Olga Budaragina Olga M. Frejdenberg, Aristid I. Dovatur in Oddelek za klasične študije v Leningradu Vse od ustanovitve Univerze v Sankt Peterburgu je bil Oddelek za klasične študije osrednji del Zgodovinsko-filološke fakultete. Kmalu po revoluciji leta 1917 so klasični študiji v Petrogradu izgubili institucionalno neodvisnost. Di- sciplina je dobila novo ime, »Antični svet«, študij pa so izvajali v okviru Od- delka za etnologijo in jezikoslovje Fakultete za družbene vede. Kljub vsemu se je do leta 1926 splošni načrt za predmete klasičnih študijev ohranil v uni- verzitetnem programu. Poleg tega so se pojavili novi obvezni predmeti, de- nimo »Sovjetska ustava« in podobno, kar zelo nazorno prikazujejo indeksi študentov. Leta 1926 so klasični študiji, ki uradno »niso obstajali«, a so bolj ali manj uspešno delovali pod vodstvom Aleksandra Malejina, izgubili še nekaj samo- stojnosti znotraj novega Oddelka za antično zgodovino. Do zloma klasičnih študijev je prišlo leta 1929, ko so grščino odstranili iz učnega načrta, poučeva- nje latinščine pa se je ohranilo samo znotraj Oddelka za romanistiko. Kljub vsem nedoslednostim so nekatere vplivne osebnosti nadaljevale z delom na fakulteti. Med njimi je bil zgodovinar in filolog Sergej A. Žebeljev (1867–1941), ki je kasneje umrl v Leningradu med nacistično blokado mesta. Grški seminar Žebeljeva je ponujal enkratno priložnost za branje številnih besedil in pogovor o njih, skupaj z njegovimi natančnimi in poglobljenimi komentarji. Ena izmed posebnosti pristopa Žebeljeva k poučevanju je bila, da je skrbno pazil, da ne bi zasenčil avtorja s svojimi sodbami. Kadar je ocenje- val seminarske naloge študentov, je bil vedno pozoren na dokaze in sklepe. Njegova največja pohvala je bila: »Zvezd ravno ne bo klatil z neba.« Vneto je nasprotoval nejasnemu izražanju. Eden izmed njegovih študentov, Andrej A. Jegunov, se spominja, da je nekoč v profesorjevi navzočnosti uporabil bese- 38 Olga Budaragina do »metoda«. Žebeljeva je kar privzdignilo: »Mladi gospod, če pri svojih letih govorite take stvari, ne bo iz vas nikoli nič.« Omeniti je treba še tri druge ugledne osebnosti, ki so učile na oddelku v dvajsetih in tridesetih letih. Aleksander Malejin (1869–1938) je bil latinist, ki je pisal o Marcialu, in je slovel kot izvrsten poznavalec latinske rokopisne tra- dicije. Ivan I. Tolstoj (1880–1954) je bil helenist ter strokovnjak za starogrško folkloro in epigrafiko s področja Črnega morja. Kasneje je postal akademik in je igral ključno vlogo pri ohranitvi klasične tradicije v sovjetskem okolju. Ne nazadnje je bil tu še Salomo Luria (1890–1964), ki je pripadal mlajši gene- raciji klasičnih filologov in je bil priznan epigrafik, zgodovinar ter mikeno- log. Mnogo kasneje, med kampanjo proti kozmopolitizmu leta 1949, je pisal dnevnik v kiprskem silabarju, ki ga je uporabljal tako iz znanstvenih kot iz varnostnih razlogov. Nekaj odlomkov iz tega izrednega rokopisa je prevede- nih in objavljenih. V besedilu Luria omenja lakoto leta 1947. Išče vzporednice med marksistično definicijo sužnjelastniške države in sovjetsko stvarnostjo: v obeh primerih je suženjstvo združeno s pomanjkanjem proizvodnih sred- stev.1 Njegov vnuk, ruski zgodovinar, je bil eden izmed ustanoviteljev klasič- ne gimnazije v Sankt Peterburgu in tudi njegovi otroci so uspešno končali to šolo. Oblasti so si prizadevale humanistiko izključiti iz univerzitetnega pro- grama. Leta 1930 je bila leningrajska univerza sestavljena iz samo treh fakul- tet, in sicer Fakultete za fiziko in matematiko, Fakultete za geografijo in Fa- kultete za biologijo. Kot je razvidno, so bile sovjetske oblasti bolj naklonjene »praktičnim« znanostim in usposabljanju. Kar zadeva humanistiko, so jo po- učevali na različnih v naglici ustanovljenih ustanovah, ki niso dolgo obsta- jale. Zvrstili so se številni poskusi, da bi študij klasičnih jezikov na univerzi- tetnem nivoju obudili. Leta 1932 so tako ponovno odprli Oddelek za klasične študije kot odsek znotraj Zgodovinsko-jezikoslovnega inštituta v Leningradu (LILI), ki se je dve leti kasneje preoblikoval v Inštitut za filozofijo, literaturo in zgodovino v Leningradu (LIFLI). LIFLI je nastal po zgledu moskovskega MIFLI, ki so ga odprli leta 1931 in je bil prav tako namenjen študiju humani- stike. OLGA M. FR EJDENBERG Prva predstojnica ponovno ustanovljenega Oddelka za klasične študije je bila Olga M. Frejdenberg (1890–1955). Rodila se je v Odesi novinarju in pisatelju Mihailu F. Frejdenbergu, izumitelju avtomatske preklopne centrale in stav- nega stroja. Njena mati, Ana Pasternak, je bila odlična pianistka in sestra sli- 1 Jakov C. Lur'e, »Kiprskaja tetrad'«, Nevskoe vremja, 24. avgust, 1991. 39Oddelek za klasične študije v Leningradu karja Leonida Pasternaka. Olga je bila tudi sestrična in prva ljubezen pesnika Borisa Pasternaka, s katerim sta ostala tesna prijatelja vse do konca njenega življenja.2 Šolanje je končala na dekliški zasebni šoli Elizabete M. Gedda v Sankt Peterburgu.3 Zaradi številčne omejitve vpisa za judovske študente se ni sme- la vpisati na univerzo za ženske, na takoimenovana »predavanja Bestuževa«. Med letoma 1910 in 1914 je študirala tuje jezike, potovala po vsej Evropi in po- slušala predavanja iz filozofije na marburški univerzi. Ko se je začela prva sve- tovna vojna, je postala medicinska sestra v bolnici v Petrogradu (1915–1918). Leta 19184 je postala slušateljica na petrograjski Prvi univerzi,5 na Fakulteti za zgodovino in filologijo. Iz njene prijavnice je razvidno, da je to zanjo pome- nilo »izpolnitev življenjskih sanj«,6 saj je bil pred letom 1917 zanjo vpis na uni- verzo praktično nemogoč. Leta 1919 se je uradno vpisala in postala študentka klasične filologije. Opraviti je morala sprejemne izpite iz grščine in latinšči- ne, ker se v šoli Elizabete Gedda ni učila klasičnih jezikov. Diplomirala je leta 1923. Iz njenega indeksa je razvidno, da so bili njeni učitelji na univerzi Sergej A. Žebeljev, Ivan I. Tolstoj in Aleksander Malejin, kasnejše poročilo omenja tudi Faddeja F. Zielińskega.7 Odločila se je, da bo napisala svojo magistrsko nalogo v seminarju Že- beljeva, na temo zgodovine grškega romana. Delo z naslovom »Grški roman kot acta in passio«8 je končala leta 1923. Frejdenbergova omenja to delo kot prvo sovjetsko disertacijo, saj so po letu 1917 akademske nazive opustili; ve- ljali so za nekaj preživetega, češ da spominjajo na aristokratske nazive. Podi- plomski program je doletela enaka usoda kot dodiplomskega. Zagovor ma- gistrske naloge se je sprevrgel v pravi škandal, saj so se vsi štirje člani njene komisije — klasični filologi Žebeljev, ki je bil tudi njen univerzitetni mentor, Malejin, Tolstoj in bizantinist Ivan I. Sokolov — distancirali od nje in od nje- nega dela. Frejdenbergova jih je obtožila, da so nove ideje zmotno zamenjali za napake. V svojih spominih vztraja, da se je korak za korakom učila hodi- ti po lastni poti in je zgodovinsko-literarni pristopi niso več zanimali.9 Če- prav so se je po zagovoru številni kolegi izogibali, je navezala nove stike in v znanosti našla tudi zaveznike, kot sta bila Nikolaj Marr, ki je institucionalno 2 Glej njuna pisma v knjigi The Correspondence of Boris Pasternak and Olga Freidenberg 1910–1954, ur. Elliott Mossman (London: Mariner Books, 1981). 3 Njeno spričevalo hranijo v Centralnem državnem arhivu, Sankt Peterburg, dosje 3698, seznam 2, strani 4–5. 4 Diploma z Univerze v Freidenburgu omenja leto 1917 (Centralni državni arhiv, Sankt Peterburg, dosje 3698, seznam 2, stran 2), vendar gre najverjetneje za napako, ker je njena prijava datirana marca 1918. Prav tam, stran 3. 5 Nekdanja Univerza v Sankt Peterburgu. 6 Centralni državni arhiv, Sankt Peterburg, dosje 3698, seznam 2, stran 3. 7 Berta L. Galerkina in Natalija A. Čistjakova, »K istorii sovetskoj klassičeskoj filologii: O. M. Frej- denberg 1890–1955«, Vestnik Leningradskogo universiteta 2, št. 23 (1990): 68. 8 Znano tudi pod naslovom Izvor grškega romana. 9 Nina V. Braginskaya, »Siste viator! Predislovie k dokladu O. M. Frejdenberg 'O nepodvižnyh sjužetah i brodjačih teoretikah'«, Odissej: Čelovek v istorii; Predstavlenija o vlasti (1995), 253. 