JOHN MILTON Veliki mojstri Sodobnost 2001 I 717 John Milton: Izgubljeni raj Izgubljeni raj i. O prvi nepokorščini človeka in sadu prepovedanem z drevesa, ki smrtonosni nam njegov okus prinesel smrt je in gorje na svet z izgubo Raja, dokler spet ne vzpne se Večji kakor On na prestol slave in nas odreši, poj, Nebeška muza, ki s Horeba si, s Sinaja skrivaj navdihnila pastirja, da učil 10 izbrano seme je, kako v začetku sta vstala iz Kaosa nebo in zemlja. Če pa bolj všeč sta Sion ti in val Siloe, ki brzi ob templju, z njima naj kličem si pomoč za ta svoj spev, da smelo se nad srednji let povzpne in Aon preleti, sledeč stvarem, ki ne poznata proza jih ne stih. Predvsem pa ti, o Duh, ki sta krepost ti in poštenje več kot vsak oltar, 20 me vodi v tem, saj veš in umeš vse. Od prazačetka si, ko silnih kril si kot golob se spustil nad prepad brez dna in ga oplodil; razsvetljuj vse, kar temno je v meni, vse pritlehno povzdigni in podpri, da do višav mogočne teme, ki jo bom zajel, Previdnost božjo svetu izpovem in v vsej pravičnosti prikažem tek poti, ki jih ubira Bog k ljudem. 30 Povej najprej, saj prav nič pred teboj ne skrivajo nebesa ne pekel, kaj naša starša je pognalo v greh, da srečna in vladarja čez ves svet odpadla sta od Stvarnikove volje zaradi enega zadržka, v tem ko ju čez vse ljubilo je Nebo? Kdo ju zapeljal v podli je upor? Sodobnost 2001 I 718 John Milton: Izgubljeni raj Peklenski gad. Prav on je, poln zvijač, z zavistno maščevalnostjo podžgan, 40 zapeljal prvo mater, ker nekoč poprej ponos ga pahnil je iz nebes z vso vojsko angelov, ker je verjel, da se povzpne prek svojega stanu, Najvišjemu enak, če se upre. Iz častihlepja je v brezbožni boj, v oholo bitko zoper božji tron in krono vstal, a upal je zaman: zagnala gaje vsemogočna moč z vsem, kar je ostalo od plamtečih trum, 50 v plamenih iz eteričnih višin v pogubno brezno, kjer naj v zubljih ždi, vkovan v verige nezdrobljivih spon, ki Vsemogočnega izzval je v boj. Devetkrat čas, ki meri dan in noč minljivim smrtnikom, je spal pobit v vrtincu ognja s svojim moštvom vred, uničen, a nesmrten. Toda Bog še vse kaj hujšega je hranil zanj: spomin na izgubo sreče in ob tem 60 nenehna bol - oboje ga pekli. Ozre se okrog z nesrečnimi očmi, ki izpričujejo bolest in strah, sovražno nrav in neuklonljiv ponos. Do kamor seže angelov pogled, zre opustošenje, kraj divjih muk: povsod grozotno ječo, razplamteno kot strašno peč, a v zubljih - nič luči, le vidni mrak razkriva kraje stisk, pokrajine gorja in bednih senc, 70 brez mira in pokoja, kamor up, ki sije vsem, nikoli ne zaide, kjer muka žge, in v večnem vrelcu žvepla ognjeni tok nenehno vre iz globin. Tak kraj Pravični je pripravil njim, ki trikrat dlje od Njega in luči, kot je od Zemlje do oboda Stvarstva, trpe svoj delež. O, kako drug svet od krajev, kjer so padli! Tam uzre, pobite od vetrov ognjenih ujm, Sodobnost 2001 I 719 John Milton: Izgubljeni raj 80 sodruge v padcu in ob svoji strani najbližjega po moči in po krivdi, ki znan kot Belcebub bo v Palestini. Nanj prasovrag, zdaj v raju znan kot Satan, obrne se in strašni molk konča: "Če si res ti - pa vendar, o kako od padca spremenjen, ves drug, kot on, ki v srečnih krajinah luči odet v nadsvetni žar s sijajem potemnil je zvezdni roj, čeprav svetal. Če ti - 90 ki skupna zveza, ena misel, sklep, enako tveganje, up v smel podvig so družili te z mano, kot zdaj druži te ista stiska v padcu - v kak prepad strmiš, iz kakšnih visočin pognan? Za toliko gaje povišal grom! A kdo vnaprej poznal bi moč orožja? Vendar ne to, ne zmagovalčev bes ne vsilita mi, da bi se kesal, spremenil kdaj, četudi spremenjen 100 morda