RAZČLENITEV PLEISTOCENA SREČKO BRODAR Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana Namen kolokvijev, ki jih od časa do časa prireja slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije, ni samo ta, da pretresajo problematiko posameznih arheoloških epoh, katera zanima predvsem samo ožji krog za določeno kulturno obdobje specializiranih arheologov, temveč v ne naj­ manjši meri tudi ta, da seznanijo z bistvenimi izsledki in problemi poseb­ nega raziskovalnega področja tudi vse druge, katerim je to strokovno pod­ ročje bolj ali manj odmaknjeno. Zlasti ta širši namen imamo pred očmi, ko začenjamo razgovor o paleolitiku Slovenije. Medtem ko se vse druge periode arheološkega raziskovanja vključu­ jejo v geološko sedanjost, pripada časovni okvir paleolitika še končnim fazani geološke preteklosti. Te so, kakor bomo še videli, zelo problematične, čeprav jih zmerom bolj in bolj spoznavamo. Vsekakor pa dosežena spo­ znanja, h katerim so znaten delež prispevala tudi arheološka raziskovanja, že sedaj v veliki meri osvetljujejo dobo paleolitskih kultur. Med drugim je prav geološka razčlenitev te dobe izredno pomembna, kajti samo ta more ustvariti dobro podlago za pravilno paleolitsko kronologijo. Dokončno raz- členitveni problem vsekakor še ni rešen, njegovo današnje stanje pa bo bolj razumljivo in utemeljeno, če v kratkem in splošnem orisu predočimo, kako je prišlo do današnjih spoznanj in domnev. Ker sodijo paleolitske postaje Slovenije, med katerimi sta zlasti Potočka zijalka na Olševi in Mokriška jama v Savinjskih Alpah pomembno posegli v razčlenitveno problematiko, v sklopu celotne paleolitske dobe k že razmeroma poznim fazam, je geo­ loška razčlemba le-teh za nas še prav posebne važnosti in ji je zato treba dati večji poudarek. Novi vek zemeljske zgodovine ali kenozoik razčlenijo geologi v terciar in kvartar. Več deset milijonov let trajajoči terciarni dobi, v kateri so se razvijali šele predhodniki človeka, sledi razmeroma kratka, okroglo le zadnji milijon let obsegajoča kvartarna doba, v kateri se človek pojavi prvič in živi v njej še danes. Nekateri jo imenujejo zato tudi antropozoik. Glavnina kvartarne dobe pripada v geološkem smislu pleistocenu (dilu- viju), samo njeno zadnje desettisočletje pa holocenu (aluviju). V klimat­ skem pogledu je pleistocen istoveten z ledeno dobo, v kulturnem pa s paleo­ litikom ali staro kameno dobo. Ce govorimo o razčlembi pleistocena ah ledene dobe, gre potemtakem tudi za časovno razčlenitev paleolitika ali stare kamene dobe. Komaj sredi preteklega stoletja je prodrlo spoznanje, da je zelo top­ lemu terciarju sledila v pleistoceni! izredno močna ohladitev, ki je po­ vzročila napredovanje debele ledne odeje iz skandinavskega severa preko Vzhodnega morja daleč v severne predele evropskega kontinenta in so takrat zaledenele tudi Alpe. S tem spoznanjem obenem se je splošno utrdilo tudi naziranje o enkratnosti in enotnosti tega pojava. Šele na prehodu v tekoče stoletje je zamenjala to monoglacialistično pojmovanje pleistocena sedaj že dokazana poliglacialistična teorija. Na osnovi geomorfološkili študij v Alpah, proučevanja moren in fluvioglacialnih teras ter z upošte­ vanjem paleolitskili najdb v sedimentih je Penck obenem z Brück- ner jem pravilno sklepal, da ledni prodor ni bil samo enkraten, temveč se je nekajkrat ponavljal. Pleistocen ali ledeno dobo je razčlenil v štiri polede- nitvene (glacialne) dobe, ki jih je označil po imenih alpskih rek kot günz, mindel, riss