MARIJIN LIST
XXXI. Štev. 1.__Januar 1935.
Marijini častilci!
List naše drage Mamike stopi v 31 leto; Znova bo objav* lao častitlivoj sestri Agredskoj Mariji nazveščeno živlenje naše mile i lublene nebeške Mamike. Znam, da jo liibite i tudi to, da jo vsikdar bole ščete liibiti. Marijin list vam bo podao roko, da bliže pridete k Mamiki, da bole zlubite Marijo.
Seri smo že gratali v širjenji Mamikine dike i slave. Ne bo dugo, ka zaglednemo Mamikin mili obraz. O te bo vse plačano, ka smo za njo včinoli, te bo v neskončnoj meri povrnjeni tisti dinarček, šteroga smo njej na veseije na njeni list plačali. Vupajte se dušice, vse bo povrnjeno. Kem žmetnej nam je v toj stiski dati te dinar mesečno za Marijin list, tem vekši bo blagoslov, ki ga dobra Mamika siple na pot našega živlenja, tem vekša bo večna naša plača v Mamikinoj nebeskoj hiši.
Zato pa drage duše, pokažite, da liibite Mater Marijo, pokažite s tem, da te rade čtele njeno živlenje i vse, ka de njeni list prinašao, pa se ravnale po danih navukaj.
Cena Marijinoga lista je: na skupni naslov mesečno 1 Din., letno 12 Din.,
na posamezni naslov letno 15 Din.,
v inozemstvo letno 40 Din.
Vsi naročniki Marijinoga Lista morajo naročnino sproti plačiivati, to je konci vsaki mesec, ki pa more pa več mese-sov naprej, ar v tiskarni moramo vsaki mesec plačati vse, tisk, papir i poštnino. Oda zato dobite to prvo številko, včasi plačajte najmenje en dinar, ga izročite širiteli, te ga je pa dužen na konci januara že k nam poslati.
Vsi letošnji naročniki Marijinoga Lista na konci leta brezplačno dobijo Kalendar Srca Jezušovoga, če bodo naročniki tiidi za l. 1936., ar de se že Kalendar glasio za leto 1936.
Po dobroj Mamimiki Mariji bodite vsi pozdravleni.
Črensovci, jan. 1. L 1935., gda je Marijin Sin dobo presveto Ime\ Jezus.
Marija, mati premila, Bodi, kak dozdaj si bila: Mogočna Kralica, ham vsem pomočnica.
KLEKL JOŽEF, vp. pleb., vrednik.
Živlenje Bi. Device Marije, Matere Bože, Naše
Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica:
Marija z Agrede.)
Prva kniga.
10. Marija spreguči v osemnajstom meseci. — Njeno delo do časa, kak je šla v boli hram.
Prle kak je Marija dobila od Gospoda dovolenje, da guči z ludmi, najmre v 18. meseci živlenja, je mela razumska gledanja božanstva, ne nazorno, liki v slikaj. V tom je bila ob-novlena vsebina prvejših gledanj, a dari i milosti pomnožene. Za časa teh gledanj se je razvio med Gospodom i nebeskov Kralicov razgovor, šteroga morem komaj z rečmi povedati. Marija pravi: „Vsevišnji Gospod, Bog. Kak moreš najbole nespo-sobnomi i najbole sirmaškomi od svojih stvorov deliti telko milosti? Kak se more tvoja veličina s teJkimi dobrotami ponižati do svoje sliižbenice, štera je ne sposobna, da ti je povrne? Naj-višiši spozna za vredno, da pogledne svojo službenico? Vsemogoči obogati siroto? Sveti nad svetimi se druži s prahom? Gospod, kak morem jaz, najmenša od tvojih stvorov, štera naj-menje zaslužim tvojo naklonjenost, stati pred tebov? Gde najdem sredstvo, štero vniči mojo krivico napram tebi ? Ka morem meti, ka je ne tvoje, ar v tebi sam, se giblem i živim ? Ra-diivala se bom, moj Liibleni, ar je tvoje vse dobro i ar stvor zviin tebe nema nikaj, liki tvoja žela i tvoja čast je, da zdigneš najnižišega, pomiluješ najbole nesposobnoga, nadeliš sirmaškoga, da se tem bole pozna i zvisi tvoja darovitnost."
Gospod njoj odgovori: »Golobica moja, ti si najšla milost v mojih očaj. Ti si moja prijatelica i moja odebrana radost. Razodenem Ti, ka de mi na tebi najbole ugodno i najlepše. Jaz sam Bog smilenja i lubim liidi z nezmernov liibeznijov. Med vnožinov nezahvalnih, šteri me s svojimi grehi žalijo, mam tudi prijatele i pravične, šteri so mi služili i šteri mi služijo verno i z liibezni. Zato sam se odločo, da jim pomorem, najmre da njim pošlem svojega edinorojenoga Sina, da ne bodo tak dugo brezi moje slave i krasote i da bodo mene večno hvalili i slavili."
Marija odgovori: „Naj te gene, Gospod, rešenje Adamove dece, pošli kemprle Edinorojenoga svojega. Naj napoči srečni den, za šterim so moji stari očevje tak želeli; naj nede smrtnikom prikrajšano večno rešenje. Zakaj, smileni Oča, zavlačuješ tak dugo tisto, štero v tvoja tužna i žalostna deca čakajo s tak-šim hrepenenjom ? Če ti more koristiti k tomi moje živlenje, tu ti je, Gospod, jaz sam pripravlena, da ga žrtvujem.
Gospod zapove Mariji, da prek dneva večkrat moli za vtelovlenje večne Reči i da objokava grehe liidi, šteri so vzrok odložitve rešitve i obnove. Dao njoj je ravnotak spoznati, kak je prišeo čas, da niica svoja čutila, ar de na njegovo vekšo
siavo, če bo govorila z liidmi. Marija odvrne: „Nepojmlivo Veličanstvo, kak. se viipa ona, štera je samo prah, gučati od tak visikih i zagrnjenih skrivnosti? Kakše zasluge more meti pred tebov stvor, šteri ti je ešče v ničem ne služo? No, če ti, Gospod, odrediš, da odprem svoja vusta i z drugimi — zviin tebe — gučim, prosim te, zgledni se na mojo nemoč i pogibeo, šte-roj sam izpostavlena, ar se i razumnomi stvori dogodi, da v rečaj zagreši. Želem celi svoj žitek mučati, da se ognem pogi-belnosti, da bi zgubila tebe. Takše zgiibe ne bi mogla preživeti niti edno megnjenje."
Mala Marija je želela preživeti celo svoje živlenje v mu-čanji. Velika sramota za ludsko nerazumevanje! Ona se je bo-
Sveta Družina: Jezuš, Marija, Jožef.
jala zagrešiti z jezikom, štera je ne mogla grešiti, a mi, šteri gotovo nemremo inači gučati kak grešno, od žele za tem se mučimo i zagvišno kaplemo.
