Klinopisi Lojze Krakar Žrtvam vseh vojn V VELIKIH HORDAH K NAM GREDO VANDALI naravnost iz pekla puščave Gobi. Trepečemo: spet bodo se hoteli igrati z nami naše in gverilo. Spet nas, ujete, vprežejo v galeje, spet sužni žig nam vžgo na spolovila, spet bodo s pleč nam rezali jermenje in v ljudožrščini boga nam kleli. * TAKO ZAHTEVA NJIHOVA LJUBEZEN. Od nje vsak konjski rep postane plamen, ki jezdec z njim nebo in svet zažiga, ki veter ga odtod v laseh raznese. Odtod se pride le v apokalipso. Odtod v nebo so neprehodne skale. Samo še vrvohodec pride čeznje. Samo žiraf ji vrat še seže onstran. 698 Lojze Krakar KDO V SKALE BO UŠEL PRED SODNIM DNEVOM? Kdo s hriba bo na hrib jecljal življenje? Kdo sam se bo sežgal in spravil v žaro, ki mu jo ob rojstvu v žep je dala mati? Moj zluknjani spomin več ne dožene, kam jaz sem spravil žaro: v žep nebeški v obljubljeni deželi — ali v grmek, ki zgrbljen kot berač čemi ob poti? SAM POJDEM TJA V OBLJUBLJENO DEŽELO. Iz stepskih trav si v njej bom spletel kočo. Potem prišel bo sosed vanjo umirat. Že dolgo mu nihče ni dal nič jesti. Požel bom upe z mesečevim srpom in jih pravično bom delil s sosedom, ki zame prosil bo na onem svetu, da sebe samega kdaj ne porazim. IZ TEMPLJEV IN PAGOD V PUŠČAVI GOBI je slišati menihe, kaj žebrajo. Zebrajo zame. Pred storoko soho. Povej, Nebo, smem reči jim: odklanjam? Odklanjam vse storoke, trhle sohe, ki k njim zatekajo se le še črvi. Odklanjam miserere nobis* zame pred sleherno pogansko gluho soho. ZA VAS MINUTA MOLKA. ZAME HIPEC, da si vas, žrtve, iz vesti izbrskam. Naj v spravo vas pokopljem skupaj z nami? Naj vonj vaš še za daljne vnuke shranim? Pokončno ste hodili proti smrti. Pokončno nosi križ, kdor ga že nosiš! Za tabo hodi volk, pred tabo hodi neskončno bel molilec, črn od groze. * * Usmili se nas 699 Klinopisi NAPISAL BOM LJUBEZEN. V MOJEM VEKU je drag vsak klinopis, kjer piše: Tebi. Boš znala brati moje hrepenenje po obetavni žetvi in zaroki? Odkleni žep moj in v njem najdeš ptico, ki se ne seli tja v ognjeno zemljo. O ptica, prstan, sonce in pšenica! Na vašem pragu rad bi srečal sebe. • POD LIPO SKUPAJ ORGLICE IGRAVA. Pod lipo najdeš še prastare citre. Za alelujo najdeš jih pod lipo. Za lahkonoč škržatu jih posodi. Poleti vabim te na črnogorje. Tam pasla bova čredo, brala brinje in se spominjala, da tu sva nekdaj se šla vojščaka, z malho polno sonca. * VIHAR ME JE KOT STEKLI VOLK OBGRIZEL. V viharju stal do grla sem in preko. Prišel je še hudič, da me obgloje do zadnjih žil in zadnjega vzdihljaja. Zdaj si v klošarski družbi krajšam čase. Si krajšam zime, vihre in poplave. V metroju* sem naredil si ognjišče. Kako košat si, divji grm, tu notri! * CILJ NASIH POTOV JE ŽE CISTO BLIZU. Premagati velja le zadnjo hordo. V gozdovih se že slišijo glasovi iz grl grobov, iz grl podzemnih ljudstev. Jaz na bršljanov list jim godem zraven. Do srčike želim nocoj jim priti. Da zvem, zakaj v vse bitke moram z njimi. Zakaj ne smem še na proščenja z njimi. * * Metro je pariška podzemska leleznica. Lojze Krakar LABODJE SANJE: VZKLIKNITI POSLEDNJIC in onemeti kakor solni stebri. Ti ne vedo več za imena svojih doprsij v parku, krščenem Labodji. Zakaj, robot, labodom sekaš rane? Saj vendar molijo te po