UDK 808.63-5: 809.56-5 Chikako Shigemori Bučar Frankfurt
IZRAŽANJE VZAJEMNEGA DEJANJA V SLOVENŠČINI IN JAPONŠČINI
Pričujoča razprava izhaja (podobno, kot je bilo v mojem zadnjem prispevku v SR 1992/2 Izražanje povratnega dejanja v japonščini in slovenščini) iz ugotovitve, da za tipično prehodno dejanje obstajata vsaj dva udeleženca, vršilec in prizadeti. Vzajemno dejanje je nadalje označeno s tem, da sta oba udeleženca vršilca in istočasno tudi prezadeta pri dejanju. Pri protistavljanju izrazov v slovenščini in japonščini je posebno zanimivo, da v obeh jezikih stoji pojem 'sku-pnost'/'solidarnost' zelo blizu vzajemnosti. Podobnost najdemo tudi med slovenskim predlogom 2Is in japonskim členkom to, kadar izražata sovršilca dejanja.
The typical transitive action involves at least two participants, the agent and the patient. The reciprocal action is further characterized by the fact that the two participants are simultaneously both agents and patients. In contrasting Japanese and Slovene expressions concerning reciprocal actions, it is interesting to observe that in both languages the concept "collectivity/solidarity" stands very close to "reciprocality". A similarity can also be seen between the Slovene preposition z/s and the Japanese article to, indicating the coagent of the action.
Razprava je poskus protistavne (kontrastivne) analize glagolov in njihovih stavč-nih zgradb za izražanje vzajemnega dejanja v slovenskem in japonskem jeziku.
Najprej naj na kratko predstavim, kaj naj razumemo pod pojmom 'vzajemno dejanje', to pa na osnovi razumevanja prehodnosti oz. prehodnega dejanja iz obstoječih virov. Nato si v obeh jezikih oglejmo, kateri so tisti glagoli, ki se uporabljajo pri izražanju vzajemnega dejanja, in v katerih skladenjskih vzorcih se pojavljajo. V slovenščini je tu predvsem pomemben morfem se. V japonščini je izhodišče za mojo razpravo študija slovničarja Nitta (1974), ki je uvedel razporeditev glagolov okrog pojma »simetričnost«. Na koncu skušam primerjati slovenske in japonske glagole in stavčne zgradbe za izraz vzajemnega dejanja, zlasti z vidika učenja japonskega jezika za slovensko govoreče učence.
1 Prototip prehodnega dejanja in vzajemno dejanje
Prototip prehodnega dejanja:
|+voljal|+sprememba)
Pri prehodnem dejanju obstajata vsaj dva udeleženca: delujoča sila oz. vršilec (agens I A]) in predmet, na katerega je dejanje usmerjeno (prizadeti oz. paciens |P|). Dejanje se vrši v smeri A do P. Ko A deluje na P v neki obliki, obstaja volja vršilca (označeno |+volja|), in pri tem pride do neke spremembe pri prizadetemu (označeno |+sprememba|).' Primer: Janez tepe Tomaža.
'Za definicijo prehodnosti: hopper & Thompson (1980), Dik (1978) in Masuoka (1987).
Vzajemno dejanje je ena od posebnih oblik zgoraj opisanega vzajemnega dejanja; ponazarjamo ga tako:
[+volja]|+volja]
Pri vzajemnem dejanju sta oba udeleženca dejanja eden drugemu vršilec in istočasno prizadeti. Dejanje je v bistvu prehodno (zahteva predmet), tako prvi kot drugi udeleženec vrši dejanje s svojo voljo in istočasno igra tudi vlogo drugega udeleženca (to se pravi, vršilec vlogo prizadetega, prizadeti pa vlogo vršilca, torej A/P).2 Primer: Janez in Tomaž se tepeta.
2 Izražanje vzajemnosti v japonščini
2.1 Sklonska členka ni in to. Različni členki ('zyosi') igrajo v japonščini pomembno funkcijsko vlogo. Tukaj nas zanimajo povsem sklonski členki ('kaku zyosi'). Sklonski členki nakazujejo skladenjska razmerja med dopolnilom in po-vedkom. V našem primeru gre za odnose med udeleženci dejanja, ki jih tipično izražamo s kombinacijo samostalniška fraza + sklonski členek, in vsebino dejanja, ki jo po navadi izražam z glagolom, ki obvezno stoji na koncu stavka. Sklonski členek ga nakazuje osebek (približno enak slovenskemu imenovalniku, označujem ga z fim.]), členek wo premi predmet dejanja (približno enak slovenskemu tožilniku, označujem ga s |tož.|), členek ni pa drugi predmet (slovenski dajalnik, označujem ga z (daj.]).3
11 ] Taroo	ga Hatia	ni hon ( wo yaru.
[lastno ime] [im.] (lastno ime| [daj.] [knjiga] [tož.J [dati,sed.] Taroo da Hani knjigo.'
V tvornem prehodnem stavku 111 je prejemnik dejanja izražan s samostalniško zvezo (frazo) s členkom ni.4
Pri nekaterih glagolih, ki se pojavljajo v skladnji »A ga B ni + glagol«, obstaja možnost, da členek ni (ki nakazuje prjemnik dejanja) nadomestimo s členkom to:
\2\ Taroo ga H ana ni au.
( im. ]	I daj. ] [srečati, sed.)
'Taroo sreča Hano.'
[3] Taroo ga H a na to au.
I im.]	[z/s] [srečati, sed.|
'Taroo se sreča s Hano.'
Členka ni v stavku [ 11 pa ne moremo nadomestiti s členkom to. Torej, naslednji stavek ni sprejemljiv:
2Definicija vzajemnega dejanja po Takahasiju (1985). v Slovenski slovnici J. toporišiča (1976, 1984, 1991) na str. 295: »t. i. recipročni glagoli: srečati se 'srečati eden drugega'«.
'Členek ni ima Se druge vloge, vendar jih v (em članku ne obravnavam.
4Prejemnik dejanja se izraža tudi z drugimi sklonskimi členki, vendar nas tu v zvezi /. obravnavano problematiko nas zanima samo uporaba členkov ni in to.
[4]	Taroo ga H ana to	hon wo y ar u.
[im.]	[z/s]	[knjiga] [tož.] [dati, sed.]
Obstajajo tudi glagoli, pri katerih se prejemnik dejanja (oz. prizadeti) izraža z zvezo s členkom to, vendar nikoli s členkom ni:
[5]	Taroo ga Hana to	kenka	suru.
[im.]	[z/s]	[tepsti se, sed.]
'Taroo se tepe s Hano.'
[6]	*Taroo ga Hana ni kenka	suru.
[im.]	[daj.] [tepsti se, sed.]
*'Taroo se tepe Hani.'
Glagola au in kenka suru, ki se pojavljata v zgoraj navedenih stavkih [2], [3], [5] in [6], izražata t. i. vzajemno dejanje.
2.2 Simetrični in mezosimetrični glagoli. Po Nitti (1974, 1980) obstajata posebni skupini glagolov, namreč »simetrični« (»Symmetrical verbs«) in »mezosimetrični glagoli« (»Meso-symmetrical verbs«). Glagoli teh dveh skupin so, pri razporeditvi glagolov glede na pomensko lastnost »simetričnost«, v nasprotju z »nesimetričnimi glagoli«(»Anti-symmetrical verbs«), ki ravno tako kot glagoli v prvih dveh skupinah zahtevajo dajalniški sklon ni. »Simetričnost« pojasnuje Nitta kot sledi.
