Vilko Kolar:
KOLINE - PRLEŠKI »DOMAČI PRAZNIK“
P r i Balaževih imajo »domači praz­
nik«, ker »mesarijo« prašiča, ki so ga 
vse leto redili. Ob taki priliki redko- 
kateri otroci pridejo v šolo.
Tudi Balaževih treh otrok ni takrat 
v šolo. Vsak ima polno skrbi. Fran­
čiška pomaga mami, Franček pa oče­
tu, ki je tega dne mesar, najmlajši 
Ivan pa sveti, nosi eno in drugo.
Že prejšnji večer, ko se vršijo pri­
prave, pečejo potice, prebirajo kašo 
za klobase in brusijo nože. Ves večer 
pridno prepevajo znano prleško pe­
sem, posvečeno temu prazniku:
Prašiča smo zredili, 
zdaj bomo ga lovili, 
okol’ voglov, okol’ plotov 
za njim bomo hodili.
Prašiča smo zaklali, 
na drobno razrezali, 
še bolje je stotisočkrat, 
kak’ če bi ga prodali.
Klobase so narejene, 
so materi izročene, 
so gvircane, so poprane, 
pa niso še pečene.
Pa prišel bode godec, 
dobil bo svinjski gobec, 
le pridi k nam, še rep ti dam, 
boš dober imel želodec.
Drugo jutro navsezgodaj je pri Ba­
laževih že živo. Prišli so tudi že po­
magači, ki bodo pomagali izvršiti 
smrtno obsodbo nad debelim, zavalje­
nim prašičem.
Mati pridno kuha čaj, ker zunaj je 
mrzlo. Pripravljena je že luč. Ko se 
vsi dobro okrepčajo, gredo na lov.
že vlečejo orjaka iz hleva, ki kruli 
na vse pretege. Na mah ga poderejo. 
Eden ga drži za noge, drugi za ušesa, 
mali Ivanček pa za rep. Frančiška 
mora mešati kri, Franček sveti. Oče 
mesar je dobro opravil. Hitro je bil 
prašič mrtev in vsi se oddahnejo.
Sedaj se začne dolgočasno delo. Za­
valjenemu ščetinarju je treba najprej 
sneti kožo. To delo traja nad dve uri 
in je silno zamudno. Mesar mora nam­
reč paziti, da kožo ne prereže, ker tr­
govec tako kožo slabše plača.
Ko je to delo opravljeno, odstranijo 
še »Špeh« in prašiča razrežejo. Med 
tem časom mati pripravlja južino — 
pražena jetrca. Kako to vsem tekne!
Začnejo se priprave za klobase. De­
lajo kašnate klobase »koline« in me­
sene klobase. Prleške klobase so zna­
ne kot »kranjske« daleč okrog. Pre­
den se prične to delo, nažene mesar 
otroke po mero k sosedovim. Otroci 
že poznajo ta običaj in radi gredo.
Frančiška priteče k sosedi in reče: 
»Tetica, poslali so me po mero za klo­
base! Prosim, dajte mi jo!«
Soseda se veselo nasmeje, poboža 
Frančiško in reče: »No ja, to pa lahko 
dobiš!« Odide in se koj vrne: »Na, 
tu imaš, tako velike klobase napra­
vite!« in ji poda velik obroč. Nato na­
daljuje: »To daj očetu za gvirce!« in 
ji da šop listja. »To pa za ,špile\« ji 
da poleno. »Ti pa imaš to!«, ji da ja­
bolk, krhljev in orehov. »Za mesarja 
pa nesi steklenico vina!«
Francika odhiti domov.
Med potjo že kliče: »Hej, glejte, ka­
ko mero sem prinesla za klobase!« V 
hiši nastane vrišč in splošen smeh.
Na isti način sta dobila mero tudi 
Franček in Ivanček.
Pa se oglasi oče z resnim glasom:
»Frančiška, prinesi metlo!« Otrok 
hitro teče in prinese metlo, oče pa na­
daljuje: »Pometi tla, da bom imel pro­
stor, kamor bom metal klobase!« In 
zopet je v kuhinji splošen krohot.
Delo gre hitro od rok, kajti v Prle­
kiji ne delajo takih malih klobas ka­
kor drugod, ampak mnogo večje. To 
delajo zato, da se klobase ne posušijo 
preveč in ostanejo dolgo sočne.
Proti večeru, ko je delo opravljeno, 
pridejo povabljeni sosedi, včasih še 
kak godec s harmoniko.
S pesmijo in godbo proslavljajo 
uspeh domače reje. Ta praznik je 
tem svečanejši, čim večji je bil prašič.