66 Vrhniški razgledi Tatjana Hojan HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik Rojen je bil 19. februarja 1905 v Vrhovljah pri Sežani. Imel je devet bratov, on je bil najmlajši, deseti brat. Oče je bil Janez Rav- bar, po domače Županov, mati Viktorija Legiša, po domače Kolmanova. Imela sta gostilno. Hinko je štiri razrede osnovne šole obiskoval na Repentabru (Vrhovljah), v letih 1911–1915. Učiteljišče je obiskoval v Tolminu med letoma 1920 in 1925. Maturi- ral je 28. junija 1925 v Vidmu, ker je zaradi Gentilejeve reforme1 učiteljišče v Tolminu postalo italijansko. Vojaščino je služil v letu 1926–27 v Brescii v Italiji. Do leta 1928 je poučeval v več krajih po nekaj mesecev – najprej na Repentabru, nato v Utovljah, Podgradu in Velikem Dolu. Nato je več kot eno leto učil v Štjaku, nakar je bil odpuščen. Izselil se je v Jugoslavijo. 18. maja 1930 je na učiteljišču v Ljubljani opravil dopolnilni zrelostni izpit iz sedmih predmetov s prav dobrim uspehom. Leta 1929 je nastopil službo v Srednji Bi- strici v Prekmurju, kjer je ostal do febru- arja 1932. Poročil se je z učiteljico Marijo Minko Šušteršič iz Verda. Imela sta dva otroka, sina Zlatana in hčerko Jelko. Od 10. do 22. avgusta 1931 je obiskoval uvo- dni in metodični tečaj za učitelje na bano- vinski vinarski in sadjarski šoli v Maribo- ru. Kraljevska banska uprava Dravske ba- novine ga je 12. februarja 1932 imenovala Hinko Ravbar (1905–1985), učitelj, šolski upra- vitelj in nadzornik 67 za voditelja kmetijske nadaljevalne šole v Srednji Bistrici. Ker pa je bil kmalu nato premeščen v Zamostje, šola ni bila ustano- vljena. 18. aprila 1932 je na mariborskem moškem učiteljišču opravil praktični uči- teljski izpit z dobrim uspehom.2 Februarja 1932 sta bila z ženo premešče- na v Zamostje, kjer sta bila do 1. oktobra 1936. Bil je šolski upravitelj in aktiven član učiteljskega društva. V šolskem letu 1936/37 je poučeval v Šen- tjurju pri Grosupljem, od 1937 do 1942 pa v Dobrniču, kjer je bil tudi upravitelj šole. Tudi tu je bil aktiven član učiteljske- ga društva. Na zborovanju v Žužemberku 16. decembra 1939 je imel predavanje Uči- telj in njegovi uspehi v šoli.3 Za Ministrstvo prosvete je objavil statisti- ko šole Dobrnič v šolskem letu 1940/41. Diploma Hinka Ravbarja na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz zgodovine in geografije, 30. junij 1951. (Slovenski šolski muzej, arh. zbirka, osebni fond Hinka Ravbarja.) Med vojno bil zaprt in avgusta 1942 odpe- ljan v italijansko internacijo. Med 4. mar- cem in 19. septembrom 1943 so mu ustavili službene prejemke. Po kapitulaciji Italije in razpustitvi taborišča v Monigu - Treviso je bil v šolskih letih 1943/44 in 1944/45 zača- sno zaposlen na Vrhniki. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1943/44, ki ga je podpisala šolska upra- viteljica Marija Petkovšek, je zapis, da je »njegova vnema pri delu vestna, vedenje v službi popolnoma pravilno in vedenje zu- naj službe neoporečno«. Po koncu druge svetovne vojne je prišel v Tržič/Monfalcone po nalogu Pokrajinske- ga narodnoosvobodilnega odbora v Trstu ustanavljat večerne tečaje slovenskega je- zika. Naletel je na številne ovire. Najprej je bilo potrebno dobiti dovoljenje od oddelka za prosveto pri Zavezniški vojaški upravi. HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik 68 Vrhniški razgledi Potrdilo o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije Hinka Ravbarja. Sežana, 18. september 1951 (Slovenski šolski muzej, arh. zbirka, osebni fond H. Ravbarja). 