NA OBISKU V TOVARNI ARBO
Na prihodnost mislijo že danes
Tovarna Arbo iz Podgrada, ki sodi v kemično predelovalno indu-strijo, je med uspešnejšimi delovnimi organizacijami naše občine. V zadnjDi letih dosega ta 55-članski delovni kolektiv zelo dobre rezulta-te, tako da ima v svoji panogi nadpovprečno akumulacijo. Njihovi iz-delki so zelo iskani na domačem trgu, saj edini v državi delajo sikative (to so mila težkib kovin), ki se uporabljajo kot dodatki k barvam in pa-stam. Poleg sikativov, ki so jedro njihovega proizvodnega programa, se ukvarjajo še z izdelovanjem polirnih past, mas na osnovi epoksidnih smol, korolitov (zaščitnih sredstev za avtomobile) in nekaterih im-pregnacijskih sredstev, lo je večinoma izdelkov, ki niso namenjeni ši-roki potrošnji, marveč industriji.
Vendar v Arbu ne morejo za-dovoljiti vseh potreb domačih kupcev, saj naredijo manj, kot bi lahko prodali. Ovira njihovi večji proizvodnji je predvsem po-manjkanje surovin, ki jih ne mo-rejo kupovati toliko, kolikor bi želeli, sai jih pri tem omejujejo devize. Čeprav so izvoz od leta 1982, ko so se prvič uvrstili na
spisek jugoslovanskih izvozni-kov, povečali kar za osemkrat, še vedno ne zaslužijo dovolj deviz, da bi se v tujini zadovoljivo oskr-bovali s surovinami, ki jih naša bazična kemijska industrija ne dela. »Napaka pa je tudi ta, da nam od sto dobljenih dolarjev ostane le 45,9 dolarja, kar je premalo,« je menil direktor de-
lovne organizacije Arbo Brane Aleš.
Predvidevajo, da bodo 25 od-stctkov celotnega letošnjega pri-hodka, le-ta naj bi bil okoli 600 milijonov dinarjev, ustvarili z izvozom. V prvem polletju letoš-njega leta so na tuje prodali že za 80 milijonov dinarjev (preraču-nano po ZIS tečaju, po katerem velja dolar 124 dinarjev) in tako že skoraj izpolnili izvozni načrt za leto 1984, ki znaša 88 milijo-nov dinarjev. Svoje izdelke pro-dajajo izključno na konvertibilni trg, predvsem v Avstrijo, pri tem pa se zavedajo, da prav vse po vrsti ni smiselno izvažati.
Kot večino tovarn v naši občini tudi Arbo pesti odpisanost nji-hovih osnovnih sredstev. Nji-hova stavba je že nujno potrebna popravila. V prihodnjih letih nameravajo postopoma preno-viti in posodobiti proizvodnjo; denar mislijo v glavnem vložiti v opremo, v poslopje pa le toliko, da bo služilo namenu. Že lctos so zamenjali nekaj reaktorjev, še nekaj jih je že v izdelavi, s svojo malo hidroelektrarno na Bcsnici, ki so jo lani rekonstruirali, pa bodo pridobili kar 85 odstotkov potrebne električne energije.
V Arbu vidijo svojo prihod-nost v nadaljnjem razvoju izdel-kov, ki velike industrije ne zani-majo in se zato z njimi ne ukvar-ja. Želijo si pridobiti osnovna znanja iz tehnologije, ki je ta čas
v svetu na pohodu in v okviru tega poiskati svoje možnosti za razvoj. Načrtujejo raširitev pro-grama iz skupine sikativov; ven-dar teh n jihovih novih izdelkov v nadaljnji proizvodnji ne bi upo-rabljali v isti namen kot doseda-nje, temveč v drugih vejah indu-strije.
Ovira, s katero se v tovarni Arbo srečujejo vsak dan, pa je dostop do njihovih poslopij. Nizek podvoz pod železniško progo v Podgradu onemogoča že nekoliko večjim tovornjakom, da bi prišli po tej sicer najkrajši poti do Arba. Vse blago, ki pri-haja,s težjimi vozili, in tega je na leto kar 6 tisoč ton, morajo pre-peljati prek Pečarja. To pa je zla-sti pozimi nadvse težavno. Zgo-dilo se je že, da so morali mate-rial s traktorjem voziti do tovar-ne, ker je tovornjak obtičal v serpentinah. Pomagajo pa si tudi tako, da blago pretovorijo z veli-kega tovornjaka na svojega — manjšega, kar pa je seveda pre-cejšnja zamuda časa, povzroča pa tudi dodatne stroške.
Ureditev tega podvoza je v na-črtu za prihodnje leto. V Arbu bi bili veseli, če bi se to res uredilo čimprej, pa ne samo zaradi njih, temveč tudi zaradi Ijudi, ki živijo in delajo v teh krajih. Besniška dolina bi tako dobila boljšo po-vezavo z Ljubljano.
DARJA JUVAN