strokovn i člane k U D K 502.7(497.4-Škocjansk i zatok ) RENATURACijA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA Andrej SOVINC c.fipi, ing, gr., Vodnogospodarski inštitut, SI-1115 Ljubljana, Hajclrihova 28 B.Sc. in civil engineering, Wa term a nage meni Institute, Sl-1115 Ljubljana, Hajclrihova IZVLEČEK V prispevku so predstavljeni rezultati študije idejne zasnove renaturacije Škocjanskega zatoka. Projekt rena­turacije je zasnovan na zamisli o ponovni oživitvi delovanja razbremenilnika reke Rižane, ki naj bi zagotavljal stalen dotok minimalnih vodnih količin in občasno prelivanje visokovodnih konic ter dolgoročno ponovno preusmeritev reke Badaševice prek rastlinske čistilne naprave skozi lagune Zatoka v morje. Kot alternativni vodni vir napajanja so predlagane vrtine z dovodom rahlo slane vode, ki naj bi napajale tudi del rezervata, namenjen umetnemu zamočvirjanju. Poleg ukrepov za dovod sladke in slane vode je predvidena tudi odstranitev usedlin in odpadnih snovi iz območja brakične lagune. Ključne besede: Škocjanski zatok, renaturacija, mokrišče Key words: Škocjan Inlet, restoration, wetland UVO D Škocjanski zatok z okolico je največje brakično mokrišče pri nas in posebnost med slovenskimi eko­sistemi (Kaligarič et al., 1993). Obsežna laguna s pol­slano vodo različnih globin in hahitatov ter velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst v zavetju subrrie­diteranske klime uvrščajo Zatok med redka območja na vzhodni jadranski obali, kjer je prehod med kopnim in morjem položen in širok. Takšno obalo v Koprskem za­livu sta ustvarili reki Rižana in Badaševica. Zaradi zasipavanja Zatoka in pridobivanja novih ko­penskih površin sta se v zadnjih desetletjih obseg in pro­stornina vodnih površin v Za toku drastično zmanjšala, kar je destabiliziralo brakični ekosistero, hudo prizadelo značilno floro in favno ter spremenilo krajinsko podobo območja. Na pobudo Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in drugih naravovarstveno osveščenih organizacij in posameznikov se je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije odločilo, da pripravi zakon o naravnem rezervatu Škocjanski zatok in ga predloži republiški skupščini v potrditev. V sklopu pri­zadevanj za ohranitev Zatoka je Ministrstvo pri Vod­nogospodarskem inštitutu v Ljubljani naročilo študijo idejne zasnove vodnogospodarske ureditve naravnega rezervata Škocjanski zatok. Naloga je bila izdelana v začetku leta 1996 !!i je v prispevku na kratko povzeta. KRATEK OPIS RAZMER V ZATOKU Zgodovinski pregled in nastanek škocjanskega zato­ka je bil že večkrat opisan (npr. VGI, 1993; Kaligarič et al., 1993; Plazar, 1995). Iz omenjenih virov so povzeti in kratko opisani odločujoči mejniki v zgodovini nastanka in razvoja obravnavanega območja. Nastanek Škocjanskega zatoka je povezan z na­stankom mesta Koper in okolice. V Koprskem zalivu je že v rimskih časih na flišnem otočku nastalo mesto Aegida, ki se je kasneje imenovalo Caprea ali Capraria. Benečani so otok povezali s kopnim z nasipom. Večja izsuševalna dela so izvedli Avstrijci ob koncu 19. sto­letja. V srednjeveških časih so bile ob izlivu Rižane obsežne soline, ki so verjetno nastale že v antičnem obdobju. Solinarska dejavnost je bistveno vplivala na nastanek Zatoka. Že v začetku 19. stoletja so bili pri­pravljeni načrti za osušitev okolice Kopra. Avstrijci so postopoma opuščali pridobivanje soli in leta 1911 po­polnoma opustili solinarsko dejavnost. Do takrat je nasip semedelske ceste z obeh strani obdajalo morje. Andrei SOVINO RENATU RAOJA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA, 245-252 Naslednjih trideset let je območje nekdanjih solin pre­plavljalo morje in območje solin se je zamočvirilo. Nova italijanska oblast je v letih pred drugo svetovno vojno pričela z izsuševalnimi deli za pridobivanje novih kmetijskih površin. Postavljen je bil nasip med Anka­ranom in izlivom Rižane, osušeno je bilo Ankaransko in Semedelsko polje. Rižana in Badaševica sta bili tedaj še v starih strugah. Po drugi svetovni vojni se je seve­rovzhodno od naselja pričela razvijati Luka Koper. Leta 1957 je bil zgrajen skoraj 900 metrov dolg nasip od Kopra do izliva Rižane. S tem posegom je območje nekdanjega Škocjanskega zaliva postalo Škocjanski zatok, ki je meril okoli 230 ha. Velikost morske plitvine v Škocjanskem zatoku se je z refuliranjem materiala, pridobljenega ob poglabljanju bazena 1 v Luki Koper, v naslednjih desetletjih zmanjšala na 190 ha. Po več refuliranjih in nasipavanjih ter z nasipom železniške J T >/-!-2-2-'-'->" proge med Srminom in mestom Koper leta 1976, ki je pregradil enovito vodno laguno, je površina Zatoka obsegala le še okoli 130 ha. Reki Badaševica in Rižana sta se prvotno izlivali v Koprski zaliv prek Škocjanskega zatoka. V začetku osemdesetih let je bila Badaševica preusmerjena mimo Zatoka v Koprski zaliv. Podobno je bilo z reko Rižano, natančneje z njenim levim razbremenilnikom Aro {ime­novanim tudi Rekica). Zaprtje dotoka sladkih tekočih voda, nizke globine vode in veliki temperaturni gra­dienti med plitvejšimi in globljimi deli lagune, ki ovirajo horizontalno izmenjavo gibalne količine v nastalih izo­liranih conah, so vzrok za šibko mešanje in kroženje vode v laguni, V Zatoku, v katerem so se desetletija kopičili nanosi sedimentov, ki so jih v laguno prinašali Badaševica in Rižana ter morje in so ga dodatno onesnaževali prečrpanš {refulirani) material iz dna luških # îosui i podzemni izvir i ) t i i i i i- Slika 1: Škocjanski zatok z okolico - posnetek stanja iz leta 1994. Figure 1: Škocjan Inlet with its surroundings in 1994. ANNALES 9/'96 Andrej SOViNC: f! ENATURAC ItA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA, 2 miadanskih preletom pa so posebej številni predstavniki pobrežnikov. ZASNOVA RENATURACIIE ZATOKA Koncept ureditve naravnega rezervata Škocjanski za­tok ne temelji le na zakonskem zavarovanju, ki bo ohranilo obstoječe stanje in značilnosti območja, tem­več predvideva tudi njegovo revitalizacijo in ureditev sekundarnih biotopov. Območje predvidenega naravnega rezervata (okoli 123 ha) se deli na tri prostorsko zaključene enote, ki jih imenujemo brakični del (A; vodna laguna s plitvinami in poloji), jezerce (B) in sladkovodno močvirje (C; Bertoška bonifika) in so označeni na sliki 1. |i;jvr 0 mačvirje (Ci SKUf'AJ 120,/ 5 2. S 68 2 219 .<>00 Tabela 1: Vodne in kopenske površine ter vodne koli­čine posameznih prostorskih enot predvidenega narav­nega rezervata Škocjanski zatok v trenutnem stanju. Table 1: Water and land surfaces, and water volumes per separate area units of the planned Škocjan Inlet nature reserve in present state. Za izdelavo vodnogospodarske zasnove ureditve naravnega rezervata je bilo treba podrobneje opredeliti hidrološke in ekološke razmere, ki jih želimo ustvariti v načrtovanem rezervatu. Za območje vodne lagune so bili na osnovi poznavanja ekoloških zahtev značilnih rastlinskih oziroma živalskih vrst in skupin (Sutherland & Hill, 1995) definirane globine vode z vmesnimi prehodi, stopnja slanosti vode, kroženje vocie in vodni režim ter kakovost vode (slika 3). Amirej SOViNC: RENATURACIjA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA, 245-252 Globine vode so bile opredeljene tudi za območje Bertoške bonifike, kjer je predvideno umetno zamoč­virjanje območja, kot nadomestilo za že izgubljeno sladkovodno močvirje na zahodnem delu Zatoka ("pri Brkotu"). V Jezercu, ki ga železniški nasip ločuje od lagune, pa so bile ugotovljene zadovoljive hidrološke razmere in globine vode, zato dodatni ukrepi za zagotavljanje vode tu niso predvideni, jezerca so eden redkih predelov z globljo vodo v Škocjanskem zatoku. Koncept renaturacije območja Škocjanskega zatoka je zasnovan na faznem pristopu, kar je odvisno predvsem od zagotavljanja sredstev za izvedbo del. Za izboljšanje razmer so predvideni tako tehnični ukrepi (odstranitev odloženih materialov in naplavin) kot tudi ukrepi za za­gotavljanje zadostnih količin slane in sladke vode. Renaturacija Škocjanskega zatoka dolgoročno te­melji na ponovni vzpostavitvi osnovne sheme odvodnje površinskih voda prek Škocjanskega zatoka v morje. Prvotna varianta odtočnih razmer za območje Kopra (ZVS, 1969) je namreč predvidevala, da naj bi se obalni reki oz, razbremenilnik Rižane še naprej izlivali skozi Škocjanski zatok v morje, ob pogoju, da je na območju Zatoka zagotovljenih vsaj 100 ha retencijskih površin. Zaradi spremenjenih planskih usmeritev, ki so za območje Kopra predvidevale širjenje industrijskih in urbanih površin tudi na območje Zatoka (in s tem izgubo retencijskih površin), so bili ti načrti kasneje spremenjeni, Badaševica in Rižana pa regulirani in speljani mimo prvotnih strug prek zatoka po novih trasah z neposrednim izlivom v morje. Ureditev na­ravnega rezervata na okoli 120 ha površin pa zago­tavlja tudi potrebne retencijske površine. VODNA BILANCA Zagotavljanje zadostnih količin sladke vode za ohranjanje želenih ekoloških razmer v naravnem re­zervatu v območju Kopra je dokaj zahtevna naloga, saj gre za eno izmed območij, kjer v času poletnih konic primanjkuje celo pitne vode. Položaj je še toliko bolj zapleten, ker so vode glavnih odvodnikov Rižane in Badaševice (HMZ, 1994) in voda v Zatoku (poročilo Zavoda za socialno medicino in higieno Koper, v: VGi, 1993) močno onesnažene, poleg tega pa je ob številnih nedovoljenih odvzemih vode (npr. za namakanje) kri­tično tudi zagotavljanje t.i. biološkega minimuma v reki Rižani (Hidro Koper, 1993). Poleg razmerja med padavinami in potencialno eva­potranspiracijo ter ovrednotenim površinskim odtokom so bili v računu vodne bilance za območje Škoc­janskega zatoka upoštevani še naslednji vodni viri: - razbremenilnik Rižane, - reka Badaševica, alternativni vodni vir (vrtine). morje Slika 3: Prikaz sledi glavnih vodnih tokov v območju Škocjanskega zatoka. Figure 3: Traces of the main water courses in the area of Škocjan Inlet. Andrej SOVINC RENATURACIJA ŠKOCJANSKEGA ZATOIÎA, 245-252 Ker je v območju vodne lagune predvideno zago­tavljanje spremenljivih pofslanih vodnih razmer, je bila predvidena tudi ureditev prelivnega objekta za zago­tavljanje zadostnih količin morske vode. Vodni režim v območju rezervata naj bi se prek leta spreminjal, tako da bi bile zagotovljene najugodnejše razmere za na­selitev in obstoj različnih organizmov. Tako je npr. predvidena jesenska preplavitev območja z bolj slano vodo, s čimer bi omejevali pretirano bohotenje vege­tacije (zaraščanje) in pripravili ugodne prehranjevalne možnosti za nekatere vrste in skupine ptic, ki se v času jesenske selitve ustavijo tudi v Zatoku. Ob dovajanju jesenskih visokovodnih konic prek razbremenilnika Ri­žane, ki je predvideno kot vir bogatenja količin sladke vode, bi tako imeli v Zatoku obdobja povečanih količin slane in sladke vode, Koncept zagotavljanja vodnih količin sloni predvsem na oživitvi delovanja razbremeniInika Rižane. Pred­lagano je bilo, da bi pretoke reke Rižane, ki so večji od 10 mVsek in ki se pojavljajo v spomladanskem in jesen­skem obdobju, ponovno odvajali prek razbremeni Inika v Škocjanski zatok. Razbremenilnik, ki je bil postavljen že pred it. svetovno vojno, namreč v praksi ni nikoli delo­val, saj je bila Rižana regulirana in predimenzionirana, tako da so se skoraj vse visoke vode prelivale le po osnovni strugi, Slika 4 kaže letni hidrogram pretokov Rižane, večjih od 10 m-Vsek za sušno leto. Pretoki, večji od 10 mVsek, so se v (sušnem) letu 1973 pojavili trikrat spomladi in trikrat jeseni, izvrednotena vrednost vodnih količin, ki bi tako prišle kot osvežitev za Zatok, pa je okoli 20 mio m3. V povprečno mokrem letu je ta vred­nost še dvakrat višja. V takšnem letu (1984) so se pretoki, višji od 10 m3/sek, pojavili kar petkrat spomladi in pet­krat jeseni, v skupnem trajanju 52 dni. Leto 1973 je bilo privzeto kot sušno, ker je bila letna vrednost padavin v obalnem pasu le 818,8 mm, leto 1984 pa povprečno mokro leto z 1029,2 mm, kar je blizu letnega povprečja za obdobje 1951-1987 (1035,9 mm). Princip torej temelji na letni bilanci oziroma občasnem bogatenju akvatorija Zatoka z "osvežitvami". Problematično obdobje sušnih konic pa bi omilili z zagotavljanjem rednega prelivanja manjših vodnih ko­ličin Q - 20 l/sek prek zapornic novega jezu na Rižani, rta mestu vtoka v razbremenilnik. Občasno naj bi prek zapornic spuščali še več vode, skladno z razpoložljivimi vodnimi količinami. Onesnažene vode Rižane so ob visokovodnih konicah tudi nekolike razredčene. Kot (dolgoročnejša) rešitev je predvideno ponovno prelivanje (vsaj dela) voda Badaševice po prvotni strugi skozi Škocjanski zatok. Badaševica se po preusmeritvi izliva neposredno v morje pod Semedelo, po stari strugi, ki je bila pred nekaj leti pregrajena, pa se trenutno v Zatok prelivajo le viški (dokaj onesnaženih) površinskih odtokov. Kakovost Badaševice je že brez dodatnega onesnaževanja z meteornimi vodami Semedelske boni­iike in Šalare katastrofalno nizka (HMZ, 1994). V prvi PretoJct 1973 : Rižnna Bertoki S . 4 8 4,2 6 MIG M 3 3,0 5 0,5 1 A # \ J ' I 11 III ž I ž s s EésssiiÉgii s š s -22 s s » ; s Slika 4: letni hidrogram reke Rižane z. oznako volum­nov, ki presegajo pretoke, večje od tO m3/s. Figure 4: Annual hydrogram of the Rižana river with the volumes exceeding discharges greater than 10 m '/s. fazi revitalizacije je zato predvidena ureditev rastlinske čistilne naprave na vtoku stare struge Badaševice v Zatok in preusmeritev manjših vodilih količin prek čistilne naprave v laguno. Kolikšne so te količine, bo možno natančno opredeliti šele ob podrobni preučitvi odvodnje meteornih voda Semedelske bonifike. Razbre­menilnik Rižane (Ara) pa je že v sedanjem stanju močno obrasel s trstičjem, ki ima tucli vlogo naravne čistilne naprave, zato dodatno urejevanje rastlinske čistilne naprave ni predvideno. Kol možna rešitev napajanja območja vodne