69 Tam so odgovorili, da še niso prejeli od- redbe za ustanavljanje slovenskih šol oz. tečajev, vendar so bili to le izgovori. Kljub nasprotovanju so pričeli s pripravami za tečaje. Popisali so vse mladinke in mladin- ce slovenskih staršev, ki bi se radi naučili slovenščine, ter vse šoloobvezne otroke, da bi jih pripravili na pouk v slovenskih šolah. Število je bilo veliko. Potrebne pro- store za pouk so našli v italijanski osnov- ni šoli. Prosili so ravnatelja šole, da jim da vsaj med šolskimi počitnicami na razpola- go nekaj učilnic. Ta je sprva odklonil, ker je šlo za slovenske tečaje, vendar je moral, čeprav nerad, popustiti. Tako so pričeli z delom z velikim odobravanjem slovenskih staršev, katerih otroci dolga leta niso v šoli slišali slovenske besede.4 Nekaj mesecev leta 1945 je poučeval v Tr- žiču (Monfalconu), v šolskem letu 1945/46 pa v Sežani. Začasno je prevzel mesto kra- jevnega šolskega nadzornika, novembra 1945 je postal didaktični ravnatelj za okraj Sežana. Ker je v soglasju s Pokrajinskim narodnoosvobodilnim odborom posku- šal kot učno gradivo uveljaviti slovenska berila, ga je Zavezniška vojaška uprava odpustila, zato je v šolskem letu 1946/47 poučeval v Senadolah, ki so bile v coni B. 30. septembra 1947 se je vrnil v Sežano, ko je bila ta priključena Jugoslaviji.5 Na kmetijskem nadaljevalnem tečaju, ki je bil v Sežani med 10. decembrom 1946 in 10. aprilom 1947, je vsak drugi teden po dve uri predaval gospodarstvo in praktič- no kemijo. Že v sredini šolskega leta 1947/48 so ga prestavili na osnovno šolo Lokev. Tedaj je poslal Ministrstvu za prosveto v Lju- bljani ugovor. V njem je napisal, da je bil v 22 letih službovanja prestavljen že šest- najstkrat in da si želi končno urediti svoj dom. Okrajni ljudski odbor, oddelek za prosveto v Sežani, mu je odgovoril, da je bila dodelitev v Lokev nujna, neodložljiva in bo le začasna, saj bo trajala le do konca šolskega leta. V začetku šolskega leta 1948/49 je bil imenovan za učitelja na sedemletko v Hr- pelje, istočasno pa tam tudi za upravni- ka dijaškega doma. Vendar tam ni ostal, ampak je bil že 17. septembra 1948 pre- stavljen na nižjo gimnazijo v Tomaju, kjer je ostal do februarja 1952. Kot predmetni učitelj se je vrnil na nižjo gimnazijo Se- žana. 30. junija 1951 je diplomiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz skupine zgo- dovina-geografija. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1951/52 so o njem zapisali: da je poučeval zemljepis in zgodovino v vseh treh razredih, matematiko pa v 1. in 2. razredu, skupaj 24 ur. Poleg šolskega dela je predaval na ljudski univerzi, sode- loval pri dramskem odseku in pri šolskih proslavah z nagovori in predavanji. Pri šolskem delu je pokazal veliko prizadev- nost, rednost, natančnost in načrtnost. Poučeval je tudi učence v gospodarstvu ter vodil večerno delavsko gimnazijo. Splošna ocena je bila: »da se je pokazal kot zelo vesten in prav dober učitelj in vzgojitelj«.6 V šolskem letu 1952/53 je bil prestavljen na nižjo gimnazijo v Ilirski Bistrici, kjer je služboval dve leti do 5. septembra 1954, ko je prišel na Vrhniko, kjer je ostal do upokojitve. Na Vrhniki je na nižji gimnaziji poučeval prve štiri razrede, skupaj 183 učencev. Na prvi šolski konferenci, 10. septembra 1954, HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik 70 Vrhniški razgledi je ravnatelj pozdravil nova člana kolektiva Ivanko Pajnič in Hinka Ravbarja. Povedal je: »Oba poznata družbene, gospodarske, pro- svetne in politične prilike na Vrhniki, zato ne bo težko delo ne v šoli in ne izven nje.« V šolskem letu 1955/56 je bil razrednik 2. c razreda. Skrbel je za zgodovinska in zemljepisna učila. Na prvi redovalni konferenci, 29. oktobra 1955, je predaval o rapalski pogodbi ob njeni 35-letnici. V ravnateljevem poročilu je zapisano, da je bilo predavanje »zelo skrbno in dobro se- stavljeno«. Bil je član šolskega odbora, predsednik sindikalne podružnice in v nadzornem odboru Društva prijateljev mladine. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1954/55 je ravnatelj Stane Volk o njem zapisal: »Tov. je kot zgodovinar in zemljepisec na zavodu odličen predavatelj, ki zna s svojo nazornostjo in lepim odnosom do dijakov zaktivizirati ves razred. Pri zgodovini polaga veliko pažnjo na vzročnost dogod- kov, pri zemljepisu pa gospodarsko stran in tako doseže trajno pomnenje predelane učne snovi. Z očetovsko blagohotnostjo v razredu in tovariškim odnosom do ostalih sotovarišev na šoli dokazuje talent prave- ga učitelja in vzgojitelja.