Kak da bi se sveto Trojstvo raduvalo njenoj zavezi, njoj je odgovorilo z rečmi (Visoke pesmi 8, 8, 4, 9.): Mala je naša sestra, ka napravimo z nje tisti den, gda njoj bomo gu-čali? Če je ona zid, zgradimo na njoj srebrna branišča. Mala
si, iiibezniva sestra, v svojih očaj, ali velika v naših i taleča ostaneš. Z"ednim vlasom na svojoj glavi si ranila naše srce. Mela si se za neznatno i to pomnožiije našo lubezen do tebe. Nemaš prsi, da bi druge hranila s svojimi rečmi. Ravnotak si ne žena po zakoni greha, ar sam te ne šteo vračunati v zakon greha. Ti si se ponižala, čeravno si najvekša med vsemi stvarmi. Bojiš se, čeravno si povsem zagvišna; ščeš se ognoti po-giibeli, štera ti ne bi mogla škoditi. Ka napravimo z našov se-strov tisti deti, gda po našoj voli odpre svoja viista, da nas blagoslovi, dokeč liidje svoja odpirajo, da zamažejo sveto ime? Ka včinimo, da tak slaven den, gda ona spregovori, svetešnje preživemo? Njeno mučanje je bilo sladko, ali njeni glas bo našim viihom dosta bole sladki. Ar je te močen zid, zdignjeni z jakostjov naše milosti i vtrjeni s silov naših mišic. Nova bra-nišča iz srebra bomo devali na njega. Nove milosti dodenemo prvejšim, naj bodo iz srebra, da bodo bogatejše i bole dragocene. Gda preguči, naj bodo njene reči popunoma čiste i i mi-lozvočne našemi viihi; v njena viista bomo vlejali svoje milosti, naša močna zaščita jo bo sprevajala vsepovsedi!"
Gospod je krepio Marijo i njoj obliibo, da bo on vodo njene reči i da bo vsikdar za njov, da vse ka pove, bo njemi ugodno i da njemi služI. — Prvi Marijin govor je bio, da je zaprosila svoje stariše za blagoslov, s šterim je priznala, da njim poleg Boga zahvaliije svoje živlenje. Joakim i Ana sta se zradiivala, da je dete shodilo. Presrečna Ana je vzela Marijo v naroče i zazavala: „Draga hčerka, liiblenka mojega srca, naj bodo zvoki tvojih reči na slavo Vsemogočega i na njegovo naj-višišo službo, štero začinjaš. Tvoje reči naj bodo odmerjene i bogate, tvoji stopaji usmerjeni samo na dobro i za službo i čast našega Stvoritela."
Marija je poslušala jako pazlivo reči svoje matere i jih je globoko vtisnola v nežno srce. Naslednjih osemnajst mesecov, šteri so pretekli do dovršenoga tretjega leta, je gučala jako malo. Odprla je zagvišno viista samo te, gda jo je njena sveta mati zvala i njoj zapovedala da guči, da vživa, gda guči ž njov od Boga i njegovih skrivnosti. Čedno i ponižno je poslušalo i pitalo nebeško dete svojo častito mater. Ona, štera je z modrostjov presegala vse stvari, je želela, da jo včijo i vzgajajo. Tak so se razvijali med materjov i hčerjov najslajši razgovori. Ana je nikdar ne naprej prinesla skrivnost, štero je čuvala v srci, znajoč, da je Marija odebrana za Mater Božo, čeravno so dostakrat gučale od skrivnosti vtelovlenja.
Telovne sile male Marije so bile preslabe, da izvršijo pobožne vaje i ponižna dela, na štera se je ona sama silila. Naj-nižiša i najmenša dela so je ne zadovolila. Mislila je, če ne sliiži vsem, da ne vrši svoje dužnosti i ne zadovoluje Gospoda. S silov je štela hižo čistiti i prati. Gda so njoj toga ne dovolili, se je mučila okoli toga, gda bi ostala sama doma. Te so njoj v tom pomogli angeli.
Hiža svetoga Joakima je ne bila bogata, ali tudi ne sir-maška. Zato je želela sv. Ana, da svojo hčer oblači po zgledi ostale dece iz plemenitoga stana. Marija je to raztnila, mučala, ali gda je spregučala, je prosila ponižno, naj njoj mati ne da kinčanih i dragi oblek, liki, naj njoj da proste i slabe i če je mogoče, nošene od drugih i sive barve. Mati je pustila barvo, ali ne je pustila debeloga platna. Marija je poslušno sprejela obleko, kakšo njoj je mati dala. Kak je bila vdana v sirmaštvo, smatrala se je za nevredno, da sprime i tisto, ka je bilo nujno za vzdržavanje naravnoga živlenja. Nasproti starišom je bila popolnoma poslušna. Z božanskim znanjom je spoznala njuvo želo i jo hitro spunila. Za tisto, ka je sama začnola, je prosila do-volenje i blagoslov od matere, šteroj je z velkov poniznostjov i s spoštiivanjom poliibila roko. Ana je to toti dovolila, ali je verno poštiivala dostojanstvo svoje svete hčeri.
Dostakrat je Marija odišla od drugih, da v vekšoj slobodi sama gleda svoje svete angele, da se z njimi zabava i da z zvunešnjimi znaki pokaže gorečo liibav do svojega Liib-lenca. Večkrat se je vrgla na zemlo, prelivajoč vroče skuze i mučila je nežno, nedužno i nad vse popuno telo, za grehe sveta. V tom položaji je zazavala smilenje Bože. Čeravno je notrašnja bol zavolo grehov, štere je spoznala, i silna liibav, štera je za-volo toga v njoj vplamtela, povzročila predragomi deteti nepoj-mlive muke, je ne popustila, da v toj nežnoj i mladoj dobi posveti svoje prve telovne sile pokori i mrtvenji, da bo v vsem Mati smilenja i Prednica milosti i da ne popusti niti hipa, da za sebe i za druge zbira zasluge.
Oda je dokončala dve leti, je pokazala veliko liibav do sirmakov i prosila mater za njih miloščino. Od svojega jela je odtrgnola vsikdar za nje. Miloščine je ne delila zavolo daro-vitnosti, liki kak da bi plačuvala kakši dug. Gda je davala miloščino, je poliibila roko siromaki, a gda je bila sama, je poliibila tudi nogo i gda je toga ne mogla včiniti, te je poliibila pod, na šterom je stao siromak. Dariivanje je sprevajala znotra-šnja molitev.
Joakim i Ana sta včila sama svoje dete čteti. Dete obdarjeno z vlitov modrostjov, je poslušalo tiho i poštlivo.
Gda se je približavalo vreme, da se Marija po obliibi preda cerkvi, se je v Aninoj duši borila materina liibav z bole-činov ločitve. Šest mesecov pred tretjim letom je pravila Marija materi, kak rada bi že bila v cerkvi. Ana je odgovorila: „MiIo dete, vnogo let sam zdihavala za tebov i zdaj tak malo zaslužim, da vživam pri tebi, ar se Boža vola mora zgoditi. Ne bom se protivila, da te po svojoj obliibi prikažem v božem hrami. No ešče je čas. Bodi strplivo, dete moje, dokeč se zasveti den, gda se spuni tvoja žela!"