navzven, neomajnega duha, visok, krivično prizadet ponos, ki z najmočnejšim meje pahnil v spor, z menoj pognal brez konca sil Duhov, preveč ponosnih, da bi še trpeli oblast Boga, in so izbrali mene, v dvomljivem boju stavili ob bok najvišji moči njej sovražno moč sred rajskih polj, in mu zatresli tron! Kaj če je boj izgubljen, en boj ni vse - 110 ta volja, ki poraza ne pozna, kovanje maščevanja, večni srd sovraštva in pogum, nikdar za ped se vdati, odstopiti: je sploh kaj, kar bi nas zadržalo? Te časti ne izsilita pri meni moč ne srd: da bi se klanjal, na kolenih prosil ga milosti, koval mu moč v nebo, ki v strahu pred to roko je še včeraj sam dvomil vanjo - to bila bi podlost, 120 ponižanje, sramotnejše od padca! Ker nam, bogovom, sojena je moč in snov ognjena, ki ne otopi, Sodobnost 2001 I 720 John Milton: Izgubljeni raj lahko z izkušnjo velikih dejanj, v orožju prav nič slabši, a z razumom bogati bolj kot prej, se z boljšim upom podamo v boj z zvijačo ali s silo, nezmirjeni s sovragom, ki zdaj sam, ves vzhičen vlada tiraniji raja." Tako dejal je padli angel, mrk 130 od bolečin, bahat, a s strtim upom. Tako odvrnil drzni mu sodrug: "O, princ, o vojvoda prestolnih sil, ki bojne serafe si gnal v spopad, izsilil s hrabrostjo, da Kralj nebes ogrožen nam dokazal je premoč, če ne po sreči, s silo in usodo! Žal, dobro vidim, kakšen hud prevrat in grd poraz nam je zapravil raj, pogubil nas, bogove, kot le sme 140 se pogubiti čista snov nebes! Že res, da duh ni zmagan, da povrne se naša moč, a slava je prešla, pogoltnila nam beda srečni stan. In kaj če On, naš zmagovalec, ta, ki menim, da je res nepremagljiv (le tak bi zmogel silo, kot je naša), zanalašč pušča moč nam in duha, da bolj trpeli bi, podpira muke in daje duška maščevalni jezi, 150 ali pa kani vzeti nas za hlapce v srcu pekla, kot zmagovalcu gre, in gnati k tlaki v ognju, po opravkih pošiljati v temo globin? V kak prid čutiti v sebi neskaljeno moč, in večno bit, če služi večni kazni?" Z besedo urno prasovrag odvrne: "Res bedna, padli kerub, je slabost -v dejanju ali v mukah; vendar vedi, da dobro nikdar ni naš cilj, vsa slast 160 zgolj zlo, nasprotje višji volji - to v upor nas žene! Če Previdnost zlu poskuša menjati namen, naš trud naj bo vsak hip sprevreči ta njen smoter in v dobrem vselej najti možnost zla -kar cesto se posreči - ter jo s tem Sodobnost 2001 I 721 John Milton: Izgubljeni raj vsaj žalostiti, zmesti ji morda najgloblji sklep, da bo zgrešila cilj. Že zmagovalec, glej, je odpozval služabnike pregona in sledilce 170 k nebeškim vratom. Zveplast sren in srež, na nas namerjen v vihri, je zmiril povodenj zubljev, ki nas je sprejela po padcu z rajskih sten; nevihtni grom na krilih besa in rdečih strel postreljal vse puščice, da nič več ne rjove čez to veliko globel. Pograbiva priložnost, ki prezir ali zasičen bes sovraga jo ponuja: mar vidiš tam temačno, divjo plan, 180 središče te pustote, skrito v mrak, ki zmore le kak bled, srhljiv migljaj modrikastih plamenov? Tja kreniva, proč od ognjenih vzburkanih valov; tam si spočijeva, če sploh Počitek prebiva tod; tam zbereva moči in misli v to, s čim najbolj prizadeti sovraga - ublažiti izgubo, s čim premagati naš veliki polom, in kakšno okrepitev up obeta, 190 če že ne tega, kak izhod brezup." Tako govoril Satan je z najbližjim med svojimi, visoko prek valov privzdignil glavo, z iskrimi očmi, s telesom, ki raztezalo se vznak je mnogo juter prek plamtečih vod, ogromen kakor on, ki pripovedke zanj pravijo, da bil je kot pošast, Briarej, titan, rojen iz prsti, ali pa Tifon v starodavnem Tarzu, 200 ali kot Levitan, zver, ki jo Bog ustvaril je največjo, kar jih kdaj