40 Olga Budaragina omogočil njen zagovor na Jafetskem inštitutu,10 in orientalist Izrael G. Franc- Kamenecki. Nekoliko kasneje je Marr Frejdenbergovi ponudil zaposlitev na svojem inštitutu, kjer je nato delala med letoma 1925 in 1931. Od takrat naprej je bil njen glavni interes področje, ki se je kasneje imenovalo »kulturna paleontolo- gija«; zanimale so jo namreč zgodnje oblike literarnih žanrov.11 Čeprav niko- li ni pisala o jezikoslovju, jo je nova metoda vendarle pritegnila. Leta 1936 — dve leti po Marrovi smrti — je namreč zapisala: »Marr je bil naš način razmi- šljanja, naše družabno in akademsko življenje. On je bil naša biografija. Dela- li smo zanj, ne da bi mislili nanj, in živel je za nas, ne da bi se tega zavedal.«12 V tem obdobju občudovanja in skorajda čaščenja svojega učitelja so bila dela Frejdenbergove pod očitnim vplivom Marrove etimološke teorije.13 Do začet- ka tridesetih let je nato postajala vse bolj razočarana nad njim in njegovo šolo. V svojih spominih14 mu očita, da je na silo vztrajal pri svojih idejah in da se je prilizoval komunistični partiji. Ni želela, da bi bilo njeno delo podvrženo njegovi pomanjkljivi teoriji; pod rezultati svojega raziskovalnega dela in re- fleksije ni hotela njegovega imen. Ti očitki se zdijo kot poskus z njene strani, da bi si priskrbela posebno, »neortodoksno« mesto med pristaši novega jezi- kovnega nauka. Leta 1932 so na novo odprli prvi sovjetski Oddelek za klasično filologi- jo15 na Inštitutu za filozofijo, literaturo in zgodovino v Leningradu (LIFLI), ki je bil naslednik Zgodovinsko-filološke fakultete Univerze v Sankt Peter- burgu. Ker je bil vpliv maristov16 vsako leto večji, so sklenili, naj ustanovo vodi eden izmed Marrovih sodelavcev. Ne glede na to, kakšen je bil v tistem času v resnici odnos Frejdenbergove do Marra, je bila izbrana kot njegova podpornica in se ni distancirala od njegovih idej. Dva meseca je zavračala ponudbo, ker je menila, da bi moral postati predstojnik eden od njenih nek- danjih univerzitetnih učiteljev, Žebeljev, Malejin ali Tolstoj,17 vendar se je na 10 Splošno razširjen izraz za Inštitut za primerjalno zgodovino vzhodne in zahodne literature in jezikov, ki ga je ustanovil Marr leta 1921. Zagovor Frejdenbergove je potekal na slavističnem od- delku inštituta. 11 Glede raziskovalne metode Frejdenbergove piše Kevin M. Moss: »Povsem mogoče je, da manj- kajočo povezavo med francosko antropologijo in sovjetsko semiotiko predstavlja Marrova šola, še zlasti Olga Frejdenberg, za katero Lotman priznava, da je simbolna prednica semiotske šole, predvsem glede njihove široke analize kulture.« (»A Culture Course Based on a Semiotic Pat- tern«, dostopno na internetu). Glej tudi avtorjevo disertacijo »Olga Mihajlovna Frejdenberg: So- viet Mythologist in a Soviet Context« (doktorska disertacija, Univerza Cornell, 1984). Glej tudi Annette Kabanov, Ol'ga Michajlovna Frejdenberg (1890–1955): Eine sowjetische Wissenschaftlerin zwischen Kanon und Freiheit (Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, 2002). 12 Olga M. Frejdenberg, »Vospominanija o N. Ja. Marre«, Vostok-Zapad: Issledovanija, Perevody, Publikaci (1988), 182. 13 Moss, »Olga Mikhailovna Freidenberg«, 55–56. 14 Še danes niso v celoti objavljeni; citirano iz Braginskaya, »Siste viator«, 255. 15 V Moskvi so ga ponovno odprli leta 1934. 16 Marrovi podporniki so sami sebe imenovali »marovci«. Slabšalni izraz »maristi« je zanje upora- bil jezikoslovec in orientalist Jevgenij Polivanov (1891–1937) 17 Boris Pasternak, Požiznennaja privjazannost': Perepiska s O. M. Frejdenberg (Moskva: ART- Fleks, 2000), 186. 