Slika na naslovnici: Caspar David Friedrich Junonin tempelj v Agrigentu, 1830 Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2006 ISBN 961–6519–11–5 $ Friedrich Hölderlin Pozne himne Ljubljana 2018 Elektronska knjižna zbirka $ e–29 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Friedrich Hölderlin Pozne himne Iz nemščine prevedel, opombe sestavil in spremno besedo napisal Vid Snoj Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2018 Elektronska izdaja e–29 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295439360 ISBN 978-961-7011-54-8 (pdf) Kazalo 8 Wie wenn am Feiertage. . 9 Kot če na praznik .. 16 Der Mutter Erde 17 Materi Zemlji 24 Am Quell der Donau 25 Pri izviru Donave 32 Die Wanderung 33 Popotovanje 42 Germanien 43 Germanija 52 Der Rhein 53 Ren 70 Versöhnender der du nimmergeglaubt. . Erste Fassung 71 Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo .. Prva različica 78 Versöhnender der du nimmergeglaubt. . Zweite Fassung 79 Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo .. Druga različica 86 Versöhnender der du nimmergeglaubt. . Dritte Fassung 87 Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo .. Tretja različica — 5 — 92 Friedensfeier 93 Slovesnost miru 106 Der Einzige Erste Fassung 107 Edini Prva različica 114 Der Einzige Zweite Fassung 115 Edini Druga različica 124 Der Einzige Dritte Fassung 125 Edini Tretja različica 134 Patmos 135 Patmos 152 Patmos Vorstufe einer späteren Fassung 153 Patmos Predstopnja poznejše različice 166 Patmos Bruchstücke der späteren Fassung 167 Patmos Fragmenti poznejše različice — 6 — 178 Patmos Ansätze zur letzten Fassung 179 Patmos Nastavki za zadnjo različico 188 Andenken 189 Spominjanje 194 Ister 195 Ister 200 Mnemosyne Erste Fassung 201 Mnemozina Prva različica 206 Mnemosyne Zweite Fassung 207 Mnemozina Druga različica 212 Mnemosyne Dritte Fassung 213 Mnemozina Tretja različica 218 Opombe 281 Hölderlin, ob prevodu — 7 — Wie wenn am Feiertage... 1 Wie wenn am Feiertage, das Feld zu sehn Ein Landmann geht, des Morgens, wenn Aus heißer Nacht die kühlenden Blize fielen Die ganze Zeit und fern noch tönet der Donner, 5 In sein Gestade wieder tritt der Strom, Und frisch der Boden grünt Und von des Himmels erfreuendem Reegen Der Weinstok trauft und glänzend In stiller Sonne stehn die Bäume des Haines: 10 So stehn sie unter günstiger Witterung Sie die kein Meister allein, die wunderbar Allgegenwärtig erzieht in leichtem Umfangen Die mächtige, die göttlichschöne Natur. Drum wenn zu schlafen sie scheint zu Zeiten des Jahrs 15 Am Himmel oder unter den Pflanzen oder den Völkern So trauert der Dichter Angesicht auch, Sie scheinen allein zu seyn, doch ahnen sie immer. Denn ahnend ruhet sie selbst auch. Jezt aber tagts! Ich harrt und sah es kommen, 20 Und was ich sah, das Heilige sei mein Wort. Denn sie, sie selbst, die älter denn die Zeiten — 8 — Kot če na praznik ... 1 Kot če na praznik kmet gledat gre polje, zjutraj, ko iz vroče noči so ves čas padale ohlajajoče strele in v dalji še zveni grom, 5 v strugo spet stopa tok in sveže zelené tla in od vzradoščajočega dèžja z neba kaplja trta in bleščavo v tihem soncu stoje drevesa gaja: 10 tako stoje v naklonjenem vremenju, oni, ki jih noben učitelj ne sam, ki čudovito vsepričujoč jih v lahnem objemu vzgaja mogočna, božjelepa Narava. Zato ko se zdi, da čez leto kdaj spi 15 na nebu ali med rastjem ali med ljudstvi, tudi pesnikov lice žaluje, zdi se, da so sami, a zmeraj jo slutijo. Kajti sluteč počiva tudi ona sama. Zdaj pa dani se! Čakal sem in to videl priti, 20 in kar sem videl, naj svéto bo moja beseda. Kajti ona, ona sama, ki je starejša od časov — 9 — Und über die Götter des Abends und Orients ist, Die Natur ist jezt mit Waffenklang erwacht, Und hoch vom Aether bis zum Abgrund nieder 25 Nach vestem Geseze, wie einst, aus heiligem Chaos gezeugt, Fühlt neu die Begeisterung sich, Die Allerschaffende wieder. Und wie im Aug’ ein Feuer dem Manne glänzt, Wenn hohes er entwarf; so ist 30 Von neuem an den Zeichen, den Thaten der Welt jezt Ein Feuer angezündet in Seelen der Dichter. Und was zuvor geschah, doch kaum gefühlt, Ist offenbar erst jezt, Und die uns lächelnd den Aker gebauet, 35 In Knechtsgestalt, sie sind erkannt, Die Allebendigen, die Kräfte der Götter. Erfrägst du sie? im Liede wehet ihr Geist Wenn es der Sonne des Tags und warmer Erd Entwächst, und Wettern, die in der Luft, und andern 40 Die vorbereiteter in Tiefen der Zeit, Und deutungsvoller, und vernehmlicher uns Hinwandeln zwischen Himmel und Erd und unter den Völkern. Des gemeinsamen Geistes Gedanken sind, Still endend in der Seele des Dichters, 45 Daß schnellbetroffen sie, Unendlichem Bekannt seit langer Zeit, von Erinnerung — 10 — in čez bogove Večera in Orienta, Narava, zdaj je zbujena z žvenketom orožja, in visoko od Etra pa vse do Brezna navzdol 25 po trdnem zakonu, kakor nekoč spočeto iz svetega Kaosa, se znova čuti navdihnjenje, vseustvarjajoče spet. In kakor možu ogenj v očesu blešči, ko zasnoval je kaj vélikega, tako je 30 na novo ob znamenjih, delih sveta, zdaj ogenj vžgan v dušah pesnikov. In kar se poprej je godilo, a komaj občuteno, je šele zdaj razodeto, in one, ki so smehljaje se obdelovale nam njivo, 35 v podobi služabnika, so spoznane, vseživeče, moči bogov. Vprašuješ po njih? v pesmi veje njih duh, ko od dnevnega sonca in tople zemljé raste in hudourij, teh v zraku, in drugih, 40 ki bolj pripravljena v globinah časa in polnoznačnejša in nam dojemljivejša med nebom in zemljo potujejo in med ljudstvi. Misli skupnega duha so, ki se tiho končujejo v duši pesnika, 45 da hitro zadeta, Neskončnemu dolgo že znana, vzdrhti — 11 — Erbebt, und ihr, von heilgem Stral entzündet, Die Frucht in Liebe geboren, der Götter und Menschen Werk Der Gesang, damit er beiden zeuge, glükt. 50 So fiel, wie Dichter sagen, da sie sichtbar Den Gott zu sehen begehrte, sein Bliz auf Semeles Haus Und die göttlichgetroffne gebahr, Die Frucht des Gewitters, den heiligen Bacchus. Und daher trinken himmlisches Feuer jezt 55 Die Erdensöhne ohne Gefahr. Doch uns gebührt es, unter Gottes Gewittern, Ihr Dichter! mit entblößtem Haupte zu stehen Des Vaters Stral, ihn selbst, mit eigner Hand Zu fassen und dem Volk ins Lied 60 Gehüllt die himmlische Gaabe zu reichen, Denn sind nur reinen Herzens, Wie Kinder, wir, sind schuldlos unsere Hände, Des Vaters Stral, der reine versengt es nicht Und tieferschüttert, die Leiden des Stärkeren 65 Mitleidend, bleibt in den hochherstürzenden Stürmen Des Gottes, wenn er nahet, das Herz doch fest. Doch weh mir! wenn von Weh mir! Und sag ich gleich, — 12 — od spomina in se, od svetega žarka vnet, posreči ji v ljubezni rojèn sad, delo bogov in ljudi, spev, da pričeval bi obojim. 50 Tako je, pravijo pesniki, ko je poželela Semela vidno uzreti boga, njega strela ji udarila v hišo in je božjezadeta rodila sad nevihte, svetega Bakha. In zato nebeški ogenj zdaj pijejo 55 brez nevarnosti sinovi Zemlje. A nam pripada, da, o pesniki! pod božjimi nevihtami stojimo z razkrito glavo, da žarek Očetov, njega samega primemo s svojo roko in ljudstvu prožimo 60 v pesem zavit nebeški dar, kajti čistega srca le, kot otroci, smo, so nedolžne naše roke, žarek Očetov, ta čisti, ga ne ožge, in globoko pretreseno, trpljenje močnejšega 65 sotrpeče, ostaja v visoko sèm navaljujočih viharjih boga, ko se bliža, vendarle trdno srce. Toda gorje mi! če od Gorje mi! In naj rečem takoj, — 13 — 70 Ich sei genaht, die Himmlischen zu schauen, Sie selbst, sie werfen mich tief unter die Lebenden Den falschen Priester, ins Dunkel, daß ich Das warnende Lied den Gelehrigen singe. Dort — 14 — 70 če bi se približal, da bi zrl nebeščane, oni sami, oni naj me vržejo globoko med žive, krivega preroka, v temò, da pesem svarečo pel bi učljivim. Tam — 15 — Der Mutter Erde Gesang der Brüder Ottmar Hom Tello Ottmar Statt offner Gemeine sing’ ich Gesang. So spielt von erfreulichen Händen Wie zum Versuche berühret, eine Saite Von Anfang. Aber freudig ernster neigt 5 Bald über die Harfe Der Meister das Haupt und die Töne Bereiten sich ihm, und werden geflügelt So viele sie sind und zusammen tönt es unter dem Schlage Des Wekenden und voll, wie aus Meeren schwingt 10 Unendlich sich in die Lüfte die Wolke des Wohllauts. Doch wird ein anderes noch Wie der Harfe Klang Der Gesang seyn Der Chor des Volks. 15 Denn wenn er schon der Zeichen genug Und Fluthen in seiner Macht und Wetterflammen Wie Gedanken hat der heilige Vater, unaussprechlich wär er wohl Und nirgend fänd er wahr sich unter den Lebenden wieder — 16 — Materi Zemlji Spev bratov Ottmarja Homa Tella Ottmar Namesto odprtega občestva pojem spev. Tako, od radostljivih rok kot v poskus ubrana, od začetka brni struna. Vendar radostno résneje kmalu 5 nad harfo mojster nagne glavo, in toni se mu pripravljajo in okriljajo, kolikor mnogo jih je, in skupaj zveni pod udarcem budilca in polno se, kot iz morij, 10 v sape neskončno pne oblak blagoglasja. A bo še drugačen kot harfin zven spev, zbor ljudstva. 15 Kajti če že znamenj dovolj in potopov v svoji moči in hudournih plamenov kot misli ima sveti Oče, bi bržčas bil neizgovorljiv in sebe nikjer ne bi resnično spet našel med živimi, — 17 — 20 Wenn zum Gesange nicht hätt ein Herz die Gemeinde. Noch aber Doch wie der Fels erst ward, Und geschmiedet wurden in schattiger Werkstatt, die ehernen Vesten der Erde, 25 Noch ehe Bäche rauschten von den Bergen Und Hain’ und Städte blüheten an den Strömen, So hat er donnernd schon Geschaffen ein reines Gesez, Und reine Laute gegründet. H0m 30 Indessen schon’, o Mächtiger deß Der einsam singt, und gieb uns Lieder genug, Bis ausgesprochen ist, wie wir Es meinen unserer Seele Geheimniß. Denn öfters hört’ ich 35 Des alten Priesters Gesänge und so Zu danken bereite die Seele mir auch. Doch wandeln im Waffensaale Mit gebundener Hand in müßigen Zeiten 40 Die Männer und schauen die Rüstungen an, — 18 — 20 če za spev občestvo ne bi imelo srca. Vendar še A kot je najprej skala nastala in so skovane bile v senčni delavnici železne trdnjave Zemlje, 25 še preden potoki so zašumeli z gora in gaji in mesta zacveteli ob tokih, je že grmeč ustvaril čist zakon in utemeljil čiste zvoke. Hom 30 Medtem, o Mogočni, prizanašaj mu, ki poje samoten, in pesmi daj nam dovolj, dokler izgovorjena ne bo, kot jo menimo, naše duše skrivnost. Kajti slišal sem tuintam 35 svečenika starega speve in tako tudi za zahvaljevanje pripravi mi dušo. Vendar hodijo po orožarni z zvezanimi rokami v brezdelnih časih 40 možje in pogledujejo oklepe, — 19 — Voll Ernstes stehen sie und einer erzählt, Wie die Väter sonst den Bogen gespannet Fernhin des Zieles gewiß, Und alle glauben es ihm 45 Doch keiner darf es versuchen Wie ein Gott sinken die Arme Der Menschen, Auch ziemt ein Feiergewand an jedem Tage sich nicht. Die Tempelsäulen stehn 50 Verlassen in Tagen der Noth, Wohl tönet des Nordsturms Echo tief in den Hallen, Und der Reegen machet sie rein, Und Moos wächst und es kehren die Schwalben, 55 In Tagen des Frühlings, nahmlos aber ist In ihnen der Gott, und die Schaale des Danks Und Opfergefäß und alle Heiligtümer Begraben dem Feind in verschwiegener Erde. Tello Wer will auch danken, eh’ er empfängt, 60 Und Antwort geben, eh’ er gehört hat? Ni indeß ein Höherer spricht, Zu fallen in die tönende Rede. Viel hat er zu sagen und anders Recht, — 20 — polni resnobe stoje in nekdo pripoveduje, kako so očetje drugače napenjali lok, od daleč gotovi si cilja, in vsi mu verjamejo, 45 vendar poskusiti ne sme nihče kakor bog spuste se roke ljudi, tudi se za vsak dan ne spodobi praznična obleka. Tempeljski stebri stoje 50 zapuščeni v dnevih stiske, lepo zveni severnega viharja odmev globoko v dvorih in dež jih čisti in mah raste in se vračajo lastovke 55 v dnevih pomladi, brezimen pa je v njih bog in skodela zahvale in žrtvéna posoda in vse svetinje pokopane pred sovražnikom v molčeči zemlji. Tello Kdo se hoče zahváliti, preden prejme, 60 in odgovoriti, preden je slišal? Ne medtem ko govori nekdo višji, da vpadel v zveneči bi govor. Mnogo ima povedati in drugače pravico, — 21 — Und Einer ist, der endet in Stunden nicht, 65 Und die Zeiten des Schaffenden sind, Wie Gebirg, Das hochaufwoogend von Meer zu Meer Hinziehet über die Erde, Es sagen der Wanderer viele davon, 70 Und das Wild irrt in den Klüften, Und die Horde schweifet über die Höhen, In heiligem Schatten aber, Am grünen Abhang wohnet Der Hirt und schauet die Gipfel. 75 So — 22 — in Eden je, ki ne končuje se v urah, 65 in časi Njega, ki ustvarja, so kakor górje, ki se, visoko valujoč od morja do morja, vleče čez zemljo, izmed popotnikov mnogi povejo o tem, 70 in bega divjad v tèsnih in se klati krdelo preko višav, v sveti senci pa, na zelenem pobočju, prebiva pastir in zre vrhove. 75 Tako — 23 — Am Quell der Donau 25 Denn, wie wenn hoch von der herrlichgestimmten, der Orgel Im heiligen Saal, Reinquillend aus den unerschöpflichen Röhren, Das Vorspiel, wekend, des Morgens beginnt Und weitumher, von Halle zu Halle, 30 Der erfrischende nun, der melodische Strom rinnt, Bis in den kalten Schatten das Haus Von Begeisterungen erfüllt, Nun aber erwacht ist, nun, aufsteigend ihr, Der Sonne des Fests, antwortet 35 Der Chor der Gemeinde; so kam Das Wort aus Osten zu uns, Und an Parnassos Felsen und am Kithäron hör’ ich O Asia, das Echo von dir und es bricht sich Am Kapitol und jählings herab von den Alpen 40 Kommt eine Fremdlingin sie Zu uns, die Erwekerin, Die menschenbildende Stimme. Da faßt’ ein Staunen die Seele Der Getroffenen all und Nacht 45 War über den Augen der Besten. Denn vieles vermag Und die Fluth und den Fels und Feuersgewalt auch — 24 — Pri izviru Donave 25 Kajti kot ko se visoko iz veličastno uglašenih, iz orgel v sveti dvorani, čisto izvirajoča iz neizčrpnih piščali, predigra, budeč, jutra začenja in daleč okrog, od dvora do dvora, 30 osvežilni zdaj, melodični teče tok, napolnjuje vse do mrzle sence hišo z navdihnjênji, zdaj pa prebujen, zdaj, vzpenjaje se njemu, soncu slavja, odgovarja 35 zbor občestva: tako k nam je prišla beseda z Vzhoda, in v skalah Parnasa in na Kitajronu slišim, o Azija, tvoj odmev, in se lomi na Kapitolu, in iznenada dol z Alp 40 k nam neki tujec prihaja, on, zbujevalec, človeka vzgajajoči glas. Tedaj je strmenje zajelo dušo vseh, ki jih je zadelo, in noč 45 je bila na očeh najboljših. Kajti mnogočesa je zmožen in valovje in skalo in tudi ognja silo — 25 — Bezwinget mit Kunst der Mensch Und achtet, der Hochgesinnte, das Schwerdt 50 Nicht, aber es steht Vor Göttlichem der Starke niedergeschlagen, Und gleichet dem Wild fast; das, Von süßer Jugend getrieben, Schweift rastlos über die Berg’ 55 Und fühlet die eigene Kraft In der Mittagshizze. Wenn aber Herabgeführt, in spielenden Lüften, Das heilige Licht, und mit dem kühleren Stral Der freudige Geist kommt zu 60 Der seeligen Erde, dann erliegt es, ungewohnt Des Schönsten und schlummert wachenden Schlaf, Noch ehe Gestirn naht. So auch wir. Denn manchen erlosch Das Augenlicht schon vor den göttlichgesendeten Gaben, Den freundlichen, die aus Ionien uns, 65 Auch aus Arabia kamen, und froh ward Der theuern Lehr’ und auch der holden Gesänge Die Seele jener Entschlafenen nie, Doch einige wachten. Und sie wandelten oft Zufrieden unter euch, ihr Bürger schöner Städte, 70 Beim Kampfspiel, wo sonst unsichtbar der Heros Geheim bei Dichtern saß, die Ringer schaut und lächelnd — 26 — obvlada z veščino človek in se, visokostremeči, ne meni 50 za meč, vendar pred božjim stoji krepki potolčen in je divjadi skoraj enak; ta, ki žene jo sladka mladost, se brez počitka klati preko gora 55 in čuti svojo silo v opoldanski vročini. Ko pa, v igrivih sapah dol popeljana, sveta svetloba in, s hladnejšim žarkom, radostni duh prideta k 60 blaženi Zemlji, tedaj klone, nevajena tega, kar je najlepše, in drema buden spanec, še preden se približa ozvezdje. Tako tudi mi. Kajti marsikomu je ugasnil že vid pred božjeposlanimi dari, pred prijaznimi, ki iz Jonije k nam, 65 tudi iz Arabije so prišli, in dragega nauka vesela in tudi milih spevov ni nikdar bila duša tistih, ki so zaspali, vendar so nekateri bedeli. In ti so pogosto zadovoljni hodili med vami, vi lepih mest prebivalci, 70 pri borilni igri, ko, sicer neviden, junak je skrivaj sêdel pri pesnikih, zrl rokoborce in smehljaje se — 27 — Pries, der gepriesene, die müßigernsten Kinder. Ein unaufhörlich Lieben wars und ists. Und wohlgeschieden, aber darum denken 75 Wir aneinander doch, ihr Fröhlichen am Isthmos, Und am Cephyß und am Taygetos, Auch eurer denken wir, ihr Thale des Kaukasos, So alt ihr seid, ihr Paradiese dort Und deiner Patriarchen und deiner Propheten, 80 O Asia, deiner Starken, o Mutter! Die furchtlos vor den Zeichen der Welt, Und den Himmel auf Schultern und alles Schiksaal, Taglang auf Bergen gewurzelt, Zuerst es verstanden, 85 Allein zu reden Zu Gott. Die ruhn nun. Aber wenn ihr Und diß ist zu sagen, Ihr Alten all, nicht sagtet, woher? Wir nennen dich, heiliggenöthiget, nennen, 90 Natur! dich wir, und neu, wie dem Bad entsteigt Dir alles Göttlichgeborne. Zwar gehn wir fast, wie die Waisen; Wohl ists, wie sonst, nur jene Pflege nicht wieder; Doch Jünglinge, der Kindheit gedenk, 95 Im Hauße sind auch diese nicht fremde. Sie leben dreifach, eben wie auch — 28 — hvalil, hvaljeni, brezdelno resne otroke. Nepretrgana ljubezen je bila in je to. In lepo ločeno, pa vendar zato mislimo 75 drug na drugega, vi veseli ob Istmu in ob Kefizu in Tájgetu, tudi vas se spominjamo, ve doline Kavkaza, če ste še tako stare, vi raji tam, in tvojih očakov in tvojih prerokov, 80 o Azija, tvojih krepkih, o mati! ki so neustrašno vpričo znamenj sveta in z nebom na ramah in vso usodo, ukoreninjeni dneve na gorah, prvi znali 85 sami govoriti bogu. Ti zdaj počivajo. Toda če vi, in to je povedati treba, vsi vi stari niste povedali, od kod? te mi imenujemo, svetoprinúdeni, imenujemo 90 tebe, Narava! in znova se, kot iz kopeli, od tebe dviguje vse božjerojeno. Sicer skoraj gremò kot sirote; bržčas je kot sicer, le tiste nege ni spet; vendar mladeniči, spominjajoč se otroštva, 95 tudi ti niso tuji v hiši. Trojno živijo, prav kakor tudi — 29 — Die ersten Söhne des Himmels. Und nicht umsonst ward uns In die Seele die Treue gegeben. 100 Nicht uns, auch Eures bewahrt sie, Und bei den Heiligtümern, den Waffen des Worts Die scheidend ihr den Ungeschikteren uns Ihr Schiksaalssöhne, zurükgelassen Ihr guten Geister, da seid ihr auch, 105 Oftmals, wenn einen dann die heilige Wolk umschwebt, Da staunen wir und wissens nicht zu deuten. Ihr aber würzt mit Nectar uns den Othem Und dann frohloken wir oft oder es befällt uns Ein Sinnen, wenn ihr aber einen zu sehr liebt 110 Er ruht nicht, bis er euer einer geworden. Darum, ihr Gütigen! umgebet mich leicht, Damit ich bleiben möge, denn noch ist manches zu singen, Jezt aber endiget, seeligweinend, Wie eine Sage der Liebe, 115 Mir der Gesang, und so auch ist er Mir, mit Erröthen, Erblassen, Von Anfang her gegangen. Doch Alles geht so. — 30 — prvi sinovi Neba. In ni nam zaman bila v dušo dana zvestoba. 100 Ne nas, tudi vaše hrani, in pri svetinjah, orožju besede, katerega ste, vi sinovi Usode, ločujoč se nam negodneje usojenim zapustili, vi dobri duhovi, vi ste tudi pri njih, 105 dostikrat, ko potem koga obveje sveti oblak, ostrmimo in tega ne znamo tolmačiti. Vi pa nam z nektarjem začinjate dih in potem pogosto vzklikamo ali nas doleti preudarek, a če koga preveč ljubite, 110 ne počije, doklèr ne postane eden od vas. Zato, vi dobrotljivi! me lahno obdajte, da bi mogel ostati, kajti marsikaj je še opevati treba, zdaj pa v blaženem joku, kot upôved ljubezni, se končuje 115 mi spev, in tako mi je tudi, z zardevanjem, s prebledevanjem, šlo od začetka. Toda vse gre tako. — 31 — Die Wanderung Glükseelig Suevien, meine Mutter, Auch du, der glänzenderen, der Schwester Lombarda drüben gleich, Von hundert Bächen durchflossen! 5 Und Bäume genug, weißblühend und röthlich, Und dunklere, wild, tiefgrünenden Laubs voll Und Alpengebirg der Schweiz auch überschattet Benachbartes dich; denn nah dem Heerde des Haußes Wohnst du, und hörst, wie drinnen 10 Aus silbernen Opferschaalen Der Quell rauscht, ausgeschüttet Von reinen Händen, wenn berührt Von warmen Stralen Kristallenes Eis und umgestürzt 15 Vom leichtanregenden Lichte Der schneeige Gipfel übergießt die Erde Mit reinestem Wasser. Darum ist Dir angeboren die Treue. Schwer verläßt, Was nahe dem Ursprung wohnet, den Ort. 20 Und deine Kinder, die Städte, Am weithindämmernden See, An Nekars Weiden, am Rheine, Sie alle meinen, es wäre Sonst nirgend besser zu wohnen. — 32 — Popotovanje Blagosrečna Suevija, moja mati, tudi ti, bolj bleščeči, sestri Lombárdiji tam čez enaka, ki skoznjo sto potokov teče! 5 In dovolj dreves, belo in rdečkasto cvetočih, in temnejših, divjih, polnih globoko zelenečega listja, in tudi alpsko górje Švice meče senco nate, sosednjo; kajti blizu hišnemu ognjišču prebivaš in poslušaš, kako notri 10 iz srebrnih žrtvénih skodel šumi izvir, iz čistih rok zlivan, ko se topli žarki dotikajo kristalnega leda in, prevrnjen 15 od lahno pobujajoče svetlobe, snežni vrh zemljo preliva z najčístejšo vodo. Zato ti je prirojena zvestoba. Težko zapusti, kar blizu izvoru prebiva, ta kraj. 20 In tvoji otroci, mesta Ob jezeru, ki daleč mrači se, ob Nekarjevih vrbah, ob Renu, ti menijo vsi, da bi prebivati nikjer drugje ne bilo bolje. — 33 — 25 Ich aber will dem Kaukasos zu! Denn sagen hört’ ich Noch heut in den Lüften: Frei sei’n, wie Schwalben, die Dichter. Auch hat mir ohnediß 30 In jüngeren Tagen Eines vertraut, Es seien vor alter Zeit Die Eltern einst, das deutsche Geschlecht, Still fortgezogen von Wellen der Donau Am Sommertage, da diese 35 Sich Schatten suchten, zusammen Mit Kindern der Sonn’ Am schwarzen Meere gekommen; Und nicht umsonst sei diß Das gastfreundliche genennet. 40 Denn, als sie erst sich angesehen, Da nahten die Anderen erst; dann sazten auch Die Unseren sich neugierig unter den Ölbaum. Doch als sich ihre Gewande berührt, Und keiner vernehmen konnte 45 Die eigene Rede des andern, wäre wohl Entstanden ein Zwist, wenn nicht aus Zweigen herunter Gekommen wäre die Kühlung, Die Lächeln über das Angesicht Der Streitenden öfters breitet, und eine Weile 50 Sahn still sie auf, dann reichten sie sich — 34 — 25 Jaz pa hočem na Kavkaz! Kajti reči sem slišal še danes v sapah, prosti da so kakor lastovke pesniki. Tako ali tako mi je tudi 30 v mlajših dneh zaupalo eno, da je pred davnim časom starše nekoč, nemški rod, tiho povleklo po valovih Donave poletnega dne, ko 35 so si senco iskali, so z otroki Sonca se srečali ob Črnem morju; in to naj se ne bi zaman imenovalo gostoljubno. 40 Kajti ko so se prvič spogledali, so se prvi približali oni drugi; potem tudi naši radovedno so sedli pod oljko. Ko pa dotaknila so se njih oblačila in nihče ni slišati mogel 45 lastnega govora drugega, bi bržčas nastal razdor, če ne bi z vej dol prišel hlad, ki tuintam širi smehljaj čez obličje prepirajočih se, in kratek čas 50 tiho so gledali gor, potem so podali — 35 — Die Hände liebend einander. Und bald Vertauschten sie Waffen und all Die lieben Güter des Haußes, Vertauschten das Wort auch und es wünschten 55 Die freundlichen Väter umsonst nichts Beim Hochzeitjubel den Kindern. Denn aus den heiligvermählten Wuchs schöner, denn Alles, Was vor und nach 60 Von Menschen sich nannt’, ein Geschlecht auf. Wo, Wo aber wohnt ihr, liebe Verwandten, Daß wir das Bündniß wiederbegehn Und der theuern Ahnen gedenken? Dort an den Ufern, unter den Bäumen 65 Ionias, in Ebenen des Kaisters, Wo Kraniche, des Aethers froh, Umschlossen sind von fernhindämmernden Bergen; Dort wart auch ihr, ihr Schönsten! oder pflegtet Der Inseln, die mit Wein bekränzt, 70 Voll tönten von Gesang; noch andere wohnten Am Tayget, am vielgepriesnen Himettos, Die blühten zulezt; doch von Parnassos Quell bis zu des Tmolos Goldglänzenden Bächen erklang 75 Ein ewiges Lied; so rauschten — 36 — drug drugemu ljubeče si roke. In kmalu so menjali orožje in vse ljube hišne dobrine, menjali tudi besedo, in prijazni očetje 55 niso ničesar želeli zaman pri svatbenem vzklikanju otrokom. Kajti iz svetoporočenih je lepši kot vse, kar se poprej je in pôtlej 60 imenovalo človeškega, doraščal rod. Kje, kje pa prebivate, ljubi sorodniki, da zavezo spet sklenemo in se spomnimo dragih prednikov? Tam na bregovih, pod drevesi 65 Jonije, na Kaistra ravnicah, kjer žerjave, Etra vesele, oklepajo gore, ki se daleč mračijo, tam ste bili tudi vi, vi najlepši! ali pa ste negovali otoke, ki, ovenčani z vinom, 70 so polno zveneli od speva; prebivali so še drugi pri Tajgetu, pri mnogo slavljenem Himetu, ki sta cvetela nazadnje; vendar je od parnaškega izvira vse do Tmola zlatobleščečih potokov zazvanjala 75 večna pesem; tako so tedaj — 37 — Damals die Wälder und all Die Saitenspiele zusamt Von himmlischer Milde gerühret. O Land des Homer! 80 Am purpurnen Kirschbaum oder wenn Von dir gesandt im Weinberg mir Die jungen Pfirsiche grünen, Und die Schwalbe fernher kommt und vieles erzählend An meinen Wänden ihr Haus baut, in 85 Den Tagen des Mais, auch unter den Sternen Gedenk’ ich, o Ionia, dein! doch Menschen Ist Gegenwärtiges lieb. Drum bin ich Gekommen, euch, ihr Inseln, zu sehn, und euch, Ihr Mündungen der Ströme, o ihr Hallen der Thetis, 90 Ihr Wälder, euch, und euch, ihr Wolken des Ida! Doch nicht zu bleiben gedenk ich. Unfreundlich ist und schwer zu gewinnen Die Verschlossene, der ich entkommen, die Mutter. Von ihren Söhnen einer, der Rhein, 95 Mit Gewalt wollt’ er ans Herz ihr stürzen und schwand Der Zurükgestoßene, niemand weiß, wohin, in die Ferne. Doch so nicht wünscht’ ich gegangen zu seyn, Von ihr und nur, euch einzuladen, Bin ich zu euch, ihr Gratien Griechenlands, 100 Ihr Himmelstöchter, gegangen, — 38 — šumeli gozdovi in vse prebiranje strun skupaj, ko se milina nebeška jih je dotaknila. O dežela Homerja! 80 Ob škrlatni češnji ali ko, od tebe poslane, v vinogradu mi zelené mlade breskve in od daleč pride lastovka in, mnogo pripovedujoč, na mojih zidovih zgradi svojo hišo, v 85 majskih dneh, se tudi pod zvezdami, o Jonija, tebe spominjam! toda ljubo je pričujoče ljudem. Zato sem prišel, da videl bi vas, vi otoki, in vas, vi izlivi tokov, o vi Tetide dvori, 90 vi gozdovi, vas, in vas, vi oblaki Ide! Vendar ne mislim ostati. Neprijazna in težko pridobljiva je zaklenjena, ki sem ji ušel, mati. Od njenih sinov eden, Ren, 95 s silo je hotel planiti ji na srce in izginil zavrnjeni, nihče ne ve kam, v daljo. Vendar tako jaz ne bi želel oditi od nje, in le, da vas povabim, sem šel k vam, ve Gracije Grčije, 100 ve hčere Néba, — 39 — Daß, wenn die Reise zu weit nicht ist, Zu uns ihr kommet, ihr Holden! Wenn milder athmen die Lüfte, Und liebende Pfeile der Morgen 105 Uns Allzugedultigen schikt, Und leichte Gewölke blühn Uns über den schüchternen Augen, Dann werden wir sagen, wie kommt Ihr, Charitinnen, zu Wilden? 110 Die Dienerinnen des Himmels Sind aber wunderbar, Wie alles Göttlichgeborne. Zum Traume wirds ihm, will es Einer Beschleichen und straft den, der 115 Ihm gleichen will mit Gewalt; Oft überraschet es einen, Der eben kaum es gedacht hat. — 40 — da, če ni potovanje predaleč, ve pridete k nam, ve mile! Ko miléje zadihajo sape in pošlje ljubeče puščice 105 nam jutro vse preveč potrpežljivim in nam nad plahimi očmi cvetijo lahni oblaki, bomo rekli, kako pridete, Harite, k divjakom? 110 Služabnice Néba pa so čudovite kot vse božjerojeno. Sanje zanj postane, če kdo to hoče zalesti, in tega kaznuje, ki 115 s silo mu hoče biti enak; preseneti pogosto koga, ki se je pravkar komaj domislil tegà. — 41 — Germanien Nicht sie, die Seeligen, die erschienen sind, Die Götterbilder in dem alten Lande, Sie darf ich ja nicht rufen mehr, wenn aber Ihr heimatlichen Wasser! jezt mit euch 5 Des Herzens Liebe klagt, was will es anders, Das Heiligtrauernde? Denn voll Erwartung liegt Das Land und als in heißen Tagen Herabgesenkt, umschattet heut Ihr Sehnenden! uns ahnungsvoll ein Himmel. 10 Voll ist er von Verheißungen und scheint Mir drohend auch, doch will ich bei ihm bleiben, Und rükwärts soll die Seele mir nicht fliehn Zu euch, Vergangene! die zu lieb mir sind. Denn euer schönes Angesicht zu sehn, 15 Als wärs, wie sonst, ich fürcht’ es, tödtlich ists, Und kaum erlaubt, Gestorbene zu weken. Entflohene Götter! auch ihr, ihr gegenwärtigen, damals Wahrhaftiger, ihr hattet eure Zeiten! Nichts läugnen will ich hier und nichts erbitten. 20 Denn wenn es aus ist, und der Tag erloschen Wohl trifts den Priester erst, doch liebend folgt Der Tempel und das Bild ihm auch und seine Sitte Zum dunkeln Land und keines mag noch scheinen. — 42 — Germanija Ne njih, blaženih, kateri so se prikazali, božjih podob v stari deželi, njih res ne smem več klicati, če pa, ve vode domovinske! zdaj z vami 5 srca ljubezen toži, kaj bi srce drugega, svetóžalujoče? Kajti polna pričakovanja leži dežela in kakor v vročih dneh spuščeno nas danes, ve koprneče, slutnjepolno obsenča nebo. 10 Polno je obljub in zdi se mi tudi grozeče, vendar ostal bom pri njem, in naj mi nazaj ne beži duša k vam, minuli, ki preveč ste mi ljubi. Kajti videti vaše lepo obličje, 15 kot bi bilo kakor sicèr, se bojim, je smrtno in komaj dovoljeno buditi umrle. Pobegli bogovi! tudi vi, vi pričujoči, tedaj bolj resnični, ste imeli svoje čase! Ničesar tu nočem tajiti in ničesar prositi. 20 Kajti ko je končano in dan ugasne, zadene pač najprej svečenika, vendar ljubeče sledi tempelj in tudi podoba mu in šega njegova v temno deželo, in nič več ne more sijati od tega. — 43 — Nur als von Grabesflammen, ziehet dann 25 Ein goldner Rauch, die Sage drob hinüber, Und dämmert jezt uns Zweifelnden um das Haupt, Und keiner weiß, wie ihm geschieht. Er fühlt Die Schatten derer, so gewesen sind, Die Alten, so die Erde neubesuchen. 30 Denn die da kommen sollen, drängen uns, Und länger säumt von Göttermenschen Die heilige Schaar nicht mehr im blauen Himmel. Schon grünet ja, im Vorspiel rauherer Zeit Für sie erzogen das Feld, bereitet ist die Gaabe 35 Zum Opfermahl und Thal und Ströme sind Weitoffen um prophetische Berge, Daß schauen mag bis in den Orient Der Mann und ihn von dort der Wandlungen viele bewegen. Vom Aether aber fällt 40 Das treue Bild und Göttersprüche reegnen Unzählbare von ihm, und es tönt im innersten Haine. Und der Adler, der vom Indus kömmt, Und über des Parnassos Beschneite Gipfel fliegt, hoch über den Opferhügeln 45 Italias, und frohe Beute sucht Dem Vater, nicht wie sonst, geübter im Fluge Der Alte, jauchzend überschwingt er Zulezt die Alpen und sieht die vielgearteten Länder. — 44 — Le kot od grobnih plamenov se potem vleče 25 zlat dim, upôved, gori tja čez, in zdaj nam dvomečim mrači se krog glave in nihče ne ve, kako se godi mu. Čuti sence njih, ki so bili, stare, ki znova obiskujejo Zemljo. 30 Kajti ki naj bi sèm prišli, nas zgnetajo, in dlje se ne bo več mudila bogoljudi sveta truma v modrem nebu. Saj že zeleni, v predigri bolj razburkanega časa zanje vzgojeno, polje, pripravljen je dar 35 za žrtvéni obed in dolina in toki so na stežaj odprti krog preroških gora, da zreti utegne vse tja v Orient mož in biti od mnogih premen vzgiban od tam. Od Etra pa pada 40 zvesta podoba in božji reki dežujejo nepreštevni od njega, in zveni v najnotránjejšem gaju. In orel, ki prihaja od Inda in leti čez Parnasa zasnežene vrhove, visoko nad žrtvénimi griči 45 Italije, in išče vesel plen za Očeta, ne kakor sicer, bolj izurjen v letu, starodavni, se vriskajoč zavihti nazadnje čez Alpe in ugleda mnogooblične dežele. — 45 — Die Priesterin, die stillste Tochter Gottes, 50 Sie, die zu gern in tiefer Einfalt schweigt, Sie suchet er, die offnen Auges schaute, Als wüßte sie es nicht, jüngst, da ein Sturm Todtdrohend über ihrem Haupt ertönte; Es ahnete das Kind ein Besseres, 55 Und endlich ward ein Staunen weit im Himmel Weil Eines groß an Glauben, wie sie selbst, Die seegnende, die Macht der Höhe sei; Drum sandten sie den Boten, der, sie schnell erkennend, Denkt lächelnd so: Dich, unzerbrechliche, muß 60 Ein ander Wort erprüfen und ruft es laut, Der Jugendliche, nach Germania schauend: »Du bist es, auserwählt, »Allliebend und ein schweres Glük »Bist du zu tragen stark geworden, 65 Seit damals, da im Walde verstekt und blühendem Mohn Voll süßen Schlummers, trunkene, meiner du Nicht achtetest, lang, ehe noch auch geringere fühlten Der Jungfrau Stolz und staunten weß du wärst und woher, Doch du es selbst nicht wußtest. Ich miskannte dich nicht, 70 Und heimlich, da du träumtest, ließ ich Am Mittag scheidend dir ein Freundeszeichen, Die Blume des Mundes zurük und du redetest einsam. Doch Fülle der goldenen Worte sandtest du auch Glükseelige! mit den Strömen und sie quillen unerschöpflich — 46 — Svečenico, najtišjo hčer boga, 50 njo, ki prerada molči v preprostosti globoki, njo išče, ki je zrla z odprtim očesom, kot bi ne vedela tega, nedavno, ko je vihar, s smrtjo grozeč, ji donel nad glavo; slutil je otrok nekaj boljšega 55 in na koncu je širom po nebu nastalo strmenje, ker naj bi eno bilo veliko po veri kot ona sama, blagoslavljajoča, moč višave; zato so poslali sla, ki, spoznaje jo hitro, smehljaje se misli takole: Tebe, nezlomljiva, preizkusiti 60 mora druga beseda, in zakliče naglas, mladostni, zroč proti Germaniji: »Ti si to, izbrana, vseljubeča, in da bi težko srečo nosila, postala si krepka, 65 od tedaj, ko skrita v gozdu in cvetočem maku, polna sladkega dremeža, pijana, me nisi opazila, dolgo, še preden so začutili tudi manjši device ponos in ostrmeli, čigava si in od kod, vendar ti sama nisi vedela tega. Nisem te ne prepoznal 70 in sem skrivaj, ko si sanjala, ločujoč se opoldne ti pustil prijateljsko znamenje, rožo ust, in si govorila samotna. Vendar si tudi obilje zlatih besed poslala, blagosrečna! s toki in ti vrejo neizčrpno — 47 — 75 In die Gegenden all. Denn fast, wie der heiligen, Die Mutter ist von allem, Die Verborgene sonst genannt von Menschen, So ist von Lieben und Leiden Und voll von Ahnungen dir 80 Und voll von Frieden der Busen. O trinke Morgenlüfte, Biß daß du offen bist, Und nenne, was vor Augen dir ist, Nicht länger darf Geheimniß mehr 85 Das Ungesprochene bleiben, Nachdem es lange verhüllt ist; Denn Sterblichen geziemet die Schaam, Und so zu reden die meiste Zeit, Ist weise auch von Göttern. 90 Wo aber überflüssiger, denn lautere Quellen Das Gold und ernst geworden ist der Zorn an dem Himmel, Muß zwischen Tag und Nacht Einsmals ein Wahres erscheinen. Dreifach umschreibe du es, 95 Doch ungesprochen auch, wie es da ist, Unschuldige, muß es bleiben. O nenne Tochter du der heiligen Erd’ Einmal die Mutter. Es rauschen die Wasser am Fels Und Wetter im Wald und bei dem Nahmen derselben — 48 — 75 v krájine vse. Kajti kakor mati svetih je skoraj mati vsega, ki so ljudje jo skrita imenovali sicèr, tako so ljubezni in trpljenja in polna ti slutenj 80 in polna miru prsa. O, pij jutranje sape, dokler odprta ne boš, in imenuj, kar imaš pred očmi, ne sme negovorjeno 85 skrivnost več ostati, potem ko dolgo bila je zastrta; kajti smrtnikom spodobi se sram in večino časa govoriti tako o bogovih tudi je modro. 90 Kjer pa izobilnejše od čistih izvirov zlato in resna postane jeza na nebu, med dnevom in nočjo enkrat se mora prikazati resnično. Trikrat opiši to, 95 toda tudi negovorjeno, kot je tukaj, nedolžno mora ostati. O, imenuj, ti hči svete Zemlje, enkrat Mater. Šumijo vode na skali in hudourje v gozdu in ob njih imenu — 49 — 100 Tönt auf aus alter Zeit Vergangengöttliches wieder. Wie anders ists! und rechthin glänzt und spricht Zukünftiges auch erfreulich aus den Fernen. Doch in der Mitte der Zeit Lebt ruhig mit geweihter 105 Jungfräulicher Erde der Aether Und gerne, zur Erinnerung, sind Die unbedürftigen sie Gastfreundlich bei den unbedürftgen Bei deinen Feiertagen 110 Germania, wo du Priesterin bist Und wehrlos Rath giebst rings Den Königen und den Völkern. — 50 — 100 iz starodavnega časa zveni spet minulo božje. Kako je drugače! in tam na desni blešči in govori tudi prihodnje vzradoščajoče iz dalj. Toda v sredini časa spokojno s posvečeno 105 deviško Zemljo živi Eter in rada v spomin sta, nepotrebna, gostoljubno pri nepotrebnih, pri tvojih praznikih, 110 Germanija, kjer si svečenica in brezbrambno svétuješ naokrog kraljem in ljudstvom.« — 51 — Der Rhein An Isaak von Sinclair Im dunkeln Epheu saß ich, an der Pforte Des Waldes, eben, da der goldene Mittag, Den Quell besuchend, herunterkam Von Treppen des Alpengebirgs, 5 Das mir die göttlichgebaute, Die Burg der Himmlischen heißt Nach alter Meinung, wo aber Geheim noch manches entschieden Zu Menschen gelanget; von da 10 Vernahm ich ohne Vermuthen Ein Schiksaal, denn noch kaum War mir im warmen Schatten Sich manches beredend, die Seele Italia zu geschweift 15 Und fernhin an die Küsten Moreas. Jezt aber, drinn im Gebirg, Tief unter den silbernen Gipfeln Und unter fröhlichem Grün, Wo die Wälder schauernd zu ihm, 20 Und der Felsen Häupter übereinander Hinabschaun, taglang, dort Im kältesten Abgrund hört’ — 52 — Ren Isaaku von Sinclairju V temnem bršljanu sedel sem, pri vratih gozda, ravno ko zlato poldne, izvir obiskaje, se je spuščalo po stopnicah alpskega górja, 5 ki se mi božjezgrajeno, grad nebeščanov imenuje po starem mnenju, a kjer skrivaj še marsikaj odločeno k človeku dospe; od tod 10 sem dojel, ne da bi ugibal, usodo, kajti ravno še se mi v topli je senci, pri sebi marsikaj premlevajoč, duša klatila proti Italiji 15 in tja daleč na moreaške obale. Zdaj pa, tam notri v górju, globoko pod srebrnimi vrhi in pod veselim zelenjem, kjer gozdovi drgetajoč k njemu 20 in glave skal druga čez drugo zrejo navzdol, ves dan, tam v najhladnejšem breznu — 53 — Ich um Erlösung jammern Den Jüngling, es hörten ihn, wie er tobt’, 25 Und die Mutter Erd’ anklagt’, Und den Donnerer, der ihn gezeuget, Erbarmend die Eltern, doch Die Sterblichen flohn von dem Ort, Denn furchtbar war, da lichtlos er 30 In den Fesseln sich wälzte, Das Rasen des Halbgotts. Die Stimme wars des edelsten der Ströme, Des freigeborenen Rheins, Und anderes hoffte der, als droben von den Brüdern, 35 Dem Tessin und dem Rhodanus, Er schied und wandern wollt’, und ungeduldig ihn Nach Asia trieb die königliche Seele. Doch unverständig ist Das Wünschen vor dem Schiksaal. 40 Die Blindesten aber Sind Göttersöhne. Denn es kennet der Mensch Sein Haus und dem Thier ward, wo Es bauen solle, doch jenen ist Der Fehl, daß sie nicht wissen wohin? 45 In die unerfahrne Seele gegeben. Ein Räthsel ist Reinentsprungenes. Auch Der Gesang kaum darf es enthüllen. Denn — 54 — po odrešitvi sem slišal tožiti mladeniča, poslušala sta ga, kako razsaja 25 in mater Zemljo obtožuje in gromovnika, ki ga je spočel, usmiljeno starša, a smrtniki so bežali s tega kraja, kajti strašno bilo je, ko brez svetlobe 30 se je valjal v sponah, besnenje polboga. Bil glas je najbolj žlahtnega izmed tókov, prosto rojenega Rena, in drugo je upal, ko se tam zgoraj ločeval je od bratov, 35 Tesina in Rodana, in hotel na pot, in nepotrpljivo ga je proti Aziji gnala kraljevska duša. A nerazumno je želenje pred usodo. 40 Najbolj slepi pa so sinovi bogov. Kajti človek pozna svoj dom in zgodilo se je živali, kje naj gradi, tistim pa je hiba, da ne vedo kam, 45 dana v neizkušeno dušo. Uganka je čistovznikla. Tudi spev jo sme komaj odstreti. Kajti — 55 — Wie du anfiengst, wirst du bleiben, So viel auch wirket die Noth, 50 Und die Zucht, das meiste nemlich Vermag die Geburt, Und der Lichtstral, der Dem Neugebornen begegnet. Wo aber ist einer, 55 Um frei zu bleiben Sein Leben lang, und des Herzens Wunsch Allein zu erfüllen, so Aus günstigen Höhn, wie der Rhein, Und so aus heiligem Schoose 60 Glüklich geboren, wie jener? Drum ist ein Jauchzen sein Wort. Nicht liebt er, wie andere Kinder, In Wikelbanden zu weinen; Denn wo die Ufer zuerst 65 An die Seit ihm schleichen, die krummen, Und durstig umwindend ihn, Den Unbedachten, zu ziehn Und wohl zu behüten begehren Im eigenen Zahne, lachend 70 Zerreißt er die Schlangen und stürzt Mit der Beut und wenn in der Eil’ Ein Größerer ihn nicht zähmt, Ihn wachsen läßt, wie der Bliz, muß er — 56 — kakor začneš, boš ostal, naj še toliko naredi stiska 50 in vzgoja, večino namreč zmore rojstvo, in žarek svetlobe, ki sreča novorojenca. Kje pa je kdo, 55 da prost bi ostal vse življenje in da le srca željo bi izpolnjeval, tako z naklonjenih višav kakor Ren in tako iz svetega krila 60 srečno rojèn kakor oni? Zato je vrisk njegova beseda. Ne mara, kot drugi otroci, jokati v plenicah; kajti kjer se ob strani 65 plazita k njemu bregova, ta uvita, in žejno ovijajoč ga, nepremišljenca, poželita vleči in pač varovati v svojih zobeh, smeje se 70 raztrga kači in plane s plenom, in če ga v naglici ne obrzda kdo večji, če ga pusti rasti, mora kot blisk — 57 — Die Erde spalten, und wie Bezauberte fliehn 75 Die Wälder ihm nach und zusammensinkend die Berge. Ein Gott will aber sparen den Söhnen Das eilende Leben und lächelt, Wenn unenthaltsam, aber gehemmt Von heiligen Alpen, ihm 80 In der Tiefe, wie jener, zürnen die Ströme. In solcher Esse wird dann Auch alles Lautre geschmiedet, Und schön ists, wie er drauf, Nachdem er die Berge verlassen, 85 Stillwandelnd sich im deutschen Lande Begnüget und das Sehnen stillt Im guten Geschäffte, wenn er das Land baut Der Vater Rhein und liebe Kinder nährt In Städten, die er gegründet. 