otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtou.) Štev. 9.          Ljubljana, dnč 1. septembra 18%.         IV. tečaj.
Kako so ga ozdravili
f||jioga pa? I, Zanoškarjevega Cirila. Vi ne veste, kako (ijJISS hudo je bil bolan I Pa nikar ne mislite, da se je morda prehladil ali, kaj tacega. Ne, telesno je bil zclrav kakor riba v vodi, ¦vftf^ih še preved. Imel je dušno bo-lezen, in ta je dostikrat hujša, nevarnejša, liakor vse te-lesne. Le poslusajte, kakšen je bil ta Zanoškarjev Ciril. Mati so nekoč prinesli njemu in njegovemu bratcu Albinu prav zelo zabeljeno kašo za kosilo. Hitro po-grabita skledo ter jo postavita na tla, kar na sredo hiše. No. da bi pri takih ljudeh bilo pri jedi brez vsakega pričkanja ali oelo brez tepeža. to že skoro ni mogoče. Tudi Ciril in Albin sta so takoj sporekla za ocvirke, ko sta komaj dobro pričcla jesti. Na meji sta sicer takoj pobrala vso zabelo. a to ni veliko pomagalo. Oiril je kaj naglo podrgnil vso zabelo na svoji strani, zakaj ocvirki so bili malemu debeluharju ])OBebno -vžeč. Zato so se mu kar aline cedile po dveh prav lepih tam pod Albinovim robora. V njegovem malem srcu pa se jo jela oglašati nevošiljivost, tista prebita grda nevoščljivost.
9
130
Zakaj da bi ravno brateo imel dva boljša ocvirka in ne on? Tega pa že ne, da bi mu jih privosčil!
»Veš, Albin, tale dva sla pa moja. Saj ju moraš meni pustiti, ker sem — najmlajši«, ppilizoval se mu je Ciril.
»Seveda. — Zakaj si pa svoje tako hitro pozobal. In skledo bi tudi lahko drugače obrnil.«
A Ciril ga ie ni več poslušal. Hitro je pograbil z ilico vse ocvirke. A še urnejši Albin ga je Tgrabil za roko, da ni mogel v usta ž njimi. Zato so je Ciril kar tresel same jeze, da ga brat strahuje. Najraje bi ga bil kar z žlico počil po roki, a ni mogel. Albin je bil močnejži, držal ga ,je kakor s kleščami. In ker se mu Ciril le ni mogel izviti iz rok, začel je jokati in vpiti na vse pretege.
»>Za božjo voljo, kaj pa vendar imata ?« kregali so ju mati, ki so na to vvpitje prihiteli v hišo. »Moj Bog, ali nimata dovolj? Ce ne bo miru, vama bom še to vzela. — Kaj pa sta imela?«
Nato je Albin povedal materi. da Bta se sprla za-radi zabele, da mu Ciril ni privoščil dveh lepših ocvirkov.
»0 ti grda nevoščljivost ti, koliko te je!« karali so ga mati. »Le čakaj, ja/ ti jo bodem že odpravila! — Na, tu imaš nezabeljeno kašo, da boš pomnil, kdaj si bil nevosčljiv. Tja v kot se mi spravi za kazen!«
In zanj io ni bila majhna kazen. Vedno je tako rad segal po ocvirkih, scdaj pa — niti jednega, popol-noma nezabljeno. Vrhu tega še v kotu pri pefi, in sam. Potem pa še ta Albin! Zmirom se je obračal nazaj, »strgal korenčka« ter mu nagajal: »Prav, prav!« Res, vse to tudi ni kar si bodi.
In vendar, vendar ee to našega Cirila ni veliko prijelo. Takoj popoidne je zopet pokazal svojc stare ro-židke. Pri Zanoškarju se je tedaj zbralo več takega dro-biža iz vasi. Prišla je čudnova Metka. Dolinarjeva Špe-lica, Skalarjev L,ojze in ve<! drugih. »E, to vas pa je!« dejali so mati, ko so stopili v hišo s hlebcem v roki, da bi urezali maiico za žanjice. »Kje se vas je toliko vzelo ? — Komaj mi bo ostalo toliko kruba, da bom mogla narezati še za vas.«
131
Dobra ZanoSkarca je napravila toliko kosov, ko-likor jih je bilo v hiši. Majhni so bili sicer, a dobili 80 vendar vsi, tudi Ciril. A nevoščljivcu se je zopet zdela malica manjša, kakor katera koli druga. Ustnice 80 mu jele naraščati, kakor bi otekale, malico je pritisnil na oči: nabiralo se mu je na jok. Izpod očij sta mu pri-lezli dve debeli solzi, prav kakor dva lešnika, Nekoliko <Saea ga je še držal, a kmalu mu je ušlo na glas.
»1 kaj pa ti je, da se zopet kisaš ?« vprasali ao ga mati. »Glej ga no, ali te ni nič sram ? Hlače že itnas, pa se še zmirom cmeriš. In pa še vpričo vseh, —• sram te bodi!«
A kmalu so tudi mati zvedeli, zakaj se prav za prav joka Ciril. Sedaj je bila pa druga; nič več se niso šalili. Resno 80 ga pogledali ter mu dejali: »To je pa grdo, Ciril, da si vedno tako nevoščljiv. — Le aem daj malico in tja v k6t se mi spravi — za kazen, da veš!
—  Tako. Tu ostani, dokler  zopet ne pridem domov!«
Nato so mati odšli na polje. Cirila pa je vedno glaaneje silil jok. Njegovi tovariši so ga skušali uto-lažiti na vse prečudne načine. — »Petelinček, Ciril, pe-telinček! Le spusti ga, petelinčka!« klicala mu je Špe-lica. A nit5 ni pomagalo- Ciril je jokal vedno glasneje.
—  »Alo. pa  plešimo!   Saj   nam  Ciril gode.   Le dobro delaj, Ciril!« In \rteli so se in vrteli, cla je vse po hiši z njimi vred letelo na okrog.  Vsi so bili že vrtoglavi, a Ciril le  se ni nehal. —  »Na, le v klobuk daj!   Kar polnega  natoCi!«   nagajal  mu je  Lojze  ter mu molel klobuk pod obraz, ki je imel precejšno luknjo na vrhu. Cirilu se je to  vendar  že zdela   prevelika predrznoat. Udaril je po  klobuku, da je odletel   daleč po hiši, ter raje umolknil.
»Ali ne boš nič več dromljal ?« nagajal mu je zopet Albin. »Še za jeden krajcar daj, no, aamo za jeden krajcar!«
»Jee!« nakremžil ae je Ciril prav grdo. »Pa ti daj, <5e hočeš!« Sprevidel je, da jim tako ne pride nikdar do konca. Raje je nehal jokati. —
»No, Ciril, ali se boš poboljšal?« dejali so mati, ki so nato stopili v hišo. »Ali boš še kdaj nevoičljiv?«
»Nič več!« odgovoril je Ciril tnoško.
9*
_W2_
SlednjiC so ga vendar toliko spametovali, da je uvidel, kako grd, res »suh« grch je nevoščljivost. Ni bilo dovolj, da ni imel ničesar od te napake, še kazen je bila takoj za petami. Brez zabeljene kaše, brez ma-lice, — to pa tudi ni, da bi dejal. kar tako. Potem pa še ti nagajivoi, če človek joka, ker mu izpred ust vza-mejo malico. — »Ne, raje ne bom nevošŠljiv«, sklepal je Ciril, ko je veselo mašil precejšno malioo.
Odslej je vsakemu tad privoščil lepe ocvirke in tudi nekoliko večji kos kruha, če le ni bilo drugače. Ozdravili so torej tega Zanoškarjevega Cirila prav hude in nevarne bolezni, ki se ji pravi — nevošSljivost.
Ivan Dragomir