Glagol v stavku zahteva najmanj dva »sklona« kot svoja stavčna člena, in ko samostalniški zvezi v omenjenih sklonih zamenjamo, ne pride do spremembe logič-nosti med stavkoma pred izmenjavo in po izmenjavi. V takem primeru pravimo, da je glagol simetričen v odnosu do ustreznih dveh sklonov (Nitta 1974).
Med omenjenimi simetričnimi in mezosimetričnimi glagoli, ki imajo kot svojo lastnost simetričnost, so tisti glagoli, za katere v tem prispevku pravim, da so glagoli, ki izražajo vzajemno dejanje. To so tisti, ki izražajo dejanja, katerih povzročitelj človek ali bitje s svojo voljo.5 V nadaljevanju si oglejmo glagole, ki izražajo vzajemno dejanje in spadajo v eno ali drugo obeh zgoraj omenjenih skupin. Pogledali bomo tudi, kakšne so njihove skupne skladenjske in pomenske značilnosti.
2.2.1 »Mezosimetrični glagoli«. Nitta (1980) opozarja, da glagol au ('srečati') prvotno ne vsebuje v sebi lastnosti »simetričnost«. Kadar gre za dejanje, ki ne označuje simetričnosti, ga uporabljamo v skladenjskem vzorcu »A ga B ni . . .«.
|2| Taroo ga Hana ni au.
[im.]	[daj.] [srečati, sed.]
'Taroo sreča Hano.'	Taroo Hana
Stavek [21 izraža enosmerno dejanje, ki je usmerjeno od vršilca (Tarooja) do Prizadetega (Hane). Če sklonski členek ni, ki spremlja predmet stavka, zamenjamo s to, isti glagol, ki je prvotno izražal enosmerno prehodno dejanje, sedaj izraža vzajemno dejanje, tj. da obstajata dva udeleženca dejanja, ki sta eden drugemu Povzročitelj in hkrati prejemnik dejanja.
^Glagoli, ki se uvrščajo v eno od omenjenih dveh skupin brez lastnosti [+volja], izražajo nedinamične pojave, torej, tu ne gre za t. i. vzajemno dejanje. To so npr. tonariau 'biti sosedni', sessuru 'stikati se': Npr. Kyooto-hu wa naraken to sessile iru. 'Okraj Kioto se stika s provinco Nara.' (Mt)RAKl 1989)
[3] Taroo ga Hana to au.
[im.]	[z/s] [srečati, sed.]
Taroo se sreča s Hano.'	Taroo Hana
Pri izrazitvi stavka [2] Hana morda ni imela namena, da bi srečala Tarooja, in je zato lahko mirovala, a je vseeno prišlo do srečanja zaradi tega, ker je Taroo prišel k njej. Pri stavku [3] se čuti neka razlika, in sicer tako, da sta oba Taroo in Hana imela voljo, da bi se srečala, (npr. vnaprej sta se dogovorila, da bi se dobila).
Za izraz vzajemnega dejanja je možna poleg skladnje »A ga B to« (A je z B-jem) še skladnja »A to B ga« (A in B sta). Torej se samostalniški zvezi A in B lahko izmenjujeta.
[7]	Taroo to Hana ga au.
[vez.]	[im.[
Taroo in Hana se srečata.'
Pri stavku [7] se še bolj izravna razmerje moči z obeh smeri. Predstavljamo si, da sta se Taroo in Hana dobila z enako količino volje za srečanje.
Členek to je, čeparav je oblikovno enak, enkrat sklonski členek, ki označuje prejemnika dejanja (in istočasno sovršileca vzajemnega dejanja, glej stavek [3]), drugič je to vezniški členek, ki povezuje samostalniške zveze. (V stavku [7] sta oba, Taroo in Hana, v imenovalniškem sklonu.)
Kot vidimo zgoraj (primerjaj stavke [2], [3[ in [7]), je tisti stavčni člen, ki nosi pomen vzajemnega dejanja, samostalniška fraza s členkom to, ne pa glagol sam. To velja za vse mezosimetrične glagole, ki jih tu navajam: au 'srečati', butukaru 'trčiti se', dakyoo suru 'ubrati srednjo pot', deau 'srečati', dekuwasu 'naleteti', hanasu 'govoriti', koosyoo suru 'pogajati se', kuttuku 'lepiti se', kyooryoku suru 'sodelovati', maziwaru 'družiti se', ribetu suru ločiti se', seppun suru 'poljubiti', sessuru 'dotikati se', sessyoku suru 'priti v stik', soodan suru 'posvetovati se', syo-ototu suru 'trčiti se', taiza suru 'sedeti nasproti', tikau 'priseči', tikazuku 'približati se', tured atu 'iti skupaj/zraven', wakareru 'raziti se', yakusoku suru 'obljubiti'.
Ko gledamo na pomensko stran teh glagolov, vidimo, da so v zvezi s stiki predmetov ali ljudi (au 'srečati', butukaru 'trčiti se'), govorne aktivnosti (koosyoo suru 'pogajati se', soodan suru 'posvetovati se'). Med glagoli, ki izražajo stike, so tisti, ki dovolijo samostalniške zveze neživih in živih udeležencev dejanja.
[8]	Taroo to Hana ga butukaru.	|+živo|
[vez.]	[im.] [zaleteti se, sed.]
Taroo in Hana se zaletita.'
|9| Booru ga moo hi tot u no booru ni butukaru.	[-živo|
[žoga[ [im.I |še] [eden] |rod.| [žoga| |daj.| [zaleteti se, sed.] 'Žoga trči v drugo žogo.'
[10] Paatii de ooku -no hito to maziwaru.	[+živo[
Izabava[ [mest.] [mnogi] [ljudje| [z/.v] [družiti se, sed.| 'Na zabavi se družimo z mnogimi ljudmi.'
[111 K o no	miti wa oodoori	to maziwaru.	[-živo|
[kaz. zaimek I \pot] |tema] [glavna cesta] [z/.v] [družiti se, sed.| 'Ta pot se križa z glavno cesto.'
Kadar sta udeleženca dejanja živa (stavek [8]), glagol butukaru ne izraža vedno dejanja z voljo. Lahko da sta se Taroo in Hana premikala vsak s svojo voljo, toda trčenje dveh oseb je lahko bilo (v večini primerov je) brez volje. Enako velja za dekuwasu 'naleteti' in deau 'srečati'. Po drugi strani, ko sta udeleženca dejanja neživa (stavek [9]), seveda ni volje, vendar bi si bilo naravno predstavljati, da sta bila oba predmeta v gibanju pred trčenjem. (Če se je gibal samo eden od predmetov, raje uporabimo skladnjo »A ga B ni«.) V primeru glagola maziwaru, če sta udeleženca dejanja živa (stavek [10]), gre za dejanje z voljo. V primeru, da sta neživa (stavek [11]), pa stavek izraža nedinamičen pojav. Tu gre samo za položajni odnos med dvema predmetoma.