je nosil morski tok: nanj, ko je spal v norveških vodah, večkrat že krmar usmeril je svoj čoln, zgubljen v temi, zasidral, kot mornarji povedo, ga tam ob trup, misleč, da otok zre, v zavetrju, ko noč pokriva plan Sodobnost 2001 I 722 John Milton: Izgubljeni raj in dolgo se mudi želeni svit. Tako ogromen, stegnjen, prikovan 210 v gorečem jezeru je ležal Vrag, ki bi ne dvignil glave niti vstal, ko volja, dovoljenje višjih sil Neba bi ne prepuščala ga lastnim temačnim spletkam, in vsak nov zločin kopičil nanj pogube, ki snoval jo drugim je, da bi na koncu zrl, kako vse zlo zrodi se v večno dobro, v usmiljenje in milost za človeka, ki ga je zmamil v greh, in kliče nanj 220 trikratno zmedo, gnev in maščevanje. Pri priči dvigne svoj mogočni trup; plamenov stolpi, zrinjeni na stran, se priostreni dvignejo v pobočja valečih se grmad in v sredi odpro grozečo tesen. Razprostrtih kril v vis poleti, oprt na nočni zrak, kije začutil to nenadno breme, ter se spusti na kopno, če je kopno, kar s trdim žarom plameni, tako 230 kot jezero s tekočim. Videz bil mu je prav tak, kot če podzemni piš izruje hrib na Pelorju, razrit, kot breg grmeče Etne, ki njen drob, podžgan, vnetljiv, ves čas rojeva ogenj, spočet v kamniti jezi, in z vetrovi zavija v dim in smrad smodeče dno: tak kraj počitka tam je našel par nesrečnih nog. Sledil mu je sodrug, prevzet, da ušla sta sama, kot bogovi, 240 brez višje pomoči, iz stigejskih vod. "Je to dežela, to podnebje, prst," dejal je padli angel, "je ta dvor, kar menjamo za raj? Ta žalni mrak v zameno za nebeško luč? Naj bo, zakaj kdor vlada, sam kroji pravico. Čim dlje od njega, ki ga je razum štel za enakega, a gaje moč povzdignila nad nas, tem bolje bo! O zbogom, polja sreče, kjer radost Sodobnost 2001 I 723 John Milton: Izgubljeni raj 250 kraljuje vekomaj! Pozdravljen svet podzemlja, svet strahot, pekel brez dna, ti sprejmi gospodarja, ki nov duh, ki ga ne spremeni ne čas ne kraj, prinaša vate. Duh je sam svoj svet, ki iz nebes pekel, iz pekla nebo na vek ustvarja v sebi. Kaj zato, če smo zdaj tu, ko pa ostajam jaz, jaz sam nespremenjen, komaj kaj manj od Njega, ki gaje povišal grom? 260 Tu vsaj svobodni smo, ker Vsemogočni ni iz zavisti tu gradil in nas ne prepodi drugam: tu kakor kralj zavladam sam - in vladati, po moje, je vredno častihlepja še v peklu. Pač mnogo bolje vladati v peklu kot hlapčevati v raju! Vendar pa, naj mar zato pustim svoj zvesti trop, tovariše, sodruge v tej izgubi ležati brez zavesti sred voda 270 pozabe in ne kličem jih z menoj deliti usode v tem nesrečnem dvoru, ali pa znova s skupnimi močmi poskusimo, kaj še doseči da se v raju, kaj izgubiti v tem peklu?" Tako je Satan del in Belcebub mu je odvrnil: "Vodja slavnih trum, ki razen Njega jim nihče ni kos, ko bi zdaj vojska slišala tvoj glas, ta živi porok upa v času stisk, 280 strahu in groženj, glas, ki mnogokrat mu je prisluhnila, ko kruti boj na robu tveganj je najbolj besnel, v vseh stiskah najbolj zanesljiv vodnik -kaj kmalu zbrala bi ves svoj pogum in oživela, pa čeprav leži osupla v morju ognja kot midva. Nič čudnega, pa padcu s teh višin." Se ni končal, ko vojvoda pekla se je uravnal na kopno. Težek ščit, 290 v nebesih vlit, mogočen in prostran, si vrgel je prek pleč; širok obod mu je z ramen visel kot meščev krog, Sodobnost 2001 I 724 John Milton: Izgubljeni raj ki ga zvečer toskanski zvezdogled skoz steklo leč na griču Fiesole ali v Valdarnu gleda, da odkril bi mu nov svet pogorij, strug in rek pegasti, razbrazdani obraz. In s kopjem, takšnim kot najvišji bor, posekan sredi norveških gozdov 300 za jambor admiralski ladji, tam kot s palico podpira si težak korak po žaru plamenečih tal. Drugačna je pač hoja čez azur! In ogenj se odpre pred njim v obok, da varno stopa skozenj do obal ognjenega morja, kjer na ves glas zakliče polkom angelskih postav, ki kot začarane leže vsevprek. Prav kakor listje, kadar se ospe 310 v potoke v Vallambrosi na jesen, ko jih zagrne lok etrurskih senc, ali kot šaš, naplavljen v tistih dneh, ko Orion je z vso močjo vetrov žalil obale Rdečega morja, katerega valovi brez sledu požrli so Buzirisov odred memfiških konjenikov, ko jih gnal sovražnik izdajalski je v pogon za ljudstvom Gošena, ki je z obal 320 opazovalo trupla vrh valov in zlomljena kolesa bojnih voz - tako na gosto so ležali ti, pod čarom najbolj studne vseh sprememb. Na vso moč je zavpil, da vsa globel pekla mu zabobnela je v odmev: "Princi, nadvojvode, vi, cvet nebes -še včeraj vaših - če udarec tak sploh sme zadeti neminljivi duh -ste mar ta kraj izbrali si zato, 330 da si spočijete od težkih bitk, v lagoden sen zaviti kot poprej v nebesih? Ste zakleli se morda častiti osvajalca, ki zdaj zviška zre keruba in serafa, ki v morju razsutega orožja in bander Sodobnost 2001 I 725 John Milton: Izgubljeni raj se valjata, dokler izza rajskih vrat nebeških preganjalcev urni trop priložnosti ne ugleda in nad nas, plašljivce, se spusti in nas zatre, ali pa nas prikuje s točo strel na dno te zle globeli? Vzdramite se, vstanite, sicer padli ste za zmeraj!" Zaslišijo ga in osramočeni kot straže, ki bi jih zalotil v spancu nekdo, ki zna jim vliti strah v kosti, v vis planejo, še preden se zbude. Čeprav občutijo svoj mrki stan in žgočo bol, se vendar kot en mož odzovejo na generalov klic v neskončnih vrstah: kakor na zli dan, ko nad Egipt mogočna palica Amramovega sina priklicala je črni oblak kobilic, ki priplul je z vzhodnim vetrom in kot trda noč obvisel nad kraljestvom faraona, neverca, kraje ob Nilu skril v temo, tako neskončno mnogo, zgoraj, spodaj, s strani obdanih z ognjem, seje zbralo zlih angelov pod svod pekla; dotlej da kakor v znamenje jim z dvigom kopja ni njihov sultan uravnal poti in so spustili se k žveplenim tlom kot eden ter prekrili vso ravan v množinah, kot jih rodovitni Sever nikoli ni skotil iz mrzlih ledij, da bi razlili se na Jug čez Ren in Donavo v povodnji kot barbari pod Gibraltar do libijskih peščin. Pri priči pohiteli vodje čet so h kraju, kjer je stal poveljnik - vsi kakor bogovi, lepši od ljudi po liku in postavi, princi, sile, ki so zasedale nebeške trone, Čeprav o njihovih imenih, mrtvih, z uporom zbrisanih iz Knjig Življenja, sledov ni najti v kronikah Neba; a nova jim nadel je Evin rod Sodobnost 2001 I 726 John Milton: Izgubljeni raj šele, ko so razšli se po vsej Zemlji, preizkušali ga z božjim dopuščenjem 380 ter večji del ga skvarili z lažmi, daje zapustil Stvarnika, nevidno mogočnost tistega, ki jih je ustvaril, obračal se k bleščavi zlih podob razpašnih verstev pompa in zlata in k vragom kot k božanstvom. Od tedaj so znani pod različnimi imeni, ki malikuje jih poganski svet. Povej, o, Muza, njihova imena, kdo prvi in kdo zadnji, prebujen 390 z ognjenega ležišča je na klic mogočnega vladarja prihitel po vrsti in zaslugah predenj, v tem ko množica še stala je v neredu in daleč proč. Prvi bili so ti, ki so si drznili iz dna pekla raziti se za plenom v šir in dalj -ki v raju že, a daleč od Boga, oltarje so gradili si ob božjih, se dali tam častiti kot bogovi, 400 ko je Jehova s Siona grmel, sedeč med kerubi! Da, v božjem templju si zidali malike - bogoskrunstvo! in s tem prekletstvom skrunili tam slavje, žalili s svojim mrakom luč Boga. Najprej Moloh, strašni kralj, oblit s krvjo človeških žrtev in solzami staršev, ko timpanov in bobnov hrušč dušil je krik otrok, ki skozi ogenj so morali k pošastnemu maliku. 410 Častili so ga Amoniti v Rabbi, na bližnjih rečnatih ravnicah tja do Argoba, Basana in navzgor po toku Arnona. Nezadoščen, zaviden do sosedov, Solomonu z ukano zmamil modro je srce, da na sramotnem griču mu postavil je tempelj tik ob božjem in zasadil mu gaj v dolini Hinom, prej prijetni, zdaj črni kakor Tofet in Gehena - Sodobnost 2001 I 727 John Milton: Izgubljeni raj 420 prav kot pekel. Za njim je stopal Kemoš, strah Moabcev, od Aroerja, Neba, na jug do Abarima, v Hesebonu, v kraljestvu Seona, v Horonajimu, ter onstran cvetne Sibme, s trto krite, in Eleale, do Asfaltnih vod. Peor so ga klicali, ko je zvabil v poltena slavja Izrael na poti od Nila v Sitim, a za strašno ceno! Od tam celo razširil svoj obred 430 pohote je na grič sramu ob gaju morilca Moloha, kalil slo v krvi, dokler ju ni Jošija izgnal v pekel. Z njim šli so vsi, ki od Evfrata do reke, ki loči Sirijo od Egipta, znani so s skupnim vzdevkom: Baali in Aštarte -te ženske, oni moški, saj duhovi lahko so to in ono, in oboje, tako enotna, čista je njih snov, ki, gibke, je ne veže krhka moč 440 kosti, okornost udov, kit, mesa, temveč po želji menjajo svoj lik, ki v njem, zgoščeni, redki, mrak in luč, vrše z dejanji vzvišeni namen ljubezni in sovraštva. Izrael je zanje večkrat menjal Živo Moč, oltar pravičnosti predal samotam, do tal se klanjal zverskosti bogov, in prav zato še nižje klonil v bitkah pred sulico okrutnega sovraga. 450 Med temi šla je Aštoret, Astarta, kot pravijo ji Feničani; njej, z rogovi kot mlad mesec in bleščeči Kraljici svoda, v mesečnih nočeh device v Sidonu pojo uroke, ki zna jih tudi Sion. Kralj, močan, a ženskam vdan in zapeljan od zle malikovalke, ji postavil hram je v hrib žalitve, sam se vdal malikom. Potem Tamiiz, ki z letom v Libanonu 460 izvabljal je zaljubljen spev mladenk, ki v žalostinkah na poletni dan tožile nad njegovo so usodo, Sodobnost 2001 I 728 John Milton: Izgubljeni raj in je, menda s Tamuzovo krvjo, Adonis rdel od rodnih skal do morja. Ta ljubka pripovedka pa nič manj ni vnela sionskih hčera, ki videl jih je Ezekiel, podložne sli, v prikazni, ko oko mu s svetih vrat je zrlo mrak malikov med Judejci. 470 Potem je on šel, ki zares imel je vzrok za žalovanje, saj mu Skrinja je v svoji ječi odrobila glavo in roke, da na pragu v lastni tempelj je padel v prah, v sramoto oboževalcev. Dagon se je imenoval, pošast, pol mož, pol riba, vendar mu kipel visoko hram je v Ašdodu, ki strah je trosil po obalah Palestine, od Gada v Aškelon, Aheron, v Gazo 480 vzdolž njenih mej. Temu sledil je Rimon, ki svetli tron v Damask na bregu rek Abane je in Farfarja postavil: ta, drzen pred Gospodom, je nekoč izgubil gobavca, pridobil kralja, zavojevalca Ahaza, bedaka, ki zrušil je oltar in ga spet zgradil po sirski šegi in tam gnusne žgal darove tistim, ki jih je porazil. Z njim šli so drugi s slavnimi imeni: 490 Oziris, Izis, Hor, ki s svojim spremstvom so s čari in srhljivostjo oblik premamili fanatični Egipt, da žreci so iskali mu blodeča božanstva z zverskim, ne s človeškim likom. Sam Izrael ni ognil se tej kugi, ko s tujim zlatom vlival si je tele pod Horebom in ko uporni kralj v Betelu, v Danu še dvojfl je greh, živini sličil Stvarnika, Jehovo, 500 ki v eni noči v en mah izenačil je njihove prvorojence z vsemi v Egiptu blejajočimi bogovi. Kot zadnji Belial je šel; med vsemi nihče ni slabši pahnjen bil z nebes, nihče bolj cenil zla zaradi zla. Sodobnost 2001 I 729 John Milton: Izgubljeni raj Njemu niso gradili templjev, zanj ni vil se dim z oltarjev, a le kdo premore več oltarjev in svetišč povsod, kjer je duhovnik zgubil vero, 510 kakor Elijov rod, ki božji hram je polnil s slo in silo. V isti meri kraljuje v dvorih, po palačah, v mestih, v razkošju, kjer še čez najvišji stolp se dviga hrušč neredov, zdrah in svaj. Ko noč stemni poti, zabuhli z vinom, privro na dan sinovi Beliala: poglejte ceste v Sodomi, v Gabaji, kjer v noč izvrgla gostoljubna dver je žensko, da odžene hujše zlo. 520 Ti šli so prvi; vseh bilo je mnogo, a nič manj slavnih: jonijskih sinov Javana, mlajših od Neba in Zemlje -staršev, ki radi hvalijo se z njima: Titan, sin Svoda, z mnogimi potomci, ki mu Saturn je odvzel prvenstvo in drzni Jupiter, njegov sin z Reo, mu vrnil v isti mah in vladal vsem. Sloveči prej na Kreti in na Idi so kraljevali z mrzlega Olimpa 530 na srednjem, zanje pač najvišjem nebu Dodoni, delfski skali in vsem Dorcem, in s starim se Saturnom razbežali čez Adrijo, na polja Hesperid, vse tja do Keltov, k zadnjim od otokov. Vsi ti in mnogi drugi so se zbrali, zazrti v tla in z vlažnimi očmi, ki vendar v njih je tlel neki mračen žar, saj vodja se ni zdel kot ob ves up in oni ne izgubljeni kot boj sam. 540 To mu vzbudi na licih senco suma, a kmalu zbere svoj ponos in z gromko besedo, navzven častno, v sebi prazno, povrne jim pogum, prežene strah. Ob rezkih zvokih trobelj in fanfar veli jim dvigniti mogočni prapor. To čast si vzel je Azazel, visok, pokončen Kerub. Z bliskavega kopja Sodobnost 2001 I 730 John Milton: Izgubljeni raj razvil je znamenje kraljevskih sil, ki je zaplalo z vetrom in sijalo 550 kot meteor, z dragulji, z zlatim leskom serafskih grbov in trofej; donela je bojne zvoke hrupna medenina. Ob tem zaslišal se je klic, ki paral je svod pekla in širil strah tja onkraj, kjer s Kaosom kraljuje stara Noč. Še tisti hip zaplapolalo v mrak je deset tisoč praporcev v žarečih vzhodnjaških barvah; skupaj z njimi vstal mogočen gozd je sulic, šlemov, ščitov, 560 zbit, sklenjen, neizmerljiv: v falangi čvrsti krenili so ob dorskih zvokih flavt in ob piščalih blagih, ki v možeh nekoč kalile so zanos za boj -ne srda - prej vrlino, ki ne ve za smrtni strah, beg, klavrni umik -in ki ne manjka jim moči, da ublažijo, zmirijo burne misli z dihom slavja, skrb, dvom preženejo, strah, žalost, bol iz smrtnega in nesmrtnega duha. 570 Vsi na en dih, vsi kot en mož, ta sila z odločno mislijo krenila nema je ob piščalih tihih, ki blažile so s čarom hojo prek pekočih tal. Zdaj, slednjič postrojena za pregled, stoji, sršeč branik, strašljiv v daljavo, v orožju, ki z bleščanjem jemlje vid, kot davna vojska, s sulicami, s ščiti, in čaka na poveljnikov ukaz. Ta preleti z izkušenim pogledom 580 ves zbor po redu, licih in postavah, nazadnje po številu zbranih čet. Ponos preplavi mu srce, žari, čvrst od moči. Nikoli po stvarjenju ni zbrala več se vojska, ki ob teh bi zaslužila več si od primere s pritlikavo armado, ki je bila svoj boj z žerjavi, pa čeprav ves rod gigantov s Flegre združil bi moči z junaškimi sinovi Teb in Troje Sodobnost 2001 I 731 John Milton: Izgubljeni raj 590 in z vojskama bogov na obeh straneh ter z vsem, po čemer v zgodbah in romanih Utherjev sin slovi, obdan z omizjem Britanije in Armorika; z vsemi pogani in kristjani, ki so kdaj se bili na turnirjih v Aspramontu, v Maroku, Montalbanu, v Trebizontu ali v Damasku; z vsemi, ki Bizerta jih je poslala z afriških obal, ko Karel Veliki je padel z vojsko 600 pri Fontarabiji. A četudi onstran vseh primerjav, tej sili njihov vodja je vlival strah. Po kretnjah in postavi višji od vseh, tam stal je kakor stolp. Navzven še ni izgubil vsega bleska ne zdel se manj od tega, kar je bil -padli nadangel omračene slave. Kot kadar novo sonce s horizonta brez žarkov zre skozi megleni zrak ali za mesecem v temačnem mrku 610 lije čez pol sveta pogubni mrak in bega kralje s strahom pred spremembo, tako stemnjen, vendar bleščeč nad vsemi nadangel je sijal. Njegov obraz razrile so viharne brazgotine, na bleda lica mu je sedla skrb, pod neustrašnim čelom zbran ponos je čakal maščevanja. Srep pogled je izdajal kes in bol, ko v drugih zrl sokrivce je, ne - zgolj sledilce v krivdi, 620 ki, nekdaj srečne, jih zdaj gleda v mukah, obsojene na vek v milijon duhov zaradi njega ob nebo, z uporom izvrženih iz večnega sijaja, pa vendar, v vsej uveli slavi, zvestih! Takšnih kot hrasti v gozdu, bor v gorah, ko jih nebeški ogenj vžge in potlej vrhov ožganih, goli, a mogočni kljubujejo sred burnih goličav. Zdaj se pripravlja, da bi spregovoril. 630 Brž v dvojnih vrstah, upognjenih na krilih, obstopijo poveljnika in vodstvo. Trikrat začne in trikrat, vkljub preziru, Sodobnost 2001 I 732 John Milton: Izgubljeni raj mu solze, kot le angel jih pozna, privro v oči; nazadnje si beseda, predrta z vzdihi, sama najde pot: "O, miriade sil, duhov nesmrtnih -brez primerjave, razen z Vsemogočnim -čeprav celo ta boj ni bil brez slave, le izzid je krut, kot pričata ta kraj 640 in moč sprememb, pretežkih za besede! A kakšna sila uma, ki v globine zre vsega, kar bilo je in kar je, bi bala se, da družna moč bogov, trdnih kot vi, kdaj skusi tak odpor? Saj kdo bi dvomil, da, četudi padle, te silne legije, ki njih izgon izpraznil je Nebo, bi spet ne vstale, povzpele same se na rodni prestol? Nebesa so mi priča, da je laž, 650 da sprt posvet, nevarnost, ki pred njo bi stisnil rep, sta stala nas vseh upov. On, Kralj nebes, dotlej gotov v svoj prestol, ki vlada zgolj s pravico stare slave, soglasja ali šeg, ki rad je kazal vladarski stan, a skrival moč orožja, prav s tem nas zvabil je v poskus in padec! Zdaj moč je znana, naša in Njegova, daje ne izzivamo in da, izzvani, ne ustrašimo se nove vojne z Njim: 660 naš boljši del ostaja, da skrivaj s prevaro ali s spletko dokonča, kar ni utegnil s silo, da nazadnje spoznal bo tudi On, da zmaga s silo, je zmaga le napol. Nove svetove morda rodi prostranstvo, ki o njih je večkrat tekla govorica v raju, da ustvari jih prav kmalu in vsadi tja rod, izbran od Njega in določen, da bi enak sinovom bil nebes. 670 Tjakaj, čeprav le na ogled, naj prvi prodor nas vodi - tja ali drugam, saj ta peklenska zev bi nebeščanov nikdar ne smela okovati v spone ne tema jih zaviti v ta prepad. A takšne misli naj zori posvet. Sodobnost 2001 I 733 John Milton: Izgubljeni raj Mir je brez upa. Kdo bi sploh pomišljal, naj se uklonimo? Spopad tedaj, odkrit ali prikrit, je naš izhod!" To je dejal in kvišku v potrditev 680 od stegen strašnih kerubinov v hipu je blisnilo milijon gorečih mečev in razsvetlilo ves pekel. Visoko se dvigal njihov bes je pred Najvišjim, doneli ščiti, ko s pestmi so bili na boj in žugali obokom raja. Tam stal je hrib, ki njegov strašni vrh je bruhal ogenj in zavoje dima in krastasto žarel - znak, da prikriva kovino v svojem jedru, delo žvepla. 690 Tja brž poletel je odred, številen prav kakor čete s krampom in lopato, ki z jarki in okopi prehitijo kraljevi tabor. Vodil jih je Mamon -Mamon, najmanj pokončen duh v nebesih, saj tudi tam upiral je pogled nenehno v tlak, občudujoč zlato bolj kot vse sveto v blaženi viziji. Prav on navdahnil je ljudi, kako izropati srce, z brezbožno roko, 700 razgrebsti materinska nedra zemlji, čeprav naj skrit ostal bi njen zaklad. Brž v hrib odprli so široko rano, izdrli zlata rebra. Naj nikogar ne bega, da pekel koti bogastvo: tam prst najbolj zasluži si