ACTA HISTRIAE
31, 2023, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 31, 2023, 4, pp. 529-838
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
31, 2023, 4
KOPER 2023
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 31, leto 2023, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko 
Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, Borut 
Klabjan, Urška Lampe, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, 
Edward Muir (USA), Žiga Oman, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT),  
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac 
Darovec, Andrej Studen, Boštjan Udovič, Marta Verginella, Salvator Žitko
Lara Petra Skela, Žiga Oman, Urška Lampe, Boštjan Udovič, Veronika Kos
Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl.)
Žiga Oman (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 
/ Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/en/p/actahistriae/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost 
Republike Slovenije / Slovenian Research and Innovation Agency, 
Mestna občina Koper
Pretep na podeželju, Pieter Brueghel ml., 1610 / Una rissa in campagna, 
Pieter Brueghel il Giovane, 1610 / A Country Brawl, Pieter Brueghel the 
Younger, 1610 (Wikimedia Commons).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2023.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
Volume 31, Koper 2023, issue 4UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Žiga Oman: Enmity After the Feud: Violence and Its Control 
in Inner Austria, 1500–1750 ...............................................................................................
L’inimicizia dopo la faida: la violenza e il suo controllo nell’Austria Interiore, 1500–1750
Sovražnost po fajdi: nasilje in njegov nadzor v Notranji Avstriji, 1500–1750
Jeppe Büchert Netterstrøm: Feuding and Peacemaking among 
Peasants in Seventeenth-Century Denmark ......................................................................
Faide e riconciliazione tra contadini nella Danimarca del seicento
Fajde in pomiritve med kmeti na Danskem v 17. stoletju
Vicent M. Garés Timor: Los hermanos Colomer de 
Valldigna ¿salteadores o miembros de una facción? ......................................................
The Colomer Brothers from Valldigna: Robbers or Members of a Faction?
Brata Colomer iz Valldigne: roparja ali člana frakcije?
Umberto Cecchinato: Everyday Violence and Natural Disasters 
in Early Modern Treviso. News of Homicides in the 
Libro Macaronico of Zuanne Mestriner (1682–1731) ....................................................
Violenza quotidiana e calamità naturali nella Treviso di età moderna. 
Notizie di omicidi nel Libro macaronico di Zuanne Mestriner (1682–1731)
Nasilje in naravne nesreče v zgodnje novoveškem Trevisu. Novice o 
ubojih v Libro macaronico Zuanneja Mestrinerja (1682–1731)
Alejandro Llinares Planells: The Songs of the Scaffold: Characteristics, 
Creation, and Diffusion of Execution Ballads in 
Sixteenth- and Seventeenth-Century Catalonia .........................................................
Canzoni da patibolo: caratteristiche, creazione e diffusione della 
letteratura dei giustiziati in Catalogna nei secoli XVI e XVII
Pesmi z morišča: značilnosti, nastanek in razširjanje balad 
o usmrtitvah v Kataloniji 16. in 17. stoletja
Andrew Vidali: When Peace is not Enough. Marco Michiel and the Council of Ten 
in Early Sixteenth-Century Venice: Shifting Judicial Paradigms and Noble Violence ...
Quando la pace non è sufficiente. Marco Michiel e il consiglio dei dieci 
nella Venezia di inizio cinquecento: paradigmi giudiziari 
in cambiamento e violenza nobiliare
Ko mir ni dovolj. Marco Michiel in Svet desetih v Benetkah na začetku 
16. stoletja: spreminjanje sodnih paradigem in plemiško nasilje
529
587
627
607
647
673
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
Amanda Madden: The Peace and the Duel; the Peace in the Duel .............................
La pace e il duello; La pace nel duello
Mir in dvoboj; Mir v dvoboju
Matjaž Grahornik: Duelling in the Habsburg Hereditary Lands, 
1600–1750: Between Law and Practice ............................................................................
I duelli nelle terre ereditarie asburgiche, 1600–1750: tra legge e pratica
Dvoboji v habsburških dednih deželah, 1600–1750: med zakoni in prakso
Darko Darovec: The Genesis of Koper Medieval Statutes (1238–1423) ....................
La genesi degli statuti medievali di Capodistria (1238–1423)
Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423)
Darja Mihelič: Gli statuti di Capodistria e la vita cittadina ..........................................
Medieval Statutes of Koper and City Life 
Koprski srednjeveški statuti in mestno življenje
Martin Bele: Grad Lušperk in njegovi prebivalci med 13. in 15. stoletjem ................
Il castello di Lušperk e i suoi abitanti tra il duecento e il quattrocento 
Lušperk Castle and its Inhabitans Between the Thirteenth and Fifteenth Centuries
POROČILA
RELAZIONI
REPORTS
Veronika Kos: Conference Report on After the Feud? Dispute Settlement 
Between Custom and Law in Early Modern Europe, 21–22 June 2023, 
Maribor & Čentur (online) .................................................................................................
Veronika Kos: Conference Report on Violence and its Control in 
Early Modern Europe, 4–5 July 2023, York ...........................................................
495
707
743
689
Prvih osem člankov v tej številki Acta Histriae je nastalo iz prispevkov za mednarodno spletno konferenco After the Feud? Dispute Settlement 
Between Custom and Law in Early Modern Europe. Konferenca je bila del podoktorskega projekta Z6-3223 Reševanje sporov med nižjimi sloji v 
baročni Notranji Avstriji: med fajdo in kazenskim pravom, ki ga je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost 
Republike Slovenije (ARIS) v letih 2021–2023, ter raziskovalnega programa P6-0435 Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim 
pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel, ki ga sofinancira ARIS v letih 2022–2027./I primi otto articoli in questo numero di Acta 
Histriae provengono dagli interventi presentati alla conferenza internazionale online After the Feud? Dispute Settlement Between Custom and Law 
in Early Modern Europe. La conferenza faceva parte del progetto di post-dottorato Z6-3223 La risoluzione delle controversie plebee nell'Austria 
Interiore nel periodo barocco: tra faida e diritto penale, finanziato dall'Agenzia slovena per la ricerca e l'innovazione (ARIS) nel periodo 2021–2023 
e dal programma di ricerca P6-0435 Pratiche di risoluzione dei conflitti tra diritto consuetudinario e statutario nell'area dell'attuale Slovenia e dei 
suoi territori limitrofi, cofinanziato dall' ARIS nel periodo 2022–2027./The first eight papers in this issue of Acta Histriae originate from papers for 
the international online conference After the Feud? Dispute Settlement Between Custom and Law in Early Modern Europe. The conference was 
part of the post-doctoral project Z6-3223 Plebeian Dispute Settlement in Baroque Inner Austria: Between Feud and Criminal Law, funded by the 
Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS) in 2021–23, and the research programme P6-0435 Practices of Conflict Resolution Between 
Customary and Statutory Law in the Area of Today’s Slovenia and Its Neighbouring Lands, co-funded by ARIS in 2022–27.
499
508
516
525
807
831
777
834
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
807
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI 
MED 13. IN 15. STOLETJEM
Martin BELE
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor
e-mail: martin.bele@gmail.com
IZVLEČEK
Članek obravnava doslej slabo raziskan grad Lušperk v bližini Zreč in njego-
ve prebivalce, zlasti vprašanje njihovega izvora. Grad so v 13. stoletju zgradili 
na posesti Krške škofije, njegove prebivalce pa v pisnih virih pogosto srečujemo 
kot priče, večkrat v povezavi s Krškimi škofi, z gospodi Žovneškimi (oziroma grofi 
Celjskimi) ter grofi Vovbrškimi, čeprav ne kaže, da bi v politiki imeli pomembnejšo 
vlogo. V teku 15. stoletja je grad vse bolj propadal, v času celjsko-habsburške fajde 
je bil poškodovan, zatem pa je ostal v ruševinah. 
Ključne besede: Lušperk, Maribor, vojvodina Štajerska, Habsburžani, gospodje 
Mariborski, grofje Celjski, Krška škofija 
IL CASTELLO DI LUŠPERK E I SUOI ABITANTI
TRA IL DUECENTO E IL QUATTROCENTO
SINTESI
L’articolo tratta del finora poco studiato castello di Lušperk (Luschberg) e dei 
suoi abitanti, con uno sguardo particolare alle loro possibili origini. Il castello, 
situato vicino all’odierna Zreče, fu eretto nel Duecento sul territorio della Diocesi 
di Gurk (Krka), e i suoi abitanti sono frequentemente citati nelle fonti scritte come 
testimoni, spesso in relazione ai vescovi di Gurk, ai Signori di Sanneck (Žovnek, 
successivamente i Conti di Cilli) o ai Conti di Heimburg (Vovbre), anche se non 
sembrano aver svolto un ruolo particolarmente rilevante nella politica. Nel Quat-
trocento il castello andò in decadimento, gravemente danneggiato durante la faida 
tra i Cilli e gli Asburgo, e da allora rimase in rovina. 
Parole chiave: Lušperk/Luschberg, Maribor, Ducato di Stiria, Asburgo, Signori di 
Maribor, Conti di Cilli, Diocesi di Gurk
Received: 2023-11-13                                  DOI 10.19233/AH.2023.35
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
808
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
UVOD1
Tema pričujočega članka je danes malo znan srednjeveški grad Lušperk, kate-
rega ruševine so še danes vidne v Loški gori, dobre tri kilometre severozahodno 
od Zreč. Pri pisanju bomo upoštevali časovni okvir, raztezajoč se med 13. in 
15. stoletjem, ko je bil grad naseljen. Proučil bom (nič kaj intenzivno) politično 
delovanje (redkih poznanih) prebivalcev tedanjega Lušperka. Obravnavana bodo 
vprašanja glede njihovega izvora in medsebojnih sorodstvenih povezav. Zanimi-
vost Lušperških je, da je njihov izvor enigmatičen oziroma da so jih dosedanji 
raziskovalci imeli za stransko vejo gospodov Mariborskih. Zdi se, da izvirajo iz 
spremstva grofov Vovbrških, zato so v obravnavanem prostoru precejšnja redkost. 
Glede na to, da so zelo verjetno vovbrški vitezi, bi jih bilo prej pričakovati na 
Koroškem in ne na Spodnjem Štajerskem, bližini Celja navkljub. Prav tako se 
bo skušalo odgovoriti na vprašanje glede njihovih povezav z rodbino gospodov 
Mariborskih. Kar se tiče arhivskega gradiva, bo pri pisanju uporabljeno razno že 
izdano gradivo, ki so ga v preteklih desetletjih zbirali Franc Kos (GZS II–III), 
Dušan Kos (CKL), August von Jaksch (MDC I), Hermann Wiesser (MDC I, 
VI–X), Hermann Wiesflecker, Reinhard Härtel (RHSt II), Annelies Redik (RHSt 
I), Jože Mlinarič (GZM II–IV), Joseph von Zahn (UBSt III), Viktor Thiel, Johann 
Loserth, Anton Mell ter Hans Pirchegger (Beiträge). Neizdano arhivsko gradivo, 
ki bo prav tako uporabljeno pri pisanju pričujočega besedila, se danes nahaja v 
Arhivu Republike Slovenije (AS 1063), Nadškofijskem arhivu Maribor (NŠAM), 
graškem Štajerskem deželnem arhivu (StLA) ter Škofijskem arhivu krške škofije 
(Archiv der Diözese Gurk) v Celovcu (DAK). Slednjič bom posegel tudi po mi-
krofilmu ene izmed listin (ki jo jo je sicer najti med gradivom zbranim s strani 
Jožeta Mlinariča), ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor (PAM).
Že leta 1893 je v svojem Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter 
Lušperk obravnaval tudi Joseph von Zahn (1893, 322). Dobrih devet desetletij 
kasneje je nekaj podobnega storil tudi Pavle Blaznik (1986, 454–455). Omenje-
ni grad je do današnjega dne v svojih besedilih omenjalo le nekaj raziskovalcev, 
pa še ti so se ga večinoma dotaknili le na kratko in z nekaj besedami. Izjema 
je zbornik Freudenberg, Lušperk, Jamnik: zreški gradovi med včeraj, danes in 
jutri, kjer je gradu Lušperk namenjenih 20 strani, ki ga je uredil Igor Sapač in 
se koncentrira na zgodovino same grajske stavbe, čeprav je govora tudi o njenih 
prebivalcih (Sapač, 2016, 34–53). Posledično v pričujočem besedilu podrobno 
ne bo govora o sami grajski stavbi, temveč bo ta le omenjena. Nasprotno se bom 
podrobneje ukvarjal z njegovimi prebivalci.
1 Članek je nastal v okviru programske skupine Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze 
v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami 
in v interakciji z evropskim sosedstvom, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in 
inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Za pomoč pri pregledu besedil več listin ter za 
razne druge nasvete se lepo zahvaljujem Tonetu Ravnikarju in Vinku Skitku.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
809
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Razen omenjenega zbornika, je še največ o Lušperku v svojem pregledu 
srednjeveških gradov na Kranjskem, Štajerskem in slovenskem Koroškem, z 
naslovom Vitez in grad, pisal Dušan Kos (2005, 319–321). V pregledih sta ga 
že pred tem omenjala Ivan Stopar (1991, 75–76) in Ivan Jakič (1999, 198–199) 
ter še pred tem Avguštin Stegenšek (1909, 94–95). Sam sem lušperški grad v 
nekaj besedah omenjal v svojem pregledu posesti krške škofije na današnjem 
slovenskem Štajerskem (Bele, 2012, 549). Nekaj kratkih vrstic je mogoče najti o 
Lušperku tudi pri Hansu Pircheggerju, namreč v njegovih delih Die Herrschaften 
des Bistums Gurk (Pirchegger, 1956, 8–9) ter Die Untersteiermark in der Geschi-
chte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (Pirchegger, 1962, 136, 
138, 143–144, 215). Obravnava dotičnega gradu sicer tudi tam ni zelo izčrpna.
IZVOR POSESTI IN GRAJSKA STAVBA
Zgodbo kasnejšega lušperškega zemljiškega gospostva moram začeti malo 
pred sredino 11. stoletja, in sicer s Hemo Krško. Hemina družina, ki se je v 
zgodovino zapisala kot Hemin rod, je imela ogromno posesti, ki so se v prvi 
polovici 11. stoletja razprostirale vse od Furlanije na zahodu do Sotle na vzho-
du, ter od Donave na severu in Krke na Dolenjskem na jugu. Heminega moža 
Viljema II. je leta 1036 ubil njegov sovražnik Adalbero Eppensteinski. Hema, 
ki je bila brez preživelih otrok, se je zatem odločila ustanoviti ženski samostan 
v Gurk/Krki na danes avstrijskem Koroškem (Štih & Simoniti, 2009, 81–82, 
109). Tedanji salzburški nadškof Baldvin je na Hemino prošnjo v Krki posvetil 
Marijino cerkev in imenoval prvo opatico (MDC I, št. 17 (I.); GZS III, št. 126)2. 
Že Baldvinov neposredni naslednik Gebhard je Hemin samostan razpustil ter 
njegove posesti namenil tamkajšnji novi škofiji, ustanovljeni maja 1072 (MDC 
I, št. 27, 30, 32; Bele, 2012, 544–545; Štih & Simoniti, 2009, 138).
Hema je ob ustanovitvi svojega samostana temu podarila razno posest na 
Koroškem ter v mejni grofiji Savniji (GZS III, št. 126). Na severu tega zemlji-
škega kompleksa je bilo tudi ozemlje kasnejšega lušperškega gospostva. To je 
najbrž izviralo iz posesti, ki jo je od cesarja Otona II. leta 980 dobil Hemin 
tast Viljem I., namreč na raznih krajih »v grofiji grofa Rahvina« (GZS II, št. 
470; Štih, 2007, 15–16). Iz besedila te listine se stvari sicer ne da z gotovostjo 
dognati, tako da ostaja vprašanje glede tega odprto. Zelo možno bi namreč 
bilo tudi, da je ozemlje kasnejšega lušperškega gospostva leta 1025 (1028) 
od kralja (cesarja) Konrada II. dobil šele Hemin mož Viljem II. Besedilo si-
cer govori o tem, da si lahko Viljem posest, tj. kraljevske hube, izbira med 
rekami Koprivnico, Hudinjo in Voglajno ter med Krko in Savo oziroma po 
raznih krajih in kjer mu je všeč (sitos quos ipse in eiusdem marchie locis ad 
plenitudinem elegerit. ubicumque sibi placuerit). Posledično do zaključka, kaj 
2 Listina je sicer ponaredek iz druge polovice 12. stoletja, a je nastala na podlagi nekega pristnega spisa 
iz obdobja nadškofa Baldvina.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
810
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Slika 1: Hema in Viljem, kot upodobljena v 17. stoletju (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
811
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
je tedaj dejansko pripadlo Viljemu, ni mogoče priti (GZS III; št. 68, 84; Štih, 
2007, 15; Kosi, 2011, 66, 68–69). Kakršnakoli je že bila točna zgodba izvora 
lušperškega gospostva, je šlo za krško zemljo oziroma za krški grad.
Jedro lušperškega gradu je danes popolnoma porušeno, tako da se o njegovi 
prvotni podobi ne da reči nič določenega. Jedro obdaja mnogokotno, dober meter 
debelo obzidje, ponekod še šest metrov visoko. Na dveh straneh je predrto z odprti-
nama, ki sta nekoč služila kot vhoda. Delno je še viden obrambni jarek, ki je nekoč 
obdajal grad (Stopar, 1991, 75–76; Stegenšek, 1909, 94). Dejstvo, da je grad danes 
tako slabo ohranjen, ne preseneča, saj je zapuščen že več kot pet stoletij. Prvič 
je sicer omenjen leta 1279, in sicer v imenu nekega Henrika, Heinricus dictus de 
Luchsperch (GZM II, št. 45), čigar izvor ni nedvoumno jasen. 
Točne okoliščine njegove postavitve niso znane. Glede na besedilo v Snojevem 
Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen domnevamo, da je ime gradu 
izpeljano iz prvotnega krajevnega imena Log za »močvirnat travnik ob vodi« (Snoj, 
2009, 245–246). Po drugi strani izhaja ime po Sapačevem mnenju iz nemškega 
izraza za t. i. goro risov oziroma risovo goro: Luchs in Berg (Sapač, 2016, 34). 
