Glasilo „Slovenskega planinskega društva" v Ljubljani. Štev. 4. V Ljubljani, dne 25. aprila 1898. Leto IV. Potovanje okoli sveta. (črtico iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika). K.er je postajal veter neugoden, zakurili smo stroj in dne 15. novembra dospeli v Freetown, važno luko angleške Sierre Leone. Mesto leži ob izlivu mogočne reke Sierre Leone (Rokelle), ima krasno ležo ob levi obali omenjene reke in se razprostira ob vznožju plodno obrastlega gorovja. .Mogočno drevje, takozvani Sitk-coltentrees Eriodendron aufraetuosum (svilnato bombažasto drevo) se dviga s stebli do 15 lmtrov obsega v višino 40—50 metrov nad nižjimi palmami, bananami, bambusi iu drugimi tropičnimi rastlinami. Mesto Freetown, ki s čednimi svojimi poslopji dela prav prijazen vtis, šteje nad 20 tisoč prebivalcev in se razteza okoli griča, na katerem se nahajajo era-rična poslopja, vojaščnice in barake. Ob obali ima mesto velika poslopja, obširno javno prodajalnico, šole, mnogo cerkva, večinoma angleške in eno katoliško. Za glavnim delom tega mesta se razsteza mesto zamorcev, obstoječe iz prijaznih lesenih hiš, večinoma z enim nadstropjem, obdanih s krasnimi vrtovi. Sploh je vegetacija tako bogata, da ob robu širokih cest po mestu samem rastejo najlepše cvetlice. Za mestom imajo prebivalci po goščavi krasna šetališča, kjer je na večer, posebno pa ob nedeljah, zelo živahna promenada. Prebivalci so večinoma zamorci, finančni uradniki, poštarji, učitelji in vojaki so vsi zamorci, le častniki in višji uradniki so Evropci. Šole so jako dobro urejene, v veliki dvorani poučuje več učiteljev otroke, ki se zbirajo v krogu okoli njih in marljivo pišejo na ploščnate tablice račune in druge naloge. In res nahajajo se tu zelo omikani ljudje med črnci. Mnogi se nosijo po moderni šegi, kar se jim seveda tudi mnogokrat ponesreči: posebno ob nedeljah vidiš gigerle na promenadi s pol metra visokim zavratnikom, s frakom in cilindrom, ki ga je kupil s težko prisluženim denarjem, da more dostojno promenirati ob strani še bolj našopirjene ljube. Smešno za nas Evropce je videti dolgo četo gospic iz dekliške šole, katere so slično napravljene v rudečih ali pisanih oblekah. Za njimi stopa mogočno učiteljica z neobhodno potrebnim znamenjem svojega visocega dostojanstva, z velikanskimi očali na ploščnatem nosu. Večinoma pa so obdržali prebivalci zamorskega mesta kakor tudi okoličani primernejšo jim nošo, veliko haljo, v obrambo solnčnih žarkov. Posebno se vidi pri ženskah posnemanje evropskih šeg. Češejo si kratke svoje lase in jih pletejo v kite, boljše rečeno kitice, ki dosežejo jedva dolgost 10 cm. Dne 17. novembra sem se podal z dvema tovarišema na lov na drugo stran reke v bližino neke vasi Yongro. Zaradi močnega toka te reke smo se vozili štiri ure s čolnom, katerega sta veslala dva zamorca. Ob 10. uri dopoldne smo prišli na drugi kraj in pričeli lov po tratah, ki so z visoko likovino in travo pokrite. Po močvirnatih tleh je težko hoditi, in le počasi smo prišli dalje. Ustrelili smo nekaj jeiebic in golobov in prišli bolj v notranjo deželo, kjer smo našli ob robu nekega grmovja krdelo antilop. Ker pa so te živali jako bojazljive, morali smo na veliko daljavo s kroglami streljati na nje; od 5 smo dobili le eno, druge so se poslovile hitrih nog in poskrile v visoko travo. Bazun antilop sc nahajajo tu še mali divji prasci, leopardi, katerih pa nismo imeli prilike občudovati. Od ptic smo dobili še nekoliko krasno balvanih srak in škorcev. Popoldne smo prišli v vas Vongro, kjer smo pri nekem angleškem pastorju počivali od trudapolnega lova. Vongro je velika zamorska vas, obstoječa izključljivo le iz koč, katere pa so jako čedno in praktično iz Iikovine zgrajene. V krogu obdaja to okroglo kočo pokrito šetališče, katero tvorijo leseni stebri, ki nosijo streho. Nekaj stopnic nas pelje v notranjo kočo, pred kočami je veliko dvorišče, na katerem se kakor pri nas pase kuretnina. Vsa ta vas je skrita med visokim drevjem, tako da ni mogoče videti, koče, predno nisi v vasi. To mogočno drevje z nižjo likovino in grmovjem, bršlinom in drugimi parasiti daje krasne tropične vegetacijske prizore. Prebivalci so jako prijazni dobri ljudje, ki so nam prostovoljno pomagali na lovu, ne da bi zahtevali kake plače, kakor se to le redko opazuje pri zamorcih; navadno zahtevajo nesramno veliko za najmanjše delo. Proti večeru smo se zopet spravili na pot črez reko in srečno dospeli po noči na brod. V tem času sta nam dva mornarja z broda všla, in zato smo ostali še do 20. novembra v tej Iuki. Ker pa ni bilo mogoče dobiti jih. odšli smo zjutraj omenjenega dne s parom iz te najkrasnejše Inke. Po poznejših poročilih so vjeli kasneje omenjena dva mornarja in jih ukrcali na kupčijsko ladjo, da bi jih za nami poslali. Rajši pa, kakor da bi prišla zopet na brod, boječa se kazni, skočila sta v vodo in po poročilu zapovednika one ladje utonila Drugi dan smo ugasili stroj in stavili jadra, a posebno ugodne vožnje nismo imeli dalje. Slabi neugodni veter in deževno vreme sta nas prisilila, da smo zopet zakurili in se vozili od 27. novembra do 1. decembra s paro. Tedaj smo našli zopet bolj ugoden veter. Potem smo pa jadrali blizu do Cape Coast Castle, kamor so dospeli s paro 5. decembra. Na večer sv. Barbare, katera je svetnica topničarjev, je bila veselica na brodu in sicer godba in ples. Mornarji so plesali zamorske plese, da smo se vsi čudili nadarjenosti našega moštva za posnemanje. Se ve da so imeli topničarji veliko besedo, ker to je bil njih dan. A tudi dan sv. Miklavža, ki je splošen svetnik mornarjev, se je moral dostojno obhajati. Prišel je toraj na Miklavžev večer ta svetnik v osebi najvišjega podčastnika z veliko belo brado in svojim spremstvom k nam in kadetom in se nam pokazal. Ker je v tem tropičnem podnebju zelo vroče, posebno s tako veliko brado, treba je gasiti žejo in tako se potem praznuje visoki svetnik. Na sv. Miklavža dan popoldne je bilo se ve da moštvo prosto, godba je svirala, in igrali so veliko tombolo. Višji podčastniki kot središče te veselice sede ob rudeče pre-grnjeni mizi in dele dobitke srečnim dobivalcem. Okoli njih sede mornarji, vsak s sv.