41Oddelek za klasične študije v Leningradu koncu vdala in je postala predstojnica inštituta. Kot omenja Frejdenbergo- va v pismu svojemu stricu Leonidu O. Pasternaku, so bili njeni motivi »kul- turno-zgodovinski« in »avtobiografski«. Bila je ponosna, da se je vrnila na oddelek Zielińskega ter da je poiskala in našla zadoščenje za ponižanje, ki ga je izkusila v akademskih krogih.18 Leta 1932 je Frejdenbergova na oddelek povabila šest ljudi; to so bili Ivan I. Tolstoj, Jakov M. Borovski, Aleksander V. Boldirjev, Iosif M. Tronski19 in Sof 'ja V. Melikova-Tolstaja. Tudi Marlin je imel dve leti seminarje iz rimske književnosti. Do leta 1939 je akademski zbor sestavljalo dvaindvajset ljudi. Že zgornji seznam članov oddelka kaže, da je Frejdenbergova sprejemala tudi poglede ljudi, ki so pripadali drugačni, bolj tradicionalni šoli. Težave so za Frejdenbergovo nastopile leta 1935 z aretacijo in izgnan- stvom direktorja na leningrajskem Inštitutu za filozofijo, literaturo in zgo- dovino, Samuila S. Gorlovskega. Zaradi čistk so morali študentje poročati o svojih profesorjih. Od Frejdenbergove so zahtevali, da zniža ocene pisarni- škim delavcem in zviša ocene fizičnim delavcem, česar ni hotela narediti.20 Leta 1935 je zagovarjala tezo za habilitacijo z naslovom »Poetika zasnove in literarnega žanra: doba klasične literature«, ki jo je napisala leta 1928 in jo z veliko Marrovo podporo objavila. Šlo je za prvo z literaturo povezano habi- litacijsko razpravo v Sovjetski zvezi. Ko je disertacija leta 1936 izšla v knji- žni obliki, je bila nemudoma zasežena in podvržena strogi kritiki partijske- ga časopisa Izvestija, 28. novembra 1936. Neka Cecilija Lejtenzen je napisala kritiko z naslovom »Vrednaja galimat' ja«, »Škodljivi nesmisel«. Obtožbe, ki so bremenile Frejdenbergovo, so omenjale nespoštovanje svetovne literatu- re, omalovaževanje Homerjeve in Shakespearjeve genialnosti, nagnjenje k veri in misticizmu. Običajni postopek je bil, da je takšnemu članku sledila aretacija, zato je bila Frejdenbergova razumljivo vsa iz sebe. Študentje so jo nemudoma bojkotirali. Stalinu je napisala osebno pismo, v kar so bili prisi- ljeni mnogi ljudje v podobnem položaju. Kot omenja v svojih spominih, je resnično verjela, da je imel Stalin dobre namene in da je osebno prebral pi- sma, ki so bila naslovljena nanj.21 To je bilo seveda daleč od resnice, a je ka- sneje kljub temu prejela povabilo v Moskvo, kjer je imela dolg pogovor s po- oblaščenim komisarjem za prosveto, Borisom M. Volinom (1866–1957). Zgolj sreči gre pripisati, da se je njen primer nekako razrešil in da se je nespora- zum zgladil. Leta 1937 je Oddelek za klasične študije postal del na novo ustanovljene Filološke fakultete v Leningradu in Frejdenbergova je ostala njegova pred- stojnica. Leta 1939 je ob stodvajsetletnici ustanovitve univerze napisala kratek 18 Pasternak, Požiznennaja privjazannost', 183. 19 Njegov prvotni priimek je bil Trocki, a ga je moral po tem, ko so njegovega brata leta 1938 areti- rali, spremeniti. 20 Berta L. Galerkina, »Olga Michajlovna Freidenberg (1890–1955)«, Russian Studies: Ežekvartal'nik russkoj filologii i kul'tury 2 (1996): 362. 21 Pasternak, Požiznennaja privjazannost', 203–204. 42 Olga Budaragina pregled zgodovine oddelka.22 V tem ostrem in pristranskem članku napada predrevolucijsko šolo klasičnih študijev v Sankt Peterburgu — Petrogradu — zaradi takratnega »občudovanja dejstev«. Edini, o katerem se izraža pohval- no, je Zieliński, čeprav celo njemu očita »erotično dekadenco«.23 Pomenljivo je, da niti z besedo ne omenja svojega učitelja, akademika Žebeljeva. V času druge svetovne vojne so univerzo med letoma 1942–44 umaknili v Saratov na Volgi. Frejdenbergova zaradi distrofije in skorbuta ni mogla oditi, poleg tega je morala skrbeti tudi za svojo bolno mater.24 V tem obdobju je bil predstojnik oddelka Iosif M. Tronski. Leta 1944 se je Frejdenbergova vrnila na svoje mesto na oddelku. Stalin je leta 1950 Marra in njegove ideje označil za sovražne, kar je bila posledica sočasne antisemitsko intonirane kampanje proti »kozmopolitiz- mu«. Po eni strani je Marrova teorija nastala v domačem okolju in ni imela ničesar skupnega z »brezdržavnim kozmopolitizmom«, po drugi strani pa je izvirala iz dvajsetih in ne iz štiridesetih let ter je bila brez nacionalnih pred- sodkov, kar med antisemitsko obarvano drugo polovico štiridesetih let ni bilo več zaželeno. Frejdenbergova je bila hkrati Marrova podpornica in judo- vske narodnosti, kar v tistem času ni bila ravno ugodna kombinacija; poleg tega ni sodelovala v množičnem kesanju nekdanjih Marrovih podpornikov, ki se je na fakulteti odvijalo