8. številka.
V Ljubljani dne 1. junija.
I. tečaj 1882.
Izhaja 1. in 16. vsacega meseca, in velja lotos do konca decembra 2 gold., za 4 mesce 1 gold. Vredništvo je v Florijan-skih ulicah št. 44. Opravništvo je na Krakovskem nasipu št. 10.
Ljudski Glas.
Inserati se po ceni sprejemajo.
Rokopisi se ne vračajo.
Nefrankirane pisma se ne sprejemajo.
Domače zadeve.
Kranjska deputacija pri cesarju.
Kakor znano, so šli gospodje deželni glavar grof Thurn, državni poslanec dr. Poklukar, baron Apfaltrern in Dreo na Dunaj, da so svetlega cesarja povabili, naj se prihodnje leto udeleži slavnosti, ki se bo napravila v spomin, da je zdaj ravno 600 let, kar je naša dežela pod vlado Habsburžke rodovine. Cesar je obljubil, da pride sam v Ljubljano. Toraj bomo drugo leto imeli velike slovesnosti pri nas, in bodo ljudje prišli od blizo in daleč gledat to svečanost.
Nekaj za inale uradnike in pisarje.
„S1. Narodu11 se poroča iz Dunaja, da hoče mi-nisterstvo pravosodja državnemu zboru predložiti postavo, da uradniki, kadar so doslužili 40 let, ne morejo dalje vleči doklade za aktivno službo. Vsled tega se ne bodo več svoje službe tako trdo držali, ampak raje v pokoj šli. Državo sicer to potem še več stane; ako nastavi mlade moči, pa vsaj dobi krepke delavce. Naj se pa teh število po možnosti skrči, da blagajnica ne bo na zgubi. Mali uradniki in pisarji pa bodo potem ložej avanzirali in to jih bo tem bolj spodbujalo k delu.
Judje v Ljubljani.
Od več strani smo slišali govorico, da hočejo judje v Ljubljani zidati svoj tempelj, toraj tukaj narediti stalno naselbino. Od ene strani bi to ne bila taka škoda, ker kamor judje pridejo, tam se kupčija povzdigne, več prometa pa spravi tudi več denarja med ljudi. Od druge strani pa so judje velika nevarnost za naše obrtnike, ker oni dobivajo iz tovarn slabo, samo na videz narejeno blago, ter ga bolj po ceni prodajajo in s tem poštenim rokodelcem zaslužek vzamejo. Ljubljanski obrtniki morajo toraj zelo oprezni biti, da se te nevarnosti izognejo. Če se prav ne motimo, si je Ljubljana pred mnogimi leti kupila pravico, da se tukaj judje ne smejo naseljevati. Ce so prav žalibog z ustavo vse stare predpravice odstranjene, kakor bi jih z gobo odbrisal, zdi se nam vendar, da se plačane pravice ne morejo kar tako enostransko raztrgati?
Važno za kmete.
Nemški poslanec Fiirnkranz je v državnem zboru stavil jako važen predlog. Znano je namreč in zadosti žalostno, kako se kmetije zapored prodajajo po javni dražbi, in to dostikrat zaradi malih dolgov. Napovedo se tri dražbe in mnogo denarja stanejo. K prvi in drugi dražbi navadno nobenega kupca ni, na tretji dražbi pa dobi posestvo kak oderuh za majhne groše. Tudi hranilnice se dostikrat udeležujejo te odrtije, ter take posestva kupujejo za slepo ceno. Saj se še vsi spominjamo, da so se na Dolenjskem prodale cele kmetije za 5 gld., ker nobenega kupca ni bilo, da bi bil več ponudil.
Zdaj pa predlaga poslanec Fiirnkranz, naj se naredi postava, da se tudi pri tretji dražbi ne sme nobena kmetija ceneje prodati, ko za polovico cene. Nadalje hoče, naj bi domači možje cenili take posestva, da ne bo treba dragih cenilnih komisij plačevati. Ta pravični predlog se je izročil pravnemu odseku. Kadar pride pred državni zbor v razpravo, upamo, da se bodo tudi naši poslanci potegnili za tako koristno postavo.
Kaj pišejo časniki o „Lj. Glasu.“
V	Celji izhajajoči, dobro vredovani učiteljski list „Popotnik“' piše o našem listu: „Kakor prvi list kaže, zastopa ta časnik zdrava načela in ga zavoljo tega posebno gorko priporočujemo kmetom in obrtnikom, kakor tudi drugim rodoljubom, da dobro podvzetje po svojih močeh podpirajo. “ Istega lista ljubljanski dopisnik pa piše: »Tukaj imamo od 1. maja nov časnik: „Ljudski Glas.“ Mnogo zaprek je imel že pred svojim porodom, pa ravno to spričuje, da se mu bo še dobro godilo. Prvi list ima prav zanimivo blago, in če bo v tem duhu tako naprej šlo, se bo ta časnik v kratkem razširil in vdo-mačil, kar mu iz srca želimo na prospeh domače omike."
Goriška „Soča“, organ goriških Slovencev, pa pravi med drugim: „Mi želimo uoveinu podjetju najboljših vspehov. Naj se mu posreči, raznovrstne obrtnike naših mest in trgov obuditi za lastne koristi, pravice in do pravega domoljubja!
Ljubljanski „W och enb 1 a 11“ pa piše, da stoji naš list pod pokroviteljstvom g. Regalija. V tem pa je slabo podučen. Ne samo g. Regali, ampak še mnogo drugih veljavnih mož nas podpira z naročnino in dobrimi sveti, sicer pa je naš list popolnoma neodvisen, ter stoji samo pod Božjim pokroviteljstvom.
Novi ljubljanski župan.
Gospod Peter Graselli je potrjen od Njega veličanstva cesarja za ljubljanskega župana.