-jo tablico z zanimanjem sledeč vsakemu klicu profoza. ki razklicuje številke. Po vsakem dobitku svira godba. (Dalje prihodnjič.) Na O 1 š e v o. Spisal Fr. Kocbek. v /te več let sem želel, da bi obiskal Olševo, ki navzlic mali višini slovi radi krasnega razgleda, zlasti še najlepšega pogleda na Logarjevo dolino in Savinske planine. Dični škof A M. Slomšek imenujejo „zobato", opevajoč „Slovo Solc-paharskim Planinam": „Z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave: Košata Radoha visoka Ojstrica! Gorjata Rinka in zobata Olšova! Povzdigajte Slovencem bistre glavo, Naj bojo vrli sini Slave!" ') Leta 1894. sem potoval v društvenih rečeh na Šentlenartsko sedlo, da določim mesto za „Jančevo prižnico". Takrat som hotel obiskati vsaj zahodni vrh. a prišel sem samo do zanimive in velike jame , Potočke zijalke". Na vrli nisem prišel zaradi pičlega časa. Meseca junija 1. 1897. sva se mudila s tajnikom g. Ig. Šijancem v Logarjevi dolini, da se je ukrenilo vse potrebno za zgradbo verande pri slapu pod Riuko. Lepo vreme in prosti čas, kajti šola je bila radi bolezni zaprta, napotil me je, da sva sklenila polaziti Olševo, kar nama ni bilo žal. Dne 11. junija 1. 1897. sva se sešla slučajno z g. drom. J. Frischanfom v Solčavi, kamor je dospel v cestnih zadevah. Pogovarjali smo se tudi o Olševi, a naju je opomnil po očetovsko, da potrebujeva dereze. A odkod vzeti primerne, a ko jih ne nosiš vedno s seboj. Pravil nama je tudi smešno dogodbo vojaških zemlje-mercev, ki so pred mnogimi leti nabirali gradivo za spec. zemljevid. Vojaška oblast je razvrstila Olševo glede težav pri hoji v goro 2. vrste. Nekoč je prišel višji častnik dela nadzorovat, pri kateri priliki ga peljejo zemljemerci na Olševo. Hodil je z veliko težavo in takoj je bila Olševa pomaknjena v goro prve vrste. To pripovedovanje me je navdalo z neko radovednostjo, nekoliko tudi z bojaznijo, ali se izlet srečno izvrši. A iz turističnega stališča sem si mislil, korajža naj velja. Predno opišem izlet sam, omenim razlaganje tega imena, o čemer je največ pisal L. J ah ne,2) poučen po neimenovanem slovenskem lilologu. Ime Olševa bi lahko nastalo na trojui način, namreč od besede „ovca" ali ,.gol" ali „olša" = jelša. Ako bi ime Olševa izviralo od „ovce", ki se zares paso na gori. pisati bi bilo „Ovčja gora", a ne „Ovčeva". katero ime nahajamo napačno tudi na specijalnem zemljevidu. Ravno tako malo verjeten je postanek imena od besede „gol" in „Golšava", t. j. goli kraj ali gola višina, kakršna se zares tam nahaja. Po koroškem narečju se začetni ,g" ne izgovarja: tako bi dobili ime OISava ali pravilno Olševa. Ker se l kot m izgovarja, postalo je ime „Ouschava" in celo „Uschava", kakor Nemci, zlasti oni v Železni Kaplji nazivajo to goro. Smešno pa je. da so »ekaterniki pisali celo „Ushava", kakor bi bila ta gora na Angleškem. i,. Jahnu se dozdeva edino to razglanje pravo, da-si ime izvira nedvojbeuo od jelše, po narečju „ouša" ali „olša", torej Olševa. Stara listina iz leta 1208. poroča, da je bila neka komisija poslana v gozd, imenovan Sulzbach (Solčava). ') l'o izvirnika spominske knjigo v župnišua v Solčavi. ') Neue deutsche Alpenzoitung, lSfeO, sir. 02. lastnino (Gornjegrajskega) samostana do mej in vrhov na hribih Losekin „Krlalb".') Druga listina (v Museo civico v Vidmu) od I. 1355. poroča, da je patrijarh Nikolaj iz Ogleja določil v nekem prepiru med samostanoma v Gornjemgradu in Doberli vasi, da je meja v Solčavi pod planino, navadno „Erelalben" imenovano. I)o-tično mesto se glasi: „ . . . in Sulzpako sub alpibus que vulgariter dieuntur Erelaben". — V urbani Gornjegrajskega samostana iz leta 1426. pa nahajamo v Solčavskem otieiju imeni: „Mntko vuderm Khuoczen, .laeob Im Erlav ..."*) Iz teh listin je dovolj dokazano, da je pravilno ime le Olševa. O. Morocutti pa napačno misli, da pomeuja Usehova „košata", die „Buschige" ali „Busehroiche* ter dostavlja, da je to ime dobro izbrano, kar kaže bogata (?) cvetana Olševe. Dne 12. junija 1897. sem napolnil zjutraj nahrbtnik s potrebnimi živili in smo vzeli pot pod noge. Iz gorske vasice Solčave potuješ ob desnem bregu bistre Savine l/4 ure ter prekorači vši jednostavno brv kmalu dospeš do potoka, ki priteče od Sv. Duha nizdoli. Tu smo poklicali vodnika Blaža Plaznika, g. dr. J. Frischauf pa se je poslovil ter odšel gledat nameravano gorsko cesto iz Logarjeve doline na Pastirkov vrh v Železno Kapljo. Takoj ob omenjenem potoku vodi pot strmo navkreber med jelševim grmičevjem v '/» ure na obronek, kjer zagledaš strmo Klemeučo, .lamnikovo, Golerjevo in Strclčevo peč, ki s svojimi strmimi pobočji in meli tvore levi breg Savine. V starih časih, ko so se tod vojaški beguni skrivali, so imeli baje na vsaki pečini stražo, katera je zatrobila, ako so prišli biriči, in vsi so se poskrili. Dalje potujoč prideš čez nekaj časa v lep gozd in po travniku navzgor zagledaš cerkvico Sv. Duha. Iz Solčave do sem imaš l1/» ure. Pot ravno ni kaj zanimiv, pač pa precej strm. Zgovorni Blaž je naju kratkočasil po svoje, ajpo-vedoval je, kako se ga je jetika lotila, katero pa si bode ozdravil, ker pozna korenine, katere so skuhane najboljši lek proti tej nevarni bolezni. Hvalil pa je tudi mojo slivovko na vse pretege. Cerkvica Sv. Duha ima kaj lepo ležo. Znotraj je vsa prenovljena in je bila 1. 