90 Doch nimmer, nimmer vergißt ers. Denn eher muß die Wohnung vergehn, Und die Sazung und zum Unbild werden Der Tag der Menschen, ehe vergessen Ein solcher dürfte den Ursprung 95 Und die reine Stimme der Jugend. Wer war es, der zuerst Die Liebesbande verderbt Und Strike von ihnen gemacht hat? — 58 — razklati zemljo, in kot začarani bežijo 75 za njim gozdovi in vase toneč gore. Bog pa sinovom želi prihraniti naglo življenje in se smehlja, ko se nezadržno, toda od svetih Alp zadrževano, 80 v globini, kot tisti, mu srdijo toki. Na takem ognjišču potem se tudi vse izčiščeno skuje, in lepo je, kako se, potem ko je gore zapustil, 85 v tihem sprehodu teši v nemški deželi in koprnenje tiša v dobrem opravku, ko deželo gradi, oče Ren, in ljube otroke hrani v mestih, ki jih je uteméljil. 90 A nikdar, nikdar ne pozabi tega. Kajti prej mora bivališče preiti in postava in brezobličen postati dan ljudi, preden kdo tak bi smel pozabiti izvor 95 in čisti glas mladosti. Kdo je bil, ki prvi je uničil vezi ljubezni in iz njih naredil vrvi? — 59 — Dann haben des eigenen Rechts 100 Und gewiß des himmlischen Feuers Gespottet die Trozigen, dann erst Die sterblichen Pfade verachtend Verwegnes erwählt Und den Göttern gleich zu werden getrachtet. 105 Es haben aber an eigner Unsterblichkeit die Götter genug, und bedürfen Die Himmlischen eines Dings, So sinds Heroën und Menschen Und Sterbliche sonst. Denn weil 110 Die Seeligsten nichts fühlen von selbst, Muß wohl, wenn solches zu sagen Erlaubt ist, in der Götter Nahmen Theilnehmend fühlen ein Andrer, Den brauchen sie; jedoch ihr Gericht 115 Ist, daß sein eigenes Haus Zerbreche der und das Liebste Wie den Feind schelt’ und sich Vater und Kind Begrabe unter den Trümmern, Wenn einer, wie sie, seyn will und nicht 120 Ungleiches dulden, der Schwärmer. Drum wohl ihm, welcher fand Ein wohlbeschiedenes Schiksaal, Wo noch der Wanderungen — 60 — Potem so se iz lastne pravice 100 in gotovo tudi iz nebeškega ognja norčevali kljubovalci, šele potem so, smrtniške steze prezirajoč, izbrali drznost in se naprezali postati enaki bogovom. 105 Bogovi pa imajo dovolj svoje nesmrtnosti, in če nebeščani potrebujejo kako stvar, so to heroji in ljudje in smrtniki sploh. Kajti ker 110 najbolj blaženi sami ničesar ne čutijo, mora pač, če je kaj takega reči dovoljeno, v imenu bogov udeležen čutiti kdo drug, ki ga rabijo; kljub temu je njihova 115 sodba, da svoj lastni dom razdre in to, kar mu je najljubše, kot sovražnika kolne in si očeta in otroka zakoplje med razvalinami, če biti kdo hoče kot oni in 120 neenakega ne trpi, sanjač. Zato blagor mu, ki je našel lepo dodeljeno usodo, kjer popotovanj — 61 — Und süß der Leiden Erinnerung 125 Aufrauscht am sichern Gestade, Daß da und dorthin gern Er sehn mag bis an die Grenzen Die bei der Geburt ihm Gott Zum Aufenthalte gezeichnet. 130 Dann ruht er, seeligbescheiden, Denn alles, was er gewollt, Das Himmlische, von selber umfängt Es unbezwungen, lächelnd Jezt, da er ruhet, den Kühnen. 135 Halbgötter denk’ ich jezt Und kennen muß ich die Theuern, Weil oft ihr Leben so Die sehnende Brust mir beweget. Wem aber, wie, Rousseau, dir, 140 Unüberwindlich die Seele Die starkausdauernde ward, Und sicherer Sinn Und süße Gaabe zu hören, Zu reden so, daß er aus heiliger Fülle 145 Wie der Weingott, thörig göttlich Und gesezlos sie die Sprache der Reinesten giebt Verständlich den Guten, aber mit Recht Die Achtungslosen mit Blindheit schlägt Die entweihenden Knechte, wie nenn ich den Fremden? — 62 — in trpljenja sladki spomin 125 še vzšumeva na varnem obrežju, da semintja rad utegne pogledati vse do mejá, ki mu jih bog je ob rojstvu zarisal za prebivališče. 130 Potem, blaženo skromen, počiva, kajti vse, kar je hotel, tisto nebeško, ga sámo obdaja brez prisile, smehljaje se zdaj, ko počiva, drzneža. 135 Zdaj polbogov se spominjam in drage jih moram poznati, ker njih življenje pogosto vzgibava koprneče mi prsi. Kdor pa kot, Rousseau, ti 140 nepremagljivo ima dušo, krepko v vztrajanju, in zanesljivo pamet in sladek dar poslušáti, govoriti tako, da iz svete polnine 145 kot vinski bog noro božansko in brezzakonsko ga, jezik najčistejših, razumljivo podaja dobrim, a po pravici nespoštljive udarja s slepoto, skruneče služabnike, kako naj ga imenujem, tujca? — 63 — 150 Die Söhne der Erde sind, wie die Mutter, Allliebend, so empfangen sie auch Mühlos, die Glüklichen, Alles. Drum überraschet es auch Und schrökt den sterblichen Mann, 155 Wenn er den Himmel, den Er mit den liebenden Armen Sich auf die Schultern gehäufft, Und die Last der Freude bedenket; Dann scheint ihm oft das Beste, 160 Fast ganz vergessen da, Wo der Stral nicht brennt, Im Schatten des Walds Am Bielersee in frischer Grüne zu seyn, Und sorglosarm an Tönen, 165 Anfängern gleich, bei Nachtigallen zu lernen. Und herrlich ists, aus heiligem Schlafe dann Erstehen und aus Waldes Kühle Erwachend, Abends nun Dem milderen Licht entgegenzugehn, 170 Wenn, der die Berge gebaut Und den Pfad der Ströme gezeichnet, Nachdem er lächelnd auch Der Menschen geschäfftiges Leben Das othemarme, wie Seegel 175 Mit seinen Lüften gelenkt hat, — 64 — 150 Sinovi Zemlje so, kot Mati, vseljubeči, tako tudi brez truda, srečneži, prejemajo vse. Zato tudi preseneča in straši smrtnega moža, 155 ko preudarja o nebu, ki si z ljubečimi rókami ga je naložil na pleča, in o bremenu radosti; tedaj se pogosto zdi mu najboljše 160 skoraj povsem pozabljen biti tukaj, kjer žarek ne ožge, v senci gozda ob Bielskem jezeru med svežim zelenjem, in se brezskrbno reven tonov, 165 tako kot začetniki, učiti pri slavcih. In veličastno je vstati potem iz svetega spanca in, prebujajoč se iz gozdnega hlada, zvečer miléjši svetlobi iti naproti, 170 ko tudi ta, ki je gore zgradil in tokov zarisal pot, potem ko je smehljaje se tudi prizadevno življenje ljudi, to revno daha, kot jadro 175 krmaril s svojimi sapami, — 65 — Auch ruht und zu der Schülerin jezt, Der Bildner, Gutes mehr Denn Böses findend, Zur heutigen Erde der Tag sich neiget. — 180 Dann feiern das Brautfest Menschen und Götter, Es feiern die Lebenden all, Und ausgeglichen Ist eine Weile das Schiksaal. Und die Flüchtlinge suchen die Heerberg, 185 Und süßen Schlummer die Tapfern, Die Liebenden aber Sind, was sie waren, sie sind Zu Hauße, wo die Blume sich freuet Unschädlicher Gluth und die finsteren Bäume 190 Der Geist umsäuselt, aber die Unversöhnten Sind umgewandelt und eilen Die Hände sich ehe zu reichen, Bevor das freundliche Licht Hinuntergeht und die Nacht kommt. 195 Doch einigen eilt Diß schnell vorüber, andere Behalten es länger. Die ewigen Götter sind Voll Lebens allzeit; bis in den Tod 200 Kann aber ein Mensch auch — 66 — počiva in se k učenki zdaj, gradilec, najdevajoč dobrega več kakor zla, k današnji Zemlji nagiba dan. — 180 Tedaj slavijo svatbo ljudje in bogovi, slavijo jo živi vsi, in izravnana je kratek čas usoda. In ubežniki iščejo zavetje 185 in sladek dremež srčneži, ljubeči pa so, kar so bili, doma so, kjer se radosti roža neškodljivega žara in mračna drevesa 190 obšumeva duh, nespravljeni pa so preobraženi in hite prej podati si roke, preden prijazna luč zaide in pride noč. 195 A nekaterim brž odnagli, drugi to dlje obdrže. Večni bogovi so polni življenja venomer; vse do smrti 200 pa more človek — 67 — Im Gedächtniß doch das Beste behalten, Und dann erlebt er das Höchste. Nur hat ein jeder sein Maas. Denn schwer ist zu tragen 205 Das Unglük, aber schwerer das Glük. Ein Weiser aber vermocht es Vom Mittag bis in die Mitternacht, Und bis der Morgen erglänzte, Beim Gastmahl helle zu bleiben. 210 Dir mag auf heißem Pfade unter Tannen oder Im Dunkel des Eichwalds gehüllt In Stahl, mein Sinklair! Gott erscheinen oder In Wolken, du kennst ihn, da du kennest, jugendlich, Des Guten Kraft, und nimmer ist dir 215 Verborgen das Lächeln des Herrschers Bei Tage, wenn Es fieberhaft und angekettet das Lebendige scheinet oder auch Bei Nacht, wenn alles gemischt 220 Ist ordnungslos und wiederkehrt Uralte Verwirrung. — 68 — vendarle tudi v pomnjenju obdržati najboljše in potem doživi najvišje. Le da ima sleherni svojo mero. Kajti težko je prenašati 205 nesrečo, a teže srečo. Modri pa je zmogel od poldne vse v polnoč, in dokler vzbleščalo ni jutro, ostati svetal pri gostiji. 210 Naj tebi na vroči stezi pod jelkami ali v temini hrastovega gozda zastrt v jeklu, moj Sinclair! prikaže se bog ali v oblakih, ti ga spoznaš, saj mladostno poznaš dobrega silo in nikdar ti 215 Vladarjev smehljaj ni zakrit podnevi, ko vročíčno in prikovano sije to, kar živi, ali tudi ponoči, ko vse je brez reda 220 pomešano in se vrne prastara zmeda. — 69 — Versöhnender der du nimmergeglaubt... Erste Fassung Versöhnender der du nimmergeglaubt Nun da bist, Freundesgestalt mir Annimmst Unsterblicher, aber wohl Erkenn ich das Hohe 5 Das mir die Knie beugt, Und fast wie ein Blinder muß ich Dich, himmlischer fragen wozu du mir, Woher du seiest, seeliger Friede! Diß eine weiß ich, sterbliches bist du nichts, 10 Denn manches mag ein Weiser oder Der treuanblikenden Freunde einer erhellen, wenn aber Ein Gott erscheint, auf Himmel und Erd und Meer Kömt allerneuende Klarheit. Einst freueten wir uns auch, 15 Zur Morgenstunde wo stille die Werkstatt war Am Feiertag, und die Blumen in der Stille, Wohl blühten schöner auch sie und helle quillten lebendige Brunnen. Fern rauschte der Gemeinde schauerlicher Gesang, Wo heiligem Wein gleich, die geheimeren Sprüche 20 Gealtert aber gewaltiger einst, aus Gottes Gewittern im Sommer gewachsen, — 70 — Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Prva različica Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo, zdaj tu si, podobo prijatelja mi privzemaš, nesmrtni, pa vendar spoznavam visôkost, 5 ki mi upogiba koleno, in skoraj kot slepec te moram, nebeški, vprašáti, čemu ti mi, od kod si, blaženi mir! To eno vem, da nisi nič smrtnega, 10 kajti marsikaj utegne kak modrec ali od zvesto gledajočih prijateljev kdo razsvetliti, ko pa kak bog se prikaže, na nebo in na zemljo in morje pride vseobnavljajoča jasnina. Nekoč smo se tudi mi radostili 15 ob jutranji uri, ko tiha bila je delavnica na praznik in rože v tišini, bržčas so tudi one lepše cvetele in so svetlo izvirali živi vodnjaki. Daleč šumel je občéstva srhljivi spev, kjer so, enaki svetemu vinu, skrivnostnejši reki, 20 postarni, a nekoč silnejši, zrasli iz božjih neviht poleti, — 71 — Die Sorgen doch mir stillten Und die Zweifel aber nimmer wußt ich, wie mir geschah, Denn kaum geboren, warum breitetet 25 Ihr mir schon über die Augen eine Nacht, Daß ich die Erde nicht sah und mühsam Euch athmen mußt, ihr himmlischen Lüfte. Zuvorbestimmt wars. Und es lächelt Gott, Wenn unaufhaltsam aber von seinen Bergen gehemmt 30 Ihm zürnend in den ehernen Ufern brausen die Ströme, Tief wo kein Tag die begrabenen nennt. Und o, daß immer allerhaltender, du auch mich So haltest, und leichtentfliehende Seele mir sparest, Drum hab ich heute das Fest, und abendlich in der Stille 35 Blüht rings der Geist und wär auch silbergrau mir die Loke, Doch würd ich rathen, daß wir sorgten ihr Freunde Für Gastmahl und Gesang, und Kränze genug und Töne Bei solcher Zeit unsterblichen Jünglingen gleich. Sei gegenwärtig Jüngling, jezt erst, denn noch ehe du ausgeredet 40 Rief es herab, und schnell verhüllt war jenes Freudige, das Du reichtest, und weit umschattend breitete sich über dir Und furchtbar ein Verhängniß, So ist schnellvergänglich alles Himmlische, aber umsonst nicht Des Maases allzeit kundig rührt mit schonender Hand 45 Die Wohnungen der Menschen Ein Gott an, einen Augenblik nur — 72 — mi vendar blažili skrbi in dvom, toda vedel nisem nikdàr, kako se godi mi, kajti, komaj rojenemu, zakaj ste 25 mi že čez oči širile noč, da zemlje nisem videl in sem vas trudoma moral dihati, ve nebeške sape? Določeno bilo je vnaprej. In se smehlja bog, ko nezadržno, vendar zavrto od njegovih gora 30 mu, srdeč se v železnih bregovih, buče toki, globoko, kjer ne imenuje noben dan pokopanih. In o da venomer, Vsevzdržujoči, tako držiš tudi mene in mi lahkoubežno dušo prihranjaš, zato danes imam slavje, in večerno v tišini 35 naokrog cveti duh, in tudi če srebrnosiv bi mi bil koder, bi vendarle svétoval, da, vi prijatelji, mi za gostijo in spev in vencev in tonov dovolj poskrbimo, o takem času nesmrtnim mladeničem enaki. Pričujoč bodi, mladenič, šele zdaj, kajti še preden si izgovoril, 40 se dol je razlegel klic in hitro bilo je zastrto, kar si radóstnega prožil, in široko obsenčajoče nad tabo in strašljivo se širila je poguba, tako je hitro minljivo vse nebeško, a ne zaman, ves čas vede za mero, dotakne s prizanašajočo roko 45 prebivališč se ljudi kak bog, le za trenutek, — 73 — Und sie wissen es nicht, doch lange Gedenken sie deß, und fragen, wer es gewesen. Wenn aber eine Zeit vorbei ist, kennen sie es. 50 Und menschlicher Wohlthat folget der Dank, Auf göttliche Gaabe aber jahrlang Die Mühn erst und das Irrsaal, Daß milder auf die folgende Zeit Der hohe Stral 55 Durch heilige Wildniß scheine. Darum, o Göttlicher! sei gegenwärtig, Und schöner, wie sonst, o sei Versöhnender nun versöhnt daß wir des Abends Mit den Freunden dich nennen, und singen 60 Von den Hohen, und neben dir noch andere sein. Denn versiegt fast, all in Opferflammen War ausgeathmet das heilige Feuer Da schikte schnellentzündend der Vater Das liebendste, was er hatte, herab 65 Damit entbrennend, Und wenn fortzehrend von Geschlecht zu Geschlecht, Die Menschen wären des Seegens zu voll, Daß jeder sich genügt und übermüthig vergäße des Himmels, Dann sprach er soll ein neues beginnen, 70 Und siehe! was du verschwiegest, Der Zeiten Vollendung hat es gebracht. — 74 — in oni ne vejo, vendar se dolgo spominjajo tega in vprašujejo, kdo je bil. Ko pa mine čas, to poznajo. 50 In sledi človeškemu dobremu delu zahvala, božjemu daru pa leta trud najprej in zmedênost, da za čas, ki sledi, miléje sveti visoki žarek 55 skoz sveto divjino. Zato, o božanski, bodi pričujoč in lepše kot sícer, o, spravitelj, bodi zdaj spravljen, da zvečer te s prijatelji imenujemo in pojemo 60 o visokih in so poleg tebe še drugi. Kajti skoraj usahel, ves v žrtvénih plamenih bil je izdihan sveti ogenj, ko je, hitro vnemajoč, Oče poslal dol, kar je imel najbolj ljubečega, 65 vžigajoč s tem, in ko ljudje, naprej živeč iz roda v rod, bi prepolni bili blagoslova, da vsak bi bil sebi zadosti in bi objestno pozabljal nebo, tedaj je govoril se mora novo začeti, 70 in glej! o čemer si molčal, časov dovršitev prinesla je to. — 75 — Wohl wußtest du es, aber nicht zu leben, zu sterben warst du gesandt, Und immer größer, denn sein Feld, wie der Götter Gott Er selbst, muß einer der anderen auch seyn. 75 Wenn aber die Stunde schlägt Wie der Meister tritt er, aus der Werkstatt, Und ander Gewand nicht, denn Ein festliches ziehet er an Zum Zeichen, daß noch anderes auch 80 Im Werk ihm übrig gewesen. Geringer und größer erscheint er. Und so auch du Und gönnest uns, den Söhnen der liebenden Erde, Daß wir, so viel herangewachsen 85 Der Feste sind, sie alle feiern und nicht Die Götter zählen, Einer ist immer für alle. Mir gleich dem Sonnenlichte! göttlicher sei Am Abend deiner Tage gegrüßet. Und mögen bleiben wir nun. — 76 — Bržčas si vedel, vendar ne, da živiš, da umreš, bil si poslan, in čedalje večji od svojega polja, kakor bogov bog, On sam, mora tudi biti eden od drugih. 75 Ko pa ura odbije, kakor mojster stopi iz delavnice in ne obleče druge obleke kot slávljensko v znamenje, da mu je tudi še 80 drugo ostalo v delu. Manjši in večji se kaže. In tako tudi ti, in nam naklanjaš, sinovom ljubeče Zemlje, da, kolikor mnogo zraslo 85 je slavij, slavimo vse in bógov ne štejemo, Eden je zmeraj za vse. Enako kot sončna svetloba! naj, božanski, mi na večer tvojih dni bo pozdravljen. In naj ostanemo zdaj. — 77 — Versöhnender der du nimmergeglaubt... Zweite Fassung Versöhnender der du nimmergeglaubt Nun da bist, Freundesgestalt mir Annimmst Unsterblicher, aber wohl Erkenn ich das Hohe 5 Das mir die Knie beugt, Und fast wie ein Blinder muß ich Dich, himmlischer fragen wozu du mir, Woher du seiest, seeliger Friede! Diß eine weiß ich, sterbliches bist du nichts, 10 Denn manches mag ein Weiser oder Der treuanblikenden Freunde einer erhellen, wenn aber Ein Gott erscheint, auf Himmel und Erd und Meer Kömt allerneuende Klarheit. Einst freueten wir uns auch, 15 Zur Morgenstunde wo stille die Werkstatt war Am Feiertag, und die Blumen in der Stille, Wohl blühten schöner auch sie und helle quillten lebendige Brunnen. Fern rauschte der Gemeinde schauerlicher Gesang, Wo heiligem Wein gleich, die geheimeren Sprüche 20 Gealtert aber gewaltiger einst, aus Gottes Gewittern im Sommer gewachsen, Die Sorgen doch mir stillten — 78 — Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Druga različica Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo, zdaj tu si, podobo prijatelja mi privzemaš, nesmrtni, pa vendar spoznavam visôkost, 5 ki mi upogiba koleno, in skoraj kot slepec te moram, nebeški, vprašati, čemu ti mi, od kod si, blaženi mir! To eno vem, da nisi nič smrtnega, 10 kajti marsikaj utegne kak modrec ali od zvesto gledajočih prijateljev kdo razsvetliti, ko pa kak bog se prikaže, na nebo in na zemljo in morje pride vseobnavljajoča jasnina. Nekoč smo se tudi mi radostili 15 ob jutranji uri, ko tiha bila je delavnica na praznik in rože v tišini, bržčas so tudi one lepše cvetele in so svetlo izvirali živi vodnjaki. Daleč šumel je občéstva srhljivi spev, kjer so, enaki svetemu vinu, skrivnostnejši reki, 20 postarni, a nekoč silnejši, zrasli iz božjih neviht poleti, mi vendar blažili skrbi — 79 — Und die Zweifel aber nimmer wußt ich, wie mir geschah, Denn kaum geboren, warum breitetet 25 Ihr mir schon über die Augen eine Nacht, Daß ich die Erde nicht sah und mühsam Euch athmen mußt, ihr himmlischen Lüfte. Zuvorbestimmt wars. Und es lächelt Gott, Wenn unaufhaltsam aber von seinen Bergen gehemmt 30 Ihm zürnend in den ehernen Ufern brausen die Ströme, Tief wo kein Tag die begrabenen nennt. Und o, daß immer allerhaltender, du auch mich So haltest, und leichtentfliehende Seele mir sparest, Drum hab ich heute das Fest, und abendlich in der Stille 35 Blüht rings der Geist und wär auch silbergrau mir die Loke, Doch würd ich rathen, daß wir sorgten ihr Freunde Für Gastmahl und Gesang, und Kränze genug und Töne Bei solcher Zeit unsterblichen Jünglingen gleich. Und manchen möcht’ ich laden, aber o du, 40 Der freundlich ernst den Menschen zugethan Dort unter syrischer Palme Wo nahe lag die Stadt am Brunnen gerne weiltest, Das Kornfeld rauschte rings still athmete die Kühlung Vom Dunkel des geweiheten Gebirgs, 45 Und die lieben Freunde, das treue Gewölk Umschatteten dich auch, damit der reine, kühne Durch Wildniß mild der Stral von oben kam o Jüngling! — 80 — in dvom, toda vedel nisem nikdàr, kako se godi mi, kajti, komaj rojenemu, zakaj ste 25 mi že čez oči širile noč, da zemlje nisem videl in sem vas trudoma moral dihati, ve nebeške sape? Določeno bilo je vnaprej. In se smehlja bog, ko nezadržno, vendar zavrto od njegovih gora 30 mu, srdeč se v železnih bregovih, buče toki, globoko, kjer ne imenuje noben dan pokopanih. In o da venomer, Vsevzdržujoči, tako držiš tudi mene in mi lahkoubežno dušo prihranjaš, zato danes imam slavje, in večerno v tišini 35 naokrog cveti duh, in tudi če srebrnosiv bi mi bil koder, bi vendarle svétoval, da, vi prijatelji, mi za gostijo in spev in vencev in tonov dovolj poskrbimo, o takem času nesmrtnim mladeničem enaki. In marsikoga rad bi povabil, vendar, o ti, 40 ki prijazno resno ljudem vdan, tam pod sirsko palmo, kjer blizu ležalo je mesto, si rad se mudil pri vodnjaku, naokrog je žitno polje šumelo tiho je dihal hlad od temè posvečenega górja 45 in ljubi prijatelji, zvesti oblaki, so obsenčali tudi tebe, da čisti, drzni je skoz divjino milo od zgoraj prišel žarek, o mladenič! — 81 — Ach! aber dunkler umschattete, mitten im Wort dich Furchtbar entscheidend ein tödtlich Verhängniß. So ist schnell 50 Vergänglich alles Himmlische; aber umsonst nicht. Denn schonend rührt, des Maases allzeit kundig Nur einen Augenblik die Wohnungen der Menschen Ein Gott an, unversehn, und keiner weiß es, wer? Und drüber hin darf alles Freche gehn, 55 Und kommen muß zum heilgen Ort das Wilde Von Enden fern, und blindbetastend übt den Wahn Am Göttlichen, und trift ein Schiksaal darin. Dank Folgt niemals auf dem Fuße solchem Geschenke. Zu schwer ist jenes zu fassen, 60 Denn wäre der es giebt, nicht sparsam Längst wäre vom Seegen des Heerds Uns Gipfel und Boden entzündet. Und menschlicher Wohlthat folget der Dank, Auf göttliche Gaabe aber jahrlang 65 Die Mühn erst und das Irrsaal, Bis Eigentum geworden ist und verdient Und sein sie darf der Mensch dann auch Die menschlich göttliche nennen. So gewann erst empfangend 70 Ein räthselhaft Geschenk, Und ringend dann als er das Gefährliche des Siegs, das trunkenübermüthige mit göttlichem Verstand — 82 — Ah! vendar te je temnéje, sredi besede, strašljivo odločujoč obsenčila smrtna usoda. Tako je hitro 50 minljivo vse nebeško; a ne zaman. Kajti prizanašajoč se, ves čas vede za mero, le za trenutek prebivališč ljudi dotakne kak bog, nepričakovano, in nihče ne ve kdo. In iti tja čez sme vsa predrznost 55 in mora iz daljnih koncev na sveti kraj priti divjost, in slepo tipajoč blodi ob božjem in v tem sreča usodo. Zahvala ni takemu darilu nikdàr za petami. Pretežko ga je dojeti. 60 Kajti če ta, ki ga daje, ne bi bil varčen, se od blagoslova ognjišča zdavnaj bi vnela vrh nam in tla. In sledi človeškemu dobremu delu zahvala, božjemu daru pa leta 65 trud najprej in zmedênost, doklèr ne postane lastnina in zaslužen in njegov, potem ga sme človek tudi človeško božjega imenovati. Tako je dobil sprejemajoč šele 70 zagonetno darilo, in bojujoč se potem, ko je tisto nevarno pri zmagi, pijano objestnost, z božanskim razumom — 83 — überwunden der Mensch, gewann er die Flamme und die Wooge des Meeres und den Boden der Erd und ihren Wald und das heiße Gebirg, 75 und den finstern Teich gewann das unscheinbare aber das nächste gewann er zulezt, die liebste — 84 — premagal človek, je plamen dobil in val morja in tla zemlje in njen gozd in vroče górje, 75 in je mračen ribnik dobil, neznatno pa, tisto najbližje, dobil je nazadnje, najljubšo — 85 — Versöhnender der du nimmergeglaubt... Dritte Fassung Versöhnender der du nimmergeglaubt Nun da bist, Freundesgestalt mir Annimmst Unsterblicher, aber wohl Erkenn ich das Hohe 5 Das mir die Knie beugt, Und fast wie ein Blinder muß ich Dich, himmlischer fragen wozu du mir, Woher du seiest, seeliger Friede! Diß eine weiß ich, sterbliches bist du nichts, 10 Denn manches mag ein Weiser oder Der treuanblikenden Freunde einer erhellen, wenn aber Ein Gott erscheint, auf Himmel und Erd und Meer Kömt allerneuende Klarheit. Drum hab ich heute das Fest, und abendlich in der Stille 15 Blüht rings der Geist und wär auch silbergrau mir die Loke, Doch würd ich rathen, daß wir sorgten ihr Freunde Für Gastmahl und Gesang, und Kränze genug und Töne Bei solcher Zeit unsterblichen Jünglingen gleich. Des Göttlichen aber empfiengen wir 20 Doch viel. Es ward die Flamm uns In die Hände gegeben, und Boden und Meersfluth. — 86 — Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Tretja različica Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo, zdaj tu si, podobo prijatelja mi privzemaš, nesmrtni, pa vendar spoznavam visôkost, 5 ki mi upogiba koleno, In skoraj kot slepec te moram, nebeški, vprašati, čemu ti mi, od kod si, blaženi mir! To eno vem, da nisi nič smrtnega, 10 kajti marsikaj utegne kak modrec ali od zvesto gledajočih prijateljev kdo razsvetliti, ko pa kak bog se prikaže, na nebo in na zemljo in morje pride vseobnavljajoča jasnina. Zato danes imam slavje, in večerno v tišini 15 naokrog cveti duh, in tudi če srebrnosiv bi mi bil koder, bi vendarle svétoval, da, vi prijatelji, mi za gostijo in spev in vencev in tonov dovolj poskrbimo, o takem času nesmrtnim mladeničem enaki. Božjega pa smo vendar 20 prejeli mnogo. Plamen nam dan je bil v roke in tla in morsko valovje. — 87 — Denn nur auf menschliche Weise, nimmermehr Sind jene mit uns, die fremden Kräfte vertraut Und es lehret Gestirn dich, das 25 Vor Augen dir ist, denn nimmer kannst du ihm gleichen dem Alllebendigen von dem Viel Freuden sind und Gesänge. Ist einer ein Sohn, ein Ruhigmächtiger ist er, Denn nun erkennen wir ihn, 30 Jezt da wir kennen den Vater, Und Feiertage zu halten Der Hohe sich der Geist Froh zu den Menschen geneigt hat. Zur Herrschaft war der immer zu groß 35 Und geringer denn er, so weit es auch gereichet sein Feld. Es mag ein Gott auch, Sterblichen gleich Erwählen ein Tagewerk und theilen alles das Schiksaal Daß alle sich einander erfahren, und wenn Die Stille wiederkehret, eine Sprache unter Lebenden 40 sei. Wie der Meister tritt er dann, aus der Werkstatt, geringer und größer, und andres Gewand nicht denn ein fest- liches ziehet er an. Und alle die wandelnden Menschen Denn siehe es ist der Abend der Zeit Die Geseze aber, die unter Liebenden gelten 45 Die schönausgleichenden sie sind dann allgeltend Von der Erde bis hoch in den Himmel. — 88 — Kajti le po človeško, nikdar bolj niso one zaupne z nami, tuje sile, in uči te ozvezdje, ki 25 ga imaš pred očmi, kajti nikdar ne moreš mu biti enak, vseživečemu, ki so od njega mnoge radósti in spevi. Eden je sin, spokojno mogočen je, kajti zdaj ga spoznavamo, 30 zdaj, ko poznamo Očeta, in da bi praznovali, se je Visoki, duh nagnil veselo k ljudem. Za vladavino je ta bil zmeraj prevelik 35 in manjši kot on, kolikor daleč je seglo že ono, njegovo polje. Utegne pa kak bog tudi, smrtnikom enak, dnevno delo izbrati in deliti vso usodo, da vsi drug drugega izkusijo, in ko se vrne tišina, da bo med živečimi 40 jezik. Kakor mojster tedaj stopi iz delavnice, manjši in večji, in druge obleke ne obleče kot sláv- ljensko. In vsi živi ljudje Kajti, glej, večer časa je zakoni pa, ki veljajo med ljubečimi, 45 lepo izravnavajoči, oni tedaj so vseveljavni od zemlje visoko v nebo. — 89 — Und der Vater thront nun nimmer oben allein. Und andere sind noch bei ihm. Viel hat erfahren der Mensch. Der Himmlischen viele genannt, 50 Seit ein Gespräch wir sind Und hören können voneinander. — 90 — In Oče ne prestoluje pač zgoraj nikdar sam. In drugi so še pri njem. Mnogo izkusil je človek. Nebeščanov mnogo poimenoval, 50 odkar smo pogovor in poslušati moremo drugi od drugih. — 91 — Friedensfeier Ich bitte dieses Blatt nur gutmüthig zu lesen. So wird es sicher nicht unfaßlich, noch weniger anstößig seyn. Sollten aber dennoch einige eine solche Sprache zu wenig konventionell finden, so muß ich ihnen gestehen: ich kann nicht anders. An einem schönen Tage läßt sich ja fast jede Sangart hören, und die Natur, wovon es her ist, nimmts auch wieder. Der Verfasser gedenkt dem Publikum eine ganze Sammlung von dergleichen Blättern vorzulegen, und dieses soll irgend eine Probe seyn davon. Der himmlischen, still wiederklingenden, Der ruhigwandelnden Töne voll, Und gelüftet ist der altgebaute, Seeliggewohnte Saal; um grüne Teppiche duftet 5 Die Freudenwolk’ und weithinglänzend stehn, Gereiftester Früchte voll und goldbekränzter Kelche, Wohlangeordnet, eine prächtige Reihe, Zur Seite da und dort aufsteigend über dem Geebneten Boden die Tische. 10 Denn ferne kommend haben Hieher, zur Abendstunde, Sich liebende Gäste beschieden. Und dämmernden Auges denk’ ich schon, Vom ernsten Tagwerk lächelnd, — 92 — Slovesnost miru Prosim, da ta list berete le z dobrohotnostjo. Tako gotovo ne bo nedoumljiv, še manj spotikljiv. Če pa se bo takšen jezik zdel nekaterim vendarle premalo konvencionalen, jim moram priznati: ne morem drugače. Lepega dne se bo dalo poslušati res skoraj vsako vrsto petja, in narava, od katere je, ga tudi spet sprejme. Pisec misli predložiti občinstvu celo zbirko takšnih listov, in ta naj bo za nekakšno poskušnjo. Nebeških, ki tiho odzvanjajo, spokojno prelivajočih se tonov polna in prezračena je starozgrajena, blaženstva vajena dvorana; krog zelenih preprog dehti 5 oblak radosti in daleč bleščeč stoje, najzrélejših sadežev polne in zlatookrašenih kup, lepo razvrščene, v sijajni vrsti, ob strani tu in tam dvigajoč se nad zravnanimi tlemi, mize. 10 Kajti od daleč prihajajoč so se, ob večerni uri, sèm namenili ljubeči se gostje. In že z mračečim se očesom mislim, da, od resnega dnevnega dela nasmehljanega, — 93 — 15 Ihn selbst zu sehn, den Fürsten des Fests. Doch wenn du schon dein Ausland gern verläugnest, Und als vom langen Heldenzuge müd, Dein Auge senkst, vergessen, leichtbeschattet, Und Freundesgestalt annimmst, du Allbekannter, doch 20 Beugt fast die Knie das Hohe. Nichts vor dir, Nur Eines weiß ich, Sterbliches bist du nicht. Ein Weiser mag mir manches erhellen; wo aber Ein Gott noch auch erscheint, Da ist doch andere Klarheit. 25 Von heute aber nicht, nicht unverkündet ist er; Und einer, der nicht Fluth noch Flamme gescheuet, Erstaunet, da es stille worden, umsonst nicht, jezt, Da Herrschaft nirgend ist zu sehn bei Geistern und Menschen. Das ist, sie hören das Werk, 30 Längst vorbereitend, von Morgen nach Abend, jezt erst, Denn unermeßlich braußt, in der Tiefe verhallend, Des Donnerers Echo, das tausendjährige Wetter, Zu schlafen, übertönt von Friedenslauten, hinunter. Ihr aber, theuergewordne, o ihr Tage der Unschuld, 35 Ihr bringt auch heute das Fest, ihr Lieben! und es blüht Rings abendlich der Geist in dieser Stille; Und rathen muß ich, und wäre silbergrau Die Loke, o ihr Freunde! Für Kränze zu sorgen und Mahl, jezt ewigen Jünglingen ähnlich. — 94 — 15 vidim njega samega, Kneza slavja. A če že rad tajiš svojo tujino in, kakor truden po dolgem junaškem pohodu, spuščaš pogled, pozabljen, lahno obsenčen, in privzemaš podobo prijatelja, ti Vsepoznani, vendar 20 skoraj upogne koleno visôkost. Ničesar pred tabo, le eno vem, da nisi nič smrtnega. Kak modrec mi utegne marsikaj razsvetliti; a kjer se kak bog še tudi prikaže, je vendar drugačna jasnina. 25 Ni pa od danes, ni neoznanjen; in nekdo, ki ni bal se potopa niti plamena, ne osupne zaman, saj je tiho postalo, zdaj, ko vladavine ni videti nikjer pri duhovih in pri ljudeh. To je, slišijo delo, 30 dolgo pripravljajoče, od jutra proti večeru, šele zdaj, kajti buči tja dol neizmerno, izzvenevajoč v globini, gromovnikov odmev, tisočletno hudourje, da zaspi, preglašeno od zvokov miru. Vi pa, ki ste mi dragi postali, o vi dnevi nedolžnosti, 35 vi tudi danes prinašate slavje, vi ljubi! in cveti večerno naokrog duh v tej tišini; in moram svetovati, pa če srebrnosiv bi bil koder, o vi prijatelji! da poskrbite za vence in za obed, zdaj večnim mladeničem podobni. — 95 — 40 Und manchen möcht’ ich laden, aber o du, Der freundlichernst den Menschen zugethan, Dort unter syrischer Palme, Wo nahe lag die Stadt, am Brunnen gerne war; Das Kornfeld rauschte rings, still athmete die Kühlung 45 Vom Schatten des geweiheten Gebirges, Und die lieben Freunde, das treue Gewölk, Umschatteten dich auch, damit der heiligkühne Durch Wildniß mild dein Stral zu Menschen kam, o Jüngling! Ach! aber dunkler umschattete, mitten im Wort, dich 50 Furchtbarentscheidend ein tödtlich Verhängniß. So ist schnell Vergänglich alles Himmlische; aber umsonst nicht; Denn schonend rührt des Maases allzeit kundig Nur einen Augenblik die Wohnungen der Menschen Ein Gott an, unversehn, und keiner weiß es, wenn? 55 Auch darf alsdann das Freche drüber gehn, Und kommen muß zum heilgen Ort das Wilde Von Enden fern, übt rauhbetastend den Wahn, Und trift daran ein Schiksaal, aber Dank, Nie folgt der gleich hernach dem gottgegebnen Geschenke; 60 Tiefprüfend ist es zu fassen. Auch wär’ uns, sparte der Gebende nicht Schon längst vom Seegen des Heerds Uns Gipfel und Boden entzündet. Des Göttlichen aber empfiengen wir 65 Doch viel. Es ward die Flamm’ uns — 96 — 40 In marsikoga rad bi povabil, vendar, o ti, ki prijazno resno ljudem vdan, tam pod sirsko palmo, kjer blizu ležalo je mesto, si bil rad pri vodnjaku; naokrog je žitno polje šumelo, tiho je dihal hlad 45 od sence posvečenega górja in ljubi prijatelji, zvesti oblaki, so te tudi obsenčali, da svetodrzni je skoz divjino milo k ljudem prišel tvoj žarek, o mladenič! Ah! vendar te je temnéje, sredi besede, 50 strašljivo odločujoč obsenčila smrtna usoda. Tako je hitro minljivo vse nebeško; a ne zaman; kajti prizanašajoč se, ves čas vede za mero, le za trenutek prebivališč ljudi dotakne kak bog, nepričakovano, in nihče ne ve kdaj. 55 Potem sme tudi, kar je predrzno, iti tja čez in mora iz daljnih koncev na sveti kraj priti divjost, grobo tipajoč blodi in pri tem najde usodo, vendar zahvala, ta bogodanemu darilu nikdàr ne sledi takoj potem; 60 globoko preizkušajoč ga je treba dojeti. Tudi se nam, če bi dajajoči ne varčeval, od blagoslova ognjišča že zdavnaj bi vnela vrh in tla. Božjega pa smo vendar prejeli 65 mnogo. Plamen nam dan je bil — 97 — In die Hände gegeben, und Ufer und Meersfluth. Viel mehr, denn menschlicher Weise Sind jene mit uns, die fremden Kräfte, vertrauet. Und es lehret Gestirn dich, das 70 Vor Augen dir ist, doch nimmer kannst du ihm gleichen. Vom Alllebendigen aber, von dem Viel Freuden sind und Gesänge, Ist einer ein Sohn, ein Ruhigmächtiger ist er, Und nun erkennen wir ihn, 75 Nun, da wir kennen den Vater Und Feiertage zu halten Der hohe, der Geist Der Welt sich zu Menschen geneigt hat. Denn längst war der zum Herrn der Zeit zu groß 80 Und weit aus reichte sein Feld, wann hats ihn aber erschöpfet? Einmal mag aber ein Gott auch Tagewerk erwählen, Gleich Sterblichen und theilen alles Schiksaal. Schiksaalgesez ist diß, daß Alle sich erfahren, Daß, wenn die Stille kehrt, auch eine Sprache sei. 85 Wo aber wirkt der Geist, sind wir auch mit, und streiten, Was wohl das Beste sei. So dünkt mir jezt das Beste, Wenn nun vollendet sein Bild und fertig ist der Meister, Und selbst verklärt davon aus seiner Werkstatt tritt, Der stille Gott der Zeit und nur der Liebe Gesez, 90 Das schönausgleichende gilt von hier an bis zum Himmel. — 98 — v roke in breg in morsko vodovje. Mnogo bolj kot po človeško so one zaupne z nami, tuje sile. In uči te ozvezdje, ki 70 ga imaš pred očmi, vendar mu nikdar ne moreš biti enak. Od Vseživečega pa, ki so od njega mnoge radósti in spevi, eden je sin, spokojno mogočen je in zdaj ga spoznavamo, 75 zdaj, ko poznamo Očeta, in da bi praznovali, se je Visoki, Duh sveta nagnil k ljudem. Kajti ta je bil zdavnaj za gospodarja časa prevelik 80 in daleč je segalo njegovo polje, toda kdaj ga je izčrpalo? Nekoč pa utegne kak bog tudi dnevno delo izbrati, smrtnikom enako, in deliti vso usodo. Zakon usode je to, da vsi se izkusijo, da, ko se vrne tišina, bo tudi en jezik. 85 Kjer pa deluje duh, smo tudi mi zraven in se prepiramo, kaj je pač najboljše. Tako se zdaj zdi mi najboljše, če zdaj dovrši svojo podobo in je gotov mojster in, sam ozarjen od tegà, stopi iz delavnice, tihi bog časa, in le zakon ljubezni, 90 ta lepo izravnavajoči, velja od tod vse do néba. — 99 — Viel hat von Morgen an, Seit ein Gespräch wir sind und hören voneinander, Erfahren der Mensch; bald sind wir aber Gesang. Und das Zeitbild, das der große Geist entfaltet, 95 Ein Zeichen liegts vor uns, daß zwischen ihm und andern Ein Bündniß zwischen ihm und andern Mächten ist. Nicht er allein, die Unerzeugten, Ew’gen Sind kennbar alle daran, gleichwie auch an den Pflanzen Die Mutter Erde sich und Licht und Luft sich kennet. 100 Zulezt ist aber doch, ihr heiligen Mächte, für euch Das Liebeszeichen, das Zeugniß Daß ihrs noch seiet, der Festtag, Der Allversammelnde, wo Himmlische nicht Im Wunder offenbar, noch ungesehn im Wetter, 105 Wo aber bei Gesang gastfreundlich untereinander In Chören gegenwärtig, eine heilige Zahl Die Seeligen in jeglicher Weise Beisammen sind, und ihr Geliebtestes auch, An dem sie hängen, nicht fehlt; denn darum rief ich 110 Zum Gastmahl, das bereitet ist, Dich, Unvergeßlicher, dich, zum Abend der Zeit, O Jüngling, dich zum Fürsten des Festes; und eher legt Sich schlafen unser Geschlecht nicht, Bis ihr Verheißenen all, 115 All ihr Unsterblichen, uns Von eurem Himmel zu sagen, — 100 — Mnogo od jutra, odkar smo pogovor in poslušamo drugi od drugih, izkusil je človek; kmalu pa bomo spev. In slika časa, ki Véliki duh jo razgrinja, 95 znamenje leži pred nami, da med njim in drugimi, da med njim in drugimi močmi je zveza. Ne le on, nespočeti, večni so po tem prepoznavni, tako kot se po rastlinah tudi mati Zemlja in se svetloba in zrak prepoznata. 100 Nazadnje pa je vendar, ve svete moči, za vas znamenje ljubezni, pričevanje, da še ste to, praznik, vsezbirajoči, kjer nebeščani niso očitni v čudežu ne videni v hudourju, 105 kjer pa pri spevu gostoljubno drug z drugim, v zborih pričujoči, sveto število, blaženi so na vsak način skupaj, in kar jim je najljubše, ki se ga drže, tudi ne manjka; kajti klical zato sem 110 h gostiji, ki je pripravljena, te, nepozabni, tebe, na večer časa, o mladenič, tebe za Kneza slavja; in prej ne leže spat naš rod, dokler vi obljubljeni vsi, 115 vsi vi nesmrtniki, da nam o svojem nebu poveste, — 101 — Da seid in unserem Hauße. Leichtathmende Lüfte Verkünden euch schon, 120 Euch kündet das rauchende Thal Und der Boden, der vom Wetter noch dröhnet, Doch Hoffnung röthet die Wangen, Und vor der Thüre des Haußes Sizt Mutter und Kind, 125 Und schauet den Frieden Und wenige scheinen zu sterben Es hält ein Ahnen die Seele, Vom goldnen Lichte gesendet, Hält ein Versprechen die Ältesten auf. 130 Wohl sind die Würze des Lebens, Von oben bereitet und auch Hinausgeführet, die Mühen. Denn Alles gefällt jezt, Einfältiges aber 135 Am meisten, denn die langgesuchte, Die goldne Frucht, Uraltem Stamm In schütternden Stürmen entfallen, Dann aber, als liebstes Gut, vom heiligen Schiksaal selbst, 140 Mit zärtlichen Waffen umschüzt, Die Gestalt der Himmlischen ist es. — 102 — ne boste tu v naši hiši. Lahno dihajoče sape vas že oznanjajo, 120 znani dolina vas, ki se kadi, in tla, ki še od hudourja bobne, vendar up rdeči lica in pred hišnimi vrati mati sedi in otrok 125 in zre mir in se zdi, da jih malo umre, drži slutenje dušo, od zlate luči poslano, njih, ki so najstarejši, zadržuje obljuba. 130 So pač začimbe življenja, od zgoraj pripravljeni in tudi izpeljani, napori. Kajti vse zdaj ugaja, najbolj pa, 135 kar je preprosto, kajti dolgo iskani, zlati sad, s prastarega debla odpadel v stresajočih nevihtah, potem pa kot najljubše dobro, od same svete usode 140 obvarovano z nežnim orožjem, nebeščanov podoba je to. — 103 — Wie die Löwin, hast du geklagt, O Mutter, da du sie, Natur, die Kinder verloren. 145 Denn es stahl sie, Allzuliebende, dir Dein Feind, da du ihn fast Wie die eigenen Söhne genommen, Und Satyren die Götter gesellt hast. So hast du manches gebaut, 150 Und manches begraben, Denn es haßt dich, was Du, vor der Zeit Allkräftige, zum Lichte gezogen. Nun kennest, nun lässest du diß; 155 Denn gerne fühllos ruht, Bis daß es reift, furchtsamgeschäfftiges drunten. — 104 — Tožila kakor levinja si, o mati, ko si jih, Narava, otroke izgubila. 145 Kajti, vse preljubeči, ti jih ukradel je tvoj sovražnik, saj si ga skoraj kot svoje sinove vzela in satirom pridružíla bogove. Marsikaj tako si zgradila 150 in marsikaj pokopala, kajti sovraži te, kar si, pred časom vsesilna, potegnila na svetlo. Zdaj poznaš, zdaj to opuščaš; 155 kajti rado brezčutno počiva, dokler ne dozori, tisto plaho prizadevno tam spodaj. — 105 — Der Einzige Erste Fassung Was ist es, das An die alten seeligen Küsten Mich fesselt, daß ich mehr noch Sie liebe, als mein Vaterland? 5 Denn wie in himmlische Gefangenschaft verkaufft Dort bin ich, wo Apollo gieng In Königsgestalt, Und zu unschuldigen Jünglingen sich 10 Herablies Zevs und Söhn’ in heiliger Art Und Töchter zeugte Der Hohe unter den Menschen? Der hohen Gedanken Sind nemlich viel 15 Entsprungen des Vaters Haupt Und große Seelen Von ihm zu Menschen gekommen. Gehöret hab’ ich Von Elis und Olympia, bin 20 Gestanden oben auf dem Parnaß, Und über Bergen des Isthmus, Und drüben auch — 106 — Edini Prva različica Kaj je to, kar me na blažene stare obale veže, da bolj še njih ljubim kot očetnjavo? 