1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Irena Lazar Obrti rimske Celeje Današnje Celje leži na prostoru, ki je bil po- seljen že pred več tisoč leti. Ugodna lega v jugo- vzhodnem delu Savinjske doline, ob sotočju Sa- vinje in Voglajne, je pritegnila najprej prazgo- dovinska ljudstva. Najdbe iz starejše železne dobe so bile odkrite na Miklavževem hribu, kjer je bilo prazgodovinsko gradišče. Tudi takoimenovana "jantama cesta", prazgodovinska trgovska pot, ki je povezovala Baltik s severnim Jadranom, je vodila tod mimo. Keltska naselbina se je razvila nekoliko niže, na terasah hriba in njegovem pobočju. Obseg te poselitve je danes težko natančno določiti, predvsem zaradi Savinje, ki je pogosto poplavljala in celo spremenila strugo. Iz teh osnov se je v prvem stoletju razvilo rimsko mesto, ki mu je cesar Klavdij (41 - 54) podelil mestne pravice. Osnovni pogoj razvoja in razcveta vsakega me- sta je gospodarstvo in v okviru le-tega različne obrti. Tudi v rimski dobi so pomenile pomemben temelj, na katerem je slonela oskrba mesta, tigo- vina, iz tega je raslo blagostanje mesta in njegovih prebivalcev. Nekatere panoge so ostajale v okviru manjših delavnic, spet druge, na primer lončar- stvo, steklarstvo, kamnoseštvo, so v svojem razvo- ju ponekod že dosegale obseg pravih industrij. Iz pisanih virov lahko sklepamo, katere so najpo- mebnejše panoge obrti, ki so delovale v vseh več- jih mestih,! kako je potekala trgovina, od kod so uvažali posamezne vrste izdelkov in pridelkov, do kam vse so segale trgovske poti. Potrditev obstoja različnih obrti v posameznih mestih pa s pomočjo materialnih ostankov lahko prinesejo le arheološka izkopavanja. Obrtna dejavnost v Celeji je bila, sodeč po rezulatih arheoloških izkopavanj, dokaj pisana in dobro razvita. PREDELAVA KOVIN Predelava kovin in izdelovanje drobnih bro- nastih predmetov sta bila razvita v Celeji že od 1. stoletja pr. n. š. dalje. Omenili smo že, da se je rimsko mesto razvilo iz pomembne keltske trgov- ske naslebine. Le-ta je bila vključena v tako ime- novano Noriško kraljestvo (regnum Noricum). To ! Meijer F., van Nijf O., Trade, Transport and Society in tlie Ancient World, London 1992. je bila zveza keltskih plemen, ki je obsegala pod- ročje na današnjem avstrijskem Koroškem ter se- verno in osrednjo Slovenijo. Med plemeni so se vse bolj razvijale različne obrti in s tem v zvezi tudi živahna b-govina in tesni stiki z rimsko omiko. Preko Rimljanov so se seznanili z denar- nim gospodarstvom in v kraljestvu so pričeli ko- vati lasten denar sredi prve polovice 1. stoletja pr. n. Š.2 Kovali so velike srebrnike (tetradrahme), srebrnike polovične vrednosti (didrahme) in srebrn drobiž. Redko so kovali tudi zlatnike (stater) in zlat drobiž. Osminka staterja je bila leta 1983 odkrita v Celju in je pomenila prvi dokaz, da so Kelti kovali hjdi zlat drobiž. Novec ima na prednji sfrani upodobljenega konjička.^ Keltski mali srebrniki, 1. stol. pr n. š., Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk Noriško kovanje se deli v grobem na dve sku- pini novcev, ki se med seboj ločita tudi po ob- močju razprostranjenosti.^ Zahodnonoriški srebrni- ki (na prednji stiani glava Apolona in na zadnji konjenik z imenom kneza) so bili v obtoku pred- vsem na območju današnje avstrijske Koroške, vzhodnonoriški (na prednji strani podoba Apolo- nove glave, na zadnji konj) srebrnild se pojavljajo predvsem na območju današnje Slovenije. Za zadnje je danes ugotovljeno, da so bili kovani v Celju. V Savinji že nekaj desetletij z različnim 2 Kos Peter, Keltski novci Slovenije, Silula 18, 1977, 18. ^ Keltski novci v Sloveniji, katalog razstave, Koper-Trst 1986, 18, si. 26. Kos Peter, Keltski novci Slovenije, Silula 18, 1977, 18. 