Nekaj dni prle kak je Marija dokončala tretje leto, se je Ana zameknola. V tom gledanji njoj Bog zapove, naj zvrši oblubo i hčer zadnji den njenoga tretjega leta prikaže v cerkvi.
Anini občutki so ne bili menje boleči od Abrahamovih, gda je Bog zahtevao od njega, naj žrtvuje Izaka. No Gospod jo je sam tolažo i njoj obečao svojo pomoč i milost v njenoj osamlenosti. Ana se je povsem predala voli Vsemogočega i molila: »Gospod, večni Bog, brezmejni Gospodar mojega bitja, tvojoj službi i hrami sam posvetila svojo hčer, štero si mi po-klono v neizreklivoj smilenosti. Ona je tvoja i jaz ti jo vračam z zahvalnostjov za tisto vreme, šteroga je preživela pri meni. No spomni se Gospod moj i Bog moj, da sam bila tečas bogata, dokeč je bila ta dragocenost pri meni, da sam mela sladko društvo v tom pregnanstvi i dolini skuz; da sam mela radost v svojoj žalosti, tolažbo v svojih bolečinaj, ogledalo, pred šterim sam mogla vrediti svoje živlenje, vzor najvišiše popolnosti, šteri je segrevao mojo mlačnost i razplameno moja nagnenja. Zavolo nje same viipam, da sprimem tvojo milost i tvoje smilenje, ali bojim se, da zgubim vse, če se ona samo za čas oddalji od mene. Ozdravi, moj Bog, rano mojega srca. Ne delaj z menov po mojih zaslugah, liki zgledni se na mene kak smileni Oča. Po tvojoj zapovedi, Gospod, odpelam svojo hčer v cerkev."
V tom vremeni je naznano Gospod tudi Joakimi isto zapoved. Gda je stvar premislo, je zakliičo, da točno zvrši volo Božo v svojoj ponižnosti i ka de skrivno čuvao den, gda da svoje dete cerkvi. Joakimova žalost zavolo ločitve s hčerkov je bila menša od Anine, ar je njemi ne bilo poznano, da je Marija določena za Mater Božo.
Palau Gabriel, D. J.
Po Kristušovoj poti.
Glavna navodila katoličanske dejavnosti.
Navodilo.
Pod tem naslovom je znameniti španjolski jezuit (duhovnik iz.družbe Jezušove) Palau Gabriel spisao knigo „El Catoli-co de Accion", v šteroj nam davle glavna navodila za kat. udejstvovanja ali kat. dejavnost. Celo krščansko živlenje ide za tem, ka se vniči greh i hudobija i ka zmaga dobro; i to v nas, v našerh živlenji, v družbi i po čelom sveti. Kda bo hudobija i greh premagan i bo dobro zmagalo, bomo najšli mir. Zato pi-sateo razdeli svojo knigo na 3 dele: prva kniga: „Obrni se od hudobije i greha" ; druga kniga: „Delaj dobro" i tretja kniga: „Išči mir".
Te cio išče i zasleduje dnesden organizirana kat. četa, Šteroj je ime „Katoličanska Akcija". Duha Kat. akcije, glavna navodila i pravila pa nam nudi imeniivana kniga. Izjtoga.ma-loga katekizmuša K. A. se bomo včili kat. dejavnosti: Zatreti hudobijo, dobro pa pomočti k zmagi po čelom svetili tak bomo prišli do miru v duši, med liidmi i z Bogom.
To knigo moremo šteti pomali, pazlivo; vsakši naj stavek
za stavkom premikava, ar vsakli stavek nam pove novo miseo i novo istino. Po itenjej te knige se moremo naviiti premetavati,
ar samo tak bomo razmili,	— Prevajateo.
*
„Vse prenoviti v Kristuši!"
Prva kniga.
„Obrni se od hfldobije, delaj dobro, išči mir . . .« Ps. 33. 15.
I.
Od modrosti, ki je hasnovitejla od vsakše znanosti.
1.	Moje reči so sladke, kak med, onim, šteri lubijo moje tanače i zdržavajo moje zapovedi.
2.	Moj glas je takši, kak viher, šteri podira i ožmeči Libanonske cedre, za gizdavce, ki zametavlejo moj navuk i svoje spoznanje ponucajo za to, ka grešijo.
3.	Hudobija za svojo zmago žnje pogubo, pravica pa za svojo diko.
4.	Hiidobnik se zvišavle, ka s tem višjega spadne, pravičen se ponižavle, da se poviša.
5.	Gizdavec zobston raziskavle moje reči, ar ne bo nikaj razmo ž njih.
6.	Ponižen, če je posluša, tolažbo najde v njih.
7.	Kem bole zapopadne što moje reči, tem bole si je vzeme k srci.
8.	Kem več si premišlava modrijaš, tem menje razmi, ka moja dela svedočijo.
9.	Samo tisti me razmi, samo tisti opazi, ka jaz gučim, ki zavrže svojo modrost i hrepeni po večnoj istini i po modrosti i znanosti svetnikov.
10.	Tem bodo znanja tudi hasnola, ar ta posvedočijo mojo dobroto i modrost.
11.	Samo ponižen bo moder i samo moder bo ponižen, ki ma čisto srce.
12.	Ponižnost da več svetlosti našoj pameti, kak vsa človeška naduta vučenost.
13.	Znati zato, ka znamo: je gizdavost, če je živlenje v dobrih delaj siromaško.
14.	Znati, ka nas drugi za modre držijo: je ničemurnost ničemurnosti i mantra duše.
15.	Znati, ka bi preprostim škodili: je jalnost gizdavcov i hudobija.
16.	Blaženi, ki vervajo. Oni zarazmijo skrivnosti živlenja i se izognejo činenj hudobnih modrijašov.
17.	Blaženi so oni vučenjaki, ki so ponižni. Modrost vere jih razsvetluje i kak svetle plamenice vodijo svoje ludstvo prek kmičnih cest živlenja.
18.	Što verje i brata vči ponižnosti, v mojih rečaj najde tolažbo i živlenje.
19.	Če te je vseznajoči Bog z znanjom blagoslovo, bodi v svojoj okolici apoštol znanja.
20.	Ali kem več znaš i se včiš od sv. Cerkve, tem poniz-nejši boš v svojoj sodbi i tem trdnejše bo stalo vse tvoje znanje.
Razglašenje Gospodovo.
Na velkoj gori božične dobe je poleg Božiča najvišiši vrh svetek, ki ga naše liidstvo zove sv. Trije krali. Grški se te sve-tek zove Teofanija, to je: Bogojavlenje ali Epifanija,» to je Razodetje Gospodovo. Na te svetek se v prvoj vrsti ne spomi-namo Treh kralov na takši način, kak n. pr. sv. Jožefa na njegov svetek. Te svetek je predvsem Gospodov, zato je bole primerno, da ga zovemo tak, kak Cerkev v svojem bogoslužji: Razglašenje ali Razodetje Gospodovo (Epifanija).