„Sokol“ v Zagrebu.
Ljudje, ki so se udeležili izleta naših Sokolcev v Zagreb, nam pripovedujejo, da so bili od hrvaških bratov jako prijazno in navdušeno sprejeti. Na kolodvoru je čakala taka množica ljudi, da so Sokolci komaj naprej prišli. Med mnogimi sokolskimi in pevskimi družtvi je bil ljubljanski ,,Sokol“ najbolj odlikovan. Hrvaška gostoljubnost se je pokazala v polni meri, našim je bilo z vsiin postreženo. V bratski družbi pri žlahtni kapljici so pričale mnoge ognjevite napitnice o resnični vzajemnosti in ljubezni med Slovenci in Hrvati. Vsakemu je lahko žal, kdor se tega izleta ni udeležil.
Tržno poročilo.
Z železom je slaba kupčija, čeravno so delavci na Angležkem v mnogih krajih delo ustavili, vendar je še preveč izdelanega blaga. Nekteri fužinarji hočejo plavže čisto popustiti.
V Ameriki so bojda našli nov studenec petroleja, kateri daje 1000 sodov kamnitega olja na dan. Vsled tega bo cena petroleja padla.
Brazilijanska kava je po ceni, ker se oglaša malo kupcev. S češkim sladkorjem je slaba kupčija, malo kupcev. V Pragi 100 kil po 32 do 33 gld.
V -Berlinu špirit po 45 do 46 gld. Žita še dosti lepo kažejo. Zimska rež je vsled mraza trpela na Moravskem in Poljskem; ravno tam tudi ječmen in krompir. Poletne žita so pa lepe. Fižolu je mraz škodoval. V Pešti je pšenica jesenska po 10‘65 hektoliter koruza banaška po 7'38.
Tržne cene v Ljubljani: pšenica 9'26, rež 6* 18, ječmen 5'20, oves H '74, proso 5, ajda 5, koruza 6-80, fižol 10, grah 9, leča 9, krompirja 100 kil 2-94, maslo 92, mast 84, Špeh frišen 72, prekajen 76, puter 75, meso goveje 56, telečje 54, svinjsko 66, koštrun 30, seno 2'40, slama 1*70.
Politični pregled.
Iz Hercegovine se poroča še vedno o malih praskah med ustaši in našimi vojaki. To bo še nekaj časa trpelo, prej da bodo te ljudi na mirno in redno življenje privadili. Ta rod, ki je orožja vajen, se že ne bo še z lepo podal.
V	Bosni zdaj nabirajo novince za vojaštvo.
V	Sarajevem se niso nič branili; v hribih pa bodo že kteri ubežali pred vojaško suknjo, ki je niso vajeni. V celi Bosni mislijo nabrati 1200 vojakov, ki jih bodo porabili večidel za prevažanje vojaškega blaga.
Med liberalnimi Nemci se snuje ena nova stranka, ki se bo imenovala „nemška ljudska stranka." Oni teden so bili na Dunaji zbrani kolovodje te nove stranke, ki so: Fischhof, Walters-kirchen, VVurmbrand, Kronavvetter, Steudel in še nekteri. Kot svoj program so naznanili: razširjenje volilne pravice, sprava s slovanskimi narodi in od-stranenje prevelikega upliva nemško- pemskih poslancev.
Ker je tudi grof Coronini namenjen, osnovati svojo lastno stranko, katerej se hočejo pridružiti moravski velikoposestniki, nekteri poslanci iz južnih dežel, pa Rusini; kazalo bi najbolje, ko bi se ta stranka združila z zgoraj omenjeno ljudsko stranko, katerej se bo priklenilo gotovo tudi mnogo dosedanjih ustavovercev, ki ravnopravnosti Slovanov ravno ne nasprotujejo tako strastno, in tako bodo zagrizeni nemško-pemski ustavoverci osamljeni ostali; Slovani pa bodo brez velikih ovir svoje pravice dobili. Novej stranki toraj želimo srečen uspeh!
Iz Rusije judje še vedno bežijo. V Galiciji jih je vse polno, posebno v mestu Brodu na rusko-gališki meji. Mlajši judje se odpravljajo v Ameriko; kam denemo stare in otroke, to se pač ne vč.
Minister grof Taaffe je odgovoril na vprašanje poslanca Zallingerja, da je hranilnicam dal ukaz, odstotke pri obrestih, kar lnogoče, znižati in napraviti posebne zavode, da se bo znanim posestnikom ali trgovcem dajal tudi oseben kredit na krajše obroke. Ta vlada toraj vendar le posluša pritožbe poslancev, tedaj imamo up, da se bo s časoma marsikaj vendar na bolje obrnilo.
Čolni tarif se je sprejel po vladnem predlogu; to je slabo za Krašovce, ker bodo morali odslej žito zopet dražej plačevati.
Izvirni dopisi.
Spod Špika, 22. maja. Živio „Ljudski Glas", naš čvrsti, novi boritelj za naš dom! Potrpite voljno, čeravno je žalostno nasprotje od domače strani, morda bo ravno vsled tega seme, ki ga sejete, prijelo se kolikor toliko tudi nasprotnikov, kar nam gotovo ne bo škodovalo, temveč pripomoglo, da dosežemo s časoma še — salutem ex inimicis nostris et de nianu omniuin, qui oderunt nos! Saj naša reč je toliko pravična in sveta, da se jej gotovo s
časoma noben razumen človek — naj si je domačin ali tujec — več protiviti ne bo upal! K temu cilju in koncu naj tudi vaš „Ljudski Glas" krepko pripomore! Naj širi narodno zavest in veče narodno blagostanje tudi mej take vrste ljudstva našega, ki so bili do zdaj še vedno nekako zapuščeni in zanemarjeni, ter naj pokaže, da kratko in malo ni, •— kakor nekteri mislijo in želijo — nepotrebno peto kolo med slovenskimi časniki. Začetek vsaj je vrlo dober. Bog ga tedaj živi in ohrani na mnogaja leta!
