Dopisi.
Iz Pariza. (Velika razstava.) Razstava v Parizu, o kterej je bilo že toliko govorjenja in za ktero so se delale tolike priprave, pričela se je srečno in sicer 11. marca, prav za prav pa še le 1. aprila, kajti ta dan je bil kot oficielni odtvqrni dan zaznamovan in je 2. aprila tudi cesar Napoleon razstavo obiskal. Mnogo mnogo zanimivega je tu videti iz raznih krajev sveta skupaj nanesenega in marsikaj se da naučiti. Kar je posebno važno pri tej razstavi in ji daje še posebno vrednost, je to, da bode morebiti zadnja za dalje časa, kajti da bi razstava na Dunaji se kmalu ustanovila, je težko verjeti po tem, kakor stvari zdaj stoje. Skoraj gotovo bodo prišli po pariški razstavi, ki zaznamuje dobo miru, viharni in nemirni časi, zatoraj naj porabi vsakdo priliko, ki se mu morda ne bo zopet tako hitro ponujala.    Kdor hoče  študirati  ali  se   kaj   učiti,   stori
najbolje, ako pride meseca majnika sem; komur pa je mar veliko hrupa videti, ta naj počaka do razdele-vanja svetinj in premij. Od zadnje velike razstave v Londonu pač industrija ni storila posebnega koraka naprej; nemirni vojskini časi niso bili prijazni tacemu napredku. Le v eni reči se je v tem kratkem času veliko storilo, in to so razrušivniinmorivni instrumenti. Posebno se odlikuje Pruska z velikanskimi topovi. Kakor povsod mešate se tudi tukaj resnica in neresnica. Razstava ne bode sicer v vsem taka kakor se je trobilo po svetu, imela pa bode vendar obilo zanimivega, prijetnega in tudi podučnega. Za istega, ki se hoče česa učiti, je pa še bolj pripravna nego so bile prejšnje razstave, kajti stvari ene in iste baze so skupaj razstavljene, čeravno so iz raznovrstnih dežel. Tako-je dana ogledavcu prilika, da primerja drugo z druge* in se tako uči.
Iz Krope. (Očitna zahvala si. dez. odboru v Ljubljani.) Cesar smo želeli 5 let, dosegli smo letos po narodnih naših poslancih, namreč to, da smo dobili ste-nografične zapisnike deželnega zbora kranjskega. Zato se tukaj očitno zahvalujemo si. deželnemu odboru. Prisrčni tej zahvali pa podpisano županstvo dostavlja do si. deželnega odbora ponižno prošnjo, da bi se od vsake seje deželnega zbora stenografični zapisniki sproti razpošiljali, da vendar koj na tanko zvemo, kaj se za nas dela ali kaj zoper nas snuje. Županija v Kropi 2. aprila 1867.
/                  J. Zupan, župan.
K. Pibrovc. J. Vari. Iz Kranja 12. apr. — V nedeljo 31. marca smo imeli v naši čitalnici izvanredni zbor, v kterem smo po novih nedavno potrjenih pravilih nove odbornike izbrali. Za predsednika je bil g. M. Pirec, župan našega mesta, za podpredsednika g. Leop. Jugovic trgovec in deželni povslanec, za blagajnika g. Fr. Dolenec za tajnika g. D. Savnik, in za knižniČarja gosp. J. Pajk gimn. profesor izvoljen. Zraven teh so še bili izbrani za odbornike g. dr. prava J. Strbenec in trgovci gospodje France Krisper, Ferd. Sajovec in Fr. Kadil ni k. Odslej šteje naš odbor devet članov; vse navdaja blaga volja, da bi se lepo pospešilo društveno naše življenje. Naj bi jih vsi udje podpirali kar največ morejo, saj vedo, da iz malega raste veliko, ako združene moči v složnosti delajo na isti pošteni cilj. To pa bode vprihodnje tem bolj treba, čem silneje si nekteri zakotniki