2.2.2 »Simetrični glagoli« (čisti vzajemni glagoli). V stavku, v katerem je glagol kenka suru 'tepsti se, prepirati se', je kombinacija sklonskih členkov omejena samo na »A ga B to« ali »A to B ga«. (Tudi v tem primeru ne pride do pomenske razlike, ko se dve samostalniški zvezi izmenjujeta svoji mesti med seboj.)
[5]	Taroo ga Hana to kenka	suru.
[im.]	[z/s] [prepirati se, sed.]
'Taroo se prepira s Hano.'
[12]	Taroo to Hana ga kenka suru.
[vez.]	[im.]
'Taroo in Hana se prepirata.'
[13]	Hana ga Taroo to kenka suru.
[im.]	[z/s]
'Hana se prepira s Taroojem.'
[14| Hana to Taroo ga kenka suru.
[vez.]	[im.]
'Hana in Taroo se prepirata.'
Glagol kenka suru se ne more pojaviti v stavku s kombinacijo »A ga B ni«, tj. kombinacija, ki je bila možna z mezosimetričnimi glagoli, kadar izražajo enosmerno dejanje.
[6]	*Taroo ga Hana ni kenka suru.
[im.]	[daj.]
*'Taroo prepira Hani.'
Stavki [5], |12[, [13] in [14| izražajo eno in isto dejanje. Dejstvo, da stavek 16] ni slovničen, kaže, da »ima glagol sam v sebi kot svojo pomensko značilnost, 'simetričnost med povzročiteljem in prejemnikom dejanja'« (Nitta 1980). To se pravi, da preden začnemo gledati na odnos med glagolom in drugimi stavčnimi členi, že glagol sam nosi v sebi pomensko značilnost vzajemnega dejanja. Sklonski členek ni, ki izraža prejemnika enosmernega dejanja, se ne more poj aviti v stavku s takim glagolom. V primeru mezosimetričnih glagolov je bilo drugače: vzajemno dejanje se izraža tako, da se glagol, ki prvotno izraža enostransko dejanje, poveže z določenim sklonskim členkom (to): šele sedaj ta stavek izraža vzajemno dejanje.
Zaradi te bistvene razlike lahko imenujemo t. i. simetrične glagole »čiste vzajemne glagole«. Taki glagoli so: akusyu suru 'rokovati se', arasou 'boriti se'/'prepi-rati se', buntuu suru 'dopisovati si', hanasiau 'pogovarjati se', kaidan suru 'sestati
se', kantuu suru 'nečistovati', kekkon suru 'poročiti se', kettoo suru 'dvobojevati se', kenka suru 'tepsti se', kookan suru 'izmenjati si', koosai suru 'družiti se', kon'yaku suru 'zaročiti se', kisou 'tekmovati', kyooboo suru 'spletkarki', kyooen suru 'sodelovati na odru', kyoosoo suru 'tekmovati', kyootei suru 'dogovoriti se', rikon suru 'razvezati se', sensoo suru 'vojskovati se', taidan suru 'pogovarjati se', taiwa suru 'pogovarjati se', tatakau 'boriti se', tukiau 'družiti se'.
Pomenska področja zgoraj navedenih glagolov so: dejanja, v katerih imata eden drugega imata za sovražnika, npr. arasou 'boriti se', kenka suru 'prepirati se'; družbena dejanja, ki zahtevajo partnerja, npr. kekkon suru 'poročiti se', tukiau 'družiti se'; govorna dejanja npr. kaidan suru 'sestati se', hanasiau 'pogovarjati se'; in izmenjave predmetov, npr. kookan suru 'izmenjati si', buntuu suru 'dopisovati si'.
2.2.3 O sklonskem členku to. Videli smo, da se v obeh primerih, tj. z mezosi-metričnimi in simetričnimi glagoli, pojavljajo v stavkih dve kombinaciji sklonskih členkov »A ga B to« in »A to B ga«. Obe kombinaciji se pojavljata tudi pri glagolih, ki ne izražajo vzajemnega dejanja. Naslednja stavka [5] in [12] izražata vzajemno dejanje, stavka [15] in [ 16] pa nevzajemno dejanje.
[5] Taroo ga Hana to kenka	suru.
[im.]	[z/s] [tepsti se, sed.]
'Taroo se tepe s Hano.' (vzajemno dejanje)
[12[ Taroo to Hana ga kenka	suru.
[vez.]	[im.] [tepsti se, sed.)
'Taroo in Hana se tepeta.' (vzajemno dejanje)
[15] Taroo ga Hana to syokuži	furu.
[im.]	[z/s] [obedovati, sed.]
'Taroo obeduje s Hano.' (skupno dejanje)
[16| Taroo to Hana ga syokuzi	suru.
[vez.]	[im.] [obedovati, sed.l
'Taroo in Hana obedujeta.' (skupno dejanje)
Čeprav sta stavčni strukturi popolnoma enaki (ali samostalniška zveza s členkom ga + samostalniška fraza s členkom to + glagol; ali samostalniška fraza s členkom to + samostalniška fraza s členkom ga + glagol), obstaja velika pomenska razlika med členkom to, ki se pojavi v stavku z vzajemnim glagolom, in s tistim, ki se pojavi z nevzajemnim glagolom to. V stavkih [15] in [16| drži dejstvo, da sta Taroo in Hana delala enako, vendar nobeden od njiju ni bil prizadet od dejanja drugega. (Nitta 1974, 1980 in Moriyama 1988) Medtem ko je prvi to (pri vzajemnem dejanju) »potreben dejavnik za uresničitev dejanja, ki ga izraža glagolska zveza« (Moriyama 1988), je drugi to tisti členek, ki nakazuje skupnega povzročitelja dejanja. Stavku s slednjim členkom to lahko dodamo prislov kot npr. issyo ni 'skupaj', ne da bi spremenili njegovega pomena. Nitta (1974) imenuje ta členek to »kyookaku« (po slovensko bi bil »skupnik«?) in trdi, da ga ni treba obravnavati kot 'sklon' na enaki ravni kot sklonski členek ni, ki izraža prejemnika dejanja. Samostalniška zveza s členkom to v pomenu skupnega/dodatnega vršilca dejanja lahko stoji v stavku s skoraj vsemi mogočnimi glagoli.
Moriyama (1988) dalje opozarja, da sta ne samo kombinaciji členkov »A ga B to« in »A to B ga«, temveč tudi prislov tagai ni 'med seboj, drug drugega', ki se pojavlja pri izražanju vzajemnega dejanja, kot tudi pripona -au (o kateri bom govorila v naslednjem poglavju) dvoumni glede na vzajemnost in skupnost.
Če vsa zgoraj navedena sredstva (stavčni člen s členkom to, prislov tagai ni, glagolska zveza, ki se tvori s pripono -au) izražajo tako vzajemnost kot tudi skupnost dejanja, potrebujemo druga sredstva, npr. zveze otagai wo aite ni 'vsak z drugim kot partnerjem', ippou ga mou ippou wo 'eden drugega', ryoosya no aida de 'med njima dvema', Taroo ga Hana ni, Hana wa Taroo ni 'Taroo Hani, Hana pa Tarooju', da bi preverili, če posamezni izraz pomeni vzajemno dejanje. Najbolj zanesljiv način preverjenja je ta, da dodamo prislov issyo ni 'skupaj' in pogledamo, ali se pomen stavka spremeni. Torej je stavek [7] je dvoumen in ga lahko razumemo tudi kot skrajšano enačico stavka [18], pri katerem se vidi, da obstaja še tretji udeleženec dejanja.
