèg). ni več živ pojav, zlasti v centralnih dialektih pa se zdaj (najbrž po 18. stoletju) pojavlja celo nasproten pojav vokalne disimilacije.76 Eden izmed govorov, ki so razvili vokalno harmonijo, je tudi ko-menski govor77 v kraškem dialektu. Ta govor je večinoma reduciral kratka i (razen izglasnega) in e iz osnovnega sistema v e, kratki a (tudi tistega, ki je v posameznih primerih po asimilacijskem ali disimila-cijskem akanju nastal iz o) in kratko poudarjeni refleks za q in najbrž o pa v a (kratki и ima več refleksov, redukcije izostanejo pogosto pri posttoničnih glasovih, vendar teh stvari tu ni mogoče podrobneje obravnavati). Toda ta dva glasova sta ostala samostojna fonema samo v nevtralni poziciji (v zadnjem zlogu, če ni bil v soseščini palatalni konzonant), drugod sta se vokalno harmonično porazdelila glede na naslednji prednji ali zadnji vokal (ob palatalnem konzonantu je tudi e). Kakor sem že omenil, je kraščina razvila refleks za o proti ožini. Bil je take kvalitete, da se je razvil v uo, in sicer prej kot je to stopnjo dosegel б iz osnovnega sistema (=t>-), ki je na tem ozemlju do danes tudi dal uo. To nam dokazuje prav komenski govor, ker je uo < o skupaj z uo iz osnovnega sistema (slovenski cirkumflektirani o) razvil v u, preden se je б iz osnovnega sistema (slovenski novoakutirani o) razvil v uo.78 Ta uo (iz cirkumfl. o in o) je komenski govor razvil v и zato, da je spet vzpostavil ravnotežje v sistemu, kajti za etimološki u je iz sosednjega notranjskega dialekta prevzel у (varianta ii). Za dolgi q imajo zdaj ie; ë in б iz osnovnega sistema sta se diftongirala v ie, «o; e in o, ki sta prišla pod sekundarni poudarek, pa sta zavzela mesto dolgih e in p (isti refleks dasta tudi kratko poudarjena e, o). Tako je v komenskem govoru (za kraj Gorjansko)77 tale vokalni sistem: dolgi vokalizem i у и ie uo ? 9 a kratki vokalizem i у и о ? э § а 70 Glej Rigler, SR VIII (1955), 225 si., in J NC», § 110. 77 Po gradivu pri Štrekelj, AfslPh XXXV, 150—150; Morphologie des Gör-zer Mittelkarstdialektes, Wien 1887. 78 Severno in zahodno od komenskega govora pa se uo za Q ni razvil v и in sta oba uo zdaj sovpadla. Prim, o razvoju ç v kraškem dialektu še Rigler. RSI XXI (1960), 30—32. 5' 67 Pri kratkem vokalizmu nastopajo v izglasju (tudi pod kratkim poudarkom) lahko vsi vokali razen pod kratkim poudarkom v internih zlogih le e in a ter v redkih primerih o (iz o ali u, ki sta prišla pod akcent ob zadnjem akcentskem premiku), v predtoničnih zlogih pa sta najbolj pogostna tudi e in a ter tudi še o, redka pa sta i in у. э je refleks izglas-nega q, posttonicnega etimološkega э, a v nekaterih primerih je nastal tudi po redukciji iz posttonicnega i.79 Na problematičnosti v nastavljenem osnovnem koroškem sistemu sem že opozoril. Ni gotovo, kdaj se je vključil e v druge foneme. Po govorih se je vključeval različno: na zahodnem in vzhodnem robu osnovnega sistema je šel v ie, drugod pa najpogosteje v e. Na zahodu (ziljsko) sta e in e' sovpadla v e, zdaj navadno že e, isto se je zgodilo pri o-jili in mesto širokih e in ç sta zavzela refleksa nazalov in e2, ki pa sta zdaj skoraj bolj indiferentna kot široka. Nista pa povsod sovpadla e in e'. Že od Roža (n. pr. Sele) proti vzhodu srečujemo govore z ohranjeno razliko med obema, e2 (obenem z refleksom za q, pa najsi bo de-nazaliziran ali še nazalen) je v tistih govorih, v katerih je bil širši od e' in ki so hkrati tudi ä labiovelarizirali v â, zavzel izpraznjeno a-jevsko mesto (n. pr. pogosto v podjunŠčini). \ rožanščini in vsaj delno v podjunŠčini se je razvil še ë kot pozicijski glas."9 Obseg njegovega nastanka še ni jasno določen. Zdaj je večinoma že izgubljen: je pa v nekaterih govorih stopil z določenimi ali vsemi c-jevskimi glasovi v opozicijo kot ozek (e) proti širšemu ali širšim glasovom (iz drugih e-jev). V koroščini je treba izmed nekaterih značilnih vokaličnih pojavov omeniti razvoj ie in uo v i in и v delu rožanščine, vendar sta ta i in и v nasprotju s cerkljanščino sovpadla z etimološkima i in u. Značilna je še rožanska vokalna harmonija, ki je nepoudarjene e-jevske in o-jevske vokale ob poudarjenih ozkih vokalih zožila. Tako sta bila v Aepoudar-jenili zlogih dvojna e in o; širši e se je potem v rožanščini razen v iz- 79 Tudi Strekljeve zlogotvorne sonante lahko razrešimo na э + sonant. 80 Prim. Scheinigg, Kres 1881, 618; Program..., 23—26; Ramovš, HG VII. 12, 22—23; Isačenko, Sele, 31, 80—81. glasju večinoma razvil v a,81 ožji pa je ostal e, pri o-jili sta lahko še zdaj dve kvaliteti ali pa sta sovpadla.82 Za ilustracijo bi navedel nekaj vokalnih sistemov. V St. Jakobu v Rožu83 so razvili ie in uo v i in и; e, e in e' iz osnovnega sistema so tukaj sovpadli in dali do zdaj e, o in ç pa o; e~ in e sta dala e, o pa o. Morebitni ë ni zapustil sledov. Ker ta govor ni izvršil niti sekundarnega akcentskega premika niti premika cirkumfleksa proti začetku, je sistem dolgega vokalizma dokaj preprost. Preprost je tudi kratki vokalizem, upoštevati je treba le moderno vokalno redukcijo, po kateri sta se i in и razvila v э in tudi širša varianta kratkega e v a (razen v izglasju). Ožja in širša (pozicijska) varianta nepoudarjenega o-ja se že zelo težko ločita. Kratki e + i je dal e (nastopa samo v izglasju): dolgi vokalizem kratki vokalizem i и и во -e а во СО а а Imajo tudi še эг. Pri kratkem vokalizmu je и izredno redek (v glavnem le v končnici dat. sing. mase. nekaterih zaimkov in pridevnikov -uma ter v izjemnih primerih analogičen kot druiû »drugega«), i-ja pa sploh nisem našel. Kratki e v internih zlogih se nagiblje k ožini, medtem ko je izglasni -e zelo ozek. Mnogo bolj kompliciran vokalizem je v Selah.84 lu e in e' nista sovpadla, zato je e2 (v katerega je prešel seveda tudi refleks za ç) sovpadel z e', ki je zdaj diftongiran v eä/ea. Ker poznajo tukaj sekundarni akcentski premik, so dobili še sekundarno poudarjeni e, ki je sovpadel z e iz osnovnega sistema in je zdaj zanj širok e (sekundarno poudarjeni e je torej ožji od refleksa za ë- in ç). Enako je pri o-jili refleks za o sovpadel 81 Scheinigg (v delili iz op. 75) je mislil, da gre e > a po vokalni harmoniji, toda razvoj ç > a je pojav, ki ui odvisen od sosednjega zloga, vokalno harmonično je le zoženje e (111 o) pred ozkim poudarjenim vokalom, ki se je izvršilo pred pojavom ç > a. 82 V nekaterih govorih pa gredo ožje variante e-ja in o-ja celo v i in и (sporočilo dr. T. Logarja). 83 Po gradivu, ki ga je zbrala M. Janežič za SLA, in njenih osebnih podatkih avtorju. 84 Po lsačenku, Narečje vasi Sele na Rožu, Ljubljana 1939. z ç (zdaj pa/oa), medtem ko za sekundarno poudarjeni o ni gotovo, če je sovpadel z o iz osnovnega sistema, ali je malo širši. Isačenko namreč navaja85 poleg oa še ç in o, toda iste primere z o iz osnovnega sistema piše enkrat z p, drugič z o.80 Imajo tudi ë, in sicer zdaj brez pozicijske razvrstitve. Za sekundarnim akcentskim premikom so izvedli še en akcentski premik, in sicer z dolgega in kratkega (v zapoznelih primerih) končnega odprtega cirkumflektiranega zloga, toda premaknjeni akcent še ni podaljšan. Razvoja kratkega e > a ta govor ne pozna, v njem je nasprotno vsak nepoudarjeni e prešel v i, enak glas da tudi nepoudarjeni i. Vsak nepoudarjeni o je zožen v o. Že iz tega je jasno, zakaj so c-jevski in o-jevski vokali, ki so prišli pod akcent pri zadnjem akcent-skein premiku, ozki. Pod kratkim poudarkom sta i in и dala a. V Selah so zdaj po Isačenku tile dolgi vokali: i, id, e, e, ea, a, oa, ç, о, иэ, и, ë (e je v tujkah). Znano je, da imajo v delu Podjnne še zdaj prave nazalne vokale,87 vendar samo v dolgih zlogih. Na področju, kjer prebivajo tako imenovani Dravci, imajo tale vokalni sistem:88 dolgi vokalizem kratki vokalizem i и i и ia ua e a o e o a ea oa +4 o a a Za ц, o, i, и ni potreba pojasnil, ia, ua so za ie (in e), uo; â je iz dolgega a, a pa iz es; ea je za e'; oa za 9. Sekundarno poudarjeni vokali so še kratki, in sicer à, d za sekundarno poudarjena e, o.80 85 L. c., 29. 33. 86 N. pr. prosam 1. е., 29 : pr^sam 1. е., 62, ipd. 87 Literaturo prvih poročil o nazalih glej pri Nahtigal, ČZN XII (1915), 84 in 85. O naravi teli nazalov prim. Tesnière, Sli III (1950), 263 si. 88 To je ozemlje od Djekš na severu v jugovzhodni smeri proti Dravi. Sistem je iz Isačenka, RES XV (1935), 55 si.; XVI (1936), 38 si. Premalo pa je podatkov, da bi se dalo točno ugotoviti, če je ar res obravnavan polifonemsko. Tudi glede e in o je premalo podatkov. 89 Podrobneje glej pri Isačenku, 1. c. Drugod so še drugačni razvoji. Omeniti je treba še premik cirkum-fleksa v ziljščini proti začetku,90 kjer novo poudarjeni vokali sovpadejo z refleksi za akutirana e in o v nezadnjih zlogih. Ti premiki so znani tudi na vzhodu. V ziljščini krajšajo (verjetno pod nemškim vplivom) dolge vokale v zaprtih nezadnjih zlogih.90 Od mežiščine na vzhod so izgubljene intonacijske opozicije itd. Predvsem pa je treba omeniti še rezijanščino s skrajnega jugozahodnega roba koroškega osnovnega sistema. Sprva je doživljala povsem koroški razvoj,01 glede vokalizma skoraj tako kot ziljščina, le sekundarnega akcentskega premika, ki ga ziljščina že pozna, rezijanščina ni izvedla, pač pa še premik cirkum-fleksa proti začetku.02 Nato je razvila nekaj samostojnih pojavov: poudarjeni ozki e-jevski in o-jevski vokali (rezijansko ozki, t. j. staro-akutirani ë in novoakutirana e in o v vseh pozicijah), a v večjem delu Rezije (razen Bele) tudi dolga i in и so postali zasopli, vokalna harmonija se je močno razvila, in sicer glede na odprtost (pri rezijansko ozkih e in o) in zasoplost (pri istih in še pri i in u), izgubile so se intonacijske opozicije, zdaj tudi že ni več kvantitetnih opozicij. Najbolj značilni za rezijanščino so zasopli vokali. Fonetično so nekoliko krajši od nezasoplih. Vokalna harmonija pa zdaj že ni več živ pojav in se refleksi že analogično izpodrivajo in prenašajo v drugačne pozicije, kot so utemeljene po vokalni harmoniji. Vokalni sistem je tak: i e e а Enak sistem je tudi v nepoudarjenih zlogih, le da tam ne poznajo dvojnih kvalitet e-ja in o-ja. Sistem zasoplih vokalov ima samo dve opoziciji: graduaIno in labialnostno. i in и sta torej v razmerju nela-bializiran : labializiranemu, i in e kot visoki : nižjemu (oziroma ožji : širšemu). Navedeni sistem je z Njive,49 i in и sta refleksa osnovnih ie in uo, e in o (ki nista ozka, ampak indiferentna) sta refleksa nazalov, e in ç »o Glej Grafenauer, AfslPh XXVII, 195 si. 91 P rini. Nahtigal, CZN XII (1915), 121; Ramovš, CJKZ VII (1928), 107 si., IIG VII, 30 si. 92 Glej Bajec, CJKZ 111 (1931-22), 40 si. Težko je reči, ali je ta pojav gene-tično povezan z ziljskim. u o pa refleksa v osnovnem sistemu kratkih, a zdaj poudarjenih nazalov (t. j. v osnovnem sistemu kratko poudarjenih in tistih, ki so prišli pod akcent pri premiku cirkumfleksa proti začetku) ter i in ù. a iz osnovnega sistema je v tem govoru dal a.93 V glavnem enake vokalne sisteme imajo tudi drugi rezijanski govori, le posamezni mlajši razvoji so različni (kot n. pr. pri kratkem a, a, na Beli tudi pri zasoplih vokalih: tam dajo t in ù zasople i in u, tam postane zasopel tudi nekdanji a; na Njivi gre pozicijsko ob nazalnih konzonantih a > e, na Solbici pa v S ipd.). „ ^y.^acetni fazi je slovenščina-imela tudi zlogotvorna r in L Zaradi njihovih specifičnih lastnosti jih pri sistemskem razvoju vokalizma nisem sproti upošteval drugače, kot če so se zaradi fonetičnih sprememb razvili v navadne vokale in stopili na posebno mesto v vokalnem sistemu. Kakšna je natančno bila fonetična realizacija teh r, / v kasnejših obdobjih, tu ni mogoče ugotavljati. Ponekod se je pred njima razvil še poseben vokalični del, nekak polglasnik, drugod (zlasti na področju s panonskim osnovnim sistemom) pa ne. To, da sta v slovenščini a in r tudi samostojna fonema, pa še ni dovolj, da bi mogli r, kadar je fonetično realiziran kot ar, razdeliti na a + r. Slovenski ar je bil (in je marsikje še zdaj) enoten fonem — diftong, prav tako diftong kot ou ipd. Pač pa ar < r (kadar ni kot r ohranjen) razpade na dva fonema v ne-poudarjenih zlogih (o kratko poudarjenih glej spodaj), saj v nepoudar-jenih zlogih tudi ni drugih diftongov, ki bi bili enotni fonemi. Dokaz za monofonemskost diftonške skupine ar (v starejšem obdobju) je že v tem, da poudarjeni a določeno obdobje ni mogel stati v nezndnjein zlogu (ker se je podaljšal in razvil v ale), medtem ko ar lahko stoji; a kot kratek vokal skozi dolgo obdobje ni mogel biti nosilec intonacijskih opozicij, a ar jih je vseskozi imel.94 Razen tega se je a v diftongu ar samosvoje razvijal — pogosto v drugačne glasove kot sicer a v istem govoru. Da tu ne gre, vsaj povsod ne, samo za drugačen pozicijski razvoj, nam dokazuje to, du se n. pr. izglasni praslovanski -rr,, -гь, ki se v sloVenščini ne obravnava kot zlogotvorni r, ainpuk s sekundarnim a kot a + r (11. pr. v .slobar je a + r in ne diftong ar), navadno razvija drugače (paralelno i '» Tudi ar je dal ar, kur kaže, du je tukaj or že pred tem ruzvojeiji razpudel na э + r. 114 Prim, podobne ugotovitve pri Škrubcu, JS I, 56— 5K. Prim, tudi Isufenko. Šele, 41—4.2. velja za /). Tudi fonetično se a v diftongu ar večkrat razlikuje od vseli drugih glasov. V dolenjskem osnovnem sistemu je zanj pogosto ar; tako je v Ambrusu n. pr. gari »garij« : gari »grji«, za rt »žrd« : žart »žreli« (a + r : ar : a + r; samega a ni). Zaradi navedenih dejstev n. pr. v gorenjščini v sistemu iz Črne ne moremo razstaviti diftonga ar, pač pa ga lahko razstavimo v sistemu iz Smlednika, ker tam ni kvantitetnih opozicij. Prav tako ga ni mogoče razstaviti v obeh navedenih dolenjskih sistemih. V štajerskih dialektih se je ar pogosto razvil v ar, čeprav se tam a ne razvija v a, tako imajo ar tudi v obeli navedenih sistemih iz Zibike in Zafošta; toda zdaj je v njih, kot ostali diftongi. razpadel na a + r. V panonskem sistemu je še kot r ohranjen. V obsoško-idrijskem pa je v obsoškem dialektu ohranjen, v rovtarskem delu pa je. ker so uvedli kračino tudi v nezadnje zloge in izgubili intonacijske opozicije, razpadel na a + r. kar nam lepo dokazuje cerkljanščina, ki je potem ta a razvila tako kot vsak drug a v o. Podobne stvari so tudi v beneško-kraškem in koroškem95 osnovnem sistemu. Isto kot za r je veljalo sprva za l, razlika je v tem, da se je t do zdaj povsod razvil v druge glasove. listo ozemlje, ki je obdržalo r (panonski osnovni sistem), je obdržalo tudi I in ga nato razvilo v u."e Drugod se je diftong al okrog 16. stoletja razvil v ou. V nepoudarjenih zlogih (o krutko poudarjenih glej spodaj) je l pogosto tedaj že razpadel na a + I (prim, pri r) in dal potem ob prehodu I > и po asimilaciji večinoma », ponekod pa je šel morda direktno l > u. Diftong ou se je različno vključil v vokalne sisteme: na štajerskem področju je sovpadel s prejšnjim diftongom ou, drugod je težko določiti, ali je zavzel svoje posebno mesto v vokalnem sistemu ali je veljal za varianto zdaj enega, zdaj drugega o-ja pred u. Najbrž se je v različnih krajih to različno obravnavalo. Nadaljnji razvoj tega ou je po dialektih različen: na Štajerskem se je razvijal enako kot prejšnji ou, bodisi v smeri disimilacije proti au, bodisi asimilacije v o (gornjesavinjsko) ali и (obsotelsko),97 ali pa je še ohranjen. Drugod je tudi pogosto še ohranjen (vendar ga moremo večkrat razstaviti na o + u). na nekaterih področjih pa se je asimiliral v и (ob- 95 Prini. tudi Isačenko, 1. c. "" Le sporadično se je včasih pojavil vokalični element pred I ali za njim (prim, besede kot slozu ipd.). "7 Ali je inoščanski govor tudi razvil današnji и preko оџ (monoftongizacije drugačnega оџ > и je verjetno izvedel) ali pa direktno / > u. ker ima zdaj tudi r, ni mogoče ugotoviti. soško, večinoma beneško, deloma kraško, deloma južnonotranjsko), redkeje v o (deloma gorenjsko, lokalno notranjsko). V kratko poudarjenih zlogih je razvoj pri r, l precej kompliciran in po narečjih različen. Včasih kaže, da je v njih tak razvoj, kot bi bil r, l, drugič kot bi bil э + r, э + t, a tretjič, kot da bi se bili podaljšali. S tem je prikazan razvoj slovenskéga vokalizma seveda samo v glavnih obrisih.08 Je še dosti mladih lokalnih razvojev, ki jih tu ni bilo mogoče omenjati, ki pa pripeljejo še do številnih različnih vokalnih sistemov — različnih glede tipologije, predvsem pa glede izvora. Pri današnjih sistemih, kar sein jih navedel, nisem imel namena podati tipologije slovenskih vokalnih sistemov, ampak sem skušal navesti predvsem take, ki bi čimbolj ilustrirali razvoj. Pa vendar so navedeni sistemi tipološko precej različni, saj vsebujejo različno število diferencialnih znakov, so dvorazredni ali trorazredni, trikotni ali kvadratni, deljeni po kvantiteti ali ne, imajo intonacijske opozicije ali ne, zlasti pa vsebujejo različno število vokalov. Na splošno je v njih dolgi vokalizem številnejši od kratkega (oziroma akcentuirani od neakcentuiranega), samo v enem primeru (moščanski govor) je postal kratki vokalizem številnejši od dolgega. Konzonantizma tu nisem obravnaval, vendar bi omenil, da kaže, da v okviru slovenščine ni medsebojne tipološke odvisnosti vokalnih in konzonantskih sistemov. Če pogledamo tipologijo sistemov v razvoju, pa vidimo, da je največ sprememb nastopilo v številu vokalov in kvantiteti, druge spremembe so redkejše. S fonetičnimi razvoji je včasih prišlo narečno do četvero-kotnega sistema, toda kaj kmalu se pokaže spet težnja po razvoju v trikotnega. Bolj obstojni so bili trorazredni sistemi (s samostojno opozicijo labializirani : nelabializirani — t. j. sistemi z ii), čeprav se v novejšem času tudi to že rado odpravlja. Neodvisno drugo od drugega se odpravljajo kvantitetne in intonacijske opozicije, a akcentsko mesto še nikjer v slovenščini ni vezano na isto pozicijo v vseh besedah. , 08 Za rekonstrukcijo starejšega stanja sem poleg citiranih del in citiranega gradiva uporabljal tudi grudivo, ki ga ima zbranegu Inštitut zu slovenski jezik SAZU za SLA (veliko večino ga je zbral dr. T. Logar). Vsi zapisi ter seminarske ali diplomske naloge, ki so jih napravili študentje in sem jih uporabljal, so delali študentje domačini, a zapis je bil z njimi prekontroliran tudi v Inštitutu za slovenski jezik. Kritično sem uporabljal tudi drugo doslej objavljeno dia-lektološko gradivo. Če primerjamo sisteme med seboj, potem vidimo, da so nekateri znatno bogatejši od drugih. Vendar je to res samo s tipološkega stališča. V resnici je jezik, če je preveč izgubil na enem področju, to vsaj in-direktno nadomestil na drugem — seveda ne vedno v enaki meri. Če primerjamo n. pr. cerkljanski vokalni sistem s sosednjim obsoškim (trentarskim), ima obsoški tri dolge vokale več in na dolgih vokalih intonacijske opozicije, kar jih pravzaprav še podvoji. Toda v cerkljanskem sistemu v primerjavi s trentarskim kratko poudarjeni vokali niso pozicijsko omejeni in imajo znatno večjo frekvenco, zato je cerkljanski kratko poudarjeni vokalizem funkcionalno neprimerno bolj izkoriščen kot trentarski. Seveda te stvari ne ostajajo vedno v obsegu samih vokalov. V Gorici je n. pr. kvantitetne opozicije nadomestilo povečano število sonantov. Izguba intonacij. ki navadno ni neposredno nadomeščena, se lahko nadomesti z manjšo redukcijo končnic, s tem pa dobi nadomestilo v morfološki strukturi. Nasprotno pa močna redukcija končnic lahko privede do uvedbe novih intonacijskih opozicij.1'9 Toda ker obstoji v jeziku vedno določena redundanca, se je seveda lahko izvršilo tudi več sovpadov, ne da bi jezik reagiral nanje: vendar predaleč to ne more iti, in novi razvoji spet vzpostavijo neko ravnotežje in potrebno ali za določeno obdobje celo preveliko redundanco. R é s u m é L'auteur étudie le vocalisme slovène en tant que développement d'un système, ou plutôt, après la division du système unique, en tant que développement des systèmes, et il distingue dans ce développement plusieurs phases caractéristiques. Une telle étude de système nous montre l'évolution de la langue dans une autre dimension et d'une manière bien plus complexe que l'étude de chaque voyelle séparément, mais elle fait encore mieux, elle montre que certaines explications ne sont plus valables, puisqu'il est impossible de les coordonner si on considère le vocalisme comme un système: en outre, elle nous présente toute une série de possibilités pour des explications nouvelles ou du moins plus précises. Parmi les premiers phénomènes du vocalisme slovène comptent, la fermeture de ë et la dénasalisation des voyelles nasales dans la partie sud-est du slovène actuel. Ce développement est, au fond, dialectique, du point de vue vieux-slave, mais il représente aussi la première étape dans le développement ■lu vocalisme slovène. L'état actuel dans le sud-est peut être déduit le plus facilement d'un ë qui s'est fermé, et dans le nord-ouest d'un ë ouvert, mais non 99 Print, zgoraj za Kojsko. d'une répartition contraire ou d'un é refermé commun ù toute la Slovénie. Il est donc nécessaire de rallier les reflexes actuels pour ë long et bref, et une telle explication éclaircit très bien leur rapport réciproque qui a été jusqu'ici incompréhensible. Cette même région du nord-ouest qui a conservé le ë ouvert a conservé aussi les nasales. Si on considère ces deux phénomènes du point de vue des lungues slaves tout entières, on voit qu'ils s'accordent mieux qu'on ne l'a pensé jusqu'ici; le nord-ouest de la Slovénie est donc la troisième région dans le domaine des langues slaves qui a conservé un ë de qualité ouverte. Dans la deuxième phase de l'évolution, on voit que la qualité des voyelles dépend en partie déjà de leur quantité, ce qu'on remarque d'abord chez о qui devient dans les systèmes, d'après sa quantité, le pendant de voyelles antérieures diverses: le о long forme en effet un couple avec le ë long, tandis que le о bref forme, toujours le couple du e bref étymologique. Ce phénomène est caractéristique pour le slovène contre le serbocroate. Dans cette phase on voit déjà diphtonguer les voyelles longues qui sont des reflexes pour ë et o. Tandis que jusqu'à cette époque-là, le slovène est resté divisé en deux moitiés, dans la troisième phase le tracé des isoglosses change; si on les compare avec les précédents, on voit que les nouveaux phénomènes occupent des aires entièrement différentes. La partie est se joint à la partie nord, et le sud à l'ouest. Le premier phénomène qui indique ce nouveau tracé des isoglosses est l'allongement des syllabes à accent bref non-finales, qui s'allongent clans le nord plus tard que dans le sud. La théorie sur rallongement précoce et tardif des syllabes brèves non-finales (allongement de l'ancien accent aigu abrégé et du nouvel accent aigu sur les brèves) ne nous explique seulement les doubles reflexes déjà connus pour è dans la zone nord, mais aussi la coïncidence de e à accent circonflexe et de с à accent aigu nouveau dans la région à allongement précoce, la coïncidence de e à accent circonflexe et de ë toujours long dans les dialectes de la Styrie septentrionale, etc. Si 011 étudie les phénomènes suivants 011 voit les isoglosses changer sans cesse, p. ex. dans l'évolution de â en a ou en e l'isoglosse se déplace à l'est encore plus vet-s le sud qu'elle ne l'a fait lors de l'allongement des syllabes à accent bref non-finales, et il s'ensuit une rapide désagrégation du vocalisme et la formation de nouveaux systèmes dialectiques. Л cause des modifications quantitatives et, au sud-est, de lu dénasalisation, les systèmes vocaliques se sont compliqués, il n'est donc nullement surprenant qu'on uit vu apparaître 1111 penchant ù la simplification. Un exemple très caractéristique de simplification nous est offert par le sud-est dans le groupe dis e brefs. Il y u eu partout dans le sud-est trois e brefs (e, e, ç), et ils ont été réduits partout à deux, niais de manière différente selon les régions: duns la région centrule e (< ê) s'est développé en i (muis devant e il s'est développé en e, à cause de l'harmonie vocalique), en Styrie, 011 a réuni e et e en e, et dans la région pannonienne, tout comme duns le kajkavien, e et e en un même son. Dans ce même temps, on voit apparaître d'autres changements; tandis que diverses diphtongaisons réunissent les dialectes styriens du sud et du nord, le développement ou > и divise les diulectes du centre, et au nord-ouest il y u pur endroits probablement déjà lu dénasalisation des nusales, etc. Nous avons obtenu de cette façon un certain nombre de systèmes voca-liques de base, développés dans les régions suivantes: Haute-Carniole, Basse-Carniole, Styrie de sud, Styrie de nord, Pannonie, vallée de la Soča—Idrija, Vénétie—Karst. Carinthie (la longueur de l'étude étant limitée, j'ai dû renoncer à l'Istrie, à la Prlekija et à la Carniole-Blanehe de sud avec les bords de la Kolpa où il s'agit soit de régions mixtes, soit de systèmes qui peuvent être interprétés de manière diverse — et toutes oes régions se trouvent à la frontière du territoire slovène). Ces systèmes de base pourraient être datés avec quelque certitude aux environs de la première moitié du XIV« siècle. Les nouveaux phénomènes qui se sont développés assez indépendamment des frontières de ces systèmes de base continuent à diviser les systèmes voca-liques. Bien entendit il y avait encore en ce temps-là des innovations qui s'étendaient sur un vaste territoire, ou qui concernaient presque toute la Slovénie. Ces innovations ont touché les systèmes vocaliques déjà différenciés deÄ dialectes, c'est pourquoi les résultats qu'une même caaise a produits dans les divers dialectes peuvent être très variés. Un des plus caractéristiques phénomènes nouveaux est la réduction voea-lique moderne, dont l'apparition marque la quatrième phase dans le développement du vocalisme slovène. Dans cette période les voyelles brèves présentent une tendance d'affaiblissement qui apparaît sous des formes diverses, selon qu'elles sont accentuées ou non. Simultanément, l'accent commence à quitter la syllabe finale: souvent si celle-ci est brève, plus rarement si elle est longue (décroissante). Cette quatrième phase est plus ou moins développée encore presque partout sur le territoire slovène, bien que son développement fût allé, selon les dialectes, plus ou moins loin et qu'il eût pris des directions variées. Dans la cinquième phase, qui existe seulement dans les dialectes, les voyelles à accent bref commencent à s'allonger, quelle que soit leur position. Le vocalisme n'est donc plus soit long soit bref, il est ou accentué 011 bien 11011 accentué. A partir des systèmes de base, l'auteur développe certains systèmes jusqu'à l'état actuel, tandis que le développement des autres est seulement indiqué. Quand il cite des systèmes actuels, il n'a pas l'intention de présenter une typologie des systèmes vocaliques slovènes, mais d'illustrer le mieux possible leur développement. Ils sont pourtant assez différents, sous l'aspect typologique, car ils varient beaucoup par le nombre de leurs signes de différenciation, ils peuvent être à deux ou à trois classes, triangulaires ou quadrilatéraux, divisés d'après la quantité ou non, ils possèdent des oppositions d'intonation ou non, et ils contiennent surtout 1111 nombre différent de voyelles. M ar j а В o r š n i к STILNI PREMIKI V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI MED KLASIČNIM IN MODERNIM REALIZMOM (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963) Časovni stil je nekaj tako gibljivega, da se ne da ujeti med posamezne letnice. Če bom to kljub temu vsaj v grobih obrisih poskušala, si bom prizadevala določati stilne premike le ob markantnejših zgledih, ne upoštevajoč dejstvo, da se elementi nastajajočega stila podtalno zbirajo že veliko prej, preden prodro, in da pronicajo naprej še potem, ko jih že zdavnaj premaga nov stil. Predvsem se bom skušala osredo-točati na mlajše generacije, nosilke novega stila, in se bom torej le mimogrede utegnila zamujati pri starejših. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja pomenijo za slovenski stilni razvoj močno prelomnico. To desetletje je v veliki meri tudi pri nas omajalo dotlej veljavni klasični pogled na svet, ki je omogočal realistično umetnost, in s tem pripravljalo teren za nov pogled moderne. Izraza klasični realizem tu seve ne uporabljam v vrednostnem pomenu, marveč zgolj kot stilno oznako za centripetalni pogled na svet, kakršen se je s poudarkom na človeku kot središču dogajanja uveljavil že v klasični antiki in prejel zlasti v nemškem klasicizmu 18. stoletja svoje humanistično tolmačenje. Izraz moderna pa uporabljam kot stilno oznako za centrifugalni pogled na svet, ki se dejanski stvarnosti odmika, čim bolj izgublja vero v možnost realizacije humanističnih idealov. Uveljavlja se v mnogovrstnih stilnih prijemih, ki preobračajo objektivnost po subjektivni čutni zaznavnosti, pri čemer pomeni nastop naše »moderne« — označene z navednicami — šele prvi stadij subjektivnega preoblikovanja. Razkroj klasičnega realističnega principa v umetnosti torej dejansko ne pomeni drugega kakor z ene strani razkroj organične celote kot bolj ali manj harmonične sinteze vnanjega in notranjega sveta na posamezne vse manjše dele, z druge strani pa previs v subjektivno ponotranjenost. Do neke mere bi temu lahko rekli atoinizaeija, saj se proces ujema z znanstvenim razvojem, ki od prvih senzacionalnih odkritij moderne fizikalne kemije — elektrona 1896, radioaktivnosti urana 1896, radia in polonija 1898 — teži v isto smer. Umetnostni proces pa je starejši in posega pri naprednejših narodih vsaj v zadnja tri desetletja prejšnjega stoletja. Odvisen je predvsem od družbenopolitičnih preokretnic. Z rastočo družbenokulturno disonantnostjo v kapitalističnem »redu« je nujno, da tudi umetnost v čedalje večji meri gubi soglasje med hotenjem ustvarjalca in družbeno resničnostjo. Polagoma se ji pričenja umetnik odtu-jevati v posamezne skrajnosti. Pri nas pa je realizem v osemdesetih letih, ko se je moral na primer v Franciji že zdavnaj umakniti naturalizmu, dekadenci in celo simbolizmu. šele na višku. Pojasniti se to dâ le z zaostalimi družbenopolitičnimi razmerami in s pomanjkljivo osveščenostjo odločilnih ustvarjalcev, ki so bili pretežno zastopniki srednje ali celo ugodno situiranih meščanskih poklicev. Vlogo révolté pa prevzame v devetdesetih letih generacija »sedemdesetletnikov«, to je študentov, ki so se rodili v prvi polovici sedemdesetih let in se pričenjali okrog 1892 zbirati na Dunaju. V tem letu. ko so organizirali »mesečnik slovenskega dijaštva« »Vesno«, lahko govorimo o prvih zarodkih naturalizma, to je, »radikalnega realizma« ali »nove struje«, kakor so to gibanje nekoliko kasneje sami imenovali. Izraza naturalizem so se pri naglašanju svoje pripadnosti hote izogibali, ker bi jih bil v naši javnosti kompromitiral. Saj se je ta z Josipom Stritarjem na čelu že poldrugo desetletje odločno borila proti deskripciji, pa tudi proti mehaničnomaterialistični bazi (prim. M. Boršnik, Fran Cele-stin, 1951, 171 idr.) — pojavoma, ki je z njima kasneje zavračala naturalizem. Sprva se mlado hotenje oglaša le v odporu proti idealizaciji in v prizadevanju po podajanju vsakdanjosti, kakršna dejansko je (»Vesna« 1892, 2, 37, 49), politično pa se v skladu s takratnim oportunističnim liberalizmom ne želi ogrevati ne za socializem (tam, 109) ne za polemiko s klerikalizmom (tam, 204). Ze v tem prvem letniku pu se pojavlja polemični temperament medicinca Frana Govékarja, ki dobi v naslednjih dveh letnikih premoč. Naturalizem Covčkarjevega leposlovnega pisanja v tem začetniškem kakor tudi v kasnejšem času je razgiban, lahkoten in površen, seksualno dražljiv, čeprav bolj v besedah, iščočih pikantnega drobnega opisa, kot pa v situacijah, brez temeljitejše podrobne analize, skratka, brez vsakršne Zolajeve teže. Že tu je v časopisu dopuščal tudi protimnenja (»Vesna« 1895, 153 s.) in tudi sam, ironično jih upoštevajoč, izzival h kritičnemu ugovarjanju (tam, 173). Kot takratni simpatizer socializma, neustrašen nasprotnik klerikalizma in radikalen liberalec se ni zapletel le v polemiko z ideološkim vodstvom katoliškega tabora, marveč na koncu tretjega letnika tudi z nenačelnim slovenskim liberalizmom, kar je imelo za posledico ukinitev časopisa. Z rastočo Govékarjevo prodornostjo je med mladino rastla tudi četa njegovih privržencev. Z eno samo izjemo — Frana S. Finžgarja — se mu je posrečilo pridobiti za »Vesnine« sodelavce in pretežno kasnejše sobojevnike vse pomembnejše talente svoje generacije, zlasti starejše, med drugimi celo kasnejšega teologa Fr. Ks. Meška, čeprav sprva le kot pesnika. Mimogrede se je med njimi pojavil — ne da bi to morda Govékar sam dognal — pod psevdonimom Trošan tudi nekoliko mlajši Ivan Cankar, kasnejši največji predstavnik »moderne« (tam. 1894, 24; po vsej verjetnosti Antikrokar, Iz Ljubljane, 117). Njegov leto dni starejši tovariš Ivan Prijatelj, naš kasnejši najpomembnejši literarni zgodovinar, pa mi je svojčas (4. avgusta 1934) izjavil: »Tedaj je bila .Vesna' naše glasilo. Največja čast je bila priti vanjo. Jaz nisem nikoli prišel.« Tako je imel Govékar pripravljeno vojsko, ki se je pričel ob njej naslednje leto 1895 zmagovito uveljavljati v osrednjem literarnem glasilu »Ljubljanskem Zvonu«. Leto nato pa ji je po prihodu na Dunaj v posebnem literarnem klubu priključil poleg Cankarja še »modernista« Otona Zupančiča v oporo za boj. Ta boj je Govékar zlasti to leto nadvse vehementno razžgal z dednostno in miljejsko dokumentiranim romanom V krni (LZ 1896), ki je z njim naš epizodni naturalizem takrat dosegel svoj višek. Tako se je ta stil pri nas veliko bučneje uveljavil, kot je ustrezalo to avtorjevim močem. Bilo je prvič, da se je v naši literarni zgodovini bojeval boj v imenu stilne doslednosti, naperjen proti starejši generaciji, kolikor se je ta še uveljavljala v centru. Tako je v našo dotlej statično moralo prvič prodrla dialektična paradoksnost bojne strategije »mladih«: računajoč z užaljeno nečimrnostjo dotedanjega največjega nasprotnika naturalizma, Stritarja, se jim je 1895 prav z njegovo pomočjo posrečilo odriniti Ivana Tavčarja in Janka Kersnika, to je, osrednja pripovednika klasičnega realizma, čeprav se je zlasti drugi kot najbolj izrazit tedanji realist kljub načel- t» Slavistična revijo 81 nemu nasprotstvu do naturalizma pričel v tem času sam razvijati v novo smer. Manj prizadeta s strani napadalcev sta bila ostala pripovednika te »petdesetletne« generacije, ki je bila v tem času nosilka realističnega pripovedništva, Fran Detela in Fran Maselj-Podlimbarski. ker sta tedaj pač kvalitetno manj pomenila. Kot nasprotnika stila »mladih« pa sta tem bolj odporno rastla vsak v svojo smer, prvi v konservativno, drugi v socialno. Kakor je Govékar v kratkem pripravil do molka naše osrednje klasičnorealistične pisatelje — njih mesto so zdaj zasedli poleg mlajših celo še starejši slabše kvalitete — tako je Cankar nekoliko kasneje pometel s pesniki, ki niso soglašali z novo smerjo, čeprav so bili ti večinoma dejansko že okosteneli. Od »starih« je bilo novo gibanje vsaj nekaj let naklonjeno samo Antonu Aškercu, ki je mladini gladil svo-bodoumno pot. jo pesniško vzgajal in lomil kopje za njeno zmago, hkrati pa se tudi sam čedalje bolj približeval aktualni problematiki in vsakdanjemu izražanju. Boja. ki ga je Govékar s spretno dialektično taktiko podžigal *za« in »proti«, se je polaščalo domala vse naše časopisje. Postajal je čedalje vehementnejši. Zastopniki buržoazije — tako klerikalne kol liberalne — so začutili ogroženost svojih pozicij, zato so skušali preprečiti tako »nevarno« pisanje za vsako ceno. To pa tem bolj, ker je bila socialno-demokratska stranka, ki se je prav to leto formirala, na strani Aškerca in »novostrujarjev«. Toda Govékar se je moral še isto leto v ogroženem romanu ukloniti nasprotnikom in ga idealizirano zaključiti. Temu so bile krive njegove osebne razmere. Prisiljen se je bil prodati za žurnalista osrednjemu liberalnemu dnevniku. Čeprav je »novostrujarski« boj še nekaj časa nadaljeval, je bil to le pesek v oči. Hrbtenica je bila zlomljena. To je najprizadeteje spoznal Cankar, njegov najprodornejši dotedanji pristaš in sobojevnik (prim. M. Boršnik, Aškerc, 1939, zlasti Vil. poglavje, in Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in naturalizem, SH 1961/2, I 47). < Da pa se je Cankar prav v tem času istočasno kakor Govékarju odtujeval tudi naturalizmu in se približal dekadenci, temu ni vzrok samo Govékarjev zlom. Zapozneli naturalizem, ki v naših malomestnih razmerah tako ni mogel imeti pripravljenih tal. se je preživel in"sodobna evropska kultura je mogla našim dunajskim študentom sredi desetletja nuditi modernejšo in privlačnejšo duhovno hrano. Sprejemali so jo de- loma preko modernega nemškega časopisja, deloma neposredno z Zahoda in z Vzhoda (priin. NO 1952, 711 s.). Kolikor se ni omenjenima osrednjima »modernistoma« s kratkotrajnim bivanjem na Dunaju priključil Josip Murn. sta ta dva posredovala nove ideje in knjige tudi njemu in Dragotinu Ketteju, ki mu je bil visokošolski študij onemogočen. Vendar se je prav Kette, ki se je najzreleje in najbolj smotrno izobraževal, dekadence načelno otresal, čeprav je tudi sam potem, ko se je bil sprostil dogmatičnih verig, zapadel pesimizmu in se hkrati tudi sain ni mogel vzdržati pred očarljivostjo modernih sproščenih oblik in idej. Te pa so bile neprimerno učinkovitejše od naturalističnih in so postale naravnost revolucionarno sredstvo za pobijanje tradicionalne miselnosti in okostenele forme, kakršna je vladala v naši dotedanji suhoparni poeziji in v življenjskem stilu sploh. Medtem ko je doživljala ostala trojica, ki se je pričela nekoliko za Cankarjem uveljavljati v »Ljubljanskem Zvonu« (Cankar od 1895, Zupančič in Kette od 1896. Murn od 1897). vsaj na videz enoten ritmični razvoj, pa je Cankarja prav v tistem času najhuje gnalo iz ekstrema v ekstrem, kar je tudi sicer značilno za njegovo ustvarjalnost. Nosil je v sebi ogromne razsežnosti modernega človeka, ki niha v protislovju med tiho. plemenito poezijo poduhovljene notranjosti in bučnim svetom družbenopolitičnih spopadov, ki so prav v desetletju fin de siccla pod imperialističnim pritiskom našli obliko ostro razredno opredeljene diferenciacije. Kot pripadnik k brezpravnim,, ki je občutil to družbeno zaznainovanost že od rojstva, je Cankar zelo zgodaj zaslutil prepad med plemstvom duha in duhovno votlostjo gmotno vladajoče in odločujoče buržoazije. To je bil eden glavnih nagibov, da se je bil priključil »novostrujarjem«, dokler so bili ti v spopadu z njo. Njihov umik in podreditev buržoaziji pomeni odcep Cankarjeve »modernistične« skupine kot take, to je, osrednjih »sedemdesetletnikov«, rojenih v drugi polovici desetletja, od zastopnikov naturalizma. Leto 1897 zaključuje svobodni polet naturalizma in napoveduje z dekadenco odklon od objektivne površinskosti v subjektivno ponotranje-nost. Го je druga pointa razbitega klasičnorealističnega organizma, ki kot »v notranjost obrnjeni naturalizem« (VI. Foerster, LZ 1897, 97. po F. V. Krejčiju, »Naše doba« 1895, 492 s.) s psihološko rafiniranimi prijemi grebe po notranji razkrojenosti. Kakor povsod drugod ta pojav tudi pri nas izrazito manifestira bohemo. to je pasivno rcvolto proti družbenemu redu, ki pospešuje 6* 83 duhovno zamaščenost. Čeprav se takšna révolta v Cankarju presledkoma pojavlja vse življenje in tudi neprimerno urejenejšemu, družbeno korektnemu oblikovalcu satirične Jerale Župančiču ni tuja, pa njune nravstveno prizadete nature trajno ne more zadovoljevati, tako da že naslednjega leta tem laže preideta preko zanikanja k novim vrednotam. Dekadenca, ki sta ji 1897 vsaj na videz v največji meri zapadla Cankar in Župančič, hkrati pa sta ji poleg manj pomembnih podlegla tudi Kette in Murn, je bila samo prehoden stadij k simbolizmu, ki se ga je od leta 1898 oklenila »moderna«, in to na različne načine: Cankar in Zupančič tudi načelno, Kette s povratkom k nekonfesionalni religiji (sonetni ciklus Moj Bog), od vseh najgrenkeje preskušeni Murn. Ta je že 1898 v almanahu osmošolcev Na razstanku dokazal svojo pristno razbolelost, pa se iz globoke, često z razigranostjo prekrite resignacije ne more reševati nikamor, kvečjemu s tihim pobegom pred seboj na kmete. Z zatekanjem v naturo bi se ta zapuščeni predmestni osamljenec rad osvobodil odtrganosti od vsega tradicionalno trdnega, kar je življenju dajalo smisel, podobno kakor Cankar s svojim pobegom v hrepenenje in sanje. Ta odtujitev plehki sodobni družbeni vsakdanjosti torej pri četverici še zdaleč ni bila zgolj simptom časa in reakcija na zvodeneli naturalizem, kakršnega je za salonsko meščanstvo pa tudi za predmestno inalome-ščanstvo v nadaljnjih desetletjih produciral Govékar z raznimi Gové-karji: predvsem je bil to žlahten, očarljiv izraz vsega oropanih poetičnih duš, ki si, zrastle iz proletarske bede in zapuščenosti, ne dajo vzeti svojega največjega — duhovnega bogastva. Cankarjev Epilog k Vinjeiam iz leta 1898/99 najavlja globoko duhovno spremembo. To je zavestna odpoved prav tako naturalizmu kakor tudi dekadenci, torej vsemu brezdušnemu, hladnemu, slučajno pobranemu na cesti kot »kos vsakdanjega življenja brez vsebine, brez ,ideje', brez vsake zveze z večnostjo«, hkrati pa je to napoved nove, izrazito osebno doživete ustvarjalnosti: »Vdal sem se s tiho ražkošnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, — moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva...« Zaveda se veličine strašnega teksta proletarske revolucije, toda njega veliko bolj vžnemirja »to strašno duševno uboštvo« njegove domovine, ki ji bo dajal od svoje notranje svobode in lepote. Kot hud nasprotnik vsakršnih stilnih pro- gramov nikjer ne govori o simbolizmu, čeprav ga rahlo vnaša v svoje delo v obliki hrepenenja po harmoniji izsanjanega sveta spričo vse hujše disonance z resničnostjo. Vodilna nit mu je romantična čudotvorna roža, ki ga, nedosegljiva, spremlja od rane mladosti do zadnje ustvarjalne laze. Medtem ko Cankar v Epilogu deklarativno nakazuje novo smer, pa istočasno (1898) Župančič s pesmijo Moje barke obračunava z »varnimi pristani« dogmatične trohnobe, napovedujoč blesteče, skrivnostne cilje v svobodni brezbrežnosti. V istem letu simbolizira svoje osrednje novo doživetje v skrivnostni, roži mogoti, ki naj mu pomaga dvigniti duše zaklad, la simbol postavlja kot geslo k svoji prvi zbirki Čaša opojnosti, 1899, čeprav ta zbirka stilno še zdavnaj ni enotna, saj zajema tudi zgodnjo mladinsko pesem in romanco ter stilno in tematično izzivajočo, za našo tedanjo publiko frapantno, naravnost blasfemično poezijo de-kadentnega obdobja, poleg bleščečih stvaritev najnovejše osveščenosti, ki soglašajo s tem geslom kot znanilke novega razvoja. (Prim. NO 1965, št. 3.) Nekoliko okorna simbolizacija v nekaterih idejno težjih pesmih tega obdobja, ki se 1903 zaključuje z novo zbirko Čez plan (natisnjeno šele 1904), pa dokazuje, da tudi Zupančiču novi stilni izraz ni bil lahko dosegljiv in da mu je bil v tem času še zmeraj bližji lahkotno igrivi impresionizem z bogato niansirane barvne palete prirodnih in folklornih razpoloženj. — Laže uredi Kette novo poduhovljeno liriko v klasično, a rahlo osvobojeno formo soneta, medtem ko se povsem svojski Murn ne more prilagoditi nikakršni nadindividualni obliki s svojo prefinjeno, intimno, na videz impresionistično, tu in tam pointilistično, v jedru pa često globoko poduhovljeno kristalno čisto liriko. Čeprav sta oba poslednja pesnika umrla že na prelomu stoletja, se stilno vsaj toliko ujemata z Zupančičem, da bi ta prvi razcvit »moderne« mogli zaključiti z njegovo drugo zbirko leta 1903. Cankarjeva poezija, ki se zaključi že z drugo izdajo Erotike leta 1902. kaže podoben, če ne še sunkovitejši razvoj od Zupančičeve, je pa stilno siromašnejša. Manjka ji poetična, osvežujoča, otroško radostna igrivost, zato pa je na koncu neprimerno pretresljivejša (Iz moje samotne, grenke mladosti). Tu se nadaljuje simbolika njegovega hrepenenja, neti lesenega v erotiki kakor v religiji, in najde tudi še kasneje v najbolj bolečih trenutkih izraz v poeziji. Istočasno pa se 1902 nadvse rezko pojavi v Cankarjevi poezij i tudi druga, naturalistična plat njegove nature (V bogatili kočijah se vozijo). ne le kot odsev nekdanje dekadentno-naturalistične ustvarjalnosti, mar- več kot njegova stalna akutna ali latentna spremljava. Révolta proti buržoaziji in proti bogu je tu dosegla tako sarkastičen zaključek, da pomeni po Aškerčevem, v tem času že onemoglem družbenoironičnem odporu nov oster klin v razvoju našega kritičnega realizma. Takšnega realizma v naših ostalih »modernistih« »sedemdesetletnikih«, ki so prav tako nastopili v »Ljubljanskem Zvonu« že 1898 in 1899, ni najti. Ivan Prijatelj, Alojz Kraigher, Ivo Šorli, Zofka Kveder s svojim deloma naturalistično, deloma modernistično obarvanim realizmom nikoli ne dosežejo tolikšnega družbenokritičnega sarkazma. Največ upornosti je v tem času še v Kvedrovi, ki občuti kot žena podobno, če ne še hujšo zapostavljenost, a je ne zna tako umetniško izraziti. Nič čudnega, če torej Cankar prav ustvarjalki Histerija žene (1900), edinstvene knjige, ki je vzbudila med našo publiko podobno ogorčen odpor kakor prej ali slej Cankar, 8. maja 1900 izpoveduje svoj odklon do dekadence (CP II, 362 s.) v imenu takšne, za tisti čas revolucionarne umetnosti, kakršno bi mogli imenovati socialistično realistično, če bi se v praksi ne prevešala v simboliko. Pri takšni tendenciozni umetnosti, »ki hoče uveljaviti so-cijalne, politične ali filozofske ideje s silnimi sredstvi lepote«, pa se sklicuje na umetnost Gogolja in Tolstoja, nikoli — tudi kasneje — pa ne v svojem delu ne v pismih ne omenja Gorkega, čeprav je prav ta — zlasti od ruske meščanske revolucije naprej — med prvimi prevzemal dediščino ruskih klasičnih in kritičnih realistov v duhu socialističnega realizma. Gorkega pa je Cankar že v tem času moral poznati vsaj iz prevodov in oznak Ivana Prijatelja (»Wiener Rundschau« 1900, št. 11; LZ 1901, 38 s., 40) pa tudi iz Zbašnikove ocene njegove drame Kralj na Betajnovi, ki se mu zdi, da malo spominja nanj (LZ 1902, 496). Ce se res kaže rahla sorodnost med Gorkega postopači in Cankarjevimi izgubljenimi umetniki in študenti, med katere spada tudi pozitivni junak te drame Maks, pa se ti vendarle bistveno razlikujejo od Gorkega, saj so že od početka nosilci Cankarjeve družbenopolitične in etične ideje in že pred Gorkim uveljavljajo svoje reformatorsko hotenje. Semkaj spada tudi učitelj iz avtobiografskega romana Na Klancu (1902), čigar rdeča luč na oknu simbolizira socializem kot edino rešitev iz usodnega obso-jenstva umirajočega proletariata na Klancu — simbolizacije na smrt obsojenega slovenskega naroda. Vendar ia tenka luč skoraj utone v grenkobi pasivističnega fatalizma in pesimistične malodušnosti. Sodobnik Sorli se sicer takšni neodporni simbolizaciji 1903 postavi po robu s psihološkorealističnim romanom Človek in pol, povzdigujoč aktivnega junaka nadpovprečne energije; somišljenika najde takrat tudi v realističnem poveličevalcu moči in kreposti Podlimbarskem, avtorju uspele novele Tovariš Damjan (LZ 1902), vendar dobiva grenka neodpornost »modernistov« prav v tem času prepričljivega zagovornika v sicer optimističnem Župančiču, ki se v eseju o Murnu takole zavzame zanje: »Naši novejši poeziji se očita, da je slabotna in malodušna, da ni v zvezi z življenjem in njega borbami... Ako je umetnost najzvestejša hčerka življenja in če je slabotna in malodušna, mora tičati vzrok temu prikazu v naših razmerah, kajti kako bi rasla smokva na trnju in kako naj rodi kopina grozd!