in würm. Mednje je uvrstil tako kot danes ali še bolj tople medle- dene (interglacialne) dobe, giinško-mindelsko, mindelsko-riško in riško- würmsko. Za časovno in jakostno razmerje vseh teh faz je bila takrat možna edino le relativna presoja. Tako je na primer glede na morenske nasipe utegnila biti predzadnja, riška poledenitev najmočnejša, glede na preperino tal pa predzadnja, mindelsko-riška medledena doba najdaljša in najbolj topla. Na višku zadnje, würmske poledenitve je Penck sprva domneval slabotnejši toplejši presledek (laufenski), v umikalni fazi würmskega ledu pa samo nekoliko močnejši toplotni presledek (achenski), kateremu je sledil spet znatnejši ledni sunek (biihlski). Kasneje je oba toplejša presledka črtal in zato nekaj let pred smrtjo, ko so že prevladovali novi pogledi po­ polnejše razčlenitve pleistocena, uvrstil visokogorsko paleolitsko postajo Potočko zijalko na Olševi v svoj zadnji riško-wiirmski interglacial, za ka­ terega naj bi bila značilna tako imenovana »preplava jamskih medvedov«. Sicer pa je Penck zagovarjal pozicijo staropaleolitskih pestnjaških kul­ tur v mindelsko-riškem interglacialu, tako imenovani mrzli moustčrien v riški poledenitvi in tako imenovani topli moustčrien v riško-wurmskem interglacialu. Tik pred prvo svetovno vojno in zlasti pa še po njej se je raziskovanje pleistocena močno razmahnilo. Po eni strani so se množile teorije o vzrokih poledenitev, ki pa še do danes niso pojasnjeni (še najbolj verjetna je vzročna zveza s sončnim sevanjem). Po drugi strani pa so raziskovalci za­ čeli iskati poleg geomorfološkili, stratigrafskih paleontoloških in arheo­ loških prijemov še nove metode za pojasnitev poledenitvenih pojavov, v prvi vrsti zadnje poledenitve. Y ospredje je stopilo zlasti proučevanje puh­ lic, v njih se pojavljajočih poilovljenih pasov (laimencon) ter njihove pale­ ontološke in arheološke vsebine. Še zmerom v okviru P e n c k o v e raz­ delitve pleistocena so se začela kazati stremljenja po čim podrobnejši in popolnejši razčlenitvi pleistocena. Leta 1919 je Soergel objavil rezultate proučevanja ilmskih teras v Turingiji in na teli terasah odloženih puhlic. Po njegovih predpostavkah je vsaka mrzla doba zaradi bornosti vegetacije in zato močnega učinko­ vanja zmrzali povzročila obilo kameninskega gradiva, ki so ga reke v do­ linah nasipavale, v sledečih toplih dobah pa potem erodirale in odnašale. Po obratnem sklepu ustreza torej prod vsake terase mrzlemu poledenitve- neniu obdobju. Za časa vsakokratnih poledenitvenih sunkov so vetrovi na starejših višjih terasah odlagali puhlico, ki se je zmerom v naslednji topli dobi bolj ali manj globoko poilovila. Tako je S o e r g e 1 — na prvi pogled v nasprotju s Penck o v o razdelitvijo — ugotovil kar 11 poledenitvenih sunkov in 10 vmesnih, v večji ali manjši meri toplih obdobij. Popolnoma neodvisno od S o e r g 1 o v ih zaključkov pa je prav ta­ krat profesor nebesne mehanike v Beogradu M i 1 a n k o v i č na osnovi sprememb zemeljske ekliptike, perihela in ekscentricitete zemeljske poti izračunal in narisal krivuljo sončnega sevanja na nekatere zemljepisne ši­ rine v zadnjih 600 tisoč letih. Presenetljivo je ta krivulja pokazala polede- nitvene sunke in vmesna toplejša obdobja, ki so se v glavnem prav dobro ujemali s Soerglovo krivuljo poteka ledene dobe. Še bolj pa je pre­ senečalo, ko se je pokazalo, da je Milankovičevo in Soerglovo krivu Ijo možno uskladiti tudi z dokaj enostavno P e n c k o v o razdelitvijo. Glinško poledenitev prikaže Milankovićeva krivulja v obliki dveh poledenitvenih sunkov (stadialov), med katera se vriva toplejši presledek (interstadial). Podobno se z enim interstadialom razčlenita tudi mindelska in riška poledenitev, medtem ko se pokaže zadnja, würmska poledenitev razdeljena na tri stadiale z dvema interstadialoma. To so stadiali W I, W II in W III, v katerih so bile odložene mlajše puhlice I, II in III, ter interstadiala W I/II in W II/III, v katerih sta se podov!jali bolj ali manj globoko puhlici I. in II. P e n c k o v e medledene dobe predstavljajo v Milankovicevi krivulji daljša zelo topla obdobja. Povsem v skladu z 11 poledenitvami (po S o e r g lu) prekinja mindelsko-riški del krivulje tik pred rissom slabotnejši poledenitveni sunek, prariss, riško-wiirmski interglacial pa kratko pred wiirmom poledenitveni sunek prawürm. Nikakor se ni čuditi, da je ta tako imenovana popolna razčle­ nitev pleistocena, pridobljena po eni strani z eksaktnimi astro­ nomskimi računi, po drugi strani pa geološko krepko utemeljena, žela kljub nekaterim dosti tehtnim ugovorom splošno priznanje. To zlasti še tudi zategadelj, ker s tem niso bile z absolutnim številom let časovno določene samo poledenitve in medledene dobe, temveč tudi vsi interstadiali. Kar se tiče uvrstitve paleolitskih kultur v Soerglovo in Milankovičevo shemo, gredo v njej staropaleolitske kulture pestnjakov tudi še v riško- wiirmski interglacial. V tem pa vznikne in se razvije tudi »topli moustčrien«, kateremu sledita v wiirniu I »mrzli moustčrien« s specializiranim klasičnim neandertalcem in od würmskega interstadiala I/II do konca zadnje polede­ nitve mlajši paleolitik. V krivulji popolne razčlenitve pleistocena zavzemajo tople dobe (interglaciali in interstadiali) tudi mnogo desettisočletij, medtem ko je posameznim poledenitvenim sunkom odmerjenih največ po 4 do 1 1 tisoč let. Tako gre na primer würmu I samo 8 tisoč let (pred 118—110 tisoč leti), a sledečemu interstadialu W I/II kar 36 tisoč let (pred 110—74 tisoč leti). Prav v slednjega pa bi bilo uvrstiti Potočko zijalko in Mokriško jamo in bi šla njuni aurignaški vsebini potemtakem starost vsaj 74—80 tisoč let. Precej istočasno kot Soergel in v ostri polemiki z njim je po prvi svetovni vojni Bayer utemeljeval svojo biglacialno teorijo, katero so geo­ logi že spočetka, prahistoriki pa kasneje odklonili. Omenimo jo, ker je Bayer med svoje argumente prevzel tudi aurignaško kulturo v Potočki zijalki in ker so nekateri tèrmini njegove sheme prešli v kasnejše raz­ člembe wümiske pol eden it ve. Bayer priznava samo dve veliki polede- nitveni dobi, ki ju loči izredno dolgo trajajoči interglacial. Očitno je po­ enotil gtinško in mindelsko poledenitev ter prav tako riško in würmsko, vmes pa postavil Penckovo mindelsko-riško medledeno dobo s kul­ turami pestnjakov in »toplim moustčrienom«. Svojo zadnjo poledenitveno dobo pa je še nadalje razčlenil na dva poledenitvena sunka, in sicer mou- stierski sunek (P e n c k o v riss z »mrzlim moustčrienom«) in solutrčenski sunek (P e n c k o v wiirm), ki ju loči daljši in znatno topli »aurignaški presledek«, imenovan tako ustrezno aurignaški kulturi Potočke zijalke v visokili Alpah. Ta »aurignaški presledek« se pokaže v mlajših puhlicah kot gö ttweigski poilovljeni pas. Y starejši puhlici moustierskega sunka nasto­ pajo še moustčrienske kulture, v zgornjem delu poilovljenega pasa pa že starejši aurignacien. Šele nad poilovljenim pasom se v puhlici solutréen- skega sunka pojavi mlajši aurignacien. Ta Bayerjeva shema se, kakor smo že rekli, ni mogla uveljaviti, toda njegov gottweigški poilovljeni pas je obdržal tudi pri kasnejših poskusih razčlenjevanja wiirma še zelo po­ membno vlogo in jo ima še danes, čeprav se je pred nedavnim izkazalo, da poilovljeni pas gottweigškega ležišča ni interstadialen, temveč izrazita tvorba zadnjega, riskowürmskega interglaciala. Po drugi svetovni vojni je zanimanje za kvartar in posebno za pro­ bleme ledene dobe vsestransko močno naraslo. Geomorfologiji, paleontologiji in arheologiji so se pridružile nove veje znanosti. Te so vsaka s svoje strani poskušale reševati pleistocensko problematiko. Y paleontologiji so na pri­ mer zlasti češki raziskovalci posvetili posebno pozornost moluskom v pleistocenskih plasteh. V sedimentih zadnjega interglaciala so ugotovili značilne toplodobne vrste polžev, tako imenovano Banahča-favno, v od- kladninah začetnega wiirma in tudi würmskega interstadiala I/II še zmerno toplo, toda s hladnejšimi elementi pomešano SVriata-favno in šele v würmu III ekstremno mrzlo CoZumeZ/a-favno. S tem se je potrdilo, da je bil končni wiirm najhladnejši. Podrobno proučevanje morenskih nasipov, zlasti v Alpah, je sprožilo vprašanje, ali ni S o e r g 1 o v e g a wiirrna I šteti še kot stadial pred­ zadnje, riške poledenitve (tako imenovani mlajši riss) in gottweigški po­ ilovljeni pas smatrati za interglacialno tvorbo, katero so pokrili sedimenti würmske poledenitve. Toda če razglabljajo raziskovalci moren, ali je bil wiirm I jačji od wiirma II ter ali niso morene wiirma II pregazile moren wiirma I, njihovi tèrmini ne pomenijo enako označenih Soerglovih poledenitvenih sunkov, pač pa se nanašajo na višek in umikalne štadije (brandenburški, frankfurtski ali poznanjski in pomorjanski na severu, ziiriški, killwangenski in schlierenski v Alpah) maksimalne razprostranje­ nosti würmskega ledu do vključno Soerglovega wiirma III. Enaka nomenklatura za različna poledenitvena dogajanja vsekakor ni mogla ko­ ristiti, temveč je preglednost vse problematike le še izredno zamotala. Y znatni meri je prispevala k reševanju pleistocenske razčlembe tudi zmerom bolj izpopolnjena granulacijska analiza tako jamskih kakor tudi drugih sedimentov. Njeni rezultati omogočujejo razlikovanje plasti, ki so nastajale v poledenitvenih ali toplejših obdobjih. Določevanju polede­ nitvenih period je prav tako zelo koristen študij krioturbacijskih pojavov, katere poznamo tudi že v jamskih plasteh. Obetajoče so se začele nadalje tudi pedološke raziskave pleistocenskih sedimentov. Te so v puhlicah ugotovile neke komplekse, od katerih je posebne važnosti kompleks Stillfried A (oziroma Oberfellabrun) nad göttweig'skiin poilovljenim pa­ som. Zelo pomembno so posegli v razčlembeno problematiko rezultati pali- nološkili raziskav. Glede na pelodne spektre v glacialnih, posebno pa še v interglacialnih ter interstadialnih sedimentih je mogoče primerjati razna nahajališča drugo z drugim ter jim odrediti klimatski značaj dobe za časa njihovega nastanka. Glede določevanja absolutne starosti sedimentov in kultur v njih pa je prišlo do popolnega preokreta. Že zmagovita Milankovičeva krivulja je po smrti Soergla in z uvedbo radiokarbonske C1 4 metode za določanje starosti organskih ostankov stopila povsem v ozadje in ima danes le še prav malo privržencev. S C1 4 datacijami lesnega oglja iz paleolitskih ognjišč so časovno absolutno datirani tudi sedimenti, v katerih so bila ognjišča odkrita. Teh datacij, ki se za posamezna kulturna obdobja med­ sebojno prav dobro ujemajo, poznamo doslej že kar precej. Žal pa je do­ ločanje absolutne starosti z današnjimi napravami še omejeno. Najdbam v starejših sedimentih prisodi izvid samo datacijo: več kot 55 tisoč let. Za­ nimivo pa je, da so se datacije v primeri z M il anko vice vo krivuljo približno za polovico zmanjšale oziroma skrajšale. Tako je na primer za aurignaška najdišča, ki so po kulturni vsebini Potočki zijalki zelo blizu, ugotovljenih s C1 4 metodo samo nekaj nad 50 tisoč let, medtem ko ji gre po Milankovičevi krivulji najmanj nad 74 tisoč let. Pomembne, ven­ dar s C1 4 datacijami ne povsem skladne, so tudi na osnovi O1 8 dognane da­ tacije pleistocenskih morskih sedimentov. Z vsemi po novih metodah doseženimi dognanji se popolna razčlenitev pleistocena ni samo obdržala, temveč se je le še bolj izpopolnila. Po­ samezni avtorji pa so jo po svojih izsledkih vsak po svoje priredili, kar velja še prav posebno za najbližjo würmsko poledenitev. Za potek le-te so narisali razne krivulje, ki upoštevajo bodisi skrajno mejo kontinentalnega ledu v posameznih fazah, bodisi spremembe ločnice večnega snega ali pa izračunane temperature, katere bi poedinim fazam ustrezale. Še zmerom v skladu s popolno razčlenitvijo je francoska razčlemba würmske polede- nitve, čeprav pozna ta kar štiri poledenitvene sunke in tri vmesne inter­ stadiale. Po izsledkih Bordesa se namreč že würm I popolne razčlenitve razčleni na dva poledenitvena sunka W I in W II, ki ju loči interstadial W I/II. Francoska stadiala W III in W IV ustrezata potemtakem srednje­ evropskemu würmu II in III, interstadiala W II/III in W III/ÏV pa inter- stadialoma W I/II in W II/III. Toda tudi v Srednji Evropi uvajajo avtorji v svoje razčlembe nove termine, ki jih je pa zlahka uskladiti z nomen­ klaturo po S o e r g 1 u. Pri Brandtnerju na primer sledi za riško- würmskim interglacialom moustčrien vsebujoči stari würm (W 1 po­ polne razčlenitve), v katerem se je odlagala puhlica z zmerno toplo Striata- favno. Za temu sledečo toplejšo in bolj vlažno fazo (W I/II pop. razčl.), katera dopušča delni razvoj gozda in ji je proti koncu uvrstiti kulturo aurignacien, uvaja nov têrmin F-topla doba (po fellabrunskem kom­ pleksu, prej göttweigski interstadial). V naslednji puhlici srednjega w ü r m a (W II pop. razčl.) z mlajšim aurignacienom izraža stepna favna zopetno ohladitev in povečanje kontinentalnosti. Samo zastoj v postopni ohladitvi se kaže nato v pandorfskih poilovljenih tleh (W II/III pop. razčl., paudorfski interstadial), maksimalno würmsko polede- nitveno fazo pa predstavlja CoZumeZZa-favno vsebujoča najmlajša puhlica (W III pop. razni. ). Prav zadnje stanje würmskega razčlenitvenega problema pa izražajo krivulje, ki sta jih v zadnjem času z upoštevanjem številnih radiokarbon- skih datacij objavila Woldstedt (1962) in Gross (1964). Po Wold­ sted t u pride do würmske poledenitve po koncu risko-würmskega (Eem) interglaciala nekako pred 72 tisoč leti. Razdeliti jo je v stari würm (W I), srednji wiirm (W II), mlajši würm (W III). V starem wiirmu, ki se konča pred 53 tisoč leti, sta izraziti dve toplejši obdobji, interstadiala Amersfoort in Brörup. Srednji wiirm se začne z raz­ meroma dolgo trajajočim toplejšim obdobjem, katero ustreza göttweig- škemu interstadialu, nadaljuje se potem z močnimi ohladitvami in konča z interstadialoma Arcy in Paudorf pred 25 tisoč leti. V izrazito mrzlem mlajšem w iir m u pride do maksimalne poledenitve pred 20 tisoč leti, konča pa se z oscilacijami po allerödskem presledku pred 10 tisoč leti. Samo nekoliko drugače razčleni svojo krivuljo Gross. Stari würm se tudi pri njem konča s poledenitvenim sunkom za brörupskim interstadialom pred okroglo 50 tisoč leti. Sledeči srednji würm (prej veliki interstadial W I/II ali gottweigški interstadial), katerega prekinja več še ne povsem dognanih hladnejših faz, se konča pred 30 tisoč leti. Glede na radiokarbonsko datacijo aurignaciena I v ogrski jami Istalloskö 30.670 + 500 let sodi vanj še naša Potočka zijalka, utegne pa biti bliže dataciji okrog 34 tisoč let v avstrijski Salzofenhöhle. Mlajši würm se začne s poledenitvenim sunkom (W II), kateremu sledita paudorfski interstadial (W II/III) pred okroglo 25 tisoč leti in maksimalni sunek v vsej würmski poledenitvi (W III) pred 20 tisoč leti. Konča se z oscila­ cijami po allerödskem presledku pred 10 tisoč leti. Naša kraška gravettien- ska postaja Ovčja jama, datirana za sedaj še neuradno s 17 tisoč leti, pri­ pada potemtakem fazi, ki je sledila maksimalnemu sunku. Napredek v razčlenjevanju dobe paleolitskih kultur je, kakor smo videli posebno za čas zadnje poledenitve, že prav znaten in ohrabrujoč. Toda Penckova klasična razdelitev pleistocena je še zmerom v veljavi in se samo vedno bolj izpopolnjuje. Y sedimentih bavarskih Alp so bile kasneje spoznane poledenitve in vmesne toplejše dobe, ki so še starejše od njegove giinške poledenitve. S tako imenovanimi donavskimi polede- nitvami in nekaterimi še bolj starimi mrzlimi fazami se je ledena doba močno podaljšala, morebiti celo do poldrugega milijona let. Mejo plio- pleistocena vidimo danes že v prvi ohladitvi v začetku morskega calabrija in kontinentalnega villafranchija. Razdelitev pleistocena v zaokrožene večje odseke je bila doslej zelo neenotna. Raziskovalci so vsak po svojem vidiku združevali posamezne poledenitve in medledene dobe v večje enote, kar je povzročilo precejšnjo zmedo. Zato se zdi razdelitveni predlog Woldstedta, ki upošteva tudi najbolj zgodnje poledenitve z vključenim villafranchijem, zelo umesten. Po tem predlogu je razlikovati stari, srednji in mlajši p 1 ei­ st o c e n . Stari p leistocen, za katerega je v glavnem značilna Meridionalis-ia\na in je morda trajal do milijona let, združuje najbolj zgodnje poledenitve in njim pripadajoče vmesne tople dobe z giinško po- ledenitvijo v zaključeno celoto. Srednjemu p 1 e i s t o c e n u pripa­ dajo giinško-niindelska (Cromer) topla doba, mindelska poledenitev, min- delsko-riška (Holstein) medledena doba in riška poledenitev. Zavzema ča­ sovni obseg 300—400 tisoč let, označuje pa ga v glavnem Antiquus-favna. In končno povezuje mlajši pleistocen riško-wiirmsko (Eem) ined- ledeno dobo z würmsko poledenitvijo. Značilna je v njem Primigenius- favna in traja 100—120 tisoč let. Doba za njim, zadnjih 10 tisoč let, pripada že holocenu. ZUSAMMENFASSUNG Die Gliederung des Pleistozäns Im Rahmen des Kolloquiums über das Paläolithikum in Slowenien, das auch den Archäologen sämtlicher anderer Kulturperioden zur Information dienen sollte, gibt der Verfasser einen kurzen Überblick über die bisherigen Gliederungsversuche und über den gegenwärtigen Stand der Gliederung des Pleistozäns. Da die Paläo- lithstationen Sloweniens zum Grossteil dem Jungpleistozän zuzuteilen sind, wird dabei auf die Gliederung der Würmeiszeit besonderer Nachdruck gelegt.