Epifanija je najprvle pomenila prihod krala. Kda je krao prišeo v kakši varaš, je bio ves obdani od sijaja i bogato je obdariivao liidstvo, ki ga je slovesno sprijalo. Prva krščanska stoletja so na vzhodi dala to ime svetki Kristušovoga prihoda na zemlo. Po pravici. Bog je s svojim prihodom na te svet razodeo (zato »Razodetje!") liidem svoje bože veličanstvo i lii-bezen. Prišeo je vsemogočni Krao, da podeli liidem najvekšo dobroto: večno živlenje. Na vzhodi so si tak prihod boži, kak prihod Gospoda nebes i zemle, obdanoga z bleskom i močjov razlagali. Te prihod boži so obhajali 6. januara, božiča pa niti neso meli. Na krščanskom zapadi (v Rimi i ostaloj zapadnoj Evropi) pa so tak slikali Gospodov prihod, kak malo Dete, kak človek je prišeo Bog, da bi svet posvetio, da bi prineseo liidem. tiho srečo i mir v duše. Oba teva svetka sta se pomali razširila po čelom krščanstvi.
Zdaj je Božič s svetim večerom i svetim dnevom nekakši družinski svetek celoga krščanstva, obdani z domačov tihov ra-dostjov. Razglašenje je pa svetovni svetek krščanstva, obdani s sijajom zlata i dišavov kadila i mirhe. Na Božič se nam je Bog prikazao kak človek, zdaj pa se je razodeo celomi sveti kak Bog. Njegovo božanstvo so pa pokazale čude, zato se te den spominamo treh čud, ki odkrivajo njegovo božanstvo: !spomi-namo se, kak je zvezda čudovito pcipelala modre k jaslicam, kak je Jezuš na gostiivanji vodo spremeno v vino i kak so se odprla nebesa, kda je Ivan Krstiteo krsto Jezuša.
Vladar je prišeo v mesto. Slovesno so ga sprijali i on jih je obdariivao. Tak je Kristuš, zaistinski Krao, prišeo v svoj varaš „Cerkev", verniki ga z veseljom sprimejo i On njim pripravi nebeški obed v sv. obhajili. Gostiivanje je na vzhodi trpelo več dni. Orijentalci (vzhodnjaki) si sreče nemrejo inači misliti, kak v podobi gostiivanja. To obrnemo na Kristuša: on je kak Mla-
doženec prišeo na svet, odrešenje je gostiivanje, na šterom se Cerkev združi s Kristušom. Obed na tom gostiivanji je sv. obhajilo.
Jako lepo so te tri skrivnosti denešnjega svetka podane v molitvi, ki jo te den molijo duhovniki: „Dnes se je Cerkev združila z nebeškim Mladožencom, ar je Kristuš v Jordani oprao njene grehe ; modri se paščijo z darovi na kralevsko gostiivanje; svatje se veselijo iz vode nastaloga vina. ;Aleluja — Hvalite Gospoda".
Sv. meša. Glavna miseo je izražena v berili: „Vstani i razsvetli se Jeružalem, ar je prišla tvoja svetlost i Gospodova dika sija nad tebov". Vstanimo, očistimo si duše i zasvetila bo v nas milost Gospodova. Glavna prošnja nam razjasni skrivnost te sv. meše: ednaki smo modrim, ki nas vodi zvezda vere skoz puščavo živlenja med preganjanjom Heroda — hiidoga duha, k Kristuši Krali.
Blagoslovila. Na predvečer ali na svetek Razglašenja se blagoslavla voda, kadilo, mira, pa tudi krajda. Kda duhovnik te reči blagoslavla, moli, da bi v tistoj hiši, kde bodo to nii-cali, bilo zdravje, sreča, vse dobro, da bi se spunjavale bože zapovedi i rastla hvaležnost do Boga. Hiša se z blagoslovlenov vodov poškropi, se pokadi i s krajdov se napiše na dveri leto.
Naši v misijonih.
„Idi tudi ti v moje gorice!"
Sin boži je prišeo edino zato na svet, „da poišče i reši, ka je bilo zgublenoga". (Lk. 19, 10). On sam je dao zapoved: „Ite po vsem sveti i oznanujte evangelij vsem stvarem !" (Mr. 16, 15). Gospod Jezuš, ki je „pot, pravica i živlenje", šče biti vsa-komi človeki Pot, Istina, večno Živlenje.
Sv. Cerkev je to naročilo Boga vsa stoletja svoje zgodovine verno spunjavala. Pošilala je po čelom sveti glasitele sv, evangelioma in njena srčna žela je bila, da bi bože kralestvo zavladalo v duši vsakoga človeka, pogana i nevernika. Pa kak bi naj tudi inači sv. Cerkev delala?
Če najmre zaistino lubimo Boga, moramo želeti, da ga tudi drugi spoznajo i lubijo; če pa zaistinsko lubimo bližnjega, moramo želeti, da tudi tisti miljoni, ki šče živejo vkmiciisenci smrti, zaglednejo pravo svetlost Istine.
Že 2000 let skoro sv. Cerkev pošila svoje najbolše sine i hčeri med pogane i nevernike na velko misijonsko pole. Pa šče vseedno nad edno miljardo duš ne pozna pravoga Boga ! »Žetev je tak velka, a delavcov pa tak malo". Te vse trbej pripe-lati v „edno ovčarnico".
Sv. oča Pij XI. i piišpecje pošilajo goreče pozive na vse vernike. I ne zaman! Po čelom katoličanskom sveti je nastopila nova misijonska pomlad, novo sprotoletje. Iz vsej krajov se paščijo
misijonarje v misijone i širijo z velkimi žrtvami kralestvo bože na zemli.
Močno nas pa more razveseliti to, da se je tudi naša Slovenska krajina pridružila k tomi velkomi pozivi voditelov svete Cerkve! Kak nevesele so bile razmere skoro do pred kratkim. Ne smo meli zadosta duhovnikov, ki bi bili krv domače krvi. Zato nam je višešnja cerkvena oblast morala pošilati duhovnike, ki ne so bili naše narodnosti. Vživlati so se mogli v jezik i značaj naših vernikov. 1 to je ne bilo vsigdar lejko!
Salezijanski misijonarje, Slovenci, ki so lani odišli v misijone: Od leve proti desnoj: 7rampuš v Venezuelo, Ozmec v Kubo, Antolin na Japonsko, Kristane v Tunis.
A glejte, ^ zadnjih desetletjih je postanola naša mala krajina jako blagoslovlena na duhovniških i redovniških pozvanjaj. Zdaj že mamo samo bogoslovcov nad treseti. Hvala Bogi! Zato je ne čuda, če je naša krajina ne delala za misijone samo z molitvi-jov, žrtvami i penezami, liki je začnola pošilati med poganske narode že lastne sinove i hčeri.
Zdaj že mamo lepo število delavcov v misijonaj. Edni že delajo več let (Kerec, Geder, Bakan Veronika itd), a drugi se pripravlajo (naši misijonarčki v Italiji). Ponosni smo lejko na nje, posebno na g. Kereca i Gedera pa želemo vsem ostalim
njihovim naslednikom na misijonskoj poti, naj tudi v njiivih srcaj gori tak močen plamen lubezni i požrtvovalnosti do nemrtelnih duš.