1 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Polizdelek ßbule vrste Almgren 233a, zač. 1. stol., Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk arheološkim materialom prihajajo na dan številni mali in veliki keltski srebrniki. Do danes se je njihovo število povzpelo že skoraj do tri tisoč. Srebrn drobiž je, za razliko od velikih tetradrahem, okrašen navadno le na eni strani. Upodobljeni so rozeta, konjiček ali moška glava. Poleg novcev je bilo najdenih veliko število malih srebrnih kepic, ki so bile pripravljene za izdelavo srebrnega drobiža. Nastale so tako, da so v okrogle kalupe na gli- nenih ploščicah ulili srebro z določeno težo. Iz teh surovcev so nato skovali drobiž oziroma male keltske srebrnike. Poleg surovcev hrani Pokrajinski muzej Celje tudi več amorfnih kosov različnih ta- lilnih odpadkov, nastalih ob ulivanju surovcev. Prav surovci in talilni odpadki so najbolj nepo- sreden dokaz o obstoju kovnice keltskega denarja v 1. stol. pr. n. š. Ob priključitvi kraljestva rimski državi (leta 15 pr. n. š.) so keltska plemena izgu- bila kovno pravico in v denarnem obtoku je prevladal rimski denar. Z rastjo rimskega mesta so se razvile še druge obrti, povezane s predelavo in obdelavo kovin. Iz struge Savinje izvira več kilogramov talilnih od- padkov brona in veliko število polizdelkov bro- nastih fibul. Fibule ali okrasne zaponke so izde- lovali z ulivanjem, dodelali s tolčenjem in dodali peresovLno iz žice. Po tipih sodeč, so fibule izde- lovali že od začetka prvega stoletja dalje. To nam dokazuje delno izdelana fibula vrste Almgren 233a, ki je po analogijah z najdbami s Štalenskega vrha datirana v avgustejsko obdobje.^ Večina ostalih ^ Lazar Irena, Lalenezeitliche und frührömische Funde polizdelkov pripada močno profiliranim fibulam z gumbom na loku, značilnim za 1. in 2. stoletje. Izredno zanimive so najdbe talilnih lončkov ozi- roma topilnikov, ki so bili odkriti na več mestih. Pri izkopavanjih v Gubčevi ulici v hiši IV, na Bregu, Stanetovi ulici, na severu ob obzidju... Večji so služui za pripravo in taljeneje surovin, manjši pa predvsem za ulivanje v pripravljene kalupe. Na njih je vidna rdečkasto steWasta porozna masa bronaste žlindre. Kalupi za izdelavo bronastih predmetov so bili enodelni ali dvodelni, za bolj komplicirane in zahtevne izdelke so uporabljali tudi tehniko "izgubljajočega se voska" (cire per- due), to so bili kalupi za enkratno uporabo. Med celjskimi najdbami velja omeniti fragment kalupa, ki je bil odkrit med izkopavanji v Gubčevi ulici. Ohranjen je spodnji del, na katerem prepoznamo bogato nagubano oblačilo, segajoče do tal, in del stopal, ki gledajo izpod obleke. Verjetno je kalup predstavljal neko žensko božanstvo, to je največ kar lahko sklepamo glede na njegovo fragmen- tarno ohranjenost. Te male bronaste figurice so navadno stale v hišnih svetiščih (lararijih), ki so jih poznala vsa privatna domovanja v bolj ali manj razkošni obHld. Polizdelki bronastih fibul, 1.