robotsko! Saj je že vse robotsko: ptičja pesem, boginj mednožja in vsezvezdne vojne. * METULJA PESEM V BLESKU OCEANOV. Kolači za pomladni praznik sonca. K poroki gremo po cesarski cesti. In muzikanri godejo pred nami. Nevesta bo s Koralnega otočja. In ženin naš poslanik pri Nebesih. Kako nam v srcu klenkajo zlatniki! Kako je letos kruhovec obrodil! * BO PEL NOCOJ ŠKRJANCJI ZBOR V TEJ HIŠI? Kako že zdaj diši po melodijah! Nam bo v naročju splela gnezdo štorklja? Kako svečano bije sončna ura! Duhovnik sultanov bo plašč oblekel in nas prekrstil v trav in rek imena. In vse svileno bo kot slavčje petje. In bog po biču nikdar več ne seže. ZAVEZANIH OCl BOGINJA PRAVDE. In pot do mavric, kruha in poletja. Mladost: v skalovje sestreljena ptica, ki je spod kamnov več nihče ne reši. Pogodil sem se s kamnom bosonogim, da molka kamnov nauči še mene. Rodili smo se nemi: neme veter nekoč odnese nas v puščavo Gobi. ¦ 700 701 Klinopisi ZE STRAŠNO DOLGO BIVAM SAM V PUSCAVI. Ne žeje in ne glada več ne čutim. Bom smel še kdaj z višanj teh v dolino? Kako rdečelična vas me vabi! In kaj nocoj še kodra mi možgane? Spomin na kresno noč nekoč pri Neki? Zakaj mi rasteš, mah, prav na jeziku, da še imena ji ne znam izreči? VISOKO PESEM PISEM Z RDEClLOM, ki teče iz zorečih trt v jeseni in jo igram na orgle, ki jih nosim s seboj povsod, še v sredo vsake bitke. Ko je najhuje, zadonijo skupaj s topovi tisto staro elegijo o srcih, ki visijo v nas kot težki črninski grozdi v slavo bele smrti. NA GLAVAH SONČNIC SE ZLATIJO ZVEZDE, podobne tisti v zgodbi o treh kraljih. In blagi dim kadila veje v hišo. In mira v vrtu spušča korenine. Kot gobavec stojim pred vrati raja in vdano čakam milost za te pesmi. V lase jim vpletam krono iz trobentic, da bi bile nebesom bolj povšeči. TO JUTRO ČOLN JE, Z BISERJEM NAPOLNJEN. Kot bob smo ga poželi z božje njive. Na njej cvetijo kruhovci za mravlje. In spev rdeč cveti v škrjančjem grlu. Vendar vandalskih igric ni še konec. Prej moramo še skoz uho šivanke. Prej moramo postati še velblodi. Še prej pa duh velblodji za to pesem. * 702 Lojze Krakar KOT VRVOHODEC VSAK DAN GREM PO VRVI na oni svet. Grem kupit sol in milost za reveže, jetnike in duhovne iz templjev svetih kač in soh storokih. S soljo solijo si prežgano vodo, a milost spravljajo za hude čase, kot zanje spravljajo zlato klošarji, lastniki zlatih žil in jam v metroju. * OD ONSTRAN ME POKLICAL JE PRIJATELJ. Pred mano se preselil je na zvezde. Poklical me je, naj že vendar pridem. Naj vendar že te verze zvežem v culo. Le nekaj bi še rad povezal v culo. To sinjeoko, to deviško roso. Da njene bisere odnesem kralju vseh milijonov sonc, ki so me grela. GVERILEC SEM. UJET. LE ŠE IGRAČA. Ves gol. Še zadnje groše so mi vzeli. Kupiti hotel sem na nebu šotor. Zdaj moj edini šotor bo galeja. Vandali, zaigrajte z groši poker. Dobili boste zvezdo repatico. Kot ženske prsi obla bo in grešna. Kot za Heleno zanjo vžge se vojna. * ZELENA NOČ ŠENTJANŽEVA BO DANES. Na Eskimskem in v Jutrovi deželi. Povsod, po nebu, tratah in po hlevih se sliši, kaj živali govorijo. Nek kondor prerokuje mi nebesa. Nek murn svari me, da na pot ne krenem. Pa vendar grem na pot. Kresnica moja obljublja, da bo šla pred mano z lučko. 