[7] Taroo to Hana ga au.
[z/s]	[im.] [srečati, sed.]
'Taroo se sreča s Hano.'
118] Taroo to Hana ga sensei to au.
[vez.]	[im.] [učitelj] [z/s] [srečati, sed.)
'Taroo in Hana se srečata z učiteljem.'
Podobna dvoumnost obstaja tudi v slovenščini, z uporabo veznika in ter samostalnika v orodniku s predlogolm z/s. (Glej poglavje 3.2.2.)
2.2.4 O priponi -au. Že prej sem omenila glagol hanasiau kot primer simetričnih glagolov. Ta glagol je pravzaprav sestavljen iz dveh delov, hanasu 'govoriti' in -au\ -au je precej produktivna glagolska pripona: najdemo jo pri različnih glagolih, npr. miau 'gledati se', nomiau 'skupaj piti', yomiau 'brati drug drugemu'. Pomen pripone -au ni samo 'vzajemnost'. Himeno (1982) je podrobno proučila glagole s pripono -au in jih razdelila v tri skupine: 1. eni nakazujejo vzajemna dejanja (dejanja, kjer so povzročitelji dejanja tudi prejemniki dejanja); 2. drugi nakazujejo skupna dejanja (kjer imata dva vršilca dejanja isti objekt, -au izraža solidarnost med vršilcema); 3. tretji nakazujejo vzporedno dejanje (dva vršilca dejanja imata vsak svoj cilj oz. objekt, -au izraža enakost dejanja dveh vršilcev). Primeri posameznih glagolov so naslednji (Himeno 1982):
[19| Ani	ga otooto	to keriau.
[starejši brat] [im.| \mlajši brat| [z/s] [brcniti, -au, sed.] 'Starejši brat se brca z mlajšim bratom.'
Vzajemno dejanje:
[20| Ani ga otooto to (tomo ni) imooto	wo keriau.
[im.I	[z/s] [skupaj] [mlajša sestra] |tož.| [brcniti, -au, sed.]
'Starejši brat z mlajšim (skupaj) brcata sestro.'
Skupinsko dejanje:
[21] Deguti wo tyuusin ni, saki	wo arasou
[izhod] [tož.] [sredina] [lok.] [prednost] [tož.] [boriti se,] nezumi ga mogakiatta. [mii] [im.] [prebijati se, -au, prêt.] 'Proti izhodu v sredini so se miši borile in prebijale.'
Vzporedno dejanje z neprehodnim glagolom:
Enako kot pri členku to lahko preverimo pri priponi -au, ali gre za vzajemno dejanje ali ne. To naredimo s tem, da stavku dodamo besede npr. issyo ni 'skupaj', tomo ni 'skupaj' ipd. Če se pomen stavka zaradi dodatka spremeni, prvotni stavek izraža vzajemno dejanje. Kadar v stavku nastopa nov stavčni člen, ki nakazuje na objekt (imooto wo 'sestro' v stavku [20]), samostalnik s členkom to postane sodelavec dejanja, ki ga izvršuje samostalnik s členkom ga. Pripona -au pri tem pomeni solidarnost med povzročitelji dejanja. ,
O vlogi pripone -au v zvezi z izražanjem vzajemnega dejanja obstaja zanimiva razprava od Moriyame (1988, 135 str.).
Povzetek bi bil videti takole: Odnosi med pripono -au in različnimi glagoli so troji: a) Glagoli, ki izražajo vzajemno dejanje, in ne dovoljuje dodatka pripone -au: kekkon suru 'poročiti se', tatakau 'boriti se' (simetrični glagoli, v stavku se pojavi s členkom to) wakareru 'raziti', au 'srečati' (mezosimetrični glagoli, v stavku se pojavi s členkom to ali ni), b) Glagoli, ki sami izražajo vzajemno dejanje, pa vseeno dovoljuje dodatek pripone -au: kisou 'tekmovati' (simetrični glagol) hanasu 'govoriti', butukaru 'treščiti se' (mezosimetrični glagoli), c) Glagoli, ki izražajo enostransko dejanje. Kadar je pripona -au dodana, izražajo vzajemno dejanje: hanasu 'govoriti' (mezosimetrični gl.) —>hanasiau 'pogovarjati se' (simetrični gl.); naguru 'tepsti' (prehodni gl. z objektom s členkom wo) —>naguriau 'tepsti se' (simetrični gl.). Pogoj za primer c) je ta, da je prejemnik dejanja pri prvotnem prehodnemu glagolu človek oz. živo bitje s svojo voljo, ki lahko postane vršilec. Vsi glagoli so po pretvorbi simetrični.
Primer, v katerem pripona -au prvotnemu glagolu dodaja 'vzajemnost' in tako igra vlogo morfema, je zadnji od zgoraj navedenih treh variant (točka c)). Pri primeru b) je stopnja funkcije pripone -au odvisna od tega, ali je prvotni glagol simetrični ali mezosimetrični. Simetrični glagol (tukaj je naveden glagol kisou) sam.izraža vzajemno dejanje in zato v stavku zahteva členek to. Pripona -au tukaj
samo poudarja oz. krepi 'vzajemnost', ki jo sicer že izražata druga stavčna člena (prvotni glagol in členek). Stavek brez dodatka pripone je še vedno slovničen in tudi njegov pomen se ne razlikuje od stavka s sestavljenim glagolom. Na primer:
[22]	Taroo ga Ziroo to yuuretu wo kisou.
[im.]	[z/s] [premoč] [tož.] [tekmovati, sed.]
'Taroo tekmuje z Ziroojem, kateri je boljši.'
[23]	Taroo ga Ziroo to yuuretu wo kisoiau.
[tekmovati, vzajemnost, sed.] 'Taroo tekmuje z Ziroojem, kateri je boljši.' Glagoli, iz katerih je možna izpeljava vzajemnih glagolov z dodatkom -au, niso samo prehodni glagoli, ki zahtevajo členek wo. Kot opozarja Moriyama (1988), tako iz glagolov s členkom ni (ki nakazuje prejemnika dejanja), npr. mezosimetrič nih glagolov, kot tudi glagolov, ki zahtevajo členek kara 'od', lahko izpeljemo glagole vzajemnega dejanja z dodatkom pripone -au. Primer:
[24]	Karera wa otagai-ni aidea wo nusumiatta. (Moriyama) [oni] [tema] [med seboj] [ideja] [tož.] [krasti, vzajemnost, prêt.] 'Oni so drug drugemu kradli ideje.'
3 Izražanje vzajemnega dejanja v slovenščini
3.1	Glagoli z morfemom se. Morfem se v slovenščini (prvotno ena oblika po-vratnoosebnih zaimkov) ima številne funkcije. Spodaj navajam moj poskus uvrstitve vseh različnih glagolov z morfemom se glede na njihove skladenjske značilnosti (glej tabelo na naslednji strani).
Glagole, ki izražajo vzajemno dejanje, najdemo v dveh ločenih skupinah, 4a in 4b. Za glagole v obeh skupinah je značilno, da kadar je v edninski obliki, potrebuje prislovno določilo o sovršilcu dejanja.
