177
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
Dne 1. maja se je otvorila v Čikagu velika svetovna razstava. Mi smo obljubili svojim čitateljem, da bodemo obširneje govorili o tej razstavi. Predno pa začnemo popis razstave, hočemo nekoliko spregovoriti o mestu samem, kjer se z razstavo slavi štiristoletnica odkritja Amerike.
Pred desetimi leti bi še ne bilo nobene dvombe, da bi se bila razstava priredila v Novem Yorku. Nobeno drugo mesto v Ameriki se ne bi moglo meriti ž njim. Še sedaj, ko se je bil začel v zbornici razgovor, kje naj bode razstava, so Novovorčani kar debelo gledali, da se o tem razpravlja. Niti misliti si niso mogli, da se bode kako drugo mesto poganjalo za razstavo.   Ali oglasilo se
v
je mesto Čikago na severno-ameriškem zapadu, in reči moramo, da so jo postavodajalci Zjedinjenih držav prav dobro pogodili, ko so se odločili za to mesto.  Ne le, da
v
je Čikago največ obljubilo za  razstavo,  temveč ima tudi
uprav ameriški značaj v toliki meri, kakor nobeno drugo.
To mesto tako rekoč še le nastaja, kakor vse v Ameriki
n se odlikuje z vprav ameriško marljivostjo in hitrostjo.
v
Pred dvajsetimi leti je Čikago bilo mesto druge vrste. Ta čas je pa že prehitelo Boston, Baltimore, Cin-cinati, St. Louis in Filadelfijo, in če tako dalje pojde, prehiti, predno mine deset let, ponosni Novi York. V mnogih ozirih ga že sedaj prekaša.
v
Tako naglo še ni postalo nobeno mesto kakor Čikago. Pred šestdesetimi leti so tukaj, kjer je sedai mesto,
v
bile obširne, travnate, precej močvirne planjave. Se sedaj žive ljudje, ki so videli zidati prve hiše in se spominjajo, kako so lovili bivole po krajih, kjer je sedaj mesto, ki ima nad tisoč ulic in skoro devetdeset tisoč hiš. Čikažani se norčujejo, da je nekdo izmed njih prednikov zaspal na prazni planjavi, in ko se je prebudil, je pa že bil nad njim sezidan velik hotel. Ta prispodoba je pa vsekako umestna, ako pomislimo, kako naglo so se zidale hiše posebno po drugem velikem požaru.
Baš sedaj je v Cikagu važna doba. Mesto zgublja svoj prvotni bolj kmetski značaj in postaja veliko industrijsko in trgovsko središče. V nekaterih delih mesta vidiš še vedno  lesene bajte,   v drugih pa velikanske pa-
lače, kakeršne bi tudi v največjih evropskih mestih zastonj iskal. Mesto ima najlepše parke in vile. V vsem se vidi, da mesto še ni dovršeno, temveč, da še le nastaja in se razvija. Tudi prebivalstvo se v Čikagu še ni tako zlilo v nekako amerikansko-angleško pleme, kakor drugod. V središči mesta pač gospoduje angleščina. Govori se večji del angleški, napisi so večji del angleški. V drugih delih mesta je pa prebivalstvo še precej ločena po narodnostih. Tako imajo irske, nemške, češke, poljske i. t. d dele mesta. Vsaka narodnost ima svojo šolo. Izmej poldruzega milijona ljudij, jih je le 300.000, ki so se rodili v Ameriki. Štiri petine je pa priseljenih Evropcev,   ki se pa tukaj čutijo  popolnoma domačine in
y
so se hitro navzeli tudi vseh ameriških navad. V Cikagn je več Amerikancev, kakor ima prebivalcev Cincinati, toliko Nemcev kakor v Hamburgu, več Ircev kakor v Dublinu. Mesto je zares pravi Babilon. Po neki statistiki je v Čikagu 472.000 Nemcev, 302.000 Američanov, 222.000 Ircev, 59.000 Čehov, 57000 Poljakov, 49 00O Švedov, 47 000 Norvežanov, 43.000 Angležev, 17.000 Francozov, IG.000 Škotov, 15.000 Kanadcev, 14.000 Italijanov, 14 000 Zamorcev, 13 000 Rusov, 11.000 Dancev, 8.000 Rumuncev, 7.000 Holandcev, 5.000 Ma-djarov, 4.000 Švicarjev, 2.000 Kitajcev in še nekaj druzih narodnostij.
V Čikagu so poleg angleških tudi nemške, češke, poljske in druge šole. Ravno tako se v vsakem teh jezikov propoveduje v cerkvah. Vsaka narodnost ima svoje klube, društva, gledališča, časopise, da celo svoje bolnice in dobrodelne zavode. Časopisov izhaja kacih 600, mej tem 24 dnevnikov in 260 tednikov. Jedna polovica dnevnikov izhaja v angleščini, druga polovica pa v nemščini,, češčini, poljščini, švedščini in norveščini. Tedniki pa izhajajo tudi v holandščini, danščini, italijanščini, francoščini, ruščini; da celo v hebrejščini izhaja jeden list.
(Dalje sledi.)
193
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Narodnih prepirov, kakor so v Avstriji, ne poznajo v Čikagu, vsaj sedaj ne. Tukaj se ljudje tudi bolj brigajo le za gospodarstvo. Pridobivanje denarja je v Čikagu, kakor sploh v Ameriki prva stvar. Prebivalstvo mesta se povekša vsako leto za kacih 100.000 prebivalcev, in vsi najdejo dela.
Zgoraj smo rekli, da v Čikagu ni narodnih bojev. Dosedaj je bilo to pač res, ali v prihodnje pa utegne postati drugače. Angleži so se začeli bati, da mesto zgubi svoj angleško-ameriški značaj, ker se vedno priseljuje toliko tujcev. Dosedaj se je tukaj potujčevanje hitro vršilo.
v
Otroci došlih Nemcev ali Cehov so se navadno že čutili Angloameričane in niti materinščine dobro več umeli niso, unuki so pa gotovo bili že popolno angleški govoreči Američani. Od kar so se osnovale neangleške šole, izhajajo časopisi v raznih jezicih, se pa to raznarodovanje ne vrši več tako hitro. Posebno nekateri deli mesta dobivajo nemški značaj. S posebnim zakonom se je vpeljala občna šolska dolžnost in hkratu določilo, da se mora v vseh šolah poučevati angleščina. Proti temu zakonu se pa začenja upor pri neangleških prebivalcih. Nemce so nekoliko potolažili s tem, da so v mestne šole vpeljali nemščino kot neobvezni predmet, katere se uče tudi mnogi Nenemci. Sedaj ga nekaj besed iz mladih dnij čikaškega mesta.
Zemlja, kjer sedaj stoji Čikago, je bila znana že v sedemnajstem stoletji. Tedaj so tjakaj prišli prvi francoski misijonarji spreobračat Indijane Tedaj so prišla v Evropo prva poročila o silno rodovitnih pokrajinah ono stran kanadskih jezer, o velicih rekah, ki ondi teko in rudečekožcih ondi   bivajočih.    Omenjali   so   majhno  reko
v
Čikago, po kateri Indijani vozijo proti Mississipiju. V vsem osemnajstem stoletji so le nekateri evropski lovci zahajali v te kraje, ali še niso ustanovili nobenega sela v teh obširnih pokrajinah.
Leta 1804. je prišel v te kraje kanadski trgovec s kožuhovino John Kindie.    Zgradil si   je   ob  izlivu reke
v
Čikago v Michigansko jezero leseno hišo in je dolgo trgoval z Indijanci, ki so mu ostali celo prijatelji o krvavih vojnah. John Kindie slavi še sedaj kot utemeljitelj čikaškega mesta.
Tedaj so ti kraji bili še v oblasti Indijanov. Zje-dinjene države še tukaj neso imele nobene moči.   Kupiti
so morale od Indijanov nekoliko zemlje, da so napravili vojaško postajico v varstvo trgovcev s kožuhovino in vanjo postavili 70 mož. Ta postaja je bila le malo časa. Leta 1812. so jo napali Indijani in vse vojake pobili.
Po vojni, štiri leta pozneje, so zopet kupili od In« dijancev precej zemlje ob Michiganskem jezeru blizu reke
v
Cikaga, obnovili prejšnjo vojaško trdnjavo. Obnovili so zopet vojaško postajo. Ce tudi se je mnogo storilo za varstvo naseljencev, vendar nikdo ni maral iti tje. Leta 1825. je bilo le 24 belih ljudij razen vojakov tu naseljenih. Ker naselba ni uspevala, odpravili so tudi vojaško posadko.
Tedaj tukaj ni bilo po ogromnih pragozdih nobenih cest, in potov.   Leta 1830. so Zjedinjene države sklenile
v
zgraditi kanal od Kanadskih jezer skozi reko Čikago in Illinois k Mississipiju, da bi mogli preskrbovati razstre-sene vojaške posadke v teh krajih. Pa še tedaj ni nikdo veroval v bodočnost čikaške naselbine, ki je tedaj štela kacih 300 ljudij, mej temi pa le polovico belih, drugi so bili Indijanci, Zamorci in mešanci. Vendar je tedaj državni komisar naselbino uredil, omejil, nezasedeni deli so se ponujali na prodaj po poldrugem dolarji oralo. Pa še za to nizko ceno ni bilo kupcev.
Največ kriv temu, da se ljudje v tem kraji neso marali naseljevati, je bil strah pred Indijani, pred kate-terimi je bilo težko braniti naselbine. Leta 1833. so Zjed. države popolnoma zmagale Indijane in jih razpršile. Nekatere so podvrgle. Sedaj je bila zagotovljena varnost v teh
v
krajih. S tem letom se pa tudi prav za prav Čikago začenja, staro je torej 60 let.                     (Dalje sledi.)
209
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Leta 1833. so pa iz vzhodnih držav kar drli priseljenci. Poprej se skoro dvajset let potem, ko je John Kinzie (zadnjic je stalo po pomoti Kindie) prišel v te kraje, skoro nikdo ni zmenil za te rodovitne pokrajine, ssdaj so pa kar drli tja. Kakor gobe po dežji rastle so hiše iz tal. V dveh mesecih se je sezidalo skoro pol-drugisto hiš v Cikagu. Mnogi priseljenci se pa niso stalno naselili, temveč so hiteli še dalje na zapad. Prihajali so pošteni kmetovalci in obrtniki, še več pa razni klateži in hudodelci. Okrog reke Čikaga se je začelo živahno življenje. Bilo je polno ljudij, upajočih na zapadu hitro obogateti.
Prve hiše so bile seveda neznatne koče. Hotelov ni bilo. Nekateri krčmarji prenočevali so ljudij v nizkih lesenih kočah. O kacih rednih ulicah se tedaj v Cikagu ni moglo govoriti. V novembru tega leta je že začel v Cikagu izhajati prvi list „Chicago Democrat," ki je imel sprva le nekaj čez sto naročnikov. V jedni prvih številk
je naznanil list, da so Indijani odstopili Zjedinjenim državam veliko zemlje v severnem Illinoisu in južnem Wisconsinu, v Indijani in Michiganu in se zavezali, da se naselijo o reki Missouri. Ta novica je vspodbudila prebivalce vzhodnih mest, da so še bolj hiteli na zapad. Sedaj so prihajali na stotine, da celo na tisoče in večkrat skoro za novo prišleče v Cikagu ni bilo prostora. Začelo se je skrbeti za redno zvezo z drugimi deželami. Sprva je po dvakrat na teden prihajala pošta iz vzhodnih držav in to največ z izseljenci. Parnik Pionir je vozil mej Čikago in sv. Jožefom na nasprotni strani jezera v michi-ganski državi. Slednji dan je prišlo po več težkih voz z naseljenci. Dne 6. junija 1834 došel je prvi parnik direktno od Erijskega jezera v Čikago in dne julija tega leta je prišla prva velika jadernica v čikaško pristanišče. Mnogo krajev, kjer je sedaj mesto, je pa tedaj bil še gozd.    Tudi so   to  leto   še v Cikagu ustrelili medveda.
Vsled prihajanja tujcev se je svet jako podražil. Vlada je svoj svet prodajala vedno v isto ceno, ali pokupili so ga špekulantje, ki so ga potem prodajali desetkrat, dvajsetkrat, da celo več kakor stokrat dražje.