703 Klinopisi NA POT GREM. NA SPREHOD PO RIMSKI CESTI. S kosilom me ne čakajte, mogoče ne vrnem se pred polnočjo, veliko prijateljev imam tam, kamor pojdem. Mogoče sploh kar tam pri njih ostanem. Vse, kar tu puščam, ni ne groša vredno. Dve cunji za pred prag. Ležišče iz listja. In ena krsta. (Krščena devica!) V VANDALSKI VASI SREČAL SEM POROKO, vso v usnju, ustrojenem iz človeka. Da, v usnju iz človeške kože. Niste še slišali, kako se temu streže? Pojdite z mano gledat to k Vandalom. Jaz k njim nocoj grem kupit seme ljuljke, da z njo v jeseni dušo si posejem, če že pšenica nooe v njej mi rasti. O DIVJI GRM, KAKO KOSATIŠ VEJE, čeprav negujemo te kot dojenčka! O konji, ki zažigate nam koče s plameni repov in s kopit kresili! Bučanje osje himne se že sliši nad pogoriščem kakor miserere. Zdaj bomo le še križani. Po rimsko. Pilat si že umiva roke. Z ognjem. KOLAČEK SONCA, MISLIM. LUNIN SRPEK. In sosed, ki umrl je v moji koči. Ze zdavanj so porazile me sablje. Sovražne. Božje. Moje lastne. Njene. Nič več ne slišim v tej požgani pušči, da bi od onstran klicala me Ona. Procesiji metulji se pridružim, da pušči sprosim dež, Nje roko sebi. » Lojze Krakar POSEBEJ TREBA BO ZORATI NJIVO za setev rdečih makov in cekinov. V cvetoči mak gredo se mladi ljubit. S cekini pa se kitijo neveste. Ko pa ni več ne makov ne cekinov, se ljubimo v robidovju in jemo le koreninice kopriv, cekine pa zdavnaj že za žganje smo pognali. ZLOČIN JE CUDEZ, KOT JE CUDEZ VODA. Svetniki se rodijo iz zločinov. Z vodo odpuščamo izvirne grehe. Zločin in voda sta dve božji stvari. Brat brata in očeta sin ubije, da sveta bi postala: ni to čudež? Ni čudež reka, ki skoz neprehodne pečine pot si seka v žejna grla? ME BOSTE KDAJ PELJALI K TISTI JAMI, kjer združene trohnijo vaše žrtve? Je to nekje na tistem črnogorju, kjer z živim apnom ste vso rast požgali? Zdaj sami se dušite z vražjim apnom in vest iz sebe pulite kot ljuljko. A ljuljka raste: slišim, kako raste, kot slišim navček peti zadnjo uro. PONOČI JE NEKDO ZASADIL PALME po šipah mojih oken, tropske palme in bujen pragozd s kobrami in tigri na najbolj arktičnem skalovju mojem. Volkove vpregel sem v sani in dirjam med palmami ledenimi, da pridem v oazo, kjer ni Eva več vzdržala in vso se dala Adamu použiti. « 704 705 Klinopisi PRIREJAM SLAVNOSTNO OLIMPIADO na Atlantidi in na Himalaji, čeravno me rotijo svečeniki, naj ne dovolim priti k nam poganom. Saj koliko je tu samo vandalskih do zob oboroženih tekmovalcev! Vsak njihov konjski rep gori kot plamen pred grobnico Neznanega Vandala. POVEJTE, KJE IMELI STE MORIŠČA? Tu, kjer cveti krvavo rdeče vresje? Tu, kjer učite cicibane svoje veščin koljaštva že od zibke dalje? Tu stočijo za vas .krčmarji vsak dan slap žganja, zmešanega z živim apnom, da vi sežgete v njem podobe žrtev z morišč nekdanjih in iz ječ ušivih. • TA DUŠA, KI IGRATE ZANJO POKER, je moja duša, zdavnaj že zgubljena, na neki njivi z maki in cekini. Nič nočem zanjo. Prosim vas edino, da dosti mladih kruhovcev vsadite na mojem vrtu. Rad imel bi hrane za vsakič, ko se vrnem zdolgočasen od večne vigredi na sneg domači. • VOJAKINJA VANDALSKA, KAJ BI S TABO? Kdo naj te s puško osvoji, devica? Kdo šopek bombic naj za god ti kupi? Kdo vdre naj vate in v skrivnosti bojne? Kdo te bo še imenoval kot preje: Čarobna peč ali Poletna senca? Čarobna peč, ki zmrzlega odtaja. Poletna senca, kjer poeije romar. 