Iz Kamnika, koncem maja. Dosti vode je odteklo po strugi Bistrice, prej da smo Kamničani prišli na to pametno misel, odstraniti glasoviti „klanec“, ki je delil mesto v dva oddelka, ter bil v veliko pokoro vsem voznikom, v nadležnost pa vsem meščanom. Sedajni mestni odbor se je slednjič odločil, odpraviti to zaviro prometa, in se že pridno dela na tem, da hrib proč vozijo. Podrli bodo tudi dve hiši, ki ste na klancu stali. Zato je ta stvar s precejšnimi stroški sklenjena, vendar je zelo potrebna; zato se mora človek le čuditi, kako je mogoče, da še tako koristna stvar svoje nasprotnike najde, in tako je faktično bilo, ker so tukaj nekteri nasprotovali temu podjetju, iz kakih uzrokov, nam je čisto nerazumljivo.
Od naše železnice je zdaj vse tiho. Kamničani si to železnico želimo, pa le pod tem pogojem, da bo samo vicinalna, namreč omejena na črto Lju-bljana-Kamnik. Ako se ima pa čez Gornjigrad v savinjsko dolino podaljšati, potem bo Kamniku le v škodo, ker bodo potem Savinjčani po železnici dobivali tiste izdelke, kijih zdaj v Kamniku kupujejo.
Iz štajarskih kmetov, meseca maja. V prvej štev. „ Glasu" na tem mestu izraženo mnenje izkušenega možakarja nam toraj svedoči, da bodemo imeli še dosti posla, predno se izbavimo našemo narodu le preveč prisvojene lahkomišljenosti, ker je nje mladina že presilno navzeta. Poznam sam nekatere mlade gospodarje, ki so sicer h kmetiji še dosti denarja priženili, pa si vendar nič prav pomagati ne zamorejo. A zakaj ? Priženjena dota je komaj zadostovala za pokritje starih, po pijančevanji in veselicah napravljenih dolgov in za dom ostalo le malo , ali nič. Mladež hoče sedaj deloma že na kmetih vedeti, da le bahanja in gizdava nošnja nekaj velja, a opustošeni gozdi, prasne kašte, dolgovi vsakemu očividno kažejo, kako draga da je. Pa ne le pri mladini, tudi pri odrastlih je lahkomišljenost kriva večkratnega upadka v pomanjkanje, celo v Hell-waldovi, na češko prevedeni zemljepisni knjigi se o Doleucih (kar tudi o ostalih velja) piše: „Do-lenec je z malim zadovoljen, pridelovanju vina vdan m pri tem vesel, večkrat tudi lahkomišljen , ker
zavživa brezskrbno, kar današnjost ponuja, ne bri-gajoč se za jutri. Se obnese li vino, zavlada po vsem kraji radostno življenje, se li pak skuja pridelek, pa trka glad z oglojenimi prsti na hiše prebivalcev, poprej še tako veselih. “
Daljša nepriličnost je slabo čuvanje včasih neprecenljivega „kredita“. Pravi sicer pregovor, da je kredit boljši kot gotov denar, vsekako pa ga mnogi po lahkomišljenosti za par goldinarčkov, ali še za manj, lahkosrčno zapravi, se zaupnim možem, kateri so pomoči, ali posoditi zmožni, nekekrati zlaže in kredit jo je odpihal. Da to lagleje bolj natančno predstavim, mi je še omeniti, da se tu na Štirskem, kjer še imajo gozde in razno lesnino dalje prodavajo, nahajajo po raznih krajih lesni trgovci, ali „h6ntl’rnani“, kateri robo vsak čas nakupujejo in spet dalje prodavajo. Je že sicer nekaj oderuhov vmes, pa dosti od njih je tudi poštenih, ki sicer robo v dobrih dnevih trgovine prejšnim enako preveč ne preplačajo, pa vendar tudi v slabih časih, ko so prvi se poskrili in umolknili, svojim zvestim stradati ne pustč. Pri njih dobi kmet denarjev prosto na „kredit“ brez daljšega poroštva naprej, samo mož-beseda mora biti in si zaupanje neomadeževano ohraniti. Toraj se po pravici pravi: „Goste službe, redke suknje", pogosto menjanje v dobrih časih s trgovci, gotovo pomanjkanje vsega potrebnega v slabih časih tam, kjer so še, na slabih nogah stoje, „kredit" prerano odgnali. Samostojnim in neodvisnim je tu sicer lagleja pot, pa prosim, koliko je še sedaj takih pri nas ? ...
S Pohorja, 16. maja. (Slovenija—kraljestvo.) Zdaj ko tu na Štirskem bijemo Slovenci trpki boj za enakopravnost naščine v šolah in uradnijah, pošiljajoči mnoštvo peticij državnemu zboru v ta namen, tudi protivniki vse storč, da bi naše napore še pred doseženim vspehom podrli in vničili.