Jedva so špekulantje se prilastili kak svet, takoj so dali napraviti načrte za bodoča mesta in jih razšir-jevali po vzhodnih mestih, da za svet dobe kupcev. Na papirji se je tako osnovalo mnogo mest, katera se v resnici nikdar niso zidala. Posebno Čikažani so postali skoro vsi špekulantje s svetom. Godile so se velikanske sleparije, napravljeni načrti so kazali lego krajev najugodnejšo in na njih so bile reke, katerih v resnici ni. Cele pokrajine so bile od špekulantov že razdeljena za mestna stavbišča.
Tudi razne banke so pospeševale te sleparije z izdajo nezaloženih bankovcev. Leta 1837. je pa prišel polom, mnogo denarnih zavodov je ustavilo plačila in posledica temu je bila, da je tudi svet na zapadu jel pa* dati v ceni. K sreči pa Čikažani niso dosti zgubili, temveč špekulantje v velicih vzhodnih mestih, ki so bili od či-kaških in drugih špekulantov pokupili cele pokrajine na zapadu.
Ta polom pa razvoja čikaškega mesta ni preprečil, temveč ga je le pripravil na bolj naravno in trdnejšo pot. Leta 1836. je Čikago že štelo blizu 4000 prebivalcev in 450 ladij je bilo prišlo v pristanišče. Da ni bilo pri tolikem priseljenji več prebivalcev, prihajajo od tod, da je večina, posebno razni klativitezi, le hitela še dalje na zapad.
Leto 1837. je pomenljivo za Čikago, kajti tega leta je bilo  proglašeno za mesto.    Prihodnje leto se je v Ci-
v
kagu osnovalo prvo gledališče, ki je pa bilo leseno. Štiri leta pozneje se je osnovala poštna zveza z Novem Yorkom po trikrat na teden. Kako malo je tedanje mesto imajoče 10.000 prebivalcev bilo podobno sedanjemu, vidno je iz tega, da je to leto moralo županstvo prepovedati, da naj ne puste prešičev letati po trgu, ker ovirajo promet.
Že v začetku čikaškega mesta so se močno prise-ljevali Nemci, ker se že iz tega vidi, da že 1845. leta v
210
Čikagu začel izhajati prvi nemški list „Chicago Volks-freund".
Čez jednajst let, kar je bilo Čikago proglašeno za mesto, t. j. leta 1847. je imelo že 17.000 prebivalcev. Prihodnjega leta je pa mesto dobilo brzojavno postajo in dne 10. aprila t 1. je prišla prva ladija po novem illi-noiskem in michiganskem prekopu V oktobru t. 1. je pa v Čikago prišel prvi železniški vlak. To leto |je mesto dobilo tudi vodovod in pa plinovo razsvetljavo. Štiri leta pozneje je Čikago dobilo železniško zvezo z Novim Torkom in drugimi vzhodnimi mesti, kar je začetek njeni veliki trgovini.
Prebivalstvo se je odslej hitro množilo. Leta 1853. je že štelo 61.000 prebivalcev, 1860. 1. 100.000, šest let pozneje 200.000, 1870. 1. 300.000 in 1. 1871. 350.000 prebivalcev.
Tedaj je bilo že trgovsko središče na ameriškem] za-padu, glavno trgovišče za kmetijske pridelke les in je imelo velike mesnice za vole in prašiče. Mnogo je bilo lepih palač in industrijskih zavodov. Dne 8. oktobra 1871. leta je v južnem delu mesta šla z lučjo mlest krave. Krava je brcnila v petrolejsko svetilnico. Nastal je velik požar. Čez 24 ur je ponosno mesto bila kadeče se pogorišče.                                                     (Dalje sledi.)
253
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Vsi so mislili, da se  mesto več ali vsaj tako hitro ne opomore,   toda  mesto je kakor  plič Fenix  kmalu še
lepše vstalo iz pepela. Z lastno pomočjo in s pomočjo vseh Zjedinjenih držav bilo je mesto kmalu sezidano. Hiše so kakor gobe po dežji rasle iz zemlje. Novo mesto bilo je še lepše in pravilnejše zidano nego prejšnje. L. 1882. je štelo 560.000 ljudij, leta 1890. že 1,208.000, lani 1,438.000 in letos lahko rečemo, da ima že nad poldrugi milijon prebivalcev.
Da se sedaj mesto tako razvija, je temu največ povod lega tega mesta ob Michiganskem jezeru, ki je pravo morje. Z reko Mississippi je zvezano z dolgim prekopom, tako da sedaj blago iz jako obširnih pokrajin prihaja v Čikago. Tukaj je trgovsko središče, kakoršnega ne najdemo več na svetu.   Po železnicah in po vodi ima
v
velikanske zveze. Žito, les in klavna živina prihaja iz daljnega ameriškega zapada in se potem dalje izvaža.   V
v
dobrih letih se preko Cikaga izvozi skoro toliko žita, kakor iz vse Rusije, katera prideluje največ žita v Evropi.
Slednje leto se pokolje do 9 milijonov prašičev in pobije 3 milijone goved, katerih meso se deloma izvozi, deloma pa v mestu samem poje. Živinski vrti obsegajo 350 oral zemlje, 15 milijonov kvadratnih čevljev desk je bilo potrebno, da so se ti velikanski vrti zagradili. Nad 2000 ljudij imajo zato, da strežejo živini, katera semkaj prihaja, da jo največ tukaj pobijejo. Ob jezeru so velikanske žitnice, v katere vozijo celi vlaki. S stroji se potem žito razklada in naklada na ladije. V čikaško pristanišče pride vsako leto do 11.000 ladij.
Bogastvo mesta se kaže v živi kupčiji in mnogih velikanskih zgradbah. Slikovite lepote mesto baš nima, kar je naravno, ker stoji ob ravnem obrežji, sredi močvirnatega sveta. Dolgo časa tudi ni bilo posebno zdravo. Kar bi mnogi mislili, da je neizvedljivo, to Amerikanci gotovo izvedo z nenavadno hitrostjo. Ker je mesto bilo nezdravo vsled svoje prenizke lege, vzdignili so cele dele mesta, ne da bi to bilo dosti motilo prebivalce. Da olajšajo promet, so zgradili do 300 metrov dolge kanale pod reko Čikago, kateri služijo mesto mostov. Mostovi bi namreč ovirali vožnjo po reki. Jedno največjih del je pa pač vodovod. Voda v Čikagu ni bila zdrava, kar je čisto naravno, ker mesto stoji na močvirnatem svetu. Kaj je bilo torej storiti? Dobro vodo ima jezero, ali blizu mesta nikakor ni prav slastna in snažna, kar je umljivo. Izkopali so dolg kanal pod vodo, v katerega so položili cevi in potem vzeli vodo prav iz sredine velikanskega jezera. Napeljana je torej voda več milj daleč. V sredi jezera je velik stolp za čuvaja, kateri oskrbuje napravo. Ob obrežji so pa vzidane velikanske naprave, kakeršnih ni več na svetu, da gonijo vodo v mesto. Mesto je torej preskrbljeno s svežo, zdravo in okusno vodo.
Prava posebnost čikaškega mesta so nenavadno visoke hiše. V Evropi si skoro misliti ne moremo, da so tako visoke zgradbe na svetu. Tako le cerkev v Kolonji le 66 metrov visoka in vendar jo prištevajo k največjim zgradbam v Evropi. Tako visocih hiš pa ni nikjer v Evropi. V Čikagu so pa hiše, ki so pa 100 metrov visoke.
254
Avditorijski hotel ima pod sabo 62.000 štirjaških čevljev in ima 18 nadstropij. Visok je 90 metrov. K sreči ni treba hoditi gori in doli po stopnicah, temveč so posebne naprave, s katerimi ljudij z nenavadno hitrostjo vzdigujejo v katero koli nadstropje in zopet doli spuščajo. V vsaki hiši je cela vrsta tacih priprav, po katerih se vedno premikajo ljudje. Ta hotel, kakor tudi druga podobna poslopja so v vseh nadstropjih električno razsvetljena in imajo povsod v vsa nadstropja napeljano vodo.
Za hotel se rabi le prvih deset nadstropij, v katerih je nekaj nad 200 spalnic, druga nadstropja so porabljena v druge namene. V devetem nadstropji je velika jedilnica, 60 metrov dolga, in kuhinja. Kuhinja je menda zaradi tega tako visoko, da gostje po duhu ne morejo slutiti, kaj dobe za kosilo. V višjih nadstropjih so pisarne, katerih je kacih 400. Trgovske pisarne so največ v desetem, jednajstem in dvanajstem nadstropji. V treh najvišjih nadstropjih (ima svoje prostore meteorologično ali vremensko opazovališče.
V tem poslopji je tudi gledališče, katero ima prostora za 4000 ljudij, pod tem je velika koncertna dvorana.
Da se je zgradilo to velikansko poslopje, je bilo treba 17,000.000 opek, 6000 ton jekla in železa, 250.000 ton granita, in 60.000 kvadratnih čevljev stekla za okna. Oken trna poslopje 15.000 in 2000 vrat. Električnih lučij je 10.000. Cevi za napeljavo plina in vodovoda v tem poslopji samem so 25 angleških milj dolge, žica za razne električne naprave  pa  230 angleških milj.
To poslopje se je začelo zidati v aprilu 1887. leta in pomladi 1888. leta je že bilo pod streho, in v juniji je potem v tem poslopji že zboroval republikanski shod, kateri je bil Harrisona postavil za kandidata za predsed-ništvo republike. Hotel se je pa otvoril dne 9. decembra 1889. leta. To poslopje je stalo 5 milijonov dolarjev ali nad 10 milijonov goldinarjev.
(Dalje prihodnjič.)
293
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
IV.
To poslopje pa ni jedini tak hotel v Čikagu. Novo »Schillerjevo gledališče" je v delu proti cesti obrnjenem do 16. nadstropja vrejeno kot hotel. Poleg tega je v poslopju tudi veliko gledališče. Chicago Opera Housi ima svojih desetih poslopjih poleg opernega gledališča kacih 500 trgovskih pisarn. Od dfellows Temple je velikansko poslopje s 34 nadstropji in je višji nego sta stolpa kolonjske cerkve, ki sta najvišja v Evropi. V tacih hišah stanuje po 4, 5 in še več tisoč ljudij, torej imamo mi Slovenci še malo mest, ki bi imeli toliko ljudij, kakor jih stanuje v jedni hiši v Čikagu.
The Rookery ima 12 poslopij in 600 trgovskih in druzih pisarn. Poslopje Manhaltan ima 700 pisarn, poslopje trgovske zbornice 500, Temple Court 400, Maller-buildug ima 13 poslopij, Tokoma 13 poslopij in 500 pisarn in prodajalnic. Velikansko poslopje svobodnih zidarjev ima 20 poslopij in je zaradi svoje visočine podobno kakemu stolpu, če tudi ima 20.000 kvadratnih čevljev pod seboj. Notranje dvorišče meri nad 4000 kvadratnih čevljev.
294
V tej hiši so skoraj same prodajalnice in to ne le v spodnjih, temveč tudi v srednjih prostorih. Le v najvišjih poslopjih imajo prostozidarji prostore za svoje shode. Na strehi tega velikanskega poslopja je jako lep vrt.
Poleg teh je pa še več druzih podobnih hiš. Mi Evropejci se pač čudimo, da hočejo ljudje stanovati v tacih visočinah, ali v Čikagu pa taka hiša še ni dodelana, že je oddana do vrhnjega poslopja.
Pri tleh so navadno v tacih hišah kurjališča, ker se grejejo le s parom in tudi par goni priprave za vzdi-govanje in spuščanje ljudij iz jednega nadstropja v dru-zega. V ta namen so napravljeni raznovrstni stroji.
Posebno je pa omeniti, da se v Čikagu redkokedaj podere kaka hiša, dočim v Novem Yorku ni nič novega. Hiše, posebno visoke, so jako solidno zidane. Na videz so zidane z granitom in opeko, ali ta zidava le pokriva železo in jeklo, ki vso zgradbo nosi. Hiše so namreč narejene iz jeklenih ploč, katere nosijo vso težo. To gradivo se pa tudi jako skrbno izbira.