« Ob šolski reformi leta 1958 so bile ustano- vljene osemletne osnovne šole in ukinjene nižje gimnazije. Zato je tudi nižja gimna- zija na Vrhniki postala II. osnovna šola Ivana Cankarja. Hinko Ravbar je tako na njej 1. septembra 1958 nastopil službo predmetnega učitelja za zgodovino in zemljepis. Od leta 1963 je poučeval tudi nov predmet Nauk o komu- ni. Ravnatelj je večkrat hospitiral v njego- vem razredu. 8. januarja 1960 je v 6. b ra- zredu Ravbar učil o Jakobinski diktaturi. Ravnatelj je ob tem zapisal: »Pri izvajanju te za učence težke teme, je tov. pokazal, da je odličen praktik in pedagog.« 11. aprila 1961 je v 7. a razredu obravnaval ilindensko vstajo. Ravnatelj je ob obisku te ure zapisal, da učitelj »prisili učence, da mislijo«. V Vprašalni poli za ocenitev učnega in vzgojnega osebja za šolsko leto 1960/61 so o njem zapisali, da poučuje zgodovino in zemljepis v višjih razredih in je razre- dnik 8. b razreda. Poleg razrednega dela je član šolskega odbora in v upravnem odboru ljudske knjižnice. Ob podrobnem opisu njegovega dela je še posebej nave- deno: »Imenovani je odličen pedagog, z dobrim poznavanjem predmetne smeri. Z raznimi ponazorili, z različnimi član- ki, diafilmi in s slikami zna učence ak- tivno pritegniti k sodelovanju ter doseže zelo lepe uspehe. Učne ure ima metodič- no pravilno porazdeljene ter zainteresira učence, da sami zbirajo članke in slike po raznih časopisih in revijah ter prina- šajo v šolo kot dopolnilo k učni snovi.« Za njegovo vestno delo je dobil oceno »se posebno odlikuje«. Posvečal se je tudi poklicnemu svetova- nju. Ob začetku šolskega leta 1963/64 je za učence sedmih razredov pripravil pre- davanje »Zakaj je izbira poklica važno ži- vljenjsko vprašanje?«, 2. novembra 1963 pa za učence 7. in 8. razredov predavanje »Kaj te veseli?«. Na učiteljski konferenci, 10. marca 1965, je imel predavanje z naslovom: »Kratek oris zgodovine Vrhnike do XX. stoletja«, 71 na konferenci 26. maja 1966 pa predava- nje »Vrhnika med NOB«. V šolskem letu 1965/66 je organiziral šolsko skupnost, ki je bila ustanovljena 16. oktobra 1965. V šolskem letu 1967/68 je pripravil predava- nje ob 50-letnici oktobrske revolucije.7 Upokojil se je 1. septembra 1968. Umrl je 12. januarja 1985 na Vrhniki, kjer je tudi pokopan. V knjigi Globoko so korenine je objavil ob- sežen članek, ki ga je napisal o dogodkih v prvi svetovni vojni.8 Njegova nečakinja Nada Ravbar je zapisa- la: »Oba, stric Hinko in teta Minka (Mari- ja), sta bila izredna človeka in odlična pe- dagoga. Iz njega je vela življenjska radost in hudomušnost, iz nje materinska mili- na. On je v razredu umel oživljati mrtvo preteklost, ona vcepljati abecedno čarov- nijo v male glavice. Oba sta resnično znala učiti in naučiti.«9 Opombe: 1 Gentilejeva šolska reforma, osnovnošolski zakon iz leta 1923, imenovan po takratnem ministru za šolstvo, filozofu G. Gentileju. Predpisal je pouk samo v italijanščini že v prvih razredih osnovnih šol. Do leta 1927 je bilo okrog 400 slovenskih in hrvaških osnovnih šol v Julijski krajini spremenje- nih v italijanske, enako srednje šole v Idriji, Tolminu in Pazinu. 2 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka. Osebni fond Hinka Ravbarja. 3 JUU – sresko društvo v Žužemberku. Uči- teljski tovariš 1939/40, (7. 12.), št. 18, str. 3. 4 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka. Osebni fond Hinka Ravbarja. 5 Po drugi svetovni vojni je bila mirovna pogodba z Italijo podpisana 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra 1947. 6 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka, osebni fond Hinka Ravbarja. 7 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 47, Osnovna šola Ivana Cankarja, Zapisniki učiteljskih konferenc. 8 Prva svetovna vojna in čas pred njo. Globo- ko so korenine. Izola, 2003, str. 59–107. 9 Prav tam, str. 56–57. HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik