Velimir Hlebnikov





Izbrane pesmi in

pesnitve 1917–1922


I. zvezek


Prevod, opombe in spremna besedila Andreja Kalc





Po izboru prve izdaje Izbranih del

Jurija Tinjanova in Nikolaja Stepanova

(1933)



Собрание произведений

Велимира Хлебникова

TOM III

Стихотворения 1917-1922



© Andreja Kalc za prevod v slovenščino in spremna besedila

© Hiša poezije za ta natis





Leta, ljudstva in ljudje

pod prisilo poslednjega odhoda

so kot tekoča voda.

V premičnem zrcalu prirode

zvezde so – mreža, ribe – mi

in bogovi so – prividi v temi.





Svoje1


V Deviškem bogu2 sem hotel vzpostaviti čisto slovansko načelo z njegovo zlato lipovostjo in nitmi, napetimi od Volge do Grčije. Uporabljal sem slovanske polabske besede (Leuna).3

Valerij Brjusov je v tem zmotno videl ustvarjanje novih besed.

V Vidrinih otrocih4 sem vzel strune Azije, njeno temno litoželezno perut, in ko sem podajal različne usode dveh kultur v obdobju več stoletij, sem se opiral na najstarejše izročilo Oročislov5 o ognjenem stanju Zemlje, Vidrinega sina sem primoral, da je s kopjem napadel sonce in uničil dve sonci od treh – rdeče in črno.

Tako torej, Vzhod zagotavlja litoželeznost peruti Vidrinega sina, Zahod pa zlato lipovost.

Posamezni pendentivi sestavljajo zapleteno zgradbo, pripovedujejo o Volgi kot reki Indorusov in uporabljajo Perzijo v funkciji kota med rusko in makedonsko premico. Izročilo Oročislov, starinskega amurskega plemena, me je povsem prevzelo in sem si zamislil izgraditev obče azijske zavesti v pesmih.

V povesti Ka sem omogočil sozvočje Egipčanskim nočem, nagibanje severnega meteža k Nilu in njegovemu znoju.6

Zamejitev egipčanske kulture sem vzel z letom 1378 pr. n. š., ko je Egipt prelomil svoje verovanje kot pest trhle suhljadi in je osebna božanstva zamenjalo Rokoglavo Sonce,7 sijoče skozi ljudi. Nago sonce, goli Sončev krog, je za nekaj časa postal po volji egipčanskega Mohameda – Amenofisa IV. – edino božanstvo starih svetišč. Če opredelimo območno, je v Ka zajet srebrni zvok, v Deviškem bogu zlati, v Vidrinih otrocih pa železno-bakreni.

Azijski glas Vidrinih otrok,

slovanski Deviškega boga in

afriški v Ka.

Pesnitev Vila in gozdni mož prikazuje povezavo balkanske in sarmatske umetniške misli.

Mesta sem se dotaknil v Markizi Dezes8 in Vražičku.9

V člankih sem se trudil smiselno utemeljiti pravico do videnj; oblikoval sem zanesljiv pogled na časovne zakonitosti, v študijah o besedi pogosto razpravljam Leibniza.10

Krimska je napisana v svobodnem verzu.

Manjše stvari so pomembne tedaj, ko tudi same začenjajo bodočnost, enako kot zvezdni utrinek pušča za seboj ognjeni žarek; imeti morajo tako hitrost, da dodajajo sedanjost. Za zdaj ne zmoremo opredeliti, kaj povzroča njihovo hitrost. Vendar vemo, da je stvar dobra, ko kot kamen bodočnosti zažiga sedanjost.

V Murnu, Bobeobi in O, razsmejte se11 so zajeti vozli bodočnosti – mali izhod12 ognjenega boga in njegov veseli pljusk. Ko sem začutil, da stari verzi slabijo, ker je njihova skrivna vsebina postala resničnost današnjega dne, sem spoznal, da je domovina ustvarjanja bodočnost. Od tam piha veter bogov besede.

V čistem brezumju sem pisal Povratnika13 in na svoji koži doživel ter komaj preživel verze: »iti, čin z mečem zničiti« (vojna) in občutil, kako so pozneje postali praznota: »a norih, o, duh in hudo Hirona«, razumel sem jih kot zrcaljenje žarkov bodočnosti, ki jih je nezavedni Jaz oddajal na razumno nebo. Pasovi, izrezani iz sence usode, in z njimi oviti duh bodo do nastopa bodočnosti ostali sedanjost, ko so se vode bodočnosti, v katerih se je kopal razum, osušile in je ostalo dno.

Ne da bi raztrgal krog korenov, najti čarobni kamen za spreminjanje vseh slovanskih besed iz ene v drugo, svobodno taliti slovanske besede – to je moj prvi ozir do besede. To je samobitna beseda14 zunaj vsakdana in njegovih koristi. Ko sem spoznal, da so koreni samo slepilo, za katerim stojijo strune abecede, je bilo iskanje splošne enovitosti svetovnih jezikov, ki jih gradijo enote abecede, moj drugi ozir do besede. Pot k svetovnemu zaumnemu jeziku.

Med pisanjem so zaumne besede umirajočega Ehnatona »Manč! Manč!« iz povesti Ka skoraj bolele; nisem jih mogel brati, ko sem med seboj in njimi videl strelo; zdaj mi ne pomenijo več ničesar. Sam ne vem, zakaj je tako.

Ko je David Burljuk slikal srce,15 skozi katero potujejo surovi topovi bodočnosti, je imel prav kot razlagalec navdiha: ta je pot kopita bodočnosti, pot njegovih železnih podkev.

Ka sem pisal približno teden dni, Vidrine otroke več kot leto, Deviškega boga pa brez najmanjšega popravka dvanajst ur zapored, od jutra do večera. Kadil sem in pil močan čaj. Pisal sem vročično. Vse te podatke navajam, da bi pokazal, kako raznovrstne so lahko okoliščine pri ustvarjanju.

Zverinjak sem napisal v Moskovskem zverinjaku.16

V Gospe Lenín17 sem hotel najti »neskončno majhne« umetniške besede.

V Vidrinih otrocih se skriva raznovrstno delo nad veličinami – igra količine za mrakom kakovosti.

Deviški bog, ki ni doživel niti enega popravka, ki je vzniknil naključno in nenadno kot val, strel ustvarjalnosti, lahko služi za preučevanje nerazumne misli.

Enako nenadno je napisan Vražiček, podoben hitremu požaru slojev molčanja. Želja, da bi »umno« in ne zaumno razumeli besedo, je privedla k pogubi umetniškega odnosa do besede. To navajam kot svarilo.

Obljubo, da bom našel zakonitosti časa, sem zapisal na brezovo lubje (v vasi Burmakino Jaroslavske gubernije), ko sem izvedel za tragedijo pri Cušimi – zbiral sem jih deset let.18

Bleščeč uspeh je pomenila napoved o zrušenju države leta 1917 nekaj let prej.19 Seveda je to premalo, da bi predvidenja začel upoštevati svet znanosti.

Umetnike prihodnosti rotim, naj zapisujejo natančne dnevnike svojega duha: opazovati samega sebe kot nebo in precizno zapisovati vzhajanje in zahajanje zvezd svojega duha. Na tej ravni pozna človeštvo samo dnevnik Marije Baškirceve20 – nobenega drugega. Ta duhovna ničevost vedenja o notranjem nebu je najbolj nazorna Fraunhoferjeva črta21 sodobnega človeštva.

V času strun zakon o mnogokratnih masnih razmerjih uporabljamo za vojne, vendar se ga ne da oblikovati za mali potok časa posameznega življenja – nimamo opornih točk, ker ni dnevnikov.

V zadnjem času sem prešel k številski pisavi, kot umetnik števila večne glave vesoljstva, kot jo vidim sam, in z mesta, od koder jo vidim. Ta umetnost, ki se razvija iz koreninic sodobne znanosti, kot tudi običajno slikarstvo, je dostopna vsakomur in usojeno ji je, da bo pogoltnila naravoslovje.

V sebi jasno zaznavam napere ponavljajočega se kolesa in ustvarjam svoj dnevnik,22 da bi v mreži razumel zakonitost vračanja teh naper.

Z željo, da bi uvedel zaumni jezik v polje razumnega, vidim prihod stare napere svojega kolesa. Kako mi je žal, da o teh naperah ponavljanja življenja lahko govorim samo z besednimi namigi.

Vendar se bo moje stanje morda kmalu spremenilo.



Pomlad 1919





Spomini


Zaslužijo si slave pešaki,

po končanem vojnem preplahu.

A na svetu so tudi krasotaki

in pogosto imajo složne korake.

Se spomnite, zavzeli smo Przemyśl,23

sloveč po puškinovski lepoti,

ne more biti, da bi vi ne slišali

obleganja vaše visokosti.

Kot krč je streljanje Kuzmanka24

ali se to mar stara Przemyśl stári?

Od nežnih poljubov potovca

vsa se sodobnost niagari.

Saj bom samo, samo Niagari

nekoč zaklical: tovariš!

(Samozanikanje antiarisa,

ko se na zemljo nežno tiarnisi.)

Vi pa, najstarejši med starimi,

starejši kakor ptica dodo,

pojdite proč! Na antiarisih ne boste,

vrabčki, spletali gnezd, temveč drugod.

Za cmokanje podpazduh

ste razprli svoja uvela usta,

veliko vas je, plahih dolgouhcev,

skakalo prav po mojih gredicah.

V mojem perju na Misisipiju

se je poročil modri stari Nil.

Njegov val v pojočem cviležu

sem jaz ehnatonovsko25 oženil.





Sue26


Na nebu vzhaja Sua.27

Z vzhoda prihaja nasmejani Sue.

Bledeča se opotekata po naši zemlji,

ne zmorejo odbiti napada kralji.

Sueju tu pravijo knez Vespucci,28

udarja kot neurje, kot bog bučeči.29

Čibči30 se opotekajo, padajo,

z zmago okrvavljeni osrečujejo Sueja.

Glej, Montezuma, bledeč, je nastopil.

In spregovoril: »Bogovi, še doline so vam dali!«

Ni jim smel reči: »O, bratje!«

Kaj bi? Nadel si je že svoje železje –

obleko, Sueja, so vladarju nadeli.

Ponos je umiril po sili.

Kmalu je zagorel, potemnel,

postal je temen kot pepel.

3 dni je ležal na cvetovih oglenih.

3 dni se ni pojil na kolibrijevih kljunih.

Tretjega dne ga odnesejo na nosilih.

S svojim prihodom kot smrt so kosili.





Perun31


Pojem,32

da palice spušča Perun,

plava, kot da je palica, v zraku,

iz točke pustote,

kot palica praznote,

puhti, prestreljen s tistimi patroni,

ki so iz plamena pustega piljenja

prašnega petja postali.

Petje penečega se prahu,

[ko je vlava vodne besede polna

por in praznote]

pore pojoče besede.

In v pesmi pečine33

so in pljuča in priželjc,

kot palice, kot prazne palice,

ki izbirajo pusta polja,

so besede razširile govorice.

In ti, ki kot pena puščavska prašiš,

peneči se Perun. Praznote pastir,

plameneči prah pestuješ.

Tudi sam pojem.

[Preobilje praznote. Besede so pena postale

in se prožijo v Perunovo petje.]

Petno prožilo penečega se petja

na pesemskih prstih.

[Zveneči prah se je v meni vžgal, jaz gorim, gorim,

on pa se je, ki so ga razmaknile palice plamenov

zvenečih delcev, vrgel v metrične peči,

vrgel se je s pustimi puškami besed

zvenečega pevskega plamena.]

Kakor plamen v petju sem naravnost pohitel,

premočrtno kot palica pustotnih pečin,

pernat od praznih polj, presmojen,

sam sem iz praznega in presmojenega popka

[s priprošnjami prestreliti Peruna

in s tem peneča se snov postati].

V petju praznih plamenov,

v petju polja se je penil

plameneče prazni Perun.

[Saj ako točka iz točke teče

in palica raste med njima in naprej potiska –

to pomeni, da Perun točke razmika,

ljubeči peno, pesmi in ples,

ljubeči poskakovanje zaradi smodnika, kakor poskoki pene,

ljubeči v plamenu prahu iz patronov,

patronov iz praška pojočih péčk.]

Vendar pesem pečin, vendar pesmi praznot

petij pečine.

Petij pečine,

ki s patroni petne

pesmi palijo kot plameni praznih pečin.

[puhasta puška Peruna,

plamen Perunovega puha]

na prstih peresa praznote

[palice zaznamujejo v čas in kraj]

in s palico plamenijo kot pljuča.

Poskakujejo, plešejo

pod petjem prve pečine,

pastir praznine,

pestuj med paljenjem priželjca pustih polj.

Prvi in prvi in prvi Perun.

Puščavnik Perun. Perun puščavnik.

Prvi pri petju prvih pečin.

Prvo palico puhti

po puhasti pori [prahu],

pernati prag plešoče pene.

Palica pustega petja,

plameni, praške poj.

Prve penaste praške

s puhastim poljubom pij.

Poba pravičen,

plameneči Perun,

pravično pojoči o pečinah,

piljenja pljuč,

prva ptica plamena,

prazen počasi prhutajoč,

pendentive pernate porajaš,

porajaš in postajaš pero.

[Piti praznoto prvega časa]

Ples pečin – s pobom

para plamti paro

plameneči prah.

Plameneči poba!

Popasi plameneča pljuča

v pusti pečini,

[priželjci prve pečine

so bolj plameneči od pevkine palice.

O, petje praznot časovnih pečin

in pojoča palica poje s pljuči].

Palica pada v pesmi pečin!

Pesemski poba s polo plamena

[poti se, puhti po peklih poljan].

S palicami je padel pan

preoranih polj,

s puhastim puhom

pojedin praznote.

Ptica je zaradi pevskega pira.

Prvi med prvimi

potoka pečinskih polj,

pravica postani pojočih pečin.

Pesemsko jadro,

s plamenečo palico pojiš

past praznote,

praznujoč s plamenom,

poba pravični,

plameneči Perun.

Ko prizadevno k očesu stisnejo veko,34

se morda poljubljajo ljudje,

a še verjetneje si izmenjujejo ugrize.

Strani vojne knjige za zenicami tega plamené,

ki stoji poleg topa, oborožen, a ima noge sezute.

Potomec! Ko od Kostomarova poznega

se boste klatili do poznega Pogodina,35

moje temno ime preberete, kot je sredi zvezd temna Neva,

med tistimi, ki so mahovnico smrti prelili za to, kar nosi staro

ime »rodina«.

A moje ime je strašnejše in nadležnejše

od stekleničke s paro kosti iz besed na mizi: »Bodi previdnejši,

za zdaj so še živi!«

Vi boste, vi boste tiho brali

o tem, kako sem treščil s čelom,

kot čopič slikarja, drobci kep,

prav jaz z zelenim grobkom

pod pristreškom

dobro staro teto obiščem.

Zdaj je vse čarovnija in nahod,

in celo brašno,

tam pa ne bo strašno,

– V smrt!





[Razglas predsednikov zemeljske oble]36


Samo mi, ki smo zvili vaša tri leta vojne

v en zavitek strahovite trobente,

pojemo in kričimo, pojemo in kričimo,

pijani od prelesti resnice,

da Predsedstvo zemeljske oble37

že obstaja:

to smo – mi.

Samo mi smo si na čela nabili

divje vence Voditeljev Zemeljske oble,38

neizprosni v svoji zagoreli okrutnosti,

stopili smo na kepo osvajalske pravice

in privzdignili prapor časa,

mi – žgalci surove gline človeštva

v piskre in vrče časa,

mi – začetniki lova na človeške duše,

tulimo v sive morske rogove,

skupaj zganjamo človeške črede –

Evohe!39 Kdo je z nami?

Tako plešemo, pastirji ljudi in

človeštva, igraje na dude.

Evohe! Kdo bo bolje?

Evohe! Kdo bo dlje?

Samo mi, ki smo stopili na kepo40

samih sebe in svojih imen,

hočemo sredi morja vaših zlobnih zenic,

presekanih od gladu vislic

in iznakaženih ob predsmrtni grozi,

ob butanju valov ljudskega tuleža

sebe imenovati za in se povišati

v Predsednike Zemeljske oble.

Predrzneži – porečejo nekateri;

ne, svetniki so, jim bodo oporekali drugi.

Mi pa se nasmehnemo kot bogovi

in z roko pokažemo na Sonce.

Povlecite ga za pasjo vrvico,

obesite ga za besede:

enakost, bratstvo, svoboda,

sodite mu na svojem pomivalskem sodišču,

ker je v preddverju

zelo nasmehljane pomladi

vložilo v nas te lepe misli,

te besede, in podalo

te gnevne poglede.

Krivec je – Ono.

Mi udejanjamo sončni šepet,

ko vdiramo k vam kot

najvišji pooblaščenci za njegove ukaze,

njegova stroga povelja.

Mastne trume človeštva

bodo krenile po naših sledeh.

Kjer smo šli skozi

London, Pariz, Čikago,

bodo zaradi hvaležnosti zamenjali svoja

imena za naša.

Vendar jim bomo odpustili neumnost.

To je še daljna prihodnost,

za zdaj pa, matere,

umaknite svoje otroke,

če se kje naključno pokaže država.

Mladeniči, skočite in se skrijte v jamah

in v globini morja,

če kje naključno uzrete državo.

Dekleta in tisti, ki ne prenesejo vonja mrtvih,

padite v nezavest ob besedi »meje«:

saj vonjajo po truplih.

Vsako tnalo je bilo nekoč

dobro borovo drevo,

sloki borovec.

Tnalo je slabo samo zato,

ker na njem sekajo človeške glave.

Tako sta državnost in ti

zelo dobri besedi iz sanj –

sestavljeni iz 11 zvokov:

veliko udobja in svežine.

Raslo si v besednem gozdu:

pepelnik, vžigalica, ogorek,

enako med enakimi;

toda zakaj se hrani z ljudmi?

Zakaj je postala domovina ljudožerska

in se je državni stroj z njo oženil?

Hej! Poslušajte!

V imenu vsega človeštva

sklicujemo pogajanja

z državami preteklosti:

če ste, o države, prekrasne,

kot se rade opisujete,

in če ste primorale svoje sluge,

da tako pripovedujejo

o vas,

čemu potem ta hrana za bogove?

Zakaj potem mi, ljudje,

hreščimo v vaših čeljustih,

med vašimi sekalci in podočniki?

Poslušajte, države prostorov,

saj ste že tri leta

ustvarjale videz,

da je človeštvo samo pecivo,

sladki prepečenec, ki se vam topi v ustih;

toda kaj, ako prepečenec zažuga z britvico in reče: mati!

In če ga posipamo s seboj

kot strup?

Od zdaj ukazujemo zamenjavo besed: »po božji milosti«

s »po milosti Fidžija«.

Ali je spodobno, da Gospa Zemeljska Obla

(naj zgodi se volja njena!)

spodbuja vseširno ljudožerstvo

znotraj svojih meja?

In naj mar z vzvišenim hlapčevstvom

ljudje kot užitna bitja

ščitijo svojega vrhovnega Jedca?

Poslušajte! Celo mravlje

brizgajo mravljinčno kislino na medvedov jezik.

Če že bodo ugovarjali,

da državna ureditev prostorov ne podlega sojenju

kot skupna pravna oseba,

mar mi ne bomo ugovarjali, da je tudi človek

dvoroka država

krvnih telesc in prav tako skupna.

Če so države že slabe,

kdo izmed nas bo odkrižal roke

in obrobil njihov sen

pod odejo: na veke.

Nezadovoljni ste, o države

in predsedstva,

svareče škripate z zobmi

in poskakujete. Torej!

Mi smo višja sila

in vedno bomo lahko odgovorili

na državne vstaje,

vstaje sužnjev –

z natančnim pismom.

Stoje na palubi besede »zvezdna naddržava«

ob uri tega zibanja ne potrebujemo palice,

sprašujemo, kaj je više:

mi, z veljavo vstajnega prava

in s svojim neizpodbitnim prvenstvom,

ki ščitimo zakone o izumih

in smo se imenovali za Predsednike zemeljske oble,

ali ve, vlade

posameznih dežel preteklosti,

običajni ostanki pokolov

dvonogih bikov,

ki ste z vlago njihovih trupel pomazane ve?

Kar se tiče nas, vodij človeštva,

ki smo ga izdelali sami po zakonih žarkov

in s pomočjo izravnave usode,

mi zanikamo gospode,

ki sami sebi pravijo voditelji,

države in drugi založniki

in trgovski domovi Vojna in K0,

ker ste pristavili mline mile blaginje

k že triletnemu slapu

vašega piva in naše krvi

z ranljivim rdečim valom.

Vidimo države, ki so padle na meč

zaradi obupa, ker smo nastopili mi.

Domovino ste imeli na ustnicah

in mahali s pahljačo vojne ustave,

ko ste predrzno zanetili vojno

v krogu Nevest človekovih.

Vi pa, države prostora, pomirite se

in ne jočite kot deklice.

Kot zasebni dogovor zasebnikov,

skupaj z društvi Dantejevih častilcev,

vzreje kuncev, borbe s polhi

boste stopili v senco zakonov, ki smo jih sprejeli mi.

Ne bomo se vas dotaknili.

Enkrat na leto se boste zbirali na letnih skupščinah,

pregledovali boste vrste vse redkejših vojaških sil

in se sklicevali na pravico zvez.

Ostanite prostovoljni dogovor

zasebnikov, nikomur potreben

in za nikogar pomemben.

Razdražljiv kot zobobol

babice iz 17. stoletja.