1891. zopet blagoslovljena. Pri cerkovniku — jedina hiša blizu — je razpoložena spominska knjiga „Slov. plan. društva". Že pred cerkovnikom vodi najbližji pot na Olševo. Jaz pa sem se odločil za ovinek na Sentlenartsko sedlo, kjer so nekdaj vojaški beguni orožnike v noči hudo pretepli, vsled česar je piišla mirna vasica Solčava v obležni stan. Ud Sv. Duha vodi pot polagoma po gozdu navkreber v ure na sedlo, kjer je deželna meja med Koroškim in Štajerskim. Od tod je že krasen pogled l) Listina se nahaja v štajerskem deželnem arhivu. *) Omenjene starinske listine navaja g. dr. J. Frischauf v znameniti knjigi „Ersehlicssung der Sannthaler Alpen", 1895, str. 12. ua Logarjevo dolino in Savinske planine. Preskočivši deželno mejo — oziroma plot, korakaš na severovzhod po senčnatem, a tudi močvirnatem gozdu proti Olševi, dočim vodi na severozahod pot k bližnji cerkvici Sv. Lenarta in dalje v Železno Kapljo. V dobri l/t ure smo pred pravim pobočjem Olševe, kjer se nahaja v bližini studenec. Zahodno pobočje Olševe je golo, dočim je južno pobočje blizu vrha obrastlo z redkim gozdom, v katerem se zlasti Šopirijo macesni, kakor se jim to spodobi v taki višini. Ako bi te ne mikalo na vrh Olševe, je od tod lep izlet k „skalnatim vratam". Pot vodi zahodno ob pobočju nekoliko navkreber; v '/4 ure zagledaš velika okna v skali, a do tja je še zopet '/4 ure preplaziti strmo široko debro, vodeče proti zahodnemu vrhu Olševe. Velika vrata so 23 m široka in 17 m visoka. Ostala vrata so manjša in se nahajajo na levo nižje pod velikimi vrati. Dobro bi bilo, ako bi tu sem napravili pot. Mrzel in močan veter je bril, ko smo zajutrekovali na lepi senožeti pod pobočjem Olševe. Silen veter — greben ozek — strmi prepadi — nevarnost velika — take misli so mi rojile po glavi. Zavili smo se dobro v suknje in korakali naprej. Nekaj časa greš na levo precej strmo navzgor, a kmalu se pot zavije na desno v redek gozd in v tem deloma strmo navzgor. V '/s ure smo dospeli do zanimive Potočke zijalke. Od tod, kakor že med potoma, imeli smo krasen pogled na Savinske planine od Raduhe do Kočne, na Triglav, Pristavnikov Storžič, Kranjski Storžič, Košuto in Obir. Na desni strani podzemeljske votline ol> strmi skali sem našel pripraven prostor za klop, od koder sem dolgo zrl na našega velikana Triglav, pri čemer so se mi vzbujali lepi spomini na moj dvakratni izlet, ko sem raz smelo glavo orjakovo zrl po lepi naši domovini in še dalje čez njene meje na Beneško, Dolomite in snežne vršace orjaških Tur. Uhod v Potočko zijalko je jako lep. Obok v podobi precej pravilnega polkroga je na tleh do 15 m širok. Votlina z enako širino vodi proti jugu do 40 korakov naravnost in se potem zasuče nekoliko na levo. Na desni strani so tla nekoliko globokeja in tu in tam mokrotua. Velike klade leže po votlini. Kjer se votlina na levo suče, mejijo jo ob stropu široki robi nalik gotiškim rebrom. Do sem je jama razsvetljena od zunaj. Nekoliko časa še stopaš ravno, potem pa pležeš po velikanskih kladah navzgor, in na stropu že opaziš lepo kapnike. Ta del jame je dolg do 40 korakov ,in ima na koncu dva uhoda v daljno jamo. Povsod v notranjosti vidiš belo moko po tleh in stenah, katero baje domačini rabijo kot zdravilo proti boleznim domačih živali. Svetili smo si s svečami in stopali prav previdno, kajti padec na polzkem kamenju bil bi prav neljub. Zadnja jama je ločena od prednje le po precej debeli skali in je dolga v premeru 40—50 korakov. Vžigali sme magnezijo, katero mi je prejšnji večer podaril g. dr. Frischauf, in zagledali na stropu velike in lepe kapnike človeške velikosti. Po tleh pa so ležali ogoreli ostanki lesa, s katerimi so si prejšnji obiskovalci jame svetili. Na desno stran je jama zopet globokejša in še ima malo stransko jamico. Previdno stopaje nizdoli smo dospeli na tej strani v prvo jamo in zopet na svetlo. Potočko zijalko je že mnogo turistov iskalo, a malo našlo. Zdaj jo je lahko najti, ker je pot do nje in naprej rdeče zaznamovan. Jeden prvih je to jamo kratko in površno opisal A. Schadenberg,*) ki navaja njeno dolgost 200 sežnjev, kar je vsekakor pretirano. Zanimivo pa je, da mu je pripovedovala njegova voditeljica, kako so pred leti nekdaj se neki „ljubljanski gospodi" na čarovno knjigo rotili, a tako malo mogli zakleti zaklad vzdigniti, kakor poznejši domači prazuoverci. Obisk Potočke zijalko je vsekakor zanimiv in vreden malega truda. Nad uhodom se blesti že napis „¡Slov. plan. društva", v bližini pa stoji klop s pogledom na naš Triglav. Meseca junija je tod po skalovju vse polno žvepleno-rumenega in nežno duhtečega avrikelja (Primula Auricula L.), rožno-rdečih trobentic (Primula NVulfeniana Schott), temnomodrega svišča (Geutiana aeaulis L.) in malega drago-mastuika (Iihododendron Chamaecistus L) in dr. (Dalje sledi.) Izlet „Planinskih Piparjev" v „Vrata". Spisal Nadpipar. Ta izlet smo napravili, da občudujemo plazove, ki prihajajo s Triglava in drugih strmin. Velikonočno nedeljo smo prenočili „Piparji" in petero prijateljev v .Mojstrani pri „Šmercu". Drugo jutro ob 7. uri smo odkorakali iz Mojstrano. Do Peričnika ni bilo mnogo snega. Ogledali smo si slap in napravili pod njim zajutrek. Megla se je začela trgati, čim dalje smo hodili, tem lepše je sijalo solnce iti nastal je krasen dan. Le počasi smo se dalje pomikali, kajti sneg je bil, čim dalje smo hodili, tem debelejši. Pri lovski koči smo morali, ker je bil sneg nad meter visok, na noge privezati krplje (Schneereife). Hoja je bila sedaj še bolj počasna Prišli smo ob 12. uri v Aljaževo kočo, katero smo slovesno otvorili in razpoložili spominsko knjigo, katero smo seboj prinesli. Iz snega, ki ga je v zgornji dolini okoli koče 1-80 m, se vidi samo streha