Čuditi se je pač, da tako visoke hiše se ne pogrez-nejo v tla, ki so v Čikagu mehka. Kaka dva metra na debelo je pesek, potem pa mehka ilovica. Za prva večja poslopja se je naredil temelj s tem, da so se koli zabili v zemljo. Na take kole je zidano veliko poštno poslopje. Stavbeni mojstri so se ga vendar kmalu prepričali, da tak temelj ni zanesljiv. Poštno poslopje se ponižuje in to še ne jednakomerno.
Zato so začeli temelj   delati iz  železnih  sin in ce-
v
menta. Železne šine se nalože po čez in dobro zvežejo, mej njimi pa se prostor izpolni s cementom. Te podlage so širje nego hiše in se njih velikost ravna po tem, ko-likor teže pride na nje. Vzlic temu se pa hiše ponižujejo, toda jednakomerno, jedna bolj jedna manj. Tudi pri tem se je opazila marsikaka zanimiva prikazen. Tukaj so se vzdignile nekoliko sosedne hiše, ako se je kaka hiša malo ponižala, v drugih krajih se pa s kako veliko novo hišo še sosedne hiše ponižajo. Navadno pa to ponižanje ne presega 5 aentimetrov.                              (Dalje sledi.)
309
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
v
Z razstavo v Cikagu se praznuje štiristoletnica odkritja Amerike. Prav za prav letošnje leto ni pravo, kajti Krištof] Kolumb je na zapadnoindijske otoke bil prišel že dne 12. oktobra 1492. leta, na ameriško celino je stopil še le leta 1498. Lani niso mogli napraviti razstave, ker se je prepozno odločil prepir mej Čikagom in Novim Yorkom o tem, kje naj bode razstava in bi tudi jeseni v oktobru ne bilo kazalo otvarjati razstave; leta 1898. pa tudi ni kazalo čakati, ker bi potem bili dve veliki razstavi preblizu vkupe, kajti leta 1900. bode zopet razstava v Parizu.
Letošnja razstava je druga v Zjedinjenih državah. Leta 1876. je bila razstava v Filadeliiji v spomin stoletnice, odkar so Zjedinjene države si priborile samostojnost. Tedanja razstava je pa imela  le bolj značaj deželne raz-
v
stave, ali letošnja razstava v Cikagu je pa v pravem pomenu mejnarodna. Zastopane so vse države. Na razstavišči je tudi celo mesto. Le pomisli, celo uro potrebuješ, da prideš od jednega konca do druzega.
Najlepše je mesto, kjer se je razstava otvorila. Okrog stoje najlepša in največja poslopja. Na zapadni strani je lepo upravno poslopje z veličastno kupolo, na vzhodni strani ob Mechiganskem jezeru je velikanska lopa na stebrih, na levi strani je električno, obrtno in industrijsko poslopje, na desni pa poslopje za stroje in za kmetijstvo. Da si pa morete misliti, kako prekrasen in veličasten je ta prostor, povejmo, da je 600 metrov dolg in 200 metrov širok. Pol milijona ljudij bi na njem imelo prostora, da ni večinoma voda. Napravljen je namreč velik umeten bazin, *ki izpolnuje ta prostor, le po kacih 100 metrov na široko je suho. Ta prostor okrog je bil ob otvorjenji poln ljudij, poleg tega je pa bilo neštevilno ljudij po poslopjih, po strehah i. t. d., da so gledali otvorjenje.
Lepote, ki se tukaj opazuje, ni moč popisati. Ne le
310
poslopja, temveč ti lepi nasadi, to je občudovanja vredno. Ves prostor je preprežen s kanali, po katerih se lahko voziš, potem so tukaj veliki bajarji, v njih pa lepi z gozdi obraščeni otoki.
Vozeč se ob obrežji Michiganskega jezera zagledaš na severnem koncu razstavišča kacih 50 palačam podobnih poslopij posamičnih ameriških in tujih držav. Na južnem koncu teh poslopij je umetninska galerija, ki je 160 m dolga in 105 m široka, zgrajena v jonskem slogu s kupolo. Veljala je 670.000 dolarjev. Zadaj za jezerom odločeno stoji mogočno poslopje illinoiske države. Največje poslopje je industrijska palača, ki je 520 m dolga, 250 m široka, ki ima mnoga dvorišča, 105 m široko kupolo. Poslopje je zgrajeno v korintskem slogu. Okrog poslopja je visok balkon, s katerega se jako lepo vidi po razstavišči. To poslopje je stalo 1,500.000 dolarjev.
Onostran tega poslopja pa stoji na umetno narejenem otoku originalno okrašeno, različno pobarvano ribiško poslopje z akvarijem v največjih razmerah. Prav ob jezerskem obrežji je pomorska razstava. Na severni strani od ribiškega poslopja na odprtem zelenem travniku je vrtnarska razstava. Poslopje je 325 m dolgo in 82 m široko z velikansko kupolo. Tukaj ja polno rastlinjakov, ki se umetno grejejo. Dve dvorišči ste posajeni s pomerančnimi in citroninimi drevesi, poleg tega pa velike steklene lope za palme. Zraven vrtnarske razstave je razstava za ženska dela. Ta razstava je že zaradi tega zanimiva, ker niso le razstavljene stvari, ki so delo ženskih rok, temveč je tudi načrt v italijanskem resenančnem slogu napravila ženska, izučena stavbiteljica Sofija Hajden iz Bostona, ki ima le nekaj čez dvajset let. Južno od teh poslopij je velikansko poslopje za prometno razstavo. Poslopje, v katerem so najraznovrstnejša občila, je zidano v romantičnem slogu. Zraven so poslopja za rudništvo. To poslopje, kakor tudi električno razstavno poslopje, je zidano v francoskem renesančnem slogu in olepšano s stolpi. Pred električno razstavo je velikanski kip Franklinov.
Upravno poslopje, katero smo že višje omenili, je zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu. Pozlačena kupola je 85 metrov široka. To poslopje se odlikuje po lepi zgradbi in praktični uredbi. V njem so pisarne državnih oblastev, policije, požarne brambe, pošte in pa časopisov. Pred poslopjem je velikanski kip Krištofa Kolumba. Poslopje za stroje je zgrajeno v španjski renesanci in je 285 m dolgo in 158 m široko. Blizu tega poslopja je kmetijska in živinarska razstava, poleg katerih je velika mle-karija in gozdarska razstava.
Zadaj za poslopjem za stroje je od juga proti severu velik bazin. Mnogo vodometov tukaj meče vodo v veliko visočino in hladi zrak. Na konci je umetno pristanišče. Na pristaničnem nasipu nahajate se dve grškim templom podobni lopi, potem Kolumbu in drugim odkriteljem posvečena lopa na stebrih. Nasproti omenjenima temploma pa stoji 13 stebrov z grbi prvotnih 13 držav sedanje državne zveze. V sredi stoji velikanski kip republike; poleg je po naravi posnet samostan Santa Maria de la Rabida,
v katerem je preživel Krištof Kolumb dalje časa. V tem poslopji so razstavljene razne stvari, ki se tičejo Krištofa Kolumba.
Promet po razstaviščih posreduje električna železnica in več parnikov poleg mnogih vozov. Strašno število je restavracij na razstavišču, če tudi se več tisoč prosilcem ni dovolilo. Razstavino podjetje je pa pri podelitvi koncesij vendar premalo strogo postopalo. Mej lepimi poslopji postavilo se je mnogo grdih barak, katere prostor kaze. Ali kaj se hoče, to je pač bolj po amerikansko. Gostilničarji so se zavezali, da dajo podjetju razstave četrtino svojih kosmatih dohodkov. Razstavno podjetje bode tako dobilo več milijonov dolarjev in to pri praktičnem Ame-rikancu že nekaj velja, zato pa niso tako strogo gledali, kako barako je kdo postavil, če se vjema nje vnanjost s poleg stoječimi palačami. Sicer pa tudi v Ameriki ne gledajo na take stvari tako natanko, kakor v Evropi, kjer je že treba načrta in komisije, če kdo misli zgraditi kak ulnjak.                                                         (Dalje sledi.)
325
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Ogled industrijske palače že zadošča, da se vsakdo prepriča, da je razstava v resnici svetovna in to v taki meri, kakor dosedaj še ni bila nobena. Tukaj so razstavljeni izdelki skoro vsega sveta. V tej palači je namreč izložilo svoje izdelke 1250 amerikanskih, 470 avstrijskih, 130 belgijskih, 140 kanadskih, 108 danskih, 70 vzhodno-indijskih, 1000 nemških, 230 angleških, 225 italijanskih, 2100 japonskih, 230 skandinavskih in 100 švicarskih firm.
Nekaj držav ni zastopanih v tej palači, zaradi tega, ker so svoje izdelke razstavile v posebnih svojih pavili-jonih, da tako bolj pokažejo svoje pridelke in izdelke. V takih pavilijonih se vidi popolna slika narodnega gospo-
darstva v dotični   deželi.    O posamičnih   tacih razstavah še spregovorimo prihodnjič.
Razmerno jako dobro je zastopana v čikaški razstavi Avstrija. Njeni izdelki se nahajajo v vseh oddelkih izimši ribiškega.
V  posebnem oddelku v industrijski palači nahajajo se avstrijski izdelki. Posebno naši severni bratje Čehi se odlikujejo na tej razstavi. Sloveča češka steklena industrija na razstavi zavzemlje 9000 štirijaških čevljev. Vse važnejše tvrdke so zastopane. Od skupnih razstav v tem oddelku je omeniti razstave izdelovalcev optičnih in mu-zikalnih instrumentov, papirnic in klobučarjev. V palači za občila je razstavil baron F. Ringhofler salonski vagon in več železniških vagonov. Tudi Brožil iz Plzna je v tem oddelku mnogo razstavil.
V   kmetijskem oddelki razstavljen je slavni češki hmelj in pa češko pivo raznih pivovarn. Nadalje so v tem oddelku razstavljeni tudi izvrstni avstrijski likerji. Tokajec in druga vina so razstavljena v vrtnarskem oddelku. Tudi v dvorani za stroje je Avstrija primerno zastopana. Škoda iz Plzna na Češkem je razstavil velik propelier. V tem oddelku je posebno zanimiva razstava avstrijskih izumiteljev. Tukaj je zastopano vsega sedemdeset izumiteljev. Ta razstava ima pred vsem namen, seznaniti Američane z avstrijskimi izumi, da tako avstrijski izdelki dobe kupcev tudi onostran oceana. Avstrijsko šolstvo je pa v dvorani za odgojo na primerni način predstavljeno svetu.
Sedaj je pa nam nekaj druzega treba omeniti. Od palače za ženske izdelke je proti severozahodu 200 met. širok in 3 km. dolg kos zemlje, ki je imenuje Midvay Plaisance. Na tem delu zemlje so se obiskovalcem priredile razstave raznih narodov bolje rečeno tukaj se je pokazalo domače življenje raznih narodov.
Takoj ob začetku se tukaj vzdiguje stolp, ki se imenuje babilonski stolp. Po višini se ta stolp ne more primerjati Eiflovemu v Parizu, kajti visok je samo 136 m. Toda ta stolp ima to posebnost, da tu ni treba peš hoditi nanj, temveč se lepo popelješ po električni železnici.
Na južni strani tega stolpa je irska vas. Hodeč po tej vasi, popolnoma misliš, da si na Irskem. Vse je strogo natančno vrejeno. Na severni strani je pa gasilska postaja z brizgalnicami. V tem oddelki so postavljene tudi cele tovarne, razne prodajalnice. Tukaj je zverinjak, kjer se igra z ukročenimi zvermi. V nasprotji zverinjaku je pa japonsko tržišče in pa japonsko gledališče. Nadalje je tukaj holandska vas, dunajska kavarna, velikanska ponarama bernskih planin.
Tukaj je videti staronemško mesto in pa nemška vas, potem so posamične kmetske hiše, kakeršne se nahajajo v raznih krajih v Nemčiji. Nadalje je tukaj vrt za koncerte, na katerem je prostora za 8000 ljudij, potem narodopisni muzej k sebi vabi gledalce.
