Obiskali smo 
taborišče Rab
Društvo upokojencev KS Dobrova pri Ljub-ljani letos praznuje 30 let obstoja. Šteje okoli 130 članov in je po reorganizaciji zelo zaživelo. V društvo so vključeni upokojenci, ki so imeli pred upokojitvijo razne poklice. Delujejo v vsem političnem in družbenem življenju. So de-legati v svetih KS, v Lovski družini, ZZB VVI in tudi v raznih komisijah, KUD in pevskem zbo-ru. Sodelovli so tudi pri orgraniziranju obnove spominske plošče narodnemu heroju Vladimir-ju Dolničarju — Rudiju pri organiziranju raznih konferenc, srečanj starejših občanov, praznova-nju krajevnega praznika Dobrova, pri obnovitvi hiše pri Gavgarju in spominske sobe, kjer je v letu 1942-43 deloval CK Slovenije.
Na letni skupščini društva upokojencev KS Dobrova je bilo sklenjeno, da se organizra dvo-dnevni izlet v z!oLlasno taborišče na otok Rab. Iz Dobrove smo se odpeljali z enim avtobusom Z 49 izletniki. Preko Ljubljane in Karlovca smo se pripeljali do Plitvičkih jezer. Tam smo si ogledali naravne lepote tega kraja jugoslovan-ske zemlje, po ogledu nas je pot vodila preko Senja in pri Jablanici smo se s trajektom prepe-ljali na otok Rab, na katerem so bili v letu 1942-43 zaprti JugosJovani, predvsem Slovenci in Hrvati. Po nekaj podatkih je v taborišču Rab umrlo okoli 4500 internirancev.
Že modno utrujeni smo se ustavili v hotelu Imperial in tam prenočili. Nalsednji dan smo se odpeljali na ogled taborišča Rab in pokopališča. Že takoj pri vhodu na pokopališče dobi obisko-valec slab vtis. Spominsko obeležje, na katerem je vklesano posvetilo, je zapuščeno. Črke so slabo vidne in ni nobenih sledov, da bi bile kdaj prebavrane. Enako stanje je tudi na spomeniku. Trava je bila pokošena. Napisi tovarišev, ki so tam pomrli, so slabo vidni in zarjaveli, tako da dobiš občutek, da tone vse v pozabo. Lepo bi bilo, da bi se vse obnovilo, da bi svojci in ostali, ki obiskujejo to pokopališče, lažje našli imena svojih dragih.
Po ogledu pokopališča smo se zbraH pri spo-meniku in počastili spomin na umrie trpine z enominutnim molkom, pevci pa so zapeli tii žalostinke. Najmlajša izletnica, ki otnknje šele dmgi razred osnovne šoJe, pa je prižgala svečke. Tovariši, ki so bili zaprti v tem taborišču, pa so pripovedovali o trpljenju in živijenju v tabori-šču, ki smo si ga tudi ogiedali.
Čeravno smo šli na pot z nameaom. da vtdiino kraj, kjer so tipeli in umirali tovariši, je bil iziet prijeten. Videb smo kraj naše lepe domovine in srečali ljudi, ki jih še nismo videli. Med potjo je bilo na avtobusu veselo, saj m manjkalo šal, petja in tudi vreme nain je bilo naklonjeno.
Pozivamo vse tovarišice in tovariše, ki so upo-kojenci in se še niso vključiH v naše dništvo, da to strorijo čimprej. Ne bo vam zal! Prijetno se boste počiitili med nami. Vodi nas izkušena predsednica, ki je pred leti praznovala 4 krat po 20 let in je še vedno zelo agflna, zdrava in vitalna. Tudi vi boste, če se vldjučite v naše društvo, dočakali in prazvnoali takšen in še večji jubilej.
JOŽE KOMAT