leta 1950. Ko se je znašla sredi čarovniškega pro- cesa, sprva kot »kozmopolitka«, nato še kot Marrova privrženka, je rektorja prosila za upokojitev, ki je bila sprva zavrnjena. Naposled se je zaradi zdra- vstvenih razlogov leta 1950 vendarle upokojila. Predstavo o takratni kampanji proti »kozmopolitizmu« si je mogoče ustvariti ob incidentu, ko je Revilo Pendelton Oliver (1908–1994)25 v ZDA ob- javil majhen slovar sodobne latinščine s 320 novimi besedami. Leta 1952 je Maren M. Frejdenberg, soimenjak Olge Frejdenberg, napisal recenzijo slo- varja, ki je izšla v reviji Vestnik drevnej istorii pod naslovom Militarizirana filologija.26 Avtor pravi, da je objava dober primer za to, kako daleč sega mi- litarizacija Združenih držav, češ da se tamkajšnja oblast poslužuje raznovr- stnih načinov, da bi pripravila »bodoče gangsterje in rekrute za novo svetov- no vojno«.27 Recenzent se jezi nad besedami in izrazi kot so annona excan- defacta (črni trg), dardanarius (špekulant), manubalista ignivoma (puška), pyrobolum atomicum (atomska bomba) in podobnimi. Hkrati priznava, da avtor slovarja ni mogel brez pomembnih besednih zvez kot denimo Caroli Marxi doctrina (marksizem), aequandorum bonorum fautor (socialist), civili- 22 Prvič objavljeno v knjigi Irine S. Lutovinove in Sergeja I. Bogdanova, Filologičeskij fakul'tet Sankt-Petersburgskogo universiteta: Materialy k istorii fakulteta (Sankt Peterburg: Filologičeskij fakul'tet Sankt-Petersburgskogo universiteta, 2000), 105–109. 23 Bogdanov in Lutovinova, Filologičeskij fakul'tet Sankt-Petersburgskogo universiteta, 107. 24 Njena mati je umrla aprila leta 1944. 25 Revilo P. Oliver, »Modern Latin«, Classical Weekly 13 (1951): 193–203. Slovar temelji na delu so- dobnika Antonia Baccia, Varia latinitatis scripta (Rim: Societas libraria »Studium«, 1949). 26 Maren M. Frejdenberg, »Militarizirovannaja filologija«, Vestnik drevnej istorii 1 (1952): 179–181. 27 Frejdenberg, »Militarizirovannaja filologija«, 181. 43Oddelek za klasične študije v Leningradu um ordinum inter ipsos dimicatio (razredni boj), vendar to ne upraviči celote; šoloobveznim otrokom in študentom slovar na prikrit način slavi vojno. Usodo Frejdenbergove bi se dalo ponazoriti s krožno kompozicijo. Ko so sovjetske oblasti ukinile predpisano število judovskih študentov, je leta 1918 postala študentka; ironija usode pa je hotela, da je trideset let kasneje isti re- žim, ki mu je bila lojalna, uničil njeno kariero. Kot oseba je bila Frejdenbergova zadržana in je bilo z njo menda težko shajati,28 vendar ni bila nikoli zlobna ali boječa. Leta 1947 je poskušala pred represijo zaščititi študenta, o katerem je imela zelo visoko mnenje, bodočega profesorja na oddelku Aleksandra Zajceva. Sprl se je s svojim učiteljem mar- ksizma in Frejdenbergova je Zajcevu pomagala, da se je vpisal v tretji name- sto v drugi letnik. Kasneje mu je prek skupnega prijatelja svetovala, naj se vede bolj lojalno. Na žalost ni pomagalo, saj so ga za sedem let zaprli v psihia- trično ustanovo, v uzilišče (temnico), kot je imel navado reči, v Kazanu. Kot učenjakinja je Frejdenbergova odsevala značilnosti sveta, v katerem je živela. Brez dvoma je bila izredno učena, toda njene raziskovalne metode niso bile kritične. Pomanjkanje komunikacije z zunanjim svetom je bil mor- da eden izmed razlogov za priljubljenost njenega nauka v poznem obdobju sovjetskega režima. Določene obrobne in neosnovane ideje, ki bi ob bolj na- klonjenih okoliščinah preprosto neopaženo izzvenele, postanejo pod totali- tarnimi režimi lahko veliko bolj nevarne in škodljive — ne nazadnje zato, ker se jih obravnava s tako lahkoto. AR ISTID IVANOVIČ DOVATUR Aristid Dovatur (1897–1982) se je rodil v svetovljanski družini: njegova mati je bila napol Grkinja in napol Romunka, njegov oče, vojaški častnik, pa je imel poljske in francoske prednike. Sam priimek je rusificirana različica fran- coskega priimka De Vautour. Zato ni nič presenetljivega, da je Dovaturje- vo osebno ime grško, patronim ruski, priimek pa francoski. Tekoče je govo- ril rusko, francosko in romunsko, malo pa je znal tudi moderno grščino. To babilonsko vzdušje je imelo na trenutke komičen pridih. Aleksander Gavri- lov poroča o anekdoti, ki jo je slišal od svojega učitelja, kako sta Dovaturjeva mati in sestra Lukrecija pisali pismo v ruščini: »My vstretili na ulice Vašego papa [rodilnik] … net, net: Vaš papa [imenovalnik]… ili Vašu papu [tožilnik, ž. sp.]