UVODNIK
_____________________ N-
IZBIRAMO - POSLUŠAMO
Če pridno berete našo revijo, potem dobro veste, da se za imenom Glasbena mladina ne skriva le Revija GM, ki je najbolj množična in za bralce tudi najbolj ..otipljiva” oblika delovanja G MS, saj jo dobite v roke skoraj vsak mesec. Prav tjotovo se mnogi od vas, vsaj tisti v osnovnih šolah, spoprijemate s kvizom Slovenska opera, ki poteka po mnoqih slovenskih osnovnih šolah bo pokazal rezultate vašega znanja v decembru.
D nes pa bi radi spregovorili še o eni, nič manj pomembni in množični obliki dejavnosti GMS koncertih po Sloveniji. Marsikje ste jih deležni v kar veliki meri, saj imate na svojih klubih in v šolah abonmaje, ali pa vas glasbeniki obiščejo na soli vsaj enkrat v šolskem letu. Poglejmo si zdaj vari kar od blizu; K' 'O KJE —KDAJ?
Septembra letos so najmlaj^i osnovnošolci v Kočevju slišali glasbeno pravljico Brundo na gugalnici, v osnovnih šolah Luče in Ljubno ob Savinji so prisluhnili drobnim skladbam velikih "'ojstrov v izvedbi violinista Tomaža Lorenza in pianistke Alenke Sčekove, v mladinskem klubu v Domžalah na so povabili v goste pevca in kitarista Tomaža Pengova. V oktobru so na mariborski gimnaziji slovenske ljudske pesmi in glasbila predstavili Bogdana Herman ter Mira in Matija Terlep; klub GM na tej šoli bo letos povabil tudi plesalca Vojka Vidmarja z violinistom Lorenzom in kitaristom Jerkom Novakom ter ansambel Sončno pot. Violinista in kitarista bodo slišali tudi na Tehniški kmetijski šoii v Mariboru. V kratkem pa se obetajo še tile koncerti: za GM Ajdovščine bo na gradu Zemono koncert ljudskih pesmi in glasbil, v Celju in okolici bo iiostoval harmonikar Franci Žibert, v izvedbi zakoncev Šraj bodo poslušali tri koncerte na lutnji n; čembalu mladinci v Kopru,' glasbeno pravljico Prašičkov koncert bodo slišali najmlajši v Lendavi in okolici, v Domžalah in Logatcu pa bodo v mladinskih klubih poslušali oredavanja Draga Vovka o rock glasbi. Ob ustanovitvi novega občinskega društva v Ormožu bo nastopila Sončna pot, mladim dopisnikom, ki se bodo zbrali v Trbovljah, pa bosta 8 t. m. zaigrala flavtist Aleš Kacjan in kitarist Jerko Novak.
Seveda to še ni vso. Mnoro naročil za koncerte je še zapisanih v našem ,,koncertnem zvezku” in se o njih še dogovarjamo. Naj omenimo, da so od vseh prirediteljev najbolj zagnani v Novi Gorici, kjer so .-.ačeli z glasbeno pravljico Prašičkov koncert kar na petih šolah in nameravajo letos za vse starostne stopnje na različnih šolah v Novi Gorici in okolici prirediti kar okrog t>0 koncertov.
Marsikaj se dogaja tudi v Glasbeni mladini Ljubljane, ki pa za svoje območje samostojno organizira koncerte. Skupaj z republiško organizacijo pa je v oktobru pripravila abonmajski koncert ,,Mladi mladim", kjer je nastopil Oktet Gallus s programom ,,Slikanje z glasbenim čopičem." V istem abonmaju bo 18. t. m. nastopila tudi zagrebška harfistka Branka Janjanir., Ici bo naredila tudi krajšo koncertno turnejo po Goriškom Ta mesec pa bo v gosteh tudi glasbena mladina iz Novega Sada, ki ji bosta GM Ljubljane in Hrastnika organizirali koncerte v okviru ..Diievov Vojvodinske kulture v Sloveniji."
Toliko o naših koncertih z organizacijske plati. Kaj pa vsebina? Kakšni so vasi vtia s koncertov, kako se počutite na prireditvah, kaj vam je všeč, česa pogrešate? Pišite nam, pa bo branje še bolj zanimivo!
DARJA FRELIH
*
dr. Janez Hoefler (predsednik), Tone Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jožo Stabej (DGUS), Dane Škerl (OSS), Tone Žuraj GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik).
Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije. Grafično pripravo izdeluje Dolenjski list v Novemi mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412-»-1 — 72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturni in izobraževalna skupnost Slovenije.
NASLOV UREDNIŠTVA
Revija GM, Krekov trg 2/II. 61000 Ljubljana, telefon 322—367. Račun pri SDK Ljubljana'. 50101-678-49381. Izide osemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina je 40 din, posameznega izvoda 5 din.
UREDNIŠKI ODBOR
Miloš Bašin (tehnični urednik in. oblikovalec), Urška Čop, Lado Jakša, Marko Kravos, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longyka, Mija Longvka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster in Metka Zupančič.
UREDNIŠKI SVET
Fotografiral LADO JAKŠA
2
Živahne dijakinje koprske gimnazije med pogovorom
jazzovsko Številko, ki je prav tako nihče v razredu ni po2nal.
Nato brž vprašanje: zakaj pa ne številka o rocku? In to je bil po svoje tudi povzetek kupa vprašanj in pripomb, ki so silila v isto smer: zakaj Je v reviji tako malo o tisti glasbi, ki njih tako zelo zanima, zakaj ne bi revije povečali In dodali predvsem strani o novovalovski, ra ggae, rock glasbi. Kajti s tam (in meni je bilo kar se da prijetno pri duši), da je revija na splošno zelo v redu, pa da ničesar Iz nje ne bi črtali, so se vsi strinjali. Ampak — so spet ubrali Isto struno — o .sodobni" glasbi naj bi več pisali. Pri tem je v razgovor takoj posegel .tovariš" in Jih brž vprašal, če jim morda ni govoril o Ramovšu, pa o drugih sodobnih skladateljih. Seveda je šlo za običajen in kar se da zakoreninjen nesporazum v vsakdanji govorici - okoli tega, kar naj bi bila „sodobna" glasba. Pa se niso dali zmesti —■ sodobnost, taka ali drugačna, o njej naj bi več pisali, kaj samo ali pretežno o preteklosti. Pa sodobna glasbila naj bi predstavljali (nakar sem hitro pojasnila, da gotovo niso brali članka ob koncu zadnjega letnika, ki je govoril o električni kitari). Pa besedila in melodije pesmi, ki jih imajo radi, naj bi objavili (sem takoj povedala, da tudi to najbrž pride na vrsto). Pa o tem, kako poslušajo glasbo, naj povedo tudi taki, čisto običajni , ljudje (spet sem jih spomnila na zadnjo stran letošnje prve številke in jim povedala, kako smo si jo zamislili — da bomo namreč uresničili prav njihove želje). Pa glasbenih šal naj bi bilo več, anekdot iz življenja skladateljev, morda, so rekli, naj bi jim pisali o zanimivostih iz življenja znanih skladateljev, češ da bodo tako laže razumeli njihovo glasbo. Pri tem si nisem mogla kaj, da jim ne bi povedala svojega mnenja: da je za vso umetnost, za skladbo ali knjigo ali sliko, najprej važno, kaj nam pove sama, in da nam življenjski podatki o ustvarjalcu umetnine ne morejo kaj prida razložiti. Takšnega mnenja je bil tudi pedagog, Mirko Slosar, ki je ob koncu sprožil še vprašanje o glasbenem pouku na šoli. In se Je takoj oglasit krepek dekliški glas: Ocenjuje pa kar v redu, tale dirigent gimnazijski I
Medtem ko sem si komaj uspela zapisati misli mladih sogovornikov, je njihov sošolec Bojan Mačeta pritiskal na sprožilec fotoaparata. Sama vsega res ne bj zmogla.
Na vprašanje, če bodo odslej kaj natančneje prebirali revijo GM, je ,bil odgovor spet bučen, čeprav enoglasen: Bomo! Pri čemer je ..tovariš" pripomnil: Posebno naslednjo številko ... Jaz pa sem jih še povabila, naj v revijo kaj napišejo, da bo še bolj njihova.
METKA ZUPANČIČ
Sestavljamo revijo cm
—	Danes bo na vrsti spraševanje I je rekel ..tovariš", ko sva vstopila v prvi pedagoški razred koprske gimnazije. Odziv dijakov na takšno neljubeznivo napoved je bil takojšen in zelo glasen, tako da je Mirko Slosar — ..tovariš", ki mi je ljubeznivo odstopil uro pouka — komaj uspel povedati, da gre za spraševanje o naši reviji.
„Če so vedno tako glasni," sem si mislila, .mora učiteljem na šoli trda presti." Pa jih je menda le tematika pogovora - o vsebini naše revije — tako razvnela, da mnenjem in predlogom ni bilo konca in da smo tudi zvonec kar preslišali.
Za koprsko gimnazijo s poukom v slovenščini smo se odločili zaradi velikega števila naročnikov, ki z leti prav nič ne upada. Pa še zaradi nečesa drugega: že pred leti smo jih obiskali in se takrat pogovarjali predvsem s člani (še kar naprej) uspešnega pevskega zbora. Tedanji sogovorniki po večini zdaj že končujejo študij na univerzi, študentski oktet, ki Je takrat ravno začel lesti izpod okrilja šolskega zbora, se je že prav lepo uveljavil. Zbor z novimi in novimi člani pa še vedno enako resno dela. pridno nastopa na šolskih in širše zastavljenih prireditvah, snema v koprskem radijskem studiu, se zdajle recimo pripravlja na festival Revolucija in glasba, naslednjo pomlad pa namerava spet poskusiti srečo na Mednarodnem pevskem festivalu v Celju.
V	razredu, ki sem ga obiskala, je pevcev manj, ker imajo pedagoški razredi tako zelo zapolnjen urnik, da k zboru že ne morejo prihajati. Marsikdo pa je prepeval v osnovni šoli - naštela sem celo več nekdanjih petcev kot nekdanjih naročnikov revije GM. Na nekaterih šolah, so rekli, revija sploh ni prišla do njih. Zato pa jo zdaj veliko natančneje prebirajo: malce zato, ker je vsebino nekaterih strani treba znati tudi in predvsem pri izpraševanju. Je pa niso naročili zaradi tega, so mi drug čez drugega zagotavljali, .tovariš" jim je šele kasneje povedal, da bodo revijo potrebovali pri pouku.
Seveda me je zanimalo, če bi ..obvezne" članke tudi sicer prebirali. Iz trušča sem nato komaj razbrala odgovore: bi, ampak vseeno je tega malo preveč, potem se moramo toooliko naučiti, pa zakaj ne pišete še o drugačne vrste skladateljih, pa o kantautorjih, pa ena stran je za ..klasičnega" skladatelja kar dovolj, druga naj bi bila posvečena takim, ki so nam bližji in ljubši.... Razložila sem jim, da smo v GM že pisali o ..drugačne vrste" skladateljih, pa da takrat najbrž niso dobivali naše revije, pe da smo mi vedno odprti za kritična razmišljanja ali prispevke s teh področij, le da sodelavcev, ki bi jih pisali, ne najdemo vedno dovolj. Pa da smo pred letom in pol izdali
KAKŠNO GM BI HOTELI IMETI VI?
REPORTAŽA
O NASLOVNICI
Z letošnjim letom smo si zamislili naslovnice kot neke vrste likovno— zvočno— besednih zapisov. Medtem ko je bila v prvi številki to spodbuda za zvočno improvizacijo, je ta naslovnica mišljena kot „SPOD-BUDA ZA RAZMIŠLJANJE O POSLUŠANJU":
V kolikor mogoče tihem okolju se umirimo od vsakdanjega beganja in se zamislimo v svoj odnos do poslušanja, do zvoka in do tišine, do glasbe, ki je v nas in okoli nas.
TEMA (za razmišljanje): Ker nas v današnjem mestnem življenju glasba obdaja na vsakem koraku (ko se zbudimo, pri jedi, pri delu, pri zabavi, pri počitku, doma, v avtu, v kinu, v lokalu....), je pogosto sploh ne zaznavamo večl Postala je podzavestna kulisa, mehanično ozadje našega vsakdana) Velika večina te glasbe je namerno namenjena „ lahkotnemu" neza-vezujočemu poslušanju, je takšna, da lahko bolj ali manj neopazno „teče v oza dju"
Statistika pravi, da je 99 odstotkov glasbe svetovnih producentskih hiš posnete iz komercialnih namenov I
Velika večina obiskovalcev kina spremljajoče glasbe sploh ne zaznava! Množice tako imenovanih HI Fl navdušencev se pogosto bolj zanimajo za tehnične podatke in videz svojih aparatur kot pa za poglobljeno poslušanje glasbe!
Večina poslušalcev glasbe se trmasto drži svoje „glasbeno-razredne pripadnosti" in leš redkim uspe dojeti smisel širšega poslušanja glasbe in ne le ozke, njemu .razumljive" glasbene zvrsti I
P. S.: V prejšnji številki G M se je pojavila med besedilom o poteku skladbe neljuba tiskam ska napaka. V 6. vrsti od spodaj na četrti strani, bi namesto besede TRPLJENJE moralo pisati TREPETANJE.
LADO JAKŠA
FOTOREPORTAŽA
POSLUŠANJE 2
esej
ZVONIMIR
CIGLIČ
Osnovni življenjski koncept *surdnosti, ki danes prevladuje pri večini visoko civilizirane, moderne človeške družbe in je v istovetnem, odnosu z idejo tako imenovane absolutne blaginje ter z načinom zgolj vegetativnega izživljanja, je povzročil, da so postala današnja merila o umetnosti skrajno površna, formalna ali celo formalistična. Civilizirani človek je v strahu pred življenjsko resničnostjo zanemaril In Pozabil na .tragično vizijo sveta", ki jo Je kot uravnovešajoči princip odkril že antični človek. Temu principu življenjskega vrednotenja ni do danes še nihče postavil nasproti nič. niti približno enakovrednega. V znamenju takega pojmovanja so stoletja ustvarjali vsi geniji tona, lika in besede.
Vsaka umetnost je v principu' tragična, kadarkoli se dotakne osnovnih življenjskih prvin. Iz tega <edi, da je vsaka velika umetnost že 8 Priori tragična, ker je življenje v *vojl podstati tragično- Do končnih fremis so to pribili Grki v svojih' tragedijah, katerih pojmovanje tragičnega je pozneje skušala razvrednotiti rimska dekadenca, ki za tragično ni imela nobenega posluha. S tem je že dokazano, da tragedija ni Izraz dekadentne sredine niti ni manifestacija dekadentne kulture, temveč ravno nasprotno.
Če pravim, da je podstat življenja tragična, skušam s tem pravzaprav označiti najrealnejšo osnovo življenja- Če tragedija človeku življenje Poudarja, ga k življenju spodbuja in rtu v poslednjih možnostih življenje tako rekoč omogoča, je to znak, da Je tragični prizvok za življenje na-*Ploh značilen. Ni izjemen, ni slučajen, temveč je v logiki življenjske tvornosti, življenske rasti in življenj-'kega razvoja. V tej logiki je že zajeta tudi tragična nujnost. Če se človek te tragične nujnosti v polnem smislu zaveda, potem življenje v najbolj določnem smislu tudi po-trd'- Torej, tragedija ni izničevanje življenja, zanikanje življenja, temveč favno nasprotno- Tisto, kar imenujejo beg pred tra gedijo v optimizem Površnega značaja, kar imenujemo Izmik pred soočanjem s tragično.' Podstatjo življenja, je prej znak slabosti kot pa moči.
S tem da se soočamo s tragično Podstatjo življenja, sl krepimo voljo do življenja, soglašamo z njim in se navdušujemo zanj, ker je takšno, kot je. S tem svojim pritrdilom in •ntuziazmom izpričujemo življenj-*ko resničnost s polno zavestjo in. močjo. Kakor hitro pa nam te zavesti zmanjka ter iščemo tolažbo in
0 FENOM
USTVARJ
U UMETNIŠKEGA
zatočišče pred tragičnim logosom, ki jo v podstati življenja, nimamo več moči sprejemati življenje v ojt-govi polni resničnosti, S tem je tildi že dokazano najbolj optimistično približevanje življenju nasploh. Vsi drugi optimizmi, vsaka druga veselost, vsaka druga sreča, ki ne pOtM prizvoka tragike, je vzeta s površine življenja; nastala je zaradi tega, ker nismo bili sposobni spoznati življenjsko resničnost, ali Iz strahu pred njo ali iz nemoči. *
Tragična podstat življenja se razodeva in prodira v dogajanja vseh obdobij človeške zgodovine, pone-i kod jasneje, drugod spet manj r#t-ločno. Pravi ustvarjalec je tisti, ki jasnovidno izsledi tiste trenutke dogajanja, v katerih se je tragična zavest zgostila v usoden znamenjski hieroglif, kajti kot je tragična podstat občeživljenjska, ta.ko je umetniško vsa bolj pomembna, če se oSrt-dotoči v visoko razviti pojavnosti, v pojavnosti, ki se zmore odzvati s skrajno zavestjo na občeživljenjsko, občečloveško resnico. Le v zavesti kakega princa Hamleta, kneza Miškina, božanskega norca don Kihota ali v appli nično čisti zaznavi Mozarta, v samotni olimpijski postavi Beethovna, v silnem dionizijskem vzmahu VVagnerja, le v teh in njim sorodnih	se	kristalizi-
ra tragični princip našega bivanja v tisto opojnost Nietzschejevih predsmrtnih krikov, ki nas delajo spričo osnovno groze življenjske stvarnosti močne in nepremagljive.
Če je vizija sveta pri današnjem povprečnem civilizirancu antitragi-čna, je to verjetno zaradi tega, ker ta svojo predstavo življenjske sreče gradi predvsem na zadovoljevanju vegotativnih potreb. Tehnizacija, vedno višji življenjski standard, čedalje večje osebno ugodje in vedno večja, čeprav še tako navidezna varnost So predpostavke njegovega optimizma. S tem da se v svojih predstavah namerno izogiba sleherni tako imenovani življenjski katastrofi, si ustvarja nekakšno romantično, varljivo vzdušje, ki pa se redno končuj« v. brezupnih osebnih katastrofah. Sodobni povprečni civiliziranec je s površinskim optimizmom svoje življenje dejansko izpraznil in je na velike pretrese kot posameznik človeško nepripravljen.