3.2	Glagoli, ki izražajo vzajemno dejanje. Najprej si oglejmo nekaj skladenjskih značilnosti, ki so skupne za glagole v obeh skupinah, 4a in 4b.
[25]	Janez in Ana sta se tepla.
V stavku [25] sta Janez in Ana oba v imenovalniku in sta vršilca in istočasno prizadeta v dejanju, ki ga izraža glagol tepsti se. Povratnoosebni zaimek se se uporablja v enaki obliki za vsa števila in vse spole. V tem stavku se nadomešča oba vršilca v imenovalniku, tj. Janeza in Ano, ter v tožilniškem položaju nakaže, da sta oba vršilca pravzaprav tudi prizadeta v dejanju.
Za vse glagole v skupini 4a velja to, da prvotno obstaja dejanje, ki ga namenja vršilec enosmerno proti prizadetemu (prehodno dejanje, ki ga izraža prehodni glagol). Kadar je takšno prehodno dejanje storjen od vsakega od dveh (ali dveh skupin) vršilcev na drugega, govorimo o vzajemnem dejanju, ki ga izraža vzajemni glagol z dodatnim morfemom se. Prvotni prehodni glagol tepsti na primer se nahaja v stavku takole:
[26]	Janez je tepel Ano.
Eden udeležencev dejanja povzroča dejanje (v tem primeru Janez, ki je izražan v imenovalniku), in drugi udeleženec kot prizadeti samo prejema njegovo delovanje
Glagoli z morfemom se:6 Glagoli brez prehodnega parnega glagola, se ni nadomestljiv s sebe
Tudi brez se za isti pomen
se je obvezen — Brez predmeta
la] jokati se lb smejati se
— [Š] mračiti se
samo 3. os. ed. s. spola
4a| pogovarjati se
v ed. zahteva prislovno določilo za sodelavca dejanja
Zahteva predmet
2a bati se
— Glagoli z ustreznim prehodnim parnim glagolom (brez se) v paru zahteva predmet, se ni nadomestljiv s sebe [2b] veseliti se
□
brez predmeta
se ni nadomestljiv s sebe |3a| odpreti se
obleči se
se lahko nadomesti sebe 3b
— se ni nadomestljiv s sebe 4b
srečati se
v ed. zahteva prislovno določilo sodelavca
ITI	neprehodno dejanje |+ volja)
Г21	prehodni glagoli, ki izražajo odnose ali lastnosti |-sprememba|
[3al	samodejni pojav |-volja, + sprememba)
)3bl	povratno dejanje |+ volja, + sprememba)
[TI	vzajemno dejanje |+ volja |
[~5~1	naravni pojav |-volja, + sprememba |
ter ne dela nič drugega (v primeru stavka |26| je Ana samo tepena in ne tepe Janeza nazaj). Kadar je iz takega prehodnega glagola z dodatkom morfema se izpeljan vzajemni glagol, je poleg stavčne strukture stavka [25] (kjer sta oba udeleženca dejanja v imenovalniku) možna tudi naslednja stavčna struktura.
[27] Janez se je tepel z Ano.
V tem stavku je Janez ta edini, ki stoji v imenovalniku, ampak dejanje povzročata oba Janez in Ana, kot je bilo izražano v stavku [25]. Drugi povzročitelj dejanja, Ana, pa nastopa v stavku na položaju predmeta, v orodniku s predlogom z/s. Čeprav oba stavka izražata v bistvu enako vzajemno dejanje, lahko rečemo, da Ana v stavku |27|, ki je izražana v orodniku, igra bolj obrobno vlogo, kot pa Ana v stavku [251 v imenovalniku.
6Prim. J. TOPORIŠIČ, Glagoli in oblike s se. SS 1976 (1984, 1991), 294-295.
Pri vzajemnem dejanju sta po navadi dva vršilca. Tu obstajata dve skladenjske možnosti: Oba vršilca izražamo v imenovalniku (kot v stavku [25]); ali kadar samostalniška fraza izraža samo enega vršilca, drugega po navadi izražamo s sa-mostalniško frazo v orodniku s predlogom z/s, »s kom« (stavek [27]). Seveda je v primeru določenega sobesedila možen tudi stavek brez samostalniške fraze v orodniku, čeprav je glagol vzajemen in v imenovalniškem sklonu stoji beseda, ki izraža enega vršilca.
[28]	Kaj dela Janez? — Spet se tepe.
V	takem primeru ponavadi pričakujemo predmet stavka (samostalniško zvezo v orodniku), čeprav to ni vedno izraženo v stavku, npr. »s sošolci« (ker smo Janeza že večkrat videli v pretepu z njimi).
3.3 Vzajemni glagoli, za katere obstajajo ustrezni prehodni glagoli (skupina 4a). K tej skupini spadajo naslednji glagoli navajam jih v paru z ustreznim prehodnim glagolom): dobiti se/dobiti, gledati se/gledati, obiskovati selobiskovati, objemati se/objemati, poročiti se/poročiti, pozdraviti se I pozdraviti, srečati se/srečati, tepsti se/tepsti, videti se/videti, imeti se rad/imeti rad.
Ko si podrobno ogledamo vsebine dejanj, ki jih nakazujejo posamezni glagoli te skupine, ugotovimo naslednje: Pri več glagolih vidimo, da ko je prvotnemu prehodnemu glagolu dodan morfem se, dodatek v pomenu ni samo 'vzajemnost', ampak je še nekaj več. Vzemimo npr. dobiti se. Najosnovnejši pomen prvotnega prehodnega glagola je 'prejeti kaj nase', v določenem sobesedilu pa pomeni 'uloviti koga (da bi dosegel nek namen, cilj)'.
[29]	Gospodarja nismo dobili doma.
(Ga nismo mogli srečati. Ko smo ga šli iskat, ga ni bilo doma.)
Vzajemni glagol dobiti se je izpeljan iz prehodnega glagola dobiti, vendar ne z osnovnim pomenom 'priti v tak položaj, da nekaj imaš', ampak s pomenom 'uloviti koga, k sreči imeti priliko, da ga srečamo'. Izpeljani vzajemni glagol ima pomen, ki je povezan s stranskim pomenom prvotnega prehodnega glagola. Glagol se najpogosteje uporablja takole: 1301 Kdaj se lahko dobimo? (zmenek za srečanje)
Sedaj pa o glagolu poročiti se. Prvotno prehodni glagol poročiti je podoben recimo angleškem glagolu to marry. Le-ta pomeni, da župnik, uradnik ipd. dovoli oz. povzroča, da se moški in ženska vzameta za moža in ženo. Pri vzajemnem glagolu, ki je izpeljan z dodatkom morfema se, se pomen spremeni tako, da tista dva, katerima je bilo dovoljeno, da se poročita, prideta v imenovalniški sklon (prej pri prehodnem glagolu sta bila v tožilniku) in drug drugega vzameta kot partnerja. Po gratih spodaj vidimo zgoraj omenjeno razliko še bolj jasno: Najprej pa izpeljava
navadnih vzajemnih glagolov:
©—® =>
(Janez tepe Ano.)	(Janez in Ana se tepeta.)
(Janez se tepe z Ano.)
V	primerjavi z zgornjim grafom je izpeljava poročiti —sporočiti se dekavzativen.
(Župnik je poročil Janeza in Ano.)	(Janez in Ana sta se poročila.)
(Janez se je poročil z Ano.)
V smislu, da ima morfem se dekavzativno vlogo, je to enako izpeljavi glagolov skupine 3a (neprehodnih glagolov, ki izražajo samodejne pojave) iz prehodnih glagolov (npr. odpreti —>odpreti se).
Glagol videti se je dvoumen v tem, da izraža povratnost in vzajemnost.7 Kot vzajemni glagol se pomen tega glagola zoži, kot smo to videli tudi v primeru glagola dobiti se. Pomen prvotnega prehodnega glagola 'z vidnim čutom zajeti vse, kar je na dosegljivem vidnem polju', prehaja v pomen, ki je omejen samo na žive objekte (ljudi ali živali), srečati ali angleški to see. Uporabljamo ga kot naslednje: [31] Janez in Ana se vidita vsak dan v šoli.
Razen glagolov, ki sem jih zgoraj naštela, da bi opozorili na njihove nenavadne značilnosti (to so: dobiti se, poročiti se, videti se), so vsi ostali glagli v skupini 4a čisti izpeljani vzajemni glagoli. To se pravi, da je prvotnemu prehodnemu glagolu dodana samo 'vzajemnost' (vsebina dejanja, ki ga je povzročil prvi udeleženec in namenil drugemu, ni spremenjena, samo da se enako dejanje vrši istočasno tudi v smeri od drugega na prvega udeleženca). Imeti se rad na koncu seznama je zveza, ki vsebuje v sebi povedkovnik rad, in se v tem oblikovno razlikuje od drugih glagolov na seznamu. Vendar je ta zveza tako, kot drugi glagoli, izpeljana iz imeti rad, ki zahteva predmet v tožilniku. Z dodatkom morfema se izraža vzajemno dejanje. (Čeprav se seveda ne vidi vpliv dejanja na predmetu, ampak glagol izraža odnos med dvema udeležencama. Da pa se sprememba ne vidi neposredno na predmetu, je enako tudi za mnoge druge izraze vzajemnih dejanj.)
Če
si ogledamo glagole v skupini 4a s pomenskega gledišča, jih večina izraža družbeno dejanje med ljudmi (delno med živalmi). Tepsti se na primer prinaša kot rezultat dejanja dejansko spremembo pri soudeležencu (vidi se bula ali modrica na telesnem delu, kjer je bil tepen ipd.), a večina glagolov izraža dejanja v zvezi s čuti (ker z vidom zaznavamo drugega, se vidimo; objemamo se s tem, da čutimo drug drugega ob sebi; izrekamo besede in jih slišimo, da vemo za obstoj drugih, tj. pozdraviti se itd.) in ne vidimo neposredne spremembe na objektu. Tudi poročiti se in imeti se rad izražata razmerje oz. odnose med ljudmi v družbi.
3.4 Vzajemni glagoli, za katere ne obstajajo ustrezni prehodni glagoli (skupina 4b). Za skupino 4b veljajo naslednje značilnosti: ne obstajajo ustrezni prehodni glagoli, tj. glagolske oblike brez morfema se; glagol ne zahteva predmeta razen soudeleženca dejanja v primeru, koje glagol v edninski obliki; se ni nadomestljiv s sebe\ dejanje je pomensko nemogoče za samo enega vršilca. To so glagoli kot boriti se, dogovoriti se, kosati se, pogajati se, pogovarjati se, posvetovati se, prepirati se, sestati se, spopasti se, zaročiti se.
Tudi za te glagole sta možni obe stavčni strukturi, ki smo jih videli pri glagolu tepsti se (stavka [25] in [27]). Torej, da bi povedali enako dejstvo z uporabo glagola
'Več o tem v mojem prispevku v SR 1992, 2.
pogovarjati se, obstajata naslednje dve možnosti:
[32]	Janez in Ana sta se pogovarjala.
[33]	Janez se je pogovarjal z Ano.
Glagoli v skupini 4b se razlikujejo od glagolov v skupini 4a v tem, da nimajo ustreznih prehodnih glagolov v paru. Zato naslednji stavek [34], ki je po obliki enak stavku [26] Janez je tepel Ano. (ki pa je bil slovničen za glagol v skupini 4a), ni slovničen.
[34]	*Janez je pogovarjal Ano.
Ko si bliže ogledamo dejanja, ki jih izražajo glagoli v skupini 4b, ugotovimo, da se njihove oblikoslovne značilnosti ujemajo z njihovimi pomenskimi značilnostmi. Namreč, ne najdemo ustreznega prehodnega glagola. Stavek brez morfema se (npr. stavek [34]) bi bil nepravilen. Dejanja, ki jih izražajo ti glagoli, niso mogoča, če nista več kot dva (dve skupini) udeleženca dejanja. Na primer dejanje pogovarjati se vedno zahteva sogovorca in za dejanje s sa mim udeležencem obstaja v slovenščini drug glagol govoriti npr. 'govoriti pred publiko'. Tudi druga dejanja, npr. boriti se, pogajati se itd. ne morejo obstajati, če bi bil samo en vršilec dejanja.
Med glagoli v skupini 4b je veliko takih, ki izražajo govorno dejanje med ljudmi z namenom sklepanja ali odločanja. Takšno dejanje vedno zahteva sogovorca oz. sovršilca; zato pa je vzajemno dejanje. V mnogih sobesedilih pa stavek s takim glagolom spremlja še drug predmet poleg vršilca, tj. vsebina ali cilj govornega dejanja; npr. pogajati se za ceno, pogovarjati se o dopustu.
Ko vsebina ali cilj (podčrtano zgoraj) govornega dejanja postane del stavka (kot predmet), bi lahko te glagole uvrstili ne v skupino 4b ampak v 2a (skupina glagolv tipa boriti se) Vendar še vedno ni razlike v tem, da se dejanja udeležijo ljudje v množini (ali v dvojini). Torej je govorno dejanje (da drug drugemu nekaj rečejo in drug drugega poslušajo) vzajemno (drug drugega rabijo kot objekt), zunaj tega dejanja pa hkrati z ahteva objekt in tako vse skupaj pomeni »skupno dejanje« (delati nekaj, da bi skupaj dosegli nek cilj). Taki glagoli imajo v sebi dve pomenske značilnosti, »vzajemnost« in »skupnost«. V primerjavi z njimi pa glagoli v skupini 4a, čeprav so to vzajemni glagoli, nimajo lastnosti »skupnost«.
tepsti se	pogajati se za ceno
Naj opozorim še na skupino glagolov, ki so si pomensko med seboj podobni. To so glagoli tipa boriti se. (Drugi glagoli tega tipa so npr. kosati se, prepirati se, spopasti se.) Glagol sam vsebuje pomen, da sta dva (oz. dve skupini), ki se udeležita dejanja, drug drugemu sovražnik (sta na nasprotujočih si stališčih, imata različna mnenja ipd.). (Tak pomen smo našli v skupini 4a samo pri glagolu tepsti se.)
Glagol zaročiti se, podobno kot glagol poročiti se v skupini 4a, izraža družbene odnose med ljudmi. Kljub temu pri zaročiti se ne vidimo dekavzativnega procesa, kot pri poročiti se.
Na začetku tega poglavja smo videli ob primerih z glagolom tepsti se, v katerih sklonih lahko stojita dva vršilca dejanja v različnih skladnjah.
[25] Janez in Ana sta se tepla.
[27] Janez se je tepel z Ano.
Kadar samostalniška zveza v imenovalniku izraža dvoje ali več ljudi (npr. stavek [25]) in če to pomeni eno skupino ljudi na enakem stališču, je ta stavek pravzaprav skrajšana enačica tretje stavčne zgradbe, pri sklonu skupaj ali vsak od njih dela nekaj s tretjim udeležencem (tretjo skupino) kot partnerjem.
[36] Janez in Ana sta se tepla s Tomažem.
Da bi preverili, da stavek [25] ni skrajšana oblika stavka [35], ampak izraža vzajemno dejanje med samima udeležencama, ki sta izražena s samstalniškima zvezama, lahko uporabimo besede kot npr. med seboj, eden drugega.«
[36]	Janez in Ana sta se tepla. — S kom pa?
[37]	Tepla sta se med seboj.
[38]	Tepla sta eden drugega.
Eden drugega lahko spremlja prehodni glagol in pri tem ima vlogo, da stavku doda pomen vzajemnosti, ki ga drugače označuje morfem se. Zato to zvezo lahko uporabljamo v stavku z glagolom iz skupine 4a, ki ima ustrezni prehodni glagol v paru, ne pa z glagolom iz skupine 4b:	«
1391 Pogovarjala sta se med seboj.
[401 * Pogovarjala sta se eden drugega.
Pri glagolih poročiti se in zaročiti se, je dejanje že od začetka namenjeno za dva udeleženca in ne bi prišlo do dvoumnosti. Tako bi bilo smešno uporabljati eno in drugo od omenjenih fraz, 'eden drugega' ali 'med seboj'. Nasprotno, da bi jasneje povedali, da obstaja soudeleženec vzajemnega dejanja zunaj samostalniške zveze v imenovalniku, bi lahko uporabljali besede kot npr. vsi, oba, vsak od njih ipd.:
[41]	V tem času so se vsi bratje poročili.
[42]	Oba sta se poročila: Janez z Micko, Ana pa s Tomažem.
Na koncu poglavja si oglejmo vrsto stavkov, v katerih se pojavlja vzajemni glagol boriti se. Te stavke je zanimivo primerjati zaradi (1) formiranja novega pomena, (2) dvoumnosti predloga z/s in možnosti parafrazę ter (3) različnih vrst predmetov:
[43]	Janez in Ana se borita.
[441 Onadva se borita s Tomažem.
[45] Onadva se borita s težavami.
[46| Onadva se borita proti raku.
[471 Onadva se borita za mir.
[48]	Onadva se borita s Tomažem za mir.
[49]	Onadva se borita s Tomažem proti sovražnikom.
Soudeleženec vzajemnega dejanja, ki ga izraža z/s + orodnik, je možno nadomestiti s frazo proti + dajalnik, kadar gre za dejanje, pri katerem je soudeleženec dejanja sovražnik, čigar stališče je nasprotno od prvega udeleženca (gl. stavek [46]) Ko pa je predmet vzajemnega dejanja, ki ga izraža samostalniška zveza v neime-novalniškem sklonu, neživ, vidimo oblikovanje nove besede (oz. novega pomena neke besede) podobno kot pri vrsti glagolov v skupini 4b za govorno dejanje, in sicer tako, da se prvotni pomen za boriti se spremeni v pomen skupnega dejanja z novim objektom, tj. 'delati za skupen cilj'.
4 Primerjava izrazov za vzajemno dejanje med japonščino in slovenščino
Če pogledamo na skupino glagolov, ki smo v tej nalogi uvrstili v »vzajemne glagole, ki imajo ustrezne prehodne glagole v paru« (skupino 4a), ugotovimo naslednje: Razen nekaj izjem so vsi japonski prevodi za te glagole sestavljeni iz prehodnega glagola in pripone -au. Na primer, glagol gledati oz. gledati se se v stavku uporablja takole:
[50]	Janez gleda Ano.
[511 Janez in Ana se gledata.
150'] Taroo ga Hana wo miru.
[51'] Taroo to Hana ga miau.
Smer izpeljave vzajemnega glagola v slovenskem in japonskem jeziku je videti kot naslednje:
	Izraz prehodnega dejanja	Izraz vzajemnega dejanja
Slovenščina Japonščina	gledati —» gledati se miru <— miau	
Preostali redki glagoli v tej skupini, ki v japonskem prevodu ne vsebujejo pripone -au, so: dobiti se (au, matiawaseru), poročiti se (kekkon suru), srečati se (au) in videti se (au, kao wo awaseru).
V prejšnjem poglavju smo videli posebnost glagolskega para poročiti/poročiti
se.
[52| Župnik je poročil Janez in Ano. [53] Janez in Ana sta se poročila.
Japonska prevoda zgoraj nevedenih stavkov sta: [52'] Sikyoo ga Taroo to Hana wo kekkon saseta. [53'I Taroo to Hana ga kekkon sita.
V slovenskem primeru je vzajemni glagol, ki izraža vzajemno dejanje, izpeljan iz prehodnega glagola, ki izraža vzročno vzajemno dejanje. V japonščini pa je tako, da najprej obstaja glagol kekkon suru. ki izraža vzajemno dejanje, in iz njega je
izpeljan vzročni glagol za izraz vzročno vzajemnega dejanja (z dodatkom vpone -ase-). Smeri izpeljave sta obratni.
	Izraz prehodnega dejanja	Izraz vzajemnega dejanja
Slovenščina Japonščina	poročiti —> poročiti se kekkon saseru kekkon suru	
Pripona -au v japonščini lahko spremlja veliko prehodnih glagolov in tako nastanejo glagoli za izražanje vzajemnega dejanja. Vloga pripone -au je precej podobna vlogi slovenskega morfema se, ki tvori vzajemne glagole iz prehodnih. Istočasno je tudi veliko odstopanj med njunima funkcijskima območijima. Pri učenju japonskega jezika je zaželena sistematična razlaga o tem, kakšne različne pomene ima pripona -au, in v kombinaciji s katerimi glagoli srečujemo posamezne pomene v kakšni skladnji. Za ta namen bi bila študija od Himene (1982) zelo koristna.
Dvoumnost med vzajemnostjo in skupnostjo smo videli v japonskem stavku s kombinacijo členkov »A to B ga« in vzajemnega glagola, v slovenščini pa pri uporabi veznika in z vzajemnim glagolom.
[54]	Janez se bori z Ano.
(dvoumnost med vzajemnim in skupnim dejanjem)
[55]	Janez in Ana se borita (med seboj), (vzajemno dejanje)
|56] Janez in Ana se borita s Tomažem, (skupno 'dejanje)
[54'] Taroo ga Hana to tatakau.
[55'] Taroo to Hana ga (otagai wo aite ni) tatakau.
[56'] Taroo to Hana ga Ziroo to tatakau.
Iz zgoraj navedenih treh slovenskih stavkov in njihovih japonskih prevodov se vidi, da se tako veznik in kot tudi predlog s/z prevaja v japonski to.
Japonski členek to ima še veliko drugih vlog, ki jih nisem obravnavala tukaj. Tudi slovenskih in ter z/s ne smemo vedno prevesti v japonski členek to. (Veznik in veže ne samo samostalnike, temveč tudi prislove, stavke idr. S predlogom z/s označujemo ne samo sovršilca dejanja, temveč tudi orodje itd.)