706 Lojze Krakar ODHAJAM V KELMORAJN, DA SPOKORIM SE. Vso pot po trnju bredem in koprivah. Kdaj spet bom v tisti rdečelični vasi? Kdaj spet zaspim na mahu črnogorja? Tu se v vrtinec živega močvirja — močvirja iz kašaste megle jesenske — pogreznem z božjo hišo vred, če brž se ne vrnem v svoje rdečelično mesto. NA NOTNE LISTE PISEM TOZNE PSALME. Zvene, kot bi jih zložil Jeremija. Na bukov panj vrezujem klinopise. Le davna ljudstva jih še znajo brati. Na davna ljudstva iz podzemelj mislim, ko konja si sedlam in ko odhajam kot ona nekdaj nekam daleč v polnoč, da našla bi obljubljeno deželo. JE ZE JESEN? MOJ UP NE ZELENI VEC. Ze čas je iti in že tu je ptica, ki me odpelje v neko večno vigred, da v snu medvedjem prečemel bi zimo. Le čaj za dušo moram še kupiti in prstan za dekle, ki vsako jutro prinesla mi bo upanja in hrane, ozarjena, kot bi od smrti vstala. ZVONITE MI, ZVONITE! DANES SMEL BOM še jaz na žegnanje in ne le v bitko. O zvon, poletje, žegnanje, devica, poromajte z menoj v ta sinji julij! Bogastvo revnih: julijska zlatnina, dve srci leotovi: dva talismana, zvonov veselo vriskanje s korajža za plezanje po strmi lestvi v večnost. 707 Klinopisi BOGASTVO REVNIH: JULIJSKA ZLATNINA. In srebrnina rosna, ki sporoča, da je že čas za žetev rdečih makov in da je lunin srpek že zarezal. Kdorljuljko si sejal, požel boš ljuljko. Kdor trnje si sadil, ruval boš trnje. Kar je iz zemlje, zemlja sprejme vase. Kdor od duha je, živ ostane v pušči. * V TEH ČASIH NERONSKIH JE SPET OBILO krivoprisežnih duš. Obletajo nas kot božji volki, da bi izvohljale zaklenjene skrivnosti naše skrinje. A kaj so te skrivnosti? Stre bi ti se človeških gnid ? Porušiti državo z otroško fračo? Psihiatru mačku se izpovedati kletviln norosti. * KRESOVI DO NEBA, KI VAS PRIŽIGAL «ekoč je sam vladar, ko so v deželo drveli Turki, v tem preddverju smrti nocoj si jaz vas kurim po spominu. Preddverje smrti: predvečerje zime. Krompir v oblicah: slavnostna večerja. Pastirski kožuh iz megle. In gmajna, od vseh kraljestev večja. Jaz v njej cesar. * ZA POLNO MALHO SEM NABRAL SI SONCA. In biserov sem si nabral iz morja. Vse je spet prav. In da bi prav ostalo, grem stražit njive, posejane z upi. Klošairji, kralji lepotic pariških, vi pa zasedite metrojske rove, da ne bi vanje vdrli generali in orgle stalinske prinesli s sabo. * UPRL SE BOM. ZAHTEVAM POLOVICO školjk bisernih, da bom imel za zimo dovolj za dračje, upanje in moko, če se potapljati ne bom več mogel. Jaz sem med lovci biserov poslednji. Preveč me morski jež že bode v dušo. Preveč že vsaka školjka me použije. Ostal sem kakor bog puščavski reven. POVEJ, DEKLE, KATERA ROKA HOČE ukrasti zase te, cekin moj zadnji? In kdo zanetil v tebi je ta plamen, ki vžgal me je kot strela črnogorje? Izdaj po moji smrti klinopise teh nekaj stihov belega spomina. V njih tudi sebe prepoznaš. Primerjal sem te s Svetlostjo na noči črnini. SVETLOST TI PRAVIJO CELO VANDALI. Tako si krščena v njih krstnih bukvah. Naj zdaj še jaz te krstim s tole cvetko, ki ti pripenjam jo na gole prsi? Boli? Ko vedela bi, kaj trpijo bogovi, če