V	to svrho jim, kakor vselej tudi sedaj, ni nič pre-odurnega; zlasti pa jo trobijo med svet, da po dosčgi ravnopravnosti popihne vsaka (!) nemška beseda iz 'naših šol in uradnij, kakor tudi, da je to prvi odločni korak k slovenskemu kraljestvu. Bor6 reve obupne si pač mislijo, da, ako se slovenske pokrajine združene proglasijo za eno samo, pa bodo Slovenci potem hipoma hoteli imeti ne le lastne postave, marveč še celo ministre in kralja svojega, kar pa bo zraven druzih homatij še neizrečeno dosti stalo. Toraj, če ste pametni, ne pustite to! — Tem, ki tako govori, ako bi jim bilo mogoče kaj dopovedati, bi naj Slovenci odgovorili, da jih naj naše lastne zadeve nič preveč ne skrbe. Zedinenje Slovencev je še neizvršljivo delo prirode same, in njej nasprotno ravna, kdor se mu vpira;
velikih upravnih stroškov pa se bomo gotovo sami najbolj bali in ogibali, ker po germanskih liberalcih napravljeno pezo visokih davkov že sedaj komaj prenašamo, toraj je skrb teh ljudij tisto zastonj. Vsekako pa bo zahteva eksistence in veče narodnostne solidarnosti nam skupno Slovenijo vstvarila, pa vso drugačno, kakor si jo naši nasprotniki mislijo, ki si morajo jezik ob nekaj brusiti, da se jim „špišek“ nanj ne naredi.
Od nemške nieje, 20. maja. Prav hvalevredno je, da imamo vendar enkrat časnik, ki se hoče le izključljivo z gmotnimi zadevami našega prebivalstva vkvarjati. Že večkrat sem premišljeval, kako da so deželice, kakor Danska in Grška, katerih prebivalstvo Slovence komaj malo presčga, gledč blagostanja na čvrstih nogah, le samo nam ide zmiraj spod. Čeh in Madjar se večkrat pojezita, da ona edina nemata morskega obrežja poleg svojih dežela, a mi ne zamoremo trditi, da nam je pot k njemu zaprta, toraj je res prav čudno, da so se Slovenci tako malo dosehmal brigali za pomorsko kupčijo. Skušnje pa vendar učč, da ravno kupčijski narodi so najbogatejši iu pomorska kupčija tudi ti zgoraj omenjeni deželici glasoviti dela in trgovino, obrtnijo pospešava. — Spominjam se, da je neka slov. firma v Trsti v tem mali poskus naredila, ter razpošiljala povabil narodnjakom naokrog, ki bi naj bili kot delujoči agenti, — potoki, stekajoči se tje v veliko reko. Poskus se je imel, če prav vem, narediti izprva s krompirjem, k čemur bi imeli Slovenci lahko odprto kupčijo in široko polje, ki bi bila sčasoma prešla že tudi na druge stroke. KakO se je to podjetje obneslo, nam tukaj ni znano, toda s žalostjo opazujemo tu od dalječ, da „bučf res morje adrijansko" in se peni ob slovenskih bregovih, potomec starih slavnih Ilircev pa nema dobička od tega, kakor da bi ga niti ne bilo. če hočemo toraj v kupčiji kak važnejši korak storiti, tak moramo to vsekako storiti pri morji.
Pogubna konkurenca.
Očitalo se nam je od obrtniške strani, zakaj nič ne pišemo o delu jetnikov na Gradu in v posilni delavnici. Mi smo sicer že v prvih listih rekli, da ne moremo vsega na enkrat povedati, enkrat bi bila ta stvar tudi brez dreganja na vrsto prišla. Sicer se je pa o delu jetnikov že pisalo in prosilo na Dunaj, pa brez uspeha. Kaj bi tudi koristilo, če bi mi spisali še tako goreč članek o tej zadevi? Kdo pa na Dunaji naš list bere? In postave se vendar le na Dunaji delajo. V tem oziru bi zainogli le poslanci
pomagati; če pa poslanci nič ne store, ki jim nobeden ne sme jezika zavezati, zakaj ravno nas v ogenj silite, ki itak malo premoremo?
Mi ne vidimo druge poti, da se ta nadloga odpravi, ko obrniti se s prošnjami na Dunaj do vlade in do državnega zbora. Posebej pa bi se morali poslanci naprositi, da bi to prošnjo gorko podpirali, in še s kako interpelacijo pospeševali hitro rešitev te zadeve, če so toraj obrtniki pametni, naj nikalne mislijo, da jim bo koristilo ropotanje in upitje, ki bi se zagnalo v našem listu, ki je le zato ustanovljen, da se z mirno besedo pogovorimo o naših zadevah, ampak naj se obrnejo do naših poslancev, do državnega zbora in do vlade.
Saj bodo slednjič tudi gospodje na Dunaji spoznali veliko krivico, ki se obrtnikom godi s tem, da morajo visoke davke plačevati za vse državne potrebe in tudi za jetnišnice, in ob enem jim pa ravno ti jetniki zaslužek jemljejo. Kako bo prosti rokodelec, ki mora plačevati stanovanje, hrano, obleko, davke in stoterne doklade, — zamogel blago po tistej ceni dajati, ko jetnik, ki je od vseh teh davščin prost, ker je preskrbljen na deželne stroške! Velika krivica se s tem godi tudi poštenim delavcem. Kajti lump na Gradu ima delo, pošteni delavec ga pa ravno vsled tega težko dobi in se mora lačen po svetu klatiti.
Ugovarja se sicer, da morajo jetniki vendar nekaj delati. Pa temu bi se lahko pomagalo. Saj je v Avstriji še mnogo neobdelanega, pustega sveth, tega naj predelajo v rodovitno zemljo. Naj se porabijo za pogozdenje Krasa, za posušenje močvirjev, za uravnanje strug pri deročih rekah, za obdelovanje puste ali prazne zemlje v Bosni, na Hrvaškem in Ogrskem! Na tak način bodo storili mnogo koiist-nega, ker bodo razširili tiste prostore, kjer se kruh prideluje in tako vsem državljanom olajšali življenje; ob enem pa bodo rokodelci rešeni krivične konkurence, katera jim toliko škode prinaša.
Zdramite se toraj obrtniki in pišite našim poslancem, kaj o tej zadevi od njih zahtevate; saj bodo vendar poslušali glas ljudstva.