Od orjentalskih predmetov je posebno omeniti turško vas z minoretom, s katerega slednji dan petkrat kliče muezin k molitvam. Tudi carigrajska cesta je dobro upri-
326
zorjena. Nadalje je tukaj mavriška palača, potem per-ziško tržišče, cesta v Kajiru, algirska in tuneška sela, marocanska kitajska vas z gledališčem, panorama nekega ognjenika, kitajska čajarna. Pa tudi celo dahomejskega sela tukaj ne pogrešaš.
Omenimo še avstrijsko vas, rimsko hišo, indijsko vas in ogersko koncertno hišo, z obligatno cigansko godbo. Tudi drevesnica je tukaj. Pavilijon za električno razsvetljavo, podzemeljski rudnik, mnogi kipi, meteči vodometi, šumeči vodopadi le še poveličujejo prizor. Te umetno narejene pokrajinske podobe očarujejo človeka. Očesu dobro dene lepa razvrstitev, posebno ker se tako lepo vrste vrti in gozdiči.
V upravnem poslopju Zjedinjenih držav je tudi vedno dosti gledalcev. Posebno ogledujejo in občudujejo veliki relifni zemljevid Zjedinjenih držav, ki je narejen iz mavca. Na tej karti so vpodobljene vse višave in nižave Zjedinjenih d»'žav od vrhu snežnikov do velikih nižav o Misisipiju. Zraven tega zemljevida, je pa razvrščenih še veliko druzih predmetov, ki kažejo Zjedinjene države kot celoto.
Posebno pa v tej palači vsakega preseneti svetovni poštni urad, ki popolnoma posluje. Vsakdo, kdor ima na razstavi oddati kako priporočeno pismo ali kdor hoče kupiti poštno znamko, mora iti na ta urad. Za obiskovalce ima to prednost, da si lahko ogleda poslovanje ameriške pošte, kaj se zgodi s poštnimi pošiljatvami. Drugod so uradniki strogo oddaljeni od občinstva, da nikdo ne vidi njih poslovanja. Tukaj jih pa loči od občinstva samo steklena stena, da lahko vse poslovanje vidiš.
(Dalje  prihodnjič.)
333
I
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Zraven poštnega urada je poštni vagon najnovejše konstrukcije napravljen nalašč za razstavo. Ta vagon je že kupila železnica št. pavelska. Dva poštna uradnika v njem izbirata pisma in opravljata druge posle. Vse je tako, kakor pri vožnji,   samo da ni slišati pihanja želez-
v
niškega stroja in drdranja koles. Ce hočemo ogledati notranjo upravo tega vagona, ni treba vanj, kajti malo proč stoji drug tak vagon, da se od vrha lahko ogleda vsa notranja oprava. Brž poleg pa vidimo podobo poštnega parnika. Iz pojasnila izvemo, da ta parnik pripada onima dvema, ki sta od 1859. do 1862. leta vozila po Michi-ganskem jezeru. Na tem parniku so najprej vpeljali sedanjo železniško poštno službo. Da se pisma pozneje vsled izbiranja preveč ne zamude, je ukazal potni agent Ananij Worden, da se naj izbirajo že mej vožnjo. Dotični ukaz, je razstavljen v izvirniku. Iz tega ukaza se je razvila železniška poštna služba, ki jo jelo vvajati čez dve leti.
Modela dveh poštnih parnikov zraven kažeta napredek poslednjih desetih let. Jeden je parnik iz 1847, drugi pa iz sedanjega časa. In kak razloček je mej njima? Drugi modeli kažejo poštne parnike po Misisipiju in drugod. Potem je več lepih oljnatih slik, parnikov in pokrajin, koder vozijo poštni parniki. Jedna oljnata slika predstavlja napad Indijancev na poštni kočiji. Nekaj vojakov strelja s strehe na rudečekožce, kateri od vseh stranij dero proti kočiji. Kočijaž poganja na vso moč konje, in nekaj mrtvih tukaj leži.
Ta dogodek je še bolj iz novejšega časa. L. 1877. se je to dogodilo mej Heleno in Boemanom Iv Montani. Tedaj je v teh divjih gozdnih krajih vozila pošta še le po dvakrat na teden, sedaj vozi štirikrat. Indijanci so bili kočijo oropali in jo vplenili. General Howard jih je zasledoval in kočijo jim zopet vzel. Ta naslikana kočija je vsekaka znamenitost. V njej so se vozila predsednik Gar-fied in Arthur, general Sherman na svojih inšpekcijskih potovanjih.
V tem oddelku vidimo jezdeca v naravni velikosti s poštno torbo za seboj, ki jezdi čez planjave s pošto. Jezdec je umetno narejen, konj je pa nabasan pony. Razstavljeni so tukaj tudi trije nabasani psi, ki so še nedavno vozili pošto po snežnih planjavah michiganskih. V tej razstavi vidiš natančno uprizorjene različne poštne vredbe v Zjedinjenih državah v sedanjih in minolih časih.
Ženske pa tudi moške močno zanima ženska razstava. Samo v angleškem oddelku, ki je posebno lep, je razstavljenih kacih 7000 predmetov. Mej ženskimi ročnimi deli so posebno omeniti stvari, katere je razstavila „Royal School of Needlewrk", katera šola je pod podkrovitelj-stvom   kraljice angleške.   Vsakovrstna   dela z iglo nam
334
kažejo, kako izvrstni uspehi se dosezajo s to šolo. Velikanska stenska preproga predstavlja »kraljico jabolk", kakor pripovedujejo o njej pravljice naroda angleškega.
Veliko pozornost obrača nase tudi natančna kopija sv. pisma, katero je nekdaj imela kraljica Elizabeta, katero ima sedaj kraljica Viktorija, vzbuja zlasti pozornost s lino izvedeno zlato veeznino na rudečem bar-žunu, katerega barva napravlja poseben efekt bas zaradi lahke vezenine z zeleno svilo.
Zraven blazinica z italijanskim nategnenim šivom, razveseljuje gledalca. Nakitni koston iz 16. stoletja na rumenkastem baržunu z izbočenimi podobami spada gotovo mej najlepše okrašave, ki si jih le misliti moremo. Torbice, pokrovi, okviri in druge take stvari francoskega, italijanskega in samostanskega dela sestavljajo slikovito celoto, ki napravlja na gledalca najboljši vtis. Več preprog in pregrinjal po sestavi barv spominja na turške vzorce. Posebno lepe blazinice za sofo tudi ne izgreši noben obiskovalec tega oddelka. Narejeno je po načrtu princezinje Lujize Marchioness of Lorne. Na tej blazini je bogata vezenina iz modre svile na beli podlagi.
Kot neko posebnost je pač tudi omeniti vezena italijanske pokrajine z nekolikimi otroki. To je delala odgo-jiteljica kraljice angleške Viktorije lady Charlotte Flo-rentia Elive.
Nekatere razstavljene stvari pa tudi vzbujajo zanimivost bolj zaradi izdelovalcev, nego pa zaradi posebne umetnosti. Tako bi pač ne nikdo baš posebne se ne zanimal za dela, v lični omarici, ko bi napis ne povedal, da so notri dela, katere so delale roke angleške kraljice same in njene princezinje Helene. V tem kostnu sta mej drugim dva prtiča, katera je svojeročno tkala angleška kraljica in pa tudi slamnik, ki je njeno delo. Poleg te omarice so pa razstavljene stvari, katere so izdelale prin-cezinja Waleška in njeni dve hčeri.
Tudi veliki zastori v zlatih okvirjih zaslužijo vso pozornost. Posebno ker je jeden posnet po zastoru, ki je bil v Tulerijah, pa je leta 1871. zgorel. Za ta posnetek pa imamo zahvaliti grofinjo Tankerville. Umetniško spretnost te gospe kaže veternjača v rezbariji od slonove kosti in lepo izrezljan bufet od orehovega lesa. Iz povedanega je razvidno, kako se v Angliji za umetno žensko delo zanimajo visoke dame, ki hočejo nenavadno spretnost in dober okus.                             (Dalje sledi.)
341
l
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
V  umetnostnem oddelku so bogati zakladi slikarij na steklo in porcelan, in več kipov iz raznih tvarin, ker je vse delo ženskih rok. Mej njimi je kip princezije Šles-vikholštajnske, pokroviteljice ženskega odbora za čikaško razstavo v Angliji. Nekatere rezbarije v kamnu in pa emajlske slikarije kažejo, kako prav so imele ženske na Angleškem, da so vvele v svoje tehnične šole take stvari. Tudi knjigovezstvo je v ženski razstavi močno zastopano. Tu se vidijo od najpriprostejših do najfinejših vezov. Opaža se pa, da dela v usnji posebno ugajajo ženskam. Tudi par trdnih čevljev se vidi v ženski razstavi, kar kaže, da se v Angliji ženske bavijo z uspehom že tudi s tem rokodelstvom.
Valeške ženske razstavile so  posebno izdelke hišne
¦v
obrti. Skotke so razstavile mnogo jako lepih vezenin in domačih tkanin. V škotskem oddelku vzbuje posebno pozornost zgodovinski znamenita posteljna odeja, katero so za Patrika earla of Kinghorna naredile nežne roke. Na odeji je vezan z razno barveno svilo na podlagi zloženi od rudečega, zlatega in zelenega pliša in brokata grb grofov. Na oddeji je letnica 1660. Kako visoko se ceni ta odeja, vidi se iz tega, da je za 15000 dolarjev zavarovana. Platnena zavesa, katero je leta 1740. tkala in z lepimi vezeninami okrasila grofinja Ana Aberdeen je videti tako sveža, kakor bi bila ravnokar narejena. Neko jako umetna vezenina na jako težki podlagi je še iz za časa Marije Stuart.
Največjo pozornost pa vzbujajo raznovrstne čipke, ki so tukaj razstavljene. Vsi kraji Anglije in Irske, koder delajo čipke so tukaj zastopani. Razstavljene so čipke narejene po flamanskem načinu, kateri je posebno cvetel na Angleškem za časa kraljice Elizabete, potem so čipke po mehlerskih in bruseljskih vzorcih, raznovrstne francoske čipke. Za razstavo čipek ima posebne zasluge vojvodinja Abercorn, ki je sploh jako povzdignila čipkar-stvo v Angliji.
V  sedanjem času socijalnega vprašanja vzbuja pač mnogo pozornosti flantropična razstava, za katero pa ima največ zaslug baroninja Burdet Coutts. Modeli delavskih hiš kažejo prizadevanja te ženske, katera razpisuje slednje leto nagrade za načrte primernih zdravih hiš za delavce. V tem oddelku  so tudi razne dela slepih,   kakor pletar-
342
ski izdelki in surova šivalna dela. Fotografije in modeli dobrodelnih zavodov lepšajo stene, mej drugimi slikami je slika neke Angličanke, ki je vvela v svojem kraji, ki je bil zelo zapuščen, železni obrt in s tem prebivalstvu pripomogla do večjega blagostanja.
Nikakor pa ni šolstvo posebno dobro zastopano. Največ so razstavljene fotografije šol in slavnejših odgojiteljic in učenih žensk. Pomanjkljivost tega oddelka popolnje-vaja predavanja učenih žensk o raznih pedagogičnih vprašanjih.
Najbolje je pa na ženski razstavi zastopano oskrbovanje bolnikov. Tukaj je popolnoma opravljena soba za bolnike, katero vodi izšolana bolne strežajk^ Zastopane so vse najnovejše pridobitve v tem oziru. Vidijo se vzorci in fotografije vzornih bolnišnic in ventilacijskih naprav.
Tako smo ob kratkem opisali angleški oddelek ženske razstave. Tu popis je pa precej površen, kar radi priznamo. Ko bi hoteli stvari natančno popisovati, bi samo za ta oddelek ne zadostoval jeden letnik našega lista. Poleg tega, kar smo tukaj omenili, so tudi razstavljene literarne dela žensk, več knjig razne vsebine in rokopisov, več slik, ki kažejo izredno spretnost angleških umetnic, ki pa svojih del niso poslale le v žensko palačo, temveč imajo tudi v umetninski palači mnogo umetninskih predmetov, bodi že slik ali kipov. Tudi v tiskarstvu so ženske zelo napredovale. Zares občudovati je ta oddelek, posebno če se pomisli, da se vanj niso vsprejemali predmeti, pri katerih bi bili le kako pomagali moški.