prizadevajo, med ude čitalnične ljuliko „dva-lizma" sejati. V to vrsto štejemo onega dopisnika, ki pod krinko „Kokerčana" v „Slovencaa dopisuje. Ako ta dopisnik misli, da s svojo neslano pisarijo dober namen doseže, rečemo mu, da se moti, kajti njegovi dopisi nikogar niso spreobrnili, kri pa mnogim po nepotrebnim zagreli, in to takim ljudem, ki so vedno za narodno stranko stali in za njo delali. Zato nas navdaja cel6 ta misel, da dopisi prihajajo iz zakotja nam nasprotnega, in da kakor razbojniško kamenje merijo na zdražbo narodne stranke. To se prav očitno iz tega vidi, ker se omenjeni „Kokerčan" v drugem svojem dopisu neizmerno veseli uspeha svojega grdega dela ter si srce s tem hladi, da je med dobrimi prebivalci kranjskega mesta bakljo razdora in srda zanetil! Da ta „Psevdo-Kokerčan" razmer našega mesta celo ne poznava, kaže dovolj to, da našim mestjanom lekcije daje, kako naj pri prihodnjih volitvah se obnašajo. Ali je „Kokerčan" takrat, ko so neodvisni Kranjci, kakor en mož za svojega kandidata glasovali, v kakem gozdu les za svoje neotesane dopise sekal, da tako nevedno piše o volitvenih zadevah? Naj se „Kokerčan" nikar ne ziblje v  misli,   da   obiraje   in   psovaje   kranjske   ,,purgarje"
130
131
?,SIovencu" naročnikov v Kranji vabi. Ako pa je on take abotne misli, odkritosrčno rečemo vredništvu „Slo-venčevemu", naj odbacne take dopise, ki delajo le škandal, pa ne koristijo narodni naši reči, in škodujejo listu samemu. Med poštenimi in vrlimi prebivalci našega mesta prepir in neslogo sejati, to more le nepreviden ali pa hudoben človek — takemu pa^ naj je une ali te vrste, naj se ne dovoli beseda v javnem življenji. Kamo neki pridemo, ako se razdražijo narodnjaki med seboj ?!
Iz Cerknice 14. apr. J. J. — 10. dne t. m. imeli smo velik strah v našem trgu; začelo je goreti ob 4. popoldne na južni in vzhodnji strani trga, in predno so bili ljudje skupaj ,   so  bila že tri poslopija v plamenu;
Eogoreli so trije   kozolci,   en skedenj ,   ena  hiša in en lev. Najbrže je zopet lula (fajfa) ali smodka bila kriva. Skoraj   vsako leto Cerkljane ogenj straši  in   opominja, da bi si zavarovali svoja pohištva;   al žali Bog, da jih je še prav malo zavarovanih!    Da   bi   se  vendar zdramili in spoznali to dobroto, ker nesreča nikoli ne počiva! Iz   Ljubljane.    Tihi   teden   je   tudi  v   političnem življenji nastopil pri nas, kar so se vlegli volitveni valovi in je deželnega zbora konec. Mir kraljuje. Le tu in tam se z besedo ponavljajo spomini na pretekli viharni čas, in nemški časniki pretresajo poleg češkega in mo-ravskega zbora tudi dogodbe našega kranjskega. Smešno je bilo,   ko si bral,  kaj so pripovedovali nemškutarski »vedeži" o naši   narodni  zborovi   stranki.     Da  smo   v enem  dnevu končali zbor,   to mnogim  nikakor ni šlo v glavo.   To  je   „parlamentarna copernija" — je rekel ta;  „to morajo  „Hintergedanken" imeti", je rekel uni; »zavoljo dr. Kluna so tako hiteli" —je rekel tretji — da je prišel še o pravem času na Dunaj in ni službe  zgubil; al dr. Klun je bil še v   torek v Ljubljani in je liberalnemu   ravnateljstvu  kupčijske   akademije   samemu prepustil skrb, kako se reši iz pasti, ki si jo je samo nastavilo.   Da je deželni zbor kranjski volil poslance v državni zbor, je hvalil ta; „das ist Wurst" (čujte izrek nemške   kulture!)   — je rekla  nova „Pressa"  — naj kranjski zbor voli ali ne voli;  kdo se briga za ta zbo-rek!  Tako je vsak jud brusil zobe na našem zboru, pa že s tem kazal, da kranjski zbor vendar ni kakošna kaj bodi   reč.    Al čujte kaj je prinesla stara „Pressa" včeraj kranjskemu zboru na čast!   To-le so njene  besede: »Unendlich   kliiger,   staatsmannischer und fursorglicher im   eigenen   Interesse   haben  die Slovenen   und   Polen gehandelt.    Beide sind die  Reprasentanten bedeutender slavišcher Stamme (čujte, čujte!) und beide Vertreter von Interessen,   die moglicherweise  wichtig werden konnen (lejte no!) fur Oesterreichs Zukunft. Der Zug ihrer Mis-sionen scheint bei   ihrer Wahl instinctiv (lepa hvala za ta kompliment!) entschieden zu haben."  V tem članku, da ga našim ljudem v našem jeziku povemo, „Pressa" občuduje   pamet,   politično   modrost   in previdnost Slovencev   in Poljakov.    Oba naroda   imenuje  namestnika važnih slovenskih rodov in zastopnika zadev, ki utegnejo imenitne   biti za prihodnost  Avstrije.    Vzrok gori hvaljene »politične  modrosti" itd. pa „Pressa" stavi v naravni nag6n — instinkt, — Slovenci ne bojo zato hudi na  »Presso",   da jim   razžaljivi  „instinkt" poklada za temelj njihove „pQlitične modrosti";   al  to jih žali,   da jih sicer „Pressa" — hvali!   Slovencem   je   zmiraj   le to čast, da jih „Pressa," »Triesterca," »Tagespošta," »Telegraf" in kolikor je še časnikov te  nemškutarske firme, obrekujejo in črtijo. Pomenljivo pa je to, da nobeden izmed teh Časnikov  v misel ne jemlje, kako se je vedla nemška stranka v poslednjem zboru kranjskem, — kako je der immer »schlagfertige"   Baron Apfaltern omolknil, ko ga prvosednik zgrabil na politično nezrelo interpelacijo, ki jo je stavil narodni stranki, —
kako se je v »hotel Elefant" motalo to, da veliki posestniki dvakrat poprej izvoljenega pl. Langer-a niso zdaj več volili za deželnega odbornika itd. itd. Vse to je dopisnikom gori omenjenih časnikov ta hip v grlu obtičalo. Al pustimo vse to — tihi teden je nastopil po deželnem zboru!
—   C. k. ministerstvo pravosodja je dalje za sodnike pri kranjskih c. k. sodnijah imenovalo te-le gospode: L. Semena za Krško, A. Muleja za Vrhniko, L. Jerovšeka za Bistrico, J. Potrata za Vipavo, A. Kandolini-a za Velike Lašice, A. Ur bas a za Planino, J. Laha za Radoljco, N. Moos-a za Kranj, Jož. Krsnika za Višnjogoro.
—  Na predlog komisije, ki je postavljena za obdelovanje ljubljanskega močvirja, je deželni odbor privolil v to, da se sme to spomlad do 15. m a j n i k a požigati mah na tistih krajih, ki jih je komisija lansko poletje odločila za požiganje, pa se nikakor niso mogli žgati v jeseni zavoljo neprenehanega deževnega vremena. Lansko leto je bilo slabo za posestnike mahii: spomladi je slana poškodovala pridelke, deževna jesen pa je ovirala požiganje, ki je na mahovitih zemljiščih to, kar na navadnih gnojenje.
—  8. majnika bode veliki zbor k m e t i j s k e družbe. V tem zboru pridejo med drugim v pretres nova pravila (statute), kterih načrt se ravnokar razpošilja družbenim udom.
