kritika
prepro
dajalci
1 V V I	I ■ v
ales cakalic
Traffic
ZDA 2000 147'
režija Steven Soderbergh scenarij Stephen Gaghan (ohlapna priredba scenarija Simona Moora za miniserijo Traffik) fotografija Steven Soderbergh (pod psevdonimom Peter Andrews) glasba Cliff Martinez igrajo Michael Douglas (Robert Wakefield), Don Cheadle (Montel Gordon), Benicio Del Toro (Javier Rodriguez), Dennis Quaid (Arnie Metzger), Catherine Zeta-Jones (Helena Ayala), Luis Guzman (Ray Castro), Clifton Collins Jr. (Frankie Flowers), Steven Bauer (Carlos Ayala), Benjamin Bratt (Juan Obregon), Miguel Ferrer (Eduardo Ruiz), James Brolin (Ralph Landry), Albert Finney, Erika Christensen, Topher Grace, Amy Irving, Jacob Vargas
36 ekran 7,8 2001: kritika
Zgodba
Washington. Za novega šefa vladnega oddelka za boj proti mamilom je imenovan Robert Wakefield. Medtem ko se zavzeto posveča službi in zanemarja družino, se v primežu mamil znajde njegova hči. Mehiško-ameriška meja. Preprost mehiški policist Javier potrebuje denar, zato pri tihotapljenju mamil gleda kriminalcem skozi prste, da dobi podkupnino. San Diego. Policija aretira veliko ribo, dilerja Carlosa Ayalo. Njegova žena Helena, ki za Carlosove nečiste posle ni vedela, se v skrbi za sinovo varnost odloči, da bo prevzela preprodajanje. Kar z vladnimi ukrepi sproži Wakefield, ima posledice v zgodbah Javierja in Helene.
Preprodajalci so za leto 2000 to, kar je bila ieto poprej Prebujena vest (The Insider, 1999, Michael Mann): dolga, počasna, realistična drama, čisti intelektualni užitek; po tematiki ne žanrski, temveč prej "problemski film" (angi, issue movie). Problem pod drobnogledom je v obeh primerih odvisnost, enkrat od mehkih, drugič od malce trših drog; toda med filmoma obstaja tudi nekaj razlik. Prebujena vest je eden redkih filmov, ki so posneti po resničnih dogodkih in so takšni tudi videti, kar pomeni, da liki niso izrisani črno-belo, pač pa je vsa stvar nepristransko predstavljena iz čim več zornih kotov; razloženi so nezaustavljivi mehanizmi, ki privedejo do kritičnih situacij. Končne sodbe zato niso vsiljene, ampak so prepuščene gledalcu. No, Preprodajalci pa so film, ki ne potrebuje ozadja v resničnih dogodkih, da bi bil videti kot karseda vsestranski in objektivni prikaz posledic trdih drog. Če umetnost le ni pretežno neuporabna, kot ji je v predgovoru k Sliki Doriana Graya poočital Oscar Wilde, če se je torej Wilde glede tega motil, potem bi lahko njegovo opredelitev smotrnosti umetnosti zamenjali s tole: naloga umetnosti - in s tem tudi filmov - je pokazati na vse mogoče situacije, v katerih se človek znajde, a v strokovni literaturi in v šolskih učbenikih ne najdejo prostora. Za vsako nastalo situacijo obstaja pač dolga vrsta vzrokov, kar je bilo jasno že Aristotelu, pionirju teorije umetnosti, dasiravno metafizičnih tez o vzrokih vsega bivajočega še ni mešal s tezami o funkciji umetnosti ... Ergo, če se izrazimo patetično: učiteljica življenja ni zgodovina, ampak umetnost. Podrobno razumevanje življenja v vseh njegovih razsežnostih kakor tudi razumevanje dolge vrste vzrokov nam omogočajo šele romani in filmi. Toliko lepše potemtakem, če lahko scenarist možne situacije ustvari v domišljiji, kot je storil Stephen Gaghan v primeru Preprodajalcev. Miniserija Traffik, na katero se Gaghan naslanja, ima namreč s scenarijem Preprodajalcev opraviti približno toliko kot Homerjeva Odiseja z muzikalično komedijo Kdo je tu nor? (O Brother, Where Art Thou?, 2000) bratov Coen. Sorodnost samo v najsplošnejših obrisih, skratka. Ada ne bo pomote, monumentalni dosežek Prebujene vesti, četudi napisane na osnovi resničnih dogodkov, je že v tem, da tisto resnično v filmu ni niti najmanj potvorjeno in poenostavljeno.
Seveda ne kaže prezreti še ene razlike med Preprodajalci in Prebujeno vestjo, namreč razlike v načinu posredovanja zgodbe. Prebujena vest je tipično mannovski film v smislu njegove Vročine (Heat, 1995), saj se poti znanstvenika Russella Crowa in novinarja Ala Pacina križata skoraj tako redko, kot se v Vročini križata poti žandarja Pacina in ravbarja De Nira, kar pomeni, da bi nemara lahko šlo celo za dva filma v enem, pri čemer vsak film pripoveduje zgodbo svojega (anti)junaka. Preprodajalci pa vsaj glede naracije ne nosijo tako očitnega podpisa svojega avtorja, bolj so podobni nekaterim mojstrskim
kolažnim filmom minulega desetletja, denimo Kratkim zgodbam (Short Cuts, 1993), Dimu (Smoke, 1994), Sreči (Happiness, 1998) ali pa Magnoliji (1999). Človek, ki nam je poklonil Preprodajalce, sliši na ime Steven Soderbergh in bi ga bilo mogoče še pred štirimi leti zamenjati s Stevenom Spielbergom. Po fantastičnem uspehu prvenca Seks, laži in videotrakovi (1989), zmagovalca Sundancea in Cannesa, pravzaprav začetnika neodvisne amerikane, ki je v naslednjem desetletju doživela nesluteni boom, je potonil na dno oceana. Snemal je le še duhamorne, stilistično sicer dovršene, a brezoblične, eterične filme: sila nenavadno "biografijo" Kafka (1991), recesijsko dramo King of the Hill (1993) in noir-triler The Underneath (1995). Njegovo ime ni biio transparentno; kot rečeno, če ste ga slišali le bežno, ste najprej pomislili na tipa, ki je posnel Žrelo. Vtis je za silo popravil leta 1996 s hiper odbitima komedijama Schizopolis in Gray's Anatomy, toda nič na svetu nas ni moglo pripraviti na to, kar je sledilo, začenši s prelomnim letom 1998. Nek filmsko-računalniški fanatik je uporabil posrečeno metaforo, da smo odtlej priče povsem novi verziji Soderbergha, Soderberghu 2,0. Kar ni daleč od resnice. Res se zdi, kot da je Soderbergh pred tremi leti prestopil v popolnoma novo fazo ustvarjanja. Njegovi filmi so poslej sveži in aktualni. Po zgodbe se ne vrača več v preteklost, saj mu je bržčas jasno, da je z dolgočasnimi historičnimi filmi zapravil pet let svoje kariere. Tudi ne teži več z zamorjenimi dramami in lynchevsko morbidnimi ekstravagancami. Ne, Soderbergh 2.0 je prvorazredni filmski umetnik z mehkim žanrskim robom, izpričanim v blagi roparski kriminalki Daleč od oči (Out of Sight, 1998), boormanovskem filmu maščevanja Hladnokrvnež (The Limey, 1999), resnični zgodbi o materi samohranilki in samoizšolani pravnici Erin Brockovich (2000), ter seveda v virtuoznih Preprodajalcih, svojem najboljšem filmu doslej. Štirje odlični filmi v treh letih, povprečne dolžine dobrih dveh ur - to je bilanca, ki bi jo Soderberghu zavidali tudi režiserji iz zlate dobe Hoilywooda, ko je še veljalo pravilo: posneti enega do dva filma letno. Kako mu lahko šele zavidajo danes, ko filmarji približno enake kvalitete ustvarjajo s tempom enega celovečerca na dve ali celo tri leta? Nismo si še povsem na jasnem, ali lahko Soderberghovo izjavo, da je snemanje filmov najlažja stvar na svetu, opredetimo kot skromnost ali pa kot bahanje, vsekakor pa že težko pričakujemo njegove nove podvige. Za razliko od večine režiserjev, ki si po prejetem Oskarju vzamejo nekaj let pavze (npr. Spielberg, Minghella, Cameron), ima namreč Soderbergh vedno več energije, zato se že lahko postavimo v vrsto za premiera rimejka ratpackerskega roparskega krimiča Ocean's Eleven, ki mu bodo sledili urbana sodobna drama The Art of Negotiating a Turn, rimejk filozofskega sci-fija Solaris, in biografija legendarnega argentinskega zdravnika in revolucionarja Che Guevare. Soderberghovih načrtov na tem mestu ne bi razkrivali, če ne bi bili globoko prepričani, da jih bo maestro v roku dveh let tudi uresničil. Biografija revolucionarja iz šestdesetih let minulega stoletja ima sicer lahko pogubne posledice za filmarja, ki je z nekaj spodrsljaji pokazal, da mu teme iz preteklosti ne ležijo, vendar pa hitrost in kakovost Soderberghovega ustvarjanja iz minulih treh let namigujeta, da se je v njem nekaj radikalno spremenilo. Kdo ve, morda je snemanje filmov zares postalo najlažja stvar na svetu, Soderbergh pa filmski mesija. Leta 2000 zato ni prišel konec sveta, temveč novi začetek filma..
ekran 7,8 2001: kritika 37