Pa šče nekaj! Z veseljom naznanjamo vsem vernikom naše krajine, da mamo mi pa ednoga misijonara več. Trinajstoga decembra preminočega leta (1934.) je stopo na ladjo salezijanec Antolin Avgust iz Beltinec. Potuje na Japonsko. Pretrgao je ve-zalje, ki ga je vezalo na dom i odišeo, da pomaga najbole siro-maškim i zapuščenim — poganom — v rešitvi duše.
Naš mladi misijonar je sin kmetskih starišov. Oba, oča i mati šče živeta. Sta skrbniva gospodara i bogaboječiva zakonca. Bog njima je dao dvoje dece. Starejšega, Gustija, sta poslala v šole. Štiri razrede gimnazije je opravo v Soboti. Ar pa je v sebi čiito pozvanje za misijonara, se je pridriižo mladim misijonarč-kom, štere so g. Raduha pošilali v Italijo.
Zdaj je pa že prišeo čas, kda so se „mi izpolnile dolgo-trajajoče želje, moje nade, moji ideali", kak sam v pismi pravi. Nadale piše: „Torej določen sem za Japonsko, prvi in sam Slovenec — misijonar v daljni deželi mogočnih „mikado". Toda upam, da ne bom ostal sam dolgo časa Molimo, da bodo vzklili mnogi, mnogi misijonski poklici!"
Dragi Avgust, misijonar Gospodov! Tudi ti si eden izmed tistih, šterim je Kristuš pravo: „Idi tudi ti v moje gorice." S te-bov vred se veselimo, da ti je Bog naklono to veliko milost. Mi vsi, posebno pa tvoji znanci ti obliiblamo, da te bomo podpirali z molitvijov i s sodeliivanjem po svojih močeh. Ti pa ostani stanoviten!
*
Na sliki vidite štiri mlade misijonare. Vsi štirje odhajajo v misijone i so Slovenci. Dva sta iz naše Slovenske krajine doma. Antolin Avgust i Ozmec Martin. Prvi je z Beltinec, drugi z Me-linec. G. Ozmec si je izbrao za misijonsko pole Kubo. Kda on odpotuje, šče ne vemo.
Mi, predragi, pa se ne spozabimo naših misijonarov, ki so naši, a mi njiivi. V svojih molitvaj se pogostokrat zmislimo na nje. Posebno pri sv. meši goreče molimo, naj Bog blagoslovi i davle rast vsemi deli naših dragih misijonarov tak, ka bomo tiidi-mi meli del pri spreobrnenji poganov!
Središče vere — sveta meša.
V denešnjih, Bogi odurjenih časaj, nam pogosto doni iz Rima glas svetoga Oče, naj naravnamo svoje živlenje v krščan-skom diihi. Ar denešnji svet se malo briga za Boga, ja, celo katoličanci se dostakrat ne ravnajo po Kristušovih zapovedaj, se ne brigajo za vero, pozabijo na svoj najvekši cio, zveličanje svojih duš. Zato je pa jako potrebno, da postanemo napunjeni s pravim Kristušovim duhom, da zagori v nas liibav do Boga i do bližnjega, da bomo živeli po božih zapovedaj, daj bomo skrbeli za to, ka je večno. Samo te bomo dobri katoličanci —
i zato se moramo truditi vsi! — če se bomo vsikdar bole pri-bližavali svojemi vzorniki Kristuši, če bomo želeli, kem tesnej se združiti ž Njim.
Najbole se približavlemo Bogi pri daritvi sv. meše i naj-tesnej se združimo z Njim pri obhajili, ki je del svete meše. Sv. meša, najvažnejše i najsvetejše opravilo na zemli, je zato naj-bolša vretina, iz štere zajimamo moč za istinsko krščansko živ-lenje. Zato nam more postati sveta meša središče živlenja, fun-dament za našo preroditev v Kristuši.
Sveta Cerkev zna poštiivati neizmerno vrednost presvete daritve. Zato je vpelala dužnost, da se po nedelaj i svetkaj moremo vdeležiti sv. meše. Istina, hodimo k sv. meši, nego dostakrat idemo domo nepobolšani, slabi, grešni. Bili smo pri studenci bogastva, vračamo se pa siromaški. Kak to? Zato, ka nam je te studenec nepoznani, ar ne smo ž njega pili. Premalo poznamo sv. mešo, zato je ne vemo poštiivati, ne vemo ponii-cati milosti, štere nam Bog v njoj nudi. Zveličiteo je povedao ednok priliko od kinča, zakopanoga na njivi. Najšeo ga je eden človek pri oranji i šo je, odao vse, pa kupo njivo, v šteroj je bio kinč zakopani. Takši kinč, kakšega mamo mi katoličanci, je sv. meša. Vnogim je te kinč skriti — ne poznajo svete meše. Vernik, ki šče biti dober katoličanec, more te kinč odkriti, more spoznati sv. mešo. Te se bo po daritvi sv. meše vsikdar bole bližao Bogi.
Ka je sv. meša? Kristuš sam je to povedao. Kda je naj-mre pri zadnjoj večerji — to je bila prva sv. meša — spremeno kruh i vino v svoje telo i krv pa dao zavžiti apoštolom, je pravo: „To delajte na moj spomin!" Ka je sam napravo, to naj delajo apoštolje i njihovi nasledniki i to na njegov spomin. Sv. meša je tak spomin na samoga Odrešenika. Ne je pa to mrtev spomin, kak čuvamo za spomin pokojnoga njegovo sliko. Te spomin je živi. V tistom hipi, kda obhajamo te spomin, stopi med nas sam živi, večni Bog.
Sv. meša je tudi daritev. Daritev je dejanje, s šterim priznava človek Boga za svojega Gospoda i s šterim ga šče potolažiti, kda ga je razžalo. V starom zakoni štemo, da je darii-vao Kajn Bogi od svoje žetve, Abel pa ovco. Človek je spo-znao, da zavolo greha zasluži kaštigo — smrt. Ar si pa sam ne sme vzeti živlenje i ga dariivati Bogi, zato daruje, vmori žival mesto sebe. Kakpa je bila takša daritev nepopolna, ar po izvirnom grehi nemre človek, šče menje pa žival, potolažiti bože razžalitve. Jezuš pa nas je ne samo odrešo, nego nam tudi omo-gočo, da sami darujemo dar, ki je Bogi prijeten. V sv. meši sprimemo Jezuša v roke (ar duhovnik, ki to včini, je namestnik nas vseh!) i Ga darujemo nebeskomi Oči kak najčistejšo daritev.
Sv. meša je tudi daritveni obed za dušo. Kristuš je dao svoje telo!i krvjpri zadnjoj večerji apoštolom zavžiti. Pravo je: „Če ne bote jeli mesa Sina človečega i pili njegove krvi, ne bote meli živlenja v sebi." To se godi pri sv. meši, zato je sv. meša obed za duše.