jih venere spodijo! In kaj šele, če venere spečajo se s tujimi cesarji in klošarji! CE NE BI BIL BOHEM (CE BI BOGAT BIL), te ne bi nikdar srečal, lepotica. Ob svitanju sva neki dan se vzela, oba še vinjena in brez beliča. Samo dve cunji za pred prag sva imela. In posteljo iz listja. Tisočero je grl grobov takrat svarilo naju pred smrtno lakoto v tej zli puščavi. * 708 Lojze Krakar 709 Klinopisi PUSTINJA IN PUŠČAVA GOBI, RAD BI prišel spet vate s pesnikom Begzlnom na žganje iz kamelinega mleka, na pesek, v travo vžrt kot lev v gazelo. Ko pride zima in pekel ledeni, velblodom pokajo kosti do mozga, po jurtah pa črkujejo otroci imena džingiskanov in poetov. KJE BIL SEM ROJEN? ZA LOBANJO DEDA nihče ne ve več, kje je pokopana. Se obnjo še zadevajo kopita kamel in konj v peklu puščave Gobi? Moj rojstni kraj se seli v njej vkup s čredo na nove, nepopasene livade Na nove, nepopasene livade se še grobovi z mrtvimi selijo. NA VORANCEVO (V MESECU AVGUSTU) slavimo dan najvišjega poletja, najbolj zelenih rojstev trt in drevja. Kako zelen samo je tale oreh! Zadosti zrn pšenice in orehov imeli bomo za potice pražnje, za vse berače in ubežne kralje, za ptice in za matere Helene. O SANJ SEJALEC, SEJ NOCOJ PO MENI! Preorji, veter, me še prej na brazde, pobranaj me in kamenja očisti in daj mi spet roditi kruh pšenični. Ostanke žetvene pa pusti pticam za s sabo za na pot v ognjeno zemljo, a mene izteši v kažipot, ki kazal bo na križišču, kod do doma prideš. ODHAJAM. DANES VRSTA JE NA MENI. Tu se konča to strmo črnogorje. O črnogorje, kamen, mah in ptica, ki ste po meni romali vsak k sebi! Le v klet še stopim. Tam poganja plesen čez moje dneve in posmrtje moje. Globoko bom še vzdihnil, prej ko skalo bom spet začel valiti gor v strmino. Ljubljana, junija 1986 710 Klinopisi (II.) 14 Lojze Krakar TRI DNI SEM ZDOMA BIL. TA ČAS OTROCI zgradili so tri babilonske stolpe. Veselja je bilo tri polne koše, čeprav v treh strašno zblojenih jezikih. Zdaj berejo me, biblijo gorečo, ob luči moje sinje tleče duše. Ob luči teh vam pišem tole pismo 0 gluhi noči, polni netopirjev. 1 KG VOJAŠKEGA LETALA: 2000 $. življenje moje: 1/2 kile plesni. Ustanavljam gardo, ki bo pazila, da ne zdrsnem v ničlo. Da me na bolšjem trgu ne prodajo kot stare burklje ali stare pilde. Da ne strohnim in zdahnem na smetišču za stare sablje, škornje in ikone. KRVAVO SEM ZASLUŽIL TO POROKO s kraljico, ki se od nje nekoč sem ločil. Klinopisi Zaslužil sem si jo s kolački sonca, ki vsak opoldan sem jih pekel v pesku. Pšenica mi tako je obrodila, da zvrhano srce od nje mi poka. Dovolj bo kruha, matere .Helene, še za ubežne kralje in klošarje. NA VOZ NEBEŠKI BI ŠE JAZ SE SPRAVIL, če smel bi se, prej ko v nebesa pojde. A ljubil sem preveč in miserere, ki ga k malikom molim, ni še uslišan. Še zmeraj neuklonljivo se ustavljam pred sleherno pogansko gluho soho. Še zmeraj v Venerino postelj hodim, da bi pri njej v poltenosti se utopil. MRAVLJIŠČE: TUDI JAZ ŽELIM KOT MRAVLJA prinesti vsak dan za svoj dom vsaj prahec. Iz brunc razraste se mezopotamski cvetoči vrt s terasami iz cvetja. Nebukadnezarju je božja roka napisala na zid: še te noči boš umreti moral, ker si s konjenico pregazil moje rdečelične vrte. KLOŠAR BERAČ, POKAŽI