-2. stol, Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk KAMNOSEŠTVO Posebno mesto je imela v Celeji kamnoseška obrt. Izredno številni in kvalitetni nagrobniki, na- pisi in posvetilni oltarji so skoraj praviloma izde- laru iz marmorja. Analiza je pokazala, da gre za pohorski marmor. Rimska kamnoseška industrija je bila organizirana na poseben način. Do mestnih kamnosekov so bili v glavnem dostavljeni že delno izdelani spomeniki in obdelani bloki marmorja. Groba obdelava je potekala v kamnolomu ali de- lavnicah ob njem, nato pa je sledil transport do aus der Savinja in Celje, Arheološki vestnik 47, 1996, 284, t. 1: 17. 2 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Topilniki, Celje - Gubčeva ulica. Foto: V. Berk. kamnosekov. Celeji najbližji kamnolom marmorja je poznan v Hudinji pri Vitanju,^ domnevno naj bi lomili marmor tudi v Planici nad Framom'' in Smartnem na Pohorju.^ Na Bregu so leta 1944 odkrili ostanke delno izdelane marmorne are in poleg nje več neob- delanih marmornih blokov.^ Ara je lepo profi- lirana, dva reliefa sta izdelana in dokončana. Slab- še ohranjeni relief na levi predstavlja Atisa, ki stoji pod drevesom. Desni relief upodablja predmete, povezane z daritvami in obredi ob praznovanjih oziroma slavnostih. Prepoznamo lahko orglice, piščal, cimbale, patero in vrč. Na gornjem delu je vidna žila, ki poteka navpično navzdol po stranici. Prednji del are, kjer bi moral biti napis, je prazen. Po pripovedovanju očividcev, naj bi bilo poleg neobdelanih marmornih kosov tudi nekaj kamno- seškega orodja.!'' 2al ni ohranjen noben kos in Klemene Josip, Kronologija dveh rimskih napisov iz Sv. Vida nad Vitanjem, Arheološki veslnik 4, 1953, 227. ' Pahič Stanko, Seznam rimskih kamnov v Podravju in Pomurju, Arheološki vestnik 28, 1977, 14. Pahič Stanko, Bistriški svet v davnini. Zbornik občine Slovenska Bistrica I, Slovenska Bistrica 1983, 65. Pere Bernarda, Rimske najdbe v Celju od 1941 do 1951, Arheološki vestnik 2, 1951, 231. Kolšek Vera, Municipium Claudium Celeia, Celjski zbornik 1982-83, Celje 1983, 170. Del kalupa za bronast kipec, Celje - Gubčeva ulica. Foto: V. Berk opiramo se lahko le na pripovedi. V lapidariju je shranjen še en zanimiv kos. Marmorna pepelnica, ki je služila kot grobna skrinja, vanjo so shranjevali pepel umrlih in pridatke, ki so jih priložili za življenje v onostranstvu. Odkrita je bila med izko- pavanji ob gradnji poštnega poslopja leta 1897 in je bila v uporabi kot okvir vodnjaika.^^ Pokrov ni ohranjen in tudi pepelnica ni do konca izdelana, torej očitno ni našla poti do svojega naročnika. Prednji del pepelnice je razdeljen v tri polja. Stran- ski polji, namenjeni reliefom, sta sicer lepo uokvir- jeni, a prazni. Osrednje polje izpolnjuje že izklesan napis. Iz njega izvemo, da je pepelnico naročil Kasij Primijan zase in za svojo ženo Terencijo. Na- tančen pogled odkrije žilo, ki poteka po vsej pred- nji strani pepelnice. Verjetno je bil to vzrok, da je kamnosek delo opustil in poiskal primernejšo surovino. Na desni stranici pepelnice je vklesano kamnoseško znamenje, verjetno prekrižano kam- noseško orodje. Ne moremo pa pojasniti, ali je znak nastal že v kamnolomu, ali pa ga je vklesal celejanski obrtnik. Vsi ti ostanki potrjujejo obstoj kamnoseških delavnic na jugu mesta, na Bregu. Kamniti spomeniki in napisi pa niso le dokaz za kamnoseško dejavnost. Napisi nas seznanijo tudi z različnimi obrtnimi združenji, ki so delovala " CIL III 14368/3; Riedl E., Reste einer altchristlichen Basilika in Boden Celeja's. Mitt. der K.K. Central- Comission 24, 1898, 222. 3 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Nedokončana marmorna ara, Celje - Breg. Foto: V. Berk. v mestu. C. Maskulinij Lusor je daroval za votivno ploščo v čast Vulkanu, bogu ognja in njegovim častilcem.12 V štirih stolpcih so našteta imena čla- nov, verjetno kovačev, ki so bili združeni v tej bratovščini. Podobna plošča je bila darovana in posvečena Merkurju, zavetniku trgovcev.