Prava umetniška osebnost ustvarja iz življenjskega utripa, iz notranje nujnosti, iz svojega spoznanja celotnega življenjskega kompleksa z vso resnostjo, odgovornostjo in etično
— moralno osveščenostjo kot končnim smldoniumetnlš
po mbsiitioum; ki »o irmaftsiM«
neopredeljive. Menim, da je vsako organsko pogojeno ustvarjanje odvisno o4 koM||Mtsno*tl u*t*Tt*ICa-v# cNUBNOM, ffltenzttvtB unrttftttfc* ga dela pa j« pogojena zgolj Z veliko individualno«!©. Umetnina je plod trejnagp WlgM!N» *avWtn# kv nagonskih zttnm plod euttVkttth In miselnih doživetij, ki vro v globini človeške duševnosti in se po določenih zakonltpMft družijo a nastavljivo nujnostjo « zavesti pradftave. O končnerri prenavljanju odlfCa ce-lotna btololk#, psihična In toeMna dispozicija, prtdvsem pa Intuitivna kreativnost ustvarjalčeve ošabnosti.
Ker pa sa v dobah usihanja du-' hovne kreativnosti postavljajo v ospredje artlftlčni momenti ustvarjanja, poudarjam, da je prvi pogoj vsake prave umetnosti Izpovednost.
Kadar tt ni, Itopi v ospredje vse tisto, kar pojmujemo pod zmedo „izmoi/\ S tem P» se moram nehote dotakniti vprašanja življenjskega In s »m umetniškega smisla, predvsem pa duhovne vrtdnostl skora j celotne tako imenovane konkretne, elektronske In podobne glasbe, kjer je v bistvu vse vM ali manj nekakšno anemično ek^ierimentiranje ali v najboljšem primeru bolj ali manj uspala atraktivna dekorativnost. Mi-dim, da Je Iskanje nekakšne ..moder-ne glasbene abecede" zadeve predvsem tlltlh glasbenikov, ki sl bodisi iz pomanjkanja umetniške sile bodisi zaradi pritiska časa, v katerem Živijo, po vsi sili prizadevejo za vedno nove abecede, ker jim primanjkuje moči, da bi v veljavni abecedi povedali tisto, kar imajo povedati. Mislim na abecedo, ki je po vseh normflnlh zakonitottih človeške n*evt pogojene v ffclčnl In psihični zmotljivosti za sprijemanje in doživljanje umetnine.
če brez predsodkov pogledamo okoli sebo ali pa v preteklost, bomo opazili, da se res močna kreativna osebnost ni nikoli trudila za modno senzacijsko novitetnostjo. Prava kreativna osebnost je vedno pogojena v navznoter obrnjeni zamaknjenosti.
Magični nemir ustvarjalne osebnosti nima nič skupnega z najrazličnejšo akrobatiko po instrumentih,' da še bolj nesmiselnih poskusov niti ne omenjam. Ob tem se spominjam izjave M. Ravela ob skladbi „Le:
sacro du printemps” Igorja Stravinskega: ..Modernost Posvečanja pologi ni v njenem stilu, instrumen-taclff ali v tehničnih prijemih, temveč v njenem glasbenem bitju”.
Današnji povprečni civiliziranec vrednoti vse hibe, pomanjkljivosti in neurejenosti svojega predstavnagal sveta kot nekakšne tipalke v prihodnosti. Zahod je danes labirint vseh mogočnih in nemogočnih silnic, ki oblikujejo duhovno linijo sodobnega' zahodnega človeka. Trdim, da tamkajšnji preuživaški materialistični način življenja velikokrat presega okvir človečnosti s svojim vsestranskimi pojavi, od neslutnega razkošja na eni in predmestnega beraštva na drugi strani, pušča velike sledove v miselnosti tamkajšnjih ljudi, zato je razumljivo, da to odseva v ustvarjalnosti, v sodobni umetnosti. V produktivni umetnosti je zahodni genij v zatonu, v razkroju lastne veličine, življenjsko obnemogel in izživet, čeprav tehnično na višku, vendar že izrojen In obledel.
Ker pa vse te silnice prodirajo podtalno ali kako drugače tudi k nam in zastrupljajo naše duhovno' ozračje, imam za dolžnost, da opozorim na problem mladine. Menim, da bi morala naša mladina čimprej piestopiti iz stadija jecljanja na raven odgovorne in moške govorice, da bo bolj ali manj usposobljena začeti razlikovati glasbena umetniška dela od poplave brezpomembnega glasbenega šunda. Dokler bo našemu mlademu človeku vzor in cilj popevka, bo tak rod nesposoben za globlji in dokončnejši napor, ki ga od vsakega človeka terjata življenje in družba. Koliko je za to stanje kriva mladina sama in koliko tisti, ki jo vzgajamo, pa je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti resneje kot smo ga dodaj. Želim, da se mladina z vsem zanosom in strastjo oklene velikih del svojih očetov in dedov ter se ob vsaki njihovih umetnin za veda, da so bile rojene z veliko muko in samo-S-tvovanjem ter da brez teh osnov izgubi življenje vso ceno in smisel.
Ob koncu miselnih ekspresij, ki so se mi strnile v ta spoznanja, me tolaži zavest, da so na svetu še žarišča, kjer se zoper zmedo neznank, sredi katerih se je znašel vi vesolju človek, prava umetnost bojuje za red, zakonitost in jasno zavest ter da za ves človeški rod išče dragoceno in odrešilno substanco resnice In lepote.
SOOČANJA
Josip Korošec
Bronka Sax
Lovro
KAKO SE LOTEVAMO GLASBENE VZGOJE
Se zavedamo vpliva, ki ga ima na človeka glasba? Najbrž ne dovolj, saj si še vedno na tihem mislimo — glasba je pač glasba, ena od zabav, za vsakogar tista, ki mu ugLja. Pa naj jo posluša, zakaj bi mu vsiljevali nekaj, kar mu je tuje. Saj nič ne škoduje!
Kulturni delavci, pedagogi in glasbeniki pa se s tem seveda ne moremo čisto strinjati, k ar naprej ugotavljamo, da v današnji poplavi vseh mogočih zvokov vse premalo skrbimo za glasbeno osveščanje in izobraževanje, da se glasbeni vzgoji, vse premalo posvečamo, jo puščamo nekako ob strani in jo opazimo šele, ko potrebujemo kulturne programe ob najrazličnejših prireditvah.
V uredništvu revije GM smo že nekaj časa premišljevali o obliki, v kateri bi lahko te probleme opisovali, in letos smo se odločili, za nekakšne okrogle mize, sproščene pogovore, v katerih naj bi sodelovali glasbeni delavci, ki bi med seboj izmenjali mnenja o pojavih v naši glasbeni vzgoji.
Za prvi pogovor smo v uredništvo povabili DANETA ŠKERLA, skladatelja in dekana Akademije za glasbo v Ljubljani, J02ETA STABEJA, prevajalca in koncertnega pevca, BRON KO SAXOVO, glasbeno pedagoginjo na osnovni šoli dr. Jože Potrč v Ljubljani, JOSIPA KOROŠCA, profesorja umetnostne vzgoje na šentviški gimnaziji in člana komisije za pripravo pouka estetske vzgoje v usmerjenem izobraževanju ter LOVRA SODJO, pedagoga na glasbeni šoli Franc Šturm v Ljubljani in predsednika društva glasbenih pedagogov Ljubljane in Notranjske.
„Namesto da tu sedimo in se pogovarjamo, raje v eni od številk opišite, kako postaneš glasbenik, kakšno pot moraš prehoditi, s kakšnimi težavami se srečuješ in koliko truda in poguma te stane, da se odločiš za ta poklic", nam je na začetku rekel profesor Dane Škerl. Ideja ni od muh in o njej vsekakor velja razmisliti', a ker smo že lepo zbrani okoli okrogle mize (ki je prav zares okrogla!), se začnemo pogovarjati in kritičnih misli je toliko, da kar ne gredo vse na papir.
Kako se
lotevamo glasbene vzgoje, tiste splošne, najosnovnejše in še posebej tiste, ki je namenjena potencialnim poklicnim glasbenikom?
• LOVRO SODJA: Vsakršna, tudi glasbena vzgoja naj bi se pričela pri predšolskih otrocih.
• JOSIP KOROŠEC: Če uvajamo -v srednje šole usmerjeno izobraževanje, bomo morali prilagoditi temu vse ostalo šolanje,
SOOČANJA
osnovne šole in tudi predšolsko vzgojo, saj bo drugače ta usmeritev zaman.
• DANE ŠKERL: Glasbeno šolstvo je vedno bilo usmerjeno, le ostalo šolstvo temu ni bilo prilagojeno in še vedno ni. Slaba je predvsem povezava med osnovno, še posebej celodnevno in glasbeno šolo.
• LOVRO SODJA: Glasba in balet potrebujeta predizobraz-bo in zaradi tega pride do problemov s časom. Otroci so preobremenjeni, utrujeni, če rte stanujejo blizu glasbene šole, je še huje. Povezava med osnovno Šolo, še posebej tisto s celodnevnim poukom, in glasbeno šolo je zelo šibka. Nekako se znajdejo v manjših krajih, kjer so vsa šolska poslopja blizu, v večjih mestih pa je zares hudo.
Če naj otrok nekoč v glasbi kaj doseže, se mora glasbila začeti učiti zqodai, to pa pravkar omenjene težave močno zavirajo. Pouk v glasbenih šolah poteka samo še popoldan in zvečer, tja do poznih ur, kadri množično odhajajo, zato nekateri glasbeni pedagogi učijo na več šolah, imajo po več služb in so preobremenjeni. Naj omenim, da smo bili zaprepadeni, ko smo prešteli vse tiste kolege, ki imajo poklicne zdravstvene motnje! Redki turnusi so danes prava odrešitev za pedagoge na glasbenih šolah, saj so edina možnost, da lahko otrok vadi in hodi k pouku glasbila tudi dopoldan.
Težko je misliti na to, da bi glasbeno šolo razdrobili po osnovnih šolah, saj niti v novih zaradbah osnovnih šol nismo gradili posebnih prostorov za glasbeni pouk, nikjer ni izoliranih sob, nikjer posebnih prostorov za individualni pouk, ki ga glasbilo nujno zahteva. Poleg tega bi v tem primeru odpadle nekatere pomembne dejavnosti, ki jih nudi glasbena šola, na primer orkestrska igra in komorno muziciranje.
• DANE ŠKERL: Kakorkoli se bo že razvijala šola s celodnevnim poukom, kaže, da se bo pouk v glasbenih šolah odvijal samo še po napornem dnevu. Otrok ne bo imel kdaj vaditi, ker bo to časovno in fizično neizvedljivo. Že tako ali tako
>
nihče ne vadi s posebnim veseljem, kaj bo pa zdaj?
Akademija za glasbo je na Dobudo Zavoda za šolstvo začela pripravljati seminarje za glasbene pedagoge. Prvi tak seminar je bil namenjen glasbenim učiteljem na osnovnih šolah in odziv je bil precejšen. Pri tem seminarju ne gre za predavanja, ampak za pogovore, za skupno reševanje problemov. Akcija naj bi postala stalna in organizirati nameravamo tudi seminar za instrumentaliste.
•	LOVRO SODJA: Problemov je dovolj. Pedagogi na glasbenih šolah se moramo sicer po eni strani pohvaliti, saj imamo zdaj manj težav, ker smo enakovredno ovrednoteni z ostalimi glasbenimi pedagogi. Imamo pa veliko skupnih problemov. Največja težava je, da glasbeni pedagogi nimamo kaj vzeti v roke, kadar si želimo pri pouku pomagati.
Učbenikov ni, vsak se snovi loteva po svoje. Pristojen je Zavod za šolstvo, od katerega pa ne moremo dobiti natančnih podatkov. Skrajni čas je, da tu nekaj storimo.
#BRONKA SAXOVA: Res so
v	osnovni šoli učbeniki velik problem. Nekaj pa je tudi dobrega, recimo svobodne aktivnosti, ki otroke pritegnejo. Učence moramo navaditi, na čimveč organizacijskega dela prevzamejo sami, da čutijo, da so pobudniki oni. Tako tudi bolj sodelujejo, čutijo močnejšo potrebo po glasbenem udejstvovanju in z njim ne prenehajo niti, ko gredo na srednjo šolo.
#	LOVRO SODJA: Prav tu ie še en problem. Učenec ob odhodu na srednjo šolo za nekaj časa glasbeno vzgojo prekine, poleg tega večina srednjih šol nima zborovske dejavnosti, kar je velika škoda, saj tako še tisti učenci, ki smo jih v osnovni šoli pridobili za petje v zboru, kot dijaki prenehajo prepevati.
Sedaj pa se pripravljamo še na usmerjeno izobraževanje in postavlja se novo vprašanje. Že tako glasbenih pedagogov primanjkuje, kdo pa bo poučeval celotno umetnostno vzgojo?
• JOSIP KOROŠEC: Ta pouk naj bi bil tak, da bi imele prav vse srednje šole umetnostno vzgojo — glasbeno in likovno v dosedanji obliki, gledališko, filmsko in plesno pa bi vključile v kulturne dneve. Teh naj bi bilo pet v šolskem letu, sestavljeni pa naj bi bili iz seminarjev, praktičnega dela, prikaza rezultatov dela pri pouku, ogledov ... Obstajale bodo tudi posebne smeri v povezavi z drugimi šolami, na primer glasbeno oblikovana smer, kjer bo sodelovala srednja glasbena šola. Te smeri bodo namenjene bodočim animatorjem kulture, galerijskim in muzejskim referentom ipd.
Programi za fakultativni pouk so že narejeni, v izdela-
vi	pa so tudi učbeniki za vseh pet smeri umetnostne vzgoje.
Seveda pa obstaja problem kadrov. Ne samo, da je snov zelo zahtevna, tudi položaj učitelja je preslabo ovrednoten in spoštovan. Mladi pedagogi se hitro ohladijo in si poiščejo druge službe, čeprav so študirali za poklic učitelja. Položaj učitelja umetnostne vzgoje pa je večkrat še podrejen, ob tem pa je obremenjenost ogromna.
• BRONKA SAXOVA: Potrebni smo, kadar so na vrsti proslave in manifestacije, naš nastop mora biti kakovosten, kako pa to doseči, ne zanima nikogar. Vedno so težave s prostorom, predvsem pa s časom za vaje. In toliko je poleg samega pouka možnosti, da otroka navdušimo za glasbo! Seveda pa to delo zahteva celega človeka, polnega zagona.
•DANE ŠKERL: Navdušiš lahko le, če si sam navdušen, s srcem pri stvari. Če to delo opravljaš le mehansko, ne moreš nikogar potegniti za seboj. Žal še vedno ponekod obstaja miselnost, da tisti, ki niso dovolj dobri glasbeniki, da bi bili solisti, odhajajo v prkester, kdor pa ni niti za v orkester, naj gre učit v šolo! Vendar je dovolj ..jamranja”, glasbeniki si moramo sami ustvariti status. To bo še posebej pomembno v sistemu, ko bomo pridobivali 60% prihodka s svobodno menjavo dela.
• BRONKA SAXOVA: Veliko je seveda odvisno od okolja, v katerem živi in dela glasbeni pedagog. Največ pa prav gotovo prispeva sam, saj si sam ustvarja avtoriteto.
• JOSIP KOROŠEC: Občuten element so tudi starši, od njih je veliko odvisno, koliko se mladi zanimajo za kulturo. Mladina bi morala hoditi na koncerte, na razstave!
• JOŽE STABEJ: Najbrž bi morali tudi starše močneje pritegniti. Vsaj tiste, ki svoje otroke pripeljejo v glasbeno šolo, saj ti morajo imeti kanček zanimanja. Tudi starši najbrž potrebujejo vzgled. Izvajalci opažamo, ko prihajamo na šole koncertirat, koliko je odvisno od pedagoga, od vzdušja na šoli.
Že takoj ko nas sprejmejo, lahko presodimo, kakšen odnos imajo do glasbe in kulture, kako jo vrednotijo. Ponekod se otroci glasbe prav bojijo, ker jo pri pouku jemljejo le kot suhoparno teorijo, izven šole pa so prepuščeni vplivu „najglasnej-še" glasbe. Tudi pedagogi sami so včasih prav nebogljeni, ne znajdejo se. Morali bi jim dati več opore, jih natančneje obveščat', jim nuditi učbenike, revije.
•	JOSIP KOROŠEC: Veliko vlogo bi lahko igrala šolska televizija. Od nje si obetamo kasete, video kasete in podobno. Morda je nekaj težav v tem, da je pri nas priključena Zavodu za šolstvo, v drugih republikah pa jo imajo v sklopu televizijskih hiš, kar seveda pomeni popolnoma drugo finančno konstrukcijo ... ."
Pogovor pravzaprav — razen odprtih vprašanj — ni prinesel veliko novega, vendar upamo, da bomo prav ta vprašanja, na katera nihče od sogovornikov ni našel zadovoljivih odgovorov, lahko v naslednjih številkah postavili še drugim kulturnim delavcem in jih tako osvetlili še z drugih zornih kotov. Morda pa se najde kdo, ki ima pripravljen konkreten odgovor?
KAJA ŠIVI C
Fotografirala FRANCE MODIC in LADO JAKŠA
ODMEVI
Vrste za abonmajsko vstopnico v Slovensko filharmonijo so leto* tako dolge kot lani, vrste za festivalski abonma komornih koncertu v pa dosti daljše od lanskih. Slovenska filharmonija je letos ponudila 3 precej enakoveredne abonmaje, od katerih vsakega odlikujejo dela določenega komponista; rumenega — dela Josepha Haydna, rdečega—dela “Johgnnesa Brahmsa in modrega —dela Mahlerja In Bartoka. Poleg teh treh je tu Se zeleni abonma simfoničnega orkestra RTV Ljubljana in sobotni, reprizni abonma. Festivalski abonma pa je letosi ponudil ciklus tako zanimivih komornih koncertov kot že dolgo ne. Poslušali smo že konceta Vinka Globokarja in ansambla Musiča antiqua iz Koelna, sledijo pa Se koncerti pianistov Pavice Gvozdič. Aleksandra Toradzea in Ac ija Bertonclja, violinista Bohuslava Matou-ška, ki ga bo pri klavirju spremljal Petr Adamec, Slovenskega kvinteta trobil in Komornega zbora RTV Ljubljana. Poleg abonmajskih koncertov bodo tudi letos tekli cikli, Ljubljanski umetniki Ljubljani, abonmajski ciklus Glasbene mladine Mladi mladim in nov ciklus Predstavljamo vam gosta iz druge republike.
Orkester Slovenske filharmonije je pred odhodom v ZDA imel koncert za modri abonma, izvedli so Beethovnovo uverturo Leonora 3 in Mendelssohnov violinski Koncert z zahodnonemško violinistko Edith Pelnemann, ki je slavnemu koncertu poleg velike liričnosti vdahnila tudi precej (včasih kar malo pregrobega) temperamenta. V drugem delu smo prisluhnili čudovitemu Mahlerje-vemu ciklusu Pesmi za umrlimi otroki v izvedbi vzhodnonemške koncertne pevke, altistke Annelles Burmeister. Res doživetje, ki mu je.
ZAČELA SE JE KONCERTNA SEZONA
glavni ton dajal žametni glas altistke, ki se je odzival najmanjšim vzgibom v pesmih romantičnega pesnika Rueckerta in v Mahlerjevi glasbi.