5 Kajti kakor v nebeško ujetníštvo prodan sem tam, kjer je Apolon hodil v kraljevski podobi in se k nedolžnim mladeničem 10 spuščal je Zevs in sinove sveto in hčere spočenjal, Visoki, med ljudmi. Visokih misli je namreč mnogo 15 izšlo iz Očetove glave in vélike duše od njega prišle so k ljudem. Slišal o Elidi sem in o Olimpiji, stal 20 gori na Parnasu in šel preko gora Istma in tudi tam čez — 107 — Bei Smyrna und hinab Bei Ephesos bin ich gegangen; 25 Viel hab’ ich schönes gesehn, Und gesungen Gottes Bild, Hab’ ich, das lebet unter Den Menschen, aber dennoch Ihr alten Götter und all 30 Ihr tapfern Söhne der Götter Noch Einen such ich, den Ich liebe unter euch, Wo ihr den lezten eures Geschlechts, Des Haußes Kleinod mir 35 Dem fremden Gaste verberget. Mein Meister und Herr! O du, mein Lehrer! Was bist du ferne Geblieben? und da 40 Ich fragte unter den Alten, Die Helden und Die Götter, warum bliebest Du aus? Und jezt ist voll Von Trauern meine Seele 45 Als eifertet, ihr Himmlischen, selbst Daß, dien’ ich einem, mir Das andere fehlet. — 108 — pri Smirni in dol pri Efezu; 25 mnogo sem lepega videl in opeval božjo podobo, ki živi med ljudmi, a kljub temu, vi stari bogovi in vsi 30 vi srčni sinovi bogov, še iščem Enega, ki ga ljubim med vami, kjer iz rodu zadnjega, dragotino hiše, mi 35 skrivate, tujemu gostu. Moj mojster in gospod! O ti, moj učitelj! Kaj si daleč ostal? in ko 40 vpraševal sem med starimi, junake in bogove, zakaj si ti izostal? In polna zdaj žalosti je moja duša, 45 kot bi bili, vi nebeščani, sami vneti za to, da če enemu služim, mi manjka drugo. — 109 — Ich weiß es aber, eigene Schuld Ists! Denn zu sehr, 50 O Christus! häng’ ich an dir, Wiewohl Herakles Bruder Und kühn bekenn’ ich, du Bist Bruder auch des Eviers, der An den Wagen spannte 55 Die Tyger und hinab Bis an den Indus Gebietend freudigen Dienst Den Weinberg stiftet und Den Grimm bezähmte der Völker. 60 Es hindert aber eine Schaam Mich dir zu vergleichen Die weltlichen Männer. Und freilich weiß Ich, der dich zeugte, dein Vater, Derselbe der, 71 Denn nimmer herrscht er allein. — 110 — Jaz pa vem, moja krivda je to! Kajti preveč, 50 o Kristus! se tebe držim, čeprav Heraklov brat, in drzno izpovedujem, da tudi si Evijev brat, ki v voz je tigra 55 vpregel in dol do Inda, zaukazujoč radostno službo, zasajal vinograd in brzdal togoto ljudstev. 60 Ovira pa sram me, da bi s tabo primerjal svetna moža. In seveda vem, da ki je tebe spočel, tvoj Oče, prav ta, ki 71 Kajti nikdar ne vlada sam. — 111 — 83 Es hänget aber an Einem Die Liebe. Diesesmal 85 Ist nemlich vom eigenen Herzen Zu sehr gegangen der Gesang, Gut machen will ich den Fehl, Wenn ich noch andere singe. Nie treff ich, wie ich wünsche, 90 Das Maas. Ein Gott weiß aber Wenn kommet, was ich wünsche das Beste. Denn wie der Meister Gewandelt auf Erden Ein gefangener Aar, 95 Und viele, die Ihn sahen, fürchteten sich, Dieweil sein Äußerstes that Der Vater und sein Bestes unter Den Menschen wirkete wirklich, 100 Und sehr betrübt war auch Der Sohn so lange, bis er Gen Himmel fuhr in den Lüften, Dem gleich ist gefangen die Seele der Helden. Die Dichter müssen auch 105 Die geistigen weltlich seyn. — 112 — 83 Drži pa se Enega ljubezen. Tokrat 85 je namreč preveč od srca mi šel spev, rad bi popravil napako, če zapojem še druge. Nikdàr ne zadanem, kot želim, 90 mere. Neki bog pa ve, ko pride, kar želim, najboljše. Kajti kot mojster je hodil po zemlji, ujet orel, 95 in mnogi, ki so ga videli, so se bali, medtem ko je, kar je skrajno, delal Oče in najboljše udejanjal zares med ljudmi, 100 in zelo potrt je bil tudi sin tako dolgo, dokler se proti nebu ni dvignil v sapah, temu enako ujeta je duša junakov. Pesniki, tudi duhovni, 105 biti morajo svetno. — 113 — Der Einzige Zweite Fassung Was ist es, das An die alten seeligen Küsten Mich fesselt, daß ich mehr noch Sie liebe, als mein Vaterland? 5 Denn wie in himmlischer Gefangenschaft gebükt, in flammender Luft Dort bin ich, wo, wie Steine sagen Apollo gieng In Königsgestalt, Und zu unschuldigen Jünglingen sich 10 Herablies Zevs und Söhn in heiliger Art Und Töchter zeugte Der Hohe unter den Menschen? Der hohen Gedanken Sind nemlich viel 15 Entsprungen des Vaters Haupt Und große Seelen Von ihm zu Menschen gekommen. Gehöret hab’ ich Von Elis und Olympia, bin 20 Gestanden oben auf dem Parnaß, Und über Bergen des Isthmus, Und drüben auch — 114 — Edini Druga različica Kaj je to, kar me na blažene stare obale veže, da bolj še njih ljubim kot očetnjavo? 5 Kajti kakor v nebeškem ujetníštvu sključen, v plamenečem zraku sem tam, kjer je, kot pravijo kamni, Apolon hodil v kraljevski podobi in se k nedolžnim mladeničem 10 spuščal je Zevs in sinove sveto in hčere spočenjal, Visoki, med ljudmi. Visokih misli je namreč mnogo 15 izšlo iz Očetove glave in vélike duše od njega prišle so k ljudem. Slišal o Elidi sem in o Olimpiji, stal 20 gori na Parnasu in hodil preko gora Istma in tudi tam čez — 115 — Bei Smyrna und hinab Bei Ephesos bin ich gegangen; 25 Viel hab’ ich schönes gesehn, Und gesungen Gottes Bild Hab’ ich, das lebet unter Den Menschen, denn sehr dem Raum gleich ist Das Himmlische reichlich in 30 Der Jugend zählbar, aber dennoch O du der Sterne Leben und all Ihr tapfern Söhne des Lebens Noch Einen such ich, den Ich liebe unter euch, 35 Wo ihr den lezten eures Geschlechts Des Haußes Kleinod mir Dem fremden Gaste verberget. Mein Meister und Herr! O du, mein Lehrer! 40 Was bist du ferne Geblieben? und da Ich fragte unter den Alten, Die Helden und Die Götter, warum bliebest 45 Du aus? Und jezt ist voll Von Trauern meine Seele Als eifertet, ihr Himmlischen, selbst — 116 — pri Smirni in dol pri Efezu; 25 mnogo sem lepega videl in opeval božjo podobo, ki živi med ljudmi, kajti zelo, enako prostoru, je nebeško bogato 30 števno pri mladih, a kljub temu, o ti, zvezd življenje, in vsi vi srčni sinovi življenja, še iščem Enega, ki ga ljubim med vami, 35 kjer iz rodu zadnjega, hiše dragotino, mi skrivate, tujemu gostu. Moj mojster in gospod! O ti, moj učitelj! 40 Kaj si daleč ostal? in ko vpraševal sem med starimi, junake in bogove, zakaj si 45 ti izostal? In polna zdaj žalosti je moja duša, kot bi bili, vi nebeščani, sami vneti za to, — 117 — Daß, dien’ ich einem, mir Das andere fehlet. 50 Ich weiß es aber, eigene Schuld ists! Denn zu sehr O Christus! häng’ ich an dir, wiewohl Herakles Bruder Und kühn bekenn’ ich, du bist Bruder auch des Eviers, der Die Todeslust der Völker aufhält und zerreißet den Fallstrik, Fein sehen die Menschen, daß sie 55 Nicht gehn den Weg des Todes und hüten das Maas, daß einer Etwas für sich ist, den Augenblik Das Geschik der großen Zeit auch, Ihr Feuer fürchtend, treffen sie, und wo Des Wegs ein anderes geht, da sehen sie 60 Auch, wo ein Geschik sei, machen aber Das sicher, Menschen gleichend oder Gesezen. Es entbrennet aber sein Zorn; daß nemlich Das Zeichen die Erde berührt, allmälich Aus Augen gekommen, als an einer Leiter. 65 Dißmal. Eigenwillig sonst, unmäßig Gränzlos, daß der Menschen Hand Anficht das Lebende, mehr auch, als sich schiket Für einen Halbgott, heiliggeseztes übergeht Der Entwurf. Seit nemlich böser Geist sich 70 Bemächtiget des glüklichen Altertums, unendlich, Langher währt Eines, gesangsfeind, klanglos, das In Maasen vergeht, des Sinnes gewaltsames. Ungebundenes aber — 118 — da če enemu služim, mi manjka drugo. 50 Jaz pa vem, moja krivda je to! Kajti preveč, o Kristus! se tebe držim, čeprav Heraklov brat, in drzno izpovedujem, da tudi si Evijev brat, ki smrtno slo ljudstev zadržuje in zanko raztrga, natanko ljudje vidijo, da 55 ne gredo po poti smrti, in varújejo mero, da je nekdo nekaj za sebe, da trenutek, usojenost vélikega časa tudi, boječ se njegovega ognja, srečajo, in kjer gre po poti kaj drugega, vidijo 60 tudi, kje je usojenost, vendar delajo to zanesljivo, prilikujoč jo ljudem ali zakonom. Vžiga pa se njega jeza; da namreč znamenje dotakne se Zemlje, ki je postopno prišlo iz očes kot po lestvi. 65 Tokrat. Samovoljno sicer, nezmerno brezmejno, da to, kar živi, ljudi roka napada, bolj tudi, kot za polboga se spodobi, to, kar je svetopostavljeno, prestopa zasnutek. Odkar namreč hudi duh se 70 polašča srečnega starega veka, neskončno, dolgo odtlej traja eno, spevu sovražno, brez zvena, ki pojema v merah, nasilnost pameti. Toda nevezano — 119 — Hasset Gott. Fürbittend aber Hält ihn der Tag von dieser Zeit, stillschaffend, 75 Des Weges gehend, die Blüthe der Jahre. Und Kriegsgetön, und Geschichte der Helden unterhält, hartnäkig Geschik, Die Sonne Christi, Gärten der Büßenden, und Der Pilgrime Wandern und der Völker ihn, und des Wächters Gesang und die Schrift 80 Des Barden oder Afrikaners. Ruhmloser auch Geschik hält ihn, die an den Tag Jezt erst recht kommen, das sind väterliche Fürsten. Denn viel ist der Stand Gottgleicher, denn sonst. Denn Männern mehr Gehöret das Licht. Nicht Jünglingen. 85 Das Vaterland auch. Nemlich frisch Noch unerschöpfet und voll mit Loken. Der Vater der Erde freuet nemlich sich deß Auch, daß Kinder sind, so bleibet eine Gewißheit Des Guten. So auch freuet 90 Das ihn, daß eines bleibet. Auch einige sind, gerettet, als Auf schönen Inseln. Gelehrt sind die. Versuchungen sind nemlich Gränzlos an die gegangen. — 120 — sovraži bog. Priprošajoč pa ga dan drži proč od tega časa, ko tiho ustvarja, 75 svojo pot gre, cvet let. In vojni trušč in zgodba junakov pridržuje, trdovratna usojenost, sonce Kristusa, vrtove spokornikov, in romarjev popotovánje in ljudstev, in stražarja spev in pisanje 80 barda ali Afričana. Neslavnih ga tudi zadržuje usojenost, ki prihajajo zdaj šele zares na dan, to so očetovski knezi. Kajti mnogo bolj je ta stan enak božjemu kot sicer. Kajti možem bolj pripada svetloba. Ne mladeničem. 85 Očetnjava tudi. Namreč sveža, neizčrpana še in polna kodrov. Oče Zemlje se namreč radosti tudi tega, da so otroci, tako ostaja gotovost dobrega. Tako tudi ga 90 radosti to, da ostaja eno. Tudi so nekateri, rešeni, kakor na lepih otokih. Ti so učeni. Skušnjave so namreč brezmejno šle nadnje. — 121 — 95 Zahllose gefallen. Also gieng es, als Der Erde Vater bereitet ständiges In Stürmen der Zeit. Ist aber geendet. — 122 — 95 Nepreštevni so padli. Tako je to šlo, ko je Zemlje Oče pripravljal, kar je stalno v viharjih časa. Je pa končano. — 123 — Der Einzige Dritte Fassung Was ist es, das An die alten seeligen Küsten Mich fesselt, daß ich mehr noch Sie liebe, als mein Vaterland? 5 Denn wie in himmlischer Gefangenschaft gebükt, dem Tag nach sprechend Dort bin ich, wo, wie Steine sagen, Apollo gieng, In Königsgestalt, Und zu unschuldigen Jünglingen sich 10 Herablies Zevs, und Söhn in heiliger Art Und Töchter zeugte Stumm weilend unter den Menschen? Der hohen Gedanken aber Sind dennoch viele 15 Gekommen aus des Vaters Haupt Und große Seelen Von ihm zu Menschen gekommen. Und gehöret hab ich Von Elis und Olympia, bin 20 Gestanden immerdar, an Quellen, auf dem Parnaß Und über Bergen des Isthmus Und drüben auch — 124 — Edini Tretja različica Kaj je to, kar me na blažene stare obale veže, da bolj še njih ljubim kot očetnjavo? 5 Kajti kakor v nebeškem ujetníštvu sključen, govoreč v skladu z dnevom, sem tam, kjer je, kot pravijo kamni, Apolon hodil v kraljevski podobi in se k nedolžnim mladeničem 10 spuščal je Zevs in sinove sveto in hčere spočenjal, ko se je nemo mudil med ljudmi. Visokih misli pa je kljub temu mnogo 15 izšlo iz Očetove glave in vélike duše od njega prišle so k ljudem. In slišal o Elidi sem in o Olimpiji, venomer 20 stal, pri izvirih, na Parnasu in hodil preko gora Istma in tudi tam čez — 125 — Bei Smyrna und hinab Bei Ephesos bin ich gegangen. 25 Viel hab’ ich schönes gesehn, Und gesungen Gottes Bild Hab ich, das lebet unter Den Menschen. Denn sehr, dem Raum gleich, ist Das Himmlische reichlich in 30 Der Jugend zählbar aber dennoch, Ihr alten Götter und all Ihr tapfern Söhne der Götter Noch einen such ich, den Ich liebe unter euch 35 Wo ihr den lezten eures Geschlechts Des Haußes Kleinod mir Dem fremden Gaste bewahret. Mein Meister und Herr! O du, mein Lehrer! 40 Was bist du ferne Geblieben? und da Ich sahe, mitten, unter den Geistern, den Alten Die Helden und Die Götter, warum bliebest 45 Du aus? Und jezt ist voll Von Trauern meine Seele Als eifertet, ihr Himmlischen, selbst, — 126 — pri Smirni in dol pri Efezu; 25 mnogo sem lepega videl in opeval božjo podobo, ki živi med ljudmi. Kajti zelo, enako prostoru, je nebeško bogato 30 števno pri mladih a kljub temu, o vi stari bogovi in vsi vi srčni sinovi bogov, še iščem enega, ki ga ljubim med vami, 35 kjer iz rodu zadnjega, dragotino hiše, mi hranite, tujemu gostu. Moj mojster in gospod! O ti, moj učitelj! 40 Kaj si daleč ostal? in ko sem videl na sredi, med duhovi, med starimi, junake in bogove, zakaj si 45 ti izostal? In polna zdaj žalosti je moja duša, kot bi bili, vi nebeščani, sami vneti za to, — 127 — Daß dien ich einem, mir Das andere fehlet. 50 Ich weiß es aber, eigene Schuld Ists, denn zu sehr O Christus! häng ich an dir, Wiewohl Herakles Bruder Und kühn bekenn ich, du 55 Bist Bruder auch des Eviers, der einsichtlich, vor Alters Die verdrossene Irre gerichtet Der Erde Gott, und beschieden Die Seele dem Thier, das lebend Vom eigenen Hunger schweift und der Erde nach gieng 60 Aber rechte Wege gebot er mit Einem Mal und Orte Die Sachen auch bestellt er von jedem. Es hindert aber eine Schaam Mich dir zu vergleichen Die weltlichen Männer. Und freilich weiß 65 Ich der dich zeugte, dein Vater ist Derselbe. Nemlich Christus ist ja auch allein Gestanden unter sichtbarem Himmel und Gestirn, sichtbar Freiwaltendem über das Eingesezte, mit Erlaubnis von Gott, Und die Sünden der Welt, die Unverständlichkeit 70 Der Kenntnisse nemlich, wenn Beständiges das Geschäfftige überwächst Der Menschen und der Muth des Gestirns war ob ihm. Nemlich immer jauchzet die Welt — 128 — da če enemu služim, mi manjka drugo. 50 Jaz pa vem, moja krivda je to! Kajti preveč, o Kristus! se tebe držim, čeprav Heraklov brat, in drzno izpovedujem, da 55 tudi si Evijev brat, ki uvidljivo, pred davnim časom, je usmeril čemerno blodnjavo, bog zemlje, in dodelil dušo živali, ki, živeč od svoje lakote, se je klátila in hodila po zemlji, 60 vendar je prave poti zapovedal naenkrat in kraje, za vsakogar tudi uredil stvari. Ovira pa sram me, da bi s tabo primerjal svetna moža. In seveda vem, 65 da ki je tebe spočel, tvoj Oče, je isti. Kristus je namreč res tudi sam pod vidnim nebom stal in ozvezdjem, viden vladajočemu prosto nad upostavljenim, z dovoljenjem boga, in grehi sveta, nerazumljivost 70 znanj namreč, ko, kar je obstojno, prerašča prizadevnost ljudi, in ozvezdja pogum bili so nad njim. Svet namreč zmeraj vriska — 129 — Hinweg von dieser Erde, daß sie die Entblößet; wo das Menschliche sie nicht hält. Es bleibet aber eine Spur Doch eines Wortes; die ein Mann erhaschet. Der Ort war aber 75 Die Wüste. So sind jene sich gleich. Voll Freuden, reichlich. Herrlich grünet Ein Kleeblatt. Ungestalt wär, um des Geistes willen, dieses, dürfte von solchen Nicht sagen, gelehrt im Wissen einer schlechten Gebets, daß sie Wie Feldherrn mir, Heroën sind. Deß dürfen die Sterblichen wegen dem, weil Ohne Halt verstandlos Gott ist. Aber wie auf Wagen 80 Demüthige mit Gewalt Des Tages oder Mit Stimmen erscheinet Gott als Natur von außen. Mittelbar In heiligen Schriften. Himmlische sind 85 Und Menschen auf Erden beieinander die ganze Zeit. Ein großer Mann und ähnlich eine große Seele Wenn gleich im Himmel Begehrt zu einem auf Erden. Immerdar Bleibt diß, daß immergekettet alltag ganz ist Die Welt. Oft aber scheint 90 Ein Großer nicht zusammenzutaugen Zu Großem. Alle Tage stehn die aber, als an einem Abgrund einer Neben dem andern. Jene drei sind aber Das, daß sie unter der Sonne Wie Jäger der Jagd sind oder 95 Ein Akersmann, der athmend von der Arbeit — 130 — proč od te zemlje, da jo razgali, kjer ga ne zadržuje človeškost. Ostane pa vendar sled besede, ki ujame jo mož. Kraj pa bila je 75 puščava. Tako so si tisti enaki. Polni radosti, obilno. Veličastno zeleni deteljin list. Če neizobličen, zavoljo duha, bi bil ta, bi o takih ne smel reči, poučen v poznanju slabe molitve, da oni kot vojskovodje so mi, junaki. To potrebujejo smrtniki zaradi tega, ker brez opore brezrazumno je bog. Vendar kakor na vozu 80 ponižni se s silo dneva ali z glasovi prikaže bog kot narava od zunaj. Posredno v svetih spisih. Nebeščani so 85 in ljudje drugi pri drugih na zemlji ves čas. Velik mož in, podobno, vélika duša, četudi v nebu, poželi k nekomu na zemlji. Venomer ostaja to, da vednovklenjen ves je vsak dan svet. Pogosto pa zdi se, 90 da kdo velik ni zmožen za véliko. Vendar vse dni ti stoje kot ob breznu drug poleg drugega. Tisti trije pa so to, da so pod soncem kot lovu lovec ali 95 poljedelec, ki, zadihan od dela, — 131 — Sein Haupt entblößet oder Bettler. Schön Und lieblich ist es zu vergleichen. Wohl thut Die Erde. Zu kühlen. Immer aber — 132 — odkrije glavo, ali berač. Lepo je in ljubko primerjati to. Dobro dene zemlja. Za hladiti. Zmeraj pa — 133 — Patmos Dem Landgrafen von Homburg Nah ist Und schwer zu fassen der Gott. Wo aber Gefahr ist, wächst Das Rettende auch. 5 Im Finstern wohnen Die Adler und furchtlos gehn Die Söhne der Alpen über den Abgrund weg Auf leichtgebaueten Brüken. Drum, da gehäuft sind rings 10 Die Gipfel der Zeit, und die Liebsten Nah wohnen, ermattend auf Getrenntesten Bergen, So gieb unschuldig Wasser, O Fittige gieb uns, treuesten Sinns 15 Hinüberzugehn und wiederzukehren. So sprach ich, da entführte Mich schneller, denn ich vermuthet Und weit, wohin ich nimmer Zu kommen gedacht, ein Genius mich 20 Vom eigenen Hauß’. Es dämmerten Im Zwielicht, da ich gieng Der schattige Wald — 134 — Patmos Homburškemu deželnemu grofu Blizu je in težko dojemljiv bog. A kjer je nevarnost, raste tudi rešilno. 5 V mračnem prebivajo orli in brez strahu hodijo sinovi Alp preko brezna po lahno zgrajenih mostovih. Zato, saj nagrmadeni so naokrog 10 vrhovi časa in najljubši prebivajo blizu, motneč na najbolj ločenih gorah, torej nedolžno daj vodo, o, krila nam daj, da z najzvéstejšo pametjo 15 gremo tja čez in se vrnemo. Tako sem govoril, ko me hitreje, kot sem domneval, in daleč, kamor si nikdar nisem mislil, da pridem, odpeljal je neki genij 20 od moje hiše. Mračili so se v somráku, ko sem hodil, senčni gozd — 135 — Und die sehnsüchtigen Bäche Der Heimath; nimmer kannt’ ich die Länder; 25 Doch bald, in frischem Glanze, Geheimnißvoll Im goldenen Rauche, blühte Schnellaufgewachsen, Mit Schritten der Sonne, 30 Mit tausend Gipfeln duftend, Mir Asia auf, und geblendet sucht’ Ich eines, das ich kennete, denn ungewohnt War ich der breiten Gassen, wo herab Vom Tmolus fährt 35 Der goldgeschmükte Pactol Und Taurus stehet und Messogis, Und voll von Blumen der Garten, Ein stilles Feuer; aber im Lichte Blüht hoch der silberne Schnee; 40 Und Zeug unsterblichen Lebens An unzugangbaren Wänden Uralt der Epheu wächst und getragen sind Von lebenden Säulen, Cedern und Lorbeern Die feierlichen, 45 Die göttlichgebauten Palläste. Es rauschen aber um Asias Thore Hinziehend da und dort — 136 — in hrepeneči potoki domovine; teh dežel nisem nikdar poznal; 25 vendar je kmalu, v svežem blesku, skrivnostno v zlatem dimu vzcvetela mi, hitro zrasla, s koraki sonca, 30 s tisoč vrhovi dehteč, Azija, in oslepljen iskal sem eno, kar sem poznal, kajti bil sem nevajen širokih ulic, kjer s Tmola dol pelje 35 zlatookrašeni Paktol in Tavrus stoji in Mesogija in, poln rož, vrt, tih ogenj; toda v svetlobi visoko cveti srebrni sneg; 40 in, priča nesmrtnega življenja, na stenah nepristopnih prastar raste bršljan in nošene so od živih stebròv, ceder in lovorik slovesne, 45 božjezgrajene palače. Šumi pa krog Azije vrat, vlekoč sem se in tja — 137 — In ungewisser Meeresebene Der schattenlosen Straßen genug, 50 Doch kennt die Inseln der Schiffer. Und da ich hörte Der nahegelegenen eine Sei Patmos, Verlangte mich sehr, 55 Dort einzukehren und dort Der dunkeln Grotte zu nahn. Denn nicht, wie Cypros, Die quellenreiche, oder Der anderen eine 60 Wohnt herrlich Patmos, Gastfreundlich aber ist Im ärmeren Hauße Sie dennoch Und wenn vom Schiffbruch oder klagend 65 Um die Heimath oder Den abgeschiedenen Freund Ihr nahet einer Der Fremden, hört sie es gern, und ihre Kinder Die Stimmen des heißen Hains, 70 Und wo der Sand fällt, und sich spaltet Des Feldes Fläche, die Laute Sie hören ihn und liebend tönt Es wieder von den Klagen des Manns. So pflegte — 138 — po negotovi morski ravnici, dovolj brezsenčnih cest, 50 vendar pozna otoke ladjar. In ko sem slišal, da eden od blizu ležečih je Patmos, se mi močno je 55 tja zahotelo zaviti in tam se približati temni jami. Kajti ne kakor Ciper, z izviri bogati, ali kateri od drugih 60 veličastno prebiva Patmos, gostoljuben pa v revnejši hiši je kljub temu, in če po brodolomu ali za domovino 65 tožeč ali pokojnim prijateljem se približa mu kdo izmed tujcev, rad to sliši, in njegovi otroci, glasovi vročega gaja, 70 in kjer pade pesek in razpoka površje polja, zvoki, oni ga slišijo, in ljubeče zveni spet od moževih tožb. Tako je skrbel — 139 — Sie einst des gottgeliebten, 75 Des Sehers, der in seeliger Jugend war Gegangen mit Dem Sohne des Höchsten, unzertrennlich, denn Es liebte der Gewittertragende die Einfalt Des Jüngers und es sahe der achtsame Mann 80 Das Angesicht des Gottes genau, Da, beim Geheimnisse des Weinstoks, sie Zusammensaßen, zu der Stunde des Gastmals, Und in der großen Seele, ruhigahnend den Tod Aussprach der Herr und die lezte Liebe, denn nie genug 85 Hatt’ er von Güte zu sagen Der Worte, damals, und zu erheitern, da Ers sahe, das Zürnen der Welt. Denn alles ist gut. Drauf starb er. Vieles wäre Zu sagen davon. Und es sahn ihn, wie er siegend blikte 90 Den Freudigsten die Freunde noch zulezt, Doch trauerten sie, da nun Es Abend worden, erstaunt, Denn Großentschiedenes hatten in der Seele Die Männer, aber sie liebten unter der Sonne 95 Das Leben und lassen wollten sie nicht Vom Angesichte des Herrn Und der Heimath. Eingetrieben war, Wie Feuer im Eisen, das, und ihnen gieng Zur Seite der Schatte des Lieben. — 140 — nekoč za bogoljubljenega, 75 za vidca, ki v blaženi mladosti je hodil s sinom Najvišjega, neločljivo, kajti ljubil nevihtonosec je preprostost učenca in videl pazljivi mož 80 natanko obličje boga, ko pri skrivnosti vinske trte sta skupaj sedela, ob uri gostije, in je v véliki duši, spokojno sluteč, smrt izgovoril Gospod in zadnjo ljubezen, kajti nikdar dovolj 85 ni o dobrosti povedati mogel besed, tedaj, in razvedriti, ko ga je videl, srdenje sveta. Kajti dobro je vse. Potem je umrl. Mnogo bilo bi povedati o tem. In so ga videli, kako je zmagujoč gledal, 90 najradostnéjšega še nazadnje prijatelji, a so žalovali, saj zdaj se je zvečerilo, osupli, kajti velikoodločenega nekaj so v duši imeli ti možje, a so ljubili življenje 95 pod soncem in niso hoteli oditi od obličja Gospoda in domovine. Navdano, kot ogenj v železu, je bilo to in senca jim ljubega je hodila ob strani. — 141 — 100 Drum sandt’ er ihnen Den Geist, und freilich bebte Das Haus und die Wetter Gottes rollten Ferndonnernd über Die ahnenden Häupter, da, schwersinnend 105 Versammelt waren die Todeshelden, Izt, da er scheidend Noch einmal ihnen erschien. Denn izt erlosch der Sonne Tag Der Königliche und zerbrach 110 Den geradestralenden, Den Zepter, göttlichleidend, von selbst, Denn wiederkommen sollt es Zu rechter Zeit. Nicht wär es gut Gewesen, später, und schroffabbrechend, untreu, 115 Der Menschen Werk, und Freude war es Von nun an, Zu wohnen in liebender Nacht, und bewahren In einfältigen Augen, unverwandt Abgründe der Weisheit. Und es grünen 120 Tief an den Bergen auch lebendige Bilder, Doch furchtbar ist, wie da und dort Unendlich hin zerstreut das Lebende Gott. Denn schon das Angesicht Der theuern Freunde zu lassen — 142 — 100 Zato jim poslal je duha, in seveda se je stresla hiša in božja hudourja so se kotalila, grmeč daleč preko slutečih glav, ko v težkem preudarku 105 zbrani bili so junaki smrti, zdaj, ko se ločujoč jim je še enkrat prikazal. Kajti zdaj je, kraljevski, ugasnil sončev dan in razbil 110 naravnost žareče, to žezlo, božjetrpeč, sam od sebe, kajti prišlo naj bi spet o pravem času. Bi ne bilo dobro, pozneje, in bi rezko pretrgalo, nezvesto, 115 delo ljudi, in radost bila je odtlej prebivati v ljubeči noči in hraniti v preprostih očeh srepo brezna modrosti. In globoko 120 ob gorah zelené tudi žive podobe, a je strašljivo, kako sem in tja to, kar živi, v neskončnost raztresa bog. Kajti že zapustiti obličje dragih prijateljev — 143 — 125 Und fernhin über die Berge zu gehn Allein, wo zweifach Erkannt, einstimmig War himmlischer Geist; und nicht geweissagt war es, sondern Die Loken ergriff es, gegenwärtig, 130 Wenn ihnen plözlich Ferneilend zurük blickte Der Gott und schwörend, Damit er halte, wie an Seilen golden Gebunden hinfort 135 Das Böse nennend, sie die Hände sich reichten — Wenn aber stirbt alsdenn An dem am meisten Die Schönheit hieng, daß an der Gestalt Ein Wunder war und die Himmlischen gedeutet 140 Auf ihn, und wenn, ein Räthsel ewig füreinander Sie sich nicht fassen können Einander, die zusammenlebten Im Gedächtniß, und nicht den Sand nur oder Die Weiden es hinwegnimmt und die Tempel 145 Ergreifft, wenn die Ehre Des Halbgotts und der Seinen Verweht und selber sein Angesicht Der Höchste wendet Darob, daß nirgend ein 150 Unsterbliches mehr am Himmel zu sehn ist oder — 144 — 125 in iti tja daleč preko gora sam, kjer je dvojno spoznan, enoglasno bil nebeški duh; in ni bilo prerokovano, temveč je kodre zgrabilo, pričujoč, 130 ko je iznenada, daleč hiteč, nazaj k njim pogledal bog in so zaklinjajoč, da bi se ustavil, kot na vrveh zlato privezani potlej, 135 imenujoč zlo, podali si roke — ko potem pa umre, ki bila je nanj vezana najbolj lepota, da je po podobi bil čudež in kazali so nanj 140 nebeščani, in ko, uganka večno drug drugemu, drug drugega dojeti ne morejo, ki so skupaj živeli v pomnjenju, in ne odnaša peska samo ali vrb in zajema le 145 templjev, ko slavo polboga in njegovih razveje in sam svoje obličje odvrne Najvišji zgoraj, da ni 150 nič nesmrtnega videti nikjer več na nebu ali — 145 — Auf grüner Erde, was ist diß? Es ist der Wurf des Säemanns, wenn er faßt Mit der Schaufel den Waizen, Und wirft, dem Klaren zu, ihn schwingend über die Tenne. 155 Ihm fällt die Schaale vor den Füßen, aber Ans Ende kommet das Korn, Und nicht ein Übel ists, wenn einiges Verloren gehet und von der Rede Verhallet der lebendige Laut, 160 Denn göttliches Werk auch gleichet dem unsern, Nicht alles will der Höchste zumal. Zwar Eisen träget der Schacht, Und glühende Harze der Aetna, So hätt’ ich Reichtum, 165 Ein Bild zu bilden, und ähnlich Zu schaun, wie er gewesen, den Christ, Wenn aber einer spornte sich selbst, Und traurig redend, unterweges, da ich wehrlos wäre Mich überfiele, daß ich staunt’ und von dem Gotte 170 Das Bild nachahmen möcht’ ein Knecht — Im Zorne sichtbar sah’ ich einmal Des Himmels Herrn, nicht, daß ich seyn sollt etwas, sondern Zu lernen. Gütig sind sie, ihr Verhaßtestes aber ist, So lange sie herrschen, das Falsche, und es gilt 175 Dann Menschliches unter Menschen nicht mehr. — 146 — na zemlji zeleni, kaj je to? To je sejalčev met, ko z velníco zajema in vejajoč meče pšenico, na čisto, preko mlatišča. 155 Pade otrob mu pred noge, vendar poide zrno in nič ni hudega, če gre kaj v zgubo, in od govora izzveneva živi zvok, 160 kajti božje delo tudi enako je našemu, noče Najvišji vsegà hkrati. Sicèr nosi železo rov in žareče smole Etna, tako imel bi bogastvo, 165 da bi naredil podobo in zrl podobno, kot je bil, Kristusa, ko pa nekdo bi spodbodel sam sebe in me, žalostno govoreč, na poti, ko bil bi brez brambe, napadel, da bi ostrmel in bi od boga 170 žêlel posneti podobo, služabnik — v jezi sem vidno videl nekoč gospodarja neba, ne, da bi bil kaj, temveč da bi se učil. Dobrotljivi so, to pa, kar najbolj sovražijo, doklèr gospodujejo, je ponarejenost in tedaj 175 ne velja, kar je človeško, več med ljudmi. — 147 — Denn sie nicht walten, es waltet aber Unsterblicher Schiksaal und es wandelt ihr Werk Von selbst, und eilend geht es zu Ende. Wenn nemlich höher gehet himmlischer 180 Triumphgang, wird genennet, der Sonne gleich Von Starken der frohlokende Sohn des Höchsten, Ein Loosungszeichen, und hier ist der Stab Des Gesanges, niederwinkend, Denn nichts ist gemein. Die Todten weket 185 Er auf, die noch gefangen nicht Vom Rohen sind. Es warten aber Der scheuen Augen viele Zu schauen das Licht. Nicht wollen Am scharfen Strale sie blühn, 190 Wiewohl den Muth der goldene Zaum hält. Wenn aber, als Von schwellenden Augenbraunen Der Welt vergessen Stillleuchtende Kraft aus heiliger Schrift fällt, mögen 195 Der Gnade sich freuend, sie Am stillen Blike sich üben. Und wenn die Himmlischen jezt So, wie ich glaube, mich lieben Wie viel mehr Dich, 200 Denn Eines weiß ich, — 148 — Kajti ne vladajo oni, temveč vlada nesmrtnikov usoda in njihovo delo teče samo od sebe in hiti h koncu. Ko nebeški zmagohod namreč gre 180 više, krepki soncu enako poimenujejo veselo vzklikajočega sina Najvišjega, prepoznavno znamenje, in tu je palica speva, namigujoč navzdol, kajti nič ni navadno. Mrtve obuja, 185 ki jih ni še zajela surovost. Čakajo pa plahih oči mnogi, da zrejo svetlobo. Nočejo ob ostrem žarku cveteti, 190 četudi zlata uzda zadržuje pogum. Če pa, kot od mrščečih se obrvi, pozabljajoč svet pade tiho sveteča sila iz svetega pisma, se utegnejo, 195 milosti radosteč se, uriti ob tihem pogledu. In če zdaj nebeščani tako, kot verjamem, ljubijo mene, koliko bolj šele Tebe, 200 kajti vem eno, — 149 — Daß nemlich der Wille Des ewigen Vaters viel Dir gilt. Still ist sein Zeichen Am donnernden Himmel. Und Einer stehet darunter 205 Sein Leben lang. Denn noch lebt Christus. Es sind aber die Helden, seine Söhne Gekommen all und heilige Schriften Von ihm und den Bliz erklären Die Thaten der Erde bis izt, 210 Ein Wettlauf unaufhaltsam. Er ist aber dabei. Denn seine Werke sind Ihm alle bewußt von jeher. Zu lang, zu lang schon ist Die Ehre der Himmlischen unsichtbar. Denn fast die Finger müssen sie 215 Uns führen und schmählich Entreißt das Herz uns eine Gewalt. Denn Opfer will der Himmlischen jedes, Wenn aber eines versäumt ward, Nie hat es Gutes gebracht. 220 Wir haben gedienet der Mutter Erd’ Und haben jüngst dem Sonnenlichte gedient, Unwissend, der Vater aber liebt, Der über allen waltet, Am meisten, daß gepfleget werde 225 Der veste Buchstab, und bestehendes gut Gedeutet. Dem folgt deutscher Gesang. — 150 — da namreč volja večnega Očeta mnogo Tebi velja. Tiho je znamenje njega na grmečem nebu. In Eden stoji spodaj 205 vse svoje življenje. Kajti še živi Kristus. So pa junaki, njegovi sinovi, prišli vsi in svete spise o njem in strelo razjasnjujejo dela zemlje do zdaj, 210 tekma nezadržno. On pa je zraven. Kajti njega so dela vsa mu poznana od nekdaj. Predolgo, predolgo je že slava nebeščanov nevidna. Kajti prste nam morajo 215 skoraj voditi in sramotno iz nas trga srce neka sila. Kajti žrtve želi si nebeščanov vsak, če pa je kaka bila opuščena, dobrega to ni prineslo nikdar. 220 Služili smo materi Zemlji in navsezadnje služili sončni svetlobi, nevede, Oče pa, ki vlada nad vsemi, ljubi najbolj, da neguje se 225 trdna črka in dobro tolmači obstoječe. Temu sledi nemški spev. — 151 — Patmos Dem Landgrafen von Homburg Vorstufe einer späteren Fassung Voll Güt’ ist. Keiner aber fasset Allein Gott. Wo aber Gefahr ist, wächst Das Rettende auch. 5 Im Finstern wohnen Die Adler und furchtlos gehn Die Söhne der Alpen über den Abgrund weg Auf leichtgebaueten Brüken. Drum, da gehäuft sind rings, um Klarheit, 10 Die Gipfel der Zeit, Und die Liebsten nahe wohnen, ermattend auf Getrenntesten Bergen, So gieb unschuldig Wasser, O Fittige gieb uns, treuesten Sinns 15 Hinüberzugehn und wiederzukehren. So sprach ich, da entführte Mich unermeßlicher, denn ich vermuthet Und weit, wohin ich nimmer Zu kommen gedacht, ein Genius mich 20 Vom eigenen Hauß’. Es kleideten sich — 152 — Patmos Homburškemu deželnemu grofu Predstopnja poznejše različice Poln je dobrosti. Nihče pa sam ne dojame boga. A kjer je nevarnost, raste tudi rešilno. 5 V mračnem prebivajo orli in brez strahu hodijo sinovi Alp preko brezna po lahno zgrajenih mostovih. Zato, saj nagrmadeni so naokrog, krog jasnine, 10 vrhovi časa in najljubši prebivajo blizu, motneč na najbolj ločenih gorah, torej nedolžno daj vodo, o, krila nam daj, da z najzvéstejšo pametjo 15 gremo tja čez in se vrnemo. Tako sem govoril, ko me bolj neizmerno, kot sem domneval, in daleč, kamor si nikdar nisem mislil, da pridem, odpeljal je neki genij 20 od moje hiše. Oblačili so se — 153 — Im Zwielicht Menschen ähnlich, da ich gieng Der schattige Wald Und die sehnsüchtigen Bäche Der Heimath; nimmer kannt’ ich die Länder; 25 Doch bald, in frischem Glanze, Geheimnißvoll Im goldenen Rauche blühte Schnellaufgewachsen Mit Schritten der Sonne 30 Von tausend Tischen duftend Mir Asia auf, und geblendet ganz Sucht’ eins ich, das ich kennete, denn ungewohnt War ich der breiten Gassen, wo herab Vom Tmolus fährt 35 Der goldgeschmükte Pactol Und Taurus stehet und Messogis, Und schläfrig fast von Blumen der Garten, Ein stilles Feuer; aber im Lichte Hoch blüht der silberne Schnee; 40 Und Zeug unsterblichen Lebens An unzugangbaren Wänden Uralt der Epheu wächst und von lebenden Säulen Getragen sind, von Cedern und Lorbeern, Die felsenharten, 45 Die göttlichgebauten Palläste. — 154 — v somráku, podobno ljudem, ko sem hodil, senčni gozd in hrepeneči potoki domovine; teh dežel nisem nikdar poznal. 25 Vendar je kmalu, v svežem blesku, skrivnostno v zlatem dimu vzcvetela mi, hitro zrasla s koraki sonca, 30 od tisoč miz dehteč, Azija, in povsem oslepljen iskal sem eno, kar sem poznal, kajti bil sem nevajen širokih ulic, kjer s Tmola dol pelje 35 zlatookrašeni Paktol in Tavrus stoji in Mesogija in, zaspan skoraj od rož, vrt, tih ogenj, toda v svetlobi visoko cveti srebrni sneg; 40 in, priča nesmrtnega življenja, na stenah nepristopnih prastar raste bršljan in so od živih stebròv nošene, od ceder in lovorik, skalno trde, 45 božjezgrajene palače. — 155 — Es rauschen aber um Asias Tore Hinziehend da und dort In ungewisser Meeresebene Der schattenlosen Straßen genug, 50 Doch kennt die Inseln der Schiffer. Und da ich hörte Der nahegelegenen eine Sei Patmos, Verlangte mich sehr 55 Dort einzukehren und dort Der dunkeln Grotte zu nahn. Denn nicht, wie Cypros, Die quellenreiche, oder Der anderen eine 60 Wohnt herrlich Patmos Gastfreundlich aber ist Im menschenlosen Hauße Sie dennoch, Und wenn vom Schiffbruch oder klagend 65 Um die Heimath oder Den abgeschiedenen Freund Ihr nahet einer Der Fremden, höret sie gern das; und die Kinder Die Stimmen des heißen Hains, 70 Und wo der Sand fällt und sich spaltet Des Feldes Fläche, die Laute — 156 — Šumi pa krog Azije vrat, vlekoč sem se in tja po negotovi morski ravnici, dovolj brezsenčnih cest, 50 vendar pozna otoke ladjar. In ko sem slišal, da eden od blizu ležečih je Patmos, se mi močno je 55 tja zahotelo zaviti in tam se približati temni jami. Kajti ne kakor Ciper, z izviri bogati, ali kateri od drugih 60 veličastno prebiva Patmos, gostoljuben pa je v neobljudeni hiši kljub temu, in če po brodolomu ali za domovino 65 tožeč ali pokojnim prijateljem se približa mu kdo izmed tujcev, rad sliši to; in otroci, glasovi vročega gaja, 70 in kjer pade pesek in razpoka površje polja, zvoki, — 157 — Sie hören ihn, und lieblich widertönt Es von den Klagen des Manns. Eins Tages diente Patmos, thiergleich, dem Seher, denn dem war es ein Übel 75 Dem menschenliebenden, der im Sausen des Rohrs, war, in der Jugend, Gegangen mit Dem Sohne des Höchsten, unzertrennlich, denn Nicht gar allein seyn mochte, des Geistes wegen Der Sohn des Höchsten, doch sahe der Jünger 80 Wohl, wer er wäre, Damals da, beim Geheimnisse des Weinstoks, sie Zusammensaßen, zu der Stunde des Gastmals Und in der großen Seele, ruhigahnend den Tod Aussprach der Herr, und die lezte Liebe, denn nie genug 85 Hatt’ er, von Güte, zu sagen Der Worte, damals, und zu schwaigen, da Ers sahe, das Zürnen der Welt. Denn alles ist gut. Drauf starb er. Vieles wäre liebes Zu sagen. Und es sahn ihn, wie er siegend blikte 90 Den Freudigsten die Freunde noch zulezt Doch trauerten sie, dieweil Es Abend worden, erstaunt Denn Großentschiedenes hatten in der Seele Die Männer, aber sie liebten unter der Sonne 95 Das Leben und lassen wollten sie nicht Vom Angesichte des Herrn — 158 — oni ga slišijo, in spet ljubeče zveni od moževih tožb. Nekega dne Patmos, živali enako, je služil vidcu, kajti hudo bilo je za tega, 75 človekoljubnega, ki je v šuštenju trsa, v mladosti, hodil s sinom Najvišjega, neločljivo, kajti maral sploh ni biti sam, zaradi duha, sin Najvišjega, vendar je videl bržčas 80 učenec, kdo je, tedaj, ko pri skrivnosti vinske trte sta skupaj sedela, ob uri gostije, in je v véliki duši, spokojno sluteč, smrt izgovoril Gospod in zadnjo ljubezen, kajti nikdar dovolj 85 ni o dobrosti povedati mogel besed, tedaj, in molčati, ko ga je videl, srdenje sveta. Kajti dobro je vse. Potem je umrl. Povedati bi bilo ljubega mnogo. In so ga videli, kako je zmagujoč gledal, 90 najradostnéjšega še nazadnje prijatelji, a so žalovali, medtem ko se je zvečerilo, osupli, kajti velikoodločenega nekaj so v duši imeli ti možje, a so ljubili življenje 95 pod soncem in niso hoteli oditi od obličja Gospoda — 159 — Und der Heimath. Eingeboren war, Wie Feuer im Eisen, das, und ihnen gieng Zur Seite der Schatte des Lieben. 100 Darum auch sandt’ er ihnen Den Geist, und freilich bebte Das Haus und die Wetter Gottes rollten Ferndonnernd über Die ahnenden Häupter, da, schwersinnend 105 Versammelt waren die Todeshelden, Izt, da er scheidend Noch einmal ihnen erschien. Das heißet es erlosch der Sonne Tag Der Königliche und zerbrach 110 Den geradestralenden Den Zepter, göttlichleidend, von selbst, Denn wiederkommen sollt es, Zu rechter Zeit. Nicht wär’ es gut Gewesen, später, und schroffabbrechend, untreu, 115 Der Menschen Werk, und Freude war es Von nun an, Zu wohnen in liebender Nacht und bewahren In einfältigen Augen unverwandt Abgründe der Weisheit. Manchem ward 120 Sein Vaterland ein kleiner Raum — 160 — in domovine. Vrojeno, kot ogenj v železu, je bilo to in senca jim ljubega je hodila ob strani. 100 Zato jim je tudi poslal duha, in seveda se je stresla hiša in božja hudourja so se kotalila, grmeč daleč preko slutečih glav, ko v težkem preudarku 105 zbrani bili so junaki smrti, zdaj, ko se ločujoč jim je še enkrat prikazal. Se pravi, ugasnil, kraljevski, je sončev dan in razbil 110 to premo žareče, žezlo, božjetrpeč, sam od sebe, kajti prišlo naj bi spet o pravem času. Bi ne bilo dobro, pozneje, in bi rezko pretrgalo, nezvesto, 115 delo ljudi, in radost bila je odtlej prebivati v ljubeči noči in hraniti v preprostih očeh srepo brezna modrosti. Marsikomu je 120 očetnjava bila majhen prostor, — 161 — Doch furchtbar wahrhaft ists, wie da und dort Unendlich hin zerstört das Lebende Gott. Denn schon das Angesicht Der theuern Freunde zu lassen 125 Und fernhin über die Berge zu gehn Allein, wo zweifach Besorget, übereins War himmlischer Geist. Bei jenen aber wars Ein Zerfall, und das Heiligtum das Spiel des Moria 130 Und der Zornhügel zerbrach, damals, wenn ihnen plözlich Ferneilend zurük blikte Der Gott und schwörend Damit er halte, wie an Seilen golden zusammengenommen, Gebunden hinfort 135 Das Böse nennend, sie die Hände sich reichten, — Wenn aber stirbt alsdenn An dem am meisten Die Schönheit hieng, daß an der Gestalt war Ein Wunder und die Himmlischen gedeutet 140 Auf ihn, und wenn, ein Räthsel ewig füreinander Sie sich nicht fassen können Einander, die zusammenlebten Im Gedächtniß, nicht das nur und wenn es den Sand Wegnimmt und die Weiden und die Tempel 145 Ergreifft, wenn aber die Ehre Des Halbgotts und der Seinen — 162 — a je strašljivo resnično, kako tu in tam to, kar živi, do neskončnosti uničuje bog. Kajti že zapustiti obličje dragih prijateljev 125 in iti tja daleč preko gora sam, kjer je dvojno v skrbeh, čezeno bil nebeški duh. Pri tistih pa bil je razpad in svetišče igra Morije, 130 in grič jeze se je zdróbil, tedaj, ko je iznenada, daleč hiteč, nazaj k njim pogledal bog in so zaklinjajoč, da bi se ustavil, kot na vrveh zláto nabrani, privezani potlej, 135 imenujoč zlo, podali si roke — ko potem pa umre, ki bila je od njega najbolj odvisna lepota, da je po podobi bil čudež in kazali so nanj 140 nebeščani, in ko, uganka večno drug drugemu, drug drugega dojeti ne morejo, ki so skupaj živeli v pomnjenju, a ne le to, in ko pesek jemlje in vrbe in templje 145 zajema, ko pa slavo polboga in njegovih — 163 — Verweht und unerkenntlich, bei ihm selber, Im Himmel der genannt war Ergrimmt, weil nirgend ein 150 Unsterbliches mehr am Himmel ist zu sehn oder Auf grüner Erde, was ist diß? Es ist der Wurf das eines Sinns, der mit Der Schaufel fasset den Weizen, Und wirft schwingend dem Klaren zu ihn über die Tenne. 