prekletstvo! In tem, ki hvalijo stvari minljive, se Babilonu čudijo, kraljevskim pomnikom v Memfisu, naj bo v poduk, kako največje spomenike slave, 710 moči in znanja zlahka prekosi moč zmaganih duhov, ki v kratki uri uspe opraviti, kar komaj zmore napor stoletij, trud neštetih rok. Tam blizu, na ravnini, ki pod njo od jezera so tekle žile ognja, je druga množica v številnih jamah talila kose rude, jo umetelno ločila in posnela žlindro z grodlja. Spet tretji so postavljali kalupe, Sodobnost 2001 I 734 John Milton: Izgubljeni raj 720 zalili iz jam po čudežnih poteh vsak kot in špranjo, kakor v orglah žene meh v isti sapi mnogo vrst piščali. Pri priči, kakor vzdih, ob sladkih zvokih glasov ubranih, nežnih simfonij, ogromna zgradba vstala je iz zemlje, kot zidan tempelj, z dorskimi stebri pod zlatim prečnikom, s pilastri v krogu, s figurami po venčniku in frizu, in s streho iz zlata. Ne Babilon 730 ne veliki Alkairo v vseh svetiščih v čast Serapa in Bela, v hišah kraljev, ko tekmoval z Asirci je Egipt v razkošju in bogastvu, kljub vsej slavi premogla nista takšne veličine. V vis je kipela čvrsta stavba; a dver razpre svoj bron in že odstre prostrano notranjost, fin, gladek tlak, obokan strop, kjer kot po čarovniji, visijo vrste zvezdnatih luči 740 in bliskavih svetilk, ki jih pojita asfalt in nafta, svetlih kot nebo. Začudeni so drli v dvor, hvalili zdaj delo, zdaj spet arhitekta. Nebo poznalo je njegovo roko po vitkih stolpih, domu angelov, kjer jim najvišji Kralj je dal oblast, da so kot princi vladah po redu sijočim vrstam. Vendar ni neznan z imenom in častmi bil niti Grkom; 750 Avzoni so mu rekli Mulciber, trdili, da ga Jupiter srditi z nebes je pahnil čez kristalne stolpe: od jutra do opoldneva je padal, od poldneva do rosnega večera v poletni dan in ko zašlo je sonce, z obzorja se utrnil kakor zvezda nad Lemnosom v Egej. Tako trde, a zmotno: s hordami upornih sil je padel davno prej kljub stolpom v raju, 760 in s stroji, nekoristnimi za beg, bil z moštvom vred poslan gradit v pekel. Medtem krilati sli so razglasili s trobentami in pompom, da pričenja Sodobnost 2001 I 735 John Milton: Izgubljeni raj se v Pandemoniju visok posvet - v prestolnem mestu Satana in princev. Iz čet in regimentov so sklicali najvrednejše po činu in izboru; ti s tisočerim in stoterim spremstvom prispeli so, zaprli vsak dohod. 770 Pred dvermi, v širnih vežah in v dvorani tako prostorni kot pokrita plan, kjer srčni vitezi v orožju s konjev pred sultanom izzivajo na boj ah turnir cvet mavrskega plemstva, sta gomazela tlak in zrak, nabit od sikanja in šelestenja kril. Kot na pomlad, ko s soncem v znaku Bika spuste čebele mladi roj na plan, med cvetjem letajo in svežo roso, 780 ali na latici, natrti s sladom, v predmestju svoje slamnate trdnjave, premlevajo državne posle, takšna se zračna sila je zgrnila v mesto. A čudo, glej - na znak ti, ki so višji se zdeli od gigantov, sinov Zemlje, zdaj drenjajo se v tesni kamri, manjši od škratov in Pigmejcev, ki žive za indijskim pogorjem, in vilincev, ki v gozdu ali pri izviru gleda 790 jih pri polnočnem plesu pozni kmet - ali vsaj sanja, da jih gleda - v tem, ko mesec kot edina priča, k Zemlji ravna že bledo pot in oni v krogu mu s skočno glasbo mamijo uho, da hkrati treseta ga smeh in strah. Tako pomanjšali svoj silni lik duhovi breztelesni so in zgnetli se, zlahka, a ne vsi, v peklenski dvor. Na samem pa sešli so v tajnem svetu 800 v vsem svojem liku in vsej velikosti se lordi serafi in kerubini - vseh tisoč polbogov na zlatih tronih. Po krajšem molku ter po branju Sklica začeli so svoj veliki posvet. Prevedel Marjan Strojan Sodobnost 2001 I 736