Na drugem koncertu modrega abonmaja smo doživeli res velik koncertni večer ■.. Gostoval je simfonični orkester tc Strasbourga pod vodstvom dirigenta Alaina Lombarda in s solistom, pianistom Michelom Beroffom. Izvedli so dela treh francoskih skladateljev: FaurS-jevo suito Pelleas in Melisande, Rouseetovo simfonijo k. 3 in Rave-
Km umo	mSmm
klavirski koncert Be5Wehdtf8. Spoznali smo kvaliteten orkester, ki se lahko postavi predvsem z odličnimi
godstb'	Urter«
OrtttUr RTV lliitpi m Imel dobrega dne, ko Je na 1. koncertu zelenega abonmaje predstavil balet Igorja Stravinskega Kvertenje, Matičičev Koncert za rtrijii in orkester IH Berliozovo flNMra«o simfonijo Romeo In	Glasba
Stravinskega je izzv|Ml« vte drugače kot napeta igra pokra. Bila Ja bleda in je šele v tretjem delu nakasal«, kakšno izvedbo bi lahko
slišali. Tudi pri Berliozu smo ostali brez drobnih barvnih zvočnih učinkov in je tako delo izzvenelo preveč patetično. Svetla točka koncerta je bila Izvedba Matičičevega Koncerta za violino in orkester s solistom Igorjem Ozimom. Očitno je orkester želel v tej točki dati res „vse od sebe". Igor Ozim nas je spet očaral zl zvokom svoje violine v dramatično —liričnem, v enem samem dahu izraženem violinskem partu; nasproti mu je stal orkesterskl part, ki je celoto ustvaril iz nizanja drobnih Zvočnih učinkov.
V	novi koncertni sezoni smo slišali že dva odlična baročna koncerta. V Viteški dvorani Križank je nastopil ansambel Musiča antiqua Iz Koelna pretežno z deli manj znanih nemških baročnih skladateljev. Bili smo presenečeni, ker po domiselnosti in tekoči obdelavi deli bolj priznanih skladateljev Pachel-bela in Vivaldija nista prav nič Izstopali. Mladi koelnski ansambl je dokazal, da se v šestih letih trdega dela da priti do zavidljive kvalitete. Že naslednji dan je v Narodni galeriji nastopil Ljubljanski baročni trlo, ki ga sestavljajo Klemen Ra-
movš — kljunasta flavta, Alojzij Mordej — viola da gamba In Maks Strmčnik — čembalo in regal—pozitiv. Nazadnje smo jih slišali v okviru abonmaja Mladi mladim spomladi. Od takrat so zelo napredovali, saj je bila zdaj njihova izvedba dosti bolj izčiščena, dinamično in intonančno jasna, pri tem pa še vedno polnal improvizacijsko ustvarjalnega poleta, značilnega za barok. Akustika Narodne galerije je bila predvsem za zven kljunastih flavt in pozitiva zelo primerna, pa tudi barvi čembala in viole da gamba sta prišli tu dosti bolj do izraza kot pa spomladi v Mali dvorani Slovenske filharmonije.
Prve dni oktobra so ljubljanski koncertni obiskovalci veli ko razpravljali. Duhove je namreč razburil obisk sicer slovenskega trombonista Vinka Globokarja, ki pa v glavnem živi v Nemčiji, kjer je deset iet poučeval na Državni visoki šoli v Koelnu, in v Parizu, kjer je pet let sodeloval v vokalnoinstru men talnem oddelku IRCAM. Najprej je Imel predavanje v Društvu slovenskih skladateljev, nato koncert v okviru festivalskega komornega abonmaja, naslednjega dne pa še predavanje za Društvo glasbenih pedagogov v okviru seminarja o glasbeni improvizaciji. Na koncertu ja poleg treh svojih del predstavil tri dela priznanih sodobnih skladateljev Beria, Pousse-urja in Kagla. Pokazal je, kako se da' izkoristiti glasbilo do skrajnih tehničnih in izraznih možnosti, ko se mora instrument popolnoma zliti z izvajalcem in postati njegov podaljšek in ojačevalec. Koncert je bil izredno zanimiv in spremljan z odličnim komentarjem izvajalca, mnenja o estetiki in nadaljnjih razvojnih možnostih te glasbe pa so bila zelo deljena.
MOJCA ŠUSTER
TOMAŽ LORENZ IN ALENKA ŠČEKOVA V SOVJETSKI ZVEZI
Fotografiral: JENDO ŠTOVJČEK
V prvi polovici oktobra sta violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Ščekova preživela v Sovjetski zvezi deset delovnih dni. Koncertirala sta v Dubni, Kalugi, Kursku in Tuli, prireditve sta v okviru jugoslovansko—sovjetske kulturne kon-vecije organizirala naš Festival in Goskoncert. Slovenska umetnika sta nastopila s sporedom, ki je obsegal sonati W. A. Mozarta in J. Brahmsa, sonati-no A. Dvoraka ter Štiri novele našega mladega skladatelja Uroša Rojka. Skladba, ki jo je Rojko napisal v prvem letu Itudija kompozicije in sta jo Tomaž Lorenz in Alenka Ščekova prvič izvedla na koncertu
glasbenomladinskega abonmaja Mladi mladim leta 1978, je v Sovjetski zvezi zbudila zanimanje in navdušenje. Pisanih kritik žal ni nobenih, vendar je našima glasbenikoma v zadoščenje, da so ju povsod lepo sprejeli.
Duo je to sezono začel s polno paro, še pred turnejo v Sovjetski zvezi je imel dva koncerta v Ljubnem in Lučah za učence tamkajšnjih šol, V Stari Gorici in Kopru konceta v abonmaju društva ljubiteljev glasbe, posebno prisrčno pa je bilo na nastopu v Nabrežini* Konec oktobra sta glasbenika koncertirala v Tržiču.
odmevi
IN SPET FESTIVALI
ABSOLVENTI MUZIKOLOGIJE NA VARŠAVSKI JESENI
slišali (skladbe Kotonskega, Marsha, Xennakisa, Risseta in Pfrengla ter izvajalska skupina Electric Phoenix). Zanimivo bi bilo slišati; tudi ansambl The London Sinfo-nietta (ki je izvajal skladbe angleških sodobnih skladateljev), Varšavsko tolkelno skupino in še druge izvajalce, ki so predstavili dela avtorjev, kot so: Xennakis, Kilar, Gorecki, Pendercki, Kagel, Rudzinski. . skladateljev torej, od katerih bi upravičeno kaj pričakovali,
S trditvijo »nič pretresljivega” pa nisem mislila „nič dobrega", saj je prisotnost VVitolda Lutoslavvskega, dsla festivalu poseben pečat. Njegovi skladbi Epitaf za oboo in klavir ter Dvojni koncert za oboo, harfo in. 11 instrumentov sta bili najuspešnejši na prireditvi. Pri slednji pa se je Lutoslavvski izkazal tudi kot
odličen dirigent.
Med boljše izvajalce sodita seveda oboist Heinz Holliger in pianist Szabolcs Esztenyi, ki sta oba tudi skladatelja.
Med nizozemskimi skladatelji, ki jih je predstavil ansambl Het Resi-dentie Orkest iz Haaga, je izstopal Theo Loevendie s skladbo Sixl Turkish Folk Poems, kjer je prepletal arabsko folkloro s sodobno evropsko glasbo. Isang Yun je šel s Sonato za oboo, violo in harfo še dlje: v sonatno obliko je vključil taoistično naziranje zvoka in ga tako tudi obravnaval.
Posebno doživetje je bil nastop skupine Musič Workshop, v kateri sodelujejo Edvvard Borovviak, Witold Galazka, Zygmunt Krauze in Czeslavv Palkowski. Izvedli so vrsto plesnih skladbic, ki sojih skladatelji
napisali prav za njihovo skupino. Tu je sodelovalo največ avtorjev, od Serockega, Terzakisa, Pannija, Albrighta pa do našega (žal edinega) predstavnika Dubravka Detonija. To. so bile humoristične plesne miniatura, na kar opozarjajo že naslovi: suita Elne kleine Ramona, Svvinging Musič, A Net Slice of Sarabanda, Something Like a Habanera .. *
Menim, da je bil edini originalni skladatelj festivala Hans- Karsten Raecke. V skladbah Raster 5, Solo, VVassermusik, Aus der Ruhe ... nas je seznanil ne le z zvoki, ki jih (kot sam pravi) sliši z dvorišča In skozi stene svojega stanovanja, ampak z zanimivimi glasbili, ki jih je sam zgradil — s surofonom, gumofonom z vodo ali brez nje, bambufonom, strunsko škatlo in podobnimi.
Poseben uspeh pri poslušalcih (ali bolje s poslušalci) jo doživela skladba lucon Sequenza za tubo Matthiasa Bamerta, nekakšen izziv preveliki resnosti sodobne glasbe (izziv, kakršnega smo vajeni že pri Kaglu). Uspeh je odvisen predvsem od ustreznega odziva poslušalcev, brez katerega skladba ne bi dosegla svojege namena. Poslušalci so se odlično izkazali. Bili so kritični pa tudi pravični, znali so doživljati skladbe, zato so se znali tudi odzvati, kadar je bilo to potrebno. Mislim, da bi tako ozračje moralo prevladovati na vsakem festivalu.
Za konec še to: pred petnajstimi leti je po 8. Varšavski jeseni Dušan Kostič v reviji ZVUK napisal, prestrašen od elektronskih In konkretnih zvokov, tale stavek: „Quo vadiš mušica?". Danes, po petnajstih letih, bi se na 24. Varšavski jeseni popolnoma pomirili Besedilo in fotografiji LEA HEDŽET
Od 19. do 28. septembra je bil v Varšavi že 24. (za nas žal prvi) Mednarodni festival sodobne glasbe, iiTienovan Varšavska jesen. Absolventi muzikologije na Filozofski f*kulteti v Ljubljani smo si ga izbrali z« cilj absolventskega izleta.
Festival je mednaroden mendai k°l) po tradiciji, kajti večina udeležencev i* bila iz Poljske ali vsaj iz" Vzhodnoevropskih držav. Tudi »sodobne glasbe" v nazivu festivala 1,8 gre Jemati dobesedno, saj smo lrn®H priložnost prisluhniti avtor-i®m, ki jih že nekaj časa ne bi mogli vet Imenovati sodobne. Gre za dela klasikov 20. stoletja, ki so jih Ovajali predvsem sovjetski solisti in Orkestri. Tako je Svjatoslav Richter Posvetil ves svoj koncert glasbi prokofjeva, Ansambl moskovskega konservatorija je s solistoma Svja-toslavom Richterjem in Leonidom Koganom izvajal dela Šostakoviča, J*načka, Hindemitha in Berga, kon-1 ^rt Moskovskega simfoničnega orkestra pod vodstvom Veronike ^udarove (ki smo jo spoznali tudi v J-Jubljanl) s solistom Ivanom Mon-'dhettijem pa nam je med drugimi 'kladbaml ponudil tudi deli Šostakoviča in Prokofjeva.
Med izvedbami klasikov 20. stoletja je bila najvrednejša uprizoritev Schoenbergove opere Moses in Aaron, v čudovitem varšavskem Velikem teatru. Za nas je bila Predstava toliko bolj zanimiva, ker česa podobnega zlepa ne moremo Privoščiti.
Festival je prinesel vrsto prijetjih zvočnih dogodkov, vendar nič Pretresljivega. Morda bi to trditev °vrgel kateri izmed štirih koncertov e|6ktronske glasbe, ki jih žal nismo
2. Oboist Heinz Holliger z ženo Ursullo, odlično harfistko.
^ans Kersten Raecker igra na gumofon, v ozadju stu nska škatla.
/
ODMEVI
Letošnji tradicionalni glasbeni festival v Brnu je bil posvečen operi.
V	desetih dneh se je zvrstilo okoli 17 prireditev, večinoma opernih predstav, ki naj bi dale predvsem pregled opernega ustvarjanja v ČSSR. Tako smo videli opere Smetanovo Prodano nevesto, Dvorakovo Rusalko, Janačkovo Jenufo, Fibichovo Messlnsko nevesto, Marti-nujev Grški pasijon, Pauerjevo' Suzano Vojirovo, Zamečnikov"> otroško opero Ferda Mravene' Cikkrovo Sodbo in nekaj standardnih del, kot so Aida, Straussova Arabella, pa manj znano opero Sergeja Prokofjeva Zgodba o pravem človeku. Kot zanimivost so prireditelji pripravili v lepem okolju baročnega gradu Jaromerice predstavo baročne opere F. V. Miča „De origine
STARO I V BI
de Jaromerice", za privržence sodobnejših struj pa novo opero F. Goldmanna (1941) „Hot", katere krstna predstava je bila 1977, in sicer kot komorna opera.
Program s tem še ni bil Izčrpan. Od drugih prireditev naj omenim izvrstni ansambel za staro glasbo Iz Talilna (ZSSR) Hortus Musicus, ki nam je v enoinpolurnem programu v avtentičnih kostumih pričaral lepote glasbe iz 15. in 16. stoletja v tako živi in slikoviti izvedbi, da intenziv-
OSEMNAJSTIČ
RADENCI
STARO IN NOVO V BRNU
Festival komorne glasbe XX. stoletja Radenci 80 se je letos v dneh od 26. do 28. septembra odvijal že osemnajstič. Naslov kaže, da prireditev ni množična, njen namen je namreč dati ustvarjalcem in poslušalcem možnost ustvariti si odnos do sodobne glasbe, saj je prav komorna glasba zelo pomembna za razvoj glasbene umetnosti. Pisati komorno glasbo ja po eni strani hvaležno, ker je laže najti izvajalce in organizirati javne nastope, saj skladatelji prav to nujno potrebujejo za razčiščenje odnosa do svojih lastnih del. To velja seveda tudi za občinstvo, saj prav ono pomaga pri nadaljnji glasbeni usmeritvi kot izredno pomemben korektiv. Po drugi Strani pa je skladati komorno glasbo teže, ker daje na voljo manj zunanjih zvočnih učinkov. Radenski festival svojo nalogo že več let uspešno opravlja, za kar gre zasluga predvsem delovni organizaciji Radenski, ki nudi ustrezne gmotne, ^prostorske in organizacijske možnosti, finančno pa podpira festival tudi kulturna skupnost Slovenije. Programska komisija festivala pa že od
Že dvanajsti festival baročne' glasbe dokazuje, da se je ta prireditev v Mariboru povsem zakoreninila. Letošnjih išest koncertov, ki so se zvrstili med 1. in 13. okbotrom, je bilo v Viteški dvorani mariborskega gradu. Lastnik te lepe inl slogovno ustrezne dvorane Mariborski muzej je kakor vsako leto tudii tokrat v sosednjih prostorih pripravil razstavo pod naslovom Iz albuma stare dekorativne grafike. Razstava, ki Je bila na ogled poslušalcem koncertov, je vsekakor pripomogla k razpoloženju na prireditvi.
V	navado je skoraj prišlo, da otvoritveni koncert prevzame skupina Collegium musicum Iz Maribora.
V	uigrani zasedbi (Gorjan Košuta — violina, Drago Golob — oboa, Miloš
vsega začetka zagovarja stališče, da je visoko kvalitetna izvedba osnovni pogoj za uspeh prireditve, pri čemer je ustrezna izbira sporeda izredno pomembna, pa čeprav pri sodobni umetnosti, ki šele nastaja, ne gre brez tveganja.
Programska komisija je za letošnje štiri koncerte izbrala godalni kvartet Varsovia, beograjsko čemba-listko Olivero Djurdjevič, jazz kvartet Toneta Janše in Slovenski kvintet trobil.
Prvi s0 v petek zvečer nastopili izvrstni poljski godalci in seznanilK občinstvo z izredno obsežnim godalnim kvartetoVn Arnolda Schoenber-ga iz začetka tega stoletja. Krstili-so prav za ta festival naročeni godalni' kvartet Uroša Kreka, ki je vtestran-
Mlejnik — violončelo in Janko Šetinc — čembalo) je učinkovito izvajal dela baročnih mojstrov B.' Gabrielija, Lottija, Caldare, Tele-manna, Haendla in A. Scarlattija. Zelo uspešno je sodelovala mlada altistka Reiko Katsumatu.
Z baročnimi arijami sta na naslednjem koncertu nastopila sopranistka lleana Bratuž—Kačja nova in basist Joža Stabej ob dokaj šlbkll spremljavi Tatjane Šporar— Bratu-ževe na pianinu. Pevca sta preproste
nost njihove interpretacije ni niti za trenutek popustila. Ansambel skratka, ki bi njihove interpretacije ni niti za trenutek popustila. Ansambel skratka. ki bi tudi muzikologi na prav tako tradicionalnem kolokclju o operni glasbi in njeni tudi' muzikologi na prav tako tradicionalnem kolokviju o operni glasbi In. njeni (referat sta imela tudi Slovenca - muzikolog Jože Sivec In režiser Emil Frelih).
Brnski festival je s svojimi
sko imenitno delo, na sporedu pa je bilo tudi dvoje novih poljskih del Bairde in Pendereckega.
V soboto dopoldan je bil zanimiv kolokvij o komorni glasbi XX. stoletja s tehtnima prispevkoma dr. Bujiča in dr. Rijavca, ki sta med udeleženci sprožila živahno ra zpra-vo.
V soboto popoldan je koncertirala izvrstna čembal Istka Olivera DJu-rodjevič z zanimivimi skladbami A. Čerepnina, Penna in Llgetija, medtem ko so bile skladbe beograjskih skladateljic Milenkovičem, Bugari-novičeve in Stefanovičeve dokaj začetniške. Pri dveh je kultivirano, sodelovala mezzosopranistka Aleksandra Ivanovič.
Ugodno presenečenje za mnoge
in prisrčne .arie antique" zapela zelo lepo, nista pa bila povsem ko« nekaterim zelo zahtevnim velikim arijam iz oper in oratorijev.
Prijetno je presenetil Madžarski baročni trio (flavta, violončelo in čembelo). katerega člani igrajo mojstrsko. Spored je bil zanimiv, pester in kekovosten.
Priznani Zagrebški godalni kvartet je mojstrsko opravil svojo nalogo: predstavil je namreč eno največjih, najglobljih glasbenih
prireditvami, resnostjo dela in programom postal zanimiv torišče za Izmenjavo mnenj, srečanja In dela in program postal zanimivo torišče za izmenjavo mnenj, srečanja in iz» redno bogato tradicijo in globoke korenine. Iz obilice doživetij pa moram kot posebnost izločiti izredno predstavo praškega narodnega gledališča, Fibichovo opero Messin-ska nevesta, saj je zbudila izredno zanimanje in kar na novo odkrila tega skladatelja. Prav tako je bila Izvrstna brnska predstava Martinuje-ve opere Grški pasijon in vzhodnonemški Hot. Zanimivost brnskih večerov je tudi vsakokratno srečanje z ustvarjalci predstave po končani prireditvi In včasih tudi dokaj ostra kritika. Zanimiv in bogpt festivali
PRIMOŽ KURET
/ j
navzoče glasbenike je bil nastop mednarodnega jazz kvarteta Toneta Janše. Izvajalci so se pokazali ne samo kot veliki mojstri svojih glasbil, ampak so dokazali izredno muzikalnost in smotrnost v gradnji. Pokazalo se je, da sodi dober jazz na vsak koncertni oder in da bi ga morali poznati vsi, ki imajo radi glasbo. Jazz ni nekaj ekskluzivnega, namenjenega le delu mladega občinstva, prav tako pa naj ne bi obstajala publika, ki bi se zanimala samo za jazz.
Pri koncertu Slovenskega kvinteta trobil je bilo jasno čutiti, da za to zvrst glasbe še ni na voljo dovolj literature. Naš prvovrstni ansambel je mojstrsko odigral troje skladb tujih avtorjev Bergsma, VVeinerja In Arnolda, ki so se pokazali kot spretni skladatelji. Slovenski avtorji Ivo Petrič, Darijan Božič in Primož Ramovš so s svojimi deli več ali manj samo iskali nove zvočne možnosti za trobila posamič in | skupaj, medtem ko je znal Pavle Merku z Divetimentom na nov način tudi nekaj povedati.
VLADO GOLOB
umetnin. Umetnost fuge J. S. Bacha, in to v celoti. S svojim imenitnim Izvajanjem so umetnikih občinstvo obdržali v napetosti skoraj dve uri.
Isto je uspelo na naslednjem koncertu odličnemu mlademu vio-i lončelistu Valterju Dešpalju iz Zagreba, kk je očaral občinstvo s 4„ 2. in 6. suito za violončelo solo J. S. Bacha. To lahko uspe le mojstru.
Festival je zaključil rtiladi zagrebški orglavec Željko Marasovič. Za svoj večerje izbral sema značilna in čudovita dela J. S. Bacha in jih uspešno predstavil prepolni dvorani, v kateri je sedelo razveseljivo veliko mladih poslušalcev.
VLADO GOLOB
BAROK V MARIBORU
10
t
Komentiramo
PESEM POD DEŽNIKI V ŽIVO
RADIJSKA ODDAJA VROČE - HLADNO
Kombi se je ustavil pred pasažo Mestnega gledališča ljubljanskega. Raztovorili so mikrofone, dva stola, dva para slušalk pa še tri kitare. »Uh, kaj pa je zdaj to? I Ali bomo plesali? " je vprašala starejša gospa, ki se je skoraj zapletla v žice, ko je šla mimo.
Premočeni in premraženi so si Mateja Koležnik, Peter Meze in Janc Galič ražglbavali prste, nato je Mateja vzela kitaro in zapela pesem
o	dežnikih, dežju in solzah. Hitro se je nabrala kopica radovednežev, ki Jih je pritegnila glasba ali pa. varno zavetje pasaže. Naliv je bil namreč tiste vrste, pri kateri tudi dežnik Prav nič ne pomaga. Gojko Brvar in Tomaž Gorenc sta vzela vsak svoj par slušalk in čakala na signal iz radijskega študija 2. programa, v
katerem je tekla redna petkova mladinska oddaja Vroče, hladno-
No, pojiv sta dobila in v eter je šla pesem '*reh mladih kitaristov, ki so igrali in peli svoje pesmi. Zraven je Tomaž spraševal prisotne naključne poslušalce, kako jim je nastop všeč, kakšna se jim zdi ideja o stalnem ljubljanskem kotičku, kjer bi lahko mladi glasbeniki, igralci in drugi nadobudni umetniški talenti pokazali svoje znanje mimoidočim in jih morda pritegnili k sodelovanju. Ljudje so bili navdušeni.
Za kaj je pravzaprav šlo? Vsak javni nastop štejemo med prireditve in prireditev je seveda treba prijaviti pristojnim občinskim organom. Če take prijave nimamo, nas lahko
W* P
'k
v* /<•
w.v
*	"V * V, •* •*
miličniki preženejo, pa še kazen moramo plačati. Toda, če ste bili kdaj v Dubrovniku, dobro veste, kako prijetno vzdušje lahko ustvarijo taki „nastopi". Zakaj ne bi bilo kaj takega mogoče tudi v nepočitni-ški, bolj „resni", a tudi malo zaspani Ljubljani? Tako so se vprašali avtorji oddaje Vroče, hladno. Nastop mladih glasbenikov, ki jih je sicer dež iz promenadne Čopove ulice potisnil pod streho gledališke pasaže, je bil zanimiv izziv mestnim očetom. Zadnje čase se sicer res trudijo, da bi malo poživili ljubljansko mrtvilo, pa vendar bi tudi o vprašanju, ki ga je zastavila oddaja, veljalo razmisliti.
MOJCA ŠUSTER Fotografiral JANEZ BOGATAJ
SVORODNA ODLIKA SLOVENSKIH DNEVOV ZABAVNE GLASBE
•	O Slovenski popevki smo že veliko razpravljali, glasno in javno, M tudi potihem, poslušalci med *eboj. Letos smo jo prvič lahko Poslušali v eni od dvoran novega kulturnega doma Ivana Cankarja V Ljubljani in morda smo si prav zato obetali kaj novega, osve&J jočega. Privlačnejšega. Menda smo se v teh Pričakovanjih ušteli. Trije večeri, ki •o pisano, nič kaj okusno sceno napolnili s popularnimi zvoki, niso Prinesli ničesar zares novega.
Naj se omejim na prvo prireditev, v ečer pesmi svobodnih oblik. Najprej mi prihaja na misel čisto načelno vprašanje: kaj pravzaprav Pojmujemo pod imenom ,,pesmi *vobodnih oblik". Pa menda ne karkoli In kakorkoli? Med trinajstimi pesmimi, ki smo jih ta večeri Poslušali, so se znašle čisto povprečne slovenske popevke, ne najboljše Citacije starih šansonjejev in novejših kantavtorjev. z jazzovskimi in1 rockerskimi elementi obarvane glasbene spremljave priznanim slovenskim pesniškim stvaritvam, skratka ••vsakega nekaj", žal najbrž ne tudi .M vsakogar nekaj". Nisem prepričana, da rutinsko glasbeno obdelana In popevkarsko odpeta pesem dobrega pesnika že zasluži predstavitev na tej prireditvi. Še manj verjetno to zasluži ne ravno inventiven rock ansambel. Pri vseh stvaritvah je
namreč najhuje čutiti pomanjkaljivo sodelovanje avtorjev. Pesem oblikujejo tekstopisec, skladatelj, pevec in glasbena spremljava, in to najbolje, če ustvarjajo skupaj — skladno. Ni dovolj, da ' nekdo napiše dobro besedilo, ga drugi po svoje glasbeno opremi in tretji po najboljših močeh odpoje. Nazadnje namreč delo ni od nikogar več, namesto da bi bilo od vseh. Zato je seveda pesem najskladnejša , iče se znajdejo avtorji v eni osebi, ki premore dovolj daru in izrazne moči, kot je to na primer mlada Mateja Koležnik. S svojo neposrednostjo, prisrčnostjo in čistim glasom je ta večer prav gotovo najbolj izstopala. Slišali smo sicer tudi nekaj pesmi, v katerih so skladatelji našli skupni jezik z besedilom, vendar je bila interpretacija največkrat mnogo bolj,.pevska ' kot izpovedna. Tudi Menartova pesem zbledi, če sloni le na lepih tonih in prav nič na besedah!
Dokaj ubrani sta bili Adamičeva „ Človek na sredi" v izvedbi Meri Avsenak in Sepetova „Ne ubežiš mi" na besedilo Jožeta Šmita , ki jo ja zapela Majda Sepe, ki sta se najbolj približali Šansonu.
Večer bi lahko pridobil na živahnosti z dobro utečeno režijo in privlačno konferanso, a se žal tudi po tej plati ne bi mogel pohvaliti.
KAJAŠIVIC
•	Slovenska pop/—ularna, —evkar-ska scena/ je dobila nov zalogaj svežih, uspešnih, /ne/nagrajenih pesmic, ki so jih v drugem festivalskem večeru odpeli, zatulili, zagrmeli sicer že uveljavljeni mlajši slovenski pevci in skupine. Na oder v Linhartovi dvorani novega kulturnega hrama Ivana Cankarja, so pri vsaki skladbi prihajali in odhajali raznorazni glasbeniki prav za to priložnost sestavljenega pop orkestra.
Da so se glasbeniki zbrali le za tokrat, smo lahko slišali po njihovi ubranosti, lepo pa je bilo videti prijatelje—glasbenike, kako drug drugemu pomagajo in skoraj nismo poslušali skupine, ki bi nastopila v originalni zasedbi.
Vedno znova se nič hudega slutečemu poslušalcu dozdeva /ko so letos z odra vanj pljuskali ostri, očitno že spet ali še vedno moderni rock ‘nVoll zvoki!/, da slovenskim /pop/ skladateljem nekako ne uspe skladati enostavno, kvalitetno in za poslušalce vzpodbudno, da bi ob popevki tudi razmišljali, ne pa le iskali kakršnekoli že omame v zvokih, ki jih pozibavajo. Rekli bi lahko, da so nekatere pesmice „vžgale" /predvsem zaradi glasnosti/, vmes se je znašlo celo nekaj disco zvoka, poslušali smo, kako
zveni reggae pri nas, skratka bilo je zvočno zelo pisano.
Izzvenele so domače popevke, poslušalci pa, že dokaj otopeli /morda tudi utrujeni zaradi eksperimentov z glasnostjo/, so zvedavo pričakovali, kakšne zvezde so prispevale tuje radijske postaje. Prihajali so eden za drugim, celo z Malte, pa BBC je poslal svojo skupinico, vendar se ni zgodilo pevsko in inter-pretacijsko nič posebnega. Rekli bi lahko, naj kup denarja zanje raje ostane doma, za naše mlade pevske moči /ki jih seveda na festivalu nismo poslušali, zakaj? /.
Morda smo verjeli, da so doma ti popevkarji velike zvezde, z milijoni prodanih plošč ..., vendar se sprašujem, kaj imamo mi od njih. Goli nič, še dobrih interpretacij naših popevk ne! Nagrade, te ali one, je dobila večina pop skladb, tako je bil finalni večer /skoraj/ podoben prejšnjemu, seveda bolj svečan in zabeljen z revijskim nastopom vseh tujih pevcev ob spremljavi velikega plesnega orkestra RTV Ljubljana. Dirigenti in glasbeniki so se nagarali, poslušalci pa so preživeli. Res, da pesmice ostanejo na ploščah, v radijskih programih, a ostaja vprašanje: ja, za koga pa je festival?
URŠA ČOP
NAS SKLADATELJ
Ciglič leta 1955 v Subotici dirigira
ZVONIMIR CIGLIČ
monije posnel na plošči. Ce je ( že bilo Cigličevo predhodno delo tesno povezano z nazori o življenju in o pvetu, je ta izpoved v simfoniji še močnejša, še globlja in predvsem samosvoja. Simfonije, ki bi bile prežete s toliko dramatičnosti, tragike in lirizma, v naši simfonični literaturi niso bile pogoste. Zato lahko mirno pritrdimo Lucijanu Mariji Škerjancu, ki je o njej zapisal, da je „njena glasbena govorica v naši litera-
turi skoraj osamljena in močno izrazita." Ali kakor je zapisal o njej pisatelj Ivan Mrak: delo nosi v sebi vse tragične akorde bivanjskega smisla in nesmisla sodobnega človeka. J« v svojem bakhantstvu, v svojih eksaltacijah, v zamolklo tragičnih akordih, v svoji samoza-gledanosti in spet apokaliptično! zaslutenih 9-ozah - samoizpo-vedno kot je — vendarle objek' tivni, strogo dogledani svet naš* zavestnosti. V tem tragicizmU.
Zvonimir simfonijo.
Prihodnjega februarja bo slovenski skladatelj Zvonimir Ciglič dopolnil šestedest let. Mlajše generacije se najbrž skorajda več ne spominjajo dirigenta Zvonimirja Cigliča, ki je s svojimi interpretacijami pred dobrimi dvajsetimi leti zbujal viharje navdušenja v polnih dvoranah. Njegove izvedbe so bile sveže, nove, predvsem pa je bilo v njih čutiti velikega muzika, katerega muzikantska narava in kri sta bili prepolni življenjskih sil, elementarne čustvenosti in predanosti glasbi. Huda bolezen srca je žal nenadoma prekinila uspešno dirigentsko kariero.
Zvonimir Ciglič je sicer rojen Ljubljančan, rod pa izvira iz Števerjana v Goriških Brdih. Študiral je v Ljubljani in diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1946. Kompozicijo je študiral pri Lucijanu Mariji Škerjancu, dirigiranje pri Danilu Švari. Po letih dirigiranja v sarajevski Operi in v Subotici se je izpopolnjeval v tujini, najprej pri Lovru Matačiču v Salzburgu* (1957), nato pri He nriju Barra-udu v Parizu (1958/59). Po vrnitvi v Ljubljano je dolga leta poučeval na Srednji glasbeni' J
5. Beethovnovo
šoli, današnjem Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje, in nekaj časa tudi na Pedagoški akademiji.
Ves čas torej življenje z glasbo in za glasbo. Ob dirigiranju, ki ga je v mladosti prav tako in še bolj pritegovalo kot komponiranje, je bil tudi izvrsten pianist. Poleg začetnih klavirskih in simfoničnih skladb je pisal tudi samospeve. Med njimi ka že omeniti „Tri pesmi za visoki glas in klavir" iz leta 1946 na besedila različnih pesnikov (H. Barbusse, P. Oblak in P. Golia). Čeravno gre za različne pesnike, pa je osnovni moto eno^n. Vse pesmi namreč druži -uika. „Tri pesmi" je skladatelj Tneje tudi instrti-mentiral. Ob „Treh pesmih" so torej simfonične skladbe, ki jih je prav tako pozneje povezal v
„Tri skice". Vsa ta dela že kažejo določene značilnosti Ci-gličevega sloga. Prvo veliko delo pa je njegova 1. simfonija -appassionata iz leta 1948. Že ob prvi izvedbi leta 1952 je simfonija naredila močan vtis. Prav tako sveže in močno učinkuje še danes. Pred časomi jo je orkester Slovenske filhar-
-	k-
~ ~
V "X'-----
__
^ f 0u^ p* /tii^i o^Au^c ^ ČO-e*^
^e£, <	rc^^er~
^ o/ee^V- y^_ ^	^
/^Ia. C^/7 *—.	/
>v*>v ''-tri rt
ki je osnova Cigličevega ustvarjanja nasploh, je poln magične pritajljivosti."
Simfonija appassionata je delo se demindvajsetletnega skladatelja. V svoji oblikovni dovršenosti je zrela, v svoji kompozicijski tehniki zgledna, v svoji izpovednosti do kraja prepričljiva. Skladatelj jo je posvetil »tistim, ki so v pande-moniju strasti in trpljenja žrtvovali svoja življenja za svobodo svojega ljudstva".
Nekaj let po simfoniji je nastalo novo veliko delo, ki ga danes poznamo pod naslovom ,.Obrežje plesalk". Prvotni naslov je bil ,»Simfonija ekstaze". Tudi to delo nadaljuje Cigličevo usmerjenost. V podnaslovu skladbe je skladatelj za pisal, da g-e za simfonično koreografsko pesnitev. Osnova delu je istoimenska pesnitev Jana Havlase; le—ta opisuje ljubezen med lepo Faarumo iz plemena Areojev in belcem, ki ukrade bisere tahit-ski kraljici. Zaklad je tabu in biseri ju varujejo pred zasledovalci. Med begom pa se niz strga in biseri drug za drugim odpadejo, ne da bi begunca za to vedela. Zato postaneta ranljiva in kopja zasledovalcev ju ubijejo. Takšna vsebina, ki jo glasba
izrazito podčrtava, kar sama sili h koreografski upodobitvi. „Obrežje plesalk" je bilo leta 1964 uprizorjeno v mariborski Operi kot balet.
Med značilnimi in tudi dokaj pogosto izvajanimi skladbami je „Concertino za harfo in orkester". Delo je nastalo leta 1960, prvič je bilo izvedeno naslednje leto na Dunaju na kongresu Mednarodnega združenja za glasbeno vzgojo (ISME).
Razpoloženje v tej skladbi je bolj intimno lirično, izraža mir, toplino in vedrino. Med značilnimi komornimi, klavirskimi, zborovskimi skladbami omenimo vsaj še izrazite mladinske zbore, kot so „Naša pesem", .Maček na dopustu", „Lari—fari", ,Bav—bav", „Jel-ki", moški zbor „Srečku Kosovelu" ter samospeve „Usoda „Topoli v jeseni" in „Eros-Thanato*". Znano delo so tucfi .Sublimacije za rog in harfo". Dve njegovi simfoniji („Štever-janska simfonija" in „Sinfonia mortis") pa še čakata na prvo izvedbo.
Cigličev opus ni zelo obsežen. Toda merilo vrednosti
nikoli ni bila količina. Po kakovosti, tehnični dodelanosti, izpovedni sili, ki jo prežema neko — rekli bi — naravnost elementarno občutje, ki raste iz prašil in prainstin-ktov človekove duševnosti, toda vedno kontrolirano, pa je ta glasba danes sila pomemben del naše glasbene kulture. Njene duhovne razsežnosti so pač večje, kot je njena trenutna odmevnost. Skladatelju nikoli ne gre za poskušanje, ki jei danes tako zelo moderno. Muzi-kantska kri v njem, njegovo občutje sta presilna, da bi se uklonila dvomljivim tebrijam.
Značilen je skladateljev odnos do nekaterih glasbenih pojavov zadnjih let. Takole pravi: „Pri tej tako imenovani avantgardni glasbi, antiglasbi, ni niti trohice kakršnekoli čustvenosti, saj je vse emotivno mrtvo, brez hrbtenice kot mehkužec, ki se že razkraja. Kaj naj vendar tak nestvor pove človeku, zlasti
mlademu, ki mu po žilah polje kri, ne pa mlakužna voda, da ne govorim, kaj naj pove delavcu — proletarcu? .... Zato bi se mi, socialistično osveščeni Iju-cje, ne smeli pustiti dojiti in hraniti s pokvarjenimi konzervami teh izgubljenih iluziji —
Usodno negativna je lahko samo tista glasba, oz. v tem trenutku antiglasba, ki je v svojem bistvu kadaver, napolnjen z virusi in povrh še nepokopan.. ,. Zato sem mnogo bolj za vse vrste zdrave zabavne glasbe, ker ta ne nastopa pod firmo zveličavne vrhunske umetnosti, ker o njej ne predavajo na visokih šolah in univerzah. Ni čudno, da se mladina izživlja predvsem v zabavni glasbi, saj v njej lahko sprošča svoja čustva, resda v bolj ali manj primitivni obliki, a tu je ne glede na to prisoten emotivni svet mladega človeka, takšen, kakrše n pač je."