155 Ein furchtbar Ding, Staub fällt. Korn aber kommet ans Ende. Nicht gar ein Übel ists, wenn einiges Verloren gehet manchmal von Reden Verhallet der lebendige Laut. 160 Denn göttliches Werk auch gleichet dem unsern. Alles will nicht der Höchste zumal. Nun Eisen träget der Schacht Und glühend Harz der Ätna, So hätt’ ich auch Reichtum, 165 Zu bilden ein Bild und ähnlich Den Christ zu schaun, wie er gewesen. Wenn aber einer spornet sich selbst, — 164 — razveje in se nespoznavno, sam pri sebi, v nebu ki bil je imenovan, raztogôti, ker ni nič 150 nesmrtnega videti nikjer več na nebu ali na zemlji zeleni, kaj je to? Met je to smisla, ki z velníco zajema in meče pšenico, vejajoč jo na čisto, preko mlatišča. 155 Strašljiva reč, prah pada. Zrno pa poide. Sploh ni nič hudega, če gre včasih kaj v zgubo od govorjenja izzveneva živi zvok. 160 Kajti božje delo tudi enako je našemu. Vsega noče Najvišji hkrati. Zdaj nosi železo rov in žareč smolo Etna, tako imel bi bogastvo, 165 da bi naredil podobo in podobno Kristusa zrl, kot je bil. Ko pa nekdo spodbode sam sebe, — 165 — Patmos Dem Landgrafen von Homburg Bruchstücke der späteren Fassung Voll Güt’ ist; keiner aber fasset Allein Gott. Wo aber Gefahr ist, wächst Das Rettende auch. 5 Im Finstern wohnen Die Adler, und furchtlos gehn Die Söhne der Alpen über den Abgrund weg Auf leichtgebaueten Brüken. Drum, da gehäuft sind rings, um Klarheit, 10 Die Gipfel der Zeit, Und die Liebsten nahe wohnen, ermattend auf Getrenntesten Bergen, So gieb unschuldig Wasser, O Fittige gieb uns, treuesten Sinns 15 Hinüberzugehn und wiederzukehren. So sprach ich, da entführte Mich künstlicher, denn ich vermuthet Und weit, wohin ich nimmer Zu kommen gedacht, ein Genius mich — 166 — Patmos Homburškemu deželnemu grofu Fragmenti poznejše različice Poln je dobrosti; nihče pa sam ne dojame boga. A kjer je nevarnost, raste tudi rešilno. 5 V mračnem prebivajo orli in brez strahu hodijo sinovi Alp preko brezna po lahno zgrajenih mostovih. Zato, saj nagrmadeni so naokrog, krog jasnine, 10 vrhovi časa in najljubši prebivajo blizu, motneč na najbolj ločenih gorah, torej nedolžno daj vodo, o, krila nam daj, da z najzvéstejšo pametjo 15 gremo tja čez in se vrnemo. Tako sem govoril, ko me bolj vešče, kot sem domneval, in daleč, kamor si nikdar nisem mislil, da pridem, odpeljal je neki genij — 167 — 20 Vom eigenen Hauß’. Es kleideten sich Im Zwielicht, Menschen ähnlich, da ich gieng Der schattige Wald Und die sehnsüchtigen Bäche Der Heimath; nimmer kannt’ ich die Länder. 25 Viel aber mitgelitten haben wir, viel Maale. So In frischem Glanze, geheimnißvoll, Im goldenem Rauche blühte Schnellaufgewachsen, Mit Schritten der Sonne, 30 Von tausend Tischen duftend, jezt, Mir Asia auf und geblendet ganz Sucht’ eins ich, das ich kennete, denn ungewohnt War ich der breiten Gassen, wo herab Vom Tmolus fährt 35 Der goldgeschmükte Pactol Und Taurus stehet und Messogis, Und schläfrig fast von Blumen der Garten, — 168 — 20 od moje hiše. Oblačili so se v somráku, podobno ljudem, ko sem hodil, senčni gozd in hrepeneči potoki domovine; teh dežel nisem nikdar poznal. 25 Mnogo pa pretrpeli smo skupaj, mnogokrat. Tako v svežem blesku, skrivnostno, mi v zlatem dimu je vzcvetela, hitro zrasla, s koraki sonca, 30 od tisoč miz dehteč, zdaj, Azija, in povsem oslepljen iskal sem eno, kar sem poznal, kajti bil sem nevajen širokih ulic, kjer s Tmola dol pelje 35 zlatookrašeni Paktol in Tavrus stoji in Mesogija in, zaspan skoraj od rož, vrt, — 169 — 61 O Insel des Lichts! Denn wenn erloschen ist der Ruhm die Augenlust und gehalten nicht mehr Von Menschen, schattenlos, die Pfade zweifeln und die Bäume, Und Reiche, das Jugendland der Augen sind vergangen 65 Athletischer, Im Ruin, und Unschuld angeborne Zerrissen ist. Von Gott aus nemlich kommt gediegen Und gehet das Gewissen, Offenbarung, die Hand des Herrn Reich winkt aus richtendem Himmel, dann und eine Zeit ist 70 Untheilbar Gesez, und Amt, und die Hände Zu erheben, das, und das Niederfallen Böser Gedanken, los, zu ordnen. Grausam nemlich hasset Allwissende Stirnen Gott. Rein aber bestand Auf ungebundnem Boden Johannes. Wenn einer 75 Für irrdisches prophetisches Wort erklärt 136 Vom Jordan und von Nazareth Und fern vom See, an Capernaum, Und Galiläa die Lüfte, und von Cana. Eine Weile bleib ich, sprach er. Also mit Tropfen — 170 — 61 O otok svetlobe! Kajti ko slava ugasne, naslada oči, in se ne ohranja več pri ljudeh, brezsenčna, zdvajajo steze in drevesa, in kraljestva, mladostna dežela oči, so minila, 65 bolj atletsko, v razsulu, in prirojena nedolžnost je raztrgana. Od boga namreč čista prihaja in odhaja vest, razodetje, roka Gospodova pomiguje bogato iz sodečega néba, potem in za nekaj časa je 70 nedeljiv zakon in služba in je treba dvigati roke, to, in padanje zlih misli uravnavati, razpuščeno. Okrutno namreč sovraži vsevedna čela bog. Čist pa je na nevezanih tleh obstal Janez. Če kdo 75 za zemeljsko razglasi preroško besedo 136 Od Jordana in Nazaréta in daleč od jezera, pri Kafarnaumu, in od Galileje, sape, in Kane. Kratek čas ostanem, je govoril. Tako je tešil — 171 — 140 Stillt er das Seufzen des Lichts, das durstigem Wild War ähnlich in den Tagen, als um Syrien Jammert der getödteten Kindlein heimatliche Anmuth im Sterben, und das Haupt Des Täuffers gepflükt, war unverwelklicher Schrift gleich 145 Sichtbar auf weilender Schüssel. Wie Feuer Sind Stimmen Gottes. Schwer ists aber Im Großen zu behalten das Große. Nicht eine Waide. Daß einer Bleibet im Anfang. Jezt aber 150 Geht dieses wieder, wie sonst. Johannes. Christus. Diesen möcht’ Ich singen, gleich dem Herkules, oder Der Insel, welche vestgehalten und gerettet, erfrischend Die benachbarte mit kühlen Meereswassern aus der Wüste 155 Der Fluth, der weiten, Peleus. Das geht aber Nicht. Anders ists ein Schiksaal. Wundervoller. Reicher, zu singen. Unabsehlich Seit jenem die Fabel. Und jezt Möcht’ ich die Fahrt der Edelleute nach 160 Jerusalem, und das Leiden irrend in Canossa, Und den Heinrich singen. Daß aber Der Muth nicht selber mich aussezze. Begreifen müssen Diß wir zuvor. Wie Morgenluft sind nemlich die Nahmen Seit Christus. Werden Träume. Fallen, wie Irrtum 165 Auf das Herz und tödtend, wenn nicht einer — 172 — 140 s kapljami zdihovanje luči, ki bila je podobna žejni divjadi v dneh, ko je tožila za Sirijo ubitih otročičev domača ljubkost v umiranju in je Krstnikova glava, utrgana, bila, enaka nevenljivi pisavi, 145 vidna na mudečem se pladnju. Kakor ogenj so glasovi boga. Težko pa je v velíkem ohraniti veliko. Ne pašnik. Da eden ostane v začetku. Zdaj pa 150 gre to spet kot sicer. Janez. Kristus. Tega rad bi opeval, enakega Herkulu ali otoku, ki je prijel in rešil, osvežujoč sosednjega s hladnimi morskimi vodami iz puščave 155 vodovja, tega širnega, Peleja. To pa ne gre. Drugače je neka usoda. Čudoviteje. Bogateje za peti. Nedogledna od tistega dalje povest. In zdaj bi rad plovbo plemenitašev opeval proti 160 Jeruzalému in trpljenje, ki bega v Canosso, In Henrika. Da pa me pogum sam ne izroči. Doumeti moramo to predtem. Kot jutranji zrak so namreč od Kristusa dalje imena. Postajajo sni. Padajo kot zmota 165 na srce in ubijajoče, če kdo ne — 173 — Erwäget, was sie sind und begreift. Es sah aber der achtsame Mann Das Angesicht des Gottes, Damals, da, beim Geheimnisse des Weinstoks sie 170 Zusammensaßen, zu der Stunde des Gastmals, Und in der großen Seele, wohlauswählend, den Tod Aussprach der Herr, und die lezte Liebe, denn nie genug Hatt er, von Güte, zu sagen Der Worte, damals, und zu bejahn bejahendes. Aber sein Licht war 175 Tod. Denn karg ist das Zürnen der Welt. Das aber erkannt’ er. Alles ist gut. Drauf starb er. Es sahen aber, gebükt, deß ungeachtet, vor Gott die Gestalt Des Verläugnenden, wie wenn Ein Jahrhundert sich biegt, nachdenklich, in der Freude der Wahrheit 180 Noch zulezt die Freunde, Doch trauerten sie, da nun Es Abend worden. Nemlich rein Zu seyn, ist Geschik, ein Leben, das ein Herz hat, Vor solchem Angesicht’, und dauert über die Hälfte. 185 Zu meiden aber ist viel. Zu viel aber Der Liebe, wo Anbetung ist, Ist gefahrreich, triffet am meisten. Jene wollten aber Vom Angesichte des Herrn Nicht lassen und der Heimath. Eingeboren 190 Wie Feuer war in dem Eisen das, und ihnen Zur Seite gieng, wie eine Seuche, der Schatte des Lieben. — 174 — pretehta, kaj so, in ne doume. Videl pa je pazljivi mož obličje boga, tedaj, ko pri skrivnosti vinske trte sta 170 skupaj sedela, ob uri gostije, in je v véliki duši, dobro izbirajoč, smrt izgovoril Gospod in zadnjo ljubezen, kajti nikdar dovolj ni o dobrosti povedati mogel besed, tedaj, in zatrdíti zatrjujočega. Vendar je njegova luč bila 175 smrt. Kajti skopo je srdenje sveta. To pa je spoznal. Vse je dobro. Potem je umrl. Gledali pa so, sključeno, ne glede na to, pred bogom podobo tajilca, kot če se nagiblje stoletje, premišljujoč, v radósti resnice 180 še nazadnje prijatelji, a so žalovali, saj zdaj se je zvečerilo. Čist biti je namreč usojenost, življenje, ki ima srce, pred takim obličjem, in traja čez polovico. 185 Vendar se je mnogo ogibati treba. Preveč ljubezni, kjer je češčenje, pa je nevarno, zadene najbolj. A oni od obličja Gospoda niso hoteli oditi in domovine. Vrojeno 190 kot ogenj je v železu bilo to in senca jim ljubega je kot kuga hodila ob strani. — 175 — Drum sandt er ihnen Den Geist, und freilich bebte Das Haus und die Wetter Gottes rollten 195 Ferndonnernd, Männer schaffend, wie wenn Drachenzähne, prächtigen Schiksaals, — 176 — Zato jim poslal je duha, in seveda se je stresla hiša in božja hudourja so se kotalila, 195 grmeč daleč, može ustvarjajoč, kot če zobe zmaja s sijajno usodo — 177 — Patmos Dem Landgrafen von Homburg Ansätze zur letzten Fassung Voll Güt’ ist; keiner aber fasset Allein Gott. Wo aber Gefahr ist, wächst Das Rettende auch. 5 Im Finstern wohnen Die Adler, und furchtlos gehn Im Tagewerk die Söhne der Alpen über den Abgrund weg Auf leichtgebaueten Brüken. Drum, da gehäuft sind rings, um Klarheit, 10 Die Gipfel der Zeit, Und die Liebsten nahe wohnen sehnsuchtsvoll, ermattend auf Getrenntesten Bergen, So gieb unschuldig Wasser, O Fittige gib uns, treuesten Sinns 15 Hinüberzugehn und wiederzukehren. So sprach ich, da entführte Mich künstlicher, denn ich vermuthet, Und weit, wohin ich nimmer Zu kommen gedacht, ein Genius mich — 178 — Patmos Homburškemu deželnemu grofu Nastavki za zadnjo različico Poln je dobrosti; nihče pa sam ne dojame boga. A kjer je nevarnost, raste tudi rešilno. 5 V mračnem prebivajo orli in brez strahu hodijo med dnevnim opravkom sinovi Alp preko brezna po lahno zgrajenih mostovih. Zato, saj nagrmadeni so naokrog, krog jasnine, 10 vrhovi časa in najljubši prebivajo blizu polni hrepenenja, motneč na najbolj ločenih gorah, torej nedolžno daj vodo, o, krila nam daj, da z najzvéstejšo pametjo 15 gremo tja čez in se vrnemo. Tako sem govoril, ko me bolj vešče, kot sem domneval, in daleč, kamor si nikdar nisem mislil, da pridem, odpeljal je neki genij — 179 — 20 Vom eigenen Hauß’. Es kleideten sich Im Zwielicht, Menschen ähnlich, da ich gieng Der schattige Wald Und die sehnsüchtigen Bäche Der Heimath; nimmer kannt’ ich die Länder. 25 Viel aber mitgelitten erfahren haben wir, Merkzeichen viel. So In frischem Glanze, geheimnißvoll, In goldenem Rauche blühte Schnellaufgewachsen, Herzlich erkannt, mit Schritten der Sonne, 30 Von tausend Tischen duftend, jezt, Mir Asia auf und geblendet ganz Sucht’ eins ich, das ich kennete, denn nie gewöhnt hatt Ich mich solch breiter Gassen, wo herab Vom Tmolus aus fährt 35 Ein unzerbrechlich Zeug, der goldgeschmükte Paktol Und Taurus stehet und Messogis, und von Gewürzen Fast schläfrig der Garten, 136 Vom Jordan fern und Nazareth Und fern vom See, an Capernaum, wo sie ihn Gesucht, und Galiläa die Lüfte, und von Cana. Eine Weile bleib ich, sprach er. Also wie mit Tropfen heiligen — 180 — 20 od moje hiše. Oblačili so se v somráku, podobno ljudem, ko sem hodil, senčni gozd in hrepeneči potoki domovine; teh dežel nisem nikdar poznal. 25 Mnogo pa smo pretrpevanja izkusili skupaj, mnogo spomníkov. Tako v svežem blesku, skrivnostno, mi v zlatem dimu je vzcvetela, hitro zrasla, srčno spoznana, s koraki sonca, 30 od tisoč miz dehteča, zdaj, Azija, in povsem oslepljen iskal sem eno, kar sem poznal, kajti nikdar se nisem bil takih širokih ulic navadil, kjer s Tmola dol pelje, 35 nezlomljiva priča, zlatookrašeni Paktol in Tavrus stoji in Mesogija in, od začimb skoraj zaspan, vrt, 136 Od Jordana daleč in Nazaréta in daleč od jezera, pri Kafarnaumu, kjer so ga iskali, in od Galileje, sape, in Kane. Kratek čas ostanem, je govoril. Tako je tešil — 181 — 140 Stillte er das Seufzen des Lichts, das durstigem Thier war oder Dem Schreien des Huhns ähnlich, jenes Tages, als um Syrien, verblüht, Gewimmert der getödteten Kindlein heimatliche Anmuth wohlredend im Verschwinden, und des Täuffers Sein Haupt stürzt und das goldene, lag uneßbarer und unverwelklicher Schrift gleich 145 Sichtbar auf trokener Schüssel. Wie Feuer, in Städten, tödtlichliebend Sind Gottes Stimmen. Brennend ist aber, gewißlich Das gleich behalten im Großen das Große. Nie eine Weide. Daß einer Bleibet im Anfang. Jezt aber 150 Geht dieses wieder, wie sonst. Johannes. Christus. Diesen, ein Lastträger, möcht ich singen, gleich dem Herkules, oder Der Insel, welche gebannet, und angeblümt, sinnreich, erfrischend Die benachbarte mit kalten Meereswassern aus der Wüste 155 Der Fluth, der weiten, Peleus. Aber nicht Genug. Anders ist es ein Schicksal. Wundervoller. Reicher, zu singen. Unabsehlich Seit dem die Fabel. Und auch möcht Ich die Fahrt der Edelleute nach 160 Jerusalem, und wie Schwanen der Schiffe Gang und das Leiden irrend in Canossa, brennendheiß Und den Heinrich singen. Aber daß uranfangs Der Muth nicht selber mich aussezze. Schauen, müssen wir mit Schlüssen, — 182 — 140 kakor s kapljami svetimi zdihovanje luči, ki bilo je žejni živali ali kričanju kokoši podobno tistega dne, ko je, odcvetela, ječala za Sirijo ubitih otročičev domača ljubkost, lepo govoreč v izginjanju, in je Krstnika padla njega glava in zlata ležala, enaka neužitni in nevenljivi pisavi, 145 vidna na suhem pladnju. Kakor ogenj, v mestih, smrtno ljubeči so glasovi boga. Žgoče pa je zagotovo to ohraniti enako, v velíkem veliko. Nikdar pašnik. Da eden ostane v začetku. Zdaj pa 150 gre to spet kot prej. Janez. Kristus. Tega, nosač, bi rad opeval, enakega Herkulu ali otoku, ki je uróčil in v cvet pognal, s smislom bogat, osvežujoč sosednjega s hladnimi morskimi vodami iz puščave 155 vodovja, tega širnega, Peleja. A ne dovolj. Drugače je neka usoda. Čudoviteje. Bogateje za peti. Nedogledna od tistega dalje povest. In tudi bi rad plovbo plemenitašev opeval proti 160 Jeruzalému in kot labodov gibanje ladij in trpljenje, ki bega v Canosso, žgoče vroče, in Henrika. A da povsem na začetku me pogum sam ne zapusti. Zreti moramo s sklepi, — 183 — Der Erfindung vorher. Denn theuer ists Das Angesicht des Theuersten. Nemlich Leiden färbt 165 Die Reinheit dieses, die rein Ist wie ein Schwerdt. Damals sah aber Der achtsame Mann Das Angesicht des Gottes, Da, beim Geheimnisse des Weinstoks sie 170 Zusammensaßen, zu der Stunde des Gastmals, Als in der großen Seele, wohlauswählend, den Tod Aussprach der Herr, und die letzte Liebe, denn nie genug Hatt er, von Güte, zu sagen Der Worte, damals, und zu bejahn schneeweiß. Aber nachher 175 Sein Licht war Tod. Denn begrifflos ist das Zürnen der Welt, nahmlos. Das aber erkannt’ er. Alles ist gut. Drauf starb er. Es sahen aber, gebükt, deß unerachtet, vor Gott die Gestalt Des Verläugnenden, wie wenn Ein Jahrhundert sich biegt, nachdenklich, in der Freude der Wahrheit 180 Noch zulezt die Freunde, Doch aber mußten sie trauern, nun, da Es Abend worden. Nämlich meistens ist rein Zu seyn ein Geschik, ein Leben, das ein Herz hat, Vor solchem Angesicht’, und dauert über die Hälfte. 185 Zu meiden aber ist viel. Zu viel aber Der Liebe, wo Anbetung ist, Ist gefahrreich, triffet am meisten. Aber jene nicht — 184 — iznajdbo, vnaprej. Kajti drago je, obličje najdražjega. Trpljenje namreč barva 165 čistost tega, ki čist je kot meč. Tedaj pa je videl pazljivi mož obličje boga, ko pri skrivnosti vinske trte sta 170 skupaj sedela, ob uri gostije, ko je v véliki duši, dobro izbirajoč, smrt izgovoril Gospod in zadnjo ljubezen, kajti nikdar dovolj ni o dobrosti povedati mogel besed, tedaj, in zatrdíti snežno belo. Vendar potem 175 je njegova luč bila smrt. Kajti nepojmljivo je srdenje sveta, brezimno. To pa je spoznal. Vse je dobro. Potem je umrl. Gledali pa so, sključeno, ne glede na to, pred bogom podobo tajilca, kot če se nagiblje stoletje, premišljeno, v radósti resnice 180 še nazadnje prijatelji, pa vendar so morali žalovati, zdaj, ko se je zvečerilo. Čist biti je zvečine namreč usojenost, življenje, ki ima srce, pred takim obličjem, in traja čez polovico. 185 Vendar se je mnogo ogibati treba. Preveč ljubezni, kjer je češčenje, pa je nevarno, zadene najbolj. A oni — 185 — Von Thränen und Schläfen des Herrn wollten Lassen und der Heimath. Eingeboren, glühend 190 Wie Feuer roth war im Eisen das. Und schadend das Angesicht des Gottes wirklich Wie eine Seuche gieng zur Seite der Schatte des Lieben. Drum sandt er ihnen Den Geist, und freilich bebte Das Haus und die Wetter Gottes rollten 195 Ferndonnernd, Männer schaffend, zornige wie wenn Drachenzähne, prächtigen Schiksaals — 186 — od Gospodovih solz in sènc niso hoteli oditi in domovine. Vrojeno, žareč 190 kot ogenj rdeče, je v železu bilo to. In škodujoč je obličje boga resnično kot kuga hodilo ob strani, senca ljubega. Zato jim poslal je duha, in seveda se je stresla hiša in božja hudourja so se kotalila, 195 grmeč daleč, može ustvarjajoč, jezne kot če zobe zmaja s sijajno usodo — 187 — Andenken Der Nordost wehet, Der liebste unter den Winden Mir, weil er feurigen Geist Und gute Fahrt verheißet den Schiffern. 5 Geh aber nun und grüße Die schöne Garonne, Und die Gärten von Bourdeaux Dort, wo am scharfen Ufer Hingehet der Steg und in den Strom 10 Tief fällt der Bach, darüber aber Hinschauet ein edel Paar Von Eichen und Silberpappeln; Noch denket das mir wohl und wie Die breiten Gipfel neiget 15 Der Ulmwald, über die Mühl’, Im Hofe aber wächset ein Feigenbaum. An Feiertagen gehn Die braunen Frauen daselbst Auf seidnen Boden, 20 Zur Märzenzeit, Wenn gleich ist Nacht und Tag, Und über langsamen Stegen, Von goldenen Träumen schwer, — 188 — Spominjanje Severovzhodnik veje, najljubši od vétrov mi, ker ognjenega duha in dobro plovbo obljublja ladjarjem. 5 A pojdi zdaj in pozdravi lepo Garonno in vrtove Bordeauxa tam, kjer se po ostrem bregu v dalj vije brv in v tok 10 pada globoko potok, tam zgoraj pa v dalj zre plemenit par hrasta in srebrnega topola; še dobro spominjam se tega in kako širne vrhove nagiba 15 brestov gozd nad mlinom, na dvorišču pa raste figovec. Ob praznikih hodijo tod rjave žene po svilenih tleh, 20 v marčevem času, ko sta enaka noč in dan, in čez zložne brvi, težke od zlatih sanj, — 189 — Einwiegende Lüfte ziehen. 25 Es reiche aber, Des dunkeln Lichtes voll, Mir einer den duftenden Becher, Damit ich ruhen möge; denn süß Wär’ unter Schatten der Schlummer. 30 Nicht ist es gut, Seellos von sterblichen Gedanken zu seyn. Doch gut Ist ein Gespräch und zu sagen Des Herzens Meinung, zu hören viel 35 Von Tagen der Lieb’, Und Thaten, welche geschehen. Wo aber sind die Freunde? Bellarmin Mit dem Gefährten? Mancher Trägt Scheue, an die Quelle zu gehn; 40 Es beginnet nemlich der Reichtum Im Meere. Sie, Wie Mahler, bringen zusammen Das Schöne der Erd’ und verschmähn Den geflügelten Krieg nicht, und 45 Zu wohnen einsam, jahrlang, unter Dem entlaubten Mast, wo nicht die Nacht durchglänzen Die Feiertage der Stadt, Und Saitenspiel und eingeborener Tanz nicht. — 190 — vlečejo uspavajoče sape. 25 Ponudi pa naj, polno temne svetlobe, kdo mi dehtečo kupo, da bi mogel počíti; kajti sladek bi v senci bil dremež. 30 Ni dobro biti brez duše od smrtnih misli. Vendar je dober pogovor in dobro povedati mnenje srca, poslušati mnogo 35 o dnevih ljubezni in delih, katera so se zgodila. A kje so prijatelji? Kje Bellarmin s sopotnikom? Marsikoga je sram, da šel bi k izviru; 40 bogastvo se namreč pričenja v morju. Oni, kakor slikarji, znašajo lepoto zemlje in ne zavračajo vojne krilate in tega, 45 da leta prebivajo sami pod brezlistnim jamborom, kjer noči ne prebleščajo prazniki mesta ne ubiranje strun in domačinski ples. — 191 — Nun aber sind zu Indiern 50 Die Männer gegangen, Dort an der luftigen Spiz’ An Traubenbergen, wo herab Die Dordogne kommt, Und zusammen mit der prächt’gen 55 Garonne meerbreit Ausgehet der Strom. Es nehmet aber Und giebt Gedächtniß die See, Und die Lieb’ auch heftet fleißig die Augen. Was bleibet aber, stiften die Dichter. — 192 — Zdaj pa so k Indijcem 50 šli možje, na zračni špici tam v grozdnih goricah, kjer dol prihaja Dordogna in skupaj s sijajno 55 Garonno širen kot morje izliva se tok. Vendar jemlje in daje pomnjenje morje, in tudi ljubezen priklepa marljiva oči. Kar pa ostaja, ustanavljajo pesniki. — 193 — Der Ister Jezt komme, Feuer! Begierig sind wir Zu schauen den Tag, Und wenn die Prüfung 5 Ist durch die Knie gegangen, Mag einer spüren das Waldgeschrei. Wir singen aber vom Indus her Fernangekommen und Vom Alpheus, lange haben 10 Das Schikliche wir gesucht, Nicht ohne Schwingen mag Zum Nächsten einer greifen Geradezu Und kommen auf die andere Seite. 15 Hier aber wollen wir bauen. Denn Ströme machen urbar Das Land. Wenn nemlich Kräuter wachsen Und an denselben gehn Im Sommer zu trinken die Thiere, 20 So gehn auch Menschen daran. Man nennet aber diesen den Ister. Schön wohnt er. Es brennet der Säulen Laub, Und reget sich. Wild stehn — 194 — Ister Pridi zdaj, ogenj! Željni smo zreti dan, in če preizkušnja 5 je šla skoz kolena, utegne zaznati kdo gozdni vik. Toda mi pojemo, ki prišli smo od daleč, od Inda sèm in od Alfeja, dolgo iskali 10 smo, kar je sojeno, brez peruti ne more nihče po najbližjem seči naravnost in priti na drugo stran. 15 Tu pa želimo graditi. Kajti toki delajo izkrčljivo deželo. Če rastejo namreč zelišča in k taistim poleti hodijo pit živali, 20 potem gredo tja tudi ljudje. Tega pa imenujejo Ister. Lepo prebiva. Gori listje stebrov in se premika. Divje stoje — 195 — Sie aufgerichtet, untereinander; darob 25 Ein zweites Maas, springt vor Von Felsen das Dach. So wundert Mich nicht, daß er Den Herkules zu Gaste geladen, Fernglänzend, am Olympos drunten, 30 Da der, sich Schatten zu suchen Vom heißen Isthmos kam, Denn voll des Muthes waren Daselbst sie, es bedarf aber, der Geister wegen, Der Kühlung auch. Darum zog jener lieber 35 An die Wasserquellen hieher und gelben Ufer, Hoch duftend oben, und schwarz Vom Fichtenwald, wo in den Tiefen Ein Jäger gern lustwandelt Mittags, und Wachstum hörbar ist 40 An harzigen Bäumen des Isters, Der scheinet aber fast Rükwärts zu gehen und Ich mein, er müsse kommen Von Osten. 45 Vieles wäre Zu sagen davon. Und warum hängt er An den Bergen gerad? Der andre Der Rhein ist seitwärts Hinweggegangen. Umsonst nicht gehn — 196 — ti pokonci, drug pod drugim; zgoraj, 25 druga mera, odskakuje od skal streha. Zato se ne čudim, da je Herkula povabil v goste, daleč bleščeč se, tam dol pri Olimpu, 30 ko ta je od vročega Istma prišel iskat si senco, kajti bili so polni poguma tam, a je bilo zaradi duhov tudi treba hladu. Zato je šel oni raje 35 sèm k vodnim izvirom in rumenim bregovom, zgoraj visoko dehtečim in črnim od smrečja, kjer v globelih lovec rad pohajkuje opoldne in je rast slišna 40 pri smolastem drevju Istra, ta pa skoraj se zdi, da gre nazaj, in menim, da prihajati mora z vzhoda. 45 Mnogo bilo bi povedati o tem. In zakaj se drži ravno gora? Drugi, Ren, je ob strani šel proč. Ne gredo zaman — 197 — 50 Im Troknen die Ströme. Aber wie? Ein Zeichen braucht es Nichts anderes, schlecht und recht, damit es Sonn Und Mond trag’ im Gemüth’, untrennbar, Und fortgeh, Tag und Nacht auch, und Die Himmlischen warm sich fühlen aneinander. 55 Darum sind jene auch Die Freude des Höchsten. Denn wie käm er Herunter? Und wie Hertha grün, Sind sie die Kinder des Himmels. Aber allzugedultig Scheint der mir, nicht 60 Freier, und fast zu spotten. Nemlich wenn Angehen soll der Tag In der Jugend, wo er zu wachsen Anfängt, es treibet ein anderer da Hoch schon die Pracht, und Füllen gleich 65 In den Zaum knirscht er, und weithin hören Das Treiben die Lüfte, Ist der zufrieden; Es brauchet aber Stiche der Fels Und Furchen die Erd’, 70 Unwirthbar wär es, ohne Weile; Was aber jener thuet der Strom, Weis niemand. — 198 — 50 skoz suhoto toki. A kako? Treba je znamenja, ničesar drugega, bolj ali manj, da sonce in luno nosi v srcu, neločljivo, in gre naprej, dan in noč tudi, in drug drugega nebeščani čutijo tôplo. 55 Zato so oni tudi radost Najvišjega. Kajti kako bi prišel sèm dol? In so kakor Herta zeleni, otroci Neba. Vendar se vse preveč potrpežljiv zdi mi ta, ne 60 prostejši, in skoraj vreden posmeha. Če namreč dan naj bi se pričenjal v mladosti, kjer začne rasti, tu nekdo drug že visoko žene sijaj in, enako žrebetom, 65 škrta v uzdo, in to gnanje tam daleč slišijo sape, ko je ta zadovoljen; vendàr potrebuje skala bode in zemlja brazde, 70 negostoljubno bilo bi, brez časa; kar pa počne oni, tok, ne ve nihče. — 199 — Mnemosyne Erste Fassung aber es haben Zu singen Blumen auch Wasser und fühlen Ob noch ist der Gott. Denn schön ist 5 Der Brauttag, bange sind wir aber Der Ehre wegen. Denn furchtbar gehet Es ungestalt, wenn Eines uns Zu gierig genommen. Zweifellos Ist aber der Höchste. Der kann täglich 10 Es ändern. Kaum bedarf er Gesez, wie nämlich es Bei Menschen bleiben soll. Viel Männer möchten da Seyn, wahrer Sache. Nicht vermögen Die Himmlischen alles. Nämlich es reichen 15 Die Sterblichen eh’ an den Abgrund. Also wendet es sich Mit diesen. Lang ist Die Zeit, es ereignet sich aber Das Wahre. Wie aber liebes? Sonnenschein 20 Am Boden sehen wir und trokenen Staub — 200 — Mnemozina Prva različica vendar morajo, da bi peli tudi rože vodo, in čutijo, ali je še bog. Kajti lep je 5 poročni dan, nam pa je tèsno zaradi slave. Kajti strašljivo gre to brezoblično, če prepohlepno vzame nas Eno. Nedvomen pa je Najvišji. Ta to lahko 10 dnevno spreminja. Komaj mu je treba zakona, kako namreč to pri ljudeh naj ostaja. Tu mnogi možje bi bili radi, pri stvari resnični. Ne zmorejo nebeščani vsega. Smrtniki namreč 15 prej dosežejo brezno. S temi se to torej obrne. Dolg je čas, dogaja pa se resnično. Kako pa, kar nam je ljubo? Na tleh 20 gledamo sončni soj in suh prah — 201 — Und tief mit Schatten die Wälder und es blühet An Dächern der Rauch, bei alter Krone Der Thürme, friedsam; und es girren Verloren in der Luft die Lerchen und unter dem Tage waiden 25 Wohlangeführt die Schaafe des Himmels. Und Schnee, wie Majenblumen Das Edelmüthige, wo Es seie, bedeutend, glänzet mit Der grünen Wiese 30 Der Alpen, hälftig, da gieng Vom Kreuze redend, das Gesezt ist unterwegs einmal Gestorbenen, auf der schroffen Straß Ein Wandersmann mit 35 Dem andern, aber was ist diß? Am Feigenbaum ist mein Achilles mir gestorben, Und Ajax liegt An den Grotten, nahe der See, 40 An Bächen, benachbart dem Skamandros. Vom Genius kühn ist bei Windessausen, nach Der heimatlichen Salamis süßer Gewohnheit, in der Fremd’ Ajax gestorben 45 Patroklos aber in des Königes Harnisch. Und es starben Noch andere viel. Mit eigener Hand — 202 — in gozdove s sencami globoko, in cvete na strehah dim, pri stari kroni stolpòv, mirno; in grulijo izgubljeno v zraku škrjanci in se čez dan, dobro vodene, 25 pasejo ovce neba. In sneg, ki kakor šmarnice kaže, kje je, na plemenitost, se blešči z zelenim travnikom 30 Alp, polovično, ko šel je, govoreč o križu, ki bil je postavljen nekoč na poti umrlim, po strmi cesti neki popotnik s 35 tem drugim, a kaj je to? Pri figovcu mi je umrl moj Áhil in Ájant leži pri jamah, blizu morja, 40 pri potokih, sosed Skamandru. Od genija drzen ob šuštenju vetra, po domače Salamine sladki navadi, v tujini umrl je Ájant, 45 Patroklos pa v kraljevem oklepu. In umrlo je mnogo še drugih. Od svoje roke, — 203 — Viel traurige, wilden Muths, doch göttlich Gezwungen, zulezt, die anderen aber Im Geschike stehend, im Feld. Unwillig nemlich 50 Sind Himmlische, wenn einer nicht die Seele schonend sich Zusammengenommen, aber er muß doch; dem Gleich fehlet die Trauer. — 204 — mnogi žalostni, divje čudi, a božje prisiljeni, nazadnje, drugi pa, stoje v usodi, na polju. Nejevoljni namreč 50 so nebeščani, če kdo, duši prizanašaje, se ne zbere, pa se vendar mora; temu enako manjka žalost. — 205 — Mnemosyne Zweite Fassung Ein Zeichen sind wir, deutungslos Schmerzlos sind wir und haben fast Die Sprache in der Fremde verloren. Wenn nemlich über Menschen 5 Ein Streit ist an dem Himmel und gewaltig Die Monde gehn, so redet Das Meer auch und Ströme müssen Den Pfad sich suchen. Zweifellos Ist aber Einer. Der 10 Kann täglich es ändern. Kaum bedarf er Gesez. Und es tönet das Blatt und Eichbäume wehn dann neben Den Firnen. Denn nicht vermögen Die Himmlischen alles. Nemlich es reichen Die Sterblichen eh’ an den Abgrund. Also wendet es sich, das Echo 15 Mit diesen. Lang ist Die Zeit, es ereignet sich aber Das Wahre. Wie aber liebes? Sonnenschein Am Boden sehen wir und trokenen Staub 20 Und tief mit Schatten die Wälder und es blühet An Dächern der Rauch, bei alter Krone — 206 — Mnemozina Druga različica Znamenje smo, brez tolmačenja, brez bolečine smo in smo jezik skoraj izgubili v tujini. Če o ljudeh namreč 5 je spor na nebu in silno gredo lune, govori tudi morje in si pot morajo iskati toki. Nedvomen pa je Eden. Ta 10 to lahko dnevno spreminja. Komaj mu je treba zakona. In zveni list in hrasti vrše potem poleg večnega snéga. Kajti ne zmorejo nebeščani vsega. Smrtniki namreč prej dosežejo brezno. S temi se to torej, odmev, 15 obrne. Dolg je čas, dogaja pa se resnično. Kako pa, kar nam je ljubo? Na tleh gledamo sončni soj in suh prah 20 in gozdove s sencami globoko, in cvete na strehah dim, pri stari kroni — 207 — Der Thürme, friedsam; und es girren Verloren in der Luft die Lerchen und unter dem Tage waiden Wohlangeführt die Schaafe des Himmels. 25 Und Schnee, wie Majenblumen Das Edelmüthige, wo Es seie, bedeutend, glänzet mit Der grünen Wiese Der Alpen, hälftig, da gieng 30 Vom Kreuze redend, das Gesezt ist unterwegs einmal Gestorbenen, auf der schroffen Straß Ein Wandersmann mit Dem andern, aber was ist diß? 35 Am Feigenbaum ist mein Achilles mir gestorben, Und Ajax liegt An den Grotten, nahe der See, An Bächen, benachbart dem Skamandros. 40 Vom Genius kühn ist bei Windessausen, nach Der heimatlichen Salamis süßer Gewohnheit, in der Fremd’ Ajax gestorben Patroklos aber in des Königes Harnisch. Und es starben 45 Noch andere viel. Mit eigener Hand Viel traurige, wilden Muths, doch göttlich — 208 — stolpòv, mirno; in grulijo izgubljeno v zraku škrjanci in se čez dan, dobro vodene, pasejo ovce neba. 25 In sneg, ki kakor šmarnice kaže, kje je, na plemenitost, se blešči z zelenim travnikom Alp, polovično, ko šel je, 30 govoreč o križu, ki bil je postavljen nekoč na poti umrlim, po strmi cesti neki popotnik s tem drugim, a kaj je to? 35 Pri figovcu mi je umrl moj Áhil in Ájant leži pri jamah, blizu morja, pri potokih, sosed Skamandru. 40 Od genija drzen ob šuštenju vetra, po domače Salamine sladki navadi, v tujini umrl je Ájant, Patroklos pa v kraljevem oklepu. In umrlo je 45 mnogo še drugih. Od svoje roke, mnogi žalostni, divje čudi, a božje — 209 — Gezwungen, zulezt, die anderen aber Im Geschike stehend, im Feld. Unwillig nemlich Sind Himmlische, wenn einer nicht die Seele schonend sich 50 Zusammengenommen, aber er muß doch; dem Gleich fehlet die Trauer. — 210 — prisiljeni, nazadnje, drugi pa, stoje v usodi, na polju. Nejevoljni namreč so nebeščani, če kdo, duši prizanašaje, se 50 ne zbere, pa se vendar mora; temu enako manjka žalost. — 211 — Mnemosyne Dritte Fassung Reif sind, in Feuer getaucht, gekochet Die Frücht und auf der Erde geprüfet und ein Gesez ist Daß alles hineingeht, Schlangen gleich, Prophetisch, träumend auf 5 Den Hügeln des Himmels. Und vieles Wie auf den Schultern eine Last von Scheitern ist Zu behalten. Aber bös sind Die Pfade. Nemlich unrecht, 10 Wie Rosse, gehn die gefangenen Element’ und alten Geseze der Erd. Und immer Ins Ungebundene gehet eine Sehnsucht. Vieles aber ist Zu behalten. Und Noth die Treue. 15 Vorwärts aber und rükwärts wollen wir Nicht sehn. Uns wiegen lassen, wie Auf schwankem Kahne der See. Wie aber liebes? Sonnenschein Am Boden sehen wir und trokenen Staub 20 Und heimatlich die Schatten der Wälder und es blühet — 212 — Mnemozina Tretja različica Zreli so, v ogenj potopljeni, skuhani sadovi in preizkušeni na zemlji, in je zakon, da vse gre noter, kačam enako, preroški, sanjajoč na 5 gričih neba. In mnogo je, kakor na plečih breme iz butar, treba obdržati. A zle so steze. Krivo namreč, 10 kot žrebci, gredo ujeti elementi in stari zakoni zemlje. In v nevezano gre zmeraj hrepenenje. Mnogo pa je treba obdržati. In nujna zvestoba. 15 Naprej pa in nazaj nočemo gledati. Pustiti se zibati kakor na gugajočem se čolnu morjá. Kako pa, kar nam je ljubo? Na tleh gledamo sončni soj in suh prah 20 in domačno sence gozdov, in cvete — 213 — An Dächern der Rauch, bei alter Krone Der Thürme, friedsam; gut sind nemlich Hat gegenredend die Seele Ein Himmlisches verwundet, die Tageszeichen. 25 Denn Schnee, wie Majenblumen Das Edelmüthige, wo Es seie, bedeutend, glänzet auf Der grünen Wiese Der Alpen, hälftig, da, vom Kreuze redend, das 30 Gesezt ist unterwegs einmal Gestorbenen, auf hoher Straß Ein Wandersmann geht zornig, Fern ahnend mit Dem andern, aber was ist diß? 35 Am Feigenbaum ist mein Achilles mir gestorben, Und Ajax liegt An den Grotten der See, An Bächen, benachbart dem Skamandros. 40 An Schläfen Sausen einst, nach Der unbewegten Salamis steter Gewohnheit, in der Fremd’, ist groß Ajax gestorben Patroklos aber in des Königes Harnisch. Und es starben 45 Noch andere viel. Am Kithäron aber lag Elevtherä, der Mnemosyne Stadt. Der auch als — 214 — na strehah dim, pri stari kroni stolpòv, mirno; dobra so namreč, ko je, nasproti govoreč, dušo ranilo nekaj nebeškega, znamenja dneva. 25 Kajti sneg, ki kakor šmarnice kaže, kje je, na plemenitost, se blešči na zelenem travniku Alp, polovično, ko, govoreč o križu, ki 30 bil je postavljen nekoč na poti umrlim, po visoki cesti gre jezen popotnik, daleč sluteč s tem drugim, a kaj je to? 35 Pri figovcu mi je umrl moj Áhil in Ájant leži pri morskih jamah, pri potokih, sosed Skamandru. 40 Od šuštenja sènc nekoč, po negibne Salamine stalni navadi, je v tujini veličastno umrl Ájant, Patroklos pa v kraljevem oklepu. In umrlo je 45 mnogo še drugih. Ob Kitajronu pa so ležale Elevtere, mesto Mnemozine. Ki ji je tudi, ko — 215 — Ablegte den Mantel Gott, das abendliche nachher löste Die Loken. Himmlische nemlich sind Unwillig, wenn einer nicht die Seele schonend sich 50 Zusammengenommen, aber er muß doch; dem Gleich fehlet die Trauer. — 216 — bog plašč je odložil, večernost potem odstránila kodre. Nebeščani so namreč nejevoljni, če kdo, duši prizanašaje, se 50 ne zbere, pa se vendar mora; temu enako manjka žalost. — 217 — Opombe Hölderlinove Pozne himne so prevedene po Stuttgartski (Beissnerjevi) izdaji (2. zv., 1951). Izjema je pesnitev Slovesnost miru, ki je bila najdena pozneje in je prevedena po sprejetem besedilu, ki ga v tej izdaji še ni. Najti ga je mogoče šele v poznejših izdajah Hölderlinovih del, za podlago pa ga imajo tudi številni prevodi, na primer angleški Michaela Hamburgerja (London: Anvil, 1994, 3. izd.). Med poznejšimi izdajami izstopa Frankfurtska, ki je nedvomno velik dosežek tekstne kritike, saj prinaša v tiskano obliko pretvorjen faksimile Hölderlinovih rokopisov. Vendar v tako natisnjenih besedilih mrgoli prečrtav, vrivkov in pripisov, zato njihova podoba spo- minja na gradbišče, ki je vabljivo za preučevanje Hölderlinovega pesništva, nikakor pa ni ustrezna podlaga za prevajanje. To ljubi vsaj navidezno dokončanost. Opombe se začenjajo z datacijami Hölderlinovih pesnitev v Beissnerjevi izdaji. Ker höl- derlinoslovje v zvezi z genezo teh pesnitev tudi še po njeni sklenitvi prihaja do zmeraj novih ugotovitev (ali pa mora ugotavljati nerazjasnljivosti), te datacije v vseh primerih nikakor ne držijo. Zato rabijo le za približno orientacijo. Opombe prinašajo najnujnejša pojasnila o likih in geografiji antičnega mita in Biblije, navzkrižna napotila na druge (tudi v tej knjigi neprevedene) Hölderlinove pesmi oziroma pesnitve in, včasih, namige, v kateri smeri gre razumeti Hölderlinovo pesnjenje. Vzete so iz Beissnerjeve izdaje in izdaje Hölderlinovih Gedichte, ki jo je uredil in, zvečine spet po Beissnerju, s pojasnili opremil Jochen Schmidt (Frankfurt ob Majni: Insel Verlag, 1984). Vendar iz njiju niso zmeraj prevzete dobesedno, ampak marsikdaj v prirejeni obliki, z ne- katerimi izpusti in dodatki. Vsa antična imena so prečrkovana po načelih, uveljavljenih v slovarju Bronislave Aubelj Antična imena po slovensko (Ljubljana: Modrijan, 1996), in jih je tako treba tudi naglašati. Naglasno znamenje je pri njih uporabljeno le, kadar gre za odmik od naglaševanja, uve- ljavljenega v tem slovarju. Opombe k pesnitvam vpeljuje številka, ki se nanaša na verz pesnitve. Pri pesmih ozi- roma pesnitvah, ki v tej knjigi niso prevedene in se kot referenca pojavljajo le v opombah, je z oznako v. naveden verz ali skupina verzov. Zaradi besedne in slogovne enotnosti so na novo prevedeni vsi odlomki iz Hölderlinovih del, tudi iz tistih, ki so že bila prevedena v slovenščino. — 218 — Navedki iz Biblije so po zadnjem slovenskem prevodu (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1996), navedki iz grške literature v izvirniku pa po elektronski izdaji Thesaurus Linguae Graecae (Irvine, California: University of California, 1999). Kot če na praznik ... Pesnitev je nastala v zadnjih mesecih pred prelomom 18. stoletja v 19. Z njo se začenja Hölderlinova pozna himnika. V Stuttgartski izdaji je Beissner zaradi metrične pravil- nosti ni uvrstil v razdelek »Očetnjavski spevi« ( Vaterländische Gesänge), ki sicer obsega Hölderlinove pozne himne, napisane v svobodnih ritmih. 1—9 Uvodni verzi so prispodoba iz narave, ki jo je treba razumeti v zgodovinskem ključu. »Praznik« (v. 1) po noči, v kateri »so ves čas padale ohlajajoče / strele in v dalji še zveni grom« (v. 3—4), predvsem v pesnitvi Slovesnost miru izrecno postane slavje ob vrnitvi bogov oziroma novi božji pričujočnosti. Če prispodobo beremo ob pomoči elegijskega cikla Kruh in vino ( Brod und Wein), v katerem je po splošno sprejetem mnenju najbolj zgoščeno Hölderlinovo pesnjenje zgodovine, je pred praznikom »sveta noč« (v. 124), se pravi, zgodovinsko gledano, svetovna noč. Ta se v tem ciklu imenuje tudi dürftige Zeit (v. 122), kar je glede na to, da je dürftige Zeit, db. »trebajoči čas«, okrajšava za bedürftige Zeit, mogoče prevesti kot »potrebni čas«. To je čas, v katerem se bogovi ne prikazujejo več na zemlji, se pravi ubožni, božjega revni čas, ki božje potrebuje, čas brez bogov oziroma čas božje daljave, ki je napočil po veličastju božje razodetosti in bližine v stari Grčiji. Božje v svetovni noči, po koncu božjega dneva, ni več pričujoče v neposrednem razodetju, ampak le prek znamenj, ki obljubljajo njegov vnovični prihod. Takšni znamenji sta v naravi ob nevihti strela in grom. 4 zveni: Hölderlinova priljubljena beseda za delovanje božjih znamenj. Prim. npr. himno Germanija, v. 100: »Iz starodavnega časa zveni spet minulo božje,« in odo Eduardu ( An Eduard), v. 34—36: doch sieh! es flammt / Aus ferntönendem Gewölk die / Mahnende Flamme des Zeitengottes | »a glej! plameni / iz daleč zvenečih oblakov / svareči plamen boga časov«. 5 tok: pri Hölderlinu običajna beseda za reko. 6 zelené: pri Hölderlinu pogosta beseda za učinek delovanja božjih znamenj. Prim. npr. pesnitev Germanija, v. 33—34: »Saj že zeleni, v predigri bolj razburkanega časa / zanje vzgojeno, polje …« Trajno znamenje takšnega učinka je zimzeleno rastje, npr. »zimzelena smreka« (Kruh in vino, v. 145). — 219 — 10 tako stoje: glagol »stati« v Hölderlinovem poznem delu označuje držo pesnika do božje-ga, ki jo od njega zahteva vmesni čas oziroma božja daljava. — v naklonjenem vremenju: vremenje ( Witterung) ne zajema le dneva, ampak tudi noč, neurje ( Wetter) svetovne noči, brez katerega ni tega, kar še pride — nove božje pričujočnosti. Naklonjeno je zato, ker se božje prav v neurju oziroma nevihti obrača k ljudem z znamenji. 13 božjelepa: sestavljene pridevniške besede z božje- pri Hölderlinu podajajo tako poreklo kakor kakovost oziroma način kake stvari, se pravi, da je nekaj od boga in/ali da je hkrati božansko oziroma po božje. 21—22 starejša od časov / in čez bogove Večera in Orienta: Narava je pred vsemi časi in bogovi, zato tudi po koncu božjega dneva oziroma odhodu bogov še zmeraj ostaja kraj, na katerem božje dosega človeka. Kot kraj znamenjske pojavitve božjega je sveti kraj in hkrati torišče za pesniško imenovanje. Zato Hölderlin iz ozira nanjo pravi, »naj svéto bo moja beseda« (v. 20). 30 delih sveta: verjetno koalicijski vojni, tj. vojni združene Evrope proti revolucionarni Franciji oziroma Napoleonu, ali pa vojne sploh. Te so za Hölderlina v zgodovini to, kar so hudourja oziroma nevihte v naravi: znamenje, po katerem bog govori v času, v kate- rem se bogovi ne prikazujejo več na zemlji. Sveto noč torej razsvetljujejo božja znamenja, plameni nevihtne narave in svetovne zgodovine. — Prim. Pesniški poklic ( Dichterberuf), v. 25: Ihr ruhelosen Thaten in weiter Welt! | »ve nemirna dela v širnem svetu!«, in Patmos, prvo različico, v. 209: »dela Zemlje«. 34 smehljaje se: smehljaj je pri Hölderlinu pogosto božja lastnost. Kaže na naklonitev boga, vendar hkrati na njegovo prizanašanje človeku v tej naklonjenosti. Brez nje bi bila naklonitev presežnega boga za človeka pogubna. 34—35 obdelovale nam njivo, / v podobi služabnika. Prim. Pesniški poklic, v. 49: Wenn ihnen der Erhabne den Aker baut | »ko jim Vzvišeni obdeluje njivo«. — Apolon je kot služabnik in pastir služil Admetu, kralju Fer v Tesaliji, da bi se spokoril, ker je ubil delfskega zmaja Pitona (gl. Evripidovo Alkestido). Prim. Flp 2,6—7, kjer je o Kristusu rečeno: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika [ morphèn doúlou] in postal podoben ljudem.« S Knechtgestalt, »podobo služabnika«, prevaja ustrezen izraz v grškem izvirniku že Luther. Prim. tudi Iz 42,1, 49,3 in 53,3 ter 2 Kor 8,9. 43 Misli skupnega duha: hudourja, ki oboja, tista v naravi in tista v zgodovini, potujejo »med nebom in zemljo« (v. 42). Čeprav so bogovi v svetovni noči odsotni, so oboja tudi božjega izvora, saj je »duh« pri poznem Hölderlinu beseda za boga. — 220 — 44 ki se tiho končujejo v duši pesnika: hudourna znamenja sežejo pesniku v dušo in prevedena v človeško govorico postanejo pesem. Ker ta izhaja iz božjih misli, je skupno, božje in človeško delo. 54 nebeški ogenj: božje, katero posredujejo pesniki. Prim. Schillerjevo pesnitev Bogovi Grčije ( Die Götter Griechenlands), v. 49—50: Himmlisch und unsterblich war das Feuer, / Das in Pindars stolzen Hymnen floß … | »Nebeški in nesmrten je bil ogenj, / ki je v ponosnih Pindarjevih tekel himnah …« Prim. tudi pismo Böhlendorfu z dne 4. decembra 1801 (6. zv. Stuttgartske izdaje, str. 425—428), v katerem Hölderlin kot tisto, kar je bilo lastno grškim pesnikom, imenuje »ogenj z neba«, in kot to, kar je lastno hesperičnim, »jasnost prikaza«. 57 pod božjimi nevihtami. Prim. prej navedeno pismo Böhlendorfu: »Kajti izmed vsega, kar lahko zrem od boga, je to zame postalo izbrano znamenje.« — stojimo z razkrito glavo: pes- niško »stanje« je le, kolikor je nevarna izpostavljenost, sprejemljivo za božja hudourna oziroma nevihtna znamenja. V tej izpostavljenosti navdihnjenje ne izhaja iz pesnikove lastne genialne zmožnosti, kot so v sedemdesetih letih 18. stoletja na nemškem trdili, recimo, pesniki Sturm und Drang ali Geniezeit, ampak od ognja z neba. 60 v pesem zavit nebeški dar: pesem posreduje »Očetov žarek«, vendar zastrto, v besedi, in tako naredi nebeški ogenj sprejemljiv za ljudi. Če moč tega ognja ne bi bila ublažena s pesniškim posredovanjem, bi na ljudi delovala uničujoče, tako kot je na »božjezadeto« (v. 52) Semelo, ki je hotela »vidno uzreti boga« (v. 51). 61—62 kajti čistega srca le, kot otroci, / smo, so nedolžne naše roke. Prim. Ps 24,3—4: »Kdo se sme povzpeti na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju? Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca .. « Materi Zemlji Pesnitev je verjetno nastala jeseni leta 1800. 1 Namesto odprtega občestva: Ottmar, tako kot njegova brata, poje sam, vendar v pričako- vanju prihodnjega speva, ki bo spev celotnega za božje odprtega občestva. 16 in potopov … in hudournih plamenov: hudourni plameni so, prav tako kot potopi, zname- nja, ki jih »kot misli ima sveti Oče« (v. 17). V Očetu sta pri Hölderlinu prek znamenj, plamenov strele in voda potopa, združena Zevs, najvišji grški bog, in Bog Stare zaveze. Prim. Kot če na praznik …, v. 39—44. 18—20 Prim. Arhipelag ( Der Archipelagus), v. 59—61: … und immer suchen und missen, / Immer — 221 — bedürfen ja, wie Heroën den Kranz, die geweihten / Elemente zum Ruhme das Herz der fühlenden Menschen. | »… in zmeraj iščejo in pogrešajo, / zmeraj pač potrebujejo, kakor heroji venec, posvečeni / elementi za slavo čutečega človeka srce.« Prim. tudi Ren, v. 106—113. 21 Vendar še: Vrzel, veliko za poldrugi verz, je verjetno treba dopolniti, češ ni še prišel čas, v katerem bi zbor ljudstva slavil Očeta. Verzi, ki sledijo (22—29), govorijo, da je Oče deloval od začetka, namreč da je »ustvaril čist zakon / in utemeljil čiste zvoke«. 28 čist zakon. Prim. Madoni ( An die Madonna), v. 96—98: Vor allem, daß man schone / Der Wildnis göttlichgebaut / Im reinen Geseze | »da se predvsem prizanese / divjini, božjezgrajeni / v čistem zakonu«. 30—58 Homove tri kitice odvračajo pogled od upanja polne prihodnosti k sedanjosti, se pravi k času kot vmesnemu času, v katerem pesnik »poje samoten« (v. 31). 46 Izpuščeno besedo, ki sledi besedi bog, je težko uganiti. Smisel je verjetno tale: kakor (= brž ko) se od Zemlje odvrne bog, se spustijo roke ljudi (pri molitvi). 61 Ne: verjetno treba dopolniti, tj. »ne spodobi se«. Pri izviru Donave Pesnitev je nastala leta 1801. Je verjetno prva izmed v tem letu nastalih pesnitev, ki jo je Hölderlin tudi končal. Začetni kitici pesnitve sta izgubljeni. Osnutek zanju pa se glasi: Dich, Mutter Asia! grüß ich, [. . ] und fern im Schatten der alten Wälder ruhest, und deiner Thaten denkst, der Kräfte, da du, tausendjahralt vol himmlischer Feuer, und trunken ein unendlich Frohloken erhubst, daß uns nach jener Stimme das Ohr noch jezt, o Tausendjährige, tönet, / Nun aber ruhest du, und wartest, ob viel eicht dir aus lebendiger Brust ein Widerklang der Liebe dir begegne, [ . . ] mit der Donau, wenn herab vom Haupte sie dem Orient entgegengeht und die Welt sucht und gerne die Schiffe trägt, auf kräftiger Woge komm ich zu dir. | »Tebe pozdravljam, mati Azija! [. .] in počivaš daleč v senci starih gozdov in misliš na svoja dela, na sile, saj si, tisočletno polna nebeškega ognja in pijana, zagnala neskončen vrisk, da nam po tistem glasu še zdaj zveni uho, o tisočletna, / zdaj pa počivaš in čakaš, ali ti iz živih prsi ne pride morda protizven ljubezni, [. .] z Donavo, ko z glave gre dol Orientu naproti in išče svet in rada nosi ladje, na silnem valu prihajam k tebi.« 36 beseda z Vzhoda. Prim. v. 42: človeka vzgajajoči glas. Božje, ki se naklanja človeku, zbuja ljudstva v izpolnjeno življenje. Po Hölderlinu popotuje z azijskega Vzhoda, prek Grčije in Rima, proti zahodu v Hesperijo, »deželo večera« ( Abendland) oziroma Zahoda. Hölderlin — 222 — tu isti božje s stvarniško »besedo« (prim. Jn 1,1: »V začetku je bila Beseda . .«), ki jo potem imenuje »človeka vzgajajoči glas«. 37 v skalah Parnasa: gora z dvema vrhovoma, posvečena Apolonu in Muzam. Ob njenem vznožju stojijo Delfi. — in na Kitajronu: gozdnato pogorje pri Tebah, kraj izvora in prizorišče bakhantskih orgij v čast boga Dioniza. 38 Azija: dežela nebeškega ognja, ki ga s sabo prinaša »človeka vzgajajoči glas« (v. 42). 39 na Kapitolu: v ožjem pomenu Jupitrov tempelj, ki so ga v 6. st. pr. Kr. pri Rimu zgradili Tarkvinijci, rimski kralji etruščanskega rodu, potem pa so ga čedalje sijajneje predelovali Rimljani, predvsem Avgust; v širšem pomenu grič (prvotno arx Tarpeia), na katerem je poleg imenovanega templja stal tudi grad. 46—51 Prim. prvi stasimon v Sofoklovi tragediji Antigona ( pol à tà deiná), ki jo je prevajal Hölderlin. 69 hodili: nekateri med Grki so »bedeli« (v. 68) v duhu; njihovo z božjim izpolnjeno življenje orisujejo v. 70—74. Prim. Kruh in vino, v. 36: Heilig Gedächtniß auch, wachend zu bleiben bei Nacht | »sveti pomnjenje tudi, da v noči ostali bi budni«. 74 lepo ločeno: tako je resničnost grštva ločena od resničnosti našega časa. Ta misel je poudarjena v obeh začetnih kiticah pesnitve Germanija (gl. naprej). — Prim. tudi v. 86, v katerem je o očakih in prerokih Azije rečeno: »Ti zdaj počivajo.« Prim., nadalje, Popotovanje, v. 86 isl. in 91. 75 ob Istmu: korintska zemeljska ožina, prizorišče istmijskih iger. 76 ob Kefizu: reka, ki je tekla ob starih Atenah. — in Tájgetu: pogorje, ob vznožju katerega stoji Šparta. 77 doline Kavkaza: mejno pogorje med Evropo in Azijo. Omemba tega pogorja pelje nazaj k slavljenju matere Azije, s katerim se pesnitev začenja. Prim. Popotovanje, v. 25. 82 in z nebom na ramah: prim. Ren, v. 155—157. 83 ukoreninjeni dneve na gorah. Prim. 2 Mz 24,14—16: »Gospodovo veličastvo se je spustilo na Sinajsko goro in oblak jo je pokrival šest dni. Poklical je Mojzesa sedmi dan iz srede oblaka. Prikazen Gospodovega veličastva je bila na vrhu gore pred očmi Izraelovih sinov kakor požirajoč ogenj. Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori.« 86—91 Od Toda če vi do božjerojeno. Smisel je verjetno tale: če »vi stari« (v. 88), očaki in preroki Azije (prim. v. 79), ne poveste, »od kod« (v. 88) naj vzamemo ime za stvarniško moč, ki jo je še zdaj mogoče občutiti, od kod naj jo torej »imenujemo« (v. 89) oziroma od kod naj imenujemo »Tebe« (v. 90; gre za nenaden nagovor tega, kar gre imenovati, v — 223 — drugi osebi, ki zbode v oči), pa vendar te moramo imenovati — in imenujemo te »Narava« (v. 90). 93 bržčas: ali »dobro«. — tiste nege: Pflege, »nega,« je tu nenatančen prevedek latinske besede cultura in se nanaša na življenje, bogato z božjim. Prihodnostni podobi božjerojenega iz Narave sledi — značilno za Hölderlina — pomisel na sedanjost: Narava kot materinska tla, na katerih lahko uspeva takšno življenje, »je kot sicer« (v. 93), se pravi, še vedno je tu, tako kot je bila v nekdanjem bogatem času, vendar »tiste nege ni spet« (prav tam). 96 Trojno živijo: »mladeniči« (v. 94) so vezani na ubožni čas, vendar tega že čutijo kot prehodni čas, sebe pa kot napotene v prihodnost, izpolnjeno z božjim. Takšen je bil rod ob zori grškega božjega dneva — »prvi sinovi Neba« (v. 97), heroji, ki so živeli v napetosti prehoda, npr. Herakles. 99 zvestoba: poglavitna poteza ljubezni do izročila. Le v ljubezni, ki ohranja izročilo, je mo-goče ob spodbudi valov Donave odgovoriti »besedi z Vzhoda« (v. 36). 100 tudi vaše hrani: Hölderlin tu nagovarja »sinove Usode« (v. 102), »dobre duhove« (v. 104) vzhodnega, predvsem grškega izročila. Grčija je prva prejemnica besede oziroma izročila Vzhoda na zahodu. 103 nam negodneje usojenim: mišljeni smo sodobni prebivalci Hesperije, ki nam v nasprotju s »sinovi Usode« Usoda ne pripada, ker smo v času brez bogov že rojeni brez nje. Prav to, da smo v tem pogledu torej »negodni« ( ungeschikt, db. »neusojeni«), tj., da nismo rojeni iz Usode ( Schicksaal) oziroma usojeni od nje in da živimo v nevarnosti brezusodnosti, je naša usoda oziroma usojenost ( Geschik). Kljub temu smo nekaj duha prednikov dobili z njihovimi spisi in pesništvom, s »svetinjami« (v. 101) in »orožjem besede«. 105 sveti oblak: prispodoba za božji navdih. Prim. prej navedeni biblični odlomek ( 2 Mz 24,16—18). 107 z nektarjem: morda so mišljeni z nektarjem napolnjeni »mili spevi« (v. 66). Prim. Kruh in vino, v. 60: Wo mit Nectar gefül t, Göttern zu Lust der Gesang? | »kje z nektarjem napolnjen, bogovom v slast spev?« 109 a če koga preveč ljubite: očaranost nad bogatim življenjem, bogatim z božjim, utegne postati tako močna, da nas lahko, namesto da bi nas krepila, potegne v brezmerno ko- prnenje in žalost (gl. sklep tretje različice Mnemozine). Zato se pesnik obrača na »dobre duhove« (v. 104) s prošnjo, naj ga lahno obdajo, »da bi mogel ostati« (v. 112) za svojo véliko nalogo, »kajti marsikaj je še opevati treba«. 113 v blaženem joku: priklicevanje izgubljenega visokega časa dela pesnika blaženega, hkrati pa mu koprneče žalovanje za izgubljenim izvablja iz oči solze. — 224 — 116 z zardevanjem, s prebledevanjem: pindarska obrnitev besede v najvzvišenejši hvalnici na samega sebe. Popotovanje Pesnitev je verjetno nastala spomladi leta 1801. 1 Suevija: latinsko ime za Švabsko. 3—4 Lombárdiji tam čez enaka / ki skoznjo sto potokov teče. Prim. Wilhelm Heinse, Ardinghel o in blaženi otoki ( Ardinghel o und die glückseligen Inseln), izd. Carl Schüddekopf, 4. izd. Leipzig 1924, str. 89: aus dem fruchtbaren großen Tale der Lombardei, von hundert Flüssen durchströmt, das seines gleichen in der Welt nicht hat | »iz velike rodovitne doline Lombardije, ki sto rek struja skoznjo in ji ni enake na svetu«. 7 Švice: pozneje dodano s svinčnikom; v skladu s tem »prastaro« ( Uraltes) v v. 8 zamenja »sosednjo«. Hölderlin v prvotnejši različici ni imel pred očmi novih državnih meja, ampak, kot kaže tudi še predzadnja kitica končne različice, ozemlje stare vojvodine Švabske, saj v tej kitici imenuje Ren sina matere Suevije (v. 94). V času Staufovcev je namreč celotno porečje Rena z Zürichom na zahodu in Churom ter (od leta 1157) tudi Chiavenno na jugu pripadalo vojvodini Švabski. 8 blizu hišnemu ognjišču: to je blizu središču, izhodišču in zbirališču svetih moči; prim. »blizu izvoru« (v. 19). 15 od lahno pobujajoče svetlobe: glagol anregen, »spodbujati«, »poživljati«, »zbujati«, ima v švabskem narečju še zdaj pomen telesnega dotikanja. Svetloba se torej snega na vrhu gore dotika tako, da ta kopni, spreminjajoč se v vodo. 25 Kavkaz: prim. Pri izviru Donave, v. 77. 28 kakor lastovke. Prim. Vsepoznanemu ( Dem Al bekannten), v. 1: Frei wie die Schwalben, ist der Gesang. . | »Prost kot lastovke je spev .. « 30 v mlajših dneh. Prim. Kruh in vino, v. 56: Also ist wahr, was einst wir in der Jugend gehört? | »torej je res, kar slišali nekoč smo v mladosti?« 31 pred davnim časom: ni jasno, za katero popotovanje »nemškega rodu« (v. 32) gre, čeprav si ga je Hölderlin utegnil zamišljati po analogiji z odhodom švabskih priseljevalcev proti Črnemu morju leta 1770, ki ga je spodbudila Katarina II. 39 gostoljubno: Črno morje so Grki sprva imenovali »negostoljubno« ( póntos áxeinos) zaradi divjih ljudstev, naseljenih ob njegovih obalah. Potem ko so te obale poselili Grki, pa so ga začeli imenovati »gostoljubno« ( póntos eúxeinos). — 225 — 61 ljubi sorodniki: potomci zahodnih »staršev« (v. 32), »nemškega rodu«, in vzhodnih »otrok Sonca« (v. 36) ob Črnem morju. 65 Jonije: obalni pas zahodne Male Azije, ki so ga že zgodaj poselili grški kolonisti. — Naštevanje grških pokrajin, ki se tu začenja in nadaljuje skoz vso šesto kitico, ni poljub- no, ampak teče od vzhoda proti zahodu. — na Kaistra ravnicah: Kaistros je reka v Joniji, ki izvira na Tmolu (gl. naprej), teče po ravnicah med Tmolom in Mesogijo (prim. Patmos, prvo različico, v. 36) ter se izliva v morje pri Efezu. 66 žerjave: na Kaistru so omenjeni že v Iliadi (2, 460). 68 tam ste bili tudi vi, vi najlepši: Grki. Kakor ima Hölderlin na začetku pesnitve pred očmi večjo Suevijo, tako ima zdaj večjo Grčijo, namreč skupaj z Malo Azijo. Kolonizirane grške maloazijske pokrajine (Jonija, ravnice Kaistra), ki so mejile na grške kolonije ob obalah »gostoljubnega« (v. 39) Črnega morja, so naštete (gl. naprej) pred Grčijo v ožjem pomenu. — Po drugi razlagi so »najlepši«, Grki, isti z »ljubimi sorodniki« (v. 61). Pesnikovi »pred- niki« (v. 63), ki so krenili po Donavi, in »otroci Sonca« (v. 36), s katerimi so se združili ob Črnem morju, naj bi torej bili predniki Grkov. — negovali: z »nego« je mišljena skrb, ki se nanaša na življenje, bogato z božjim. Prim. Pri izviru Donave, v. 93. 71 pri mnogo slavljenem Himetu: pogorje v Atiki jugovzhodno od Aten, ki je slovelo zaradi marmorja in medu. 73 parnaškega izvira: Kastalija, Apolonu in Muzam posvečeni studenec v Delfih. Prim. Pindar, Pit 1, 74—76: Lýkie kaì Dáloi’ anásson Phoîbe, Parnasoû te kránan Kastalían philéon — v Hölderlinovem prevodu: Lykischer und auf Delos Herrscher / Phöbus, und Parnassos Quel e / Die Kastalische liebend | »Likijski in na Delosu vladar / Fojb in parnaški izvir, / kastalijski, ljubeč«. 73—74 vse do Tmola / zlatobleščečih potokov. Prim. Evripid, Bakhantke, v. 154: Tmólou chryso-róou chlidâ / mélpete tòn Diónison | »s Tmola zlatim tokom / slavite Dioniza!« Mišljen je »zlati Paktol« (Nekar [ Der Nekar], v. 15) ali tudi »zlatookrašeni Paktol« (Patmos, v. 35). — Tmolos je na skrajnem vzhodu, Parnas na skrajnem zahodu grškega ozemlja. To je s tem, da Hölderlin v isti sapi imenuje obe pogorji, spet zajeto kot celota. 79 O dežela Homerja: po motrenju vse Grčije zožitev pogleda na Jonijo, Homerjevo domovi- no, pri kateri se je to motrenje začelo. 80 ob škrlatni češnji: ob južni obali Črnega morja, vendar še na jonskem področju, je ležalo mesto Kerazunt, imenovano po tamkajšnjih češnjevih gozdovih. Od tam je Lukul leta 76 pr. Kr. prinesel v Rim češnjevo drevo ( cerasus) in češnjo ( cerasum). 81 v vinogradu: domovina vinske trte je tudi ob Črnem morju, na južnih pobočjih Kavkaza. — 226 — 82 breskve: »poslane« (v. 81) iz Jonije oziroma Male Azije, kot priča že njihovo ime ( mala Persica = »perzijska jabolka«). 83 od daleč pride lastovka: spomladi se vrne iz Male Azije. 89 o vi Tetide dvori: dvori Ahilove matere, hčere starega morskega boga Nereja. V Hölderlinovem prevodu Faetontove zgodbe iz Ovidijevih Metamorfoz naletimo na Tetidine »dvore«, ne da bi zanje obstajala podlaga v izvirniku: Mit Angst erwartet Thetis oft den Gast, / Für seinen Sturz besorgt, in ihren Hallen. | »S strahom je Tetida pogosto pri- čakovala gosta, / v skrbeh, da pade, v svojih dvorih.« Hölderlin pri tem zamenja Tetijo (gr. Tethýs), Okeanovo sestro in ženo, o kateri govori Ovidij (2, 69), s Tetido (gr. Thétis). 90 gozdovi ... Ide: pogorje na Kreti; prim. Nekar, v. 16.: Ilions Wald, »Ilionov gozd«. 91 Prim. Pri izviru Donave, v. 74. 94—96 Prim. op. k v. 7. Ren, sin Suevije, pada materi na srce, ko od Knicka pri Churu pa vse do izliva v Bodensko jezero teče proti severu. Potem gre »ob strani« (Ister, v. 48) proč. — Začetna smer mladega Rena proti vzhodu je v pesnitvi Ren (v. 34—37) tolmačena kot nekaj skrivnostnega. 99 Gracije: v v. 109 imenovane grško Harite. Bile so tri, Aglaja, Evfrozina in Talija, varuhinje božjeobčega med ljudmi. Bogovi brez njih niso prirejali plesov in pojedin, kot v Štirinajsti olimpijski poje Pindar. Njihovo poimenovanje »služabnice Néba« v v. 110 izhaja iz ime- novane Pindarjeve ode (v. 9): pánton tamíai érgon en ouranô — v Hölderlinovem prevodu: alle / Ausrichtend die Werke im Himmel | »ki vsa / opravljajo dela v nebu«. 105 nam … vse preveč potrpežljivim: tisti, ki smo se sprijaznili z usodo, da živimo v ubožnem času. Germanija Pesnitev je verjetno še nastala v letu 1801. 1 blaženih: v pesnitvi Ren se bogovi imenujejo »najbolj blaženi« (v. 110). 2 v stari deželi: Grčija. 10—11 Polno je obljub in zdi se / mi tudi grozeče: nevihtno nebo, ki je bilo za stare kraj božjega razodetja, za Hölderlina pa kraj, na katerem gromovnik, »bog časa« (Slovesnost miru, v. 89), prek znamenj, strele in groma, tudi še po izteku božjega dneva govori ljudem. 12—13 in naj mi nazaj ne beži duša / k vam: to bi bilo »smrtno« (v. 15), še več, to bi bil (ali bi vsaj bilo kakor) beg k »umrlim« (v. 16). — 227 — 14 vaše lepo obličje: človek lahko le v božjega bogatem času zre »razodete« bogove, njihovo »obličje« (Kruh in vino, v. 83). 17—18 Pobegli bogovi! tudi vi, vi pričujoči, tedaj / bolj resnični: bogovi, prej primerjani z »umrli-mi« (v. 16), če že ne imenovani tako, so zdaj označeni kot »pobegli«. Prim. pesnitev Eleusis ( Elevzina), ki jo je leta 1796 s posvetilom Hölderlinu napisal Hegel (gl. G. W. F. Hegel, Werke 1: Frühe Schriften, ur. Eva Moldenhauer in Karl Markus Michel. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp [3. izd.], str. 230—233), v. 52—53: Geflohen ist der Götter Kreis zurük in den Olymp / Von den geheiligten Altären… | »Od posvečenih oltarjev / pobegnil bogov krog nazaj je na Olimp …« Vendar kljub temu, kljub svoji skritosti oziroma odsotnosti, nekako še zmeraj so, čeprav so bili prej, v božjega bogatem času, kot razodevajoči se za ljudi resničneje bivajoči. Njihovo nekdanje razodevanje Hölderlin pesni zgodovinsko kot prihod oziroma trajanje božjega dneva; prim. Kruh in vino, v. 81—85: dann aber in Wahrheit / Kommen sie selbst und gewohnt werden die Menschen des Glüks / Und des Tags un zu schaun die Offenbaren, das Antliz / Derer, welche, schon längst Eines und Al es genannt, / Tief die verschwiegene Brust mit freier Genüge gefül et | »potem pa v resnici / pridejo sami in se ljudje navadijo sreče / in dneva in gledati razodete, obličje / teh, ki so, že davno imenovani Eno in Vse, / s prostim zadoščenjem globoko napólnili obmolkle prsi«. — To, da so bili bogovi Grčije »bolj resnični«, je treba razumeti izhajajoč iz grške besede za »resnico« a-létheia, ki pomeni »ne–skritost«: bogovi so bili tedaj — v primerjavi s potem — neskriti, očitni, razodeti v zemeljski podobi. 24 od grobnih plamenov: Grki so mrtveca bodisi v krsti pokopali v zemljo bodisi sežgali na grmadi, potem pa pepel zbrali v posodo in jo zagrebli v zemljo. 26 dvomečim: ali razdvojenim. Tu morda v posamostaljenem sedanjem deležniku Zweifelnden prihaja v ospredje prvotni pomen glagola, iz katerega je ta deležnik tvorjen, kajti »dvomiti« ( zweifeln) v nemščini, izhajajoč iz predstave dvojstva ( zweifach, zweifalt), pomeni imeti razcepljeno pamet, »zdvomiti« pa razdvojiti se, postati dvoj. 31 bogoljudi: poimenovanje bogov, ki se bodo ljudem prikazali v zanje nenevarni podobi. 36 krog preroških gora: Hölderlin v elegiji Stuttgart ( Stuttgard) govori o uralt deutsamen Berge, »prastaro pomenljivih gorah« (v. 59), v himni Pri izviru Donave pa o tem, da so bili preroki Azije »ukoreninjeni dneve na gorah« (v. 83). 39—40: Od Etra pa pada / zvesta podoba: po antičnem verovanju so posebno pomembne kultne podobe padle z neba, tako npr. podoba Palade Atene (od tod Palladium) ali efeške Artemide. Prim. Evripidovo tragedijo Ifigenija pri Tavrijcih, v kateri Orest govori o Apolonovem ukazu, v skladu s katerim naj bi v Atenino deželo odpeljal podobo, ki je — 228 — padla z neba: Phoibós m’ épempse deûro, diopetès labeîn | »Tja me Fojb je poslal, da vzel bi od Zevsa padlo podobo« (v. 977). Prim. tudi Apd 19,33: »Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba.« 41 in zveni v najnotránjejšem gaju: kakor nekoč v prophetischen Hainen Dodonas, »preroških gajih Dodone« (Arhipelag, v. 227). 42—48 Orlova pot je tudi pot »človeka vzgajajočega glasu« (prim. Pri izviru Donave, v. 35—42), pot božjega razodevanja z vzhoda na zahod. 45—46 in išče vesel plen / za Očeta: tu zazveneva mit o Ganimedu, ki ga je orel, najvišjemu grškemu bogu posvečena ptica, odnesel k Zevsu, Očetu bogov in ljudi. 46 ne kakor sicer: ne tako kot v antiki, ko je pot božjega razodevanja segla do mejnih področij Germanije, ni pa je zajela v celoti. 49 Svečenico: Germanija je tu vpeljana z imenovanjem poklica, ki ga šele bo dobila. 52—53 ko je vihar, / s smrtjo grozeč, ji donel nad glavo: verjetno revolucijski oziroma koalicijski vojni. 58 zato so poslali sla: bogovi. 59 nezlomljiva: vojna se Germanije v njenem bistvu ni dotaknila. Germanija sliši »drugo besedo« (v. 60), besedo o »težki sreči« (v. 63), za katero je, izbrana, dobila moč, da bi jo »nosila« (prim. v. 64). V zvezi s »težko srečo« primerjaj tudi Ren, v. 205. 61 mladostni: orel, ki ga je Hölderlin prej imenoval »starodavni« (v. 47), med svojim vno-vičnim navdihovalnim poslanstvom kliče Germaniji sporočilo bogov. Ker to poslanstvo nikdar ne zastara, se zdaj imenuje »mladostni«. 62 Tu se začenja orlov dobesedni govor, ki obsega preostali del pesnitve. 65—72 Prva polovica pete kitice se tesno navezuje na Tacitovo delo Germanija ( Germania). V njem Tacit opisuje Germanijo kot gozdnato deželo, katere prebivalci živijo v naravni čistosti ter veliko dajo na ime in čast (6. pogl.) in sploh največ na svobodo (37. pogl.). 67—68 še preden so začutili tudi manjši / device ponos: morda namig na bitko v Tevtoburškem gozdu, v kateri so Germani porazili Varonovo vojsko. Od tod tudi spraševanje, ki meri na deviško Germanijo, »čigava si in od kod« (v. 68) — namig na Tacita, ki v svojem delu skuša odgovoriti prav na ti vprašanji (2. pogl.). 72 rožo ust: jezik. Ali: pesniški jezik, ki ga je pri Germanih še pred zgodovinsko pojavitvijo Rimljanov pustil božji glasnik orel. — Tacit govori o tem, da so bili v Germaniji že predtem grški heroji, o čemer pričajo junaške pesmi in grški napisi (3. pogl.): »Tudi Herkul naj bi bil pri njih, o njem poročajo in ga opevajo kot prvega med vsemi heroji, kadar gredo v boj. Imajo tudi takšne speve, z izgovarjanjem katerih, ki ga imenujejo barditus, — 229 — podžigajo pogum. [. .] Sicer mnogi menijo, da je tudi Uliks med svojim slovitim dolgim in pravljičnim blodenjem [...] obiskal dežele Germanije. [...] Na meji med Germanijo in Retijo še zdaj obstajajo pomniki in gomile z napisi v grški pisavi.« Bardski spev, ki ga omenja Tacit, je za Hölderlina postal pojem prek Klopstocka. Hölderlinova pesnitev Materi Zemlji. Spev bratov Ottmarja Homa Tella je takšen spev, s tem da je v njej, prav tako kot v Germaniji (v. 72: »in si govorila samotna«), poudarjena samotnost davnega speva. »Obilje zlatih besed« (v. 73) je zato mogoče razumeti kot sad dozorelega poslanstva Germanije, ki naj bi se zdaj izpolnilo. 76 mati vsega: Germanija je hči matere Zemlje; prim. v. 97—98: »O, imenuj, ti hči svete Zemlje, / enkrat Mater«. — Tacit poroča o velikem številu germanskih plemen, ki »častijo Nertus, to je mater Zemljo [ terram matrem]« (40. pogl.), in izčrpno opisuje germanski kult matere Zemlje. 81 jutranje sape: Germanija naj bi se s pitjem teh sap iz svoje potopljenosti v noč, tj. čas božje odsotnosti, prebudila v dan z jasnim poslanstvom. 82 dokler odprta ne boš. Prim. Pot na deželo ( Der Gang aufs Land), v. 13—18: Darum hoff ich sogar, es werde. . / . . / Mit den unsern zugleich des Himmels Blüthe beginnen, / Und dem offenen Blik offen der Leuchtende seyn. | »Zato upam celo, da se bo . . / . . / z našim začel tudi néba razcvet / in bo odprtemu pogledu odprto, kar sveti.« Prav tako bo Germanija zmožna zaradi svoje odprtosti posredovati, se pravi imenovati »skrivnost« (v. 85), ki »dolgo bila je zastrta« (v. 86). 87—89 kajti smrtnikom spodobi se sram / in večino časa govoriti tako / o bogovih tudi je modro: namreč govoriti zastrto, da bi bilo prizaneseno ljudem, ki so prešibki za sprejetje božjega v svetovni noči, času odsotnih bogov. Prim. Kruh in vino, v. 112—114: . . so sehr schonen die Himmlischen uns. / Denn nicht immer vermag ein schwaches Gefäß sie zu fassen, / Nur zu Zeiten erträgt göttliche Fül e der Mensch. | »… prizanašajo tako zelo nam nebeščani. / Kajti zajeti krhka posoda ne more jih zmeraj, / le kdaj pa kdaj človek prenese božjo polnost.« 91 resna postane jeza na nebu: tu je spet povzet motiv nevihtnega neba kot kraja božjega znamenja z začetka pesnitve. Nevihta je znamenje božje jeze, to pa je spet mogoče razumeti kot znamenje božjega prihoda oziroma vrnitve; prim. Titani ( Die Titanen), v. 82—83: . . Wunderbar / Im Zorne kommet er drauf. | ». . Čudovito / pride potem v jezi.« 92 enkrat: einsmals = narečno einmal, »enkrat«. Ta narečna beseda se pogosto pojavlja pri mlajšem švabskem pesniku Eduardu Mörikeju (1801—1875). 93 se mora prikazati resnično: bog. To pomeni »resnično« ( ein Wahres, das Wahre) pri Hölderlinu tudi drugje; prim. pesnitev Mnemozina, prvo različico, v. 18. — 230 — 94 Trikrat opiši to: sveto resničnost je treba imenovati zato, da bi, zarotena z imenovanjem, delovala v svetu. Vendar to imenovanje ne sme biti polaščevalsko in razpolagalsko, ampak le opisujoče oziroma priklicujoče. Ime samo mora v opisnem imenovanju ostati neizgovorjeno. — Znano je strahospoštljivo zadržanje Judov do tega, da bi izgovarjali ali zapisovali Božje ime; prim. 2 Mz 20,7 in 5 Mz 5,11. 105 Eter: šele ko bo Eter spoznan od vseh, bo božje spet lahko neposredno delovalo med ljudmi. Prim. Kruh in vino, v. 153—154: . . bis unser / Vater Aether erkannt jeden und allen gehört. | ». . dokler naš / Oče Eter, spoznan, ne bo pripadel vsakomur in vsem.« 112 kraljem in ljudstvom: starodaven pravni obrazec. Prim. Livij 21, 43, 11: populi regesque. Ren Pesnitev je bila zasnovana spomladi leta 1801 v Hauptwilu, končana pa verjetno šele poleti tega leta. 4 po stopnicah alpskega górja. Prim. Hiperion ali puščavnik v Grčiji ( Hyperion oder der Eremit in Griechenland) 1, 84: wie Stuffen gehn die Berge bis zur Sonne unaufhörlich hinter einander hinauf | »kot stopnice se nepretrgano druga za drugo vse do sonca dvigajo gore«. 5—6 božjezgrajeno, / grad. Prim. Homer, Iliada 8, 51: theodméton epì pýrgon | »na božjezgrajeni grad«, tj. gorski vrh. Prim. tudi Pindar, Olimp 3, 7: toûto theódmaton chréos — v Hölderlinovem prevodu (v. 12): dieses göttlichgebaute Geschäfft | »to božjezgrajeno stvar«. Prim., nadalje, Patmos, v. 45: »božjezgrajene palače«, in Madoni, v. 97. 7—9 V pismu sestri z dne 23. februarja 1801 Hölderlin piše iz Hauptwila: »Tebe bi tudi tako zadelo kakor mene, ko bi stala pred temi bleščečimi večnimi pogorji, in če ima bog moči prestol na zemlji, je nad temi veličastnimi vrhovi.« 15 na moreaške obale: Morea .. je ime za Peleponez slovanskega izvora, v rabi od 13. st. Slovanski priseljenci so ga sprva nadeli zahodni obali, potem pa je prešlo na ves pol- otok. 31 polboga: tako se imenuje Ren kot sin »matere Zemlje« (v. 25) in »gromovnika« (v. 26) Zevsa. V svojem bivanju mora spraviti na plan napetost med nebom in zemljo ter ju združiti. 35 Rodana: latinsko ime za Rhono, uporabljeno zato, ker je Rhodanus v latinščini moškega spola in tako imenovana reka oziroma tok lahko nastopa kot brat Tesina in Rena. — 231 — 37 proti Aziji: mladi Ren sprva teče proti vzhodu. — V Popotovanju (v. 94—96) postane skrivnostno pomenljiva smer proti severu, v katero gre Ren potem. 41—45 Prim. Mt 8,20; Lk 9,58: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« 46 Uganka je čistovznikla: ta gnoma ali izrek lahko tudi pomeni, da je uganka Ren ( Rhein) sam, kolikor izvira iz čistega izvora, se pravi, kolikor je to, kar je »odskočilo« ( entsprang) od izvora in je torej v tem »odskoku« od njega sèm »čisto vzniklo« ( ein Rein-entsprungenes). Tok ali reka Ren pa tudi v svojem toku ohranja čistost izvora. Njegov izvor je sveta poroka, ko je mati Zemlja sprejela žarek vserazsvetljujočega Očeta. Ren je torej polbog, ki je pri izviru božjega izvora, vmes prestaja zemeljsko usodo, pri izlivu pa ga bo sprejel oče Okean. 69 v svojih zobeh: beseda »zob« ( Zahn, v izvirniku edninska beseda) je v rokopisu pars pro toto zamenjala besedo »žrelo« ( Schlund). Bregova, ki želita mladi tok »vleči / in varovati« (v. 67—68), ga imata v resnici namen pogoltniti, se pravi uničiti njegovo bitnost. 70 raztrga kači: tako kot je polbog Herakles, sin Zevsa in Alkmene, še kot dojenček raztrgal kači, ki ju je nadenj poslala ljubosumna Hera. 73 če ga pusti rasti: ker toka »ne obrzda kdo večji« (v. 72), mora narasti v jezero. 76—80 od Bog pa do toki. Prim. Glas ljudstva ( Stimme des Volks), prvo različico, v. 29—32: Doch minder nicht sind jene den Menschen hold / Sie lieben wieder, so, wie geliebt sie sind / Und hemmen öfters, daß er lang’ im / Lichte sich freue, die Bahn des Menschen. | »Vendar oni [visoki] do ljudi niso manj mili, / ljubijo spet, tako kot so ljubljeni, / in pogosto ovirajo, da dolgo / v svetlobi se radosti človek, njegovo pot.« Motiv je skoraj dobesedno tako obdelan tudi v prvih dveh nastavkih (Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, obakrat v. 28—31) za pesnitev Slovesnost miru. 77 se smehlja: znamenje božje naklonitve oziroma naklonjenosti. Prim. op. k v. 34 pesnitve Kot če na praznik … 97 vezi ljubezni: Ren v vseh postavitvah svojega bivanja ohranja čisto življenje izvora, iz katerega izvira. Vezi, ki jih pri tem ustvarja, so »vezi ljubezni«. V tem smislu se tudi v Arhipelagu (v. 179—183) govori o »sponah ljubezni«: Aber der Muttererd’ und dem Gott der Wooge zu Ehren / Blühet die Stadt izt auf, / ein herrlich Gebild, dem Gestirn gleich / Sichergegründet, des Genius Werk, denn Fesseln der Liebe / Schafft er gerne sich so, so hält in großen Gestalten, / Die er selbst sich erbaut, der immerrege sich bleibend. | »A materi Zemlji in bogu vala v čast / mesto zdaj vzcveteva, / tvorba veličastna, ozvezdju enako / zanesljivo utemeljena, genija delo, kajti spone ljubezni / rad on tako si ustvarja, tako vzdržuje v — 232 — velikih vzobličenjih, / katere sam sebi zgrajeva, ki ostaja gibljiv venomer.« 99 iz lastne pravice: »vrvi«, ki nastanejo iz »vezi ljubezni« (v. 97), so skrepeneli zakoni, »last-na pravica« človeka samega. Ta avtonomija pelje k hýbris, k »drznosti« (v. 103). 108 heroji: Kolumb, Gustav Adolf, Napoleon. 115—118 od da svoj do razvalinami. Prim. Mr 13,12: »Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali.« Prim. tudi Lk 12,51—53. 116 razdre: človek, ki raztrga vrvi, v katere so se spremenile »vezi ljubezni« (v. 97), in hoče bivati v skladu s svojo »lastno pravico« (v. 99), mora zapustiti privajeno pot smrtnikov in tako pride v nevarnost, da predrzno prekorači človeško mero. Takšen človek ne priznava razstoja med ljudmi in bogovi ter »ne trpi« (v. 120) neenakosti v razmerju do bogov. To je titanska izbira, ki izkrivi polbožje, herojsko življenje. 121 Zato blagor mu: polbog je v nasprotju s temi, ki so izbrali »drznost« (v. 103), »blaženo skromen« (v. 130) ter doseže harmonijo med nebeškim (blaženost) in zemeljskim (skromnost). 135 Zdaj polbogov se spominjam: prej je bil govor o Renu kot heroju oziroma »drznežu« (v. 134), zdaj bo o drugačnem polbogu. 139 Rousseau: francoski pisatelj in filozof (1712—1778), eden izmed Hölderlinovih najljubših modernih piscev. Rousseau je od heroja drugačen polbog, pesnik, ki posreduje »jezik najčistejših« (v. 146), znamenjsko govorico bogov. — Tu se razkriva tudi globlji razlog, zaradi katerega je Hölderlin posvetil pesnitev prijatelju Isaaku von Sinclairju (1775—1815), pesniku, filozofu in revolucionarju judovskega rodu. Kot kaže oda Eduardu, je Hölderlin svojo prijateljsko zvezo z revolucionarjem Sinclairjem občutil kot zvezo med herojem in pesnikom. Obema, heroju in pesniku, je naloženo ustvarjati harmonijo neba in zemlje. 145 vinski bog: Dioniz, bog navdihnjenja in s tem pesnikov. — noro božansko / in brezzakonsko: »noro« ( thörig) tu, tako kot v elegijskem ciklu Kruh in vino (v. 80), ne pomeni neum- nega, ampak to, kar presega um in prehaja v območje božjega. Ne drži se več zemeljskih zakonov, ampak od tam brez takšnih omejitev posreduje ljudem »jezik najčistejših« (v. 146). 149 skruneče služabnike: mišljeni so tisti, ki ravnajo le na ukaz, zapoved ali zakon in brez občutka za to, kar je božjeizvorno, prisiljujejo življenje v mrtve postavitve in ustanove. Zato so »nespoštljivi« (v. 148) do globljega življenja in ga skrunijo ter so v razmerju do pesnika, ki govori iz božjega izvora, udarjeni »s slepoto«. — Odlomek namiguje tudi na nerazumevanje, ki ga je bil od svojih sodobnikov deležen Rousseau, kot ga je zdaj Hölderlin od svojih. — kako naj ga imenujem tujca: Rousseau se navadnemu človeškemu — 233 — pogledu kaže kot tujec, vprašanje pa je, ali je njegovo bitnost sploh mogoče imenovati. 150 Sinovi Zemlje: v tem poimenovanju je zajet odgovor na prejšnje vprašanje. Rousseau je sin Zemlje, ki prebiva v prvinski bližini božjemu izvoru, zato je »brez truda« (v. 152) deležen njegovega bogastva. 155 preudarja o nebu: ta preudarek »preseneča / in straši« (v. 153—154) sina Zemlje, deležnega bogastva izvora, ker ga spominja na meje, ki so mu zarisane kot smrtniku. Aorgični vla-davini izvora pri obeh polbogovih oziroma genijih, tako pri pesniku kakor pri heroju, ki ga utelešata Rousseau na eni strani in na drugi Ren, torej sledi izkušnja meja, vendar na- vsezadnje tudi harmonična izravnava nebeškega in zemeljskega v blaženi skromnosti. 159 pogosto: meje med nebeškim in zemeljskim območjem pesnik ne prestopi enkrat sam- krat, ampak je njegovo življenje zaznamovano s prestopanjem in stalno menjavo, v kateri se godi prežemanje izvornega bivanja z zemeljsko omejenim. 163 ob Bielskem jezeru: Rousseau opisuje Petrov otok sredi tega jezera, kjer je leta 1765 za kratek čas našel pribežališče, na petem sprehodu v svojih Izpovedih ( Les confessions, suivies de rêveries du promeneur solitaire, Ženeva 1782, 2. zv., str. 131—158). 190—194 Prim. Mt 5,23; Ef 4,26: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo .. « 201 v pomnjenju: izravnava usode, sprava božjega in človeškega, se dogodi le tuintam, »svat-ba« (v. 180) traja le »kratek čas« (v. 183), zato se je tega dogodka, »najboljšega« (v. 201), treba spominjati (prim. Kruh in vino, v. 36: Heilig Gedächtnis auch, wachend zu bleiben bei Nacht | »sveto pomnjenje tudi, da v noči ostali bi budni«). To pomnjenje je sploh »najvišje« (v. 202), kar je v svetovni noči mogoče izkusiti. 203 Le da ima sleherni svojo mero. Prim. Kruh in vino, v. 43—46: . . es sei um Mittag oder es gehe / Bis in die Mitternacht, immer bestehet ein Maas, / Al en gemein, doch jeglichem auch ist eignes beschieden, / Dahin gehet und kommt jeder, wohin er es kann. | ». . naj bo opoldne ali naj gre / proti polnoči, zmeraj obstaja mera, / skupna vsem, vendar je dodeljeno vsakomur tudi lastno, / tja gre in pride vsak, do koder more.« 205 teže srečo: prim. Germanija, v. 63—64. 206 Modri: Sokrat. 209 pri gostiji: Hölderlin meri na gostijo, ki jo opisuje Platon v Simpoziju. Ta na koncu imenovanega dialoga (223b—d) podaja Aristodemovo poročilo o tem, kako je Sokrat, potem ko je večino njegovih sogovornikov in sopivcev premagal spanec, s peščico ostal zapleten v filozofski pogovor vse do jutra, dokler niso pozaspali tudi ti. Potem je odšel in dan preživel kot navadno. — 234 — 210—221 V prvotni sklepni kitici je nagovor »Moj oče!« ( Mein Vater! ) veljal Wilhelmu Heinseju (1746—1803), ki je pripadal generaciji sturmunddrangovcev in čigar najbolj znano delo je utopični roman Ardinghel o in blaženi otoki (1789). Navedeni nagovor se je očitno navezoval na prvotno posvetilo pesnitve — »Očetu Heinzeju« ( An Vater Heinze). V poznejši različici nagovor v sklepni kitici in posvetilo veljata Sinclairju, Hölderlin pa je Heinseju posvetil elegijski cikel Kruh in vino. 210—214 Ti verzi se nanašajo na raznoliko Sinclairjevo dejavnost. Besede »na vroči stezi« namigujejo na drzno državniško delovanje, ki si ga je Sinclair privoščil na dvoru hombur- škega deželnega grofa v kriznih letih napoleonskih vojn. »V temini hrastovega gozda« — to pa je namig na kraj naravne spokojnosti in pesniško-filozofskega osredinjenja, ki pripada Sinclairju pesniku in filozofu, s katerim je Hölderlin skupaj študiral filozofijo pri Fichteju v Jeni. Poleg tega Homburg stoji ob reki Taunus, sredi gozdnate pokrajine, tako da se navedene besede hkrati nanašajo na resnično naravno okolje. 215 Vladarjev smehljaj: božji smehljaj. 216—221 Tu se vrne temeljno nasprotje, o katerem govori pesnitev: nasprotje med vezanostjo, ki zmeraj lahko postane vrv ali spona — in je tedaj to, kar je božjeizvorno, »prikovano« (v. 217) —, ter popolno razvezanostjo, ki je »brez reda« kakor »prastara zmeda« (v. 221), kaos, ki je vladal pred stvarjenjem sveta. Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Prva različica Pesnitev je verjetno nastala pod vtisom novice o sklenitvi miru pri Lunévillu febru- arja 1801. Njene tri različice, ki so si po času nastanka blizu, so nastavki za pesnitev Slovesnost miru. 1—13 Pozdrav z neposrednim nagovorom miru (v. 8). 14—27 Pozdravu miru sledi pogled nazaj na mladost. 20 postarni: reki so bili »nekoč silnejši«, saj so »zrasli / iz božjih neviht poleti« (v. 20—21), zdaj pa so dogmatično okoreli; o zvezi med nevihtnimi božjimi znamenji oziroma ognjem z neba in pesništvom primerjaj pesnitvi Kot če na praznik …, v. 39—44, in Materi Zemlji, v. 16. Podobno kot za nastanek rekov velja tudi za nastanek vina. Tudi vino izhaja iz združitve Neba in Zemlje in prav v tem so mu reki »enaki« (v. 19). 24—27 od kajti do sape: te verze je mogoče biografsko razlagati kot namig na odtujitev od — 235 — narave, od »zemlje« (v. 26) in »nebeških sap« (v. 27), v letih mladosti, ki jih je Hölderlin po preteku svojega otroštva preživel v zadušljivem ozračju samostanskih šol. 28 Določeno bilo je vnaprej: zadušljivost mladosti je bila določena od boga. — Hölderlin je v. 14—33 pozneje črtal in misel uporabil v pesnitvi Ren. — se smehlja bog: prim. Kot če na praznik …, v. 34, in Ren, v. 77. 32 Vnovični nagovor miru. 39 Pričujoč bodi, mladenič: mišljen je Kristus, v tej različici bolj, v drugi manj zastrto. Radostnost, ki jo je znanil, je hitro obsenčila »poguba« (v. 42) njegove zgodnje smrti, ki je prišla »sredi besede« (druga različica, v. 48), ker človek le za kratek čas vzdrži naklonitev božjega. Prim. Kruh in vino, v. 114: Nur zu Zeiten erträgt göttliche Fül e der Mensch | »le kdaj pa kdaj prenese človek božansko polnost«. 55 sveto divjino. Prim. Madoni, v. 96—98: Vor allem, daß man schone / Der Wildnis göttlichgebaut / Im reinen Geseze | »da se predvsem prizanese / divjini, božjezgrajeni / v čistem zakonu«. 56 bodi pričujoč: ponovitev vabila, naslovljenega na Kristusa, iz v. 39. Čas »truda« in »zmedênosti« (v. 52) bo s Kristusovo drugo pojavitvijo minil. 57 spravitelj: nagovor Kristusa, enak nagovoru miru na začetku pesnitve. Nagovor velja Kristusu kot temu, ki prinaša mir. Vendar Kristus lahko deluje spravljajoče za vse, za bo- gove in ljudi, le, če je sam spravljen z nekdaj razodetimi bogovi (prim. poziv v v. 58: »Bodi zdaj spravljen«). Zato ga mladeniči pri slavju imenujejo in opevajo skupaj z »drugimi« (v. 60), tj. grškimi bogovi (prim. predvsem v. 82—86 te različice). Prav zaradi sprave z njimi je lahko zdaj, ob svoji drugi pojavitvi, »lepše kot sícer« (v. 57). — Tu se naznanja misel iz poznejše pesnitve Edini, ki je po drugi strani nakazana že v elegijskem ciklu Kruh in vino (v. 125—132), seveda ob predpostavki, da v teh verzih razbiramo govor o prvi pojavitvi Kristusa: Nemlich, als vor einiger Zeit, uns dünket sie lange, / Aufwärts stiegen sie all, welche das Leben beglükt, / Als der Vater gewandt sein Angesicht von den Menschen, / Und das Trauern mit Recht über der Erde begann, / Als erschienen zu lezt ein stil er Genius, himmlisch / Tröstend, welcher des Tags Ende verkündet’ und schwand, / Ließ zum Zeichen, daß einst er da gewesen und wieder / Käme, der himmlische Chor einige Gaaben zurük. . | »Namreč ko so pred časom, ta se dozdeva nam dolg, / navzgor se vzpeli vsi, ki so osrečevali življenje, / ko je Oče od ljudi odvrnil obličje / in je na zemlji po pravici začelo se žalovanje, / ko se je nazadnje prikazal neki tih genij, nebeško / tolažeč, ki je konec dneva oznanil in izginil, / je v znamenje, da nekoč je bil tu in spet / pride, nebeški zbor pustil za sabo nekatere darove .. « 61—74 Potem ko je skoraj že ugasnil »sveti ogenj« (v. 62) božjega dneva, je »Oče poslal / — 236 — dol, kar je imel najbolj ljubečega«, Kristusa, da ga spet razvname (prim. poimenovanje Fakelschwinger, »ta, ki vihti baklo«, v elegijskem ciklu Kruh in vino, v. 155). Kristus se je torej prvič pojavil ob koncu božjega dneva in ga s svojo pojavitvijo tudi sklenil. Napočila je svetovna noč, ki ji mora slediti novo razodetje božjega. 76 kakor mojster: to je »bogov bog« (v. 73), najvišji bog, ki bo vpeljal praznik, Feier-tag, »dan slavja«, potem ko bo opravljeno delo vmesnega časa. Prim. Kruh in vino, v. 117: Biß daß Helden genug in der ehernen Wiege gewachsen | »dokler junakov dovolj ne odraste v bronasti zibki«. 78 druge obleke kot slávljensko: najvišji bog, Oče, je skriti bog, ki se, če se, zmeraj kaže le v obleki. Tudi že prej, v času božjega dne, je imel na sebi obleko. Prim. pesnitev Grčija ( Griechenland), tretjo različico, v. 25—26: Al tag aber wunderbar zu lieb den Menschen / Gott an hat ein Gewand. | »Vsak dan pa čudovito na ljubo ljudi / ima bog na sebi obleko.« Deus vestitus (M. Luther) prizanaša človeškemu obstoju, kajti deus nudus bi bil preveč strašen oziroma poguben, tako kot je bil za Semelo, ki je prav v želji po božji goloti hotela »vidno uzreti boga« (Kot če na praznik …, v. 51). 86 Eden je zmeraj za vse: navezava nazaj na v. 58—60: »Bodi zdaj spravljen, da . . / … / … so poleg tebe še drugi.« 87 Enako kot sončna svetloba: na primerjavo Kristusa s soncem naletimo tudi v pesnitvi Patmos, v. 180 isl., in v drugi različici pesnitve Edini, v. 77. V krščanskem izročilu se Kristus imenuje Christòs Hélios in sol salutis. Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Druga različica 1—38 Prve tri kitice se glasijo tako kot v prvi različici pesnitve. 39 In marsikoga rad bi povabil, vendar, o ti: Hölderlin tu nagovarja Kristusa, ki spada med »nesmrtne mladeniče« (v. 38). Povabilo je namenjeno Kristusu kot najodličnejšemu gostu na skupnem slavju bogov in ljudi, ker je »prijazno resno ljudem vdan« (v. 40), se pravi, ker je med bogovi najbližji človeku. 41 pod sirsko palmo: označitev zemeljskega kraja, na katerem se je pojavil Kristus, njegove zemeljske domovine, in hkrati vnaprejšen namig na njegovo obsenčenje. Prim. Kruh in vino, v. 155—156: Aber indessen kommt als Fakelschwinger des Höchsten / Sohn, der Syrier, unter die Schatten herab. | »Vendar kot ta, ki vihti baklo, Najvišjega / sin, Sirec prihaja vmes dol med sence.« — 237 — 42 mesto . . pri vodnjaku: namig na Jakobov studenec oziroma vodnjak (Luther prevaja besedo grškega izvirnika pegé z Brunnen, »vodnjak«) blizu mesta Sihar v Samariji. O Kristusovem pogovoru s Samarijani pri tem vodnjaku in njihovem spreobrnjenju poroča Jn 4,4—42. 43 naokrog je žitno polje šumelo. Prim. Jn 4,35: »Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev.« 44 posvečenega górja: sveta gora Garizim pri Siharju, na kateri so Samarijani imeli svoje kultne kraje (prim. Jn 4,20). 45 ljubi prijatelji, zvesti oblaki: prim. Heb 12,1, kjer se govori o »velikem oblaku pričevalcev«. »Oblak« je pri Grkih tudi sicer metafora za množico, trumo. Gre torej za trumo dvanaj- sterih Kristusovih učencev, ki kot oblaki obsenčujejo učitelja in tako blažijo použivajoči žarek od zgoraj, tj. sporočilo odrešenja. Tega po drugi strani obsenčuje tudi »smrtna usoda« (v. 49), ki visi nad Kristusom in sprva deluje »strašljivo odločujoč« (v. 49), vendar se potem pokaže za modro, človeku primerno u-merjeno delo prizanašajočega Boga. 47 skoz divjino. Prim. prvo različico, v. 55, in nedokončano pesnitev Titani, v. 22: Und es wurzelt vielesbereitend heilige Wildniß | »in korenine poganja, mnogo pripravljajoč, sveta divjina«. 54—56 predrznost / in . . / divjost: tu sta nakazani različni človeški razmerji do božjega v noč- nem času človeške zgodovine. Predrznost se upira priznavanju božjega in si dovoljuje iti čez sveto. Zato mora po drugi strani divjost — v razmerju do božjega neuporna, vendar kljub temu še zmeraj neprimerna drža — priti »na sveti kraj« (v. 55). Tedaj »v tem sreča usodo« (v. 57), tako da se na njej, ki je prej »slepo tipajoč« (v. 56) blodila mimo božjega, izpolni božja določitev. Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Tretja različica 1—13 Prva kitica se glasi tako kot v prvih dveh različicah. 14—18 Ti verzi se glasijo tako kot v. 34—38 v prvih dveh različicah. 29 kajti zdaj ga spoznavamo: Kristus je spoznan kot sin Očeta, ki je bil najvišji že med grškimi bogovi. Je zadnji iz rodu olimpskih bogov, »dragotina hiše« (Edini, prva različica, v. 34) in, kot sin tega Očeta, »spokojno mogočen« (v. 28). 32 Visoki, duh: glede na imeni Oče, vendar je lahko mišljen tudi sin, ki se je — prvotno visoki, duh pri Očetu — učlovečil. Takšno razpoznanje božje osebe v slovnični osebi se opira na konstrukcijo prvega dela stavka (»Kajti zdaj ga spoznavamo«, tj. sina), pa tudi na kon- — 238 — strukcijo naslednjega stavka, ki ohranja isti osebek. 34 ta: Kristus, ki je bil »prevelik«, preveč božji, da bi vladal med ljudmi in tako ohranil božji dan, vendar je »manjši kot on« (v. 35), tj. Oče. Prim. Jn 14,28: »Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene.« 36—37 Utegne pa kak bog tudi . . / dnevno delo izbrati in deliti vso usodo: v ubožnem času ima vsak človek svojo usodo. »Dnevno delo« je delo boga v tem času, svetovni noči, pred novim božjim razodetjem. 41 manjši in večji: antitetična pridevnika sta zdaj naobrnjena na Očeta, in sicer v ostri anti-tezi z v. 34—5, v katerih se »prevelik« in »manjši« nanašata na sina. 43 večer časa: konec časa brez bogov, svetovne noči kot epohalnega časa, v katerem bog opravlja »dnevno delo« (v. 37). Božjemu delu tedaj sledi slavje. 47 In Oče ne prestoluje pač zgoraj nikdar sam: nista mišljena dva, tj. oba s sinom, niti krščanski troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, ampak »drugi« (v. 48) napotujejo na mnoštvo bogov (prim. Germanija, v. 30—32). Vendar to mnoštvo po drugi strani zajema Kristusa kot »edinega«. Slovesnost miru Pesnitev je nastala za pesnitvijo Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, katere tri različice so predloga zanjo, najdena pa je bila šele leta 1954. Tega leta jo je v zbirki Bibliotheca Bodmeriana objavil Friedrich Beissner, ki jo je datiral v jesen 1802. 4 dvorana: v najširšem pomenu Abend-land, »dežela večera« ali Hesperija. To branje podpira začetek četrtega speva elegijskega cikla Kruh in vino, kjer se Grčija imenuje »hiša nebeščanov« (v. 55), potem pa je o njej rečeno (v. 57—58): Festlicher Saal! der Boden ist Meer! und Tische die Berge, / Wahrlich zu einzigem Brauche vor Alters gebaut! | »Praznična dvorana! tla je morje! in mize gore, / za enkratno rabo resnično zgrajena pred davnim časom!« 13 z mračečim se očesom: slovnično gledano je to konstrukcijo in konstrukcijo iz naslednjega verza, ki je prevedena »od resnega dnevnega dela nasmehljanega«, mogoče vezati na pesnika ali na Kneza miru. Vendar je prvo konstrukcijo treba po smislu vezati na pesnika, drugo pa na kneza (P. Szondi). »Dnevno delo« je delo boga (prim. pesnitev Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, tretjo različico, v. 37), smehljaj pa je pri Hölderlinu na splošno lastnost boga, ki v svoji presežnosti ne deluje pogubno na človeka. 15 Kneza slavja: voditelj slovesnosti, Knez miru. Prim. Iz 9,5: »Kajti dete nam je rojeno, — 239 — sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.« V krščanskem izročilu je »Knez miru« postal mesijanski naziv za Kristusa. Vendar je odlomek dvoumen, saj se ta knez hkrati imenuje »sin« in »Večni Oče«. — Knez slavja ali miru s svojim prihodom prinaša konec ubožnega časa. Na vrhuncu pesnitve je imenovan še enkrat (v. 112), vendar spet brez lastnega imena. To glede na Hölderlinovo posebno ljubezen do lastnih imen tudi v najslovesnejših pes- nitvah nikakor ni naključje. Spor, kdo je Knez miru, je izbruhnil že kmalu po najdbi pesnitve v Hölderlinjahrbuch 1955/ 56 in še zdaj ni končan. Glede na to, da se ta knez imenuje »Vsepoznani« (v. 19) namesto »nesmrtni« kakor v vseh treh različicah pesnitve Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo … (v. 3), so nekateri (K. Kerényi, B. Alleman, M. Hamburger itn.) videli v njem Napoleona. Drugi spet so ga prepoznali za genija nemš- tva, tretji za Kristusa, četrti za Herakla ali Dioniza in peti za novega boga. — Upanje v neimenovanega boga ne preveva le Hölderlinovih od, elegij in himen, ampak prihaja na plan tudi v romanu in drami. V fragmentu Hiperionova mladost ( Hyperions Jugend) beremo: Er ist ja wohl eines Festes wert, der selige Friede mit allem, was da ist! — Den Einen, dem wir huldigen, nennen wir nicht; ob er gleich uns nah ist, wie wir uns selbst sind, wir sprechen ihn nicht aus. Ihn feiert kein Tag; kein Tempel ist ihm angemessen; der Einklang unserer Geister, und ihr unendlich Wachstum feiert ihn al ein. | »Saj je vendar vreden slavja, blaženega miru z vsem, kar je tukaj! — Enega, ki ga častimo, ne imenujemo; tudi če nam je blizu, kot smo si sami sebi, ga ne izgovarjamo. Ne slavi ga noben dan; noben tempelj ni zanj primeren; slavita ga le sozven naših duhov in njihova neskončna rast.« Tisti Eden, ki mu je namenjeno čaščenje slavja, tu torej celo izrecno ni imenovan. Poleg tega v Knezu slavja (tako kot v Enem) ne smemo videti Kristusa, ki se je vrnil. V vseh treh različicah pesnitve Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo … je sicer Kristus sin in znanilec Očeta ter ima odločilno posredniško vlogo pri vrnitvi bogov oziroma pri vpeljavi novega božjega razodetja. Vendar so vse tri različice ostale nedokončane. V dokončni različici, ki jo prinaša himna Slovesnost miru, pa vpeljevalec slavja ni niti Kristus niti novi bog, tj. absolutna, na zemeljsko popolnoma nevezana, meta-ontološka novost božjega, ampak stari bog v svoji novi pojavitvi. 16 tajiš svojo tujino: čeprav Knez miru privzema »podobo prijatelja« (v. 19) in s tem taji svojo božanskost, od njega kljub temu izhaja tremendum, srhljiva svetost presežnega boštva, ki ni »nič smrtnega« (v. 21). 17 truden: besedo müd bi bilo mogoče vezati tudi na »pogled« oziroma, dobesedneje po izvirniku, na »oko« ( Auge). Knez miru bi bil tedaj ta, čigar oko je »po dolgem junaškem — 240 — pohodu« (prav tam) postalo trudno od gledanja vojnega vrveža, tj. od godenja zgodovine, in ki zato poveša pogled. 19 Vsepoznani: Hölderlin je nedokončano himno Napoleonu po obdobju omahovanja na- slovil z Vsepoznanemu ( Dem Al bekannten). Ta okoliščina je nekatere razlagalce napeljala k poistenju Kneza miru z Napoleonom. Vendar enkratna raba posamostaljenega pri- devnika »vsepoznani« v nedokončanem osnutku ne izključuje možnosti drugačne rabe in drugačne reference: če pesnik kdaj kako besedo uporabi v enem pomenu, zato zanj še ne postane neuporabljiva v drugem. Knez miru bržkone ni znana zgodovinska osebnost, ampak je bog, ki je bil doslej le oznanjen in poznan prek znamenj, zdaj pa privzema »podobo prijatelja« (prav tam) oziroma je na tem, da se razodene. 26 potopa niti plamena. Prim. Materi Zemlji, v. 16—17: »in potopov v svoji moči in hudournih plamenov / kot misli ima sveti Oče«. Predstava o nevarnosti poti skoz vodo in ogenj je biblična; prim. npr. Iz 43,2: »Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, / ko čez reke, te ne po- plavijo, / ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš / in plamen te ne bo ožgal.« Ta predstava je v Bibliji značilno povezana s poroštvom, ki ga izrecno daje Bog sam: »Saj sem jaz, Gospod, tvoj Bog, / Sveti Izraelov, tvoj rešitelj« ( Iz 43,3). V ubožnem času, »ko vladavine ni videti nikjer pri duhovih in pri ljudeh« (v. 28), pa takšno poroštvo manjka. 32 tisočletno hudourje: znamenjsko pojavljanje boga v »delih sveta« (Kot če na praznik …, v. 30), zgodovina. 39 večnim mladeničem podobni: bogovi in božji sinovi, udeleženci slovesnosti miru. Ti so nagovorjeni kot »prijatelji« (v. 38) zaradi podobe, v kateri so se nekdaj že razodevali ljudem. Z »mladeničem« pa bosta v nadaljevanju pesnitve nagovorjena Kristus (v. 48) in Knez miru (v. 112). 40 In marsikoga rad bi povabil, vendar, o ti: beseda tu začne teči o Kristusu. »Vendar« neposredno pred nagovorom nakazuje Kristusovo posebnost v primerjavi z drugimi božjimi sinovi. Čeprav Kristus končuje božji dan, čeprav se je prikazal, ko se je ta dan zvečeril, in prek darov, ki jih je pri zadnji večerji pustil za sabo, kruha in vina, ostaja pričujoč tudi v svetovni noči, vendarle ni šel po svoji poti do konca, saj je umrl mlad. S Kristusovo zapustitvijo zemlje pa je vsekakor napočila svetovna noč; prim. besede učencev na poti v Emavs v Lk 24,29: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« 48 mladenič: Kristus. 49—50 sredi besede / … obsenčila smrtna usoda: s Kristusovo mladeniško smrtjo »hitro bilo je zastrto« (Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prva različica, v. 40) tisto radostno, ki so ga ljudem prinašali bogovi. — 241 — 75 zdaj, ko poznamo Očeta: Oče je tako ime prve osebe trojičnega krščanskega Boga kakor tudi najvišjega med grškimi bogovi, saj se od Homerja do Pindarja ponavlja epikleza Zevsa »oče bogov in ljudi«. Čeprav »ni neoznanjen« (v. 25), postane zares poznan, se pravi razodet, šele na slavju ob koncu ubožnega časa. 77—78 Visoki, Duh / sveta: ne sin, ampak Oče sam. Ne le da Hölderlin tu namesto občega imena »duh«, uporabljenega v osnutku (prim. pesnitev Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, tretjo različico, v. 32), rabi poimenovanje »Duh sveta«, s katerim določneje meri na tistega, ki ima oblast nad svetom, ampak se tudi poimenovanje »gospodar časa« (v. 79) lahko nanaša le na Očeta. Potem ko je bil ta Duh dolgo časa, vso svetovno noč po koncu božjega dneva, »za gospodarja časa prevelik« in je bil zato v svoji presežnosti odvrnjen od ljudi, se je zdaj spet obrnil k njim. Prim. nasprotno, elegično intonirani govor v elegijskem ciklu Kruh in vino, v. 134—136: Denn zur Freude, mit Geist, wurde das Größre zu groß / Unter den Menschen und noch, noch fehlen die Starken zu höchsten Freuden. | »kajti za radost z duhom je postalo večje preveliko / med ljudmi in še, še manjka krepkih za najvišje / radósti«. 84 ko se vrne tišina, bo tudi en jezik: z bogovi se bo ob večeru časa vrnila tišina in bog časa, ki je prej govoril po hudournih znamenjih, bo postal »tihi bog časa« (v. 89). S tišino bo hkrati dan drugačen jezik, morda jezik, ki ne bo potreboval pesniškega prevoda. Ta jezik pa je mogoče razumeti tudi kot en sam jezik, v katerega se bodo vrnili govorjeni jeziki vmesnega časa, zato prevod eine Sprache izvirnika, ki lahko kratko malo nedoločno po- meni »jezik« ali »neki jezik«, poudarjeno razlagalno podaja z »en jezik«. 91—93 Mnogo od jutra, / odkar smo pogovor … / izkusil je človek: pogovor je od jutra naprej, se pravi ves čas v vmesnem času, namenjen temu, »da vsi se izkusijo« (v. 83). Vendar se bo hrup mnoštva jezikov, ki sodelujejo v tem pogovoru, na večer vrnil v tišino. 94 slika časa, ki Véliki duh jo razgrinja: podoba, ki jo na »večer časa« (Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, tretja različica, v. 43) dokonča najvišji med bogovi, Oče. V tej podobi se bo, doslej še nerazodet, razodel »ozarjen« (v. 88) ali, kot bi bilo tudi mogoče prevesti, »preobražen« oziroma »spremenjen« ( verklärt), in sicer glede na samega sebe v svoji nikdar v nobeni podobi uzrtni presežnosti. Z besedo verklärt Hölderlin v nekakšnem obratnem sorazmerju povezuje razodetje Očeta z razodetjem Kristusa, kot je opisano v evangelijih. Kristusova spremenitev na gori (v Luthrovem prevodu Verklärung), ko je njegov obraz »zasijal kot sonce« ( Mt 17,2), namreč pomeni pojavitev Božje svetlobe na njem, ki je privzel človeško telo in naravo, izkazanje njegovega božanstva in s tem zemelj- sko vidnost njegove Božje podobe, z eno besedo, njegovo »slavo« (hebr. kavod, gr. dóxa). — 242 — 98 po rastlinah: kakor se po rastlinah oziroma po njihovem zelenenju spomladi prepozna vnovično vzajemno delovanje zemlje, svetlobe in zraka, tako je tudi »slika časa« (v. 94), razgrnjena z blagoslovom miru, znamenje za vnovično vzajemno delovanje bogov, za povezanost med »Vélikim duhom« (v. 94) in »drugimi močmi« (v. 96). 102—103 praznik, // vsezbirajoči: edini verzni prestop med kiticama v tej pesnitvi, znamenje skrajnega patosa. 104 ne videni v hudourju: nebeščani niso več, tako kot v ubožnem času, pričujoči nerazodeto, le v hudournih znamenjih, ampak so na slavju, ki sledi na večer tega časa, pričujoči polno in v polnem številu, »v zborih« (v. 106). 108—109 najljubše, / ki se ga drže: Knez slavja. — kajti klical zato sem: tu se začenja poglavitni del osrednje kitice v pesnitvi. Njenih prvih pet verzov in pol govori o skorajšnjem prazničnem snidenju nebeščanov, drugih pet verzov in pol pa o tem, kako se bodo ti vrnili k ljudem. Drugi, poglavitni del kitice se začenja s klicanjem mladeniča. To je mogoče razumeti kot klicanje mladeniča h knezu ali kot »izklicanje« oziroma imenovanje mladeniča za kneza (P. Szondi). V prvem primeru sta mladenič in knez različni osebi, v drugem sta ena in ista oseba. Vendar domnevo, da gre za klicanje mladeniča, ki ga hkrati za Kneza slavja imenuje nihče drug kakor pesnik sam, in za vrnitev ( Einkehr), tj. vnovično zavitje, pri- obrnitev nebeščanov k ljudem, podpira npr. oda Plahost ( Blödigkeit), v. 9—11: Denn, seit Himmlischen gleich Menschen, ein einsam Wild / Und die Himmlischen selbst führet, der Einkehr zu, / Der Gesang | »kajti odkar so nebeščani kot ljudje, divjad samotna, / in nebeščane same k vrnitvi vodi / spev«. 112 o mladenič, tebe za Kneza slavja: zvezo zum Fürsten des Festes bi bilo mogoče prevesti tudi »h Knezu slavja«. Prevod sledi drugi možnosti razumevanja, po kateri se Knez miru hkrati imenuje mladenič. Po drugi strani lahko »mladenič« označuje različna lika; po Beissnerjevem mnenju, recimo, »ni treba, da bi nagovor ‚mladenič‘ pomenil identite- to s Kristusom, ki je v četrti kitici označen kot ‚mladenič‘« ( Rückblick auf den Streit um Hölderlins »Friedensfeier«, v: F. Beissner, Hölderlin, Reden und Aufsätze, Köln: Böhlau Verlag, 1969, str. 205). Spet pa tega »mladeniča« ni treba razumeti tako kot Beissner, namreč kot Kristusu bratsko sorodno posredniško božanstvo Zahoda. Lahko je tudi poimenovanje za novost pojavitve starega, doslej skritega boga — Najvišjega, Očeta. Szondi razlaga takole: »… Knez slavja je bog. Ni eden izmed mnogih bogov, saj je k njemu poklican Kristus. Ne le da mora biti nad Kristusom, ampak mora hkrati zastopati tudi antični svet bogov, s katerim je Hölderlin želel spraviti Kristusa« ( Friedensfeier, v: P. Szondi, Einführung in die literarische Hermeneutik, ur. Jean Bollack in Helen Stierlin, Frankfurt ob — 243 — Majni: Suhrkamp, 1975, str. 388—389). Po tej razlagi se je Oče, »Duh / sveta« (v. 77—78), v vmesnem oziroma ubožnem času dal občutiti kot bog časa. Kot »gospodar časa« (v. 79) je izbral »dnevno delo« (v. 81) v tem času, ob večeru katerega se bo vrnila »tišina« (v. 84) jutra. Hölderlin ga potem imenuje tudi »tihi bog časa« (v. 89), s tem da je atribucijo »tihi« mogoče razumeti na dva načina. Oče se kot bog časa imenuje tih zaradi načina govorice v ubožnem času, se pravi zato, ker so njegova znamenja, čeprav se pojavljajo na grmečem nebu, tiha (prim. Patmos, v. 203—204) in potrebujejo oglasitev v spevu. Po drugi strani pa bo tih postal ob koncu časa, ko govorica v tihih znamenjih zaradi nove razodetosti ne bo več potrebna. 126 in se zdi, da jih malo umre: kakor Simeon in Ana; prim. Lk 2,25—38. 143—144 o mati, ko si jih, / Narava, otroke izgubila: ljudje so odpadli od Narave, matere bogov in ljudi, ko jih je zapeljal »sovražnik« (v. 146). Ta sovražnik je morda »Duh nemira«; prim. Lagodje ( Die Muße), v. 27—30: Aber ins Mondlicht steigen herauf die zerbrochenen Säulen / Und die Tempelthore, die einst der Furchtbare traf, der geheime / Geist der Unruh, der in der Brust der Erd’ und der Menschen / Zürnet und gährt, der Unbezwungne, der alte Eroberer… | »Vendar se v mesečevo svetlobo dvigajo razbiti / stebri in tempeljska vrata, ki jih strašljivi zadel je nekoč, skrivni / Duh nemira, ki v prsih Zemljé in ljudi / se srdi in vre, nepremagani, stari zavojevalec …« Tako kot bogovi in ljudje pa je tudi on sin Narave; prim. pesem Ljudstva so molčala, dremala … ( Die Völker schwiegen, schlummerten…), v. 3—4: der furchtbare / Sohn der Natur, der alte Geist der Unruh | »strašljivi / sin Narave, stari Duh nemira«. Edini Prva različica Pesnitev je Hölderlin najbrž zasnoval še pred potovanjem v Bordeaux, torej jeseni leta 1801. Njeno prvo različico je, čeprav ne dokončno, verjetno izoblikoval šele leto pozneje, jeseni leta 1802, po blagodejnem potovanju v Regensburg. 7—8: Apolon hodil / v kraljevski podobi. Prim. Sofokles, Ajant, v. 703: ánaks Apóllon — v Hölderlinovem prevodu: König Apol on | »kralj Apolon«. Prim. tudi Homer, Iliada 1, 36, in Ajshil, Agamemnon, v. 513 idr. 16 vélike duše: megalopsychía, »velikodušje« ali »visokost duše«, je posledica božjega navdihnjenja. Prim. F. G. Klopstock, Ein Gespräch von der wahren Hoheit der Seele, v: isti, Werke, 11. zv.: Hinterlassene Schriften, Leipzig: Göschen, 1816, str. 285—292. 18 Elidi: peloponeška pokrajina in glavno mesto te pokrajine, ki se je razprostiralo ob reki — 244 — Penej. V njej stoji tudi Olimpija, prizorišče panhelenskih iger, ki jih je ustanovil Herakles in so bile posvečene Zevsu. 20 Parnasu: sveta gora pri Delfih, prizorišču pitijskih iger, posvečenih Apolonu, in sedežu Apolonovega preročišča, ki je imelo med Grki največji sloves. 21 Istma: kadar je Istmos zapisan z veliko začetnico (gr. isthmós = »ožina«), je mišljena Korintska ožina, prizorišče istmijskih iger, ki so bile posvečene Pozejdonu. 23—24 pri Smirni in dol / pri Efezu: Smirna in Efez predstavljata področje »tam čez« (v. 22), Jonijo na drugi strani Egejskega morja. Prim. Popotovanje, v. 65 in 86. 33 iz rodu zadnjega: Kristus se kot zadnji iz rodu olimpskih bogov pojavlja tudi v elegijskem ciklu Kruh in vino, v katerem se imenuje »neki tih genij« (v. 129), ki je »konec dneva oznanil« (v. 130) ter kot znamenje svoje nekdanje in prihodnje pričujočnosti za sabo pustil kruh in vino. 35 skrivate: čeprav je Kristus zadnji izmed bogov Grčije, je med njimi vendarle poseben — in v svoji posebnosti skrit — kot »dragotina hiše« (v. 34). Njegova skritost v primerjavi s temi bogovi je za Hölderlina predvsem posledica razlitja duha na binkošti, odločilnega dogodka odrešenjskega dogajanja v krščanski dobi (prim. Patmos, v. 100—115). Celotna kitica pravzaprav poudarja nasprotje med svetnostjo, sijajno vidnostjo, v zemeljski podobi lepo posredovano boštvenostjo grške religije na eni strani in duhovnostjo, ne-vidnostjo, neposredovano presežno boštvenostjo krščanske religije po Kristusovi pojavitvi na drugi. V zvezi z grško religijo pesnik pravi, da je mnogo »lepega videl / in opeval božjo podobo« (v. 25—26) in, že v prvi kitici, da se od tega čuti »kakor v nebeško / ujetništvo prodan« (v. 5—6). Nasprotno je s Kristusom, ki je ugasnil božji dan, oziroma z binkoštnim razlitjem Svetega Duha v krščanstvu umanjkal svetni sijaj. Zato mora pesnik Kristusa, skrito »dragotino hiše«, iskati (prim. v. 31). 36 Moj mojster in gospod! / O ti, moj učitelj. Prim. Jn 13,13, kjer Kristus pravi: »Vi me kličete ‚Učitelj‘ in ‚Gospod‘. In prav govorite, saj to sem.« 45 vi nebeščani: ta nagovor kaže, da označitev Kristusa za »edinega« nikakor ne izključuje grških bogov, ampak njega samega izloča iz njihove srede le toliko, da ga odlikuje zaradi njegovega edinstvenega pomena za čas brez bogov. »Edini« pri Hölderlinu ni monogenés, »edinorojeni« nikajske veroizpovedi. 49—50 preveč, / o Kristus! se tebe držim: kakor je bila ljubezen Grkov vezana na polbogove kot posrednike Najvišjega, tako je ljubezen kristjanov (in z njo pesnikova ljubezen) vezana na Kristusa, najmlajšega oziroma »zadnjega« (v. 33) izmed njih. Vendar bi bilo slaviti le Kristusa zgrešeno. Pesnikova naloga je pripravljati nebeško slavje, na katerem bo Kristus — 245 — spravljen s starimi bogovi (prim. Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, vse tri različice) oziroma bo z zvezo med Najvišjim, tj. Očetom, in drugimi bogovi obnovljeno njihovo vzajemno delovanje (prim. Slovesnost miru, v. 94—96). 51 Heraklov brat: Hölderlin tu ponavlja svojo izpoved, da se čuti sorodnega grškemu junaku. V odi Herkulu ( An Herkules) se namreč kot kak smrtni Kastor postavlja ob bok ne- smrtnemu bratu Polidevku (v. 41—48): Sohn Kronions! an die Seite / Tret’ ich nun erröthend dir, / Der Olymp ist deine Beute; / Komm un theile sie mit mir! / Sterblich bin ich zwar geboren, / Dennoch hat Unsterblickeit / Meine Seele sich geschworen, / Und sie hält, was sie gebeut. | »Kronidov sin! ob stran / ti zdaj stopam zardevajoč, / tvoj plen je Olimp; / pridi in ga deli z menoj! / Sicèr sem smrten se rodil, / kljub temu na nesmrtnost / se je moja duša zaklela / in ohrani, kar je uplenila.« 52—53 drzno izpovedujem, da / tudi si Evijev brat: pesnikova izpoved znotraj nagovora Kristusa (v. 36—64) je v resnici dvojna. Po eni strani pesnik izpoveduje svoje lastno bratstvo, ki ga čuti s Heraklom, po drugi pa z besedo »tudi« v zvezi »da / tudi si Evijev brat«, ki se nanaša na Kristusa, nakazuje, ne da bi prej to izrecno povedal, da je ta, tj. Kristus, ki je tudi Evijev brat, najprej Heraklov brat. Implicirani smisel tega eliptičnega nagovora Kristusa je: si tudi Evijev (ker si prav tako in še prej Heraklov) brat. — Mitski Herakles je v tem, da je pretrpel mučeniško smrt in da je smrt tudi premagal, s tem ko je zvezal podzemeljskega psa Kerberja, ter z vzponom na Olimp podoben Kristusu, s katerim so ga poistili v renesansi. Vendar je bila Hölderlinu gotovo bliže Tejrezijeva prerokba iz Pindarja, po kateri naj bi bil Herakles poplačan z olimpskim vnebovzetjem kot junak, ki je s svojimi deli na zemljo prinesel mir. — Evij je kultno ime boga Dioniza. Iz kult- nega bakhičnega vzklika euoî se je kot oznaka za Dioniza in njegov kult najprej razvil pridevnik eúios, ki se je prenesel v tragedijo; prim. Sofokles, Antigona, v. 1001: euión te pyr | »in evijski ogenj«. Lastno ime je postal v Evripidovih Bakhantkah (prim. v. 566 in 579). — Kakor sta Herakles in Dioniz na zemlji opravljala dela za Očeta, tako jih je tudi Kristus. To delovanje je prikazano ob Dionizovem primeru: »v voz je tigra / vpregel« (v. 54—55), se pravi, ukrotil divje sile ter potem na poti v Indijo, o kateri govori mit, »za- sajal vinograd in brzdal / togoto ljudstev« (v. 58—59). Dioniz je torej prinašalec kulture v dvojnem pomenu: je tako razširjevalec plemenite rastline v deželah, v katere je prišel, kakor premagovalec barbarskega v ljudeh. 62 svetna moža: polbogova, Herakles, ki se v odi Hiron ( Chiron) imenuje tudi »pokončni mož« (v. 18), in Dioniz. Kakor Kristus sta tudi ta dva sinova Očeta in človeške matere, vendar pesnika kljub njuni bratovski bližini Kristusu zadržuje »sram« (v. 60), da bi ju — 246 — primerjal z njim, saj je duhovnejši od njiju. 64 prav ta, ki: nedokončani stavek poudarja, da imajo vsi trije, Herakles, Dioniz in Kristus, vendarle istega Očeta; v tretji različici te pesnitve se tudi Kristus, prav tako kot njegova brata, imenuje »mož« (v. 74). 71 Kajti nikdar ne vlada sam: Oče je imel svoje sinove zmeraj za posrednike med sabo in ljudmi. 92—103 Od Kajti kot mojster do temu enako ujeta je duša junakov: tako kot v homerski primeri so med nosilna dela stavka, ki se začenjata s »kot« oziroma s »tako« (oziroma, v tem primeru, s »temu enako«), kot parenteza vrinjene skladenjsko samostojne povedi. 95—96 in mnogi … / … so se bali: v evangelijih se ob Kristusovih čudežih skoraj zmeraj omenja strah zbrane množice ( Lk 4, 36; 5,26; 7,16) in celo njegovih učencev (npr. Mr 4,41). 100 potrt: Kristus je v evangelijih večkrat žalosten ali pretresen; prim. Mt 26,36, Jn 11,33; 13,21 itn. Tu pa potrtost sina, čigar dela zaradi svoje čudežnosti zbujajo pri ljudeh strah, po drugi strani kaže na njegovo lastno nedomačnost oziroma ujetost v svetu. »Najboljše« (v. 98), ki ga je Oče nekdaj udejanjal prek Kristusa, je bilo torej táko le v tistem zgodovin- skem času, v katerem je šlo za pripravljanje poti delovanju Očeta prek posrednikov; prim. Kristusove besede v Jn 5,36: »… dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče.« Vendar ta dela niso najboljše sploh. Zato na koncu, pravi pesnik, »pride, kar želim, najboljše« (v. 91), in sicer najboljše v eshatološkem, ne le delnem in sorazmernem zgodovinskem pomenu. 103 junakov: mišljeni so »srčni sinovi bogov« (v. 30) oziroma »svetna moža« (v. 62), Herakles in Dioniz, katerih duša je bila »enako ujeta« (v. 103) v času njunega prebivanja na zemlji. 104—105 Pesniki, tudi duhovni, / biti morajo svetno: čeprav pesnike privlači duhovno, morajo, tako kot junaki oziroma božji sinovi, tj, polbogovi, tudi oni biti v svetu oziroma »svetno«, se pravi vztrajati v zemeljskem območju. Pesniki so na strani polbogov: kakor je za polbogove nujno, da potrpežljivo pretrpevajoč na zemlji udejanjajo božje in se tako po- stavljajo po robu stremljenju iz zemeljskega območja v nevezano, tako je naloga pesnikov, da vzdržujejo napetost med duhovnim in svetnim ter v svetu pripravljajo pot »Vélikemu duhu« (Slovesnost miru, v. 94). Opevati morajo junake svetovne zgodovine (Kolumba, Rousseauja, Napoleona) in božje sinove (Herakla, Dioniza, Kristusa). Najbližji med njimi je Hölderlinu spet Kristus, ker je najduhovnejši, vendar zato tudi najskritejši izmed njih. — Hölderlin rad govori o nalogi pesnikov ali pesnikovem poklicu na koncu svojih pesni- tev; prim. med poznimi himnami Patmos in Spominjanje, sicer pa tudi pesmi oziroma pesnitve Princesi Avgusti Homburški ( Der Prinzessin Auguste von Homburg), Zaročenki — 247 — ( An eine Verlobte), Zapeto pod Alpami ( Unter den Alpen gesungen), Glas ljudstva ( Stimme des Volks) in Vrnitev domov ( Heimkunft). Edini Druga različica Ta različica pesnitve je verjetno nastajala poleti in jeseni leta 1803. Prve štiri kitice so ob nekaj manjših spremembah enake tistim iz prve različice. 53 smrtno slo ljudstev. Prim. Glas ljudstva, prvo različico, v. 21—22: Und Völker auch ergreif-fet die Todeslust, / Und Heldenstädte sinken | »In ljudstva tudi grabi smrtna sla / in tonejo junakov mesta«. — zanko. Prim. Lk 21,34—35: »Varujte se, […] da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.« Kristus in Dioniz sta v nasprotju z izročilom uzrta kot polbogova, ki zavirata »smrtno slo ljudstev«, stremljenje v nevezano, in s tem zagotavljata ostajanje na zemlji. 55 varújejo mero: ljudje se držijo meje, ki edina porokuje, »da je nekdo / nekaj za sebe« (v. 55—56), torej zavarovanje njihovega individualnega bivanja. 57—58 usojenost vélikega časa … / … srečajo: beseda izvirnika Geschik je tu in ponekod drugje prevedena z »usojenostjo«, ki označuje konkretno usodo, celovit zgodovinski delež oziroma »sodbo« Usode ( Schiksaal). — Ljudje, ki so v času brez bogov »negodneje usojeni« (Pri izviru Donave, v. 103) oziroma niso rojeni iz Usode, težijo k temu, da srečajo svojo usojenost, tj. zgodovinsko usodo, in se hkrati bojijo ognja tega časa, ki žene v neskončno. Kot pravi Hölderlin v pripombah k Antigoni, je bila osrednja težnja Grkov, »da so se lahko dojeli, ker je bila v tem njihova šibkost, nasprotno pa je osrednja težnja v predstavnih načinih našega časa, da nekaj lahko srečamo, da imamo usojenost, saj je naša šibkost brezusodnost, dýsmoron«. 62 Vžiga pa se njega jeza. Prim. Germanija, v. 91 isl.; prim. tudi Titani, v. 82—83: . . Wunderbar / Im Zorne kommet er drauf. | ». . Čudovito / pride potem v jezi.« 63 znamenje. Prim. Apd 2,19: »In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji …« Prim. tudi Mt 24,30: »Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega …« 64 lestvi. Prim. rokopis prve različice: Und treppenweise steiget / Der Himmlische nieder | »in kot po stopnicah se / spusti nebeščan«. 68 to, kar je svetopostavljeno: postavljeno od bogov. — 248 — 72 nevezano. Prim. Glas ljudstva, drugo različico, v. 18—19: Das Ungebundne reizet und Völker auch / Ergreifft die Todeslust | »nevezano draži in tudi ljudstva / grabi smrtna sla«, ter pesnitvi Mnemozina, tretjo različico, v. 13, in Patmos, fragmente poznejše različice, v. 74. Prim., nadalje, himnična osnutka Ko pa nebeščani … ( Wenn aber die Himmlischen…), v. 94—96: Denn es hasset / Der sinnende Gott / Unzeitiges Wachstum | »kajti sovraži / preudarja-joči bog / nepravočasno rast«, in pesnitev Grčija, tretjo različico, v. 40—41: Ungemessene Schritte / Begränzt er aber… | »Neumerjene korake / pa omejuje …« 74 ga dan drži proč od tega časa: prihodnji dan, ki bo prišel za časom brez bogov, zadržuje boga, tj. Najvišjega oziroma Očeta, pred tem, da bi stopil v ta čas. Prim. Jn 8,56: »Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan …« 76 In vojni trušč in zgodba junakov pridržuje: eliptična poved, v kateri se glagolsko dejanje posploši, ker glagol »pridržuje« ( unterhält) nima predmeta. Vendar je smisel povedi najbrž enak kakor v prejšnji in naslednji, ki sta tvorjeni iz glagola halten: vojno dogajanje oziroma junaška dela, tako kot »dan« (v. 74) in »neslavnih … / … usojenost« (v. 80—81), zadržujejo Očeta, ki »sovraži« (v. 73) nevezano, in tako blažijo to njegovo sovraštvo. 77 sonce Kristusa: metafora sonca za Kristusa se pojavlja tudi v drugih Hölderlinovih pes- nitvah; prim. Patmos, v. 179—181, in Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prvo različico, v. 87. — vrtovi spokornikov: srednjeveški samostani. 78 popotovánje … ljudstev: preseljevanje ljudstev ali križarski pohodi, »plovba plemenitašev … proti / Jeruzalému« (Patmos, fragmenti poznejše različice, v. 159—160). — stražarja / spev: spev pesnika, ki ostaja buden v svetovni noči in ohranja »sveto pomnjenje tudi, da v noči ostali bi budni« (Kruh in vino, v. 36). 80 barda: morda Klopstock. Lahko pa bi pomislili tudi na »Osijana, barda, ki mu ni bilo para, vélikega tekmeca Homerja«, kot ga označuje Hölderlin v pismu Nastu spomladi leta 1787. — Afričana: morda Avguštin. 82 očetovski knezi: kakor homburški deželni grof Friderik Ludvik, ki mu je posvečena pesnitev Patmos. 91—92 rešeni, kakor / na lepih otokih. Prim. Elegijo ( Elegie), v. 109—116: … all ihr / Schönen Genien, die gerne bei Liebenden sind, / Bleibet, bleibet mit uns, bis wir auf seeligen Inseln, / … / …/ Dort, wo die Musen, woher all’ die Unsterblichen sind, / Dort uns staunend und fremd und bekannt uns wieder begegnen, / Und von neuem ein Jahr unserer Liebe beginnt. | »… vsi vi / lepi geniji, ki radi ste pri ljubečih, / ostánite, ostánite z nami, dokler na blaženih otokih, / … / … / tam, kjer Muze, od koder vsi so nesmrtniki, / tam strmeč in tuje in poznano spet se ne srečamo / in ne začne se na novo leto naše ljubezni.« Otoki blaženih so pri — 249 — Heziodu prebivališče umrlih junakov in polbogov, ki jih je poveličal Zevs. Lahko pa bi šlo tudi za otok Kos, na katerega se je rešil Pelej, ko je doživel brodolom. 92 Ti so učeni: namesto »Ti pametni so postali z izkušnjo«. Edini Tretja različica Tako kot druga različica pesnitve je tudi ta verjetno nastajala poleti in jeseni leta 1803. 56 je usmeril čemerno blodnjavo. Prim. Ko pa nebeščani …, v. 41: »nebogljeno divjad«. Gerichtet tu ne pomeni, da je Kristus »obsodil« blodnjavo, ampak da jo je »usmeril«, ji vnesel red. 57—59 in dodelil / dušo živali, ki, živeč / od svoje lakote, se je klátila in hodila po zemlji: prim. Pri izviru Donave, v. 52—56. Prim. tudi primerjavo človeka z živaljo v himničnih osnutkih Ko pa nebeščani … in Od brezna smo namreč … ( Vom Abgrund nemlich). V prvem osnutku je o človeku rečeno, v. 48—49: und suchet, dem Thier gleich, das / Nothwendige | »in išče, enako živali, kar je / nujno«. Na začetku drugega pa se primerjava razprostira takole, v. 1—8: Vom Abgrund nemlich haben / Wir angefangen und gegangen / Dem Leuen gleich, in Zweifel und Ärgerniß, / Denn sinnlicher sind Menschen / In dem Brand / Der Wüste / Lichttrunken und der Thiergeist ruhet / Mit ihnen. | »Od brezna smo namreč / začeli in šli, / levu enako, v dvomu in pohujšanju, kajti čutneje so ljudje / v požaru / puščave / pijani svetlobe in živalski duh počiva / z njimi.« — V tem kontekstu je v »živali« iz teh verzov mogoče namesto različnih vrst živali oziroma živalstva prepoznati človeka. Njihov smisel torej je, da je Dioniz človeku, ki se je klatil naokrog kakor lačna žival in se vdajal »smrtni sli« (druga različica, v. 53), dal dušo in ga s tem »kultiviral«, počlovečil. 60 kraje: cilji poti. Dioniz je s »pravimi potmi« (v. 60) določil tudi njihove cilje oziroma smotre. 61 za vsakogar tudi uredil stvari: za vsako žival, tj. za vsakega (človeka). Zaimek jedem se lahko nanaša na »žival« ( das Thier) ali na »vsakogar« ( jeder), na vsakega (človeka). Dioniz, ki kot urejajoči bog deluje proti »smrtni sli« (druga različica, v. 53) in njenemu stremljenju v nevezano, je vsaki živali/človeku določil njeno/njegovo lastno območje. 66 isti: tudi Heraklov in Dionizov Oče. — Kristus: nagovor Kristusa, ki se začenja v v. 38, tu odsekano preide v govor o Kristusu v tretji osebi, saj se zaimek »tebe« še v verzu prej nanaša nanj. Nasprotno se prehod v drugi različici pesnitve zgodi neopazno, ker od drugoosebnega zaimka, ki se v v. 52 nagovorno nanaša na Kristusa, pa vse do v. 77, v — 250 — katerem se Kristus omenja v tretji osebi, ni več nobenega takšnega zaimka. 67 pod vidnim nebom stal in ozvezdjem: kakor Herakles in Dioniz se je tudi Kristus pojavil ob zgodovinski uri ter bil resnično pričujoč kot posrednik med nebom in zemljo. Tako je sam vidno deloval proti »vladajočemu prosto nad upostavljenim« (v. 68), se pravi proti silam, ki so se osamosvojile in vladajo nad tem, česar niso same postavile, kot nad nečim razpoložljivim. Das Eingesezte, »upostavljeno«, je Hölderlin pozneje, zlasti v svojih pre- vodih Sofokla, povezal z božjim; prim. v zvezi z upostavljenim kot »božjepostavljenim« tudi Heiliggeseztes, »to, kar je svetopostavljeno« (druga različica, v. 68). »Upostavljeno« je torej treba razumeti kot deležniško tvorbo, nastalo iz teološkega trpnika, skratka, kot »postavljeno (od bogov)«. 69 grehi sveta: s svetom tu nista mišljena nebo in zemlja, ampak celota človeštva. 70—71 ko, kar je obstojno, prerašča prizadevnost / ljudi: to, kar je obstojno, je kratko malo upostavljeno oziroma, eksplicitno, postavljeno od bogov. Nad njim zdaj prosto, tj. razpolagajoče, vlada človeška prizadevnost, s svojim vladanjem pa dela »znanja« (v. 70) o njem nerazumljiva. — nad njim: nad Kristusom je oboje, zemeljsko in nebeško, ki ju mora spraviti med seboj: »grehi sveta« (v. 69) in »ozvezdja pogum« (v. 71). — vriska / proč od te zemlje: svet, tj. človeštvo, teži z zemlje v »smrtni sli« (druga različica, v. 53). To se godi zaradi »nerazumljivosti / znanj« (v. 69—70), se pravi zaradi odtujenosti od božjega, v katero je pripeljala razpolagajoča vladavina nad postavljenim od bogov. 73 kjer ga na zadržuje človeškost: človeškost, ki zadržuje svet, tj. človeštvo, na zemlji, je živo razmerje do božjega. 75 puščava: kraj skrajne ogroženosti in odtujenosti od božjega. Ta kraj je v evangelijih prikazan kot kraj, na katerem je Kristusa skušal hudič; prim. Mt 4,1—4: »Tedaj je Duh od- vedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: ‚Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.‘ On pa je odgovoril: ‚Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‘« Kristus, ki se tu kot polbog, enako kot Herakles in Dioniz, imenuje »mož« (v. 74), v svojem spominu pride na »sled besede« (prav tam) iz Svetega pisma. To je beseda oziroma stavek iz 5 Mz 8,3 (»Človek naj ne živi …«), ki govori o človekovem živem razmerju do božjega. Z besedo Pisma torej Kristus pomaga k vzpostavljanju tega razmerja in zadržuje »smrtno slo« (druga različica, v. 53). 76 deteljin list: polbogovi Herakles, Dioniz in Kristus. 77 slabe molitve: prvotno »dolge«. Od takšne molitve ima pesnik »poznanje« (prav tam) — 251 — bistva »junakov«, »vojskovodij« (v. 78) v boju proti titanskim močem brezna. 78 To potrebujejo: dürfen je tu skrajšava za bedürfen, »potrebujejo«. 83—84 Posredno / v svetih spisih: prim. Patmos, prvo različico, v. 194. 94—96 kot lovu lovec ali / poljedelec … / … ali berač: te tri primerjave bi bilo mogoče naobrniti na vsakega izmed treh polbogov posebej: Dioniz bi bil lovec, Herakles — glede na dva-najst junaških del, ki jih je opravil — poljedelec, tj. delavec na Očetovem polju, in Kristus berač. — V nekem rokopisnem osnutku Hölderlin v navezavi na besedo »berač« razpreda takole: Nicht so sind andere Helden. Der Streit ist aber, der mich / Versuchet, dieser, daß aus Noth als Söhne Gottes / Die Zeichen jene an sich haben. Denn es hat noch anders, rätlich, / Gesorget der Donnerer, Christus aber bescheidet sich selbst. / Wie Fürsten ist Herkules. Gemeingeist Bacchus. Christus aber ist / Das Ende. Wohl ist der noch andrer Natur; erfül et aber, / Was noch an Gegenwart / Den Himmlischen gefehlet, an die andern. | »Niso tako drugi junaki. Spor pa, ki me / skuša, je ta, da iz stiske kot božji sinovi imajo oni na sebi znamenja. Kajti še drugače, obilno, skrbel je gromovnik, Kristus pa je skromen [ali: zadovoljen sam s sabo]. / Kakor knezi je Herkules. Skupni duh Bakhus. Kristus pa je / konec. Bržčas je ta tudi druge narave, izpolnjuje pa, / kar je še pričujočnosti manjkalo nebeščanom, na drugih.« — Bakh, tj. Dioniz, se imenuje tudi »skupni bog« (Stuttgart, v. 31). Patmos 6. februarja 1803 je Isaak Sinclair Hölderlinu sporočil, da je homburškemu deželnemu grofu izročil pesnitev s posvetilom. Poznejše predelave so, tako kot poznejše različice pesnitve Edini, nastale poleti in jeseni leta 1803. Patmos: otok, na katerem je po izročilu živel apostol Janez in napisal Razodetje. Poleg pisem apostola Pavla je bil Hölderlinu od Nove zaveze posebno pri srcu Evangelij po Janezu, ki v krščanskem izročilu velja za duhovni evangelij. Pesnitev je homburškemu deželnemu grofu bržkone posvečena zato, ker je gojil na Sveto pismo vezano pobožnost in pri tem dajal prednost prav temu evangeliju pred drugimi kanoničnimi. Leta 1802 je Klopstocka prosil, naj napiše svetopisemsko pesnitev, ki bo naravnana zoper sekula- rizirajočo razsvetljenjsko eksegezo. Ta mu je 2. aprila odgovoril, da tega pri svojih letih — tedaj jih je imel oseminsedemdeset — ni zmožen. Hölderlin je morda vedel za to, saj ni bil le osebno tesno navezan na Homburg, ampak v njegovi pesnitvi tudi na več mestih odzvanja Klopstockov ep Mesija ( Der Messias). — 252 — 2 bog: mišljen je Najvišji, Oče, »bogov bog« (Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prva različica, v. 73). Bog je »težko dojemljiv«, ker v tem času ne kaže svojega obličja in ni vidno pričujoč v nobeni podobi. — V slovenščini je uveljavljena pisava »bog« z malo začetnico za grške bogove in »Bog« z veliko začetnico za judovskega oziroma krščanskega Boga. Ker nemščina tega razločevanja ne pozna (v obeh primerih se Gott, enako kot vsi drugi samostalniki, piše z veliko začetnico) in je to mesto, tako kot tudi nekatera druga v Hölderlinovem pesništvu, v slovničnojezikovnem pogledu neodločljivo, se prevod z malo začetnico ozira na celoto Hölderlinovega »bogoslovja«, v katerem razodetje Najvišjega ob večeru časa ne izključuje grških bogov, in utemeljuje v odločitvi, da se beseda Gott v tem pesništvu obravnava kot obče ime, bodisi da je mišljen eden izmed bogov ali pa najvišji med njimi. Isto velja za besedo Geist, »duh«, kadar se pojavlja kot drugo poimenovanje za boga. 5—6 v mračnem prebivajo / orli: začetek prispodobe za uvodno gnomo oziroma zgoščeno pesniško misel »kjer je nevarnost, raste / tudi rešilno« (v. 3—4). Mračne skalne razpoke, domovanje orlov, prispodabljajo kraj, na katerem božje ni vidno in je zato »nevarnost« (v. 3), se pravi nevarnost ločenosti od božjega, največja. Vendar orlom, ki gnezdijo na takšnem kraju, rastejo mogočna krila, tisto »rešilno«. 6—8 hodijo / sinovi Alp preko brezna / po lahno zgrajenih mostovih: nadaljevanje prispodobe. Kakor orlom zrastejo krila, tako si prebivalci gora kot to, kar jih rešuje pred nevarnostjo ločenosti zaradi brezna, zgradijo mostove. 10 vrhovi časa: zgodovinske situacije, v katerih so se pojavljali polbogovi oziroma božji sinovi in, poslani od Očeta, opravljali njegova dela. 10—12 najljubši prebivajo / blizu, motneč na / najbolj ločenih gorah: božjim sinovom, katerih pojavitve so vrhunci zgodovinskega časa, grozi, da bodo, čeprav so nam s svojim delovanjem v zgodovini blizu, ostali ločeni od nas kakor gore, če mi zdajšnji do njih ne bomo mogli zgraditi mostov. Tedaj bo njihovo delo zbledelo. 20—21 Mračili so se / v somráku: prevod ima pleonastičen videz. Vendar samo videz. Glagol dämmern se navadno prevaja z »mračiti se« v pomenu prehajanja iz svetlega v temno. Samostalnik Dämmerung, »mrak«, pomeni prehod iz vmesnega stanja med dnevom in nočjo; lahko je bodisi večerni mrak, v katerem bo prevladala tema, ali jutranji mrak, v katerem bo, ravno narobe, prevladala svetloba. Vmesno stanje samo pa označuje beseda Zwielicht, db. »dvojna svetloba«; Zwielicht, »somrak«, je stanje izravnanosti svetlobe z drugim od svetlobe, se pravi z ne-svetlobo, temo. V izvirniku je torej poudarjeno mračenje, v katerem bo, izhajajoč iz stanja izravnanosti svetlobe in teme, prevladala tema. — 253 — 27 v zlatem dimu: prim. Germanija, v. 25. 29 s koraki sonca. Prim. pesnitev Grčija, prvo različico, v. 7—8: doch / Eintreffen Schritte der Sonne | »vendar / prispejo koraki sonca«. 35 zlatookrašeni Paktol. Prim. Nekar, v. 15: Zum goldenen Paktol | »k zlatemu Paktolu«. 49 dovolj brezsenčnih cest: ladijske poti. 57—60 Od Kajti ne do Patmos. Prim. F. G. Klopstock, Der Messias ( Werke, zv. 6, Leipzig: Göschen, 1800, str.220): Unbemerkter, nicht eine der Königinnen des Weltmeers, / Ruhete zwischen Wogengebirben die einsame Patmos | »neopažen, ne eden od kraljev svetovnega morja, / je počival med górji valov samotni Patmos«. 57—58 Ciper / z izviri bogati: v antični literaturi je »z izviri bogat« stalni pridevek Ide, pogorja na Kreti. Ciper ni nikjer označen z njim. Lahko da je Hölderlina k takšni označitvi Cipra napeljal opis ciprske fontane amorose ( brýsis tôn Eróton) v Ariostovem epu Besneči Orlando ( Orlando furioso) 18, 138 isl. 60 prebiva: grecizem. Gr. naietáein = »stanovati, prebivati« in »ležati«; prim. Homer, Iliada 6, 370: híkane dómous eu naietáontas | »do lepo ležečega je dospel domovja«; Odiseja 9, 22: nêsoi pol aì naietáousi | »mnogi otoki ležijo«; in še marsikje drugje. Prim. tudi Ister, v. 22. 68 in njegovi otroci: v prvotni različici felsbewohnenden Lüfte, »skale naseljujoče sape«. Patmosovi otroci so »glasovi vročega gaja« (v. 69) in »zvoki« (v. 71), ki jih je slišati tam, kjer vročih sončnih žarkov ne ohlaja noben gaj, ampak v vročini »razpoka / površje po- lja« (v. 70—71). Ti glasovi in zvoki so najimenitnejše, kar premore pusti Patmos. 75 vidca: apostol Janez, ki je bil deležen razodetja. Prim. Raz 1,9: »Jaz, Janez, vaš brat in z vami soudeležen pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Božje besede in zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Patmos.« 77 neločljivo. Prim. Jn 13,23: »Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja.« Prim. tudi Jn 19,26: »Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: ‚Žena, glej, tvoj sin!‘« 88 Kajti dobro je vse: prim. pismo sestri z dne 19. marca 1800, v katerem Hölderlin govori o svoji veri, da »je na koncu vse dobro in je vsa žalost le pot k pravi sveti radosti«. — Mnogo bilo bi / povedati o tem: prim. enak stavek v Ister, v. 45—46. 89 zmagujoč gledal: takšnega poudarjanja zmagujoče radosti namesto ponižujočega trpljenja v teologiji Hölderlinovega časa ni zaslediti. Po drugi strani »radosti dovršitelja« in »tri- umf zmagovalca« opeva Klopstock v Mesiji (11, 15 in 17). 91—92 a so žalovali, saj zdaj / se je zvečerilo. Vstali Kristus učencema na poti v Emavs po eni izmed izročenih različic Evangelija po Luku 24,17 pravi: »O kakšnih rečeh se pogovarjata — 254 — med potjo in zakaj sta potrta?« Učenca mu odgovorita, ne da bi ga spoznala: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil« (24,29). 96 obličja Gospoda: mišljen je zadnji izmed razodetih bogov, tj. Kristus. 97 Navdano: eingetrieben = db. »pognano noter«. Trpna oblika deležnika in pomenska ko-notacija sile v glagolski osnovi - treiben kažeta na delovanje moči, ki presega človeka. 101 duha: Sveti Duh v krščanski teologiji. Verzi, ki sledijo do v. 105 in govorijo o tem, da se je na primer »stresla / hiša« (v. 101—102) in da so se prek glav apostolov kotalila »božja hudourja« (v. 102), se navezujejo na novozavezno poročilo o binkoštih. Prim. Apd 2,1—3: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.« 108—109 Kajti zdaj je, kraljevski, ugasnil / sončev dan: Kristus, zadnji iz božjega rodu, je na binkošti dokončno zapustil zemljo. S tem ko ni bilo več »sonca Kristusa« (Edini, druga različica, v. 77), je napočil čas noči. Prim. tretjo kitico pesnitve Edini, vse tri različice. Prim. tudi Kruh in vino, v. 125—130: Nemlich, als vor einiger Zeit, uns dünket sie lange, / Aufwärts stiegen sie al , welche das Leben beglükt, / Als der Vater gewandt sein Angesicht von den Menschen, / Und das Trauern mit Recht über der Erde begann, / Als erschienen zu lezt ein stil er Genius, himmlisch / Tröstend, welcher des Tags Ende verkündet’ und schwand. . | »Namreč ko so pred časom, ta se dozdeva nam dolg, / navzgor se vzpeli vsi, ki so osrečevali življenje, / ko je Oče od ljudi odvrnil obličje / in je na zemlji po pravici začelo se žalovanje, / ko se je nazadnje prikazal neki tih genij, nebeško / tolažeč, ki je konec dneva oznanil in izginil …« 110 naravnost žareče: božje »žezlo« (v. 111) je v času božjega dneva žarelo naravnost oziroma neposredno, saj so bili bogovi razodeti in božje ni delovalo le posredno kakor v noči, ki je napočila za božjim dnem. O posrednem delovanju božjega govorijo kitice, ki sledijo. 113 o pravem času: prejšnji verz (»kajti prišlo naj bi spet«) je mogoče imeti za parentezo in razumeti stavek tudi tako, da je konec božjega dneva prišel o pravem času. Prav tako pa bo o pravem času prišlo novo božje razodetje. — Bi ne bilo / dobro, pozneje, in bi rezko pretrgalo, nezvesto, / delo ljudi: ti verzi se glede na to, da so tisti od v. 108 naprej (»Kajti zdaj je, kraljevski, ugasnil …«) utemeljujoča parenteza, navezujejo na verze, ki govorijo o razlitju duha na binkošti (v. 100—105), oziroma na verza, ki jim sklepajoč sledita: »zdaj, ko se ločujoč / jim je še enkrat prikazal«. Verzi so skrajno eliptični: kot to, kar ne bi bilo dobro »pozneje«, v času noči, je mogoče razumeti življenje ljudi, če jim ob Kristusovi ločitvi ne bi ob strani stal duh, tj. Sveti Duh, ki se v Evangeliju po Janezu večkrat imenuje — 255 — Tolažnik (prim. 14,16; 14, 26; 15,26; 16,7). Ko bi Oče pustil ljudi same v svetovni noči, bi bilo takšno ravnanje »nezvesto« do njih in bi naredilo zarezo v »delu ljudi«, se pravi v celotnem božanskem delu, saj so od Očeta poslani sinovi, imenovani tudi »možje« (prim. pesnitev Edini, prvo različico, v. 62, in tretjo različico, v. 74), doslej opravljali Očetovo delo na zemlji. Prim. Kristusove besede učencem v Jn 14,18: »Ne bom vas zapustil sirot …« 115 radost: z obljubo Svetega Duha je Kristus dal tudi obljubo radosti. Prim. Jn 16, 20—22: »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« 122 to, kar živi, v neskončnost raztresa bog: se pravi učence. Hölderlin je namreč prvotno zapisal die Liebenden, »ljubeči«, namesto das Lebende, »to, kar živi«. Učenci so bili razkropljeni oziroma so morali oditi v diasporo. Zato je bilo to, da je napočila svetovna noč, zanje kljub tolažilnemu božjemu poslanju duha »strašljivo« (v. 121). Prim. Jn 16,32: »Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje …« 123—124 zapustiti obličje / dragih prijateljev: s slovesom od obličja prijateljev se je povečala samota vsakega učenca posebej, ki se je začela s slovesom od »obličja Gospoda« (v. 96). 126—128 kjer je dvojno / spoznan, enoglasno / bil nebeški duh: spoznani ni bil sen kakega posamez-nika, ampak resničnost, ki jo je v zadnji svetlobi božjega dneva izkusilo in drug drugemu potrdilo več ljudi. Prim. Mt 18,20: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« »Nebeški duh« je tu Kristus. — in ni bilo prerokovano: čas božje daljave so včasih pretrgali navdihnjeni trenutki, ki niso bili napovedani in pripravljeni vnaprej, ampak so jih bili učenci deležni »iznenada« (v. 130). To iznenadnost ponazarjajo besede »je kodre zgrabilo« (v. 129); prim. prvotno podobo prerokovega poklicanja v Ezk 8,1—3: »V šestem letu, v šestem mesecu, petega v mesecu sem sedèl v svoji hiši in Judovi starešine so sedeli pred menoj. Tedaj je tam padla name roka Gospoda Boga. Videl sem: glej, postava je bila, podobna možu. Od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol je bil ogenj; in od njegovih ledij navzgor je bil videti kakor blesk, kakor bleščeč sijajnik. Iztegnil je nekakšno roko in me zgrabil za koder na moji glavi. Duh me je vzdignil med zemljo in nebo in me v Božjih videnjih pripeljal v Jeruzalem k vhodu notranjih vrat, ki gledajo proti severu.« Prim. tudi rabo te podobe v odi Pesniški poklic, v. 17—22: Und dennoch, o ihr Himmlischen all, und all / Ihr Quel en und ihr Ufer und Hain’ und Höhn, / Wo wunderbar zuerst, als du die / Loken ergriffen, und unvergeßlich // Der unverhoffte Genius über — 256 — uns / Der schöpferische, göttliche kam … | »In kljub temu, o vi nebeščani vsi in vsi / vi izviri in vi bregovi in gaji in višine, / kjer čudovito šele, ko kodre / si zgrabil, in nepozabno // prišel je nad nas nenadejani genij, stvarniški, božji …« 133 da bi se ustavil: da bi učenci zadržali »daleč hitečega« (v. 131) boga, ki je »nazaj k njim pogledal« (prav tam) v trenutkih navdihnjenja, so »podali si roke« (v. 135). S skupno močjo, močjo občestva, v katerem je nekoč že »enoglasno / bil nebeški duh« (v. 127—128), so hoteli narediti, da bi bog ostal v njihovi sredi. 135 imenujoč zlo: se pravi duha ločitve. 137—138 ki bila je nanj vezana / najbolj lepota. Prim. na Kristusa naobrnjeno prerokbo v Ps 45,3: »Lep, najlepši si med človeškimi sinovi …« 141—142 drug drugega dojeti ne / morejo: razkropljenost in uposameznjenost, ki sta se pojavili po Kristusovi smrti, sta dosegli vrhunec s tem, da so se tisti, ki so nekoč »skupaj živeli / v pomnjenju« (v. 142—143), drug drugemu odtujili ter se začeli zapletati v verske spore, oblikovati med seboj sovražne ločine in sprožati cerkvene razkole. 144 vrb. Prim. Zapeto pod Alpami, v. 21—22: so lange / Nicht auch mich, wie die Weide, fort die Fluth nimmt | »doklèr / tudi mene, kakor vrbo, ne vzame valovje«. 147—148 sam svoje obličje / odvrne Najvišji: odvrnitev obličja Najvišjega pomeni od zemlje ločujoče se skritje Očeta, tisti skrivnostni dogodek, ki zajema konec prikazovanja bogov in s tem razboženje zemlje. Le dokler Najvišji drži obličje obrnjeno k zemlji, traja »sla- va / polboga in njegovih« (v. 145—146). Ta dogodek je za Hölderlina temeljni prelomni dogodek zgodovine Zahoda. — V Bibliji je skritje Božjega obličja povezano z vesoljnim uničenjem živih bitij; prim. Ps 104,29—30: »Skriješ svoje obličje, prestrašijo se, vzameš jim dih, preminejo, in se v svoj prah povrnejo; pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in pre- noviš obličje zemlje.« Prenovitev obličja zemlje z dihom, ki daje življenje, torej prinaša le vnovična priobrnitev Božjega obličja: Bog vdihne zemlji oziroma zemeljskim bitjem življenje »iz obličja v obličje«, zato odvrnitev njegovega obličja pomeni vesoljno smrt, priobrnitev pa vesoljno življenje. 151 kaj je to? : prim. vse tri različice pesnitve Mnemozina, v. 34. 152—158 Od To je sejalčev met do kaj v zgubo: v Bibliji pride Ruta k Boazu v želji, da bi jo vzel za ženo, zvečer, ko ta veja ječmen na mlatišču (prim. Rut 3,2). Boaz naj bi tako kot sorodnik njenega pokojnega moža, ki je umrl brez potomcev, zagotovil pokojniku potomstvo in ga s tem odkupil, se pravi, preprečil, da bi se izgubilo njegovo »seme«. Podoba vejanja se sicer večkrat rabi v Bibliji; prim. Iz 30,24 in Jer 4,11, 15,7 in 51,2 ter, za njeno naobrnitev na Kristusov nauk, Mt 3,12: »Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito — 257 — bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« 162 Sicèr nosi železo rov. Prim. Job 28,2: »Železo pridobivajo iz zemlje in baker talijo iz kamna.« 173 Dobrotljivi so: nesmrtniki. 177 njihovo delo: prim. Slovesnost miru, v. 29. 178 koncu: konec vmesnega časa. 180 soncu enako: prim. pesnitvi Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prvo različico, v. 87, in Edini, drugo različico, v. 77, kjer se metafora sonca nanaša na Kristusa. 181 vzklikajočega sina Najvišjega: sin je tu mišljen kot ta, ki kaže na Očeta kot njegovo »prepoznavno znamenje« (v. 182). Prim. Kruh in vino, v. 155 isl. 182—183 palica / speva: mišljeno je pesništvo v svoji magični moči, ki ima pri vrnitvi bogov posebno nalogo. Prim. Klopstockovo odo Določitev mere ( Die Maßbestimmung) iz leta 1781, v. 29—32: Vermiss’ im Lied’ ich dich oft; so entschlüpf’ ich, / Frey nun, dem Kreis, den sein Zauber um mich herzog: / Und der winkt mir viel eicht vergebens / Dann mit dem mächtigen Stab. | »Pogosto pogrešal sem te [določitev mere] v spevu, tako sem, / zdaj prost, ušel krogu, ki ga krog mene je risal tvoj čar — / in ta mi z mogočno palico potem namiguje / nemara zaman.« Hölderlinova raba metafore »palica speva« je drugačna: pesništvo »na- migujoč navzdol« (v. 183), tj. z namigi o nebeščanih, ki jih prinaša na zemljo, pripravlja nebeščanom vrnitev. 184 Mrtve obuja: spev budi ljudi, ki so v času božje daljave kakor mrtveci. Podlaga metafore je biblična; prim. npr. Kristusove besede v Jn 5,24: »Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« Prim. tudi 1 Jn 3,14, Rim 6,13, Kol 2,12 in Raz 3,1. 189 ostrem žarku: neposredna božja pričujočnost je nekoč, ob prvotnem razodetju, zaslepila tudi »plahe« (v. 187), strahospoštljivo zroče oči. Svetloba božjega žarka je potem postala manj jarka; prim. pesnitvi Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prvo različico, v. 53—55, in Ren, v. 166—169. 191—192 Če pa, kot / od mrščečih se obrvi: žarkega pogleda iz božjega očesa ob prvotnem razodetju ni bilo mogoče prenesti, zato je bil ta pogled ublažen, kot zasenčen od obrvi. Hkrati ni bil več v celoti namenjen svetu in je, »pozabljajoč svet« (v. 193), postal »tih pogled« (v. 196). Srečanje z bogom tako ni bilo več mogoče v svetu, ampak v svetih spisih. Prim. pesnitev Edini, tretjo različico, v. 80—84. 196 uriti: tistim s strahospoštljivim pogledom je potrebno urjenje ob branju svetih spisov, ki posredujejo srečanja z bogom, da bi »ob tihem pogledu« (prav tam) postali dovolj — 258 — krepki in bi navsezadnje lahko uzrli novo božjo pričujočnost. — Verzi o branju svetih spisov (v. 191—196), pri katerem se človek v tihi zbranosti zataplja v razodeto besedo in pozablja na svet, se nanašajo na pietistično pobožnost homburškega deželnega grofa, kateremu je pesnitev posvečena. V tej pobožnosti je notranja tišina ob branju Svetega pisma znamenje bogobližnje duše. 199 Tebe: mišljen je deželni grof. Omemba naslovljenca proti koncu pesnitve je za Hölderlina značilna. Prim. npr. Pri izviru Donave, v. 105, Popotovanje, v. 108, in Ren, v. 212. 203—204 Tiho je znamenje njega / na grmečem nebu: strela. Ta je božje znamenje, znamenje Očeta, vendar je kljub neurnemu grmenju tiho, ker stare božje razodetosti ni več, novega razodetja pa še ni. Prim. pesnitev Edini, tretjo različico, v. 80—84. — Eden: Kristus. 205 Kajti še živi Kristus: tudi po svoji smrti. Hölderlin se tu navezuje na tradicionalno krščansko razumevanje, po katerem Kristus po smrti na križu živi naprej v svoji Cerkvi. Njegova posebnost v primerjavi z drugimi božjimi sinovi je torej za Hölderlina — od poslanja duha naprej — življenje v duhu. 206—207 So pa junaki, njegovi sinovi, / prišli vsi: s »pa« je poudarjeno nasprotje med »Enim« (v. 204) in vsemi, se pravi med Kristusom in junaki, ki so, prav tako kot on, sinovi »več- nega Očeta« (v. 202). Vsi so opravljali dela zanj in tako približevali ljudem »svete spise / o njem« (v. 207—208) in strelo, njegovo »tiho« (v. 203) znamenje. 209 dela zemlje: prim. »dela sveta« (Kot če na praznik …, v. 30). 210 On pa je zraven: Oče. — njega … dela: dela Očeta, ki jih ni izvršil Oče sam, ampak so jih v njegovem imenu oziroma zanj, se pravi kot njegova dela ( seine Werke), opravili junaki. Slovnična svojilnost tu ne označuje Očeta kot izvršitelja del, ampak pripadnost oprav- ljenih del Očetu. 211 vsa mu poznana od nekdaj. Parafraza Apd 15,18: »kar mu je znano od vekomaj«. 213 slava: db. »čast«. Beseda izvirnika Ehre očitno meri na zemeljsko prikazovanje bogov (»predolgo je že / slava nebeščanov nevidna«), to pa v Bibliji označujeta besedi »veličastvo« oziroma »slava« (hebr. kavod, gr. dóxa, lat. gloria). Prim. tudi v. 145—148: »ko slavo / polboga in njegovih / razveje in sam svoje obličje / odvrne Najvišji«. 220 materi Zemlji: dokler je Oče daleč, sprejema slavo oziroma čast, ki mu gre od ljudi, namesto njega mati Zemlja. V času božje daljave velja isto za »sončno svetlobo« (v. 221); prim. pesnitev Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, prvo različico, v. 87 isl. V tem času govori Oče človeku posredno prek obeh, skratka, prek narave. Območje po- srednega božjega delovanja so poleg narave, kot izhaja iz prejšnje kitice, še »sveti spisi« (v. 207) in »dela zemlje« (v. 209), tj. zgodovina. — 259 — 225 trdna črka: sveti spisi. 226 Temu sledi nemški spev: kakor je v času božje daljave potrebno, da »neguje se / trdna črka« (v. 224—225), se pravi skrb za svete spise, tako mora biti tudi pesništvo v službi posrednega božjega delovanja. Tolmačiti ga mora kot to, kar resnično biva v človeškem svetu — kot »obstoječe« (prav tam). Patmos Predstopnja poznejše različice 1—2 Poln je dobrosti. Nihče pa sam / ne dojame boga: dober zgled za pindarsko »trdo vezavo«, zgoščevanje skladnje, ki gre pri Hölderlinu tako daleč, da krši jezikovne zakonitosti. Neimenovani osebek prvega stavka je predmet drugega stavka: bog. 9 naokrog, krog jasnine: le kdor v duhu zajame proti jasnini štrleče »vrhove časa« (v. 10), se pravi vélike, po božjem delovanju odlikujoče se zgodovinske situacije, lahko v jasnini dojame bližnjega, vendar skritega boga. 75 v šuštenju trsa: namig na delovanje preroškega vetra, ki prinaša navdihnjenje. V Mt 11,7 Kristus imenuje Janeza Krstnika, zadnjega preroka Stare zaveze, »trst, ki ga veter maje«.. Prim. pesnitev Mnemozina, drugo različico, v. 40. 86—87 molčati … / … srdenje sveta: glagol »molčati« je tu rabljen kot prehodni glagol v pomenu »pomiriti« oziroma »umiriti«. Prehodno ga Hölderlin nekajkrat rabi tudi v pre- vodih; prim. Kralj Ojdip, v. 396—397: al ’ egò … / … epausá nin — v prevodu: doch ich … / … schwaigte sie ; | »Vendar sem … / … jo utišal«; Antigona, v. 804: tòn pagkoítan … thálamon — v prevodu: das al es schwaigende Bett’ | »vsemolčečo postelj«; in v. 810—811: ho pag- / koítas Haídas — v prevodu: der alles schwaigende Todesgott | »vsemolčeči bog smrti«. 129 svetišče igra Morije: jeruzalemski tempelj, ki ga je na griču Morija dal sezidati kralj Salomon (prim. 2 Krn 3,1), je bil ob Kristusovi smrti in vstajenju igra (tj. igrača) v potresu drobečega se griča. Prim. npr. Mt 27,20—51: »Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.« Grozo stresajoče se Morije na več mestih prikazuje Klopstock v epu Mesija (11, 44—51; 210—215; 12, 757—773; 13, 755—757). 130 grič jeze: Golgota, kraj, na katerem je bil križan Kristus. Sprva je Hölderlin uporabil klopstockski izraz Todeshügel, »grič smrti«; prim. Mesija 9, 160; 421; 494; 583; 10, 773; 11, 134; 12, 234 idr.). — 260 — Patmos Fragmenti poznejše različice 62 ko slava ugasne, naslada oči: ugasnitev slave (v izvirniku Ruhm, prej — v v. 145 ter v. 145 in 213 v prvi različici — Ehre, db. »čast«) kot svetleče božje pričujočnosti pomeni konec božjega dneva. Ta dan je tudi v prvih treh kiticah pesnitve Edini, predvsem na začetku njene tretje kitice, prikazan kot čas bleščečega božjega prikazovanja. 63 zdvajajo: nemški glagol zweifeln navadno pomeni »dvomiti«. Vendar se prvotni pomen »dvomiti« iz njegovega korena zwei- jasni kot »biti dvoj«, se pravi biti v dvojnem razmer- ju do nečesa, prvotni pomen »zdvomiti« pa kot »postati dvoj«. To, da steze in drevesa »zdvajajo«, torej pomeni, da iz prvotne enotnosti postajajo dvoja, predmet dvoma pri ljudeh, pri katerih »se ne ohranja več« (v. 62) božja slava. 72—73 Okrutno namreč sovraži / vsevedna čela bog: prim. pesnitev Edini, drugo različico, v. 72 isl. 136—138 Od Jordana in Nazaréta / in daleč od jezera, pri Kafarnaumu, / in od Galileje … in Kane: vsi našteti kraji — Kristusov rojstni Nazaret ter kraja njegovega delovanja Kafarnaum in Kana — ležijo v Galileji. Z jezerom je mišljeno Genazareško jezero, skoz katero, prav tako v Galileji, teče reka Jordan. — Stavek, katerega začetek je izgubljen, je verjetno govoril o Kristusovi dejavnosti v Galileji; prim. Mt 4,23—25 in Jn 4,43—54, kjer je rečeno, da je Kristus hodil po Galileji oziroma da je prišel v Kano in v bližino Kafarnauma. Verjetno je zato rečeno »pri Kafarnaumu«. 139 Kratek čas. Prim. Jn 13,33: »Otroci, le malo časa bom še z vami.« Luther prevaja eine kleine Weile. 140 zdihovanje luči. Prim. Jn 1,4: »V njej [Besedi, Kristusu] je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« Tu je v »zdihovanje luči« okrajšano človeško zdihovanje po luči, ki ga je Kristus po kapljah »tešil« (v. 139) s svojimi deli. 142 za Sirijo: verjetno je mišljena celotna sveta dežela. 143—144 Krstnikova / glava, utrgana: hči kraljice Herodiade, v poznejšem izročilu imenovana Saloma, je za svoj ples pred očimom, kraljem Herodom, na materino željo zahtevala glavo Janeza Krstnika. Prim. Mt 14,8—11: »‚Daj mi tukaj na pladnju glavo Janeza Krstnika.‘ […] Prinesli so na pladnju njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi.« 148 Ne pašnik: vmesni čas ni podoben pašniku, na katerem si v miru išče hrano in odpočiva govedo. — 261 — 152 Herkulu: tako kot v pesnitvi Edini je Kristusu postavljen ob bok Herkul. 153 otoku: Kos. Ta otok, ki leži pred jugozahodno obalo Male Azije, je gostoljubno sprejel Peleja, ko je ta doživel brodolom. Predstavo o Peleju, ki se je rešil iz morskega vodovja, je Hölderlin utegnil dobiti z bakroreza v Winckelmannovi knjigi Zgodovina staroveške umet- nosti ( Geschichte der Kunst des Alterums), ki prinaša reprodukcijo nekega reliefa z napisom ΠΕΛΕ. Na njem junak, močno nagnjen v levo, iz svojih dolgih, skoraj navpično visečih las z obema rokama stiska kaplje vode. — Otok Kos z vodami »osvežuje / sosednjega« (v. 154—155), tj. Janezov otok Patmos. 155 Peleja: očetovski junak, oče junaka Ahila, ki v tej pesnitvi, prav tako kot Herkul, zastopa svet starih, kot se glasi pripomba v rokopisu himničnega osnutka Kolumb ( Kolomb). 156 Drugače je neka usoda: usoda časa, ki ga vpeljuje Kristus. Besedo izvirnika Anders je pri tem treba razumeti predikativno. K takšnemu razumevanju napeljujeta na ta stavek trdo vezana nadaljnja predikata: »Čudoviteje. / Bogateje za peti« (v. 156—157). 158 od tistega dalje: od Kristusa naprej. 159 plovbo plemenitašev: križarski pohodi. V poznejših razširitvah himničnega osnutka Kolumb je med drugim tudi rečeno: und die Tempelherren, die gefahren / Nach Jerusalem, Bouil on, Rinaldo, / Bougainvil e | »in tempeljski gospodje, ki so pluli / proti Jeruzalemu, Bouillon, Rinaldo, / Bougainville«. Prim. tudi pesnitev Edini, drugo različico, v. 78. 160—161 trpljenje, ki bega v Canosso, / in Henrika: leta 1077 se je moral Henrik IV. na zahtevo nemških knezov podati na ponižujočo pot iz Speyerja v Canosso (pri Modeni), da bi od papeža Gregorja VII. izprosil oprostitev od cerkvenega izobčenja. 162 ne izroči: db. ne izpostavi, tako kot se izpostavi nezaželenega otroka. 163 Kot jutranji zrak …: prispodoba za novost, drugačnost Kristusove dobe. 166 ne doume: posamezna »imena« (v. 164), tj. zgodovinske osebnosti Kristusove dobe, so težko doumljiva. Njihov pravi pomen je mogoče razbrati s pretehtanjem, ki predpostavlja celovito razumevanje te dobe same. Kot kaže kitica, ki sledi, pa je odvisno predvsem od tolmačenja Kristusove smrti. 174—175 Vendar je njegova luč bila / smrt: Kristusovo poslanstvo se je izpolnilo v njegovi smrti, v tem, da je zapustil svojo zemeljsko podobo in tako, kar zadeva božje, vpeljal brezpodobsko dobo, dobo brez božje slave, brez svetleče božje pričujočnosti na zemlji. To je pnevmatična doba, ki jo, kot kažejo sklepni fragmenti pesnitve, zaznamuje božje poslanje duha. 177—178 Gledali pa so, sključeno, ne glede na to, pred bogom podobo / tajilca: pridevniško rabljeni deležnik gebükt je treba vezati na Kristusovo podobo; ta je bila »sključena«. Prim. Flp — 262 — 2,6—7: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem«; o »podobi služabnika« prim. tudi Kot če na praznik …, v. 35. Poleg tega se zdi, da se prav na Kristusovo človeško podobo nanaša beseda »berač« (Edini, tretja različica, v. 96). Njena sključenost ustreza času, ki se nagiblje h koncu: v človeški podobi kot berač sključeni Kristus je znanilec novega, ubožnega časa. — Čeprav je Kristusova »luč bila / smrt« (v. 174—175) in je z njegovo smrtjo ugasnila njegova zemeljska podoba, so učenci »še nazadnje« (v. 180), se pravi še nekaj časa po Kristusovi smrti oziroma vse do poslanja duha na binkošti, gledali njegovo podobo. Podoba, v kateri se je torej Kristus učencem prikazoval tudi po svoji smrti, pa je bila »podoba tajilca«. To je mogoče razu- meti na dva načina. Lahko da je z njo mišljena podoba boga, ki je, ob tem ko je zapustil zemeljsko podobo, prav z negacijo antične očitne božje v-podobljenosti vpeljal dobo brez zemeljske božje podobe. To pomeni, da Kristus še pripada antičnemu božjemu dnevu, vendar s tem, da je bil sključen v človeški podobi, in predvsem s smrtjo, s katero je od- pravil podobstvenost samo, že utira pot novemu času in tako uteleša obrat časov: »kot če / se nagiblje stoletje« (v. 178—179). Ali pa se podoba, v kateri se je Kristus prikazoval po smrti, imenuje »podoba tajilca« zato, ker je prav v tej podobi, v kateri je bil še zme- raj videti človeški kakor pred smrtjo, tajil svojo božjost. »Podoba tajilca« je bila, naj jo razumemo tako ali drugače, »pred bogom« samim, zastirala je njegovo božjost. 179 v radósti resnice: »resnico« je tu treba razumeti v pomenu grške besede zanjo, besede a-létheia, kot »ne-skritost«. 188 od obličja Gospoda: učenci niso takoj zmogli prehoda iz enega časa v drug čas, od božje podobe in obličja, se pravi, od antične usojenosti k poantični neusojenosti božjega. 190 senca … ljubega: podoba, v kateri se je Kristus prikazoval učencem po smrti. Ta podoba je bila za učence, ki »so žalovali« (v. 181), sprva »kot kuga« (v. 191), saj jih je v žalovanju priklepala na preteklost in jim tako preprečevala izpolniti poslanstvo njihovega lastnega zgodovinskega trenutka. Zato, da bi odstranil to oviro, jim Kristus »poslal je / duha« (v. 192—193). 195 zobe zmaja: »božja hudourja« (v. 194) oziroma plameneči duh v njih je ustvaril »može« (prav tam), se pravi, da je iz žalujočih učencev naredil »junake smrti« (prva različica, v. 105), ki so potem pogumno nastopili svoje poslanstvo in tako rekoč zgradili novo dobo. Ta preobrazba učencev premore tako »sijajno usodo« (v. 195) kakor preobrazba, o kateri govori grški mit: poganjanje oboroženih mož iz zob kastalijskega zmaja, ki jih je na Atenin ukaz v zemljo posejal Kadmos. Potem ko so se ti možje med seboj zapletli v — 263 — smrtonosen boj, je peterica izmed preživelih, ki so sklenili mir, skupaj s Kadmom zgradila mesto Tebe. Prim. Ovidij, Metamorfoze 3, 99—130. Patmos Nastavki za zadnjo različico 137—138 pri Kafarnaumu, kjer / so ga iskali: Prim. Jn 46—47: »In v Kafarnáumu je bil neki kra-ljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira.« 143—144 Krstnika / padla njega glava: visoko stilizirana kombinacija invertiranega svojilnega rodilnika (»Krstnika … glava«) in vmesno stavljenega svojilnega zaimka, ki je tu v skladu z arhaizirajoče vzvišenim načinom govora preveden z osebnim zaimkom v svojilni stavi (»njega«). Nenavadno je, da se ta kombinacija, ki je bila domača predvsem Hölderlinovim starejšim sodobnikom, pojavlja šele v njegovem poznem delu. Prim. Kruh in vino, v. 92 (eno izmed različic): deren ihr Lob | »katerih njih slavo«, pa tudi prevod Hölderlinov prevod Sofoklove Antigone, v. 299: der Sterblichen ihr schändlich Werk | »smrtnikov njih sramotno delo«, ali Pindarjevih od, npr. Pit 2,38: der Götter aber ihre Gebote | »bogov pa njih zapovedi«, ali 10, 70: Kam Danaens einst ihr Sohn | »je Danaje nekoč príšel nje sin«. 153 v cvet pognal: perifrastično za angeblümt; te besede ni v vélikem slovarju bratov Grimm. 188 od Gospodovih solz in sènc: v prejšnji različici »od obličja«. To preubesedenje poudarja človeškost Kristusove podobe. 195 jezne: kot izhaja predvsem iz Hölderlinovih opomb h Kralju Ojdipu, jeza junakov pomeni kipenje duše, ekstatično opojenost z neskončnim, navdihnjeno prevzetost, v kateri božje vleče človeško k sebi. Takšni »jezi« na drugi strani ustreza preobilje nebeške ljubezni. Spominjanje Pesnitev je verjetno nastala kmalu potem, ko je Hölderlin končal prvo različico pesnitve Patmos, leta 1803. Spominjanje: naslov pesnitve bi bilo mogoče prevesti kratko malo s Spominom. Vendar ima nemščina več besed za »spomin«, ob Andenken tudi Erinnerung in Gedächtnis. Prevod — 264 — naslovne besede izvirnika z deležnikom »spominjanje« se ravna po slovnični, izglagolski obliki te besede. Glede na tematsko ost pesnitve, ostajanje na zemlji in razmerje pesniš- tva do njega, poudarja akt spominjanja kot mislenja na ( An-denken) to, kar je bilo, pri pesniškem ustanavljanju ostajajočega. 1 Severovzhodnik. Prim. pesnitev Drugo najboljše ( Das nächste Beste), prvo različico, v. 31—32: Und ihnen machet waker / Scharfwehend die Augen der Nordost… | »In z ostrim vetjem vrle jim / dela severovzhodnik oči …« 5 A pojdi zdaj: severovzhodnik veje proti jugovzhodu oziroma gledano s kraja, na katerem je pesnik, proti Bordeauxu (»Bourdeaux«, kot zapisuje Hölderlin, je prvotna oblika imena tega mesta). To je hkrati smer proti odprtemu morju. Zato severovzhodnik pomoršča- kom napoveduje »dobro plovbo« (v. 4). 8 po ostrem bregu: steza gre po strmem, prepadno odsekanem bregu, s katerega »pada globoko potok« (v. 10), ki se izteka v reko Garonno. Struga reke je izdolbena globoko. 10 tam zgoraj pa: besedica »pa« označuje nasprotje med potokom, ki pada z brega v globino, in kvišku štrlečim »parom / hrasta in srebrnega topola« (v. 11—12) na bregu. Ta par se imenuje »plemenit« (v. 10) in v pesnitvi stoji kot prispodoba herojskega bivanja. Hrast namreč od nekdaj uteleša junaško krepkost, srebrni topol pa je od antike naprej prispo- doba neumrljivosti. 13 še dobro spominjam se tega: rečenica es denkt mir etwas, db. »nekaj se mi misli«, je v pomenu spominjanja ostala živa v švabskem narečju. Idiomatično nakazuje, da misel, ki mi je prišla na pamet in se nanaša na nekaj minulega, ne izhaja iz subjektivne pobude oziroma da ni voluntarističnega izvora. Prim. npr. Friedrich Schiller, Don Carlos, v. 3543: Solang mir denkt | »kolikor se spominjam«, in C. F. Meyer, Pokopano srce ( Das begrabene Herz), v. 1: Mich denkt es eines alten Traums | »Spominjam starega se sna«. 15—16 brestov gozd … / … figovec: na začetku druge kitice so imenovana drugačna drevesa kakor na koncu prve. V nasprotju s samotnim herojskim parom, ki ga sestavljata hrast in srebrni topol, je brestov gozd »nad mlinom« (v. 15) povezan z območjem človeškega dela, figovec »na dvorišču« pa z območjem človeškega prebivanja. Podoba pokrajine se nagne v idiličnost. Figovec se v drugačnem pomenu pojavlja tudi v pesnitvi Mnemozina, vse tri različice, v. 36(5). 26 polno temne svetlobe: mišljen je temnordeči bordojec. V vinu je svetloba utemnjena z zemeljsko prvino, podobno kot je v pesmi z besedo zastrt nebeški ogenj (prim. Kot če na praznik …, v. 60). Temnost vina, ki v sebi skriva svetlobo, zbuja radost in spominjanje; prim. Landauerju ( An Landauer), v. 22: Wie dunkler Wein, erfreut auch ernster Sang | »kakor — 265 — temno vino vzradošča tudi resen pev«. 25—29 Od Ponudi do dremež. Prim. o vinu in gozdni senci zgodnjo pesem Muhasti ( Die Launischen), v. 3—5: Bald auch bin ich verwandelt, / Blinkst du, purpurner Wein! mich an // Unter Schatten des Walds | »kmalu sem pa preobražen, / če, vino škrlatno! mi mežikaš // v gozdni senci«. 28—36 Od da bi mogel počiti do zgodila. Prim. Titani, v. 5—7: …Indessen, gieb in Feierstunden / Und daß ich ruhen möge, der Todten / Zu denken. | »Medtem daj v prazničnih urah, / in da bi mogel počiti, se spominjati / mrtvih.« 34 mnenje srca: Hölderlin to besedno zvezo pogosto rabi v pismih. Prim. npr. pismo materi januarja 1799: »… bi hotel, smel povsod tako odprto in čisto izreči mnenje svojega srca, kot to poznam pri Vas«; ali hauptwilsko pismo bratu: »Predvsem Te prosim […], da mi poveš mnenje svojega srca in bratovsko sprejmeš moje govorjenje.« 37 A kje so prijatelji? : prijateljev, s katerimi bi pesnik lahko slavil spomin na minulo, ni več tukaj. Prim. Titani, v. 12: Ich aber bin al ein | »jaz pa sem sam«. — Bel armin: prijatelj, ki mu piše pisma naslovni junak v Hölderlinovem romanu Hiperion ali puščavnik v Grčiji (1797). Ob imenih Arminij in Filokles je Hölderlin to ime nameraval spet uporabiti v odi Eduardu (1801). 38—39 Marsikoga / je sram, da šel bi k izviru. Prim. poetološko pomembno pismo Böhlendorfu: »V začetku [ Angang], pri svojem izviru, ob pričetku [ Beginn] poti k vzgoji duh ljudstva ni doma pri sebi. Da bi se naučil lastnega, se mora podati v tujino, v kolonijo, tam mora začeti, mora srčno pozabljati, in k temu lahko nemškemu duhu pomaga grški, ta je zanj nepogrešljiv.« Prim. tudi Kruh in vino, različico v. 152—154: nemlich zu Hauß ist der Geist / Nicht im Anfang, nicht an der Quel … / Kolonie liebt, und tapfer Vergessen der Geist | »namreč doma ni duh / v začetku, ne pri izviru … / Kolonijo ljubi in srčno pozabo duh«. Z »duhom« je obakrat mišljen človeški duh, tj. nemški duh oziroma duh Hesperije, s »kolonijo« pa Grčija. — Prijatelje, tj. pomorščake, oziroma njihovega duha še pred iz- virom vleče kolonija oziroma tujina. Pot k izviru, paradoksno, najprej pelje v tujino in šele prek tujega k lastnemu. Duh na začetku ni pri sebi, tega, kar resnično je, nima že kar sam po sebi. Lastno mu ni dano, ampak si ga mora v tujini oziroma na poti k izviru, ki gre skoz tuje, šele prisvojiti. Izvir zato najprej in predvsem zbuja »sram«, ki ga je tu treba razumeti v pomenu strahospoštovanja. 41—43 Oni, / kakor slikarji, znašajo / lepoto zemlje: slikarji na svojih poteh nabirajo motive, iz katerih potem, ko se vrnejo domov, ustvarjajo vélika dela. Prim. fragment št. 53: Und der Himmel ist wie eines Mahlers Haus / Wenn seine Gemählde sind aufgestel et | »In nebo je — 266 — kot hiša slikarja, / ko razstavljene so njegove slike«. 44 vojne krilate: prim. des Schiffes Flügel, »ladje krila« (Arhipelag, v. 81), tj. jadra. Lahko je mišljena morska bitka ali pa morska plovba, boj z vetrovi in valovi. 