Piše Bogo Pogačnik
Odkar sem postal navdušen pristaš Skupnosti za varstvo okolja, sem začel tudi vse pogosteje "noditi na trg. Ceprav si pri tem denarnico običajno tako strašno izpraznim, kot da bi šel v Casino igrat ruleto, le naj-dem toliko stika % resnično prirodo, da se to izplača. Če odštejem umetno oplojena jajca iz Zaloga, je krom-pir le še pravi krompir, lepa je taka, kot je v ».emlji, redkvice so rdeče, da je kar veselje, in solata se ponuja v tolikerih oblikah — kot glavnata, mehka, ledenka, endivja, radič, motovilec itd., da nehote moraš postati dobre volje.
Saj se na lov za zelenjem in zrakom iz našega me-gleno dušnega mesta, kolikor mi seveda dopuščajo služ-ba, dodatne službe in prostovoljne obveznosti, posku-šam podati tudi ob nedeljah, a kaj ko se takrat z vozi-lom v koloni pomikaš iz meslnega središča in nazaj tako dolgo in nespokojno, da se ob koncu oddiha \rneš vsaj tako utrujen, kot si se odpeljal-
To pa seveda ne pomeni, da smo v našem družin-skem krogu nad motorizacljo obupali. Nasprotno! Celo oče, kl je imel doslej v življenjti, z ne ravno preveč sreče, menda že pet avtomobilov, si je s kreditom (pla-čati je moral za novi avto točno desetkrat '.oliko, ko-Ukor je dobil za prodajo stare krače) omislil stoenko. Temnejše, bolj umirjene barve. kot se spodobi njego-vim letom, je odločila mati. Očitno pa je bil kljub le-totn še vedno hudo naiven, ker je zaupal leklami »Za-stava 101 — šampion Evrope,'«. Zaradi sJabega vžiga in vrste napak, ki jih je po prevzemu vozila takoj odkril, je sklenil, da na šampionat Evrope sploh ne bo šel.
S trga brez rož
No, oče je inojo vnemo po neposrednem komunlci-ranju nemudoma skušal izkoristiti za še en samoup-ravni dogovor. »Za tetin praznik sem kupil steklenico vina in jo položil v avto na sedež. A v nekaj minutah, ko sem stopil iz avtomobila po opravkih za prvim vo-galom, so mi steklenico ukradli. Priznam, da so bila desna prednja vrata odprta, ker se lahko /aklenejo le, če nekajkrat z vratmi divje loputaš. Zato bi predlagal, da občani v avtomobilski tovarni izdelujcjo taka vrata, ki se dajo normalno zakleniti, ali pa da sklenejo z obča-ni-tatovi dogovor, da le-ti tudi pri odprtih vratih ne bodo kradli.«
Vse to seveda samo mimogrede, kajti ugotovil sem, da kot vnet pobornlk za varstvo okolja prihajam na trg razumljivo peš. Nazaj grede s trga običajno tudi kar precej nosim in to je sprostitev v prirodi, kakršne si le lahko želim. Trim ni nič proti temu in trim sploh od-klanjam. Sploh je lepo, če greš v naravo, na Rožnik aU Šmarno goro, toda ni sprostitve, če je vse obvezno, ce ti na vsakem koraku predpisujejo, kaj moraš storiti: zdaj teči, zdaj skočiti, dvigniti nogo, dvigniti roko, zdaj dilmiii, zdaj izdihniti. Kombiji, ki vozjo po mestu z napisom »Servis za trim«, te spremin.jajo iz subjekta v objekt, samo v delček potrošniško tehnološke tipizi-rane civilizacije. Zelo prav in priinerno se mi ?di, da se pripravlja celo posebna zakonodaja o varstvu okolja in izboljšanju človekovega okolja, toda le zakaj celo lju-bezen do prirode In boj proti brezdušni mehanijEaciji prelivamo v tako grozno papirnate fraze? Mimo je švignil mulec na motociklu, kl mu je sredi mesta brez-obzirno odprl vse registre hrupa in izpušnih plinov, da bi mu najraje podstavil nogo. V 11. členu osnutka no-vega zakona pa sem bral juridično formulacijo, ki jo moraš, čepra\ je napisana -v slovenščini, \saj dvakrat prebrati, da jo razumeš: »Premičnl viri ropota, ki nji-hovo gibanje ali promet ni omejen, se smejo nporablja-ti oziroma dati v promet, če njihov ropot presega pred-pisano jakost.«
Gotovo: so tudi ljubitelji narave, ki znajo res najti stik z naravo, in to v njenih najbolj čudovitih odsc-kih, na primer v Bohinju ali na Pokljuki. Toda ko sem hodil okrog njihovih vikendov in ograjenih parcel, sem se čudil, kako morejo skupnost zamenjavati zgolj s sa-mim seboj. Očitno mislijo, da so varstvu prirode že za-dostili, če so ogradili najlepšo parcelo aase in odgnali iz soseske druge nadležneže, ld po njihovi sodbi nimajo v sebi tolikšnega ljubiteljstva.
Kakorkoli že: čeravno slcer ne izdam toliko, kot ce bi gradil vikend, hodim zaradi stika z naravo predvsem na trg. In uživam. Vsaj do zadnjič, ko sem v nedeljo pritekel na trg tri četrt na dvanajst in hotel pri zadnji branjevki kupiti še dve vrtnici. Prev/el sem ju že in iz-ročil denar, pa je privihral tržni paznik in zahteval: »Takoj dajte roži nazaj In vi denar! Prodaje konec! Ce ne izginete takoj, bom prodajalki nabil še kazen!« Ho-tel sem se z njim mirno In potem nemirno pogajati, pa je takoj pokazal, da dialoga ne trpi in da se šteje iz. oblast.
Tudi iz tega prtbežallšča prirodc sera odsel orez rož.