£
i
Spovhnvca
OJE (BfflffllMiffi
scenarij, režija: Robert Lepage fotografija; AlainDostie glasba:
Sacha Puttnam igrajo:
Lothaire Bluteau, Patrick Goyette,
/ean-Louis Millette, Kristin Scott Thomas, Ron Burrage
Kanada
100 minut
Ce sodimo po prvencih oziroma drugih filmih, ki vsako leto presenetijo na can-neskem festivalu, potem je kanadski film prav gotovo ena izmed izjemno vitalnih kinematografij na svetu. Letos ob drugem filmu Charlesa Binameja Eldorado v ta krog spada vsaj še Spovednica Roberta Lepa-gea, enega najvidnejši kanadskih gledaliških režiserjev, ki se je uspešno preizkusil tudi v filmski režiji. In Robert Lapage se pri filmskem delu ni odrekel gledaliških prijemov, pač v toliko, kolikor teatraličnost vznikne na račun izbranih lokacij, to pa zato, ker bo s privzdignjeno, stilizirano uporabo filmske govorice izpo-vedana izbrana drama. Tako tudi ni naključje, da se film prične z letom 1952, ko je v cerkvenem prostoru v Quebecu Alfred Hitchcock snemal film Izpovedujem se (I Confess, 1952). Vendar pa se je v tem posvečenem prostoru ob Hitc-hcockovi drami vzporedno dogodila tudi resnična drama, ki jo tisti, ki jo je zakrivil, najprej pove Hitchcocku, da bi potem zvedeli tudi mi. In to spoved Hitchcock komentira takole: »Vaša zgodba ni zgodba s suspenzom, to je prava grška tragedija«. S Pierrovim očetom je namreč tistega nenavadnega leta 1952, ko je bila v Quebecu tudi premiera najnovejšega Hitchcocko-vega filma, zanosila mlajša sestra Pierrove matere. Ker tega bremena nikakor ni mogla
prevzeti nase, je šestnajstletna mama malega Marca kmalu po porodu naredila samomor. Tako je njegovo očetovstvo ostalo skrivnost. In potem ko se je čez leta rodil mali Pierre, je z Marcom odraščal kot s starejšim posvojenim bratom, nevedoč torej, da ju veže ista kri. Ta familiama drama, zavita v skrivnost, pa je vzrok za Marcovo ekscentrično, bolestno in izgubljeno iskanje lastne identitete. Toda potem ko se zaradi očetove smrti vrne iz daljne Kitajske v Québec, se Pierre pridruži Mar-covemu obsedenemu preiskovanju preteklosti, ki si jo delita v veliko večji meri, kot se zdi na samem začetku. Kot pravi La-pageov Hitchcock imamo torej opravka s pravo grško tragedijo, ki pa jo je režiseiju uspelo prevesti v filmsko pripoved brez v nebo vpijočih dramatičnih akcentov, tako da se sledenje skrivnostnemu spoznanju odvija skozi niz ekscentričnih, odtrganih in hkrati likovno domišljenih prizorov. Prav ta, skoraj baročna filmska reprezentacija, je tudi tista instanca, ki sicer tragično vsebino predeluje v pripoved z distanco, v pripoved, ki ji nista tuja tudi ironija in humor, pa čeprav velikokrat črni humor. V Spo-vednici sicer ni do kakšnega ekstrema pretirana postavka, da je v filmskih pripovedih kri le rdeča barva, vendar pa se film zaveda, da o krvavih stvareh govori z rdečo barvo. Ta razsežnost pa Roberta Lepagea postavlja kot perspektivnega gledališčnika med filmskimi režiserji. SILV AN FURLAN

32