Sodobna slovenska poezija
Vinko Mbderndorfer
Petnajst pesmi
Tišina ki je nenadoma nastala med nama
tišina ki je nenadoma nastala med nama je bila podobna belemu levu tako mogočna tako strašna ko je odprla svoj lačni gobec da ni bilo možnosti za pobeg v noben objem
ostajala sva skupaj molče in ob strani najini telesi sta naju zapustili zbežali proč kot ranjena žival prek zimske pokrajine ne ozirajoč se nazaj proti samotnemu strelcu
tišina ki je nenadoma nastala med nama je govorila svoj jezik nama tuj in neznan čeprav sva jo porodila skupaj s tisoč lažmi
s prevaro izdajstvom poželenjem bližnjega moža in žene sva vseeno ostala v molku z zamrznjenim mutastim slovesom v zraku
Tako mi je
tako mi je daje celo smrt prijazno blizu gospodična s klobučkom iz nekega drugega časa spoznavanja in druženja trepeta mi drob in koža brez razloga gori
Sodobnost 2006
764
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
tako mi je tako mi je da ne bo bolje tudi če sname klobuček in se pokaže v belini lobanje pred mano brez zadrege ta hip tako mi je kot še nikoli ob nobenem slovesu
če bi kričal bi se zdrobilo nebo kot izložba in oblaki bi stekli kot mleko neumnih metafor s katerimi pesniki premagujejo razhajanja
tako mi je da si želim zidu pred sabo
in apna v prsih kot v davnih kužnih stoletjih
ko je bilo čisto vseeno za ljubezen za smrt
Odpri prva vrata in naslednja vrata kot zadnja
odpri prva vrata in naslednja vrata kot zadnja spotakni se na prvem pragu in na naslednjem odpri okno in potem novo okno in novo okno da se prezrači prsni koš da trohnoba izpuhti
odpri predal in v predalu nov predal skrivnosten odpri knjigo in še eno in še eno in listaj po vseh jecljaj besedo za besedo niso tvoje vseeno naj ti bo besede niso veter besede so vedno nedokončano
odpri dlan najprej svojo in njeno na silo če bo treba razmakni noge za poslednjo prošnjo solze niso ovira ugnezdi se vmes naredi otroka njega se bo oklenila
odpri krsto in še eno in še eno dokler se ne utrudiš dokler ne spoznaš da je vsako slovo slabo slovo in da je na drugi strani zid z napisom: prepozno
Sodobnost 2006
765
Vinko Modemdorfer: Petnajst pesmi
Bila si popek okoli katerega je nastal svet
bila si popek okoli katerega je nastal svet edini ki sem ga hotel spoznati za svojega gladek svet zaobljenih robov mehke beline svet s katerim meriš vse ostale svetove
bila si drobna pika ki je postala vesolje drobna ikra morske boginje naplavljene na neko osamljeno poletje kjer se vse poti končajo in se končno začenja zrelost
prepozno sem naletel nate tik pred eksplozijo ki se je ni dalo ustaviti kar rasla je in rasla iz praštevila postala neskončno velika
požirala je moje objeme poljube in obljube postala je nezadržna skrivnostna implozija in ko je eksplodirala ni nastala nova ljubezen
Stegnil sem roko da bi te dosegel
stegnil sem roko da bi te dosegel hlastnil sem mimo in si razbil zobe na otrdelih naplavinah minulih življenj ki sem ti jih prevečkrat zamolčal
ostala so samo vprašanja o smislu hlastanja dajanja dotikanja v prazno tudi kadar se ti zdi da je vse blizu v bližini telesa roke blazinic prstov
stegnil sem roko in se dotaknil ničesar zacvetelo je do kosti in misel je razpadla ob spoznanju daje spoznanje mogoče
to da si da si bila bolj kot sem mislil to da sem zapravil možnost tebe sebe ob tebi in tebe ob meni za vselej
766
Sodobnost 2006
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
Preobrazba
zviješ se na popek in postaneš žuželka zasesaš se mi pod kožo in potuješ po mojem življenju kot daje tvoje čeprav se poznava zgolj droben hip
zlezeš mi v oko in zdaj tam izbiraš slike vodiš moje roke po svojem nevidnem telesu in ko ti priznam da sem popolnoma nor nate spremeniš obliko in postaneš volkulja
potem se trgava na življenje in smrt potem tudi jaz postanem stroj za mletje in ko ti zmečkam drob mi izpuliš oči
ukradeš podobe spomine celo dotike izbrišeš dokončno kot da so bili vtisnjeni zgolj v zrak na rosno steklo ljubezni
Razjedati kot kisel dež
razjedati kot kisel dež železo skalo razjedati od znotraj pestovati razjedo kot otroka in potem drobiti zobe v bolečini pogrkavanja za minulim
butati z glavo ob nebo sanjati do krvi kričati v budnosti iskati možnost celjenja čeprav je izgubljeno za vedno zavrženo razjedeno kot kisel dež
in ni nobenega priznanja ki bi odrešilo škrtanje kraspanje krvavenje za minulim in ni nobene poti ki se ne bi zarasla
kot slaba brazgotina kot požgana postelja vržena na smetišče objemov ki so bili edini vredni vsega med nama
Sodobnost 2006
767
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
Zrelost pade kot sadež
zrelost pade kot sadež če ga pravočasno pobereš lahko da ne boš zamudil kar ti ponuja naslednji trenutek
če vzameš čas v roke lahko da ga boš zavrgel če pustiš da steče mimo lahko da boš odkril skrivnost
tako pa kot žival ob cesti živiš
samo čakaš in ne pobereš
in ne zavržeš čeprav dobro veš
nič ne bo samo prišlo mimo
pa vseeno trmasto grizeš v prazno
dokler ti s kladivom ne razbijejo zob
Trenutek ki ga zamudiš
trenutek ki ga zamudiš je sovražnik številka ena to ti je povedala ko si zaspal na njenih mokrih prsih
beseda ki je ne izrečeš je isto kot laž ki jo izrečeš ti je zašepetala ko si prepozno iskal njene oči za opravičilo
dotik ki ga storiš po naključju odpre rane in razcefra srce ti je rekla ko si odhajal
768
Sodobnost 2006
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
da bi se ponovno vrnil prepričan da so vračanja lahko vedno nov začetek
pa ni bilo tako
Gledališče
/.
ljubezen
poznam ga od zelo zelo blizu njegov vonj me ne prevara več niti v trenutkih najhujše slabosti ko pijan prisegam na nesmrtnost
poznam ga kot staro novo ljubico njegove besede se me ne dotaknejo tudi kadar ihti in vije roke v grozi kadar ponareja užitek in se smeji
poznam ga boljše kot samega sebe v črn plašč je oblečen vsak trenutek kot da kar naprej nekam odhaja
na rojstvo na pogreb na žalost
po popolnoma novo ljubezen
v resnici pa se samo reži za hrbtom
2. predstava
odpre zastor kot svoja bedra in te posrka s kožo in kostmi tako enostavno je to tako zelo zveneče kot iz kakšne pesmi
Sodobnost 2006
769
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
odpre oči in zažari v umetni svetlobi umetnega raja in pekla hkrati in se čudiš in se čudiš ker je tako peklensko lepo
zamigota s prahom stoletij ki nekaj pomenijo samo tam samo v mraku samo v času
ki ga v resnici ni čeprav ura teče čeprav drugače kot zunaj čeprav živiš večno čeprav si umrl
3.
premiera
na koncu ostane ljubezen čista ljubezen osvetljena na dlani v roža obleki ali fraku ali nečem kar se vidi na daleč
na koncu zazveni tišina in ko seje usmiliš in ko jo odneseš domov te zadavi brezpogojno in dokončno
v jutru si tih bel in dober prežarjen od kipečega večera brbotajočih besed obrazov
izrisanih v zrak poleg tebe s polnimi rokami življenja ki ga nikdar in nikoli ni bilo
770
Sodobnost 2006
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
gledališče
in na končuje lepo ker je smrt lepa tega ne moreš nikjer tako lepo povedati samo v temnem kotu nabitem s prahom kjer je smrt lepa ker je samo na koncu
ker je na koncu vsega povedanega samo lepota v kotu nabitem s prahom in je lepo ker je smrt na koncu lepa in nikjer ne moreš tako lepo povedati
kaj se dogaja v prahu v temnem kotu nabitem s smrtjo ki je lepa in pride do nas samo kot konec
ki je na koncu vsega kot lepota v kotu nabitem s prahom in tega res ne moreš nikjer tako lepo povedati
5. biti
ni nam žal ko zdrknemo navzdol ker to v resnici nenehno čakamo brez strahu pač pa z užitkom hlepimo da nam v temi nekdo prereže vrat
vsem na očeh goltanec čisto zares ker nič ni res v svetu bežečih senc ker je vse res v svetlobi nenehne laži vsem na očeh kot obrabljena metafora
poslana v naše žile kot zgoščena preteklost o kateri se vedno govori nikoli pa nihče nič ne ve pa jo vendar čakamo nenehno
Sodobnost 2006
771
Vinko Moderndorfer: Petnajst pesmi
z užitkom in slastjo smrtno zadete živali ki v resnici nikoli noče nikamor pobegniti ker ne more drugače ne ljubiti niti biti
6.
samo tu
samo tu smo zares samo tu nekaj pomenimo zunaj nas ni zunaj je nič
samo tu je nekaj samo tu se gre naprej do požarnega zidu kot do konca sveta
samo tu dihamo tuje besede tuje misli samo tu doživljamo
kot svoje samo tu smo zunaj je noč zunaj ni življenja
772
Sodobnost 2006