972
Peter Leveč
Sedem pesmi
LE MIR     Nič novega se ne začenja, IN VELIKA     nič starega ne obledi. SVETLOBA     Tu je že vse presejano skoz sito dokončnosti.
Prosojna navzočnost življenja, ki se od onkraj smehlja. Končano je neko poglavje, a nič se zares ne konča.
Zvonovi predvčerajšnje sreče iz svetle daljave zvene. Srebrni glasovi od daleč, ki mehki so in ne bole.
Le včasih še duša kleči pred videzom nekega groba, a v prsih več žalosti ni, le mir in velika svetloba.
Sedem pesmi
MESTO,    Mesto, ki nate spominja. KI NATE     Nemi nasmešek daljav. SPOMINJA     Kot romar po pločnikih stopam, od zlatih spominov svetal.
O, sreča hoditi po tlaku, po ulicah, koder si ti, in gledati hiše, zvonike, ki so jih tvoje oči!
Tu neka preteklost šepeče in sipa svetlobo na pot. Nisem te videl že davno, a tu te srečujem povsod.
Mesto, ki nate spominja, trg, s tvojim pogledom umit. Romar, postoj na tem pragu, hvaležno pobožaj ta zid.
SREČE     Sreča se ne da kupiti, SI NE PRIBORIŠ     niti se ne pribori,
dana ti je le kot dar neke višje milosti.
Kaj je sreča, vejo bolni, čutijo pohabljeni, kaj je sreča, sluti polje, kjer sprehajata se dva, od ljubezni blažena.
Sreča — zlati dar naključja, luč, ki ne prši na vse . .. Toda včasih vendar sine, milostno se v nas ozre. Njen nasmeh — tema izgine. Le nasmeh in vse cvete.
973
974
NIHČE     Razsuti po tujih deželah PA NE VRNE     poredko obiščejo nas, SE ISTI     dišeči po zlatih daljavah in malo starejši v obraz.
Mnogi preštevajo dneve do končne vrnitve domov. Drugi še pridejo včasih, a naši so le še napol.
Stari spomini bledijo. Ogenj, še komajda tleč. Kar drago bilo jim je včeraj, jim jutri morda ne bo več.
Iz tujih dežel le za kratko še pridejo včasih med nas. Nihče pa ne vrne se isti, kakor odšel je od nas.
ZGODBA    Zgodba o neki graščini O GRAŠČINI     in dveh, ki sta skupaj hodila: čeprav si po letih narazen, sta se med sabo ljubila. A skup ju ni videl nobeden!
Daleč od zlobnih pogledov, stran od človeških domov, našla sta svoji ljubezni varno zavetje in krov. Našla sta sebi zavetje, graščino iz vejnatih sten. Povsod se bleščalo je cvetje, pozimi pa biserni sren.
Tja sta pogosto hodila, znova in znova domov, v svojo razkošno graščino brez strehe, brez vrat in zidov.
Peter Leveč
Tam sta na varnem kramljala, se včasih ozrla čez plan in sredi zelenih dvoran se zvesto za roke držala.
Graščina še zmeraj stoji.
Njun grad je ko včasih bleščeč,
nju pa že davno ni več.
Od kod sta bila, se ne ve. Čeprav sta se rada imela, ju skupaj ni videl nihče.
Gotovo pa gmajna ju pomni, a ju še zdaj ne izda. Zelene dvorane molčijo. Še trava nam nič ne šušlja.
PRIJETNA LAŽ,     Prijetna laž, dobrotna čudodelka, DOBROTNA     odrešujoči, milostni obliž. CUDODELKA     Potrebna si nam kakor dež in sonce, potrebna, da temino presvetliš.
Kar kdo želi si, tudi rad verjame. Prijetna laž — smehljaj neba. Prikupna laž pričara ti ljubezen, povrne vero in zagon. Čeravno kdo dobrika se prozorno, že to, da sploh se ti dobrika, je čast, priznanje in poklon.
Prijetna laž, ta mila čudodelka, lahko v trenutku vse izpremeni: zastave upanja spet zavihrajo, iskri se svet, puščava zeleni.
BLEŠČEČ PRIVID,    Bleščeč privid, ki spet temni, KI SPET TEMNI     privid, da človek zmore vse, da zmaga je na dosegljaj, da jutri bo na zemlji raj.
975
Sedem pesmi
976                                                                                                              Peter Leveč
Kako bo jutri, ve le vrag. Vse več je senc, vse večji strah. Prišli smo daleč, a zašli. Kako naprej? Mar spet nazaj? Kot Sizif se pehamo v breg.