MI DEŽELO, kjer skrinjo so zaveze v dar ti dali. V metrojskem rovu ji postavi šotor in shrani vanjo kruh in med vsakdanji. In glej, da ne spode iz nje Vandali boga in zvezd na strmi visokosti. Kako strmo bili smo že na zvezdah! Kako globoko so nas stresle s sebe! KAKO TEŽKO KRENITI BO TJA ONSTRAN v devičje gnezdo na večerni zvezdi! Še ose komaj nosijo svoj pelod devici, ki od mladih nog me čaka. Vse sulice, kar jih pekel premore, me čakajo na tistem črnogorju, kjer čaka me devica, da vsaj enkrat (v poročni noči) smela vkup bi spati. 15 VESELE JELKE, KI SE RAZCVETITE prav na božični dan pred ovčjim hlevčkom! Kako ste vdane: v carstvu Neronovem bile ste žive bakle kot kristjani. Odpeljem vas v puščavske varne kraje, v vas, kot zoreči kostanj gostoljubno. Najgostoljubnejšo. Iz peska v njej se rodita kruh in vino zlatomašno. ČE KDO OD VAS IMA MOLILNI MLINČEK, naj mi ga da. Jaz z njim bom prosil Turke, ki jezdijo nad nas, naj nas med drncem ne zvežejo za repe svojih žrebcev. Zagrozil jim bom s svojo lastno glavo, da sem napolnil si jo z ekrazitom in da ubije jih, če kdo dotakne se s handžarjem je in celo z mezincem. OD IGLIC SMREČJIH KRVAVI MI DUŠA. A smrečja ne posekajte. Naj srnam za mehko zglavje bo, naj skozenj reka vijuga se kot riba v srečni jutri. Prekolji zemljo, reka, ki skoz divje si skale sekaš pot v poganske kraje. In v žejna grla skozi neprehodne pečine in skoz mesta ljudožrska. ODVZEMI, BOG, MI MOJZESOVE TABLE, da ne bi padle v roke nemolilcem. Ti bodo zaigrali zanje poker in izgubili z njimi vred še dušo. Iz krst teh duš na sredi črnogorja poslušam vsak dan križev pot vandalski. O pokeraši in zgubljene duše! Iz trave gobijske vam pletem kočo. STEKLENKA VINA BO NOCOJ PREMALO za rojstno slavje babice Jeseni. Odprite tisti sod, ki vanj vrezljano je Anno Domini bogvekatero. Za dolge jate lastovk in škrjancev pa kup ovsenih hlebov napecite. 16 Lojze Krakar 17 Klinopisi Kot jaz bi tudi one rade imele po večni vigredi spet kruh ovseni. ŽIVLJENJE NAŠE PASJE, KI OBGRIZEL ga stekli stepski volk je do okostja, blešči se vendarle kot bela cerkev na grobu davnih sužnjev faraonskih. Rotim zvedavce: tele piramide slavijo sužnje in ne faraone. Življenje njihovo bilo je pasje in še Nebo jim sužnji žig je vžgalo. PRI SVETI EVI V NEKEM STAREM TEMPLJU lahko še najdete lobanjo mojo. Odkrili boste tam jo, kjer.se obnjo zadevajo kopita konj vandalskih. , . ..... Iz nje se tu pa tam izvije kača in piči carja kakor v ruski sagi. Crngrob! Med tvoje skale pokopavam kosti še zadnjega od carjev: sebe. SPET TOD BESNIJO VOJNE DRŽAVLJANSKE in spet so tarče jim otroci moji. A jaz imam le fračo, ki z njo skušam do tal zrušiti vikinško kraljestvo. Rogovi vikinški, zdramite rod moj in obvarujte ga puščic bušmanskih! Iz svojega rodu bom vse princese poženil z vami po vsej Atlantidi. HELENA MAJ SE IMENUJE SAGA o nekem zdavnaj že umrlem paru. Le posteljo iz listja sta imela in se pijana vzela neko jutro. Iz grl grobov, iz grl podzemnih ljudstev sta slišala le majhen dih: nikarta! A v njiju je šumela kri ciganska in v njenem slapu sta si grob izbrala. . V TEJ AGONIJI SMREK IN GRMOV VRTNIC umiram tudi jaz. Za las prilepljen še na ta svet, že komaj čakam dneva, Lojze Krakar ko v grob