lagune je predvidena tudi ureditev vrtine. Poleg manj zane­sljivih vododržnih plasti z arteško vodo na manjših globinah so evidentirane tucli globlje vodonosne plasti z nekoliko bolj mineralizirano vodo in manj pitno vodo (s tem torej ne posegamo v problematiko zagotavljanja pitne vode za širše koprsko območje; VG1, 1996). Po­manjkljivost te variante je v večjih stroških izvedbe in obratovanja (energija, upravljanje, nadzor), prednost pa v neodvisnem viru in možnostih uravnavanja dotoka in s tem gladin vode. DRUGI UKREPI Izkop oziroma odstranitev razlitega refuia in od­loženega materiala v koridorju S slike 5 je razviden koridor, iz katerega naj bi v prvi fazi renaturacije odstranili odloženi material. Delo naj bi izvedli s posebnim plovilom (refuler), zato mora biti območje predhodno preplavljeno. Koridor je bil izbran skladno s smermi kroženja vode v laguni, kot so raz­vidne iz satelitskih posnetkov. Širina koridorja naj bi se spreminjala v razponu med 30 in 50 metri, globina iz­kopa pa naj bi bila do 2,0 metra, Oblikovanje brežin ni potrebno, saj se bodo zelo blagi nakloni izoblikovali sami. Ob južnem in vzhodnem robu območja je pred­viden le izkop odvodnega jarka širine 10,0 metrov, kot je to že predvideno v študiji odtočnih razmer za ob­ močje Kopra (ZVS, 1977). Namen izvedbe koridorja je omogočiti kroženje vode in povečati globine vsaj v delu lagune. Količine materiala, ki ga bo treba odstraniti iz lagune, so oce­njene na 100.000 m3 do 150.000 m3, Za toliko se bo povečal tudi volumen vodnih mas v laguni (od trenutnih 186.000 m3 na 286.000 m3 do 336.000 m3). Ureditev prelivnega objekta na vtoku morske vode v Zato k Vodna laguna Škocjanskega zatoka je povezana z morjem prek preliva do II. luškega bazena. Kota dna preliva v II. luškem bazenu je - 0,80 m, širina preliva je od 30 do 40 ni. Na mestu vtoka v območje Zatoka je preliv pregrajen, količine morske vode, ki vtekajo v Zatok, so bistveno manjše, natančne vrednosti pa niso poznane. Treba je pripraviti podrobnejši izvedbeni načrt za ureditev prelivnega objekta, prek katerega bo možno povečati oz. uravnavati dotok morske vode v Zatok, \ \ k« \ I oamu® FAZA preliv ituwcij* pnpuam obenem pa ob osekah odvajati vodo iz lagune. Čiščenje propusta pod železniško progo Koper -Srmin (vodna laguna -Jezerce) Nakopičene usedline in razliti reful so v zadnjih letih zmanjšali prerez propusta pod železniško progo Koper -Srmin, ki povezuje jezerce z vodno laguno v Škoc­janskem zatoku in onemogoča prelivanje voda. Preliv bo urejen tako, da bo voda v jezercu tudi v prihodnje pretežno sladka, omogočeno pa bo prelivanje v obeh smereh; dotok brakične vode iz lagune (npr. v zimskem obdobju) bi omogočil, da voda v jezercu ne bi za­mrznila ob prvih nizkih temperaturah, viški sladke vode iz jezerca pa bi tudi v prihodnje bogatili akvatorij lagune s sladko vodo. Problematičen pa ostaja vpliv spiranja hraniv in Škropiv z njiv, ki so nastale na nasipu cestnega telesa nove vpadnice, na površinah, ki niso namenjene za kmetijsko dejavnost. Delna rešitev je ponujena z vege­tacijsko ureditvijo v vlogi blažilnega območja {buffer­zone). , \ pi ?U'vlt> uby-k:: t Jtsara&t vuet) A«*«""' ,ditt jfi!"® „d" " * vrtina nst /. FAZA PREČNI PREREZ —IJËLÎ 'J­ 10-iti m I L poilUkinko | i I" 1,1 i S « I a S"! Slika 5: Grafični prikaz ureditvenih del v okviru renaturacije Škocjanskega zatoka. Figure 5: Graphical presentation of the layout planned within the framework of the restoration of Škocjan Inlet. Antirej SOV1NC: RENATURACIIA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA. 245-252 NASLEDNJE FAZE REVITALIZACIJE Ureditev sladkovodnega močvirja na območju Bertoške bonifike je načrtovana v drugi fazi urejanja Zatoka in zahteva preplavitev območja (ne izkop!). Za to bo treba postaviti nasip na severnem robu proti Ankaranski bonifiki in ob desnem bregu razbreme­nilnika. Višina nasipa naj bi bila na koti 4-2,00 m, naklon brežin 1:3 (enako kot za območje vodne lagune v Zatoku). Območje bi dobilo tudi funkcijo dodatne retencijske površine. Napajanje območja naj bi se izvedlo s pomočjo vrtin. Višine vode bo možno regu­lirati s spreminjanjem dotoka vode (jesensko prepiav-Ijanje, nižanje gladin v predgnezditvenem času ptic). Globina vode (razen v depresijah) naj ne bi presegla 0,2 m. Potrebna količina črpanja je ocenjena na Q = 11 l/sek. Po opisanem postopku naj bi v naslednjih fazah nadaljevali z odstranjevanjem usedlin in urejanjem oto­kov, polojev in plitvin ter ureditvijo opazovalnic in poti, kot je predvideno v Idejnem načrtu ureditve rezervata (Mozetič, 1994). ZAKLJUČEK V projektu Idejna zasnova vodnogospodarske ure­ditve naravnega rezervata Škocjanski zatok (VGI, 1996) so podane utemeljitev in rešitve za revitalizacijo oziro­ma renaturacijo območja Škocjanskega zatoka, iz kate­rih je razvidno, da je takšen poseg upravičen in po­treben. Koncept ureditve temelji na daljnoročnem preli­vanju vod razbremenilnika Rižane in omejenih pretokov Badaševice po prvotni strugi skozi območje Zatoka v morje. Zaradi nizkih pretokov Rižane v sušnem obdobju je predvideno prelivanje spomladanskih in jesenskih visokovodnih konic in stalno prelivanje manjših vodnih količin prek jezu Rižane na vtoku v razbremenilnik (ponovna vzpostavitev osnovne funkcije razbreme­nilnika), Zaradi velike onesnaženosti Badaševice je predvidena rastlinska čistilna naprava na vtoku v Zatok. Kot dodatni vodni vir za območje vodne lagune, pred­vsem pa za umetno zamočvirjanje površin na Bertoški bonifiki, je predlagano črpanje rahlo slane vode iz večjih globin, Poleg ukrepov za zagotavljanje dotoka vode so predvideni tudi drugi gradbeni ukrepi, pred­vsem odstranitev odloženih usedlin in odpadkov z dna lagune in ureditve prelivnih objektov. Za podrobnejše načrtovanje ukrepov in preverjanje uspešnosti izvedenih ukrepov bo treba v Škocjanskem zatoku izvesti dodatne hidrološke in biološko-kemijske raziskave ter izvajati reden monitoring. Priporočljivo bi bilo tudi dokončanje matematičnega modela za simu­liranje razmer v naravnem rezervatu, ki je bil zasnovan v okviru naloge. SUMMARY The project entitled "Feasibility study of a watermanagement arrangement of the Skocjan Inlet nature reserve" contains a number of solutions and an argumentation for a thorough revitalization and restoration of Skocjan Inlet. The study clearly shows that such intervention would be justifiable as well as indispensable at the same time. The concept of the proposed arrangement is based on a long-term spilling over of the waters of the RiZana discharge channel and of somewhat limited discharges of the BadaSevica river along the original course through the area of Skocjan Inlet into the sea. Due to the low discharges of the RiZana river during dry spells, spilling over of spring and autumn high water peaks and a constant spilling over of smaller water masses over the Ritana dam at the entrance to the discharge channel is foreseen (reestablishment of its basic function). As a result of the fact that the BadaSevica river is badly polluted, a reed bed is planned at the entrance into the inlet. As an additional water source for the water lagoon of this area and particularly in order to render the surfaces at the Bertoki Bonifika artificially boggy, pumping of slightly salty water from greater depths is suggested. Apart from the measures to ensure a suitable influx of water, some other constructional measures have been foreseen, especially a removal of sediments from the lagoon floor and arrangement of suitable sluices. For a more detailed planning of the mentioned measures and in order to regularly assess the successfulness of the carried out measures, some additional hydrological and biological-chemical research as well as a regular monitoring will have to be carried out at Skocjan Inlet. It would also be advisable to complete the mathematical model conceived within the project framework to simulate the conditions in this nature reserve. Andrej S O Vi N O RENATURACUA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA, 2-15-252 LITERATURA Škornik, i. (1982): Škocjanski zaliv, ptičji raj skoraj v Geister, I. (1987): Prezimovanje in prelet ptic v Škocjanskem zatoku in Zalivu Polje pri Kopru. Varstvo narave 13: 59-68. Hidro Koper (1993): Študija določitve profilov nizkih pragov na Rižani. Hidrometeorološki zavod (HMZ, 1994): Kakovost voda v Sloveniji v letu 1993. Poročilo. Kaligarič, M. (1990): Botanična podlaga za naravo­varstveno vrednotenje slovenske Istre. Varstvo narave, 16: 17-44. Kaligarič, M, Makovec T. & B. Mozetič. 1993. (1993): Ohranitev in renaturacija Škocjanskega zatoka, infor­mativna zgibanka. DOPPS in Slovenski sklad za naravo. Projekt 1/93. Makovec, T., Mozetič, B.&, Kaligarič, M., (1993) Oaza na pragu Kopra. Gea 8:7-9. Mozetič, B. (1994). Idejna zasnova ureditve naravnega rezervata Škocjanski zatok. Poročilo DOPPS. PSazar, M. (1995): Ureditev Škocjanskega zatoka pri Kopru. Diplomska naloga. FAGG, Ljubljana. Sovine, A. (1988): Ohranitev dela Škocjanskega zatoka pri Kopru v trenutnem stanju kot gnezditveno območje, selitvena postaja in prezimovališče ptic. Falco, 6: 4-14. Sutherland, I. & I. Hil! (eds.) (1995): Managing Habitats for Conservation. Cambridge University Press. Kopru. Proteus, 45: 123-125. Škornik, t. (1987): Prezimovanje črne liske (Fulica atraj v Škocjanskem zatoku v letih 1982 - 1986. Acroce­phalus 8, 3: 31-36. Škornik, 1., Makovec, T., Mikiavcc, M. (1990): Fav­nistični pregled ptic slovenske obale. Varstvo narave, 16:49-99. Trontelj, P. (1994): Modelni naravovarstveni projekt "Ohranitev in renaturacija Škocjanskega zatoka8. Anna­les 4: 240-241. Vodnogospodarski inštitut Ljubljana (VGI, 1987): Urejevanje Škocjanskega zaliva. Predhodna dela. Vodnogospodarski inštitut Ljubljana (VGI, 1993): Vodnogospodarska in ekološka ocena sprejemljivosti posegov na slovenski obali z aplikacijo pri urejevanju Škocjanskega zaliva. Vodnogospodarski inštitut Ljubljana {VGI, 1995): Poročilo o pregledu projektne dokumentacije in pred­logi projektantu k "idejni zasnovi ureditve odvodnje meteornih vod Semedelske Bonifike - Novo črpališče meteornih vod". Vodnogospodarski inštitut Ljubljana (VGI, 1996): Idejna zasnova vodnogospodarske ureditve naravnega rezer­vata Škocjanski zatok. Zveza vodnih skupnosti (ZVS, 1969): Odvod voda iz Škocjanskega zaliva. Zveza vodnih skupnosti (ZVS, 1977): Študija odtočnih razmer Koper.