« (LZ 1903, 298.) Bolečina spričo naraščajočega kapitalističnega in imperialističnega pritiska, ki je tudi naš komaj petčetrtmilijonski narod vse huje gonil v proletarizacijo in emigracijo, pa je Cankarjev simbolizem močno zaščitila pred alienacijo in ga nenehno spet gnala na kritično bojevniško tribuno. Tu je od leta 1903 naprej našel oporo v edinstveno svojevrstnih Šlezijskili pesmih Petra Bezruča, ki mu je z opevanjem črne usode zatiranih šlezijskili Cehov pomagal osveščati podobno zatiranje maloštevilnih Slovencev. Spričo tragične usode idealnih posameznikov, ki skušajo duhovno dvigati zaslepljeno ljudstvo (Martin Kačur, 1906, Hlapci, 1910), ga tešiti v skrajni stiski (Kurent, 1909), se boriti za pravico brezpravnih (Hlapec Jernej, 1907), je kakor Bezruču tudi Cankarju zmanjkovalo impresionističnih barv, dokler se ni dal vkleniti v podobno črn prikaz (prim. M. Boršnik, Študije in fragmenti, 1962, 368 s.). Kljub prizadetemu doživljanju čedalje rezkejših disonanc v svoji osebni in nacionalni usodi, ki ga odmika od'niansirane impresionistične individualizacije h groteskno črni tipizaciji ekspresionizma, pa Cankar ohranja zvenečo muzičnost ritma, ki je melodiozen in vseskoz harmoničen. Temu izkristaliziranemu stilnemu blagoglasju je enakovreden tudi Zupančičev izraz, ki ju veže v podoben slog, čeprav se prav v tem času njuna pot najobčutneje razhaja, saj vodi poslednjega s Samogovori (1908) v abstraktno vizionarnost, torej k drugi, beli pohiti ekspresioni-stičnega predhodništva. To mehko blagoglasje pa je tisto, česar generacija »osemdesetlet-nikov« ne more več prenesti. Zdi se ji presladkobno, presamodopadljivo. Od ustvarjalca zahteva ostrejšega obračuna z življenjem, predvsem pa s samim seboj. M a r j а В o r š n i к \ Го je generacija, ki nastopi v našem literarnem središču med 1902 in 1910, v času drugega razcvita »moderne«. V glavnem jo zastopajo v »Ljubljanskem Zvonu« Alojz Gradnik od 1902, Milan Pugelj, ki se je v »Domu in svetu« oglašal že od 1901, tu pa od 1903, Vladimir Levstik od 1905 in Stanko Majcen od 1910; kasneje sodelujeta tu tudi Anton Novačan, ki od 1905 še objavlja drugod (v »Ilustriranem narodnem koledarju« idr.), in Pavel Golia, ki se v javnosti pozno oglasi, čeprav že med 1907 in 1915 pripravlja svojo prvo zbirko. V »Domu in svetu« pa prodro Izidor Cankar od 1907, Ivan Pregelj od 1909, Fran Koblar od 1910 in kasneje Majcen. Lili Novy je ves predvojni čas še vključena v nemško pisanje in se šele po prvi svetovni vojni s podobno stilno rezkostjo in zadržanostjo pridruži slovenskemu literarnemu centru. Sprva »moderna« to generacijo s svojim mogočnim vplivom skoraj popolnoma zasenči, tako da sta celo njena največja zastopnika Gradnik in Pregelj le malo opazna in si le počasi priborita svoj slog. Polagoma pa si ta generacija spričo občutka zapostavljenosti čedalje krčeviteje prizadeva doseči samoniklost. Tako prodre z drugačnim, veliko tršim, neniansiranim ritmom, z manj svobodno, bolj uklenjeno obliko, pa tudi z manjšo očarljivostjo. Manjka ji navdušujočega poleta in razsežnosti nebes in pekla, ostaja na realnih tleh. Ni pa nerazgledana. Polagoma se posameznikom širi obzorje na ekspresionistični sever in na fauvistični ter futuristični zahod. Razvija se v času prvih velikih evropskih družbenopolitičnih, znanstvenih in stilnih pretresov, ki dajo novemu stoletju nov obraz: ruska meščanska revolucija 1905; Rutheford-Goddyjeva hipoteza o razpadu atoma 1903; Einsteinova specialna teorija relativnosti 1905; Leninov Materializem in empiriokriticizem 1909. V Franciji istočasno nastopi fauvizem (1905—1907) kakor v Nemčiji ekspresionizem (Brücke 1905 do 1913); v Franciji kubizem (1907—1914) skoraj istočasno kakor v Italiji futurizem (1909), ki se kot kubo-futurizem eksplozivno širi po Evropi, zlasti v Rusijo (1909). Tudi Slovenci smo o futurizmu obveščeni še isto leto, ko j« v Italiji proglašen f uturistični manifest. Prvič, da nismo zamudniki — vsaj kar se tiče informacij o eksplozivnem umetnostnem prevratu. Ze v aprilski številki »Ljubljanskega Zvona« nas seznanja romanist Friderik Juvančič s futurističnim manifestom, ki da ga je »te sini« dejansko februarja — v francoščini razglasila »odlična mediiarodna revija ,Poesia' po vsem svetu, kajti nova šola hoče bili univerzalna, zbi- rati hoče pod svojim okriljem somišljenike iz vseli kulturnih narodov«. Ker se zdi avtorju »oklic radi svojega izredno odločnega tona ter skrajno smele misli splošno zanimiv«, meni, da »ne bo škodilo seznaniti z glavnimi njegovimi potezami tudi slovenske kroge«, zlasti ker je ta revija prejšnje leto upoštevala tudi našo poezijo. — Isto leto prinaša »Slovan« od julijske številke naprej obsežno študijo Marinetti in njegova šola izpod peresa absolviranega jurista Vladimira Svetka, ki posveča predvsem pozornost pesniškemu razvoju osrednjega pobudnika tega novega prevratnega gibanja — F. T. Marinettiju. Med drugim omenja Svetek tudi nekaj italijanskih prevodov iz slovenščine, ki jih je 1908 natisnila pesniška revija »Poesia« -— »edinstvena revija na svetu«. Vendar med imeni naših pesnikov, ki jih ta revija upošteva z namenom, da bi pripomogla »skritim talentom do priznanja«, avtor navaja le Prešerna, Murna in Zupančiča, ne pa tudi Aškerca, o katerem danes vemo, da je bil v tem času z Marinettijem v direktnih stikih, saj mu je ta z laskavimi posvetili podaril tri svoje knjige (Bori 1955, 391 s.). Svetku se zdi Marinetti »vrlo interesantna, bizarna in veleoriginalna pesniška individualnost, vredna, da se seznani z njo tudi širše slovensko občinstvo«. Ustvarjalno izčrpaneniu Aškercu, ki je še zmerom rad opozarjal na vsak svoj uspeh, pa se o takšni zvezi očitno ni zdelo vredno naši javnosti spregovoriti. Čeprav mu je morda ugajal bojeviti hrup. ki je na vsa usta razglašal junaško moškost, torej element, ki z njim sam v našem žensko nežnem impresionistično-simbolističnem času ni več mogel prodreti, pa je moral zmajevati z glavo spričo utilitaristično titanske zagnanosti, naglašanja sovraštva, prezira vse kulturne tradicije, skratka, révolté proti vsem humanistično utrjenim klasičnim principom v imenu nove tehnične dinamike. Najhuje pa ga je moral odbijati absurdni futuri-stični slog. Korak naprej od Aškerca pa so se pričeli v to bojevito smer v tem čusu pomikati nekateri »osemdesetletniki« z Vladimirom Levstikom na čelu, katerim mehkoba »modernistov« ni več ustrezala. Od leta 1910 se je Cankar s svojo leposlovno ustvarjalnostjo vse bolj odmikal v svoj notranji svet. Po obračunu s kritiki in občinstvom, kjer jo 1910 v Beli krizantemi razjasnil svoje umetnostno hotenje — prelestna krizantema v beračevi gumbnici — se je »berač«-proletarec še zmeraj gnal za pravice zatiranih — zaradi svojih revolucionarnih pogledov na Slovence, ki jih je 1913 v okviru jugoslovanstva poudaril v predavanju Slovenci in Jugoslovani, je bil celo zaprt — toda njegovo družbenopolitično delo je postajalo čedalje bolj teoretično, leposlovno pa je težil h kri-zantemsko plemeniti izpovednosti lastne preteklosti in lastnega srca. Če mu je bil v prejšnjem obdobju simbolizem predvsem sredstvo za izražanje družbene problematike, postaja zdaj izraz njegovih notranjih — estetskih. etičnih, religioznih — hotenj in se zgosti v najvišjo pesem hrepenenja v Lepi Vidi (1912). Župančič gre polagoma v obratno smer, ki jo nakazuje že zadnji del Samogoooroo: iz abstraktnih vsemirskih višin spet domov na konkretna tla. Oba se dejansko najdeta 1910 spet v Ljubljani, toda v času. ko Cankar sanja o Lepi Vidi, poje Župančič v bezručevskem ritmu Pesem žebljarjeo (LZ 1912). Vendar to ni le žgoča pesem izmučenega proletarskega kolektiva, hkrati je to tudi pesem obtožujoče pesnikove vesti, ki se oglaša iz zrcala. In vest je, ki se čedalje tenkočutneje oglaša tudi v Cankarjevih samoizpovedih (Moje življenje, 1914, Moja njiva, 1914, Grešnik Lenart, 1915). Ker se prizadeto poglablja vase, postaja čedalje bolj liričen, krajši in vse bolj preprost. Razžarja ga svetloba in milina, ki ga tudi med prvo svetovno vojno več ne zapusti. Pretresljiva krutost tega časa ga globlje poveže z ljudmi in zareže svetlobo s črnino v šc rezkejši kontrast. Nekdanjih barvnih nians pa na višku nove ustvarjalnosti 1917 v Podobah iz sanj ni več. Takšna je Cankarjeva pot v ekspresionizem, ki se ji istočasno pridružuje tudi Zupančičeva, zaključujoč jo 1918 z zbirko V zarje Vidove (1920). Izvira iz osveščenja, kakršno je nakazal Zupančič Izidorju Cankarju že 1910: »Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjanju se človek bliža Bogu. To stvarjanje je slepo, a bolj bistrogledo kot ves intelekt. Takrat čutim, da ni ničesar krog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj? — ti odgovori v zvoku duh: Sem. Čim večji je umetnik. tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet.« (DS 1911, 76.) Takšen emersonski pogled na svet je Zupančiča žc leta 1898 izločil iz dekadence in mu omogočil poglobitev v simbolizem, vendar ga je šele zdaj osredotočil k »središču vsega«. To pa mu je omogočil šele duh časa, ki se je zlasti med germanskimi narodi vse bolj usmerjal v ekspresionizem. Prav v letu 1910, ko je Župančič izpovedal iak pogled na svet in svojo ustvarjalnost, je pričelo med Nemci izhajati osrednje ekspresionistično glasilo »Der Sturm«. Isto leto je tam izšel avantgardistični umetnostni almanah »Der blaue lleiter«, imenovan tako, kot trdijo nekateri, po neki ekspresionistični sliki nekdanjega Ažbetovega učenca Rusa Vasilija Kan-dinskega, ki mu je isto leto 1910 uspela prva abstraktna slika. Dve leti nato je Kandinsky v svoji epohalni knjigi Über das geistige in der Kunst (1912) uveljavil zahtevo po avtonomiji oblik in barv, neodvisnih od predmetov. S tem je ustvaril osnovo za absolutno, to je, abstraktno slikarstvo. Isto leto 1912 se pojavijo jjri Slovencih prve klice ekspresionističnega gibanja. Sicer objavi nekaj pristno doživetih ekspresionističnih podob v stilno še neprečiščenih pesmih že dve leti poprej (LZ 1910, 69, 86) Stanko Majcen, to pa so le posamezni utrinki. Neko novo, čeprav še šibko hotenje se uveljavi med katoliškimi »osemdesetletniki« šele v omenjenem letu 1912. Temu hotenju se polagoma pridruži še nekaj mlajših iz naslednjega desetletja. Prvi nastop pomembnejših »devctdesetletnikov« sega v osrednjih glasilih med 1912 in 1919. Z izjemo Janka Glazerja, ki v »Zvonu« nastopi že 1909, ter like Vaštetove in Janka Lokarja, ki javno takrat sploh še ne nastopata, čeprav že ustvarjata, se »Zvonu« v tem času priključujejo skoraj vsi pomembnejši književniki te generacije: Marija Kmetova od 1912, Igo Gruden od 1912, Juš Kozak od 1913, Lovro Kuhar, kasnejši Prežihov Voranc, od 1913, Ferdo Kozak od 1913, Josip Vidmar psevd-onimno od 1913. Za te je značilno, da ostajajo vsaj do dvajsetih let zvesti »modernistično«-realistični tradiciji, le Kuhar gre že skoraj od početka ne le idejno, marveč tudi stilno povsem ločeno, gorkijevsko pot. Kar pa jih je tedaj bolj katoliško usmerjenih, se pridružijo novemu gibanju v »Domu in svetu«, kjer se med drugimi od 1912 pojavljata tudi France Bevk in Anton Leskovec. Šele po vojni (1919) prodre tam docela nekatoliško usmerjeni Anton Podbevšek in preseka s tradicijo. Teren za prvi tihi odpor proti stilu »moderne« pripravlja tam Izidor Cankar. Da osrednje katoliško literarno glasilo »Dom in svet« »modernizmu« ni moglo biti naklonjeno, je samo po sebi umljivo. Ta se je že od početka dovolj glasno odtrgal od katolicizma in se pričel razvijati v svobodnem iskanju. Edina pomembnejša »sedemdesetletnika«, ki sta ostala dogmi zvesta — Finžgar in Meško — sta sicer prav tako podlegala čaru novega stila, zlasti drugi, vendar ne sebi v prid, in nekaj svojskega pomenita le, kolikor se ohranjata v realizmu. Kolikor pa se v starem duhu in s starimi sredstvi borita proti Cankarju (Meško, Na Poljani, 1907; Finžgar, Sama, DS 1912) in Zupančiču (Finžgar, DS 1911, 404), sta obsojena na poraz. Ne tako Izidor Cankar. Široko kultivirani moderni umetnostni zgodovinar, ki prav v tem času prinaša v ta stilno zastareli dogmatični časopis bogatega evropskega duha, prinaša hkrati tudi prefinjena nova sredstva za uveljavitev lastnih hotenj in hotenj svojega mlajšega kroga. Najučinkovitejše sredstvo, ki z njim zmaguje, je stil. Kot strokovnjak je v tem pogledu bolj bleščeč in učinkovit kakor dognan. O svojem bratrancu Ivanu Cankarju na primer že v istem letu, ko piše svoje slovite intervjuve z našimi umetniki, Obiske, v istem časopisu v zvezi z našim osrednjim modernističnim slikarjem ugotavlja: »Jakopič je v našem slikarstvu to, kar je Ivan Cankar v slovstvu. Kakor bi Ivan Cankar žrtvoval resničnost in doslednost za lepo besedo in zveneč stavek, tako je Jakopiču ubranost barev vrhovni zakon, kateremu se mora vse drugo umekniti.« (DS 1911, 41.) Sodeč po tem, bi oba umetnika vsebino zapostavljala izrazu. Toda v istem časopisu objavlja isti avtor Jakopičevo izjavo, ki takšen formalizem negira (DS 1911, 116). istotain pa objavlja tudi Cankarjevo izjavo, ki prav tako negira takšen formalizem: »Sicer pa delam z mislijo neprestano, še v sanjah in prvi trenutek, ko se zbudim; menim, da zato. ker ne napišem niti ene besede, ki bi vedé bila neresnična. ...Slog se rodi iz misli.« (DS 1911, 316, 318.) Dejansko je Ivan Cankar res v šibkih trenutkih podlegal lepoti izraza, a ne toliko na škodo resničnosti, kolikor le v korist dosledni blagoglasnosti. Saj je ostal takšnemu izrazu zvest še v času, ki mu je postajala blagoglasnost z dolgimi valujočimi periodami že nadležna, in če bi mislil Izidor s pojmom neresničnost stilno neustreznost, bi'imel prav. Morda je tako mislil, saj leto dni nato v pomembni študiji Simbolizem o francoskem pesništvu na našo stilno zakasnitev skoraj očitno opozarja, češ da je ta stil pri Fancozili omejen med leta 1885—1900, pri nas pa se »giblje pesništvo skoro brez izjeme v simbolistični smeri, dasi nismo nikdar imeli zadruge simbolistov s hotenim in določenim programom« (DS 1912, 148). V tej študiji meša Jzidor Cankar v simbolizem dekadentne in celo ekspresionistične elemente. Kako žgoče se v tem času modernizem v njem samem bori tudi še s klasičnim principom, nazorno kaže njegova dragocena leposlovna študija S poti (DS 1913), kjer junaka prvenstveno predstavljata avtorjevo lastno protislovje. Koliko ga v tem času prizadeva problem stila v umetnosti, s tem v zvezi predvsem problem ekspresionizma, izpričuje tudi z dvema stranskima objavama v »Domu in svetu«, kjer našo javnost prvič seznanja s tem novim pojavom. V prvi objavi (DS 1912, 77 s.) jo seznanja na videz le z novim nazivom, saj podaja iz neke angleške študije o impresionizmu in ekspresionizmu samo prevod pogovora, ki zadeva njegov lastni osrednji umetnostni problem: koliko je lepota odvisna samo od oblike — problem, ki ga je sam kasneje reševal pritrdilno in s tem tudi »Domu in svetu« pomagal iz ozkega dogmatičnega kalupa. V drugi objavi (DS 1912, 351 s.) prenaša misli Hansa Tietza o glasilu »Der blaue Reiter«, poudarjajoč očitno le tisto o ekspresionizmu, s čimer tudi sam soglaša. Zmotno je, da smatra slovansko-germanski ekspresionizem. kakršen pretežno nastopa v omenjenem glasilu, za larpurlarti-stičen. značilno pa, da mu prerokuje kratkotrajnost predvsem zavoljo abstraktnosti: potem ko bo ta novi stil umetnost oplodil in obogatil, bo tem prej prenehal, čim bolj je teoretičen, to je, enostranski. Hkrati pa po njegovem ekspresionizem ne bo mogel postati umetnost bodočnosti tudi iz naslednjega razloga: »Razoblikovanje pojavov ter njih razdeljevanje in sestavljanje po duhovni vsebini je nekaj tako absolutno novega, da ne bo moglo zmagati stoletnih tradicij. Doslej smo še vedno tako navajeni, videti v slikarstvu iluzijo narave, da se bo ob tej navadi skrhala moč ekspresionistov. Zmagati bi mogla le tedaj, ako se v vsej naši kulturi izvrši velikanski, bistven preobrat.« Tako so se v naslednjem letu, ko je imel Izidor Cankar pri »Domu in svetu« vse večjo besedo, pričela odpirati vrata ekspresionizmu, zavoljo takega pogleda na novi pojav pa so se odpirala previdno in s pridržkom. Predvsem se je ravnal po izkušnji, ki jo je bil prav tu izpovedal: »ekspresionisti sami se dele v take, ki resno streme in resno delajo, brez velikih teorij, nezavedno pokorni zakonu razvoja, in tropo vročekrvnih otročajev — katera misel jih ni imela, sebi v škodo in pokoro? — ki skrbe za krik in zmešnjavo.« (DS 1912, 351.) Tako je pričenjala nova strnja brez krika in zmešnjave polagoma curljati v »Dom in svet«. Novo gibanje se je že leta 1912 pripravljalo v katoliškem dijaškem glasilu »Zori«, ki ji je bil takrat Stanko Majcen urednik. Če tu sploh lahko govorimo o gibanju neke skupine, saj posamezniki med seboj sploh niso bili povezani, moramo poudariti, da se je uveljavilo le kot zmerna reakcija na »moderno« in na futurizcm. Гако mu je uspelo pospešiti tempo izraza, ga poenostaviti in izluščiti iz melodioznega lepo-rečja. Ni pa še kazalo dovolj hotenja in moči, da bi bilo skupinsko prodrlo s prepričljivejšim novim izrazom. Tam srečujemo med drugimi sodelavci tudi Jožo Lovrenčiča, ki so ga katoliški krogi kasneje proglasili za našega prvega ekspresionista. poudarjajoč zgodovinsko važnost njegovega nastopa (prim. Rajko Ložar, Slovenska sodobna lirika, 1933. XXXII s.). Y tem času pa pri Lovrenčiču, ki kot pesnik sploh ni kdo ve kako prepričljiv, ni opaziti še nikakršnih novih stilnih nagibov. Pač pa jili spet uveljavlja v pesmi in v dramskem odlomku Stanko Majcen, čeprav tudi ta še brez večje umetniške sile. Ko pa se od leta 1913 naprej preseli k »Domu in svetu«, najprej z drobno psihološko izbrušeno realistično prozo, naslednje leto pa tudi že s pesmimi, se mu v njih čedalje bolj posreči svojevrsten nov izraz. Ta preprosti, litotični izraz pa Majcna bolj približuje današnjosti kakor tedanjemu času, ki se je uveljavljal s čedalje hujšim puiosom. Zato je ostal do nedavnega tako neopažen. Veliko bolj opažen je postajal v svoji dotedanji liriki še stilno zaostali Pregelj, odkar se je istega leta 1913 kakor Majcen prebil s kratko prozo v »Dom in svet«. S svojim krepkim, trdim izrazom, priklenjenim na domačo zemljo, se sicer sprva pridruži Finžgarju, ki prav takrat z novelo Dekla Ančka (DS 1913) odločno nastopi v obrambo kmečke realistične tradicije proti simbolistični razneženosti evropske »moderne«. Že v prvi črtici Stari Loorč se tudi Pregelj nasloni na »skrito ljubezen pod grčavo lupino« svojega kmečkega deda (DS 1913, 102), ki jo v naslednji črtici Ožep v povezavi s svojo babico že ostentativno izpove: »Glas moje stare matere je bil rezek in trd. Zato mi je še zdaj ljubša trda beseda od božajoče, ki se je bojim in ji ne zaupam in se je sam izogibljem.« (DS 1914, 287.) Hkrati pa tu preseva trpko kralkočo izraza nekaj povsem novega: izredno rahla simbolika, ki dû slutiti svetovnonazorsko trganje, značilno za kasnejši mladokatoliški ekspresionizem. V »Zvonovom« krogu do podobnega, k ekspresionizmu tožečega odpora takrat še zdaleč ni prišlo, kolikor ga ni s svojo poduhovljeno pesmijo pripravljal Župančič sam. Le deloma se je z ronmntično-natura-lističnim silaštvom upiral »modernizmu« v novelah Naša vas (I, 1912; II, 1913) Novačan, dosledneje, a manj prepričljivo, zlasti v kasnejšem fauvističnem romanu Gaclje gnezdo (LZ 1918) pa Levstik. Učinkovitejši je nastop Kvedrove z romanom Njeno življenje (1914) in Kraigherja z romanom Kontrolor Škrobar (1914), toda kot je obtožujoča družbena in nravstvena problematika pri obeh pretresljiva, tako je podana času manj primerno — s preživelim naturalizmom. Izrazno pa sta šla s časom in tako preraščala »moderno« omenjena >Dom in svetova« ustvarjalca — izbrušena stilista, ki jima je bil slog odraz notranjih duhovnih premikov. Zato jima je ostal tuj tak bučni patos, kakršen je značilen za futuristični ekspresionizem, ki je nastopil v naši javnosti po zaključku prve svetovne vojne. Medtem se je izvršil spet marsikateri svetovni premik, ki je z ene strani pospeševal atomizacijo klasičnega stila, z druge pa omogočal na tradicijah slonečo novo graditev. Futurizem je s svojo militaristično megalomanijo Italijanom pripravljal imperialistično osvojitev Tripoli-tanije (1911) hkrati z razvojem fašizma, ki je po prvi svetovni vojni tudi Slovence v živo prizadel z razkrajanjem naše podjarmljene manjšine. S selitvijo po svetu pa se je prilagajal tujim pogojem. V Rusiji je polagoma izgubljal anarhičnost in postajal komunistično revolucionaren ter se v stremljenju po izgraditvi novega človeka na humanistični bazi pričel sprevračati v lastno nasprotje (Majakovski). Kot stil pa se je v revolucionarni fazi družbenopolitičnega preobrata ohranil, saj je ustrezal njeni dinamiki. Po oktobrski revoluciji (1917) se je zasidral v Proletkultu. Tamkaj se je križal s tendencami germanskega konstruk-tivizma (De Stijl, 1917; Bauchaus, 1918—1933) in prihajal še kot anar-hičnorevolucionaren pojav deloma direktno iz Sovjetske zveze, deloma posredno preko Nemcev v naslednjih letih v Slovenijo. Še v večji meri se je tu istočasno zakoreninjal nemški ekspresionizem, ki se je z ruskim tokom deloma pomešal šele na naših tleh. Novo gibanje pri nas sprva še nima oprijemljive vsebine. Bruha pa v prvih povojnih letih kot iz vulkanskih tal, iščoč za vse zadnje nečloveške pretrese novega, frapantnega izraza. Pri teh bežnih izbruhih pretežno futurističnih in eksprcsionističnih elementov ne moremo govoriti o kakšnem enotnem stilu. Če bi zanje že ne obveljala široka okvirna oznaka ekspresionizem, bi jih najlaže združili v izraz avant-gardizern, ki se je v tistem času tudi največkrat poudarjal. Po dinamiki in veheinenci boja spominja ta faza nekoliko na »novostrujarstvo« v devetdesetih letih, le da je tempo zdaj podesetorjen, napadalnost pa novemu pojavu ustrezajoče pritirana preko roba človeške logike. V jedru sta si obe fazi res nekoliko podobni, saj avantgardizem s skrajnim centrifugalnim razbitjem zaključuje, kar je naturalizem začel. Z rušenjem starega pa se v njem že prebuja vera v novega človeka in v novo družbeno skupnost, ki bo omogočila centripetalno graditev nove orga-nične umetnosti. Ta eksplozivni čas bo mogel v naši doslej še nepreorani literarno-zgodovinski ledini plastično prikazati le tisti, ki bo upošteval tudi obrobno dogajanje, kajti osrednje literarno časopisje si je pri tem boju znalo ohraniti dostojanstven mir, čeprav je tudi vanj pričelo pritakati novo hotenje. Tu, kjer postavljamo stilne premike z merili osrednjega dogajanja, pa lahko novemu, ostro protislovnemu gibanju kot celoti določimo opornike s štirimi letnicami: 1919, ko s prevratno liriko prodre v osrednjo revijo; 1922, ko doseže v osrednjem tisku svoj višek; 1925, ko se z liriko umakne; 1928, ko zažari v dramatiki z vrhunsko silo in utihne. Zanimivo je, da naš povojni avantgardizem nima svojih korenin v ljubljanskem centru, marveč deloma na Primorskem, predvsem pa v pro-vincialnem Novem mestu. Tu so se sredi vojnega vretja z velikim elanom oblikovali mladi umetniški talenti, ki so pripadali generaciji »devet-desetletnikov« in »stoletnikov«. Že za »moderniste« je bilo velikega pomena medsebojno umetniško oplojevanje besednih, likovnih in glasbenih ustvarjalcev. Stilno proučevanje tega problema bi lahko prispevalo bogate rezultate. Enako, če ne še pomembnejše, je bilo medsebojno oplojevanje in sopodpiranje mladih avantgardistov, ki so zlasti sprva naleteli pred javnostjo še na veliko hujši odpor in nerazumevanje. Največja tarča ogorčenja in zasmeha je bil prvi in najhrupnejši avantgardist Anton Podbevšek, za naše tedanje razmere povsem nov, prevraten pojav, ki je s prvimi pesniškimi objavami v »Domu in svetu« (1919—1921), še bolj pa s svojimi recitacijskimi nastopi klasične poglede n* umetnost tako rekoč postavil na glavo. Kakor futuristi je razbil vsako povezavo s tradicijo. Že kot srednješolec je. kakor sam izjavlja, proučil in zavrgel vse dotedanje pesniške oblike in sklenil ustvariti nekaj čisto novega. Takšno stremljenje po čim večji originalnosti je simptomatično za vso modernistično ustvarjalnost. Enako kakor odpor do tradicije raste boj za originalnost običajno iz kompleksa manjvrednosti ob primerjavi z večjimi dosežki predhodnih rodov. Semkaj spada že primer »Zorašev«, ki od 1912 naprej v literarni prilogi pri ocenjevanju začetnikov- nenehno poudarjajo potrebo po izvirnosti. Hkrati je tam čutiti čedalje večji odklon od stila naše »moderne«, s potrebo po novem, kjer bi se mogla tudi dotlej zastarela katoliška literatura razmahniti in uveljaviti. Futu-rizem, ki je nastal iz podobnega, čeprav neprimerno težjega kompleksa, »Zora« sicer načelno odklanja (»Zora« 1913/1914, 234 idr.), istočasno pa obravnava Ivan Gruden to gibanje v »Domu in svetu« še s pridržki, a tako, da mladega človeka mora zainteresirati. Zaključek te obsežne razprave LItalia futurista dokazuje, da avtorju pogum novega nastopa ni nesimpatičen in da najde opravičilo tudi za futuristični militaristični ropot v dobi stagnacije. Zadnji stavki pa so direkten, čeprav dokaj ironičen poziv na naše mlade literate: »Pri nas Slovencih do zdaj še nismo resno govorili o futurizmu. Če pa ne bo več dolgo, ko bomo po kavarnah čitali pesmi, ki jih mnogi ne bodo umeli, ne čutili, se ne čudim. Večina se bodo smejali, drugim se bo stvar zdela resnejša in bodo trikrat pomislili, ali naj bodo pro ali contra. Vsem onim pesnikom, mislim najmlajše in najboljše, ki jim že preseda šepavi trohej in skakajoči daktil. bleda luna in neizmerno hrepenenje, kličem s parafraziranim Dantejem: .Lasciate ogni ранга, o voi ch'entrate!'« (DS 1913, 456.) Tu je dobil Podbevšek po lastni izjavi prvo pobudo za novo pisanje. Poleg že omenjenih piscev pa je bilo v teh letih o futurizmu pri nas še marsikaj razpravljanja (Vojeslav Molè, LZ 1910. 572—574: Anton De-beljak, LZ 1912, 129—134; F. G.[ruden], DS 1914, 170, 172; idr.). Ze pred Grudnom, ki je uvrstil v razpravo nekaj drastičnih primerov futuristične besedne »umetnosti«, je Alojz Gradnik na tujo pobudo poskrbel za prvi prevod futuristične pesmi (NZ 1912, 383). Pojavilo pa se je tudi ime največjega francoskega avantgardista Apollinaira, ob čigar prevratni knjigi Les Alcools (1913) se Albin Ogris, avtor obsežnega razpravljanja o Novih smereh, sprašuje, če spada »s svojo bizarno brezobraznostjo, ženialno razmetanimi, najheterogenejšimi idejnimi zvezami, vrtečimi se v divjem begu brez vsake interpunkcije in dispozicije, sploh še med lepo literaturo« (Sn 1914. 181). Sprva se je Podbevšek očitno šolal samo ob futurističnih primerih. Iz pisma, ki je z njim urednik »Ljubljanskega Zvona« zavrnil poslane Podbevškove pesmi (objavil Fran Petre v študiji Podbeoškoo problem, 7 Slavistična revija 97 NSd 1956, 686), namreč lahko sklepamo, da so bila ta »Žolta pisma« z »apokaliptično megleno vsebino brez predlogov itd.«, ki »na tako nesramen način« bagatelizirajo jezik, da jili ogorčeni urednik imenuje »perverzno početje«, ekstremno futuristična. Zavrnjena so bila že leta 1915, ko avtorja svetovna vojna z grozo fronte še ni neposredno prizadela. Ko pa se po štirih letih prvič pojavlja v tisku (DS 1919), je v njem gnus pred vojno, ki so ga bili pahnili vanjo, tako živ, da ga mora izraziti z novimi, grozo zbujajočimi, absurdnimi sredstvi. Jasno, da je to idejno nekaj čisto drugega ko Marinetti in ko Apollinaire, čigar omenjenega dela menda sploh ni poznal, čeprav so mu deliriji njegove ritmične proze sorodni, kakor mu je sorodno likovno upodabljanje verzov. Čeprav tudi ta najizrazitejši slovenski avantgardist pozna ironijo in sarkazem, pa v cinizem ne zapada. Soglašam s Petretovo razčlembo Podbevškove osrednje razklanosti, glede pogledov na njegov avantgardizem pa toliko, da mu je bil dadaizem odmaknjen; podobno nedoživet pa mu je tudi freudizem in surrealistični avtomatizem. Titanizem, prevzet od futurizma, mu je bil najprikladnejši izraz za patetiko, ki je z njo lahko prekril bolečo solipsistično nagoto. Tu je koj našel vrsto posnemovalcev, ki so ga pa iz podobne solipsistične vase-zaverovanosti prav tako hitro zapustili in brezobzirno zavrgli. Prvemu recitacijskemu nastopu, kjer jc Podbevšek 1920 ob sodelovanju zastopnikov ekspresionistične muzike in likovne umetnosti z novim gibanjem manifestativno prodrl (prim. Tavčarjevo zbrano delo VIII, 473), se je pridružil Miran Jarc, pesnik subtilnih kozmičnih razsežnosti, ki si je bil pridobil ime že s prodorom v »Ljubljanskem Zvonu« 1918 in v »Domu in svetu« 1919. S svojo ekspresionistično pretkano lirično prozo in dramatiko pa je lahko tam nastopil šele leta 1922, ko je novo gibanje doseglo kulminacijo. Vrsta »stoletnikov«, ki so se k njemu proglašali, jc prav to lelo prodrla v osrednji glasili: med drugimi v »Ljubljanski Zvon« osrednji pevec proletarskega gorja Tone Seliškar in najsamoniklejši risar notranje groze Slavko G rum, v »Dom in svet« pa Božo Vodušek, razbi-čani duhovni odtrganec. Istočasno se s prvo lirično zbirko to generacije (Žalostne roke, 1922) povzpne Anton Vodnik, nadzemski izpovedovalec harmonične, a sinestezično izražene religioznosti. Takrat ima svojo lirično zbirko pripravljeno za natis tudi že Jarc (po dognanju prof. Igorja Gedriha), ki pa jo more z nekaterimi dopolnitvami uveljaviti šele proti koncu desetletja (Človek in noč, 1927), ko se je gibanju že občutno odmaknil. V času, ko dobimo v »Ljubljanskem Zvonu« prvo izčrpnejšo študijo o ekspresionizmu (Jakob Kelemina, Pogledi na sodobno pesništvo, LZ 1922), izda Podbevšek z esejistom Josipom Vidmarjem in avantgardističnim muzikom in stilnim teoretikom Marijem Kogojem ob sodelovanju nekaterih ekspresionističnih slikarjev prvo številko nove revije »Trije labodje«, ki naj bi zastopala skupno hotenje novega kroga. Na uvodni strani dû prednost tenkočutnim pesmim Vide Tauferjeve, ki se je bila že prejšnje leto pojavila v »Domu in svetu«. Toda že z drugo številko, kjer ni več Podbevška, mora ta revija prenehati. Podbevškova šola pa razpade, še preden se je prav mogla uglasiti. Nobeden od omenjenih ni v večji meri pripadal tej šoli — bila so to le manjša imena - najkvalitetnejšim pa so bili vsaj v prvi polovici tega desetletja skupni programi odvratni (prim, izjave nekaterih v DS 1927, 92, 93), zato so rajši osamljeno hodili svojo tiho, ponotranjeno pot. Tako se je kljub tovariški povezavi oblikoval tudi osrednji pesnik mlade generacije Srečko Kosovel, ki združuje v sebi vsa protislovja in hotenja svojega časa, kar se zrcali tudi v njegovem izrazu, prizadeto prisluškujočem vsem stilnim odtenkom naše tedanje izpovednosti od murnovskega impresionizma in bezručevskega simbolizma preko ekspresionizma in drugih avantgardističnih »izmov« do modernega realizma. Značilno, da se s prvo pesmijo pojavi Kosovel v »Ljubljanskem Zvonu« isto leto 1923 kakor France Vodnik v »Domu in svetu«. Takrat je ekspresionizem pri nas že presegel svoj višek in prav tema dvema je bilo dano, da mu kasneje odmerjata konec. Ze prejšnje leto je izdal Podbevšek nekaj revolucionarno anarhičnih številk »Rdečega pilota«, kjer se mu je od omenjenih priključil samo nekoliko futuristično nadahnjeni Seliškar. Ta list pa že napoveduje socialistični začetek solipsističncga konca. Anarhični Podbevškov futuri-zem se je moral umakniti socialističnemu ekspresionizmu (Seliškar, Trbovlje, 1923; Klopčič, Plamteči okovi, 1924), od tam pa drži neposredna pot k modernemu realizmu. Podbevšek (ja ni več mogel. Ohromili so ga s podobno gmotno zasužnjenostjo kakor svojčas Govékarja. Leta 1925. ko z zakasnitvijo izide njegova zbirka s futurističnim naslovom Človek bombami, se zaključuje tudi Podbevškov avuntgardizem. Z njim obmolkne Podbevšek-pesni k. To leto se pri nas pojavi moderni realizem z novo, socialistično vero v uresničljivost humanističnih idealov. Moderni realizem ima več nazivov. Iz nemškega katoliškega literarnega gibanja so si nekateri sposodili naziv nova stvarnost (Neue Sachlichkeit). Drugi od Sovjetov naziv socialistični realizem. Vendar sta za našo književnost oba pojma preozka, saj prvi logično izključuje vse, kar ne prinaša sodobne tematike (n. pr. kulturnozgodovinske romane Jožeta Pahorja, like Vaštetove, Antona Slodnjaka), drugi vse, kar ni socialistično (n. pr. katoliško ali svobodomiselno usmerjeno) v literaturi. Ostajamo rajši stalno pri stilnih naslovih, ki so se za ostale dobe prav tako že uveljavili; zlasti ker literatura tega časa uspe le, kolikor je stilno prepojena s časom, to je. z modernimi elementi. Leta 1925 objavi Lovro Kuhar svojo prvo, v osrednji javnosti precej neopaženo knjigo realističnih Povesti. — Z veliko večjo pozornostjo pa se to leto začne uveljavljati novo hotenje v napredni, socialno usmerjeni skupini »stoletnikov«, ki s Kosovelom na čelu takrat prodre v drugi letnik študentskega glasila »Mladina«. Revija se sicer brani načelnih proglasov, tudi sotrudništvo v njej ni enotno. Toda že od početka ji nakazuje v imenu Cankarjeve socialistične dediščine v borbenih proglasih Kosovel z nekaterimi tovariši novo smer v aktivno, družbeno prizadeto stvarnost. Kakor naglaša у prologu k recitacijskemu večeru 9. novembra 1925, se zdi Kosovelu umiranje kapitalistične Evrope odrešitev za vstajenje novega človečanstva in nove umetnosti. Ta naj živi v »svobodni organični obliki«. Ne košati naj se z izrazom in ne oblači naj se po modi. »Prihajamo. kakor smo: zdravi in bolni, veseli in trpki, vsi kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rastla iz našega lastnega izpopolnjevanja.« (»Mladina« 1925/6, 45.) Po Kosovelovi prezgodnji smrti nadaljujeta njegovo skupinsko delo urednika Bratko Kreft in Ludvik Mrzel. Pod zadnjim se spremeni naslov revije v »Svobodno mladino«, smer pa ostane. Še v nečem se pokaže podobnost generacije »stoletnikov« v tem desetletju s »sedemdesetletniki« v devetdesetih letih, le da v obratni smeri. Medtem ko tam prevladujejo v prvi polovici desetletja objektivno usmerjeni pisatelji, v drugi polovici pu subjektivno usmerjeni pesniki, je zdaj narobe. Zaplenjena pesniška zbirka Knjiga drugova (1929) do- kazuje, da se zdi socialna usmerjenost nekaterih »stoletnikov« oblastem nastopajoče Aleksandrove diktature tako nevarna, da jih nagradi z zaporom. To sicer ne zajezi njihovega ustvarjalnega elana, res pa je, da postaja čas bolj naklonjen realistični prozi. Poleg liričnega črtičarja Mrzela in pripovednika Krefta — prvi prodre v »Ljubljanski Zvon« 1926, drugi 1929 — prično tam nastopati tudi drugi pripovedniki te generacije, kakor psihološko usmerjeni Vladimir Bartol od 1927, poetični glasnik Prekmurja Miško Kranjec od 1931. in družbenogospodarski oblikovalec Štajerske Anton Ingolič od 1932. — Medtem ko Mrzel podobno Grumu s svojo grenko resignacijo, tenko prepredeno s simboli, še veže ekspresionistični izraz z realizmom, so ostali v precejšnji meri že izraziti predstavniki novega realističnega sloga. Čeprav nastopi Kranjec že v knjigi Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki naj bi pomenila »prodor naše mlade proze« (DS 1931, 84), pa mora katoliška kritika odkrito priznati, da mladi pripovedniki, zlasti iz njenega tabora, kvalitetno še zmerom zaostajajo za starejšo generacijo. Spričo tega postaja ta kritika proti koncu desetletja že nestrpna, ne da bi se zavedela vzrokov zastanka. Saj se je prav ta generacija »stoletnikov« tudi v tem taboru v največji meri zagnala, da uveljavi lastne nove ideje. Že od 1924 je rastla pod uredništvom Antona Vodnika iz visokošolskega glasila »Križ na gori« in se pričela na prelomu desetletja že tudi v »Domu in svetu« uveljavljati s skoraj prevratnim razgibavanjem okostenelega dogmaticizma. Njena najmočnejša ideologa Edvard Kocbek in France Vodnik sta pričela iskati za nova krščanskosocialistična in religiozno estetska načela tudi nov stil. Kocbek, ki je leta 1928 prevzel uredništvo »Križa«, nadaljevanja »Križa na gori«, se je naslednje leto pojavil tudi kot pesnik v »Domu in svetu«, skušajoč približevati sferični ekspresionizem zemeljski realnosti. France Vodnik, ki je kot pesnik isto leto v istem glasilu utihnil, kjer se je Kocbek pojavil, pa je v esejistiki in literarni kritiki prevzel vodstvo moderne duhovne smeri. Kot tak je v imenu metafizičnega realizma poleg Boža Voduška pomagal rušili impresionistični simbolizem »moderne« (Božo Vodušek. K problemu sodobnosti v naši literaturi, DS 1931; France Vodnik, Obrazi novega rodu, tain), ki se je vse dotlej še zmerom pojavljal v naši književnosti. Rušil pa ga je v smeri Cankarjevih Podob iz sanj, ki so mu pomenile podobno izhodišče kakor Kosovelovemu krogu Cankarjeva socialistična kritika. Komaj tri leta poprej pa je Stanko Leben ob bilanci modernističnih francoskih strnj (Pooratek k impresionizmu v poeziji, LZ 1928) napovedal odmik od vseh »izmov« našega prvega četrtstoletja, ki da so »le skrajni odtenki do zadnjih vsebinskih in formalnih možnosti pritiranega simbolizma, predvsem dekadenčnega simbolizma Jnlesa Laforgua«. Danes je jasno, da zarodek vseh teh »izmov« ne sega le do Baudelaire, niti ne samo do romantike, marveč nazaj v barok, kolikor ne celo v predkrščanstvo in v kulture primitivcev. Prav tako kot sega nemški ekspresionizem še preko prve gotike. Izhodišče posameznih »izinov« je torej različno, kot so različni tudi nagibi posameznih njihovih zastopnikov, in ni nujno, da izvirajo samo iz dekadentskega razpoloženja. Na razvalinah dadaizma (1915—1922). ki je bil spričo absurdnega svetovnega klanja vsekakor odraz skrajno destruktivnih sil, ki so zmlele klasični humanistični princip tako rekoč v nič. se pričenja od 1924 manifestativno — v povojnem surrealizinu spet nova igra fantazije, čeprav v alogičnem podtalnem sanjskem svetu. Naša književnost, ki do nedavnega ni ljubila nikakršnih skrajnosti in hkrati tudi ni nagnjena k fantastiki, se je dala v tem času od teh zadnjih pojavov le malenkostno oplaziti. Naša javnost pa je bila tudi o teh »izmičnih« skrajnostih do neke mere na tekočem (print. A. Debe-Ijak. O dadaizmu, LZ 1922; Л. D.jebeljak], Suprarealizem, LZ 1925). Zato je ne cinično jecljajoči dadaizem z zahoda ne bučni konstrukti-vizem z vzhoda, ki ga je spoznavala iz raznih avantgardističnih, zlasti amatersko gledaliških prireditev, nista mogla več presenetiti. Tako nastop avantgardističnega glasila »Tank« (1927), ki si je hotel v imenu skrajnih »izmov« domačih in evropskih avantgardistov od Marinettija do Tristana Tzare, od ekspresionističnega komponista Kogoja do konstruktivističnega slikarja Avgusta Čcrnigoja z urednikom Ferdom Delakom na čelu iz zakotne kočevske tiskarne osvojiti svet, za nas v tem času že ni pomenil več drugega kot enodnevno senzacijo. Duhovni anarhični ropot, ki je bil izmučenemu in dezorientiranemu ustvarjalcu v prvih poyojnih letih nujen in spontan izraz lastne notranje zmede, je po umiritvi izgubljal svoj smisel. Elementi nove ekspresionistične fantastike pa so s svojo frapantno metaforiko in z drugimi stilnimi sredstvi prodirali tudi v realistično-modernistično« ustvarjalnost starejših generacij, ki so bile tedaj z Bevkom, Jušcm Kozakom iu Pregljem na čelu edine uspešne graditeljice daljših proznih tekstov. Medtem ko je v drugi polovici dvajsetih let Bevkov ekspresionizem polagoma prehajal v realizem, so se na prelomnici obeli stilov sredi tega desetletja stilni elementi v Juša Kozaka romanu Šentpeter, ki je prav takrat izhajal (LZ 1924—1926), tako premešali, da je delo svojevrsten izraz tega prehoda in bi ga zavoljo plo-skovite kontrastne pridvignjenosti, silaške strastnosti in neniansirane, divje barvitosti, podobno kakor marsikaj Prežihovega, lahko prišteli k fauvizmu. Najmočneje je podobno divji, čeprav neprimerno bolj baročni ekspresionizem zagrabil Preglja. Obogatil ga je v osrednjega pripovednika dvajsetih let, tako da je na prelomu z naslednjim desetletjem. ko je ta stil usahnil, obmolknil tudi Pregelj. Podobno, čeprav v manjši meri, je ekspresionizem oplodil tudi nekaj razkošne modernistične dramatike. Medtem ko se Majcnova pretežno še suče na črni ploskvi vojnih grozot, tenko presijanih s plemenitostjo izbrancev, prepleta Leskovčeva. ki prodre v javnost v drugi polovici dvajsetih let, tik potem, ko Majcnova obmolkne, moderno gospodarsko in družbeno problematiko z nravstveno zapletenim duhovnim svetom, ki se ga prične šele proti koncu desetletja osvobajati. To prozno in dramatično snovanje obeh starejših generacij pa se še giblje na objektivni ravni, čeprav je ta raven čestokrat subjektivno izkrivljena. Fantastično pa se zmaliči v nekaterih dramatskih poskusih »stoletnikov«. Najpopolnejši, vendar povsem izoliran pojav predstavlja Grumova groteskna drama Dogodek n mestu Gogi, ki pomeni višek domače ekspresionistične samoniklosti. Ta boleči krik solipsistične iz-trganosti pa je stilno presvojski, da bi ga bila tedanjost lahko tako ovrednotila, kakor zasluži. Z letnico 1928, s katero Grum zaključi to svoje vrhunsko delo in Ustvarjalno tako rekoč za vselej umolkne, lahko zaključimo tudi dobo, ko je v njej prevladoval ekspresionizem. Čeprav dobimo naslednje leto še nekaj — zlasti Pregljevih — kvalitetnih del, se ekspresionizem v njih že umakne baročnosti. * Leta 1932 se je v Sovjetski zvezi izvedel stilni premik, ki je v imenu klasične nacionalne tradicije obračunal z okcidentalnimi »izmi«. Dve leti nato so se sovjetski književniki združili v enotno zvezo iti sprejeli skupen program: socialistični realizem, to je realistično analizo z romantično socialistično perspektivo na humanistični bazi realistične tradicije. Verjetno je ležalo v chihu časa, da je isto leto (952 prodrl moderni realizem tudi pri nas. To leto se pokaže jasna stilna preorientacija pri književnikih, ki so v poprejšnjem desetletju zastopali ekspresionizem. Mile Klopčič nastopi v »Ljubljanskem Zvonu« s prvo preprosto, brez-okrasno liriko, ki predstavlja zavesten odpor proti umetnemu, zapletenemu, patetičnemu ekspresionizmu. Seliškar se pojavi z naturalistično kritičnim romanom Nasedli brod, Miško Kranjec s prvima dvema romanoma. ki zrcalita življenje v Prekmurju (Težaki; Življenje). Kreft s prvo pomembno, izrazito realistično dramo (Celjski grofje), proletarski pisatelj Tone Čufar s prvo knjigo iz industrijskega revirja (Februarska noč). — Mlajši realistični generaciji se priključuje starejša z Bevkom in Jušem Kozakom na čelu. Zadnji pričenja z meditativno izpovedno, fabulativno živo prepleteno Celico prepričljivo novo zvrst v svojem delu. — Vidmarjev izbor Gradnikove lirike Svetle samote ne predstavlja samo viška pesnikove ustvarjalnosti, marveč hkrati tudi manifestacijo naše tedaj največje pesniške sile, ki se je z neznatnimi izjemami ves čas upirala ekspresionističnemu navalu. S tihim molkom se mu v obrambi pristne domače besede priključuje pesnik Glazer, ki ga je bila zavoljo stalnega odpora proti vsakršnemu neprirodnemu novatorstvu na prelomu desetletja modernistična kritika pregnala iz »Ljubljanskega Zvona«. Zanimivo je, da isti kritik, Vidmar, ki je tu komaj tri leta poprej realista Glazerja napadel v duhu modernističnega individualizma, v tem letu 1932 prav tu obračunava s Kozakovim modernističnim Šentpetrom, sodeč ga po merilih klasičnorealistične estetike. Tako se je po štirih desetletjih kakor čez noč izvedel preobrat, ki je na videz zapeljal našo književnost spet v isti tir. kateremu se je z nastopom naturalizma odmaknila. Vendar samo na videz. Stil je kakor reka, ki se ne vrača. Spiralno se oplaja z novimi časovnimi dotoki. Čeprav je na videz tudi naš realizem ostal v podobnih ojnicah kakor sovjetski, se je kmalu, zlasti v drugem petletju tridesetih let. ko je prispel do viška, pokazalo, da živi le z elementi modernizma. Tako so ga razmahnili zlasti »devetdesetletniki« Prežihov Voranc, Juš Kozak, Bevk, Gruden in Glazer, ki se jim je s prvimi natisnjenimi novelami od 1932 priključil še Danilo Lokar, »stolctniki« Miško Kranjec, Jarc, Seliškar, Bartol. Krell, Klopčič, Vodušek, Kocbek in nekateri od »deset-letnikov« z novelistoma Cirilom Kosmačem in Ivanom Potrčem 1er kritikom Ivom Brnčičcm na čelu. Poleg »Ljubljanskega Zvona« so jih usmerjale marksistična revija »Književnost« (od 1932), slovenoborskn, kasnejša socialistična revija »Sodobnost« (od 1933) in krščanskosociali-stična revija »Dejanje« (od 1937). Tu pa je že zarodek sil, ki so pričele po osvoboditvi prodirati z neoekspresionizmom. Ce še enkrat kratko pregledamo naš stilni razvoj tega časa, opazimo, da je naša vodilna literatura trideset let (1892—1922) razkrajala klasični realistični princip, da se je v naslednjem desetletju (1922—1932) lahko priborila do modernega realizma. Le izjemne osebnosti so se mogle uveljaviti proti toku. Ko so v devetdesetih letih nastopili »sedemdesetletniki« proti klasičnemu realizmu, ki ga je takrat zastopala predvsem generacija »petdesetletnikov«, so se »stari« vsi umaknili v opozicijo, kolikor ne tudi v molk. Edino »trideset-letnik« Stritar se je ob umetni naklonjenosti »nove struje« še lahko nekoliko posončil, Aškerc pa je še nekaj let vzdržal korak, da je potem v boju z »modernisti« tem bolj tragično propadel. Presenetljivi izjemi pa sta Podlimbarski in Tavčar, ki sicer sredi lin de siècla obmolkneta, da se kasneje v odporu do »mladih« tem mladostneje povzpneta k svojemu višku — prvi 1913 z družbenopolitičnim romanom Gospodin Franjo, drugi 1917 z romantično folklorno novelo Cvet je o jeseni, 1919 pa z zgodovinskim romanom Visoška kronika, ki pomeni vrhunec slovenskega klasičnega realizma. Zanimivo je, da dobimo to delo isto leto, ko prodre v osrednjo javnost Podbevšek, najdrznejši pojav v naši književnosti, ki zanika tradicijo. Podbevškov futuristični ekspresionizem je tista avantgardistična skrajnost, preko katere naš modernizem v prvi polovici tega stoletja do literarnega centra ne pride, čeprav si že po prvi svetovni vojni nekateri mlajši prizadevajo, da bi ga stilno še prekosili. Tu pa so naše revije postavile mejo in so vsak drznejši eksperiment odklonile. Tudi Podbevšek je dobil zaslombo samo tri leta v »Domu in svetu« in možnost uveljavitve s stilno najprogresivnejšimi zastopniki tedanje glasbe in upodabljajoče umetnosti v eni sami številki avantgardistične revije »Trije labodje«. Bil pa je najbolj napadan literal v naši književnosti in je kljub kratkotrajni malo pomembni šoli celo pri najmlajših in najradikalnejših, tako pri »Mladinašib« kakor pri »Tankovcih«, vzbudil precejšen odpor. Edino France Vodnik mu je med njimi posvetil objektivno pozornost, zavračajoč njih zasmeh: »Čas. v katerem je nastopil Podbevšek, je že čudovito odmaknjen sodobnosti, zato ni več težko o njem podati kolikor toliko pravilno sliko. Tisti seveda, ki vidijo zgolj modo in žonglerstvo tam, kjer ga je v resnici mnogo manj kot pri njih samih, so se obsodili sami. sodeč o resni stvari z odklonilno omalovažujočo gesto in si s tem odvzeli pravico, soditi o človeku z bombami.« (DS 1925, 254.) V letu izida edine Podbevškove zbirke se je zdel torej mlademu kritiku pesnikov čas »čudovito odmaknjen«; s tem je pač nakazal bežnost tega pojava ali pa vsaj tujeroden izraz, ki ga ni moč vključiti v naš organski razvoj. Da pa je naš organski razvoj tudi v tem času potekal še stilno tako umirjeno, brez kakšnih prebodečih skrajnosti, ni kriva samo premajhna povezava z osrednjim dogajanjem po svetu, marveč tudi naša številčna majhnost. Številčna majhnost, ki nas je spričo nenehne nacionalne ogroženosti nagonsko silila k čim trdnejšemu nacionalnemu jedru, lo jedro pa je bil naš kmet in naša kulturna tradicija. V mirnih desetletjih pred prvo svetovno vojno si je naša literatura prvič po Prešernu lahko dovolila odmik od naše kmečke tradicije in neposrednejšo duhovno povezavo s stilno napredno Evropo. »Sedemdesetletniki«, ki prekinjajo z našim klasičnim realizmom, prekinjajo tudi z domačo kulturno ali vsaj versko tradicijo. Zato je odpor publike tako vehementen, da mu Govékarjev naturalizem ni kos. Njegov sprva napredni družbenopolitični pogled nima dovolj opore v komaj prebuja-jočem se proletariatu, še manj opore ima njegov mehaničnomateriali-stični svetovni nazor v našem zaostalem meščanstvu. Domača buržoazija je pri nas takrat še tako redka, da je »nova struja« nenehno ogrožena, ko si sposoja redke modele iz nje. To bo eden od vzrokov, da se slovenski književnik tudi v naslednjih desetletjih tako umika meščanski problematiki, ki bi presegala erotično in družinsko tematiko, in da se zlasti ogiba upodobitve vseh tistih idej, ki zadevajo v jedro našo vodilno inteligenco. Ta plast je pri nas še danes pretenka, da bi tem bolj ne tvegal, čim bolj bi bil njen oblikovalec odkrit. Od tod uspelost simbolizma, ki se je pri nas tako močno razmahnil tudi zato, da je lahko do neke mere prikrito izpovedoval najbridkejšo resnico. To velja zlasti za nekatere Zupančičeve pesmi in za njegovo fragmentarno satiro Jerala, medtem ko si je Cunkar kot prvi poklicni umetnik na škodo svoje družabne pozicije lahko dovolil najbolj ogorčen in neprizanesljiv boj s političnimi in moralnimi zablodami -domače družbe tudi direktno. Vendar se je tudi njegova umetniška ustvarjalnost izogibala stvarnega podajanja in je celo pri reševanju tako ostre druž- benopolitične problematike, kakor je v Hlapcu Jerneju, ostala v mejah simbolizma. Revolucionarna vsebina Cankarjevega dela je seve nenehno vzbujala napade s strani vseh nazadnjaških taborov. Napade je vzbujala tudi Cankarjeva dekadenca, kolikor se je po letu 1898 ni osvobodil, ker je bila dediščina njegove krvi in bednih mladostnih razmer. Reakcijo pa je izzival tudi Cankarjev stil kot tak, vendar ne v kritikah, ki so bile vsaj v tem pogledu polne slavospevov, marveč v književnih delih sodobnikov. Naturalizem »sedemdesetletnikov« po nastopu dekadence, zlasti pa po nastopu simbolizma ne vzdrži več konkurence z »modernisti« iste generacije. Kvalitetno vzdržati more le toliko, kolikor se poveže z »modernizmom«, in tak se lahko uspešno osamosvoji samo v Kraigherju in v Kvedrovi. . Nekoliko učinkovitejši odpor pokaže sprva Šorlijev psihološki realizem, ki pa kasneje izvodeni. Podobno učinkovit postane kasneje Finžgarjev realizem, ko se okrepi s kleno kmečko gorenjščino. Prodor »osemdesetletnikov« v naš literarni center od leta 1902 naprej ne Podlimbarskemu ne Šorliju v njunem realističnem odporu proti stilu »moderne« vsaj sprva ne daje opore, saj ta naslednjo generacijo v začetku s svojo stilno očarljivostjo sugestivno prevlada. Ob tujih stilnih premikih (fauvizmu, futurizmu, ekspresionizmu) pa se prično tudi »osemdesetletniki« osamosvajati, zlasti od leta 1912 naprej, ko prodro v center tudi »devetdesetletniki«. Takrat zadene naš impresionistični simbolizem prvi ekspresionistični sunek, vendar pa komaj opazno, ker je ta sunek slaboten in ker sc že od leta 1910 tudi naša »moderna« vse bolj pomika od impresionistične periferije k ekspresio-nističnemu središču, čeprav še ohranja svojo izrazno tehniko. Tako se zgodi, da naš ekspresionizem, ko ga »stoletniki« leta 1922 vrhunsko dograde, dejansko ne predstavlja veliko več kot skrajni podaljšek Zupančičeve duhovne vizionarnosti in Cankarjeve notranje poglobitve v Podobah iz sanj, ki jih vsaj mlada katoliška generacija dejansko prizna za izhodišče svoje struje, čeprav se ji zdi potrebno, da Cankarjev in Zupančičev izraz pobija. Morda je vzrok naša stoletna politična in duhovna zasužnjenost, da se Slovenci s tolikšno strastjo borimo zoper svetovnonazorsko osveščenost in da pri tem zdaleč zmaguje nestrpnost nad toleranco. Tako je tudi stil naših književnikov v veliko večji meri odvisen od politične pripadnosti, ta pa od svetovnonazorske pripadnosti posameznikov kakor drugod. Če torej govorimo o časovnih premikih našega stila, ga je potrebno utemeljevati tudi z ideološkimi spremembami in boji. Bilo je že poudarjeno, da je nastajal naš ekspresionizem iz podzavestne, pa tudi iz zavestne potrebe, da se katoliška književnost z modernejšim stilom povzdigne vsaj na isto raven kakor svobodoumna »moderna«. Če pa je pri tem zajemala iz »moderne«, si je to priznala samo toliko, kolikor je tudi ta šla v religiozno smer. Ker se je tudi katoliški ekspresionizem v precejšnji meri trgal od dogmatike, ji to ni bilo težko. Težje se je ekspresionizem uveljavljal v svobodoumnih krogih, kjer je bila tradicija »moderne« neprimerno močnejša. Kljub temu pa je dosegel v Jarcu in Grumu vrhunska zastopnika, čeprav se je prav pri teh dveh kakor pri Podbevšku in pri nekaterih drugih v največji meri že v istem času uveljavil tisti boleči notranji razkroj, ki ga lahko imenujemo solipsistično rakovo rano neke kulture. Ta rana pa v dvajsetih letih pri Slovencih še ni bila nevarna, ker jo je že od prvega pojava blažila vera v novo družbeno skupnost. To je žc 1920 napovedala naša prva socialistično ekspresionistična pesniška zbirka Pesmi življenja, čeprav v njej izpričuje »osemdesetlctnik« Fran Albrecht več patetičnega zanosa kakor poetične moči. Socialistično ekspresionistična poezija se v naslednjih letih kvalitetno sicer poglablja, toda čim stvarnejše oblike dobiva pri nas socializem, tem večja postaja potreba tudi v književnosti, da bi bila čim bolj pristopna širokim plastem. Čisti ekspresionizem doseže pri nas nekaj pomembnih stvaritev samo v liriki, ko je na višku moči. Ustvarjalno silo pa kaže tudi v rasti in v upadanju, ko se križa z realizmom. Do leta 1928 zmaguje takšne vrste ekspresionizem tudi v prozi in dramatiki. Takrat pa se po treh desetletjih z ekspresionizmom zaključi naša prva izvirna doba modernizma, ki se je bila pričela letu 1898 s simbolizmom. Kasnejši razvoj bi pokazal, da se tudi naš moderni realizem, ki sega s prvimi klicami od Cankarja preko socialističnega ekspresionizmu do Kosovela, prodre pa šele leta 1932, vzdrži na višku samo dotlej, dokler se oplaja z modernizmom. Po drugi svetovni vojni postaja- vse bolj suhoten, tako da okrog leta 1952 upravičeno izzove reakcijo, ki so prične odtlej razvijati v neoekspresioiiistični ekstrem. Ta surrealistično-eksi-stencialistično abstraktna smer pa je tako porazno črna, da bi vodila v popolno negacijo, če bi neki znaki iz zadnjega časa ne kazali, da je že prekoračila svoj višek. Če bi torej, naslanjajoč se na izkušnje preteklosti, smeli biti optimisti, bi v kratkem pričakovali vračanja proti drugemu polu, pri tem pa ne le metaforične, marveč predvsem tudi kompozicijsko oploditev z neoekspresioniznioin v nov neorealistični slog, kakršnega že dajo slutiti nekatera dela, ki jim pomenja s fantazijo obogateno poetično, a celovito, organično življenje najvišji smisel umetniškega ustvarjanja. Résumé Une trentaine d'années (1892—1922), tout ce qui1, dans les lettres slovènes, représentait une certaine qualité, a lutté contre la doctrine du réalisme classique, pour arriver dans la décennie suivante (1922'—1932) au réalisme moderne. Si l'évolution organique de la littérature slovène se déroulait, même pendant cette période de transition, dans un style assez modéré, une des raisons en est sans doute le manque de liaison avec les grands courants de la littérature mondiale, et une autre le petit nombre des Slovènes: se sentant sans cesse menacés, ils s'attachaient instinctivement à la tradition nationale. Dans cette période calme qui a précédé la première guerre mondiale, la littérature slovène put se permettre, pour la première fois depuis Prešeren, de quitter la tradition rustique et de nouer des relations directes avec les courants esthétiques de l'Europe contemporaine. La génération des poètes et écrivains nés dans les années soixante-dix, qui a rompu avec le réalisme classique, rompt aussi avec les traditions culturelles, ou tout du moins religieuses, respectées par leurs prédécesseurs. Toutefois les naturalistes, qui en font partie, n'ont parmi eux aucun génie créateur, et les conditions sociales ne sont guère favorables au développement de ce courant. Elles se prêtent par contre admirablement à l'évolution du groupe nommé «l'école moderne», qui atteint par ses représentants Kette, Murn, Cankar et Župančič aux sommets de l'art verbal slovène. Leur succès est tellement brillant qu'il éclipse, du moins au début, toute opposition de style venant des prédécesseurs, des contemporains et des jeunes, c'est-à-dire de la génération des années quatre-vingts. Mails sous l'influence des changements de style dans les littératures étrangères, cette jeunesse commence à s'émanciper, surtout à partir de 1912 lorsqu'elle est déjà secondée par la génération des années quatre-vingt-dix. C'est alors (pie le symbolisme impressionniste slovène subit la première collision avec l'expressionnisme, mais c'est un .choc à peine sensible, car d'un côté ce choc est faible, et de l'autre «l'école moderne» elle-même s'écarte depuis 1910 peu à peu de la périphérie impressionniste et s'approche du centre expressionniste, tout en gardant encore sa vieille technique d'expression. Ainsi s'explique le fait que notre expressionnisme, parachevé vers 1922 par les «enfants du siècle», ne représente au fond qu'un dernier reflet de l'esprit visionnaire de Zupančič et de ce monde intime tellement profond de Cankar dans la dernière phase de sa création; ce fait est reconnu au moins en partie par la jeune génération elle-même, bien qu'elle rejette l'impressionnisme. L'expressionnisme pur donne aux Slovènes seulement quelques rures créations importantes: quelques poèmes lyriques écrits à l'apogée de son évolution. Mais il montre une certaine force créatrice aussi ù ses débuts et vers sa fin, dans la phase de son croisement avec le réalisme. Cet expressionnisme tardif donne quelques résultats dans le domaine de la prose et au théâtre, mais en 1928 son évolution est terminée. Ainsi s'achève, après trois dizaines d'années, la première phase originale du modernisme slovène qui a débuté en 1898 avec le symbolisme. Une analyse de l'évolution ultérieure pourrait montrer que le réalisme moderne slovène. qui va de Cankar à l'expressionnisme socialiste et à Kosovel, et qui ne s'affirme qu'en 1932. n'a conservé su position dominante que duns la mesure où il était fécondé pur les éléments du modernisme. Tine Logar SISTEMI DOLG J H VOKALNIH FONEMOV V SLOVENSKIH NAREČJIH (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963) POSKUS PRIKAZA IN RAZLAGE Znano je, da je slovenski jezik dialektično silno razčlenjen, saj je n. pr. Fran Ramovš naštel v njem več ko 40 narečij in govorov. K nastanku takega stanja je razmeroma največ prispeval bogat in teritorialno zelo raznolik razvoj slovenskih dolgih in kratkih vokalov. Zato gotovo ne bo nezanimivo, če bom skušal prikazati vokalne sisteme v slovenskih narečjih in prav na kratko razložiti, kako je do njih prišlo. Seveda je obravnavana tematika preobširna, da bi jo mogel za to priliko obdelati v celoti in za ves teritorij slovenskega jezika. Zato sem se to pot omejil na obravnavo samo dolgih vokalnih fonemov v slovenskih severozahodnih narečjih, čeprav se zavedam, da so dolgi vokali samo del dejansko govorjenih vokalnih fonemov in da jc tudi njihov delež pri dialektizaciji slovenskega jezika samo relativen. Vse dialektično gradivo razen za Brdo in Blače v Ziljski dolini, za Sele v Rožu, za Obirsko in za Čiginj pri Tolminu sem nabral sam na terenu pri delu za Slovenski lingvistični atlas. 1. ZAHODNA NAREČJA Svoj opis bom pričel na slovenskem zahodu, s tistimi narečji in govori, ki so v več pogledih arhaični. Za današnje vokalne sisteme nekaterih od teli narečij je nedvomno najvažnejše, da so dolgo ali celo še do sedaj ohranili oksilonezo v psi. akcentskih tipih ž.eiu), nogù, tnaglà, hodil, zaradi česar so tod neakcentuirani ali kratko akcentuirani tisti vokali. ki so v večini drugih slovenskih narečij že postali sestavni členi sistemov dolgopoudarjenih vokalnih fonemov. TERSKO IN NADIŠKO NAREČJE Obe narečji imata še psi. akc. tipe s končnim akcentom: žena, noga, magla in na dolgih vokalili ločita med rastočo in padajočo intonacijo. Kratek akcent je omejen na zadnji ali edini besedni zlog. Kot predstavnika teli dveli narečij sem si izbral govora Borjane pri Breginju (1) in Livka pri Kobaridu (2). Za oba je značilen tale sistem dolgih vokalnih foneinov: i и ie и o ? 9 a Sistem je na zunaj silno podoben sistemu gorenjščine ali knjižnega jezika. Od njega se ločita samo diftonga ie — uo, namesto katerih ima gorenjščina ozka e in o. Seveda je ta podobnost samo zunanja. Drugačna je namreč stvar, če primerjamo med seboj frekvenco in distribucijo posameznih vokalnih foneinov v obeli narečjih. Tedaj takoj ugotovimo, da gre za dve stvarno in razvojno različni slovenski narečji. Najvažnejši razloček med njima je vsekakor v tem, da frekvenco in distribucijo dveh parov (ie — uo, e — ç) tersko-nadiških foneinov pokriva v gorenjščini en sam par foneinov (e — ç), kajti tersko-nadiška ie — uo sta nastala iz psi. ê in Ö, fonema e — p pa iz psi. ë, è, q in o, za katere vse ima gorenjščina v dolgih zlogih e in o (liéto, nûoc; šest, zéie, pêst, koža : let, noč; sêst, zélé, pêst, koža). Na drugi strani pa ima gorenjščina fonema e, ç tam, kjer sta v nadiškem in terskem narečju še neakcen-tuirana (teta, noya : téta, noga). Tudi frekvenca in distribucija fonema и je v omenjenih narečjih različna, kajti tersko in nadiško narečje imata и tudi tam, kjer ima gorenjščina on ali o (must : môust/môst) za nekdanji psi. t v dolgih zlogih. Nasprotno pa je frekvenca in distribucija fonema i v vseh treh narečjih v glavnem enaka. BRIŠKO NAREČJE Tak sistem kot tersko in nadiško ima tudi sosednje briško narečje, le da je in frekvenca in distribucija posameznih fonemov deloma drugačna. Razen iega je briško narečje odpravilo tudi opozicijo med rastočimi iti padajočimi dolgimi ookali. Spremembo frekvence in distribucije nekaterih fonemov so e narastel fond e < ë, è; b) del briških govorov (južni!) je ô zožil v uo, ki je tako pomnožil fond že obstoječega uo < d, medtem ko je v terskem in nadiškem narečju refleks za <3 sovpadel z refleksom za o; c) južni del briških govorov je odpravil tudi oksitonezo v tipih žena, noga in na novo akcentuirane vokale vključil v že obstoječi fond nekdanjih dolgih e in p za è, è in o, hkrati pa podaljšal tudi kratko akcentuirane è(t), o(t) v et in ot. Za primer takega vokalizma navajam govor Kojskega o Brdih (3): i и ie и o Ç Ç a Drugačen je sistem govora Kozane o Brdih (3 a). Kozanski govor je namreč zožil e < e, è v e, ki je tako prišel v par z zoženim refleksom za o (o > o). Na drugi strani pa je zaokrožil dolgi a v ç (razen pred i in za nhn ter pred njim!). Ta ç se je ujel z ç pod sekundarnim poudarkom (noya) in skupno z njim prešel v par z e, ki je nastal iz e pod sekundarnim poudarkom (žena). Psi. nosnik pa je tudi tu preko ä prešel v a. Čeprav je torej govor a > ç, je njegov sistem vendarle ostal trikotniški in je takle: i и i" u" e o ? ? a Proces ie > iuo > иe je govor po mojem izvedel zato, ker sb se zaradi različnih razvojev v njegovem vokalnem sistemu nakopičile kar po tri e-jevske in o-jevske kvalitete (tudi ie/uo sta bila občutena kot taka) in so bile razlike med njimi premajhne. Fonema i", и" pa pravzaprav nista več občutena kot c-jevski in o-jevski vokal, temveč na neki način >oisita« med i — e in u — o. Pripomniti moram tudi, da je proces a > ç na tem področju slovenskih narečij, kolikor vem, popolnoma osamljen in težko razložljiv, če ne gre za lokalno reakcijo na q > a. Razen tega je kozanski sistem zaradi vseh teh procesov med vsemi drugimi vsaj za en par fonemov obsežnejši. Vzhodno od terskega, nadiškega in briškega narečja je prišlo do novega, za nadaljnji razvoj dolgih vokalnih sistemov v tem dialektičnem prostoru silno pomembnega razvojnega procesa, namreč do diftongiza-cije tersko-nadiškili dolgih e, ç iz e, è, o, à. Diftonga, ki sta se iz teh e, ç razvila, sta se sicer ločila od že prej nastalih diftongov ie, uo < ê, б po širši kvaliteti drugega diftongičnega dela: ie, uç, vendarle pa sta si bila oba diftongična para med seboj zelo podobna. Primer takega vokalizma nam je znan iz Čiginja pri Tolminu (4): i и ie и o ie uç a Vokalizem, kakršnega poznamo iz Čiginja, je postal izhodišče nadaljnjih preobrazb. Vzrok zanje je bil novi par fonemov ie — uç, ki se je premalo razločeval od starejših diftongov ie — uo, da bi se mogel povsod za dalj časa obdržati. In res je prišlo do različnih nadaljnjih razvojev. Cerkljansko narečje je odpravilo intonacijske opozicije in skrajšalo dolga i, и v (, i). Zaradi tega je sistem ostal brez dolgih i, u. Da bi to nenormalno stanje, nastalo zaradi fonetičnega krajšanja visokih vokalov, odpravila, je cerkljanščina ozka diftonga ie — i/o preko redukcije drugega elementa i" — »'* inonoftongizirala v dolga i, u. Tako je cerkljansko narečje spet prišlo do dolgih i in u, le da tu zastopata psi. ê in б (brîx, cista, гп%, /ulč), ne pa psi. i, ij in u. Ko sta ie in uo preko i° in ua prešla v i in и, pa je cerkljansko narečje diftonga ie, uç zožilo v ie, uo, ki sta (ako zasedla mesti starejših dveh. Tako je nastal sistem, ki ga navajam za Cerkno (5): i и if uo a Še bolj kot v cerkljanskem narečju se je vokalni sistem spremenil v govoru Mosta na Soči (6) in okolice, ki je prav tako odpravil intonacijske opozicije. Razvoj je tu šel deloma drugačno pot kot v cerkljanskem narečju. Tod sta se diftongična para ie -— i/o < ê — ö in ie ■— uç < q, ë, è, o, o izenačila in zlila v en sam par ie — uo. Ker pa je tudi tu prišlo do skrajšanja starih i in п < i, y, u, je tako nastal najkrajši sistem dolgih vokalnih fonemov, ki ga poznamo iz slovenskih narečij: ie и o a Temu ob strani pa stoji kot v cerkljanskem narečju bogatejši sistem kratko akcentuiranih vokalov, ki ga navajam samo zaradi primerjave: / i/ h Nenavadno zanimivo je tisto stanje, kjer se meša cerkljansko narečje z govorom Mosta na Soči in okolice. Za primer navajam sistem govora v Spodnji T rebusi (7), ki je na zunaj enak cerkljanskemu: i и ie и o a Vendarle je med njima razlika v distribuciji fonemov ie — i in uo — ii, ki tu oba zastopata psi. ê in ö, le da sta se refleksa i — ie, и — uo, leksikalizirala. V nekaterih besedah se govorita za ê in <) cerkljanski i in п, v drugih pa ie in uo kot na Mostu (smrlka, člšpa, lîska, brlza, mis : snlex, lïeta, sleme, kakfioš). Zdi se mi, da je uporaba tega ali onega refleksa individualna, morda celo hipotetična. Seveda pa te dvojnosti ni pri tistih ie, uo, ki se enako govore tako v cerkljanskem narečju kot tudi na Mostu, torej pri refleksih za q, ê, è in о, о. OBSOŠKO NAREČJE Kot Most na Soči je tudi vsa ostala zgornja Soška dolina izenačila diftongična para ie — uo in ie — uç, ni pa odpravila intonacijskih opozicij (razen v zadnjih zlogih). Ker pa hkrati ni skrajšala tudi starih dolgi li i in u < i, у, u, ], je razumljivo, da je tod sistem vsaj za en, če ne celo za dva para dolgih vokalnih fonemov bogatejši kot v govoru Mosta na Soči. Primer takega sistema najdemo n. pr. v govoru Kobarida (8): i и ie и o a i V Bovcu, Trenti in Logu pod Mangartom se je obsoški vokalni sistem obogatil še za en par dolgih vokalnih fonemov na račun tega, da so tod dolgi tudi sekundarno poudarjeni vokali v tipih žena, noga, ki so v Cerknem, 1 rebuši in Mostu na Soči še kratki (žhia, nàya), v Kobaridu in okolici pa tako kot v terskem in nadiškem narečju nepoudarjeni (žena, noya). V prej omenjenih krajih sta se ti na novo poudarjeni sekundarni dolžini v sistemu uvrstili pod ie — uo, ker sta široki: e — ç (žena. noya). I ako je nastal sistem, ki je sicer na zunaj identičen s ter-skim in nadiškim, v resnici pa se od njega silno razločuje po frekvenci in distribuciji foneinov ie — uo in e — ç. Navajam ga za Log pod Mangartom (9): i и ie и o e o a Nadvse zanimivo je stanje dolgega vokalizina v Zgornji Trebuši (10). Ta govor je kot cerkljanščina skrajšal dolga i in и (zdi se, da tudi onega iz dolgega /!) in jih prevedel v sistem kratkih vokalnih fonemov, ni pa monoftongiziral ie, uo < e, ö v dolga i in u. Tako je v Zgornji Trebuši ohranjeno stanje, kakršnega smo videli v Čiginju, le da je brez para visokih fonemov i — u. Vokalizein je torej tu takle: ie uo ie uç a in pomeni vmesno arhaično razvojno stopnjo med čiginjskim in cerkljanskim sistemom dolgih vokalnih fonemov. Seveda so tudi lu kol v cerkljanskem narečju intonacijske opozicije odpravljene. Ko obravnavam ta zahodna slovenska narečja, bi se vsekakor rad dotaknil še treh sistemov, ki so v nekaterih pogledih posebej zanimivi, namreč solkanskega, banjškega in podbrškega. Solkan (11) in bližnja okolica ima na zunaj prav tak sistem kakor sosednje briško ali celo obsoško narečje. Vendarle je ta identičnost samo navidezna, ker so med njimi razločki v frekvenci in distribuciji nekaterih dolgih vokalnih fonemov. Tu bom prav na kratko omenil samo njegovo razmerje do južnega briškega sistema. Medtem ko so se v briškem narečju v fonem a združili kar trije alpskoslovenski fonemi (a, q in a < ь, o), pa je frekvenca solkanskega a precej manjša, kajti tod se je q razvil v a in tako prešel iz sistema dolgih v sistem kratkih vokalov (gla-dan, t rasen, pata). V enak glas se je razvil tudi vsak a < а,, ъ, ь v dolgih zlogih, če je bil pred njim ali za njim kak nazalni soglasnik (mačka, maslo, sane, da itd.). Tako se je frekvenca dolgega a v solkanskem govoru silno zmanjšala. Sam sistem pa je takle: i и ie и o ? 9 a Dodal bi samo še to, da so tudi tod intonacijske opozicije odpravljene. Tudi govor Banjščic (12) nad srednjo Soško dolino ima sistem, ki je na zunaj identičen z briškim ali nadiškim. Ce pa si ga ogledamo po-bliže, lahko ugotovimo, da so med njimi nekatere bistvene razlike. Naj važnejši razloček med hanjškiin in nadiškim sistemom je v tem, da so tod psi. q, ê, è zastopani z dvofonemsko skupino ie (yliqdan, niêsu, liqt), medtem ko je v nadiškem narečju na tem mestu q (ylqdan. nêsu), v briškem pa a oziroma e (ylâdun, nêsu). Druga posebnost pa je v tem, da je končni dolgi -q vendarle tudi tod zastopan z -3 (pl. пауа, peta). Banjški govor je očitno vezni člen med nadiškim, briškim in rovtarskim čepovanskim govorom, zraven pa je razvil nekaj svojih originalnih potez (n. pr. preglašanje sekundarno poudarjenih kratkih vokalov pred palatalnimi zlogi). Razvoj q, ê, è > iç imam za povezavo med nadiškim e in rovtarskim ie, refleks -q > -â pa povezuje ta govor z briškim narečjem ob srednji Soči. Problem zase je sistem, ki ga poznamo iz Vodbrdu (П) in okolice, kjer so odpravljene kvantitetne in intonacijske opozicije in jc takle: ie и o e o ? 9 a Ta sistem se je izoblikoval v glavnem takole: dolga i in и sta se kot v cerkljanščini skrajšala in prešla v sistem kratkih vokalov. Fonema ie — uo zastopata v glavnem iste vokale kot v cerkljanskem narečju (ç, 'è, è + ê pred r; o, ô). Fonemski par e — ç zastopa prvotno predtonični e in o v tipih žena, noga (žena, noya), podaljšani končni zaprti e (et), podaljšani končni o (ôt) in stari kratko poudarjeni a (t): brôt, šlo < šla. Fonem a je iz a in э < ъ, ь v dolgih zlogih. Nerešen pa je problem nastanka fonemskega para e — p, ki zastopata stara ê in ö. V sosednji cerkljanščini stojita na njunem mestu i — u, ki sta se razvila iz ie — uo preko i' — ua, v sosednji gorenjščini pa sta v enakih pozicijah prav taka e — o, ki sta se tam po vsej verjetnosti razvila iz ei — on po mo-noftongizaciji. kakršno poznamo iz mnogih področij slovenskega jezika. Glede na vse to se mi zdi genetična povezava podbrških e — oz enakimi fonem i na Gorenjskem verjetna, čeprav druge posebnosti povezujejo ta dialekt s cerkljanščino. II. REZI J ANSKO NAREČJE Prehajam k opisu in obravnavi sistema poudarjenih vokalnih fonemov v rezijanskem narečju. Le-tu namreč ne moremo več govoriti o sistemu dolgih vokalnih fonemov, ker je rezijanščina odpravila tako koantitetne kot tudi intonacijske fonološke opozicije. Gre torej le za razmerje poudarjeni : nepoudarjeni vokal. Rezijanski govori imajo vsi enak sistem poudarjenih vokalnih fonemov, manjši razločki med njimi so le v njihovi frekvenci in distribuciji. Razvoj sam pa je v bistvu povsod isti ali vsaj zelo podoben. Rezijanski sistem poudarjenih vokalnih fonemov so izoblikovali zlasti naslednji osnovni momenti: 1. rezijanski razvoj ie, uo < ê, e, Ъ preko i", W v i, u, ter ъ, ь v e; 2. kasno podaljšanje skrajšanega psi. akutiranega oko, ki ie povečal frekvenco zasoplih vokalov; 6. odprava kvantitetnih in intonacijskih opozicij; 7. vpliv furlanskih in drugih izposojenk, ki so pripomogle, da se je v rezijanskem vokalnem sistemu utrdil fonemski par e — ç, ki sta bila sprva očitno pozicijski varianti. Sistem rezijanskili poudarjenih vokalnih fonemov je torej takle: i и e o i и + e ç e o a Kakor sem že poudaril, je ta sistem lasten vsem rezijanskim govorom, variacije so samo v frekvenci in distribuciji posameznih fonemov, kakršna je pač njihova lokalna provenience. Od drugih rezijanskili govorov se v tem najbolj loči govor Bele (San Giorgio). Za primer bom čisto na kratko navedel stanje v govoru Solbice (14). Fonema i — и sta iz dolgega ê in ö. Par e — o zastopa nekdanje nosnike in г, 6 v dolgih zlogih, kjer sta oba dala e. Fonema e — p sta bila prvotno pozicijski varianti (it > èt, ut > ôt, àm > çm itd.), po odpravi kvantitetnih opozicij in s furlanskimi in drugimi izposojenkami pa sta postala fonema. Fonem a predstavlja stari a in a v izposojenkah. Zasopli vokali so se razvili iz nekdanjih visokih oziroma ozkih vokalov. i — и sta iz dolgih i — u; e — o iz akutiranega ê in novoakuti-ranih с — o. Vsi zasopli vokali pa so nastajali tudi pod novim terciarnim poudarkom tipa oko > oko. Rezijanski sistem nas preseneča tudi zaradi tega, ker je 1o na slovenskem zahodu edini monoftongični sistem. Mislim, da se 11e bom preveč pregrešil, če izrečeni misel, da jc pri njegovem nastanku na neki način udeležena tudi sosednja furlanščina, čeprav samostojen razvoj v tej smeri tudi ne hi bil nemogoč, saj imamo zu lo na slovenskem jezikovnem ozemlju dovolj primerov (nekateri koroški in štajerski govori, gorenjščina itd.). III. KOROŠKA NAREČJA Na izoblikovanje sistemov dolgih vokalnih fonemov v slovenskih koroških narečjih in govorih so med drugim vplivali zlasti naslednji momenti: 1. pozna denazalizacija psi. nazalov ali ponekod celo njihova ohranitev do današnjih dni; 2. razvoj psi. ъ, ь v dolgih zlogih v glas e-jevske kvalitete, ki je v nadaljnjem razvoju delil usodo nosnikov (razen v podjunskein "narečju, kjer so nosniki še živi!); 3. kasno podaljšanje akutiranega skrajšanega ê in novoakutiranih è in <3; 4. razvoj dolgega vokaličnega J v ou ali nadalje v o, medtem ko se je tak ou v zahodnih narečjih razvil dalje v ü (razen v cerkljanščini); 5. dialektično različni stadiji psi. akcentskih tipov žena, noga, zaradi česar so ti psi. predtonični vokali ponekod še sedaj nepoudarjeni, drugod pa so že prešli med kratke ali celo dolge monoftongične ali diftongične foneme ali zveze fonemov; 6. dialektično različna usoda slovenskega akcentskega tipa oko, ki se je ponekod ohranil, drugod pa je akcent prenesel za en zlog proti začetku, pri čemer je le-ta že dolg, lahko pa še kratek (oko : <>ko : oko); 7. ohranitev nespremenjene kvalitete dolgih i, и < i, у, и in dialektično različen razvoj psi. a (a :a :p); 8. vpliv palatalnih in sprednjih konzonantov ter sledečih pala-talnih zlogov na postanek določenih vokalnih kvalitet v velikem delu koroških govorov; 9. ohranitev ali pa odprava intonacijskih opozicij na dolgih vokalnih foneinih; 10. vpliv mnogih in zelo starih izposojenk zlasti iz sosednjih nemških narečij, ki so podobno kot furlanske v rezijanščini po mojem mnenju pripomogle k temu, da so se nekatere pozicijske variante domačih fonemov utrdile v dialektih kot samostojni fonemi. 7.ILJSKO NAREČJE Za večino govorov ziljskega narečja, ki vsa poznajo intonacijske opozicije, je značilen naslednji sistem dolgih vokalnih foneinov, ki ga navajam za Brdo pri Šmohorju (15) na slovenski jezikovni meji: и и" e o ? 9 Ъа ha a Ta ziljski sistem se je izoblikoval takole: fonemi i, u, a so iz psi. i, у ; и; a in seveda tudi tujega izvora kot vsi drugi ziljski vokalni fonemi. i3 — и3 zastopata dolgi ê, ê in ö. Fonemski par e — о se je razvil iz aku-tiranega ê in è ter o, iz | v dolgih zlogih, ki je prešel v ou, razen tega pa tudi iz e-jevskih in o-jevskih glasov pod terciarnim poudarkom (окб > oko, sênô > séno, kolô > коџо). Pomnožile so ju seveda tudi mnoge besede tujega izvora. Par e — ç zastopa psi. nosnike ç — o, v e pa se je razvil tudi psi. ь, г v dolgih zlogih. Fonema ea — na pa sta nastala iz sekundarno poudarjenih e — o v psi. akcentskih tipih žena — noga (zèana, пџауа) in iz podaljšanih končnih kratko akcentuiranih et in ot. Sistem iz govora Blač (16) v Ziljski dolini je za en ]>ar fonemov manjši: manjkata mu namreč diftonga èa — џа. Sistem je torej takle: i и i" ue e o ? 9 a l)o te redukcije števila fonemov je prišlo zato, ker sta se v tem govoru refleksa za nosnika zožila in se izenačila z refleksi za ê, è in ô. Sekundarno poudarjena ç — ç pa sta tako lahko ostala monoftonga, saj sta v govoru bili samo po dve e-jevski in o-jevski kvaliteti, ki sta se jasno ločili druga od druge. S tem e je sovpadel refleks ь, г. Med ziljske govore spada tudi govor Rateč na Gorenjskem (17). Njegov sistem je skoraj enak kot blaški, razlika je samo v tem, da e — џ eventualno alternirata z ее — oç> in zastopata tako nosnika in ь, ъ kot tudi sekundarno poudarjena e in o v psi. akcentskili tipih žena, nogà. Rateški sistem je torej takle: i и i* иэ e o eke çl°ç a Zanimiv je tudi sistem govora v Podkorenu in Kranjski gori (18), ki tvori prehod iz ziljščine v gorenjščino in obratno. Značilno zanj je, da je monoftongičen in da ima tako kot gorenjsko narečje že po en sam refleks za ê, e, è in Ъ, o v dolgih zlogih, namreč e in o. Na drugi strani psi. ь, ъ in q zastopa e, o pa ç, torej tako kot v ziljščini. Zaradi tega so se v sistemu tega govora po akcentskem premiku žena in nogà (žena, nogà) nagnetle kar po tri e-jevske in o-jevske kvalitete, ki jih je težko ločiti in se res tudi izgubljajo. Ločijo jih samo še domačini. Sistem je torej takle: i и e o [gl Isl ? 9 a Nadvse zanimiva v tem sistemu sta e — o, ki med drugim zastopata tudi psi. ei, ö > оџ, ki sta se šele kasneje na Gorenjskem monoftongizirala v e — o, bi bilo najnaravneje reči, da sta tudi e —- o v Kranjski gori nastala na ta način. Vendar ta govor po svojih osnovnih karakteristikah (refleksi za nazale in ь, ъ, akcentuacijsko-intonacijski profil besede itd.) še danes spada med koroška narečja. Zato teoretično ni nemogoče, da sta bila prvotno tudi refleksa za stalno dolgi ê in o tod ie — uo, da pa sta jih kasneje ob stiku z gorenjščino izpodrinila refleksa e — o, ki sta bila hkrati gorenjska in koroška za akutirani ê in o, predvsem pa kot edina zastopnika za ê in <) mnogo bolj preprosta. Vendar so vse to samo ugibanja. R02ANSK0 NAREČJE Sistemi dolgih vokalnih fonemov velikega dela govorov rožanskega narečja se na zunaj ne ločijo n.pr. od sistema govora Blač v Ziljski dolini, kajti tudi tod, n. pr. v Kostanjah, Kotmari vasi ali Hodišah (19), imajo tak sistem: i и i" ua e o ? 9 a Če pustimo vnemar foneme i—u, P — W in a, ki so skoraj splošno koroški in ne delajo nobenih težav, pa nam v rožanščini izoblikovanje fonemskih parov e — o in e — ç dela preglavice. Popolnoma gotova je tu ena stvar: nekdanji ç, ь, ъ ter o v dolgih zlogih so tod kot v ziljščini zastopani s širokima ali vsaj indiferentnima e— о. Гако. namreč kot e/e, reflektira tod pogosto tudi è, vendarle popolne doslednosti glede tega ni. Z današnjimi reprezentanti nekdanjega akutiranega ê in novoaku-tiranih è, o pa so težave v tem, da so enkrat ozki. drugič pa široki (e : e; o : o). Razlogi za to dvojnost niso vedno popolnoma jasni, čeprav nekatere od njih lahko slutimo. Gre verjetno za asimilacijsko delovanje sprednjih in palatalnih konzonantoo ali pa naslednjih zlogov s pala-talnirn vokalom. ki so široke zastopnike za akutirani ê, è in o zožili v e ali ë. Iz tega lahko sklepamo, da je rožanščina pravzaprav ohranila starejšo stopnjo teh refleksov kot ziljščina, ki jih je na sploh zožila. Na drugi strani pa rožanščina tudi dokazuje, da so bili nosniki v času asimilacijskega delovanja ali še nazalni ali pa širši, saj se jih asimilacijsko delovanje ni dotaknilo, čeprav so danes v koroščini ponekod sovpadli s širokimi refleksi za ê, è in o. Ti momenti se prav lepo skladajo z dejstvom, da je rožanščina tudi v nekaterih drugih pogledih arhaičnejša od ziljščine (11. pr. oksitoneza). Po vsem tem se mi zdi, da je bil rožanski par e — o sprva samo pozicijska varianta fonemov ç — y, kasneje pa se je zlasti z izposojenkami iz nemških narečij osamosvojil v neodvisna fonema. Ta ugotovitev velja tudi za ë, kolikor ga nekateri govori še poznajo in ga ne nadomeščajo z e. K nastanku o je seveda pripomogel (udi razvoj l v dolgih zlogih, ki se je (od razvil v dvofonemsko skupino оџ. Posebej moram tu obravnavati še tri sisteme dolgih vokalnih fonemov, namreč sistem, ki ga ima zahodni del Rožne doline v pasu Sveče-Ledenice, dalje sistem vasi Sele, ki ga je opisal Isačenko v znani knjigi Narečje vasi Sele na Rožu, Ljubljana 1939, in sistem Žitare vasi v vzhodnem delu Roža. Za primer prvega sem si izbral govor Sveč v Rožu (20), ki je takle: i и e o ? 9 a Sistem je za en par fonemov (ia — u8) manjši od skoraj splošno-rožanskega. Preseneča nas zlasti s tem, da je monoftongičen, kar je med koroškimi narečji izredna redkost. Na zunaj je enak gorenjskemu ali knjižnemu slovenskemu. Če pa primerjamo frekvenco in distribucijo posameznih fonemov v enem in drugem sistemu, takoj ugotovimo skoraj popolno različnost. Ta sistem, značilen za govor zahodnega dela Rožne doline, se je iz splošnorožanskega razvil na ta način, da je diftonga ia — к8 < ê in б monoftongiziral v i — и. Y današnjih i — u se torej skrivajo dolgi i, y, u, ê, ê in б. Frekvenca in porazdelitev drugih vokalnih fonemov (e — o, e — ç, a) je približno ista kot v drugih rožanskih govorili. Y zvezi s to monoftongizacijo bi omenil še to, da je и" > и znan tudi drugim rožanskim govorom, vendar pa le na koncu besede (-б > -üa > -ü). Sistem govora Sel (21), ki ga je opisal Isačenko, pa je eden najbogatejših na vsem Koroškem. Ker ga je že on podrobno obdelal in pojasnil, ga jaz z deloma spremenjeno transkripcijo (e, ç, ea, ça namesto Isačen-kovih q, o, ça, о а) zaradi popolnosti samo navajam: i и i" u" e ё o ? 9 ea ça a Od drugih rožanskih sistemov je bogatejši predvsem za en par širokih foneinov, ki pa gredo tu na račun tega, da je ta rožanski govor v nasprotju z večino drugih že odpravil oksitonezo v tipih žena, nogà in ima za ta sekundarno poudarjena e in o fonema e — 9. Fonem ë pa je, tako se vsaj zdi, tu bolj pogost kot drugod po Rožu, kjer sem ga jaz .večinoma lahko ugotovil samo še pri starejših ljudeh, medtem ko mlajši navadno govore kar e (razen na Kostanjah). Selškemu na videz zelo podoben je sistem govora Ziiare oasi (22) in okolice na stiku rožanskega in podjunskega narečja. Vendarle je med njima precejšnja razlika v frekvenci in distribuciji nekaterih fonemov. Kot selski je tudi govor Žitare vasi že izvedel akcentska remika v tipih žena, nogà in окб > oko, le da ima v nasprotju s selskini slednji tudi v prvem primeru še kračine (žena, hçra). Zato sekundarno poudarjeni vokali tod niso obogatili sistema dolgih vokalnih fonemov, akcentski premik окб > oko pa je frekvenco mnogih prej dolgih fonemov celo zmanjšal. Sistem je takle: Iе и" e o ? 9 t? U9 a Fonema ie — uo (če nista dvofonemska diftonga) očitno zastopata akutirani ê, è, o v nevtralni, nevplivani legi, medtem ko sta e — o tudi tu prvotno pozicijski varianti istih psi. glasov, ki sta se pozneje z izposojenkami osamosvojila. Par e — 9 je nastal iz q, ъ, tin o v dolgih zlogih in nikoli ne alternira z e — o. Poudaril bi samo še to. da je žitrajski govor tudi v obravnavanju dolgega a zvezni člen med rožanščino in podjunščino, kajti tod se a, ki mu sledi nazalni konzonant, zaokroži v 9 (dâm > dom; daš; date...). Zaokroženje a > 9 pa je v podjunskcm narečju razen v nekaterih pozicijah že regularen pojav. t PODJUNSKO NAREČJE Podjunsko narečje je med koroškimi in v nekem pogledu sploh med slovenskimi narečji posebno zlasti zaradi naslednjih nadvse važnih momentov: 1. ohranilo je nazale, kot Л < q in б < о; 2. zaokrožilo je dolgi a v 9; 3. e < ь, ъ v dolgih zlogih je razširilo v a. Vsi ti trije važni pojavi so bistveno vplivali na današnjo podobo sistema dolgih vokalnih fonemov, ki je tu četverokotna. Najprej navajam sistem govora Djekš (23), ki je takle: i и i* ua e o + à б ea ça a â(ç) Fonema ça in ça, od katerih namesto prvega govore tudi ä (e), sta nevplivana zastopnika akut, gruap; qnuaf, struàp, nuaš, quäi, xriân). Najvažnejše pa je to, da sta se v en sam širok fonem zlila ç < a in ç < o. Tako je nastal takle trikotniški sistem s pridruženimi, izven oralnega sistema stoječimi nazalnimi vokali: i и i° u" e o + Я — б e ç / a Kratkega pojasnila so potrebni fonemi e — o, e— ç in a. Fonema e— ç sta tudi tu nevplivana zastopnika, e — o pa sprva samo pozicijski varianti nekdanjih akutiranih ê, è, o, ki sta se z izposojenkami in z nastankom skupine ou < I v dolgih zlogih osamosvojila v samostojna fonema. Razen tega je e nastal tudi iz г, & v dolgih zlogih za labiali (pozic. varianta!), ç pa po zaokroženju a > ç (razen v določenih pozicijah). Fonem a je zastopnik nekd. ь, ъ v dolgih zlogih (dan, maša), razen tega pa je nastal tudi iz sek. pond, e in o, ki sta tod prešla v dvofonein-sko skupino i + а, и + a (žiana, nuâga). Fonema à —б sta običajna podjunska zastopnika za psi. nazale. Vzhodni podjunski govori so nazale že prevedli med čiste oralne vokale: âа, б-»-o. Sistem je ostal trikotniški, brez nosnikov in z malo drugačno porazdelitvijo nekaterih fonemov. Medtem ko je odpravil nosnike, pa je pridobil nov par fonemov' za sek. poud. e in o, ki jih tu očitno ni mogoče razstaviti kot v Globasnici (ie, ça). Razen tega so tod odpravljene tudi intonacijske opozicije, ki jih drugi podjunski govori poznajo. Za primer-navajam sistem za Benšak pri Pliberku (25): i и i8 u" e o . ? 9 ie ça a OBIRSKO NAREČJE Če se sinem zanesti na Ramovšev kratki opis v Mist. gram. VII, str. 18—19, lahko trdim, da je obirsko narečje, ki ga sam najmanj poznam, eno tistih koroških narečij, ki se je od prvotne koroške oblike razmeroma najbolj oddaljilo. To velja samo še za mežiško narečje. Značilno za obirsko narečje je, tla se poleg dvojnih refleksov za ê, e in o uveljavljajo tudi že enojni in da je zožilo reflekse za nazale in ъ, ь v dolgih zlogih v ie, uo ter ohranilo čisti a. Prav tako je odpravilo oksi-tonezo v tipih žena, noga in окб. Tako je nastal tale obirski sistem dolgih vokalnih fonemov, ki ga povzemam po Ramovšu: i и ie по e o e o a MEŽIŠKO NAREČJE Mežiško narečje je šlo še dalj, saj so se tu že popolnoma uveljavili enojni refleksi za ê, e in o. Kot obirsko je tudi to ohranilo čisti a, odpravilo končni akcent v tipih žena, noga in okô, razen tega pa tudi intonacijske opozicije, ki v obirščini še žive. Kot v obirščini sta tudi tu sekundarno poudarjena e in o monoftongična dolga in široka ali indife-rentna fonema {žena, noga). Tako je nastal sistem, ki je klasičen slovenski in se od knjižne tudi po frekvenci in distribuciji razmeroma malo razločuje (največ pač zaradi akcentskega premika okô > àko in refleksa e za stara ъ, ь!). Navajam ga za Črno na Koroškem (26): i и e o ? 9 a Razlog za nastanek tega tako poenostavljenega sistema je verjetno v sedanjem in preteklem mešanju prebivalstva na tem teritoriju. REMŠNIŠKO NAREČJE Drugačno, bolj prvotno koroško pa je stanje v remšniškem narečju, ki se govori v Dravski dolini vzhodno od Dravograda in po hribovju na obeh straneh tja do Ribnice na Pohorju in Kapele na Kozjaku. Za primer navajam sistem, kakor ga poznani iz Primoža na Pohorju (27), v bistvu tak je tudi na drugi strani Drave, na Remšniku in Kozjaku: i и i" u" e o Ç 9 ее "ç a 9 Slovistifilu rcviju ]29 Tudi za to narečje je značilen a > ç, zaradi česar je a kot fonem izginil in so ostale samo njegove pozicijske variante. Vendar je narečje reagiralo tako, da je iz sekundarno poudarjenega o (nogà) verjetno preko diftongizacije ustvarilo nov fonem a, ki se je razen tega razvil tudi iz dolgega vokaličnega r > ar. Fonem e zastopa del nekdanjih akutiranih ê in с ter mnoge e v izposojenkah. Fonem o se je razvil iz o, deloma iz o in v skupini ou a; o- > a- ali podobno). 10. Dva enaka sistema dolgih vokalnih fonemov na teritorialno oddaljenih dialektičnih področjih še ne pričata o tem, da sta taka dva govora med seboj ožje genetično povezana. Pri podrobni preiskavi se namreč pokaže, da je sistem v obeh govorih sicer isti, njegova prove-nienca pa različna. Zato je med njima velika razlika v frekvenci in distribuciji posameznih sicer v obeh sistemih enakih dolgih vokalnih fonemov. H é s u ni é Dans son étude «Les systèmes des phonèmes vocaliques longs dans les dialectes slovènes», dont la première partie est publiée duns ce culiier, l'auteur présente 27 systèmes de phonèmes vocaliques longs dans les dialectes slovènes du nord-ouest, en essayant d'expliquer leurs origines. L'auteur pense avoir inclu tous les systèmes fondamentaux des phonèmes vocaliques longs duns ces dialectes slovènefc où ê et ö du sluve commun se sont développés, duns des syllabes longues, en ie, uo. 11 arrive ù des conclusions très intéressantes: On s'aperçoit que presque tous les systèmes des phonèmes vocaliques longs dans lu zone dialectale susmentionnée sont de forme triangulaire. Même là où le développement и > â u provoqué la formation d'un système quadrilatéral, on se rend compte que celui-ci est instable et qu'il reviendrait facilement à lu forme triangulaire; dans lu plupart des eus, il l'u en effet déjà atteinte, grâce à divers regroupements et développements subséquents. D'après l'opinion de l'auteur, la forme triangulaire du système des phonèmes vocaliques longs est, du moins dans cette zone des dialectes slovènes, celle qui est normale. Certains processus dans le développement des phonèmes vocaliques longs sont suns uucun doute liés au système, ils résultent du fonctionnement du système. Quund un développement phonétique produit une modification qui détruit lu stabilité d'un système des phonèmes voculiques, ce système y réagit 9' 151 comme un ensemble qui s'efforce de retrouver sa stabilité au moyen de nouveaux développements, regroupements et mutations. L'auteur pense que dans la formation de certains systèmes vocaliques le rôle décisif a été joué par des emprunts de l'allemand et du frioulan, qui ont contribué à l'émancipation de certaines variantes de position des phonèmes vocaliques, et à leur transformation en phonèmes autonomes. Les systèmes sans i et и longs sont rares. Si certains parlers ont perdu i èt и longs par suite de l'abrègement, ils ont pour la plupart créé des nouveaux i et и longs à partir des phonèmes voisins les plus proches (t» < ê > i, u* u). Il n'y a pas de parler qui n'ait dans son système un a long. Si le parler avait perdu son a ancien à cause de l'évolution a > â. il créa un nouveau a long soit par dénasalisation ä < ç en a, soit par la diphtongaison et l'ouverture des anciens e et о prétoniques en a (e- > je- > La: a- > џо- > џа-), soit encore par rallongement de à brièvement accentué en a long (brät). Le nombre des e et des о (l'auteur y ajoute aussi les diphtongues ie, uo, iç, uç) varie d'un système à l'autre de cette zone dialectale, de 1 à 3. Si un système possède 3 qualités de cet ordre, une des celles-ci est d'habitude une diphtongue (e — ç — ça; о — ç — ça), afin que la distance d'articulation et la distance acoustique soient plus grandes et mieux ressenties. Quand cependant toutes les trois qualités sont monophtongues (e — g — ç; о — о — ç) la différence entre elles est petite et à peine perceptible. Dans de tels système!; on observe la tendance vers l'élimination de l'une ou de l'autre de ces qualités, ou vers la contraction de deux qualités en une seule (Kranjska gora). Les parlers avec un système monophtongue de phonèmes vocaliques longs y sont très rares; là où ils existent, ils sont récents et ils tirent leur origine des systèmes monophtongues—diphtongues plus anciens (Rezija, Zgornji Rož, Kranjska gora). Les diphtongues i*, u-> < ê et ö ont perdu la liaison avec les voyelles des groupes e et o. C'est pourquoi ils se transforment aisément en i et и longs. Les reflexes pour les anciennes nasales ne présentent, contrairement aux reflexes pour ê, e et o, presque nulle part sur ce territoire (à l'exception de Rezija!) des variantes de position, ce qui atteste, d'après l'avis de l'auteur, que leur prononciation nasale s'est conservée très longtemps. L'auteur a réussi à découvrir sur le terrain des phases d'évolution intermédiaires entre le système des phonèmes vocaliques longs vénétien (parlers de 1er. de Nadiža. de Brda), qui est très archaïque, et les systèmes de Rovte et de Cerklje, ainsi que celui de la vallée de la Soča. qui sont, quant à* l'évolution, très éloignés du premier. Emil Š t um p ar RADNIK U D J ELIM A HRVATSKIH REALISTA (Referat za mednarodni slavistični kongres v Sofiji 1963) U hrvatskoj književnosti šezdesetili i sedamdesetih godina 19. sto-Ijeca javlja se jaka težnja k realizmu. U torn periodu romantike s vidljivim zakoračenjima u novo stilsko područje istakao je veé Senoa potrebu da se u književnim djelima zalivati što više aktualne grade, problema i likova iz suvremenog života. U težnji za što veconi demokratizacijom književnosti s tematsko-strukturalne strane naročito je nastojao da se ne iznose samo likovi privilegiranih društvenih slojeva nego da se što više rastvore vrata malom čovjeku. 1 francuskoj literaturi, nekako u isto vrijeme, posvetila su braca Concourt toj ideji posebnu pažnju u predgovoru svoga romana o slu-žavci Germinie Lacerteux (1865): »Živeči u XIX veku u doba opšteg prava glasa, liberalizma, zapitali smo se da li oni kojc nazivaju .nižini staležima' nemaju prava na roman; da li taj svet koji živi pod jednim drugim svetom, to jest narod, treba da ostane odvojen od književnosti i nipodaštavan od strane pisaca koji dosada nisu govorili o njegovoj duši i njegovu srcu. Zapitali smo se da li u naše doba jednakosti još ima za pisce i čitaoce nedostojnih staleža, nesreča suviše prostačkih, drama suviše nepristojnih, katastrofa odveč malo plemenita užasa. Bili smo radozuali da saznamo da Ii je zauvek umrla tragedija, onaj konvencio-nalni oblik jedne zaboravljene književnosti i jed nog nestalog društva; da li če u zemlji bez zatvorena staleža i zakonitosti plemstva, bede sitnih i sirotih ljudi pobuditi isto interesovanje. isto uzbudenje, isto sažaljenje kao jadi velikana i bogataša: rečju da li suze nižih redova mogli ras-plakati kao i suze viših staleža.«1 Fakve i slične misli kružile su i u ostalim evropskim literaturama, naročito u ruskoj. Po Nerudi i Šenoa je postavio pitanje zašto ne bi 1 O realizmu. Clanci Stendala. Balzaka, Samflerija, Brade Gonkur. Zole, Mopasana. Kultura. Beograd 1940, 79—80. mogao i prosjak biti glavni lik romana ili veče pripovijesti. Sam je na to odgovorio svojim Prosjakom Lukom (1879), a poslije Bogovičeva Matije Gupca (1859) dao je seljačkom kolektivu na čelu s tim seljačkim vodom glavnu ulogu u romanu Seljačka buna (1877). Nakon svega toga pogotovu je razumljivo da je realizam osam-desetili i devedesetili godina dao ideji demokratizacije književnosti još veči akcenat. U težnji za obuhvacanjem što vece grade i problematike ta je tendencija dobila i na prostranstvu i na dubini. Tako je književna atmosfera bila sklona da u svoju sredinu primi niz likova radnika s ko-jima je ušla u književnost nova i vrlo bolna problematika iskorištavanih i ugnjetenili u mučnoj borbi za održanje gologa života i za osnovna čovječja prava. Ipak realizam je posvetio veliku pažnju problemima inteligencije, gradanstva i veleposjedničkog plemstva, raširio je širom vrata ulasku sela u književnost, ali je premalo pokazao zanimanja za problematiku radnika. Medutim. bilo je dosla povoljnih okolnosti koje su govorile u korist vece angažiranosti književnosti u vezi s prisutnošcu te društvene klase na društvenoj pozornici Hrvatske. Naime, u drugoj polovini 19. stoljeca postojao je u Hrvatskoj sta-novit, relativno mali broj industrijskog i obrtnog radništva te dosta veci broj poljoprivrednog proletarijata.2 Tokom vremena snage su jačale, izdavane su novine, radnici su sc udruživali u potporna i druga društva, sastajali se u političkim kružocima i upoznavali s idejama socijalne demokracije, borili se za njih, štrajkali, bili na sudu osudivani. Konačno je došlo 1894. do organizacije Socijalno demokratske stranke koja je tt daljem toku razvila juču borbenost i postala značajnn faktor u poli-tičkim borbama u Hrvatskoj. Zato je mogao Josip Cazi završiti svoju knjigu Radnički pokret Hrvatske 1860—1895 (1962) ovim zaključnim mislima: »Stvaranjem mo-dernog sindikalnog pokreta, njegovom tarifnom i štrajkaškom aktivnošču. stvaranjem Socijaldemokratske partije i radničke štampe, tfocijalistički radnički pokret duboko je zaorao brazdu vlusiitog kulturnog razvitka. 2 Zavisna od austrijskih i madžarskih vlastodržaca Hrvatska je bila zemlja pretežno poljoprivredne proizvodnje, zatim obrta, trgovine, manjjh banaka, slabo razvijenc industrije, sprečavana da se sjedini s Dalmaeijoin i Istroin te se sve to odrazilo na društvenom, poliitičkoni i kulturnom planu. Radnički je pokret bazirao na 20.705 radnika I860, na 41.055 radnika 1880. i na (>1.545 rudnika 1890. g. K tome je bilo 1880. g. oko 100.000 poljoprivrednog proletarijata,— Josip Cazi, Radnički pokret Hrvatske 1860—1895. Beograd 1962, 6. R a d n i к и d j e I i m a hrvatskih realista Kulturni rad socijalističkog pokreta odmali se usmjerio protiv političkog bespravlja, kulturne zaostalosti, teškog ekonomskog i socijalnog položaja radničke klase, protiv klerikalizma i šovinizma. Preko svoga organa ,Slobode' socijaldemokrati Hrvatske istupaju kao oštri kritičari posto-jeceg društvenog poretka i tadašnjeg režima, vladinih pa i opozicionih gradanskili stranaka.«3 Osim te značajne činjenice postojao je i medu inteligencijom znatan interes za ideje materijalizma, socijalizma i komunizma koje su srž ideologije radničkog pokreta. Za te misli zagrijavala se naročito radi-kalizirana pravaška omladina u dva vala: sedamdesetili i početkom osemdesetih godina, dakako, u najrazličnijim nijansama i gradacijama spomenutih pojmova. August Cesarec4 je upozorio na značajan odjek pariške komune u redovima pravaških omladinaca, a to je, na drugi način, potvrdio i Dalski5 za sebe i svoje drugove pri čemu je zanimljivo da je čitao Marxa. Biichnera i Darwina i da se neko vrijeme smatrao komunistom. I akvi pisci, a i još neki drugi, takoder su lektira njegovih likova u ro-manima U nooome dvoru (1885), U noči (1886) i Janko Borislavič (1887). Ante Kovačic je povezivao pravaške omladince sa socijalistima i komunistima, i to na više mjesta u feljtonima Iz Bombaja (1879, 1880. 1884) gdje iza satiričke zavjese zapravo izbija simpatija za te asocijacije: Poznate li vi nihiliste, socijaliste, gilotiniste i komuniste, sve te strahote — i kamo li još više — sve te strahote možete ubrojiti u naše stekliše!0 Iii: Stekliši — oni su dakako ništožnici i komunardi.7 Kumičic u pripovijesti Neobični ljudi (1882) spominje kako se u Parizu srco s ruskim revolucionarom koji mu je dobacio nekoliko oštrih primjedaba o mlitavom načinu borbe u Hrvatskoj protiv j>olitiekili i društvenih ugnjetavača. Takoder je zanimljivo istaci da se Kumičic, kao narodni zastupnik, zalagao u Hrvatskom saboru za skračivanje i fiksiranje radnog vremena radnika. 3 Josip Cazi, Radnički pokret Hrvatske 1860—1895. Beograd 1962, 163. 4 August Cesarec. Kriza stranke prava i naši »komunari« 1871. Zagreb 195). s Ksaver Šandor Dalski. Ljubav lajtnanta Miliča i druge pripovijetke. Zagreb 1925, 183, 190. 0 Ante Kovačič, Feljtoni i članci. Zagreb 1952. 25. 7 Ante Kovačič, Feljtoni i članci. Zagreb 1952. 79. Bugarin llija Milarov koji se u Rusiji upoznao s djelima radikalnih demokrata htio je s nekoliko pravaških suradnika 1882. pokrenuti list »Svjetlo«8 s naročitim interesom za prirodoslovne, pozitivne i ekonomske znanosti, ali je ta j pothvat cenzura osujetila. Literatura iz toga područja: Comta, Buckla, Spencera, Proudhona, Marxa, Milla. Černiševskoga, Pi-sareva, Dobroljubova i Darwina preporučuje pravaškoj omladini i glavni junak Žetičeve nesvršene pripovijesti Žarko i Jelka (1884).9 A Žarkov prijatelj na provokaciju jedne gospode u salonu: »Cula sam vec, da vi demokrati nerado gospodama ljubite rake« odgovara zanimljivo: »... bi-jcle i gospodske ruke mi ne ljubimo, ali ruke od sunca izgorjele, ruke radine ljubimo mi.«10 1 Kozarcev pravaški opozicionalac Ratkovic iz romana Medu sojetlom i tminom zanosio se socijalizmom.11 Lik radnika dospio je i u humorističke listove sa satiričkim Žalcem protiv vlastodržaca. Uz to su vec hrvatski študenti u Beču i u Zagrebu priredivali predavanja o darvinizmu i socijalizmu12 ili sudjelovali na različitim sastan-cima gdje se diskutiralo o takvini i sličnim pitanjima. Sve te pojedinosti, raštrkane, uglavnom. na području sedemdesetih i osemdesetih godina, očito govore kako se pravaška omladina radikali-zirala i na ideološkom planu približila radničkim gibanjiina. Medutim, do vecih stvarnih dodira izmedu tili tako srodnih polova nije došlo ili to bar nije javno registrirano. Bez ujedinjenih snaga u snažan tok nije ni moglo (loci do jačih udaraca po reakcionarnom Khuenovu režimu. Zato je historik radničkog pokreta u Hrvatskoj morao na žalost konsta-tirati: »Iako lirvatski socijalisti o tome nigdje izričito ne govore, ipak treba istaci da je jedna od velikih kočnica u njihovom radu bilo i to što u redovima pionira hrvatskog socijalizma ne vidimo školovane inteli-gcncije. Radnici su morali sami voditi borbu i stvarati uvjete svoje kulturne emancipacije.«18 8 An t u и Barac, Članci o književnosti. Zagreb 1934. 61. — Aleksander Flaker, Časopis »Svjetlo«. Zbornik rudova Filozofskog fakulteta 1934. 133^-144; O pra-t vaškom radikalizmu 80-lili godina XIX stolječa. Mistorijski zbornik. Zagreb 1954, 85—101. * Pajo ml. Zetid, Žarko i Jelka. Osijek 1884, 8, 19. 10 Pajo ml. Zetid, Žarko i Jelka. Osijek 1884, 86. 11 Josij» Kozarac, Djela. Zagreb 1950, 264, 12 Josip Kozarac, Djela. Zagreb 1950. 9. 13 Josip Cu/.i, Radnički pokret Hrvatske 1860—1895. Beograd 1962, 163. Mjesto zajedničkili usmjerenja niogu se uočiti u spomenutoni raz-doblju i rezervirana stajališta inteligencije prema materijalističkim i socijalističkim mislima, pa i medu piscima koji su u nekim prilikama simpatično govorili o takvim idejama. U noveli Razoreni ideal (1872) Jurkovic vodi svoga junaka po srednjem putu izmedu prevelikog odn-ševljenja za komunizam i prevelikog razočaranja u nj. A Ante Kovačic stavio je u Ladanjskoj sekti (1880) materijalističke i socijalističke misli u usta poštenom vodi i nemoralnim pristašama pa je tiin zamaglio jasnocu svoga stava kao i u nekim epizodama novela Ljubljanska katastrofa (1877) i Zagorski čudak (1878). Ipak, ova su dva pisca više kritizirala vulgarizaciju socijalističkili ideja nego odbijala socijalizam. Medutim. u to su vrijeme postojali u Hrvatskoj močni faktori kojima nije bilo drago da se o radniku mnogo govori jer bi se tada čuli glasovi o neljudskom iskorišcavanju radnib ljudi na jednoj strani i o egoističnom bezobzirnom bogačenju manjine na drugoj strani. Ukratko rečeno madžaronski birokratski aparat i bur-žoazija su gušili svaku izrazitiju težnju radnika da postignu čovječnije uvjete rada i života. Ugnjetavači su se služili nasilnim sredstvima koja su teško pogadala pripadnike radničke klase. Gractanska štampa več od 1848. strahuje od izraza socijalizam, komunizam i materijalizam te od vremena do vremena referira o njima i napada te termine. Medu tom je štampom i štrosmajerovski »Obzor« i vladine »Narodne novine«. a u kasnijem toku čut ce se i glasovi Star-čevica i Ilarambašiča o socijalizinu kao njemačkom importu u Hrvatsku. Mijo Krešic, predstavnik visoke buržoazije, izrazito nastupa u svojoj Autobiografiji (1898) protiv svake revolucionarne intervencije u rješa-vanju društvenih pitanja. Razbijeno pravaštvo nastoji izdvojiti radnikc iz internacionalističke matice i orijentirati ili prema misli »da hrvatski radnici ostaju vjerni nauči Ante Starčevica i u času, ,kada se u srdcih premnogih naših drugova nastoji izčupati svako čuvstvo otačbeništva i povesti ili za kojekakvimi utopijami medium rodnost i'«.14 A crkva je neprestano napadala radnički pokret i htjela odgojiti radnike u duhu poslušnoga kršcanskog socijalizma. Pri toni je isticala: 14 Vinko Cecič, Rimokatolička crkva i radničko pitanje u Hrvatskoj 1869 — 1914. Zagreb 1957, 85. »Borba radnika na polju političkom jest izdajstvo radničke sreče«,15 a Klmenov režim je poticala na oštriji stav prema socijalnoj demokraciji.16 Sva ova razmatranja pokazuju da je djelomice postojala atmosfera zanimanja za probleme radnika. Medutim one društvene snage koje su nastupale protiv radničkog pokreta bile su znatno jače i agilnije, a po metodama progonjenja drastične. Na takav je način razumljivo što radnik nije ušao u književnost u takvu opsegu kako bi se prema važnosti njegove pojave normalno očekivalo. Kao i u borbi za politička i mate-rijalna prava, tako se teško probijao. kao model, i na podrueje lijepe književnosti. Ali ipak se javljao na toni kulturnom sektoru: ispočetka pomalo pa više i više — onako kako su se jače zaoštravale društvene suprotnosti i kako je rasla borbena snaga radničke klase. U ovom članku, ne ulazeči u sve pojedinosti u prostranstvu grade, bit če u glavnim linijama zahvačena problematika radnika u djelima hrvatskih realista, i to s tematsko-problemne strane, s obzirom na idejno osvjetljenje pisaca i na životnost i trajnost preoblikovane materije. Poslije 1848. nijesu samo hrvatski intelektualci i ekonomisti disku-tirali o proletarijatu, socijalizmu i komunizmu, ponekad sa simpatijom, a vecinom se bojali tili izraza i nastojali zadržati stare seljačke zadruge da bi tako izbjegli ta tri »strašila« buducnosti. Gdjekad se to odrazilo i u literaturi pedesetih i šezdesetih godina. Tako je hrvatski pisac Luka Botič bio i sam neko vrijeme radnik u Gajevoj štampariji, a Barac je upozorio da je stari Demeter ispjevao Proletarsku pje.smu." Zanimljivo zvuči i to da je dubrovački svečenik Mato Vodopič sa simpatijom opi-sivao male ljude u gruškoj luci, medu njima epizodično i radnike u brodogradilištu.18 lakoder ugodno iznenaduje paradoks da su najprije medu hrvatskim realistima upravo dva plemiča pokuzula zanimanje za tematiku iz radničkog života. Го su Dalski i Vojnovič. Kod »zagorskog Homera« to je očilo plod pravaškog radikalizma sedamdesetih godina i lektire Marxa i 15 Vinko Cecič, Rimokatolička crkva i radničko pitanje u Hrvatskoj 1869— 1914. Zagreb.1957, 90. 10 Vinko Ceeič, Rimokatolička crkva i radničko pitanje u Hrvatskoj 1869 1914. Zagreb 1957, 80. " Antun Barac, Hrvatska književnost. Knjiga II. Zagreb 1960, 1С. Deme-terova je pjesma objavljena u »Domobranu« 1865, br. 128. IM Mato Vodopič, Tužna Jele (1867). i drugih ekonomista i sociologa. »Naravski — kaže Dalski19 — da mi je prvo bilo da dodem do tili knjiga i da ili pročitam, a onda — što ču da tajim — bio sam nakon pročitanja uvjeren o potrebi, da ljudsko društvo promijeni svoje uredbe i da sirotinja jadna dode do svojih prava; — jednom rijcčju — budem komunista po svom uvjerenju.« Ukratko mladi plemič, časoviti komunist, koji u starijim godinama nije imao razumije-vanja za oktobarsku revoluciju, počeo je pisati oveči roman o radniku sa simboličkim naslovom Sin budučnosti. Na žalost ta zanimljiva ambicija nije realizirana, niti je u ostavštini pisca ostao kakav fragment toga rada. Očito je u meduvremenu osvojio pisca lurgenjev i preusmjerio njegove stvaralačke planove na područje »starih krovova«. Ipak, to mladenačko ljevičarstvo nije ostalo samo slučajna uspomena. nego je bar u ponekoj epizodičnoj recidivi idejno osvježilo neke kasnije radove. U noveli Starci (1891) Dalski duhovito kontrastira senilne plemiče s otpuštenim tvorničkim radnikom koji, doduše, moli pomoč da potraži drugdje posao, ali je pri toni samosvjestan, pa pisac kao pri-povjedač pomišlja da »se za njim pridiže zastor što zakriva budučnost«.20 To je, čini se, jedini ostatak izgubljenog Sina budučnosti! U kasnijoj lirskoj noveli Nočni zapisak iz doma (1899) sa simpatijom govori o siro-mašnoni paru kojega sreče kao pisac na mjesečini i s poštovanjem ističe kako mladic radi u gradu u tvornici da bi se mogao oženiti s voljenom djevojkom: »Sva nedirnuta čistoča ljubavnih prigoda našega seljačkog zagorskog svijeta strujala je iz ovog ljubavnog ročišta u isti čas, kad se u drugu ruku odavala iz snažnih i čilih pojava sva snaga i sila zdrave i nepokorene prirode. Skrenuli smo s piita, samo da im ne povrijedimo tajnu čistu i djevičansku.«21 Ta topla situacija ujedno živo poentira sklad lirske atmosfere u toj noveli. A u romanu Janko Borislavic (1887) kritički je, premda u maloj epizodi, razotkrio nečovječan odnos fran-cuske i cngleske buržoazije prema gladnim radnicima.22 Zbog takva stava i Eugen Kumičic u članku O romanu2,1 (1883) brani Zolu i na dva mjesta sa sučustvovanjem govori o teškom položaju ]>ariškili rudnika. 18 Ksaver Sandor Dalski, Djela 1. Zagreb 1952, 407. 20 Ksaver šandor Dalski, Djela I. Zagreb 1952, 247—248. 21 Ksaver Sandor Dalski, Djela 1. Zagreb 1952, 385. 22 Ksaver Sandor Dalski, Janko Borislavic. Sveukupna djelu. Seriju II, sv. 6. Zagreb 1913. 166—168. 23 Jenio Sisolski. O romanu. Hrvatska vila 1885, sv. VIII. Iii: Eugen Ku-niičič, Djela I. Zagreb 1950 , 56. 43. Drugi plemič, conte Ivo Vojnovič nije clošao do tematike o radniku po putevima Dalskoga, jer je prema političkom opredjeljenju pripadao štrosmajerovskom, liberalnom taboru. Po priznanju samoga Vojnoviča24 simpatiju za tnale ljude, pomorce, radnike na škartt i barkariole po-budio mu je Mato Vodopič svojotn pripoviješču Tužna Jele (1867). Ta dubrovačka dispozicija, prenesena u zagrebačku sredinu, uzbudila je pisca u susretu s bijedom i Vojnovič je u noveli U magli (1883) skicirao potresnu tragediju radnika koji je pri radu 11 kamenolomu oslijepio te, voden svojotn kceri i svirajuči na orguljicama, moli milostinju da bi mogao pokopati voljenog sinčiča. Sučustvovanje i samilosno ttzbudenje pojačano je ja-tehnikoin pripovijedanja. Ipak, njegovi protesti protiv prevelikih kontrasta društvenih su-protnosti čine se više kao patetična gesta gospodina. premda je simpatično da Vojnovič pri osudi društvene nepravde kritizira i vlastitu slabost čovjeka koji zapravo udobno živi i ne može se toga odreci, a ne zna nikakovih lijekova da se društvena holes! prevlada. Pisac je nastojao da slike bijedc i društvenih disakorda oživi češčom figurativnošču i živalt-nom ritmičnošču rečenice. U drugom izdanju (1910) trudio se da još više u pogledu izražajne moči ekonomizira leksiku. Znao je i da prenosi osnovnu težinu idejnosti u živahan pejzaž: »Predgrade je počimalo. Niske kučarice redale su se jedna za drugom, trbušaste naherenih kro-vova, malenih žmirecih okana. Šarene i guste, vrata do vrata, nabijene kao nasip proti navali gradskog gospodstva. sjedile su u blatu, dok itn je dažd curio niz žljebove, klokotao kroz raspuknute limcne ci je vi, dubcci jame, pretvarajuci svu okolicu 11 nektt tromu bljutavu rijeku.«25 Ipak. u cjelini promotrena, ta novela zbog patetične sentimentalnosti ide medu skromnija Vojnovičeva ostvarenja. Najviše zanimanja za bolmi problematiki! radnika pokazao je u osamdesetim godinama Silvijc Strahimir Kranjčevič. Kao šlo su mladoga pravaša Dalskoga uzbudili odjeci pariške komune, tako je i pjesniku Bugarkinja (1885) razvio socijalni osječaj drugi val pravaškoga poleta (1880—1885). Pjesnikov lijevi stav podupiru i biografski podaci: Kranjčevič je neposredno upoznao društvenu bijedu jer je, nakoti ]>ovratka iz Rima, stanovao kod radnika u Zagrebu, a i kasnije je rado bio u Pismo Iva Vojnoviča Albertu Malem, objavljeno 11 knjiži Mate Vodopiča, Tužna Jele. Dubrovnik 1934. XVI. » ' 25 Ivo Vojnovič, Novele. Zagreb 1910. 16. Prvo izdanje izašlo je pod naslovom Peroni i olovkom. Črtice Sergija P. Zagreb 1884. Ra dni к и d j eI i m a hrvatskih realista društvu s malim ljudima i razgovarao je s radnicima.20 Osim toga i sam je u mladosti živio u vrlo slabim materijalnim prilikama. Na taj način, premda su se stariji realisti Dalski i Vojnovič prije zainteresirali za tematiku o radniku, Kranjčevič je bio zapravo prvi hrvatski književnik koji je u osamdesetim godinama posvetio novelu Proi honorar (1885) problemu borbe radnika za bol ji život i s te strane iznio u toni vremenu riajreprezentativniji lik. Njegov je glavni junak slagar koji piše članak Kako da se pomogne radničkome staležu, ali urednik vladinih novina, kod kojih je radio, neče da taj sastavak štampa i izgrdi ga kao buntovnika. Objavile su ga opozicione novine u kojima ga je cenzura križala, a slagar je otpušten iz svoga novinskog poduzeča. Medutim za taj prvi honorar neče donijeti ženi dar kako je želio, nego če mu supruga kupiti vijenac na grob, jer je u meduvremenu podlegao tuberkulozi. Novela je, očito, značajna s idejne strane jer je Kranjčevič zalivatio lik kvalificiranog radnika, tipografa, koji su bili poznati kao vrlo aktivni i borbeni medu hrvatskim proletarijatom. Ta novela, pisana u objek-tivnoj tehnici, zanimljiva je po nešto jačoj prisutnosti psihologije u realističkoj metodi slikanja, a i kompoziciona struktura nije izabrana bez duhovitosti i poente. Ipak, sve te skromne vrline nisu mogle prekriti naivno književno iskustvo dvadesetogodišnjeg pisca koji još nije izoštrio sinisao za snažnu ekonomizaciju izraza, kako je to karakteristično za kasnije stvaranje. Radnja se polako kreče, a čitalac se katkad emotivno ohladuje kad naleti na kakve ukalupljene izraze koje je več prijašnje literarno razdoblje obilato iskorištavalo i tini steriliziralo. Pri tom hu-manizaciju grade koja je u Kranjčeviča iskrena slabe poncki samilosni izrazi, koji se više puta ponavljaju; kao npr. »siromašni radnik«. Socijalne suprotnosti sa sučustvovanjem pjesnika za ugnjetene i radnike prožimaju. bilo epizodično ili u nekoj aluziji, još neke crtice, ali u biti ti su se doživljaji ugodnije snašli u zgusnutijim i temperament-nijini stihovima pjesama Suzi roblja (1885) i, naročito, Radniku (1885). Dok je prva oštrija u krit ici i patetičnija u tonu, druga več pokazujc neki optimizam u vezi s ulogom radnika u budučnosti. U njoj se več nazire kost ur sire koncepcije problema, težnja k sintetičnosti i figura-tivnoj kondenzaciji, ali s obzirom na mladost radničkog pokreta i unu- 20 li. В., Sječanje na Silvija Strahimira Kranjčeviča. (Iz razgovora s Kranj-čevičevim prijateljem knjiž.evnikom Tugomirom Alaupovicem.) Narodni list, Zagreb 29. X 1948. tarnje trzavice pretežu samilosna aposirofiranja: »bijedniče« i »patniče«. Iako u simboličkoj fiksaciji s\oje idejnosti upotrebljava biblijska imena, Kranjčevic upozorava da se treba držati realnosti: Ali miruj! ne znam ti kakva nebom Krvca struji — meni se modrom kaže! Zemlje drž' se — tuj si mi sijao znojem Tuj ti i žeti!27 Razumljivo je da bi oštru kritiku ugnjetavanja i težnje toga lijevog gractanskog demokrata za slobodom, jednakošču i s optimističkom per-spektivom radnikove misije bilo teško, a i promašeno utiskivati u kalupe praktičnih političkih programa, nego se više doimaju kao tople huniani-zirane želje za boljim životom i radnika i čovječanstva. S te je strane kasnija varijanta te pjesme (1898) mnogo značajnija i efektnija, ali ce 0 njoj biti kasnije govor. Promatrajuči, tako, problematiku ulaženja radnika u hrvatsku književnost do devedesetih godina, može se vidjeti da je, doduše, postojalo zanimanje za ta pitanja, ali da su vecinom zahvačena epizodično. Nastalo je tek par manjih novela i pjesama u kojima je centralna pažnja posvečena životu radnika. Uglavnom polazeči s humanih pozicija, pisci su bili kritični prema ugnjetavačima i izrazili su simpatiju za stradanja 1 teški položaj radnih mučenika. Гај je odnos, vecinom posljedica radikalizacije pravaške omladine u sedamdesetim, a onda i u početku osamdesetib godina. Dalski je prvi pokazao zanimanje za radnika, Vojnovič je dao nekoliko plastičnijih fragmenata, a Kranjčevic se, očito, najviše približio njemu, najiskrenije sučustvovao s njegovim bolovima i patnjama, nešto je dublje zahvatio tu problematiku i iznio je u karakte-rističnoj reprezentaciji s perspektivom. Poslije 1885. kao da nastaje vakuum u vezi s tim pitanjima do devedesetih godina. Taj predali pre-kidaju vrlo male epizode. Jedna u Kozarčevim Proletarcima (1888) o pobuni slovenskih šumskili rudnika protiv nadzornika i poslodavaca koji im nepravedno otkidaju od plače, a druga o ličkim radnicima kako isušuju Lešiču baru koja če iz mrtvili kapitala stvoriti ži^e kupitule. Pri toni je značajno da je piščeva simpatija na strani revoltiranih radnika.28 27 Silvi je Strahiniir Kranjčevic, Sabrana djela I. Zagreb 1958, 21. 2S Josip Kozarac, Proletarci. Djela. Zagreb 1950, lil. Zatim: Mrtvi kapitali. Djela 1950, 227. Časovito opadanje interesa za probleme radnika u književnosti druge polovine osamdesetih godina očito je u vezi s Khuenovim razbijanjem pravaškili redova, a naročito radikalnih tendencija društvenih. U devedesetim godinama jača radnička klasa s brojčane, organizacione i borbene strane, ali javljaju se i raznovrsne suprotne tendencije pa problematika radnika izaziva različite aspekte osvjetljenja. Postaje češča. kompliciranija i živalmija. Kako se širila problematika i kako je prerasla prijašnje razdoblje, tako je osjetljivo porasla i bibliografija radova o radniku. Najvjerniji je toj tematici ostao i dalje Kranjčevič, objavivši posli je 1890. pjesmu Utjeha (1891), oratorij Prvi grijeh (1893), pjesme: Misao svijeia (18%), vjerojatno Naprijed, bračo! (1896), Radniku (1898), Iseljenik (1898) i Vizija (1906). a epizodično gdjegdje se javlja radnik u proznim crticama (Mučak, 1895). Medu njegovim kritičarskim člancima zanimljiva je simpatija za Gorkoga i njegove junake. Osim Kranjčeviča zanima ta socijalna problematika još u večoj širini drugoga pisca Senjanina Vjenceslava Novaka koji je poslije crtica i pripovijesti o podgorskim bijednicima i prosjacima prešao na problematiki! radnika u gradu. U toni periodu dao je, zapravo, on največu prozu sa tematikom o radnom čovjeku, pripovijest Majstor Adam (1895), a osim toga uiz crtica, novela i pripovijesti: Caritas (1898), Sablasti (1901), Janica (1901), Pred svjetlom (1903), Iz velegradskoga podzemlja (1905), a uz to iskače i veča epizoda u romanu Zapreke (1905). Uz Harambašičevu pjesmu Rudnikom (1891) ta se problematika javila u večini ili nianjim epizodama Vojnovičeve drame Ekoinocijo (1895), Leskovarova romana Propali dvori (1896), Tomiceva romana Melita (1899), Kozarčeva fragmenta Zivi kapitali iz 1903. sa spomenutim več novelama Dalskoga Starci (1891), Nočni zapisak iz dvora (1899) i još u gdjekojim neznatnijim radovima. Pri sveinu tome nisu mogla ostati bez interesa djela tili realista iz prvih nekoliko godina 20. stolječa jer bi teško bilo prekinuti organsku nit tematsko-idejnih razmatranja na naj-zanimljivijem mjcstu. Osim toga uzet je u obzir i Tomicev roman jer je taj romantik krajem 19. stolječa sve više plovio vodama realizma.20 20 Josip Eugen Tomič, Poš urice 1887, Pastorak 1892. Melita 1849. U Moliti se govori o bezemljašima i osiromašenim seljacima mjesto kojili veleposjednik plača porez, a oni mu zato rade na imanjima. Premda se vidi da su oni u stadiju prelaženja u radnike, uzeti su ovdje u obzir što sti prihvačali socijalističke ideje (»sicilisti«), Djela. Zagreb 1954, 397, 489. Tematika o problematici radnika nije samo vidljivo porasla u kvan-titativnom smislu, nego i u pogledu nijansa raznovrsnosti. Dok su prije bili motivi uglavnom vezani za Zagreb, sad su obuhvačeni različiti kra-jevi sa svojim posebnostima. Doduše, i sad se večina sižea smjestila u gradu, naročito u Novakovim radovima, pa i Kranjčevic se kretao u širokim svjetskim prostorima. Ali, više u epizodnini situacijama mogao se n pozadini osjetiti i život Hrvatskog zagorja, i Hrvatskog primorja s Likom, i Slavonije, i Dubrovnika, i hrvatskog radnika 11 ekonomskoj emigraciji. Pred očima čitalaca redaju se dalje likovi tvorničkih i obrtnih radnika,30 rudara,31 šumskih,32 poljoprivrednih,33 lučkih i brodogradi-lišnih radnika,34 a često, naročito u Novaka, nekvalificiranih, manuelnih radnika35 koji su najviše na udaru bijedi i popratniin socijalnim bole-stiina što je sve odraz mladosti radničkog pokreta i slabo razvijene ekonomike u Hrvatskoj. Javljaju se i strani radnici (Majstor Adam) ili sit hrvatski radnici bili na izobrazbi u inozemstvu pa su se vratili sa socialdemokratskim idejama (Propali doori). L cjelini gledano, problematika je izrazito aktualna i suvremena, a tek je u efektnoj epizodi Ekoinocija bačen historijski aspekt — naime, prikazane su šezdesete godine 19. stolječa u gruškoj luci gdje »atnerikanac« snubi mladiče 11a rad u umeričke rudnike u kojima je večina naših radnika u roku od 5 do 10 godina stradala. Ta »potresna sreča« očito čeka i Kranjčeviceva »iseljenika« za kojega, zato, i kaže pjesnik da »srce u neznane strane«.36 Medu svim spomenutim piscima osobito je Novak nagomilao niz tamnih, katkad groznih slika iz patničkog života radnika sa strašilom dokumentarnošču optužbe gradanskog društva: vlažne stanove i s tiin bolesti, naročito tuberkuloza, nesigurnost zasluživaiija sredstava za život, propadanje djece, prekovremeni rad, sistematsko izrabljivanje od strane poslodavaca u materijalnom i mora I nom smislu, ponižavanja, policijske 50 Novuk, Pred svjetlom, Majstor Adam; Dalski, Nočni zapisak i/ dvora, Starci; Kranjčevič, Naprijed, bračo!, Misao svijeta, Kadniku; llarambašič, Rad-nikom; Kozarac, Zivi kapitali; Leskovar, Propali dvori. 1 31 Kranjčevic, Utjelia; Vojnovič, Ekvinocijo. 32 Novak, Zapreke. 33 Tomič, Melita. 34 Vojnovič, Ekvinocijo. sls Novak, Sablasti, Caritas, Janica. Iz velegradskog podzemlja. " Kranjčevič, Sabrana djela 1. Zagreb 1958, 31'). progone radnika,37 otpuštanja iz službe pa otuda reagiranje pojedinač-nim anarhičnim gestama, kao paležem tvorničkog objekta, na drugoj strani šume (Pred sojetlom, Zapreke) ili zapadanje u bezizlaznost bes-poslice i očaja koje rada ju sklonosti alkoholu, tučnjavama sa smrtnim epilogom, prostituciji i kradi (Janica, Caritas). 1 drugi su pisci osječali nepravde i jake društvene suprotnosti iz-medu kapitalizma i radništva: Kranjčevič u pjesinama- Misao soijetu. Radniku, Vizija, a lomič u izbornoj epizodi u Meliti gdje se poljopri-vredni proletarijat grčevito bori na političkiin izborima za pobjedu svoga kandidata što je, medutim, nasilno spriječio Khuenov režim. Zanimljivo je da je pisac, unatoč svom negativnem stavu prema »sicili-stima«, morao odati njihovoj složnoj borbi priznanje.38 Naravno je da su realisti razmišljali o toj teškoj problematic! koju su, premda djelomice, ipak dobro uočili i pokušali je transponirati. Razumljivo je da su nastojali analizama prodrijeti u zapletenosti tih teškili pitanja i zauzeti stav prema njima. Ali u pronalaženju dijagnoze i u traženju izlaza pisci se dosta medusobno razilaze, a i lu ta ju. Dok su u osemdesetim godi nama sa simpatičnim sučustvovanjem pratili teške sudbine radnika. sad se, u devedesetim godinama, osječa u nekih pisaca jače angažiranje za stâvove nekih gradanskih stranaka ili struja koje su primarno insistirale bilo na nacionalnom bilo na crkvenom pogledu prema osnovnim pitanjima radnika i socijalne demokracije. Prvu tendenciju ilustrira bučna prigodnica pravaškog barda Augusta Harambašiča Rudnikom (1891). Rasipajuči obilato riječi u patetici deklainatorskog ritmu navijcstio je pjesnik bolju budučnost radnika, isticao je njihov ponos i rad, ali još viče naročito nacionalni momenat: To su dva bratu vrednija zlata Oni nek svuda provode vas, Svaki Hrvatu nek ili se h vata S njima uz ruku tražite spas. Al u/. njih pruti vas seka Hrvutska. sva vum sreča i slust: Strojeva jeka, mačeva zveka Neka joj pjesmu pjeva u čast.80 " Policijskim zatvaranjem rudniku zuvršava i socijaldemokratska epizoda propagande u Leskovarovim Propulim dvorimu pri čem je pisac ostao zbunjeni promut ruč. SK Josip Eugen Tomič, Djela. Zagreb 1954. 492. 3" August Harambašič, l.iriku III. Ukupnu djela A. II.. sv. III. Zagreb 1943, 172. 1(1 SluviMifnu revija 14") Naglašavanje nacionalne tendencije u vezi s potlačenoni Hrvatskom je razumljivo, ali pjesma nije mogla svojom nacionalnom patetikom nadomjestiti šutnju o najtežim bolnim problemima radništva i društvenih suprotnosti. Svojim podtekstom ona je trebala djelovati na oblikovanje nacionalnih, pravaških radnika, a tim i na rascjep u radničkom pokretu i na djelomično razoružanje njegove probojne moči. Uz to bi radništvo trebalo postati privjesak malogradanskog pravaštva koje je ionako več Khuen razbio, a samo se nije moglo sporazumjeti s ostalom opozicijom, nego se uskoro rasparčalo u dvije frakcije koje su se medu-sobno borile (1895). A baš je u tim godinama radnički pokret doživio značajniji politički i organizacioni polet. S druge je strane teško razumjeti stav Vjenceslava Novaka kojemu inače treba priznati da je nastojao upoznati bijedu u najcrnijim hojama, a i uzročnike teškog položaja radnika. Medutim u prvim radovima s te-matikom o radniku i radničkom pokretu on se izjašnjava protiv socijalne demokracije. To dolazi do izražaja več u crtici Socialdemokrata*0 (1894), a i u največoj pripovijesti o radniku u tom razdoblju Majstor Adam (1895). U vezi s idejnim stavom Novakovim treba istaci da njegova nao-brazba, bazirana, uglavnom, na znanju dobivenom iz učiteljske škole, nije bila ni široka, ni duboka, ni čvrsta. Zato je, čitajuči različite brošure o naučniin i društvenim pitanjima, i sam brzo potpadao pod utjecaj sad ovog sad onog autora, nemajuči dovoljno snage, kao Kranjčevič, da čita kritički i da uzme ono što mu organski odgovara, a odbaci što se protivi njegovim ustaljenim poglcdima. Kranjčevičevoj ličnosti nije prijao Schopenhauer, dok je Novak podlegao mislima socijaldarvinizma u romanu Tito Dorčič (1906), premda mu je život dokazivao obratno, tj. da je večina hrvatske inteligencije seljačkog podrijetla. Osim toga Novak je imao mnogo djece i sam je bio teško bolestan tako da mu je književni rad bio važna dopuna inaloj plači nastavnika muzike te je morao praviti kompromise s nakladnicima i sam sebe retu-širati. Oštro je pisao neke feljtone u »Obzoru«, ali bez potpisa! Sve te momente treba imati na umu da bi se mogao shvatiti Novakov književni rad. Pišuci Majstora Adama za Društvo sv. Jeronima očito je bio pod utjecajem krščanskih socijalista o kojima je govorio u crtici 40 Vjenceslav Novak, Socialdemokrata. Vijenac 1858. Na novo razvojno raven sta teoretično zamisel realizma privedla pisatelj Janko Kersnik v eseju Razooj soetoone poezije (»Slovenski Narod« 1878) in publicist Fran Celestin v študiji .Vaše obzorje (»Ljubljanski Zvon« 1885). Medtem ko je Levstik svoje sodbe v znatni meri gradil iz osnov tradicionalne klasične estetike in njene postavke prilagajal novim težnjam, pa sta Kersnik in Celestin izhajala že iz nekih drugih ter novejših osnov.2 Kersnikova zamisel realizma temelji že na pozitivizmu, ki je pri Levstiku še komajda opazen in bolj instinkt kot urejen nazor. Kersnik gleda na človeka kot na bitje, ki je docela podvrženo »naravi in njenim zakonom«. »Naš obstanek na svetu, na tej zemlji,« pravi nekje, »je odvisen od pogojev, ki so čisto materialni.« Novi čas je po njegovem čas znanosti, ne več »onega čistega idealizma«, na katerem je slonela »duh-teča, pa sedaj že ovela romantika«. Tudi sam meni. da je treba »spoznavati svet v njegovi objektivnosti, in kakor je bila prej vera in mitologija podlaga slovstva, tako bode tudi odslej in je deloma" že samo vednost prva in edina podlaga literarnemu razvitku. Les extrêmes se touchent — na idealizem je prišel realizem«. Materialistični pogledi, ki stoje izza njegovega pojmovanja realizma, teže v smer biološkega oziroma miljej-skega determinizma in evolucionizma. Pri tem so neutajljivi vplivi 11. T. Buckleja (The History of Civilization in England) in W. Draperja (Intellectual developement of Europe), ki ju je poznal iz nemških prevodov. Vendar v Kersnikovem lastnem literarnem ustvarjanju, ki pomeni dokončno utrditev realizma pri Slovencih, ni prevladala vdanost v biološki determinizem. Za to je bila vrsta razlogov v pisatelju samem, pa tudi v literarnih in družbenih razmerah, ki so bile precej drugačne kot na evropskem zahodu. Materialistični pogledi, ki so zavzeli znaten del njegove miselnosti, so se mu obrnili v izrazito sociološko in psihološko smer. Pomembno vlogo je imel pri tem vpliv ruskega realizma, še posebej Gogolja, Tolstoja in zlasti Turgenjeva. Iz iste smeri pa je nanj močno vplival tudi Celestin. Celestin je prišel iz idejnega območju ruske realistične kritike (Be-linski, Hcrcen, Cerniševski). V Našem obzorju je odločno nastopil proti tisti prozni tradiciji, ki je še vedno stregla »romantični zanimivosti pri- 2 O Kersnikovih pogledih na realizem prim.: Anton Ocvirk, Slovenska literatura in realizem, Naša sodobnost 1961, str. 577—589. 692—70S; o Celestinu glej monografijo Marje Boršnik, Fran Celestin. Ljubljana 1951, 326 struni. povedovanja in značajev«. Zavzel se je za realistično ter kritično prikazovanje sodobnega življenja, zlasti na podeželju. Pri tem je s posebnim poudarkom opozoril na celo vrsto težkih gospodarskih in socialnih problemov, ki so uničevali kmečko ljudstvo in-S. tem daleč največji del naroda. Celestinov program pa ni težil samo h kritičnemu opazovanju in prikazovanju socialne resničnosti. Ves je bil naravnan še k nekemu višjemu namenu in cilju. Po njegovem naj bi bil pisateljev glavni namen, prikazati slabe in dobre strani resničnosti tako, da bo v bralcih budil željo, naj »se odpravi, kar je slabega, in zameni z dobrim«. Svoje misli je podprl s primerom Loočeoih zapiskov, s^ katerimi je Furgenjev vzbudil živahno zanimanje za ruskega kmeta tlačana in razširil misel o odpravi tlačanstva. S Kersnikom in Celestinom je v slovenski književnosti 19. stoletja teorija realizma dosegla svoj vrh. Toda hkrati je prispela tudi že do prvih pojavov lastnega razkroja. V Celestinovem programu se notranja enotnost med estetsko in idejno funkcijo umetnosti, ki so jo zagovorniki klasičnega realizma ohranjali še v trdnem ravnovesju, dejansko že podre. Kljub temu, da pisec Našega obzorja mestoma še upošteva »obliko« in »estetični užitek«, v njegovem programu vendarle očitno zmaguje misel, da naj bo književnost »sredstvo« idejnega pouka in družbenega napredka. S tem v resnici pristaja na aktualistično tendenčno literaturo, ki je s teoretičnega vidika ne moremo več postaviti v meje pravega realizma. Celestin sain je svojo smer imenoval »idealni realizem« oziroma »realistični idealizem«. Pri Kersniku pa se je koncept klasičnega realizma razklenil na nekoliko drugačen način in v drugo smer. Njegovo sprejemanje realizma je po eni strani šlo znatno dlje ko Celestinovo. V svoji pisateljski praksi je namreč prikazal nekaj takih slik iz kmečkega sveta, kjer je človek že popolnoma nesuveren, scela uklenjen v brutalne zakone materialne resničnosti, samo še igra strahu in strasti v boju za goli obstanek ter posest. V eni izmed Kmetskih slik glavni »junak« zgodbe ni več človek, temveč uradni akt, zemljiška knjiga s svojim neizprosnim »ilitabulacij-skim« redom stvari, ki določa pogubno usodo celega rodu (V zemljiški knjigi, 1884.). Poleg tega Kersnik v svojo ustvarjalno metodo nekajkrat vnese že naturalistično dokumentacijski postopek in o njem celo programsko govori. Njegov estetski nazor se nikjer več ne zagradi pred stvarno življenjsko resničnostjo. Leta 1884 zapiše: »Veruj mi, dragi, tudi v pandektab (pravnem zakoniku) boš našel poezijo, če jo boš hotel; saj jo najdeš tudi v brezzobem polomljenem glavniku ali pa na umazani cunji, ki leži za hišo na smetišču.« Vendar se pri Kersniku s temi radikalno realističnimi tendencami družijo še neke druge, izrazito nasprotne težnje. Že na zaključku omenjene razprave o svetovni poeziji je kot trajno in bistveno lastnost literarne umetnosti označil njeno boleče občutje sveta, kakršen v resnici je, in zato opozoril na njeno večno težnjo v »sanje«, v »srebrni pajčolan idealizma«. (Tu je mimogrede potrebno omeniti Josipa Stritarja, ki je, oplajajoč se zlasti ob Rousseauju in Schopenhauer ju, že leta 1866 v eseju o Prešernu razvil svoje pojmovanje poezije iz teorije o večnem konfliktu med idealom in resničnostjo.) Tudi leta 1890 Kersnik svojo zamisel realizma dopolnjuje z dostavkom, naj zvesto prikazovanje resničnosti spremlja »hrepenenje po nečem nedoseženem«. To notranjo dvojnost prav tako odkrijemo tudi v njegovem lastnem pisateljskem delu. Izza objektivnega, na videz mnogokrat neprizadetega ali litotičnega prikazovanja čisto stvarnih in skrajno »prozaičnih« življenjskih dejstev, tiči zastrt, a vendar močan lirizem. ki je poln tragičnega občutja in brezizgledne tesnobe. Skratka, klasična koncepcija realizma se v Kersnikovi teoriji, ki nam jo pozorneje osvetli njegova praksa, že prične notranje cepiti v dva nasprotujoča si pola, ki dejansko odpirata pot dvem bodočim smerem književnosti: naturalizmu in novi romantiki. V osemdesetih letih in prvi polovici devetdesetih let nato v literarni kritiki lahko ugotovimo še celo vrsto pojavov, ki pričajo o resni krizi in razpadanju klasične teorije realizma. Tu naj opozorimo samo na dva, tri vidnejše primere tega procesa. V skladu s krizo liberalizma in z okrepitvijo klerikalnih tendenc v slovenskem kulturnopolitičnem življenju nastopi leta 1884 v »Slovencu« duhovnik Anton Mahnič z radikalnim napadom na realizem. Izhajajoč iz »očitnih in trdnih aksiomov« katoliškega dogmatizma, z nestrpno odločnostjo postavi literaturi eno samo merilo: »popolna lepota je Bog« in ...bodi oblika še tako vzorno izpeljana, ako ji ni vpodobljena vzvišena ideja, nikdar ne bo tak umotvor vreden tega imena...«. Kljub temu, da Mahnič svojo zamisel književnosti skuša opreti na nekatere postavke klasične estetike (Aristotel, Ramler-Batteux) in »zdravega realizma«, njegov koncept v resnici predstavlja zelo omejeno obliko idejnega utiliturizma, ki naj služi verski vzgoji ter utrjevanju cerkvene avtoritete. Estetske formulacije so bolj dodatek kot notranja vsebina njegove literarne ideologije. Proti naturalizmu in hkrati proti katoliškemu dogmatizmu je v prvi polovici devetdesetih let nastopil mladi filozof Ivan Bernik {Nekaj o lepem, »Vesna« 1894). Izhajajoč predvsem iz estetske šole J. F. Herbarta in R. Zimmermanna, postavi trditev, da je edini namen umetnosti lepota, ki je suverena in neodvisna od predmeta oziroma idejne vsebine leposlovnega dela. Skladno s Herbartom in Zimmermannom meni, da je lepota v obliki oziroma v strukturalnih razmerjih, ki so lepa takrat, kadar so pravilna, harmonična. Bernikov nastop je v danih okoliščinah klerikalnega pritiska na umetnost imel svoj posebni pomen, čeprav je bil hkrati tudi umik v estetski formalizem. Z vidika našega problema predstavlja eno izmed variant razpadanja teorije realizma, čeprav jc estetika, iz katere je izhajal, samo sebe imenovala »realistično«. Stritarjeva literarna teorija pa skozi dolga desetletja druge polovice 19. stoletja kaže neuravnovešeno nihanje med različnimi možnostmi, ki so tako ali drugače načenjale ter po svoje ukinjale realistični nazor. Pa naj je šlo pri tem za njegov kult avtonomne poezije (»visoka gospa«) ali za njegov prehod na didaktični koncept literature ali za obrambo formalističnih pogledov. Izraziti začetek novega obdobja pomeni nastop »moderne« v drugi polovici devetdesetih let. Med njene prve vidnejše programske manifestacije spada epilog, ki ga je napisal Ivan Cankar k svoji zbirki črtic Vinjete (1899). T njem beremo naslednje misli: »...Vdal sent se s tiho razkošnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, — moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštvu... Zunaj je zima in noč, ali v moji duši plava mehki pomladni vonj. S smehljajočimi očmi stopajo predme moje lepe mlade sanje...« Toda ta Cankarjev pogled navznoter in simbolistični pohod v novo, nadrealno resničnost dopolnjuje na koncu epiloga zelo bistven dodatek. Pisatelj sc' od svojih lirskih vinjet, ki so bile plod »tihega razkošja« njegove duše. že obrača k novi misli, k ideji »velikega teksta«: »Ali ta veliki tekst je strašen... Neprijetno je, če nima človek kruha, jaz vem to jako dobro... In že je obsenčil duh upornosti sestradane obraze in stiskajo se okrvavljene pesti; prišel bo čas, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore... Toda jaz za svojo osebo moram reči, da me vznemirja mnogo bolj to strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano morje po vsi naši mili domovini.« V teli programskih mislili se že nazorno pokažejo bistveni obrisi Cankarjevega literarnega koncepta. Koncepta, ki po eni strani predstavlja skrajno stopnjo v razkroju realistične in tudi naturalistične teorije 19. stoletja ter svobodno odločitev za subjektivno vizijo resničnosti; po drugi strani pa pomeni odločitev za »veliki tekst«, za kritično obravnavo objektivne družbene stvarnosti. Torej gre v resnici že za premik proti novi sintezi, ki se dogaja na višji razvojni ravni, kot jo je zmogel klasični realizem, na ravni nove idejne ter stilne formacije, ki je že onkraj realizma in jo slovenska literarna zgodovina označuje z izrazom ■»moderna«. Tudi v njej se je na poseben način uveljavila tista lastnost, ki je živela že v jedru slovenske variante klasicizma, romantike in realizma, namreč velika angažiranost ob ogroženi usodi slovenskega ljudstva. Zato je Cankarjev simbolizem obranil ntnogo realistične teže in se v znatni meri napolnil z revolucionarno družbeno kritiko. * Po tem zelo bežnem orisu najbolj splošne razvojne črte realističnih koncepcij v slovenski književnosti 19. stoletja se lahko z večjo orientacijsko gotovostjo ustavimo ob našem glavnem vprašanju: ob problemu nastanka in hkrati klasičnega jedra realistične teorije. Oboje nam razkrije pregled literarnokritičnega opusa Frana Levstika (1831—1887) oziroma estetsko teoretičnih izhodišč, iz katerih je izhajal.3 Vsako literarnoestetsko ideologijo lahko zanesljivo preverimo ob dveh temeljnih vprašanjih: 1. kakšen je njen pogled na poglavitne sestavine literarne umetnosti, bolj točno, katere konstitutivne elemente umotvora upošteva in kakšno hierarhično razmerje vzpostavlja med njimi; 2. kakšen je njen nazor o razmerju med pesniško resničnostjo in stvarno, objektivno resničnostjo. Vsak literarni nazor odgovarja seveda še na celo vrsto drugih pomembnih vprašanj, toda po navadi te opredelitve izhajajo že iz omenjenih dveh problemskih središč. 3 Od tu naprej predstavlja referat izbor in dopolnitev nekaterih tez iz obsežnejše razprave: Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove literarne kritike. Slovenska matica, Ljubljana 1%2. Zato tu opuščam obsežnejšo dokumentacijo. Kakšen je bil Levstikov nazor o sestavinah besedne umetnosti in njihovem razmerju? Že v njegovih zgodnjih razmišljanjih o procesu pesniškega ustvarjanja odkrijemo spoznanje, da je vir poezije v čustveni napetosti, ki pri pesniku sproži izpovedno ustvarjalni akt, v katerem najde 011 sam svojo notranjo pomiritev, nekakšno psihično katarzo. Skratka, pesem mu pomeni sproščen in sproščujoč izliv čustva. Občutek čustvene pristnosti oziroma doživljajske resničnosti mu je res postal eden izmed bistvenih kriterijev, s katerimi je vse življenje nepopustljivo presojal pesniško tvornost svojih sodobnikov. Levstik je zavestno nadaljeval Prešernovo svobodno, lirsko izpovedno zamisel pesniškega poklica in se često opiral nanjo. Vendar z neko bistveno razliko. Prešernovo načelo proste »srčne« izpovedi in pomiritve je sprejel, toda doumel ga je že drugače. Ce primerjamo Prešernove tovrstne izjave z Levstikovimi, vidimo, da je naš kritik inspiracijsko napetost in potešitev prenesel iz višjih duhovnih sfer v nižje, docela psihološke, čutno čustvene plasti človekovega doživljanja. Že v dijaških letih se je instinktivno približal pozitivistični misli, da pesniški navdih utegne imeti svoj najgloblji vzgib v fizioloških dejstvih ter procesih. Takih pogledov pri Prešernu seveda ni moč najti. Drugi bistveni element pesništva je Levstik odkrival v fantaziji. Toda te ni pojmoval kot neko v fantastiko stopnjevano doživljanje, temveč — podobno teoretiku nemškega realizma F. T. Vischerju — kot sposobnost, s katero pesnik opredmeti svoja čustvena stanja, jih prelije v čutno nazorne podobe. Abstraktni metaforiki se je upiral, enkrat celo pri Prešernu, ki ga je sicer v vsem, tudi v pogledu izrazne naravnosti, postavljal na prvo mesto med slovenskimi pesniki ter med njim in nemško romantiko leta 1881 potegnil ostro ločnico. Levstik je menil, da poleg čustva in fantazije mora v ustvarjalnem procesu sodelovati tudi razum. Razum kot umska dejavnost, ki v nekem smislu nadzira domišljijo pri njenem iskanju podob. Pa tudi «razum kot zavestno, dejavno in odgovorno idejno hotenje. Literarna dela je večkrat presojal z vidika njihove notranje logike in še češče razglabljal o idejni vrednosti leposlovnih proizvodov. Odmik od romantično intuitivne koncepcije pesniškega ustvarjanja, ki jo 11. pr. srečujemo še v zel« izraziti obliki pri Ivanu Macunu (1849) ali Davorinu Trstenjaku (1853) in deloma še pri Radoslavu Razlagu (1853) ter celo pri Janezu Trdini (1850), je dokaj nazoren. Kritikov pogled na jezik, kot nadaljnjo pomembno sestavino literarne umetnosti, je bil prav tako racionalističen, vsaj v prvem desetletju njegovih kritičnih prizadevanj. Kasneje je na tem področju podlegel hudo utopičnim, arhaističnim rekonstrukcijam. Vendar lahko skozi celotno štiridesetletje njegovih kritičnih nastopanj sledimo eni misli: jezik je le sredstvo, pripomoček ali »posoda« poezije, ne pa njen glavni namen. Kljub temu pa funkcije jezika le ni zapostavljal. Delo, ki je bilo v jezikovnem pogledu slabo, je zavrnil z vso odločnostjo, ne glede na idejno vsebino. Poleg naštetih štirih prvin je poudarjal še eno: namreč estetski moment. In to vselej na takem mestu in na tak način, da z vso upravičenostjo lahko trdimo, da je estetski element štel za poglavitni konstitutivni element pesniške umetnosti, za nekakšen conditio sine qua non poezije. Ob vprašanju, kakšni so bili njegovi estetski nazori, se bomo pomudili kasneje, sem sodi samo ugotovitev o mestu in vrednosti lepotnega principa v književnem delu. Seveda nam ves ta prikaz Levstikovega upoštevanja nekaterih bistvenih. čeprav še čisto elementarnih sestavin leposlovnega dela — slovenska literarna kritika se je v petdesetih in šestdesetih letih morala boriti za osnovna načela umetnosti in za svoj obstoj sploh — daje samo slutiti, v katero smer se je nagibal njegov literarni nazor. Bolj pomembno je vprašanje, kakšne medsebojne odnose je omenjenim sestavinam določil. v kakšno notranjo strukturo jih je povezal. Prvo, dokaj urejeno ter nazorno formulacijo zastavljenega problema srečamo leta 1855 v njegovem fragmentarnem uvoda h kritiki M. Valjav-čevili Pesmi. V tem ključnem tekstu njegove literarne estetike brez težav odkrijemo izrazito težnjo po notranjem sožitju, po integraciji vseli navedenih sestavin pesniške tvornosti. Menil je, da naj bo pesnikovo delo plod skladne in uravnovešene dejavnosti vseh bistvenih prvin: čustva, domišljije, razuma ter jezikovno izrazne (tudi muzikalne) zmogljivosti. Nobeni izmed njih ni dopustil docela neodvisne pravice do življenja. Postavljal jih je v razmerje medsebojne funkcionalne odvisnosti. V njegovi kasnejši kritični praksi, vse tja do srede osemdesetih let, srcčavamo mnoge sodbe, ki so pravilno razložljive samo tedaj, če upoštevamo to njegovo stališče. Enega izmed globljih razlogov, ki so v njegovi miselnosti pogajali tako integracijsko razmerje, je odkril sam. Potrebo razumskega posega II Slavistična revija |()j v ustvarjalni proces je namreč utemeljeval z mnenjem, da se ob docela nenadzirani dejavnosti fantazije pesniku lahko rode nejasne, izkrivljene podobe sveta, groteskne prikazni, ki motijo naravno doživljanje stvari in naše razumno dojemanje sveta. Iz njegovih postavk jasno sledi, da naj se pesnikovo doživljanje in prikazovanje stvari kljub svojevrstnosti ne bi odtrgalo od nekega splošnega, širšemu krogu ljudi še dostopnega načina doživljanja oziroma izražanja. Medtem ko ga je sprva najbolj zanimalo vprašanje, kako se porodi in kaj povzroči pesniška izpoved v njem samem, pa se od srede petdesetih let naprej nenehoma ukvarja z mislijo, kakšen je njen učinek navzven, na bralca, na publiko. Komunikativni princip je bil eden izmed bistvenih vzrokov, da se je odvračal od takih pojavov v poeziji, ki bi lahko privedli do odtujevanja, do alienacije med njo in publiko. Y tem pogledu je zelo značilna tudi njegova oznaka pesnika iz leta 1855. V pesniku ni odkrival tvorca, ki bi ustvarjal iz nekih višjih, nadnaravnih ali metafizičnih inspiracijskih pobud. kot si je te reči n. pr. razlagal še Macun. Poeta ni spravljal v zvezo z »bogom« ali z neskončnostjo, temveč ga je meril po normalnih ljudeh. Pesnik je bil zanj človek, ki je drugim enak, le da ima in mora imeti bolj razvito čustvovanje, močnejšo domišljijo, globlji razum ter večjo sposobnost jezikovne ponazoritve svojih doživetij. Preprosto, pesniškega genija je postavil med zemeljske ljudi. Realist Levstik si je prizadeval zasuti prepad med umetnostjo in občinstvom, med genijem in preprostim človekom, prepad, ki ga je včasih še tako boleče občutil romantik Prešeren. Za kritikov literarni nazor pa je še posebej značilno, kakšno razmerje je vzpostavil med estetskim in idejnim elementom poezije. Estetsko formalnim vprašanjem je v svojih kritičnih spisih posvetil dokaj pozornosti. Pogosto je načenjal probleme kompozicije, prozodije, verza, muzikalnosti itd., vendar je večkrat poudaril, da pesniška »tehnika« ali »izkust«, se pravi, izrazna iznajdljivost sama po sebi, še ni umetnost. Po drugi strani pa se prav tako ni zadovoljeval z literaturo, ki bi prinašala samo neke idejne vrednote, a bi docela omalovaževala estetski moment, Levstik je odklanjal obe skrajnosti, tako estetski formalizem kot neestetski utili-tarizein. Pesniške lepote ni pojmoval kot zgolj ugodje nad oblikami, temveč kot notranjo enotnost duhovne in oblikovne lepote, idvjnosli ter forme. Estetski moment je. kot rečeno, štel za glavni konstitutivni del leposlovne umetnosti, toda pojmoval ga je izrazito vsebinsko, ne formalistično. Pozorna analiza idejno vsebinskih sestavin, ki jih je vključil v estetsko substanco poezije že leta 1855 in jih v kasnejši kritični praksi večkrat potrdil, nas privede do spoznanja, da je imel v mislih določen kompleks pomembnih in čisto človeških vrednot etične, intelektualne in deloma vitalistične narave. Prevzet je bil nad enimi in drugimi, a med njimi ni predpostavljal nikakršne obvezne hierarhije. Zato sta mu bila umetniško pomembna tako Rihard 111. kot »očitni tolovaj« velikih intelektualnih zmožnosti, pa tudi drugi liki, da so le imeli kakršnokoli pomembno človeško lastnost, namreč lastnost, ki človeško bitje dviga nad žival. Skratka, njegov globlji estetsko-idejni vidik ni bil niti samo moralističen niti zgolj intelektualističen ali vitalističen, temveč široko humanističen. Če te Levstikove poglede presojamo z vidika takratne stvarne zgodovinske situacije, vidimo, da je svoj estetsko idejni koncept zgradil tako. da se je na eni strani lahko z estetskimi razlogi uprl nasilju klerikalnega utilitarizma nad sodobno slovensko književnostjo, po drugi strani pa je vendarle branil humanistično idejno jedro, ki je književnosti zagotavljalo pozitivno poslanstvo med p^ebujajočiin se ljudstvom. In temu zgodovinskemu procesu je v bistvu služila celotna, ne samo literarna osebnost Frana Levstika. Ravno zaradi te svoje politične in demokratične zavzetosti je v lastni ustvarjalni praksi večkrat celo zapustil teoretične postavke o notranji zlitosti ideje s podobo ter se predal trenutnim potrebam časa, tendenčneinu aktualizmu, čeprav jc bila ta smer v nasprotju z njegovo trajnejšo literarno estetiko. * Medtem ko nam pregled Levstikovih misli o konstitutivnih elementih leposlovne umetnosti in njihovem medsebojnem razmerju samo posredno odkriva realistično smer njegove kritike, pa nam njegovi nazori o drugem poglavitnem vprašanju, o razmerju med pesniško resničnostjo in stvarno resničnostjo odpirajo bistvo problema. Že v mladostnih razmišljanjih o pesništvu se jc večkrat ustavljal ob problemu resničnosti v poeziji. Le du je imel tedaj opraviti skorajda samo z liriko in je vprašanje zastavljal v njej primerni obliki. Ce je hotel soditi o resničnosti v liriki, jc ni mogel meriti zrdoločenimi dejstvi iz objektivne stvarnosti, temveč jo je presojal samo z vtisi, ki so ga prepričali, da je izpoved izraz resničnega ali potvorjenega doživetja. Nastopal jc z merilom resničnosti, toda subjektivne resničnosti. Subjek- ti 163 tivno resnično pa je seveda lahko vse. 1 oda pri Levstiku je ta subjek-tivizem imel znatno objektivno vrednost, ker je izhajal iz močno ne-izjemnih, naravnih in splošnočloveških percepcij življenja. Kmalu pa je segel preko ugotavljanj psihološkega razmerja med resnico pesnikovega notranjega doživetja in izpovedjo. Začel je zavestno iskati tudi opredelitve, kakšno naj bo razmerje med strukturo poezije in stvarnostjo resničnega sveta. Njegove razrešitve vprašanja so bile sprva, v letih 1848—1853, še izrazito neuravnovešene. Nagibale so se zdaj v realistično, drugič spet v idealizirajočo smer. Njegova lirika nam kaže, da mu je proces zbliževanja z življenjsko stvarnostjo v sami pesniški praksi potekal organsko in brez večjih motenj, medtem ko so se mu v kritični zavesti vse tja do leta 1853 spopadali še nasprotujoči si pogledi na odnose med poezijo in stvarnostjo. Toda kmalu je odkril posebnost svoje pesniške poti in spoznal resnično naravo tistega pesniškega sveta, ki mu je najbolj ustrezal ter sproščal njegove inspiracijske zmogljivosti. Zavestno se je poslovil od »samotnih krajev« in »strašnega raja« nadzemeljske pesniške lepote, kamor je hrepenel še v svoji zgodnji poeziji. Obrnil je hrbet vzvišeni poeziji izbrancev in zvest samemu sebi odprl srce preprosti domači zemlji ter njenim ljudem in stvarem. Svoje lirike ni več imenoval »Poezije« — kakor leta 1846 Prešeren — temveč samo »Pesmi« (1854). Njene snovi, motive in izraz je programsko zasidral v domače kmečko, docela neolinipijsko okolje. Njegova miljejska opredelitev lastne lirike je pomenila znaten korak k realizmu. Značilno je, tla je ravno pesmi z izrazito miljejskim obeležjem vkomponiral v središče svoje pesniške zbirke iz leta 1854. Vendar je bil še daleč od tega, da bi načelno pristal na deskriptivno metodo ustvarjanja, čeprav ji je v kasnejših letih sam večkrat podlegel. V njem je namreč trdno živelo prepričanje, da empirične oblike stvari še ne ustrezajo estetskim. Do obeh principov — objektivnega posnemanju in subjektivnega preobražanja — se je prvič uravnovešeno opredelil leta 1855 in na tem svojem stališču vztrajal bolj ali niaVij dosledno vse življenje. Levstikovo izhodiščno mnenje je bilo, da umetnost ni kopija resničnosti, temveč nje preobrazba. „Temeljni oblikovno estetski princip, po katerem naj bi pesnik ravnal, da bi iz realnosti ustvaril lepoto, je po njegovem še vedno princi]) skladnosti in enotnosti delov v organsko urejeni celoti. I a težn ja k preobrazbi oziroma idealizaciji stvarnosti pa je bila samo en del njegove estetike. Če je, kot smo prej omenili, unict- nosti določil neke obveznosti do objektivnega, splošnočloveškega načina doživljanja, ji je moral določiti tudi neko obvezno razmerje do objektivne stvarnosti same. Torej je moral pesnikovo preobrazbo oziroma idealizacijô nekje omejiti. In res jo je omejil. Pesnik naj bi, po njegovem, sicer ustvaril lepoto, ki je v resničnosti sami ni, toda pri tem se ne bi smel predati zgolj abstraktno urejajočim nagibom, temveč naj bi upošteval tudi dejansko naravo resničnih stvari samih. Tako je načelo idealizacije strogo omejil z načelom objektivne naravnosti. »Umetnost«, piše leta 1859. »ne more dati tega, kar natura ni dala.« Га trditev je bila seveda samo del njegove miselnosti in dopolnjeval jo je z mnenjem, da tudi »resnica sama na sebi. gola. ni poetična; to je le, kadar jo pokriva lepo zagrinjalo« (1878). Njegovo nastopanje proti deskriptivni metodi je bilo čisto logična posledica omenjenih nazorov o besedni umetnosti. In prav tako njegov nastop proti naturalizmu oziroma »hiper-realizmu« leta 1880. Skratka, poezija je bila zanj umetnost, združena s prirodnostjo« (1881). Levstik si je torej tudi v odnosih med dejansko in pesniško resničnostjo prizadeval vzpostaviti izrazito skladno, integrirano razmerje. Težil je po sintezi estetske in objektivne podobe stvarnosti, po zlitju idealnega z naravnim, subjektivnega z objektivnim, izraza z odrazom. Ta načelna in seveda dokaj splošna razmejitev med umetnostjo in resničnostjo je dobila nazorno in otipljivo podobo v teoriji karakterja, ki predstavlja problemsko središče Levstikove kritične zavesti pa tudi kritične prakse. V programskem Popotovanju iz Litije do Čateža (1858) je poudaril: »Prvo je značaj in znanje človeškega srca...« V nadaljnjih kritikah se je res z veliko pozornostjo ustavljal ob analizah nastopajočih oseb in njihovih dejanj. Zakaj je toliko kritičnih energij posvetil prav tem vprašanjem? Ena izmed najvidnejših značilnosti njegove literarne miselnosti je bil namreč izrazito antropocentričen pogled na ustroj književnega dela. Lstctska načela je meril po človeku in človeka postavil tudi za poglavitni predmet literature sploh. Vse ostalo, živo in neživo naravo je potisnil v ozadje kol nekaj, kar v umotvoru ne more imeti samostojne, od človeka neodvisne funkcije. Zatrjeval je: »Poet išče le dušnega življenja, torej mu more le človek in sam človek pravi predmet biti, vse drugo mu je le v to rabo, da človeka krasi.« Tako leta 1855. In podobno v Popotovanju : »Mislil bi. da je vsakemu umetniku človek prva reč, vse drugo ima (oliko veljave, kolikor je dobi po njem.« Človekovo duševnost je postavil za glavno izhodišče, duliovno lepoto za bistveni smisel književnosti, le duhovne vsebine pa ni jemal metafizično, temveč psihološko in moralno. Tako so mu postali karakterji osrednji nosilci estetsko idejne vrednosti pripovednega ali dramskega dela. Če iz mnogih poraztresenih sodb o značajih rekonstruiramo njegovo teorijo karakterja, pridemo do zaključka, da ne predstavlja nič drugega kot dosledno aplikacijo njegovih splošnih literarnoestetskili načel na posebno, psihološko področje književnega dela. Izključeval je možnost, da bi pesnik ali pisatelj psihološko stvarnost kopiral v vsej njeni nepregledni resničnosti. V svojo zamisel karakterja je dosledno prenesel prej navedena načela idealizacije. In sicer v dveh smereh: v duhovno ter v psihološko. Književnost naj bi prikazovala (poleg stranskih oseb) usode ljudi, katerih duhovna fiziognomija je človeško pomembna, pomembna v moralnem ali intelektualnem ali vitalističnem smislu. Poleg tega naj bi bile lastnosti značajev — ne glede na to, ali so dobre ali slabe, in take vselej so — druga drugi primerne, ustrezajoče si, skladne, v svoji celoti enotne. Lep karakter je po njegovem torej tisti, ki je poleg svoje človeške pomembnosti psihološko enoten, sam sebi zvest pri vsakem dejanju in vsaki situaciji. Nedvomno je tu šlo za prenos ideali-zacijskega načela skladnosti in enotnosti v psihološko strukturo oseb. I oda tudi tu je princip idealizacije omejil z načelom objektivne naravnosti. Menil je. naj se pisatelj v prikazovanju oseb izogne črno-bele tipizacije in naj ne gre čez meje naravnega in verjetnega, I o dvoje pa jim zagotovi tako, da jili pusti delovati samo v mejah razumne motiviranosti. Kavzalni neksus je postal temeljna metoda Levstikove psihološke kritike. Ostane vprašanje, kaj je sploh mislil z izrazom karakter. Njegova kritična praksa kaže, da je imel pred očmi kompleks človekovih emocionalnih. intelektualnih, moralnih in bioloških lastnosti, ki kot celota delujejo na določeni način. Pozornejša preiskava te Levstikove tipizacije pa pokaže, tla je v svoji zamisli karakterja izključeval tako abstraktni tip kot docela slučajni individuum. Pisatelj naj bi v osebah prikazoval tisto, kar je v njih bistveno in v nekem smislu splošno, a tako, da se ne bi oddaljil od žive, individualne plastike. V« mislih je imel individuum, razširjen v splošnost, zato govori o »individualnem načinuс Ipodčrtal B. P.) ravnanja oseb. Če pa hoče uinetjDik ustvarjati take ljudi, ki so enkratni, a hkrati ravnajo po neki splošno verjetni kavzaliteti duševnega življenja, mora. tako meni Levstik, najprej sam dobro poznati »vsako gubo« človeške »duše«. S tem je dejansko pristal na eno izmed glavnih postavk realistične kritike, ki se glasi: umetnost je kljub njeni posebni resničnosti treba preverjati tudi z merili življenjske empirije. K izkustvenemu preverjanju psihološke podobe oseb pa je kazala še ena kritikova postavka: duševnost oseb naj se kaže v akciji, v dejanjih in ravnanjih, ob njihovem realnem stiku s svetom ter ljudmi. Zato ima Levstik še vedno v mislih dramatično zgodbo, ki človekovo notranjo resnico spreminja v otipljivo, realno usodo. Take zahteve so že same po sebi zavračale možnost neomejenega psihologiziranja, tako deskriptivnega kot intuitivnega prodiranja v zapletene labirinte človekovega notranjega sveta. Kljub izredno dosledni zahtevi, naj bo v središču pisateljeve pozornosti človek, pa je Levstik v resnici tudi temu nazoru postavil neke meje. Od slovenske literature je namreč želel, naj prestopi prostor dotlej že močno uveljavljene lirike, ki je po njegovem svet prikazovala le bolj »v koséh«, in naj dâ »veliko delo« na področju proze, skratka, celovitejšo sliko življenja. Zakaj pisateljevo »delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino zidanemu«. Torej bi morala biti tudi podoba človeka v tesni zvezi s podobo časa in prostora. Ta misel se je močno uveljavila n. pr. v kritiki prvega slovenskega romana, Jurčičevega Desetega brata leta 1868. V njej je kritik pogrešal resnično socialno tipiko kmečkih oseb. * laka bi bila v bistvenih črtah Levstikova literarnoestetska koncepcija. Seveda šele tedaj, ko jo notranje uskladimo in smiselno rekonstruiramo iz mnogih posameznih sodb, s katerimi je v javnosti ali zasebno spremljal pojave slovenske književnosti od začetka petdesetih pa tja do srede osemdesetih let. Če njegovo teorijo presojamo iz stvarne zgodovinske danosti, vidimo, da je izključevala iako romantični subjekt i vizem kot deskriptivni realizem, pa tudi tendenčni aktualizem, ki ne bi upoštevul določenih estetskih nujnosti. In isto velja za pasivno posnemanje folklorne poezije ali proze, ne glede na to, da je leta 1858 slovenskim pripovednikom še priporočal nekatere molive ljudskega izročila. Pri tem namreč ni odstopil od svojih idejnoestetskih principov oblikovanja. Za najbolj splošno usmerjenost Levstikove literarne estetike — čeprav je v ustvarjalni praksi sam večkrat zapustil njena načela — bi ustrezal izraz klasični т^дИтрш To pa zato, ker je bila njegova zamisel realizma taka, da nobeni posamezni sestavini umetniškega ustvarjanja ni dopuščala popolne osamosvojitve. Niti sâmo čustvo niti sama domišljija ali misel mu niso mogli predstavljati edine vsebine umotvora. Prav tako mu tudi oblika ali katerakoli njena izrazna prvina, 11. pr. muzikalnost ali besedna figurativnost sama po sebi ni pomenila smisla poezije. Enako uravnovešen je bil njegov odnos do snovi. Predmet prikazovanja mu ni mogla biti niti samo narava niti zgolj družba, pa tudi človek ne. ki bi živel docela izven njiju. Končno tudi človeka ni obravnaval samo kot zunanje, fizično bitje, a prav tako ne kot zgolj notranji, psihični pojav, temveč ga je vezal na tipičnost časa in prostora. Skratka, uprl se je vsakemu okrnjenemu vidiku oziroma »omejenemu izrazu« (F. T. Vischer) literarne umetnosti. Gre za kompleks postavk, ki so bile značilne za tisto obdobje realistične literarne miselnosti, ko je kljttb zelo niansiranim in v marsičem različnim koncepcijam prevladovalo mnenje, da naj bo umetnina bolj ali manj skladen ter enoten organizem vseh bistvenih elementov ustvarjanja. In da naj bo izraz neokrnjene, celotne osebnosti ustvarjalca, ki se kljub svoji posebni naravi še ni odtrgal od objektivne stvarnosti ter njene pregledne tipičnosti. Kakor hitro pa so realisti svojo literarno prakso ali estetiko začeli poglabljati v eno samo smer in težiti po njeni osamosvojitvi oziroma absolutizaciji, lahko govorimo o razkrajanju klasičnega realizma, ki je laliko šlo v različne smeri: v aktualistično tendenčno, v naturalistično deskriptivno, v psihološko, impresionistično ali formalistično smer. Prav preko takih zastranitev od celovitega pogleda na življenje in suvereno kritičnega dojemanja stvari s celotno osebnostjo so se ustvarjalna izhodišča začela premikati v golo zunanjo opisnost ali v subjektivne prostore pesnikove duševnosti. Proces razkroja oziroma notranje dezintegracije klasične teorije realizma smo prav iz teh izhodišč nakazali v uvodnem poglavju. Čeprav je sociološko etiketiranje umetniških nazorov včasih težko in prcčesto pragmatično početje, se nam pri estetiki klasičnega realizma ponujajo določena znamenja, ki so bila otipljiv izraz družbene danosti. Ne glede na izjeme in mnogotere razlike je tako ali podobno pojmovanje umetnosti ustrezalo glasnikom listih družbenih sil. ki so stale tik pred svojo zgodovinsko afirmacijo ali sredi nje. Torej tistemu stanju človekove biti in zavesti, ko sta na stopnji konkretnega uveljavljanja svojih teženj ter idealov, njihovega uresničevanja v objektivni stvarnosti. In to na tisti stopnji uresničevanja, ki še ni tako daleč, da bi se znašlo pred nerazrešljivimi protislovji. Šele te so človeka gnale v skrajne situacije: v nepremagljiv notranji dvom, v tesnobo osamljenosti, v beg iz resničnosti, v anarhično revolto ali v razosebljeno podreditev stvarnosti. Življenjska stvarnost se jim ni kazala kot vedno nova, tuja in grozljiva uganka, temveč kot nekaj razumnega in kljub vsem svojim protislovjem ali slabostim popravljivega. Človek v njej ni bil nejasno nevaren ne drugim ne samemu sebi. Prevladovala je vera v spoznavnost vzrokov, posledic ter smisla človekove kritike in akcije. Temu življenjskemu občutju je tudi v literarni teoriji ustrezal jasen, močan, dosleden in dejavni človeški tip. čigar tragedija je imela svoj smisel, kot ga je imela Levstikova, čeprav se je končala v duševni omračenosti. Misleci in glasniki tovrstnih družbenih situacij 19. stoletja so svoje misli, čustva in želje prilagajali dani resničnosti in to resničnost hkrati aktivno spreminjali. Med posameznikom in družbo, med čustvom in mislijo, med mislijo in dejanjem, med idealom in resničnostjo pa tudi med lepoto in dobroto kljub vsem disonancam še ni bilo prave odtujitve, temveč zavestno, dejavno, v dialektičnem smislu harmonično razmerje. Estetika tukili ljudi je nosila, čeprav na različnih stopnjah družbene, idejne in umetniške razvitosti, podoben red stvari. Zanjo so morda najbolj značilne ravno težnje po notranji integraciji vseh bistvenih strukturnih elementov besedne umetnosti. Težnje, ki se tako izrazito pokažejo pri analizi idejno estetskih izhodišč Levstikove literarne kritike. Njegovi kritični fiziognomiji so udarila odločilno znamenje mladostna leta 1848 - 1855. Estetski nazori, pridobljeni v tem času z razmeroma prizadevnim teoretičnim študijem, se mu kasneje niso več bistveno spreminjali, temveč kvečjemu dopolnjevali. Njihova izhodišča je treba iskati v družbenih okoliščinah marčne revolucije. Prav te okoliščine so povzročile vrsto pojavov, ki so značilni za prej omenjeni tip človekovega razmerja do sveta. Kljub temu, da so bili demokratični plodovi revolucije že po dveh letih, z nastopom Bachovega absolutizma, nasilno zatrti — in morda prav zato — in da so prišla na dan mnoga grozeča znamenja notranjih političnih ter socialnih trenj, se je vendarle okrepila vera v dejansko uresničitev meščanskih idealov narodne ter osebne svobode. Posebno med mladim rodom, ki je v petdesetih letih stal pred nalogo, da v bližnji bodočnosti nastopi s stvarnim političnim delom. Vidnejši del te slovenske mladine se je v svojem življenjskem in literarnem okusu zavestno odvračal od romantične razklanosti med absolutnimi in realnimi vrednotami ter se odmikal od depresivnih posledic tovrstne razklanosti: od pesimizma, elegizma, sentimentalizma, »bolnih počutkov« in podobnih stanj (R. Razlag. D. Dežman, J. Trdina, Levstik). Dobivala je izrazitejši smisel za stvarnost, za trezno kritiko in preobrazbo resničnosti. Tudi prvi pomembnejši pesnik in estet tega rodu. Levstik, je bil človek bojevite, objektivno dejavne narave, mislec, ki so mu bile. kot je zapisal sam, tuje vse »daljne, strme visočine« kakor tudi »temnih brezen globočine«. Razumljivo je, da niti v svojem takratnem življenju niti v nazorih o umetnosti ni mogel pretrgati vezi med lastno osebnostjo in družbo, med lepim in dobrim, med idealom in stvarnostjo, med umetnostjo in resničnostjo. Integracijske tendence so v njegovi estetski zavesti lahko dolga desetletja vztrajale zato, ker sta bili njegova družbenopolitična zavest in vera v življenje povezani z ljudsko, demokratično smerjo zgodovinskega razvoja. S smerjo, ki se ni korumpirala in pokazala v luči absurda, kot so se pokazale druge smeri meščanske miselnosti in politike že kmalu po marčni revoluciji, izrazito pa v sedemdesetih letih, ki so odločno spodmaknila tla integracijski zavesti in tudi Levstika samega privedle v hude notranje krize. Vendar je vztrajal v odporu proti vsem oblikam človekove in umetniške dezintegracije ne glede na to, da jih je stvarnost vse bolj podpirala. * Levstikov estetski koncept pa seveda ni bil pogojen samo po njegovi splošni idejni usmerjenosti, temveč tudi po določeni literarjioteoretični šoli. Že na prvi pogled je jasno, da pri tem ne gre za neke izvirne, docela nove poglede na vprašanja literarne umetnosti. Pozornejši študij geneze Levstikovih estetskih postavk nas privede do zaključka, da so se mu pogledi oblikovali ob avtorjih klasične literarne estetike. Že njegova srednješolska izobrazba je bila izrazito klasična in je temeljila na razmeroma urejenem spoznanju Aristotelovih in Horacovih nazorov o pesniški umetnosti ter podaljškov njunih pogledov v sodobni čas. Po zaključku šolske vzgoje je mladi Levstik vneto segel po Lessingovih kritičnih spisih in jih temeljito preštudiral.4 Pri Lessingu je naletel na take estetske nazore, ki niso izključevali njegovih lastnih kritičnih hotenj, temveč so jih v marsičem podpirali in celo osveščali. V njem je srečal misleca, ki je z dosledno logiko, ostro dialektiko ter sugestivno besedo branil notranjo skladnost vseh bistvenih vrednot leposlovne umetnosti. Pozorna primerjava obeh avtorjev nas pripelje do spoznanja, da se je jedro Levstikove estetske kritike oblikovalo ravno ob nemškem kritiku. Pa naj gre za vprašanje konstitutivnih elementov poezije in njihovega notranjega razmerja ali za razmerje med umetnostjo in resničnostjo ali za teorijo karakterja. Posamezne genetične vezi kažejo seveda šc k drugim avtorjem: k Ramler-Batteuxu, Je^nu Paulu, Goetheju, Schillerju, Börneju, deloma k Wienbargu, Herbartu in Zimmer-niaiinu, medtem ko je ruske teoretike realizma začel spoznavati šele v sedemdesetih letih in še to bolj posredno, zlasti preko Celestina. Vendar so bili vsi ti vplivi bolj obrobni v primeri z Lessingovim. Našteli bi lahko pravo množico konkretnih,vezi med njima. Tu naj omenim samo dejstvo, da je bila Ilamburška dramaturgija (1767—1769) prva in glavna šola Levstikove karakterološke, realistično psihološke kritike. V Dramaturgi j i se je namreč Lessingov spontani realizem najbolj sprostil klasicističnega »antikiziranja«, posebno pri analizah odrskih mojstrovin realističnega igralca Ekhofa, ki mu je bil nekakšen gledališki Laokoon. Ameriški literarni teoretik IL Wellek je ugotovil, da je Lessing postavil temelje psihološkemu realizmu v literarni kritiki 19. stoletja.5 To velja nedvomno tudi za slovensko realistično kritiko, ki je prav pod Lessingovim vplivom najprej zaživela na področju psihološke karakterologije. Levstikova navezanost na avtorja Laokoonta (1766) in Dramaturgije pa ni bila zgolj ozko literarna. V njem je spoznal bojevitega in skrajno poštenega nacionalnega reformatorja, ki je nemško književnost osvobodil tuje duhovne nadoblasti, radikalno obračunal z domačim književnim diletuntizmom in z globoko moralnimi razlogi utemeljil obrambo ostre kritike, čemur je tudi Levstik posvetil velik del svojih moči. V Lessingu je srečal humanista, ki je priznaval enakovrednost narodov. In misleca, ki je človekov etos osvobodil konfesije. Povrhu vsega ga je 4 Na nekatere posamezne vezi med Lessingom in Levstikom je slovenska literarna zgodovina že opozorila. Prim.: Josip Vidmar, Franceta Levstika literarna kritika. Ljubljanski Zvon 1931; Anton Slodnjak. Frana Levstika zbrano delo V—VI. 1933—1935; VI—VII, 1956—1958; Anton Ocvirk, Levstikov duševni obraz, Levstikov zbornik, Ljubljana 1933. 5 R. Wellek, A history of modern criticism 1750—1950, I, London 1955, 175. Levstik štel za Slovana, kar takrat ni bilo brez pomena. Skratka, med obema osebnostima in tudi dobama je obstajala cela vrsta podobnih psiholoških, idejnih in družbenih teženj, ki so ustvarile posebne afini-tetne pogoje, zaradi katerih je Levstik sprva instinktivno, nato pa čisto zavestno iskal opore pri Lessingu. Vendar bi morali Levstikovo kritiko obsoditi za zgodovinski ana-hronizem, če bi Lessingu sledil docela zvesto in mehanično. Tega ni storil. V pogledih na proces pesniškega ustvarjanja pa tudi v teoriji karakterja se je pomaknil bliže k biološkemu in sociološkemu deter-minizmu. Tudi pri vsebinski in izrazni demokratizaciji književnosti je šel znatno dlje. Poleg tega je občutno okrnil Lessingov apolinični estetski ideal, kakršnega je postavil v Laokoontu, in težil po estetsko svobodnejših učinkih. Ravno tako je razmajal ekskluzivnost učiteljevega moralnega kriterija. In kar je najbolj značilno: nikjer ni upošteval metafizičnih filozofskih izhodišč, s katerimi je nemški kritik utemeljeval včasih svoje estetske principe, trdeč, da je umetnina mikrokozmos, v katerem morajo vladati isti zakoni kot v makrokozmosu, n. pr. zakon harmonije, razumnega moralnega reda, kavzalitete itd. Takih spekula-tivnih dedukcij pri Levstiku seveda ni, vse je izvajal iz človeka in življenja samega, ne iz kake kozmične imanence. V vseh naštetih primerih mu je liberalizacija Lessingove koncepcije odpirala nove možnosti k zbližanju literature in stvarnosti, k zbližan ju na ravni tiste stilne formacije, ki jo imenujemo realizem. Toda ti odmiki in razhajanja ne spremene osnovnega dejstva, da je Levstikova pot v teorijo realizma vodila preko klasične literarne estetike, bolj točno, preko Lessinga. * Nastajanje teorije realizma na osnovah starejše klasične estetike seveda ni pojav, ki bi bil značilen samo za slovensko književnost. Opozorimo na nekaj primerov iz nemške književne teorije in estetike. ki sta bili še najlaže dostopni našemu prvemu prograinutiku realizma. Jean Paulovo delo Vorschule der Aesthetik (IK()4). ki ga je Levstik poznal, je predstavljalo primer literarne estetike, ki je bila polna notranjih protislovij. Če Iii Paulove posamezne trditve jemali izolirano, bi lahko v njegovem delu našli obrambo izrazito romantične, a prav tako tudi klasicistične in realistične literarne smeri. 7. vidika celote pa vendar ni moč prezreti neke osnovne težnje, ki se bolj ali manj jasno prebija skozi protislovja zanesenih formulacij. Га poglavitna ost Ricli-terjeve umetnostne miselnosti je bila naperjena proti nemški romantiki, predvsem proti njenim pohodom v neskončno in neznano, proti njeni abstraktnosti ter zanikanju čutnega, stvarnega sveia. Vorschule der Aesthetik je načelno branila princip plastične umetnosti. Romantike je Jean Paul imenoval pesniške »nihiliste«. Po drugi strani pa se je prav tako uprl »materialistom« ali »hlapčevskim popisovalcem resničnosti«. 1 oda za plastično prikazovanje življenja je bil tako zavzet, da so mu bili »materialisti« še vedno ljubši kot megleni romantiki Novali-sove vrste, ki so slikali »eter v etru z etrom«. »Niliilistom manjka snovi,« je menil, »materialistom oživljene snovi, skratka, oboji se srečujejo v nepoeziji.« Kljub temu, da je od časa do časa sam pristal na romantičnih tleh metafizične špekulacije, je vendarle njegov koncept pomenil močno korekturo romantike, korekturo v smeri objektivne življenjske plastike. To svoje hotenje pa je izvajal s pomočjo zahteve po klasičnem ravnovesju med subjektivnim in objektivnim oblikovalnim principom. Zatekel se je na točko teoretičnega »ekvilibriranja med zunanjim in notranjim svetom«. Povrnil se je k načelom skladnosti in enotnosti, položil na vrelce nemške romantične fantastike »termometer razuma« in se odločil za tako strukturo umetnine, v kateri bo spet uveljavljena »harmonična sredina vseh sil in položajev«. In dejstvo je, da ,se je pri teh svojih hotenjih večkrat ozrl nazaj na Lessinga in pri njem poiskal opore. Klasično načelo skladnosti in ravnovesja se je izredno močno uveljavilo tudi pri predstavnikih formalistične smeri nemške poroman-tične estetike, n. pr. pri Herbartu in Zimmerniannu (1858, 1865). Le da se je tu omejilo samo na ožje področje zunanjih in notranjih kompozicijskih proporcev v strukturi umetnine. Seveda je ta formalistična ekskluzivnost, ki je zanikala vsakršen pomen vsebinskih sestavin umetnosti. po drugi strani pomenila nedvoumen razkroj klasičnih pogledov. Filozofsko spekulativni kakor tudi formalistični smeri se je že v tridesetih letih odločno uprl vodilni teoretik Mlade Nemčije L. Wienbarg s svojim delom Aesthetische Feldzüge (1834). Prizanesel je edinole Jeanu Paulu. Prizadeval si je dokončno podreti zid med lepoto in resničnostjo, med umetnostjo in stvarnostjo, pa tudi med estetiko in politiko. Sodobnost je razumel kot prehodno dobo, polno disonnnc, nemira, raztrgunosti in dvomov, kot čas, ki nima enotnega svetovnega nazora in zato tudi ne enotne, normativne presoje lepega. Kdor bi hotel ustvariti enoten estetski kodeks, bi po njegovem moral prej ustvariti novo religijo, novo moralo, novo umetnost in novo družbo. Schillerjevo tezo o estetski vzgoji je postavil na glavo in zapisal, da mora iti moralna, politična in socialna preobrazba pred estetsko. In tej stvarni preobrazbi naj služi umetnost s svojo teorijo vred. Toda njegova vera v liberalno demokratično preobrazbo družbe in človeka, v poravnavo nasprotij med stanovi pa tudi med fizičnim in duhovnim delom, vera v vsesplošno dezalienacijo ga je po drugi strani privedla do tega. da je svojo aktualistično estetiko protesta dopolnjeval z globoko vero v harmonični estetski ideal. Grška ureditev družbe in uravnovešenost antičnega človeka sta mu bili globlji življenjski vzor, antična lepota vzor umetnosti, skladnost in enotnost vzor stila. Zato se je upiral deskripciji in na tihem tudi aktualistično tendenčni književnosti, čeprav jo je za sodobnost sam propagiral. Verjel je, da bo nad pepelom njegovega rodu vstala nova klasika, da pride čas, ko »resnično ne bo več prostaško, idealnemu sovražno in nasprotno«. Tako je njegovo dionizično revolto dopolnjevala globoko apolinična vera v razumno ureditev sveta. In ni naključje, da se je tudi Wienbarg tu in tam oprl na Lessingove estetske postavke. Omeniti kaže še predstavnika mladoheglovske estetike realizma F. T. Vischerja, ki mu je Lukâcs nadel ime »zmernega realista«. Vischer je bil razmeroma popularen teoretik realizma, znan tudi izven meja. zlasti med Rusi. Sistem Vischerjeve izredno obsežne estetike (1846—57) je bil naravnan predvsem proti brezsnovnemu idealizmu nemške romantike, ki je umetnost odtujila objektivnemu svetu. Toda, kakor je Vischer romantičnemu subjektivizinu postavljal za korektiv resničnost samo, tako je tudi opisnim realistom postavljal domišljijo in čustvo za korektiv njihove hladne objektivitete. Umetnost 11111 je bila spoj enega in drugega, bila mu je »subjektivno objektivna lepota«. Enako, čeprav nekoliko bolj prizanesljivo, je obsodil tendenčno literaturo. In nič manj odklonilen ni liil njegov odnos do tistih »ledenih cvetov« poezije, ki niso bili nič drugega kot izraz formalistične virtuoznosti. Priznaval je, da je lepota umetnine v njeni formi, toda hkrati je trdil, da je oblika rezultat vsebine, je ideja, ki je prešla v formo. Vischer je zavrnil vse ekstremne pojave sodobne literature in se uprl vsem njenim »omejenim izrazom«. Njegova prizadevanja so težila k regeneraciji moderne literature, k regeneraciji v smislu ponovne klasične integracije njenih razhajajočih se vrednot in sestavin. Toda bil je učenec Heglovega zgodovinskega pojmovanja stilov, zato se seveda ni zavzemal za mehanično posnemanje starega klasičnega stila, temveč za prilagoditev temeljnih klasičnili principov sodobni razvojni stopnji umetniškega doživljanja ter izražanja. Zavzemal se je za tako imenovano »svobodno prilastitev resnično klasičnega«, ki po njegovem v vseh časih ohranja svojo urejajočo vrednost. Kako je Vischel- poskusil aktualizirati načela klasične estetike? Njegova splošna težnja je bila: »klasično pojmovani moderni stil«. In ker je pod »modernostjo« razumel tri literarne smeri, romantično, aktualistično tendenčno in deskriptivno realistično oziroma »naturalistično«, je naštel tri rešitve. Nakazal je tri tipe moderne klasike: poezijo, ki predstavlja združitev »romantične vsebine s klasično obliko«; zatem tendenčno literaturo, v kateri pa bi bila ideja brez preostanka zlita s snovjo, s podobo; in končno klasično očiščeno realistično književnost. Najbolj se je nagibal k tej zadnji rešitvi, k prikazovanju stvarnosti, nad katero pa naj bi bila razlita luč »ideala«, oziroma pregrnjena »raz-jasnjujoča duhovna tančica« (»verklärender geistiger Schleier«). Prav ta definicija je v skorajda dobesedni obliki prodrla k Slovencem, najdemo jo leta 1878 pri Levstiku in Kersniku, čeprav sta jo razumela v nekoliko različnem smislu. Vischer je šel v snovni in stilni demokratizaciji književnosti dokaj daleč. Saj jc želel, da naj bo literatura napisana tudi za neizobraženega meščana, delavca in kmeta. Zavedal pa se je že bistvenih socialnih dejstev, ki so razbila harmonični red stvari izven človeka, v človeku samem, pa tudi v razmerju med človekom in družbo in zato seveda prav tako v umetnosti. Vendar je trdno verjel v razumno ter demokratično preobrazbo družbe, v ukinitev aliènacije in zato tudi v novega, celovitega človeka ter v novo klasiko. lil tudi pri njem ni naključje, tla je Lessinga proglasil za najbolj tvorno izhodišče sodobne kritike, seveda s pripombo, da je to pozitivno tradicijo treba prilagajati sodobnemu stanju književnosti. Za vse naštete teoretike jc značilna neka skupna lastnost. Čeprav so se med seboj razhajali v mnogočem in celo v aplikaciji klasičnili principov na sodobno umetnostno problematiko, so njihovi pogledi na književnost ostali izrazito antropocentrični. Zato so teoriji karakterja vsi posvečali izredno veliko pozornost. Izhajali so bolj ali manj dosledno iz prepričanja, da je človek suvereno, razumno bitje, ki s svojo zavestjo zmore obvladati grozeči svet protislovij ter disonanc. ludi pri ruskih realističnih kritikih, ki so si z vso odločnostjo prizadevali zbližati literaturo in stvarnost, je bil antropocentrični nazor dokaj trden. In tudi pri njih lahko ugotovimo, da so se v estetskih postavkah pogosto naslanjali na starejšo klasično šolo. Belinski je z vsem svojim temperamentom uveljavljal realizem »na-turalne šole« z Gogoljem na čelu (čigar vpliv je začel med Slovence občutneje prodirati v petdesetih letih), se upiral psevdoklasicizmu zagovornikov »karanizinske izobrazbe, ki jih retorika potolaži, resnica pa ujezi«, in se zavzel za prodor čisto vsakdanje stvarnosti, »življenjske proze« v književnost. Mrtoe duše je naravnost slavil kot »poemo, zasnovano na patosu stvarnosti«. Vendar je res, da mu je estetsko merilo ostalo prvi pogoj vsake prave umetnosti. Didaktični književnosti se je uprl prav tako kot larpurlartizmu in enako kot goli deskripciji. Tako imenovanemu »fiziološkemu orisu vsakdanjega življenja« je prisodil podrejeno mesto. V tem pogledu je celo na Gogolja naperil določene očitke. Pri Belinskem lahko zasledimo težnjo po notranjem sožitju emocionalnih, fantazijskih in razumskih sestavin v zelo izraziti obliki. Umetnost mu je bila »reproducirana stvarnost«, toda rcproducirana tako, »kakor znova ustvarjen svet«. Moment idealizacije je v njegovi realist icni estetiki neutajljiv, čeprav ga je končno izenačil z momentom tipizacije. Zakon tipičnosti mu je bil eden izmed tistih trajnih zakonov literarnega oblikovanja, ki jih »ni moč brez kazni podirati«. Tudi presojanje karakterjev po kavzalni logiki je v njegovih kritikah nekaj rednega. Končno pa je pristal na enega izmed glavnih načel klasične estetike, na princip skladnosti, enotnosti in celovitosti. V oceni Junaka našega časa je umetniško delo proglasil za »čisto poseben, celoten, skladen in vase zaprt svet, v katerem so vsi deli v skladu s celoto«. Oba principa, tipizacijo in harinonizacijo, pa je neprestano omejeval z merili naravnosti ter verjetnosti. In tudi pri njem naletimo večkrat na l.cs-singovo ime kot ime pomembne kritične avtoritete. Belinski se je torej v zgradbi tistih estetskih kategorij, ki so tudi zadevale razmerje med pesniško in stvarno resničnostjo, močno oprl na staro šolo klasične estetike, čeprav jo je do skrajne meje mnogo dlje kot n. pr. Levstik — prilagodil svojemu času in bolj razvitim realističnim tendencam sodobne ruske književnosti, fiel je tudi mnogo dlje kot omenjeni nemški 'teoretiki. Čcrnišcvski je stopil še korak naprej. V razpravi Estetski odnosi med umetnostjo in stvarnostjo ( 1S35) je postavil tezo, da je življenje bolj resnično in celo bolj lepo kol umetnost, ki je lahko samo nadomestilo. medla reprodukcija stvarnosti. »Ne morem si misliti obraza,« piše v istem delu, »ki bi bil lepši od obrazov, katere sem videl v resničnosti.« Zato se je uprl vsem teorijam o idealiziranju, »popravljanju« ali »umivanju« resničnosti. Pristal je celo na »dagerotipno portretiranje stvarnosti«, pa tudi na književnost, ki bi bila samo »učbenik življenja«. Toda kljub očitnemu razkroju teorije klasičnega realizma lahko ugotovimo, da je sprejel mnoga načela klasične estetike tisti trenutek, ko je začel razpravljati o »lepi formi«, ki jo je proglasil za »neogibno lastnost slehernega umetniškega dela«. Sprejel je n. pr. Heglovo in Vischerjevo zahtevo po enotnosti ideje s podobo in se na nekem mestu deklarativno odvrnil od deskriptivne metode. Navsezadnje je sprejel tudi umetnostno načelo o potrebi skladnosti in enotnosti, boreč se proti prehudi reliefnosti posameznih delov. Plehanov je čisto upravičeno opozoril na tesno zvezo med Cerniševskim in Lessingom. Bolj dosledno se je od klasičnih principov odvrnil šele Dobroljubov, ki je v oceni Ostrovskega Nevihte leta 1860 zavrnil vso normativno estetiko od Aristotela do Vischerja in se razšel z mnenjem, da bodi umetnina zgrajena harmonično, enotno, zaključeno ali na zlitju individualnega s tipičnim. Poda pri njem vendarle še srečamo misli, naj pisatelj oblikuje po načelu logične resnice ter razumne verjetnosti in naj prikazuje bistvene strani življenja. Celo pri francoskih mislecih realizma naletimo na analogne, čeprav ne tako izrazite oblike sožitja s klasično tradicijo. Stendhal je n. pr. odločno nasprotoval vsakršnemu »visokemu, elegantnemu« in »prijetnemu« slogu, pravilom akademske estetike sploh. A prav tako je leta 1830 zavrnil mnenje, da bi umetnost smela biti »stenogramsko« točna reprodukcija stvarnosti. Pristal je na princip ustvarjalne selekcije, na tako imenovano »lepo laž«. Pri Balzacu bi te zakone lahko iskali v načelih socialne, miljejske, psihološke in moralne tipizacije, v pisateljski metodi, kakršno je, čeprav naslonjeno na prirodoslovno teorijo okolja in vrst, definiral v uvodu k Človeški komediji leta 1842. Docela očitni pa so v njegovi, skorajda uristotelski formulaciji razlik med romanom in zgodovino. Balzac je ustvarjal v obdobju, ko je francoska meščanska družba že pokazal« absurdno resničnost svojih nekdanjih revolucionarnih gesel o svobodi, enakosti in bratstvu, toda on je še verjel v »zmago človeka nad samim seboj«. In tudi v pogledih na strukturo umetniškega dela se ni predal 12 Slavističnu revija 17? niti kaotičnemu iracioiializniu niti moralnemu agnosticizmu niti brez-osebnemu formalizmu. Z našega vidika so zanimivi Tainovi pogledi na umetnost. Kljub izrazito zgodovinskemu, pozitivističnemu in determinističnemu obravnavanju umetniških pojavov je imel l aine trden estetski nazor. Zgradil ga je ob grški klasiki, ki mu je pomenila najvišji in najlepši izraz »zdravega ter uravnovešenega človeka« (Uvod k zgodovini angleške književnosti, 1864). Bil je proti umetnosti — stenogramu življenja. Od nje je zahteval »zmožnost, zadeti in izraziti vodilno značilnost predmetov«. Tâko preustvarjanje »iz realnega v idealno«, iz posamičnega v tipično pa mora, po njegovem mnenju, potekati po urejajočem principu skladnosti in enotnosti. Vsi ličinki slike, kipa, pesmi, simfonije ali zgradbe naj bi bili usmerjeni proti isti točki, tako meni v svoji Filozofiji umetnosti (1865). Navedeni primeri iz nemške, ruske in v manjši meri tudi francoske književnosti kažejo, da so se programatiki realizma pogosto naslanjali na starejšo tradicijo klasične literarne estetike, zlasti na njene integracijske težnje po celovitem, skladnem ustvarjalnem postopku in po notranje uravnovešeni strukturi umotvora. Kolikor pa so te, sicer svobodno povežete in sodobnemu književnemu razvoju prilagojene principe opuščali ali zoževali, so se oddaljevali od teorije klasičnega realizma in omogočali njen razkroj. Levstikov primer v slovenski književnosti nas prav zaradi svoje razmeroma zelo nezdiferencirane, preproste in enotne podobe istega procesa, podobe, ki je bila plod manj razvitih, manj razčlenjenih literarnih in tudi socialnih pojavov, zelo prepričljivo opozarja na problem estetsko teoretičnih vezi med realizmom in starejšo klasično estetiko. Opozarja pa nas tudi na historične ter idejne vzroke te afinitete. < R é s u 111 é Après nu aperçu sur les principales lignes (l'évolution et sur les qualités particulières de la théorie du réalisme dans la littérature slovène du X1X(' siècle, l'étude aborde un des problèmes essentiels de ce phénomène, à savoir lu question du noyau classique» de lu théorie réuliste chez les Slovènes, et de lu genèse intrinsèque de ce noyau. On trouve lu réponse en analysant les principaux points de dépurt esthétiques et théoriques de lu critique littéraire de Fran I.eostik (1851—1887). La conception critique de Levstik est analysée d'abord sous deux aspects: 1. quelle était sa manière de voir les éléments constitutifs fondamentaux de l'œuvre littéraire et leurs rapports réciproques; 2. quel était son avis sur le rapport entre la vérité poétique et la vérité objective. L'analyse montre que Levstik recherchait une activité vive, et pourtant équilibrée, de tous le éléments constitutifs du travail créateur. Aucun de ces éléments — sentiment, imagination. intelligence, idée, expression — ne devait arriver à une émancipation complète, mais ils devaient tous s'intégrer à l'ensemble. Levstik établissait un rapport semblable entre la vérité poétique et la vérité objective, c'est-à-dire un rapport représentant la synthèse des principes subjectifs et objectifs de la création des formes, la synthèse de l'individuel et du typique, de l'expression et du reflet. Il gardait une inébranlable fidélité à l'opinion qu'une œuvre d'art doit représenter un organisme plus ou moins harmonieux et uni, fait de tous les éléments essentiels de la création poétique, et une expression de la personnalité intacte, entière et souverainement critique de son créateur, une expression qui, en dépit de sa nature spéciale, ne s'est pas encore séparée de la réalité objective et de ce qui. dans cette réalité, est typique. Puisque la manière de laquelle Levstik comprenait la structure d'une œuvre d'art était expressément anthropocentrique, tous ces jugements de principe se montrèrent le plus clairement dans sa théorie sur le caractère et dans ses jugements sur les caractères des personnages littéraires. C'est bien pour cet ordre idéologique et esthétique au sein de ses aspirations à un rapprochement de la littérature et de la vie que la conception de Levstik peut être rangée dans les limites du réalisme classique. A savoir: dans les limites de cette esthétique réaliste qui n'a pas encore donné son approbation à l'émancipation de divers éléments constitutifs de l'œuvre littéraire, ou bien au relâchement de l'intégrité classique et à son dispersement en diverses directions possibles: p. ex. vers l'actualité tendancieuse, la description, le naturalisme. la manière expressément psychologique, le formalisme. Et c'est justement sous cet angle que l'auteur esquisse dans le premier chapitre ie processus de la décomposition ou de la désintégration intérieure de la théorie classique du réalisme chez les Slovènes. L'étude attire l'attention aussi sur le fond idéologique et sociologique de ce phénomène. La conception du réalisme classique était en somme conforme à cet état de l'existence et de la conscience de l'homme du XIX1' siècle où celles-ci se trouvaient dans la phase de l'affirmation plus ou moins concrète de leurs tendances et aspiration critiques, enfin dans cette phase de la réalisation qui n'arrive pas encore assez loin pour se trouver devant des antagonismes pour qui il n'existe pas de solution idéologique. Ce n'est que dans cette dernière phase que l'homme sera placé en des situations extrêmes: doute intime invincible, angoisse de la solitude, fuite devant la réalité, révolte anarchique ou subordination dépersonnalisée à la réalité. Derrière l'idéologie littéraire de Levstik, qui s'opposait, soit en pleine conscience soit instinctivement, au processus de plus en plus menaçant de l'aliénation, on sent agir un démocratisme libéral non entamé. I.a deuxième partie de l'étude traite le problème de la genèse intrinsèque de la conception littéraire et esthétique de Levstik dont le fond s'est modelé 12* 179 sur l'esthétique classique traditionnelle, surtout sur celle de Lessing. Mais Levstik débarrassa sa théorie de nombreux articles expressément classicistes et métaphysiques, pour l'adapter-à ses tendances réalistes et à l'état de la littérature slovène de son temps. Bien de? signes indiquent aussi diverses autres influences (Rainler-Batteux, Jean Paul. Goethe, Schiller. Börne, Herbart. R.Zimmermann, Wienbarg, Vischer. réalisme russe, Celestin, etc.). La formation de la théorie du réalisme sur les fondements d'une esthétique classique plus ancienne, et notamment sous l'influence de Lessing. n'est pas un phénomène qui serait caractéristique seulement pour la critique littéraire slovène. Le dernier chapitre de l'étude s'occupe spécialement de ce problème de portée européenne, et l'auteur signale toute une série d'exemples analogues dans des conceptions littéraires et esthétiques étrangères. Les auteurs allemands sont les plus nombreux, puisqu'ils ont été les plus accessibles pour l'horizon théorique de Levstik (Jean Paul. Herbart. Zimmermann, Wienbarg, Vischer), ensuite viennent les critiques russes (Belinski. Černiševski. Dobroljubov), tandis qye Balzac et Taine sont cités seulement à titre de comparaison. Les exemples cités montrent que, dans les grandes littératures comme chez nous, la pensée réaliste cherchait à s'appuyer sur les classiques, surtout en ce qui concerne son aspiration à un procédé de création harmonieux, intégral, et à l'équilibre intime dans la structure d'une œuvre littéraire. Mais quand elle restreignait ou abandonnait ces principes, qu'elle avait librement adoptés pour les adapter à l'évolution littéraire contemporaine, elle s'éloignait de la théorie du réalisme classique et elle travaillait à sa désagrégation. Si le problème des rapports entre la théorie du réalisme et l'esthétique classique plus ancienne est tellement bien mis en lumière par le cas de Levstik, c'est parce qu'on y trouve une image relativement simple, unie et non différenciée de ce phénomène, une image qui était le résultat des conditions littéraires et sociales moins développées. R o z k a Štefan PREŠEREN IN MICKIEWICZ Problem Prešeren—Mickiewicz je treba omejiti na razmerje slovenskega pesnika Franceta Prešerna do poljskega poeta Adama Mickie-wicza. Prav nobene podlage namreč ni za domnevo, da bi bil tudi veliki poljski romantik poznal našega pesnika, čeprav samo po sebi to ne bi bilo nemogoče. Res da je Prešeren objavil svojo prvo pesem šele 1827, ko je le dve leti starejši Mickiewicz pripravljal za tisk že svojo peto pesniško zbirko, vendar je slovenski pesnik v tridesetih letih ustvaril s Sonetnim vencem tako izredno besedno umetnino, da bi mogla zbuditi zanimanje svetovne literarne javnosti, ko bi bila napisana v bolj znanem jeziku. V letu izida Sonetnega venca (1834) je Mickiewicz objavil v Parizu zadnje večje pesniško delo v poljskem jeziku, narodni ep Pan Tadeusz. Poslej se je posvečal publicistiki, politični in literarnozgodo-vinski, pisani v francoščini. Vendar tudi v njegovih predavanjih o slovanskih literaturah, ki jih je imel v letih 1840—1844 na Collège de France, zaman iščemo ime najpomembnejšega predstavnika sočasne slovenske poezije, kar je spet razumljivo, saj je prva in edina Prešernova pesniška zbirka izšla šele leta 1847. Prešeren prvikrat omenja Mickiewicza v nemški elegiji Dem An- i denken des Matthias Čop (1833), kjer ob naštevanju svetovnih književnosti. ki jih jc njegov prezgodaj umrli prijatelj poznal, edinega Mickiewicza navaja po imenu: ...lin sarniat'schen Norden, wohin gerufen Dich des Schicksals Lose, hast Du gelauscht des Mickiewicz Akkorden« Гако pôzna omemba Mickicwiczevega imena pa nikakor ne more pomeniti, du Prešeren tega poljskega pesnika ni že prej poznal. Prav to, da istoveti njegovo poezijo z akordi, kaže, da je sam »prisluškoval« mogočnim in raznovrstnim Mickiewiczevim verzom. Posrednik med njim in Mickiewiczevo poezijo je bil v tej dobi prav Matija Čop, slovenski literarni kritik in estet, ki je v letih 1822 do 1827 služboval kot gimnazijski profesor v Lvovu in se tam dobro seznanil z Mickiewiczevimi deli. V njegovi interpretaciji je lahko Prešeren spoznal Mickiewicza v izvirniku, ni pa mogoče misliti, da se je toliko poglobil v poljščino, da bi bil mogel sam, brez tuje pomoči, že v tej dobi brati poljske pesmi. To potrjuje njegova kasnejša izjava o učenju poljščine po Korvtkovem prihodu v Ljubljano (1837). Tudi naglas Mickièwicz (namesto pravilnega Mickièwicz) v navedeni nemški elegiji kaže, da mu poljska izgovarjava ni bila domača. O sorodni češčini, ki je Slovencu mnogo laže razumljiva kakor poljščina, je izjavil v pismu Fr. Lad. Čelakovskemu (1833): »Do zdaj še tako malo Vaš jezik umém, da Vas morem prositi, Vaše liste, če me, kar si upati prederznem, še z' katerim .bote osrečili, po nemško pisati.. .t1 Kljub temu je nedvomno, da je Čop pri svojem estetskem mentorstvu upošteval tudi poljskega pesnika, ki mu je bil med sočasnimi evropskimi in še posebej med mladimi slovanskimi poeti izredno ljub. Mickie\yicz je namreč v svojih delih postopoma uresničeval tista načela iz bogate romantične poetike, ki jih je Čop priporočal tudi mlademu Prešernu. Znano je. tla Matija Čop ob vsej svoji izredni literarni in še posebej estetskoteoretični' izobrazbi ni bil ustvarjalen duh in da je svoje nazore izpovedoval le v ozkem krogu prijateljev — ustno in v pismih. Pismo, ki ga je poslal Fr. Leopoldu Saviju v Gorico 7. maja 1828, komaj pol leta po svojem povratku iz Lvova. vsebuje nekak pregled in oceno dotedanjega Mickiewiczevcga ustvarjanja." V njem označuje Mickiewicza za začetnika nove dobe v [»oljski književnosti, ki jo je osvobodil varuštva francoske poezije ter jo približal angleški, zlasti pa nemški. Zelo posrečeno da je vpeljul v poljsko poezijo balado in obnovil sonet, ter s tem opozoril na južno poezijo, ki je že nekoč dobro vplivala na poljsko. Nekateri Mickiewiczevi soneti se Čopu zde nenavadno lepi posebej omenja, da je tudi iz Petrarke prevedel dva — in so jih zato v Lvovu, kjer so izšli v ponatisu, navdušeno sprejeli. O tretjem zgodnjem Mickiewiczevem delu, o lirski drami Dziady, pa Čop govori z rezervo 1 France Prešeren, Pesnitve in pisma. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana l%2. str. 233. 2 llozka Stefan. Mickièwicz in Čop. NSd !<)"», str. 983 in si. kot o »nenavadni pesnitvi«. Ta zadržanost izvira iz odklanjanja skrajnosti nove, romantične struje, iz odpora proti vsakršni mistiki, ki se je Čopu že takoj spočetka upirala in jo je kasneje obsodil kot »ničevo fantaziranje«. Iz nekega drugega Čopovega pisma iz tega časa je razvidno, da je za resnično umetniško imel edino le »naravno« prikazovanje življenja. Omenjena Mickiewiczeva dela so izšla še za Čopovega bivanja v Lvovu: Balade in romance leta 1822 v Vilnu. Dziady leta 1823 prav tam in Soneti 1826 v Moskvi, leta 1828 pa ponovno v Lvovu. Tega leta je izšla v Peterburgu nova Mickiewiczeva pesnitev Konrad Wallenrod, »zgodovinska povest iz litovske in pruske zgodovine«. Čop, ki je zvedel za novico iz pisem svojih lvovskih znancev in prejel od njih celo prepise nekaterih spevov, označuje v odgovoru (1. julija 1828) Konrada Wallenroda kot zelo pomemben pojav v poljski književnosti, za katero se, kakor poudarja, zelo zanima. Pesnitev se mu zdi podobna Bvronovim portugalskim povestim, zlasti zaključni verzi ga spominjajo na Byro-novo Parizino XVII. Kasneje (1834) navaja »vzvišenost« kot bistveno lastnost Konrada IV allenroda. Ta pesnitev je zbudila veliko zanimanje doma in tudi v tujini: v Krakovu so jo takoj ponatisnili, recenzija o njej pa je izšla tudi v nemški reviji »Blätter für literarische Unterhaltung« v Leipzigu (1830), kar je zvedel Čop iz lvovskega lista »Rozmaitošci«, ki ga je prejemal redno tudi v Ljubljano. Verjetno pa mu ni bilo znano, da je izšel že 1834 v Leipzigu tudi prvi nemški prevod Konrada Wal-lenroda izpod peresa znanega pesniškega prevajalca Karla Ludwiga Kannegießerja, ki jc bil tedaj gimnazijski ravnutelj v Wroclawu. V nedatiranem konceptu pisma Ivovskemu znancu J. Skarzynskemu se je Čop obširneje pomudil ob zadnjem Mickiewiczevem delu, epu Pan Tadeusz: hvali pristno epsko in hkrati šaljivo preprostost dela, ki ga imenuje pravo narodno epopejo tedanjega časa, ter ga primerja z Byronovini Don Juanom in Goethejevim Hermanom in Dorotejo. Z nemško pesnitvijo, pravi, ima skupno tudi svetovnozgodovinsko ozadje, ki je gibalo dejanja, sicer pa je podoba poljskega življenja bogatejša, slikanje narave bolj pesniško, vse skupaj bolj narodno, ljudsko. Oblika je homerizirana, tudi elegično čustvo ne škoduje epski objektivnosti. V verzu — uleksandrincu — so odlično izkoriščene metrične svoboščine nove francoske pesniške šole. Čop zaključuje z ugotovitvijo, da se je pojavil pravi pesnik s stvaritvijo, polno resničnega in poetičnega življenja. Hkrati pa odklanja Mickiewicza-avtorja Dziadov in sploh tisto smer poljske romantike, ki je uvajala v poezijo mistične in magične prvine. Za naš problem je važno, kako so mogle te Čopove sodbe o Mickie-wiczu, ki jih je formuliral prav v letih, ko je drugoval s Prešernom, vplivati na našega pesnika, če pri tem upoštevamo še dejstvo, da je imel slovenski estet v svoji knjižnici tudi vsa Mickiewiczeva pesniška dela. Zapuščinski seznam navaja sicer samo lvovsko izdajo sonetov (1828) in varšavsko izdajo poezij (1832), a ta obsega vse dotlej objavljene pesnitve, razume pa se, da je moral Čop imeti v Ljubljani tudi Mickiewiczev ep iz leta 1834, sicer bi ga ne bil mogel nadrobno razčlenjati. Odgovor na zastavljeno vprašanje je kaj preprost: Čopovo mnenje o Mickiewiczu je moglo vplivati na Prešerna spodbudno, zlasti v smeri razširjanja pesniškega programa. Ob natančnejšem primerjanju pesniškega opusa obeh velikih poetov se pokaže presenetljiva podobnost v idejah, motivih in oblikah nekaterih njunih del. Ta podobnost je deloma slučajna, izvirajoča iz podobne življenjske usode obeh pesnikov. Oba sta bila sinova zatiranega naroda, oba sta izšla iz družbeno zapostavljenega razreda — Prešeren iz kmečkega, Mickièwicz pa iz obubožanega nižjega plemstva — oba sta se tudi v lastnem krogu počutila kot tujca. Kakor Prešeren tudi Mickièwicz ni imel sreče v ljubezni do izvoljenke iz višjih družbenih slojev — tu meščansko dekle, tam grofična — pri čemer so imeli nemajhno vlogo stanovski predsodki staršev. Oba sta se zavedala pomena svojega pesniškega poklica in svoj dar povezovala z dolžnostjo do družbe. Zato ni čudno, da so pri obeh glavni viri poezije isti: ljubezen, domovina, pesniško poslanstvo. Seveda je radij Miekiewiczeve poezije neprimerno večji, kakor je bil večji in družbeno razvitejši narod, ki mu je poljski pesnik pri padal. Poleg takih podobnosti, ki so utemeljene v življenju in dobi. pa so še nekatere, ki ne morejo biti slučajne in ki upravičujejo domnevo, da je Mickièwicz vplival na Prešerna bolj. kot je naša literarna zgodovina doslej ugotovila. Prva taka skladnost se nanaša na njun pesniški program, ali bolje — na enako časovno zaporedje pesniških zvrsti. Glavne postavke tega zaporedju so: pesmi, balade in romance, soneti, epska pesnitev. Izven tega okvira so le lista Mickiewiczeva dela, ki jih Čop ni cenil, bodisi zato, ker je v njih še močna klasicistična dediščina (n. pr. Oda na mladost, Gr ai у na•) ali pa elementi mistične romantike, ki jo je Čop odklanjal (n. pr. Dziady). Oba velika lirika sta se najprej uveljavila s pripovedno obliko balade in romance. Oba so k temu nagnili tuji vzori, zlasti nemški: Prešeren je na začetku svoje pesniške poti, spodbujen po neuspelem Zoisovem poskusu, prevedel Biirgerjevo Lenoro, Mickievvicza pa so pritegnile zlasti Schillerjeve balade, medtem ko je balado z motivom mrtveca, ki pride po svojo nevesto, napisal mnogo kasneje (1830). Ta priljubljeni baladni motiv pa je bil že večkrat obdelan v poljski pred-romantiki — trikrat samo pri Julianti U. Niemcewiczu — število vseli objavljenih balad pred Mickievviczem pa znaša okoli sto osemdeset.3 Mickiewicz tedaj v svoji prvi zbirki ni uvedel nove pesniške zvrsti, ustvaril pa je z njo nov pesniški stil, katerega bistvene lastnosti so: preprost pogovorni jezik, pomešan s provincializmi, in iz ljudskega verovanja zajeta fantastika, prepojena s pesnikovimi osebnimi čustvi in doživetji. Te novosti je imel brez dvoma v mislih tudi Сор, ko v zgoraj navedenem pismu ugotavlja, da je Mickiewicz posrečeno vpeljal v poljsko poezijo balado. Slogu Mickiewiczevih balad in romanc pa je blizu tisti »požlahtnjeni narodni ton«, ki ga podčrtuje Čop v svojem literarno-zgodovinskem pregledu za Šalafika, ko govori o prvih Prešernovih pesmih.4 Morda je Čop, ko je po prihodu v Ljubljano spodbujal Prešerna. naj nadaljuje v začeti smeri, opozoril svojega prijatelja tudi na Mickiewiczevo prvo zbirko, saj bi bilo to v skladu z njegovim navodilom, naj se slovenski pisatelji učijo sloga v slovanskih jezikih z bogatim slovstvom.5 V Mickiewiczevih baladah in romancah sta pogostna motiva kaznovane nezvestobe (moške in ženske) in dekliške prevzetnosti, ki ju srečujemo tudi pri Prešernu, prvič že v njegovi zgodnji baladi Povodni mož. Ta motiv ima sicer svoje korenine v enakih mladostnih doživetjih obeh pesnikov, vendar se mi ne zdi odveč opozoriti na to. da je Prešernova balada spočetka bolj »objektivno pripovedna«, kasneje pa »kljub vsej pripovedni objektivizaciji že pretežno in povsem očitno izpovedna pesem ter kot taka celo bistveno dopolnjuje njegovo sočasno ljubezensko liriko, po drugi strani pu tudi vrsto njegovih izpovedi o pesniku in pesniškem poslanstvu«." Izpovednost pa je bistvena lastnost 3 Wiktor Weintraub, The Poetry of Adam Mickiewicz. The Hague 1954, str. 35. 4 SBL, Čop, str. 10(). » SBL, Cop, sir. 107. 0 Boris Merhar, Prešernovo »Neiztrohnjerio srce« v sklopu njegovih balad in Poezij . J iS VIII. str. 108—109. tudi večine pesmi v prvi Mickiewiczevi zbirki, od polemične balade Romaiitycznoéc pa do »pastoralne« balade Dudarz. Reminiscence se dajo ugotoviti tudi pri sonetih. Preskok iz preproste oblike prvih balad in romanc v visoki trubadurski slog Prešernovih sonetov s klasično metaforiko in antičnim mitološkim svetom spominja na enako nepričakovan Mickiewiczev razvoj v ljubezenskih sonetih, posvečenih »Lavri«. Tudi tu srečujemo muze, Danaide, Parnas, Leto, Stiks, Diano, Kupida z lokom in puščicami itd., torej iste simbole kakor pozneje pri Prešernu. Treba pa je pomisliti, da je vir tega stila Petrarka in da je bil obema pesnikoma, ki sta imela temeljito klasično izobrazbo, antični predstavni svet zelo blizu. Verjetno pa se mi zdi. da je veliki uspeh Mickiewiczevih sonetov, ki ga je Cop tako poudarjal, spodbudno vplival na Prešerna, ki je v tej zvrsti oral ledino v domači poeziji, saj se je pred njim poskusil v tej obliki le Ivan Vesel-Koseski. medtem ko je poljska tradicija na tem področju segala preko baroka daleč nazaj v renesanso k pesniku Janu Kochanowskeniu. Na to tradicijo se je Mickièwicz naslonil tudi v obliki, ko je vzel za sonetni verz silabični trinajsterec, Prešeren pa je z enajstercem sledil italijanskemu zgledu. Enaki motivi v baladah, enake mitološke prispodobe v sonetih obeh pesnikov so lahko tudi brez medsebojne zveze, so lahko posledica enakih literarnih vzorov, plod literarnega okusa dobe. Drugačna pa je stvar s tretjo pomembno pesniško zvrstjo pri Prešernu, z njegovo epsko pesnitvijo Krut pri Savici. Iz ohranjene Prešernove korespondence vemo, da je imel v tridesetih letih v načrtu več literarnih del (tragedijo v verzih, novelo), ki pa jih ni napisal. Brez dvoma je sodila že takrat v Prešernov pesniški načrt tudi epska pesnitev, a je za Čopovega življenja prav tako ni realiziral. Vzrokov, da svojih načrtov ni izvedel, je več: težave v službi, angažiranost v abecednem boju, glavni vzrok pa je bil v njegovi pesniški dispoziciji k liriki, kar je sam povedal v prvem od ljubezenskih sonetov: . »Očetov naših imenitne delu Vain bp Homerov naših pesem pela,« nato pa izrecno poudarja, da se mu zde njegove strune preslabe za opevanje slovečih bojev. Zdi se, da ni našel v sebi dovolj moči za daljšo pripoved in da je odlašal z uresničevanjem svojih idej, če ni prišla posebna spodbuda. Taka spodbuda je bila Čopova nenadna smrt v valovili Save (1835); ob tem dogodku se je Prešeren zavedel svojega dolga do umrlega mentorja, pohitel je, da bi izpolnil vsaj del skupaj z njim zasnovanega pesniškega programa, svojo »metrično nalogo«. Naša literarna zgodovina vse preveč poudarja vlogo Čopovih izvajanj o značilnostih narodnega epa, ki jih je formuliral v oceni Mickie-wiczevega Pana Tadeusza, za koncept Krsta pri Savici. Prešernova pesnitev ni ep, ni je mogoče primerjati s Panom Tadeuszom, ki šteje okoli deset tisoč verzov in ki s pravo homersko širino opisuje ne samo ljudi in dogodke, temveč tudi poetične prizore iz narave — sončni vzhod in zahod, nabiranje gob. lov na medveda, in se zlasti rad pomuja pri opisovanju gostij z nadrobnim naštevanjem starih litovskih specia-litet, kar vse prispeva k sočnosti prizorov in ustvarja tisto »pristno epsko in vendar hkrati tudi humoristično preprostost«, o kateri govori Čop v omenjenem konceptu pisma. Idiličnost življenja podeželskega plemstva vznemirja le glavna oseba, skrivnostni menih Robak. ki je v resnici politični odposlanec poljskega osvobodilnega gibanja z Zahoda in povezuje opevani litovski kotiček s svetovnim zgodovinskim dogajanjem. Vsi dogodki v Panu Tadeuszu so zajeti iz najbližje preteklosti, iz časa, ki ga je pesnik s svojimi vrstniki sam doživel, le veliki politični premiki in krajevna oddaljenost pesnika od domovine mu dajejo zgodovinsko perspektivo. Pan Tadeusz je pesniški sad hrepenenja izgnanca po domovini in je nastajal, kot pripoveduje pesnik sam v Epilogu, tudi na podlagi spominov, ki so jih prispevali njegovi tovariši v emigraciji. V Prešernovi pesnitvi je dogajanje zgoščeno na pet sto verzov, v Uvodu dramatično razgibano z zunanjimi dogodki, v Krstu pa osredotočeno na notranjo dramo Črtomira in Bogomile. Namesto preprostosti je tu vzvišenost, namesto humorja trpka odpoved osebni sreči. Prav te poteze Krsta pri Savici pa spomnjajo na neko drugo Mickie-vviczevo epsko delo — na Konrada IVallenroda. Za to »zgodovinsko povest«, ki obsega približno dva tisoč verzov, je značilna prav taka vzvišenost nastopajočih oseb — kar je omenil že Čop — izkristalizirana v ideji odpovedi osebni sreči zaradi višjih smotrov. V obeh pesnitvah je upodobljena dvakrat: prvič, ko se junak pesnitve — pri Mickiewiczu Walter-Alf, pri Prešernu Črtomir — loči od mlade žene oziroma od ljubljenega dekleta, da reši ogroženo domovino, drugič pa, ko se po končanem boju ženska junakinja — tu Aldona, tam Bogomila — odpove ljubezenski sreči, prva iz bojazni, da sta se oba z možem preveč spre- menila, druga zaradi zaobljube, ki je z njo hotela rešiti Črtomira, in z motivacijo, da se ni vredno združiti za kratki čas zemeljskega življenja, ko ju čaka večna združitev po smrti. Enak je tudi zgodovinski okvir, pomaknjen v daljno preteklost, v odločilne boje med napadalnim krščanstvom in pogansko obrambo. V poljski pesnitvi je to boj med pogansko Litvo in krščanskimi križarji v 14. stoletju, v naši pesnitvi pa boj med zmagujočim nemškim vplivom in ostanki starega reda v osmem stoletju. Ta boj je v Krstu s porazom poganov končan, v Konradu Wal-lenrodu pa se nadaljuje v osamljenem boju litovskega junaka, ki spričo velike sovražnikove premoči uporabi zvijačo, da bi osvobodil svoje ljudstvo. V Konradu Wallenrodu je v ospredju problematika podjarmljenega naroda, zajeta iz sodobnega življenja, a zaradi cenzure pomaknjena v zgodovinsko preteklost in na videz podrejena ljubezenski zgodbi. V Krstu pri Savici je sicer glavni del posvečen ljubezenski tragediji, vendar je tudi tu povezava s sodobnim narodnim položajem: »Na tleh leže slovenstva stebri stari, ječe pod težkim jarmom sini Slave, le tujcem sreče svit se v Kranji žari. ošabno nos'jo ti pokonci glave.« Nadaljnja podobnost med obema pesnitvama je v obliki, v dolgih dialogih med Aldono in njenim možem oziroma med Bogomilo in Črtomirom, ki so potrebni zato, da pesnik osvetli žensko junakinjo in retrospektivno prikaže v obeh primerih njen razvoj. Tej kompozicijski podobnosti se pridružuje še enaka pesniška mera — enajsterec. V Konradu IV allenrodu so enajsterci grupirani v najrazličnejše kitice — med njimi je tudi oktava in sestina rima — kar ustreza vsebinski razgibanosti pesnitve, pri Prešernu pa je nezadržni tempo uvoda izražen s tercinami, medtem ko je umirjenejši Krst spesnjen v oktavah. Navedene podobnosti dovoljujejo zaključek, da se je Prešeren seznanil z Mickiewiczevim Konradom Wallenrodom še za Čopovega življenja prav po njegovem posredovanju in da so se reminiscence na lo delo obudile v našem pesniku tedaj, ko je ob najhujših življenjskih udarcih pokopal upanje na osebno srečo in svojo resignacijo upodobil v krstu. Po uvodu se da domnevati, da je bila prvotna zamisel Krsta drugačna: da je bila v ospredju širša narodna problematika, ki naj bi se izoblikovala v obsežnejšo epsko pesnitev, da pa je potem zaradi pesnikove depresije prevladala subjektivna duševna drama. Ta drama se ne konča s katastrofo kot pri Konradu Wallenrodu, kajti Črtomirova krivda ni taka kot v poljski pesnitvi: Walter-Alf, kasnejši Konrad Wallenrod mora plačati izdajstvo s smrtjo, zakaj njegov obupni samotni boj je prestopil meje moralnih zakonov. Črtomir pa se je bojeval v odkritem spopadu, njegova krivda je le v tem, da je v boju »brez upa zmage« žrtvoval tovariše, sam pa ostal živ. Zato se mora končno tudi sam žrtvovati za blaginjo drugih. Motiv Wallenrodovega usodnega izdajstva je v Krstu pri Savici zreduciran na zvijačo v vojni taktiki: Črtomir hoče prehiteti sovražnika z nočnim izpadom, a prav tako pot si je izbral tudi nasprotnik. V tem pogledu je naš pesnik mnogo bolj stvaren kakor Mickiewicz, pri njem ni tistega skrivnostnega byronov-skega vzdušja, ki je značilen za poljsko pesnitev. Na to posebnost Prešernove poezije je opozoril že Matija Murko: »Vpraša pa se, je li tudi Prešeren z Mickiewiczem hodil za Bvronom, za .vlastiteljem dum' (misli), kakor ga po pravici zove Puškin; kajti ni ga bilo pesnika v 19. stoletju, ki bi bil imel na svoje sodobnike tako velik vpliv kakor angleški lord ... Tudi Mickiewiczevi vplivi (pr. še Kam) Prešerna niso napravili za byro-nista. ampak on posnema tudi po vsebini nemške romantike...«7 Leta 1837 se začenja novo poglavje v Prešernovem razmerju do Mickiewicza. V januarju tega leta je prispel v Ljubljano kot politični pregnanec 24-letni E.mil Korytko, bivši študent lvovske filozofije, ki so ga avstrijske oblasti obtožile med drugim širjenja prepovedanega Mickiewiczevega dela Knjige poljskega naroda in poljskega romarstoa (1833). Naš pesnik je spoznal mladega Poljaka, ki je sam pisal poljske in nemške pesmi, pri svojem šefu advokatu Crobathu, čigar žena je bila Poljakinja. Ze 4. marca 1837 je izšel v ljubljanskem nemškem tedniku »Illyrisches Blatt« Prešernov nemški prevod Mickiewiczevega soneta Rezygnacja, ki ga je naš pesnik objavil pod naslovom »Resignation. Aus dem Polnischen des Adam Mickiewicz.« Prepesnil ga je v trinaj-stercih, ki se od tistih v poljskem izvirniku ločijo po toničnem jambskem ritmu, kajli Mickiewiczevi se opirajo na tradicionalni poljski silabični princip. Glede trinajsterca, ki ni bil v navadi v nemških sonetih, pa tudi v slovenskih sonetih ga ni Prešeren nikoli uporabil, je pod črto "pripomnil: »Verzna mera Mickiewiczevih sonetov je trinajsterec.« Vsebinsko 7 Matija Murko, Izbrano delo. Ljubljana 1962, str. 24—25. je ta prevod, ki je bil sploh prvi prevod iz Mickiewicza na Slovenskem, izredno točen, pa tudi v umetniškem pogledu je enakovreden izvirniku.8 Za lažje primerjanje navajam izvirnik in prevod: REZYGNACJA Nieszczçsliwy, kto prožno o wzajemnosc wola, Nieszczçsliwszy jest, kogo prožne serce nndzi, Leez ten u mnie ze wszystkich nieszczçsliwszy Iudzi, Kto nie kocha, že kochal. zapomnieč nie zdola. Widzqe jaskrawe oczy i bezwstydne czola, Pamiatkami zatruwa rozkosz, со go ludzi; A ješli wdziçk i enota ezueie w nim obudzi, Nie šmie z przekwittem sercein išč do s t e pevskega zbora mladenk v Beli krajini 1944. napev pa ji je zložil dirigent tega zbora, skladatelj Maks Pirnik. Skladba in neposredno pred njo besedilo sta nastala pred aprilom 1944. ko je bila pesem na programu ob proslavi obletnice OF v Črnomlju. Pesem Vrnitev je tesno naslonjena na pesem Junak in lastovka v Stritarjevem ciklu Raja.itl Prirediteljica je Stritarjevo pesem skrajšala za tri kitice, ki jih je kratko in malo črtala (peto in zadnji dve). S tem je dosegla večjo koncentracijo, čeprav je tekst še vedno ostal dovolj gostobeseden. Poznejše variante in natisi pesem še nadalje krajšajo z izčrtavanjem celih kitic. Močno se razlikujeta samo prvi kitici, ki se pri Stritarju Oziroma pri Prijanovičevi glasita: Srce mi miru ni dalo. Domovina draga moja, bojni sem zapustil grom; k tebi vračam se nazaj, v kraj domači me je gnalo, v dvomih težkih brez pokoja gledat zapuščeni dom. stopam v svoj domači kraj. Mekinda Jože-Franci, Pohod II. grupe odredov na Štajersko, Ljubljana 1959. Navedeni stavek zapisan za dan 29. januarja 1942. str. 29. * Stok Jože-Korotan. Skozi jeklene nevihte je udarila jeklena pest. Ljubljana 1993, 75'. — Partizana, ki sta priredila slovenski tekst Crnolaske, sta bila Marok. to je narodni heroj Alojz Kolinun. in Ciril, to je Mitja Ribičič. Nu to je opozoril že dr. Radoslav Hrovatin v svoji pesmarici Partizanska pesem. 195*5, 225. vendar nadrobneje o tem ni razpravljal. V celoti predstavlja novo besedilo bolj ali manj neroden prepis, niti ne priredbo Stritarjevega besedila. Primerjaj n. pr. pri Stritarju in pri Prijanovičevi motiv zvezd in zore v 2. in 3. verzu: Tu stojim na vrhu gore, Tu stojiin na vrhu gore, zvezd po nebu luč bledi, zvezd na nebu luč žari, polje v svitu zlate zore polje v cvetu zlate zore mirno pred menoj leži. mirno pod menoj leži. Novo besedilo je seveda moralo skleniti pesem drugače, kakor ima to Stritar. Stritar: Prijanovičeva: Turška roka pokončala Tuje [varianta: Laške] roke pokončale z domom mojim dom je tvoj; dom so skupni vaš in naš. vendar, kaj bi žalovala Vendar, kaj bi žalovale, ptica ti, veselo poj! saj se bliža lepši čas! Pesem Vrnitev, ki je skrajšana priredba umetne slovenske pesmi, ni nastala kot kontrafaktura, umetni napev Maksa Pirnika pa ji ni dal kril, da bi se bila uveljavila med ljudstvom, ki bi jo bilo prevzelo za svojo. Med najstarejše partizanske pesmi, ki so nastale ob naslonu na umetno slovensko pesem, štejem Pesem partizanske matere, ki jo je objavil »Slovenski poročevalec« 9. februarja 1942 s pripisom: »Priobčujemo pesem, ki nam jo je poslala preprosta slovenska žena.« Zaradi primernega besedila in zelo pevne melodije se je pesem razširila po vsem slovenskem ozemlju. Raznesli so jo partizani ter številne objave v različnih pesmaricah pod spreminjajočim se naslovom (predvsem kot Partizanova ali Partizanska žena). Neposredno pričo ü, o > u, 9 > o» a > a) ostal nedotaknjen s svojim tonemskim nasprotjem vred. Namreč: ,јл ,(]л 'ел 'öA 'оА 'ел 'ал 'бл (Pripomniti je treba, da sta bila e in o padajoče intonirana samo analogno — namesto da bi bila novoakutirana — da je ü samo pozicijska varianta ü-ja pred r in izjemoma pred 1 in da je a ohranjen samo v emocionalnih kategorijah.) Taka očitna neekonomičnost v razporeditvi prozodijskih distinktivnih sredstev (saj se dolgi vokali ločijo od kratkih že po kvaliteti, tako da je kvantiteta postala praktično odvečna, dolgi vokali pa so obremenjeni s tonemskim nasprotjem) v jezikih ni obstojna. Prej ali slej se je moralo zgoditi naslednje: a) ali izginiti kvantitetno nasprotje, kar pomeni, da bi se bili ë, ë, o'è. Ъ in à izenačili s padajoče intoniranimi dolgimi vokali v nasprotju do rastoče into-niranih (primer za to imamo v smledniškem govoru gorenjskega dialekta); b) glede na nezasedena artikulacijska mesta v sistemu kratkih naglašenih vokalov se skrajšajo dolgi padajoče intonirani vokali, nakar po odpravi več- dimenzionalne (v našem primeru dvodimenzionalne) opozicije pridemo do enodimenzionalne, kakor smo jo uvodoma že ugotovili. Dejstvo je vsekakor, da ima moščanski govor namesto prvotnega stanja 'i* 'йл 'ил v 'ол V 'ел 'ал e oe ë ä dandanašnji takole podobo: î Q û ï Ü ù e б o e ö* o ë oê б P â g ë ä Vse se zdi, da so se dolgi, padajoče naglašeni vokali skrajšali in tako izenačili s kratkimi. Ko pa se je to zgodilo, v razdelitvi prozodijskih elementov še vedno ni bilo prave ekonomije, saj sta si nasprotovali dolžina proti kračini in še rastoča tonemskost s padajočo. Za ureditev tega vprašanja sta bili spet dve možnosti: ali da se zanemari kvantitetna opozicija in ostane distinktivno sredstvo le tonemskost ali pa se kvantitetna razlika ohrani in zaradi tega nepomembna tonemskost izgine. Zgodilo se je drugo. Neodpornost intonacije se zdi skoraj dokazana z izgubo tonemskosti v skoraj vseh slovanskih jezikih in je pač apriorna (mogoče posledica večjega napora, ki je v primeri s kvantiteto potreben za njeno realizacijo v rajrazličnejšili stavčnofonetičnih položajih). Nevtralizacijo med kratkimi in dolgimi vokali je pospeševala praktična odsotnost možnosti za foneinsko nevtralizacijo. Do nevtralizacije med kratkimi in dolgimi padajoče naglašenimi vokali. ne pa med kratkimi padajoče in dolgimi rastoče naglašenimi, je prišlo zato. ker je prvini dvem bila skupna padajoča intoniranost, razen tega pa so bili — kakor v nekaterih slovenskih narečjih še danes — dolgi padajoče naglašeni vokali fonetično lahko tudi krajši od rastoče naglušenih. — Kakor rečeno, je šla nevtralizacija po najkrajši poti h kračini, čeprav je teoretično mogoče (a manj verjetno), da bi, se bili kratki padajoče naglašeni vokali približali najprej dolgim padajočim, nakar bi s skrajšanjem padajoče naglašenih vokalov nastala dvodimenzionalna opozicija (dolgi in rastoči nasproti kratki in padajoči vokal) in kot posledica že omejene splošne tendence v slovanskih jezikih in slovenskem jeziku samem enodimenzionalna opozicija dolgi nasproti kratkemu, s čimer so prozodijska sredstva smiselno ekonom izi rana. Dejstvo, da skrajšanih vokalov moderna vokalna redukcija ni zajela, nam omogoča določiti datum ante quem non za obravnavano metametrijo nekako konec 17., če ne celo začetek 18. stoletja. Vsekakor izredno pozno v primeri s štajerščino. — Isti refleks za kùp in kupêc (kočp = ko'èpic) nam pove, da se je tretji preskok z zadnjega kratkega naglašenega zloga v stneri proti začetku besede izvedel, še preden je moderna vokalna redukcija znižala kratke naglašene vokale in monoftongirala določene glasovne zveze: коёр/с — p dgdik > dêdik oziroma délaj > delaj > delaj. Danes obstaja tendenca, da v teh dveh kategorijah prevlada vokalizem, ki je nastal kot rezultat moderne vokalne redukcije (n. pr. è namesto ç). To si je razlagati z zamenjavo okoliščin, v katerih je pojav (t. j. tak vokalizem) pogosto nastopal, s pojavom (imperativ in deminutivno hipokoristične tvorbe) samim. Jože Toporišič OB IZIDU POSKUSNEGA SNOPIČA ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA SLOVENSKEGA JEZIKA Slovenska akademija je s precejšnjo zamudo izdala drobni poskusni snopič na osemindvajsetih straneh. Dotiskan je bil šele sredi junija, tik pred počitnicami. zato ni mogoče pričakovati, da bi se javna diskusija o dokončni ureditvi slovarja mogla razviti pred jesenjo. To je delo nekoliko zavrlo, ker bi bilo po pogodbi treba oddati -rokopis za prvi redni snopič v obsegu osmih tiskovnih pol že letos do ïO. septembra. Vendar je nujno potrebno, da še pred zaključkom redakcije razčistimo vsa vprašanja, ki bi kasneje utegnila motiti ustroj celote. Pri nas imamo še premalo skušenj s podobnimi deli in že do sedaj smo večkrat predelavah posamezna gesla, da bi našli najbolj racionalno obliko, kako zajeti vse tisto, kar se je zdelo potrebno povedati. Poskusni zvezek prinaša 139 gesel od A—Z, ki niso slučajno izbrana, ampak predstavljajo po svoji problematiki najbolj značilne tipe metodične obdelave. Iz njih je mogoče razbrati, kako je zamišljena celota. Če je ne bo treba bistveno spreminjati, bo slovar, dotiskan v enakem formatu kakor poskusni zvezek, obsegal dve knjigi po ca. 600 strani. Dokončna zasnova in z njo tudi obseg pa sta seveda odvisni od pobud, ki se bodo porodile ob javnem razpravljanju. Načelni vidiki slovarja so jasni, čeprav je tudi o njih še mogoče diskutirati. Zajame naj stratigrafsko slovenski izrazni fond, besedni in imenski, po njegovem lingvističnem, historičnem in kulturnohistoričnem pomenu, brez posebnih ozirov na današnji knjižni, pogovorni ali narečni jezik. Domačemu bralcu naj nudi najsplošnejše podatke o izvoru in razširjenosti vsake besedne družine, tujemu strokovnjaku pa vso bistveno slovenistično dokumentacijo. Kolikor je to mogoče doseči, naj združuje praktično in znanstveno uporabnost. Pri tem pa se je pojavilo vse polno raznih kompozicijskih in tehničnih problemov, ki jih je treba rešiti do zadnjih podrobnosti, preden pojde prvi snopič v tisk. Ni se lahko odločiti, do kod naj sega slovenistična dokumentacija. Podatki, ki so nam danes o vsaki besedi na razpolago, so dokaj različni, od enega samega nelokaliziranega in neakcentuiranega zapisa do stoletne, vsestransko preiskane rabe. Sporazumeti se moramo, ali naj pri vsaki besedni družini navajamo vse izvedenke z akcentuacijo in podrobnimi semantičnimi vrednotenji, ali zado- 14 Slavistična revija 209 stujejo samo skopi, najbolj značilni podatki. Težko je zajeti relativnost besedne intonacije v vsakem posameznem primeru. Semantična plat pa zahteva izredno veliko prostora, če jo je treba podati izčrpno. Problem je celo, ali naj navajamo historične zapise dosledno v originalni grafiki ali bi vsaj v manj važnih, evi-dentnih primerih zadostovala transkripcija. Še večja je zadrega pri navajanju sorodstvenih odnosov. Vodilni princip v slovarju naj bi bil besedna geografija. Mnogokrat bi zadoščale oznake, kakor n. pr. »splošno slovansko razen lužiščine« in zraven morda cerkvenoslovanski primer ali praslovanska rekonstrukcija. Na splošno se je treba rekonstrukcij izogibati. Navajanje slovanskih paralel je po eni strani zelo monotono, toda združeno z vrsto tehničnih težav. Skrajnje težavno je vstavljati v tekst pasaže v cirilici. Pri poskusnem zvezku smo se zadovoljili s transkripcijami, ki se bodo morda zdele komu pomanjkljive. Po drugi strani pa je pogosto treba opozoriti na različne arhaične ali dialektične semantične podobnosti v drugih slovanskih jezikih, ali na značilne areale, in v takšnih primerih se ne bo mogoče izogniti navajanju slovanskih paralel. Poseben problem pa je pri tem še upoštevanje makedonščine in njeno razmerje do bolgarščine. Bogata balkanistična tradicija slovenske znanosti terja od nas, da ne zanemarimo tudi izsledkov bazenske lingvistike, čeprav bi se komu zdelo na prvi pogled nepotrebno navajanje madžarskih, romunskih ali albanskih paralel. Drug bazen tvorijo Alpe, ki jih tudi ne gre zanemarjati. Najbolj kočljivo vprašanje pa je navajanje etimološke literature. Včasih je mogoče dati prednost enemu mnenju pred drugim, mnogokrat pa odločitev ni lahka in bi bila na škodo znanstveni objektivnosti. Vse strokovne literature sploh ni mogoče navajati, ker v Ljubljani bodisi ni dostopna ali pa ne prispeva nič bistveno novega k problemu. Resno domačo strokovno literaturo bi bilo treba upoštevati v celoti. Toda ali naj na primer pri barati omenimo Štrekljevo nemško razlago, na katero se že Bernekerju ni zdelo vredno ozirati? Niti uporaba kratic še ni definitivno urejena in so predlogi dobrodošli. Slovenski izrazni fond ni bil doslej še nikoli in nikjer sistematično obravnavan, zato je delo mnogokrat pionirsko. Številne korekture starejših mnenj ali prvič načeti problemi niso manira poskusnega zvezka, ampak bo to, žal, neštetokrat potrebno. Vedno pu je najbolj težavno najti primeren način za obravnavanje znanih, že davno nedvomno rešenih problemov, kjer tudi slovensko gradivo ne pove nič novega. France Hezlaj OB NOVEM SLOVENSKEM PRAVOPISU PROBLEM »BRAVCA« Ko je leta 1899 izdal Fr. Leveč prvi Slovenski pravopis, niti malo ni' slutil, da bo njegova drobna knjižica ali točneje, predvsem ena sama pravopisna reforma, povzročila »v naši javnosti tak vihar kakor izza ilirske dobe še nobeno drugo jezikovno vprašanje«.1 Spor je nastal zaradi Levčevega poskusa, pravzaprav nadaljevanja Pleteršnikovega poskusa, da bi se vrnili k pisavi »v« v imenih, ki so jih začeli že takrat na kratko označevati s formulo bralec-bravec. V zvezi s Pravopisom in še posebno ob tej reformi je bilo za in proti popisanih nekajkrat več strani, kakor pa jih jc imelo kritizirano delce.2 Dr. A. Breznik je potem, ko so se duhovi pomirili, stvarno in preprosto pojasnil, zakaj je »bravec« naletel na tak odpor: »Pišoče občinstvo, ki že nad 35 let ni bilo več vajeno raznih avcev, ivcev, avstva, ivstva in podobne .naivnosti' in je tako rekoč zrastlo ob 1-u, ni moglo več sleči železne srajce.«3 Sicer pa so na to opozarjale že tudi prve kritike.4 Spričo usode, ki jo je doživljal zadnjih sto let »bravec«, o katerem je rekel dr. A. Breznik leta 1913, torej pred petdesetimi leti, da ga smerno »smatrati že 1 Dr. A. Breznik, Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev Pravopis. DiS 1913, 28. 2 Nekaj naslovov: R. Perušek, »Bravec« ali »bralec«? (Brošura, 44 strani.) Ljubljana 1899. — Fr. Ilešič, Seveda bralec in še marsikaj. P 1899 in v posebni brošuri. — Isti. Se enkrat »l«. P 1902. — (V. Bežek,) Bojni klic »bravec« in proti-klic »bralec«. L/. 1899. — Ivan Belè, »Bravec« ali »bralec«P UT 1899. — K., »h. Ska 1899. — Milivoj Ivanov, O Levčevem Pravopisu. E 1899 (skozi 35 številk). — St. Škrabec pod raznimi naslovi v Cvetju« XVII—XXII. — Dr. Karel Štrekelj, O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah. S 1900, 1901. (V posebni knjižici 1911. 137 strani.) — V. Bežek, 'Zaščitnikom Levčevega pravopisa o preudarek. L/, 1901. — Jos. Tomi'nšek, Smeri našega pravopisu in pravorečja. Sn 1904 In v posebni brošuri. 3 Breznik, o.e., DiS 1915, 334. 4 Prim. n. pr. v članku V. Bežka Bojni klic »bravec« in protiklic »bralec«: (Zagovorniki »bravca«) »bodo poudarjali zgodovinsko stališče, češ. ako so skozi tri stoletja pisali naši pisci -avec, -ivec, tedaj velja ta pisava, bodisi etimološki prava ali kriva... Mi sodimo, da vsi naši novejši pravopisei z Levstikom, Skrabccm in Pleteržnikom vred so grešili pri preustrojitvi našega pravopisa s tem, da so pač uvaževali fonetiški, etimološki (zlasti Levstik) in zgodovinski (zlasti Škrabec) princip, a so prezrli neko četrto načelo, ki sicer ni nič druzega nego modifikacija zgodovinskega stališča, a ni nič manj važen temelj vsakemu pravopisu nego ona tri načela: a to načelo veli: Piši po sedanji rabi! ali z drugimi besedami, tudi v pravopisu veljaj geslo: Quietu non movere!« (LZ 1899, str. 515.) za premaganega«,5 tembolj preseneča najnovejši, tretji poskus strokovnjakov — kar je pač edinstven primer v zgodovini pravopisov sploh — da bi oživili problem, ki so ga pišoči Slovenci že davno rešili. Še več. Medtem ko Breznik zameri Levcu, da se ni ničesar naučil iz večinoma jalovega in nesmiselnega početja slovenskih jezikovnih reformatorjev,6 ki so skušali spreminjati sodobno utrjeno jezikovno prakso s sklicevanjem na jezik preteklosti, obračajo danes Breznikov' očitek Levcu in drugim jezikoslovcem v krepost jezikoslovcev in v podporo njihovemu sedanjemu poskusu, češ da slovničarji oblike »bralec« niso sprejeli.' To seveda ne bi bil poklon slovenistiki, če bi bilo čisto res. V resnici ni razveseljivo, da v teoriji knjižnega jezika nismo prišli dalje od vseh tistih jezikoslovcev prejšnjih časov, ki so si jemali pravico dovoljevati in prepovedovati jezikovna sredstva, ne oziraje se na njihovo zakoreninjenost v knjižni rabi. Kljub temu, da so se proti samovoljnosti v jeziku zmerom oglašali tudi svarilni klici, prevladuje še danes v naši jezikovni teoriji smer, ki jezikoslovcem izroča neomejeno oblast nad jezikom. Ko knjižni jezik šele dobiva trdnejše oblike, ko je še neustaljen in brez tradicije, to oblast še nekako trpi in se ji včasih pokorava, čim bolj pa je kultiviran in razvit, tem bolj je ustaljen in tem manj voljan podrejati se neupravičenim spremembam. Samo reforme, ki prinašajo poenostavljenje uli pa jezik zaradi dosežene razvojne stopnje osvobajajo nastale utesnitve, so upravičene in se prej ali slej uveljavijo, vsakršne drugačne »novosti« pa izzivajo pravopisne in sploh jezikovne vojne ali vsaj praske med jezikoslovci in pišočimi. Vzrok tradicionalnim jezikovnim sporom od Pohlina pa vse do današnjega dne je torej treba iskati predvsem v napačnem odnosu jezikoslovcev do knjižnega jezika, ne pa v pomanjkanju čuta za enotnost, disciplino ipd. pri pišočih, kakor se včasih razlaga odpor proti samovolji in kakor obtožujejo tudi danes tiste, ki vidijo v prepovedi že sto let prevladujočih oblik tipa bralec zablodo devetih članov pravopisne komisije.8 Napačni odnos naše pravopisne komisije do jezika ima svoj izvor prav pri koreninah, namreč pri odgovoru na vprašanje, čemu jezik služi. Sodobna lin-gvistika izhaja v teoriji knjižnega jezika iz dejstva, da je jezik sredstvo za sporazumevanje. Jezikoslovju, ki je zasnovano na marksizmu, je to izhodišče najbližje, zato ga je usvojilo in v razvijanju teoretičnih postavk in delovni metodi tudi doseglo lepe rezultate. Očitno pa je za našo pravopisno komisijo komunikacijska vloga jezika podrejenega pomena." zaradi tega vztraja pri tradicionalni usmerjenosti naše znanosti o knjižnem jeziku in njene aplikacije v jezikovni praksi. Jezikoslovec mora imeti to preprosto resnico o jeziku stalno pred očmi. drugače tvega, da bo ostal ves njegov trud brez vrednosti za jezikovno prakso. s Glej op. 1. 11 Breznik, o. c.. DiS 101 'î. 343. 7 Bajec, Kakšen bi bil idealni slovenski knjižni jezik. JiS VI. 93; isti. Bralec — bravée (I), »Delo«, 30. maja 1962; isti. Še zadnjič o braocu (I), »Delo«, 4. avgusta 1962. 8 N. pr. tržaški profesorji v NRazg 1963. št. 2. 0 A. Bajec jo v »Delu« 4. avgusta 1962 odločno odklanja. Quintilianova duhovita opazka, da je eno govoriti latinsko, drugo pa govoriti gramatikalno, priča, da je bil to problem že v starem Rimu. Spominja nas na znane očitke naših jezikoslovcev, da Slovenci ne znamo pravilne slovenščine. Zgodovina slovenskega knjižnega jezika bo morala nekoč ugotoviti vzroke njegovega počasnega kultivdranja in ustaljevanja. Krivde za to ne bo smela iskati v pišočih. Tudi se ne bo mogla zadovoljiti samo z razlago vpliva pan-slavizma po eni strani in nemškega pritiska na slovenščino po drugi strani. Najbolj negativen in stalno živ se bo pokazal pač purizem kot jezikovni izraz bega pred družbeno stvarnostjo, kar se manifestira v odporu do bogatitve jezika z novimi, zlasti nedomačimi sredstvi, ter s favoriziranjem jezika preteklosti in zaostalih družbenih slojev. Nadalje bo morala preiskati vpliv liberalizma, ki je v stari Jugoslaviji zastopal tudi v jeziku integralno jugoslovanstvo, ter vpliv klerikalizma, ki se je imel svoj čas za branitelja slovenstva, a je doživel polom v belogardističnem konceptu ločitve Slovencev od Jugoslavije, kar prihaja na jezikovnem področju še vedno do izraza z ustvarjanjem atmosfere, kot da so Slovenci v naši državi nacionalno ogroženi. In končno bo morala zgodovina oceniti vpliv načela toge slovnične pravilnosti, ki jezik uklepa v premo-črtnost, vpliv podrejanja jezika zakonom logike, ki niso zmerom v skladu z dejanskim jezikovnim stanjem, in vpliv individualnega okusa,, nasprotnega običajni rabi jezikovnih sredstev.10 Takšni vplivi in pogledi, ki prinašajo jeziku samo škodo, so mogoči zato. ker se pozablja na njegovo komunikacijsko vlogo. Kako daleč lahko privede podcenjevanje jezika kot sredstva za sporazumevanje, pa najlepše vidimo v metodi, s katero skušajo jezikoslovci včasih ugotavljati jezikovno pravilnost. Metodo, ki je plodna v proučevanju historične gramatike, kjer jezikoslovec zasleduje jezikovne pojave do njihovih začetkov in tako odkriva razvojne zakonitosti, prenašajo v sodobni knjižni jezik za ugotavljanje njegove pravilnosti. Vznemirjajo jih besede in oblike, ki niso izpričane že kje v preteklosti, in jih skušajo nadomeščati s »pravilnejšimi«, to je starejšimi. Pozabljajo, da za sporazumevanje med ljudmi ni važna tako imenovana historična pravilnost jezikovnih sredstev, temveč njihova splošna razširjenost. V knjižnem jeziku je to knjižni uzus, ki ga oni z naivnimi razlagami odklanjajo." Medtem ko zagovorniki historične pravilnosti spremembe v jeziku preteklosti priznavajo, vidijo v premikih in tendencah današnjega jezika največkrat samo nepravilnosti. Načelo historične pravilnosti ali — kakor ga tudi imenujejo — zgodovinske upravičenosti12 je v svojem bistvu nedialek-tično in gu jezikovna pruksu občuti kot nasilje nad jezikom. Tu je vzrok čestega pritoževanja, da je učenje slovenščine težko, kakor da je to tuj jezik. To je logična posledica metode, ki išče potrdila za pravilnost v nekdanji namesto v sedanji rabi. Levstikove jezikovne reforme in posebej tudi metodo danes vsesplošno obsojajo, toda dejansko ni nobene razlike, če služi za kriterij pra- 10 Glej tudi moje Kriterije pravilnosti v knjižni slovenščini. JiS VI in VIL 11 V zvezi z našim problemom n. pr. A. Bajec, Še zadnjič o braocu (I). »Delo«, 4. avgusta 1962. 12 SP 1962, str. 72, v obrazložitvi pisave -vec, in A. Bajec v člankih, ki se nanašajo na to reformo. vilnosti stara cerkvena slovanščina, na katero se je skliceval Levstik, uli pa slovenščina prejšnjih stoletij.13 Poskus, da bi po sto letih in že dveh ponesrečenih poskusih jezikoslovcev oživili »bravca«, ima torej mnogo globlje vzroke, kakor pa bi se zdelo na prvi pogled. Če je v naši javnosti povzročil toliko spontanega odpora, gotovo ni kriva zgolj predlagana reforma, akoravno tudi ta sama na sebi nikakor ni malenkostna, ampak nič manj metoda kot taka, ki je razvit knjižni jezik ne prenese. Če bi reforma bralec-bravec uspela, dasi je za to po dveh ponesrečenih poskusih malo upanja, bi to pomenilo, da slovenščina s svojo 400-Ietno tradicijo ni tako kultiviran in razvit jezik, kakor mislimo. Če trdimo, da je napačna takšna metoda, ki presoja jezikovno pravilnost po starosti pojavov, pa bi bilo prav tako zmotno, zanikati pomen starejših faz jezikovnega razvoja za obravnavanje problemov sodobnega knjižnega jezika. Naloga jezikoslovca je, da proučuje zakonitosti, ki obvladujejo knjižni jezik, in odkriva tendence jezikovnih procesov, ki tečejo pred njegovimi očmi. Vse to pa je mogoče le tako, da raziskuje bližnjo in daljno jezikovno zgodovino in posebej zgodovino knjižnega jezika. To je velike vrednosti za jezikovno prakso, ker jezikoslovcu omogoča, da pravilno ocenjuje, to se pravi, priporoča ali odklanja jezikovne pojave ali tudi samo posamezne nove izraze, ki jih na najrazličnejše načine prinaša jeziku čas. Če se jezikovno sredstvo uveljavi proti volji jezikoslovca, ga je pač napačno ocenil in ga zato ne kaže še naprej odklanjati, enako tudi ne sredstva, ki je prešlo v splošno rabo, še preden je jezikoslovec izrekel svoje pomisleke. V obeh primerih je svoj obstoj že dovolj upravičilo, za jezik pa je spričo njegove komunikacijske vloge neprimerno bolj važna ustaljenost jezikovnih sredstev kakor pa togo pojmovana slovnična pravilnost. V pravopisu mnogih jezikov z daljšo tradicijo in torej tudi slovenščine ima historično načelo svojo upravičenost v težnji po čim večji stabilnosti pisave. Hkrati z etimološkim principom združuje raznotere dialekte v enotni pisni formi, ki se precej razlikuje od katerega koli narečja ali pogovornega jezika. Ze to samo na sebi dovolj otežuje učenje knjižnega jezika, sčasoma pa ga lahko napravi za ljudi brez lingvistične izobrazbe in celo kljub nji praktično neobvladljivega, če ostanejo normativna prizadevanja, ne izvzemši pravopis, slepa za premike v jeziku. Nalogu pravopisa je predvsem v tem, du omogoča enotno pismeno sporazumevanje med ljudmi. S pravopisnimi ukrepi, ki 'zasledujejo ta cilj in računajo z množico pismenih in ne samo z ducatom izbrancev, ki jim je znana zgodovina jezika, izpričujejo jezikoslovci svoj smisel za realnost in vsekakor tudi za demokratičnost. Po takšnih vidikih bomo skušali zdaj osvetliti problem imen tipa bralec. Odgovoriti bo treba na vprašanje, v čem je bistvo spremembe v končnici 110111. agentis, kako so ga razumeli jezikovni priročniki in kakšno pot je šla jezikovna praksa. Pri tem se bomo omejili samo na nujno potrebne ugotovitve. 13 Skrabec v Cvetju III, 4, piše o tem, kako določamo pravopisno pravilnost kake besede, med drugim: »Pravi filolog pa ne bi smel vprašati najprej, kuj je koren uli etimologija besede, tetnuč, ketera je njenu zgodovina, kako se je pisala in izgovarjala pred sto, dve sto, tri sto leti itd. in v keterem pomenu se je rubilu.c Do pred sto leti se je rabila v slovenščini pri imenih tipa bralec skoraj brez izjeme oblika na -vec. Vendar so bile tudi take besede precej redke: deloma zaradi glagolskega načina izražanja, ki je značilno za nerazvite jezike, deloma zaradi majhnega števila delujočih oseb, za katere je slovenščina potrebovala nazive na tistih malo področjih, na katere je bila pripuščena, in končno zato, ker so bile v rabi za to kategorijo imen tudi druge končnice.14 Ob prebiranju »Novic« iz leta 1862 naletimo torej na takšne oblike: kme-tovavec, kupčevavec, prebivavec, pridelovavec, svetovavec, cepivec, hranivec, volivec, plesavka itd., pa tudi rivec in »18 pavcov« (= palcev). Ker pa se bo brž pokazalo, da ne smemo obravnavati imen tipa bralec izolirano, naj navedemo iz istega vira še nekatere druge oblike: glasovavni list, igravni načrt, prodajavna cena, scavni mehur, zavarovavno društvo, zavijavni papir, odre-šivna vera, poklonivno pismo, ustanovivna postava, vesel ivna pot, vendar tudi hranilno ognjišče, naročilna pot, nosilna zmožnost, plačilna lista, učilne bukve, voščilni biljeti, zdravilna moč. Dalje: glodavnik, imenovavnik, rodivnik, dajav-nik; čitavnica, menjavnica, prodajavnica, spavnica, zavarovavnica, gostivnica, učivnica, vendar tudi učilnica, hranilnica, pohvalnica, svetilnica; gostivničar; opravilstvo, zdravilstvo; darilce; prebivališče, zberališče, zidališče; pogorelci. Ti primeri so pobrani na slepo, vendar takoj opazimo neenotnost v pisanju. To velja zlasti za pridevniške izvedenke iz samostalnikov na -ilo, ki so bili prav v tistem času zelo produktivni.15 Zaradi naslonitve na te samostalnike se je tudi v izvedenkah izgovarjal -1-, sicer se takrat ne bi pisal; njihov nastanek je namreč starejši kakor elkanje. Tako smo imeli razmerje hranilo : hranilen, naročilo : naročilen, nosilo : nosilen, plačilo : plačilen, voščilo : voščilen, zdravilo : zdravilen. Isto velja za opravilstvo, zdravilstvo in darilce (iz subst. na -lo), za izvedenke iz pridevnikov na -len: učilnica, hranilnica, svetilnica, pohvalnica; za izvedenke ne dovolj pojasnjenega izvora na -lišče: prebivališče, zberališče, zidališče16 in iz part, na -1: pogorelec. Nasproti takim primerom stoje drugi, kjer se piše o, tako da lahko že iz tega slučajnega seznama dobimo tale nasprotja: odrešiven : voščilen, čitavnica : pohvalnica. gostivnica : hranilnica, učivnica : učilnica, prebivavec : prebivališče, hranivec : hranilen, hranilnica. Značilno za to dvojnost je omahovanje pri eni in isti besedi (učivnica : učilnica), ko je množica imen na -ivnica vplivala na izgovor in pisavo oblik s prvotnim 1-om. Predpostavljati smemo, da bi s sistematičnim iskanjem odkrili še drugačne primere pisanja o oziroma /, ki jih je moral jezik občutiti kot nedoslednosti, vendar nam zadostuje že ugotovitev, da je določena zmeda, katere prvotni vzrok je prehod velarnega 1 > ц, pred sto leti v pravopisu resnično obstujala. Takšna je bila situacija, ko je objavil L. Svetec-Podgorski svoj članek Še nekaj o parlamentarnem jezikuV njem je predlagal, naj bi v načelu »Govorimo, kakor pišemo«, ki je bilo sprejeto prejšnje leto, napravili izjemo. Nekdanji velarni l naj bi se izgovarjal dosledno kot d (oziroma u): 1. pred konzonanti 14 A. Hujec jih v Besedotoorju 1 (1950) navaja enajst. 15 A. Bajec, o. c., 50. 10 A. Bajec, o. c., 115. 17 N 1862, 151. (podaja^nik, pogoreuca, poleg komouca, moiizem ipd.); 2. na koncu besed (nosiu, stau, poleg kou, beu ipd.) ; in 5. pred polglasnikom »v končnicah ec, ek in en«, 11. pr. kazaven, hladiven, pisaven, reziven (ki jih izvaja iz kazalo, hladilo, pisalo, rezilo), prosivec, pogorevec, pisavec, tkavec, umeven, smeven (ki jih izvaja iz prosil, pogorel, pisal, tkal, umel, smel), razdevek, pridevek (iz razdel, pridelo) ipd. Omenja, da pod 1 in 2 govorijo štokavci o, pod > pa največkrat l, včasih pa o (prosilac, skakavae). Podobno navaja tudi izgovor nekdanjega ve-larnega l v drugih slovanskih jezikih in zaključi s predlogom, nuj bi v vseh obravnavanih primerili izgovarjali v slovenščini o, vendar ne brani govoriti l tistim, ki so se že oil matere naučili, da 1 čisto izgovarjajo«. Ob koncu raz-mišljanja o izreki velarnega / v slovenščini se spomni Svetec še na pravopisno stran problema in pravi: »Kar se tiče pisave trdega l, to se dosedaj v tej reči še nismo složili ter pišemo v nekterih besedah l; v nekterih pa v. Jaz mislim, kadar se enkrat pravilo za izreko za trdno ustanovi, da bo bolje, ako bomo pisali povsod 1л Svetčev predlog je imel to šibko stran, da bi se po njem v izgovarjal ne sumo tam. kjer se je tedaj pisal za nekdanji velarni I, ampak tudi v besedah, kjer se je pisal in govoril / in je to podpirala v jezikovnem čutu vseskozi živa zveza z izhodiščnimi oblikami. Svetec se je tega zavedal, zato je želel, da bi se najprej utrdila izreka, zatem šele pravopis. Toda poenotenje ni vedno tudi poenostavljenje. To je prezrl že Svetec in sto let pozneje — kot bomo videli — tudi naša pravopisna komisija. Svetec je predlagal torej izgovor o v besedah odrešiven in voščilen. čitavnica in pohvalnica, gostivnica in hranilnica. Ni čudno, če je videl Levstik v tem nedopustno polovičarstvo in menil, da je treba takoj poenotiti tudi pisanje v smislu Svetčevega predloga. Tako ima njegova slovnica, ki je izšlu na začetku letu 1866, med določili o izreki I kot v točko, ki predpisuje pisuvo bralec, umetalen, zelnik, hranilnica, toda izgovor bravec in tako dalje.18 Poenotenje pisanja je bilo mogoče edinole s posplošenjem l, ker je ta znak že služil tuko za govorjeni v (oziroma ц), kot za govorjeni / (n. pr. bral: brala). Tako bi bile besedne družine, ki jih je jezik kot take občutil, tudi grafično bolj povezane. Ta težnja je zelo stara in j« poznajo tudi pravopisi v drugih jezikih, ker nu tu način z grafičnimi sredstvi podpirajo pomensko sorodnost besed. To poenostavlja pisano obliko jezika in olajšuje točnost asociacij." Potemtakem je popolnoma zgrešena misel, du je prišlo do reforme bravec-bralec pred sto leti v želji po približevanju slovenščine srbohrvaščini, kakor to vztrajno ponavlja v svojih člankih Л. Bajec. Če bi imel Svetec res tu namen, bi to tudi naravnost povedal, ker so jezikovne reforme v tistih časih prej smele upati na dober sprejem, če so merile na slovansko vzajemnost, kakur pa. če so imele stvarno podlago. Drugo je seveda, kaj je praksa končno res obdržala. Poleg tega je Svetčev predlog (in Levstikova realizacija) zadeval samo pisavo, 18 Levstik, Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. str. 2. Če rečemo zvest, lahko to pomeni tudi zvezd. Besede glasba, glasbilo, glasben, glasbenik ipd. pišemo kakor glas. četudi izgovarjamo s samo v osnovni besedi. Izgovarjamo brau, toda pišemo bral kakor v ostalih oblikah 1-participa. To je tako imenovano etimološko načelo pravopisa. \ medtem ko naj bi v izreki d ostal. Njima reforma je torej posledica domačih jezikovnih razmer in ne tujega vpliva. Problem pa je kljub poenotenemu pisanju ostal. Nastajali so vedno novi substantivi na -lo in izpeljanke iz njih, ki se zaradi naslonitve na izvorno obliko niso mogle izgovarjati z o. Ne pod vplivom črke, ampak pod vplivom izhodiščne oblike in vseh tistih, kjer je bil l regularen, se je začel proces izravnavanja in s tem poenostavljanja tudi v izreki, torej letalo, letalce, letalstvo, letalen, letalski, letalec, letalka, letalnik. letalnica, letališče, letališki, letališčen itd. z l v pisavi in govoru. V novih besedah je bila od vsega začetka tudi tendenca po izgovoru /, in to pri besedah tipa bralec ne samo v nominativu, ampak po analogiji tega sklona v vsej sklanjatvi. Izgovor starejših besed tega tipa je vplival nanje toliko, da vsaj pri nekaterih ni nemogoča dubleta, obratno pa so nove oblike povzročale nastajanje du b letnih form pri starejših (igralec, igralka), z govorjenim d ali l v vseh sklonih. Za proces tudi ni bilo brez pomena, da so se oblike na -lec silno množile in so se jim začela umikati celo obstoječa nomina agentis z drugačno končnico, n. pr. nosiitelj, prevaja'telj, poznavate!j. Tako imajo v besedah tipa bralec zdaj večino tiste, ki v knjižnem jeziku sploh nikoli niso poznale oblike na v. Izreka l bi v tem tipu (in vseh tistih, kjer novi SP zahteva pisavo in seveda tudi izreku o) prodirala tudi tedaj, če bi ostalo elkanje Slovencem nepoznano. Preganjanje oblik igralec, igralka, igralski, igralstvo v imenu boja proti elkanju20 je prav tako brez podlage, kakor je brez podlage sum, da so nastale te oblike pod vplivom srbohrvaščine. Elkanje je bilo »uradno odpravljeno« pred štiridesetimi leti. Če smo torej celih štirideset let delali proti »predpisom« in bi se tega prestopka še danes ne zavedali, če nas ne bi nenadoma nanj opozoril novi SP. se je vendarle treba vprašati, kdo ima več vzroka zardeti, slovenski narod, ki so ga ujeli, da že štirideset let uganja nekaj prepovedanega, ali pravopisna komisija, ki se je odločila proglasiti za elkarski greh sto let staro navado v knjižni slovenščini. Da pa je elkanje res vplivalo na proces, ki sta ga sprožila Svetee in Levstik. tudi ni mogoče tajiti. Prav zaradi elkanja — to pa je njegova zasluga, ne krivda — je šel proces v smeri enotne izreke hitreje, kakor bi smeli pričakovati, če ne bi imel njegove podpore. Ta proces še vedno ni končan, od tod toliko dublet v izreki, toda v jeziku je nesporno tendenca, da se posploši /, ki ima oporo ne samo v pisavi, ampak tudi v izreki novih in delu starih oblik. Etimološko te oblike niso vedno pravilne, včasih pa jim je izvor nejasen, zabrisan, sporen. Glede besed tipa bralec so bila na primer mnenja, da so sicer izvedene iz 1-partieipa, toda ker ima stara cerkvena slovenščina v resda redkih nominih agentis v, tudi to ne bi moglo biti napačno.21 Škrabec je na ovitku Cvetja šest let skoraj brez prenehanja strastno napadal elkanje in v zvezi 20 SP 1962 vidi posebno prednost pisave -vec v tem, da »ne zavaja v elkanje« (str. 72). Podobno A. Bajec v svojih člankih. 21 Cigale v SG 1863: »Nekteri slovenski pisatelji so se v najnovejih časih pri nekterih besedah poprijeti pisave, n. pr. bralec, volilec. rod il ni k itd. ... Ktera pisava je bolja? Pravilniša je gotovo bralec, volilec itd., ker nam naravnost kaže izpeljavo od II. tvorno-preteklega deležnika; vpraša se vendar, je li v resnici bolja ... Ozrimo se v staro slovenščino! Ta ima le malo malo imen. s leni »bralca«, ki ga odklanja kot etimološko in zgodovinsko neupravičenega.28 V polemiki ob Levčevem Pravopisu so v obrambo »bralca« nekateri jezikoslovci opozarjali, da je narejen iz participa bral,23 drugi (n. pr. Štrekelj in seveda Skrubec) pa so — kakor danes — to pripuščali samo v nekaj besedah in zahtevali pisavo bravec. Tako se nam postavi načelno vprašanje, kako naj v takih primerih ravna pravopis. To, kar je včeraj veljalo' kot etimološko pravilno, je danes ovrženo. Toda to še ni najhujše. Kaj pa naj napravi pravopis, kadar več jezikoslovcev hkrati zagovarja vsak svojo teorijo. Koga naj posluša? Vztrajati za vsako ceno pri etimološkem načelu torej ne bi bilo vedno najbolje. Tembolj se pokaže takšno vztrajanje nespametno, če pomislimo, da je pravopis pravzaprav samo pripomoček za enotno pismeno sporazumevanje. Največja nevarnost za enotnost pisanja je njegova zapletenost in nestal-nost. Prva zato, ker obvlada pravopis toliko niauj ljudi, kolikor težji je, druga zato, ker njegovo stalno spreminjanje povzroča zmedo. Težnja po preprostosti in ustaljenosti mora biti torej osnovno pravopisno načelo. Na te zahteve pravopisa so opozarjali že ob prvem takem priročniku, ki je pod vplivom Škrabca in Pleteršniku ne glede na dotedanjo knjižno prakso in brez posluha za tendence v jeziku zastopal etimološko in historično načelo in zato doživel tako ostro kritiko.24 Zal je tudi naša pravopisna komisija sledila Škrabčevim pravopisnim nazorom, ki so bili že pred več kakor 60 leti odklonjeni zuradi neuporabnosti v praksi, čeprav se je to tedaj morda najmanj poudarjalo.25 To stališče pravopisne komisije je tembolj nerazumljivo, ker ji ni bila neznana usodu Levčevega Pravopisa in bi se morala zamisliti ob kritičnih pripombah nanj. Nasprotno, skrojenih od gori omenjenega deležnika: kar sem jih pa doslej našel, rabi jim iz večine črka v mesto l... Po tem takem pisava: bravec, volivec itd. ne more biti napačna, ker se opira na staro slovenščino.« (Str. 90—91.) 22 N. pr.: »Kedor more take reči-umeti, ta se je, upuin, iz do zdaj povedanega lahko prepričal do dobrega, da etimologija ni nasprotna dosedanjim našim narodnim in ob enem naše knjižne slovenščine zgodovinskim oblikam: bravec, igravec, pisavec, kadivec itd.; lahko pa se je prepričal tudi, da veljajo oblike z l le v posameznih primerih, kjer se je tako pisalo v prvem času našega slovstva in kjer tudi še zdaj narod ne izgovarja pravega d...« (»Cvetje« XVII, 11. zvezek.) < 2S N. pr. R. Perušek: »Jasno je kot beli dan, da so pu mogoče vse izvedenke iz drugega tvornopreteklega deležnika, torej: bral-ec, igral-ee, boril-ec, pisal-ec, sejal-ec, sviral-ec, plesal-ec, piskal-ec, streljal-ec, tvoril-ec, klal-ec, kupil-ee, loviJ-ec, črnil-ec itd.« V brošuri »Bravec* ali »bralec«? 1899, 16. 24 V. Bežek je pisal v svojem članku 'Zaščitnikom Levčevega pravopisa d preudarek: »...o. Stanislav (— Skrabec — op. R. U.) pri vsej svoji bistroumnosti in temeljitosti ni vedel ali ni hotel uvaževati poleg priznanega trojnega liučelu — fonetiškega, etimološkega in zgodovinskega — še četrtega in petega, ki ono trojno načelo po svoje popolnjujeta in tudi omejujeta. Kukor smo že zgoraj razpravljali, veli to dvojno načelo: ,Piši, kakor je bilo doslej navadno', in pa .Pravopisna pravila morajo biti prozorna in lahko umevna'.« (LZ 1901, 400.) 25 Skrabec je tako dosledno vztrajal pri zgodovinskem principu, da je do svoje smrti leta 1918 pisal ne samo letuvec, opazovavec, imenovavnik, nikav-nicu, ampak tudi smeri, kert, vert, tert, pervi itd., kur že pol stoletja ni bilo običajno. iz vse takratne polemike je povzela prav Škrabčeve zmote: da je pisava -vec edino pravilna, da je »bralec« elkanje in da tako pišemo zaradi zbliževanja s Hrvati. A. Breznik, ki je bil še v svoji razpravi o Levčevem Pravopisu (v DiS 1913 do 1915) sposoben zelo bistrili opažanj,20 je že v svoji slovnici leta 1916 nanje pozabljal. O pisavi imen tipa bralec pravi, da omahuje, da pa se piše samo prebivalec in volilec (kadar mislimo človeka, ki je v posameznem primeru volil); adjektivi pa da imajo večinoma -alen. toda tisti, ki imajo v osnovi /. se pišejo tudi -aven (ponavljaven, voliven). Isti dostavek je pri samostalnikih na -lee.27 V svojem Pravopisu 1920 je postavil tako zapletena pravila, da je v pisanju tistih, ki so mu hoteli slediti, povzročil — kot bomo še videli — pravo anarhijo. V SP 1920 beremo pod geslom bravec: »1. Samostalniki, ki zaznamenjujejo delujoče osebe, se končujejo na -avec, -avka. -ivec, -ioka, -aonica. -ivnica itd.; izvedeni so večinoma iz glagolskih pridevnikov na v (n. pr. dremav: dremavec, dremavica. dremavost; delav: delavec, delavka, delavnica; hirav: hiravec, hiravka, hiravnica; vojskovav: vojskovavec itd.), nekateri pa iz glagolskega debla, na katero je pristopil -v (n. pr. bravec, bravka: klavec, klaven, klavnica itd.). Prvotna končnica se hrani še v mnogih primerih (n. pr. bahavec; brivec, brivski, brivnica; kimavec; krativec; mikaven, mikavnost; pevec, pevka, pevski: pivec, pivka, pivski, piven. pivnik; stradavec; učakaven, neučakaven; zajedavec; žvižgavec, žvižgavka itd.), v drugih pa se poleg prvotnih -avec, -avka; -ivec, -ioka piše tudi -alec, -alka; -ilec, -ilka (n. pr. šivavec in šivalec; šivavka in šivalka; poslušavec in poslušalec itd.). 2. Izvedenke a) iz samostalnikov na -lo in b) iz deležnikov na -/, imajo končnico -lec, -/Ara. -len itd. a) Primeri, ki so izvedeni iz samostalnikov na -lo (prvotno -dlo), ki zaznamenjujejo kako sredstvo, so: motovileč (postalo iz: motovilo), pralec (od prulo). vrelec (od vrelo), budilnik, budilnica (od budilo), kuhalnica; pi-lialnik; kadilnica; kropilnik, kropilen, kropilni kamen, kropilnica; nosilnica (od nosilo); umivalnik, umivalnica itd. Pisava, kakor pihavnik, kuhavnica itd. je napačna, b) Izvedenk iz tvornopreteklega deležnika na -I. -la. -lo, je le malo; take so: pogorelec (izvedeno iz pogorel), umrlec (iz umrl), prišlec, osamelec. prelec, prebivalec.« Kakor vidimo, je Breznik kaj kmalu sam zapadel isti napaki, ki jo je komaj nekaj let pred tem kritiziral v razpravi o Levčevem SP. Druga izdaja slovnice (1921) se od prve ne loči. tretja (1924) in četrta (1934) pa nimata več določila o dubletah pri samostalnikih in pridevnikih z / v osnovi. Ramovševa 20 N. pr.: »Pleteršnikov slovar in po njem povzeti Levčev Pravopis zaključujeta dobo v razvoju našega pravopisa. Usodna napaka tega slovarja je. da ni organsko Dzrastel i z živega literarnega jezika. Namesto da bi bil Pleteršnik vse to zbral in uredil, kar se je v jeziku splošno ali vsuj po neki večini sprejelo, je nastopil iznova tisto pot, na kateri je že spodletelo toliko našim jezikovnim reformatorjem. Oblike, ki so bile že splošno sprejete, je zavračal in postavljal nove. Posameznim besedam je jemal svobodo, ki so jo v pravopisu imele, in jih vklepal v okove splošnih jezičnih načel. Vse se je moralo pokoriti doslednosti, železnim pravilom in etimologiji. Govoriti je imela le logika, psihologija nič, na faktično pravopisno rabo se je premalo oziral. Tako nam je ustvaril slovarski pravopis, a to ni pravopis živega literarnega jezika, pravopis naših umetnikov, našega pišočega občinstva.« (DiS 1915, 345.) 27 Slovenska slovnica. 1916. 31—32. zasluga je, da se je Breznik-Ratnovšev SP 1935 postavil v pisavi in izreki I-a na realna tla.28 Pod geslom bralec ima pravilo: »samostalniki, ki zaznamujejo delujoče osebe, se pišejo s končnico -alec, ■ilec; -alka, -ilka (n. pr. bralec, -lca; bralka; poslušalec, -lca, -lka; volilec, -lca, volilka itd.) razen v primerih, v katerih je glagolski pridevnik na -v, iz katerih so izvedeni, še živ, u. pr. bâhav: bâhavec, bâhavka; drémav: drémavec, dré-mavka; délav: délavée, délavka; hirav: hiravec, hiravka itd. — Pri novih in zvečine le knjižno rabljenih tvorbah izgovarjamo -1-. pri starih domačih pa -ц-: bralec, -lca; prebivalec, -lca: palec, -lca govôri -âloc, -âuca; metalec, -lca pa metâloc, -alca itd.« Vse bi bilo v redu, če ne bi ta Pravopis v slovarskem delu vseboval nekaterih nedoslednosti v zvezi s samostalniki in pridevniki z l (oziroma Ij) v osnovi. Poleg molilec, ponarejevalec, prenavljalec, prenavljalen, prepisovalec in pre-stavljulec ima ponuvljavec (toda ponavljalen), pošiljavec, pošiljavka, potaplja-vec, selivec, ' selivka (toda selilen) in volivec, voliven, volivski. 'Го so hoteli potem popraviti na ta način, da so šolski izdaji SP dodali pravilo, ki ga je Breznik v zadnjih dveh izdajah slovnice že opustil, le da so tokrat predpisali pisavo v samo pri samostalnikih (in ne tudi pridevnikih), ki imajo v osnovi l uli lj. Ta pridržek, ki ni bil z ničimer upravičen in je zato povzročal samo »napake« pišočih, je ostal tudi v SP 1950. Sicer se pa niti šolsku izdaja SP v slovarju ne drži dosledno svojega pravilu: poleg molivcc, molilnica, ponav-ljavec, ponavljalen iu selivka, selilen ima potapljavec, postapljavski in volivec, voliven. SP 1950 ima molilnica, ponavljalnica, popravljalnica, talilnica ipd., pod geslom voliti pa: volivec, volivka, volivski, volilen, volilo. Razmerje volivec : volilen se upira našemu jezikovnemu čutu, ki obe besedi po pravici povezuje pomensko in zuto tudi grafično. Takšna skonstruirana določila, ki nimajo nobene zveze z resničnim življenjem jeziku, so morala nujno povzročiti pravopisno zmedo.29 SP 1950 ima umestno dopolnilo glede izreke besed tipu bralec, ko pravi: »Pri mnogih beseduh je obojni izgovor, kakor je komu beseda domača ali umetna.« (Str. 34.) Obe povojni slovnici sta v skladu s tedaj veljavnim pravopisom. Tako so učile slovnice in pravopisi do 1962. Nastane vprašanje, kako se je zadnjih sto let odločala praksa. A. Bajec trdi, da so od 1862 do 193э pisali bruvec in bralec, zdaj jc prevladoval ta, zdaj oni«.30 Ta trditev ni točna. Resnica namreč je, da jc vseh zadnjih sto let prevladovala pisava »bralec«. Najbrž lahko verjamemo Brezniku, du je bila do SP 1899 že 55 let v navadi pisava /. l-om (gl. začetek tega članka). Po izidu Levčevega Pravopisa in samo po njegovi krivdi je nekuj let vladala negotovost, vendar je bilo kmalu jasni», da se ne morejo obdržati oblike, ki pravopis komplicirajo. 2" A. Bajec piše v zvezi s tem: »Šele 1935 se je Breznik vdal pod nekim pritiskom, vendar le nerad.« (V opombi pod 3. citirani članek v JiS VI. 93.) 20 Primer: na straneh 138—145 knjige I. Regenta in I. Kreftu Progresivna usmeritev političnega življenja med vojnama v Sloveniji in Trstu, ki je izšlu decembru 1962. je zapisano trikrat voliven. petkrat volilen, devetkrat vtj-ioec in enkrat volilec. Cituti iz letu 1935 imajo dvakrat volilen in trikrat vi/ ■■•c. 30 Se zadnjič o braoeu (II). »Delo«, 5. avgusta 1962. Za čas od 1935 dalje — in edino to razdobje sploh prihaja v poštev za sedanji pravopis — vemo vsi in priznava tudi A. Bajec,31 da je v besedah tipa bralec posplošen l. To enotnost moti samo predpis o besedah tipa volivec, kolikor se ljudje po njem ravnajo. Nekoč so to pisavo opravičevali z večjo blagoglasnostjo take oblike, češ da bi bil / v dveh zaporednih zlogih neprijeten za naša ušesa. Blagoglasnost je zelo relativen pojem in zato v nobenem jeziku ne vpliva na pravopisna pravila. Čudno je samo to, da naše pravopisne komisije, katere člani so v glavnem isti kakor pri prejšnjem SP. ki je imel klavzulo o besedah tipa volivec, nič ne moti množica besed, v katerih imamo po SP 1962 v v dveh zaporednih zlogih (izpraševavec, kmetovavec, maščevavec, opazo-vavec, napovedovavec, plava vec, pomivavka, poročevavec, prebivavec, razisko-vavec, razkazovavec, spremljevavec, svetovavec, varovavka, vasovavec, zmago-vavec itd. itd.). A. Bajec je pregledal drugo polovico SP 1930, da bi ugotovil razmerje med končnicama -vec in -lcc in tako podprl poenotenje pisave. Naštel je blizu 100 besed tipa volivec, okoli 120 besed tipa škodljivec in okrog 400 na -lec, kar pomeni, da se dobra tretjina piše na -vec. Statistiko zaključi z retoričnim vprašanjem: »Ali ni neko izenačenje zelo potrebno?«32 Potrebno je in ga najbrž niti ne bo težko doseči. Ker je zdaj. ko brani besede na -vavec, v istem članku tudi sain mnenja, da blagoglasnost ne sme bili kriterij, se bomo gotovo lahko sporazumeli za črtanje tistega odstavka o tipu volivec, seveda potem, ko se bomo spet zedinili za pisavo, ki nas je sto let — razen kadar so jezikoslovci napravili razdor — združevala. Tisto o 120 imenih tipa škodljivec je prišlo v statistiko morda po pomoti. Z imeni tipa bralec jih namreč ni mogoče povezovati. Takih besed je v slovenščini ogromno: domišljavec, dvomljivec, grabežljivec, grbavec, hinavec, krivec, krmežljavec. kruljavee, kujavec, lažnivec, nagajivec, omahljivec, opravljivec, prepirljivec, smrkavec, šaljivec, šepavec, ušivec, vsiljivec, zapeljivec, zaprav-Ijivec itd. Vsa ta imena se vežejo na adjektive različnega nastanka s končnim -o in jih naš jezikovni čut ostro loči od tistih, ki jih veže na oblike z l-om. Če ne bi bilo tako, bi se končnici -vec in -lec v besedah tipa škodljivec in bralec med sabo mešali, toda takih primerov nimamo. V vseh besednih družinah iz adjek-tivov na -v se piše in seveda izgovarja dosledno v, n.pr. škodljivec, škodljivka, škodljivski. škodljivstvo. škodljivost ipd. Podobno naš jezikovni čut ne povezuje s tipom bralec imen delavec, klavec, brivec, pivec. V nobenem od njih ne nastopa / v sorodnih besedah niti v govoru niti v pisavi, n.pr. delavka, delavčev, delaven, delavski, delavstvo, delavnost, delavnik, delavnica ipd. Zato tudi pri njih ni mešanja z imeni na -lec. Med tipoma bralec in škodljivec ni takšne zveze, da bi bila v jeziku zaznavna vsaj rahla tendenca po izenačenju končnice. Zato je brez podlage Bajčeva trditev: Zatorej smo se odločili, da priporočimo pisavo bravec, ki se da dosledno izpeljati, pisava na lec pa ne (delalec, brilec, pileč!). 33 V resnici je ravno narobe. Delalec ne napiše nihče, pač pa se tudi po novem SP še vedno piše palec, rilec, krilec, motovileč, slušalka, kotalke, ve- 31 Kakšen bi bil idealni slovenski knjižni jezik. J iS VI, 93. Bralec — braneč (II). »Delo«, I. junija 1962. ••' Kakor pod 30. zilka itd., kar je sicer etimološko upravičeno, a bi jih Slovenci brez jezikoslovne izobrazbe kaj kmalu pisali in govorili pavec, rivec itd., kakor smo videli, da so pisali pred sto leti. Težko bi namreč razumeli, da je treba pisati drsavke, toda kotalke; snaživka. toda vezilka; poslušaoka, toda slušalka; morivec, toda motovileč itd. Vendar bi bil to komaj začetek zmede. Niže se bomo spoznali še z vse drugačnimi težavami, ki jih je pripravil novi SP Slovencem s predlagano reformo. Najprej pa smo dolžni odgovoriti še na vprašanje, kako se je pisalo pri nas pred letom 1955. Vzeli smo takratni vodilni slovenski reviji Ljubljanski Zvon in Dom in svet in pogledali, kako so pisali njuni sodelavci pred 50, 40 in 50 leti, torej leta 1915, 1925 in 1955. Vsakega letnika smo pregledali nekaj prvih številk, nekako 200 strani. Iskali smo tiste oblike, ki se po SP 1962 pišejo z v numesto dosedanjegu /. Številka, ki stoji za obliko, pomeni strun, zadnje je v oklepaju ime avtorja. Šifre in psevdonimi niso razrešeni, ker so za nas postranskega pomena. LZ 1913: občudovalec 2. svetovalec 5. 2-krat (R. Murnik); prebivalstvo 10, 15, plesavec 12. zavojevalec 16, 2-krat, prebivalec 17 (Podlimbarski) : kazalec 25, prebivalstvo 25 (dr. V. Korun) ; zapisovalec 29 (L. Pintar); kazalec 42. 45 (Milan Pugelj); obletovalec 51. morilec 51. 52 (Fr. Govekar); prevajalec 55, veleizda-jalec 54 (A. Debeljak) ; prebivalstvo 55, 2-krat (M. P.); poznavalec 56 (E.Adamič); zborovalec 98, svetovalec 99, častilec 101 (R. Murnik); ubijalec 107, bralec 107 (A. Debeljak); vzbujavec 107, popolnjevavec 107, 2^krat (L. Pintar): izdajalec 111 (dr. Fr. Sturm); igralec 151, svetovalec 152, gledalec 155, prodajalka 155, klalnica 158, potapljalka 158 (R.Murnik); prebivalka 145. kuzalec 145 (j.Premk); vasovalec 160 (J.llibičič); spremljevalec 162. samomorilec (cit. iz Gungla) 165 (J. Wester); čestilec 165 (dr. I. Lah); preiskovalec 167 (1. Koštial); poročevalec 172, stanovalec 176 (M. Pugelj); zmugulec (cit. iz Finžgarja) 185, poizvedovalec 184. bralec 187. 190. tekmovalka 188, sejalec 191 (dr. J.Lokar); sostanovalec 192, 2-krat, stunovalec 199 (Lovro Kuhar); trdivec 200. modrovavec 201 (L. Pintar); sostanovalec 214 (J.Premk); skitalec 219. zajemalec 219, moclrovalec 220. mašče-vulec 220 (A. Debeljak); prevajalec (dr. R. Molè). Oblike z v srečamo torej samo pri jezikoslovcu Pintarju. Izjemoma jo je enkrut zapisal Podlimbarski, Murniku pu je ušla celo klalnica. DiS 1913: zmagalec 18, prebivalec 19, prebivalstvo 25. 2-kra.t (dr. J. Gruden); pisalec 50 (dr. A. Breznik); prevajalec 36' (Vrt.); šetalec 57, obiskovalec 57, razstavljalec 37 (dr. Fr. Stele) ; svetovalec 48. borilec 48, zmagalec 4^. kazalec 55, poslušalec 56 (P. Perko); pripravljalec 62 (Izidor Cankar); bralec 75. morilec 75 (dr. Š.); bralec 76 (Alethes); zmagovalec 77 (dr. J. D.): prižigalka 83' (Lea Fatur); zajtrkovalec 99 (Iz. Cankar); posnemovalec 105 (A.Breznik); nupadulec 83, pre-bivalstvo 107, 2^krat, 108. 2-krat (dr. L. Lenard); bralec 112 (—г.); prirejevalec 115, prevajalec 115. 116 (R. Gradovin); prezimovalec 119. morilec 124 (Lea Futur) ; častilec 127 (J.Cesnik); zmagalec 136 (Iz. Cankar); raziskovalec 143. 145 (dr. V. Šarabon); igralec 157, 3-krat, 158, 3-krat, 159. izdajalec 158, igralski 159 (dr. Fr. Kotnik); brisalka 160. 2-krat (F. S. Finžgar); sesalka 182, 2-krat. raziskovalec 185 (dr. V. Šarabon); storilec 189 (P. Bohinjec); bralec 192 (dr. A. Breznik); brulec 198, 2-k rut (dr. J. Šile); pripovedovalec 199 (St. Premrl); igralec 200. zmu-govaleč 200, morilčev 200. V vseh pregledanih številkuh se piše brez izjeme I. Tako ima v svojih prispevkih tudi Breznik. LZ 1923: tipalke 30, igralka 33, 34, 2-krat, spremljevalka 34 (Ferdo Kozak); nadvladalee 42, oznanjevalec 42, spremljevalec 44, 2-krat, napovedovalka 45 (Miran J are); nosilec 50, 55 (F.Kozak); poslušalec >5, prevajalec 54, 3-krat, 55, 3-krat, 56, nosilcev 55 (dr. F. В.); bralec 68 (dr. J. Glonar); čestilec 73 (M. Kmetova); posredovavec 87, izpovedovavec 88 (dr. I. Prijatelj); malikovalstvo 96, premagovalec 99, spremljevalec 100 (I. Rozman); svetovalec 102, poslušalec 102, stanovalec 105, spletalec 105, sostanovalec 107, zavojevalec 108, premagovalec 108 (Miran J are); bralec 122, 123, popravljavec 122 (dr. J.Tominšek); prebivalec 125 (dr. A. Gavazzi); poslušalec 126, soigralec 126, igralec 126, 2-krat, igralski 127 (N. Štritof); zmagovalec 151 (V. Molè); vedeževavka 149, spremljevavka 157 (dr. I. Prijatelj); prodajalec 169, oblikovalec 185 (Miran Jarc); čestilec 186. bralec 186 (l.P—k.); oblikovalec 189, igralec 190, 2-krat, soigralec 190, igralka 191, igralski 191, 2-krat, gledalec 192. 2-krat, nosilec 192 (Fr. Albreclit). Oblike na v najdemo samo pri dveh slavistih (Prijatelj, Tominšek), in to izključno pri imenih z -v- v osnovi (posredovavec ipd.), pač pod vplivom Breznikove slovnice in SP 1920. DiS 1923: bravec 18. 19, budilka 19 (J. D.); opazovavec 21. obiskovavec 22 (Iz. Cankar) ; ocenjevalec 23, bravec 23', 24, vasovavec 25, poslušalec 26 (dr. Ivan Pregelj); zmagovalec 29, 2^krat. borilec 29 (Fr. Koblar); gledavec- 31, napovedovalec 31, spremljevalka 31, prebivalec 31 (Frst.); igralec 32, igralski 32 (Fr. Koblar); kazalec 44 (C. Jeglič); krotilec 46, zmagovalec 48 (Miran Jarc); bravka 58, bravec 58 (J. Lavrenčič); prevajavec. 58. oblikovavec 58 (Frst.); bralec 59 (dr. I.P.); igralec 59, prevajalec 59 (dr. J. Debevec); poročevalec 63 (Mantuani); igralec 65, 64. igralka 65 (S. P.); igralski 67 (I.Pregelj); poslušalka 75 (B. Jakac); poslušalec 84. molivec 84 (S. Majcen); gledalec 85, 2-krat (dr. Fr. Mesesnel); gledavec 86 (Fr. Stele); poznavavec 89 (J. Debevec); poročevalec 94. nosilec 94 (Frst.); morilec 95 (Fr. Koblar); morilec 108 (T. Seliškar);■ gledalec 110 (J. Jalen); vrtivec 117 (J. D.); poveličevavec 119 (A. Res); bralcev 120, igralec 121 (dr. Ivan Pregelj); bravec 124. 125, 126, poročevalec 124, pohujševavec 125', igralec 125, 2-krat. oblikovavec 125, igralka 126. gledavec 126, uživavec 126. bravčev 126 (S. Majcen); častilec 128 (Frst.); maščevalec 131. skrunilec 131 (dr. I. Pregelj); poslušalec 159 (Nurte Velikonja); plesavec 150 (J. D.); nakupovavec 152, posredovavec 152 (S. Majcen); zmagovalec 156 (dr. A. Remec) ; oblikovavec 158 (Frst.) ; maščevalec 160 (Fr. Koblar); kazalec 177, 179 (J. Jalen); spremljevalka 182 (Fr. Stele); bralec 188. kazalec 190 (dr. I. Pregelj); posnemalec 191 (dr. 1. P.); igralec 191 (Frst.). Vpliv Breznikovih nejasnih in zapletenih določb je v DiS, kar je razumljivo, močnejši kakor v LZ in zmeda zato očitna. To velja najbolj za imena na -vavec in subst. bravec. Avtorji pišejo zdaj tako, zdaj drugače; niti v istem članku se ne držijo dosledno nekega principa. LZ 1953: opazovalec 1. bravec 4 (C. Debevec); igralec 18, 2-krat, pohajko-valec 23 (H. Kresa.l); plesalec 24 (Gradnik); izdajalec 47. zanikovalec 48. kram-ljavec 48. prebivalstvo 50, stvarjalec 50 (B. Borko); oblikovalec 52 (A. Budal); prebivalstvo 53. 55, 3-krat (I v. Tominec) ; prevajalcev 60. prevajalec 60 (St. Janež); ohranjevalka 61 (B. Borko); narekovalec 65, zajedalec 66, bralec 70 (Ivo Brnčič); spremljevalka 106 (B.Rudolf); nosilec 113 (A. Lajovic); opazovalec 121, prevajalec 122 (B. Borko); igralec 124, 125, 2-krat (SI. Osterc); znanilka 126 (A.Turk); gledalec 127, 128, igralec 127. 2-krat, 128, 3-krat, igralski 127 (B. Borko); poznavalec 131 (J. Prezelj); vlomilec 146. 151, 152, 153, delojemalec 152 (T. Seliškar); prebivalec 161. 2-krat. 162, 2-krat, 163, plesulec 164. 2-krat (Br. Rudolf); zmagovalec 171. 5-krat (dr. B. Skerli); svetovalka 177 (K.Oswald); prevajalčev 186, prevajalec 186 (M. Boršnikova) ; nosilec 192. Stanje v LZ je torej ostalo isto, kakor ga je izkazovala praksa te revije že dotlej. DiS 1933: spremljevavee 4 (Fr. Koblar); oblikovavec 12, 13 (Fr. Vodnik); poslušalec 19. igralski 21 (I.Pregelj); zmagovalka 35 (Miran Jarc); prodajalka 53, posredovalka 56 (N. Velikonja); nosivec 69 (Fr. Stele); svetovalec Г9, volilec 81. pisavec 81 (A. Breznik) ; bravec 87, iskavec 88, kmetovalstvo 89, nosivec 90 (Fr. Vodnik); nosilec 92, oblikovavec 92, 2-krat. gledavec 95- (A. So vre, cit. iz Avguština); posredovavec 99, 100 (Tine Debeljak); prebivavstvo 106 (Silv. Škerl); prevajavec 108 (Silva Trdina); prevajalec 109. 2-krat. 110, 2-krat. 112 (J. D.); nosivec 115, 117, 2-krat (Fr. Vodnik); častilec 120, oblikovavec 120, 121. obtoževalec 120, gledalec 120, raziskovavec 120, skitalec 121, branilec 121, osvo-jevavnost 121, 2-krat, zmagovavec 122(, nosilka 122, osvojevavee 125, zmagovavka 123, spremljevavee 123, opazovalec 125 (Miran Jarc); preoblikovavec 162, spo-znavavec 164 (F. K.); bravec 165 (A. Slodnjak); kupčevavee 174. razdiralec 174. napadalec 175, morilec 176, požigalec 176, zalezovavec 176 (Miran Jarc); mori vec 186, 2-krat, oblikovavec 188, 2-krat, spremljevavee 189, obtoževavec 190 (Fr. Koblar); kazalec 193. bravec 211, 212 (J. Šolar); bralec 214 (J. Pogačnik). Zmeda se je v tej reviji nadaljevala, le da je oblik z d še več. Tudi Breznik ne piše enotno. Miran Jarc, pri katerem so druga poleg druge oblike opazovalec in obtoževalec poleg oblikovavec in osvojevavee, ima tudi osvojevavnost. kar je v nasprotju s tedunjim in sedanjim pravopisom. Slika, ki jo daje ob upoštevanju gornjih ugotovitev in po površnem pregledu ostalega slovenskega tiska pravopisna praksa do leta 1935, je naslednja: slovenski dnevniki, revije in knjige pišejo praviloma l. Opazno se od tega običajnega pisanja loči pod vplivom Breznikovili slovnic in njegovega SP revija Dom in svet in nekatere knjižne izdaje Jugoslovanske knjigarne (med njimi n. pr. Bajčev prevod Mauriacove Kačje zalege). To pomeni, du je bila vsa slovenska pišoča javnost zadnjih sto let enotna v pisanju oblik z 1-om, kolikor niso povzročali zmede jezikoslovci in pa del kulturnih delavcev, ki se je grupiral ob katoliškem tisku. To pa ne more biti zadosten argument za to, da bi zdaj tvegali ustvarjanje nove zmede v našem pravopisu. Tako SP 1962 (str. 72) kakor A. Bajec v svojih člankih omenjata med navajanjem prednosti reforme trditev, da je pisava -avec, -ivec enotna, dosledna in preprosta. Ze primeri, kot so drsavke : kotalke ipd., kažejo na prenagljenost take trditve, ki pa postane še očitnejša, če upoštevamo ves ( s istem izpeljank, ki jih brez oziru na etimologijo naš jezikovni čut povezuje z oblikami na /. SP 1962 opozarja, da se pišejo z o tudi izpeljanke iz tipa bruvec, bravka. namreč bravski, bravstvo. Ne omenja pa posebej niti svojilnega pridevnika bravčev, bravkin, niti deminutivov, kot so kuzuvček, skukavček, poslušavček itd., ki jih je trebu prav tako pisati z v. Reforma se nunašu .torej na sedem besednih tipov, vsi ostuli pa — in teh ni malo — nuj bi se pisali kakor doslej.34 Vsaka beseda, ki naj bi se še vedno pisulu z /, ima v SP 1962 v oklepaju dodano navodilo, kako se izgovarja ta /. kadar ne stoji med dvema vokaloma. 34 Na posvetovanju v SAZU 3. oktobra lani je zbudilo posebno presenečenje odkritje, da je bil v pravopisni komisiji obravnavan predlog, naj bi reforma obsegala tudi samostalnike s končnico -nik, -niča, da bi torej pisali likavnik. učivnica ipd. Tako smo med 31 sufiksi (v resnici jih je več), ki po našem jezikovnem čutu tvorijo isto besedno družino, poiskali v SP 1962 različne variante «v izgovoru in pisavi. Slika, ki smo jo tako dobili in jo tukaj podajamo, je komaj verjetna, tako je komplicirana. Besede so razporejene v štiri stolpce. Y prvem so oblike, ki naj bi se po SP 1962 pisale z d. V drugem so oblike, ki se pišejo z / in se tako tudi izgovarjajo. V tretjem stolpcu so oblike, ki se pišejo z /, izgovarja pa naj se d. V zadnjem stolpcu se izgovor 1-a prepušča navadi posameznika. Pisava l Pisava 1. bravec 2. bravka 3. i. 5. 6. 7. 8. 9. 10. U. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31.. bravčev bravkin bravstvo kazavček letavski I izpit] izreka l krilec, -lca kotalke letalstvo letalski [motor] brala, -o letalo letalna, -o krilce letališče letališki gledal iščen kopališčar svetilnik hranilnica svetilniški hranilničen letalnost prodajalna zavarovalnina svetilničar svetilničarka svetil ničarna svetilkar svetilčen svetilčica izreka н motovilca kopalke motovilčev motovilček bral maščevalna, -o topilnik letal niča topilniški posojilničen maščevalnost topilništvo topilničar topilničarka topilničarski topilničarstvo izreka l in и cedilček poboljševalna, -o cedilce hladilnik kopalnica kopalniški kopalničen gostilna gostilničar gostilničarka gostilničarski gostilničarstvo Sodanja reforma nas je vrgla za slo let nazaj v stanje, ki se je zdelo že Sveten in Levstiku nevzdržno. Danes pa je stvar še mnogo hujša. Jezik se je v tem času obogatil z množico izrazov na -lec, -lka. zlasti v zvezi s tehničnim napredkom: brisalec, delodajalec, dvigalec, letalec, mešalec, minometalec, padalec, povečevalec, prekinjevalec, proizvajalec, snemalec, usmerjevalec, mazalka, negovalka, varovalka, dodelilcc, drobilec, ledolomilec, loščilec, lovilec, polnilec, razdelilee itd. Isto velja za besede na -alnik, -ilnik, -alnica, -ilniea, -alen, -ilen, -alnost, -ilnost, -alstvo, -ilstvo itd. V takih izrazih novejšega dututna se v sploh nikdar ni izgovarjal, v celi vrsti starih besed pa je danes obojna izreka. Očitna tendenca v jeziku je. da / tudi v izreki izpodriva o. toda ne morda zato, ker je to 13 Slavistična revija 225 ostanek elkanja, ampak preprosto zaradi analogije po tistih oblikah in besedah iste družine, «kjer se l že izgovarja. Iz gornje tabele je razvidno, da je oblik, v katerili tudi novi Pravopis predpisuje izreko l kot edino ali vsaj dovoljeno, v jeziku mnogo več kakor oblik z v. To je bilo — poleg vpliva izhodiščnih oblik — odločilno za posploševanje l-a v izreki in pisavi besed tipa bralec in v vseli ostalih oblikah, ki so se pred sto leti še vsaj nedosledno pisale z o. Gotovo ni samo naključje, da je bil proces izravnavanja sprožen prav v času, ko se je silno povečala produktivnost sufiksa -ilo oziroma -lo in izpeljank. Z analogijo korigira jezik druge tendence, ki nanj vplivajo in bi ga v določenih primerih — in tak je tudi nuš — komplicirule. Ta psihološki faktor jezikovnih sprememb je zelo pogost in gu mora jezikoslovec ravno tako upoštevati, kakor upošteva glasoslovne pojave fiziološke narave. To tendenco v jeziku, ta naravni proces poenostuvljanja hoče novi SP nasilno zatreti s tem, du predpisuje pisavo in izreko v celo v besedah, ki so nastale v zadnjih sto letih in se v njih v nikoli ni niti pisal niti govoril. In tako smo se znašli v začaranem krogu. Posledica nepravilne ocene problema bravec-bralec je, da je spet nastal položaj, ki je pred sto leti narekoval Svetcu in Levstiku njuno reformo. Pravopisna komisija je prezrla, da je bil s posploševanjem l-a zgrajen cel sistem oblik, ki pa se je s tem reformnim sunkom v celoti zamujal. Ljudje ne vedo več, kje naj pišejo in govorijo /, kje v. V radiu slišimo zdaj napadauna skupina, tekmovalna skupina, razisko-vauno delo, obdelovaunu zemlja, ustvarjauno prizadevanje, znaôiuni primeri (to dvoje v jezikovnih pogovorih 31. maja 1.1.; brala je napovedovalka), prodajauna, kanau in celo matériau (v kmetijski oddaji 22. decembra lani), kar je vse v nasprotju tudi z novim Slovenskim pravopisom. V tisku se pojavljajo oblike vžigavnik, požiravnik, ponavljavni postopek in podobno. V jeziku je čez noč zavladala negotovost, ker jezikovni čut ne daje več opore ne pisavi ne izreki. Zuto je popolnoma jasno, da reforma ne bi uspela, tudi če se ji ne bi uprli, pač pa bi neizogibno povzročala nekaj, časa zmedo kukor ob izidu Levčevega Pravopisa 1899. Uganka je, kako je mogoče trditi, da pomeni tu reforma poenostavitev, če moramo pisati po SP 1962 prebivavstvo, gasivstvo, toda letalstvo, zdravilstvo; bravec, nosivec, toda palec, krilec; poslušuvku. todu slušalka; gasivčev, todu motovilčev; kuzavček, todu palček; letavskj izpit, toda letalski motor; in če so predpisi o izreki l-a pred soglusniki« za vsako besedo drugačni, tuko da ni pod soncem Slovenca, ki bi sploh lahko upal, da se bo kdaj nuučil izgovarjati po Pravopisu, Ne izjema, ampak pravilo je v novem SP izreka brez kake doslednosti. N. pr.: nosivec, nosivku, nosilce (-lc-), nosilen, -lna, -o (-ln-), nosilnost (-un-), nosilnica (-un-); hranivec, hrunivski, hranilen, -lna, -o (-I11-), hranilnica (-I11-), hrunilničen (-In-), hranilnik (-tin-), hranilček (-uč-); posojilen, -lna, -o (-ln-), posojilnica (-un-), posojilničen (-tin-), posojilniški (-un-) in tuko dalje. Zato se bere kakor posmehovanje Slovencem stavek o tej reformi v SP 1962 nu str. 72: »Mordu se bo nekaterim skraja zdela nenavadnu, vendar se ji bomo zaradi velikih prednosti sčasomu vsi zlahka privadili.« Vse te prednosti pa so, kakor smo videli, sumo navidezne. Preostane nam spregovoriti končno še o eni, ki je bilu omenjena bolj mimogrede. A. Bajec pravi: »Kdor priznuva, du v narečju in pogovornem jeziku iz- govarjamo poslušauc, ne more končnice prepisati v knjižni jezik drugače kakor poslušavec, saj se tudi loue transkribira lovec.«35 Zal nam av^tor tu ne pove, ali ne bi potemtakem vendarle smeli pisati letalec, varovalka, gasilec, ker izgovarjamo letale, varovalka, in ker celo Gorenjci govorijo gasile. In ker je treba priznati, da izgovarjamo tudi копюце, kozojic, раус, požiraunik, delou, vouk, beuga za komolec, kozolec, palec, požiralnik, delal, volk, belega, se smemo nadejati, da pri nas še ne bo kmalu konec pravopisnih senzacij. Vendar se je s tem A. Bajec dotaknil problema, ki bi zahteval resno študijo. Gre za razmerje in medsebojen vpliv knjižnega jezika in ostalih jezikovnih tvorb. Ker pa se prav ob bralcu-bravcu navajajo pogovorne in narečne oblike v podporo predlagani reformi, se ga je treba tu vsaj dotakniti. Slovenski knjižni jezik je izšel iz enega dialekta, v dolgem zgodovinskem razvoju pa so na njegovo podobo vplivali govori različnih slovenskih pokrajin, tuji jeziki, umetno narejene besede ipd. Čim bolj je knjižni jezik osvajal nova področja, tem bolj se je oddaljeval narečju in si utrjeval svojo lastno jezikovno in gramatikalno stavbo, skladno s funkcijami, ki jih je dobival. Smer vpliva se je začela obračati: vpliv dialekta na jezik je postajal vse manjši, vpliv knjižnega jezika na dialekt pa vse večji. Iz tega medsebojnega vplivanja je nastala nova jezikovna tvorba — pogovorni jezik, ki ima prav tako določeno in omejeno področje kakor narečje ali knjižni jezik. Le-ta, ki je nekako pred sto leti v olikanem govoru že toliko zamenjal nemščino in domači dialekt, da je postajalo aktualno vprašanje pravil knjižnega govora, slovensko pravorečje. je polagoma dobival dve značilni formi: pisano in govorjeno, ki se med seboj nekoliko razlikujeta tudi po rabi jezikovnih sredstev. Vse te štiri jezikovne tvorbe imajo seveda mnogo skupnega in so jih često sposobni uporabljati eni in isti ljudje. To povzroča prelivanja med jezikovnimi tvorbami, pri čemer zahteva družbena vloga knjižnega jezika sorazmerno z naraščanjem njene pomembnosti tudi primerno skrb za jezikovno kulturo. Čim bolj je knjižni jezik družbeno pomembno komunikacijsko sredstvo, tem bolj mora biti gibčen pa vendar stalen, tem bolj se ravna po svojih lastnih zakonih. Velika zmota je, če mislimo, da je za knjižni jezik še danes odločilen dialekt ali — kakor ga nekateri megleno imenujejo — ljudska govorica. Ti časi so za vedno minili, zato ne more biti za kriterij pravilnosti kake knjižne oblike narečje ali pogovorni jezik. Kakor ima vsak dialekt svojo normo in njegovi pripadniki takoj opazijo najmanjši odklon od običajne rube. tako ima tudi knjižni jezik svojo normo in veljajo za pravilne samo tiste oblike, ki jih uporabniki knjižnega jezika občutijo kot knjižne, ne pa kot narečne ali pogovorne. Zato ni važno, ali »v narečju in pogovornem jeziku izgovarjamo poslušauc«, kakor tudi ni važno, ali v teh dveh tvorbah rabimo n. pr. obliko najdel sem. Odločilno je, da kot knjižne oblike občutimo poslušalec in našel sem. Če pa nas oni dve obliki kdaj v knjižnem jeziku ne bosta motili kot značilnost druge jezikovne tvorbe, jih bo pač treba sprejeti v slovnice in slovarje. Л. Bajec jemlje obliko poslušauc za kriteri j knjižne oblike, ker premalo upošteva nastanek novih jezikovnih tvorb v slovenščini in razmerje, ki se je 35 Se zadnjič o bravcu (1). »Delo«, 4. avgusta 1962. izoblikovalo med njimi v zadnjih sto letih družbenega in jezikovnega razvoja. Zato misli, da je jedro spora v nekakšnem antagonizmu med Ljubljano in podeželjem, ko pravi: »...mi smo doma z dežele, nam so osnova knjižnega jezika centralna narečja. Srednji rod pa to osnovo zožuje na govor nekega ljubljanskega okolja.«36 Da gre pri tem za globoko prizadetost, ki je na škodo znanstveni metodi reševanja problemov knjižnega jezika, priča zaključek te njegove misli, ki pomeni malo manj kakor »samo preko naših trupel«: »Tu pa smo mi brezkompromisni, zatorej počakajte, da odidemo.« S tem pa smo se dotaknili nove točke problema, namreč vnašanja subjektivnega okusa v znanost. O tem ne bomo zgubljali besed. Toda pred odstavkom, iz katerega smo citirali pravkar omenjene pasuse, stoji tudi tale izjava: »Novi pravopis je sestavljal domala samo rod, ki se mu je elkanje že v šoli silno zastudilo. Ne čudite se torej, če je šel v izgovoru l ponekod malo dlje, kakor to zveni naravno nekaterim od mlajše generacije.« Torej na ljubo pravopisni komisiji, katere povprečna starostna doba je približno 60 let, naj ves slovenski narod spremeni dosedanji način pisanja. Naj se potem komisija ne čudi, če je naletela na tak odpor. Namesto da bi bile pravopisne spremembe izraz dejanskega stanja v jeziku, očitnih tendenc na sedanji razvojni stopnji knjižne slovenščine in težnje po poenostavljanju, naj bi simpatija oziroma antipatija devetih ljudi do popolnoma neproblematične, sto let stare pravopisne navade nedemokratično odločala o tem, kako bomo pisali in govorili v bodoče. Z enako pravico, kakor nam oni vsiljujejo svoj »generacijski , pravopis, bi nam lahko ponujala vsaka generacija ali kulturni krog svojega. O vsem tem bodo morali razmisliti zlasti tisti, ki so mnenja,.da moramo SP'1962 spoštovati, če ga že imamo, in tisti, ki mislijo, da je SI' zakon, ki se mu ne sme ugovarjati. Sicer pa nikomur ni mogoče braniti, da ne bi pisal bravec, če bodo knjižne, časopisne in druge redakcije to trpele. Tudi pater S. Škrabec, ki je izven področju kulture knjižne slovenščine nupisal inursikuj trajnega, po drugi struni pa je bil pobudnik zgrešenega Pleteršnikovega in Levčevegu reformnega poskusa ob koncil prejšnjega stoletja, je vse življenje pisal bravec, suniostnvnik. smert, vert, kaker, kejeri. mariskaj, nekedaj in druge tuke posebnosti, zaradi katçrih so ea imeli za čudaka. „ TT , lions Urbancic 36 Se zadnjič o bravcu (II). »Delo«, 5. avgusta 1962. KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Richard C. Lewanski, A BIBLIOGRAPHY OF SLAVIC DICTIONARIES. Volume II. The New York Public Library. New York 1962. Zamisel newyorske ljudske knjižnice, da bi v treh knjigah zbrala kolikor se da izčrpno bibliografijo slovanskih slovarjev, zasluži vso pozornost že zaradi tega, ker je delo očitno namenjeno širokemu kulturnemu krogu in ker je istočasno po vsebini in obliki prvi poskus takšne vrste. Prvi del obsega poljske slovarje in je izšel leta 1959. Tretji del bo posvečen ruščini. V drugem delu. ki je izšel leta 1962, so zbrani bibliografski podatki za primerjalno slovanske, beloruske, bolgarske, češke, kašubske, lužiške, polabske. makedonske, starocerkveno-slovanske. srbohrvaške, slovaške, slovenske in ukrajinske slovarje. Bibliografije za kašubščino, lužiščino in polabščino so združene, sicer pa je vsak jezik obdelan zase v zaključeni celoti. Na koncu knjige je še dvoje poglavij: Izvori tu so naštete poublikacije, od koder je sestavljalec črpal podatke — in Dodatki, kjer je omenjenih nekaj najnovejših slovarjev. Ob posameznih jezikih je razporejenih devet posnetkov naslovnih strani raznih slovarjev. Bibliografijo je sestavil prvi asistent slovanskega oddelka pri NYPL Richard C. Lewanski s pomočjo sodelavcev. Zal ni mogoče razbrati, kdo izmed njih je imel opraviti s slovenščino. V svojem sestavku se bom dotaknil samo tistega dela knjige, ki je odmerjen slovenskim slovarjem. Knjiga je vsekakor izraz splošnih potreb po takšni bibliografiji, kar je v uvodu tudi poudarjeno. Poleg tegu. du imajo slovarji važen kulturni pomen nu domačem jezikovnem ozemlju, jih štejemo tudi med najvažnejše pripomočke za sporazumevanje posameznih ljudstev med seboj. Zato je razumljivo, da se je v tem čusu. ko se sodelovanje med narodi naglo širi in poglablja, njihov pomen visoko dvignil. V novejšem času se je vloga slovanskega sveta v mednarodnem življenju močno povečala, zahod je bil prisiljen, da v marsičem spremeni staro gledanje nu slovenstvo in vedno bolj živo občuti nujnost, da se sproti seznanja z dosežki njegove kulture. Zaradi naglih družbenih sprememb se krog ljudi, ki uporabljajo slovarje, hitro širi. V slavistiki je raziskovanje leksike in onoma-stike v zadnjem času stopilo v ospredje. Ta pojav je nedvomno rezultat širših splošnih potreb, ki sem jih omenil zgoraj. vendar je tudi nujnost v razvoju lingvistike kot znanosti o jeziku. Od rezultatov, do katerih prihajajo znanstveniki ob študiju besed in imen, upravičeno pričakujemo, da bodo pognali naprej tudi druga področja jezikoslovja. Po drugi struni pa nudijo ta spoznanja zelo dragoceno pomoč pri raziskovanju kulturne, naselitvene in socialne zgodovine, pri proučevanju ruzvoju človeškega mišljenju, psihologije in drugod. Z le-ksiko in onomustiko se ukvarja vedno več delavcev. Vse slovanske nacionalne ukudemije izdajajo, pripravljajo ali pa so pred kratkim izdale velike slovarje svojih jezikov. Vsako leto izide veliko specialnih slovarjev. Vedno pogostejše so študije o posumeznih problemih leksike. Zelo hitro se množi onomastična literatura. Imamo že celo vrsto sintetičnih del s tega področja. Po vsem tem laže razumemo pomen in aktualnost takšne publikacije kot je Bibliografija slovanskih slovarjev. Slovenski del obsega strani 27b—295'. Ker je knjiga bralcem teže dostopna, bom najprej na kratko opisal ta del publikacije. V začetku je faksimile naslovne strani Markovega Besednika iz leta 1853. Nato so slovarji razdeljeni v tri razdelke: enojezični, dvojezični in večjezični slovarji. Ti razdelki se potem delijo na nekaka poglavja, n. pr. enojezični slovarji na: biografije, dialekte, slovarje tujk, jezik, onomastiko, ortografijo, slang in terminologijo. Dvojezični del razpade na angleščino, esperanto, francoščino, nemščino, antično grščino, madžarščino, italijanščino, latinščino, ruščino, srbohrvaščino in španščino. Mnogo-jezični slovarji — razumljivo, da je ta del najkrajši — obsegajo splošni in posebni del. Sledijo avtorsko, jezikovno in stvarno kazalo. Po enakih principih so urejene tudi bibliografije drugih jezikov. Taka ureditev je na prvi pogled zelo pregledna, ima pa tudi pomanjkljivosti. Pri slovenščini je najbolj problematična za terminološke slovarje; ti so — vsaj iz starejših časov — skoraj samo dvojezični ali pa tudi večjezični. Ker jih sestavljalec ne našteje skupaj pod terminologijo, ampak jih uvršča pod tisti drugi jezik ali pa pod posebni del večjezičnih slovarjev, se skoraj porazgube. Bibliografija se je v glavnem omejila na knjižne izdaje, vendar so prišli vanjo tudi važnejši rokopisni slovarji (Ka-stelčev iz 1680—1688, Krajnsko besedische pisano iz 17. stoletja. Vorenčev slovar iz 1705—1710 in Buttolov rezijanski slovar iz 1818). Upoštevane so nekatere časopisne objave, vendar še daleč ne niti vse najvažnejše. Veliko pomanjkljivosti je že pri slovarjih, ki so izšli v samostojnih knjigah ali brošurah. Pri nas nimamo take ali podobne bibliografije niti za domačo rabo. Veliko nam še manjka celo do popolne splošne slovenske bibliografije, od koder bi lahko sestavljalec črpal potrebne podatke: predvsem manjka popis tiskov za večji del prve polovice tega stoletja od 1915 do 1945. Za nekatera leta v tem času bibliografij sploh ni, za drugu so raztresene po periodiki in raznih zbornikih. Pomagamo si lahko z raznimi priložnostnimi bibliografijami. Naravno, da je vse te stvari težko dobiti skupaj. Kakor se da razbrati iz Izvorov, je sestavljalec poleg kompilatorskih bibliografij, ki upoštevajo tudi slovensko gradivo, uporabljal Simoničevo Slovensko bibliografijo knjig za leta 1550—1900 (Ljubljana 1905—1905), Šlebingerjevo Slovensko bibliografijo za leta 1907—1912 (Ljubljana 1915) in Slovensko bibliografijo 1945'—1955. Tu pogrešam Šlebingerjevo Slovensko bibliografijo za leto 1929 in knjigi Slovenske bibliografije 1956 in 1957. ki sta že tudi izšli. Od časopisov, kjer so izhajale bibliografije za druga leta, so v seznamu izvorov omenjeni »časopis za zgodovino in narodopisje« (Maribor 1904—1940), »Casoois za slovenski jezik, književnost in zgodovino« (Ljubljana 1920—1926). Izmuznil se je Zbornik Slovenske Matice, kjer so izhajale redne letne bibliografije od 1898 do 1906. Manjka vsaj nekaj važnejših katalogov, zbornikov in posebnih bibliografij. Po vsem tem je razumljivo, da v knjigi ni omenjenih izdaj iz zadnjih nekaj let ali da so zelo nepopolni podatki za čas od 1915 do 1945, težko pa opravičimo, da so ušle skozi sCstavljalčeve prste take stvari, kot je Vocabolario Italiano e Scliiauo Alasit1 da Sommaripe, ki so v bibliografijah. Očitno je za tujca tudi iskanje po teh bibliografijah, kar jih imamo, težko. Preprosto, nikjer nimamo zbranih podatkov o literaturi za ožja področja, kol je n. pr. strokovna terminologija, onomastika itd. Pomanjkanje takšnih bibliografij je že resna ovira, ki otežuje kulturno, znanstvenoraziskovalno, pedagoško in tudi praktično delo. Včasih si človek še najbolje pomaga s citati v znanstveno dokumentiranih razpravah in s sewiami literature v raznih monografijah. Iskanje literature po posrednih napotkih v/.uine večkrat po tedne časa. Literaturo iz posameznih panog jezikoslovja poznajo natančno samo najožji specialisti, pa še tem včasih uide kaka stvar. Kdor se hoče na novo seznaniti z gradivom, mora začeti z zamudnim iskanjem in zlepa ni prepričan, da pozna vse, kar bi moral. Ce iščeš izven Ljubljane, so težave neprimerno večje. Tako stanje naravnost zahteva spremembe. Ker lahko s pridom uporuh-Ijajo tukole bibliografijo ljudje z različnih področij — le-ti pa ne potrebujejo vsi enako izčrpnih podatkov — nastane vprašanje, kakšen naj bo njen obseg. Najširše gredo potrebe jezikoslovca, zato bom pregledal podatke predvsem s tega stališča. Največ se bom pač ustavljal ob vprašanju, do kake mere je bibliografija izčrpala gradivo; vendar sem trdno prepričan, da v pričujočem sestavku s svojimi dopolnili ne bom odpravil vseh njenih pomanjkljivosti, ker prav gotovo še ne poznam vsega gradiva. V zadnjem času je naša knjižna produkcija razmeroma visoka. Na vseh področjih se literaturu hitro množi; ponekod se stanje v enem letu bistveno spremeni, zato človek upravičeno pričakuje, da bi takale bibliografija imela tudi vidno označeno časovno omejitev, od kod do kam seže, česar ta nima. V svojem sestavku jo boni dopolnjeval s slovarji, ki so izšli do konca leta 1962. Pri biografijah je treba mimogrede omeniti, du je veliko jugoslovanskih in tujih enciklopedij važnejših in ima več biografij naših kulturnih delavcev, kot pa jih ima Kukuljevičev Slovnik umjetnikah jugoslavenskih (Zagreb 1858—60). Pred kratkim je Viktor Smolej izdal Slovenski dramski leksikon l—11, Ljubljana 1961—62. Slovarjev naših dialektov nimamo veliko, čeprav je znano, da so leksične značilnosti in arhaičnosti slovenskih dialektov izredno zanimive in važne ne samo za naselitveno in kulturno- zgodovino slovenskega in slovanskega ozemlja, ampak tudi zu druge sosednje pokrujine. Na razmeroma majhnem ozemlju se je zaradi njegove svojevrstne lege v nekaterih imenih in izoliranih besedah ohranilo toliko pričevanj o živahnem jezikovnem dogajanju v preteklosti, da lahko ob njih sklepamo na splošne zakonitosti v imenoslovju in v življenju besed. Predvsem nam manjkajo izčrpnejši slovarji posameznih dialektov in pa sintetični slovarji s tega področja. Ne samo da takega slovarja nimamo nobe-negu. ampak nimamo niti izdelanih principov, kakšen naj bi bil in pö kakšnem delovnem postopku bi lahko prišli do takega besednjaka. SAZU ima v načrtu, da bo izdala Tominčev Slovar črnovrškega narečja, ki je že celo vrsto let čakal v rokopisu. Imeli smo pa ruzmeroma veliko zbiralcev narečnih besed; njihove zbirke so velikokrat ostale v rokopisih, vendar je večina zbranegu gradiva prišla v javnost v raznih slovarjih in v obliki dialektoloških slovarskih doneskov, ki so ruztreseni po časopisih, revijah in knjigah. Značilno je, du naši pisutelji, predvsem tisti iz obrobnih pokrajin, rudi nu koncu svojih leposlovnih spisov dodajajo še slovarčke narečnih izrazov. Vendur taki slovarski doneski ne bi šli v tole bibliografijo. Nikakor se pa ne bi smela izmuzniti tuku knjiga kot je šašel in Ramovš, Narodno blago iz Roža (Arhiv za zgodovino in narodopisje. knjiga II, Maribor 1936—37), kjer je na koncu 20 strani obsegajoč slovar rožanskih besed. Pogrešam tudi Buudouinu de Court'enaya Rezjanskij katihizis, s primečanijami i slovarem. ki je izšel kot prilogu k njegovi knjigi Opyt fonetiki lezjanskili govorov, Wurszawa-Peterburg 1875. To de Courtenayevo izdajo je leta 1894 v Vidmu priredil v italijanščini Giuseppe Losclii kot 11 Cateciusmo resiano; na koncu je rezijunsko-itulijanski slovar. Pri slovarjih tujk ima bibliografija dva Brudačeva in Bunčev slovar. S tem pu še daleč ni izčrpano vse. Slovar tujk F. Bruduča iz leta 1929 je izšel 1942 v drugi izdaji. Izpuščen je Jože Glonurju Žepni slovarček tujk; ta je izšel v Ljubljani v dveh izdajali, leta 1927 in 1934. Omeniti je treba še Lestunov Slovarček tujih besed, Gradec 1918i Ta je v bibliografiji pomotoma naveden kot Slovarček tujih imen pod številko 22; nupuka izvira iz Slebingerjeve bibliografije za leto 1918 v CJKZ II, 500. Na splošno lahko rečemo, du je na področju enojezičnih slovarjev našu leksikografija slabo razvita. Kaže, da se bo v prihodnjih letih situacija izboljšala. SAZU pripravlja slovar sodobnega knjižnega jezika, ki naj bi štel okoli 120.000 gesel. Do sedaj imamo samo en tak slovar; ta je Glonarjev iz leta 1936. V praksi ga nadomeščata dokaj zajetnu pravopisa iz let 1950 in 1962. V tisku je poskusni zvezek Slovenskega etimološkega slovarju, ki ga sestuvlju Frunce Bezlaj; v načrtu je, du bo šel že jeseni v tiskarno prvi zvezek. Močno smo pu še v zaostanku s historičnim slovarjem. Treba bo misliti nu slovarje, ki bodo zbrali našo leksiko po stoletjih ali pa po važnejših kulturnih obdobjih. V slovenskem jeziku nimamo niti slovarja brižinskih spomenikov. Izredno zunimivi področji sm jezik patentov in urbarski izrazi. Ob tem gradivu so v zadnjem času prišli do razveseljivih rezultatov J.Kelemina, M. kos in F. Bezlaj. Jezik patentov je med drugim zanimiv tudi zato) ker je neke vrste zarodek naše terminologije. V tisku večkrat kdo zapiše željo po slovarju sinonimov. Z e dolgo je znana potreba po frazeološkem slovarju, vendar je ostalo to področje še do danes preveč zanemarjeno. Očitno je, da se bodo potrebe po raznih enojezičnih slovarjih vedno nadaljevale in širile. Zelo občutno je že pomanjkanje frekvenčnega slovarja slovenskega jezika. Računati bo treba tudi s slovarji važnejših pesnikov in pisateljev. Izredno važno področje je semantika, a je še vse premalo obdelana. Nerazvitost semantičnega vrednotenju besed otežuje delo literarnim zgodovinarjem, kritikom in esejistom pri interpretaciji del besedne umetnosti, posebno pu predstavlja težko premagljivo oviro pri vsakršni stilistični študiji. Ni treba posebej omenjati, da se zapostavljanje semantike v našem jezikoslovju prav posebno pozna v dvojezičnih slovarjih, v enih manj, v drugih bolj. Ob tej priliki bi omenil, da je redakcijski odbor za nastajajoči Slovar slovenskega knjižnega jezika pri SAZU javno postavil problem, kakšen obseg naj v omenjenem slovarju zavzame pomensko opredeljevanje besed samo s pomočjo domačega jezika. Mislim, da je treba to stvar temeljito premisliti. Odborovemu mnenju bi se dalo ugovarjati; nekje morajo biti le pojasnjeni pomeni besed tudi brez pomoči tujega jezika. Čeprav se marsikje srečujemo s pomanjkljivostmi, moramo vendarle ugotoviti, da je bil interes za leksikografijo pri nas vedno zelo živ. Tako trditev podprejo že tudi številne rokopisne zbirke, ki iz raznih vzrokov niso izšle v knjižni obliki. Največkrat ekonomski pogoji niso dovoljevali, da bi jih sestavljale! dokončali in pripravili za tisk. Znanih je nekaj imenskih zbirk. Omenim naj tudi tri stvari z etimološkega področja: Koštialov poskus slovenskega etimološkega slovarja, ki je v privatni lasti, Perovškov etimološki slovar tujk, ki ga hrani NUK, in Keleminovo etimološko zapuščino s področja germano-slavica, ki jo hrani SAZU. Pod jezik bi bilo treba omeniti še kako časopisno objavo, kot so Štrekljevi Slovarski doneski iz živega jezika narodovega (izšel je tudi posebni odtisek iz l.MS za leto 1894) ali Dolenčevi Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona (CJKZ II. 72—91) ali F.Ramovš, Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika v Letopisu SAZU v Ljubljani, I, str. 352—359 idr. Ne bi smel manjkati 15 strani obsegajoč Register nekaterih besed... v Dalmatinovi Bibliji iz 1584; to je prvi slovar slovenskega jezika. Sem bi šel tudi neke vrste puristični slovarček N. Ravnikarja, Kratek kranjsko-slovenski besednjak. Zagreb 1863. Zanimiv pojuv v našem jezikoslovju je Engelbert Rakovec (18?)—1961). Njegova teorija o jeziku ima presenetljive sličnosti z nekaterimi Marrovimi izhodišči. Tudi tu naš jezuit izliaju iz štirih elementov, govori ч> primarnem polisemantizmu besed in etimologizira po podobi besednih zlogov ne glede na historični nastanek besed. Razlike med njima so predvsem v tem, da Rakovec ničesur ne ve o studijskem razvoju jezikov in trdi. du gre razvoj pomenov od abstraktnega h konkretnemu, medtem ko zastopa Marr nasprotno stališče. Rakovec je napisal v slovenščini dve knjigi: Sestava človeškega jezika ali Splošni etimolog, kjer razloži svoje principe in razlaga geografska in osebna imena, in Tolmač slovenskega jezika ali Slovenski etimolog. kjer postavlja svoje etimologije slovenskemu besednemu gradivu. Obe knjigi, ki sta /umišljeni kol enotno delo, stu izšli v samozaložbi v Boštanju ob Suvi 1927. Prvi del je izšel tudi v nemškem prevodu kot Allgemeine Etymologie oder Aufbau der menschlichen Sprache. Ljubljana 1928. Dvomim, du bi izšel v nemškem prevodu tudi drugi del, kakor stoji v SBL, 9. zvezek, str. 18; sestavljalec Rakovčeve biografije je verjetno mislil na drugo njegovo nemško knjigo Geist und Materie, Heme gun g und Kraft. Regensburg 1930. Slovenska onomastična literatura je na splošno precej obsežna. Monografskih del ni veliko, je pu toliko več doneskov, člankov in razprav, ki so ruz-treseni po domačih in tujih časopisih in revijah. Z razpravami in članki iz onomastike in z monografijo Slovenska vodna imena, katere drugi del (M—Ž) je tudi že izšel leta 1961. nam je dal France Bezlaj vrsto pomembnih onoma-stičnih del in popeljal naše imenoslovje na nova pota. Pomemben prispevek k onomastični literaturi pomenijo nekateri članki in razprave zgodovinarja Milka Kosa. Z velikim zanimanjem in nestrpnostjo pričakujemo njegov topografski leksikon, ki ga že dlje časa pripravlja. Zelo pogrešamo kritične narečne zapise slovenskih krajevnih imen, ker se še zmeraj dogaja, da so imena znana v nezanesljivi obliki. Brez natančnih narečnih zapisov je včasih težko in nevarno razlagati naša krajevna imena, ker so bila često izpostavljena velikim dialektičnim spremembam. Tako delo ima za prihodnja leta v načrtu Inštitut za slovenski jezik pri SAZU. V tej bibliografiji je onomastika obdelana pomanjkljivo; manjka veliko imenskih zbirk, ki bi šle vanjo z isto pravico, kot so jo bila deležna že nekatera dela. Lestanov Slovarček tujih besed je prišel semkaj pomotoma, kot sem že omenil. Odveč je tudi Sabljarjev Miestopisni riečnik Kraljevinah Dalmacije. Hërvatske i Slavonije (Zagreb 1866). ker se ne nanaša na naše ozemlje. Ne domišljam si, da bom s svojimi dopolnili dovolj izčrpen, vendar sem prepričan, da bom odpravil nekatere najvažnejše pomanjkljivosti. Imamo še celo vrsto izpuščenih imenikov, ki so izšli že za časa Avstrije. Pri starih imenikih moramo računati z razmerami v preteklosti, ko naše ozemlje upravno sploh ni bih» združeno. Od starejših imenikov in leksikonov pogrešam naslednje: Cristian Crusius, Topographisches Post-Lexikon aller Ortschaften der к. к. Erbländer. II. in IV. del. Wien 1799—1809 in Alphabetisches Haupt-Register aller in dem topographischen Post-Lexikon enthaltenen Ortschaften der к. k. Erbländer 1—VII. Wien 1798—1811; Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Gouvernementsgebietes in Provinzen, Kreise. Sektionen. Bezirks-Obrigkeiten. Hauptgemeinden. Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelenzahl im Jahre 1817 (Laibach, 37 listov); Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Gouvernements des Küstenlandes in Kreise. Distrikte. Bezirke. Hauptgemeinden und Untergemeinden, dann derren Häuser- und Seelen Anzahl (U listov); Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Laibacher Kreises (Laibach 1818, 23 listov); ...des Neustädtler Kreises (Laibach 1819. 3? listov); ...des Adels-berger Kreises (Laibach 1819. 10 listov); ...des Villacher Kreises (Laibach 1819, 24 listov); Alphabetisches Verzeichnisz der Städte. Märkte und Dörfer im Ge-biethe des к. k. Illyrisch-Küsten-Guberniums... (Triest 1818, 50 strani); Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark I—IV. Gratz 1822—1821; Topographisches Lexicon oder General-Verzeichniss aller in den Österreichischen Staaten gelegenen Ortschaften I—III. Wien 1836—1837; 11. Freyer. Alphabetisches Verzeichnis aller Ortschaft- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain in deutscher und krainischer Sprache, Laibach 1846; Nachmeisung der im Bezirke der к. k. iiiirischen Ober postverwalt un g befindlichen Orte, wo к. k. Postanstalten bestehen und jener Ortschaften, welche den Postamtsorten bezüglich der Aufgabe und Aholung der Briefe zugewiesen sind. Laibach 1840; Peter Kozler, Kratek slovenski zemljepis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov. krajev itd., Na Dunaju 1834; I'. Kozler, Imenik mest. tergov in krajev zupopudenih v Zemljevidu Slovenske dežele, kakor prilogu istega. Na Dunaju 1864; Krajnu imena v tržaškej okolici (iz »Edinosti«), Trst 1876; Leksikon občin kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru: IV. Leksikon občin za Štajersko. V. Leksikon občin za Koroško, VI. Leksikon občin za Kranjsko, VII. Avstrijsko ilirsko primorje (Trst. Gorica in Gradiška, Istra), Na Dunaju 1904—1906; Krajevni repertorij za Kranjsko, Ljubljana 1912; Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel: IV. Štajersko, V. Koroško. VI. Kranjsko, VII. Avstrijsko ilirsko primorje, Dunaj 1918—1919; Allgemeines Verzeichnis der Ortsgemeinden und Ortschaften. Österreichs, Wien 1915; Krajevni repertorij za Slovenijo. Naslovni oddelek Anončnega in infor-mučnegu zavoda Drago Beseljak & Drug., Ljubljana (brez letnice, izšlo že v Jugoslaviji). Morda bi bilo koristno omeniti še seznam upravne razdelitve ilirskih provinc, ki je izhajal v listu Télégraphe officiel, Ljubljana 1811—1812. Od novejših imenikov je bibliografija pustila vnemar tele: R. Svetlič. Kazalo krajev na »Zemljevidu slovenskega ozemlja« 1:200.000. Ljubljana 1922; Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1957; T. J. Arandjelovič, Imenik-Registar naseljenih mesta Kralj. Jugoslavije; Popis vodenih tokova Kraljevine Srba. Hrvata i Slovenaca. Sarajevo 1924 (ta knjiga predstavlja vsaj za Slovenijo slabo kompilacijo; n.pr. Meža je tu dobila ime Mis. kar je pač rekonstrukcija iz nem. Miess); Lavo Čermelj. Julijska krajina. Beneška Slovenija in Zadrska pokrajina. Imenoslovje in politično-upravna razdelitev (z zemljevidom). Beograd 1945; L. Sienčnik in B. Grafenauer, Slovenska Koroška. Seznam krajev in politično-upravna razdelitev (z zefnljevidom), Ljubljana 1945; Seznam mest. okrajev, mestnih občin, katastrskih občin in naselij h karti Upravne razdelitve LR Slovenije. Ljubljana 1952; Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije. Ljubljana 1954; Imenik naselij Ljudske republike Slovenije (z zemljevidom). Ljubljana 1955; Seznam naselij in njih sestavnih delov (v LRS), Ljubljana 1960; Imenik naselij Ljudske republike Slovenije, Ljubljana 1961. Čeprav med posameznimi imeniki ni bistvenih razločkov, vendar za raziskovalca naše onomastike veliko pomenijo že razlike v upoštevanju zaselkov, predvsem pa različni zapisi istih imen. Starejša oblika imena, ki jo najdemo v kakem imeniku, lahko včasih pomeni ključ, ki nam omogoči odkriti nastanek in pomen krajevnega imena. Vsekakor bi bilo treba v bibliografijo sprejeti še: Josip Brinar, Slovarček zemljepisnih imen. njih izvir in pomen. V Celju 1928; J. von Zahn. Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1893; Eberhard Kranzmaver. Ortsnamenbuch von Kärnten II. Alphabetisches Kärntner Siedlungsnamenbuch, Klagenfurt 1958. Tudi pod ortografijo so nekatere stvari izpuščene. Morda res ni potrebno navajati pravopisnih pripomočkov, ki so izšli pred Levčevim pravopisom. Nikakor pa ne bi smel izostati Breznikov Slovenski pravopis. Ljubljana 1920. Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis je izšel v normalni izdaji leta 1935. I.eta 1937 (v bibliografiji je omenjena ta letnica) je izšla njegova mala izdaja in leta 1938 je izšel drugi nespremenjeni natis te male izdaje. Leta 1962 je izšel novi Slovenski pravopis. Med ortografijo bi bilo treba šteti tudi Koštialov Slooniški in slovarski brus knjižne slovenščine; knjižica jc izšla v dveh natisih, leta 1927 na Prevaljah in 1931 v Celju. Slangovskih slovarjev Slovenci praktično nimamo. Badjurova Smuška terminologija. ki jo ta bibliografija uvršča sem, je kvečjemu na sredi med slangom in terminologijo, če ne gre celo bolj k zadnji. Nekaj podobnega je tudi z Lovsko-ribiškim slovarjem Janka Lokarja (Ljubljana 1937), ki je izpuščen. Eno in drugo bi človek lahko štel med terminološka dela. S terminologijami je bilo pri nas zmeraj težko, zlasti ola, drugače je ostal v rokopisu. Juridischpolitische Terminologie.... pod 163 je izšla leta 1853, ne pa 1955. Lewanski našteje 166 enot. od teh dve (28 in 41) ne spadata v slovensko bibliografijo. V tem sestavku sem dodal 94 novih enot. Vendar zaradi tega še ne morem trditi, da je bibliografija slaba. Tudi taka, kakršna je, lahko postreže tujcu in domačinu s koristnimi napotki in informacijami; ne more pa nuditi celotne in zanesljive slike o naših leksikografskih dejih. Zato so bile te pripombe, čeprav so fragmentarne, potrebne. Za pomanjkljivosti ni kriv samo sestavljalec, ker je pri delu naletel tudi na objektivne ovire. Stanje, kakršno se je pokazalo ob pregledu te bibliografije, naravnost terja od naših delavcev v lingvistiki. da pripravijo popolnejšo bibliografijo slovenskih slovarjev. Knjiga ne vrednoti posameznih del. Vendar bi bilo lo vsekakor potrebno, če bi si hoteli ustvariti pravilno sliko o naši leksikografiji. Nabralo se je že toliko del, da bi jih bilo nujno potrebno oceniti. Poleg praktičnih koristi bi take ocene lahko nudile tudi veliko dragocenih navodil za prihodnje slovarsko delo. Človek težko zapiše splošno sodbo o vrednosti naših slovarjev; precejšnje število jih ni na zavidljivo visokem nivoju, ker so preveč prakticistični in so služili zgolj trenutnim potrebam. Na koncu bi bilo želeti, da bi bili v prihodnji bibliografiji razvidni kvaliteta in kvantiteta leksikografskih del. France Novak SOMMAIRE ARTICLES DE FOND Bratko Kreft: Dostojevski et le socialisme utopique ...........\................1 Jakob Rigler: Les étapes fondamentales dans l'évolution du vocalisme slovène ............................................................................................................25 Marja Boršnik: Les variations de style dans la littérature slovène entre le réalisme classique et le réalisme moderne .............................79 Tine Logar: Le système des phonèmes vocaliques longs dans les dialectes slovènes ........................................................................................................................111 Emil Stampar: L'ouvrier dans les œuvres des realistes croates ........................133 Boris Paternu: La naissance de la théorie du réalisme dans la littérature slovène ..........................................................................................................................153 Rozka Stefan: Prešeren et Mickiewicz ......................................................................181 NOTES ET DOCUMENTS ............................................................................................199 REMARQUES SUR LE NOUVEL ORTHOGRAPHE SLOVÈNE ....................211 COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE ......................................229 ' \ ( REVUE DE SLAVISTI QUE Publie par la Société de Slaoistique de Ljubljana l'Institut linguistique de l'Académie slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène Comité de rédaction: FRANCE BEZLAJ, ANTON OCVIRK, DUŠAN PIRJEVEC, JOSfP VIDMAR Prière d'adresser les manuscrits à M. ANTON OCVIRK, directeur de la Revue, Valvazorjeva 1, Ljubljana Les abonnements et les réclamations sont reçus pur la Državna založba Slovenije Imprimé par la CP DELO - Triglavska tiskarna, Ljubljuna