PRIMOŽ KURET
POSLUŠAJTE ODDAJO „IZ DELA GLASBENE MLADINE", ki bo na I. programu ljubljanskega radia v soboto, 22. novembra ob 18.30 Predstavili vam bomo nekaj misli in glasbenih del skladatelja Zvonimira Cigliča.
13
LJUDSKA GLASBA
USTVARJALNOST AMERIŠKIH ČRNCEV
Nastanek ameriškega naroda in njegove kulture je edinstven pojav v svetovni zgodovini, saj osnova, iz katere se je razvila vse pomembnejša ameriška ustvarjalnost, ni avtohtona kultura prvotnih prebivalcev, kot pri večini evropskih narodov, marveč zelo raznolika mešanica kulturnih tradicij najrazličnejših evropskih im neevropskih ljudstev. Indijanske kulture, od katerih so bile nekatere sorazmerno visoko razvite, so bile z iztrebljanjem Indijancev skoraj docela uničene, vsekakor pa nisol vplivale na razvoj ameriške kulturno—umetniške ustvarjalnosti. Le-ta se je tako napajala predvsem iz kulturnih tradicij evropskih doseljencev — torej belcev, pa tudi Afričanov — nekdaj črnih sužnjev, ki danes tvorijo dobršen del prebivalstva Združenih držav.
Taka situacija se jasno odraža tudi v ameriški ljudski glasbeno—literarni ustvarjalnosti, ki je seveda zelo mlada v primerjavi z večstoletno kulturno tradicijo v dobi naseljevanja ameriškega kontinenta že izoblikovanih narodov oziroma ljudstev. Tako je tudi ameriška ljudska ustvarjalnost v dobi svojega nastajanja črpala največ iz kulturnih tradicij ljudstev, ki so jim pripadali doseljenci in se je šele pozneje deloma osamosvojila ter postala specifično ameriška. Najpomembnejši osvajalci ameriške celine so bili Angleži, zato ni čudno, da sta prevladala prav njihova kulturna tradicija in jezik.
Ameriško ljudsko glasbenoliterar-no ustvarjalnost, ki se najbolje izraža v ljudski pesmi, bi lahko ravno zaradi njenega nastanka razdelili na „belo" in „črno”. Ljudsko ustvarjalnost belih doseljencev na: eni strani predstavljajo najprej staro-angleške, škotske, irske in podobne balade, ki so bolj ali manj skupnel vsemu angleškemu jezikovnemu področju in ki so se v Ameriki ohranile, pa tudi spreminjale in preoblikovale v ameriškem družbenem okolju. Ljudska ustvarjalnost neangleško govorečih ljudstev ni pustila vidnejših sledov in vpliva, verjetno ravno zaradi angleške kulturne in jezikovne hegemonije. Poleg tega pa so polagoma začele nastajati tudi nove, od evropskih kulturnih tradicij neodvisne oblike
nit Jčt
	f 		£—					
					■!	k«-'	
/tu/ fuea. h* /la****-	—
Delček skladbe Back Snake Moan glasbenika Lerriona Jeffersona:
1. kitarska linija
2. odgovarjajoča vokalna linija, v kateri skladatelj uporablja večji obseg od oktave in vključuje tipično znižano sedmo stopnjo ter zvišano in znižano tretjo stopnjo.
Pevec črni Big Bill Broonzy je v Evropi predstavil blues, ko je 1951 leta nastopil v Londonu.
ljudske pesmi. Sem sodijo predvsem kavbojske pesmi, cerkvene himne, ljudske balade, ki obravnavajo specifično ameriške problema
Posebno poglavje v ameriški ljudski pesmi pa je ljudska ust\«rjalnost črnskega prebivalstva, v katero sodijo črnske duhovne pesmi — spiritu-all (spirituals) in gospeli (gospel songs) ter blues, ki je bil na začetku še izrazito vokalna glasba z mnogimi značilnostmi ljudske pesmi. Črnska ljudska ^asba, ki je svojevrstno zlitje afrKke in evropske kulturne tradicije, je za svetovno glasbenoi zgodovino dvoj te tega stoletja neprimerno pomembnejša kot ljudska^ ustvarjalnost betih prebivalcev Zdru-ženih drža« saj so se Iz nje razvile tako pomembne glasbene smeri, kot sta jazz in v novejšem času tako imenovana Sodobna improvizirana glasba, ki je nedvomno nov in pomemben korak v razvoju glasbe, izhajajoče iz črnske tradicije. Ta glasba pa je imela tudi odločilen vpliv na razvoj celotne popularne glasbe. Črnika ljudska pesem je oblika glasbenoliterarnega izražanja, ki je v sebi združila afriški smisel za ritem in vokalno Improvizacijo z evropsko tradicijo klasične glasbe s. strogo urejenim sistemom, zgrajenim na durovi in molovi lestvici. Poleg tega pa ja ta glasba nastajala v specifično ameriškem družbenem 1 okolju socialnega in rasnega razlikovanja, kar ji daje še prav poseben pečat.
Najvažnejša značilnost avtohtonih črnih afriških kultur, ki so se ohrenlle v tej glasbi, je predvsem v ritmu, ki je zelo poudarjen In za katerega je značilen tako Imenovani „off-beat" - prenašanje poudarka’ s težkih dob pravilome štlričetrtin-skega takta na lahke (to je s prve in tretje na drugo in četrto), kar povzroča močno slnkopirano petje. Druga pomembna značilnost, ki se opazi še posebej pri črnski duhovni pesmi; pa je upoštevanje načel antifonije pri'petju — izmenično odpevanje med pevcem — solistom in zborom. Tako so obstajali različni načini klica in odgovora (call nad response) med pevcem in zborom. Zelo pomembna je tudi velika svoboda pri izvajanju, ki je bilo enoglasno ali pod vplivom evropske
14
UJUDSKA GLASBA
Maslene glasbe že v harmoniji In Se Posebej v začetnih stopnjah razvoja Pogosto improvizirano. Za črnsko •judsko glasbo je značilen tudi Širok spekter tonalitet, od raznih modusov, pen ta tonike pa vse do durovih in molovih, kar je očitno ravno Posledica mešanja evropske in ef riške kulturne tradicije.
Črnska duhovna pesem (spirituali in gospeli) je nastala v cerkvah, in sicer Sele pod vplivom angleške Protestantske cerkve, ki je nado-rn«*tila katoliško vero, razširjeno med Francozi in Španci. Le-ti so namreč Imeli v prvih obdobjih, osvajanje ameriške celine zelo pomembno vlogo. Cerkveni obredi katoliške cerkve So potekali v latinščini in zato niso mogli prite-Bniti črncev, vajenih obrednih plesov in petja, s katerimi so častili mnoge poganske bogove v času, ko *o še živeli na afriški celini. V številnih ločinah angleške protestantke cerkve (metodistična, baptistična. ipd.) pa je obred potekal v angleščini in črnci so pri njej lahko* Sodelovali. Za črnico duhovno pasem tako značilna antifonija je verjetno nastala ravno na osnovi cerkvenega obreda, ko so črnci v Zboru odgovarjali duhovniku, ki je tak obred vodil.
Sprituali so osnovna oblika črnske duhovne glasbe In imajo največ ljudskih značilnosti. Nastali so neposredno iz sodelovanja črncev M cerkvenih obredih. Praviloma jih Pojejo večje skupine pevcev brez instrumentalne spremljave. Gospeli, ki so prav tako cerkvene pesmi, pa fo se Razvili iz spiritualov in jih izvajajo večinoma vokalni solisti ob instrumentalni spremljavi. Seveda pa maja med spirituali in gospeli ni tako jasna, kot bi si želeli.
Cerkvene duhovne pesmi so gojili' tudi belci — pripadniki protestantskih ločin, vendar 'le-te ne poznajo tistih izrazitih značilnosti, ki so Posledica spajanja dveh tako različnih kultur kot sta afriška in avropska. Zato niso pomembne za razvoj glasbe, temelječe na črnski tradiciji. Včasih pa posamezni Črnski spirituali izhajajo prav iz teh
•	belih spiritualov", ki jih seveda Črnci po svoje interpretirajo in jim dajo vse prej naštete značilnosti.
Če se ozremo na literarno plat črnskih duhovnih pesmi, vidimo, da ja njihove vsebina načeloma povzeta, i* krščanske religije in sicer predvsem iz biblijske Sttre zaveze. pogosti temi sta trpljenje in smrt, ki Pomeni izpolnitev obljube o boljšem *n srečnejšem življenju v nebesih in milostno odrešitev iz težkega življenja v suženjstvu. Zanje so značilne tudi ortodoksne svetopisemske tame, ki pa so obravnavane izrazito ošabno, kot so na primer dem Poslednje sodbe, vsemogočno« bosa in svetnikovi s katerimi se črnski *Jžnji pogosto identificirajo ali pa
vzpostavijo z njimi v pesmi izrazito oseben odnos, ter še mnoge tipične svetopisemske osebe, alegorije in simboli iz krščanske mitologije. Dogajanje je velikokrat postavljeno v Palestino — Sveto deželo, in neredko se črnci tudi primerjajo z ..otroki Izraela", katere so Egipčani tlačili In jih je po svetopisemskem Izročilu prerok Mojzes z božjo pomočjo tega suženjstva rešil. Res, zelo ustrezna prispodoba za ameriško družbo, ki je temeljila na rasnem razlikovanju. Ta prispodoba je tudi dokaj optimistična, saj zbuja upanje, da bodo črni sužnji rešeni nevzdržnih spon take družbene ureditve.
Slikovite svetopisemske podobe so zelo močno vplivale na nekdanje prebivalce afriške celine, ki so se ob prihodu v Ameriko z njimi srečali prvič. Te krščanske religiozne teme so se vezale na značilnosti afriške politeistične religije ter na tradicijo pripovedovanja zgodb in so obravnavne kratko in jedrnato, v preprostem toda izredno slikovitem in asociativnem jeziku ter so praviloma interpretirane na nov, izrazito oseben in za Evropejce, vajene stereotipnega in ustaljenega podajanja istih tem, nenavaden način, ki je posledica avtorjeve žive domišljije in posebnega načina dojemanja. V večini črnskih duhovnih pesmi je tudi jasno razviden pomen te religiozne tematike, s pomočjo katere so te pesmi črncem pomenile ritualno osvoboditev izpod težkih bremen suženjstva. Obenem pa se jasno vidi tudi funkcija religije, ki ameriškemu črnemu sužnju pomeni edini izhod, v njej najde edini smisel in cilj življenja, skratka — religija je »opij", s katerim si lajša težave.
Večina črnskih duhovih pesmi je nastala proti koncu devetnajstega in deloma v dvajsetem stoletju, vendar segajo njihove korenine najbrž v začetek devetnajstega stoletja, ko so te pesmi začele nastajati na cerkvenih shodih črnskega prebivalstva. Seveda pa izvor črnske duhovne pesmi še ni do kraja raziskan; bil je že predmet mnogih sporov in polemik. Danes velja črnska duhovna pesem za edinstveno in čudovito obliko religiozne pesmi, nastale ob zlitju dveh različnih kulturnih tradicij, vendar pa ima tudi še druge razsežnosti — je namreč predvsem obupen klic nečloveško zatiranega! ljudstva po svobodi in enakopravnosti.
Naj za ilustracijo naštejem le nekaj najbolj znanih črnskih duhovnih pesmi: Go Dovvn Moses, Joshua Fit the Battle of Jeric ho, Kum Ba Yah, When the Saints Go Marching In, Nobody Knovvs the Trouble l've Seen, Svving Lovu, Svveet Chariot, Dovvn By the River Side, Sometimes
i	Feei Like a Motherless Child,...
V	ljudsko ustvarjalnost ameriških črncev pa poleg črnske duhovne
pesmi sodi tudi bluos, ki je bil v dobi svojega nastanka izključno' vokalna oziroma vokalno-instrumentalna zvrst in ima od vseh oblik črnske ljudske glasbe še največ ljudskih značilnosti. Predvsem je njegov nastanek izrazito ljudski (avtorji so neznani, življenje in ohranjanje po ustnem izročilu potuje od izvajalca do izvajalca ier iz roda v rod). Blues je ..prvotna" oblika ljudskega ustvarjanja, po vkej verjetnosti je namreč nastal iz delovnih pesmi črnih sužnjev — delavcev na plantažah. To prepevanje je bilo pogojeno z enakomernim, monotono se ponavljajočim ritmom dela.
Izvajalci* bluesa v devetnajstem stoletju so bili prvi potujoči ljudski pevci, na moč podobni srednjeveškim potujočim pevcem, francoskim trubadurjem, keltskim bardom ali srbskim guslarjem. Potovali so od plantaže do plantaže ter s svojo pesmijo prenašali novice, saj so prepevali predvsem o življenju v ameriški družbi z zornega kota črnih sužnjev. Dogodke So interpretirali izrazito osebno in zato ni čudno, še posebej če se zavedamo, kako težko je bilo življenje brezpravnih črncev, da so to izrazito otožne pesmi, s katerimi so si pevci pa tudi njihovi poslušalci tešili žalost, obup in razočaranje v brezizhodnosti suženjskega življenja. Najpogostejša instrumenta, s katerima so se potujoči pevci spremljali, sta bila kitara in pa značilno ameriško ljudsko glasbilo banjo (izg. bednžo). Prvi pe\x:i bluesa so se zlasti uveljavili v enem najbolj burnih obdobij ameriške zgodovine — med ameriško državljansko vojno v letih 1861	— 1865, ko so opevati
dogodke in pojave v zvezi z boji, težek položaj črnega prebivalstva, revščino in trpljenje, problem osvoboditve sužnjev.
Za blues je poleg otožne tteblne še posebej značilna natančno določena oblika. Vsako skladbo namreč sestavlja več dvanajsttaktnih enot. Vsaka enota je vsebinsko, melodično in harmonično razdeljena na tri štiritaktne dele, ki jih ponazarja shema a a b. V prvih štirih taktih: namreč izvajalec poda neko sporočilo, v drugem delu ga bolj ali manj dobesedno ponovi, v tretjem pa ga nadgradi in dopolni. Instrumentalna akordična spremljava se navadno osredotoča na osnovne’ funkcije: toniko, subdominanto in dominanto, s tem, da sta v prvih dveh delih prisotni le tonika in subelominanta, v tretjem delu, ki celo enoto razreši in poveže z naslednjo, pa je dodana še dominanta.
Kako je nastala ta oblika, je kljub, mnogim raziskavam nemogoče zanesljivo trditi. Značilna oblika bluesa je prehajala tudi v druge zvrsti (obliko bluesa imajo na primer mnoge črnske duhovne pesmi), tako
da bi lahko upravičeno govorili tudi o bluesu kot posebni obliki glasbenega Izraza.
Tretja in vsrjetno najvažnejša značilnost, ki je tudi odločilna za razvoj glasb* izhajajoče Iz črnske tradicije, pa je pojav tako imenovanih »blue notes" (otožnih not). Prav te so tudi najznačilnejša posledica spajanja afriške kulturne tradicije z evropsko kulturo beiih prebivalcev Združenih državi Ko so črnci prišli v Amerika *o bili po vsej verjetnosti vejeni pentatonlke — značilne ljudske lestvice petih zeporednih celih tonov brez poltonov. Evropska tradicija klasične glasbe, s katero so se črnci v Ameriki srečali, pe je temeljila predvsem ne durovi lestvici z dvema poltonoma — med tretjo in četrto ter sedmo in osmo stopnjo (v C duru: E — F In H — C). Ker črnci niso imeli občutka za polton*, so se jih postopoms znebili s tem, da so malce znižali tretjo in sedmo stopnjo. Tako sta poltona — intervale male sekunde, izginite, obenem pe ste se znižala tudi intervala velike terce med prvo in tretjo stopnjo ter velike septime med prvo in sedmo stopnjo. Teko prirejena lestvica Ima izrazito mehko in otožno (blue) barvo, tako značilno za to zvrst ljudske glesbe. .Blue notes" so tri, in sicer: znižana sedme, tretja in peta stopnja durove lestvice (v C duru so to toni B, Es in Ges), Časovno so se ti toni pojavljali v naštetem zaporedju.
Seveda je tudi blue« kazal vse ostale, pri črnski duhovni pesmi naštete značilnosti črnske ljudske Glasbe, še posebej poudarek na improvizaciji, ki Je v veliki meri olajševal ustvarjanje s svojo strogo in enostavno obliko. Tudi blues se je prvotno širil po ustnem izročilu in šele v dvajsetem stoletju so ga začeli tudi zapisovati.
Za konec tega zapisa je potrebno poudariti, da med Črnsko duhovno pesmijo in btuesom še zdaleč ni tako jasne ločnice, kot bi morda kdo sklepel po vseh teh dognanjih. Kot vsaka druga glasba (ne le ljudskel) je tudi črnska nastajala* spontano, iz osnovne ždje in potrebe človeka po ustvarjalnosti In vse njene teoretične razlage in raziskave v zvezi z nastankom in značilnostmi so prišle pozneje ter so v bistvu porojene iz druge osnovne potrebe homo sepiense - namreč razumsko urediti vsak pojav. Zato je trebe vse podobne poskusa teoretičnih razlag, pe nej bodo še tako utemeljene z neovrtf jlvimi dejstvi, jemati s pridržkom, kajti Izkušnje so vedno bolj. kompleksne, neurejene in zanimivejše od teorij. Obravnavane zvrsti črnske ljudske glafce so se med seboj prepletale in dopolnjeveie ter vplivate druga na drugo. Zato se jih nikekor ne de opredeliti tako natančno in sistematično, kot bi si človek želel. MARKO KRAVOS
JAZZ
MONTREUX -
TOKRAT JAZZ
Nekako tretjina festivala je namenjena jazzovski glasbi in morda prav zato glasbeni shod še vedno opravičuje ime mednarodne jazzovske prireditve. V jazzovskih večerih so poslušalci spremljali muziciranje starih ,.mačkov", podobnejšo zvočnost je zastopal trombonist
Imenujejo ga tudi „človek-klavir", to je Geroges Rabol, pianist in skladatelj z Martiniqua. Ima solidno klasično glasbeno osnovo, pred nekaj leti je svoj glasbeni izraz obogatil, odkril je različne glasbene stile, vendar v igranju in skladanju ostaja, izhaja iz svoje narodne glasbe. Težko bi ga primerjal z ameriškimi in evropskimi pianisti, igra svobodno, samosvoje, prej bi ga uvrstili v klasiko kot v jazz.
Spet ena legenda, bobnar, vodja in ustanovitelj skupine Jazz Messengers, Art Blakey z muslimanskim imenom Abdullah Ibn Buhaina. Njegova največja kreativna moč je zapolnila 0. leta našega stoletja, pozneje je ohranjal izvirnost, nastopal z mnogimi pomembnimi jazzisti kot so: Dizzy Gillespie, Thelonious Monk, Sonny Stitt. Tokrat se je predstavil z Jazz Messengers Big Band.
Albert Mangelsdorf, glasba mlajših iz sodobne improvizirane kreativnosti je domena drugih švicarskih jazzovskih srečanj v Zuerichu, VVillisau in Alstadtu. Kar dvakrat so nočne ure zapolnili zvoki velikih šolskih orkestrov, največ je bilo ameriških in tudi zato je nastopilo prek 1000 glasbenikov, čeprav je v Montreuxu jazzovske glasbe vedno manj, pa organizatorji v dvorano Casina vabijo le vedno pomembne jazzovske glasbenike; tako je nekaj sto ljubiteljev rock glasbe ostalo tudi na jazzovskih koncertih, vsi ostali pa so prišli prav zaradi jazza.
Ugledno je zastopal jazzovsko avantgardo neumorni trombonist evropske scene, tokrat v triu, Albert Mangelsdorf. Trombon, tako pravi, ga je očarala, saj lahko zveni kot človeški glas, v trombon lahko „poveš" kar ti leži na srcu.
FOTOGRAFIJE: MIRZO DŽUMHUR
16
TOO
MUCH
PRESSURE
Folklora	f»loSCe
ZAKOPANE 80
pozabiti nove velike plošče Tomaža Domicelja, o kateri več lahko preberete v tej številki.
Od ostalih gramofonskih založb preseneča Beograd disk s kar pretehtanim izborom tujih licenc pod geslom „Vse za novi val".
Presenetila je tudi Suzy z izdajo Joni Mitchell/Mingus, ki je že preverjena (pet zvezdic od petih možnih). Preveriti in slišati pa bo potrebno Leonarda Cohena/Recent songs. RTB redno skrbi za izdaje plošč „k!asične" kitare. Novi sta plošči kitarista Ehate Muse, ki na novo ustvarja sonate za kitaro Paganinija in Sora. *Za tiste, ki bi imeli radi pregled ustvarjanja flamenco kitare je primerna Antologia de la guitarra fla-, menca. Helidon je izdal antologijo popularne glasbe na plošči skupine Rinez iz škofje Loke — naslov Izlog jeftinih slatkiša. Nadaljujejo pa z izdajami slovenske glasbe: tokrat Rezija.
MILOŠ BAŠIM,
Trinajstič po vrsti in ob veliki Podpori vseh poljskih kulturnih fo-njmov se je ravno ob zaključku delavskih štrajkov teden dni odvijalo srečanje Šestnajstih folklornih skupin s (skoraj) vseh koncev sveta. Prišli so Turkmenci iz Sovjetske zveze, Mehikanci, Turki, Španci, Če-hoslovaki, Norvežani, Italijani, francoski Baski, Bolgari, Madžari, pet domačih skupin in naša „Semiška ochet'' iz Bele krajine. Prireditev je bila tekmovalna; organizatorji vse udeležence uvrstili v štiri kategorije, znotraj kategorij so potem izbirali najboljše. Želeli so izbrati 'n tudi ■zbrali najboljše ali najzanimivejše ali najoriginalnejše izvajalce .avtenti-
čne', 'stilizirane', 'umetniško prirejene' in 'rekonstruirane' folklore. Poleg nastopov v konkurenci so izvajalci posneli tudi samostojne oddaje za krakovsko televizijo in hkrati nastopili po manjših krajih.
Letos se je na ..Mednarodnem festivalu goratih področij" predstavilo osem skupin, ki so sodile v 'avtentično' kategorijo, kar je polovica vseh nastopajočih. Med njimi so bili tudi Belokranjci in lepo so se odrezali, saj so za svojo predstavitev tradicionalne semiške ohceti prejeli tretjo nagrado.
BESEDILO IN FOTO: DRAGO VOVK
Glede na prostor, ki je namenjen predstavitvi plošč, je povsem nemogoče predstaviti vse in vsako posamezno izdajo.
Folklorne prireditve so zelo naporne za natančno opazovanje. Če čloi/ek upre oko na plesalce, mu utegne glasba, .bežati mimo'. In obratno. Tu sta dva glasbenika iz inštrumentalnega dela turške folklorne skupine ..Folklor Ekibe
Zato naj omenim samo nekaj izdaj, ki so izšle v zadnjem mesecu, podrobneje pa jih bomo predstavili v naslednjih številkah.
Pri PKP RTV Ljubljana so izdali tri izredno aktualne plošče, ki bi jih lahko opredelili kot ska in novi val. Vendar niso samo to. To so: The Selecter/ Too much pressure, Madness/ One step beyond in avtorsko delo lana Durya/New boots and panties, da Elvisa Costella niti ne omenjam. Prav tam so izdali tudi nekaj plošč standardnih popevk, kot so Marjan Miše, Ivo Pattiera in Split '80. Več glasbeno, zanimivega je mogoče najti le na veliki plošči Dnevi slovenske zabavne glasbe Ljubljana 1980 (v izvedbi Vlada Kreslina, Tomaža Domicelja).
Plošča je kljub vsemu nad poprečjem podobnih naših, pa tudi tujih podobnih izdaj. Ne gre
Zanimivi so bili tudi folkloristi „Coro della Egadi" iz Sicilije. Pevke so nas na/dušile s temperamentnim in odločnim petjam.
PLOŠČE/KNJIGE
SIMFONIČNI i V % ORKESTER v SLOVENSKE FILHARMONIJE
V
*
Akti Koci
S|l*«WkU» Ortfttov
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE RTV LJUBLJANA
Produkcija plošč pri RTV—Ljubljana je zopet obdarila ljubiteljel dobra glasbe. Posnetki treh koncer-tantnih skladb, ki so vse nastale sredi našega stoletja, bodo bogatili tisti del diskoteke, ki , ga radi ponovno zavrtimo. Kot prva se na plošči oglaša ,,lstrijanka" Karla Pahorja, kratkočasen niz plesnih stavkov, napisanih na lagodne ali' živahne motive istrske ljudske glasbe. Zaradi pozornosti orkestialnega stavka je reprodukcija povsod jasna in pregledna. Veliko težji zalogaj je druga skladba na plošči ..Simfonija' v B" Paula Hindemitha. Večplastnost njene glasbe je za snemanje problematična in kaj rade se nekatere zvočne linije preveč porazgubijo.
V	glavnem pa je dinamična rast vedno dobro zajeta in sila izraza te mojstrovine ohranjena. »Koncert" za sedem pihal, tokal in godalni orkester Franka Martina je pod vplivom francoskega okusa, ki mul vedno botrujejo duhovitost, zabavnost in elegantnost. Posnetek je izredno plastičen in verno reproducira barvo solističnih instrumentov.
—	Vsa tri dela so vzorno izvedli Slovenska filharmonija, njeni solisti in dirigenti Anton Kolar, Uroš Lajovic in Anton Nanut.
STANKO ARNOLD RTV LJUBLJANA
Dobitniku mednarodnih nagrad, trobentaču Stanku Arnoldu, je posvečena plošča LD—0642, ki jo je posnel z godbeniki simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Uroša Lajovica. Spored je' značilen pregled čez slogovno usmerjenost zadnjih tristo let. Barok zastopa G. F. Telemann, klasiko J. N. Hummel, dvajseto stoletje pa Primož Ramovš ih Andree Jolivet, prvi pod vplivom novoklasične mo-toričnosti, drugi v sponah sodobnih plesnih ritmov, zdaj zamišljen, zdaj razigran do norčavosti.	i
Stanko Arnold s svojo nepre-kosljivo tehnično spretnostjo, nič manj pa s svojo instrumentalno kantileno. pričara značilnost vsake teh raznolikih skladb in jih s svojo
Jf
STANKO ARNOU}
m
w* -
dovršeno igro umetniško zaokroženo interpretira. Na posnetku je odnos med solistom in orkestrsko spremljavo vzoren, zvok trobente pa je povsod neskažen. Kakovost te plošče je na mednarodni ravni.
SLOVENSKI KVINTET TROBIL RTV LJUBLJANA
SLOVENSKI KVINTET TROBIL se je glasbeni javnosti predstavil že na plošči Glasbene mladine Slovenije z naslovom ,,Mladi mladin" z izbrano točko, posneto v živo- Sedaj se njegova odlična igra oglaša s plošče LD—0640. Prvi dve skladbi na njej sta suiti S. Scheidta in A. Holborna iz prehoda renesanse v barok. Tretja je „La journee d'un bouffon" Uroša Kreka. Slovenski kvintet trobil združuje pet izvajalcev: dva trobentača, hornista, pozavnista in tubista, ki so žive priče neslutenega razvoja naših pihalcev in trobilcev v ■ zadnjih desetih letih. Njihova tehnika je na mednarodni ravni, njihova soigra je do potankosti usklajena. V še tako živem tempu ne zataji noben ton. Posnetek je tonsko čist in občutljiv za značilnosti posameznega glasbila, vendar mestoma rahlo šumi. A. Grčar, S. Arnold, V. Trampuš, B. Šinigoj in B. Gruden so člani tega pri Slovencih pionirskega izvajalskega
telesa-	PAVEL ŠIVIC
JUGOSLOVANSKA GLASBENA DELA/ KOCI—KOVAČEVIČ—, ORTAKOV-PERIČIČ
Državna založba Slovenije je izdala po Rijavčevih Slovenskih glasbenih delih še eno podobno delo. V prevodu Jožeta Stabeja in podobni, vendar skromnejši opremi Bronislava Fajona, je založnica odorala še eno brazdo v izdajanju literature o glasbi. Delo je že samo po sebi mnogo obsežnejše, saj obravnava tokratni izbor kar 136 »jugoslovankih" skladateljev. Kot Rijavčevo delo tudi Jugoslovanska glasbena dela prinašajo skladatelje po abecednem vrstnem redu in je torej tudi to delo nekak kompendij. Avtorji nastopajo izmenjaje ter z različnimi interpretacijskimi prijemil nizajo geografske in historične po-
SLOVfcNSKi KVINTt TROBIL SLOVENK BRASS 0UINT6T
datke o ,,jugoslovanskih" glasbenih delih: od hrvatskih (prof. dr. Kre-šimir KOVAČEVIČ), prek bosanskih (prof. dr, Zija KUČUKALIČ), srbskih (prof. Vlastimir PERIČlC) do makedonskih (Dragoslav ORTA-KOV) in albanskih (Akil KOCI); pa Hrvata Ivana Lukačiča, rojenega 1584, do Makedonca Dimitrija Bužarovskega, rojenega 1952. Če odštejemo dva Slovenca, ki sta se v glavnem asimilirala v srbsko glasbeno ustvarjalnost (Davorin Jenko in Mihovil Logar), Slovenci niso posebej zastopani. Knjiga, ki na vsega 553 straneh prinaša pregled glasbe-, nih del ,,jugoslovanskih" skladateljev od Albinija do Županoviča.i od operete do zbora, ni enciklopedično delo, temveč koristen pri-' ročnik, ki prikazuje del ..jugoslo-vanskih" skladateljev.	p|<
CAPTAINTENNILLE/ MAKE YOUR MOVE/ RTV LJUBLJANA
Ta plošča sodi med izgubljene v vesolju. Besedila igrajo na izgubljeno karto sintetične ljubezni, instrumentalni del pa je sestavljen po pravilu „nekaj tega in onega iz pop'glasbe". Vse skupaj je razprodaja glasbenih idej izpod police ..slaščičarne". Glasba, ki bi jo lahko sestavljal vsak doma po načinu „naredi si sam". Igranje na ljubezenska čustva je pač najbolj donosno.
Zlasti takole: baladna žalostinka z otožnimi glasbili in s še bolj otožno, vzdihujočo pevko, nato pride seveda na vrsto poskočnica, tako da se spet lahko veselimo s pevko. Nič še ni izgubljeno. Zmeraj je treba upati, kajti ljubezen se prav lahko vrne. Kajti tudi za dežjem posije sonce in ptički spet veselo prepevajo. Sonce bo rodilo novo ljubezen. Ovitek NLP-ja je fantastična ilustracija te plošče, V slogu ljubezenskih razglednic: Dva jelena, dve košuti — draga dodi, ljubit ču te. Why not? C'est la vie. To je življenje. Amen.
UVEK IMA NEKI DAVO/ SRDJAN/ RTV LJUBLJANA
Srdjan Marjanovič, beograjski individualist, sodi med najmanj prepričljive jugoslovanske glasbe-
nike. Njegova besedila so vse preveč črno-bela. Od individualistov pač pričakujemo doživeta besedna sporočila da lahko živimo z njimi, verjamemo vanje. Glasbo je posnel s še tremi glasbeniki v klasični rock zasedbi. Tudi instrumentalni del ne nudi kaj pretresljivega. Vse je zaigrano kar preveč rutinsko, čeprav tehnično dobro. Vendar vse skupaj ne pomeni glasbene celote, po kateri največkrat spoznamo in razpoznamo individualiste.
Kot na prejšnji plošči so besedila pretežno ..ljubezenska", vendar daleč od karšnekoli izpovednosti. Črno-bela šahovnica, ki me je matirala.
Včasih je počel bolj zanimive stvari.
THE BEATLES/ POMURSKA ZALOŽBA
Dve knjigi o skupini The Beatles v prevodu Tomaža Domicelja, ki sta izšli pri Pomurski založbi v Murski Soboti, ne vrednotita njihovo delo toliko glasbeno kritično kot prikazujeta fenomen — začetek in konec verjetno najpomembnejše pop sku-,pine. Pa ne samo to. Če nas ne zanimajo samo ..klasično" prilju* bljeni novinarski podatki o glasbenikih, lahko zvemo marsikaj o družbenih gibanjih v Veliki Britaniji in Zahodni Nemčiji od.konca petdesetih let, pa do začetka sedemdesetih. Saj glasba ne more živeti sama. Vzrok za to kakšna je in bo, je v družbeni sredini, v kateri nastaja. Doživeto je opisano vzdušje v klubih v Nemčiji in Veliki Britaniji, obenem prikazuje ..mladinska" gibanja, ki največkrat niso bila samo modna, temveč so bila odraz načina življena v določenem obdobju, ki se kaže tudi v glasbi, pa naj bo ta kakršnakoli že. V besedilu so vpleteni ..intervjuji" ljudi, ki so spremljali skupino. To so glasbeniki, sorodniki glasbenikov skupine The Beatles^ glasbeni sodelovci, prijatelji in naključni tovariši , . .
Knjiga je napisana izredno tekoče in pregledno (časovno) in kar zahteva, da jo preberemo takoj, na dušek. K temu je pripomogel tudi prevod Tomaža Domicelja. Knjigi sta opremljeni s fotografijami in diskografskimi podatki.
MILOŠ BAŠIN
18
g|W NA TUJEM
MEDNARODNI CENTER INFORMATIKE NA POLJSKEM
Maja 1979 je začel delovati Mednarodni center za informatiko in dokumentacijo o glasbeni animaciji (CIDOTAM), ki ga Je glasbena mladina že dolgo Potrebovala. Nalogo so prevzeli v Bydgoszczu na Poljskem, Ustanovitvi pa so botrovali poljsko ministerstvo za kulturo, vlada vojvodine Bydgoszcz, poljska Glasbena mladina in Mednarodna zveza Glasbene mladine, ki jo je predstavljal Franz j~ckert, zdajšnji predsednik Mednarodnega sveta za glasbo.
Na Poljskem živi Glasbena mladina bogato življenje in se še Posebej posveča neposrednim stikom z mladimi ljubitelji glasbe ter podpira razvoj glasbene animacije. Zato si je tudi prizadevala ustanoviti mednarodni center, v katerem namerava zbirati dokumentacijo o glasbeni animaciji, sociologiji in psiholo-9'ji ter glasbeni terapiji na Poljskem in v tujini, obenem pa svet obveščati o glasbenih dosežkih. Center zbira audio-vizuelne glasbene materiale in jjh tudi sam pripravlja, nato pa jih propagira pri vseh članicah Mednarodne zveze Glasbene mladine. CIDOTAM organizira 9lasbene tabore, tečaje, seminarje, simpozije in kongrese o 9lasbeni animaciji. V okviru te aktivnosti je Glasbena mladina ^oljske poleg centra CIDOTAM ustanovila razred za šolanje Poljskih glasbenih animatorjev, v katerem se izpopolnjujejo študenti visokih glasbenih šol in Pedagoških akademij, študenti novinarstva in drugi kulturni delavci, ki se ukvarjajo s kulturno animacijo. Ta študii je ciklus tečajev praktične glasbene animacije. Glavni namen je naučiti animatorje približevati glasbo miadinj, vključiti glasbene delavnosti v šolsko življenje in v Vsakdanje življenje otrok. Sem sodijo glasbeni klubi, pripravljanje koncertov in oddaj, obrav-
mm
Poulični koncert nizozemskega ansambla Ricciotti med turnejo na Poljskem.
navanje problemov izvajanja, nastopanja, kontaktov med izvajalci in poslušalci. Tečaje je januarja 1980 začel s svojimi predavanji Mihaly Ittzes, eden izmed vodij Mednarodnega inštituta za glasbeno pedagogijo iz Kesckemeta na Madžarskem. Institut nosi ime skladatelja Zoltana Kodalyja. Profesor Mihaly Ittzes je obravnaval načine glasbene animacije, kot si jih je zamišljal oblikovalec madžarske glasbene vzgoje Zoltan Kodaly.
Center CIDOTAM je sodeloval tudi pri pripravljanju mednarodnega glasbenega tabora v VVenecji blizu Bydgoszca julija lansko leto. V zanimivih tečajih animacije, glasbene terapije in kompozicije ter interpretacije sodobnih glasbenih del so sodelovali predavatelji iz raznih dežel. Probleme glasbene teorije je razlagal eden izmed znanih poljskih specialistov, profesor Tadeusz Natanson.
Različne oblike glasbene animacije so prikazali kulturni delavci iz raznih dežel in celin.
Italijan E mesto Leo je predstavil skupinsko petje ih dirigiranje, Mustafa Teddy Addy iz Gane se je ukvarjal z gibom in ritmom, Portugalka Maria Joao Serrao je uvajala otroke v 'sodobno glasbo in Švicarka Laeti-tia Ritzuto je prikazala poučevanje glasbe in animacije. Pogovarjali so se tudi o animaciji za glasbenike - instrumentaliste, o oblikah stika med umetnikom in poslušalcem in o načinih predstavljanja koncertov.
Tečaje kompozicije in interpretacije sodobne glasbe so vodili W. Koonski, Z. Krauze in Z. Rudzinski. Ukvarjali so se z glasbenim ateljejem sodobnega skladatelja, z estetiko današnje glasbe. Rezultati dela v tem tečaju so udeleženci predvajali na najrazličnejših krajih, ki običajno niso namenjeni koncertom - na železniških postajah, v parkih in na trgih, ulicah .. . Prav v tem taboru so ustanovili Univerzo poljske kulture, ki želi razviti poznavanje poljske narodne kulture med udeleženci drugih delež.
V omenjenem taboru so imeli mladi animatorji, skladatelji in ljubitelji glasbe priložnost izvesti zanimive poskuse in se naučiti novih načinov animacije, ki so jih pozneje lahko prenesli v svoje vsakodnevno delo.