Spomin, daritev, obed — to je sv. meša. je opravilo, ki ga je nastavo sam boži Sin, v šterom se sam daruje za nas i nas odrešuje; opravilo, v šterom prihaja v naše duše, da je posvečuje. Sv. meša je dokaz njegove istinsko bože liibezni do liidi. Liibezen pa terja lubezen. Vdeležuvati se moramo sv. meše kak se spodobi za najsvetejše opravilo. Nedelska meša ne sme biti za nas nekša navada, nego važen dogodek. Šest dni smo delali, v nedelo pa bomo dali Bogi čest i ga prosili pomoči pa blagoslova za svoje delo. Zato moramo z veseljom iti v cerkev k Bogi, veseli, da ga lehko prosimo za pomoč, poslušamo njegove reči, njemi zadostujemo za grehe i se krepčamo na duši.
Vse to pa bomo dobro opravili, če se vdeležimo sv. meše
v diihi Cerkve. Žela Cerkve pa je, da vkuper z mešnikom darujemo sv. mešo. Duhovnik ne opravla te daritve za sebe i v svojem imeni, nego za vernike i v imeni vernikov. Zato se verniki moramo pridružiti njegovim molitvam, slediti tomi, ka on dela. Sv. meša je že tak sestavlena, da verniki sodelujejo z mešnikom. Mešnik se večkrat obrne od oltara i pozve ludstvo: Dominus vobiscum — Gospod z vami. To je duhovnikov pozdrav vernikom: Kristjani, v srci nosite Boga, vsikdar bole bodite njegovi. Na te pozdrav odgovori ludstvo ali ministrant v njegovom imeni: Et cum Špiritu tuo — I s tvojim duhom, to se pravi: Tudi v tebi naj prebiva Bog sveti Duh, ki si ga spri-jao pri mešniškom posvečenji. Večkrat odgovori ministrant v imeni liidi: Amen, to pomeni: tak naj bo. S tem šče ludstvo pritrditi mešnikovim prošnjam, nekak tak, kak govorniki pritrjujemo s ploskanjom. Ves čas med mešov je tak zveza med duhovnikom i verniki. Zato smo najbole vdeleženi pri sv. meši, če sledimo mešniki, molimo ž njim iste molitve. Da bomo z ra-zumevanjom sprevajali mešnika, pa moramo poznati sestavo, zgradbo sv. meše. Zato v prihodnjoj številki kratek pregled!
Sv. hišni zakon.
Vzroki nerazdriižlivosti sv. zakona.
Od toga bi lejko pisali cele knige; vendar naj zadostuje, ka pokažemo samo s toga vekšega, samo na te glavne razloge za nerazdriižiivost sv. zakona.
Prvi vzrok nerazdriižlivosti je glavni cio sv. zakona — dete. Sv. zakon da bivanje, živlenje novoga človeka, deteta. Ravno te sv. zakon pa mora dati tudi tomi deteti vse potrebne pogoje za živlenje, hrano, obleko itd; njemi more dati tudi vzgojo za večnost. Vse to se dosegne v najpopolnejšoj meri, če je zakonska zveza starišov nerazdružliva.
Kak težko se dosegne dobra zgoja dece, kde eden ali drugi, oča ali mati fali družini. Na deci se pozna, če nemajo očo; mati
še toži, ka jih nemre držati vredi, ka se nje ne bojijo, očo pd nega. — Ravnotak se pozna i ešče bole, če deca nemajo matere pri svojoj vzgoji. Njihova duša ostane robata, brez mehkobe, toplote, sunca, fines; sirovi, trdi, robati postanejo . . . Kelko bole ešče vpliva na vzgojo dece, kde sv. zakon raztrgajo svaje, kreganja med možom i ženov! Ka ešče naj povemo, če oča i mati razideta i deco nehata na lučke . . . Ka bo iz zavržene, zanemarjene dece? Če se oča i mati ne brigata, što se bo brigao za nje; lučki? Včasi že, pa redko! Zato pa se je Bog poskrbo za deco i njihovo odgojo, kda je sv. zakon postavo na te fundament, ka je neločlivi i nerazdružlivi!
Nerazdriižlivost terja tudi drugi namen sv. zakona, ka si
zakonci med sebom pomagajo, podpirajo; to je hasek zakoncov samih. Medsebojna pomoč, duhovna i telovna, veselje, žalost itd., vse sloni na neločlivosti.
Kak velko žrtev prenese žena k oltari za svojega moža! Odpove se svojemi imeni, svojoj družini, da žive samo za moža, ka da potomstvo ^vojemi moži, ka njegovo ime ovekiveči! Svojo lepoto, privlačnost, nežnost, devištvo vse je dar za moža. I kelko stane ženo, mater samo edno dete ... I naj mož, zna-čajen i brez krivice mirno odslovi njo, ki njemi je prinesla te-likajšo žrtev, vse žrtve, kelko je mogla!
Nasprotno mož na sebe prevzeme odgovornost za njo, skrbi za njeno poštenost, pravice, za njeno srečo i živlenje. Za njo i deco živi, skrbi, dela, trpi. Ali more zapustiti nezahvalna žena svojega moža brez krivice? . . .
Bog je ne mogeo to tak napraviti, da bi se ločila i razišla po miloj voli, ar toga ne dopušča dete i njegove pravice i hasek zakoncov i njihovo družinsko živlenje! Zakon naravno more biti nerazdriižliv!
Pa si što misli, vendar bi pa za toga ali ovoga bolše bilo, če bi se razišla i razločila ! Tomi damo prav, ka so slučaji, v šterih bi mogoče ednomi ali drugotni bolše bilo, če bi se ločo, ravnotak kak bi ništernomi bolše bilo, če se sploj ne bi ženo. Ali s tem je ešče ne povedano, ka bi to za dobro človeštva bilo. Bog pa pri svojih zakonaj gleda v prvoj vrsti na hasek celoga človečanstva i nemre dopusti posameznim peršonam kak-ših olajšav i izjem!
Ravno ponesrečeni i nesrečni zakoni nam glasno kričijo: »Pazite, pazite ! . . . Ženite se premišleno, spametno, ar zveže se lejko, liki razvezah se ne da!" Zakonce pa opomina: „Vse križe, nasprotstva, nesporazumlenja itd. pa si poravnajte s po-trplivostjov, z dobrohotnostjov i medsebojnov liibeznijov, da ne obhodite, kak smo mi obhodili!"
»L
'C
Krščanski navuk i živlenje.
Bože razodetje vretina sv. kat. vere.
Sv. vera je sad boiega nazveščenja ali razodetja.
Sv. vera nas vodi k pravoj sreči že na tom sveti i k več-noj sreči na driigom sveti.
Sv. vera pa je sad boiega razodetja, ali nazveščenja. Boga so si liidje ne sami zmislili, ravnotak ne sv. vere, verskih istin, verskih zapovedi. Sv. vera je tudi ne delo človeške pameti, niti delo človečih rok! Nego sv. vera je delo bože liibezni, dobrote i smilenosti; je sad božega nazveščenja v celoti, kak je. Zato je sv. vera nebeški dar, nadnaravni boži dar. Menje vučeni liidje, kakti gizdavi brezverci i protiverci, majo vero i verske reči za
„diihovniški kšeft", kak kakšo duhovniško obrt. Zato pa tembole jasno moremo spoznati, ka je vera v celoti delo bože roke, ka je vera nadnaravni dar božega nazveščenja. — Zato bomo v naslednjem popisali vretine sv. vere, od božega razodetja, ali nazveščenja.
Katolicanski tisk.
Svetovna razstava katoličanskoga tiska bo v Rimi 1. 1936. Toga leta slavi po čelom sveti poznani katolicanski dnevnik „Osservatore Romano" 25 letnico svojega obstoja i ob toj priliki bo v Rimi razstava vsega katoličanskoga tiska. Vsaka država bo mela poseben prostor. Če nas Bog ob-čuva, bomo tudi mi poslali naše liste na to razstavo.
V novom leti začnimo borbo za katolicanski tisk! Lansko leto majuša so v Italiji obhajali »nedelo katoličanskoga tiska*. Namen cele agitacije i molitve vsej vernikov je bio: v vsako našo družino katoličanski tisk. Vsi člani katoličanske akcije, moški, mladeniški, ženski i dekliški odseki so delili po vsoj Italiji katoličanske liste. Poleg toga pa so tudi pobirali prispevke za podporo katoličanskih listov. List „Avenire d' Italia" piše; .Katoličanski tisk ne poroča samo dnevne novice, nego nas stalno seznanja od usode katoličanstva po čelom sveti". „Osservatore Romano" posebno opomina vernike pred takzvanimi »nevtralnimi" listi, ki po cele strani posvetijo hvaljenji knige, v šteroj nekši odpadnik i sovražnik katoličanov blati katoli-čansko jakost i duhovščino naše Cerkve. — Tudi pri nas naj bo skrb vsa-koga katoličana, da bo v vsakoj družini katoličanski list! Katoličanski listi v Slov. krajini so: Novine, Marijin List i Marijikin Ograček.
Mohorske knige. Kda so prišle letošnje Mohorske knige, je dostim žao bilo, da so je nej lansko leto naročili. Lepših knig je Mohorska družba ne mogla pripraviti i dariivati slovenskomi narodi, ^kak je to včinila s kni-gami: »Božji služabnik Anton Martin Slomšek", „Zivlenje Svetnikov", »Zgodovina slov. naroda" itd. Nindri je ne mogoče dobiti bolših knig po tak fal ceni, kak so mohorske knige. Zato naj vsakši, ki količkaj premore, si naj naroči mohorske knige za prišestno leto, ar se bo nadaliivalo ,.Živlenje Svetnikov", tUdi izide drugi zvezek »Božji služabnik Anton Martin Slomšek" i šče driige knige. — Dnesden je ne mogoče biti brez knig. Tudi navaden kmet se mora vsikdar včiti v vsakšem pogledi. Mohorske knige v tom tali največ doprinesejo. Od verskoga i narodnoga živlenja pa nam pišeta »Marijin list" i »Novine". Zato si naj to troje vsaki naroči!
Hoja za Kristušom. To je najlepša kniga, ki je prišla iz človečih rok, ar sveto pismo je iz božih rok. Že stoletja se kniga znova i znova izdaja. Prestavlena je skoro na vse jezike Na slovenski jezik je bila prestavlena že leta 1719. Desetkrat je bila ta kniga v slovenskom jeziki ponovno natisnjena.
— Nega boišega pripomočka za pobožno notrašnje živlenje, kak je ravno ta kniga. Vučeni Leibniz pravi: »Blaženi, ki tak živejo, kak ta kniga vči i so ne zadovolni samo s tem, da jo občudujejo". — Vsem jo jako priporočamo. Košta izredno malo. 8 Din. Dobi se v Jugoslovanskoj knjigarni v Ljubljani.
„Straža v viharju". Ljubljanski katoličanski visokošolci so.začnoli izdajati list, ki odločno zagovarja katoličansko mišlenje i živlenje. To je dobro znamenje, da se je izobražena mladina odločno postavila na Kristusovo stran. V svojih molitvaj podpirajmo njihovo delo 1
Eucharistični kongres v Ljubljani. V zadnjih dnevaj junija 1. 1935. bo v Ljubljani II. Vsedržavni i zednim vseslovenski Eucharistični kongres. Pripravlalni odbor, kak tudi potrebni odseki so že sestavleni i so začeli s svojim delom. Dostojna priprava toga kongresa pa je zdrtižena z nujno potrebnimi stroški, ki so neobhodni, če šče slovenski narod pripraviti svojemi Odrešeniki Njemi primerno manifestacijo. Lepo prosimo, da bi v prvoj pri-šetnoj številki Vašegd cenj. lista pozvali Vaše naročnike, da bi prispevali k stroškom kongresa na te način, da bi z naročninov poslao vsaki naročnik še najmenje 50 par za Evharistični kongres. Osvedočeni smo, da tak malenkosten znesek ne bo preobremeniivao Vaših cenj. naročnikov. Vsaki malenkostni dar je za nas dragocen i bo sliižo izkliično za dostojno proslavo Sv. Rešnjega Tela. Vse darove, ki jih bo. Vaša cenj. uprava v te namen sprejela, blagovolite nakazovati mesečno na Čekovni račun št. 10647 Ljudske posojilnice v Ljubljani, pri šteroj ma Pripravlalni odbor za Eucharistični kongres svoj tekoči račun. Za Vašo naklonjenost se Vam že v naprej kak najiskrenej zahvalujemo.	Dr. Gregorij Rožman, ljubljanski škof.
— Na te poziv Prezvišenoga je moja vroča prošnja samo ta, da si vsaka hiša naroči v Slov. krajini. Marijin List i podpre z 50 parami slavo Jezusovo, ki v Oltarskom Svetvi med nami prebiva.
Mariborski bogoslovci. V škofijskom bogoslovnom semenišči v Maribor! je letos 77 bogoslovcov, med temi je 22 iz Slovenske krajine. V pr-vom letniki jij je 14, med šterimi so sledeči gospodje iz naše krajine: Bala-žic Matjaš iz Hotize, Erjavec Janoš iz Satahovec i Gyuran Jožef iz Gomilic. Želemo, da bi vsi postanoli goreči služabniki Kristusovi 1
Svetoletne procesije v našoj krajini so se že v večini faraj opravile, v driigij pa se šče bodo. Sv. Maticerkev nam ob toj priliki deli mnoge odpustke.
V Oglasniki lavantinske škofije št. 2861. čtemo, da podelijo Prezvi-šeni Nadpastir na svetek sv. Driižine 13. jan. 1935. šestim našim bogoslov-com prvi višji red ali subdiakonat. Tej bogoslovci so: Camplin Ivan, Škra-ban Janoš, Gregor Janoš, Kolenc Ivan, Škafar Ivan i Zelko Ivan.