^^ Zal je danes izgubljena. Zanimiv je tudi nagrobnik dru- žine Nundina Respekta, ki je nastal v drugem stoletju.Portreta nad napisom upodabljata kelt- ski par, odet v značilno domačo nošo. Na spod- njem delu nagrobne plošče je pod napisom upo- dobljeno kotno merilo in grezilo, ki nam pojas- njuje, da se je N. Respekt ukvarjal z zidarskimi oziroma gradbenimi deli ali morda celo z zem- Ijemerstvom. 12 CIL II 11678; Kolšek Vera, Celjski lapidarij, KNSS 7, Ljubljana 1967, 17. 13 CIL III 5196. Sasel Ana et Jaro, Inscripliones Latinae, Silula 5, 1963, 397. Marmorna pepelnica, nedokončana, Celje - Pošta. Foto: V. Berk. Nagrobnik Nundina Respekta, na spodnjem delu vklesana kotno merilo in grezilo, 2. stol, Celje - Breg. Foto: T. Lauko. 4 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino LONČARSTVO! Trinožniki različnih oblik in velikosti, Celje - naselbinska izkopavanja. Foto: V. Berk. Ob regulaciji Savinje so pri izkopavanjih na Bregu naleteli na nasutje, ki navaja k sklepu, da so tu obstajale tudi lončarske delavnice.!^ Enostavna hišna keramika, namenjena pripravi hrane, je bila gotovo izdelana v domačih delavnicah. Med grob- nimi pridatki rimskih grobov iz Šempetra in Celja izstopajo lonci iz grobe gline z okrasi mreže, žitnih klasov, vbodov, ki jih z drugih področij ne po- znamo. Torej gre za tipičen domač izdelek, ki je nastal verjetno v lončarski delavnici v Celeji ali bližnji okolici. Omeniti velja tudi trinožnike, po- 1^ Kolšek Vera, Nekaj prispevkov k topografiji rimske Celeje, Celjski zbornik 1959, Celje 1959, 256. sode na treh nogah, ki so služile za pripravo jedi na odprtem ognju. Celeja jih pozna v različnih velikostih in oblikah. Majhni, večji in zelo veliki, s pokrovi ali brez njih, trinožniki so med hišnim inventarjem zastopani v izredno velikem številu. Na nogah imajo te posode večkrat vpraskane raz- lične oznake v obliki zarez, valovitih linij in pre- križanih črt. Te oznake danes razlagajo kot lon- čarske znake oziroma oznake posameznih delav- nica^ Na Bregu je bü najden tudi glinen kalup za izdelavo bronaste oljenke v obliki doprsne moške figure. STEKLARSTVO Se ena obrt doživi v rimskem obdobju svoj vrh in razcvet, to je steklarstvo. Pihanje stekla, odkrito sredi 1. stol. pr. n. š. verjetno nekje v vzhodnem delu Mediterana, se v sto letih razširi po vsej rimski državi. Iz sprva luksuzne obrti, katere izdelki so bili dostopni le najbogatejšim slojem, nastane razvejana industrija in njeni izdelki po- stanejo nepogrešljiv del vsakdanjega življenja. V prvem stoletju so glavni centri še vedno omejeni na področje Mediterana in današnje severne Italije. Konec prvega stoletja pa se začno pojavljati lokalni centri steklarske proizvodnje, ki morajo zadostiti vse večjemu povpraševanju po cenovno dostopnih steklenih izdelkih za vsakdanjo rabo. Delavnice nastanejo povsod, kjer najdejo primerno surovino in kmalu se razvijejo lokalne obrti skoraj v vsakem večjem mestu. Glinen kalup za izdelavo bronaste oljenke, Celje - Breg. Foto: V. Berk 16 Schindler-Kaudelka E., Zabehlicky-Scheffenegger S., Die bodenständige Keramik vom Magdalensberg, v: Kelten, Germanen, Römer im Milteldonaugebiel vom Ausklang der Latene-Zivilisalion bis zum 2. Jahrhundert, Brno- Nilra 1995, 183. 1-2 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Kosi steJdene taline in fragmenti razbitili posod, Celje - Levstikova ulica. Foto: V. Berk. Na slovenskem prostom so rimske steklarske delavnice delovale v Ljubljani (Emona) in na Ptuju (Petoviona), kjer so bile odkrite celo peči. Izkopavanja v Celju na Levstikovi ulici v letih 1991 - 92 pa so dala podatke o steklarski proizvodnji tudi za Celejo.!'' Na izkopani površini so bili od- kriti ostanki severnega obzidja rimskega mesta. Se- verno od obzidja smo na površini štirih kvadran- tov (velikosti 4 x 4 m) sledili močni koncentraciji fragmentov steklenih posod, kosov opeke s sledovi steklene taline, kosov steklene mase in fragmente slabo izdelanih in uničenih posod. Vse te najdbe so nam potrdile, da smo verjetno naleteli na ostan- ke rimske steklarske delavnice. Pri izkopavanjih steklarskih delavnic v Kölnu, na Madžarskem in v Angliji so odkrili velike zaloge stekla v obliki raz- bitih posod in kosov neobdelane surovine. Pri pri- pravi steklene mase so steklarji vedno dodali osnovnim surovinam tudi kose razbitih posod. Ti dodatki so pripomogli k večji čistoči stekla in boljši kvaliteti. Seveda so pri tem natančno pazili, da so za brezbarvno steklo dodali ostanke prozornega stekla, pri pripravi barvnega stekla pa so dodali koščke razbitih posod iz ustrezno obarvanega stekla. Med ostalimi steklenimi fragmenti z Lev- stikove ulice so zanimivi deformirani kosi posod. To so ostanki sploščenih ustij, zvitega ročaja, skratka kosov, ki so končali na odpadu zaradi nekvalitetne izdelave. Posebno pozornost zaslužijo koščki prozorne steklene mase, potegnjene v kap- lje. To so tipični ostanki steklarskih delavnic in dokaz, da so stekleno talino pripravljali sami. Te kaplje so namreč ostanek preverjanja steklene ma- se med taljenjem in segrevanjem. Ugotavljali so, ali je masa dovolj prečiščena in segreta do stopnje za nadaljno obdelavo oziroma pihanje. 17 Lazar Irena, Sledovi steklarske proizvodnje v Celeji, Celjski zbornik 1993, Celje 1993, 7. Steklena časa z dvojno steno, druga polovica 1. stol, Celje - Gubčeva ulica, grob 5. Foto: V. Berk. Med številnimi fragmenti posod je tudi nekaj kosov, ki nam pomagajo k časovni opredelitvi in določitvi obratovanja steklarske delavnice. Redke koščke večbarvnega marmoriranega in millefiori stekla, ki so ga izdelovali še v prvi polovici 1. stoletja, lahko verjetno opredelimo le kot odpadke, namenjene reciklaži in ne kot ostanke proizvodnje v Celeji. Deformirani kosi pihanih posod iz na- ravno zelenkastega ali rahlo modrikastega stekla in deli talilnih lončkov so najbolj veren dokaz za pro- izvodnjo. K temu moremo prišteti še dna steklenih čaš z dvojno prstanasto nogo, ostanke kvadratnih steklenic z dnom odtisnjenim v kalup z rozeto ipd. Vse te oblike se pojavijo v drugi polovici prvega stoletja in so značilnost steklarske industrije še skozi celo 2. stoletje.!^ Iz navedenega lahko za- nesljivo sklepamo, da je delavnica nastala ob koncu prvega ali najkasneje na začetku 2. stoletja. O eksperimentiranju z novo osvojeno tehniko pihanja govori nenavadna čaša iz groba 5 v Gub- čevi ulici. Dvoročajna čaša na nogi ima namreč dvojno steno. Nastala je tako, da je steklar spodnji del kroglaste posode potegnil navznoter, ustje in vrat pa imata funkcijo votle noge. Dodana sta dva trakasta ročaja in nastala je zanimiva pivska po- soda. Čaša nima primerjave med steklenim gra- divom iz rimskega obdobja in upravičeno lahko domevamo, da je verjetno nastala v domači delav- nici. Seveda moramo poudariti, da so v mestu delo- vale še številne druge obrti, potrebne za normalno oskrbo in življenje rimskega mesta. Omenimo naj opekarstvo. Rast mesta je zahtevala velike količine 18 Cool E. M., Price J., Roman vessel glass from exca- vations in Colchester, 1971-85, Colchester Archaeological Report 8, 1995, 215. I 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino strešne opeke, tlakovcev, opek za centralno kur- javo in gotovo je v mestu ali njegovi bližini cvetela tudi ta obrt. O čevljarstvu, barvarstvu, usnjarstvu in podobnem imamo malo podatkov, o poljedelski dejavnosti govori različno orodje, npr. motike, rovnice. Kalup za kruhek s podobo Bakha^^ je bil namenjen peki slavnostnih kruhkov ob čaščenjih povezanih z bogom vina. V članku sem navedla le nekatere obrti, katerih obstoj lahko potrdimo in dokažemo z materialnimi ostanld pridobljenimi med arheološkimi izkopa- vanji. Vsakoletne raziskave prinašajo vedno nove podatke o življenju v rimski Celeji in tudi slika o obrtnih dejavnostih se ob tem širi in dopolnjuje. ZUSAMMENFASSUNG Gewerbezweige im römisciien Celeia Zur Entwicklung und zum Wohlstand einer Stadt leisten Handel und Gewerbe einen be- deutenden Beitrag. Aufgrund der archäologischen Uberreste kann man in den ehemaligen römischen Städten in Slowenien auf zahlreiche und mannigfaltige Gewerbezweige schließen. Im vor- liegenden Beitrag werden die Gewerbetätigkeiten im römischen Celeia (Celje) dargestellt, so wie sie mit Hufe von materiellen Uberresten, die bei zahlreichen archäologischen Ausgrabungen frei- gelegt wurden, belegt werden können. Im Rahmen der Metallbearbeitung ist zwei- felsohne die keltische Münzstätte aus dem 1. Jahr- hundert V. Chr. am bedeutendsten. Reste von Rohstücken, Schmelzabfällen und mehrere tausend kleine und große Silbermünzen stellen einen un- mittelbaren Beweis für die Existenz einer Münz- prägestätte in Celeia. Fibeln und Schmuckspangen wurden seit dem 1. Jahrhundert hergestellt, wie aus den im Huß Savinja gefundenen halbfertigen Fibeln zu schließen ist. Besonders bedeutend und fortgeschritten war in der Stadt das Steirunetz-Gewerbe. Nicht nur die Überreste bemerkenswerter Reliefs und Auf- schriften, die im Pokrajinski muzej Celje (Regional- museum Celje) aufbewahrt werden, sondern auch teilweise ausgeführten Marmordenkmäler legen ein besonderes Zeugnis von den Steinmetzwerkstätten in der Stadt ab. Die Töpfer sorgten dafür, daß der Bedarf der reichen und ärmeren Schichten an Küchengeschirr gedeckt wurde. Reste von Töpferbrennöfen wur- den bisweilen nicht entdeckt. Dennoch verleitet uns die eigenartige Verzierung am Töpferton, mannigfaltige Formen von Dreifüßen und andere Küchenkeramik aus Celeia und Šempeter zu dem Schluß, daß sie in Töpferei-Werkstätten am Ort entstanden sind. Bezeugt ist dagegen eine Glas- hütte am nördlichen Stadtrand. Das Glasgewerbe erlebt im römischen Zeitalter eine Blütezeit. Aus einer Luxuswarenproduktion geht allmählich eine breit gefächerte Industrie hervor mit Werkstätten in vielen größeren Städten. Die Reste der Glashütte in Celeia sind sonst bescheiden, gefunden wurden lediglich Fragmente schlecht hergestellter Gefäße, Schmelztiegel, Tropfen von Glasmasse und eine große Menge von Glas mit Ziegel vermischt. Über andere Gewerbezweige kann man vorerst nur Vermutungen anstellen, viele Angaben werden erst durch die Bearbeitung des Fundguts überprüft, das in Museumsdepots aufbewahrt wird. Za podatek se zahvaljujem kolegici Alenki Vogrin (ZVNKD Celje), ki vodi izkopavanja na dvorišču Knežjega dvorca v Celju.