Do nas se obnašate

kot kosmata nogoroka opice,

ki jo je osmodil nepoznani plameneči bog,

do roke misleca, ki mirno

upravlja vesoljstvo,

tega jezdeca osedlane usode.

Še več kot to: snujemo

društvo za zaščito držav

pred grobim in okrutnim odnosom

s strani občin časa.

Kot kretničarji

pri razcepu poti Preteklosti in Bodočnosti

smo tudi mi hladnokrvni

do zamenjave vaših držav,

ki jih je znanstveno oblikovalo človeštvo,

kot zamenjave lipovega kija

z zrcalnim ognjenim sijem vlaka.

Tovariši delavci! Ne tarnajte nad nami:

kot delavci zidarji

stopamo po svoji poti do skupnega cilja.

Mi smo poseben rod orožja.

Tako torej, bojna rokavica

treh besed: Predsedstvo Zemeljske Oble –

je vržena.

Rdeča strela je prerezala

modri prapor brezvlada,

prapor vihravih zarij, jutranjih sonc

je dvignjen in plapola nad zemljo,

tu je, prijatelji moji!

Predsedstvo Zemeljske Oble.





Ljudstvo je dvignilo žezlo vrhovno,41

po ulicah stopa kot vladar.

Ljudstvo je vstalo, a prej je živelo sanjavo.

Ranjeni Dvorec se kriví kot Cezar.

V svoj cesarski plašč, ovit preširoko,

padam po počasnih stopnicah,

toda poziv – »svobode ne damo!« –

se je že razširil do Vladivostoka.

Pesmi svobode vas pojejo znova!

Ljudstvo je pesmi smodnika pognalo v pekel.

V malik svobode se bo pretopila podoba

vlaka prebega, ta, na katerem sem se odrekel.42

Krilati duh katedrale večerne, pustotne,43

svoj pogled litoželezni nosi po mitraljezih.

Vendar razkačenost vojne sramote –

ti si svečenica v raztrganih lovskih mrežah.44

Kaj sem storil? Ljudsko kri temnih kalinov45

odvrgel sem poleg praporov plamenečih,

ko sem kakor Girej prijateljico balerino46

v snop pomanjševalnic odeval goreče.

Ukletost dni! Groznih muk grozljivi ton.

A tu – svet je splesnel in zarjavel! –

se lahko v vsaki kmečki suknji skriva Danton47

in za vsakim drevesom lord Cromwell.48





Leteli so mojih prijateljev zbori,49

sedem jih je, sedem jih je ali sto!50

Potem ko smo izdavili krike in stoke,

nas je odbila lastna ničevost.

Duh oblaka, odet v kožuh,51

nas je zrcalil zelo slabo.

V leta preučenih prodaj,

kjer je ves jezik samo dam in daj.

Zdaj je njihova blodna čaša izlita.52

O, stoterih milih usodnost poleta!

Vi pa, med hojo po baldrijanovi stezi,

mar tudi nas vprašate, kam so zabredli?





Veter je petje.

Koga, o čem?

Nestrpnost

meča, da bi bil z mečem.

Ljudje skrbijo za dan poslovitve,

kot bi bil ljubljeni lonček rož.

Na strune velikih, verjemite,

zdaj igra ves vzhod.

Morda nam novi ponos in vzpon

darí čarovnik bleščečih gor,

in razum, številnih ljudi vodnika,

si odenem kot plašč ledenika.





Videl sem53

vdelavo

vesen

v jesen,

poznati

poti

sinje

Sonje.

Ti pa pete

na žogici sozvezdja

suneš v polet,

v zagib

iz ust

izvil si

svojo laket

belega loma.

Spomladi dokaze boga

peti,

pot

bora,

letaje,

boru

letví

oči golobje

z vozli

severnih obrvi

in golobov.

V jati staje

jih je sto.





Moskva je stara lobanja

glagolsko-gladkih zgradb,

na meču viseča róbinja

večerov brez joka in sprav.

Rad bi s kameno britvijo

povsem razrezal te stene,

kjer z jesensko molitvijo

pred smrtjo skače dete.

In nočna vila s črnim tulom

svojih trepalnic ne obsenči,

odšla bo k sključenim očem

odveze prosit, ker sem jaz molčeči.





Na ta dan sinjih medvedov,54

ki so stekli po tihih trepalnicah,

bom preživel za vodo sinjih slapov

v očesni čaši bujenja ukaz.

Na srebrni žlički razprtih očes

se je zame razprlo morje, tam sedi viharnik;

k šumečemu morju, vidim, Rusija ptičjih peres

med neznane trepalnice sme vzplahutati.

Na morski sapi ljubesa je prevrnjeno

jadro nekoga v okroglo modri vodi,

toda v brezupnost izginila bosta zato

prvi grom in nadaljnja pot pomladi.





Pomladnega Korana

radostni bogoslovec,

topol moj navsezgodaj

je čakal jutranjih poslancev.

Za ribolov na sonce

v nadnaravno modro reko

je nastavil mrežo,

spretno lovi volovsko rjovenje

in oblak lovi v sanjah

in letnega vetra sveže vonjave.

O topol ribič,

z zelenim stasom

označuješ zelene

mreže stolpa.

In glej pomladnega boga

(začudeni jeseter),

leži na vseh čolničih

mokrega listja.

Zelena usta je odprla

prošnja »daj neba«.

Z lovskimi mrežami

in s tuljenjem iz roga

Topol Veliki

bo sklatil na polje boga,

modra voda bo vzvalovala.





Pregovori pomladi, njene besedne igre

so se po zimskih knjigah razletele.

Z modrimi očmi je zrl bistrovidni

beležke sramovite zemlje.

Skozi let zlataste žoge

v teh dneh zlata mati mačeha

prav v past topolove mreže

splazi se, zlata želvica.





Kamena baba55


Starec z ukrivljeno palico

in očaran tihi piš.

Kjer hihitajoča rusalka

nad mrtvim mamutom sediš,

škripa lubje starinske ive,

ljudske pravljice čeblja,

in deve kamnite njive

so na kamniti tabli pravljica.

Vznikate, zaradi nuje starega obreda.

Segate od enega do drugega neba.

Surovi so in zlobe polni,

s koraldami od grobega rezbarjenja.

In kamen pravljic vzhodnih

se nikoli ne dotakne uma jastreba.

Z nepremičnim nasmehom stoji,

pozabljena od neznanega očeta,

in na njenih kremenitih prsih,

na srebrnem sesku, se rosa lesketa.

Tu je poskok temnolase mladenke

nočnega orla prebudil,

njene razpuščene kite,

skok njegovo molčanje je ulovil!

Gore se vijejo kot snežno vezenje,

stoletni zvoki trdijo v zavoje.

Skale, od zgoraj padle v zelenje,

pogovoru vod stoje za ograje.

Tam na mračni jasi

k nekomu moli drevo.

Toži se in prosi

z neimenovane besede potjo.

O topol nežni, topol črni,

svežih večerov ljubljenec!

In ta pogovorni trepet

migotajočih listkov vsevprek.

Sem prihaja: piši – piši,

zlatolas in nem.

Kaj le potrebuje mladenič v tišini?

Ob srebrni govorici, ki širi se o njem?

Tožiti, da ta Mlečna cesta56 moja ni?

»Kako zelo ječi mrtvih tisoč

pod svežim pokrovom prahu!

In jaz sem slikar poslednji

Zemljinega nezaslišanega strahu.

Vsak dan čakam strel, namenjen meni.

Zakaj, zakaj, saj sem vse ljubeč

živel še pred časi temi,

v stepi z bodalico, a med kamni srež.«

Prispel je in se tu ustalil. Z roko

je podprl obraza plamenečo knjigo.

Tako mesec ihtečemu sinu

podaja hlebec, večerne zvezde dnino.

»Mar potrebujem veliko? Hlebec kruha

in kapljo mleka.

Pa kos neba,

pa te oblake!«

Ljubim mlečne ženske in te,

ki se jim ne mudi zacvesti.

In jaz sem tisti, zabiti v mreže

na situ Mlečne ceste.

Ko je Visla od krvi pordela

in je od krvi pordela Tisa,

tedaj ihteča so števila

nad ubogim svetom se raznesla.

In metulju so pomodrela krila,

kot bi bila oči dveh malikov.57

Sivo-bela, ona,

tu stoji obsojena

kot pristan za hroščke,

brez bucik in okvira,

z grobo roko je pokazal

ustavo ljubezni, kamenega zakonika.

Oči – sive deske –

so grobe in ploske.

Metulj je priletel,

s krilci se je spustil nanje,

ogromen metuljček je s krili zakril

tudi modro nebo trepetajočih kril,

s čipkami pik je nadel ščit

višnjevi črti ognjišč.

In babi kameni je ognjeno tropičje

podalo in razum in očesje.

Oči zažarijo in ji zrase razum,

ko tako zaukaže zračni potepuh.

Je temna noč vžgala slamo?

Kamniti malik, vstani in igraj

igre z igro in gromom,

prej si bil slepec, ovčji čuvaj,

a zdaj smelo glej skozi metulja,

ti, ki ti Mlečna cesta ni tuja.

Saj so peli izstrelki v čela kep, brez zlobe, da bi

odvrgel okove metuljevega groba, da bi padal grob v grobove.

Gop! Gop! V nebo poskakuj, grob!

Kamen, korakaj, zvezde zavrti s svojim gopakom.58

V nebo glej skozi metulja.

Spominjaj se zdaj veselih zvezd, plamenov iskrečih se zvezd,

na modrem škornju gopaka

blešči se kapica žeblja.

Več mavric v barvah!

Burnega poletnega zaleta!

Stepska devica že ni več enaka!





Sajan59


1

Sajan tu vali val za valom

na apnenčaste bregove.

Tu so misli o minulem

in nemi čas ne šteje.

Na vrhu široko platneno

jadro šumi in trepeče.

Čolniča je široko dno

skalilo druga rečna nebesa.

Kaj si videl? Vojsko?

Zbor nemih svečenikov?

Ali te je povedla žalost

tja, v deželo očetov?

Zakaj si se omračil in ozlovoljil,

s tokom te je poneslo,

zato si iz vesline iztaknil

široko veslo?

Sloneč na veselnem ročaju

si stal očaran, celo prevzet,

ob samotno nočno skalo

ti je priklenilo mrakobni pogled.

Lovec je prišel in s sebe

snel starinsko pokrivalo,

roke je privzdignil v nebo

k molitvi prvih jagrov.

Globoko trikrat se prikloni,

kot mu veli obred nomadov.

»Zdaj so obličja prednikov, razumi,

sosedje belih oblakov.«

Na višini, kjer gozd šumi,

in kjer zvenijo borov strune,

je umetnik izrezljati umel

očetov skrivne rune.

Tvoje oči, starinski bože,

gledajo iz špranj v stenah.

Urijo in pasejo jelene60

puščave stari sini.

In za surovim klinopadom61

jelenjad hiti v divji čredi.

Zastale so kot pravljične ptice

pismenke očetov v podnebesju.

Spodaj sivo jelovo lesje

poje pesem večerne sinice.

V svoji skromni veličini

stopa los na gorsko teme,

da bi videl dogovor z bogom

na znakih, vklesanih v skalno sleme.

Drgne svoje kameno rogovje

ob črne kamene pragove.

Lomi vejico, prežvekuje liste,

strmi, utrujen in top,

v grobe stare črte

tega, kar je bilo.

2

A nad slojem pismenk,

je sijala s starinsko krasoto

po brezovem lubju razlita podoba,

ko jo rešila je neka deška roka.

Sklonil je svoje otroške obrise

nad široki prepad pred seboj,

kot na žeblju je nad breznom visel

in tudi neurje mu je prizaneslo,

z desko je zakril brezovo lubje

in nato ostrmel pretresen.

Samo mračno krakanje črnega vrana

je odljudno nebo preletelo.

Breza, le kaj mu je narekla

s svojo čisto skorjo,

in brezno, le kaj mu je molčalo

pred očarano goro?

Onstranske oči je razprl,

v njih je bil vrt modrega sveta,

nepremično je v smeri zrl,

kjer si nočno strugo je utrl slap.





Mornar in pojevnik62


Usoda naju je združila.

Občudujem tvojo belo kočo!

Roka morij naju je vzdignila,

da bi se razumu zvrtelo, visoko.

Druga se pred nama odpre delitev.

Od nečesa opijanjen sem uvidel,

da sem gospodu noči pripravljen reči:

»Bratec!«

In nato Mlečno cesto

pobožati po glavi.

Preteklost je kot prebrana knjiga

in na morju mi prigovarja druščina,

z morskimi glasovi pošumeva,

in v nebesih se otroška druščina

od prebrisanih pogledov lesketa.

Povej, naj strnem bogoskrunstvo

v to, kar je, v bratstvo Zemlje?

In ko odkrivamo umno objetje,

zavpijmo: Zvezde so – bratje!63 Gore so – bratje! Bogovi so – bratje!

Čevljarji! Ponosno sijoča

vsa Mlečna cesta

je drznega obuvala dreta.64

Ljudje in zvezde so – bratje!

Ljudje! Še dlje okop

izkopljimo k nebesni sili.

Starim bridkostim – stop!

Ker smo lahko krilati.

Jaz, človeštvo, požrešnost naučim

salutirati sončevi bližini!

Leva, desna, na sonca rjovem surovo!

Sonce! Podaj nogo!

Sonce! Podaj nogo!

---

Zagorelost obraza, temna kot južni vetrc.

Pomodrelo je platno mornarskih srajc.

Od kod prihajate, mornar?

Od koder se široka morska polica

v široko brezno udira,

kot da je usmrčen Lizogub65

in se nekje žalostí nevesta.

In vode gredo v daljavi,

ko so si jih že podjarmila nebesa,

tako so glave, ki jih je odsekal Ali,66

šepetale z mrtvimi usti

njemu, ljubljencu in preroku,

besede uporne – Ti si bog!

In počasi so po meču drseli

in mu umirali v prahu nog,

kot poslednja večerja tihe smrti,

ko ni več za kaj blesti ali planiti v jok.

In nazdravljam z ozvezdjem Device,

stalni gost globoke polnoči,

od šumenja vod si sposojam speve,

napeve besede, ki buči.

Kje ste, leta minula?

V zemlji neprebranih knjig!

In pelo je ozvezdje Device:

kot prej bojevnik bodi, velik!

V šumu oddaljenih vesel slišimo,

da je groza vesela in radostna,

da je od sivega življenja odvzeta

in meji z otroško norostjo.





Moji vojni pohodi


Čreda konj, ovenčana z ljudmi,

poda se v beg, ko zagleda morje.

Ker strah pred morjem je močnejši

kakor nepremagljive otroške garje.

Vendar je ime Vere polno Sibirije,

spet bo spoznala Jermaka67

ta dežela, kjer je nežni virej68 zamrl

in kjer se bo predal stari grad A.69

Pljusk nebitja za mejo vere

me je odvrgel zrcalno.

O morja napačne meritve,

razbojniški udar z bojno kroglo!





Jesenska


Zbor poljskih vran jeseni,

jesenska duma poljskih vran.

Člen pletene lese,

skozi veter žarki sna.

V zrak mečejo stokanje

razumna usta.

Zalivi rečne vode

in snežna pot platnena.

Tri dekleta so vprašala:

al’ fant sem jaz al’ ne?

A golobi so leteli,

saj ne štejejo veliko let!

In povsod se širi senca,

pletenina se plazi k meni.

Ne!





In črni rak na beli jedi70

je ujel klase modre rži.

In pogovore o prehladu,

o morju praznosti in laži.

A glej, nepričakovani telefon:

»Konec smo vzeli, ako Obri!«71

Kot nekdaj Cezar se do nog

ovij z zaveso! Dobro!

Ljubi moj, umri, če pogledi

te razkrijejo pozorno,

ko na zofo se zvališ, jim reci:

»Ta sem, ki se ga ne sme ujeti.«





Krmljenje goloba


Pili ste golobice tople izdihljaje

in široko nasmejani ste jo za predrznico imenovali.

Ona pa je položila svoj grbasti kljun na rdečilo ustnic,

in zaprhutala je s perutmi, kot bi mislila, da ste tudi vi golob?

In jata pevk je poletela

kot trikotnik zarij, na telo,

za mračnostjo obrvi

je skrivala zrcala jutranjih morij.

Ta so nizko padala kot petje carjev.

Kot po zraku sončnega vremena

za njihovo sijočo slamo

je včasih zatrepetal poznani

let griča na trdo zemljo.

In golobje malinaste nožice

so se utopile v pričesko,

priletel je tako, prezebel od jeseni,

izgnan s tovariško nemilostjo.





Videl sem, kako je tiger sedel v goščavi

in z nasmeškom pihal v steblo piščali.

Kot vali so hodili živalski skeleti

in s posmehom so jim goreli pogledi.

In z očarljivim nagibom glave

mu je prigovarjala očarljiva dama.

Vzklikala je: O tigri in levi!

Primanjkuje vam umetnosti speva.





Sodobnost


Kjer sivih trgov kot ogrlica stoji ograda:

»Ustreljeni bodo na mestu!«

In na vseh časov nevesti

so plameni sovraštva začeli se plesti.

V utrujeno mesto

orač noče sena privesti.

Poslednje vesti:

Donske kaplje72 je izpustil

temu, kar je slovelo iz začetka časov;

skrijte smrt preteklega kratkočasja

rezkega dobička in stoletja rubljev.

Kjer smo pozabili, kako smo ljubili,

kako so prednike poljubljale device

in parni vlaki so v lesk razbili

svoje hlevske preplašene zenice,

polnočno žarenje svojih oči,

za jeziki so letele govorice

in na ustih so gluhonemi imeli

eno samo besedo: »K steni!«

Kakor vodopad dihanja kitov

se dviga ustvarjanje Tagoreja in Wellsa,

vendar s črnim jadrom splavov,

potnik, ciljaj na svetovne zvezde.

Smrtonosni nož hrani s pogovorom

stoletje znanstvenih oblastnikov,

ti, postavljen s čudnim črkovnim naborom,

kot bi bila publikacija Kručoniha.

Nad gluhonemo očetnjavo doni: »Ne ubij!«

In z golobjo stranjo golobov,

pijanec s petjem palice nabojev,

ko je molčalo gruljenje pohajkovanj,

»Vod na desno, četa, ogenj!

Prostora za napako ni! Stoj – zadeni!

Svoboda in prestol,

naprej kreni!«





In lepa devica, ki odkrije rob krila,

zavpije: »Streljaj v trebuh!

Pogumno, naravnost v popek!«

Daljne cerkve plat zvona,

pri plotu barikad

skupni strel, osem dimov –

»Ta strel je šel mimo!«

Glasni strelski direndaj.

18 hitrih pomladi

s pesmijo pada nazaj.

Kladivo streljanja je marljivo

in nežno kot stran noči,

kakor rusalka se upira

umno truplo.

Telo ranjene volčice

z belo peno na ustih?

Korak pehote udarja

po malinovih stezah.

Tako je ležala, dvakrat padla,

in vetra hladna roka

ji surovi pokrov odkriva.

– Videl sem te, rusalko vstaje,

kjer je polno stoka!





Mesto je na staro pravdo ponosno

in v lepoti se skriva sila prevare,

in ko zaključi pregled upornih hord,

žveči železne uzdne pasove.

Vedno surov in otožen

s široko britvijo reži grla.

Iz cele nebesne risalnice

si si vzel le peščico upora.

On je mesto, ki je ojnico boga

pravkar zlomilo na obratu,

odkar je topol vstal, mu je od preplaha

malce skrivenčilo usta na obrazu.

Z modrimi očmi mrhovine

je na hladnem licu povil oteklino.

Kukavica mila, že morajo

ure otožnosti odbiti kuku?

Svojo konjsko lobanjo je počlovečil,

ko jo je ovil z modro grivo,

oči je z belilom pokvečil,

ko zažgal je kredno kresilo.

Ko se je razlil črni lošč

njegovih skrivnostnih zrcal,

se je odpravil samozvanec

novo žrtev poiskat.

In če je črno vedro

od njega, gospoda, neločljivo,

je njegovo poznano stegno

nekoliko zamaščeno.

In nismo preklinjali mi

med šumenjem nežnih platnic

zgodbe nočnih zrcal o mami,

ko se je njena senca zlivala vzdolž lic.

O vodka, večno dovzeten zate,

proslavljen zaradi uboja v zrcalih,

se je s surovim kamnom brade

opiral na lakti.

On je mesto z modrimi očmi

odel v ličnice hladnega napisa

in s črnim zrcalom vnaprej

podeželju je vpil: Nas odreši!

Polbog in razuzdanec

z nasmehom pijanega morilca,

prekleta ostane na veke

njegova odprta knjiga.





O mesto, ki ješ oblake! Grmado okov z orlovskim kljunom

nosiš pred seboj!

Kjer je glasneje od tisočerih bikov

rjovel goltanec steklenih koč.

Z vedrom neumorno loviš nebesno prostranstvo.

Nočna neurja si lovilo v železno mrežo koč,

stanovanjski stekleni obok kakor bršljan ovijajo ulice,

široko je kakor prazen sod.

Steklena dolina, steklene police, kjer se je vila pijanost ulic.

Še potrto, še nerodno

je vse mesto brzelo kot sodišča,

kjer so obviseli oblaki

na počasnih vrvicah oči.

Ko se je prej rastlina pela po kolu zelene barve,

je vse mesto hodilo po isti stezi – rastlina belega zelenja

je hotela postati steklena trava.

Butanje valovanja noči je lovilo z očmi v ribiško mrežo.

In nikogar ni prevaralo s svojimi prosojnimi očmi,

ko je skoznje bleščalo sonce.

Starec železnih steklomes

se je pogreznil v železni kaviar

sredi reke odprtih knjig –

prožen, vzdržljiv in velik.

Starec steklenega kožuha,

katerega lasje so bajta na bajti,

je svoje kodre razpustil kot panje,

kjer se je izgubil poldan nabojev,

napel je žile na rokah,

metal je železne mreže

v globino noči,

kjer je tisoč oči

nepopustljivega ribiča,

za kepo mrež so nove kepe.

Pajek mostov je ovil ulice,

metal je žarke trdnih nitk.

Ti si mesto mislečih peči

in mesto zvokojedcev,

kjer so bruna krohota,

hiše nežnih žvižgov

in večerja iz jutranje zarje in šuma metuljevih kril

na sipini morskega brega,

tam so kamni – čas.





Beseda o Elj73


Ko je bila izlita na prsi

široka teža sodišč,

smo rekli: oprtnico vidiš

na vratu težaka.

Ko se je bes kamnov kotalil,

v dolino kot listje je padal,

smo rekli – to je lavina.

Ko je pljusk valov ob mroža udaril,

smo rekli – to so plavuti.

Ko so pozimi varovali snegove

nočni koraki lovcev,

smo rekli – to so smuči lesene.

Ko je val lizal čoln

in nosil človeško breme,

smo rekli – to je ladja.

Ko je široko kopito

v močvirju zadrževalo losa,

smo rekli – to je lapa.

In o širokih rogovih

smo rekli, to sta los in jelen.

Skozi hripavi parovod

sem videl krivino veselnih lopat:

pehala je težo vod

in vodni žarek je pozabil prepad.

Ko je deska na prsih vojaka

lovila kopja in strelice,

smo rekli – to so oklepne late.

Ko cvetlic široki list

je lovil in gonil let luči,

smo rekli – to je zategnjeni list.

Ko so se namnožili listi,

smo rekli – to je lesje.

Ko lastovic iztegnjeno pero

zablisne kot luža sinjega naliva

in na ptico lije luža bremena

in je legla na list selivke teža,

pravimo, da ona leta

in bliska z očesom samozvanke.

Ko sem ležal na ležalniku,

na ležišču ledine na loki,

sem sam iz telesa stesal plovilo

in je padla lenoba na telo.

Lenivec, lenuh ali ladja, kaj sem?

In tu in tam je razlita lenoba.

Ko so se v dlan zlivali prsti,

ko se ne premika lahkost listja,

smo rekli – to je šibek veter.

Ko je voda širok kamen,

širok pòd iz snega,

smo opozorili – to je led.

Led je beli list vode.

Kdor ne leži v času bega

z zverskim telesom, temveč stoji,

ga poimenujejo – ljud.

Vodo črpamo iz žlice.

On je sam, stremuh zverjadi,

njegov hrbet stoji kot topol,

vendar ne leži na hrbtu kot zveri,

pokončno stoječe dvonogo,

tebe so poimenovali ljud.

Ko so se prelili prsti luž,

smo rekli – to je dlan.

Ko smo lahki, letimo.

Ko smo z ljudmi, so ljudje lahki,

– Ljubimo. Ljubljeni od ljudi.

Elj so – lahki Leli.74

Vzvišeno litje točk,

Elj je – luč težine,

zataknjen v ploščino ladje.

Nit naliva in luža.

Elj je pot točke iz višine,

ustavljena zaradi široke

ploskve.

V ljubezni se skriva ukaz

ljubiti ljudi,

in ljudje so ti, ki jih moramo ljubiti mi.

Naliv je materin ljubimec –

luža pa otrokov.

Če je širina ploščine zaustavila točko, je to Elj.

Sila premikanja, zmanjšana

za ploščino dodatka – to je Elj.

Tak je agregat,

ki se skriva za Elj.





Raztrganina na nebu75


Prodor v jezike



Združenje zvezdnega in vsakdanjega jezika76


Kjer je roj zelenih Ha za dva

in Elj oblek v času pobega,

Go oblakov nad igrami ljudi,

Ve trum okrog nevidnega ognja,

Ča mladeniča, Do nežnih oblačil,

Zo modre mladeničeve srajce,

Pe je dekleta rusa bluza,

Ka krvi in nebes,

Go deklet – venci gozdnih cvetlic

in Veva vstopnic.

Pi teka po obroču steze,

Ša bosih nog

kot kratki Ka pokoja!

In Ve las na glavi ljudi,

Ve vetra in ljubezni,

Es radosti pomladne,

Mo gorja, bridkosti in žalosti,

in La dela v času Lela.77

Es smeha, Da z vrvico za lase,

kjer so gaji – Ha pomladnih teles

in kjer so obrvi Ha za modre poglede.

In Mo las na kodrih dolgih.

In Mo ljudi – Ve plamena skritega,

ozvezdje – Go nočnega sveta.

Ve valov rečnih,

Ve vetra in dreves.

Kjer si ti Tu sence večerne,

prihaja Ni vsesplošnega odhoda

in Za-Za radosti je samo Tu,

to bodo Ni in Ve in Te in La!





Batu in Pi78


Spomenik storjeni napaki (317 π = 995,8872)79

Prvi plen,

e – to je številski potok, dva in dim števil80

e = 2,718 …

π = razmerje med obsegom kroga in njegovim premerom 317 let – en navoj strune človeštva, drget napadov

______

Minilo je 376 let od dobe vračev,81

butastih telet z gobcem topoumnim

in otroka odrešenika v jaslih

(izračun Loneljuda)82 317 π = 995,8872

Nenadoma je privrela lava ljudstev

kot besneča svirel

– veter ljudi.

Pada Rim,83

pajek sredozemskega morja,

veter je raztrgal pajčevino

in kaj zato?

Čez 317 • e = 861 let,84

po vetrovih ljudstev

so spet buhnili Tatari,85

Staro Rusijo so zadušili z vojnimi bruni,

Kijev so požgali,86 pirovali so pred ljudmi,87

Čez 317 π + 9 ali 1004 leta

po napadu Hunov in Gotov

je z divjim kopjem Vzhoda

staroruska država snela okove Tatarov.88

Peresvet in Osljabja – meniha,

katerih bradi sta podobni gozdnemu jezeru,

vi, Kulikova polja, polna

modrih jezer, povlekla ste mejo.

Oblast Tatarov je trajala

317 • (π – e) let = 143 let.89



Kan stepnega naroda

konjev in ljudi

šesteronogih bitij,

ki mešajo rezgetanje z nedoumljivo govorico

četverih oči in petega –

železnega kopja.

On, grozljivi Mongol,

se priklanja krogu

v surovih vojnah,

izpolnjuje voljo božanskih cevi

z vojnimi potmi.

K Arhimedovemu številu

moli kot k bogu,

brkati stepni bog,

sam se ne zaveda, da z rušenjem Rusije

izpolnjuje načrtanje kroga,

kot pero, zanosna plesalka, na šestilu.

Leta 1193 pred vrači90

so Ahilovi Grki zavzeli gorečo Trojo s kitami dima

in razbojniški kodri zagorelih voditeljev

so padali v tokove škrlatnega morja

kot surova škodoželjnost.

Vendar je čez 317 • e, torej leta 332,91 voditelj

Makedonije z divjim kopjem

z zaletom prebil obleko Mardonija,

voditelja Perzijcev, in ruse prsi

temnega lepotca.

To sta dva vala Grčije

najveličastnejših, najsvetejših.

Leta 3111 pred vrači,92

to je 365 (e • π) pred Kristusom

(indijsko štetje časa)

naskok Indijcev temnih

iz doline Gangesa in kali juge.

Čez 317 (π + e) pomenijo valovi Tatarov

bitko pri Kalki – pogubo Rusije.

Otroci, tako je jasno, tako preprosto!

Kaj vam bo butasti učbenik?

Brž se začnite učiti igrati na vojni način,

vendar brez divjega cvileža smrti –

zvokoljudje smo!

Batu in pi! Violino nosim jaz na rami!





Zvočna pisava pomladi


V zoziveja je zelenje dreves,

nižeoti je temno deblo,

mam eami je nebo!

Puč in čapi sta črna vrana.

Vonj številske stvari

med drevesi stoji.





Zemeljski obli


Ve oblakov, Va zvezd nočnega vala,

Ve ljuda krog osi,

Ve vejic krog drevesa, Ve vetra

in vala, Ve dekleta las

in La zemlje nebeški livadi.

Z lističi zemeljske sončnice,

in vsa La zemeljske oble

in ti, zemeljska ladja, kjer je nebeški žarek mornar,

kjer diha Mi, nebesna mora!

V Če morja črnih budnic;

PO nebeškega svoda, Ri in Ro!

Da bi Go ozvezdij nad teboj,

kjer je madež oblakov nad madeži!

PI dalje in dalje v temo noči.

V nočno Tu, v nočno temo, kjer je Ta,

kjer je nebo Mo in Zaza modrega ognja.

O Zea zelenja in Mea vod!

Ko je dnevne svetlobe Ni

v Če misli mestne,

daleč svetlega Solona,

že sijoče Da, vzhaja La ognja,

kjer je Za-Za zelenja,

kjer je Za-Za belih oblakov,

kjer je Za-Za ognjenega;

ob času svetlobe No in Tu,

kjer je božje Ni, Ni-Ni božanstev,

kjer je Pe božanstev s krili mraka,

v Če človeške misli.

Vrvica vere, vij se kot veja,

bodi Ve velike vrnitve,

kot lasje na lobanji pisatelja svetov,

vej z vejo bora božanstev,

kjer gnezda vijejo nič.

In vereja polnočnih svetov,

v Za sveta človeka suni,

Ha misli – Ni govorice,

Če misli – Do govorice,

Go ljudi, poglejte na nebo:

Če budnice tako ukazujejo!

Meni je goum zaukazal,

naj uvedem Go nravi

letečega vodstva

Zemeljske oble,

prhutajoče kot metulj

po livadi imen.





Boj


zvezdni jezik

Ve konjskega repa

poljublja Mo ljudi.

VE konjskega repa

poljublja Go ušes.

Ša oblakov je Ha letalcev poleta,

a znamenja Eli trepetajo škrlatno,

Go kopij – Elj znamenj,

Go sedel – konjenik

– Ka na veke!

Go mrtvecev

na Pi konjev.





Gospodje pani93 in hlapci v abecedi


Razgaljeni skelet besede

Šara – ostanki, mogila in mrak ali Em,

tega, kar se je hranilo,

tega, kar je hlepelo – hujšanje od kuge, potrebščine smrti,

sila hlebca in hleva v »hla«.

In sila mogile, more in majhnega mraka

in mila in mulja v »ame«.

Šara je moka hudega v časovnem mlinu,

moka hranilo

pod kladivom rušilnih ur.

To je morasta mogila v mrzkosti

tega, kar je bilo na hektarih skrbi

in v hlevu od dela,

kar je moka postalo pod mlinskimi kamni časa.

HA je pregrada med morilcem in žrtvijo,

volkom, nalivom in človekom,

hladom in telesom, mrazom in hranilom.

EM je razdelitev obsega z nožem in ciljem

na množico manjših delov.

Šara je uničeno načelo hranila,

hlad je načelo, ki ruši hranilo.

Pretep je razdor s hlevom: hlad je delitelj »hleva«.

On je mraz, pred katerim ščitijo nas:

hišina, hiša, hišica, hišura, hrami

in številni HA imen za različne zgradbe.

Hlad je delitelj hiš,

ki deli hranila na majhne delce mraza;

dleto je, zasajeno v vrat hranil,

dleto, ki dolbe hranila,

med rušilno

in razrušeno točko je pregrada,

zapornica telesne straže,

mar bodo s prsmi hrabrih

»hrabre vojaške čete«

ali bruna hišure

ali glina hišice, kamna hramov,

črta plotu med sovragom in žrtvijo –

prav ta pregrada je Ha.

Hiti za njo, človek

v velikih zgradbah iz Ha.

Z njimi prekrij Zemljo!

DE je oddelitev dela celote od celote:

drobljenje, del, dleto, deljenje, dete, dar, drevo.

Hlap ali hlapec je opora hranilu,

vzmet, ki jo dviguje,

palica in kol, na katerega

je legla ljubeča ženska roka hranila.

PE je načelo premika in sila.

Hlapec je delovna para parne lokomotive,

kjer ženska neguje hranilo,

ko seka svet stotine koles razvajenosti.

Hlapec je sila premika

panovega hranila,

gonilo, ki dviga hranilo za gospoda pana,

prežeči plamen, ki pošilja patrone

panove volje v nebesno čelo,

on je prah streliva, ki povzroča panovo petje.

Vzmet, palica vse opore

za hranilo pana,

svoje glasove zlivate

in s plamenom zvenite v Pe.

Saj je Pe odstranitev ene točke

od druge, premočrtno,

in povečanje obsega, ki ga snov zavzema:

prah, plamen, patron, paž, puška,

paljenje, piščal, pot, pepel,

vsi so okrog strelov, ki jih ceni pan.

Plamen, ki raste v obsegu snovi,

tako kot petje, ki ga z glasom

širi beseda v času.

Da, ti si prah panskega hranila.

Hlapec kot prod nosi bujne brste

panskega hranila in mu služi.

Vi ste puške njihovega dela za udobje streljanja,

pleče ste, na katero se je oprla dlan hranila.

To je napor Pe rastočega prostora

med dvema točkama,

kot je topot kopit peketal in trčil v hlapcu,

pusti plamen pana začeti.

Hlapec = Hl (hranilo, hlev, hrom)

+ P (palica, plamen, prah, para).

Da, to je tako.

Pan, poslušaš?

Pan –

je pelo polje –

je padel!

Davek – delo – dal!

Dal sem tega, ki je dan: to je dar,

in nekdo je padel k temu, ki je pan,

padel je k nogam!

Panom: padam do-nog!94

To je delovna para parnega vlaka,

kjer se dogaja bujno panovo petje.

Ta Mo, ki je dal, dal te,

ki so dani.

In če je padel stepski

so tudi to pani?

Sonce za žarke praznote in pustinje,

požar prostora, požigajoči deželo trav,

pan je Ni napora sonca,

noč vzmeti, svetilo pečinskih žarkov,

praznemu parnemu vlaku je zmanjkalo pare.

Odhod Pe: ni ga več.

Neji dela so zveneli v panu

in pan nima pare,

kot tisti, ki je dan, nima daru –

dar je dan = para je pan.

V besedo pan, kjer se je dolgo

ujčkalo En nebitja,

ki je kazalo: ni tega Pe,

ki je glasno zaklicalo v hlapcu,

kot po polju k topolu

topot kopit,

skoki galopa

peketajo s podkvami

v sluh nočne ravnine.

Prišlo je Elj ljubezni, laboda, lastovice,

Lelja, losa, Laoceja, Lassalla, Lenina,

Lunačarskega, Liebknechta.

Prav kot rob oblaka, ki ga ozarja

zarja,

oris življenjskih usod

z imenom rodu,

ne gouma ne kauma,

žarek lauma ga je ožaril.

V ladji ljubezni je plula

teža oblasti, oblast je legla na ležalnik

(Elj je prehod višine v širino),

težka rebra ladje vseh ljudstev,

severnega brunastega drevaka!

Na smučeh zvoka Elj prihajata libertas in ljubezen!

Teče svoboda

po sreči ljudi in ne pada v sneg,

priteče v besedo pan,

tam, kjer sta Ni Niemojewskega

in Pan – padla!

Kot parna lokomotiva

je poznal samo paro pomladnih parov

in je rasel kot šibe iz spola poda,

in kot ljubljenci življenja so se vrteli pani,

kot lahkotni bogovi bega

so se pani zavrteli v mazurki.

In zanj

so oči dela budne na veke.

Pani pa so pili peno

in opevali polje, kjer so peli naboji.

Para, napor in plamen, prah,

česar ni v panih,

je priča En,

so se razlili v lavino po zemlji.

To koraka Elj!





Boj


Kjer pade! Pa, pap!

Pa je govorica pušk,

ceste je pobelil blen,

Ha oblaka je skrivalo pilota

od pogleda vojsk in Ra svinca

in Ve bregovnic in letalcev, Go polja

in Ka prevoznikov ljudi in tovornih konj,

z mogočnim vratom črnih labodov,

kosmatih nog, stopajo natovorjeni,

kot Ve se vznemirjajo njihove grive

– vse so vranje barve – La noči!

Peljejo orodje Po in Pu

za uničenje, ni Mo in Ka miru

za nasprotnika, za Ha iz žic

in oklepov iz žičnatih ograj,

kjer je smrti Pi

letelo s cviležem prašička

letečega jedra

in rdeči soj ognjenih delcev

Go ljuda je tekel mimo.





Slovar zvezdnega jezika


(skupnega celi zvezdi, ki jo naseljujejo ljudje)95



VE

–

Premikanje točke po krožnici okrog druge nepremične točke.



PE

–

Premikanje neke točke v ravni črti, proč od nepremične točke. Od tod telesa, polna jam, rast prostornine, ki jo zaseda telo v trirazsežnem svetu: puh, prah, puška. Par dveh točk, ki ju ločuje širjenje prostora.



ELJ

–

Prehod višine, ki sovpada z osjo premikanja, v dimenzijo širine, ki preči poti premikanja. Os premikanja, ki jo ta seka pod pravim kotom, je: list, ladja, lapa, les, let, led, log.



GO

–

Najvišja točka: pravokotno na pot premikanja, nihanja (razsežnosti): glava, gore, greben, gospodar.



EM

–

Delitev obsega na male delce (moka, mlačev, mlad, mladenič).



ES

–

Poti premikanja, ki imajo skupno začetno in nepremično točko osi (sonce, sad, selo).



HA

–

Črta, pregrada med nepremično točko in drugo točko, ki se ji približuje.



ČE

–

Votlo telo, katerega obris zamenjuje obseg drugega telesa. Obhod druge točke med premočrtnim premikanjem neke negibne točke na poti.



KA

–

Vzajemno približanje dveh točk do stopnje nepremičnosti, zaustavitve številnih točk v eni nepremični. Zvezda premikov, nasprotna ES.



ŠA

–

Zlitje površin, največja ploščina v najmanjših možnih mejah enega.



DE

–

Odstranitev dela od celote k celoti česa drugega (dar, dalj).



ZE

–

Par vzajemno podobnih točkovnih množic, ki jih deli razdalja.



EN

–

Izginotje iz meja danega polja in smeri, kjer ni premikanja.



TE

–

Negativna pot premikanja, ki ga prikliče senca nepremične točke.





Vdor vesoljstva


Čudesar


1





Učenec (Medtem ko s treskom zapre knjigo in zapira oči):





Sanjam nenavadne sanje.

Deklica nosi na dlani moje ljudstvo96

in ga odvrže v brezno.

Podobno je rdečemu hrošču

s šibkimi lisastimi krili.

Droben je in ničeven in njegova smrt je blizu.





Mati ji je skozi okno ukazala,

naj ga odvrže na tla in si umije roke.

Hči odgovarja: »Naredila bom tako, mati!

Padel je v vodo pri oknu.«

Sama sedi poleg okna, spleta si kito

in pije kvas.97

Bliža se padec mojega ljudstva!

To so bile težke sanje, učitelj!



Starešina:

Vsi so svobodni. Nismo na grebenu vala,

temveč v padcu.

Ko je prostor Lobačevskega98

zabliskal na znamenju,

ko so lahko videli

na živem obrazu

prosojne mnogokotnike,99

pesmi pa so kot meso trupel razpadle

na najpreprostejše delce,

in je na pesemski lobanji nastopila





smrt preroške besede,

samo lobanja umne besede,

so se stvari približale koncu,

a najbolj čuječni

gorijo od predvidenja.

Zjutraj pojejo številni glasovi na strehah.

Tam vzhaja

sonce ljudskega padca!

S temnimi žarki

je najprej ozarilo

gore in mene,

gore in mi

se svetimo kot zrcalo100

velikega sonca smrti.

Speče doline

še zbirajo klasje.



Sin:

Poslušaj! Ko so številni umrli101

v globini velike vode

in v domovini rženih polj,

ni imel več kdo pisati pisem.

Prisegel sem,

izpraskal sem v modro lubje

močvirne breze

imena ladij,

vzeta iz letopisa,

na modrikastem lubju

sem zarisal telesa in kanale, cevi –

čarodej sem pretkan –

v boj sem pritegnil oddaljeno morje

in rodno brezo in močvirijece.

Kaj je močneje: prostodušna breza

ali jarost železnega morja?

Prisegel sem, da bom vse doumel,

da bi lahko oprostil vsem in vse

in tudi njih naučil tega.

Zbral sem stare knjige,

obral sem pridelek števil, z ukrivljenim srpom spomina,

zalival sem jih s svojo mislijo; zgrbljen, zguban,

postavljal sem v nebo uprte

stebre za petje na morskem obrežju,

postavil sem jih in jih naselil s petjem in življenjem mladeži,

bela svetišča časa, stesana iz mrtvega morja,

našel sem resnice, neposredne in veličastne,





te so kot veliki bogovi stopile v svetišča

in mi rekle: »Pozdravljen!« Odkritosrčno so stegnile roke,

z dihanjem so napolnile

bela prazna svetišča.

Svoj razum, natančen do ene neznanke102

kot oglje srca, sem položil v mrtvega preroka vesoljstva,

z dihanjem prsi vesoljstva,

in sem hipoma dojel: časa ni.103

Na krilih, privzdignjen kot orel, sem videl

hkrati, kar je bilo in kar bo,

vzmeti trojk sem videl in dvojk104

v železnem strašilu svetov,

prožno govorico števil.