? Pismo sta pustili v tem stanju in potem vprašali Aristida…«. Končna različica se je glasila: »My vstretili na ulice Vašemu papu [dajalnik]«.29 28 V skladu z mnenjem orientalista Igorja M. D'jakonova (1914/15–1999); glej Igor M. D'jakonov, »Po povodu vospominanij O. M. Frejdenberg o N. Ja. Marre«, Vostok-Zapad: Issledovanija, Pere- vody, Publikacii, 1988, 178. 29 Aleksandr K. Gavrilov, »Aristid Ivanovič Dovatur: Žizn' i tvorčestvo«, v »MNEMES CHARIN: K 100-letiju so dnja roždenija professor Aristida Ivanoviča Dovaturja«, Philologia Classica 5 (1997): 11. 44 Olga Budaragina Družina je živela v majhnem mestu Reni ob reki Donavi. Kasneje je Do- vatur študiral na Prvi ruski gimnaziji v Varšavi, kjer je služboval njegov oče. Rad se je spominjal tega obdobja in o gimnaziji je govoril kot o nečem ljubem ter svetem. Dogodek iz otroštva prikazuje njegovo neusahljivo strast do uče- nja. Leta 1910 se je Halleyjev komet približal Zemlji bolj kot kadar koli prej. Dovaturjevi sošolci so pričakovali konec sveta in niso naredili domače nalo- ge, medtem ko je bil le Aristid, ki edini ni posvečal resne pozornosti dogod- ku, naslednji dan sposoben odgovoriti na učiteljeva vprašanja.30 Po začetku prve svetovne vojne se je družina odselila v Kijev in Dovatur je leta 1915 postal študent na Univerzi svetega Vladimirja v Kijevu. Dve leti kasneje se je prešolal na saratovsko univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1909 in je imela močne vezi z Univerzo v Petrogradu. V tem času se je odločal med študijem zgodovine Francije in starega Egipta. Na srečo je v Saratovu postal učenec Sof 'je Melikove, ki je diplomirala pri Bestuževu. Študirala je tudi v Berlinu pri Eduardu Meyerju, Nordenu in Wilamowitzu. Pod njenim vpli- vom se je Dovatur odločil, da bo študiral klasično filologijo. Takrat je namreč prišel do jasnega sklepa glede svojega raziskovalnega vodila — to je bila po- vezava zgodovine in filologije. Kot je sam kasneje izjavil, živi zgodovinar, ki ne pozna jezikov, v oblakih, filolog, ki ne pozna zgodovine, pa se ne zmore dvigniti s tal. Dovatur je diplomiral na saratovski univerzi in dobil priporočilna pisma za nadaljevanje študija v Petrogradu, kjer je do leta 1933 obiskoval seminarje Žebeljeva, Tolstoja in Malejina, medtem ko je delal v javni knjižnici. Glavna spodbuda je prišla s strani Žebeljeva in Dovatur se je imel za enega izmed nje- govih učencev, ko se je raziskovanja zgodovinskih dogodkov loteval na pod- lagi besedilne analize. V dvajsetih in tridesetih letih je sodeloval pri prevajalski dejavnosti sku- pine ABDEM, nekakšnem neformalnem krožku leningrajskih prevajalcev. Ime skupine je akronim njihovih osebnih imen, ki se vsa začnejo s črko »A«, in prvih črk njihovih priimkov: Aleksander Boldirjev, Aristid Dovatur, An- drej Jegunov in Andrej Mihankov. Kasneje se je skupini pridružil Emil von Wiesel in njegov priimek, ki je nemškega izvora ter pomeni podlasico, so pre- vedli v latinščino ter dali v kurzivo. Vsak izmed teh mladih učenjakov je bil povezan z Univerzo v Petrogradu. Trije izmed njih so na njej tudi diplomira- li — Jegunov leta 1919, von Wiesel leta 1923 in Mihankov leta 1926. Dovatur in Boldirjev sta postala študenta saratovske univerze, a sta se kasneje prese- lila v Petrograd ter tam dokončala študij. Skupina ABDEM se je skozi osem let dobivala po enkrat na teden. Iz njihovih srečanj so se rodili sijajni prevo- di starogrških romanov Levkipa in Klejtofont Ahileja Tatija ter Heliodorovih Etiopskih zgodb. 30 Gajana G. Anpekova-Šarova, »Pamjati učitelja i čeloveka«, Vestnik S.-Petersburskogo universiteta 2, št. 23 (1998): 84. 45Oddelek za klasične študije v Leningradu Dovatur, ki je preživel ostale člane skupine in je pogrešal tovariško vzduš- je iz svojih mlajših let, je poskusil delovanje skupine ABDEM kasneje obno- viti. Leta 1972 je izšel skupinski prevod Herodijanove Zgodovine imperija od smrti Marka, ki ga je Dovatur naročil šestim izmed svojih učencev.31 Njegov prispevek sta bila prevod prvih dveh knjig in uredniško delo. Leta 1932 ga je Olga Frejdenberg povabila, naj uči na novoustanovljenem Oddelku za klasično filologijo. Celo v obdobju, ko so bili stiki z evropskimi kolegi prekinjeni in so bile tudi objave v Sovjetski zvezi podvržene muhasti negotovosti, je imel dovolj poguma, da je objavljal v francoščini. Med letoma 1932 in 1937 je objavil tri članke v reviji Revue des Études Grecques ter prevod članka, ki ga je napisal Žebeljev.32 To obetavno raziskovalno dejavnost je kmalu prekinil Dovaturjev izgon v Saratov leta 1935, kjer je kljub vsemu smel učiti. Stalinovi represivni ukre- pi so vplivali na življenje in delo klasičnih filologov zlasti od leta 1933 naprej. Aleksander Boldirjev (1895–1941) in Andrej Jegunov (1895–1968) — oba člana skupine ABDEM in Dovaturjeva dobra prijatelja — sta bila izgnana, sprva za tri leta. Na žalost je bil to šele začetek, kajti Dovaturja so aretirali v Sarato- vu in leta 1937 je bil obsojen na deset let delovnega taborišča.33 Poslali so ga v pokrajino Nižni Novgorod, takrat imenovano Gorki, v Suho-Bezvodnoje. Kazen je izrekla trojka, skupina treh. Dovatur se spominja, da niso omenjali kakšnega določenega člena zakona, ki naj bi ga prekršil. Njegovi biografi so v njegovem dosjeju naleteli na podatek, da je bil obsojen po 58. členu, kar je bila takrat najpogostejša utemeljitev kazni za politične disidente. Deseti odstavek tega člena je prepovedoval »protirevolucionarno propagando«. Najstrožja ka- zen po tem členu je bila »deset let brez pravice do korespondence«, kar je pre- prosto pomenilo, da bo obsojeni ustreljen. Po ustnem izročilu si je Dovatur ob prihodu v tabor rekel nekaj takega kot »Aristid, bodi potrpežljiv, prišel bo dan, ko boš odšel od tod.« To je ne- kako pomagalo. Celo med desetletnim zaporom je uspel opraviti nekaj raz- iskovalnega dela. Napravil je nekaj bežnih zapisov za članek o Ariovistu in Cezarju, objavljen leta 1957. Ker je veljala prepoved pisanja v ruščini, je pisal v francoščini pod pretvezo, da se uči slovnice. V tem primeru je pomagalo, da so bili odgovorni neizobraženi, v drugih primerih spet ne. Eden izmed kole- gov, Borovski, je Dovaturju poslal delo Oedipus Tyrannus. Naslov so napačno razumeli, češ da se navezuje na očeta naroda, Stalina, zato ni Dovatur knjige nikoli prejel. 31 Gerodian, »Istorija imperatorskoj vlasti posle Marka«, Vestnik Drevnej istorii 1–4 (1972). Natalija M. Botvinnik je prevedla tretjo knjigo, Aleksander K. Gavrilov četrto, Valerij S. Durov peto, Ju- rij K. Poplinski šesto, Marina V. Skržinskaja sedmo in Nikita V. Šebalin osmo. 32 Aristid I. Dovatur, »Note sur Parthénios: Souffrances amoureuses 27«, Revue des Études Gre- cques 45 (1932): 195–198; »Un fragment de la constitution de Delphes d'Aristote«, Revue des Étu- des Grecques 46 (1933): 214–223; »La menace de Démarate (Hérodote 6.67)«, Revue des Études Grecques 50 (1937): 464–469. Zadnji članek je bil objavljen, ko je bil avtor že v zaporu. 33 Aleksandr N. Vasil'ev, Aristid Ivanovič Dovatur: Dokumetal'noe nasledie učenogo v arhive SPb filiala instituta Rossijskoj istorii RAN (Sankt Peterburg: Dmitrij Bulanin, 2000), 6, 14. 46 Olga Budaragina Morda je vredno omembe tudi to, da Dovatur in njegov oče nastopita v treh romanih Aleksandra Solženicina. Dovatur in pisatelj sta se spoznala po vrnitvi na prostost prek skupnega prijatelja Nikolaja I. Zubova, zdravnika, ki je več let delal v delovnem taborišču, potem ko so njega samega odpustili, in je po naključju poznal oba obsojena, ki sta prostost izgubila v različnih obdo- bjih stalinistične represije. Dovatur je tako omenjen v delih Otočje Gulag34 in Rakov oddelek.35 V obeh knjigah je omenjen kot učitelj latinščine, ki je pou- čeval ostale zapornike taborišča in medicinsko osebje. Naslednji odlomek je iz dela Rakov oddelek: »Tako je [Kostogolotov] tudi v taborišču spraševal medicinskega statistika, starejšega, plašnega človeka, ki je v sanitarnem oddelku pisal papirje, vča- sih pa so ga pošiljali tudi po krop za čaj — in izkazalo se je, da je bil profe- sor klasične filologije in antične književnosti na leningrajski univerzi. Ko- stoglotovu je prišlo na misel, da bi se pri njem učil latinščine. V ta namen je bilo treba po mrazu hoditi sem in tja po taboriščnem dvorišču, ne papirja ne svinčnika nista imela in medicinski statistik je včasih snel rokavico in s pr- stom pisal po snegu. (Medicinski statistik je dajal ure čisto zastonj: za kratek čas se je spet čutil človeka. Sicer pa Kostoglotov tako ne bi imel s čim plačati. Toda skoraj bi drago plačala: nadzornik ju je posamič poklical in zasliševal, ker je sumil, da pripravljata pobeg in da na snegu rišeta načrt kraja. Latin- ščini ni verjel. Pouk se je tako končal.) Od tistih ur je Kostogolotov pomnil, da ima izraz »primer« slab prizvok in prav tako je vedel — pa tudi če ne bi, ne bi bilo težko uganiti — kaj pomeni kardiogram.«36 Po odpustitvi iz delovnega taborišča se Dovatur ni smel naseliti v nobe- nem izmed osmih največjih mest v Sovjetski zvezi. Ta kazen je bila znana kot »minus osem«. Za preživljanje tega polovičnega izgnanstva si je Dova- tur izbral Lugo, mesto, ki je bilo tri ure oddaljeno od Leningrada. Občasno ga je smel obiskati in s podporo akademika Tolstoja je dobil dovoljenje, da opravi izpite in napiše disertacijo. Doktorsko disertacijo Dokumentarni in folkloristični stil pri Herodotu je zagovarjal leta 1952, tik pred Stalinovo smr- tjo. V knjižni obliki je izšla leta 1957, v obdobju destalinizacije, pod nekoli- ko spremenjenim naslovom Herodotov dokumentarni in pripovedni stil. Leta 1955 je Dovatur postal stalni član Oddelka za klasično filologijo v Le- ningradu. Po rehabilitaciji je postal še bolj dejaven in med letoma 1957 in 1971 je bil oddelčni predstojnik v obdobju, ki velja za zlato dobo oddelka. V šest- desetih je napisal tezo za habilitacijo, ki je izšla leta 1965 v obliki monografije z naslovom Aristotelova Politika in Politiae. Leta 1966 je zanjo med monogra- fijami prejel prvo nagrado univerze. Med njegovimi raziskovalnimi interesi najdemo Teognisa, grško epigrafiko in pozno rimsko zgodovinopisje (Histo- 34 Otočje Gulag, tretji del, osemnajsto poglavje. 35 Rakov oddelek, prvi del, deveto poglavje. 36 Aleksander I. Solženicin, Rakov oddelek, prev. Janez Stanič (Ljubljana: ČGP Delo, 1971), 109. 47Oddelek za klasične študije v Leningradu ria Augusta). Skoraj vse njegove raziskave so obrodile sadove v letih po njego- vi odsotnosti. V preostalih dobrih dvajsetih letih kariere je uspel nadoknaditi izgubljena desetletja. Kot se spominjajo vsi njegovi učenci, je bil Dovatur očarljiv in učinko- vit učitelj, poln energije in bistrosti. Vsako akademsko leto je začel tako, da je na šolsko tablo napisal glagolsko obliko laboremus, »Na delo!«37 Občudo- val je svoje učence, kot bi bili družina, ki je nikoli ni imel. Poučevanje je bilo zanj enakega pomena kot raziskovalno delo. V svojem Dnevniku oddelčnega predstojnika,38 ki ga je pisal v ruščini in francoščini, najdemo denimo vnos z dne 23. aprila 1964, kjer omenja študenta, ki je pri njem opravljal izpit iz grške in rimske literature, čeprav je sam istega večera zagovarjal tezo za habilita- cijo.39 Dovaturju je uspelo, da je združil lastnosti poglobljenega raziskovalca, modrega predstojnika in predanega učitelja. * * * Postscriptum. Med pripravo tega poglavja sem v Arhivu univerze v Sankt Peterburgu zaprosila za vpogled v dokumente o Olgi Frejdenberg in Aristidu Dovaturju, da bi jih pregledala. Na moje presenečenje so mi najprej izročili dve zajetni mapi, nato pa so mi dovolili pregledati le dve strani bibliografskih podatkov, medtem ko ostali podatki — vključno z datumi rojstva (sic!) — niso na voljo, češ da so »zaupni«. Od arhiviranja mora namreč preteči petin- sedemdeset let, kar pomeni, da se mora človek v tej državi pripraviti na zares zelo dolgo življenje. Prevedla Sibil Gruntar Vilfan 37 Anpetkova-Šarova, »Pamjati učitelja«, 88. 38 Glej opis v Vasilev, Aristid Ivanovič Dovatur, 86–89. 39 Prav tam, 88.