popotnico mi bodo dali. Zelena, ki te ljubim vso zeleno, ostani še pri meni, da vsaj krsto iztešejo mi iz sredice tvoje, prej ko bo izsušeno tole drevje. BRIŽINSKI SPOMENIK STOJI OB POTI. Iz njega dedje nas učijo brati. Na primer: zima brat je naši revi, pomlad je za metulje in dekleta. Metulja pesem v blesku oceanov in v siju svečic jasličinih, padi na to poslednjo oazo sred puščave, da s tabo pade mana naši revi. SPET MORAL SULTANOV SEM PLAŠČ OBLEČI, da bi Vandale mogel prekrstiti v imena trav, gozdov in jelk božičnih, ki varjejo pred srežem neko dete. Spet so se naselile v mojem upu nekakšne davne klavske črne srajce. Za njim ubiti moral sem še tigra, ki me je branil pred storoko soho. NEKDO JE STRUPA VLIL V KRAUESTVO MOJE, vse dvorne damice je z njim zastrupil, zaklel vse dvorne moške v papagaje in v mojo dušo vlil je sok koprive. Še, draga, veš za tista črnogorja, kjer so se tolkli vseh barv krokodili, midva pa sva se s polno malho sonca selila pravkar v rdečelično mesto? O RDEČELIČNI MIR NA ČRNOGORJU! O ptice, krokodili in pšenica! Vse nosim vas v tej malhi zmagovalca in vas raztresam po jesenski gmajni. Na tejle gmajni pasejo se ovce. O gmajna, mrak, pastir in pastirica in pet krompirjev v ognju in jaz cesar največnega cesarstva: sive gmajne! 19 Klinopisi RDEČI MARS, KRVAV OD MUČENISTEV, ki smo na tebi jih ljudje počeli, postani vir na zvezdnati oazi in na brezkončnem pesku na nebesih! Kamele, site peska vse do grbe, ve pa stopite gole sem k oltarju na pušči zemeljski in podarite nam mleko, da prekuhamo ga v žganje. ZA KAP SOLI, ZA KAPLJO MOZGA MORJA bi dal udavu, da kosti mi stare. O žeja veličastna, ki te čutim sred oceana in pod vinsko trto! Po vinsko trto spim, pod črnim grozdjem, s srobotjem zvezan, da ne stegnem roke po eni sami jagodi. V srobotje sem smrtno vplel se kot z rogovi jelen. VISOKA TRAVA, ČUDEŽNO ZDRAVILO, prerasti glavo mi, prerasti sanje, da vate potopim se kakor mravlja, ki noge krvave ji od iskanja. Potem pa izberfva si imeni dveh najubožnejših častilcev sonca. Naj imenujeva oba se - Krakar, naj imenujeva oba se - trava. ŠENTJANŽEVO JE. TOKRAT NA ASFALTU, na ledu eskimskem, v puščavi Gobi, pa na Kilimandžaru, kjer se sliši le levji glas, ki govori o smrti. Vso praprot tam požgali so Vandali, da njeno seme ne bi govorilo. Nam govorilo o solzah veselja, da so nekje nocoj tudi kresničke. V PUSTINJI GOBI ČAKA ME PRIJATELJ. Poet mongolski, kralj vseh džingiskanov. In nek cigan, ki piše pesmi v ritmu divjega seksa z neko cesarico. Nikjer človeka. Le storoke sohe, molitve žejne kakor vode ptica Lojze v puščavi tej. Jaz pravim jim: zapijte s solzami se kot človek, ženske žejen. KATERI? TISTI PRVI, KI PRINAŠA ti koše levjih src in lastovičjih jezikov za gostije? Tisti drugi, ki sam močan je kakor lev in vlomi v mednožje tvoje vsak večer? Bo tisti, ki zelen kot kobilica ti skače v prelepe prsi, da bi se nadojil? Bom jaz s prgiščem biserov? Kateri? V BREZZVEZDJU TIPLJEM, KJE JE POT DO DOMA. Še moj oslič je ne pozna, četudi ve za vsa pota, tudi k piramidam in k Babilonu in k puščavi Gobi. Poti do doma nikdar več ne najdem, ker ni ga, ker požgale so ga vojne. Ker bog me je obsodil na brezpotja kot tista davna romajoča ljudstva: 20 s Krakar