—  Po razglasu c. k. deželne vlade je razpisanih 5 učiteljskih služeb na c. kr. ljubljanski normalki, in to za to (kakor razglas pravi), ker se ima c. kr. normalka, kot odgojiteljica učiteljev, na novo osnovati. Izpisane so te-le službe: d v e za nadučitelja po 700 gld. letne plače, e n a po 600 gold., ena za podučiteija z 400 gold., ena pa z 350 gold. Konkurenti morajo popolnoma sposobni biti za učiteljstvo,, zraven pa zmožni nemškega in slovenskega jezika. Cas konkurza je do konca majnika; vsak kompetent naj po svoji di-rekcii pošlje prošnjo do c. k. deželne vlade v Ljubljani. Dozdaj je bila navada, da so se take prošnje izroce-vale preč. konzistoriju. Ce ktera šola potrebuje preroj-stva v učiteljih svojih, jo gotovo potrebuje ljublj. normalka, kjer se še marsikak učitelj nahaja, ki popolnoma pravilno ne zna slovenskega jezika, ali je Še tudi kteri vmes, ki ga cel6 ne zna — in to na ljudski šoli, ki je prva v deželi in ima izgled biti vsem drugim!
—   Začasni voditelj c. kr. ljubljanske knjigarnice dr. Gottfried Muys je izvoljen za pravega bibliotekarja. — Ze takrat se je vse čudilo, ko je pod Schmerlingovim ministerstvom gosp. dr. Muys iz Nemčije čez Levov prišel brez razpisa te službe za začasnega bibliotekarja v Ljubljano; tem več se čudimo zdaj temu novemu dokazu, kako se vpeljuje ravno-pravnost v naše študije! Učeni g. doktor ni kriv tega, da je vzel službo, ki mu seje dala; al to saj naj se nam nikar ne zagotovlja, da se pri oddajanji služeb, za ktere imamo mnogo sposobnih domačih ljudi, gleda na domače sinove! Naši poslanci stavijo in stavijo interpelacije, da grejo — ad acta!
—   Pretekli teden so začeli stari šuštarski most čez Ljubljanco poderati in na levi strani delati pred-mostišče. Novi most bode železen, izdelan v fužinah v Dvoru. — Ob enem so zaprli tudi Ljubljanico, da se njeno korito za čevelj zniža in poravna. Zdaj pa se kaže že druga potreba, in ta je, da se poleg Ljubljanice zida kamnitno obrežje (kai), po kterem bi se poleg vode čedna pot naredila. To bi mesto zel6 olepšalo zlasti ako se odstranijo tudi gnojni kanali. Stroški kamnitega obrežja po vsem mestu bi bili sicer veliki; al prilike lepe tako, kakor je zdaj, ko je dragi jez za zaprtij o  Ljubljanice    že   narejen   in   se   korito   Ljublja-
nično iztrebi, ne bode kmalu več. Naj se tedaj stvar resno prevdari! Kar pa se tega tiče, da se korito Ljubljanice iztrebi in vodi kmalu spet pot odpre, mislimo , da bo deželna vlada in mestna gosposka vso svojo pazljivost na to obrnila, da se to prav hitro dovrši,  kajti ne le to,   da nekteri  obrtniki potrebu-
i*ejo zmiraj vode, temuč tudi zdravje mestjanov za-Lteva to, da se delo poprime z obilnimi in pridnimi rokami in brž dokončd. Treba, da to očitno izrečemo, ker dolgočasno cincanje v Gruberjevem kanalu nam je še v nemilem spominu.
—  Cesar so zemljiščni posestniki že davno želeli, začelo se bode, kakor „Laib. Ztg." pravi, prihodnji mesec, namreč to, da se bode pregledal (revidiral) kataster.    Trije   inšpektorati   pridejo   z 84  uradniki
"zemljo meriti: eden bo imel svoj sedež v Kranj i, drugi v Ljubljani, tretji v Novomestu. Kako pa je za Notranjsko, ni povedano.
— Umrl je slavni nemški prirodoslovec Ross-massler, čegar knjiga „štirje letni časi" kmalu izdd Matica naša. Tako zanimiva je po svojem obsežku in tako lična po slikah, ki so med tekst natisnjene, da je bode gotovo vesel slovenski svet.
