Framasnni !i§ .-ncSialisii proli c€n_w€H€ina po Španija je menda poleg komunističnc Rusije edina dežela na svetu, ki z zakonom na splošno odreka državljanom pravico do cerkvencga pogreba in jih sili, da na svoji zadnji poti zataje svojo vero. Zakon, Id ga jo sklenil državni zbor, določa za vse državljane civilni pogrcb. Le kdor z javno listino, podpisano pri notarju, zahteva, da ga pokopljejo z vcrskimi obredi, rnore biti ccrkveno pokopan. Clovek bi mislil, da sc je tak zakon sprejel na Ijubo skrajnim duhovom in da ga bo skušala praksa kolikor mogoče omiliU. Tcmu pa ravno ni tako in v teku cncga meseca je bilo v Španiji več civilnih pogrebov nego vsa minnla lcta skupaj. In pri tem ne gre za znane brezvercc kakor preje, marveč za katoličane. Nič nc pomaga, če sc po notarju dokažc, da jc kdo prcd smrtjo prejel svete zakramente in izrazil svojo voljo, da ga cerkveno pokopljojo. Kdor ni že preje pri notarju podpisal tozadevne listine, mora brez duhovnika na zadnjo pot. Katoliški listi so zato nujno opozorili katoličane, naj ne odlašajo in si takoj preskrbe notarsko li.tino. Tudi škofje so se obrnili na vernike in duhovščino in jim dali natančna navodila, obcnem pa so energi.no protestirali proti tako nečloveškemu zakonu. Treba je vedeti, da Ijudje na splošno ne mislijo radi na smrt in še manj radi govore ali odločajo o svojem pogrebu. Razen tega pribajajo v poštev občutni notarski stroški za listino. Lahko si je misliti, da bo mnogo katoličanov odlašalo s to zadevo in .jih bo tako bolezen in smrt presenetila. Civilnih pogrebov ne bo manjkalo. In na to je sedanja vlada pač tudi računala, kakor kažejo nadaljnje odredbe. Notarji so hoteli Ijudem olajšati nabavo pogrebne listine ter so dali v ta namen tiskati primerne obrazce, katere bi naj posamezniki potem enostavno pred pricami podpisali. Madridski uradni list je pa takoj nato objavil odlok, ki sta ga podpisala predsednik republike Zamora in pravosodni minister Aloaro de Albornoz, in ki označuje navedene formularje nasprotujoče ustavi. Kajti ustava da zahtova .isto izrecno izraženo voljo posameznika, da boče biti cerkveno pokopan. Odlok odreja: 1. da notarji ne smejo strankam predlagati nobenih tiskanih ali pisanih obrazcev, in 2. da sc bo vsaka kršitev te odredbe kaznovala v prvem slučaju s tisoč iiesetami globe, v drugem pa s premestitvijo notarja. Potemtakem bi notar zagrešil enega največjih zločinov, če bi ljudem olajšal nabavo potrobne listine za cerkveni pogreb. Nič ne bi moglo bolj označiti protiverske nestrpnosti in zagrizenosti sedanjega režima. Kako smešno je to prizadevanje v tako stari katoliški deželi kakor je Španija, dokazuje naslednji slučaj, ki ga je objavil »Diario de Navarra«: V neki navarski vasici je umrl nekdo, ki ni zapustil nobone izjave zaradi pogreba. Vaški starešina je torej moško odredil civilni pogreb (prvi v tej vasici). Ko so krsto spustili v grob, je imel eden »sodrugov« poslovilni govor. Toda ljudem se je zdel ves ta pogrebni obred vcndarle nekam pomanjkljiv. Tedaj je našel vašld načelnik pravo besedo; stopil je pred grob in ob splošni tišini dejal: »Ker smo že tukaj, pa zmolimo za pokojnika, če vam je prav, en očenaš!« Vsi so potem glasmo molili očenaš ..« Novomašnik star 52 let. V Gradcu je bil v nedeljo, 22. maja, posvečen za duhovnika bivši inženjer Slavoj Poznik, star 52 let. V nedeljo, 29. maja, pa je v Gradcu obhajal slovesno novo sveto mašo. Novomašnik je slovenskega rodu. Njegov rajni oče inženjer Radivoj Poznik je bil uslužben na Krškem ob Savi. Bil je odločen narodnjak, ki je bil prijatelj narodr..'!_ prvakov ter izdajal »Slovanski almanah«. Radi švoja slovanskc gorc.nosti jc bil prestavljcn v Dunajsko novo mesto. Tukaj se je rodil sin Slavoj, ki se je tudi odlo.il za poklic inženjerja. Ni bil versko dejaven, celo po potih protikrščanstva in protiboštva je hodil. Znan je bil kot borilec zoper Boga in Cerkev. Pa je vendar, sledeč božji milosti, spoznal zmoto, sprejel resnico ter v poznih letih postal duhovnik. Sorodniki novomašnika še vedno živijo v Krškem. Noya cerkev v Afriki. V apostolski prefekturi Ekvatorialni Nil s sedežem y Gulu — v srednji-vzhodni Afriki — se zida sedaj nova cerkev-prestolnica. Cerkev bo velika, prostorna in zgrajena popolnoma po predpisih cerkvene gradbene umetnosti. Tej pušcobni po'krajini bo nova cerkev velik kras ter bo vplivala kakor pravljica. Katoličani prispevajo z velikimi žrtvami kamenje in drugo, kar je potrebno za zgradbo. Število katoličanov znaša nad 30.000 ljudi, kojih dušeskrbje je izročeno sinovom presv. Srca iz Verone. Spričo velike verske vneme afriških katoličanov se pokaže v pravi lu.i vedenje naših socialistov, ki se v svojih listih obregnejo ob vsako cerkveno gradnjo, naj se ta vrši kjerkoli: v Parizu, v Sloveniji, v Amcriki ali Afriki. Ce se kje gradi aii razširja kakšna cerkev, že zavijajo oči v navalu socialnega čustvovanja, češ, za cerkve se troši denar, za stanovanjske prostore pa ne. S tcm ne kažejo ničesar drugega kakor svojo ncukrotljivo protivnost zoper vero in Cerkev. Kaj jih vendar briga, ako drugi prispevajo za cerkvene gradbe, saj socialisti ne dajo ne ficka. Da, za nekaj drugega bi bili pripravljeni dati: za gradbo sežigališča, v katerem bi naj bila po smrti spaljena njihova telesa. V tej zadevi ne prihaja niti najmanj v poštev pomanjkanje stanovanj. Samo takrat, ko gre za hišo božjo, se spomnijo na stanovanjske hiše. Za sežigališče pa agitirajo in pobirajo med delavci, in to v sedanjem času, ko vlada največje pomanjkanje denarja. Verska vnema v Afriki. V Salisburyu v južno-afriški pokrajini Rodeziji je misijonsko področje očetov jezuitov. Katoliški verniki v teh krajih kažejo izrodno versko vnetost. Da morejo ob ne-deljah in praznikih prisostvovati daritvi svete maše, morajo včasih potovati po 32 km daleč, in to pogosto v najhujšem mrazu, ki vlada v tej pokrajini. Ponoči vstanejo ter se odpravijo na pot do cerkve. Ko pridejo do cerkve, počakajo, da prispejo vsi verniki. Potem šele začne misijonar službo božjo. Krst zamorskega princa. V Urundi v srednji Afriki, nad katero imajo kakor nad Kongom nadoblast Belgijci, se je o Božiču leta 1930 mladi ikralj Uvambutsa poročil s krščansko princesinjo Terezijo Kanyonga. Kmalu na to so je mladi kralj dal krstiti ter postal- član katoliškc Cerkve. Nedavno se mu je rodil princ, ki bo prestolonaslednik. Mladi črnski princ je bil krščen v cerkvi Matere božje. Prvi katoliški poslanec v japonskem parlamentu. V mcstu Hakodate na Japonskcm jc bil letos pri državnozborskih volitvah. mescca februarja za poSlanca izvoljen Pavol Oshima Torakihi, po veri katoličan. Izvoljen je bil z glasovi nc samo katoli.anov, rnarvc. tudi drugovercev, kar je najboljši dokaz njegove splošne priljubljenosti. Katoličani so bili nad izvolitvijo vzradoščeni ter so zvečer 22. februarja s sežiganjem umetnega ognja naznanili v mestu izid volitev. Mesto Hakodate je od leta 1891 sedež Skofije ter šteje nad 3000 katoličanov, med kojimi delujejo patri dominikanci iz Kanade v Severni Ameriki. Pavel Torakihi je prvi katoličan v japonskem pailamentu. Gcrnja Radgoaa. Slovesnost pi-vega svetega obhajila smo imeli v nedeljo, clne 8. maja. Lepa procesija do 100 srečnih otrok se je slovesno podala ob navzočnosti mnogega ljudstva pred glavni oltar. G. katehel Fianc Grobler je pomembno povdarja.l v svojem nagovo.ru veliko vzgojno važnost svetega obhaiHa, "kjernaj star.i s svojim vzgledom odslej svoje otroke vodijo k mizi Gospod-vi. Najdejo.se namreč dandanes vsepovsod taki ljudje, ki hočejo raladino vzgajali lirez vere in milosti in molitve. Nerazrušljiv ternplj življenjske sreče pa daje le verska vzgoja, ki moi-a objeti vsega človeka in usmerjati njegova ži-vljenjska pota. — Po pobožnosti v cerkvi so se prvoobhajanci zbrali v posojilni.ki dvorani k rnalemu okrepčilu. Potem pa je nastal halo, ko so zvedeli, da je pri.el fotograf, ki jih bo vse ogmil kakor čebele v svojo fotografsko .katljico. Sicer pa so se vsi držali resno in l:po. Mnogi so imeli v rokah obhajilne podobice, kar daje sliki še posebno slovesen značaj. Veliko navdušenje zlasti med mladino je bilo peto nedeljo po Veliki noči. Tedai smo prvič molili z duhovnikom celo sveto mažo glasno — v zboru. Zanimanje za to pobožno.st je vedno večje in mnogi že nestrpno pričakujejo, kdaj bo zopet slovenska sveta maša.