In razjasnilo se mi je,

kaj bo pozneje.

In smehljal se je z Budovim nasmeškom,

in zastokal je nenadoma, ko je zagledal strele in

privzdignil roko,

in dobil je penasta usta105 in … raztrgal me je.

Ali vidiš prižgano vžigalico

v temni smodnišnici,

poprej ograjeni s plotom,

prasketajoče zmesi,

dela in pečine,

carjev in razjarjenih

lovcev nanje.

Poglej: veliki nas bo sunil,

odleteli bomo s stolov zemeljske oble





v brezna zvezd.

Si se pripravljen pogrezniti v smrt?

Tedaj se bomo plavalci po vodah smrti

drzno podali v vode

in bomo z okrutno roko razbijali

reko smrti.

Kopanje je vedno osvežilno,

čeprav je na začetku težavno.

Pojdimo, učitelj!



Učitelj:

Premisli!



Učenec:

Premišljujem, odločil sem se in odhajam.



Starešina:

Po starem sedijo zeleni listi

na drevesu kot metulji

in vsako drevo je

razprlo zeleno mrežo

kot zeleni ribič,

v neskončno sinjino nebeškega morja,

in še bolj zavzeto lovi sonce.



2





Mladi vodja:

Tovariši!

Vi vidite umno lobanjo vesoljstva

in temne kite Mlečne ceste,

Pot kana Batuja jim pravijo včasih.





Pristavimo lestve

h gradu zvezd,

kot bojevniki zabijmo svoje ščite, prebijmo

stene umne lobanje vesoljstva,

burno bomo vdrli, kot mravlje v trhli

štor, s pesmijo smrti

k vzvodu možganov,

in njo, božansko lutko z očmi, ki se ji bleščijo ponoči,

bomo pripravili, da bo premikala roke

in dvignila pogled.

Kjer vztrajniki, od katerih kaplja olje,

premikajo možgane,

kjer so kolesa in ročice –

me boste videli, da na jermenu

žagam prvo svobodo –

svečenik vlomov in tatvin,

lomil bom svete zapahe.

Pila v nebo! Kakšno srečanje,

kakšen zmenek na plesu besed.

Spremenili jo bomo v lutko!

Pripravili jo bomo, da bo zavijala z očmi

in celo izgovorila oče in mama.

Napad na glavne vzvode!

Iz neba bomo naredili

govorečo lutko.

Otroci velike zamisli,

za menoj!



3





Pritrdi!

Privij!

avi više!

Čarovnici v uho!

In še, še!

K desnemu sencu primakni,

zdaj se ne bo več odtrgalo.

Lestve, postavljene

ob desno sence. Dleta, na delo!

Vsakomur za pleči trepetajo

morja ponosa in drznosti.

Semkaj postaviti vrtalnike in svedre –

grmeče razstrelivo, vašo besedo! –

pristaviti jih k sencem vesoljstva.

Pogumni kot mravlje,

neopazni kot noč,

preskočimo po oni strani lobanje

in začnimo naše delo.

Sonce se poigrava na laseh

in s tem daje škrlatne bojne čelade vsem nam.

Zadnja stopnica! Ozarja jo svetovna zarja.

Že! sem stopil na zlomljeno lobanjo,

dotikam se neba.

Drug za drugim

skačemo navzdol,

kot da smo z vrvico zvezani.





Mnoga leta bežanja

so nas ločila od Zemlje.

Poleteli bomo na nebo

in se čez mnoga tisočletja

vrnemo na Zemljo,

neulovljivi kot prah.

In med vzvodi se bo znova

belilo platno za sence.

Vedno isto obličje na modrem biseru.

Kako! prav tista, ki je držala

hrošča na dlani,

spet sedi pri temnem oknu

in je polna omahovanja: da in ne pomahujeta s krili.

Tu je napis s človeškimi znaki

in poleg je pero. Zame je tu nekaj temeljnega.

Prišlek! vlomil si

v ta svet,

in če obrneš pero,

boš rešil svojo ljubo pikapolonico.

Morda je rdeče bitje vaše ljudstvo

in vaša domovina. Tedaj z umom in samo





z mislijo

prineseš odrešitev za ljudstvo.

Zdaj tone v vodi.

Tu je pero moje volje.

Obrni! Usmeri. Tako preprosto.



Mlajši bojevnik:

Obrnil sem. Zaključeno je.

V senčnem svetu je spet vse kot prej.

Vendar je hrošč odložen na cvetu,

in če je to moja domovina,

jo je spet rešil

premik običajne ročice.





Hvaljeni bodimo! Hvaljen je nepričakovani prijatelj!

---

Mama! Težke sanje sem imela,

in nekdo je bil močnejši od mene,

in mojo voljo je spremenil.

In pikapolonico sem rešila:

naj se posuši in odleti, kamor hoče.





Smrt bodočnosti


1.

Prijatelj, zakaj? Dragi, postoj!

Svetišče izstrelkov v roki,

pet oči,

pet temnih pack.

In na srajci rdečijo kalini krvi.

Vzfrfotali so na široki grm prsi.

Umrl sem in hropem, kako žalostno.

Pet lukenj imam v prsih.



2.

Umri. Hropi.



1.

A to je prekanjeno delo.

Hvalim te, razbojnik.

Iz mene si naredil rešeto.

Hvala, reče vsaka kuhar’ca.

Nadležno je! Res nimam sreče.

Jaz sem se hotel sprehajati po Nevskem.

In knjigo začeti sonca, njegovih pomladnih dni.

Dovoli, vendar zakaj že?

Zdaj poizvem.

Tam je priročnik, na sredi mizice.



2.

Sam ne vem, zakaj, razumi, o človek!



1.

Kdaj si se rodil?

Dan, leto, dihanje, hip?



2.

Šestega dne »igraj jarke«,106

ko je zelena zvezda presekala

nočne poti, sijoča od zgoraj kot bog.



1.

Čudovito, tu je pravilo: zdaj

bom razširil oklepaj enačbe

in izpostavil skupni faktor.

Rodil se je naš

skupni imenovalec.



2.

Ne, tega ni

izrekel veliki starec:

dovolj je, če poznaš kraje in čas.

Tudi tu je nepravilno:

tu stopnje niso prave.

In pozabili ste množitelj Gi-Gi.



1.

Uporabljam ulomke Zego.



2.

Kako ovinkasta in težavna je ta pot.

Veliko boljši je način Vik-Vak-Voka.

Pomaga pri izračunavanju.



1.

Žarenje prelestne resnice

že vzhaja nad poljem enačb.

Prihajam do sklepa misli.



2.

A saj imate prav!

Pravo pot ste izbrali.

Tu je treba odvzeti oklepaje.

Zdaj razumem, zakaj sem vas ubil.

Hvala za vzvišeni poduk.

In misli častno delovanje.



1.

Ne bom razločil stopnje,

vendar so se k meni sklonili praočetje s poslednjim oblakom.



2.

Zdaj razumem. Hvaležen sem ubitemu.



1.

Hvala ti, morilec!

Dal si mi povod za premišljevanje.

Še enkrat krepko stiskam roko

surovemu morilcu.





Misli in zapiski


(Iz zvezkov in beležnic 1917–1920)



<1917>

*

Naloge Voditeljev Zemeljske oble:

Določitev prestolnic. Preoblikovanje merskih enot. Preoblikovanje abecede. Predvidenje prihodnosti. Izračun dela z enoto udarcev srca. Poguba jezikov, ki so podobni plazilskemu palcu na ptičjih perutih (nepotreben ostanek preteklosti, krempelj starodavnosti). Človek kot točka časoprostora.

*

Dokler voditelji trgujejo s krvjo svojih državljanov in ščitijo svoj mir, osrednji del množice zavedenih, ki se nadejajo, da bodo v Predsedstvu Zemeljske oble uzrli molzno kravo z okusnim vimenom, pa <je odšel> razočaran, samo mi ostajamo trdni kot skala.

Prijatelji, pristopimo h gradnji jezika, skupnega vsej Zemeljski obli.

Več blaženega ovčjega blejanja, več zauma čistega človeškega glasu, ki ga seka strela misli. <Upoštevajmo>, kar je naredila v tej smeri tolpa stoletij.

Zemeljski obli darujemo vid prihodnosti.

Cvetlice bomo nabirali na Marsu <...>

*

1. Vse vrste pljunkov so vedno v oči smrti.

2. Tilnik v prihodnosti je treba obrniti k včeraj.

3. Razdelitev oblasti ruske monarhije, sramežljive kot dekle, po zakonitostih časa, ki so razumljive tudi otroku.

4. Pretek jezikov, kot preteče rok dolga.

5. Besede so za petje.

6. Oklep iz števil.

7. Rast ploščine človeške samovolje. Odvzemati pravico za pravico.

*

Vojska pesmi. Okop do vesolja.

<1918>

*

O knezu Vladimirju in njegovih junakih.

Presenetljivo je, da sta imela Volga in Vasilij Buslajev107 v svoji četi vsak po 30 bojevnikov. Toda ali je to tudi število dni v mesecu? Če je vsak izmed 12 Vladimirjevih junakov imel prav toliko bojevnikov, potem je imel knez Rdeče sonce 360 mož, kar je skoraj toliko, kot je dni v letu. Drugače povedano je ves krog bilin besedno pokrivalo, za katerim se skriva letni zemeljski obrat okrog sonca. Junaki poosebljajo 12 mesecev, bojevniki pa dneve v letu. Če se po drugi strani spomnimo, da je bil Vladimir prvi tuzemski knez, ki je na oblasti zamenjal Varjage, pri vladanju pa je upošteval voljo ljudstva, potem so mu vzdevek »Rdeče sonce« prisodili v dogovoru z njim, to hkrati kaže, da so Slovani šteli za vrhovno oblast Sonce.

Povezava rodovitnosti letin in svetovnih cen žita v Londonu s sončnimi nevihtami priča, kako globok je ta pogled.

*

Slava besede in slava Sonca. Sončna narava besed <...> v osnovi narečij leži različen odnos do zahoda in vzhoda, do žarkov vzhajajočega sonca.

*

Zemeljsko oblo lahko razumemo kot struno in 24 ur kot čas enega nihljaja te strune.

Ko je enkrat jasno, da je zem zvok na nebu, lahko pogumno izvedemo vse sklepe.

<1919>

*

Po zaporedju naravnih števil so posejana praštevila, nedeljiva in neponovljiva. Vsako prinaša nov številski svet. Iz tega sledi, da so tudi med števili števila izumitelji.

Če vzamemo načelo seštevanja in prištejemo k tisoč enotam še enico, bosta odvzem ali dodajanje te enice neopazna.

Če vzamemo načelo množenja, potem bo pozitivna vrednost enice, pomnožena s tisoč, spremenila v pozitivno vseh tisoč enot. Negativna enota, pomnožena s tisoč, bo spremenila vrednost celega števila tisoč v negativno. Iz tega sledi povsem organska povezava med enico in množilnimi števniki.

*

Naloga svetovnega delavstva prvih dveh let <preobrata> je bilo zavzetje oblasti, njena obramba in graditev.

Z velikim naporom delavstva je bila naloga do poznane mere udejanjena. Prvo nalogo veličastno zamenjujeta druga naloga, ki se komaj izrisuje, to je prezidava dela, in tretja, še veličastnejša, to je prezidava znanosti.

Z delom moramo pokazati, zakaj in kako je življenje novega ustroja boljše, kot je bilo v carsko-trgovskem.

Svoje privržence moramo pridobiti prav s spremembo v svojem življenju, kjer je vojaški meč zamenjal meč dela.

Tretja naloga (prezidava znanosti) se mora dovršiti pod znamenjem gradnje <enotnega> jezika delavskega človeštva in predvidenja bodočnosti.

<1920>

*

Človeško internacionalo mislimo skozi internacionalo idej in znanosti.

*

Naloga socializma je zmanjšati trenje med ljudmi.

*

Naj zveni tok Rena skozi nauke Einsteina!

*

Zame je Zemeljska obla ogromna Picassova violina.

*

Jaz sem Razin108 in zarja.

*

Beseda je manjša, misel je večja.

*

Išči nemogoče. je izračun nemogočega.109

*

Čutim: bolečina ognja in vonj lipe bosta slap števil. To je moj um.

*

Vso Zemeljsko oblo je treba nahraniti s kruhom enega samega števila. Števila Hlebnikova.

*

Podatek iz starogrških letopisov: Pitagora je bil učenec Hlebnikova.

*

Bojevati se je treba z usodo in ne z ljudmi. Doseči izenačenje med ljudmi s številskimi enačbami.

*

Naša naloga: z beležnico, ki so nam jo zapustila pretekla stoletja, moramo razkriti resnični naravni red.

*

Moj cilj je najti zakonitost čistega časa, ki vodi ozvezdja.

*

Navdih je tok od vsega k meni, ustvarjanje pa je nasproten tok, od mene proti vsemu ...

*

Jezik sta ustvarili dve načeli: soglasniki, izmed katerih je vsak poseben prostorski svet, in samoglasniki, ki kažejo, v kakšnem razmerju so ti svetovi med seboj.

Samoglasniki so algebrski, to so količine in števila. Soglasniki so koščki prostora.

*

Vse do danes je bil Platon veliki sveti vrh, ki so ga osvetljevali žarki pobožnih pogledov. Ti pa z njim postopaš kot v matematičnem krožku, ščipaš ga in preštevaš. Mar ni to žaljivo do njegovega spomina.

Odkrivam strani tvoje knjige, Platonomerija ...110

*

Ustanavlja se skupno prebivališče, dom za zvezde in ljudi.

*

Gramatika, fiziologija, zgodovina, statistika, geografija so poglavja vede o nebu.

Jezik človeka, ustroj mesa njegovega telesa, zaporedje rodov, oblikovanje skupin, mreža množic njegovega dela, prostor, ki ga naseljuje, vrstitev kopnega in morja – vse se podreja eni sami nihajoči zakonitosti: 365 ± 48, pri čemer je 48 podvojen zemeljski dan.

*

Če bi človek spreminjal svoj obseg od velikosti elektrona do velikosti vesolja, vendar bi sam ostal merska enota, bi bili njegovi spremljevalci vedno enaka števila. Številski svet se ne bi spreminjal, odvisno od izbire enote. Iz tega sledi, da bi ostale številske zakonitosti enake. Ob tem bi se nekatera števila izrazila kot stalni sopotniki, druga bi se samo pojavila in izginila v neskončnosti kot kometi. Obstoj števil v območju izkustvenih podatkov oblikuje številsko nebo.

*

Nebo je kredasta naloga, zapisana na modri tabli ...

*

Kot bi bil zares mačka, prežim za številom, dokler mimo ne priteče miš.

*

Evropski razum ni vzletel kot ptiček iz lupine teže in snovi.

*

Učenost je peč, napolnjena s knjigami.

*

Stoletja lahko zreš v števila in bodo ostala mrtva. Včasih pa, kot da bi zapihal veter, števila oživijo <...> kot strune, na katere ni dolgo nihče igral.

In glej, spregovorijo ...

*

Slišim skrivnost časa, skriva se v enačbi: ena neznanka vodi umetnost, preroške zadeve.

Če je barva stara, potem njen zaris, udarec s čopičem, poteza čopiča išče bodočnost. Če je zaris star, barva sili v nepoznano, gori od nepoznanega in s kačjim prelivanjem odkriva Ameriko.

Če je stara beseda, potem misel išče novo. Če je beseda požar zaradi novega, potem je misel stara.

En um je lahko zaporedoma v različnih umetnostih, vendar hkrati ne more zajeti dveh novih. Enotnost zavesti je enota enačbe. Enotnost izkušnje razuma je ločena enačba. Dveh neznank se ne da opredeliti z eno enačbo.

Če je zavest razsežnost, potem pri razširitvi tega pravila vidimo: enačba, zbor stalnih količin je prostor, edina neznanka pa je čas.

Ker je zavest samotna, ima čas samo eno neznanko.

Kjer je zavesti več, je več neznank, torej več časov.

Zavest je rešitev enačbe, število skrivnosti pa, rešljivih z dano enačbo, je enakovredno številu enačb, to je za posamezno zavest po ena. Zato ima čas eno razsežnost.

*

Načelo enotnega levičarstva.

Levo po mislih – desno po besedah. Levo po besedah – desno po mislih.

*

Koran je bil že napisan z besedami. Treba ga je napisati s številkami.

Vero v višje merilo (Boga) bo zamenjalo merilo kot višja vera.

*

Pravzaprav se ne da niti ene količine opredeliti ne kot čas ne kot prostor, vendar bo realni koren eksponentne enačbe čas, trije koreni imaginarne enote pa bodo prostor.

*

Namesto časa morja, časa zraka, podobnih neopredeljenemu obsegu, kot se običajno kažeta zavesti, vstopamo v čas mesto s somerno mrežo zgradb in pravilnimi poslopji.

Zgradbe so kot sij umetne svetlobe, osvetljujejo vzplamtevanje enotne zakonitosti.

Videti je bilo, kot da bi nekakšen veter odtrgal od tega mesta števil oblake, ki so jih prekrivali.

*

Če boste samo prešteli število dni med dvema dogodkoma, bo to mrtvo število, ki ne bo ničesar povedalo vaši zavesti. Če pa boste števila razčlenili na dvojke in trojke, boste z njih potegnili pokrivala desetiškega merila, in pred vami se bo prav kakor iz megle pojavilo mesto, pokazale se bodo čudovite zgradbe: zagledali boste palače in svetišča števil, vstopili boste v novo umetnost, kjer se zlivata v eno prostor in čas: stavbarstvo števil.

*

Svet kot torišče bojev 3 in 2.

Trupla so kričala: Tri, tri, tri.

Device do kričale: Dva, dva, dva.

*

Vse besede, ki se začenjajo z istim soglasnikom, so zapisane z enovito pisavo razuma, z enovitim črnilom zvoka.

*

Suho, brezizrazno, uradniško obličje Kuropatkina,111 nadišavljeni in navzgor zaviti brki Stößla112 okrog plešaste glave izkušenega človeka bodo zamenjali četo Jermaka113 z navdahnjeno grozljivimi bojevitimi obrazi, s surovim lokom obrvi, ki jih v kotičkih nad očmi nosi v nebo – čez stopnje števila 3, ki so kot bog smrti, bog končnosti, bog severnih rek vdrli v Sibirijo in so nenavadno spet oživeli na platnu umetnika Surikova.114

*

Števila! Gola ste vstopila v mojo dušo in jaz vas odevam z obleko zemeljskih občutij in ljudstev.





Opombe


Opombe k poeziji


1. Naslov tega avtobibliografskega zapisa je v resnici izbral Roman Jakobson. Hlebnikov je izrazil svojo avtorsko voljo z željo, naj bi Svoje (Свояси) objavili kot uvod k vsaki izdaji njegovih del. Roman Jakobson v spominih na srečevanja s pesnikom trdi, da je to samo preprost seznam naslovov, ki ga je Hlebnikov pripravil za izdajo izbranih del (z naslovom Vse, kar je napisal Velimir Hlebnikov) v dveh zvezkih, ki sta jo pripravljala skupaj leta 1919.

2. Девий бог tudi Девий-бог in Девий Бог je daljša epska drama. Zamisel zanjo je Hlebnikov dobil leta 1908 pod vplivom idej o t. i. »slovanski antičnosti« pesnika, filologa in filozofa Vjačeslava I. Ivanova. Domnevajo, da jo je napisal okrog leta 1911. Prvič je bila objavljena v znamenitem zborniku Klofuta družbenemu okusu (Пощечина общественному вкусу, 1913). Osrednji lik drame je grški bog Dioniz, ki se znajde med Slovani. (Povzeto po opombah R. V. Duganova in E. R. Arenzona v 1. zvezku ZD.)

3. V polabščini izraz za luno, mesec. (Prav tam.)

4. Деты Видры – nadpovest, za katero je dokumentirana zamisel že leta 1908, napisana je bila v letih 1911–1913; prvič je bila objavljena v zborniku Rjoveči Parnas (Рыкающий Парнас) leta 1914. Tematsko pokriva zgodovino Evrazije od prvih dni vsakdana na Zemlji do tedanje sodobnosti. V načrtih za ponovno objavo je Hlebnikov nameraval Vidrinim otrokom dodati tudi dramo Deviški bog in povest Ka. (Prav tam.)

5. Maloštevilna mongolska etnija (pribl. 600 oseb) v Habarovskem kraju in ob reki Amur v današnji Rusiji. Včasih se imenujejo tudi Nani. Knjižno normo so izoblikovali šele leta 2000, vendar je njihov jezik na robu izumrtja. Še vedno je živo njihovo šamansko izročilo, čeprav so nekateri sprejeli pravoslavje ali budizem.

6. Prva zamisel za egipčansko povest Ka je datirana v leto 1910, zaključil jo je leta 1915. Znamenite Puškinove Egipčanske noči naj bi imele samo posredno medbesedilno povezavo z egipčansko temo v tem pomembnem delu. Primerjaj Ruske noči V. F. Odojevskega, ki jih je Hlebnikov zelo cenil, ter Bele noči Dostojevskega. Hlebnikov tu poudarja predvsem temo sozvočja svetovnih kultur severa in juga, vzhoda in zahoda. V pismu japonskim znancem je zapisal, da prav na daljavo začenjajo zveneti strune, ki ustvarijo kulturno sozvenenje. (Povzeto po opombah v 1. zv. ZD.)

7. Upodobitev sončnega diska z žarki v obliki rok, značilna za egipčansko umetnost v času Ehnatona oziroma Amenofisa IV. (Prav tam.)

8. Маркиза Дэзес (1909), drama v verzih, napisana ob odločitvi za izdajanje revije Apolon; prvič natisnjena v znamenitem skupinskem zborniku Kletka za sodnike II (Садок судей II). (Prav tam.)

9. Чертик (1909), drama s povednim podnaslovom Peterburška šala ob rojstvu ’Apolona’. (Prav tam.)

10. Mišljena so kompleksna števila, s katerimi računamo kvadratne korene negativnih številskih vrednosti (Hlebnikov jih je pogosteje zapisoval kot √-1, ker se je izogibal tujim besednim korenom). Prav na teoriji kompleksnih števil temeljita estetika in poetika Hlebnikova. V svoji prvi deklaraciji Mogila Svetogora iz leta 1908 je zapisal: »[...] besede so samo slišna števila bitja. Mar ni prav zato višje sodišče slavobiča [’pisatelja’, neol., op. prev.] od nekdaj ležalo v številski znanosti? In se ni prav v tem utrdila razmejitev med preteklim in gredočim, med tem, česa si želimo zdaj in spoznanjem od drevesa kompleksnih števil ? Odkar smo vzljubili izraze √-1, ki zavračajo preteklost, se osvobajamo od stvari.« (Prav tam.)

11. Gre za tri antologijske in najznamenitejše krajše pesmi Hlebnikova, tretja nosi naslov Zakletje s smehom. Slovenske prevode Draga Bajta (razen Murna) glej v Problemi-Literatura, št. 118/119/120, oktober/november/december 1972, letn. X.

12. Mali vhod ali mali izhod je del pravoslavne liturgije, pri katerem duhovnik simbolno izstopi in spet vstopi skozi severna vrata v ikonostasu.

13. Povratnik je tu sinonim za starogrški palindrom (sinonim za palindrom, kot ga po starogrški etimologiji prevaja npr. Slovar tujk). Pesem iz leta 1912, kjer je čisto vsak verz palindrom. Hlebnikov jo je razlagal kot nezavedno slutnjo prihajajoče svetovne vojne in revolucije (prevrata), kar je v svojem raziskovanju zakonitosti številskih ponovitev v zgodovini tudi argumentiral in zapisal v razpravah, kot so Učitelj in učenec (1912), Bitke 1905–1917, novo učenje o vojni (1915), Čas je mera sveta (1916). (Op. po 1. zv. ZD.)

14. Самовитое слово. Ohranjamo prevod v slovenščino Draga Bajta, kot ga je sprejela in ustalila tudi domača literarna veda. Hlebnikov je utemeljitev za to predpostavko našel v teoriji kompleksnih števil (glej tudi slovenske prevode njegovih razprav); zanj je bila samobitna beseda temeljni smisel in cilj čiste poezije. V beležkah o tvorbi novih besed leta 1907–1908 je zapisal: »Bistvo poezije je življenje besede na sebi, zunaj zgodovine ljudstva in njegove preteklosti.« Teza je nato postala osrednja ideja futurističnega gibanja, o čemer so neposredno govorili v znameniti deklaraciji Klofuta družbenemu okusu (Пощечина общественному вкусу, 1913). (Prav tam.)

15. David Davidovič Burljuk (1882–1967), ukrajinski in ruski slikar, pesnik, teoretik, ilustrator, založnik. Znan je kot oče ruskega futurizma. Umetnosti so bili zapisani tudi njegova brata in sestri. Danes ni znana nobena Burljukova slika s podobnim motivom, zato gre tu morda za metaforo. (Prav tam.)

16. Зверинец, pesem v prozi, dokončana leta 1909, ko je Hlebnikov obiskal peterburški živalski vrt, o čemer je pisal Vjačeslavu Ivanovu v pismu 10. 6. 1909. Nekateri raziskovalci domnevajo, da je zapis v Svojem nastal pod vplivom obiska moskovskega živalskega vrta. V znanem pismu Ivanovu je izkušnjo opisal tako: »Obiskal sem zoološki vrt in opazil nenavadno sorodnost med velblodom in budizmom ter tigrom in islamom. Na spokojnem velblodovem izrazu sem bral odprto budistično knjigo. Na tigrovem obličju so nekakšne zareze razglašale Mohamedov zakon. Od tod ni daleč do trditve: živalske vrste so vrste zato, ker so živali znale videti božanstvo (podobo). Veroizpovedi, ki skrbijo nas danes, so samo bledi odtis v davni preteklosti delujočih sil, in te so nekoč oblikovale živalske vrste. To je moje nekoliko veličastno stališče. Mislim, da se bo s tem strinjal samo tisti, ki se je povzpel na goro in na njen vrh.« (Po izdaji В. Хлебников. Избранные сочинения. Сптб: 1998. str. 301–302.)

17. Госпожа Ленин, monodrama, napisana v letih 1908–1909; prvi natis v zborniku z naslovom Crknjena luna (Дохлая луна). metodo v tej drami je Hlebnikov poimenoval diferencialno-analitična.

18. Tu govori o vplivu dveh dogodkov: začetka rusko-japonske vojne (poraz oklepnice Petropavlovsk 31. 3. 1904), ko je Hlebnikov živel v vasi Burmakino, in konec te vojne (pogrom ruske eskadre v spopadu pri Cušimi 14. in 15. maja leta 1905), ko je bil sam na ekspediciji na Uralu. Glej tudi predgovor k Tablam usode (Доски судьбы, 1922) in opombo k pesnitvi Vdor vesoljstva v tem zvezku. (Po op. k 1. zv. ZD.)

19. Najzgodnejšo omembo te letnice, Hlebnikov jo je v beležkah imenoval »veliki vozel dogodkov, ki sem ga sam razpletel«, so opazili leta 1911 v zapisu z naslovom Oris pomena števil in o načinih napovedovanja prihodnosti (Очерк значения чисел и о способах предвидения будущего). Napoved o prelomnem letu 1917 je bila prvič objavljena v knjigi Učitelj in učenec (maja 1912) in ponatisnjena v zborniku Zveza mladine (1913). Posebej je bil objavljen seznam zrušenja držav z naslovom Pogled na leto 1917 z zadnjim zapisom »Nekdo 1917« v zborniku (ne samo manifestu) Klofuta družbenemu okusu leta 1913. (Prav tam.)

20. Marija K. Baškirceva (1860–1884) je bila slikarka. Njen znameniti dnevnik so izredno cenili številni ruski umetniki na začetku 20. stoletja. Najprej je izšel v francoščini leta 1887, v ruščini pa šele leta 1892 in 1904. Hlebnikov ga je začel študirati na začetku leta 1915. (Prav tam.) Glej tudi slovenski prevod: Dnevnik Marije Baškirceve. Prevedla Katarina Špur. Ljubljana: Založba umetniške propagande, 1938.

21. Temne absorpcijske črte na sončnem spektru, ki jih je odkril nemški fizik in optik Joseph von Fraunhofer (1787–1826) pri preskušanju svojih prizem. Črte je preštel, označil in opredelil tudi njihovo valovno dolžino, njegove ugotovitve pa veljajo še danes.

22. Ohranila se je vrsta zapisov in opažanj Hlebnikova o ritmih v njegovem življenju in ustvarjanju (glej Jaz in Jaz in Chaucer); nekatere je hotel vključiti v Table usode.

23. Danes poljsko mesto v Prikarpatju, ki je v prvi svetovni vojni doživelo enega najslavnejših obleganj, kjer je avstro ogrska vojska doživela hud poraz.

24. Hermann Kusmanek von Burgneustätten je bil avstro-ogrski general. Leta 1914 so ga imenovali za poveljnika utrdbe Przemyśl, ki je v drugem obleganju leta 1915 padla, s svojimi vojaki je končal v ruskem ujetništvu. Ko so ga leta 1918 osvobodili, so ga v domovini obtožili izdaje, ker naj bi strateško avstrijsko utrdbo predal sovražniku, vendar sojenja niso pripeljali do konca in so ga osvobodili.

25. Neologizem po imenu egipčanskega faraona Ehnatona (1419–1400 pr. n. š.), ki je prvi uvedel monoteizem.

26. Pri kolumbijskih domorodnih plemenih je Sue bog sonca; lirski govorec tu prevzema gledišče domorodcev, Sue imenuje španske napadalce kot sinove sonca. (Po Собственное имя в русской поэзии XX века: словарь личных имён. Москва: РАН, 2003.)

27. Pri kolumbijskih domorodnih plemenih sonce. (Prav tam in po 1. zv. ZD.)

28. Znameniti raziskovalec Amerigo Vespucci.

29. Z ognjenim strelnim orožjem, ki ga ameriški staroselci niso poznali. (Po1. zv. ZD.)

30. Chibchi, izginulo indijansko ljudstvo (18. stol.) v Južni Ameriki, ki je sestavljalo najbolj razvito kulturo Kolumbije.

31. Kot v drugih podobnih pesmih je ta, posvečena domnevnemu vrhovnemu slovanskemu bogu gromovniku, povezana z izdelovanjem »abecede uma«. Podobo črke P pojasnjuje v eseju z naslovom Seznam. Abeceda uma (Перечень. Азбука ума, 1916): »P je premikanje, rojeva ga različen tlak: prah, puška, piti, pust. Prehod snovi iz stanja nasičenosti s silo tlaka v stanje nenasičenosti, v prazno stanje, iz zgoščenega stanja v sipko. Pena, pesek, prah. Perun je maksimum volje in tlaka.« V beležkah iz leta 1920 s tega gledišča presoja imena božanstev pri različnih ljudstvih; Hlebnikov je bogove poimenoval tudi »pobožanstvena abeceda«. (Po 1. zv. ZD.)

32. V krajšem eseju z naslovom Svetovni umetniki! (Художники мира!, 1919) Hlebnikov pojasnjuje svojo filozofijo besede in z geometrijsko semantiko zvoka utemeljuje zaumni jezik; o pomenonosnih in morfemskih potencialih fonemov, posledično pa tudi črk, pravi: »Posamezna beseda je podobna manjši delovni zvezi, kjer je prvi zvok besede predsednik zveze in upravlja z mnoštvom preostalih zvokov v besedi. Če zberemo vse besede, ki se začenjajo z enakim soglasniškim zvokom, se pokaže, da te besede, podobno kot nebesni kamni, padajo iz ene same točke na nebu, vse take besede, ki jih začenja enak soglasniški zvok, vedno letijo iz ene in iste točke misli o prostoru. To točko smo tudi obravnavali kot pomen zvoka abecede kot najpreprostejšega imena.«

33. Z drugim slovarskim pomenom besede tu merimo predvsem na podobo jame ali votline.

34. Prva objava leta 1919 v harkovskem Zborniku nove umetnosti (Сборник нового искусства), vendar je bila pesem najverjetneje napisana že leta 1916 v Astrahanu, kjer je Hlebnikova pregledovala vojaška medicinska komisija. V pismu pesniku G. N. Petnikovu je zapisal, da je njegovo razpoloženje nadvse mrakobno, ker je bil prisiljen preživeti tri tedne med norci, čakal naj bi ga še en pregled, vendar ni nič kazalo, da bo kmalu svoboden in bo moral spet k pehoti. (Po 1. zv. ZD.)

35. Nikolaj Kostomarov (1817–1885) in Mihail Pogodin (1800–1875), ruska zgodovinarja, prvi je bil pisatelj, drugi znani novinar.

36. Prva objava leta 1917 brez naslova s podpisom V. Kamenskega, G. Petnikova in V. Hlebnikova. V ponatisu N. Asejeva v literarni reviji leta 1920 besedilo nosi naslov Predsedstvo zemeljske oble (v prevodu ohranjamo neenoten zapis začetnic zemeljske oble, skladno z izvirnikom), kot avtor je omenjen samo Hlebnikov, žanrsko je besedilo opredeljeno kot pesnitev. Brez imen pesnikov, povabljenih v Predsedstvo, in naslova je natisnjena tudi v ID, naslov dodajamo po kritični izdaji ZD. Pesnitev je bila napisana spomladi 1917 v Harkovu kot manifest v prozi, v verze in s popravki jo je Hlebnikov preoblikoval pozneje. (Po 3. zv. ZD.)

37. Izvorno se ideja porodi v okviru Društva 317 (»Общество 317«, združenje mislecev, pesnikov, izumiteljev, ideološko osvobojenih od dogem in predpisov sodobnih »prostorskih« držav, 317 je številski simbol ritmičnih premikov človeštva kot enotne zvočne strune). Glej protivojno deklaracijo iz leta 1916 z naslovom Trobenta Marsovcev, ki je v izvirniku Дума марсиан, torej ’parlament Marsovcev’, kjer sta v Predsedstvo zemeljske oble s pravico do odločanja povabljena H. G. Wells in F. Marinetti. (Po 3. zv. ZD.)

38. Primerjaj drugi del deklaracije Klofuta družbenemu okusu (1912), v ukazih spoštovanja pesniških pravic Burljuk, Kručonih, Majakovski in Hlebnikov zahtevajo: »Da se z grozo odstranijo z našega ponosnega čela venčki vaše Krone iz pogrošne slave.« Prevod Draga Bajta, glej Problemi-Literatura, št. 118/119/120, oktober/november/december 1972, letn. X.

39. Pozdravni vzklik na praznovanjih, posvečenih bogu Dionizu. Ruski pesniki začetka 20. stoletja so ga večkrat uporabili, npr. pri egofuturistu K. Olimpovu ali pesnici Miri Lohvicki. (Po 3. zv. ZD.)

40. Primerjaj drugi del deklaracije Klofuta družbenemu okusu (1912), zadnja zahteva v ukazih spoštovanja pesniških pravic: »[...] da stojimo na vrhu besede mi sredi morja žvižgov in negodovanja.« V slovenskem prevodu je razumljivo izpuščena nekoliko okorna podoba »stati na kepi besede mi«, kot jo beremo tudi v tem verzu. Prevod Draga Bajta, glej Problemi-Literatura, št. 118/119/120, oktober/november/december 1972, letn. X.

41. Pesem je bila napisana v Harkovu, kamor je Hlebnikov prispel iz Saratova, od koder so ga odpustili na zdravljenje po ukazu polka, kjer je tedaj služil. Pesem s prijemom notranjega monologa odstavljenega monarha podaja dogodke in vzdušje februarske revolucije leta 1917. Peterburška vstaja 25. februarja (rusko štetje po starem koledarju), ki se je začela zaradi lakote, je tedaj prerasla v splošni protest proti carski oblasti. Pozneje je Hlebnikov v beležkah ta dan poimenoval »začetek ovelimirjenja zemeljske oble«, saj je leto propada carske države napovedal v dialogu Učitelj in učenec (Учитель и ученик, 1912; glej tudi avtobiografski zapis Svoje). (Po 2. zv. ZD.)

42. Car Nikolaj II. se je odrekel prestolu 2. marca leta 1917 na vlaku vrhovnega štaba na postaji Dno poleg Pskova.

43. Kip angela s križem na konici katedrale Petra in Pavla v Peterburgu. (Po 2. zv. ZD.)

44. Mogoča aluzija na grško in Goethejevo Ifigenijo na Tavridi, Artemidino svečenico v suženjstvu, ki je zaustavila žrtvovanje tujcev in se osvobodila tudi sama. (Prav tam.)

45. Podoba krvave nedelje ob vstaji 9. januarja leta 1905. (Prav tam.)

46. Matilda Feliksovna Kšesinska (1872–1971), znamenita poljsko-ruska balerina, favoritka carja Nikolaja II. in njegova ljubica, preden je zasedel prestol (pozneje tudi ljubica dveh velikih knezov). Po februarski revoluciji se je znašla v središču zanimanja tiska zaradi uradnih preiskav nove oblasti. Omemba kana Gireja je aluzija na Puškinov Bahčisarajski vodnjak. (Prav tam.)

47. Georges Jacques Danton (1759–1794), francoski revolucionar, eden izmed očetov Francoske prve republike, član Nacionalnega konventa, ustavnega organa, ki je na smrt obsodil kraljevo družino.

48. Oliver Cromwell (1599–1658), vodja angleške revolucije, odstavil je kralja in razglasil republiko.

49. Pesem je bila napisana na začetku leta 1916 ob izidu zbornika Vzel. Boben futuristov, ki so ga avtorji šteli za enako pomembnega kot zbornik Klofuta družbenemu okusu. V predgovoru k omenjenemu zborniku z naslovom Kaplja smole je Majakovski zapisal: »V svojem spominu oživite prvi gala nastop ruskega futurizma, ki ga je zaznamovala tako fina klofuta družbenemu okusu. […] Temu so se smejali malomeščani, ker naj bi šlo za čudaštvo norcev, vendar se je pokazalo, da je šlo za hudičevo intuicijo, ki se je materializirala v burni sodobnosti. Ko vojna širi meje držav, primora tudi možgane, da vdrejo za meje tistega, česar še včeraj niso vedeli. […] Danes so futuristi vsi. Ljudstvo je futurist. Futurizem je ZAVZEL Rusijo. Ker pred seboj niste zmogli videti futurizma in niste znali pogledati vase, ste začeli vpiti o smrti. Da! Futurizem je umrl kot skupina posameznikov, vendar se je v vseh vas razlil kot povodenj.« (Po 1. zv. ZD.)

50. Ironično mitologizirana podoba futurističnega gibanja se v tej pesmi opira na sveto in univerzalno število sedem, h kateremu se je Hlebnikov pri tematiziranju skupine futuristov vedno znova vračal (npr. deklaracija Trobenta Marsovcev). Po eni strani je ta podoba povezana s sumerskim mitom o sedmih demonih, spremljevalcih boga kuge, ki ga je Hlebnikov najverjetneje poznal iz pesmi K. Balmonta Akadski napis iz zbirke Klici davnosti (1908). Po drugi strani je podoba povezana s pripovedjo Herodota o izvoru Sarmatov iz poroke Amazonk s skitskimi mladeniči. S Herodotom je povezano tudi ime pesniškega društva Hileja, kamor so bili vključeni D. Burljuk, N. Burljuk, J. Guro, V. Kamenski, A. Kručonih, B. Livšic, V. Majakovski in V. Hlebnikov. (Prav tam.)

51. Namig na pesnitev V. Majakovskega Oblak v hlačah. (Prav tam.)

52. Aluzija na pesniško zbirko Igorja Severjanina Glasno kipeča čaša (1913), ki se medbesedilno nanaša na pesem F. Tjutčeva Pomladna nevihta. (Prav tam.)

53. Roman Jakobson v razpravi Značilnosti evrazijske jezikovne zveze (Praga, 1931) pojasnjuje, da je pesem Videl sem ... zgrajena na trku ali srečevanju trdih in mehkih zvokov, kar je eno izmed temeljnih sredstev diferenciacije besednih pomenov v jezikih »evrazijske zveze«. (Po 2. zv. ZD)

54. Namig na sestre Sinjakove, ki so se gibale v krogih ruskih avantgardistov. Hlebnikov je bil zaljubljen v eno izmed njih, in sicer slikarko Marijo Sinjakovo, posvetil ji je nekaj pesmi. Njihovo očetno ime je bilo Mihajlovne, prijatelji pa so iz tega izvedli vzdevek Medvedjevne. (Po 2. zv. ZD.)

55. V izvirniku »каменные бабы«, v nekaterih turških jezikih tudi balbal; stari antropomorfni kipi iz drobnozrnatega peščenca, povezani s kultom prednikov. Podobni idoli različnih velikosti so posejani po stepskem delu evrazijske celine od Prikarpatja do Mongolije. V južnoruskih stepah jih štejejo za nagrobnike Polovcev, po drugih različicah gre za spomenike Hazarov in Alanov. V azerbajdžanskem jeziku pomeni baba praoče; te idole so poimenovala za babe neslovanska ljudstva, zato v naslovu puščamo izvirno ime. Pesnitev črpa tematiko iz pesmi K. Slučevskega z enakim naslovom. Leta 1975 so posmrtne ostanke Hlebnikova preselili v Moskvo, za nagrobnik pa so uporabili tovrstno stelo. (Po 3. zv. ZD.)

56. Zaradi metaforičnega in kontekstualmeha pomena, ki ga ima Rimska cesta v pesniškem svetu Velimirja Hlebnikova, uporabljamo v slovenščini neustaljeno poimenovanje Mlečna cesta.

57. Večji nočni metulji, imenovani nočni pavlinčki, ki imajo na krilih vzorce, podobne očem, se v izvirniku imenujejo павлиноглазки, torej ’pavje oči’.

58. Ukrajinski ples.

59. Gorski hrbet v južni Sibiriji, Rusiji in severni Mongoliji. Tu mitologiziran topos srednjeazijskih gor: celinski vozel najstarejšega preseka etnosov in kultur; podoba vseh rek, ki izvirajo v zahodnem in vzhodnem Sajanu.

60. Nekateri poznavalci (npr. znani ruski arheolog in etnolog Sevajan Vajnštejn) trdijo, da so danes skoraj povsem izumrla ljudstva sajanskih Samojedov prav na tem področju prva udomačila jelene in sta se gospodarstvo in kultura, povezana z njihovo vzrejo, razširila od tod. Danes naj bi izročilo in veščine tovrstne vzreje jelenov na tem področju prevzelo ljudstvo Evenkov.

61. Gre za eno izmed znamenitejših novotvorb Hlebnikova po besedotvornem obrazcu klinopis. Nanaša se na petroglife, skalne rezbarije oziroma piktogramske in logogramske slike na kamnih. (Po 2. zv. ZD.)

62. Novotvorba Hlebnikova, v kateri združuje korena besed pevec in bojevnik.

63. V dialogu Epinomis, po izročilu pripisanem Platonu, se razvija razprava o nebesnih telesih, ki jih je osem in so med seboj sorodna – torej si delijo tudi bratsko usodo. Prav ta predstava naj bi temeljno vplivala na razlago zakonov časa Hlebnikova: urejenost gibanja »nebesnih teles sončnega sveta« sovpada s potekom človeških usod. Od tod naj bi izvirala ideja Hlebnikova, da sta človeški in sončni svet povezana in sta si podobna do te mere, da je v Tablah usode govoril o spreminjanju ljudi v zvezde in obratno o prehajanju zvezd v ljudi ter o gradnji nekakšnega skupnega svetlega domovanja človeštva in nebesnih bitij. Izpričano je tudi zanimanje Hlebnikova za gibanje babistov, ki so trdili, da so »vsi bogovi bratje« (glej zadnjo opombo k tej pesmi). (Po 2. zv. ZD.)

64. Glej opombo k pesnitvi Raztrganina na nebu v tem zvezku z razlago o mitološki podobi Rimske oziroma Mlečne ceste pri mongolskih narodih kot šiv na nebu. Tukajšnji motiv čevljarja z dreto utemeljuje predpostavko o šivu in raztrganini namesto ustaljenega prevodnega razumevanja o praski na nebu.

65. Dmitrij A. Lizogub (1850–1879), eden izmed ustanoviteljev stranke Zemlja in svoboda; bližnji prijatelj A. D. Mihajlova, bratranca matere Hlebnikova. Zaradi revolucionarne dejavnosti je bil usmrčen. (Po 2. zv. ZD.)

66. Množične javne usmrtitve, ki so jih v letih od 1850 do 1852 izvedli sledilci Baba (’vrata vere’), Mirza Alija Muhameda, voditelja in začetnika religiozne sekte babistov. Ali je poskusil reformirati islam in njegovo učenje temelji na muslimanski veri. Ko so umirali, so babisti vzklikali imeni Alaha in Alija. Ali je učil, da je prerok mesto znanja, on sam pa predstavlja vrata tega mesta. (Prav tam.)

67. Jermak Timofejevič (1532–1585), kozaški ataman, zgodovinski zavojevalec Sibirije v imenu Ruske države. Sicer eden izmed osrednjih likov besedil Hlebnikova, v katerih tematizira zgodovino in števila. (Po 2. zv. ZD.)

68. Zelo pomembna podoba pesniškega sveta Hlebnikova, ki jo zaradi zvočnosti in neprevedljivosti puščamo v izvirniku. V nekaterih južnoruskih in ukrajinskih govorih pomeni južno pravljično deželo, kamor jeseni odletijo ptice. V severnih ruskih govorih pa označuje čarodeja, vrača. Po razlagi Hlebnikova, s katero je pospremil starejšo pesem z naslovom Virej ..., je s tem hotel ujeti vrtinčasto predstavo o smrti. Vse vleče proti jugu in v sredino vrtinca. Tolmuni ptic, privlek neznanega, vrtinec iz jasnega v skrivno. (Po 1. zv. ZD.)

69. Grad A simbolizira nekaj izvornega in temeljnega, česar skrivnost (»zakonitost«) lahko po besedah Hlebnikova rešimo ali odkrijemo samo z obleganjem. (Po 2. zv. ZD.)

70. Nekatere verze te pesmi je Hlebnikov vključil v pesnitvi Vila in gozdni duh in Ladomir. Osrednji motivi pesmi so povezani z ustrelitvijo zadnjega ruskega samodržca 17. julija 1918. Primerjaj s pesmijo Ljudstvo je dvignilo žezlo … v tem zvezku. (Po 2. zv. ZD.)

71. V izvirniku nekoliko spremenjeni citat iz ruskega letopisa, ki priča o sramotnem pokončanju celega ljudstva (Obrov) zaradi njihovih grehov. (Prav tam.)

72. Kaplje krvi kot metonimija za prelivanje krvi. (Po 2. zv. ZD.)

73. V zvezi s pojmom zvezdnega jezika Elj (glej zvezdno abecedo v Raztrganini na nebu) moramo upoštevati dva pomena: ime črke L (na primer v slovanskih abecedah »ljudje«) in El kot semitska beseda za božanstvo (npr. hebrejsko Immanuel s pomenom ’bog je z nami’, Elohim in Alah istega korena, oboje v pomenu ’bog, bogovi’), ki je v srednjeveškem evropskem okultizmu postalo ime za demona zraka. V zapiskih leta 1920 se je Hlebnikov navduševal nad »izvornim bogoslovjem« starih kultur, ki so oblikovale »imena bogov neobičajne lepote, zvočno bogata in preprosta, s tem so posvetili zvoke svetovne abecede, saj so iz vsakega zvoka abecede naredili posebnega boga z lastno dušo, ki je bila svetovna resnica tega zvoka.« (Po 2. zv. ZD.)

74. Slovanska mitološka božanstva (Ljali in Leli). Lel je bog ljubezni in zaščitnik zakonskega stanu.

75. Nekateri mongolski narodi si predstavljajo Rimsko cesto drugače kot zahodni indoevropski, imajo jo za šiv na nebu. Hlebnikov je bil zelo navezan na svoje rojstno okolje, kjer je odraščal v stiku z mongolskim narodom Kalmikov; njegov celotni opus je prepreden z željo po širjenju ruskega in sploh zahodnega idejnega in jezikovnega obzorja z vnašanjem tujega, predvsem azijskega. Hkrati je podoba Rimske ceste (v pesniških besedilih uporabljamo neustaljeni izraz Mlečna cesta) ena temeljnih v njegovi kozmologiji. Primerjaj na primer podobo Rimske ceste v znamenitem protivojnem manifestu Trobenta Marsovcev. Če je Rimska cesta v mongolskem izročilu šiv na nebu, lahko temeljno podobo pesnitve vsaj deloma povežemo z njo in se je zvezdni jezik skozi raztrganino na nebu spustil k pesniku preroku. Glej tudi opombo k pesnitvi Kamena baba.

76. V. Hlebnikov v beležnici k montažni pesnitvi (posamezni deli so bili objavljeni v pesmih s skupnim naslovom Zvezdni jezik, drugi deli se pojavijo v nadpovesti Zangezi) Raztrganina na nebu zapiše: »Zvezdni jezik je do vsakdanjega v enakem razmerju, kot so osnovne računske operacije z algebrskimi vrednostmi do operacij z realnimi števili. Zvezdni jezik je algebra govorice. Prizadeva si, da bi združila največji besedni prostor ljudstev zemeljske oble.« (Glej 4. zv. ZD.)

77. V predstavah zgodnje poljske in ruske »kabinetne« mitologije zgodnjega novega veka je bil Lel slovanski bog ljubezni in poroke. Lik Lela je pogost v literaturi in likovni umetnosti tistega in sledečih obdobij (Ruslan in Ljudmila Puškina, Sneguročke Nikolaja Ostrovskega). V sredini 19. stoletja so etnologi ugotovili, da so raziskovalci v preteklosti napačno interpretirali ljudsko pesemsko onomatopejo.

78. Mišljen je Džingiskanov vnuk in osnovatelj Zlate horde, kan Batu. Pi kot znamenito Arhimedovo število.

79. O svoji napaki pri izračunavanju časovnih zakonov Hlebnikov piše v pesmi V tistih dneh, povsem enako kot danes …, ki jo v nekaterih redakcijah poimenuje tudi Pripoved o napaki, kar je bilo v resnici pojasnilo o postopku iskanja kronoloških zakonitostih dogodkov, povezanih s svetovno vojno.

V pismu M. V. Matjušinu je decembra 1914 iz Astrahana zapisal: »Začenjam pripoved o svoji napaki. Mislil sem, da bo 15. leta pomorska bitka. Vendar je ni bilo. Moja napaka se je zgodila na nekaj mestih: 1) Mislil sem, da posamezna vojna ponavlja večne čase (2Tim 1,9; op. prev.) pred njo; tako se pred umirajočim po splošni predstavi (jaz nisem umiral) prikaže vse življenje. 2) Dopustil sem, da moram za pomorsko vojno leta 1914 vzeti stoletja bojev Islama z Zahodom od začetka križarskih pohodov, torej od leta 1095. 3) Sklepal sem, da če najdem neko krajevno ustreznico, se bo ta nadaljevala v času.« V pismu potem zelo natančno primerja letnice pomembnih križarskih pohodov s pomembnimi datumi tedanje prve svetovne vojne, nato pa nadaljuje s sklepanjem: »Opiral sem se na sledeči red dogodkov, kjer zmagam Islama ustrezajo zmage Nemcev 19. oktobra, 15. oktobra, 9. septembra; izračunal sem, da bodo morske bitke na dan, ki ustreza zavzetju Jeruzalema leta 1244, to je 15. decembra. Tedaj bi veliki spopad lahko napovedal za dan, ki ustreza 1453. letu, najpomembnejši letnici za Islam. Vendar se 15. decembra spopad ni zgodil. Iz tega sledi, da sem izbral napačno pot sklepanja in nikomur ne svetujem, da bi stopal po njej.« (Povzeto po 1. zv. ZD.)

80. Matematična konstanta e, včasih imenovana Eulerjevo število po švicarskem matematiku, fiziku in astronomu Leonhardu Eulerju, je transcendentno število in osnova naravnih logaritmov. Poleg števila π in imaginarne enote i, je e ena najpomembnejših matematičnih konstant.

81. Leta 376 n. š. so Vizigoti prečkali Donavo in čez dve leti hudo porazili Rimljane; 4. stoletje velja za epoho preseljevanja narodov (Huni so leta 375 n. š. prečkali reko Don). (Povzeto po 3. zv. ZD.)

82. Neologizem Hlebnikova za Zemljane, človeštvo. Podobno srečamo v povesti Ka2 novotvorbo »времялюд«, torej ’ljudstvo časa’. (Prav tam.)

83. Leta 410 n. š. so Vizigoti zavzeli prestolnico imperija. (Prav tam.)

84. To letnico je dobil po svoji zgodnejši metodi preračunavanja kronoloških zakonitosti z enoto 173 let. (Prav tam.)

85. Leto 1237 (376 + 861), čas napada kana Batuja. (Prav tam.)

86. Leta 1240. (Prav tam.)

87. V Tverskem letopisu je ohranjena Povest o bitki pri reki Kalki (tam Mongoli leta 1223 hudo porazijo Ruse), v kateri letopisec pravi približno tako: »Kneze so zajeli in jih položili pod deske, Tatari pa so si na tem odru pripravili gostijo in obedovali; tako so se zadušili knezi in končalo se je njihovo življenje.« (Povzeto po 1. zv. ZD.)

88. Leta 1380 (376 + 861 + 143) se je zgodila bitka na Kulikovem polju, kjer sta se še posebej izkazala meniha bojevnika Aleksander Peresvet in Rodion Osljabja. (Povzeto po 3. zv. ZD.)

89. 1380 – 1237=143. (Prav tam.)

90. Do našega štetja; označevanje letnic v Homerjevi Iliadi. (Prav tam.)

91. Pr. n. š. (1193 – 861); Aleksander Makedonski je zavzel Tir, zadnje perzijsko oporišče ob Sredozemskem morju. (Prav tam.)

92. V Tablah usode leta 1922 zapiše: »5/III. 3113. leta ima indijski letopis za slab dan, ker je to prag težkega obdobja – kali juge.« V indijski mitologiji je kali juga enaka zahodni železni dobi, popolno zanikanje rasti, indijska astrologija njen začetek postavlja 3111 let pred rojstvom Kristusa. (Prav tam.)

93. Pan, poljsko gospod.

94. Iz poljskega okolja, izraz viteškega spoštovanja; tu znak zahodnjaškega vzdušja. (Po 3. zv. ZD.)

95. V pesnitvi je Hlebnikov uporabil svoje teoretske in poetološke razmisleke, ki so temelj za njegov »svetovni jezik pojmov« in jih je simbolno izrazil s črkami oziroma zlogi, ki spreminjajo funkcijo znaka zahodnoevropskih črkovnih pisav in postajajo neke vrste piktogrami, ki dopolnjujejo matematične simbole v njegovi nazorski kozmološki poetiki. O svojem pojmovnem jeziku je pisal v vrsti razprav, k pesnitvi pa je priložil kratek in zgoščen slovar teh pojmov, ki ga navajamo v celoti. (Povzeto po opombah 3. zv. ZD in 3. zv. ID.; prevod po 3. zv. ID.)

96. V mitologiji naj bi bila podoba deklice poosebitev stvarstva. Podobo je Hlebnikov enako razvil že v zgodnjem dramskem delu Vražiček (Чертик).

97. V ruskem okolju načeloma brezalkoholna osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada.

98. Znameniti ruski matematik 19. stoletja, ki je neodvisno in skoraj istočasno s Carlom F. Gaussom in Jánosem Bolyaiem utemeljil t. i. neevklidsko geometrijo, imenovano tudi hiperbolična geometrija, saj je ovrgel Evklidov peti aksiom na sledeči način: Vzporednici nista povsod enako oddaljeni druga od druge. Množica ravninskih točk, ki so enako oddaljene od dane premice p, ni premica, temveč krivulja. Od tod naj bi se razvila tudi t. i. geometrija zemeljske oble in zvezdnega neba. Nekateri kulturni zgodovinarji poudarjajo, da je začel Dostojevski ustvarjati neposredno po odkritjih Lobačevskega, neevklidski model mišljenja pa naj bi bil ključen za njegovo filozofsko in umetniško formacijo. Prim. medbesedilne navedke o Dostojevskem v pesmih in pesnitvah Hlebnikova (npr. Vidrini otroci).

99. Shema Zemljinih silnic, imenovana tudi zemeljska rešetka. Pitagorejski in Platonov model zemeljskega skeleta (ikozaedra dodekaedra), tudi še danes nedokazljivi Hartmanov model ipd.

100. Po Hlebnikovu je Zemlja zrcalo in ena izmed oblik zrcala je pogled kot zor. Več o tem glej nadpovest Zangezi v drugem zvezku Pesmi 1917– 1922.

101. O prisegi Hlebnikova glej uvodni zapis v tem zvezku Svoje. Primerjaj tudi zapis z naslovom Beseda o številki in obratno (Слово о числе и наоборот, 1922): »Prva odločitev za iskanje zakonov časa je vzniknila drugi dan po Cušimi, ko so novice o bitki na Japonskem prispele v Jaroslavsko okrožje, kjer sem tedaj živel v zaselku Burmakino. Hotel sem najti opravičbo za številne smrti.« (Povzeto po 4. zv. ZD.)

102. Matematično.

103. O odkritju zakona časa v pismu slikarju Petru V. Mituriču, možu svoje sestre, marca 1922 pravi: »Ko postane prihodnost prosojna […] dobimo občutek, da nepremično stojimo na palubi predvidenja prihodnosti. Izgubimo občutek za čas, ki preide na polje spredaj in polje zadaj, postane svojevrsten prostor.« (Povzeto po opombah v ZD, 2. in 6. zv.)

104. V omenjenem pismu P. V. Mituriču Hlebnikov natančno opredeli svoje razumevanje časovnosti in matematično opiše delovanje zakona časa: »Svojo stavbo gradim samo iz dvojk in trojk, veliko zapiskov in posameznih misli imam že zbranih. Moj temeljni zakon časa: v času se zgodi negativni obrat čez 3n dni in pozitivni obrat čez 2n dni po dogodku; duh časa postane nasproten čez 3n dni, svoje številke pa povečuje čez 2n dneva. Med 22. decembrom leta 1905, moskovsko vstajo, in 13. decembrom 1907 je minilo 212 dni; med osvojitvijo Sibirije leta 1581 in ruskim odporom pri Mukdenu (kit. Shenyang), 26. februarja leta 1915, je minilo 310 + 310 dni.« (Prav tam.)

105. V nekaterih izročilih podoba preroka, ekstatičnega oznanjevalca usode. V razpravah o iskanju zakonov časa, npr. Naš temelj (1919) beremo o racionalnosti ideje obleganja: »Predvidenja prihodnosti ne posredujejo s peno na ustih, kot je bilo s starodavnimi preroki, temveč po treznem umskem preračunavanju.« (Prav tam.)

106. Po opombah 4. zvezka ZD naj bi bil to 6. april. Glej tudi pesem Hlebnikova Stara Rusija, zelena v mesecu Aj v drugem zvezku in opombo k njej. Odzven mladostne zamisli Hlebnikova, da bi izoblikoval slovanski koledar.




Opombe k Mislim in zapiskom

Poseben žanr ustvarjalnosti Hlebnikova so bolj ali manj lakonični zapisi, ki so vznikali v procesu premišljevanja in pisanja literarnih besedil in razprav, načrtno pa nikoli niso bili namenjeni objavi. To so aforistične zamisli, odzivi na aktualne dogodke na področju znanosti, literature, družbeno političnega življenja, opažanja o svojih in tujih idejah ter besedilih, ne povsem dodelane ustvarjalne zamisli in prvi načrti za prihodnje delo. Prvo izdajo takih zapiskov, raztresenih po beležnicah Hlebnikova, je že leta 1925 oblikoval Kručonih, nato jih je sledilo še nekaj. V tem prevodnem zvezku poezije Hlebnikova jih predstavljamo po 2. delu 6. zv. ZD, kjer so jih uredniki na podlagi arhivskega materiala zbrali in objavili kronološko, vendar tematsko neurejeno. Številni zapisi so bili v tej izdaji objavljeni prvič.

107. Junaka v bilinah, ruskih epskih ljudskih pesmih.

108. Stepan Timofejevič Razin (1630–1671), poznan tudi kot Stenjka Razin, je bil donski kozak, vodja vstaje v letih 1670–1671, največje v zgodovini Rusije pred Petrom Velikim. Pozneje je postal predloga številnih umetniških upodobitev, med drugim tudi v pesnitvi Hlebnikova Razin.

109. Na drugem mestu je zapisana različica: »Želi si nemogočega (nasprotno da Vincijevemu postulatu: Iskati, kar je mogoče.).« (Po 2. delu 6. zv. ZD.)

110. Neologizem Hlebnikova, platonizem kot obči svet merilo.

111. Aleksej Nikolajevič Kuropatkin (1848–1925), ruski general in vojni minister. Poveljeval je ruskim enotam v nekaterih bitkah rusko-japonske vojne, ki so tako močno vplivale na ustvarjalno usodo Hlebnikova, in vse izgubil.

112. Baron Anatolij Mihajlovič Stößel, po transkripciji iz cirilice tudi Stessel (1848–1915) je bil ruski general nemških korenin, poveljnik Port Arthurja v času rusko-japonske vojne. Tako rekoč brez boja je Japoncem predal dve pomembni pomorski oporišči.

113. Jermak Timofejevič (1532–1585), kozaški ataman, zgodovinski zavojevalec Sibirije v imenu Ruske države. Sicer eden izmed osrednjih likov besedil Hlebnikova, v katerih tematizira zgodovino in števila. (Po 2. zv. ZD.)

114. Vasilij Ivanovič Surikov (1848–1916), ruski slikar, mojster zgodovinskih platen velikega formata.





Viri in okrajšave


ID –

Izbrana dela v petih zvezkih:

Собрание произведений Велимира Хлебникова в 5 т. Ur.: Ю. Тынянов, Н. Степанов. Ленинград: Издательство писателей в Ленинграде, 1928–933.



ZD –

Zbrana dela v šestih zvezkih:

Хлебников Велимир. Собрание сочинений в шести томах / Под общей редакцией Р. В. Дуганова; Составление, подготовка текста и примечания Е. Р. Арензона и Р. В. Дуганова; Российская академия наук, Институт мировой литературы имени А. М. Горького; Общество Велимира Хлебникова. – М.: ИМЛИ РАН, Наследие, 2000– 2006.





Хлебников Велимир. Творения. / Общая редакция и вступительная статья М. Я. Полякова; Составление, подготовка текста и комментарии В. П. Григорьева и А. Е. Парниса. — М.: Советский писатель, 1986.





Tretji zvezek Izbranih del (1933) je temelj pričujočega izbora – tudi kot poklon znamenitemu uredniškemu svetu avtorjevih sodobnikov in znancev (R. P. Abih, D. D. Burljuk, B. K. Livšic, M. V. Matjušin, P. V. Miturič, I. V. Jegorov, N. O. Kogan, A. E. Kručonih, G. N. Petnikov, V. A. Sillov in R. O. Jakobson) te prve posmrtne in hkrati prve integralnejše izdaje, ki je bila najbolj referenčna vse do znamenite izdaje leta 1986 (glej navedenko z naslovom Творения). V ta zvezek sta J. Tinjanov in N. Stepanov vključila predvsem pesmi in pesnitve, ki jih je Hlebnikov napisal v času revolucije (po letu 1917 kot letu velikega preloma v spoznanjih), vendar sta med urejanjem naletela na zgodnejše pesmi, ki niso izšle v prejšnjem zvezku in sta jih objavila v svojem izboru. Večina pesmi in pesnitev je nastala v letih 1919–1921, zapisane pa so bile v beležnici, ki jo je Hlebnikov poimenoval »Grossbuch«, kar je v ruščini računovodsko žargonsko poimenovanje za »glavno knjigo«. Pesmi in pesnitve so razvrščene kronološko po datumu nastanka. Izdaja je narejena po rokopisih, ki jih je avtor nenehno spreminjal in dopolnjeval, nekatere so fragmentarne in nedokončane, kar sta urednika izdaje upoštevala. Kljub fragmentarnosti lahko v izboru zaznamo močno dramaturško zgradbo.





Jurij Tinjanov


O Hlebnikovu1

(1928)


1

Ko govorimo o Hlebnikovu, ni treba omenjati simbolizma ali futurizma in ni nujno govoriti o zaumnem jeziku. Kajti ko so do zdaj to počeli, niso zares govorili o Hlebnikovu, temveč o »... in Hlebnikovu«: futurizem in Hlebnikov, Hlebnikov in zaum. Redko slišimo: Hlebnikov in Majakovski (čeprav so v preteklosti to govorili); pogosto pa slišimo: Hlebnikov in Kručonih.

To se izkaže za neresnično. Najprej ne futurizem ne zaum nista preprosti veličini, temveč sta prej pogojni poimenovanji, ki prekrivata različne pojave, leksikalna enota, ki združuje različne besede, nekaj podobnega priimku, ki ga nosijo različni sorodniki ali celo ljudje, ki si sploh niso v sorodu.

Hlebnikov se namreč ni po naključju poimenoval bodočnik (ne futurist), kakor tudi ni naključje, da se izraz ni obdržal.

Nato pa, kar je tudi najpomembnejše, posplošitev se zgodi v različnih obdobjih na podlagi enakih lastnosti. Povprečne osebnosti, povprečnega človeka sploh ni: primerjajo nas po šolskih letih ali velikosti v četi. V vojaški, medicinski ali razredni statistiki enega in istega človeka vodijo v različnih grafih. Čas teče – in čas spreminja posplošitve. Končno nastopi čas, ki zahteva osebnosti. O Puškinu so pisali kot o romantičnem pesniku in o Tjutčevu kot o pesniku »nemške šole«. Tako je bilo razumljiveje za kritike in udobneje za učbenike.

Smeri razpadejo na šole, šole se zožijo v krožke.

Leta 1928 bi ruska poezija rada videla Hlebnikova.

Zakaj? Ker se je nenadoma pokazal nov »in«, z veliko večjo težo: sodobna poezija in Hlebnikov; zori pa tudi drugi »in«: sodobna literatura in Hlebnikov.

2

Ko je Hlebnikov umrl, je neki zelo previden kritik, najverjetneje prav iz previdnosti, vse njegovo ustvarjanje označil za »nerodne poskuse, da bi prenovil jezik in verz«, in »ne samo v imenu konservativcev« razglasil, da je »njegova nepoetična poezija« nepotrebna. Vse je seveda odvisno od tega, kako je kritik razumel besedo literatura. Če literaturo razumemo kot periferijo literarne in novinarske proizvodnje, kot lahkotnost previdnih misli, njegova trditev drži. Vendar obstaja literatura v globini, ta je surovi boj za nove poglede, z jalovo srečo, z nujnimi zavestnimi »napakami«, z odločnimi vstajami, s pogajanji, spopadi in umiranjem. In smrti so pri tej zadevi velikokrat resnične, ne metaforične. Smrti ljudi in rodov.

3

Običajno si predstavljamo, da učitelj pripravlja teren za sprejem učencev. V resnici se zgodi nasprotno: razumevanje in sprejem Fjodora Tjutčeva so pripravili Afanasij Fet in simbolisti.2 Kar se je zdelo pri Tjutčevu drzno, vendar nepotrebno v Puškinovem času, je imel Turgenjev za neznanje (Turgenjev je popravljal Tjutčeva), pesniška periferija je uravnovešala središče. Šele simbolisti so pokazali pravi pomen metričnega »neznanja« Tjutčeva. Glasbeniki zatrjujejo, da je tako Rimski Korsakov, popravljal »neznanje« in »okornost« Musorgskega, ki je do danes izdan samo delno. Vse to neznanje kaže na nepismenost, ki je kot gola fonetična transkripcija v primerjavi z ruskim pravopisom Grota.3 Veliko let se dogaja podzemno, skrivno delovanje načela fermentacije, da lahko vznikne na površje že ne več kot »načelo«, temveč kot »pojav«.

Glas Hlebnikova se je v okvirih sodobne poezije že izrekel: uspelo mu je fermentirati poezijo nekaterih pesnikov, za druge je oblikoval posebne prijeme. Učenci so pripravili nastop učitelja. Vpliv njegove poezije je dejstvo, ki se je že dovršilo. Vpliv njegove jasne proze je še v prihodnosti.

4

Verlaine je v poeziji razlikoval »poezijo« in »literaturo«. Morda obstajata »poetična poezija« in »literarna poezija«.

V tem smislu poezija Hlebnikova, čeprav se sodobna poezija v tem trenutku skrivoma hrani prav z njo, ni najbližje slednji, temveč je, recimo, veliko bližje sodobnemu slikarstvu. (Na tem mestu ne govorim o vsej, to se razume, sočasni poeziji, ampak o močnem, nenadoma vzniklem toku osrednje revijalne poezije.) Kakor koli že, sočasna poezija je pripravila pojavitev Hlebnikova v literaturi.

Kako se zgodi utelesitev, uveljavitev »poetične poezije« znotraj »literarne poezije«?

Jevgenij Baratinski4 je zapisal:

Misel je utelešena sprva

v zgoščeni pesnitvi poeta,

kot mlada devica je temna

za poglede nepozornega sveta;

potem, opogumljena, vznikne

domiselna, zgovorna dočista,

z vseh strani je vidna,

je kot izkušena žena

v svobodni prozi romanista;

stara klepetulja takoj zatem

navdušeno jaha predrzno vpitje,

oplaja v časopisnih polemikah,

kar že davno je poznano vsem.

Če ne upoštevamo očitajočega in zbadljivega tona pesnika aristokrata, ostane natančna formula, ena izmed literarnih zakonitosti.

»Mlada devica« ohranja svojo mladost kljub romanistovi prozi in časopisni polemiki. Samo za nepozorni svet ni več temna.

5

Živimo v pomembnem času; nihče ne more resno podvomiti o tem. Vendar imajo številni včerajšnja merila, drugi pa imajo domača. S težavo se dosega veličina. Tudi v literaturi. Dostojevski je pisal Strahovu v zvezi z njegovo knjigo, posvečeno Levu Tolstoju, s katero se strinja v vsem, vendar z eno izjemo: da je Tolstoj zapisal novo besedo v literaturi.

To je bilo že po tem, ko se je pojavil roman Vojna in mir. Po mnenju Dostojevskega niso niti Lev Tolstoj, niti on sam, torej Dostojevski, niti Turgenjev, niti Pisemski zapisali nove besede. Novo besedo sta literarno izrekla Puškin in Gogolj. Dostojevski tega ni zapisal, ker bi hotel biti skromen. Imel je zahtevna merila, hkrati pa – in to je najpomembneje – sodobnik težko vidi veličino sodobnosti in še težje vidi novo besedo v sodobnosti. Vprašanje veličine rešujejo stoletja. Sodobniki imajo vedno občutek neuspelosti, občutek, da se jim literatura ne posreči, občutek posebne neuspelosti spremlja kategorijo nove besede v literaturi. Nadarjen literat Sumarokov je govoril o genialnem Lomonosovu: »Uboštvo rim, težave zaradi nerazlikovanja črk, izgovarjave, mešanje stopic, nejasnost skladnje, rušenje slovnice in pravopisa ter vse, kar je nepotrebno, ker se upira sluhu, in je škodljivo, ker je neprijetno za okus.«

Za epigraf k svojim odam je Sumarokov zapisal verza:

Preobilica je v stihotvorju vedno plesen;

treba je poznati obrt, biti marljiv in nadarjen.

Verzi Lomonosova so bili in so še nerazumljeni, »nesmiselni« so v svoji »odvečnosti«.

S tem ni imel sreče.

Lomonosov je črpal sok iz žive literature 18. stoletja – iz Deržavina. Ob njegovem bojevanju s Sumarokovom se je vzgajala ruska poezija, vključno s Puškinom. V dvajsetih letih ga je Puškin diplomatsko reševal tudi pred »častjo modnega pisatelja«, vendar ga je natančno preučil. Verz Lomonosova je uporabil tudi Lermontov. Lomonosov je tu in tam vzplamteval v pesemski stihiji 19. stoletja.

Za Lomonosovom je stala kemija, za njim je bila zaslomba pomembne znanosti.5 Če je ne bi bilo, bi bil kot pesnik najverjetneje v nemilosti. Ne smemo se bati lastnega opažanja: velika nesreča Hlebnikova je postala nova beseda v poeziji. Zdaj je še nemogoče napovedati obseg njegovega fermentirajočega vpliva.

6

Hlebnikov je poznal svojo usodo. Ni se bal smeha. V Zangeziju, romantični drami (v smislu, kot je oznako uporabljal Novalis), kjer je matematično preračunavanje postalo nov poetični material, kjer so števke in črke povezane s propadom mest in cesarstev, življenje novega pesnika s ptičjim petjem, smeh in žalost pa sta potrebna za resno ironijo, Hlebnikov z glasovi mimoidočih oglašuje svoje kritike:

»Norec. Pridiga gozdnega norca ...«

»Videti je krhek. Ženstven. A ne bo zdržal dolgo.«

»Hotel je postati metulj, tega se je zahotelo pretkancu.«

»Surovina, prava surovina je njegovo pridiganje. Surova klada.«

»Božansko laže. Laže kot slavec ponoči.«

»Nekaj zemeljskega! Dovolj je bilo neba! Naj zagrmi pesem Kamarinska!«6

»Modrec, povej kaj lahkotnega. Truma hoče veselja.«

»Ničesar ne moreš, ker je zdaj čas po kosilu.«

Mislec pa odgovarja:

»Jaz sem takšnič.«7

7

Na istem mestu Hlebnikov pravi:

Jaz, ki zletel sem, metulj,

v sobo človeškega življenja,

moram pustiti pisavo svojega prahu

na surovih oknih s podpisom jetnika.

Pisava Hlebnikova je bila resnično podobna prahu, ki se osipa z metulja. Otroška prizma, infantilizem pesniške besede se v njegovi poeziji nista odrazila kot »psihologija«, temveč se je to pokazalo v temeljnih elementih, v najmanjših fraznih in besednih odrezkih. Otrok in divjak sta bila nova pesniška osebnost, ki je nenadoma premešala trdo »normo« metruma in besede. Otroška sintaksa, infantilni »in na«, utrjevanje bežne in poljubne menjave besednega reda – predvsem zadnje se je z odkrito poštenostjo bojevalo z nepoštenim literarnim izrekanjem, ki je se je oddaljilo od ljudi in sedanjega trenutka. Po krivici se za Hlebnikova uporablja beseda »iskanje«, ker ni »iskal«, temveč je »našel«.

Zato se posamezni verzi zdijo kot preprosta najdba, v enaki meri preprosti in nenadomestljivi, kot so bili v svojem stoletju posamezni verzi Jevgenija Onjegina:

Kako pogosto obžalujemo nato

prav to, kar prej smo zapustili.8

8

Hlebnikov je bil nov pogled. Nov pogled istočasno pada po različnih predmetih. Tako se ne samo »začne živeti verz«, po čudoviti Pasternakovi formuli,9 temveč se živi tudi epos.

In Hlebnikov je edini ruski epski pesnik 20. stoletja. Njegova krajša lirska besedila so prav tisti podpis metulja, nepričakovani, »neskončni« zapiski, ki se širijo v daljavo, opažanja, ki bodo sama vstopila v ep ali bo to postala usoda njihovih sorodnikov.

Najtehtnejši trenutki v epu vzniknejo na osnovi pravljice. Tako je vzniknila pesnitev Ruslan in Ljudmila, ki je opredelila pot Puškinovega epa in verzne povesti 19. stoletja, tako je vzniknil tudi »demokratični Ruslan«, to je Komu je v Rusiji dobro Nekrasova.

Poganska pravljica je prvi ep Hlebnikova. Novo »lahkotno pesnitev« v smislu, kot so termin razumeli pred Puškinom, skoraj anakreontsko (Povest kamene dobe), in novo podeželsko idilo (Šaman in Venera, Tri sestre, Gozdno hrepenenje) nam je podaril Hlebnikov. Razumljivo je, da bodo imeli bralci Ladomirja, Razinovega drevaka, Noči pred Sovjeti in Zangezija prej naštete pesnitve za pesnikova mladostna dela. Vendar to ne zmanjšuje njihovega pomena. Poganski svet, ki nam je blizu, ki gomazi poleg nas in se neopazno zliva z našim podeželjem in mestom, je lahko zgradil umetnik z novim, otroškim in poganskim pogledom na besede:

Modre cvetove

je v gumbnico vdela Lada.

9

Hlebnikov ni bil zbiralec tem, ki so bile naložene od zunaj. Malo verjetno je, da bi zanj sploh obstajal pojem naročene teme, naročila. Umetnikova metoda, njegova osebnost, njegov pogled sami preraščajo v teme. Infantilizem, poganski prvobitni odnos do besede, poimenovanje novega človeka naravno vodi k temi poganstva. Sam Hlebnikov »napoveduje« svojo tematiko. Treba je upoštevati moč in celostnost tega odnosa, da bi lahko razumeli, kako je Hlebnikov, revolucionar besede, v svoji številski razpravi »napovedal« revolucijo.

10

Kruti besedni boji futurizma, ki so postavili na glavo predstavo o blaginji, o počasni in premišljeni evoluciji besede, niso bili, to je razumljivo, naključni. Nov pogled Hlebnikova, ki je po pogansko in otroško pomešal majhno z velikim, se ni pomiril s tem, da se v nasičen in tesen jezik literature ne more umestiti najpomembnejše in najintimnejše, da to pomembno vsak trenutek krči »tara« literarnega jezika in ga razglasi za »naključnost«. In prav »naključnost« je postala za Hlebnikova osnovni element njegove umetnosti.

Podobno se dogaja tudi v znanosti. Manjše napake, »naključja«, ki so jih starejši raziskovalci imenovali odkloni, povzročili pa so jih slabo pripravljeni eksperimenti, služijo kot odrivna točka za nova odkritja: kar so razlagali kot nepopoln preizkus, se je izkazalo za delovanje neznanih zakonitosti.

Hlebnikov teoretik postane Lobačevski besede: ne razkriva manjše pomanjkljivosti starih sistemov, temveč odkriva nov ustroj, ko izhaja iz naključnih povezav.

Nov pogled, zelo intimen, skoraj infantilen (»metulj«), se je izkazal kot novi ustroj besed in stvari.

Njegovo jezikovno teorijo, ki je dobila blago poimenovanje »zaum«, so hitro poenostavili in se pomirili z razlago, da je Hlebnikov oblikoval »nesmiselno zvočno govorico«. Vendar to ne drži. Bistvo njegove teorije je v tem, da je znotraj poezije prenesel težišče z vprašanj o zvenu na vprašanje o pomenu.

Zanj ne obstaja zven, ki ga ne bi krasil pomen, ne obstaja ločeno vprašanje o »metrumu« in »temi«. »Instrumentacija«, ki se je uporabljala kot zvočno posnemanje, je postala v njegovih rokah orodje spreminjanja pomena, orodje za oživljanje davno pozabljenega besednega sorodstva z bližnjimi in vznikanja novega sorodstva s tujimi besedami.

11

»Sanjač« ni ločeval vsakdana in sanj, življenja in poezije. Njegov pogled je postal nov ustroj, sam pa je postal »prometni inženir umetniškega jezika«. »Prometni inženirji jezika ne obstajajo.« je pisal Hlebnikov. »Kdo bo iz Moskve v Kijev potoval čez New York? In katera vrstica sodobnega umetniškega jezika se je osvobodila takih potovanj?« Hlebnikov pridiga o »eksploziji molčanja jezika, o gluhonemih plasteh jezika«. Kdor za njegovo govorico misli, da je nesmiselna, ne vidi, kako je revolucija hkrati že nov ustroj. Tisti, ki govorijo o »nesmiselnosti« Hlebnikova, morajo na novo premisliti to vprašanje. Ne gre za nesmiselnost, temveč za nov semantični sistem. Ni bil samo Lomonosov »nesmiseln« (njegov nesmisel je vzpodbudil parodijo Sumarokova), obstajajo namreč tudi številne parodije Žukovskega, v katerih verze tega pesnika, ki jih danes uporabljajo za učenje branja otrok, smešijo kot popoln nesmisel. Aleksander Fet je bil povsem nesmiseln za Nikolaja Dobroljubova. Vse pesnike, ki so vsaj deloma spremenili semantične sisteme, so razglasili za nerazumljive, potem pa niso postali razumljivi kar sami od sebe, temveč so se bralci dvignili na raven njihovega semantičnega sistema. Zgodnje pesmi Aleksandra Bloka niso postale razumljive kar same od sebe, čeprav jih danes razumejo vsi. Tisti, ki hočejo postaviti težišče vprašanja o Hlebnikovu prav na vprašanje pesniške nesmiselnosti, naj preberejo njegovo prozo: Nikolaj, Lovec Usa-Gali, Ka in drugo. Ta proza je semantično razumljiva enako kot Puškinova in jih bo prepričala, da problem sploh ni nesmiselnost, temveč novi semantični ustroj, ki na primerljivem materialu omogoči primerljive rezultate – od hlebnikovskega »zauma« (pomenljivega, ne nesmiselnega) do »logike« njegove proze.

Kajti če napišemo izrek brez vsakega smisla, vendar v popolnem jambu, postane skoraj razumljiv. Koliko nespornih Puškinovih nesmislov, ki so bili povsem nerazumljivi za njegov čas, danes ne zaznavamo več kot take, ker smo že zelo vajeni njegovega ritma. Na primer:

Dve senci mili, usoda je dva

angela mi svojčas podarila …

Toda oba s perutmi in s plamenečim mečem,

in me branita oba in oba se mi maščujeta.

Ni se veliko ljudi zamislilo ob tem, da so peruti tu povsem neupravičeno postale strašljiv atribut, nasprotujoč pričakovani milini, peruti, ki na sebi niso prav nič grozljive in so tako običajne za poezijo o angelih. In koliko je ta nesmisel poglobil in razširil pot za asociacije?

Pretanjen in iskren zapis človekove pripovedi brez avtorskih komentarjev bo videti nesmiseln; spreminjajoči se verzni sistem (najprej jamb, nato trohej, ženska in nato moška klavzula) bo celo v tradicionalni pesemski govorici povzročil spremenljivost semantike, pomena.

Pesniški jezik Hlebnikova ni konstruktivistična lepljenka. To je intimna govorica sodobnega človeka, kot da jo prisluškuje ob strani, z vso nenadnostjo, z mešanjem visokega ustroja in domačnih podrobnosti, z natančno prekinjenostjo, ki jo je našemu jeziku podarila znanost 19. in 20. stoletja, z infantilizmom meščana. Ohranili so se komentarji k pesnitvi Gul-Mulla človeka, ki je poznal Hlebnikova v času njegovega popotovanja po Perziji, vsaka bežna podoba se tam izkaže za resnično, vendar ne, kot da je bila posredovana literarno, temveč kot bi bila oblikovana na novo.

12

Pred sodbo novega ustroja Hlebnikova se literarna tradicija pokaže na široko razprta. Soočeni smo z mešanico številnih različnih izročil. Pesem o Igorjevem polku se nenadoma izkaže za sodobnejšo kot Brjusov. Puškin ne vstopa v novi ustroj v okamnelih in neprežvečenih strdkih, s katerimi se šopirijo stilisti, temveč preobražen:

Videti je, da je hotelo nebo

skrivni usodi služiti,

da bi poziv ljubezni in kruhov

v vse živeče vložili.

Oda Lomonosova in Puškina, Pesem o Igorjevem polku in z Nekrasovom povezana »pasjost«11 iz Noči pred Sovjeti Hlebnikova so neločljive, ker so postale del izročila: vključene so v nov sistem.

Novi ustroj ima moč prisile, stremi k širitvi. O številskih raziskavah Hlebnikova imamo lahko različno mnenje. Morda bodo za strokovnjake povsem neutemeljene, za bralce pa bodo samo zanimive. Vendar je potrebno trdovratno miselno delo, vera v misel (to delo je raziskovalno zaradi same snovi, čeprav je morda za znanost nesprejemljivo), da bi se v literaturi lahko porodili novi pojavi. Prepad med znanstvenimi in umetniškimi metodami sploh ni tako velik. Samo to, kar ima v znanosti samozadostno vrednost, se pokaže v umetnosti kot zbiralnik njene energije.

Hlebnikov je lahko izvršil revolucijo v literaturi, ker ni bil zaprt samo v literarne okvire, ker je literaturo osmišljal s pesniškim jezikom in jezikom števil, z naključnimi uličnimi pogovori in dogodki svetovne zgodovine, ker so bile zanj metode literarne revolucije in zgodovinskih revolucij sorodne. Čeprav njegova številska zgodovinska pesnitev ni znanstvena in je njegovo gledišče samo poetično gledišče, so Ladomir, Razinov drevak, Noč pred Sovjeti, Nočna preiskava, 16. odlomek Zangezija najpomembnejši verzi, napisani o revoluciji:

Če se je med prste zapletel nož

in je zenice razpiralo maščevanje,

je ta čas zavijal: vse, kar lahko daš;

usoda je poslušno odgovarjala: sprejmem.

13

Poezija in znanost sta sorodni na ravni metod – tega nas uči Hlebnikov.

Poezija mora biti razkrita kot znanost, ki stopa nasproti pojavom. To pomeni, da mora, ko naleti na naključja, preoblikovati svojo zgradbo s ciljem, da bi naključnost nehala biti naključnost.

Pesnik, ki goji razmerje do besede ali verza, kot da sta stvar, katere namen in nalogo pozna že dolgo (morda mu je beseda celo nekoliko odveč), se obnaša z vsakdanjimi stvarmi kot s staro znanko, čeprav je lahko stvar največja novost. Poza pesnika običajno zahteva ali pogled na stvari od zgoraj navzdol (satira), ali od spodaj navzgor (oda), ali zaprti pogled (lirska pesem). Seveda pri revijalnih pesnikih zasledimo tudi pogled vstran, »splošni« pogled.

Hlebnikov motri stvari kot pojave s pogledom znanstvenika, ki pronica v proces in potek – enakomerno.

Znotraj poezije zanj ne obstajajo omadeževane stvari (od rublja in vse do narave), zanj ne obstaja stvar vobče – on pozna samo osebno stvar. Ta je pretočna in je v razmerju z vsem, zato ima vrednost.

Zato za Hlebnikova ne obstajajo manjvredne stvari.

Njegovi podeželski pesniki ne upesnjujejo podeželja skozi pogled prizanesljivega meščana dopustnika. (Koliko samozadostnosti je v naši podeželski liriki – v teh vaških pesmicah o rži in modrookih vaščanih. Ne spominjajo nas na Karamzina, kako bi le, spominjajo nas na Wolfove12 knjige za otroke, kjer so bili otroci upodobljeni kot majhni človečki z velikimi glavami, samo brkov niso imeli.) Enako je z Vzhodom: v pesnitvi Trobenta Gul-Mulla ni evropskega Vzhoda: ker tam ni prizanesljivega zanimanja ne pretiranega spoštovanja. Enakomerno – tako se zamenjujejo teme in se zgodi njihovo prevrednotenje.

To je mogoče samo, če gojimo odnos do besede kot do atomarnega delca, ki ima svoje procese in zgradbo.

Hlebnikov ni zbiratelj besed, ni zasebnik, ni prekanjeni provokator. Do besed ima znanstveni odnos, ki prevrednoti njihove razsežnosti.

Harkovski banditi, ki so sicer primerni samo za humoristične žanre, v odo vstopijo kot enakovreden gost:

Banditi, norci in capini.

Stare evropske stvari se pomešajo s sodobno govorico in jo s tem geografsko in zgodovinsko razširijo:

In k zlatim unčam teži Valparaíso,

k Hondurasu utekajo rublji.13

Hlebnikov ni imel »pesniškega gospodinjstva«, temveč »pesniški observatorij«.

14

Pesniška osebnost Hlebnikova se je preoblikovala: modrec Zangezi, gozdni pogan, pesnik otrok, Gul-Mulla (svečenik cvetlic), ruski derviš, kot so mu rekli v Perziji, je bil istočasno tudi inženir besede.

Biografija Hlebnikova – biografija pesnika zunaj knjižne in žurnalistične literature, po svoje srečnega, po svoje nesrečnega, zapletenega, težavnega, ironičnega, odljudnega in družabnega – se je zaključila strašljivo. Povezana pa je z njegovo pesniško osebnostjo.

Kakor je že nenavadno in presunljivo življenje popotnika in pesnika, kakor je že strašna njegova smrt, biografija ne sme izriniti njegove poezije. Ni potrebe, da bi se znebili človeka zaradi njegovega življenjepisa. V ruski literaturi so taki primeri pogosti. Zapleten in zanimiv pesnik Venevitinov je umrl pri dvaindvajsetih letih in od tedaj se o njem spominjajo zagotovo samo tega, da je umrl pri dvaindvajsetih letih.

15

Tega človeka ni treba uvrstiti v nobeno šolo, pripisati mu ni treba nobene smeri. Njegova poezija je enako neponovljiva kot poezija vsakega pesnika. Od njega se lahko učimo samo tako, da sledimo potem njegovega razvoja, da izsledimo njegove odpravne točke, da preučimo njegove metode. Kajti v teh metodah je zaobjeta morala novega pesnika. To je morala neustrašne pozornosti, pozornosti do naključnega (v resnici pa do značilnega in pristnega), ki ga običajno zadušita retorika in slepa navada, neustrašnosti do častne pesniške besede, ki gre na papir brez literarne »tare« – neustrašnosti nujne in nezamenljive besede, »ki se je ne da pobrati pri sosedih«, kot je rekel Vjazemski.

A kaj, če je ta beseda otroška, če je včasih najbolj banalna beseda tudi najbolj častna? Prav v tem je pogum Hlebnikova, njegova svoboda. Vse literarne šole našega časa brez izjeme živijo s prepovedmi: tega se ne sme, onega se ne sme, to je banalno, tisto je smešno. Že sam obstoj Hlebnikova je bil pogojen s pesniško svobodo, ki je bila v vsakem posameznem primeru nujna.



_______________________

1. Po izdaji Юрий Тынянов. Архаисты и новаторы. Ленинград: 1929.

2. F. I. Tjutčev: 1803–1873. A. A. Fet: 1820–1892. Približne letnice, ki zamejujejo smer ruskega simbolizma: 1850–1910.

3. Jakov Karlovič Grot (1812–1893) je bil pomemben ruski jezikoslovec nemškega rodu. Poznan je tudi zaradi vpliva na normiranje ruske pisave in oblikovanje pravopisa. V odmevnem priročniku z naslovom Ruski pravopis (v letih 1885–1916 je doživel 22 izdaj, v veljavi je bil vse do pravopisne reforme po revoluciji) je oblikoval temeljna pravopisna pravila na osnovi fonetičnih in zgodovinsko-etimoloških zakonitosti ruskega jezika.

4. Jevgenij Abramovič Baratinski (1800–1844). Pomemben pesnik in prevajalec ruskega romantizma. Ponavadi ga označujejo za drugega pesnika Puškinove dobe (na vrednostni lestvici stoji takoj za prvim pesnikom ruske romantike) zaradi izredne kakovosti in skrivnostnosti njegove poezije, ki naj bi bila vse do danes cenjena manj, kot bi si zaslužila.

5. Mihail Vasiljevič Lomonosov (1711–1765) je bil ruski polihistor, največji pesnik klasicistične dobe, reformator ruskega verza in slovnice. Ob vsem tem je bil prvi ruski raziskovalec naravoslovja svetovnega pomena (enciklopedist, kemik in fizik). Bil je prvi kemik, ki je opisal sodobno fizikalno kemijo. Njegova molekularno kinetična teorija toplote je v marsičem napovedovala sodobne predstave o snovi. Opisal je številne temeljne zakone, med katerimi je eno izmed načel termodinamike. Opredelil je temelje znanosti o steklu.

6. Ruska ljudska pesem.

7. Novotvorba Hlebnikova iz besed takšen in Petrovič. (Po 3. zv. ZD.)

8. Verza pesnitve Hlebnikova Šaman in Venera.

9. V prevodu Toneta Pavčka se verz v pesmi Tako začenjajo glasi: »Tako z besedo zažive.« Boris Pasternak: Pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. Str. 62. (Zbirka Lirika 72)

10. Verzi Hlebnikova iz pesnitve I in E. Povest iz kamene dobe, napisane 1911–1912. Povezava s Puškinovimi verzi je medbesedilna.

11. Podobje, povezano s psi.

12. Mavrikij Osipovič Wolf (1825–1883), znameniti ruski založnik poljskega rodu.

13. Podoba iz pesnitve Ladomir se poigrava z ljudsko modrostjo, da denar dela denar.





Preglednica življenja in ustvarjanja Velimirja Hlebnikova


1885

Velimir (pravo ime je Viktor Vladimirovič) Hlebnikov se rodi 9. novembra (28. oktobra po julijanskem koledarju) v vasi Mali Derbeti v Astrahanski guberniji v Rusiji, ki se danes nahaja v Republiki Kalmikiji. Kot tretji otrok se rodi v družini ornitologa, gozdarja in skrbnika nomadskega tabora Malih Derbetov. Oče Velimirja Hlebnikova velja za ustanovitelja prvega narodnega parka v sovjetski Rusiji. Od zgodnjega otroštva je Hlebnikov spremljal očeta na raziskovalnih pohodih in delal fenološke ter ornitološke zapiske. Družina se v naslednjih letih veliko seli zaradi očetove službe upravitelja na različnih posestvih.



1897

Napiše prvo pesem Ptička v kletki (Птичка в клетке). Sprejet je v tretji letnik klasične gimnazije v Simbirsku (danes Uljanovsk). Starši ostanejo v vasi Pomajevo.



1898

Očeta premestijo v Kazan, kamor se poleti preseli vsa družina. Viktor nadaljuje šolanje v četrtem letniku kazanske gimnazije, kjer živi do leta 1908.



1902

Neprekinjeno ornitološko in fenološko opazovanje okolice Kazana. Obiskuje tečaj risanja na Kazanski šoli slikanja. Od zgodnjih let neprekinjeno piše pesmi (prvo pri dvanajstih letih) in prozo. Njegove notice o opazovanju ptic in naravnih ciklov so pomešane s premišljevanjem o biologiji, psihologiji, filozofiji, etiki in s skicami avtobiografske proze.



1903

Opravi maturo. Intenzivno riše in slika. Udeleži se ekspedicije v Dagestan. Vpiše se na oddelek za matematiko Fakultete za fiziko in matematiko na Univerzi v Kazanu. Novembra se udeleži protesta, ki ga organizirajo v podporo v ječi umrlemu študentu. Njegovi kolegi zbežijo, Hlebnikov pa naj bi po besedah matere »ostal, ker je nekdo moral ostati«. Sledi aretacija in mesec dni ječe. Dogodek mladega pesnika, slikarja in naravoslovca zelo zaznamuje in postane povod za pisanje znamenite povesti Ka.



1904

S študija matematike se prepiše na tedanje naravoslovje na isti fakulteti. Spomladi preživi nekaj mesecev v vasi Burmakino v Jaroslavski guberniji.



1905

Univerzo za nekaj časa zaprejo zaradi dogodkov, povezanih s prvo rusko revolucijo. Spomladi fakulteta denarno podpre njegovo ornitološko raziskovanje. Maja se zgodi polom ruske eskadre v spopadu pri Cušimi, ko je bil Hlebnikov na ekspediciji na Uralu. O pomenu te bitke in odločitvi, da bo začel iskati zakonitosti časa, piše tudi v avtobiografskem zapisu Svoje (Свояси, 1919).



1906

Preseli se v svoje stanovanje. V okviru Društva raziskovalcev naravoslovja, kamor ga sprejmejo nekoliko pozneje, nastopi s predavanjem o novi vrsti kukavice, ki jo je odkril sam, in predstavi spoznanja uralske ekspedicije.



1907

Živi ob reki Volgi. Začne se obdobje besedotvornega novatorstva. Pesmi, ki jih z novimi postopki napiše do leta 1909, bodo pozneje vključene v najpomembnejše futuristične almanahe. V tem času se poskusi samostojno učiti japonščine, ker bi rad dognal določene jezikovne zakonitosti. Kot novator zaslovi prav v tem obdobju s pesmimi Zverinjak (Зверинец), Zakletje s smehom (Заклятие смехом), Bobeobi (Бобэоби).



1908

Vjačeslavu Ivanovu pošlje štirinajst pesmi. Živi v Kazanu. Aprila odda prošnjo za premestitev v četrti semester naravoslovja v Peterburgu. Z materjo, sestro Vero in bratom Aleksandrom letuje v Sudaku na Krimu. Tam osebno spozna V. Ivanova in B. Grigorjeva in napiše znamenite Krimske pesmi (Крымские стихи). Junija umre starejši brat Boris. Septembra je sprejet v tretji letnik študija naravoslovja na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Sankt Peterburgu. Selitev v Sankt Peterburg. Že oktobra spozna pomembnejše peterburške pesnike tistega časa. Prve revijalne objave pesmi. Decembra obišče Moskvo, nato se za nekaj časa preseli v Svjatošino pri Kijevu, kjer obiskuje sorodnike.



1909

Vrnitev v Sankt Peterburg, kjer sreča Vjačeslava Ivanova, ki ga zelo ganejo začetki mladega pesnika. Poleti se pridruži družini v Svjatošinu, kjer se zaplete v razmerje z Marusjo Rjabčevsko. Zamisel za pesnitev Vidrini otroci (Дети Выдры). Junija potuje v Baku. Jeseni v Sankt Peterburgu obiskuje seminar, posvečen Puškinu, in je redni gost pesniške akademije Stolp (Башня) V. Ivanova, kjer bere svoje pesmi. Septembra prosi za premestitev na študij sanskrtskega pismenstva na Fakulteti za vzhodne jezike. Oktobra je sprejet v prvi letnik študija rusistike na Fakulteti za zgodovino in filologijo v Sankt Peterburgu.



1910

Vasilij Kamenski pospremi Hlebnikova k M. Matjušinu in J. Guro. Pri Matjušinu februarja spozna brate Burljuk, h katerim se nato preseli. Pridruži se znameniti skupini Hylea, ki so jo sestavljali V. Kamenski, D. Burljuk; pozneje sta se ji pridružila tudi V. Majakovski in B. Livšic. Izid znamenitih almanahov Studio impresionistov in futurističnega (bodočniškega) Kletka za sodnike (Садок судей). Decembra piše staršem, da bi rad opustil študij. Potuje v Moskvo, nato k staršem v vas Alferovo.



1911

Ostane v Alferovu. Junija ga izključijo z univerze, ker ni plačal šolnine. Jeseni se hoče vpisati na študij arheologije. Potuje v Astrahan, nato v Moskvo. Jeseni je v Sankt Peterburgu.



1912

Marca obišče Moskvo. Poleti je gost Burljukov v Černjanki. Izide Učitelj in učenec (Учитель и ученик). V Moskvi izide Igra v peklu (Игра в аду). Novembra izide Svetskonca (Мирсконца). Novembra spozna Majakovskega. Po kratkem obisku Sankt Peterburga v Moskvi sodeluje pri pisanju manifesta Klofuta družbenemu okusu (Пощечина общественному вкусу), ki izide decembra.



1913

Izide almanah Kletka za sodnike II (Садок судей II). Februarja se seli iz Moskve v Sankt Peterburg. Skupaj z N. Puninom ga sprejmejo v akmeistični Ceh poetov. Marca se sreča z Jankom Lavrinom. Umre Jelena Guro. Avgusta izide almanah Crknjena luna (Дохлая луна). Oktobra izide knjiga Kručoniha, pri kateri je sodeloval tudi Hlebnikov, Beseda kot taka (Слово как таковое). Udeleži se številnih javnih nastopov. Novembra ima D. Burljuk predavanje z naslovom Puškin in Hlebnikov. Istega meseca se spre z Mandelštamom. Decembra spozna R. Jakobsona.



1914

Izide almanah Rjoveči Parnas (Рыкающий Парнас), ki ga oblasti takoj zasežejo. Na srečanju Ceha poetov prebere pesem, sestavljeno samo iz ločil. Izideta dve samostojni knjigi del Hlebnikova, in sicer Zbirka pesmi (Изборник стихов) in Dela (Творения). Marinetti predava v Sankt Peterburgu, prisoten je tudi Hlebnikov. Februarja spor s futuristi. Spor in dogovarjanje z Burljukom o izdaji drugega zvezka izbranih del. Maja iz Astrahana v pismu Kamenskemu piše o zamisli za oblikovanje Predsedstva Voditeljev Zemeljske oble. Junija se začne prva svetovna vojna. Izide razprava Bitke 1905–1917, novo učenje o vojni (Битвы 1915–1917гг. Новое учение о войне). Izračuni o mogočih prihodnjih bitkah.



1915

Napiše povest Ka. Napiše dramo o zmagi nad smrtjo z naslovom Napaka smrti (Ошибка смерти). Konec decembra oblikuje Predsedstvo Voditeljev Zemeljske oble in izbere predsednika. V dnevniku zapiše: »Bil sem izbran za kralja časa.«



1916

Vjačeslav Ivanov se podpiše pod razglas o Predsedstvu Zemeljske oble. Obišče o. Pavla Florenskega. Aprila je vpoklican v vojsko, zaradi česar ga premestijo iz Astrahana v Caricin. Napiše protivojni manifest Trobenta Marsovcev (Труба марсиан). Vojaška komisija ga napoti v Kazan na dodatne preiskave. Poleti dobi dopust, vendar nanj jesenska vrnitev za stene vojaške bolnišnice zelo slabo vpliva.



1917

Zavrnejo prošnjo Hlebnikova, da bi ga premestili v redno vojsko. Februarja ga premestijo v enoto za urjenje. Po ponovnem pregledu v psihiatrični bolnišnici dobi aprila petmesečni dopust. Veliko dela, pripravlja knjigo za založbo Matjušina. S pesmimi se odzove na revolucijsko dogajanje v Carskem selu. Veliko se seli, tudi leta 1918. Napiše članek Zveza izumiteljev (Союз изобретателей).



1919

Majakovski preda Lunačarksemu seznam del Hlebnikova, ki naj bi jih uvrstili v izbrana dela državne založbe. Hlebnikov odpotuje v Moskvo, kjer naj bi knjigo izdali. Marca napiše pesnitev Kamena baba. Od založbe prejme predujem 400 rubljev, pozneje prejme dodatnih 750 rubljev. Aprila napiše Svoje (Свояси) kot uvod v izdajo izbranih del. V Moskovskem lingvističnem krožku ima R. Jakobson predavanje z naslovom O pesniškem jeziku v delih Hlebnikova (О поэтическом языке произведений Хлебникова). Poleti se reši vpoklica v Belo armado, ker zdravnik v psihiatrični bolnišnici pri Harkovu preučuje »zakonitosti domišljije ustvarjalcev.« Rdeča armada zavzame Harkov.



1920

Selitev v Harkov. Preboli tifus. V Dagestanu poraz Bele armade. Napiše temeljna besedila, med drugimi pesnitve Ladomir (Ладомир) in Raztrganina na nebu (Царапина по небу), pesnitev palindrom Razin (Разин). Avgusta zapiše v dnevniku: »Povsem so izginila čustva do besednega pomena. Samo še številke.« Potovanje v Baku na I. shod narodov Vzhoda. Jeseni potuje v Dagestan, potem službuje v Bakuju, kjer sreča V. Ivanova, ki je predaval na tamkajšnji univerzi. Tudi Hlebnikov večkrat predava o svojih odkritjih.



1921

Vjačeslav Ivanov mu predlaga, naj napiše kozmično pesnitev. Pridruži se pohodu Rdeče armade v Perzijo, kjer je do avgusta tudi po sili razmer udeležen v vojaških dejavnostih. Napiše nekaj »perzijskih« pesmi. Iz Bakuja odpotuje v Železnovodsk, potem nazaj v Baku in nato v Pjatigorsk, kjer dela kot nočni čuvaj. Novembra veliko piše. Decembra odpotuje v Moskvo, da bi pomagal pri izdaji svojih izbranih del. Konec leta napiše pesnitve Trobenta Gul-Mulla (Труба Гуль-муллы) in Vdor vesoljstva (Взлом вселенной).



1922

Nekaj časa že bolan živi pri Majakovskem. Januarja napiše zamisel uvoda v Table usode (Доскы судьбы). Januarja »zbere« tudi nadpovest Zangezi, pozimi še veliko ustvarja, zbere Vojno v mišelovki (Война в мышеловке). Maja izide prvi del Tabel usode. Miturič ga poleti odvede s seboj v vas Santalovo, kjer je živela njegova žena. Ko sta prispela v vas, je bil Hlebnikov že vročičen. Nekaj tednov ne more stati na nogah, a dela za pisalno mizo. Konec maja ga odpeljejo v bolnišnico. Sredi junija se razvije gangrena. Miturič prosi za pomoč prijatelje v Sankt Peterburgu, vendar se stanje slabša in pot ni več mogoča. Miturič naredi portret umirajočega pesnika. 28. junija ob deveti uri zjutraj je Velimir Hlebnikov umrl. Pokopan je na bližnjem pokopališču. V Moskvi izide Zangezi že po njegovi smrti. Leta 1960 so njegove ostanke preselili v Moskvo na Novodevičje pokopališče.





Povzeto po življenjepisu v 6. zvezku ZD in življenjepisu v letnicah njegove biografinje S. V. Starkine.





Kazalo


Leta, ljudstva in ljudje

Svoje

Spomini

Sue

Perun

Razglas predsednikov zemeljske oble

Ljudstvo je dvignilo žezlo vrhovno

Leteli so mojih prijateljev zbori,

Veter je petje

Videl sem

Moskva je stara lobanja

Na ta dan sinjih medvedov

Pomladnega Korana

Pregovori pomladi, njene besedne igre

Kamena baba

Sajan

Mornar in pojevnik

Moji vojni pohodi

Jesenska

In črni rak na beli jedi

Krmljenje goloba

Videl sem, kako je tiger sedel v goščavi

Sodobnost

In lepa devica, ki odkrije rob krila

Mesto je na staro pravdo ponosno

O mesto, ki ješ oblake!

Beseda o Elj

Raztrganina na nebu

Slovar zvezdnega jezika

Vdor vesoljstva

Smrt bodočnosti

Misli in zapiski. Iz zvezkov in beležnic 1917-1920

Opombe

Viri in okrajšave

Jurij Tinjanov: O Hlebnikovu

Preglednica življenja in ustvarjanja Velimirja Hlebnikova





Velimir Hlebnikov

IZBRANE PESMI IN PESNITVE 1917‒1922

I. zvezek

Prevod, opombe in spremna besedila

Andreja Kalc

Jezikovni pregled in svetovanje

Rok Dovjak



Poetikonove lire

65. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Fotografija na naslovnici

Fotomontaža z modelom Spomenika III. Internacionali, Tatlinovega stolpa na ozadju Zajčjega otoka v Sankt Peterburgu (začetek 20. stoletja)



Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296198400

ISBN 978-961-7016-48-2 (epub)