Župnik in pastor.
Majheno selo z ne baš posebno obsčžno taro na Slovenskem je vživalo srečo, da je imelo za župnika moža, ki je znal o pravosti katoliške vere in cerkve s takim prepričanjem govoriti, da so se temu brezbožni novotarji, ki jih je včasi naključje
tjekaj naneslo, nemalo čudili. Zarad tega pa je bil tem poslednjim skoro nekaki trn v peti, ker ljudje tam novošegnih navkov cl6 poslušati niso hoteli in večkrat so ga jemali pri svojih shodih v misel, tuhtaje, kako bi mu mogli tako ali tako priti enkrat do živega. Ker se pa dandanes tudi brez telegrafa marsikatera reč daleč izvč, slišal je o tem tudi pro-testantovski p&stor v bližnjem mestu, kjer je čul nad malo čedo svojih privržencev, pri katerih je bil zarad globokih znanostij močno obrajtan, ter iskal le prilike, ga enkrat pred sabo imeti in se ž njim poskusiti. To se mu je tudi posrečilo, ko je dobil našega gospoda župnika, v mestu se mudečega, v neki kavarni, kamor so tudi njega noge zanesle.
Med pogovorieo o tem in onem, dojde pastorju brzo na um vprašanje: kako da naš župnik o pra-vosti raznih cerkvi sodi in kateri duhovniki med katoliki ali protestanti se mu zde bolj izobraženi in učeni. Župnik, odkritosrčen, kakor vselej, mu je tudi sedaj svoje mnenje jasno povedal in tudi z dokazi vtemeljeval, tak da mu nap6sled pastor razžaljen pravi:
„Z Vami, vidim, se tu ne kaže prepirati; pa določite dan in uro, kedaj smem priti k vam, kjer bova stavila vsak en stotak v to svrho, da je stava Vaša, ako mi na troje vprašanj, brez da bi Vi ali jaz besedice zinili, z miganjem roke neovrgljivo odgovorite, moja pak, ako bi tega ne zamogli. Je Vam prav tako?"
„Prav, prav", reče župnik, vsled vedno dobrih vspehov si tudi tu zmage gotov, na kar se po določilu dneva, ki je bil baš o mlaji, po kratkem po-slovilu ločita in jo vbereta vsak svojo pot.
*
*- *
Določeni dan se je približeval in ž njim tudi teža skrbi g. župniku. Pa je vendar čudna stava to, brez besedovanja si na proste znamenja odgovarjati, ko še človek ne ve, kaj hoče drugi s tem reči, to že ni brez vsega. Pa še Bog ve kake namene imajo ti ljudje? Za stotžik bi g. župniku že toliko ne bilo, da bi le dobra stvar na tem škode ne trpela in vsled zvijače enega, bila vsa čeda s pastirji vred onečastena in zaničevana. Župnika je kar v srcu grizlo, da je v to poskušnjo privolil.
Ko je tako- ves potrt na večer pred osode-polnim dnevom hlapcu nekaj vkazoval, si je ta, ki sicer ni slul posebno za bistroumnega, sprevidevši, da z gospodom ni vse tako, kot bi imelo biti, dovolil vprašati, kaj bi naj bilo vzrok te spremembe ?
—	„Malo mi zamoreš pomagati, ljubi moj!“ odgovori mu smejaje župnik, kajti stvar se mu je zdela toliko učena, da bi on o tem še niti pravega pojma
dobiti ne zamogel. Pa srčno vdan svojemu gospodarju je vendar tako dolgo silil in popraševal, da je vedel naposled toliko, kakor g. župnik sam.
„Ha! toraj samo to!“ pravi naposled hlapec, ki ni mogel razumeti, kako bi zamogla taka malenkost človeka v toliko skrb pripraviti. „ Veste, gospod, če ni nič druzega, tak se le brez skrbi vlezite in veseli bodite, ker to bom opravil jaz!“
„Ti.. ?“ čudi se župnik, „ti, ki še črke ne poznaš? !“
„Jaz, jaz“, trdi hlapec, ter prične g. župniku govoriti, da se hoče jutri čedno vrniti, ostriči in obriti; dalje, da bi mu naj g. župnik posodil svojo staro suknjo in klobuk, tisti, ki je kaplanovemu iz bližnje vasi tak zlo podoben, pa še drugo potrebno, in če ga Meta predstavi pastorju kot kaplana, se lahko on vleže, dokler ga sam do dobrega ne ugonobi.
Uasi tudi se je videvalo župniku to le ničevna šala, je vendar v daljšem pretehtovanji zagledal v tem rešilno zvezdico, ki mu obeta vsaj čast rešiti, toraj je drugo jutro prav radostno privolil v hlapčevo željo. Pa trebalo je še dosti truda, da je bil posiloma v gospoda prestrojen Tone svojej nalogi primeren.
*X-	X-
*
Ura je odbila deset. Ob tem času bi imel pastor priti. Župnik se je toraj v čumnati, bolnega se delaje, vlegel, le mladi „kaplan“ je z drobno paličico v roki ponosno stopal po farovži, pa se še zdaj pa zdaj prikazal na pragu. Bil pa tudi ni več za spoznati, tako se je spremenil, v svesti si, da zastopa dragega mu gospoda, ki mu je svojo nalogo zaupal, katero izvršiti se sam ni čutil zmožnega. Pa je tudi gospi kuharici naročil, naj g. pastorju vso stvar gledč te zadeve pojasni, ko ga bo on čakal v sobi.
Kočija pridrdrii in pastor skoči iz nje. Ko na pragu izvč kaj in kako, hiti h g. kaplanu v sobo.
