Zobozdravstveno varstvo v Šiški
Zakaj toliko lukenj v zobeh?
EN ZOBOZDRAVNIK ZA 2.859 OBČANOV — 35,5 ZOBNIH TERAPEVTOV ZA ODRASLE IN MLADINO
Vprašanja, kdaj bo vendarle tudi zobo-zdravstvu zasijala zelena luč, se vlečejo kot jara kača — zobje pa medtem gnijejo. Zobo-zdravniki pravijo, da je obolevnost stoodstot-na in da imamo Slovenci hudo zanemarjeno zobovje. A kdo je za to kriv? Ali res le last-niki piškavih zob — ali tudi kdo drug? Najbrž je resnica nekje v sredi.
•  Nekam slabokrvno zato zvene številke, s katerimi sila radi opletamo in se bahamo: da smo leta 1967 imeli y Sloveniji 418 zobo-zdravnikov, 416 zobotehnikov in 467 asistentk, ob koncu lanskega leta pa 952 zobozdravni-kov, 614 zobotehnikov in 824 asistentk. Toda: v ambulantah so leta 1967 našteli 2,037.408 od-raslih obiskovalcev, leta 1976 2,030.170; med-tem ko so leta 1967 zaplombirali 1,018.732 zob, so jih slabo desetletje kasneje le 1,122.854.
•  Že na prvi pogled je očitno, da je s to računico nekaj narobe. Kako je mogoče, da tako podaljšana vrsta ljudi v belem ni po-skrbela za več belih zob? Odgovor ni težak — začne in neha se pri denarju, žal pa tudi zatakne tam.
•  A da ne bomo o zobozdravstvu govorili le na splošno (med drugim ga je pred nedav-nim obravnavala republiška skupščina, teme-ljito pa so ga pretresli tudi udeleženci drugih slovenskih stomatoloških dnevov), poglejmo, kakšno je stanje v občini Šiška.
•  Dr. Rado Draksler je povedal:  »V ZD Siška, ki skrbi za 80.000 občanov, dela 20 zob-nih terapevtov za odrasle in 15,5 za šolsko mladino. Po republiškem programu, ki upo-števa najvišji normativ, jih je premalo 7,5, po občinskem, ki je minimalen, pa 1,5. Če hočemo do leta 1980 vsaj v grobem zadovo-ljiti potrebe, moramo prihodnje leto dobiti vsaj sedem novih terapevtov.
•  Po samoupravnem sporazumu naj bi en zobozdravnik pripadal 2.000 do 2.500 prebival-cem, y Šiški je ta številka zdaj 2.859, v ZD Ljubljana 2.773.  Delovni pogoji  vseh  zobo-zdravstvenih   delavcev    so    slabi.   Osnovno zdravstveno varstvo nasploh je bilo  doslej cokla v razvoju zdravstvene dejavnosti. Ven-dar naval pacientov ne bo s tem nič manjši, le deloviii pogoji zdravstvenih delavcev se foo-do zboljšali.
•  V šiški pride na enega zobozdravnika 900 do 1.000 novih pacientov na leto. Vsak po-trebuje v povprečju najmanj 15 storitev, kar pomeni delo za dve leti. Na tak položaj vpliva rast novih sosesk, s katero razvoj zobozdrav-stvenega varstva ni potekal usklajeno.
•  Povedati pa je treba, da je mladinsko zobozdravstvo s pomočjo občinske skupščine in krajevnih skupnosti naredilo precejšeta ko-rak naprej. V šolah so 4 ambulante, do konca šolskega leta je imelo popravljene zobe 48,3 odstotka učencev in približno 20 odstokov di-jakov. To pa je še vedno premalo glede na stoodstotno obolevnost.«
•  Najbrž bi bilo hudo narobe, če bi vedno znova tolkli po zobozdravstvu. Vprašajmo za-to, kje iskati rešitve. Če smo čez privatno prakso potegnili črto in ji odvzeli slehemo možnost za legalizacijo, bo rešitev troba iska-ti drugje: v občinski zdravstveni skupnosti. Tu  se  dogovarjata  itporabnik  in  izvajalec, kakšno zobozdravstvo foi radi in koliko smo pripravljeni zanj dati. Nekateri se zavzemajo za ustanayljanje obratnih ambulant v delov-nih organizacijah — a kakorkoli že: rešitve iz zobozdravstvene stiske smo na papirju že velikokrat našli.
•  Zdaj je čas, da pridejo v prakso.
M.Vončina