Matere v Lu. Lu je siromaška ves v Italiji. Pa itak je ta ves posta-nola jako slavna, pa ne zavolo kakše konference, ki bi se tam vršila, nego po pobožnij materaj iz te vesi. L. 1870. se je začalo 8 mater shajati mesečno ednok, zajtra so bile pri meši i obhajili, popoldne pa so se zbrale v ed-hoj hiži k molitvi, da bi vzgojile Cerkvi dobre svete duhovnike i redovnike. To so delale 11 let. L. 1881. je prišeo v Lu goreči dušni pastir. Vsikderveč mater je prihajalo k tem pobožnostim tak, da nazadnje ne bilo niedne žensko v Lu, ki se ne bi udeleževala molitev za duhovniška zvanja. Kakši je bio uspeh teh pobožnosti ? Prvi: povnožilo se je prejemanje sv. obhajila. Drugi pa je bio to, ka je ravno toj vesi tak dao Bog zvunredno število duhovniški pozvanj. Fara Lu je dala ne menje kak 500 šče zdaj živečij svetnij i redov-nij duhovnikov, samostanskij bratov i redovnic. Ves Lu je postala tak lepi vinograd boži po gorečij molitvaj pobožnij mater.
Smrt med mešov. V Madrasi v Indiji je škofa Medelerta v cerkvi, kda je mešiivao, zadela kap i je vmro. .Verestujte i molite, ar ne vejte ne vore ne dneva".
CERKVENI
čec Jožef, Stanko Martin, Horvat S. Treza, Kolarič Ana i Zadravec Marijanka so v Trnji nabrali 48 kg. prosa, 15 kg. zmesi, 10 kg. graha i 35 kg. krumplov. — Mali fezulek povrni darovnikom vsaki najmenli dar v to m no-vom leti z obilnim svojim bolim blagoslovom v diili, teli, vrednosti i poitenjej. — Odbor. _
Na podporo Mar. lista so daruvali v Din. sledeči: Slavic Veronika, Francija, 20, Stanko Marija, Francija, v zahvalo za ozdravlenje, naj se širi Marijina čast, 20, Kerec Mihal, Francija, 20, Golinar Verona, Črensovci, 10, žerdin Martin, Žižki, 35. — Marija povrni vsem s svojov maternov liibeznostjov. — Vrednik.
Na podporo Marijikinoga Ogračeka je daruvao Rajsar Alojz od Sv. Jiirja 12 Din. — Detece Marija naj čarovnika nadeli. — Vrednik.
Zahvala. Zahvalim se Mariji Pomočnici ino sv. Treziki, da sta mi sprosile zdravje moje roke brez operacije. Doktorje so povedali, da samo operacija pomaga, in mogoče roko zgubim. Vsa obviipana začnem 9 dnevnico Mariji Pomočnici i sv. Treziki na časti roka je dobra brez operacije. Že zadnji den 9 dnevnice lejko zapustim bolnico. Jezerokratna hvala Ti, Marija i sv. Trezika. — Stanko Marija v Franciji.
Pisma naših iz tujine.
La Chapelle. Felcourt, Francija.
Prečastiti naš gospod vrednik!
Vas najprle iskreno lepo pozdravim ino vam želem zdravje, veselje ino mir boži na tom sveti, na drugom pa daj Vam dragi Jezuš korono dike nebeške zadobiti.
Prečastiti naš duhovni oča! Naznanim Vam, da redno dobivam Vaše liste, štere tak žmetno pričakujem ino je veselo gori sprimem, ar to mi je edna tolažba ino veselje v tujino. Mili Jezuš naj Vam plača triide vaše, ar se tak teško trudite za nas odaljene ovce v tujini. Prečastiti Gospod! Z mojim Marijinim Listom sve se kak srečno spovedale jes ino moja sestra Stanko Marija; tak svi srečnivi, ka svi mogle toga zaželjenoga Jezuša k sebi zeti. Miivi sva obe v ednoj vesi pa lejko idevi vsako nedelo k meši. Mamo vrloga duhovnika. Z velkim veseljom so naj gori sprijali, da sam jih jes hodila prosit za spoved. Pokazala sem njim Marijin list pa so pravili dobro, preveč dobro, pa kaj naj samo obe pridevi, že so spovedavali, kda svi prišle v cerkev. Včasi so druge nihali in so naj zvali v segeštijo, ge so naj spovedali i dali vsakoj edno čislo i svetinjico Brezmadežne. Pa šče dostakrat k nam domo pridejo, ar so z mojim gospodarom jako zdobra. Naznanim Vam, da sam v jako dob-rom mesti, pa moja sestra tudi. Samomi Bogi se morave zahvaliti, da sve prišli v takši kraj. Zdaj Vas pa gospod šče ed-nok lepo pozdravim i se Vam zahvalim na vašij triidaj. Dragi Jezuš Vam bodi plačnik na ovom sveti. Ravnotak Vas pozdravla
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pe-desetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj posvečen sv. Družini v Slovenskoj krajini na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Cena: na skupni naslov 12 Din., na posameznoga 15 Din., V inozemstvo 40 Dill. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din. letno.
Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plača o naročnino i bo l. 1936 tudi naročnik. Naročnina se plačuje naprej, konči vsaki mesec sproti.
Diihovne dobrote. Za naročnike Marijinoga lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo,- naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina
D a ri.
Na Dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Tivadar Štefan V. Polana v zahvalo, ka se je stvar občuvala pri zdravji, Gerič Matjaž G. Bistrica za srečno vkup pridenje z ženov, Lebar Ulrik Dol. Bistrica na čast sv. Antoni 2 Din. Horvat Štefan iz Trnja nabrao v Franciji 76 frankov. D a r 0 v a 1 i so : Iz Trnja : Nežič Jožef i žena za zdravje i boži blagoslov 20 fr, H, Št. za zdravje celoj familiji 10 fr., Krampač Martin i žena 5 fr. Iz Črensovec: Plej Martin i žena za zdravje celoj familiji 10 fr., Ritlop Štefan i sestra Terezija 10 fr., Plej Ignac 5 fr., Gyorek Štefan 5 fr., Kovač Štefan 5 fr., Klajderman Marija za zdravje 6 fr., skupno 211 D 70 p. Majzelj Viktor Dol. Lendava prosi za sina zdravje 50 Din, šibje odano 30 Din, Zor-jan Ana Francija na čast Mariji Pomočnici, da jo varje pri zdravji 5 Din, ista za boži blagoslov pri rojstnoj hiši v Domajincih 5 Din. Horvat Jožef cestni nadzornik, Mokronog 100 Din, Škafar Matjaž M. Sobota 40 Din, N. N. Beltinci 14 Din, Škafar Orša Ižekovci v zahvalo 10 Din, Antolin Mihal, Kula, v zahvalo ka rešen ognja 100 Din, Rogan Jula, Trdkova, prosi za zdravje 10 Din, Mekiš Roza na čast sv. Antoni za kriih siromakov 5 Din, Žiško Cilika, Barber Anica, Andrejek Ana, Kožar Julija, Francija 68 Din 60 p., Horvat Marija, Francija 10 Din. — Oča sirot povrni vsem obilo. Odbor.
Podpora na Marijin list: Marija Bačič v Franciji iz Moravec 20 D, N. N. Beltinci 2 Din. — Marija povrni vsem. Vrednik.