Cesar v Ljubljani. Ko so pred dvanajstimi leti obiskali presvetli cesar Franc Jožef slovenske dežele, jih nobeno mesto ni tako slovesno sprejelo, kakor bela Ljubljana. Tudl pretekli torek je Ljubljana imela čast, da so jo obiskki naš milostni vladar; ali tokrat jih prvo slov. mesto m reprejelo z ono radostjo, kakor pred 12 leti, ampak bre| zastav z neizrečeno žalostjo, vendar pa z izrednim up^ njem. Žalostna je Ljubljana, saj vemo, kaj se je z njo zgodilo letos velikonočne praznike. Pa tudi upati mora in sme, saj so jo obiskali predobri oče, da so se prepričali o izredni škodi po potresu, in rekli: »Znatno pomoč mora mesto dobiti in to tudi zasluži«. V torek ob 3. uri popoldne so dospeli cesar z dvornkn vlakom v Ljubljano. Na kolodvoru so jih čafa\i prevz. knezoškof, deželni predsednik, vojni minister Krieghammer, mestni župan Graselli in mnogi dostojanstveniki. Skoro vsakega so milostno nagovorili, posebno dolgo so se razgovarjali s prezv. knezoškofom in županom. Zunaj kolodvora in po mestu je bilo vse polno ljudstva, ki je cesarja pozdravljalo z navdušenim živio. Ko so cesar vstopili v voz barona Heina, zgodila se je mala nezgoda. Jeden konj, prestrašen, je odlomil branovlek. Gesar so izstopili in z baronom Heinom sedli v drug voz. Svetli cesar so se peljali najprej v deželno bolnišnico, da si ogledajo barake, pohvalijo usmiljene sestre, ki o potresu niso zgubile poguma, ampak hitele bolnikom v pomoč. Od deželne bolnišnice, kjer so se mudili pol ure, peljali so se čez Marije Terezije cesto mimo kolizeja na Tržaško cesto. Tu so bili v špalirju dijaki in učenci. S Tržaške ceste so zagledali cesar šotore in barake, in njihovo milo obličje se je zmračilo. Ogledali so si vojaško skladišče, bolnišnico, gledališče, ter ondotno kuhinjo za silo. Ko so se nekoliko pomudili v deželnem muzeju, obiskali so nato jahalnico, kjer je nastanjeno 36 družin s 169 osebami. Vidno ganjeni so cesar tukaj gledali majhno podobo bede Ljubljančanov. Mnoge so nagovorili in potolažili. S solznimi očmi so zapustili jahalnico, saj jim je znano, da blizu 10 tisoč ljudij tudi nima boljšega bivališča v Ljubljani. Na potu v Trnovsko predmestje so si ogledali barako deželnega predsednika ter ternovske barake in so se ob Y26. uri pripeljali pred uršulinsko cerkev, kjer so jih pričakovali prevz. knezoškof. Cesar si ogledajo cerkev in na pol podrti samostan. Potem so korakali peš do kazine. V Zvezdi so cesar vstopili tudi v jeden šotor, kar je brezbrojna množica navdušeno pozdravila. Pred deželnim dvorcem so vladarja pričakovali deželni glavar Oton Detela in deželni odborniki. Deželni glavar je po pozdravu peljal cesarja v stanovanje, ki je hudo poškodovano. Nato to si cesar ogledali cerkev sv. Jakoba in potem se podali pred raestno hišo, kjer jih je pozdravil mestni župan Graselli. Od tod so šli peš ogledat si cerkve frančiškanske in samostana. Ko so se vrnili k mestni hiši, vsedli so na voz in se peljali mimo stolnice v bolnišnico za silo, postavljeno za pokopališčem. Okoli 7. ure zvečer se pripeljajo predobrotljivi vladar s spremstvom na južni kolodvor. Ondi se poslovijo od deželnega namestnika, knezoškofa, drugih odličnih gospodov ter na udano zahvalo župana rečejo upanja polne besede: »Strmim ob velikosti nesreče; kar sem videl, je dosti huje, kakor sem mislil. Rodite preverjeni, da storim vse, kar je možno, da se mestu in deželi najizdatnejše pomore«. — Po teh besedah so stopili cesar v vlak Ko se je ta jel poraikati, zaorili so navduSeni živio - klici. Res, s tako blagim vladarjem, kakor so naš presvetli cesar ne more se nobena država na vsem svetu ponašati. Bog naj živi nam cesarja!