Jako mnogo obiskovalcev šteje francoski oddelek, ki je zgodovinski znamenit. V njem je predstavljena zgodovina francoskih noš. Cela vrsta čeč (kokelj) predstavlja najznamenitejše ženske francoske zgodovine v noši njih dobe. Tukaj vidimo sv. Klotilda, celo vrsto srednjeveških francoskih kraljic, Marjeto Navarske, slovečo Pompadur, nesrečno Marijo Antoineto, Marijo Lujizo itd. Japonski oddelek se tudi odlikuje po raznih lepih izdelkih japonskih krasotic.
Mnogi gledalci ali še bolj gledalke se ustavljajo pred raznimi dragocenostmi, ki jih je razstavila italijanska kraljica.
O palači sami smo že nekoliko izpregovorili. Danes naj le še to povemo, da so vse stene tega lepega poslopja poslikane od ženskih rok in predmeti tem slikam so le prizori, v katerih igra ženska glavno vlogo.
(Dalje sledi.)
349
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Kdor bi sodil Američane po njih pohišji, sodil bi, da so narod, ki želi največjo priležnost. Temu pa ni tako. Američanov ne smemo zmatrati za kak pomehkužen narod. Da niso žilavi, gotovo bi ne bili v tako kratkem času pridobili svojega kontinenta za civilizacijo. Kakšna je bila Amerika še pred petdesetimi leti in kakšna je danes. Kako velikanska mesta so ta čas izrasla in zato je bilo tako velicega duševnega in fizičnega napora. Ame-rikanec tudi zdaj pridno dela in je z malim zadovoljen, ako razmere to zahtevajo.
Da imajo pri vsem tem Američani najpriležneje po-hišje, to ni tolika zasluga naročnikov, kakor konkurence mej izdelovatelji. Konkurenca je sploh v novem svetu še hujša nego v stari Evropi, posebno pa to velja še glede pohišja. Posebno hitro se menjajo slogi. V Ameriki se moda v pohišji tako pogosto menja, kakor v Evropi ženske noše.
Še bolj nego na slog, se pa gleda na tehnično popolnost. V razstavi so razstavili tudi Evropci razno,po-hišje, ki je vse umetno delo in napravlja dober vtis na gledalca. Ameriško pohišje je pa vender vse nekaj dru-zega. Umetnost tukaj ni na prvem mestu, pač pa praktičnost, priležnost in umno gospodarstvo. Kakor sploh Američan gleda na to, da se ne pogubi preveč časa, prostora ali pa moči, je tudi pohišje potem vrejeno. Vse pohišje bi rekli, da so nekaki stroji, seveda ne za delo, temveč za prijetno življenje, sedenje, ležanje i. t. d. Ti stroji se pa vedno zboljšujejo in popolnjujejo.
Ameriški oddelek za pohišje sama na sebi nima bog ve kaj posebnega, da si je razstavljenih silno mnogo predmetov. Le kake štiri tvrdke so dale delati posebno za razstavo. Njih razstavljene stvari so tudi v resnici lepe in okusne. Drugi razstavljalci so pa v razstavo poslali stvari iz svoje vsakdanje zaloge. Te stvari niso tako sijajne, ali za tistega, ki se zanima za ameriško življenje in napredek, pa vender tem bolj zanimive.
Najvažnejši del pohišja je postelj. Amerikanec, ki močno dela, hoče imeti postelj, na kateri se potem v resnici počije. Oblika postelj je kaj priprosta. Lesene postelje imajo visoke skončnice   s kakimi rezbarijami,   ko-
350
vinske postelje pa imajo na koncih visoke svetle mesin-gaste mreže. Povsod imajo matroce z zmetmi.
V Ameriki imajo skoro same postelje za dva človeka, bodi za zakonske, otroke ali pa tudi odrasle osebe jednakega spola.
Neka posebna vrsta postelj je folding bed, katera je tako narejena, da se matroc in postelja po dnevi vkupe zložita, zadnji konec pride prav na sprednjega. Po dnevi je tako vkupe dejana postelja, podobna kakemu predalniku, ali pa celo kaki pijani in ne vzame dosti prostora. Te postelje vkupe devati ni nobena težava. Narejene so tako, da se le sproži neka zmet, pa se potlej sama vkupe zloži in ravno tako lahko jo je zvečer raztegniti.
Te postelje so posebno pripravne za revnejše ljudi, kateri ne morejo imeti obširnih stanovanj. Soba, v kateri so take postelje, je po dnevi elegantna in lahko služi za salon. Take postelje so posebno navadne v hotelih. Poleg preprostejših pa delajo tudi jako elegantne take postelje, katerih jedna velja do 350 dolarjev. Take postelje se izdelujejo od 1871. leta in so posebno na razstavi v Fila-delfiji bile vzbudile veliko pozornost.
Take postelje starejše konstrukcije so bile nevarne. Pripetilo se je, da so se same sprožile in tako človeka nehote zaprle in se je potem marsikdo v postelji zadušil. Novejše se pa same ne zapro in imajo pripravo, da se od znotraj odpro. Sicer take postelje niso povsem zdrave, ker se motroci premalo prevetre. Nekateri izdelovalci pohišja, so se pa ozirali na ta nedostatek in napravili neke priprave za prevetrovanje.
Potem je pa posebno omeniti kombinovane postelje. V Ameriki imajo raznovrstno kombinovano pohišje. Tako je jako navadno neke vrste miza, ki služi za pisanje in umivanje. Ravno tako pogosto opažamo predalnik, s toaletno mizo in velikim zrcalom. Najznamenitejše v tem oziru* je neka postelj, ki lahko služi za postelj, predalnik, omaro za obleko, toaleto in pisalno mizo.
V nobeni hiši v Ameriki, bodi si v bogati ali revni ne manjka gugalni stol, na katerem se jako priležno sedi ali leži. Rocking chair so stoli, ki se lahko rabijo za naslanjač, gugalnik ali tudi postelj, kakor se že uravnajo.
Pa tudi navadnih stolov je dosti na razstavi. Posebno je omeniti dvosedežnik. To je navadni stol, katerega naslonilo se pa da tako zaobrniti, da služi za drugi sedež. Nekateri stoli imajo posebno pripravo za shra-njenje klobukov pod sedežem. Taki stoli so posebno pripravni za gledališče.
Pa je še več drugih podobnih rečij. Tako vidimo kopalno banjo, katera se lepo vkupe zloži in zapre in je podobna kaki skrinji. Tako banjo lahko imaš v navadni sobi in ti ni potreba posebne kopalne sobe, zanimive so tudi podnožnice, ki se lepo zlože vkupe in lahko vzamejo kamor koli seboj. Vse pohišje je na kolesih, da se ložje premice. Okenski zastori so tudi jako pripravni. Spodaj imajo neko vrvico in ž njo lahko hitro vravnavaš zastor, kolikor visoko hočeš, brez posebnega truda, ker vse delo opravi neka znet, ki se sproži. Iz povedanega je razvidno,
da amerikansko pohišje so zares v pravem pomenu stroji in to za vsacega mehanika jako zanimivi.
(Dalje sledi.)
365
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Pri tako mnogobrojnih predmetih, kakor so na razstavi v Čikagu, se je težko pri opisovanji držati kakega pravega reda.    Tudi če desetkrat ogleduješ kak oddelek,
366
vedno še najdeš, kaj novega in zanimivega. Zato se pa nadejamo, da nam dragi čitatelji ne bodo zamerili, če se še jedenkrat ozremo v ženski oddelek.
Omenili smo že, da so razstavljene čipke jedna najlepših stvarij na razstavi. Razstava čipek ni le zanimiva v umetninskem in tehničnem temveč tudi zgodovinskem oziru. Kulturna zgodovina najde baš v tem oddelku kaj mnogo zanimivega.
Razstavljene so stvari iz raznih zgodovinskih, da celo tudi iz predzgodovinskih dob. Čipke so v Evropi baje izdelovali najprej prebivalci zgradeb na kolih. V njih grobovih našle so se razne priprave, ki so jih rabili pri izdelovanji čipek. Na razstavi v Čikagu je zbirka tacih priprav iz nekdanjih dob. Najstarša taka orodja so iz kamna in kosti, pozneje iz brona in naposled iz železa. Ta zbirka je zanimiva za temeljito proučenje in se nadaljuje do najnovejšega časa.
V Aziji so se z umetnem tkanjem in šivanjem najprej pečali Asirci in stari Indijanci, v Afriki pa Egipčani. Mnoge podobe predočujejo dela teh kulturnih narodov. Poleg teh podob je razstavljeno nekaj blaga, pajšolani, ki so je našli v starih egipčanskih grobovih. Razstavljena je celo staroegipčanska otroška nogovica.
Tudi pri Izraelcih je bilo umetno šivanje in vezenje jako razširjeno. Lepe hčere jeruzalemske nosile so platneno obleko in nenavadno fine pajčolane v najnežnejših vzorcih. Židje so sprva skrivali svojo umetnost ali pozneje so jo pa razkrili in postali učitelji kristjanom. Najprej so se umetna ženska dela razširila po Italiji, kjer je čip-karija posebno cvetela ob križarskih vojskah.
Posebno se je čipkarija razvila v Benetkah, kjer so jo pospeševali ložje. Delavke so bile kmalu toli spretne, da niso bile več navezane na prinerene vzorce, temveč so izumljale nove vzorce in nove vbode. Bralke so morda slišali, kako je lepa mlada Benečanka izumila rožni vbod. Ko je ženin njen odšel na daljše potovanje, jej je podelil šopek majskih rož, katere je utrgal sam. V samoti jej je bilo najljubše opravilo z iglo posnemati rožne liste. Ko se je ženin povrnil, ga je iznenadila z rožnim robom, v katerega je všila tisoč misel nanj. Rožni vbod je tako ugajal, da se je kmalu razširil po vseh Benetkah.
Poleg Benedek sta bila posebno Milan pa Genuva znana po svojih finih zlatih in kovinskih čipkah, ki so se posebno prodajale v Nemčiji in Franciji. Izdelovanje čipk je v srednjem veku Italiji donašalo lepe dohodke. Francozi so dolgo zavidali Italijo za to industrijo. Naposled se je pa čipkarija prinesla iz Italije v Francijo. Francoski poslaniki v Benetkah so pošiljali vzorce v svojo domovino in dobivali italijanske delavke, da so jih pošiljali v Francijo, kjer so učile Francozinje čipkarstva. Pa tudi to je mnogo pripomoglo, da se čipkarstvo preneslo v Italijo, da so francoski princi se ženili z italijanskimi princezinjami. Posebno je Katarina Medicejska, soproga Franca I. bila spretna izdelovalka čipek in je tudi druge rada učila čipkarstva. Njena najspretnejša učenka je bila
Ivana d' Albert, mati Henrika IV. in pa nesrečna Marija Stuart, soproga Franca II. francoskega.
Od Ivane d' Albert je razstavljena posteljna odeja, zastor in še več drugih rečij, katere je šivala s svojimi dvornimi damami, kadar je njen soprog Anton Burbonski bil v raznih vojskah.
Colbert, minister Ludovika XIII. ima silno mnogo zaslug za francosko čipkarstvo in podpiral ga je kralj. Colbertove čipke so jako znane po svoji lepoti. Najbolj je pa čipkarstvo cvetelo v Franciji za Ludovika XIV., kateri je sam jako ljubil čipke. Tedaj so nosili moški čipke za vratom, za pestemi in pa spodaj pri kratkih hlačah. Dame so jih nosile pri oblekah, v laseh in za pahljače. Tedaj se je porabilo toliko čipk, da so celi okraji na Francoskem od čipkarstva živeli.
In od vseh teh dob so ženska dela razstavljena v čikaški razstavi, ki daje torej jasen pogled v zgodovino ženskih del v raznih časih. Tu vidimo, kako so ob raznih časih ženska umetnostna dela napredovala, kako zopet propadala, kako so zopet menjale okus.      (Dalje sledi.)
373
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Kolumbijska razstava bode začetek velikemu kolumbijskemu muzeju v Čikagu. Muzeji se večkrat premene v razstave in   iz razstav pa narobe večkrat  nastanejo mu-
4e
374
žeji Izdelki umetelnega obrta iz vzhodne Azije so na razstavi leta 1873. na Dunaji bili začetek orijentalskemu muzeju, ki še danes obstoji kot trgovski muzej. South-Kensingtonski muzej v Londonu, se tudi začenja s svetovno razstavo. Narodni muzej v Washingthonu se začenja s filadelfijsko razstavo. Profesor Baird si je pridobil del stvarij z razstave za narodni muzej. Stvari so se prenesle v Washington. Pri razstavah tudi ni težko prirejati muzejev. Ogromno predmetov je zbranih in razstavljavci jih radi podare ali po ceni prodajo, da jih jim ni treba daleč spremljati domu.
Kolumbijski muzej bo velikansko podjetje. Imel bode 24 oddelkov in se bas sedaj sestavlja. 1. oddelek je namenjen slikarstvu, 2. kiparstvu, 3. stavbarstvu, 4. starodavninarstvu, 5. keramiku, 6. prstenemu blagu, 7. lesenim izdelkom, 8. steklu, 9. tekstilnemu blagu, 10. biserom, slonovi kosti, zlatu, srebru, raznovrstnim dragocenostim, 11. denarjem, svetinjam in markam, 12. glasbi, 13. orožju, 14. kovinskim umetnostim, 15. potretom, 16. tiskarstvu, 17. prirodopisju, 18. narodopisju, 19. občilom, 20. akvariju, 21. tičem, 22. žuželkam, 23. botaničnemu vrtu, 24. živalskemu vrtu.
Prvih dvajset oddelkov bode sestavljeno samo iz predmetov, zbranih na razstavi, poslednji štirje oddelki se bodo pa morali na novo ustanoviti. Ta muzej bode jeden največjih na svetu. Sicer se k njega ustanovitvi delajo nekoliko ovire. V Čikagu primanjkuje nekoliko denarja. Kakor vse velike razstave, se je tuli ta končala s primankljejem.
V  industrijski palači zavzemajo tretjino izdelki zje-dinjenih držav. Kakor smo že omenili govoreč o ameriški hišni opravi, moramo sploh reči, da Amerikanci niso veliko zbirali, kaj bodo poslali na razstavo. V Evropi za razstavo posebno delajo, ali Američan pa pošlje, kar ima baš v zalogi. Od tod prihaja, da v industrijski palači tudi toliko slabših vsakdanjih izdelkov, o katerih bi mu sodili, da spadajo vse drugam nego na razstavo. V resnici tukaj ti izdelki dajo razstavi posebno vrednost, ter nam kažejo ameriško industrijo, kakeršna je v resnici. Tako blago, kakeršno tukaj vidiš, dobiš vsak dan pri doti čni tvrdki.
V  evropskih oddelkih je vse lepo vrejeno, in so zlasti lepši predmeti tako postavljeni, da jih vsakdo precej vidi. V ameriškem oddelku pogrešamo povsem te lepe sestave. Skoro bi rekli, da se je težko orijentovati v tem oddelku, kakor se Evropejec težko spozna v kakem velikem ameriškem listu, kjer so razne stvari vse vprek pomešane.
V    zlatarstvu in srebrarstvu se posebno odlikujeta tvrdki Tifflanj in comp. in pa Gorham Manufacturing Company in novejši Jorkan. Tako lepih stvarij, kakor ste jih razstavili ti dve firmi, nima nobena druga. Njih je paviljon, ki ste ga skupno postavili, je jako umetno narejen, in je skoro tako velik, kakor je švicarski ali pa danski. In kake dragocene stvari so tukaj razstavljene. Jeden sam demant je vreden 100.000 dolarjev. Demantov
je tukaj na tisoče, da ne govorim o drugih biserih, ki se bliščijo in ni čuda, da je bila vedno gnječa krasnega spola v tem paviljonu, ki je občudovala to lepoto. Iz vseh delov sveta so tukaj bile zbrane dragocenostij.
Tukaj je krona, ki je vredna, da krasi kako kraljico. V njej je 1848 demantov in 147 akvamarinov. Nekateri kameni tehtajo do 100 karatov. Brož v slogu Ludovika XVIII. ima trako/e demantov in biserov, druga predstavlja torbico cvetlic narejenih iz samih demantov, nad katero visi grozdje narejeno iz demantov. Tukaj je nad 100 brož najdražje vrste. Vsaka drugače narejena.
(Dalje sledi.)
389
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
w Razstava se je osnovala v spomin 400letnice odkritja Amerike. Zato je naravno, da so se na njej zbrale stvari, ki spominjajo tega velicega dogodka. V vsej pri-prostosti stoji na neki višini s skalami obdana hiša, ki se pa po svoji obliki kaže, da predstavlja del važne zgodovine. Čemu bi bili sicer tukaj postavili to zgradbo, ki spominja na španjski srednji vek in prav nič ni podobna drugim poslopjem, ki stoje na okolu Ko pristopimo bližje, vidimo, da ta hiša predstavlja samostan La Rabida, kateri je tako tesno zvezan z osodo pogumnega mornarja, in se imenuje po pravici vogelni kamen ameriške zgodovine. Bog ve, kaj bi bilo z Ameriko, da niso menihi prijazno vsprejeli pod streho Krištofa Kolumba in pa njegovega desetletnega sina.
Ameriški časnikar Eleroy Curtis sprožil je misel, da se zgradi poslopje predstavljajoče omenjeni samostan. Po narisih in fotografijah, ki so jih naredili v samostanu na Spanjskem, je potem arhitekt Hen. D. Ives izdelal načrt in nadzoroval stavbo. Poslopje je popolnoma podobno samostanu, ki stoji blizu mesta Palos na Spanjskem. Da celo okrožje samostana je točno posneto.
Ta španjski samostan je baje sezidal cesar Trojan v drugem stoletji, seveda za druge namene, in vil. stoletji so ga popravili tempeljski vitezi. Ko so Mavri bili pregnani iz Španjske, je samostan prišel v roke frančiškanom, ki so ga zopet prezidali in mu dali ime Santa Maria de La Rabida (sv. Marija ob meji). Po Kolumbi-jevih časih so ga jako povekšali, ali zadnja leta so ga zopet popravili, da ima tisto podobo, kakor jo je imel, ki je bival v njem Krištof Kolumb.
Že poslopje samo na sebi je jako zanimivo za tiste, ki se zanimajo za zgodovino odkritja Amerike. V tem poslopju je pa razstavljenih mnogo stvarij, ki so v zvezi z odkritjem Amerike. Iz vseh koncev sveta poslane so take stvari. Poslali so jih muzeji in zbirke slik, iz Evrope in Amerike. Največ je poslal španjski dvor in pa Vatikan. Pa tudi zasebniki poslali so mnogo dragocenosti j. Leta in leta so iskali teh stvarij in tako važne stvari za zgodovinarja bodo javaljno še kdaj skupaj zbrane. Učenjaki prepotovali so Ameriko in Evropo zasledujoč sledove Kolumbijeve. Ko so jedenkrat izvedeli, kje so stvari, morala se je zvezna vlada zavezati, da se vrnejo nepokvarjene, ker drugače jih lastniki niso hoteli dati. Za to je pa vedno oddelek vojakov stražil te stvari. Pri najvažnejših  stvareh  stal   je   vojak z   nabito   puško.    V
vsaki sobi so trije Kolumbijevi gardisti pazili, da si kdo kake stvari ne prisvoji.
Najvažnejše je pismo, katero je poslal vojvoda Ve-raguški, s katerim je bil Kolumb imenovan za admirala in mu bilo dalo povelje, da naj poišče deželo, o kateri toliko govori, v tem pismu se je pooblastil, da kot podkralj vlada dežele, ki jih najde. Dalo se mu je plemstvo, ki bi bilo dedno, kakor bi tudi njegova admiralska in podkraljevska čast prišla na otroke njegove. To pismo je bilo izdano v Granadi dne 30. aprila 1492. Pismo je že močno obledelo in se vse ne da več brati. V vsem je v tem poslopju razstavljenih kacih 1200 stvarij, vse lepo vrejeno po kronologičnem redu. Iz več podob in pisem predstavlja staršo ameriško dobo in tista potovanja v novi svet pred Kolumbijem, ki so se pa bila skoro popolnoma pozabila. Tukaj se vidijo knjige, v kateri se trdi, da so Mongoli prvi iznašli Ameriko, in da je mongolski cesar Kublaj-han že v trinajstem stoletji bil obiskal Ameriko. Tu so spisi Klavdija Ptolomeja, očeta zemljepisja, kateri je prvi dokazal, da je zemlja okrogla, in iz katerega spisov si je Krištof Kolumb pridobil prvo zemljepisno znanje. Tu so sploh spisi iz dobe pred Kolumbom in po Kolumbu, ki so kako v zvezi z odkritjem Amerike.
(Dalje sledi.)
398
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Poleg para se sme reči, da je elektrika najbolj preobrazila svet. Novejši ča§ je obogatil svet z mnogimi naravnost čudovitimi iznajdbami, o katerih bi pred sto leti bili naravnost mislili, da so nemogoče. V srednjem veku bi ga bili gotovo sežgali na grmadi, kdor bi bil kaj ta-cega poskušal, ter bi ga bili imeli za čarovnika. Naravno je, da je na razstavi jako mnogo elektrotehničnih priprav in najraznovrstnejših strojev. Kakor po razstavah sploh, je tudi tukaj največ takih strojev, ki posebno vzbujajo pozornost gledalcem in se tičejo največ navadnega življenja.
Vedno dosti občudovalcev je imel električen avtomat, kateri snaži čevlje. Če se usedeš na pripravljen sedež in položiš nogo na pripravljeno poličico ter vržeš v neko odprtino denar za pet centov, koj se naredi električna luč in dve krtači začneta snažiti čevlje. Ta aparat je prvi pot razstavljen v Čikagu in vpeljejo ga v razne hotele.
Nič manj zanimive so električne vrata. Ko stopiš na gumijevo podklado pred vrati se vrata kar same odpro, in ko si vstopil v sobo, se zopet same zapro.
Jako mnogobrojne in raznovrstne so priprave za varstvo pred tatovi. Te priprave so v Ameriki že močno vpeljane v praktičnem življenji. Tako je razstavljenih več aparatov za varstvo oken, blagajnic in vrat. Ko hoče vdreti kak tujec, začne zvoniti zvonček, da prikliče ljudi. V Ameriki po javnih lokalih niso zimske suknje brez nevarnosti, kakor tudi v Evropi ne. Večkrat se je že pri-¦
petilo, da je katero kak drug si prilastil. Da se preprečijo take tatvine je nekdo izdelal električen aparat, in ga razstavil, ki da znamenje takoj, ako kdo hoče sneti suknjo z obešala. Ta aparat nosi se v žepu suknje.
Mnogo občudovalcev je imel aparat za valjenje jajec s pomočjo elektrike. S tem aparatom se jajca nekaj dnij poprej izvale, nego bi jih izvalila kokoš. S pomočjo električnega toka se vzdržuje v aparatu vedno primerno za valjenje potrebno gorkoto, drugo pa preskrbi priroda sama.
Dosti občudovalcev ima tudi električen klavir, kateri deluje popolnoma avtomatično s pomočjo prevotljenega papirnega zvitka.
Dalje je tukaj aparat, s katerim se po hotelu zjutraj kličejo gosti. Drugi aparati so pa za to, da gost v hotelu lahko hitro naznani slugam, kaj da potrebuje. Napisane so namreč na tabli glavne želje gostov. Gost pritisne na posebno gumbo in nastavi pripravljen kazalec na besedo, kar potrebuje. Taki aparati vpeljani so že v raznih ameriških hotelih.
Poseben električen stroj vrezuje obleke in tako skoro nadomestuje vrezovalca v tovarnah, v katerih izdelujejo obleko.
Tukaj je kuhinja, kjer se kuha in peče brez ognja in dima, vse s pomočjo elektrike.