koče. Med tem, ko se je kosilo kuhalo, opazovali smo plazove, kojih smo tekom dne 80 videli, a mnogo več jih slišali. Prizori so bili divni. Eden sam plaz smo opazovali celih 10 minut. Grmelo, bobnelo in pokalo je v enomer, ker je vsako bobnenje vsled odmevov po večkrat bilo slišati. Zapisali smo se v spominsko knjigo, kosilo povžili in kočo pospravili ter točno ob 2. uri popoldne odšli. Nazaj smo mnogo hitreje hodili, deloma za to, ker smo se nekoliko privadili na krplje, deloma, ker smo gori grede sneg ne- *) „Eine Tour durch Kärnten und Tirol" — Jahrbuch des österr. Alpenvereines, 1869, str. 206-207. koliko vhodili, deloma pa tudi radi tega, ker smo navzdol hodili. Toda solnčni žarki sami na sebi, potem bliščeči se sneg in njega odsvit so na oči tako uplivali, da so vsacega od nas oči nekoliko bolele. Jako dobro bi nam služila temna očala. Točno ob 5. uri smo dospeli nazaj v Mojstrano, hodili smo tedaj nazaj samo 3 ure. Že pred Mojstrano nam je prišel preč. gospod župnik Aljaž nasproti vidno vesel, da se nam je izlet tako lepo posrečil, to tembolj, ker so dan prej drugi turisti skušali do Aljaževe koče priti, pa so se morali vrniti, ker so bili tako neprevidni, da krpljev niso seboj vzeli. V družbi preč. gospoda župnika smo se še nekaj časa v Mojstrani zabavali ter se potem v Ljubljano odpeljali. Opozarjamo pri tej priliki, da se bodo plazovi še ves mesec majnik videli, dalje da večinoma v prvi polovici majnika sueg skopni. Torej vsakemu toplo priporočamo, da priredi enak izlet v drugi polovici meseca majnika. Mali I rud bo obilo odškodovan z velikanskimi naravnimi prizori plazov. Cesarski križ na Vel. Kleku. A. S. v Cesto primerjamo gorske velikane božjim žrtvenikom; bi se li torej ne prilegal njih vrhovom križ? Take misli so navdajale prve turiste, da so vzeli s seboj križ, ko so se odpravljali na Vel. Klek. Na vsak način so hoteli priplezati na vitko, idejalno piramido snežnikovo. Bilo je leta 1799; tedanji celovški vladika, kardinal iu knezoškof, Salra-Beifferscheidt, sam je sprožil to misel in se je tudi pridružil turistom, ko se je ideja uresničila. Posrečilo se je; dospeli so do vrha. V spomin te slavnosti je dal vladika kovati posebne spominske tolarje z napisom: „Glockner in.(Jarinthia primus conscendit 25. Aug. 1799." — Na drugi strani pa je bila vtisnjena knezova podoba. Vrh pa, na katerega so bili dospeli, je bil prav za prav le Mali Klek; od tistega dne ga krasi križ. V drugič so se odpravili na isto pot v poletju leta 1800. Tudi tedaj je bilo med turisti mnogo veščakov; te je opremil knezoškof z raznimi pripravami za razne znanstvene preiskave. Dijak Valentin Stanič je bil prvi. ki je dospel dne 28. julija t. 1. na vrh Vel. Kleka. Tedaj so zasadili v skalovje prvi križ na Vel. Kleku. V tretje so odrinili na Klek leta 1802. in tudi tedaj po prizadevanju knezoškofovem. Tako so pripravljali ti začetniki to tako strmo pot po groznem skalovju poznejšim turistom; vzlie temu pa jih je bilo s početka jako malo, kajti preprcdrzuo se je zdelo ljudem še vedno, podajati se v tako očividno smrtno nevarnost. V poznejših letih je tudi praški kardinal, knez Schvvarzenberg, rad zahajaj v te kraje; bil je celo večkrat na Kleku, zadnjič 1. 1860., dasi je bilo tedaj mnogo težje dospeti do vrha. Prvi kri/., ki je krasil vrh Vel. Kleka, se je ohranil do I 1826. Ril je še dokaj močno pritrjen na skaloviti višini, okoli katere je neštevilnokrat razsajal najhujši vihar. Pozneje so ga našli turisti že upognjenega od ledu, kateremu je zaviral pot; potem ga ni bilo več videti. 1850. leta pa so ga našli turisti zopet, toda železo je bilo skoraj vse raztopljeno, gotovo od strele. Dva kmeta iz Svete Krvi sta tc ostanke prenesla v vas, iu tu jih kažejo še sedaj. Nekaj časa je krasila nato vrhunec velika piramida. Avstr. planinsko društvo pa je postavilo v proslavo srebrne poroke našega vladarja novi „cesarski križ". Od leta 1880 štrli torej ta križ v visočini 3706 m (24 koliuskili zvonikov drug na drugem) v sinje zračne višave. Križ je kaj mogočen, ves železen in ima v sečišČu v ognju pozlačene žarke in na poprečnem stebru napis, ki slove slovenski: „V vedni spomin na slavnost 251etnice poroke Nj. Veličanstev cesarja Franca Jožefa 1. in cesarice Elizabete, katero so obhajali hvaležni narodi avstrijski 24. aprila 1879 1. Postavilo Avstr. plan. društvo". Na deblu pa je pritrjen nabiralnik za imena došlili turistov. Tu na vrhu je še lesena piramida, ki jo je postavila dežela radi meritve iu poleg nje je prostora še za kakih 6 nepredebelih ljudi. Hribolazec, ki sloni po prebitih naporih truden ob križu, mora biti globoko ginjeu ob slikovitem razgledu, ki ga mu nudi ta vrh. Človeka kar strese, zdi se mu, da je na otoku sredi neskončnega morja; prsi se ti širijo, in nehote se moraš diviti ti naravni krasoti. Tu sem naj pride pa tudi gledat človek strašno moč stvarnikovo. Žal ne bode nikomur! Na rovtih vin. Ha, to je življenje Po gorskih dobravah, Po gladkih planicah, Veselo glasijo se ptice, Odzivajo njim se grabljice, In kosa po solncu se bliska, A kosec, ki nosi jo, vriska. Zavriska zapoje veselo Junakov planinskih kerdelo. Odmeva jim gora, odpeva jim skala, Ki rada bi znala, Po strmih tokavah. Po mehkih stezicah In po kolesnicah! Ha, to je življenje In žuborenje! Da leto bi celo Tako se ji pelo. Oj, to je življenje To rovtno košenje! Utihne ti zbor in v rod se postavi Vsak kosec si novo pripravi, Nabrnsi jo in jo pogladi Ostrino strupeno nagadi, Da v travi bliskalo se bo. Ko bo kosa žvižgala skoz nj6. Oj, to je življenje To rovtno košenjo! Za mladci junaki l'a z belimi traki Vrte se grabljice Troseče senene kopice. Bolj cvetejo rože jim zlic Kot v nedriju šopek cvetic. Kot jelke visoke So tanke