Še ena od zanimivih oblik glasbenega dela Mednarodnega glasbenega centra je trideset članski orkester, ki so ga po vzorcu ,,Ricciotti Ensemble" iz Nizozemske ustanovili na visoki glasbeni šoli v Bydgoszczu. Med počitnicami sta se obe skupini mladih glasbenikov srečali v Olsztynu, kjer sta pod vodstvom dirigentov Ernesta Snella iz Amsterdama in Janusza Baca iz Bydgoszcza naštudirali koncertne programe, ki sta jih nato izvajali na železniški postaji, sredi starinskega trga in na podobnih krajih. Poljski ansambel je drugi tak orkester v Evropi. Izpolnjuje dve načeli — z glasbo med ljudi in vsaka glasba za vsako občinstvo.
Orkester iz Bydgoszcza je koncertiral pod vodstvom nizozemskega dirigenta tudi na mednarodnem festivalu Glasbene mladine v Czestochovvi. Povabili so ga na Nizozemsko, kjer je muziciral skupaj z nizo- 1 zemskim ansamblom. Nastopil je tudi v Bruslju na slavnostih ob 100-letnici Belgije.
Z vsemi naštetimi aktivnostmi si center CIDOTAM prizadeva najti nove vezi z drugimi deželami, izmenjavati ansamble in soliste, oblike glasbenega delovanja in izkušnje.
S tem namenom je začel izdajati Bilten, ki v štirih svetovnih jezikih prinaša novosti iz dela članic mednarodne zveze Glasbene mladine in o problemih glasbene animacije, ki zadevajo celotno organizacijo. Bilten bo izhajal trikrat letno.
EWA MATUSZAK
GM NOVICE
0 LETOŠNJEM KVIZU GMS
Verjada ste se te naposluša li zanimivih glasbenih odlomkov iz slovenskih oper; kaj pravite h Krjavlju, pa Prešernu In stari glasbi, ki ttko »diši" po Mozartu In drugih klasicističnih mojstrih? Kako 'pa je z reševanjem gore delovnih Hrtov, ki •no vam jih tako skrbno pripravili. Tovariši učitelji so imeli veliko dola, upam pa, da se učenci niste preveč namučili in je ostalo še nekaj časa za prebiranje Zabavnika In drugih poučnih reviji Bi nam te lahko zaupali, kako ste se lotili teme letošnjega kviza, kako vam je pri tBm pomagal vaš glasbeni učitelj; no, če se bone opogumili, nam pišite v naše uredništvo - REVIJA! GM, KREKOV TRG 2, LJUBLJANA. Pa to še ni vse, kar vam nameravamo zaupati. Mnogi »o nas prosili, naj vendarle tekmovanje premaknemo na kasnejši čas. Resje,' nekatere šole so pošiljko z gradivom, revijo Slovenska opera, delovnimi listi in kasetema, dobili z zamudo. Tako smo se člani Odbore za kviz GMS 1980 sestali, se pogovorili in odločili, da lahko vsaka slovenska osnovna šola in še kdo (klub GM ...) prijavi svojo šolsko ekipo do 15. novembra (upoštevali bomo tudi poštni žigi), območna tekmovanja bodo 26. novembra popoldne (predvidoma v naslednjih krajih: Murska Sobota, Maribor,:
Ceijfl, Ljubljana, Koper, Kranj, Slovenj Gradec, Novo mesto. Nove Gorica). Letos bomo pripravili dva polfinala 3. decembra v Ljubljani In še nekje, finele, kot že veste, bo v soboto 6. decembra v Mariboru. Nekatere OŠ so že prijavile svoje ekipe: Oš Dente Allghieri Iz Izole, OŠ Iz Središče ob Dravi, OŠ Lackov odred iz Kamnice pri Mariboru, OŠ Videm pri Ptuju, domželska OŠ' Josip Broz-TIto, OŠ Tone Trtnik-Okroger Sostro, celjska OŠ I. celjske čete, OŠ Grm iz Novega mesta Osnovna šola Dobravlje, OŠ Karel Destovnik—Kajuh iz Apeč, osnovna šola Radenci, osnovni šoli Grm in Bršljin iz Novege mesta, krška osnovna šola Jurij Dalmatin, OŠ Podzemelj iz Gradaca, OŠ Vinko Paderšič—Batreja iz Brusnic, celjska osnovna šola Ivan Kovačič—Efenka, OŠ Boris Kidrič iz Rogaške Sletine, OŠ Franjo Malgaj iz Šentjurja pri Celju, OŠ Vlado Bagat iz Braslovč, OŠ dr. France Prešeren iz Ribnice, kočevska OŠ zbora odposlancev, OŠ Tomo Brejc iz Kamnika, OŠ Dekani, koprske OŠ Janko Premrl—Vojko, OŠ bratov Vodopivec iz Pivke, OŠ Videm pri Ptuju, OŠ Franc Lešnik— Vuk iz Slivnice pri Mariboru, mariborska osnovna šola Slava Klavora, OŠ Lenart.
URŠA ČOP
SLOVENJGRAJCANKE ZMAGALE NA KVIZU GM SRBIJE
Letošnji kviz Glasbene mladi* ne Srbije na temo „Glasbeni pojmi" je bil v Lazarevcu od 24. do 26. oktobra. Sodelovalo je 16 ekip iz Srbije, Vojvodine, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Obe slovenski ekipi, ajdovska in slovenjgraška, sta se zelo dobro pripravili na tekmovanje, saj so njuni člani in članice že večkrat preskusili svoje sposobnosti na slovenskih in srbskih kvizih Glasbene mladine. Kljub
temu je bila zmaga treh deklet iz Slovenj Gradca pravo presenečenje, toliko bolj, ker so se pripravljale popolnoma same, brez mentorja.
Prvo mesto je torej zasedla ekipa iz Slovenj Gradca, drugo ekipa iz Bačke Palanke, tretje mesto tekmovalci iz Bora in četrto ekipa iz Boljevca. Natančneje bomo o dogodku poročali v naslednji številki.
V BEOGRADU SPET
TEKMOVANJE
MLAOIH
GLASBENIKOV
Vsako leto zgodaj jeseni pripravljajo v Beogradu mednerodno tekmovanje mledih glasbenih umetnikov. Letošnje tekmovanje, ki gal organizira tamkajšnje Glasbena mladina, je bilo že deseto po vrsti.
Glasbene mladina Beograda je Glesbeni mledini Ljubljane posleia ljubeznivo vabilo, nej dva svoja člana pošlje k njim v goste v času finala tekmovanja. Imela sem srečo, da so poleg pianistke Derje Span ringov« izbrali mene. Prva vožnje z letalom, prvič v Beogradu, sama nova poznanstvo — misli so mi begele na sto strani in do sobote sel čes ni nikemor premaknil. V Beo-gredu me je pričakala prijazna vrstnice, ki me je ves čes ljubeznivo spremljala. Bilo je zelo melo časa za ogled mesta in njegovih zname-nlstoti, toda uspelo ml je ogledati si Kalemegden, Ska darlijo in središče meste. Ne vsakem koreku je bilo čutiti, de Beograd živi s svojimi gosti — mladimi umetniki In se \*seli njihovih uspehov. V dveh dneh, ki sem ju preživele v našem,
glavnem mestu, je bil ne vrsti že finale tekmovanja — violinistov in komornih godalnih skupin. Ker študirem violino, je bilo zame' posebej zanimivo slikati mlade violi-. niste, ki jih je spremljei japonski' mladinski simfonični orkester. Sestavljajo ga najboljši študentje gles-benih akademij iz raznih velikih japonskih mest, šteje pa okoli 60 članov.
Z nestrpnostjo sem pričakovala njihov nastop, saj je progrem obetal zenimive in težke skladbe.
Med petimi violinisti — finalisti so bili:	dva Francoza, Poljak,
Rusinja In, kar je še posebej razveseljivo, tudi Jugoslovan. Najbolj me je prevzela igra Francoza Rolanda Daugareila, ki je čudovito zaigrel Beethovnov koncert, in prvo navado bi dodelile njemu. Pri izbiri nagrajenca pa je sodelovalo tudi občinstvo, organizatorji so delili listke z imeni finelistov, poslušalci pa smo obkrožili tistege, ki nem je nejbolj ugajal.
MAJA BURGER
PRIPIS UREDNIŠTVA GM
Letošnje mednerodno tekmo-venje mladih glasbenikov violinistov in godelnih komornih skupin — jev Beograd privabilo precej mladih talentiranih instrumentelistov, med njimi tudi šest jugoslovenskih violinistov in klevirski trio Glasbene akedemije iz Zegrebe.
Mednarodna strokovna žirija je negrade ra zdelile takole: za violinsko igro je prvo nagrado prejel Francoz Alexit Gelperine, drugo Jugosloven Nenad Daleore in tretjo Francoz Roland Daugareil, za komorno Igro pa prva in druga negreda nista bili podeljeni, tretjo pa je dobil klavirski kvartet Roma nul Chamber
Pleyers iz Združenih držev Amerike. Še dve nagradi sta, ki ju veljal omeniti. Zveze jugoslovenskih skle-deteljev podeljuje nagrado za naj-, boljšo izvedbo sodobnege jugoslovanskega dela, prejele pe sta jo: violinistka Svetlene Orlova iz Sovjetske zveze ze Štiri impresije ze violino in klevir Ml loja Milojeviče ter klevirski trio Glasbene ekedemlje iz Zagreba za izvedbo skladbe Slobodane Atanackovič. Na podlagi glasov občinstva in mednarodne žirije mledih delegatov Glasbenih mladin je časopis Politike podelil svojo nagrado — Zlato herfo' — violinistu Alexlsu Gaiperlnu in kvartetu Romenul Chamber Players.
ao
gm novice
ŠENTJAKOBSKI PEVCI PELI OB TITOVEM GBOBO
Mešani pevski zbor „ Rož" iz Šentjakoba v Rožni dolini v Avstriji jo v prvem tednu septembra gostoval v ožji Srbiji In v Vojvodini. Koncertno turnejo Je pomagala organizirati tudi Glasbena mladina Slpvenije.
Z mešanimi občutki smo se tistega večera v nedeljo 31. avgusta odpravili na vlak. Z mešanimi občutki zato. ker nas večina še nikdar ni bila tako globoko v Jugoslaviji, ker smo odhajali v nam skorej neznano deželo. Kako bomo uspeli, kako nas bodo sprejeli in razumeli?
Noč, spanje v vlaku, jutranji svit v Slavoniji, nepregledna polja koruze, požete pšenice, rahlo zasanjana pokrajina so budili v nas Pričakovanje. Be ograd, to prekrasno mesto, čigar arhitektura s svojimi oblikami in dimenzijami govori, da tu živi svoboden človek, ki se veseli življenja In bodočnosti, nas je sprejel zaspano. Drugačni pa so bili naši gostitelji, ki so nas pričakali. Vlili so nam zaupanje.
Z avtobusom smo se odpeljali na Avalo in si ogledali veličastni Meštrovičev spomenik neznanemu Juneku.
Topola-Oplenac je bila naslednja postaja. Zazijali smo od presenečanja. Toliko lepote na enem mestul Toliko mozaičnih fresk še nismo videli in nekdo je zavzdihnil; „Prl nas v Avstriji pa pravijo, da se kultura konča ob Karavankah!”
Kar v avtobusu smo spoznavali srbsko zgodovino od Štefana Nemanje, kneza Lazarja in njegove bitke na Kosovem polju do Petra Kara-džordževiča. Predavatelj, sorodnik našega dirigenta Lajka Milisav-Ijeviča, je pripovedoval natančno in prepričljivo.
Kragujevac, kjer je v Zastavinih tovarnah zaposlenih prek 30.000 delavcev, nas je sprejel v Domu: samoupravijalcev Jugoslavije. To šu-madijsko središče ima bogato revolucionarno tradicijo, saj so tod že pet let po pariški komuni delavci ob štrajku nosili zastavo z napisom samoupravljanje. Spominski park šumarice, veličastni spomeniki in muzej NOB so nam osvetlili krvavo bajko 7000 pobitih rodoljubov, med njimi 364 iz razredov odpeljanih dijakov in 18 učiteljev. Pesem je prišla spontano, pesem v poklon frtvam fašistične morije.	i
Nepričakovano smo zvečer nastopili na veliki narodnozabavni Prireditvi Radiotelevizije Beograd v veliki športni dvorani pred 2000 — glavim avditorjem.
Drugi dan ogled samostana Ma-našija, prekrasnega bisera srbske kulture iz 12. stoletja, nato Resav-ska pečina, ki se po lepoti lahko meri z najlepšimi podzemnimi jamami sveta, pa kava z ratlukom, lepinje » kajmakom -r negotovost je izginile.
V	Kraljevo smo prišli z nekajurno zamuda Gostitelji so nas peljali k folklornemu ansamblu Abraševlč. Navdušeni od lepota iri dovršenosti smo jim zapeli nekaj naših pesmi. Stik je bil tu, želijo sodelovanja in mi tudi.
Tudi v samostanu Žiča smo Dreiskusili akustiko in prednica nas je v zahvalo povabila na kavo in slivovko.
Že smo hiteli dalje v Titovo. Užice, v mesto z enkratno arhitekturo, ki je en sam velik spomenik edinega osvobojenega ozemlja Evrope v letu 1941. Gostitelji mladinci in predstavniki' SZDL so nam pripovedovali, da se je tistega žalostnega letošnjega 4. maja okrog pol devetih zvečer na trgu spontano zbrala množica 10.000 mladih in: nemo stala pred Titovim spomenikom. Bili smo pretreseni ob domišljijski sliki, kako so potem vili kolo in peli „Druže Tito mi ti se kunemo”. Še mesec dni so mladinci spontano stali na častni straži ob spomeniku.
Videli smo še muzej Užičke republike, tovarno orožja ter se odpeljali na Kordinjačo. Spomenik, cel spominski kompleks, poduhovljena veličina Užičke republike in delavskega bataljona, ki je do zadnjega moža daroval življenje za uspešen umik partizanskih enot in! glavnega štaba pred nemškimi silami. Spet se na m utrga pesem.
pojemo jo s ponosno dvignjenimi glavami.
Naslednji dan nas je očarala Bajina Bašta s svojo planino Tavo* Občudovanja vreden je tudi sistem odvajanja in napajanja reverzibilnega jezera, ki bo dajal vodo ogromni hidrocentrali. Tunel, dolg 6 kilometrov, cevi s premerom 6 metrov, jez visok 92 metrov, številke so fa ntastične, pokrajina divjo lepa, prek Drine se vidi gričevje Bosne.
Proti severu smo se vozili čez planine, mimo ovac, ljudje so nas pozdravljali. V Bošnjanovičih nas je s temperamentno dobrodošlico pričakala družina Mllisavljevič. To je bil višek gostoljubnosti srbskih ljudi. Priredili so nam pravo gostijo dobrot in nam pokazali svoje običaja Vajo za večerni koncert smo imeli kar na vrtu, Lajko si je moral obriti brado, ker tam tradicionalno ni priljubljena.
Koncert v Ljigu nam je uspel. V tivorani je bilo živo, dodajati smo morali. Zaključili smo s pesmijo Jugoslavija. Družabni del večera so nam priredili predstavniki družbeno—političnega življenja občine, dva mlada harmonikarja pa sta nas s svojim virtuoznim igranjem povedla v kolo. Zjutraj nova presenečenja. Srbski zajtrk, potem sprejem v izobraževalnem centru, kjer se šola 800 pionirjev in mladincev. Zbrali so se, da bi nas. Koroške Slovence pozdravili in zapeli smo jim naše in njihove pesmi. Srca so se tajala.
ploskanja ni bilo konec. Obljubili smo jim, da bomo še prišli. Da, še bomo prišli, smo obljubili tudi gostoljubni družini Mllisavljevič.
Bil je petek. Z južne strani smo se bližali Beogradu. Nekam tesno nam je postajalo. Danes bomo obiskali Titov grob. Bomo lahko ob njem zapeli? Napetost je rastla. Peljali smo se po Užičkl ulici. Izstopili smo In se nemo vključili v sprevod obiskovalcev. .Da, lahko zapojete," nam je sporočil tovariš s" turistične zveze Beograda, .protokol je dovolil".
Hiša cvetja, tišina, elegantni Titovi gardisti na straži, marmornata plošča TITO 1893-1980, lepota im skromnost odsevata Titovo osebnost. Ljudje, nepretrgane kolone, z robci v rokah, s solznimi očmi prihajajo od cvetočega vrta. Zastali so za korak, kolona se je pretrgala, prisluhnili so naši pesmi. Novinar je beležil, Tanjug bo ponesi v svet vest »Koroški Slovenci so prvi zapeli ob Titovem grobu".
Vse drugo je bilo podrejeno temu dogodku. Gostoljubnost pri Miju Podkonjaku, večerni koncert v okviru KalemegdanSkih Su tonov, obisk Idilične Skadarlije.
Zadnji dan. Sobota. Vojvodina, ta biser uresničitve enakopravnosti, vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, nas je pričakovala, da zapojemo ne zaključni prireditvi Brankovega kola, ki ga tam prirejajo v počastitev Branka Radičeviča vsako leto v Stražilovu pri Sremskih Karlovcih. Prireditev so neposredno prenašali po radiu, zvečer so nas videli ne TV Novi Sad.
Bližali smo se zednji postaji, srečanju s slovaško narodnostjo v Kovačiči. Že v Stražilovem nas je prevzel prijazni Karel in nam med potjo pripovedoval o življenju tei narodnosti En odstotek prebivalstva neke narodnosti zadostuje za popolno enakopravnost. Za nas je to neverjetna! Radijsko postajo imajo. Moje šole, časopise, nikomur se ni trebe asimilirati. Slovaki So dali Srbom v Kovačiči vse pravice. V izobraževalnem centru nam je ravnatelj vse to potrdil. Nobenih napetosti med mladino - vsi zp^jo obe jezika.
Koncert je bit odličen. Peli smo z zanosom. Govorili smo slovensko, oni slovaško in dobro smo se razumeli. Poslušalci so nas sprejeli z navdušenjem. Vtisi iz Kovačiče so enkratni.
Domov smo se vozili spet s čudnimi občutki. V Podrofc I na oni strani tunele ni bilo čutiti niti sledu vsege tega, kar smo doživljeli ne naši turneji. Nobenih sledi o enakopravnosti! Kakor da smo zagrnjeni v mrek.
Hvale vem, tovariši glasbeni mladinci Slovenije! JOŽE ROVŠEK Fotografiral V. Wl ESE R
V Kragujevcu smo se poklonili pred spomenikom ustreljenih dijekov In učiteljev.
MOŠKO IM«
PODVODNI ME RILEC ZVOKA
ZADNJA IN IS. ČRKA
CeSka PRI-TRDILNICA
TELESNA
TEKOČINA
ZAČETEK
ABECEDE
VOHUNI
SflJONI
4PIJ0U
ITAL. RENE
SANČNI
SLIKAR
GLASBENE UGANKE
NAGRADNI RAZPIS
V drugi letošnji Številki naša revije vam spet ponujamo Mali kviz in nagradno križanko. Rešitve križanke nam pošljite do 26. novembra, ko bomo izžrebali tri pra/ilne in reševalce nagradili s ploščo MLADI MLADIM.
NAGRADE
ZA PRVO LETOŠNJO
Številko
Kar malce razočarani smo bili tokrat. Velika kuverta, ki smo jo pripravili v dobri veri, da se boste z vnemo lotili reševanja, je ostala skoraj prazna, in še med tridesetimi. rešitvami, ki ste nam jih poslali, je bilo precej nepravilnih. Nejdejo pa se med vami tudi takšni reševalci, ki pozabijo na pismo ali dopisnico napisati »/oje ime in naslov, tako da jim ne moremo poslati nagrade, tudi fte jih izžrebamo.
Za pravilno rešitev prve letošnje križanke prejmejo veliko ploščo MLADI MLADIM, ki jo je izdala Glasbena mladina Slovenije: EDMOND AVBELJ iz Kidričevega, DAVOR EKMEČIČ iz Ljubljane in BARBARA KRAGELJ iz Medvod.
REŠITVE
IZ PRVE LETOŠNJE ŠTEVILKE
MALI KVIZ:
1.b, 2.e, 3.c, 4.a, B.b, 6.b, 7.a, 8.a, 9.a, 10. Palestrine.
NAGRADNA KRIŽANKA: Vodoravno: stražar, kritina, lesorez, APA, Ita, dera, at, Reed, Tatar-ka, enakost, LJ, Tl, Jera, RV, avba, refleks, en, arco, gad, nič, erozija, Rebeka.
ŠARADA V STAVKU
Janez ni hotel zaprositi POLONE ZA ta svečani poljski ples v tričetrtinskem taktu.
POSETNICA
Prva posetnica skriva piimek in ime sodobnega tržaškega skladatelja.
PIKA J. STARIČ
MALI KVIZ
1. Med imeni naštetih slovenskih skladateljev je tudi eno, ki pomeni hkrati ime severnoitalijanskega mesta, pobratenega z Ljubljano. Katero ie?
a) Kozina
b) Parma
c) Ravnik č) Simoniti
2. Skladatelj Frederic Chopin je imel francoskega očeta, rojen pa je bil v domovini svoje matere in to je imel tudi za svojo domovino; čeprav jev njej preživel sarno mladost, ga imajo rojaki njegove matere za svojega nacionalnega skladatelja. Katera dežela je to?
a) Nemčija
b) Rusija
c) Poljska č) Anglija
3. Ruski skladatelj je napisal imenitno skladbo za klavir z naslovom Slike z razstave, v kateri je z zvoki pričaral obisk na slikarski razstavi in vsebino nekaterih slik. pzneje je
to skladbo instrumentiral za veliki orkester znani francoski skladatelj. Kateri?
a) Bizet
b) Ravel
c) Ducas č) Poulenc
4. Katerega od naštetih predmetov poznamo ludi kot slovensko ljudsko glasbilo?
a) pisalni stroj
b) mlinsko kolo
c) žaga lisičji rep č) pastirska palica
5. Trombon je drugo ime za
a) trobento
b) rog
c) tubo
čl pozavno
6. Češki skladatelj Bedrich Smetana je napisal znano simfonično pesnitev z naslovom Vltava. Kaj pomeni ta beseda?
a) grad v Pragi
b) najvišjo češko goro
c) najdaljšo češko reko
č) priimek srednjeveškega češkega vladarja
7. Nas|fv ene od znamenitih Verdijevih oper je hkrati naziv za srednjeveškega potujočega pevca. Katera opera je to?
a) Rigoletto
b) Trubadur
c) Traviata č) Otello
8. Koliko šestnajstink ima ena polovinka?
a) štiri
b) osem
c) dvanajst č) šestnajst
SESTAVIL
IGOR
L0NGYKA
MAJHEN
PAKET
UMETNIŠKA
PODOBA
KAKEGA
ČLOVEKA
IGUIDO)
FRANC.
PISATELJ
(CLAUDE!
IGRAŠ
KARTAMI
LAURENCE
OLIVIER
INKOVSKI
VLADAR
FILMSKA
IGRALKA
DIETRICH
ZADNJI TROJANSKI KRALJ
NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA
EDVARD
TIN
UJEVIČ
GLAVNO
MESTO
TOGA
ERNEST
HEMING—
WAY
NAJVEČJI
SESALEC
ALUMINIJ PRIPOMOČKI ZA DRŽANJE
OKUSNA
MORSKA
ŠKOLJKA
ŽUŽKO-
SLOVEC
GLEDA-
LIŠČE
NAJVIŠJA GORA V GRČIJI
(  --------
OM PISMA
IN ŠE
FOTOGRAFIJA
POMENEK l DOPISNIKI
naše revije. Ravno zato je poročanje o koncertih eden od načinov približevanja te vrste kulture tistim, ki zanje sicer nimajo priložnost F.
Včasih pa takšno priložnost vendarle dožive tudi manjši kraji, kot je naprimer Tolmin. Tamkaj se v zadnjem času razvija razgibano kulturno življenje In tjakaj so pred nedavnim prišli ugledni umetniki iz
Gimnazijec STOJAN PELKO iz Novega mesta nam je poslal sliko violinčelista in kratko pisemce, v katerem opisuje kulturni dogodek, ki ga je zabeležil s svojo fotografijo in besedo:
„Dijaki gimnazije iz Novega mesta smo se letos vključili v koncertni abonma, ki ga skupaj z zagrebško Filharmonijo organizira dvorana Vatroslav Lisinski. 17. oktobra smo prisluhnili koncertu zagrebške Filharmonije s solistom Heinrichom Schiffom, gostom z Dunaja. Poslušali smo Triptihon J. Gotovca, koncert za čelo in orkester v h-molu (op. 104) A. Dvoraka in baletno suito Žar ptice I. Stravinskega. Še posebej nas je navdušil avstrijski violončelist."
Mladi prijatelji glasbe, tokrat je bila bera pisem, k! smo jih Pričakovali na naš razpis v prvi *tovllkl Revij* GM, prav pičla. In Povrh vsega med temi maloštevilnimi dopisniki ni bilo nobenega, ki *J s svojim prispevkom prislužil Ogrado za pismo meseca. Nekaj pa i* kljub skromnemu odzivu spodbudno: oglasilo se je več srednješol-°*v, ki so bili minula leta prev redki rn«d dopisovalci.
Med dogodki ki so tokrat spodbudili prijatelje glasbe k pisanju, so bW trije koncerti treh različnih *vr*ti glasbe, in prav zato bo za naše bralce zanimivo, kako *o jih mladi dopisniki doživljali.
Mateja KOMEL iz 8.b razreda Prve osnovne šole v Celju
poroča o nastopu Tomaža Domlcelja. Takole piše:
-Moram priznati, da tam kar nekaj časa premišljevala, preden tem pisala tole pismo, oziroma opis n**topa Tomaža Domicelja pri nas. Ne vam. če na zadnjo stran vaSe Ije spadajo tudi takile prispevki-Nedavno ja v Celju gostoval naS Priljubljeni Izvajalec Tomaž Doml-celj. ki ge vsi verjetno prav dobro Poznata. V telovadnici tehnične Sole se nas ja zbralo precej, kar ja dokaz, de Tomaža tudi v Celju radi Poslužamo- Že na začetku je med nemi hotel napraviti prijetno vzdut-In nes pritegniti k petju- Sprva nem melodije kar niso Se od rok, kasneje smo se ra zveneli. SliSali smo kar obširen program.' Prva je bila ti*ta. ki gre nekako takole: „Saj po novem letu bolj Se bol" I/etiko fjorde preveč), je bilo starih. Poznanih pesmi. SliSali pa smo tudi njegove najnovejie skladbe. Poleg ostalih so najbolj , vžgale' tele: Jamajka. Hondoidi, Gospod direk-f°r, pt Maža in podobne. Proti koncu koncerta se ja v telovadnici nabralo kar precej smeha, saj Tomaž Pozne dovolj hecov
Ho. ne koncu pa moram rnči. da bila Tomaževa predstavitev zaniha in taktnih ter podobnih si Se **limo. Popestrijo nam vsakdanje * vi je nje, pa te mersikdo pride na *oj račun, če mu je povabljeni gost ** Posebej pri srcu."
Kot lahko ugotovi*. Mateja, je bil tv®i dvom o pisanju in primernosti *■ tol« rubriko odveč. Koncerti s* ^ dogajajo ravno v vsakem kraju, •koraj pa ni šole, kjer ne bi brali
Nemške demokra tične republike.', imenitnem nastopu Dresdenskih solistov nam poroča
TANJA R EJC iz 7. c razreda OŠ France Bevk v Tolminu,
ki rned drugim piše, da so gostje igrali baročno glasbo Vivaldija in Bacha in da so ansambel sestavljali čembalist, flavtist, dva violinista.
violist, violončelist in kontrabasist. Na koncu dodaja, da so s» nekateri poslušalci po koncertu od »blizu ogledali čembalo, ki so ga sicer že spoznali pri pouku kot predhodnika klavirja, a še nikoli niso videli pravega glasbila.
Kakor je veliko doživetje vrhunska umetnost uglednih glasbenih izvajalcev, pa utegne navdušiti tudi nastop nepoklicnih glasbenikov, kakor je na primer skupina Mire Omerzel—Terlep, Matija Terlep in Bogdana Herman, ki smo jo sicer v naši reviji že predstavili. Podobno kot že mnoge poslušalce na slovenskih šolah, so namreč „tr,ije Ljubljančani", kakor piše PATRICIA KOKOŠ,z gimnazije Miloša Zidanška v Mariboru napravili na dijake močan vtis in nadaljuje;
..Mnogi od nss so se odpravili na koncert zgolj iz radovednosti ali dolgočasja. Toda že po prvih besedah enega od nastopajočih smo pazljivo prisluhnili. Slovenska ljudska glasba zanima le majhno Število1 mladine. Še boli pa nam je oddaljena glasba iz preteklih stoletij. V uri' in pol pa se nam je po zaslugi nastopajočih močno približala in nas prevzela. Težko je z besedami opisati zvoke čudovitih melodij in prej nam nepoznana glasbila."
Spet se nam je oglasila
HERMINA PLANINŠEK iz Podgorja,
ki je letos končala osnovno šolo. Opisuje nam, da je koncu njenega osnovnega šolanja dal poseben pečat obisk znanega slovenskega skladatelja in pianista Pavla Šivica, ki se je odzval vabilu, zapisanem lani v tej rubriki, in prišel v vasico pod Uršljo goro.
mZelo smo bili veseli obiska, kajti naSa vaSka Sola je majhna in to je bila ena prvih priložnosti navezati neposreden stik z glasbenim ustvar-. jalcem. Vsi smo prispevali svoj delež, da bi bilo to srečanje ms, takšno. kakiSnega smo si predstav Ijall," piše med drugim in sporoča, da so od skladatelja zvedeli veliko novega in zanimivega, čeprav na šoli nimajo klavirja in jim žal ni mogel ničesar zaigrati. Takšni obiski so prav gotovo svojevrstna srečanja z glasbeno umetnostjo, ki bi žanje želeli, da jih organizira čim več šol in Glasbena mladina bo prav rada' pomagala razvijati stike med glasbenimi ustvarjalci in mladimi ljubitelji glasbe. Ob koncu tokratnega pomenka z mladimi dopisniki naj omenim, da smo dobili še dva kratka prispevka Andreje Artač iz Ljubljane in Marije Kos iz Novega mesta in da je s tem seznam dopisov izčrpan. V želji, da bi se jih do naslednje številke nabralo vsaj še enkrat toliko, vas pozdrevlja
VAŠ UREDNIK
\
INTERVJU
V	fiatih m zgodi, da nastane pogovor, ki to pravzaprav sploh ni hotel biti in zato tudi ni pri roki nel magnetofona ne svinčnika In papirja. Lahko pa, na sreCo, kar precej ohranimo v spominu. Ko sva se z Alešem Rendio srečala na Starem trgu in se napotila proti Maxiju, kjer so bili moji kolegi s faksa, je stekla beseda o glasbi. Z Alešem sva se spoznala v Pionirskem domu, v Studiu za svobodno ustvarjalnost, kjer se srednješolci pod vodstvom Lada Jakše ukvarjajo z improvizirano glasbo. Tam sva se sicer z Alešem že dogovorila, da se bova enkrat ..uradno” pogovarjala za Glasbeno mladino, potem pa se nisva in nisva mogla dobiti. No, pa je naključje opravilo svoje.
•	- Aleš, kaj delaš?
— Zdajle bi se moral doma učiti.
) Pri svojih sedemnajstih letih moram
še hoditi v Solo, na višjo gimnazijo. Pa vadim tudi — bobne. Zdaj sem spet začel hoditi v glasbeno šolo. Obiskujem pouk tolkal na glasbeni šoli Franca Sturma v Šiški, hkrati pa 5. in 6. razred nauka o glasbi.
% - PraviS, da spet hodiš v glasbeno šolo. Ali to pomeni, da so bile tvoje glasbenošolske počitnice daljše od dveh poletnih mesecev?
— Ja. Ko sem bil star 6 let, me je oče peljal v glasbeno šoto in začel ■m se učiti violino. Violino sem Igral šen let, potem pa sem hotel staršem dokazati, da lahko naredim nekaj popolnoma po svoji volji in presoji In sem nehal igrati. Takrat ml je ta upor proti staršem veliko pomenil. Začel sem vaditi bobne. Oče mi jih je kupil in kmalu smo s i* nekaj prijatelji začeli vaditi v naši
garaži.
% - Kaj ste pa igrali?
— Hoteli smo igrati rock. Najprej smo bili zelo zadovoljni, da se je sploh kaj slišalo. Potem smo začeli razmišljati o tem, da bi bilo dobro če bi se slišalo kaj lepega. Izvabiti lepe tone za precej nevešče glasbenike pa že niso bile več mačje solze.
0 - Ste skušali koga posnemati ali ste hoteli ustvariti nekaj svojega?
— Nikoli nismo skušali igrati skladb drugih, ampak smo ustvarjali svoja. Jaz še največ. Takrat sem imel tudi največ pojma o glasbi in sem najbolje obvladal svoj Instrument, čeprav nisem še skoraj nič znal.
#	- Kako si prišel v Pionirski dom?
— S prijateljem sva spoznala Lada Jakšo pred dvema letoma. Kmalu je začel voditi Studio v Pionirskem domu in midva sva bila prva tam. Potem sva pripeljala še prijatelje in počasi se je naš krog razširil.
0 - Kaj si pričakoval od Studia, kaj si hotel tam delati?
— Navdušen sem bil nad skupino Sončna pot in tako seveda nad igro Lada Jakše. Prepričan sem bil, da bom pod njegovim vodstvom tudi sam vstopil v ta glasbeni svet. V začetku smo veliko igrali, poskušali izraziti svoje občutke, vzgibe in se tudi veliko pogovarjali. Kasneje je prišlo tudi nekaj m la dih, ki te glasbe sploh nirr^ajo v sebi, je ne občutijo in, čeprav se verjetno trudijo, njihovo delo ne da pravih rezultatov. Tako je vsa stvar v Studiu malo razvodenela.
0 — Imajo ostali v Studiu kakšno
glasbeno znanje, hodijo v glasbeno šolo?
— Nekateri so hodili. Večinoma pa v glasbenem pouku niso našli velikih spodbud za delo in so vse skupaj pustili.
0 Pa se ti ne zdi, da lahko zares izraziš svoj notranji svet z glasbo, ko zelo dobro obvladaš glasbilo? Če ga ne, lahko improviziraš le v mejah svojega tehničnega znanja In s tem omejuješ tudi svoje notranje doživ Ijanje.
— Ne strinjam se popolnoma. Ko igraš, se dobro zavedaš svojih zmožnosti. Naučiš se pač v okviru teh zmožnosti izražati. To je čisto mogoče, morda je pa res malo, podzavestno zniževanje ciljev. Seveda pa je vseeno treba veliko vaditi, če hočeš napredovati.
% - V glasbeni šoli sl tako rekoč povra tnik. Takih je veliko, posebno fantov, ki pri dvanajstih raje brcajo žogo kot da bi vadili, v gimnaziji pa se začnejo zanimati za glasbo In jim je žal, da se prej niso naučili več. Kljub temu se mi zdi, da ti nisi ravno čisto vsakdanji primer. Saj si že takoj po violini začel pridno vaditi bobne. Kakšen je bil prej tvoj odnos do pouka violine in do violine same, kaj vidiš zdaj v glasbenem pouku?
— Violina je bila zame predmet, do katerega nisem imel nobenega posebnega odnosa, sam glasbeni pouk pa me ni navduševal, prej prisiljeval. Kmalu sem npr. igral Vivaldija, ki mi je bil strašno daleč. Nisem imel pravega odnosa do te glasbe. Mislim, da bi morala šola otroka najprej navduševati s skladbami, ki bi jim bil tudi duševno, ne
16 tehnično dorasel. Saj bi s« daloi tudi s preprostimi, morda programskimi skladbicami napredovati v tehniki. Takrat sem violino pustil iz upora proti staršem In prisili. Zdaj sem spet v glasbeni šoli, ker bi rad	j
pridobil še nekaj tehnike v igri z bobni ter se seznanil z drugimi tolkali. Drugo leto grem na srednjo glasbeno šola, potem bi rad nadaljeval študij v Gradcu. Čeprav se mislim vedno ukvarjati z improvizirano glasbo, vsaj zase, bi rad Igral tolkala tudi v simfoničnem orkestru. Zato sem zdaj tudi v šoli, kar vem. da bom le z ustrezno izobrazbo to Jahko dosegel. Zdaj pouk v glasbeni šoli drugače, dojemam. Zavedam se, da je lahko urjenje tehnike suhoparno in tudi profesorjevo razlago sprejemam kot učbenik in ne kot navduševanje za instrument, saj sem se že sam navduši* Pri tem pa opazujem dve fantka, ki sta se tudi začela učiti bobne, a se zanju bojim, da bosta Izgubila* veselje in prenehala hoditi v glasbeno šolo kot sem jaz. Njima ni samo1 po sebi razumljivo, da je igranje bobnov najmanj dve leti samo suhoparno urjenje tehnike, njiju je treba iz ure v uro za instrument navduševati, to pa znajo le redki pedagogi. Za pedagoga moraš res biti rojen.
Medtem sva že zdavnaj sedela s kolegi v Maxiju, vsi smo *e zapletli v pogovor o glasbi, o glasbenem študiju In poučevanju. Veliko bi se še dalo napisati, pa ne gre vse na eno stran. Pa kdaj drugič.
MOJCA ŠUSTER FOTOGRAFIRAL: LADOJAKŠA