Spogledata se. Menda sta bila drug z drugim zadovoljna, kajti brez posebnega predstavljanja se skušnja prične. To pa je bilo tako: Pastor, odlo-živši klobuk vstopi pred „ kaplana", pa pokaže z roko navzgor. Hlapec pokaže sš svojo navzdol. — Na to dvigne pastor na roki en prst. Hlapec mu nasprotno pokaže dva. Že nekako nemiren pokaže pastor hlapcu še dlan. Ta pa sčžuli pest, pa mu jo pomoli' pod nos. Ko je bilo to gotovo, vzame pastor iz žepa listnico, vzame iz nje stotak, pa jo kar brezi slovesa pobriše iz sobe.
Ko ga župnik čuje odhajati, skoči s postelje pa ven. Da bi šel tak brzo, to se mu je močno čudno zdelo. Pa ko pride pred vrata, sedel je uni že v kočijo.
»Ali že naprej?" zakliče za njim in stopi k vozu.
»Častitati Vam moram, gospod župnik, da imate tak6 vzornega kaplana. Sem že ob stotak!"
,Ni mogoče!"
„Pač, mogoče. Glejte, jaz pokažem g. kaplanu najpoprej, da je Bog v nebesih, on pa mi pokaže, da je Bog na zemlji tudi. Dalje mu pokažem, da je Bog enega človeka vstvaril, on pa mi pokaže, da je Bog dva človeka vstvaril. Pa mu še pokažem, da je zemlja večinoma ravna, on pa hoče trditi, da je zemlja le okrogla. Tako sem toraj stavo izgubil, ter se nočem tu dalje muditi."
„Srečen pot!“ mrmra za njim naš župnik, pa hiti gor k hlapcu, ki je na mizi ležeči denar, katerega pa niti poznal ni, še vedno debelo gledal: „Kako sta se pa imela, Tone?"
„Imela? Prav dobro, kajti s takimi strahopetci se ne more imeti drugače, kakor da jo pobrišejo. Komaj da je v sobo stopil in me površno pogledal, pač vprašal me je še, če sem jaz tisti, ki nanjga čakam, kar mu prikimam; stopi sem pred me, pa mi pokaže, da bom hipoma tam gori na tem klinu
—	le visel. Jaz pa mu pokažem da ne in da ostanem spodaj. Pa mi kaže, da mu je zato treba le enega prsta, na kar mu jaz dam vedeti, da sta še dva samo meni za zmeziti — premalo. Nato pa se dela, kakor da bi mi rad dal katero za uho, kar pa mene že pograbi, da mu polno pest tje pred zobe pomolim. In potem še vrže ta papir sem na mizo, pa mi hitro hrbet obrne, ko vidi, da z menoj kostanja zobati bi ne bilo dobro. Pa bi bil tudi temu kosmatinu že pokazal, ker videlo se mu ni, da bi ga bilo posebno dosti v koži."
„Pametno si naredil, Tone!" hvali ga župnik, ki se skoro ni mogel smehu ubraniti. „Pa boš pil zdaj kakokrat za to." — In brzo je morala bežati kuharica po enega, dva, nak! tri bokale starega vina, ki so ga potem skupno v družbi popili, in je hlapec še ves prenovljen z vso zgovornostjo dokazoval, kake čudeže junaštva bi bil delal, ako bi se bil predrznil pastor le prst nanjga položiti. Pa ker jo je le pobrisal, naj pa grč.
Pa so bili vsi trije srčno zadovoljni.
Zapisal — ki —
Večerna molitev.
Prostan jo trud,
Prestano dnova vroče borbe;
Krilato vso skrbi,
Ki vrolo so po glavali in stotero Podile nog po mestu,
So zbirajo, da položo račun.
Vozov drdranje, vpitje prodajalcev Jo vtihnilo, zapirajo
So okna, vrata; vgašajo So Inči za vrst)o; volika luč,
Otožna luna gleda Z obrazom blodim skozi šipo.
Končan jo dan in pozna ura kliče K počitku tudi mono.
O	stvarnik moj, moj Bog, gospod!
Kar som in kar imam:
Življonjo, zdravje, vodo, zrak,
Vosolje, pamet, prijatoljstvo In nevmrjočo dušo,
Pred Tabo so poklanjajočo,
Po Tebi hreponočo
In v Tebi so vesolujočo —
Vse to imam od Tobo!
Zahvalim v prahu To ložoč Za vos današnji dan,
Za celo bitstvo svojo,
Za rojstvo, za življenje,
Za dar noskončno vrodnosti:
Za nevmrljivo dušo,
Ki, zvirajoča iz nebes,
V	nobosa zopet si žoli,
Da tam Te na vseh vokov voke Proslavlja in časti 1 Imej usmiljenje z inonoj,
Odpusti moni groho mojo!
Obvari zloga mo to noč,
No vzemi milosti mi Svoje!
Tvoj som služabnik,'hlapec Tvoj;
Nobo in zemlja polna Tvojo slave Naj klanjata so Tvoji volji;
In moni črvu,
Ki diham Tvojo milost,
In nozaslužono Uživam sto in sto dobrot,
Lo to dovoli:
Da smem To ljubit’ in častit’
Iz col’ga srca, .
Iz vseh moči,
In kakor mi velevaš. Amon.	F.	H.
Drobtinice.
— (Spominica.) Zdaj je ravno 65 let, kar je po slovenskih deželah lakota in dragina najhuje pritiskala. To je bilo namreč gladno leto 1817. Ljudje so jedli travo, koprive in skorjo od dreves. Vsled te	slabe hrane	je mnogo	ljudi	pomrlo,	posebno na	Dolenjskem.	Bog nas obvari	takih	časov!
— (Loterija.) Na Dunaji so bile potegnjene dn<š 20. maja številke:
38, 41,	20, 69,	36,
v Trstu dn6 27. maja pa:
10,	17,	18, 46,	87.
— (Ktera je prava učenost za ženske?) Nek bogat trgovec jo imel dve hčeri. Obe sta bili lepe zunajnosti, pa čisto različne natore. Starejši,
Pavlina, je bila visokoleteča, učila se je francozki iu angležki, igrala na glasovir in brala nemške romane; za gospodinjstvo pa se ni prav nič brigala. Mlajši hči, Klara, pa je bila vsa skrbna za dom, imela vedno dosti opraviti v kuhinji in po sobah, namesto romanov je brala mašne bukvice, če je ravno čas imela; za tuje jezike se ni dosti zmenila, ter govorila s posli in starši vedno le domačo slovenščino. Nekega dne pride nek imeniten doktor na snubitev v hišo. Oče mu predstavi obe hčeri, priporoča mu pa le Pavliuo, rekoč: „Gospod doktor, Pavlina bo kakor nalašč za vas; ona je izobražena, zna francozki in angležki, dobro igra na glasovir, je izučena v literaturi itd.; Klara bo pa bolj za kakega rokodelca, ona se ne zmeni za učenost, ampak rajši z deklami vred dela; njo bi tudi težko pogrešal pri hiši, ker vse gospodinjstvo vodi." Doktor pa mu odgovori: »Dovolite gospod, jaz pa prosim ravno za Klaro; kajti tuje jezike govoriti in na glasovir igrati, to znam sam, šivati in kuhati pa ne znam; za to pa jaz ženo potrebujem, da bo to delala, kar jaz ne znam, in ker ravno Klara to tako dobro zastopi, kakor pravite, zato bom prosil za njeno roko.“ Ponudba imenitnega doktorja se je z veseljem sprejela, Klara je postala gospa in pridna gospodinja; učena Pavlina je pa na cedilu ostala.
—	(Nekaj od psov.) Nedavno je že pozno zvečer odšel voz iz Vrhnike; malo pred šrango se zakadita dva psa v konja, ta se vstraši in spusti v tek, da ga ni bilo moč držati, zaleti se v zaprto šrango, da se ojnica zlomi; malo je manjkalo, da se ni še veča nesreča zgodila. Pri tem je pač vredno vprašati: Odkodi imajo psi, oziroma njih gospodarji, pravico, poštene potnike napadati in strašiti? Zakaj mora ravno človek in konj pasji kroti v strahu biti?
— (Težek račun.) Nek kmečk gospodar je gnal vole na somenj. Ko nazaj pride ga sin, ki je bil študent, vpraša: „No, oče, za koliko ste prodali vole?" Oče reče: „Za sedem goldinarjev manj, nego sem mislil." Sin pravi; „Zdaj ravno toliko vem, ko prej." Oče pa se odreže: „Škoda, ki si toliko let študiral, pa tega ne znaš zračuniti; jaz pa to kai; z glave vem."
— (Železniški prerov skoz goro Gott-hard) je zdaj izdelan. Italija je zvezana s Švico iu Nemčijo. V Lucernu je bil v praznovanje tega dogodka velik banket, kterega se je udeležilo 800 oseb, med njimi dva ministra. Za tem so sledile velike slovesnosti v Milanu.
— (Ljudsko veselico) napravi prihodnjo nedeljo, dn6 4. rožnika, čitalnica v Šiški na Kozlerjevem vrtu. Vojaška godba, petje, igre, kegljanje, loterija, — vse to bo zabavalo goste. Čisti dohodek je namenjen za ,.Narodni dom." Sodelovala bo tudi čitalnica št. Vidska in narodna družtva iz Ljubljane.
Poslanica!
Magistrat ljubljanski jo prod par loti odpravil prodajalce čevljov iz njih prostorov v šolskem drovoredu poleg frančiškanskega mosta. Med prognanirai prodajalci bil jo tudi ljubljanski moščan g Šk., katoromu voč ožonjonih dolavcev izdeluje čevlje in ki ne podpira jotnišničnih delavcev. Da bi šla kupčija redno naprej, iskal je g. Šk. se ve da druzega prostora, pa osoda mu je določila, ki mu jo bila jako nemila, po dolgem moledovanju in za jako visoko najemščino smrdljivi in posebno nozdravi prostor v takozvani „krosiji“ \ voži.
Na novem prodajališči pa gre kupčija g. Šk. rakovo pot zarad tega, ker kraj jo posebno zdaj malo obiskan, ker jo prehod skozi škofijo zatvorjen in zaport, ter gre malo ljudi momo.
Da bi g. Sk. no prišel ob svojo imotje, ki si ga jo s trudom in poštenostjo pridobil, in še večje škode se vbranil, obrnil se jo s pismeno prošnjo do sl. magistrata, da bi se mu za prodajo blaga dovolil prejšni prostor poleg nabrežne ograje, pa akoravno je imel magistrat po izročoni prošnji že dvo soji in bi so mu bila pravična prošnja vsakako lahko rešila, nij še clo predložena bila po dotičnom mag. uradniku. Prisiljen som todaj vprašati: Kaj ovira prodložitev g. Šk. prošnjo, ki jo merodajna za njogovo eksistonco? Zakaj se pa dovoljuje bogatemu g. Mayer-ju rabiti prostor za iz-kladanje in nakladanjo njegovega blaga tikoma krosijo a prepoveduje g. Šk. proti plači rabiti prostor, ki nikakor no ovira komunikacijo?!
V	Ijubljani 23. maja 1882.
Prijatel poštenega rokodelstva.
Važno za vse, ki potrebujejo šivalne stroje.
