Stran 132.
Politični  pregled.
Notranji položaj. Državni poslanci so šli na velikonočne počitnice, in gotovo je vsaj do danes, da se povrnejo na Dunaj koj po beli nedelji. Delo, katero so opravili v državnem zboru, ni sicer veliko, ali nekaj je vendar. Ko se je sešel državni zbor, ni skoro nikdo pričakoval, da bodo poslanci toliko časa sedeli skupaj. Mislilo se je, da bodo morali narazen, še predno se izvoli zbornično predsedništvo. To se sicer ni zgodilo, ali nevarnost je bila tudi po izvolitvi predsedniška še vedno velika, kajti češka obstrukcija začela je še precej močno kazati svoje rožičke in sicer tako močno, da je celo knez Lobkovic v svojem govoru v gospodski zbornici, ko je bila tam na dnevnem redu adresna debata, menil, da je že zapel mrtvaški zvon našemu parlamentarizmu, ter da je uvedenje absolutizma skoro neizogibno. No, za zdaj knez Lobkovic ni imel prav, in   da   se   niso   njegova prorokovanja
izpolnila, je jedina zasluga čeških poslancev, ki so kar h kratu in Čez noč spremenili* svojo taktiko. Sicer so Čehi le, kakor to sami trdijo, začasno odnehali od obstrukcije. Oni so se namreč zavezali nasproti vladi, da do velikonočnih praznikov ne bodo obstruirali. Pri tej priliki niso sicer rekli, da hočejo obstruirati po velikonočnih praznikih, ali velikonočni prazniki so jih rešili njih obveze nasproti vladi, in po Veliki noči začno prav la ko taktiko, katera se jim bode zdela primernejša v dosego njihovih namenov. In kakor da bi se ministrski predsednik dr. Korber bal, da utegnejo cehi po Veliki noči zopet obstruirati, silil je z vso močjo na to, da so se vršile volitve v delegacije še pred Veliko nočjo, Če tudi so se temu ustavljali Nemci, češ, da je dr. Korberju le do tega, da se izvedo volitve v delegacije, a potem, da namerava zopet vladati s pomočjo § 14. Nemcem namreč nikakor noče v glavo, da bi bili Cehi odnehali od svoje obstrukcijske taktike, ne da bi jim dr. Korber obljubil kakih koncesij tudi v narodnem pogledu. Obljubiti pa je jedno, a obljube izpolniti drugo. Nemci si mislijo namreč, ako je dr. Korber cehom obljubil koncesij v narodnem pogledu in bi hotel te obljube izpolniti, potem je izzval na obstrukcijo Nemce. Brez vsakih koncesij narodnega pomena pa cehi niso odnehali od svoje taktike. Dr. Korber, da je na ta način med kladivom in nakovalom, ter da zaradi tega sili toliko na to, da se izvolijo delegati, ker si potem iz zadrege lahko pomaga s pomočjo § 14. Taki pesimistični nazori niso popolnoma neopravičeni, a pretirani so vender najbrže. Zakaj bi se Cehi ne bili premislili, ter se zadovoljili za jedenkrat z narodnogospodarskimi pridobitvami, katere jim vlada ponuja s tem. da hoče ustreči njihovim željam glede raznih kanalov med Češkimi rekami, ki bi neizrečeno povzdignili češki promet in ž njim tudi blagostanje češkega naroda! Saj bi se s tem še nikakor ne odrekli svojim opravičenim narodnim aspiracijam, ki se bodo morale prej ali slej uresničiti, ker tega ne bodo zahtevali samo interesi češkega naroda, marveč   tudi   državni   avstrijski  interesi.
