Ivan Langerholz
Šola lepega vedenja
10. N e z m e r n o s t.
Za tobakom naj pride na vrsto nezmernost v jedi in v pijači ter vsako čezmerno zapravljanje. Vemo sicer, da še niste pijanci in zapravljivci; pa kdo ve, če ne nosite že v sebi skrivnih kali — nagnenj k temu? Tudi družinske razmere in lega kraja, kjer bivaš, lahko vzbuja želje po nezmernosti. Vsaj take pritožbe prihajajo na naše šole, da po vinorodnih krajih že tudi otroci pijete alkohol. Ali je to res? Kaj bo h vas? Pijanci in pijanke.
Slišali smo tudi pripovedovati o nekem Mihu — Petelin se menda piše. Ta uči svoje tovariše, da to ni noben fant, kdor si ne upa ne piti ne kaditi. . Zato tudi nikdar noče s svojimi součenci na šolske izlete, češ da lahko doma pije. In prav zato komaj čaka, da se poslovi od šolske klopi, da se bo smel potem vsaj brez strahu kje napiti. »M 1 a d i j u -n a k i« so Mihu reveži in noroki. Drugi pa mislimo malo drugače: da je velik bedak le Miha. In bojimo se zanj. Kaj bomo čez nekaj let slišali o njem? Ali celo brali po časopisih? Pretep, uboj, zapor, ne-srečna smrt -^- to naslov .. . In zraven bo Mihovo jme.
Jaka Mušnik je bil pa zatožen. Doma skrivaj krade pijačo. Pravi, da je potem bolj pogumen in da veliko lažje govori, da se nikogar ne boji, da je Jahko bolj vesel... Kako so pa dejali sosedova mati? »Kako ta fant neumno govori! Kaj bo še iz tojega?«  In  svojemu  Jožku   so  prepovedali,   da   nc
H   —
sme hoditi z Jakom.   Prav so imeli!   Jaka bo le še druge kvaril, a nikogar poboljšal.
Berta Mesojedec s Kurjih gred! Ti pa tožiš, da imaš slab želodec. Ljudje pa vedo drugače. Pravijo, da pri jedi ne poznaš nobene mere. Ali je res? Če je res, to ni prav, le verjemi! In še to verjemi, da jih je nezmernost že mnogo pokopala, pritrgovanje v jedi pa še nobenega. Le poskusi, kar ti svetujemo: vsak dan si malo pritrgaj v jedi, in tvoj želodec bo kmalu zdrav.
V naši šoli se je oglasil neki oče. Prosil nas je, naj bi njegovo hčerko Jožico Modič malo pokrtačili. Vedno'da sanja o novih oblekah. Pa če bi še samd sanjala! Ne, ampak jih tudi hoče imeti. Prosi in se craeri, joka in sitnari, samo da bi bila, če ne vsak teden, pa vsaj vsak mesec nova. To je pa sitno za starše. To je nezmernost v obleki, grda zapravljivost in napuh zraven. Saj je dekle tako čedno, čeprav ne hodi okrog kakor živa prodajalna, ki kaže kakšno blago ima naprodaj. Le malo manj nadleguj, deklič, svojega očeta, pa boš domačim mnogo bolj priljub-ljena.
Mirko Bogatič je pa sin premožnth staršev. Zato misli, da sme zapravljati, kakor se mu poljubi. Saj oče lahko plača; toliko imajo doma denarja, da ne vedo, kam z njim. Počakajte malo; čez nekaj let bo drugače. Kar starši pridobe, to otroci zapravijo. In tako pride veliko našega premoženja v tuj« roke. Ali je treba tega? Ali bi nc bilo bolj prav, da bi sin začel tam množiti, kjer je nchal oče? Seveda, da kdo ne bo napačno razumel — samo stiskati in mno-žiti je grdo, zapravljati je pa tudi grdo. To hočcmo povedati.  Ali bi ne bilo mesto zapravljanja veliko
—    75
bolj na mestu, ko bi dal tak bogataš več v dobre namene? Kako pravi Gregorčič?
Odpri   srce,   odpri   roke, otiraj   bratovske   solze, sirotam  olajšuj   gorje!
Vidite, to je nekaj vredno. In duševni užitek, ki ga boš imel z dobrimi deli, bo več vredcn ko duh tobakov in smrad alkohola.
Ali naj zdaj še razkladamo, koliko škoduje nezmernost zdravju? Mislimo, da ni treba. Preveč bi morali o tem napisati. Prosimo vas samo, da ne pozabite, kar vam povemo tu nazadnje: Zmer-nost rodi junake, nezmernost pa be-d a k e.