Poleg mnogih drugih tvarin in izdelkov je naložena po novi čolni postavi tudi na šivalne stroje „s 1. junijem 1.1.“ visoka carina, namreč povišana od 2 gld. 70 kr. na 20 gld. v zlatu. Kdor hoče toraj imeti pet let garantirano originalno šivalno mašino, ki jih za Kranjsko samo jaz prodajam, po dosedajni nizki tovarniški ceni, naj se zanjo hitro oglasi, dokler novi čolni tarif še ni v veljavi. Ponarejeni stroji, kakor znano, niso za rabo, ker jih je treba vedno popravljati; pri tem pa se ravno tako drago prodajajo, kakor moji pravi amerikanski stroji. Tudi imam veliko zalogo svile, svitka (cvirua), pavole, volne, olja za stroje, šivank iu iglic in k strojem potrebnih reči. — Ob enem omenjam, da se pri meni dobe prave železne VVertheimove blagajnice, ki so varne pred ognjem in pred tatovi.	S spoštovanjem
Franc IDetter,
Mestni trg št. 168.
Kavarna Mariacher.
P. n. občinstvu naznanjam, da som svojo kavarno presolil iz Levčeve hiše na sv. Petra cesti
na dunajsko cesto v Frflhlichovo hišo.
Priskrbel sem za lepe prostore svoje kavarne novo opravo, ter vse potrebno priredil, da zadovoljim svoje stare goste in si pridobim novih. Prosim vso znance, naj mo v novih prostorih obiščejo in potom stalno obiskujejo.
S spoštovanjem
F. Mariacher.
Vrtne stole
v novi obliki, najbolj pripravne za gostilnice, kakor tudi vsake vrsto rorastih in slamnatih stolov izdeluje po naj nižji ceni in priporoča
Tone Lipuš,
stolar v Ljubljani, strelišno ulico 3. Opletovanje starih stolov in vso roparature prevzame in oskrbujo promptno. Vnajnim naročilom potrudujo se naj-hitrojo zadostovati.
^djutjmorfc.
Cvet zoper trganje,
po dr. Maliču,
jo odločno najboljše zdravilo zopor protin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrp-nele ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnom trganje, kar dokazujo obilno zahval. Zahteva naj se samo ,,cvet zoper trganje po dr. Maliču" s zraven stoječim znamenjem;
1	steklenica 50 kr.
~ Planinski zeliščni sirop kranjski,
izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsno in pljučno bolečine. 1 steki, 56 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pomuliljevo (Dorsch) jetrno olje,
najboljšo vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in bezgavne oteklino. 1 steki. 60 kr.
Anaterinska ustna voda,
najboljšo za ohranjenjo zob ter zobnega mesa in takoj odpravi sraradljivo sapo iz ust. 1 steklenica 40 kr.
Kri čistilne krogljice, c. kr. priv.,
ne smele bi se v nijednom gospodinjstvu pogrešati in so so že tisučkrat sijajno osvodočile pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnenih udih, skaženom želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah h 21 kr.; jeden zavoj s 6. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava so le jeden zavoj.	____
Naročila z dežele izvrše se takoj v lekarni pi*i „samoroguK
Jul. pl. Trnkoczy~ja na Mestnem trgu v Ljubljani.
Anton Czerny,
ključar in izdelovalec tehtnic
v Ljubljani,
čevljarske ulice št. 3,
se priporoča sl. občinstvu in opozorujo posebno na sledeče svojo izdelke:
decimalno tehtnice (vage), navadne in lopo politirane; decimalno tohtnico iz žoloza; docimalne tehtnice za vaganje sena; balance - tehtnice; vage s skledicami; malo, zelo natančne tehtnice za lekarje in zlatarje; hitro tehtnice po najnovejši obliki; tohtnico za hišno rabo s težovniki na kile; raznovrstno težovniko, na pr. kupčijsko iz medenino ali žoloza, natančne težovniko iz novega srebra, medenino ali žoloza. Na-daljo votle mero vsako vrste, kakor: mere za žito iz hrastovega lesa in bolega pleha: mokre mero iz hrastovine, cina in bolega ploha. Dolgo moro za obleko na metro iz losa, žoloza in medonino. Mero za drva iz lesa. Palice za mero iz modo-nine, dobovine in slonove kosti za vsakovrstno mere. Mero za konje; umerjeni panti iz jekla, ravno tako verige; moro za drovosa, za diljo. Nadalje imam vodne tohtnice, svinec za moro ’ visokosti ali globočino i. t. d.; moro za sode do 80 hoktolitrov velikosti, in podučno bukvico, kako so preračuni, koliko jo vina v sodu.
Nadalje prevzamem vsakovrstne ključarske dela, izdolovanje in popravljanje tohtnic, tudi mostnih : staro tožovniko (gvihte) preglodam in določim njih natančno težo; to izmorjonjo so računa po določenem tarifu. Stari medeninasti ali žolezni težovniki so prevzamejo po mogoče dobri coni v zameno. Kdor želi zvedeti ceno kako tohtnico, poslal se mu bo cenik zastonj.
Vsako naročilo so bo točno in poštono izvršilo.
Išče se
stanovanje za gostilno
v Ljubljani,
če mogoče, na živahnem kraju mosta, kako dve sobi za gosto, ona spalnica, potom klet in kuhinja — Ponudbe sprojoma iz prijaznosti vredništvo „Ljud. Glasu".
A. H ih*.
urar na št. Jakobskem obrežji,
bo zahvaljuje za dosodajno zaupanje slavnega občinstva, ter se priporoča tudi zanaproj za ooilne naročila. Uro, veliko in male, so popravljajo točno, dobro in po coni.
Lorene Zelenec,
ključar na sv. Petra cesti št. 21,
se priporoča za vsakovrstne ključarske dola, za železno ograje pri mirodvorih, za žolozne vrata itd. Vso naročila so izvršujojo točno in po ceni.
Lastnik, izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap.
Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamborg.