XXVII--7                                                                                            ZVONČEK
Pomladno hrepenenje. 1.
Grebeni sneženi                                    ko žarki se v njih ogtedujemo,
žare kot plameni!                                 oblečeni v solnčni škrlat.
Kaj naših odpira se žrelo planin,          Kot gizdavi svatje potujemo
se bliža li smrt, se li bliža pogin?          čez hladni, čez mračni zapad, A žarek se zadnji nasmeje,                   da zarjo — nevesto mlado —
pozdravi, odplava čez meje:                 ponesemo v jutrovo stran,
»Ledena zrcala tako                             ponesemo tja za goro,
tam gori blišče se samo,                       kjer mladi že čaka jo dan.«
2.
V zvaku je pomlad,                       In vejice spleto dreves
na drevju je še ni,                         v košarice se pomladanje,
švigne žarek zlat                            saj jutri že se iz nebes
in popje zabrsti.                             košato cvetje vsuje vanje.   t
3.
Komaj čakam že maja belega,           zvončkov srebrno zvonjenje,
vsega sredi vonjav razcvetega.          šmarnic samotno češčenje?
Kje so črešnje koprneče,                   Bog vam povrni, cvetke dehteče,
kje so lilije boječe,                            kar ste prinesle dušicam sreče!
Savič Sava