Uvodnik (1): Mali in veliki K (Marta Pirnar); Uvodnik (2): Preveč jih Mini ljubezen do knjige (Meta Kušar); Se strinjate: Problem Srbov, Hrvatov -i Slovenaca (Boštjan Dvorak); Ljubljana, Sarajevo, Beograd (Tone Peršak); Pogovori: Aleš Čar in Ana Ristovič s Sašo Jelenkovičem, Krunom Lokotarjem, Nermino Omerbegovič, Mirašem Marinovičem, Tajo Kramberger, Liljano Jokič-Kaspar, Laslom Blaškovičem in Ristom Lazarovom; Poezija: Soneti za vnuka (Tone Pavček); Spokojne pesmi (Ivo Svetina); Proza: Obrazi iz predmestja (Vinko Moderndorfer); Predstavljamo: Začasna zadeva (Jhumpa Lahiri); Mnenja, izkušnje, vizije: Karizmatična iluzija (Joe Moran); Notacija in umetnost branja (Kari Young); Sodobna slovenska dramatika: Zamujena priložnost (Vesna Jurca Tadel ocenjuje uprizoritev Golega pianista Matjaža Zupančiča); Avtorji in knjige: "Kako sem se trudil! Pa vse zajebal!" (Karmen Švegl o Telesnem čuvaju Mihe Mazzinija); Upanje v zmago prijateljstva in ljubezni (Ana Vogrinčič o Leviatanu Paula Austerja); Koreografije neke davne moči (Lucija Stepančič o Gestah v srednjem veku Jeana Clauda Schmitta); Dnevnik: Tudi jaz sem bil tu (Vlado Šav)
Sodobnost nekoč
1982
Nobenega dvoma ni in ne more biti: čas knjigi (in sploh kulturi) ni naklonjen. O tem vsevprek govore: ljudje, založniki, bralci, knjigarnarji, neprodane zaloge knjig v skladiščih, izložbena okna knjigarn, cene in naklade knjig, pa kajpak tudi povečano število sestankov raznih komisij tako imenovane družbene skrbi za usodo knjige, ki naj bi - o sveta preproščina našega učenega verbalizma! -zajezili to zaznavno in grozeče drsenje navzdol, preprečili to, čemur bi lahko rekli: pešanje in upadanje knjižne kulture ... Že zdavnaj so minili časi konjunkture uradno zaželene knjige in prav je, da so minili, minil je zagatni premor od administrativnega k tržnemu, mineva obdobje brezskrbnega nerazumnega potrošništva v svetu in pri nas. Ta čas nosi s sabo vse znake stiske, ki kajpada ni le stiska pomanjkanja tako imenovanih potrošnih in manj pogrošnih dobrin, a je tudi in predvsem stiska vrednot.
Tone Pavček, Hudi časi za knjigo in za nas, Sodobnost 5, 1982
Vedenje o literaturi je začelo še bolj kot pri Pirjevcu izgubljati svoj literarni predmet, da o literaturi kot poslanstvu ali cilju ali nacionalno moralni vrednoti, kar vse je še za Vidmarja, niti ne govorim. Kritiki, filozofi, spremljevalci literature so začeli simulacijsko proizvajati lastno pisanje kot zadostno nadomestilo za odsotno literaturo; literatura je čedalje bolj zanemarljiv dodatek. (S tem ko današnja slovenska gledališka kritika čedalje predstavljiveje obnavlja zgodbe dram in ponazarja igro igralcev in arhitektoniko režije, dosega ravno narobni učinek od tistega, ki ji ga svetujejo tradicionalisti. Zdaj neprimerno učinkoviteje jemlje umetnikom njih same, njihovo delo. Kmalu bo zadoščalo, da pereberš kritiko in obisk teatra opustiš.)
Taras Kermauner, Kaj je s slovensko literaturo danes, Sodobnost 5, 1982
Resna umetniška, kulturna in družbenopolitična revialna beseda, ki jo Sodobnost vsa ta leta, morda z različno srečo, skuša zapisovati, je in hoče ostati odgovorno, smiselno in potrebno dejanje, ki ga ni mogoče z ničemer drugim povsem nadomestiti. In vendar tudi danes niso redki očitki, da se revije - tudi Sodobnost - preveč ukvarjajo same s sabo, čeprav nam izkušnja kaže, da se v pomebnem obsegu posvečajo stvarem, ki so naše skupno življenje. Sicer pa je tudi ukvarjanje "s samim sabo", tisto, kar se včasih zdi pisanje zaradi pisanja samega, nujno in smiselno, saj je nepretrgana prenova jezika in nekonvencionalno besedenje pisateljske izkušnje največkrat najtehtnejši razlog za navzočnost literature v družbi in času.
Ciril Zlobec, Trideset let Sodobnosti, Sodobnost 1, 1982