in boke. Kot ptice so urne in ročne Kot srnice gibke, poskočne. In vmes pa šaljivo, A nikdar žaljivo Se vmeša vsak hip Soljeni dovtip. Oj, to je življenje To rovtno košenje! Ko prvič do konca redi Prisekli so vsi, Pa zopet veselja izvor Naznani mladeniški zbor. In zopet vsak koso nabrusi, Da vnovič se v redu poskusi. Nekterim pač čelo je v rosi. Vendar jih nihče ne prekosi, Ker vsak je junak Vesel in krepak. A vsakdo i/, redi pregnan, Sramuje se leto in dan. Oj to je življenje To rovtno košenje! In kolikrat bil sem tam gori vesel In kolikrat z njimi še sam sem zapel. Zatorej Vam hvala planine, Ki take budite spomine! F. S■ Finzgar. Društvene vesti. Občni zbor „Savinske podružnice Slov. plan. društva" se je vršil dne 16. jan. t. 1. v posojilniški sobi v Gornjem Gradu. Po običajnem pozdravu načelnikovem je prečital tajnik g. Ig. Šijanec poročilo o društvenem delovanju 1. 1897. „Savinska podružnica" je tudi v IV. društvenem letu marljivo delovala in šteje sedaj 12 ustanovnikov, 111 pravih in nekaj podpornih članov. Število članov se je pomnožilo za 16, eden član je pa izstopil. Nemila smrt nam je vzela zvestega člana in bivšega podružničnega tajnika Antona Perneta, kateremu smo položili na krsto krasen venec iz planik, nabranih v Savinskih planinah. Od raznih dobrotnikov je prejela podružnica izdatne podpore, in sicer od slav. okraj, zastopa Gornjegrajskega 100 gld, od slav. posojilnice v Mozirju 100 gld., od slav posojilnice Celjske 30 gld., od Žalske 20 gld., od osrednjega odbora Slov. planin, društva 50 gld. Hvala jim prisrčna! Odbor je postavil pri slapu pod Rinko verando, ki je prav lično narejena in vsem turistom zelo ugaja. Knezoškotov oskrbnik, g Josip llot'-bauer, v Gornjem Gradu je sporazumno z Nj. ekscelencijo, nadškofom dr. I. Missijo dal potrebno dovoljenje za zgradbo „Gornje-grajske koče" na Menini planini; za to izrekamo še enkrat najtoplejo zahvalo. Načelnik je izdelal načrte, odbor pa delo izročil J. Krojnišku v Bočni. Ves les se je posekal že meseca novembra 1. 1897. in je pripravljen za gradbo. Koča bode že meseca julija t. 1. najbrž izgotovljena. Veliko dela je imela podružnica s popravilom „Mozirske koče". Inventar se je nekoliko pomnožil z nakupom, nekoliko pa z darili g. A. Goričarja, župana v Mozirju, katerega srčno zahvaljujemo. Sobo pri Planinšku je naš član g. Giovanni Fantoni lepo slikal. Mizar Fr. Smodiš je podružnici napravil mnogo lepih okvirjev, katere smo dali s podobami v Kocbekovo kočo, v sobo pri Planinšku, drugi pa pridejo v Gornjegrajsko kočo. K Planinšku smo poslali ie tretjo postelj, žiuinice in koče. V Kocbekovo in Mozirsko kočo smo dali več slamnic. Pri presiliajočem studencu pod Iglo je postavila podružnica mizo z dvema klo-peuia, jedno klop pa v Logarjevi dolini ob potu, kjer zagleda š slap pod Rinko. Za Vračko zijalko pri Sv. Vrbami nad Mozirjem je dala napraviti podružnica lestvico, du lahko prideš v gornjo jamo. Pri Potočki zijalki na Olševi se je na primernem inestu napravila klop. Mnogo je storila podružnica za pote. Na novo je poiskal vodnik Jurij Planinšek pot od Kocbekove koče na Šrbino in od tega pota v Robanov kot. Od Šrbine še napravimo pot naravnost na Ojstrico. Od pota nad Klemen škovo planino pa bo lahko priti na Šrbino. Ti poti bodo vezali Kocbekovo kočo z Robanovim kotom in Logarjevo dolino. Isti vodnik je našel tudi nov in eno uro bližji pot iz Luč do Kocbekove koče. Na novo smo napravili 1 m širok pot od Mozirske koče do studenca, kjer je bila poprej hoja po vodo silno nevarna, kajti pot vodi nad strmim prepadom. Stare pote smo popravili in na novo zuznamenovali tale pota: 1. Od Šibja v Štajerski Beli na Vodo-točnika in do „Praga" pri Korošici (2lU ure.) 2. Od Mozirske koče na Roskovec (Vre.) 3. Od Mozirske koče na Kal in Za-loČana do vira Ljubije (2'/» ure.) 4. Iz Rečice na Goličnika in do Mozirske koče (3 ure.) 5. Iz Mozirja k Sv. Vrbanu in na Dobrovlje mimo Črete na Sv. Jošta do Lipe (5 ur.) 6. Od Oljske gore na Polzelo (ls/4 ure.) 7. Od Slovenjega Gradca v Podgorje, Sv. Miklavž, v dolino Velunjo in Šoštanj (5 ur.) 8. Od Šmartna pri Slovenj. Gradcu Črez gozd Dobravo v Podgorje (40 min.) 9. Od Slovenj. Gradca v Stari Trg, mimo Sel na goro Sv. Uršule (5 ur.) Zadnje tri pote je za podružnico za-znamenoval g. Jernej Pavlič, katerega naj-topleje zahvaljujemo. Na Golički planini, kakor v Mozirski okolici je dala podružnica postaviti mnogo novih napisov. Savinska podružnica je dne 8. sept. priredila svečanost razkrivatelju Savinskih planin, g. dru. Joanesu Frischaufu povodom njegovega 60 rojstvenega dne. Ta veselica je bila prav sijajna. (Glej PI. V. 1897. str. 133—142.) Podružnica je tudi priskrbela peticije glede zgradbe ceste iz Železne Kaplje v Logarjevo dolino Te prošnje so podpisale občine Solčava, Luče, Ljubno in okrajni zastop, kakor tudi osrednji odbor Slov. pl. dr. in Savinske ter Kamniške podružnice. One so so poslale na vis. c. kr. ministerstvo za notranje reči, po drž. poslancu vitezu Herksu pa so se predložile poslanski zbornici. Da bi se zanimanje za turistiko povzdignilo, napravila je podružnica več izletov ter predavanj. Načelnik je predaval o Triglavu dni 9. jan. 1897. v Gornjem Gradu pri poučno-zabavnem večeru in dne 7. febr. 1897. na Rečici. Izlete je priredila Sav. podr. tri in sicer 7. junija v Hudo Luknjo, 26. do 29. jun, na Ojstrico in v Logarjevo dolino in 9. sept. na Medvedjak, katerih se je vdeležilo nekaj Članov pod vodstvom načelnikovim. Podružnična knjižnica se je zdatno pomnožila in šteje sedaj 231 knjig, posameznih člankov in spisov, 1 album, 236 fotografij, 23 panoram, 37 zemljevidov in 1 šestilo za panorame. Za knjižnico so darovali : G. Ign. Šijanec razne knjige; fotografa g. Srečko