—  Slavni naš pesnik Koseški nam je po prijatlu iz Trsta dal preradostno sporočilo ? da še to poletje, ako mu je zdravje milo, dokonča prevod krasne By-ronove pesmi „Mazeppa", in jo izroči ,,Novicam", kterim je neprecenljiv ponos to, da hranujejo v svojih listih dela našega mojstra, ki je v slovstvu našem stvaril novo, slavno dobo. Radujemo se pa temveč tej novici, ker nam priča, da ženijalni Nestor naših pesnikov se je po večletnem bolehanji zopet popolnoma ozdravil (kajti „Mazeppa" zahteva krepkega duha) in da more še marsikak biser pričakovati iz njegovih rok.
—  Pretekli teden je dodelal domači mojster Peter Toman veličanski spominek neumrle pisateljice slovenske Josipine Turnogradske, kterega ji stavita gosp. dr. Lovro Toman in gosp. Ivan Urbančič. Izvrstno izdelani spominek iz nabrežinskega, ko zvon donečega marmeljna se je že pripeljal na pokopališče v Gradec, kjer počiva nepozabljiva pisateljica, in je tudi že na grob postavljen. Na tej lepi 4 voglati, 2 sežnja in 4 čevlje visoki piramidi se bero sledeče besede:
Tu leži
Josipina   Turnogradska,
pisateljica slovenska
rojena Urbančičeva  9. julija 1833.
Umrla omožena Tomanova   1. junija 1854.
Kdor dušno živi, ne umrje!
—  Gosp. dr. Tancer, zdravnik za zobe, je za nekoliko dni zopet prišel iz Gradca v Ljubljano, kjer ostane do 25. dne t. m., ne pa do 20., kakor je oznanjeno v današnjem oglasniku. Da si je res, kakor tudi zasluži, zaupanje pridobil pri nas, kaže to, da je mnogo ljudi brž po njegovem dohodu prišlo k njemu pomoči iskat.
—  V pondeljek popoldne je po mestu, zlasti po velikem in starem trgu, popadal neznan lovsk pes , ki je stekljine zel6 sumljiv. Mestna policija gaje dala v živinsko bolnišnico v preiskavo. Naj vsakdo svojega psa, ki ga je uni napadel, brž da konjedereu, dokler se po preiskavi ne odloči, kako in kaj.
—  Treba, da zgodovino volitvenih dogodeb na Kranjskem kompletiramo s tem, da c. k. deželna vlada je pismeno pohvalo dala učenikom ljubljanske gimnazije, normalke in realke, kteri so pri ljubljanskih volitvah glasovali za kandidata nemškega centralnega odbora, a ostro grajo onim, ki so glasovali po nasvetu narodnega volilnega odbora. §. 39. deželnega volilnega reda: „Die Stimme  nach  freier Ueberzeugung,   nach   dem   besten
Wissen und Gewissen abzugeben" — kje si? — Al še ni vse. Učitelja vipavske glavne šole je ukazala, naj se mahoma prestavi za podučitelja v Črnomelj, in črnomeljski podučitelj pa za učitelja v Vipavo, in kon-zistorju je podala dotična dekreta, naj ju pošlje prizadetima učiteljema. Prečastiti konzistorij, ki ima v zadevah ljudskih šol tudi besedo, se sicer ni ustavljal temu, da pošlje vladin dekret učiteljema, al ker pa on nič ne ve, o čem se je pri volitvah pregrešil učitelj vipavski, želi poprej preiskave, predno se sodba izreče. In to je prav naravno, kajti ni prvikrat na svetu to, da ni še kriv, kdor je tožen. Povsod je natanjčne preiskave treba, in prav posebno pa še o volitvenih zadevah , o kterih se je na Kranjskem v enem mesecu več grešilo zoper 8. zapoved božjo, kakor sicer v 10 letih! — [Svilorejcem na Kranjskem.) Kdor še ni s semenom svilnih črvičev preskrbljen, naj se brž obrne na gosp. Miha Skubica, kaplana v Ribnici, kjer se še zdaj nekoliko^ prav zdravega semena dobi in sicer lot po 4 gold. Ce kdo več vzame, se mu pri ceni pregleda.
132