Posebno pomenljiv je neki poboljšan brzojaven aparat telontograf imenovan, katerega je razstavil profesor Gray, S tem aparatom se s pomočjo elektrike lahko prenese pisava kacega človeka. Natančen podpis kake osebe je mogoče brzojaviti v daljne kraje, tako da ga drugje lahko spoznaš. Tudi podobe se dajo do neke gotove mere na ta način brzojaviti v daljne kraje. Ta aparat je velike važnosti zaičasnikarje, pa tudi za juriste, posebno, ker je še pričakovati, da se še kaj popolni.
(Dalje sledi.)
3
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Tudi Rusija je bila dobro zastopana na čikaški razstavi. Euska vlada je bila tudi \se storila, da je bila na tej razstavi kolikor se da častno zastopana, posebno v industrijskem in pa v rudarskem oddelku.
Industrijska razstava je bila pristno ruska. Umetniki, kiparji, porcelanski slikarji vsi so izbrali svoje načrte iz ruskega narodnega življenja. Tu so bili videti ruski slogi, predstavljala se je Rusijo prejšnjih stoletij. Ural, Kavkaz itd. V ruski umetni obrti videti je nekaj samobitnega, če tudi se semtrtja opira malo na nemško ali pa francosko in italijansko.
Vhod in notranja vsa uredba je bila v ruskem slogu. Tukaj se je vsakdo lahko prepričal, da ima Rusija tudi svoj arhitektoničen slog, ki je povsem različen cd bizantinskega. Glavni vhod z loki, stolpiči, majhnimi minoreti z ruskim orlom je odlično delo ruskega stavbarstva in rezbarstva.
V  kapeli podobnemu pavilijonu bile so razstavljene razne cerkvene stvari.
V  ruskem oddelku razstavljeni so razni dragoceni kamni, na katerih je bogata Rusija. Posebno je bilo razstavljenega dosti kamenja, ki se daje porabiti [za umetnostne tvorbe. Posebno lepe stvari sta bili razstavili carski kamnobrusilnici v Peterhofu in Jekaterinenburgu na Uralu. Tudi car sam je več rečij poslal na razstavo. Posebno so vzbujali pozornost tri čaše, jedna iz nefrita, gruda iz belega kvarca in tretja iz gorskega kristala, dalje je čaša in rodanita, nekega mesu podobnega ural-skega kamna tudi imela mnogo gledalcev. Mej največje znamenitosti ruske razstave so pač šteti trije šifonjeri iz sibirskih kamenov vloženi s trdim mozajikom, ki so naravnost čudovite lepote.
Razstavljen je model spominske cerkve, ki se sezida na mestu, na katerem je bil umorjen car Aleksander II.
Mnogo pozornost je vzbujala grofa Tolskega omara. Na jedni strani je v javor vžgana Tolskega podoba, druga stran predstavlja tega ruskega pesnika v delarnici pri stružnici in tretja kot kmeta za plugom.
V  azijskem oddelku ruske razstave je bila videti raznovrstna dragocena ruska kožuhovina. Tukaj so najlepše kože severnih lesic, soblov, hermelinov, in razne stvari narejene iz teh dragocenih kož. Vse to je imelo mnogo gledalcev. Poleg tega so pa tukaj bile razstavljene lepe preproge, bogate azijske noše, svileno blago, raznovrstna lovska oprava.
V ruskem oddelku se vidi, da je [Rusija dežela, kjer se pije čaj. Razstavljeni so raznovrstni samovari. Lepa je tudi zbirka ruskih zvonov. Nadalje je omeniti, da so razstavljeni mnogovrstni umetnostni izdelki od brona.
Razstava sploh kaže veliko bogastvo velike ruske države,  pa tudi velik  napredek "ruskega prebivalstva v
vsakem oziru. Kuska je tako rekoč še zemlja prihodnjosti. Marsikje je treba še mnogo dela in bistrega uma, da se uporabijo vsi ti bogati ruski privodni zakladi.
(Dalje sledi.)
Obrtnija.
31
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Posebno velikanska je bila razstava prometnih sredstev, kar je čisto naravno, ker tudi človeštvo v nobenem oziru poslednjih deset let ni toliko napredovalo kakor baš v prometnih svedstvih. Pred 100 leti so se po večkrat slabih cestah pomikali vozniki z vozovi od mesta do mesta, tedaj si za vsako količkaj večje potovanje potreboval več tednov ali pa še več mesecev, danes pa v malo urah z brzovlakom prideš že v oddaljene kraje. Daljave so tako rekoč izginile. Ves ta napredek je pa imela predočiti gledalcem razstavo.
Lokomotiva je sedaj najvažnejše prometno sredstvo, o njej lahko rečemo, da je  popolnoma preobrazila svet.
Nad 200 lokomotiv je bilo razstavljenih večjih in manjših, starših in novejših sistemov. Poleg lokomotive iz Leib-nitzovih časov videl si lokomotivo novojorške lokalne železnice, katera prevozi 112 milj v jedni uri. Baltimorska in ohijska železniška družba je razstavila 58 lokomotiv, ki kažejo razvoj železnic. Razstavila je model parnega stroja iz 1680. leta, kakeršnega je izumil ewcomb, ki je podoben kakemu kotlu za čaj na kolesih, potem slede po vrsti neznatne lokomotive do najnovejših velikanov.
Pensilvanska železnica je razstavila cel vlak, ka-keršne so imeli ob začetku železnic. Ta vlak gledalce spominja na čase, ko so še naši stari očetje z vso počasnostjo potovali po železnici. Pa tudi druge železnice so poiskale vse stare stvari, ki so jih še imeli kje zavržene, da jih pošljejo na razstavo, kjer so gledalcem predočevale zgodovino železnic.
Zanimiva je bila razstava muzeja železniških tirov v Osnabrticku. Tu je bila cela zbirka železniških tirov iz raznih krajev in časov. Posamezne stvari bile so uvrštene v skupine in v vsaki skupini so kronologično razvrščene, tako da so gledalci na tej zbirki se zares lahko učili zgodovino železnic.
Poleg železniških modelov je pa razstavljena cela vrsta ladijinih modelov. Ta zbirka je v nekem oziru še zanimivejša, ker je plovstvo starejši od železnic. Tukaj so gledalci občudovali modele najstarših ladij in čolnov do najnovejših in najhitrejših parnikov.
Na dobre stare čase je spominjal model stare rimske ceste, po kakeršnih so se premikali legijoni rimskih vojen.
Da je pa bilo poleg tega še razstavljeno druzih novih in starih občevalnih sredstev, še praviti ni treba. Od primitivnega voza, do najelegantneje kočije vse je bilo razstavljeno, vse kar vlečejo konji ali voli v raznih delih sveta. Pa tudi samotežnih vozičkov ni manjkalo. Mnogo prostora zavzemali so velecipedi, katere so veselo ogledovali vsi prijatelji tega novejšega športa. Mrtvaški voz vreden 15000 dolarjev je tudi vzbujal občno občudovanje. Za mrliča je pač vse jedno, ali je voz lep ali ne, ko ga peljejo k poslednjemu počitku, ali za otroke in vnuke je pa pač lepo, da očeta ali deda peljejo na pokopališče v vozu, ki je veljal 15000 dolarjev. Seveda v tacih vozeh vozijo le bogate Amerikance, mi Slovenci bodemo pa še morali za zmirom se odreči temu, da bi naše slavne in zaslužne može na tacih vozeh vozili k sv. Krištofu.
(Dalje sledi.)
41
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Čitatelji so gotovo že večkrat čuli o Kaliforniji, tisti deželi v Ameriki, kjer poleg Avstralije izkopljejo največ zlata na svetu.'Pa tudi sicer je Kalifornija blagoslovljena dežela. Naravno je, da ta dežela ni hotela na razstavi zaostati za drugimi deželami. Poleg države Illinois je bila palača te države izmej palač posamičnih ameriških držav največja. Tu razstavljeni predmeti so bili kaj lepo in razvidno vrejeni.
Že poslopje samo je jako znamenito. Zidava je v onem španjskomavriškem slogu, v katerem so bile zidane prve misijonske hiše očetov frančiškanov v Kaliforniji. Konci minolega stoletja so misijonarji frančiškanskega reda prišli v te kraje širit sv. vero in ž njo pa tudi izobraženost. Prvi tak misijon se je v Kaliforniji bil osnoval leta 1769. in v začetku tega stoletja je že bilo 18 tacih misijonov. Po letu 1845. so pa ti misijoni propali vsled premenjenih političnih razmer. Razstavino poslopje imelo je več stolpov in kupol, ki so bile točno narejene
po stolpih in kupolah na omenjenih misijonskih poslopjih. Na strehi je tudi bil napravljen vrt in pa kavarna.
Kalifornija je še nedavno imela lepe gozde, po katerih so rasla nenavadno debela drevesa. Pri glavnem vhodu v razstavino poslopje leži kos tacega velikanskega drevesa in zraven je pa bil nabasan kalifornski medved.
Znotraj je bila osvetljena dvorana, ki je z zgornjo galerijo dajala bila 100.000 štirjaških čevljev prostora za razstavo. Pod kupolo bil je deloma oddeljen prostor. Stene in stebri so bili ozaljšani z zastavami, palmami, travami in raznovrstnimi praprotmi, ki vse kažejo, da ima Kalifornija že vroče podnebje. Pod kupolo je lepo šumljal vodomet okrog stare datelnove palme, katero so s koreninami bili izkopali, pripeljali in posadili semkaj. Okrog tega prostora razvrščeni so pavilijoni posamičnih okrajev.
Tu so bili razstavljeni razni žlahtni plodovi te dežele, pomaranče, limone, jabolke, hruške, velikanske dinje in zelje, pa tudi sloveči kalifornski med.
Posebno zanimiva je bila razstava rudnin. V sredi je bil postavljen kip onega W. Marshalla, kateri je našel pri grajenji neke žage prvo kepico zlata v Kaliforniji, katera je potem obrnila pozornost sveta na to deželo. To se je zgodilo dne 19. januvarja 1848.
Najditelj prvega zlata v Kaliforniji in pa tudi lastnik zemlje, na kateri se je našlo to zlato, sta umrla v revščini, ali veliko druzih jih je pa potem obogatelo v tej deželi. V tem oddelku je razstavljena tudi ploščinasta ponev, v kakeršnih so sprva izpirali zlato v Kaliforniji. Potem so razstavljene razne novejše priprave za izpiranje zlata. Tu naj omenimo, da se je v Kaliforniji dosedaj pridobilo že za 1400 milijonov dolarjev zlata.
Toda ne le zlata, temveč tudi druge rudnine je poslala Kalifornija na razstavo. Tako je razstavljeno živo srebro, ki se tu dobiva v večjih množinah. Boraksu se dobiva poleg v Kaliforniji le še v Novi Nevadi.
Tudi kalifornski baker, demanti in turmalini v lepih svetlorudečih kristalih so bili videti v tem oddelku.
Razstava je pa tudi pokazala Kalifornijo kot izvrstno vinorodno deželo. Razstavljena so bila vina, ka-keršne morajo ugajati tudi najbolj razvajenemu grlu, tudi kalifornski konjak je na jako dobrem imenu. Poleg tega je pa Kalifornija tudi pokazala svoje izvrstno olje. Vroče podnebje posebno oljki ugaja.                     (Dalje sledi.)
?81
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Dalje.)
Izvrstno je seveda Francija bila tudi v Čikagu zastopana. Francoski izdelki slave po svetu po svoji fini izdelavi in okusu. Velik napredek Francije je že svet občudoval na več pariških razstavah, ki so se vse jako izvrstno obnesle. V francoskem oddelku so se posebno odlikovale stvari od brona. Posebno je vzbujala vso pozornost gorostasna vaza, katero so poslali na razstavo bratje Thiebaut. To je bila gotova največja stvar, ki se je kedaj vlila iz brona in tudi gotovo jedna najlepših. Vsa vaza je vinska alegorija. Po vrhu so razvite vinske trte, po katerih se plazijo bahanti v angeljskih podobah. Ravno tako kakor ta vaza, so gledalci opazovali tudi druge mnoge lepe stvari od brona.
V  Parizu se navadno izumljajo mode za noše Vse, kar je v Evropi kaj veljavnega, se nosi po francoski modi. Zato je pa tudi naravno, da je baš novomodnih in jako fino narejenih oblek bilo mnogo videti v francoski razstavi. Zato je pa vzbujala posebno pozornost lepega spola.
Porcelanska industrija je v Franciji na jako visoki stopinji, to se je tudi videlo v Čikagu. Ti francoski porcelanski izdelki so se pa tudi po končani razstavi kaj lahko in hitro razprodali.
Tudi tekstilna industrija je bila v francoskem oddelku kaj dobro zastopana. Mnogo je tu bilo jako umetno narejenih preprog. Lep napredek se opazuje v grafičnih umetnih slikah. Francoski oddelek se pa ni odlikoval le po razstavljenih stvareh, temveč tudi po svoji lepi dobri uredbi. Videlo se je, da Francozi stvar razumejo, kar je čisto naravno, ker je v Parizu že bila tolika razstav kakor nikjer drugod.
Pa tudi Italija je žela mnogo slave v Čikagu, poleg tega pa še denarja. Njeni izdelki se niso le občudovali, temveč so se tudi drago kupovali. Posebno mramorni kipi in raznovrstne, posebno lesene rezbarije so vzbujale občno občudovanje. Podobe so bile tudi lepo poslikane in nekatere so bile videti, kakor žive.
Mej ameriškimi pokrajinami se na razstavi zlasti odlikuje angleška naselbina Kanada. Ta naselbina je precej samostojna in je tudi na razstavi to pokazala. Svojih izdelkov ni razstavila v angleškem oddelku temveč je priredila svojo razstavo. Razstavila je bombažne in volnene blage, čipke, železnino, posebno dobre žage, klavirje in mnogo drugih rečij.
V  kmetijskem poslopju je Kanada razstavila razne kmetijske pridelke. Raznovrstno žito in druga semena so tukaj bila razstavljena, mej drugim znani kanadski grah, po katerem se tako zelo poprašuje zaradi tega, ker se ga ne lotijo nobeni mrčesi.
Največja zanimivost je pa bil gotovo velikanski sir, kateri je tehtal nič manj kakor 220 centov. Kupil ga je potem neki Anglež in sabo vzel v Evropo.
Izmej rudninstva je razstavljeno mnogo niklene rude in že čistega nikla. Razstavljen je bil mej drugim 4500 funtov težek kos nikla, kateri je bil vreden kacih 2500 dolarjev. Pa tudi nekatere druge rude in kovine je razstavila Kanada. Samo premoga ni nič razstavila, ker ga nič nima.
Tudi v vrtnarski razstavi je dobro zastopana Kanada. Čuditi se je naravnost visoki stopinji kanadskega vrtnarstva. V rastlinjakih vzgojajo mnoge tropične rastline, mej drugim zlasti kaj lepe palme.
Kakor dobro se je tudi obnesla Kanada na razstavi, toliko slabše se je pa v obče Anglija, ako še ne mislimo na razstavo ženskih del, o katerih smo že govorili. Videlo se je le predobro, da še ni minola v Angliji mržnja do Američanov, da se torej Albijoni niso dosti zanimali za razstavo v Cikagu. Najbolje je na angleški razstavi bil zastopan porcelan in pa lončeni izdelki. Nekaj novega je bilo Eltonovo blago. Bogat plemenitaš Elton na svojem posestvu izdeluje lončeno blago, ki se odlikuje po čudni barvi in še čudnejši obliki. Kdor je kdaj videl to blago, bode že gotovo zopet spoznal, ali popisati ga je pa jako težko. To blago tudi ni drago.
Hišne oprave v angleški razstavi ni bilo nič posebnega. Opazili so se nekateri predmeti v srednjenemškem slogu. Le angleške medne (mesingaste) postelje so nekaj posebnega. Te postelje pa zadnje leta izdelujejo že tudi v Ameriki. Zato so nalašč naročili delavcev iz Anglije.
Razstava je pa bila tudi jako slabo vrejena. Vse je bilo pomešano, tako da so se gledalci komaj spoznali. Zastopane so pa bile tudi nekatere kolonije, pa se tudi niso nikakor odlikovale.
Od južnoameriških republik je kaj mičen pavilijon imela Venezuela. Ta dežela ima jako bogate poljedelske pridelke, posebno pripada mej dežele, v katerih se prideluje mnogo kave. Poleg mnogih kmetskih pridelkov, so pa bili Venezuelci razstavili mnogo lepih slik, kar kaže, da v tej deželi še precej umetnost cvete. Tudi je bilo razstavljenih več zgodovinskih važnih stvarij, grb Karola V. z mestu hiše v Novem Cadizu, ostanki zastave Franca Pizzara, s katero je 1. 1533. zmagovalno prišel v Cuzco Boliviarov častni meč, kateri mu je dalo mesto Lima, me dalija Washigthonova, katero je izročila njegova rodbina 1826. osvoboditelju Venezuelu generalu Lafayettu.
(Konec sledi.)
91
Obrtnija.
Čikago in Kolumbijeva razstava.
(Konec.)
Po številu razstavljenih stvarij se ni nikakor odlikovala republika ekvadorska, pač pa po razstavljenih stvareh. Gotovo je ni zlepa dežele, ki bi se tako odlikovala po različnosti rastlinstva nego baš Ekvador. V tej državi rastejo vse rastline od tropičnih do planinskih rastlin, ki rasto ob meji večnega snega. Posebno je Ekvador nenavadno bogat na najrazličnejših lesovih. To se je videlo tudi na razstavi. Razstavljena je bila miza, v kateri je bilo 500 raznih lesov. Tudi je bilo mnogo drugih posku-šenj iz 500 trdih in 150 mehkih lesov.
Ekvador je razstavil tudi nekaj malega rudnin. [Od obrtnijskih stvarij se odlikujejo nekatere po svoje lepem ali finem delu, nikakor pa ne po praktični porabi. Sploh v Ekvadoru ni obrt posebno na visoki stopinji. Kot posebnosti je omeniti fini slamnik, katerega so delali 8 mesecev in se je cenila njegova vrednost na 300 dolarjev. Razstavljen je bil lep ženski čevelj brez šiva in vtisnjeno sedlo.
Nekateri samostani razstavili so umetne vezenine in čipkarije. Indijanski rodovi so razstavili mnogo oblek in orodja. Ti predmeti so bili jako zanimivi. Gledalec je pa vendar pri njih dobil vtis, da nikakor prav ne uga-jajo za sedanji vek. Človek se misli, ko te stvari ogleduje, da je prostavljen za več stoletij nazaj in da ima tako rekoč pred seboj velik kos prazgodovine.
Nekaj ne ravno popolnih slik je pa nam Kazalo veličastnost te lepe dežele. Ekvador je od prirode bogato obdarovan, ali v kulturnem razvoju je pa precej zaostal, ali upati je, da popravi kmalu, kar je zamudil.
Še precej dobro je zastopana Brazilija, ki je poslala na razstavo seveda v prvi vrsti poljedelske pridelke, ker je poljedelska država. Ta dežela je nenavadno rodovitna, žal da vedni notranji nemiri ovirajo njen razvoj. Brazilija je dežela, kjer se pridela največ kave. Tudi na razstavo je poslalo mnogo tega svojega plodu. Jeden glavnih pridelkov poleg kave je pa kavčuk, ki se naredi iz soka raznih dreves, ki rasto po Braziliji. Na razstavi bila je videti ogromna krogla od kavčuka.
Pa še poleg te krogle je bilo razstavljenih mnogo vrst kavčuka in gumija, zlasti znani paragumi, ki je nenavadno prožen in se dobiva iz soka dreves, ki rasto ob mogočni Amazonski reki. Brazilija bode še dolgo lahko preskrbovala Evropo s takimi proizvodi, če tudi neusmiljeno ondu v mnogih krajih poje sekira. Dreves, iz katerih se dobiva gumi in kavčuk, je tukaj taka sila, da jih ne bodo skoro nič ugonobiti. Takih gozdov, kot so v severni Braziliji, ni več na svetu.
Važna pridelka brazilijska sta dalje tobak in pa pavola, katerih pridelkov je bilo mnogo na razstavi. Posebno je bila tudi zanimiva brazilijska kmetska hiša. Ta hišica je bila kaj priprosto napravljena. Ta nima nobenega stropa, temveč samo streho. Narejene so neke deske za ležanje, druge hišne oprave ni nobene. Brazilijanski kmet še ne pozna potreb kulturnih narodov. Okrog hišice so razne posode, in drugo priprosto kmetijsko orodje. Ta hišica je imela namen predstavljati življenje na kmetih v Braziliji, ki nikakor ni posebno mično.
Izmej vseh obrtnij je v Braziliji najbolj razvito strojarstvo. Brazilijansko usnje ni na slabem glasu. Na razstavi so bile videti najraznovrstnejše kože ustrojene, celo kože od neke vrste kušarjev in kač. Tudi so vabili oko gledalcev nase razni  izdelki iz usnja,  ki so  bili  največ
precej solidno delo.
Socijalno vprašanje je jedno najvažnejših današnjega časa in zatorej niso tudi na razstavi mogli izhajati brez tacih poskusov. Drugače bi razstava ne bila popolna. Dve učeni dami, obe profesorici na višjih šolah sta se zanimali za stvar. Posebno Davis, katera na neki visoki šoli poučuje kemijo, je hotela poskusiti, kako bi delavska rodbina shajala s 500 dolarji na leto. 500 dolarjev za ameriške razmere ni velik zaslužek, kajti toliko zasluži skoro vsak delavec. V Evropi bi seveda se delavci srečne šteli, da imajo po toliko na leto.    Zato  pa tudi  ta ameriški
eksperiment nima za Evropo pravega pomena.
•i«
92
Davis je vse natančno proračunih, koliko potrebuje delavska družina za hrano, koliko za obleko, vse malo s profesorsko pedanterijo. Naredili so potem hišico, ka-keršna je primerna za delavce in kakoršno si ameriški delavec lahko napravi s svojim zaslužkom, predno se oženi. V to hišico so nastavili neko delavsko rodbino s 6 osebami za čas razstave in jo z določenimi 500 dolarji hranili. Mož se je zavezal, da ves čas razstave ne bode porabil nič druzega denarja, nego tega, ki je odločen za ta poskus. Hodil je pa na delo in prihajal v to hišico domu jest in zvečer spat. Žena je opravljala domača opravila, ker je tako proračunjeno, da ženi ni potreba služiti.
Vsak mesec so osebe tehtali, da so se prepričali o vspehu tega poskusa. Govori se, da se je poskus dobro obnesel. Po našem mnenji pa vendar vsa stvar nima pravega pomena. Po taki najeti rodbini na razstavi se ne morejo še taktične razmere delavcev presojati. Ni se pri tem poskusu oziralo na bolezni, katerih se nobena rodbina ne izogne, pa tudi ne na to, da pridejo časi, ko ni
v
dela. Se mnogo drugih okolnostij je v življenji, ki se ne dajo predstaviti na kakem takem poskusu.
Razstava v Čikagu se je tudi s tem odlikovala, da je imela veliko igračo. Tukaj je bilo napravljeno 250 čevljev visoko kolo. Na tem kolesu je ob obodu viselo 36 vagonov, v katerih je bilo za 4400 ljudij prostora. To kolo je seveda gonil parni stroj. Ljudje, ki so se hoteli zabavati, so se useli v vagone, in kolo se je sukalo in jih je vzdigovalo in doli izpuščalo.
Amerikanci so sprva mislili, da bi zgradili še večji stolp nego Eiftlov. To bi se bilo seveda dalo, ali to bi ne bilo druzega kakor posnemanje Francozov. Da bode kaj posebnega, je inžener Washington Gale Ferris se izmislil, da napravi omenjeno kolo Osnovala se je bila posebna delniška družba, s 600.000 dolarjev kapitala, ki je uresničila to idejo. Ta kolo se je delal 6 mesecev. Sprva vozili so za poskušnjo zastonj razne delavce in časnikarje. Kolo z ljudmi, ki so se vozili, je tehtalo 1200 ton. To visoko kolo se je videlo od daleč in je imelo mnogo občudovalcev, gotovo ni nič manj, kakor Eifflov stolp.