Pri učenju jezika je vedno dobro, da izkoristimo vzporednost uporabe posameznih besed v izhodiščnem in ciljnem jeziku, hkrati je treba paziti na razlike med pomenskimi polji, ki jih pokrivajo posamezne besede v različnih jezikih. Te razlike se pokažejo šele po natančnejšem opazovanju posameznih izrazov. Na naslednji strani navajam preglednico za primerjavo izrazov za vzajemno dejanje v obeh jezikih, ki sem jih dbravnavala v tem prispevku.
Najbolj tipična vzajemna dejanja, ki so skupna obema jezikoma, so dejanja med sovražnikoma in družbena dejanja (vključno govorno dejanje).
Slovenščina
Neprehodni glag. + prislov
hoditi skupaj
Neprehodni glag. + z/s
govoriti s kom
Prehodni hlag. + se (4a)
srečati se
tepsti se
Glag. z obveznim se (4b)
boriti se pogovarjati se
Glag. z obveznim si
dopisovati si
Literatura
Raiko Aoki 1977: 'Sieki - zidoosi, tadoosi tono kakawari ni oite' (Vzročnost v zvezi s prehodnimi in neprehodnimi glagoli), Seikei Kokubun 10.
France B kzi. A J 1948: »Doneski k priznavanju glagolskega aspekta«. Slavistična revija.
František Daneš 1968: Some Thoughts on the Semantic Structure of the Sentence. Lingua 21 (Amsterdam).
Simon C. DlK 1978: Functional Grammar. Amsterdam: North-Holland: North-Holland Linguistic Series 37).
Janez dular 1982: Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku. Doktorska disertacija na Filozofski fakulteti. Univerza v Ljubljani.
Masako Himeno 1982: 'Taisyoo kankei wo arawasu hukugoo doosi »-au« to »-awaseru« wo me-gutte' (O sestavljenih glagolih -au in -awaseru, ki izražajo simetričnost). Nihon-go gakkou ronsyuu 9. Tokyo University of Foreign Studies.
Japonščina
Mezosimetrični glagoli + to
turedatu
hanasu au
Simetrični glagoli
naguriau (preh. glag. + -au)
tatakau
hanasiau (mezosimetrični glag. + -au)
buntuu suru
P. J. HOPPER & S. A. Thompson 1980: Transitivity in Grammar and Discourse. Language 56, št. 2.
Wesley Jacobsen 1989: 'Tadoo-sei to purototaipu ron' (Prehodnost in teorija prototipov). Ni-
hongo-gaku no sintenkai (Kurosio syuppan, Tokio). Hermina Jug-Kranjec 1987: Slovenščina za tujce. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Akira Kuno 1978: Danwa no bunpoo. Taisyuukan, Tokyo. Takasi Masuoka 1987: Meidai no bunpoo. Kurosio syuppon, Tokyo.
Tatuo Miyazima 1972: Doosi no imi, yoohoo no kizyututeki kenkyuu (diskriptivna študija o pomenu in rabi glagolov). Kokuritu kokugo kenkyuuzyo, Tokyo. Sinziroo muraki 1989: 'Voice'. Kooza Nihon-go to nihon-go kyooiku 4 (Meizi syoin, Tokyo). Yosio Nitta 1974: 'Taisyoo doosi (Symmetrical Verb) to hantaisyoo doosi (Meso-symmetrical Verb) to hitaisyoo doosi (Anti-symmetrical Verb)' (Simetrični, mezosimetrični in nesimetrični glagoli). Kokugogaku kenkyuu 13 (Toohoku Univ., Japan). --1980: Goiron-teki toogoron. Meizisyoin, Tokyo.
-- 1982: 'Saiki doosi, saiki yoohoo Lexico-Syntax no sisei kara' (Povratni glagoli, povratne
rabe — z gledišča Lexico-Syntax). Nihongo kyooiku 47 (Tokyo). Chikako Shigemori Bučar 1991: Surobenia-go ni okeru saiki-zi se to Nihon-go no »saiki«, »so-ugo«, »zihatu« (Morfem se v slovenščini in »povratnost«, »vzajemnost« in »samodejnost« v japonščini). Magistrska naloga na Univerzi v Tsukubi.
-- 1992: Izražanje povratnega dejanja v japonščini in slovenščini. Slavistična revija, št. 2.
Anna SiEWiERSKA 1988: The Passive in Slavic. Passive and Voice. Ur. M. Shibatani. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Pub. Co. Zyuukooo Suzuki 1972: Nihongo bunpoo keitairon (Morfološka teorija japonske slovnice). Mugi syoboo, Tokyo.
Taroo Takahasi 1985: 'Gendai nihon-go no voisu ni tuite' (O načinu v moderni japonščini).
Nihon-go-gaku 4: 4 (Tokyo). Hideo Teramura 1982: Nihon-go no sintakusu to imi I. Kurosio syuppan, Tokyo. Jože ToporišiC 1976 (1984, 1991): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Claude vincenot 1975: Essai de Grammaire Slovene. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Slovarji
Gendai gengo-gaku žiten 1988: (Slovar moderne lingvistike). Ur. Harumi Tanaka. Seibido, Tokyo.
Nihon bunpou daiziten 1971: (Veliki slovar japonske slovnice). Ur. Matumura. Meizi syoin, Tokyo.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I (1970), II (1975), III (1979), IV (1985). Ljubljana: Slovenska Akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije.
Summary
In Japanese, reciprocal actions are expressed either by a 'meso-symmetrical' or a 'symmetrical' verb (terminology by Nitta 1974) in combination with the particle to. There is also the suflix -au which derives symmetrical verbs from transitive as well as mesosymmetrical verbs. It must be noted that the particle to does not always indicate reciprocality. It also indicates collectivity of more than two agents of the action when used in combination with non-reciprocal verbs. Also, the suffix -au indicates not only reciprocity but also collectivity as well as successive actions by different individuals.
In Slovene, verbs that indicate reciprocal actions are divided into two groups according to their morphological and syntactic characteristics. One is a group of verbs thai is derived from
transitive verbs by the addition of the morpheme se. Another group of verbs possesses the morpheme se from the beginnning, since these actions cannot be realized by a sole agent. In the second group of verbs it is interesting to observe that the derivation of a reciprocal verb by adding the morpheme se is sometimes limited to only one out of several meanings of the original transitive verb (e.g. videti —> videti se). Some of the verbs may include a third member in the action, namely a new object outside the reciprocal action (e.g. pogajati se). In this case, the verb not onlyexpresses 'reciprocity' but also 'collectivity.'
The Japanese suffix -au and the Slovene morpheme se are similar in that they derive from transitive verbs verbs of reciprocal actions. The direction of derivation is also the same except for one Slovene verb {poročiti se). But it is important to note that both of these may also derive verbs of many other meanings (se may mean reflexive, intransitive, etc.; -au may mean collectivity, successive actions etc).
The Japanese particle to corresponds to the conjunction in as well as the preposition z/s in Slovene. But in and z/s may not always be translated into to in Japanese.
In both languages the verbs of reciprocal actions mainly express (1) actions in which two (or two groups of) persons are enemies, (2) talking activities, and (3) social activities among people.