Medtem ko tudi ta podatek pri časovni umestitvi nastanka gradu ne pomaga, bi 
smeli ugibati, da Lušperk v času poznega 13. stoletja še ni bil star in ga je morda 
postavil sam Henrik. Struktura zidave obzidja z grobo obdelanim lomljenim kame-
njem, razvrščenim v medsebojno ločene vodoravne plasti, kaže, da je grad nastal v 
času, ko je na Slovenskem romaniko že nadomeščala zgodnja gotika. Gre za sredino 
oziroma drugo polovico 13. stoletja (Sapač, 2016, 34), kar se prav tako ujema s 
časom Henrikovega delovanja oziroma začetkom le-tega.
VPRAŠANJE HENRIKOVEGA IZVORA
Kot rečeno, je lušperški grad prvič omenjen v imenu nekega gospoda Henrika, in 
sicer leta 1279 (GZM II, št. 45). V dosedanjih besedilih kategoričnih trditev glede 
njegovega rodbinskega izvora ni, mestoma pa se domneva, da je izviral oziroma bil 
eden izmed članov rodbine gospodov Mariborskih3. Že Hans Pirchegger Henrika 
označuje kot bratranca Gotfrida Mariborskega (Pirchegger, 1962, 215). Dušan Kos 
glede Henrika domneva, da je bil eden izmed Mariborskih, ker naj bi se v virih vedno 
pojavljal v družbi vsaj enega izmed njih ter predvsem v Mariboru (Kos, 2005, 320). 
Po Kosu sem to mnenje glede Henrikovega izvora v preteklosti povzel tudi sam 
(Bele, 2012, 549). Zelo podobne trditve o Henriku je najti tudi pri Sapaču (2016, 
35) in Jakiču (1999, 198), pri Stoparju (1991, 75) in Stegenšku (1909, 95) pa ne. V 
naslednjih vrsticah bom skušal rešiti vprašanje Henrikovega izvora.
Medtem ko Kosove domneve ni mogoče na hitro zavreči, ji tudi pritrditi ne 
morem. Prav tako se zdi pomota Pircheggerjev zapis, da je bil Gotfrid Mari-
borski Henrikov bratranec. Pirchegger trdi, da sta Henrik Lušperški in njegova 
žena Pendit (Benedikta) leta 1305 njegovemu bratrancu Gotfridu Mariborskemu 
3 Več o Mariboru in gospodih Mariborskih v 13. stoletju prim. Ravnikar, 2020; 2021. 
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
812
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
prodala njun delež lušperškega gradu (Pirchegger, 1962, 215)4. Ob pregledu 
listine je jasno, da je pri kupcu sicer res šlo za Gotfrida Mariborskega, prodajala 
pa nista Benedikta in Henrik Lušperški, temveč Benedikta in Konrad Maribor-
ski (GZM II, št. 114)5. Da gre pri prodajalcu oziroma Benediktinem možu res 
za Konrada Mariborskega in ne Henrika Lušperškega, potrjuje tudi mikrofilm 
originalne listine (PAM 1808, TE 828). Henrika Lušperškega v listini je sicer 
moč najti, a kot prvo pričo, ne kot akterja. Izstavitelj je listino tudi pečatil in ob 
pregledu pečata je vidno, da je njegov lastnik Konrad Mariborski (GZM II, št 
114; Pirchegger, 1952, 52–53)6. Nobenega dvoma torej ni, da je šlo pri bratran-
cu Gotfrida Mariborskega za Konrada Mariborskega in ne Henrika Lušperškega. 
Dušan Kos, ki kot prodajalca prav tako omenja Konrada, ne Henrika, vidi v tem 
potrditev eventualne sorodstvene povezave med Mariborskimi in Lušperškimi. 
Res je, da se Henrik Lušperški med pričami omenja prvi, celo pred Ulrikom Ma-
riborskim, a je to najbrž treba pripisati dejstvu, da je v listini govora o deležu 
na gradu Lušperk. Pri Konradu in Gotfridu Mariborskih je šlo sicer očitno za 
Konrada IV., čigar žena se je dejansko imenovala Pendit oziroma Benedikta, in 
Gotfrida IV., ki pa nista bila bratranca, temveč stric in nečak (Kos, 2005, 320, 
330); Pirchegger, 1952, 52–53); PAM 1808, TE 828; GZM II, št. 114).
Kot rečeno, je Dušan Kos mnenja, da je treba Henrika Lušperškega šteti h 
gospodom Mariborskim spričo dejstva, da se vedno pojavlja v družbi vsaj enega 
izmed njih ter predvsem v Mariboru (Kos, 2005, 320). Henrik Lušperški se v do 
danes ohranjenih virih omenja med letoma 1279 in 1325, in sicer vedno le kot priča. 
Res je, da ga zelo pogosto najdemo v družbi Mariborskih ter njihovih sorodnikov 
Viltuških (Ravnikar, 2020, 55) ali pa vsaj navzoče v Mariboru (GZM II, št. 45, 73, 
78, 114; CKL, št. 74, 76; StLA, AUR, 1305 V 16; AS 1063, 1309 VIII 10; AS 1063, 
1309 IX 1; AS 1063, 1325 V 13; GZM III, št. 20, 61; RHSt II, št. 1353, 1636). Po 
drugi strani obstajajo tudi redki primeri njegovega pričanja, ki se ne zgodijo v Ma-
riboru oziroma gospodje Mariborski ali Viltuški v zadevo, kot kaže, niso vpleteni 
(MDC VIII, št. 322, 418, 432; GZM II, št. 80; GZM III, št. 18; RHSt II, št. 1382). 
Kot piše že Kos, ime Henrik v rodbini gospodov Mariborskih ni bilo tradicionalno. 
Vseeno tudi med Mariborskimi najdem Henrika, aktivnega med letoma 1307 in 
1353, in sicer ravno kot sina zgoraj omenjenega Konrada IV. (Kos, 2005, 320, 330); 
GZM II, št 118 GZM III, št. 53; GZM IV, št. 60, 64, 71)7.
4 1279 wird ein Heinrich von Luchsberg genannt, 1305 verkauften er und seine Gatin Pendit ihren 
Anteil an der Feste Luchsberg seinem Vetter Gotfried von Marburg (Pirchegger, 1962, 215).
5 Ich Chvnrat von Marchpurchc vnt mein haus vrav, vrav Pendit… dass wir mit gvtem willn vnt mit 
verdahtem mvt meinem vetern Gotfriden von Marchpurchc ver chauft haben vnsern tail an Lusperchc 
mit allev vnt dar zve gehort (GZM II, št. 114).
6 Iz besed listine se ne da jasno razbrati, na kakšen način sta si Konrad in Benedikta dotični delež 
na gradu Lušperk sploh pridobila, zato ni rečeno, da je izviral od Konrada. Pirchegger ugiba, da bi 
lahko izvirala iz rodbine Hompoških, a njegove domneve slednjič ostajajo nedokazane Ich Chvnrat 
von Marchpurchc… vnsern tail an Lusperchc mit allev vnt dar zve gehort… gib ich im disen prief 
mit meinem insigel versigelt zv ainem warm vrchvnd aller staetichait (GZM II, št 114).
7 Jch Chuenrat von Marchpurch… vnt Hainreich, mein sune (GZM II, št 118).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
813
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Henrika Lušperškega med Mariborske prišteva tudi Igor Sapač, pri čemer se 
sklicuje na Kosa. Navaja, da je bila Vilburga iz gradu Freudenberg (krški grad na 
grebenu Brinjeve gore) očitno sorodnica Mariborskih, ki je svoj delež freudenber-
škega gospostva po letu 1256, kot se zdi, prodala svojima bratrancema Henriku in 
Konradu IV. Mariborskima. Slednja sta nato zasnovala novo zemljiško gospostvo 
in zgradila grad (Sapač, 2016, 35). Glede Vilburginega sorodstva z Mariborskimi 
sicer ni dvoma (UBSt III, št. 193; Bele, 2018, 647–648),8 ni pa nujno, da je Vilburga 
svoj delež gospostva po letu 1256 res prodala Henriku in Konradu. Poleg tega je pri 
Henriku Mariborskem, kot rečeno, šlo za Konradovega sina in ne brata (Pirchegger, 
1952, 52–53). Sicer bi bilo možno, da je kasnejše lušperško gospostvo res izviralo 
od Vilburge, a je podatkov glede tega ponovno premalo. 
Vse do sedaj našteto nesporno ne dokazuje ničesar. Hkrati se zdi neverjetno, 
da bi bila Henrik Lušperški in (Konradov sin) Henrik Mariborski ista oseba, saj 
bi javnemu delovanju takega moža lahko sledili izredno dolgo, med letoma 1279 
in 1355 (GZM II, št. 45; GZM IV, št. 71). Kot rečeno, Kosovega mnenja glede 
sorodstvenih povezav med Lušperškimi in Mariborskimi ni moč zavreči brez pomi-
slekov (Kos, 2005, 320), prav tako jih ni mogoče brez oklevanja potrditi. Pri osebi 
Henrika Lušperškega bi tako lahko res šlo za člana štajerske ministerialne rodbine 
Mariborskih ali pa morda za moža krškega ministerialnega izvora. Med lokalnim 
plemstvom na ozemlju današnje slovenske Štajerske je bilo ime Henrik na prelomu 
med 13. in 14. stoletjem izredno razširjeno. Posledično se glede rodbinskega izvora 
prvega znanega Lušperškega prav tako ni mogoče učinkovito orientirati izključno s 
pomočjo njegovega imena.
Henrik se pojavlja v mariborskih listinah (GZM II, 45, 73, 78, 80, 114; RHSt 
I, 108, 110; GZM III, št. 20, 61; RHSt II, št. 1636), moč pa ga je najti vpletenega 
oziroma le prisotnega tudi v zadevah Žovneških svobodnih gospodov (CKL, št. 
74, 76), Krških škofov (MDC VI, št. 189, 312; RHSt I, št. 488) ter (večkrat) gro-
fov Vovbrških (RHSt I, št. 96; MDC VIII, št. 525–526, 532; GZM III, št. 18; RHSt 
I, št. 488, 733, 809, 978). V eni izmed listin Hermana Vovbrškega (iz leta 1318) 
najdem med pričami na prvem mestu najti moža, označenega kot unser ritter 
herr Hanrich von Lusperch (RHSt I, št. 961). Ob tem se postavlja vprašanje, ali 
je treba Henrikov izvor iskati na vovbrških posestih na Koroškem ali Celjskem; 
Lušperk je od središča Celja oddaljen le nekaj več kot 20 km. V takem primeru 
bi Henrik lahko do svojega krškega gospostva prišel ravno zaradi zaslombe, ki bi 
jo imel od svojih vovbrških pokroviteljev. Morda je bil izvorno član vovbrškega 
oboroženega spremstva ter se tam uspel izkazati s kakšnim vojaškim dejanjem, 
zaradi katerega je bil nagrajen, čeprav skromno. Kar se porekla tiče, je Henrik, 
na območju spodnje Štajerske, torej precejšnja redkost. V njegovem času so na 
tem območju namreč prevladovale rodbine štajerskega, salzburškega in krškega 
8 Vilburgin sorodnik, štajerski deželni sodnik Gotfrid Mariborski je bil sicer Gotfrid II. in ne III.: Ego 
Wilburgis de Vreudenberch…testimonius domini Gotvridi de Marpurch, cognati mei, iudicis prouincialis 
per Stiriam (UBSt III, št. 193).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
814
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
ministerialnega izvora. Tudi hipoteza glede njegove »vovbrške provenience« je 
slednjič nepreverljiva, vendar se glede na vse ostalo, kar vemo o Henriku, zdi 
daleč najbolj verjetna.
Ob tem nas pri pregledu listinskega gradiva v oči nasploh zbode neko že 
nakazano dejstvo: gospoda Henrika Lušperškega je skozi leta sicer mogoče najti 
v znatnem številu listin, a nikoli kot nekoga, ki bi imel vsaj kanček politične ali 
vojaške moči. Primera morebitnega njegovega pečata mi ni uspelo najti. Glede na 
sezname prič, v katerih ga srečujemo, je sicer imel stike s številnim štajerskim in 
koroškim lokalnim plemstvom ter je prisostvoval njihovim medsebojnim pogod-
bam, a kot kaže aktivne vloge pri tem ni igral popolnoma nikoli. Med pričami ga 
najdem tako na prvem kot na zadnjem mestu in vmes. Glede na kontekst njegovih 
pričanj je mogoče trditi, da je bil med najbolj obrobnimi spodnještajerskimi ple-
miči svojega obdobja.
Domneva se lahko, da so bili podobno nemočni že njegovi predniki. Ti so 
najbrž stali ob strani v preteklih desetletjih, ko se je politična situacija na Štajer-
skem in v Avstriji spreminjala skoraj vsakih nekaj let. Leta 1246 je umrl zadnji 
moški pripadnik rodbine Babenberžanov, katere pripadniki so do tedaj sedeli na 
štajerskem in avstrijskem vojvodskem prestolu (Lechner, 1994, 46–54, 296–298). 
V naslednjih letih si je Štajersko uspel priboriti ogrski kralj Bela IV., Avstrijo 
pa češki kralj Otokar II. Přemysl. Po uporu štajerskega deželnega plemstva proti 
ogrski nadoblasti je Otokar II. leta 1260 vlado prevzel tudi na Štajerskem, pri-
bližno desetletje kasneje pa še na Koroškem in v velikem delu Kranjske (Komac, 
2006, 224–229; Kosi, 2011, 71). Jeseni 1273 je bil za rimskega kralja, novega 
vladarja v cesarstvu, izvoljen na videz precej nemočni grof Rudolf Habsburški 
kot Rudolf I., pod pritiskom katerega se je Otokar svoji oblasti nad Avstrijo, 
Štajersko in Koroško moral odpovedati. Ko sta se oba vladarja avgusta 1278 
spopadla v bitki pri Dürnkrutu kakih 53 km severovzhodno od Dunaja, je češki 
kralj izgubil življenje. Rudolf je štiri leta kasneje Avstrijo in Štajersko podelil 
svojima sinovoma, Albrehtu in Rudolfu II.; slednji se je svojemu deležu moral 
odpovedati že junija 1283 (Dopsch et al., 1999, 468–481; Kosi, 2011, 72).
Medtem ko je dinastija Habsburžanov v času Henrika Lušperškega pridobivala in 
utrjevala svojo oblast nad nekdanjo babenberško dediščino in drugimi vzhodnoalp-
skimi deželami (Lackner, 2015a, 100–104; 2015b, 110–111), sam v dogajanje, kot 
kaže, ni bil niti malo vpleten. Prav tako nobenega sledu o njegovi udeležbi ni moč 
najti v protihabsburškem uporu na Štajerskem in Koroškem, ki se je tam po smrti 
kralja Rudolfa I. leta 1291 razplamtel proti njegovemu sinu Albrehtu I. (Niederstätter, 
2001, 101–102; Kosi, 2008, 546–548; Ravnikar & Maver, 2018, 62). Slednjič Henrika 
Lušperškega ni omenjenega niti v t. i. Avstrijski rimani kroniki izpod peresa Otokarja 
iz Geule, umrlega med letoma 1319 in 1322 (Loehr, 1937, 124), izredno obsežnem 
in vodilnem narativnem viru za zgodovino vzhodnoalpskih dežel druge polovice 13. 
stoletja. V dotični kroniki so tako omenjene številne obskurne figure iz tedanjega 
vzhodnoalpskega prostora, a si Henrik, kot kaže, tudi omembe med njimi ni zaslužil 
(Ottokars Österreichische Reimchronik 5/2, 1893, 1288–1290, 1294–1295).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
815
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Poleg Henrika Lušperškega je treba na tem mestu omeniti še moža po imenu Ulle 
von Lusberch, ki se pojavi med pričami v neki listini iz leta 1305. Medtem ko najdem 
med pričami v isti listini tudi Henrika Lušperškega, se Ulle (Ulrik) ne pojavi takoj za 
njim, temveč med Henrikom in Ulrikom stoji Ortolf der Gaircher (StLA, AUR, 1305 
V 16)9. Razlogov za tak zapis je lahko mnogo. Morda so bili vsi trije možje povezani, 
morda Henrik in Ulrik nista bila brata, ali pa je šlo le za pisarjevo napako. Možno bi 
tudi bilo, da moža sploh nista bila sorodnika in je bil Ulrik v odnosu do Henrika v 
podrejenem položaju. Lahko, da so bili v tesni sorodstveni povezavi vsi trije. O Ulriku 
Lušperškem, morebitnem Henrikovem bratu, sinu oziroma sorodniku ni mogoče reči 
nič določenega, saj se – kolikor mi je znano – ne pojavlja v prav nobenem drugem viru.
VESTI IZ ČASA HENRIKOVIH NASLEDNIKOV
Zgoraj omenjeni avstrijsko-štajerski vojvoda Albreht (I.) Habsburški je v prvih 
letih svoje vlade uspel pomiriti upor Štajercev in Korošcev, leta 1298 pa mu je 
celo uspelo doseči kraljevsko krono. Ko je bil leta 1308 umorjen (Niederstätter, 
2001, 96–111), so habsburškim deželam (Kosi, 2011, 72; 2008, 543, 546, 552) 
9 [U]n sint sein geziuge her Heinrich von Lusberch. Ortolf der gaircher. Ulle von Lusberch (StLA, 
AUR, 1305 V 16). 
Slika 2: Pečat grofov Vovbrških iz sredine 13. stoletja (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
816
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
vladali njegovi sinovi Albreht II., Friderik in Oton10. Albrehtova sinova Albreht III. 
in Leopold III. sta leta 1379 dinastijo razdelila na dve veji in t. i. Leopoldinska veja 
je obdržala oblast nad Štajersko (Niederstätter, 2001, 178–179). Ernest Železni, sin 
Leopolda III. je na Štajerskem vladal vse do svoje smrti leta 1424. V letih, ki so 
sledila, sta se za oblast borila njegova sinova Friderik V. in Albreht VI. Albreht je 
umrl leta 1463 (Niederstätter, 1996, 140–149), medtem ko je Frideriku uspelo, da 
je že leta 1442 postal najprej kralj, deset let kasneje pa še svetorimski cesar. Kot 
kaže, tako Henrik Lušperški kot njegovi nasledniki niso bili v dogajanje na državni 
ravni vpleteni na prav noben način. Za kaj takega so bili popolnoma brez moči in 
brez neposrednih povezav s habsburško dinastijo.
V prvem desetletju po 1325 v virih na kratko mogoče zaslediti Vernerja, Nikolaja 
in Petra, ki se prav tako imenujejo po Lušperku. Wernher der Lusperger je leta 1325 
pričal v viltuški listini za šentpavelski samostan (GZM III, št. 76; RHSt II, št. 1667). 
V žovneški listini, izdani leta 1327 v Kranju, najdemo med pričami moža po imenu 
Nikel der Lussperger (CKL, št. 199; RHSt II, št. 1809). Tako Verner kot Nikolaj 
omenjenih listin nista pečatila. Leta 1333 je omenjen tudi Peter, za katerega ni dvo-
ma, da je bil res Henrikov sin: Peter, Herrn Hainreichs sun von Luhsperch (prim. 
Kos, 2005, 320). Tedaj je Peter v Vitanju potrjeval, da je svojemu gospodu, krškemu 
škofu Geroldu, prodal dva mlina, ležeča pri Lušperku, in sicer za 10 srebrnih mark 
in se glede njiju odpovedal vsem pravicam. Pečatil je sam, kakor tudi njegov gospod 
Herdegena von Pettaw; pečata nista ohranjena (MDC IX, št. 604).
Če je bil Herdegen Ptujski v času izdaje omenjene listine v Vitanju dejansko 
prisoten, ni jasno, saj bi naj bil glede na neko drugo listino ta dan navzoč na Dunaju 
(MDC IX, št. 604–605). Iz vitanjske listine ni jasno razvidno, v kakšnem odnosu sta 
bila Peter Lušperški in Herdegen Ptujski. V vsakem primeru je pri Herdegenu šlo za 
izredno močnega plemiča, enega najpomembnejših predstavnikov svoje rodbine na-
sploh. Peter Lušperški se z njim nikakor ni mogel primerjati. Herdegen je bil najbrž 
pismen, morda celo študent v Bologni, ob tem pa še uveljavljen vojak in politik s 
tesnimi stiki s tedanjimi Habsburžani. Med drugim je bil tudi kranjski deželni glavar 
(1340–1350) in štajerski maršal (1324/28–1352) (Ravnikar, 2007, 79; Hajdinjak & 
Vidmar, 2008, 22–23; Krones, 1900, 180).
Medtem ko je pri Petru Lušperškem jasno, da je bil Henrikov sin (MDC IX, št. 
604), tega za Vernerja in Nikolaja ni moč trditi. Glede na pičle vire se niti ne ve, 
v kakšnem sorodstvenem razmerju so bili dotični trije. Prepričani ne moremo biti 
niti, da so na Lušperku sploh še živeli (Kos, 2005, 320). Bolj gotovo je, da Henrika 
Lušperškega po svoji politični moči niso uspeli preseči, temveč so morda ostali 
na njegovi ravni. Količina virov, ki so v zvezi s Vernerjem, Nikolajem in Petrom 
na razpolago, je sicer neprimerljivo manjša. Kljub temu ni nobenega razloga za 
sklep, da so se Henrikovi nasledniki v letih in desetletjih po njegovi smrti politično 
okrepili, morda kmalu po njegovi zadnji omembi leta 1325. 
10 Leta 1311 je bila s Štajersko zvezana Savnija, leta 1335 pa so Habsburžani neposredno zavladali tudi 
na Koroškem in Kranjskem.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
817
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
V približno istem času, kot so živeli Verner, Nikolaj in Peter, sta na krškem 
škofovskem stolu stolovala Henrik III. (1298–1326) in Gerold (1326–1333). Med-
tem ko je bil Henrik iz rodbine Helfenberških (Ravnikar, 2001, 328),11 je Gerold 
izviral iz Friesach/Brež (MDC IX, št. 628). Pred svojim nastopom škofovske službe 
je Gerold služboval kot pisar in vicedom, pri čemer se je očitno izkazal (Obersteiner, 
1969, 127–140). Henrik je s premoženjem svoje škofije očitno slabo gospodaril in jo 
pustil »v težavah in pod bremeni dolgov«. Med drugim so bile prazne kašče, srebrne 
posode in okrasja pa ni bilo več. Vse to je Gerold uspel izboljšati in obnoviti. Med 
drugim je svoji škofiji na lastne stroške pridobil razne posesti in dohodke, poleg 
ostalega tudi »grad in gospostvo Lušperk s 60 markami dohodkov« (MDC VIII, št. 
76; MDC IX, št. 628; Obersteiner, 1969, 138). V kontekst teh prizadevanj je očitno 
treba postaviti listino, v kateri je omenjen Peter Lušperški, ki je Geroldu leta 1333 
prodal dva mlina pri Lušperku (MDC IX, št. 604). Prav tako je neki Hainraich der 
Tanner Geroldu istega leta prodal kmetijo ležečo am Burk gegen Luchsperch (MDC 
IX, št. 616; Pirchegger, 1962, 143–144). Očitno je pri tem »gradu nasproti Lušperka« 
šlo za Jamnik (Holenstein), nekoč stoječ pred t. i. Pavlakovo jamo na strmem hribu v 
bližini Osredka pri Zrečah oziroma današnjega zreškega pokopališča. Danes ni več 
sledu o tem gradu. Za Henrika samega se sklepa (Jakič, 1999, 143; Stopar, 1991, 54), 
da je bil vitez gospodov Konjiških in ne sorodnik Lušperških. 
Ni znano, kaj se je v desetletjih po času škofa Gerolda dogajalo z Vernerjem, 
Nikolajem, Petrom in njihovimi morebitnimi potomci iz virov. Politično in vojaško 
okrepili se vsekakor niso, kar pa ne pomeni, da je rod nujno izumrl. Pirchegger je 
sicer navajal, da se je izvorna rodbina na gradu uspela obdržati do leta 1376, ko je iz-
umrla, saj zatem krški škofje gradu naj ne bi več podeljevali v fevd. Po Pircheggerju 
so letnico navedli tudi drugi (Kos, 2005, 321; Stopar, 1991, 54; Sapač, 2016, 36–37), 
a pri določanju letnice je Pirchegger očitno mislil na izumrtje rodbine Mariborskih 
(Pirchegger, 1956, 9; 1962, 215),12 za menimo, da najverjetneje ni bila sorodstveno 
povezana s Henrikom Lušperškim. Izumrtje gospodov Mariborskih (Pirchegger, 
1952, 47) torej ni imelo nobenega vpliva na lušperško gospostvo oziroma prebivalce 
tamkajšnjega gradu. Kdaj so Henrikovi potomci izumrli ali pa morda le zapustili 
lušperški grad, iz virov ni jasno razvidno in morda so se na gradu uspeli obdržati 
tudi v desetletjih po letu 1376.
V delu Vitez in grad je omenjen še neki Hans, in sicer v letih 1363 in 1365 (MDC 
X, št. 421, 575, 619, 661, 663; MDC X, Namenregister, 421; Kos, 2005, 320),13 za 
katerega pa Kos trdi, da ni bil eden izmed gospodov Lušperških. Zelo verjetno ima 
prav, saj pri Hansu najbrž ni šlo ne za Henrikovega potomca ne za nekoga, ki bi 
na Lušperku sploh bival. Z dotičnim je še najverjetneje mišljen avstrijski plemič 
Johansen von Lozberg, očitno imenovan po Lasbergu v današnji Zgornji Avstriji. 
Bil je komornik tedanjega nadvojvode Rudolfa IV. (vsaj med letoma 1361 in 1365) 
11 Grad Helfenberg je bil zgrajen nad sotesko Pirešice, dobrih šest kilometrov severozahodno od Dobrne. 
12 »Die Kleine Herrschaft blieb den Herren von Marburg bis zu ihrem Erloschen 1376« (Pirchegger, 1956, 9).
13 Kos sicer navaja, da Hansa omenja tudi Pirchegger, a ga pri njem ne najdem. 
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
818
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
(Ardelt, 1962, 291, 302–305, 314–317)14. Kot vse kaže, je imel isti mož kasneje 
naziv maršala na dvoru Rudolfovega brata Leopolda III., in sicer med letoma 1370 
in 1381 oziroma 1384 (MDC X, št. 619, 661, 663; Lackner, 2002, 83, 344).15 Bil je 
brez sorodstvenih povezav z Lušperškimi.
V dveh listinah, ki ju hrani Arhiv Republike Slovenije, iz let 1387 in 1394, je 
moč najti tudi moža po imenu Wilhalm der Lusperger. Šlo je za človeka, očitno dve 
generaciji za zgoraj omenjenim Henrikovim sinom Petrom in generacijo za Henri-
kom Tannerjem. Kos domneva (Kos, 2005, 321), da Viljem ni bil nujno v sorodu z 
izvornimi Lušperškimi, podobno navaja Sapač (Sapač, 2016, 37, op. 72; Kos, 2005, 
321). V obeh listinah najdemo Viljemov pečat, ki upodablja risa na hribu, torej gre 
za govoreči grb. Glede na to, da so morebitni pečati zgodnejših Lušperških danes 
neznani, jih ne morem primerjati z Viljemovim. Res je, da Viljemov ris ni imel 
zveze z mariborskim vzpenjajočim se levom (Kos, 2005, 315, 321, 327, 389), a v 
primeru vovbrškega izvora Henrika Lušperškega tega niti ne bi pričakovali. Gre 
torej za prvi primer pečata katerega izmed Lušperških, ki se je ohranil do danes 
(čeprav ga je leta 1333 tudi Peter očitno imel).
V prvi izmed omenjenih listin, izstavljeni leta 1387, Viljem ni bil akter, listino 
pa sta izdala Hanns und ich Rudel bruder die Grasl, in sicer za grofa Hermana in 
Viljema Celjska (AS 1063, 1387 XII 11; Kos, 2005, 260–261)16. Naj na tej točki 
je treba spomniti, da so se Lušperški tudi v preteklosti že pojavljali med pričami 
Celjskih oziroma Žovneških, morda v povezavi s svojo nekdanjo povezanostjo z 
Vovbrškimi, tako da nas Viljemovo pečatenje dotičnega dokumenta ne preseneča. V 
primeru druge listine, iz leta 1394, je Viljem Lušperški Viljemu Lambergerju predal 
posest na Gorenjskem (AS 1063, 1394 III 31; Kos, 2005, 321)17. Pri vsem skupaj 
še najbolj preseneti prav dejstvo, da je bil Viljem Lušperški v tem primeru akter, ne 
pa le opazovalec, priča oziroma eden izmed tistih, ki so listino pečatili. Kos navaja, 
da je bil Viljem v tistem trenutku gotovo eden izmed celjske klientele (Kos, 2005, 
321), pri čemer ima bržkone prav.
Še zadnji, iz virov znani Lušperški bi utegnil biti Henrik (II.?). Ta je leta 
1418 Bernhardu Ptujskemu predal posestvo Laporje, ki je tedaj bilo njegov sedež 
14 Hans (II.) je bil očitno velik podpornik nadvojvode Rudolfa. Rodbina se je sredi 15. stoletja sicer nehala 
ukvarjati z lokalno gornjeavstrijsko politiko ter se je dokončno preselila na območje Spodnje Avstrije. Leta 
1664 so njeni člani prejeli naslov državnih baronov s strani cesarja Leopolda I., (leta 1705 pa državnih 
grofov s strani cesarja Jožefa I). V 18. stoletju so prodali svoje avstrijske posesti. Protestantska grofovska 
veja se je preselila na Ogrsko, katoliška baronska pa na Hannovrsko, Bavarsko in Švabsko. Za pomoč pri 
prevodu plemiških naslovov 17. in 18. stoletja se zahvaljujem Matjažu Grahorniku.
15 Rudolf von Österreich… Johans von Lozperch, unser kammermeister (MDC X, št. 619), Hans Lasperger, 
unser chamermaister (MDC X, št. 661), Rudolff von Osterreich…seinem lieben, getreuen Johansen von 
Lozberg (MDC X, št. 663), Er gehörte gleichfalls dem österreichischen Ritteradel an (Lackner, 2002, 83).
16 Kot kaže, je šlo za bratranca Viljema in Hermana II.
17 Ich Wilhalm der Lusperger… geben und verchnuft haben unseren lieben swag und oheim Wilhalm dem 
lemberger und allen sinen Erben (AS 1063, ZL 1394 III 31).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
819
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
(Beiträge, 95, št. 14; Pirchegger, 1962, 136, op. 131; Stopar, 1991, 68)18. Da je 
Henrik pripadal izvorni rodbini Lušperških, se lahko sklepa le na podlagi njego-
vega osebnega imena, saj drugih podatkov o njem tako rekoč ni. Zelo možno bi 
bilo, da na Lušperku sploh ni več živel, temveč je le pripadal prvotni družini. Kot 
njegovi (morebitni) predniki tudi on očitno ni imel prav nobene politične moči, 
temveč se je morda udinjal pri močnejših plemičih, kaj šele, da bi imel stike z 
dvorom na Dunaju. K družini vsekakor ni več spadal Nikolaj Limbuški, leta 1430 
omenjen kot lušperški gradiščan oziroma oskrbnik (StLA, AUR, 1430 IX 24)19. 
Listino je sicer izdal tedanji krški škof Ernest (Obersteiner, 1969, 138, 195–197; 
StLA, AUR, 1430 IX 24; Kos, 2005, 391–393), kateremu je bil Nikolaj očitno 
podrejen. Prav tako je jasno, da pri Nikolaju ni šlo za nekoga iz (zelo verjetno 
izvorno mariborske) rodbine Limbuških, saj je ta izumrla že konec 14. stoletja 
(Bele, 2021, 218, 224). Brez dvoma je Nikolaj torej bil le krški uradnik, ne pa 
pripadnik kake lokalne, spodnještajerske plemiške rodbine.
PROPAD LUŠPERŠKEGA GRADU
Podatkov o dogajanju na lušperškem gradu v njegovih zadnjih desetletjih je le za 
vzorec, kar je razumljivo glede na zapisano. Že Mlinar (2005, 160) in Sapač (2016, 
36) navajata, da je kontekst njegovega uničenja treba iskati v celjsko-habsburški 
fajdi. Lazar pri obravnavi te fajde navaja primere več gradov, a Lušperka ni med 
njimi. Omenja pa »dolgo vrsto gradov in stolpov«, ki so jih Celjski zavzeli (Lazar, 
2012, 451–452). Leta 1436 je tedanji cesar Sigismund, medtem ko je bil Friderik V. 
Habsburški (kasnejši cesar) na romanju v Sveti deželi, grofe Celjske povzdignil v 
državne kneze (Štih, 1996, 244; Ravnikar, 2019, 397). Friderik je proti temu najprej 
neuspešno protestiral, slednjič pa proti Celjskim sprožil fajdo (Oman, 2022, 268), o 
kateri imamo danes podrobno, a ne povsem zanesljivo poročilo v t. i. Celjski kroniki. 
Do poravnave med sprtima stranema je prišlo leta 1443 (Štih & Simoniti, 2009, 126; 
Fugger Germadnik, 2014, 96–98; Mihelič, 2021, 342). Celjska kronika Lušperka med 
uničenimi gradovi sicer ne omenja (Orožen, 1854, 63), a je očitno bil zraven. Požgala 
ga je, kot kaže, celjska vojska (Sapač, 2016, 36), saj je bil tedanji krški škof Janez V. 
Schallermann zaveznik habsburške strani (Obersteiner, 1969, 211, 219–220; Fugger 
Germadnik, 2014, 98). Celjska stran je podpirala svojega kandidata in sočasnega 
lavantinskega škofa Lovrenca Lichtenbergerja (Štih, 1996, 247). Julija 1439 se je 
škof Janez Schallermann s tedanjim lušperškim oskrbnikom in uradnikom Andrejem 
Metzom poravnal glede stroškov in škode (DAK, Kopialbuch 1438–1442, 13 (1439 
18 Ain anstand von Hainrich Luchsperger etlich lehensguetter nemblichen das gesess Lapriach mit aller zugehorung, 
so er herrn Bernharten von Pettau als lehensherrn aufsendt. Des datum stet im 1418. iar (Beiträge, 95, št. 14).
19 Wir Ernst den gotes gnaden Bischoue ze Gurkch… Niclas lempacher diezeit uns purggraf und 16 Amptman 
zu Lusperg (StLA, AUR, 1430 IX 24).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
820
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Slika 3: Friderik III. Habsburški, kot upodobljen v zadnji tretjini 15. stoletja 
(Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
821
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
VII 19)),20 ki jo je Metz imel med vojno, tj. fajdo,21 s Celjskimi ter za obnovo med 
njo porušenega oziroma poškodovanega gradu (DAK, Kopialbuch 1438–1442, 13–14 
(1439 VII 19); Mlinar, 2005, 160; Sapač, 2016, 36)22.
O Andreju Metzu, v fajdi očitno pripadniku habsburško-krške strani, je ponov-
no možno reči le nekaj besed, nedvomno pa tudi on ni bil član rodbine izvornih 
Lušperških. Njegova žena v besedilu poimensko ni navedena (DAK, Kopialbuch 
1438–1442, 13–14 (1439 VII 19)). Očitno je bil Metz del vojske škofa Janeza in 
je pod seboj imel neznano število vojakov. Med drugim lahko o njem rečemo, 
da ni bil eden izmed t. i. deželnih sovražnikov, torej tistih, ki so v času fajde 
na Kranjskem in Štajerskem kršili deželno pravo, torej pravila vodenja fajde, v 
akcijah proti Habsburžanom, pa tudi proti Celjskim. Na seznamu deželnih sovra-
žnikov ga ne najdem (Otorepec, 1996, 331–342; Nared, 2002, 330–336). To ne 
preseneča, saj bi bil v nasprotnem primeru preganjan – glede na to, da rodbina ni 
imela dobrih zvez. Andrej Metz je leta 1439 pečatil s svojim pečatom, a tega v 
krški kopialni knjigi seveda ni. Morda je šlo za okroglo pasno zaponko (Kraßler, 
1968, 9, 167). Ponovno se torej lahko zatrdi, da Metz ni bil eden izmed izvornih 
Lušperških. Glede na njegov priimek bi lahko ugibali, da izvira iz izraza za nož 
oziroma rezilo (metze, metz) a to pri vpogledu v njegovo rodbinsko situacijo prav 
tako nič ne pomaga (Metze).
V času iste fajde je Andrej Metz uspel zasesti grad Jamnik (DAK, Kopialbuch 
1438–1442, 13–14 (1439 VII 19)) in se tja zatem morda celo naselil. Od škofa 
pridobljenega denarja za obnovitvena dela na Lušperku kot kaže ni porabil, kot 
je bilo prvotno mišljeno, obnova lušperškega gradu pa očitno ni bila izpeljana. 
Sledi kakšne obnovitvene dejavnosti na prvotnem obzidju iz 13. stoletja danes ni 
videti in, kot vse kaže, je po juliju 1439 ostal trajno v razvalinah. Po drugi strani 
je Andrej Metz pridobljen denar morda porabil za obnovo oziroma razna gradbena 
dela na osvojenem Jamniku, ki se je leta 1477 omenjal kot grad oziroma castellum 
Jannik, ki je pred tem bil le utrjeno selišče oziroma gesiezz (Sapač, 2016, 36, 56; 
Kos, 2005, 293). Za Andrejem Metzem ni iz virov znan noben lušperški gradiščan 
več, saj grad v času po celjsko-habsburški fajdi sploh ni več obstajal oziroma je 
propadel, ker ga, kot kaže, ni več nihče obnovil. Prav tako tam očitno ni nihče 
več živel. Kot je znano (Kos, 2005, 321; Stopar, 1991, 75; Pirchegger, 1962, 215; 
Sapač, 2016, 36), je bil v krškem urbarju iz leta 1502 že označen kot opuščen ozi-
roma propadel (reinz auff das Purkhstall Lusperg auff mit des Pachs genant die 
Tran) (StLA, HS, Nr. 1230 (vormals 3877); Zahn, 1893, 322).
20 Ich Andre Metz… Als ich des hochwurdigen fursten, meins gnedigen herren Johansen Bischofen von 
Gurkch phleger und ambtman zu Lusperg gewesin bin und von seinen und seins Gotshaus wegen 
in dem krieg gegen dem von Cili mit absag angreiff und ander sachen begrieffen scheden genomen 
Auch das hawss lusperg (DAK, Kopialbuch 1438–1442, 13 (1439 VII 19)).
21 O jeziku fajde npr. Darovec, Ergaver & Oman, 2017, 397–398.
22 Kot kaže, je šlo za povračilo stroškov za razno v času fajde storjeno škodo. Iz besedila bi smeli skle-
pati, da je škof plačal Metzu. [D]as mich derselb mein gnedig herr von Gurkch…gennzlich entricht 
und bezalt hat (DAK, Kopialbuch 1438–1442, 13 (1439 VII 19)).
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
822
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Ostanki nekdanjega lušperškega gradu so bili sicer nekoliko težje dostopni 
ter hkrati iz tršega kamna, kot je bil sosednji Freudenberg (Sapač, 2016, 6–7),23 
zato so se ostanki ohranili vse do danes (Sapač, 2016, 37). Lušperški grad najde-
mo omenjen tudi v konjiški krstni knjigi, in sicer pri vnosu za leto 1611 (NŠAM 
174, Krstna knjiga Slovenske Konjice 1604–1611, 323; Stegenšek, 1909, 95; 
Sapač, 2016, 37)24. Še nekaj let nazaj so bile grajske razvaline še skoraj identič-
ne tistim, ki sta jih v 20. stoletju dokumentirala Stegenšek (leta 1909) in Stopar 
(leta 1991). Od leta 2013 so ostanki lušperškega gradu razglašeni za kulturni 
spomenik (Sapač, 2016, 37). Med širšim slovenskim prebivalstvom je grad 
danes tako rekoč popolnoma nepoznan. Med lokalnim zreškim prebivalstvom 
je danes še zmeraj razmeroma poznan Freudenberg, medtem ko sta Jamnik in 
Lušperk skoraj docela utonila v pozabo25. 
* * *
Za konec je moč skleniti, da je rodbina Lušperških najverjetneje res izvirala 
iz spremstva grofov Vovbrških, a jim je to slednjič bolj škodilo kot koristilo. V 
službi Vovbrških se niso uspeli vojaško, politično ali rodbinsko povzpeti, prav 
tako so Vovbrški razmeroma hitro izumrli. Tako so Lušperški ostali še brez 
močnejših zaščitnikov in bili v naslednjih desetletjih obsojeni na politično ži-
votarjenje. Njihov grad je v virih bolje zastopan šele v času celjsko-habsburške 
fajde, ko je rodbina že izumrla, grad pa je prav tako doživel svoj konec oziroma 
ga niso več obnovili.
23 Skupaj z Jamnikom tvorita Freudenberg in Lušperk nekakšen navidezen trikotnik okoli današnjih Zreč-
-Freudenberg s severne strani, Lušperk proti zahodu, Jamnik pa na južni strani.
24 Tega leta je bil pod gradom očitno krščen neki Matija, ki je bil Andrejev zakonski sin. 17. Februaris 
baptisatus e. fetus nomine Mathia legitims filius Andreae sub Arce Lushperk (NŠAM 174, Krstna 
knjiga Slovenske Konjice 1604–1611, 323).
25 Za ta podatek se zahvaljujem Marku in Robiju Koprivniku.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
823
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
POSKUS REKONSTRUKCIJE DRUŽINSKEGA DREVESA 
RODBINE LUŠPERŠKIHPOSKUS REKONSTRUKCIJE DRUŽINSKEGA DREVESA RODBINE LUŠPERŠKIH 
 
 
      Henrik Lušperški    Ulrik (Ulle) 
    1279–1325            1305 
 
  
                 Verner         Peter         Nikolaj 
                           1325                       1333                                1327                
 
Henrik Tanner                                      
   1311–1342    
             Viljem     ∞     Ändel (Adelajda)   
           1387–1394             1394 
 
   
 
 
 
  Henrik (II.?) 
        Hainrich Luchsperger 
        1418 
Nikolaj Limbuški 
    purggraf und Amptman zu Lusperg 
           1430 
 
 
 
 
 
    Andrej Metz 
      phleger und ambtman tu lusperg 
           1439      
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
824
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
LUŠPERK CASTLE AND ITS INHABITANS BETWEEN THE 
THIRTEENTH AND FIFTEENTH CENTURIES
Martin BELE
University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History, Koroška 160, 2000 Maribor
e-mail: martin.bele@gmail.com
SUMMARY
The topic of this article is the little-known castle of Lušperk, the ruins of which 
lie some three kilometers northwest of Zreče. The article’s timeframe encompasses 
the thirteenth and fifteenth centuries. The estate on which the castle was built was 
originally owned by the Diocese of Gurk. The castle was first mentioned in 1279, 
as part of the name of a Henry (1279–1325), whose origin is unclear. Henrik may 
have been related to the Styrian ministeriales of Maribor or (much more likely) 
came from the retinue of the Counts of Heunburg. Considering his (still uncertain) 
‘Heunburg pedigree’, Henrik was quite an exception among the many Styrian, 
Salzburg and Gurk ministeriales in his area of residence. According to the witness 
lists, he had contacts with members of the local nobility in Styria and Carinthia, 
but apparently never played an active role in these contracts. In addition to him, 
a man named Ulrich of Lušperk should be mentioned. In the 1330s, we trace 
Werner, Nicholas and Peter. While it is certain that Peter was Henry’s son, this 
cannot be said about Werner and Nicholas. We also come across a William who 
may have been a member of the clientele of the Counts of Celje. The final member 
of the family attested in the sources may be another Henry, mentioned in 1418. 
Other men, mentioned in connection to the castle later, no longer belonged to this 
family. In July 1439, Bishop John of Gurk paid Andrew Metz, the administrator 
of Lušperk, for the damage he suffered during the feud with the Counts of Celje. 
After that, Lušperk was apparently never rebuilt
Keywords: Lušperk, Maribor, Duchy of Styria, Habsburgs, Lords of Maribor, Counts 
of Celje, Diocese of Gurk
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
825
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
VIRI IN LITERATURA
Ardelt, Rudolf (1962): Beitrag zur Geschichte der Grafen und Freiherren von 
Lasberg. Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereines, 107, 290–321.
AS 1063 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), Zbirka listin (SI_AS_1063)
Beiträge – Beiträge zur Erforschung steierischer Geschichte, XXXVII.–XL. Ur. 
Thiel, Viktor, Loserth, Johann, Mell, Anton & Hans Pirchegger. Graz, Verlag 
des Historischen Vereines, 1914.
Bele, Martin (2012): Posesti Krške škofije na področju današnje slovenske Štajerske 
v drugi polovici 13. stoletja – 1. del. Studia Historica Slovenica, 12, 2/3, 543–571. 
Bele, Martin (2018): Štajerske deželne službe pred letom 1311. Studia Historica 
Slovenica, 18, 3, 631–660.
Bele, Martin (2021): Limbuš in Limbuški med 12. in 14. stoletjem. Kronika, 69, 2, 
215–228.
Blaznik, Pavle (1986): Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega 
dela Koroške do leta 1500; A–M. Maribor, Obzorja.
CKL – Kos, Dušan (ur.) (1996): Celjska knjiga listin I: listine svobodnih gospodov 
Žovneških do leta 1341. Ljubljana, Celje, Znanstvenoraziskovalni center Slo-
venske akademije znanosti in umetnosti, Muzej novejše zgodovine.
DAK – Diözesanarchiv Klagenfurt (DAK), Kopialbuch.
Darovec, Darko, Ergaver, Angelika & Žiga Oman (2017): The Language of Ven-
geance: A Glossary of Enmity and Peace. Acta Histriae 25, 2, 391–432.
Dopsch, Heinz, Brunner, Karl & Maximilian Weltin (1999): Österreichische Ge-
schichte; Die Länder und das Reich; Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien, 
Ueberreuter.
Fugger Germadnik, Rolanda (2014): Grofje in knezi Celjski. Celje, Pokrajinski 
muzej.
GZM II – Mlinarič, Jože (ur.) (1976): Gradivo za zgodovino Maribora, 2. zvezek. 
Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZM III – Mlinarič, Jože (ur.) (1977): Gradivo za zgodovino Maribora, 3. zvezek. 
Ur. Mlinarič, Jože. Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZM IV – Mlinarič, Jože (ur.) (1978): Gradivo za zgodovino Maribora, 4. zvezek. 
Ur. Mlinarič, Jože. Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZS II – Kos, Franc (ur.) (1906): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 
2. knjiga. Ljubljana, Leonova družba.
GZS III – Kos, Franc (ur.) (1911): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem 
veku, 3. knjiga. Ljubljana, Leonova družba.
Hajdinjak, Boris & Polona Vidmar (2008): Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, 
graditelji in meceni. Ptuj, Pokrajinski muzej.
Jakič, Ivan (1999): Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. 
Dopolnjeni ponatis. Ljubljana, DZS.
Komac, Andrej (2006): Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska 
v 13. stoletju. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
826
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Kos, Dušan (2005): Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, 
slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. Stoletja. Lju-
bljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
Kosi, Miha (2008): Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 
11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2–3, 527–564.
Kosi, Miha (2011): Visoki in pozni srednji vek (10.–15. stoletje). V: Bajt, Drago 
Bajt & Vidic, Marko (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana, Nova revija, 
59–103.
Kraßler, Josef (1968): Steirischer Wappenschlüssel. Graz, Steiermärkisches Lan-
desarchiv.
Krones, Franz (1900): Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogthums Steier: 
1283-1411. Graz, Styria.
Lackner, Christian (2002): Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der 
österreichischen Herzoge (1365-1406). Wien, Oldenbourg.
Lackner, Christian (2015a): Die Länder und das Reich (907–1278). V: Winkelba-
uer, Thomas (ur.): Geschichte Österreichs. Ditzingen, Reclam, 63–109. 
Lackner, Christian (2015b): Vom Herzogtum Österreich zum Haus Österreich 
(1278–1519). V: Winkelbauer, Thomas (ur.): Geschichte Österreichs. Ditzingen, 
Reclam, 110–158.
Lazar, Tomaž (2012): Vloga gradov v srednjeveškem vojskovanju. Kronika, časo-
pis za slovensko krajevno zgodovino, 60, 3, 443–464.
Lechner, Karl (1994): Die Babenberger; Markgrafen und Herzoge von Österreich. 
Wien, Köln, Weimar, Böhlau.
Loehr, Maja (1937): Der Steirische Reimchronist „her Otacher ouz der Geul“. 
Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 51, 89–130.
MDC I – Jaksch, August von (ur.) (1896): Monumenta Historica Ducatus Carinthi-
ae, Band I. Klagenfurt, F. v. Kleinmayr.
MDC VI – Jaksch, August von (ur.) (1958): Monumenta historica ducatus Carinthi-
ae VI. Ur. Wiessner, Hermann. Klagenfurt, F. v. Kleinmayr.
MDC VII – Jaksch, August von (ur.) (1961): Monumenta historica ducatus Ca-
rinthiae VII. Ur. Wiessner, Hermann. Klagenfurt, Kärtner Landesarchives.
MDC VIII – Jaksch, August von (ur.) (1963): Monumenta historica ducatus Ca-
rinthiae VIII. Ur. Wiessner, Hermann. Klagenfurt, Geschichtsverein für Kärnten.
MDC IX – Jaksch, August von (1965): Monumenta historica ducatus Carinthiae IX. 
Ur. Wiessner, Hermann. Klagenfurt, Geschichtsverein für Kärnten.
MDC X – Jaksch, August von (1968): Monumenta historica ducatus Carinthiae X. 
Ur. Wiessner, Hermann. Klagenfurt, Geschichtsverein für Kärnten Geschicht-
sverein für Kärnten.
Metze – Mittelhochdeutsches Handwörterbuch von Matthias Lexer. https://
woerterbuchnetz.de/?sigle=Lexer&lemid=A00001 (zadnji dostop: 2023-11-29).
Mihelič, Darja (2021): Motivi iz slovenske zgodovini v pesniškem opusu Antona 
Aškerca. Acta Histriae, 29, 2, 337–362.
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
827
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Mlinar, Janez (2005): Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana, Odde-
lek za zgodovino Filozofske fakultete.
Nared, Andrej (2002): Seznam „deželnih sovražnikov“ iz okoli leta 1440 ali podoba 
fajde iz prve roke. Zgodovinski časopis, 56, 3–4, 327–344.
NŠAM 174 – Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), Slovenske Konjice (174), Krstna 
knjiga 1604–1611 (02615).
Niederstätter, Alois (1999): Österreichische Geschichte; Das Jahrhundert der Mitte: 
an der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Wien, Ueberreuter.
Niederstätter, Alois (2001): Österreichische Geschichte; Die Herrschaft Österreich; 
Fürst und Land im Spätmittelalter. Wien, Ueberreuter.
Obersteiner, Jakob (1969): Die Bischöfe von Gurk: 1072–1822. Klagenfurt, Verlag 
des Geschichtsvereines für Kärnten.
Oman, Žiga (2022): Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda 
pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini. Kronika, 70, 2, 
267–284. 
Orožen, Ignac (1854): Celska kronika. Celje, J. Jeretin.
Otorepec, Božo (1996): Seznam „deželnih sovražnikov“ na Kranjskem in Štajer-
skem iz okoli leta 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 
1436–1443. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Grafenauerjev zbornik. Ljubljana, Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 
Filozofska fakulteta, Pedagoška akademija, 331–342.
Ottokars Österreichische Reimchronik – Seemüller, Joseph (ur.) (1890, 1893): 
Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Dt. Chron. 5/1 in 5/2. Hannover, 
Hahnsche Buchhandlung.
PAM 1808 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Zbirka mikrofilmov (fond SI_PAM 
1808).
Pirchegger, Hans (1952): Die Herrschaft Marburg. Zeitschrift des Historischen 
Vereines für Steiermark, 43, 1952, 14–55.
Pirchegger, Hans (1956): Die Herrschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen 
Südsteiermark. Klagenfurt, Geschichtsvereine für Kärnten.
Pirchegger, Hans (1962): Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften 
und Gülten, Städte und Märkte. München, Oldenbourg.
Ravnikar, Tone (2001): Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških 
gospodov. Studia Historica Slovenica, 1, 1, 327–344.
Ravnikar, Tone (2020): Maribor v 13. stoletju. 1. del: Plemstvo v Mariboru in 
njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje. Studia Historica Slovenica, 20, 
1, 41–66.
Ravnikar, Tone (2021): Maribor v 13. stoletju. 2. del: Cerkvene institucije v mestu 
in okoli njega. Studia Historica Slovenica, 21, 1, 41–72.
Ravnikar, Tone (2007): Po zvezdnih poteh: Savinjska in Šaleška dolina v visokem 
srednjem veku Velenje, Muzej.
Ravnikar, Tone & Aleš Maver (2018): Mestno plemstvo v Slovenj Gradcu med 13. 
in 15. stoletjem. Acta Histriae, 26, 1, 55–78. 
ACTA HISTRIAE • 31 • 2023 • 4
828
Martin BELE: GRAD LUŠPERK IN NJEGOVI PREBIVALCI MED 13. IN 15. STOLETJEM, 807–828
Ravnikar, Tone (2019): Usnjarstvo v srednjeveških mestih slovenske Štajerske. 
Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia, 29, 
3, 393–404.
RHSt I – Weisflecker, Hermann & Annelies Redik (ur.) (1976): Regesten des Herz-
ogtums Steiermark, Erster Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der 
Steiermark, 1308–1319. Graz, Historische Landeskommission für Steiermark.
RHSt II – Härtel, Reinhard & Annelies Redik (ur.) (2008): Regesten des Herzogtums 
Steiermark, Zweiter Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steier-
mark, 1320–1330. Graz, Historische Landeskommission für Steiermark.
Sapač, Igor (2016): Freudenberg, Lušperk, Jamnik: zreški gradovi med včeraj, danes 
in jutri. Maribor, Zreče, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhi-
tekturo, Oddelek za arhitekturo, Občina Zreče. 
Snoj, Marko (2009): Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana, 
Modrijan, Založba ZRC.
Stegenšek, Avguštin (1909): Konjiška dekanija. Maribor, Pisatelj.
StLA, AUK – Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Allgemeine Urkundenreihe 
(AUK).
StLA, HS – StLA, Handschriften (HS).
Stopar, Ivan (1991): Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: druga knjiga: Med Prek-
murjem in porečjem Dravinje. Občine: Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljuto-
mer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice. Ljubljana, 
Park, Znanstveni tisk, Filozofska fakulteta.
Štih, Peter (1996): Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele 
celjske. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Grafenauerjev zbornik. Ljubljana, Slovenska aka-
demija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Filozofska 
fakulteta, Pedagoška akademija, 227–256.
Štih, Peter (2007): Zgodovinsko o Hemi Krški. V: Dolinar, France (ur.): Emina 
romarska pot. Podsreda, Kozjanski park, 6–23.
Štih, Peter & Simoniti, Vasko (2009): Na stičišču svetov; Slovenska zgodovina od 
prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana, Modrijan.
UBSt III – Zahn, Joseph von (ur.) (1903): Urkundenbuch der Herzogthums Steier-
mark, Band III. Graz, Verlag des Historischen Vereines für Steiermark.
Zahn, Joseph von (1893): Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien, 
Hölder, 1893.