Magolič v Celju in gosp. Fr. Weiss v Mozirju kakor tudi ainater-fotograf modroslovec g. Herle razne slike. Gosp. Fr. Stiglic, rojak iz St. Janža v Sav. dol., sedaj na Kreti kot vojak, je poslal razne fotografije ondotnih krajev. Staro spominsko knjigo iz Logarjeve doline je podružnici podaril g. Kristijan Germel v Solčavi, g. Peter Kostič v Celji pa igro šaha za Kocbekovo kočo. Vsem darovalcem najsrčnejša zahvala! Leta 1897. je imel odbor 9 sej. Prejelo je vodstvo 186 dopisov, odposlalo pa 457 pisem, dopisnic in tiskovin. Podružnica je prodala svoje posestvo v Logarjevi dolini zadr. „Rinka" in sklenila ž njokupno pogodbo. Po predlogu g. A. Svetine je zbor tajniku izrekel zahvalo. Potem je prečital načelnik računski sklep za leto 1897., izkaz imovine in proračun za leto 1898. Iiačnni so se vzeli na znanje, in na predlog gosp. A. Svetine se je načelniku izrekla zahvala. Načelnik je poročal o odborovem predlogu, naj se pri Kocbekovi koči postavi kapela v spomin petdesetletnega vladanja cesarjevega ter za stroške za to stavbo nabirajo prostovoljni doneski. Predlog je zbor sprejel soglasno. Pri razgovoru, kako zboljšati cesto iz Ljubnega v Luče, je sprejel predlog g. A. Svetine, naj se podružnica obrne na slavni okrajni zastop Gornjegrajski, da on ukrene, kar je potrebno v tem oziru. Poročilo o delovanju Soške podružnice leta 1897. Dne 10. marca t. 1. je bil občni zbor Soške podružnice „Slov. plan. društva" v Modrijanovi gostilni v Tolminu. Zbralo se je precejšnje število članov, ki so z zanimanjem poslušali vse razprave. Letno poročilo se glasi: V drugem društvenem letu je nadaljevala Soška podružnica svoje delovanje z zaznamovanjem zanimivih potov ob zeleno-modri Soči. Na Bovškem smo končali v prejšnjem letu pričeto, v lanskem poročilu omenjeno, zaznamovanje raznih krajših in daljših potov, med katerimi so poti na Rombou in Svinjak, v Plužne in čezsoČo ter k Slapu Boke. Zaznamovali smo tudi pot iz Čezsoče na Krn. tako da so zaznamovani sedaj štiri poti na Krn in sicer že omenjena iz Čezsoče, iz Drežnice, iz Gabrij Čez vas Krn in iz Tolmina Čez Sleme. S tem je zaznamovana hribolazcem prav ljuba in prijetna pot iz Bovca čez Krn v Tolmin. Tudi za zvezo med Soško in Bohinjsko dolino smo skrbeli ter se je zaznamoval prezanimiv pot iz Tolmina čez Globoko (pod Škrbino) v Bohinj. V zvezi z olepševalnim društvom Tolminskim smo napravili pri Doljah pot do prekrasnega slapa „Ocednika" ter nasproti slapu most, s katerega je že neštevilno ljudi občudovalo tamkajšno divno prirodo. Za razširjenje reklamnih spisov se je potrebno ukrenilo. Tudi se je poskrbelo, da se napravijo turistiške palice, katere bodo v različnih gostilnieah podružniškega okraja na razpolago hribolazcem. Nameravani pomladanski izlet društ-venikov na Kobilno glavo ni mogel se izvršiti radi trajnega slabega vremena. Poletni izlet na Krn je ostal vseui udeležencem gotovo v najboljšem spominu, četudi je večina udeležencev najbrž še do danes radovedna ostala, kaj vživa in kaj občuduje hribolazec z vrha visokega Krna. 1'dov je štela podružnica v pietečenem letu 48. Tužnim srcem moramo zabeležiti, da nam je pograbila kruta smrt že zopet zvestega člana, g. nadkoiuisarjaKarolaCumar-ja iz Tolmina. Odbor je imel v pretečenem letu pet sej ter si šteje v prijetno dolžnost, zahvaliti prisrčno tem potom vse dobrotnike in podpornike naše podružnice, katere ni mu bilo še dano zahvaliti. Odborovo poročilo o delovanju v preteklem letu se je vzelo s pohvalo na znanje ter so se odobrili računi. V novi odbor so voljeni enoglasno: Dr. Karol Triller, načelnik, Ignacij Kovačič načel, namestnik, Valentin Marušič, tajnik in blagajnik, ter odborniki Ivan Grželj, Anton Kriznič, Alojzij Sorč, Andrej Vrtovec, Franjo Kokole in Anton Devetak. Izmed raznovrstnih nasvetov, o katerih se je razpravljalo, omenjamo le naslednji od zbora vsprejeti: Podružnica priredi v tekočem letu izlet Čez Globoko v Bohinj (Če mogoče o binkoštnih praznikih) ter izlet na Krn ali pa k Sv. Hendri na Kanalskem. Na Krnu se položi spominska knjiga, v katero se lahko vpiše vsak obiskovalec Krna. Iz podružnične blagajne je takoj vložiti 50 gld. pri Tolminski hranilnici kot prvi donesek skladu za kočo na Krnu. Za kočo na črniprsti je poskrbeti ključ, kateri bi se imel hraniti v Baški dolini. Zaznamovanje potov bodemo tudi v prihodnje marljivo nadaljevali. Novi člani. I. Osrednjega društva: Ernest Koželj, mag. pliarm. v Ljubljani. Fran Primožič, jermenar „ „ II. Rado v lj iške podružnice: Batagelj Ivan, načel, želez postaje v Lescah. Bulovc Ivan, trgovec na Bledu. Černe Miha, gost. pri Petranu na Bledu. Fasan Vladislav, c. k. gozdni eleve v Radovljici. Hudovernik Anton, pos. itd. na Bledu. Jalen Ivan, pos. itd. v Radečah. Jeglič Egidij, pos. itd. na Selu. Jug Marija, gostilničarka na Bledu. Jurgele Andrej, okr. cest. načel., župan itd. v Mošnjah. Korošec Josip, nadučitelj v Kropi. Pogačnik Josip, pos. in krojač v Radovljici. Rope Dragotin, pos. in trgovec na Ii ledu. Sekovanič Ferdo, gost., pos. itd. na Bledu. Stroj Franica v Zapnžah. Šebenik Karol. želez, uradnik v Lescah. Šomrl Ivan, učitelj v Lescah. Tolaži Andrej, stavb, podjetnik na Bledu. Tolaži Viktor, „ „ Wucherer Josip, gost. itd. „ „ III. Soške podružnice: Vosyka Oldiich, c. k. gozdni prist. v Tolminu. Primožič Matko, c. k. sodnik v Tolminu. Lašič Franjo, c. k. nam. konc. „ „ Kenda Josip, učitelj v Tribuši. Šmid Fr., župnik pri Marijacelji nad Kanalom. IV. Savinske podružnice: Dupelnik Gregor, župnik pri Sv. Frančišku. Juvan Franc, posestnik na Ljubnem. Kukec Simon, pivovar v Žalcu, dr. Praunseis J., zdravnik v Celju. Terčak Jože, učitelj v Laporju. V. češke podružnice: Češkoslovensko društvo v Pragi. Ad. Duchoü, ravn. mest telin. ris. na Smichovu. Ferd. Hausa, tajnik okr. zast. na Smichovu. Ružena Chodounska v Pragi. MUDr. Ant. Ivulhanek v Pragi. Fr. Mikulejsky. ravn. cukrovarne v Kralupih Gregor Sporn, rev. pri c. k. drž. Žel. v Pragi. Franc Sušek, trgovec v Pragi. JUDr. Tieftrunk K., odvet. kand. v Pragi Fr. Vočka. civ. inženir na Smichovu. Josip Vondraček, stavitelj na Smichovu. Dr. Vitezslav Janosky, vseučil. prof. v Pragi Darila. „Radovljiške podružnice": Gospod Janez Berce iz Njivice pri Podnartu 3 g KI. Srčna hvala! Darila. „Osrednjega društva" : Slavni deželni zbor kranjski je naklonil za 1. 1898. 500 gld. podpore. Slavna okrajna posojilnica v mestu Kamnik 10 gld. Gospod Orožen Emil 1 gld. za Triglavsko pot. Za velikodušno podporo in darila se najiskreneje zahvaljujemo. Darilo. „Sa vinski podružnici" je podarila slavna posojilnica v Slov. Bistrici 10 gld ; za to jo iskreno zahvaljujemo. Darilo. „Savinski podružnici" je darovala slavna „Savinska posojilnica" v Žalcu 20 gld. Hvala lepa! Sklad za Gornjegrajsko kočo. Za „Gornjegrajsko kočo" so darovali: g. Anton Svetina, c. kr. notar v Pliberku, 5 gld.. g. dr. J. Praunseis v Celju 1 gld., v veseli družbi nabrano 40 kr. Novo spominsko knjigo je razpo-ložil osrednji odbor „Slov. plan. društva" na Sv. Joštu, ker je bila prejšna že popolnoma popisana. Obiskovalci te lepe gore naj blagovolijo s knjigo varčno ravnati in ne vpisavati nepotrebnih reči. Razgledne dopisnice, jako lepe v barvah izdelane, dal je napraviti Ivan V i vod iz Doliča pri Slovenjem Gradcu, lastnik nadvoj. Ivanove jame. Razglednice kažejo slap in most v jami, vhod v votlino in spomenik nadvoj. Ivana. Razgledno dopisnico z II. Klanskim (Belopeškim) jezerom in z Mangartom je izdala češka podružnica „Slov. pl. društva". Podoba je krasna in tudi reprodukcija je dovršena. V kratkem izda podružnica še drugo razgledno dopisnico. Vrh Triglava okoli Aljaževega stolpa je bilo o Veliki noči 3'/* m snega. Ker je po praznikih zopet snežilo, zapadlo ga je gotovo še več. Zima je bila na Triglavu letos manj viharna, ker sicer odnaša veter sneg z vrha. Odsek amater - fotografov „Slov. plan. društva" priredi letos tekmovalno slikanje slovenskih planin in pokrajin, katerega se morejo udeležiti člani „Slov. pl. društva". Določili smo troje daril, in sicer dve darili dvema skupinama slik iz planin, tretje darilo pa pokrajinskemu slikanju. Obdarovane slike postanejo last „Slov. pl. dr.", ki pa si pridržuje pravico do vsakršnega ponatiska. P. n. gg. amaterje, ki so člani „Slov. pl. dr." in se želč udeležiti tekmovalnega slikanja, prosimo, da se pri odseku v Narodnem domu prijavijo. Radovljiška podružnica „Slov. pl. društva" je imela dne 13. febr. v Radovljici svoj občni zbor. V odbor so bili izvoljeni naslednji gospodje: Roblek Hngo, načelnik; Aljaž Jakob, podnaČelnik; Novak Janez, dekan, blagajnik; Stiasny Lj., učitelj, tajnik. Odborniki pa so: Kobler Fr., Cop Ivan, Menzinger Ivan mL, Jalen Josip, Schrey Rihard in Žumer Jakob, čestitamo podružnici na novem odboru, čaka ga veliko hvaležnega dela v naših planinah. Imena izvoljenih so nam pa tudi porok za vspešno delovanje. Češka podružnica „Slov. pl. društva" je imela dne 4. aprila t. 1. zelo znamenit društveni večer, ki seje odlikoval po krasnem koncertu in velezanimljivi turistiški razstavi. Izborni umetniki in umetnice so podali odličnemu občinstvu osem koncertnih točk, ki so splošno dopadale. Prodajali so v korist našega društva ukusno okrašene dopisnice, priročno knjižico „Slovanski Alpv" in druge spise čeških turistov o naših Alpah. Zelo pa je ugajala prva planinska razstava v zlati Pragi, na kateri si videl različne tu-ristiške oprave in priprave, mnogo fotografij in slik iz slovenskih krajev, različno slovstvo o naših planinah itd. Nad vrati je bil naslikan Triglav z Aljaževo in Frischaufovo sliko, kar je vzbujalo občno pozornost. Zanimanje za naše slovenske kraje je vedno večje, in več Čeških rodbin pride letos na letovišče na Slovensko. Podružnica ima sedaj že 145 članov in precejšna sredstva za stavbo prve češke planinske koče v Slovenskih Alpah. Razne vesti. Ruska železnica do Severnega Ledenega morja. Dne 1. oktobra 1. 1897. so otvorili železnico iz Vologde (ob Suhoni) v A rh angel s k (ob izlivu Severne Dvine v Sev. Led. morje). Ta najsevernejša in malone premočrtno zgrajena Železnica jo podaljšek železnice „Moskva-Jaroslav-Vologda". Lepo bodočnost ima sedaj mesto Arhangelsk, katero so ustanovili Rusi sredi 16. stoletja. Prej je bila tam mala naselbina normanska. Sprva so zgradili na tem mestu malo kapelico. posvečeno arhangelju Mihaelu in okoli tega svetišča se je razvijalo novo mesto. Kmalu potem so Angleži odkrili morje Severovzhodnih prebrodov in jeli tržili s tem mestom. Sedaj šteje Arhangelsk 18000 prebivalcev. „Klub českych turistu" v Pragi je imel svoj redni občni zbor dne 27. mar-cija v veliki dvorani Meštanske Besedv. Društvo je štelo v minulem letu 3088 članov in sicer je imelo osrednje društvo 839 članov, drugi so pa pripadali 36 podružnicam. Ustanovili so to društvo pred desetimi leti. Leta 1888. je bilo le 223 Članov. „Klub Českvch turistu* je v prijateljskih razmerah z našim društvom, zlasti pa s „Češko podružnico Slov. plan. društva" in je bil zastopan po svojem odboru pri občnem zboru, pri predavanjih in veselicah naše dične češke podružnice. Slovensko planinsko društvo jo brzojavno Čestitalo zaslužnemu društvu: „Veseleč se krepkega razvoja vrlega društva Vam prav srčno čestitamo k desetletnici. Z iskrenim planinskim pozdravom Slov. pl. dr." Potres v Tržaškem zalivu. Zanimiv pojav so opazovali dne 24. januvarija ob isterski obali med Koprom in Izolo. Z močnim bučanjem je morje odtekalo od obale in kmalu potem zopet pritekalo z velikansko silo. Ta pojav se je večkrat ponavljal in bil le posledica močnega potresa v morju. Marsikatera ladja je le z največjo težavo dospela do obale, ob kateri si videl mnogo mrtvih rib, katere je razburkano morje metalo na obalo. Ob obali zbrano številno ljudstvo je opazovalo ta redek prizor. Poziv/ Markacijski odsek „Slov. plan. društva" sedaj prične delovati s tem, da stara zaznamovanja ponovi, popolni in popravi. Odsek ima premalo članov, da bi zmogel ogromno delo, katero ga čaka. Radi tega pozivijemo vse, katere zanima to delo, tudi one, ki še niso na tem polju delovali, da blagovole svoj pristop k temu odseku javiti ali ustmeno ali pismeno odboru „Slov. plan. društva". Vsa pojasnila in navodila se dobe v društveni sobi od V, 7. do '/s 8. ure zvečer v Narodnem domu. Noto urejena lekarna PRI MARIJI POMAGAJ JI. Loustok v Ljubljani na Keseljevi cesti stv. 1 (polog Mesarskega mosta) priporoča svoja zanesljiva, sveža in preizkušena zdravila kakor tudi vse v farmacevtiško-higienično stroko spadajoče izdelke, kateri so v ?aIogi vedno v najboljši kakovosti. 7ai turiste priročni tekov i i> zavojih. Josip Maček na Mestnem trgu v Ljubljani priporoča svojo zalogo mnogovrstnih domačih in tujih žganih pijač, kakor: pristen brinovec, sli-vovko in tropinovec, I. vrste francoski in ogrski konjak. riuu in mnogovrstne druge likerje po nizki ceni. J. BONAČ, v Ljubljani, v Šelenburgovih ulicah št. 6 zraven nove pošte, priporočam vljudno svojo trgovino s )>n|»ir jom in s pisalnimi potrrh^^iiiniiil. Vzorce \ papirja pošiljam na ogled V svoji kujiffoveznicl izdelujem vesi pri-pro*tt<- in nnjfinej*?. Adolf Hauptmann v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 41. Tovarna oljnatih barv, firneža, laka iu kleja. Zaloga slikarskih in pleskars. ih predmetov. .vy>.x>..vxxv>'>..v>.>"y..v>.yy..v>,.v>.x'>..v>.y. \ MARIJA PLEHAN, } x svečarica in lectarica v Ljubljani x J na Sv, Petra cesti št, 63, '(= X priporoča svojo veliko zalogo sveč ter V. mnogovrstnega medenega blaga in slaščic. X Kupuje med v panjih in vosek. X xyxxy.xy.xy.y.y.xxy.xy.xy.xy.xy.xyxy.y.x i f i Andrej Dmškovie, g trgovec z železiiino + + + Jj v Ljubljani, g * na Mestnem trgu št. 10. « S vrorm^mriTmTi' Vinko Camernik, kamenošek v Ljubljani, Slomškovih ulicah št. 9, zal ga spoineuikov na Dunajski cesti nasproti bavarskemu dvora), priporoča svoj kamenoseiki obrt. posebno za cerkvene in druge stavbinske izdelke, marmorne plošče za hišno opravo i. t. d. Solidno ilrlo, nizke cene. < etiiki In obrisi m« Ealilevo ZHNtouj. HUGON IHL v Ljubljani, Špitalsks ulics št. 4, priporoča svojo veliko zalogo vsake vrste sukiieiiega in manurakturnegu blaga na debelo in na drobno po nanižih cenah. Vnanja naročila izvršuje hitro in natančno. Brata £be?l&, pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice r LJubljani, r ItointUliatuiklh ulicah HI. 4. prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča deo-rativna, stavbins^a in pohištvena dela. Dele reelss ln in;, lmH'.er loisa Is po najnižjih cen?h. Ithii Kiis krojaški mojster na Bledu priporoča se za izdelovanje vsakovrstnih oblek po najnovejši modi in kar mogoče nizki ceni. Obleke za turiste iz nepremočljivega lodna od 13 gld. naprej; haveloke in plajšče iz nepre-močljivega lodna od 10 gld. naprej; srajce za turiste iz bombaževjne po 1 gld. 60 kr., iz vol-neninc po 3 gld. Tliristovske obleke po najelfganlnejsih in trpežnih uzoreih iz raznobarvanega ne-premočljivega blaga priporoča p. n. turistom in kolesarjem: JOSIP POGAČNIK, toojii ln posestni! v Sid07ljicl. limito 7 teou ln coni. JOSIP OBLAK, £ umetni in gal. strug ar v LJubljani, ^ priporoča ^ svojo na novo urejeno dc'avnico sa Ftorljansiko cerkvijo v ulirnli m» unul At. 7. v na-f: ročilev vsakovrstnih »trn^nrNklh koMrnili, tj rofcenili in «IriijcaAnlli Izdelkov, katere ^ ^ bode solidno in ceno izvrševal po načrtih ali brez njih. ^ ISS5!« SSSSSSsssSSsssSiSSSssseSsssS Ivan Soklič v IJiibrjiint. Vod trd uro .it. 1 priporoča svojo veliko zalogo klobukov, posebno ^ loiluafttiti za hribolazce in lovce iz tvomice Jos. in Ant. Pichlerja, c. kr. dvor. založnikov. Članom „SI. pl. društva" znižane cene. IVAN URAN, izdelovalec glinastih proizvodov v Ljubljani, v Igriških ulicah št. 8, priporoča veliko svojo zalogo izdelanih raznobarvnih peči za sobe, dv rane in razne drage prostore, dalje modelnasta ognjišča in sploh vsakovrstne glinaste izdelke. Vse po najnižji coni in priznano «lobro. Franc Čuden, ur ar t LJubljani 1111 Mestnem trgu, priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žepnih in stenskih ar ter bndilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno in dobro. j^CrnornUii na ziihtrraujr hrezpUtluoč-f šssassišss^iss „Slovensko planinsko društvo." „Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico" • 7 slikami in načrtom Savinskih planin z zaznamovanimi poti. Spisala Fr. Kocbek in M. Kos. — Cena 00 kr., po pošti ;> kr. več. i-:-—i-, s» -'-'-"■ • ~rV( i" ~ ~ TT , ' I v sakovrstne ' napise na les, kovino in steklo lxvrira|« nitiačnc Is p: ceni VINKO NOVAK v LJubljani, na Poljanski cesti 35. Tiskarna in kamenotiskarna A. KLEIN & Comp. v Ljubljani, v Špitalskih ulicah št. 5, se priporoča v naroeitev vseli v to stroko spadajočih del in za zalogo raznih tiskovin. iiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiii • ••IIMIIIIIIIIIMHIMIMIIIIIHIIIIII GRIČAR in MEJAC v Ljubljani, v Prešernovih ulicah št. 9, priporočata svojo bogato zalogo izgotovljene moške in ženske obleke ter najboljše perilo in zavratnice. Zlasti opozarjata na nepremična lodnaNta oblačila in plašče za tnrinte. Naročila po meri se i ter tuje jo točno in črno na Dunaju. IMtrovani ceniki se razpošiljajo frank o in zastonj Članom l. pl.