Pustov raj v Preski
Na pustov raj so vabili plakati, z začetkom ob 16. uri v veliki telovadnici OŠ heroja Franca Bukovca. Letošnje praznovanje, ki je postalo že petletna skrbno organizirana tradicija, se je odvijalo pod geslom LITERARNI JUNAKI. Tako naj bi skušali z masko, gibom pa tudi z besedo čim bolj izvirno oživeti tisto globoko praželjo v nas, ki se mora izživeti v dobrem in zlu. Z vso pravico, že zato, ker je bila rojena, ker nam je bila dana. Torej učenci in učitelji vabljeni v ta dan in noč, ko je treba plesati in vi-soko poskakovati za »debelo repo in dolgi lan«.
In začeli so prihajati!
. Božanstva, neznatna bitja, katerih utrip si komaj začutil, pa junaki, sirotni in svobodni, še cvetje je pobegnilo s trat in živali, vse je krenilo k človeku. Pika Nogavička je iskala genije v kratkih hlačah, da bi skupaj omlatili Poljance. Ogrski Matija Korvin je prepričeval sloven-skega kralja Matjaža:
»Ti si jaz, jaz pa nočem biti ti.«
»Pa ne povej tega Slovencem,« mii je po-mežiknil slovenski kralj Matjaž.
»Ta burka je stara že tisoč let,« je Matija Korvin pomembno citiral Cankarja.
In spet se je rodil nov samoupravni spora-zum.
Neznatni Krjavelj, ki se je našel šele nekje na koncu, je bil tudi zadovoljen. Svojo Urškoje srečal, tisto nepozabno Ijubezen, in skupaj sta odšla na kozlovsko sodbo v Višnjo goro.
Kekec in Bedanec sta tokrat tulila v isti rog. Začasno. Treba se je bilo rešiti in Kosobrin mu je bil hvaležna snov. Rožle pa se je še zmeraj navduševal nad geslom pogumnih: DELAJ TISTO, ČESAR TE JE STRAH!
In spet je pobiral stopinje po Kekčevem tiru.
Savski povodni mož pa je bil med množico najbolj samoten in nesrečen. Kaj ne bi! Vile so že zdavnaj zbežale z obrežij umazanih rek, sam pa je tudi ves čas na bolniški.
Deseti brat pa ve, da mora živeti. Nobene re-signacije! Model Pekovih zračnih čevljev bo ravno pravšnji zanj. Na ramo z njimi pa hajd. Če bo srečal bosopetega, mu jih bo s srcem dal. In med Ijudi bo šel, da bodo strmeli in deja-li: >¦ Ali čutite srce zavrženega?« še desetnico s povančico, tisto, ki kar naprej hoče pestovati svojo žalost, mora poiskati. Tudi kmet in kme-tica nista več za stvar. Samo še v svetu gor-jancev ti tu pa tam, tako pod večer pride na-sproti poln  cekar žarečih korenov lečenov.
»Oprostite, njena vodena bledost, zeljnata glava, pa ima že nekaj časa rezervirane stole visoke.«
Boginja Lada pa nam povrne Ijubezen in zemlji zdrava semena. Kresnice je poslala na pot, da bodo prosile za naša mrtva pofja, vino-grade, za toliko desetnic v visokih stolpni-cah...
Za vse nas, ki hočemo verovati vanje. »Visoki raj« se je končal ob dvajsetih.
                                          Janja Škapin-Krhlikar