Razmere v Rusiji. — Poročali smo že o dijaških nemirih v Rusiji, katerim prištevajo nekateri kot vzrok to, da je vlada strogo nastopila proti onim dijakom, ki so prirejali demonstracije na vseučiliščih ter jih obsodila v prisilno vojaško službo, potem pa tudi dejstvo, da je sv. sinoda izobčila slavnega ruskega pisatelja grofa Tolstoja. Danes nam je še dostaviti, da se je revolucijonarno gibanje med dijaki, katerim so se po nekod pridružili tudi delavci, razširilo po vseh večjih mestih Rusije v toliki meri, da ima vlada polne roke dela, da z najstrožjimi naredbami uduši to gibanje, ki preti Rusiji z revolucijo. Vsi zapori po mestih so napolnjeni z ujetniki, mej katerimi je celo odličnih ljudij, a dijakov je samo v kije vskem vojnem okrožju uvrščenih k vojakom 2046. Poleg tega so zahtevali izgredi tudi več žrtev na človeškem življenju. Vsled boja mej redarstvom, vojaštvom in uporniki je padlo v Moskvi 17 oseb, med temi 7 žensk, a 30 je ranjenih; v Petrogradu je ubitih 11 oseb, med njimi 3 ženske, a 22 je ranjenih, v Kijevu je padlo dvoje oseb. — Poseben ministrski svet pod predsedstvom carja je sklenil, da je ublažiti kazen dijakov v toliko, da se jih ne sili k vojski. To se je zgodilo na poseben nasvet generala Dragomirova, ki je rekel, da je nevarno, revolucionarne dijake siliti k vojaštvu, ker se krši s tem disciplina, in se zistematično vzgaja v vojski duh upora. Dragomirov pravi, da armada ni kaznilnica ter da nasprotuje dostojanstvu vojske postopanje s prisilnim uvrščenjem v armado. Mej tem je vlada ustavila pouk na prizadetih vseučiliščih, a ženske oddelke na vseh ruskih šolah pa je povse opustila.
Rusija in Anglija, — Zanimivo je izvedeti, kaj se godi med Anglijo in Rusijo, torej med dvema državama, ki se danes najbolj sovražite. Na pogrebnih slavnostih v Londonu je bil tudi ruski prestolonaslednik kot zastopnik ruskega carja. A nasproti zastopniku carja je nastopil angležki dvor na način,
ki je bil naravnost razžaljiv za carja samega. Ne samo, da se je ves angležki dvor vedel jako hladno nasproti Velikemu knezu, celo k njega vsprejemu so poslali nekega nižjega dvorjana. To neolikano in sovražno obnašanje je bilo povod, da je prestolonaslednik prvi odpotoval iz Londona. Ta dogodek pa je carja silno razburil in je sklenil, pokazati oholim kramarjem, kako jih zaničuje. Zgodilo se je sledeče: Vkljub temu, da je bilo tudi na ruskem dvoru dvorno žalovanje po kraljici Viktoriji, se je car Nikolaj s carico in vsem dvorom udeležil nekega javnega plesa, kar se še dosedaj nikdar ni zgodilo v Eusiji. Ta dogodek je prišel tudi do znanja v Londonu, in sedaj so Angleži hiteli, da popravijo napako. Obrnili so se do nemškega cesarja za posredovanje, in ta je poslal starega generala Werderja sredi zime v Petrograd, da potolaži carja. Pričakovalo se je, da Werder izvrši to misijo, ker je osebno priljublen v Petrogradu. Toda zmotili so se. Car je Werderja ljubeznjivo sprejel, ga povabil seboj na lov, a o politiki ni hotel slišati nobene besede in je vsako posredovanje naravnost odklonil. Toda kmalu za tem je sledila tudi nova rusko-kitajska pogodba kot odgovor na angleško predrznost.
Vojna v južni Afriki. — Z nekako bolehno nestrpnostjo nadaljujejo Angleži vojno v južni Afriki. Ker se jim je izjalovil prevzetni poskus z mirovnimi pogajanji z Buri, siljeni so, nadaljevati vojno, četudi bi najraje, da bi smeli oditi iz južne Afrike, ker se kaže potreba na Kitajskem čedalje nujneja. Zdaj prihajajo v svet iz drugih nego angleških virov poročila, da je bila popolnoma zlagana vest angležkih listov, da se je Botha prišel pogajat za mir k Kischenerju, marveč da je resnično, da se je Kitchener obrnil do Bothe z Željo za mir. Pogoji od strani Angležev pa so bili taki, da jih je Botha naravnost odklonil. Angleži se nahajajo že v toliki stiski, da je vsak hip pričakovati kapitulacije Kitchenerjeve pred Botho, in njih krik po časopisju meri le na to, da bi se javnost do zadnjega varala o resničnem položaju v Afriki, ter da bi prekričali Angleži s tem svoj lastni strah, ki jih obdaja. Poročila govore, da so Buri vzeli Angležem že mnogo važnih postojank, ter da se morajo poslednji umikati bolj in bolj z z dosedanjega pridobljenega ozemlja. V zadnjem času so se vršili na 33 krajih h kratu boji in to na prostoru, ki je večji od naše države in skoro na vseh teh točkah so bili Buri zmagovalci. V bližini Pretorije se je vršil 20 m. m. hud boj, v katerem so bili Angleži popolnoma poraženi. V Natalu so Buri zaplenili zopet jeden angleški tovorni vlak z živili, obleko, orožjem in strelivom.
Stran 133