49 k Indijcem: »proti Indiji«, kot je rečeno v osnutku pesnitve, je hotel pluti tudi morski junak Kolumb, ko je zaplul proti zahodu čez Atlantik. Kolonija ali tujina torej tu ni Grčija, ampak Indija, ki je hkrati kar se da daleč od izvira. 51 na zračni špici: verjetno je mišljen ozek rt Bec d’Ambès ob sotočju Garonne in Dordogne, kjer »širen kot morje / izliva se tok« (v. 55—56), tj. Gironda, ali pa, manj verjetno, Pointe de Frave ob izlivu Gironde. 56—60 Sklepni verzi se pod vidikom ostajanja, ki je v zadnjem verzu naposled tudi imenova- no kot tematsko žarišče celotne pesnitve, dotikajo treh območij bivanja, na katera je prej izmenično spominjala pesnitev. Prvo izmed njih je morje kot območje drznega dejanja, o katerem se govori na začetku prve, v četrti in v prvi polovici pete kitice. Pomorščaki pri Hölderlinu tudi sicer utelešajo tip junaškega moža dejanj; prim. Popotnik ( Der Wanderer), v. 79—81: und den Muth erfreut’ am Ruhme der Männer / Ahnender Schiffer; und das konnten die Sagen von euch, / Daß in die Meer’ ich fort, in die Wüsten mußt’, ihr Gewalt’gen! | »in vzradoščalo je duha ob slavi mož, / slutečih ladjarjev; in to so zmogle upovédi o vas, da na morje, v puščave sem moral, vi silni!«; in v. 105—106: Daß ich den Göttern zuerst und das Angedenken der Helden / Trinke, der Schiffer | »da bogovom najprej in v spomin junakov / napivam«. V himničnem osnutku Kolumb, nadalje, pesnik pravi, v. 1—3: Wünscht’ ich der Helden einer zu seyn / Und dürfte frei es bekennen / So wär’ es ein Seeheld. | »Če junakov eden bi želel biti / in prosto bi to smel izpovedovati, / potem bi bilo to morski junak.« Drugo območje je idilično območje, ki ga prikazuje druga kitica in ga zaznamuje ljubezen. Tretje območje pa je območje pesniškega bivanja, katerega izrekanju sta namenjena tret- ja, središčna kitica in zadnji verz pesnitve, v katerem je kot v osti zbrana njena téma. 56—57 jemlje / in daje pomnjenje morje: morje kot območje dejanja s svojim večnim valovanjem gor in dol ne zagotavlja obstanka. V območju večnega vrveža dejanje vznikne kot nekaj, kar je vredno pomnjenja, vendar v tem območju tudi ponikne. Možje v naporih in bojih »znašajo / lepoto zemljé« (v. 42—43), če pa se njihova dejanja nikjer oziroma v ničemer ne ohranijo, nazadnje izginejo s prizorišča zgodovine. 58 in tudi ljubezen priklepa marljiva oči: beseda »priklepa« kaže, da gre pri ljubezni, tako kot pri »pomnjenju« (v. 57), spet za to, kar ostaja. Ljubezen, s tem ko priklepa oči, dela ljubljeno za nekaj ostajajočega vsaj v pogledu ljubečega. Prim. Hölderlinovo dramo Empedoklova smrt ( Der Tod des Empedokles), drugo različico, zadnji prizor, v katerem — 267 — govori Delija: Dich entzündet, große Seele! der Tod / Des Großen, aber es sonnen / Die Herzen der Sterblichen auch / An mildem Lichte sich gern und heften / Die Augen an Bleibendes | »Vnema, vélika duša, te smrt! / vélikega, vendar srca se smrtnikov tudi sončijo rada / v mili svetlobi in na to, kar ostaja, / priklepajo oči«; prim. tudi Titani, v. 60—61 : und es sind nicht umsonst / Die Augen an den Boden geheftet | »in niso zaman / k tlom priklenjene oči«. 59 Kar pa ostaja, ustanavljajo pesniki: navezava na staro misel, da junakov ne naredijo ne-smrtnih njihova dejanja, ampak šele pesniki, ki ta dejanja slavijo v spevu in jih tako ohranjajo v spominu svojih rojakov; Ahil je postal nesmrten med Grki šele prek slavilno spominjajočega se Homerjevega speva. To, kar ostaja tako iz območja dejanja kakor tudi iz območja ljubezni, se torej ne ohranja nikjer drugje kakor v ustanavljajočem spominja- nju ali mislenju-na ( An-denken) pesništva. Ustanavljanje ostajajočega hkrati pri pesnikih, drugače kot pri njihovih »prijateljih« (v. 37) pomorščakih, predpostavlja vrnitev iz tujine oziroma, izhajajoč iz pisma Böhlendorfu, prisebnost duha, se pravi duha, ki se je, čeprav ljubi kolonijo, iz tujega vrnil v lastno. — Zadnji verz zaokroža tematsko ujemanje te Hölderlinove pesnitve z njegovim romanom o Hiperionu. Hiperion namreč seže prek območja dejanja (Alabanda) in ljubezni (Diotima) ter navsezadnje doseže spominjajoče se bivanje pesnika puščavnika. Poleg tega je kot pesnikov namig na roman mogoče ra- zumeti omembo Bellarmina na začetku četrte kitice. Hölderlin je odo Eduardu prvotno celo hotel nasloviti z Bellarminu, glede na to, da je prijatelja Isaaka von Sinclairja v njej prikazal kot heroja, pa je mogoče sklepati, da je ime Bellarmin pozneje povezoval s he- rojskim bivanjem. Podobnost med pesnitvijo in romanom je tudi v tem, da »ladjarji« (v. 4) odrinejo skrajno daleč, »k Indijcem« (v. 49), tako kot Alabanda, Hiperionov herojsko delujoči prijatelj, po slovesu od njega z ladjo izgine v daljavi. Ister Pesnitev je verjetno nastala poleti leta 1803. 1 Pridi zdaj, ogenj: klic, ki napoveduje »dan« (v. 3) po božji noči oziroma ubožnem času. 4 preizkušnja: preden se prikaže bog, morajo njegovi preroki biti »ukoreninjeni dneve na gorah« (Pri izviru Donave, v. 83), tako kot je Mojzes štirideset dni in štirideset noči ostal — 268 — na gori Sinaj, da bi prejel postavo (prim. 2 Mz 24,16—18; 34,28). Kolikor gre preizkušnja »skoz kolena« (v. 5), gre morda za klečanje, ne za stanje. — V poznejši predelavi elegijskega cikla Kruh in vino je o bogu, ki se obrne k zemlji, rečeno: wie Flammen / Wirket von oben, und prüft Leben verzehrend uns aus | »kot plamen / deluje od zgoraj in preizkuša življenje, použivajoč nas«. Prim. tudi Pri izviru Donave, v. 50—51. 6 gozdni vik: ptičje petje. Brata Grimm v svojem vélikem nemškem slovarju med drugim na- vajata tale zgled iz Minnesanga: Komen sint uns diu vogelin mit ir waltgeschreie | »Prišle k nam so ptice z gozdnim vikom« ( Minnesinger 3, 225b Hagen). — Kakor se ptice v Hölderlinovi odi Hiron pojavljajo kot glasnice svetlobe (prim. v. 7—8: Nie täuschten, auch nicht einmal deine / Vögel | »nikdàr niso varale, niti enkrat samkrat, tvoje / ptice«), tako je petje ptic v gozdu tudi tu znamenje sončnega vzhoda, s katerim bo konec božje noči. Prim. tudi Titani, v. 41—43: wo der Akersmann / Die Furchen machet singen gegen / Dem Lichte die Vögel | »kjer poljedelec / dela, da brazde pojejo proti / svetlobi, ptice«. 7 ki prišli smo od daleč: prebivalci Hesperije, »dežele večera« ( Abendland) oziroma Zahoda. 8 Inda: ime reke označuje področje stare vzhodne kulture oziroma Azijo, od koder je svojo pot nastopila »beseda z Vzhoda« (Pri izviru Donave, v. 32), »človeka vzgajajoči glas« (n. d., v. 42). Prim. Orel ( Der Adler), v: 14—17: Anfänglich aber sind / Aus Wäldern des Indus / Starkduftenden / Die Eltern gekommen. | »Prvotno pa so / iz gozdov Inda, / močno dehtečih, / prišli starši.« Ta pot pelje prek Grčije in Rima do Nemčije; prim. Germanija, v. 42—48. 9 Alfeja: največja reka na Peloponezu. Iz južne Arkadije teče v Jonsko morje mimo Olimpije, kjer se vanjo ob starem svetišču izliva Kladeos. 10 kar je sojeno: das Schikliche je tu mogoče razumeti kot to, kar nam je »poslano« oziroma določeno od Usode ( Schiksaal). 11—13 brez peruti ne more / nihče po najbližjem seči / naravnost: prim. Patmos, v. 9—15. — Besedico geradezu Hölderlin pogosto rabi v pomenu »neposredno«, »brez ovinkov«; prim. npr. pismo materi z dne 12. marca 1795: »Ali je Schiller sprejel poziv ali ne, sam ne vem. Ni se neposredno izjasnil, in tako naravnost [ geradezu] ga tudi nisem mogel vprašati.« 21 Ister: tako so stari Grki imenovali Donavo ( Ístros), in sicer v celoti, na pa samo njen spodnji tok, kot domnevajo mnogi razlagalci Hölderlina. Rimljani so razločevali Danubius (do Železnih vrat, tj. do Djerdapa na meji med Srbijo in Romunijo) in Ister ali Hister (do izlitja v Črno morje); prim. Plinij Starejši, Naravoslovje ( Naturalis historia) 4, 79. Vendar rimski pesniki v nasprotju s prozaisti rabijo ti imeni brez razlike. Horacij na primer v — 269 — dveh izmed svojih Pesmi ( Carmina) rabi imeni Hister (prim. 4, 14, 46) in Danubius (prim. 4, 15, 21), da bi označil isto, namreč sosednjo Dacijo. Podobno tudi Ovidij v Poslanicah iz Ponta ( Epistulae ex Ponto) imenuje Hister binominis, »dvoimen« (1, 8, 11). 22 Lepo prebiva: grecizem; prim. Patmos, v. 60. — Gori listje stebrov: to listje gori od močnega opoldanskega sonca, katerega žarek se s tem ohlaja (prim. Muhasti, v. 5—6: die gewaltige / Mittagssonne mir sanft über dem Laube glänzt | »silno / opóldansko sonce mi blago prek listja blešči«). Čisti sončni žarek tako prihaja na zemljo »skoz divjino milo od zgoraj« (Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo …, v. 47). 25 druga mera: »streha« (v. 26) golih skal v gornji dolini Donave štrli še enkrat tako visoko čez vrhove dreves, kot so visoka drevesa sama. Mera je torej višina teh dreves. Prim. Sofokles, Filoktet, v. 1262: ameípsas tásde petréreis stégas | »zapusti te skalne strehe«. 28 Herkula: zgodbo, ki sledi, pripoveduje Pindar v Tretji olimpijski odi, katere začetek je (do v. 34 po starem štetju) prevedel Hölderlin. Herkul, ustanovitelj olimpijskih iger, je šel na sever, k senčnemu izviru Donave, po oljko, ki daje senco, ker so bila borišča pri Olimpiji brez dreves in so se boji bíli na žgočem soncu. Ko se je vrnil, je drevesa zasadil ob borilni stezi. Kot pravi Pindar, so venci iz oljčnih vej postali nagrada za zmagovalce bojev, ki jih je Herkul ustanovil na zathéois epì kremnoîs Alpheoû, »nadvse svetih brežinah Alfeja« ( Olimp 3, 38 po starem štetju). 29 daleč bleščeč se: bleščeči se Ister je Herkula privabil od daleč, ko je bil ta med potjo na sever še »tam dol pri Olimpu« (prav tam). Olimp je južno od Istra. 30 —31 od vročega Istma prišel / iskat si senco: Herkul ni šel na sever zato, da bi se tam naselil v senci, ampak da bi senco vzel s seboj in z njo hladil pekočo vročino na jugu. To poudarja že Pindar. Herkul je oljko, ki jo Pindar imenuje tudi skiarón … phýteuma, »senčna … rast- lina« ( Olimp 3, 31), prinesel Ístrou apò skiarân pagân, »od Istra senčnih izvirov« (3, 25) 35 rumenim bregovom: namig na Vergilijeve Geogika ( Georgica) 3, 350: turbidus et torquens flaventis Hister harenas | »Hister mede in vrtinči rumeni pesek«. 39 rast slišna. Prim. fragment št. 47, v. 2—3: Und es war / Das Wachstum vernemlich | »in bila je / rast slišna«, ter pesnitvi Domovina ( Heimath), v. 9—10: wenn im falben Kornfeld / Das Wachstum rauscht | »ko na sivorjavem koruznem polju / šumi rast«, in Drugo najboljše, tretjo različico, v. 36—37: Sehn sie die heiligen Wälder und die Flamme, blühendduftend / Des Wachstums | »gledajo svete gozdove in plamen, cvetoče dehteč, / rastí«. 41—44 od ta pa do vzhoda: zasnutek pesnitve, verzi, ki so bili napisani najprej. — V pesnitvah Popotovanje in Pri izviru Donave Donava kaže pot proti vzhodu, v tej pa »nazaj« (v. 42), kot da bi prihajala »z vzhoda« (v. 44). — 270 — 45—46 Mnogo bilo bi / povedati o tem: prim. enak stavek v Patmos, v. 88—89. 48 Ren: prim. Popotovanje, v. 22—24, in Ren, v. 32—37. 50 znamenja: reke so znamenje združenja sicer ločenega, npr. »suhote« (v. 50) in mokrote, pa tudi povezave tega, kar si sledi v času, kontinuitete. Reka kot takšno znamenje »sonce / in luno nosi v srcu« (v. 51—52) ves čas, »dan in noč tudi« (v. 53), ter povezuje nebo in zemljo, bogove in ljudi. Na vsepovezanost prav tako kaže zrcaljenje »sil višave« v morju, orisano v pesnitvi Arhipelag, v kateri pesnik nagovarja Očeta, v. 25—32: Auch die Himmlischen, sie, die Kräfte der Höhe, die stil en, / Die den heiteren Tag und süßen Schlummer und Ahnung / Fernher bringen über das Haupt der fühlenden Menschen / Aus der Fül e der Macht, auch sie, die alten Gespielen, / Wohnen, wie einst, mit dir, und oft am dämmernden Abend, / Wenn von Asiens Bergen herein das heilige Mondlicht / Kömmt und die Sterne sich in deiner Wooge begegnen, / Leuchtest du von himmlischem Glanz, und so, wie sie wandeln, / Wechseln die Wasser dir, es tönt die Weise der Brüder / Droben, ihr Nachtgesang, im liebenden Busen dir wieder. | »Tudi nebeščani, oni, sile višave, tihe, / ki veder dan in sladek dremež in slutnjo nad glavo ču-tečih ljudi od daleč prinašajo / iz obilja moči, tudi oni, stari vrstniki, / prebivajo, kakor nekoč, s tabo, in pogosto na mračeč se večer, / ko od gora Azije pride noter sveta svetloba / lune in se v tvojem valu srečajo zvezde, / svetiš od nebeškega bleska in se ti tako, kakor tečejo, / menjajo vode, napev bratov zveni / tam zgoraj, njih nočni spev, v ljubečih prsih ti spet.« 53—54 in / drug drugega nebeščani čutijo tôplo. Prim. Ren, v. 106—114: »… in če nebeščani / potrebujejo kako stvar, / so to heroji in ljudje / in smrtniki sploh. Kajti ker / najbolj bla- ženi sami ničesar ne čutijo, / mora pač, če je kaj takega reči / dovoljeno, v imenu bogov / udeležen čutiti kdo drug, / ki ga rabijo …« Reka, ki povezuje nebo in zemljo, bogove in ljudi, pomaga nebeščanom k človeškemu čutenju. Vendar pesnitev Ister o čutenju nebeščanov govori drugače: ti prek posredujočega bivanja reke ne čutijo le samih sebe, ampak tudi drug drugega. S tem ko reka ustvarja povezavo z nebeščani, povezuje tudi njih med sabo. 56—57 Kajti kako bi prišel / sèm dol? : Najvišji, čigar sestopanje na zemljo se znamenjsko godi v zrcaljenju neba v reki. — In so kakor Herta zeleni, / otroci Neba: reke. Ta in prejšnji, vprašalni stavek implicirata vsepovezovalnost rek, njihovo posredovanje med nebom, kolikor so »otroci Neba«, in zemljo. Herta je namreč ime Zemlje v germanski mitologiji; prim. Emilija pred svojim poročnim dnem ( Emilie vor ihrem Brauttag), v. 208: Hertha grünt | »Herta zeleni«. Kot pravi Tacit v delu Germanija (40. pogl.), je Herta ali Nertus mati Zemlja ( terra mater) Germanov. Tako jo razume tudi Hölderlin, ki pri rabi germanske — 271 — mitologije sledi Klopstockovemu zgledu. — Enako kot Herta so zelene tudi reke, polbogovi, ki so »otroci Neba« in nje same, Zemlje. Kot znamenje povezave se torej v reki zrcali zelena dežela. 58—60 Vendar se vse preveč potrpežljiv / zdi mi ta, ne / prostejši: ker je kot Istru nasproten zgled imenovan Ren (v. 48), ki se v pesnitvi Ren imenuje tudi »prosto rojeni« (v. 33), se zdi, da je treba besedo izvirnika Freier razumeti kot primernik od frei, torej kot »prostejši«. Mladi Ister ni prostejši od mladega Rena. Zaradi prevelike potrpežljivosti v mladosti, tj. v zgornjem toku, je »skoraj vreden posmeha« (v. 60), saj bi moral biti, prav narobe, ne- ugnan in vihrav v mladosti ter umirjen in »zadovoljen« (v. 67) šele na starost. Hölderlin meri na to, da je Donava od svojega izvira v Donaueschingnu pa vse do tam, kjer zapusti Švabsko albo, neznatna reka, ki se počasi vije naprej. — Besedo Freier njena slovnična oblika po drugi strani dopušča razumeti tudi kot samostalnik — »snubec«. Tedaj bi se stavek glasil: »Vendar se vse preveč potrpežljiv / zdi mi ta, ne / snubec«. Zveza »snubec« — »potrpljenje« se namreč pojavi v elegiji Stuttgart, v. 25—26: und willst du / Freien, habe Gedult, Freier beglüket der Mai | »in če hočeš / snubca, imej potrpljenje, snubce osreči maj«. 63—66 Odlomek od tu do sape je parenteza. — nekdo drug: Ren. Primerjava med rekama se sklene v v. 67. 67 ta: določni člen der Hölderlin zlasti v poznih himnah rabi v njegovem izvornem, kazal-nem pomenu, se pravi kot kazalni zaimek dieser, »ta«. Tu kaže na Ister. 68 bode. Hölderlin v razlagi Pindarjevega fragmenta Oživljajoče ( Das Belebende v njegovem prevodu) pravi: »Pojem kentavra je bržkone pojem duha toka, kolikor ta s silo dela pot in meje na izvorno brezpotni, navzgor rastoči zemlji.« Samostalnik kéntauros so v etimo- loškem oziru že zelo zgodaj izpeljevali iz besed kenteîn, »bosti«, kéntor, »ta, ki bode«, itn. 69 brazde. Prim. Stuttgart, v. 63—64: die Furchen / Ziehet der Nekarstrom | »brazde vleče / Nekarjev tok«. Mnemozina Pesnitev je verjetno nastala jeseni leta 1803. Mnemozina: db. Spomin, Titanida, hči Urana in Gaje, tj. Neba in Zemlje. Zevsu je rodila devet Muz. Prim. Heziod, Teogonija, v. 52—54: Moûsai Olympiádes … / tàs en Pieríe Kroníde téke patrì migeîsa / Mnemosýne | »Muze olimpske … / Te je, s Kronidom očetom združena — 272 — v Pieriji, rodila / Mnemozina«, in v. 60: hè d’ étek’ ennéa koúras | »deklic devet je rodila«; prim. tudi 135 in 915—917. Prva različica prve kitice 1—2 vendar morajo, da bi peli. Misel, ki je tu le fragmentarno ubesedena, je nekako tale: da bi pesniki lahko opevali, kar je opevanja vredno, morajo čutiti občestvo z bogom — potem sledi parenteza: kakor potrebujejo, da bi cvetele, »tudi rože vodo« (v. 3). 3—4 in čutijo, / ali je še bog: pesniki to čutijo po tem, ali se jim posreči spev, za katerega je, tako kot rožam voda, potrebno občestvo z bogom. 5 poročni dan: prim. Ren, v. 180. — nam pa je tèsno / zaradi slave: odsotnost slave, božjega prikazovanja v zemeljskem območju, zbuja pri ljudeh tesnobo pred božjim slavjem oziroma vnovičnim srečanjem z božjim. 12—13 Tu mnogi možje bi bili / radi: morda gre za to, da bi radi »ostali v življenju«, se pravi, da bi dobro prebivali na zemlji. Prim. Mir ( Der Frieden), v. 41—44: Komm du nun, du der heiligen Musen al , / Und der Gestirne Liebling, verjüngender / Ersehnter Friede, komm und gieb ein / Bleiben im Leben, ein Herz uns wieder. | »Pridi zdaj, ti svetih Muz vseh / in ozvezdij ljubljenec, pomlajajoči, / ki po tebi se je koprnelo, mir, pridi in daj / obstanek v življenju, srce nam spet.« Prim. tudi pesnitev Edini, drugo različico, v. 54—61. 17—18 dogaja pa se / resnično: beseda izvirnika ereignet, »dogaja«, je tu uporabljena v prvotnem pomenu, pomenu eräugnen, glagola, ki je izpeljan iz samostalniškega korena Auge, »oko«, in pomeni toliko kot »priklicati pred oči«, »predočiti«. »Resnično« pri Hölderlinu tudi sicer meri na razodevajočo se božjost; prim. Germanija, v. 93. Druga različica prve kitice 2 brez bolečine: ali »nebolečinski«. Verjetno je mišljena izguba sposobnosti občutenja pri prebivalcih Hesperije oziroma sploh zmožnosti imeti usodo v ubožnem času. Na takšno stanje otrplosti, v katerem so ti »negodneje usojeni« (Pri izviru Donave, v. 103), se na- našajo tudi besede, da je človeštvo postalo »znamenje … brez tolmačenja« (v. 1), se pravi mrtev hieroglif. — in smo jezik / skoraj izgubili v tujini: izguba jezika spada k netolmačljivi zakrnelosti človeka v ubožnem času in v skrajni posledici pomeni izgubo sveta. Svet se je človeku, ki vstopa vanj prek jezika, skoraj popolnoma odtujil. 3 v tujini: v koloniji. Na začetku »kolonijo ljubi … duh« (Kruh in vino, različica v. 154), — 273 — vendar v njej ne sme biti predolgo, da ne izgubi jezika in ne postane mrtvo, netolmačljivo znamenje. Zato je potrebno dvoje: prvič, da se pesništvo vrne iz tujine, v kateri se mora, kot pravi Hölderlin v pismu Böhlendorfu, naučiti rabiti lastno, se pravi, da se mora ob ognju z neba, ki je bil lasten Grkom, naučiti rabe sebi lastnega, treznosti oziroma jasno- sti prikaza; in drugič, pesništvo, ki se je poučilo ob grškem zgledu, mora pripravljati na novo božje razodetje. 11 zveni list: list pesništva. Ko se oglaša in med ljudmi razlega pesništvo, to, kar je smrtno, deluje tudi na nebeščane, ki ga potrebujejo, »kajti ne zmorejo / nebeščani vsega« (v. 12—13); prim. Ren, v. 106—114. — in hrasti vrše potem poleg / večnega snéga: prispodoba za delovanje pesništva. Hrasti, najmočnejša drevesa, po Hölderlinovi predstavi vršijo tam, kjer druga drevesa sploh ne uspevajo, v visokogorju, kjer leži večni sneg. — Hrasti so bili pri Grkih preroška drevesa, še zlasti »polna tolmačenja«; prim. Arhipelag, kjer se govori o preroških hrastovih gajih Dodone, v katerih so prerokovali iz šumenja listov, v. 226—227: und lang schon reden sie nimmer / Trost den Bedürfttigen zu, die prophetischen Haine Dodonas | »in oni že dolgo ne govore več / tolažbe potrebnim, preroški gaji Dodone«. Pesništvo, zveneči list, je kakor hrasti, ki so nekoč preroško govorili s svojim listjem in bili tolmačljivi v izobilju, ter deluje oživljajoče na človeka, skrepenelo znamenje »brez tolmačenja, / brez bolečine« (v. 1—2). Kajti hrasti, tj. pesništvo, »vrše« ( wehen) in s tem širijo »bol« ( Weh), oživljajočo bolečino v to, kar je bilo — brez bolečine — kot mrtvo. Tretja različica 1 skuhani. Prim. Friedrich Schiller, Sprehod ( Der Spaziergang), v. 119: Was Arabien kocht / »kar Arabija kuha«. Beseda »kuhati« se za zorenje sadov rabi tudi v drugih jezikih, npr. péssein v grščini (prim. Homer, Odiseja, 7, 118—119: allà mál’ aieì / Zephyríe pneíousa tà mèn phýei, ál a dè péssei | »vendar rastejo / v vejočem Zefiru nenehno sadovi, drugi pa se kuhajo«) in coquere v latinščini (prim. Varon, O kmetijstvu [ De re rustica] 1, 7, 4: ut uvae … coquantur | »da grozdi … se skuhajo«, in Cicero, O starosti [ De senectute] 19, 71: poma … matura et cocta | »sadovi … zreli in skuhani«. Tudi hebrejščina ima za »zoreti« in »kuhati« isto besedo, besedo bašal; prim. 1 Mz 40,10: »Vzbrstela je [trta] in pognala cvet in že so se kuhale [ hivešilu] jagode njenih grozdov.« 2 preizkušeni: prim. Ister, v. 4. — in je zakon / … / preroški: iz rokopisnega osnutka izhaja, da besede izvirnika Prophetisch na začetku v. 4 ne gre razumeti kot prislov, torej v pomenu »preroško«, ampak kot povedkovo določilo, ki dopolnjuje na koncu v. 2 začenjajočo se — 274 — poved »je zakon«. V. 3 je vstavljen v končni različici. 5 gričih neba: v rokopisnem osnutku in Wohnungen / Und Pforten des Himmels | »v prebivali- ščih / in vratih neba«. Ta vabijo človeka ubožnega časa, naj se vda hrepenenju, ki gre »v nevezano« (v. 12); prim. Edini, v. 71—73: »Svet namreč zmeraj vriska / proč od te zemlje … / … kjer ga ne zadržuje človeškost.« To hrepenenje je »smrtna sla« (Edini, v. 53; Glas ljudstva, v. 21[19]). Ta je tako neizbežna (prim. pesnitvi Edini, drugo različico, v. 53, in Glas ljudstva, prvo različico, v. 21, in drugo različico, v. 18 isl.), da se zdi, kot da bi bila »zakon« (v. 2), in sicer »preroški« (v. 4) zakon, ki sanja o svoji izvršitvi na »gričih neba« (»prebivališča« in »vrata« rokopisnega osnutka), se pravi o tem, da »vse« (v. 3) smrtno »gre noter« (prav tam), skoz ta vrata in v ta prebivališča, oziroma, kot pravi Hölderlin v pripombah k Sofoklovi Antigoni, »v drugi svet«, »divji svet mrtvih«. Absolutno, tj. neve- zano rabljena zveza »gre noter« (za »umre«), ki je v rokopisnem osnutku napotovala na »vrata neba«, pa deluje manj potujujoče ob Hölderlinovem prevajanju Antigone. Dovršni deležnik v rodilniku množine ololóton (v. 824) Hölderlin namreč prevaja z weiter gangen, »[s temi, ki so] naprej šli«, glagol óleto (v. 517) pa, kot da bi šlo za stanje po pretrpetem de-janju, z ist er weiter, »je naprej«. Prim. tudi J. W. Goethe, Krotke ksenije ( Zahme Xenien), v. 54: Ist längst vorbei gegangen | »je zdavnaj šel mimo [tj. umrl]«, in Boj v Franciji ( Campagne in Frankreich): die leider schon vorübergegangene Mutter | »žal že mimošla mati«. — Vse gre v nebo »kačam enako« (v. 3), ker kače najdejo zavetje v najožjih in najmračnejših špranjah, ki so za druga živa bitja nedostopne. Zevs, recimo, je za to, da bi Perzefoni lahko sledil v podzemlje, privzel podobo kače (prim. Ovidij, Metamorfoze 6, 114). 5—8 od In mnogo do treba obdržati: gre za »obstanek v življenju« (Mir, v. 44), možnost usta-vitve in kljubovanja grožnji gibanja »v nevezano« (v. 12). Misel je poudarjena s tem, da se malo naprej skoraj dobesedno ponovi: »Mnogo pa je / treba obdržati« (v. 13—14). V zvezi s podobo bremena, ki ga je treba nositi »na plečih« (v. 6), prim. Ren, v. 157 isl. 11—12 stari / zakoni zemlje: ti zakoni so iz tira in gredo »krivo« (v. 9), ker »smrtna sla« (Edini, v. 53; Glas ljudstva, v. 21[19]), ki teži k nevezanemu, uničuje vsako omejujočo zakonitost. 15—17 od Naprej pa do čolnu morjá: ti verzi merijo na skušnjavo, da se človek ne bi izpostavil Usodi in vzel nase svoje zgodovinske usojenosti ter bi se prepustil bivanju, ki se usmerja le po zahtevah trenutka. 20 domačno sence gozdov. Prim. Kruh in vino, različico v. 155—156: Unsere Blumen erfreun und die Schatten unserer Wälder / Den Verschmachteten | »naše rože vzradoščajo in sence naših gozdov / njega, ki gine [v koloniji]«. — in cvete / na strehah dim, pri stari kroni / stolpòv, mirno: — 275 — beseda »mirno«, tako kot malo prej beseda »domačno« (v. 20), kot pribitek poudarja možnost »obstanka v življenju« (Mir, v. 44), ki jo predtem nakazuje podoba dima nad strehami in stolpi. Prim. In sočutiti življenje … ( Und mitzufühlen das Leben…), v. 17—18: es rauscht so um der Thürme Kronen / Sanfter Schwalben Geschrei | »in šumi tako krog kron stolpov / lastovk blag vik«. V pesnitvi Lagodje pa je »strašljivemu« (v. 28), »skrivnemu / duhu nemira« (v. 28—29) v podobnih podobah mesta in vasi postavljeno nasproti člo- veško življenje, ki uspeva v lepo urejeni domačnosti; prim. npr. v. 23—24: Und die Dächer umhül t, vom Abendlichte geröthet / Freundlich der häußliche Rauch | »in strehe ovija, pordel od večerne svetlobe, / prijazno domači dim«. 24 znamenja dneva: takšna znamenja potrebuje človek za oporo, ko njegovo dušo rani »ne- kaj nebeškega« (prav tam), in sicer namesto znamenj, ki v njej zbujajo hrepenenje »v nevezano« (v. 12). 25 sneg … kakor šmarnice: zgodaj spomladi sneg pobira tako hitro kot šmarnice, ki takoj ovenejo. »Travnik / Alp« (v. 28—29) je le še napol pokrit z njim, napol pa že zeleni. 26—27 kaže … / … na plemenitost: sneg je znamenje zimskega časa, ki gre h koncu. Še več: na koncu časa, ki je bil z njim zaznamovan, gre sam h koncu. Kot tak je simbol plemeni-tega herojskega bivanja, saj hitro preminjanje in nadvse močna pritegnjenost od smrti spadata k posebni usodi herojev. — V naslednji kitici je ob drugih junakih, ki jih je k sebi potegnila smrt, omenjen Ahil. Homer ga večkrat imenuje »kratko živeči«, potem ko je bil postavljen pred izbiro, ali dolgo in nepomembno ali pa véliko, vendar kratko življenje, in se je odločil za drugo možnost. 29 govoreč o križu: kakor sneg in šmarnice je tudi križ znamenje pritegnjenosti od smrti oziroma, še več, zapadlosti smrti. Ta, ki govori o križu, je »popotnik« (v. 32), ki gre »po visoki cesti« (v. 31) čez alpski prelaz. Govori torej o spomniku, postavljenem »ne- koč na poti« (v. 30), v prehodu umrlim, se pravi o spominu ( mnemosýne) herojev. — S »popotnikom« Hölderlin verjetno misli samega sebe. V osnutku ode Pesniški pogum ( Dichtermuth) se namreč večkrat primerja z Alpenwanderer, »alpskim popotnikom« (prim. tudi Ganimed [ Ganymed], v. 8: ein gewanderter Mann | »popotni mož«) in samega sebe sploh pogosto vidi v podobi popotnika. Ta se pojavlja v naslovu elegije Popotnik, kot osrednji motiv pa tudi v elegijah Stuttgart in Vrnitev domov ( Heimkunft). 32 jezen: tako se popotnik pesnik imenuje zato, ker v njem kipi izobilje spomina na herojsko bivanje. Hölderlinova raba besede »jeza« je posebna. V tem primeru, tako kot še ponekod drugje, označuje kipenje duše oziroma navdihnjeno prevzetost; prim. npr. Patmos, nastavke za zadnjo različico, v. 195. — 276 — 33 daleč sluteč: pesnikove misli vleče v daljavo herojske preteklosti spomin oziroma Mnemozina. 34 kaj je to? : isto vprašanje vpeljuje kitični prehod (iz desete v enajsto kitico) tudi v pesnitvi Patmos; prim. v. 151. 35—36 Pri figovcu mi je / umrl moj Áhil: zasnutek pesnitve, verza, ki sta bila napisana najprej. — V Iliadi Homer večkrat (6, 433; 11, 167; 22, 145) imenuje figovec kot orientirno točko za vojskujoče se na bojišču pred Trojo. Besedne zveze »pri figovcu«, ki tu imenuje kraj Ahilove smrti, zato ne gre jemati dobesedno, ampak prej kot sinekdoho za bojišče samo. Prim. Iliada 22, 359—360, kjer Hektor Ahilu pravi: hóte kén se Páris kaì Phoîbos Apól on / esthlòn eónt’ oléosin énì Skaiêsi pýlesin | »ko te Paris in Fojb Apolon, / najsi še tako vrlega, pogubita pri Skajskih vratih«. Figovec ima drugačen pomen v pesnitvi Spominjanje; prim. v. 16. 40 Od šuštenja sènc: v prvih dveh različicah »ob šuštenju vetra« (v. 41[0]). Prim. tudi Patmos, v. 75: »v šuštenju trsa«. 41 Salamine. Prim. Hiperion ali puščavnik v Grčiji 1, 83: Ich lebe jezt auf der Insel des Ajax, der theuern Salamis | »Jaz zdaj živim na Ajantovem otoku, dragi Salamini«. V zvezi s tem je Hölderlin izčrpnejši v pripravljalnih delih oziroma skicah za ta roman; prim. Stuttgart III 11b: Der Ajax des Sophokles lag vor mir aufgeschlagen. Zufäl ig sah’ ich hinein, traf auf die Stel e, wo der Heroë Abschied nimmt von den Strömen und Grotten und Hainen am Meere. […] Ihr nachbarlichen Wasser des Skamander | »Sofoklov Ajant je ležal odprt pred mano. Po naključju sem pogledal noter, naletel na odlomek, v katerem heroj jemlje slovo od tokov in jam in gajev pri morju. […] Ve sosedske vode Skamandra«; prim. tudi Homburg A 31: Und ich weiß nicht, Salamis hat doch eigene Reize, und die Gefährten des Ajax hatten Recht, im Vaterlandsweh auf der fernen Küste zu rufen / O Salamis! / Voll Ruhms, voll guten Geistes, / Draußen schwimmst du von Meereswoogen umrauscht! | »In ne vem, Salamina vendar ima svoje draži, in prav so imeli Ajantovi sopotniki, ko v boli za očetnjavo so na daljni obali klicali / O Salamina! / polna slave, polna dobrega duha / plavaš zunaj, obšumljana od morskih valov!« — Hölderlin je prevedel tri odlomke iz Sofoklovega Ajanta. Motiva, ki se pojavljata v pesnitvi Mnemozina in, predtem, v prvi izmed navedenih skic za roman, sta vzeta iz v. 412 ( páralá t’ ántra — v Hölderlinovem prevodu: und ihr Höhlen am Meer | »in ve votline pri morju«) in 418 ( iò Skamándroio geítones roaí — v prevodu: Io am Skamander, ihr Bäche | »Joj, pri Skamandru, vi potoki«). 44 Patroklos pa v kraljevem oklepu: Patroklos je umrl v Ahilovem oklepu; prim. Homer, Iliada, 16. spev. Besedica »pa« nakazuje nasprotje med Ajantom, ki je umrl od svoje lastne — 277 — roke, in Patroklom, ki je padel na bojišču. V prvih dveh različicah je to nasprotje potem izrecno ubesedeno; prim. v. 45[4]—49[8]: »In umrlo je / mnogo še drugih. Od svoje roke, / mnogi žalostni, divje čudi, a božje / prisiljeni, nazadnje, drugi pa, / stoje v usodi, na polju.« 46 Elevtere, mesto Mnemozine: mesto, imenovano po Elevterju, sinu Apolona in Pozejdonove hčere Ajtuze. Ležalo je na južnem pobočju Kitajrona ob meji med Bojotijo in Atiko. Pavzanias, ki v Opisu Grčije ( Periégesis tês Hel ádos) večkrat omenja ruševine Elevter, trdi (1, 38, 9): »Od Elevter pa so ostale še ruševine obzidja in hiš; zaradi njih je jasno, da je bilo mesto zgrajeno malo nad ravnino pri Kitajronu.« O Mnemozini pa Heziod v Teogoniji pravi, v. 54: gounoîsin Eleuthêros medéousa | »na gričih Elévter vladajoča«. — Ki ji je tudi, ko / bog plašč je odložil, večernost potem odstránila / kodre: mišljena je Mnemozina. Tretja različica pesnitve je korenitejša od prvih dveh po tem, da ne govori le o smrti junakov, vsiljeni od bogov, ampak — v podobi odstranitve kodrov — tudi o utihnjenju Mnemozine, matere Muz, ki opevajo slavo junakov, se pravi o smrti spomina. — Po antičnem verova- nju je božji glasnik umirajočemu odrezal koder izmed las na čelu, da bi ga posvetil za smrt. V Evripidovi Alkestidi Smrt govori o naslovni junakinji in pravi takole, v. 74—76: steícho d’ ep’ autèn hos katárxomai xíphei; / hieròs gàr hoútos tôn katà chthonòs theôn / hótou tód’ énchos kratòs hagnísei trícha. | »K njej grem, da z mečem začnem žrtvovanje; / sveti podzemnih bogov je ta, komur ta meč na glavi posveti láse.« V Vergilijevi Eneidi pa Iris reče umirajoči Didoni (4, 702—704): »hunc ego Diti / sacrum iussa fero, teque isto corpore solvo.« / sic ait, et dextra crinem secat. | »Tole na ukaz svetih / Ditu [= Plutonu] prinašam in te ločujem od tega telesa.‘ Reče tako in koder z desnico odreže.« Drugi stavek Schiller v časopisu Thalia (1792) prevaja takole: Sie sagts und lößt das Haar ab | »To reče in odreže lase«, v drugem delu svojih zbranih pesmi (1803) pa takole: … und lößt die Locke. | »… in odstrani koder«. — Muza je utihnila tedaj, ko »bog plašč je odložil«, se pravi, ko je zapustil svojo zemeljsko podobo, ob koncu božjega dneva. Ta konec označuje tudi »ve- černost«. Drugače je bilo v stari Grčiji; prim. pesnitev Grčija, tretjo različico, v. 25—26: Al tag aber wunderbar zu lieb den Menschen / Gott an hat ein Gewand. | »Vsak dan pa čudovito na ljubo ljudi / ima bog na sebi obleko.« Vendar prva različica pesnitve Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo … po drugi strani govori o tem, da bog, tj. Oče, čeprav je odložil plašč ali obleko, tj. mnogotero božjo zemeljsko podobo, ves čas dela, vse do- kler na praznik »kakor mojster« ne »stopi iz delavnice / in ne obleče / druge obleke kot slávljensko« (v. 76—78). 49 duši prizanašaje: vstavek. — 278 — 50 pa se vendar mora: junak, ki stoji pod božjo prisilo, se mora, ne da bi prizanašal svoji lastni duši, zbrati za smrt. — temu / enako manjka žalost: prim. podobno stavčno tvorbo v pesnitvi Edini, prva različica, v. 103: »temu enako ujeta je duša junakov«. Vendar se osebni zaimek »temu« tu lahko določevalno nanaša na nedoločni »kdo« (v. 49). Tedaj je smisel zadnjih verzov tale: v tem, ki se mora zbrati (in se zbere), ni žalosti. — 279 — Hölderlin, ob prevodu Friedrich Hölderlin (1770—1843) je — vsaj v mojem in še katerem bralskem kanonu — prvi pesnik Zahoda. Ni prvi v tem pomenu, da ne bi imel predhodnika, ampak največji. In ni pesnik geopolitičnega Zahoda, ki je prevladal nad Vzhodom in vzpostavil planetarno gos- postvo na zemlji, ampak duhovnozgodovinskega sveta, ki je svojo pot kakor sonce začel na vzhodu in se kot Abendland, »dežela večera«, nagiblje v zaton. H koncu, v katerem pa vendarle vlada Začetek. Skratka, Hölderlin je največji pesnik zgodovine Zahoda. O svojem času je bil prezrt. Kot pesnika Zahoda, ki je vstopil v ubožni čas, čas brez ze- meljsko razodetih bogov, ga je odkrilo šele 20. stoletje. Potem ko je diagnoza modernosti, povzeta v formulah »smrt Boga« (F. Nietzsche) ali »odčaranje sveta« (M. Weber), v tem stoletju postala boleča, je prav Hölderlinovo pesništvo spodbudilo misleca takšnega formata, kot je bil Martin Heidegger, k premisleku nihilizma, v katerega se je pogreznil evropski duh, njegovega ustroja in izvora v metafiziki, utemeljujočem mišljenju Zahoda samega, ter ga napeljalo k temu, da je skušal zasnovati drugačno, od pojmovnosti metafizičnega mišljenja ločeno mišljenje, ki bi bilo vzporedno s pesnjenjem. Tisto pesnjenje, ki spravlja mišljenje na drugačno pot od poti metafizičnega mišljenja, je bilo za Heideggra od začetka in ves čas navzoče predvsem v Hölderlinovem pesništvu. Tudi Hölderlin sam je bil zanj »pesnik pesnika«, pesnik, ki pesnika zasnavljajoč pesni v to, kar naj bi v ubožnem času sploh bil. Ne glede na to, ali se lahko strinjamo s Heideggrovo interpretacijo zahodne meta- fizike in, po drugi strani, Hölderlinovega pesništva, pa je to globokomiselno pesništvo kot takšna spodbuda lahko delovalo le, kolikor je v svojem najglobljem jedru An-denken, »spominjanje«, »mislenje-na«, in sicer na zgodnjo zgodovino, na vzhod Zahoda, vendar, ob mislenju nazaj, tudi mislenje naprej. Kolikor je na to, kar v poznejši zgodovini Zahoda usodno manjka, misleče pesnjenje. In prav takšno mislenje ubesedujejo pozne himne, zad- nji, vendar nedokončan, v več različicah posameznih pesnitev in celo verzov razpršen do- sežek Hölderlinovega pesništva. V poznih himnah je Hölderlinova vélika mitopoetična sinteza grštva in krščanstva elegična in himnična hkrati. Ravnovesje obeh tonov je nemara res doseženo v elegijskem ciklu Kruh in vino, kot meni večina hölderlinoslovcev. Vendar se v poznih himnah prav tako pogosto oglaša tožba, le da jo ne samo barva, ampak tudi preglašuje slavljenje, ki iz osnovnega tona postane dominanta. Hölderlin se, stoje v ubožnem času, slaveč spominja nekdanje slave, vendar v spominjanju kot mislenju-na, ki je tudi mislenje naprej, hkrati misli — 281 — na prihodnjo slavo. Tako v poznih himnah nad (slavilnim) žalovanjem za nekdanjo sijočo zemeljsko podobo, slavo bogov in v pesmih razlegajočo se slavo božjih sinov, ki so na zemlji udejanjali dela Najvišjega, prevlada slavljenje polbogov, rek, ki delajo dežele, skoz katere tečejo, obdeljive in s tem obljudene ter še zmeraj povezujejo nebo in zemljo. To slavljenje pa se navsezadnje vzpne v radostno slavljenje bogov, njihove vrnitve ob koncu časa. To je tedaj slavljenje prihajajočega božjega slavja, na katerem se bodo spet srečali bogovi in ljudje. In predvsem slavljenje novega razodetja, razodetja, ki ga še ni bilo. Razodetja Najvišjega. Očeta. Oče je Arché, Začetek, ki kljub temu, da je nekoč odvrnil svoje obličje od zemlje in da je zdaj za človeka težko dojemljiv, vlada od nekdaj. Vlada kot bog časa, vladar nad časom, in vlada, še ko se dopolni čas. Ne da je in da bo vladal: če je mogoče reči tako, vlada izpred časa ves čas — in vlada, ko se čas obrne v večer, na koncu. Slava Najvišjega je slavje bogov in ljudi. * * * Moj prevod Hölderlina ni prvi. V slovenščino ga je že prej prevedel Niko Grafenauer (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978). Grafenauerjev prevod prinaša izbor iz celotnega Hölderlinovega pesniškega opusa in za- jema tudi nekaj poznih himen (ali katero izmed njihovih različic), za razloček od mojega, ki prinaša samo pozne himne, vendar te v celoti. To, da je Hölderlinovo pesništvo v rele- vantnem razpravljanju o pesništvu na Slovenskem živo navzoče prav od Grafenauerjevega prevoda naprej, je nespodbitno dejstvo. Njegov prevod ostaja dosežek. Naj torej le na kratko pojasnim svoj način prevajanja. Držal sem se splošnega in prvega načela, da ne le temeljne, ampak sploh besede, ki se po- navljajo, prevajam z istim prevedkom, tiste pa, ki so tvorjene iz istega korena, s tvorjenjem iz ustreznega korena v slovenščini. Ob tem sem v slovenščino skušal prenesti posebno, čeprav marsikdaj naporno zložnost, »tečno te(ko)čnost« Hölderlinovega pesniškega stavka; kadar sem jo oslabil ali celo žrtvoval, sem jo zaradi kolizije s prvim načelom. Tega načela seveda po drugi strani nisem nikdar žrtvoval v prid metrični pravilnosti. Že Hölderlin sam namreč metrični tloris poznih himen korenito prilagaja nemški prozodiji in strogost metra rahlja v klopstockovskih svobodnih ritmih. Vendar to po zgledu »metrič- nega norca« Pindarja pogosto počne tudi s tem, kar je Norbert von Hellingrath, ki ga je odkril na začetku 20. stoletja, imenoval harte Fügung, »trda vezava«. Ta ob stalni pomenski — 282 — pregnanci, tj. nosečnosti temeljnih besed in enkratnih pomenskih implikacijah, tj. zajetjih podob dodatno zgoščuje besedilo. Pindarska »trda vezava« ( austerà harmonía) po besedah Dionizija iz Halikarnasa postavlja besede tako, da so kakor stebri v tempeljskem stebrišču vidne z vseh strani; se pravi: noben v zgradbo vzidan, v masivni polnosti stene pohajajoč kamen. Tej vezavi pa je težko dosledno slediti, saj takšno sledenje marsikdaj — podobno kot pri večpomenski besedi izvirnika, ki je prevedek s svojim pomenskim poljem ne more v celoti zajeti — postane stvar od-ločitve, ločitve od izvirnika, raz-vezave tega, kar je v iz- virniku zvezano in ponuja več možnosti, ker je dostopno z več strani. Charles Baudelaire pravi, da nam temeljne besede omogočajo vpogled v dušo kakega pesnika. Vendar sem bil ob temeljnih besedah in vezavi besed pozoren še na nekaj drugega. V zadnji posledici sem skušal prevajati v zvestobi mislim, katerih izvor ni človeško mišlje- nje. To so misli, ki prihajajo z neba in se, kot pravi Hölderlin v prvi izmed poznih himen Kot če na praznik …, »tiho končujejo v duši pesnika«. Ki vstopijo v pesnikovo mislenje in se oglasijo v besedi. V pesniški besedi: nemški: slovenski. Vid Snoj — 283 — Document Outline Kazalo Nemške – original Wie wenn am Feiertage... Der Mutter Erde Am Quell der Donau Die Wanderung Germanien Der Rhein Versöhnender der du nimmergeglaubt... ErsteFassung Versöhnender der du nimmergeglaubt... Zweite Fassung Versöhnender der du nimmergeglaubt... Dritte Fassung Friedensfeier Der Einzige ErsteFassung Der Einzige Zweite Fassung Der Einzige Dritte Fassung PatmosDem Landgrafen von Homburg Patmos Dem Landgrafen von Homburg Vorstufeeinerspäteren Fassung Patmos Dem Landgrafen von Homburg Bruchstücke der späteren Fassung Patmos Dem Landgrafen von Homburg Ansätze zur letzten Fassung Andenken Der Ister Mnemosyne ErsteFassung Mnemosyne Zweite Fassung MnemosyneDritte Fassung Slovenske – prevod Kot če na praznik ... Op Materi Zemlji Op Pri izviru Donave Op Popotovanje Op Germanija Op Ren Op Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Prva različica Op Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Druga različica Op Spravitelj, ki nikdar se vate ni verovalo ... Tretja različica Op Slovesnost miru Op Edini Prva različica Op Edini Druga različica Op Edini Tretja različica Op Patmos Homburškemu deželnemu grofu Op Patmos Homburškemu deželnemu grofu Predstopnjapoznejše različice Op Patmos Homburškemu deželnemu grofu Fragmenti poznejše različice Op Patmos Homburškemu deželnemu grofu Nastavkizazadnjorazličico Op Spominjanje Op Ister Op Mnemozina Prva različica Op Mnemozina Druga različica Op MnemozinaTretja različica Op Opombe Hölderlin, ob prevodu