Nekoliko besed o organizaciji slovenskih učiteljic. S svojim prijaznim povabilom, naj sodelujem pri slavnostni številki -Tovariša", ste mi natresli, gospod urednik, prav svetopisemske žerjavice na glavo. Zakaj? To veva le midva ... In baš o naši organizaciji si želite kratkega sestavka. . . Bodi Vam! Saj je 27. dan m. m. završil dvanajsto leto naše organizacije, završil pa tudi dvanajsto leto vaših (ne Vaših predlogov, ki so imeli — hvalo jim — to čudotvorno moč v sebi, da so zbudili nekaj trdospečih koleginj iz globokega spanja. Vseh pa niso mogli zdramiti. Vidite torej, da z Balaamom lahko rečem: da moram blagoslavljati, kjer sem hotela ... Ti predlogi!... Dne 20. novembra m. 1. se mi je pripetilo nekaj prav prijetnega. Seznanila sem se na potu z vneto govornico z abiturientskega sestanka naših bodočih sotrpinov — z gdč. E. K,- Takoj po vratku s pota vzamem dotične ,,Tovariševe" številke in prečitam še enkrat njen govor. Z veseljem sem ga čitala in s ponosom: le eno mesto v njem me je užalilo: nastopajoča odlična, nadarjena in vneta koleginja ne ve nič o našem društvu — o društvu onih, med katere je pravkar namerila svoj korak . .. Kdo je kriv? Ona gotovo ne! Mea culpa — me smo krive! Smo li kdaj k našim zborovanjem, kjer so se tolikokrat obravnavale pedagoško-didaktične snovi po najizbornejših močeh — najinlajše koleginje in spe — naše pripravnice? Ni li bila to naša krivda? Smo pač tudi le skromne hčere svojega skromnega naroda — reklama nam ne gre. Bile pa smo tudi mnenja, da jih itak njih slovenske vzgojiteljice na zavodu opozore na društvo in njega delovanje. Kakor vidimo, se to ni nikdar zgodilo. Iz tega dejstva sklepam, da jih utegne biti še mnogo naših najmlajših koleginj, ki o eksistenci našega, za nas tako potrebnega društva ničesar ne vedo. Potrebo našega društva poudarjati in utemeljevati, bi bilo odveč. Naše težnje so često tako specifično naše, da jih je težko spraviti v sklad z moškimi, zato ni pričakovati in ne zahtevati, da se v moških društvih razpravljajo. Vzemimo le naše socialno stališče. Moški kolega ima svojo družino, ženo, deco, v katerih krogu najde po trudapolnih dnevnih urah uteho, odkrito sočutje, sladek odpočitek. A učiteljica, ki je izgubila svojce — kam naj se obrne? Domka si išče, kjer bi se z enakotrpečim sorodnim duhom oddahnila od dnevne teže, pila moč za bodoči dan. Istotako mora nje delovanje v dekliški vzgoji črpati iz drugih virov in slediti drugačnim ciljem nego nje moški kolega v deški vzgoji. Iz teh razlogov in neposredno iz predlogov učiteljskega zbora, objavljenih v ,,Tovarišu" dne 16. novembra 1897. leta za zadnje regulacije plač se je ustanovilo društvo slovenskih učiteljic z imenom ,,Jubilejno hranilno in podporno društvo učiteljic" z letnira doneskom 12 K. Vkljub visoki letnini je pristopilo precejšnje število članic, ki so s svojo požrtvovalnostjo položile temelj gmotni blaginji društva. V dobri nadi, da se bo število članic znatno pomnožilo, da, še več: z namenom, da bo mogla vsaka učiteljica biti redni član društva, so se pravila prenaredila ter se znižala letnina na 2 K. Naše nade so nas varale. — Čemu naj pripišemo sedaj dejstvo, da komaj dobra tretjina kranjskih učiteljic stoji v naših vrstah?! Ali ,,visoki" letnini? Ali nedelavnosti odbora? Nepravilnemu postopanju? — Bridka resnica mora tu na dan: Stanovska nezavednost je vzrok — in vse one lastnosti, ki se združujejo v tem miljeju! — Le-teh, v stanovski nezavednosti spečih ne kličemo več — zadosti smo se trudile, da jih zbudimo — a bilo je zaman! Kličemo pa vas, mlade, čile moči, ki leto za letom vstopate v naše vrste z idealnimi visokimi smotri — vam podajemo sestrske roke — vas naj ogrejemo na svojih srcih, da bodo vaša bila tem gorečneje v boljši bodočnosti! — Česar društvo do sedaj ni vzmoglo ob brezbrižnosti sovrstnic, temu pomagajte ve s čilimi močmi do uspeha. Odbor, dasi raztresen po vsi kronovini, je skrbel leto za letom, da nudi svojim članom duševnega užitka — a pobrigal se je tudi pri vsaki priliki za izboljšanje njih gmotnega stanja. Predavanja v zborovanjih — večinoma dvakrat v letu — kažejo, da se je odbor vestno trudil ugoditi težnjam svojih članov po nadaljni izobrazbi. Predavalo se je: „0 ženskih ročnih delih" — poročali Vita Zupančičeva in J. Miklavčičeva. _Samostojnost slovenske učiteljice", poročala M. Mlakarjeva. -Naše težnje" — | Vikt. Praprotnikova. „0 prostoročnem risanju" — A. Sič, mestni učitelj višje dekl. šole. ,,Delo učiteljice za ljudsko prosveto" — Ema Žerjavova. ,,Kako delujta mati in učiteljica vzajemno za narodovo blaginjo?" — Jerica Zemljanova. nČesa je naši organizaciji še potreba?" —Vita Zupančičeva. ,,Učiteljica in narodna zavest" — Vita Zupančičeva. -Vseavstrijski shod učiteljic na Dunaju." — Janja Miklavčičeva. .Šolske zamude" — predavanje za roditelje na kmetih — Ema Žerjavova. -Organizacija hrvaških učiteljic" — Vita Zupančičeva. ,,Sebi v pomoč". — (Ustanovitev zdravilišča za učiteljice na jugu) — J. Miklavčičeva. ,,Gospodinjski tečaj na Dunaju" — Vita Zupančičeva itd. itd. — Uzor-žena in učiteljica prerano-pokojna f Olga Kobauova in sedanja mestna učiteljica M. Mehletova sta nam podali velezanimivi učni sliki, prva: Potovanje od Postojne do Vipave — druga: ,,Krt" po biološki metodi. Poleg tega se je stavilo predlogov in nasvetov, ki so nekateri že postali meso in kri, drugi čakajo rešitve. — Ko je šlo za izboljšanje gmotnega stanja, odbor ni držal križem rok; ramo ob rami je stal v vrstah kolegov, ki so dvignili svoj glas zoper sramotno nizke plače. Do vplivnih oseb je odposlalo društvo deputacije v ta namen. Poleg vsega se je posvetovalo, kako samemu sebi odpomoči: 1. z zdraviliščem na jugu, 2. z brezplačno ali vsaj ceno oskrbo v bolnici. Racionalno razpolaganje z denarnimi prispevki je omogočilo, da je društvo postalo član ,,Učit. tiskovnega društva", z dvema deležema pa član ,,Hranilnice in posojilnice učit. konvikta".