UMIRANJE. J. S. MACHAR. (GOSPEJ
OTILIJI SKLENAREVI - MALI. *)
„No, kje je?«
,,Se sledu ni, milostiva;
ves vrt sem preiskala in podstrešje,
i v kleti bila sem in pri sosedih
povpraiSala — a nihče ni je videl.
Kakor bi zemlja bila jo pokrila."
„A v pralnici in čumnati si bila
,.Da, pa zastonj."
„Morda je kdo ukral jo."
„To bi se mu splačalo ! Kakor kožuh
moljav je bila mačka, dlaka v roki
ostala je, če se si je dotaknil",
postrežnici mladi smeje iskrene
oči se zlobno in zaničujoče
na bolno gledajo gospo, katera
leži tu v belih pernicah odeta
in v zid obrnjena.
Pepelasto ji
novembra svit lase obseva rjave,
kateri se ji lepijo na čelo,
prolil izmučeni in ožolteli
in suhe členke na ročici mali,
ki iz rokava kuka in kot mrtva
na pernici leži. Poročni prstan
motno leskeče se na njenem prstu,
prevelik je.
„Kako je danes zunaj?"
„Ell, vlažna zima, mraz, da kar ])retresa
kosti človeku."
,,8aj ga tudi čutim.
Priloži v ]3eči in ))Otem š" enkrat
jjreglej vse — sobico, klet in podstrešje,
prinesi mi živalico ubogo."
*) Iz zbirke »Zde by mely k vest ruže...«
Prel. Ant. Dermota,
In v peči veselil se zlatožolti
jjiamen je nove žrtve, zadovoljno
skakljal je okrog črnih kosov oglja,
ki hišina mu jih je vrgla v žrelo
nevoljna, godrnjaje radi smešne
želje po mački, radi muh goposkih,
„Žival uboga", vzdihnila gospa je
in topo zrla v ornamente stene;
na polji modrem melanholično so
se vili cveti enostavno sivi,
„uboga mačka!'' —
Njena duša davno
že v neki slutnji je račun sklenila
z ljudmi, r mladostjo, z vsem, kar nam je žitje,
te štiri stene zdaj so bile svet ji —
zdaj še žival se izgubi ji stara !
Tu čuti, kakor bi ji roka tuja .
uropala kos duše ! . . . Nekaj tednov
ta mačka že ni mogla več iz hiše,
in nekaj tragičnega bilo v hoji,
v očeh nje žoltih . . . kakor da bolezen,
ki muči njo, lotila se je tudi
razumne te stvari ! Po cele dneve
polegala je v toplem kotu blizu
peči, izleknjeno in nepremično,
in odtod zrla vanjo žalno z okom
širokim, svetlim.
Petnajst let temu je, ob svoji svatbi
prinesla jo od matere je svoje,
igravo mucko z mehko belo dlako
in smešno črno liso na glavici,
ki bila je kot čepica koketna
nad hudomušno modrimi očesi.
Takrat je k možu svojemu stopila
in mucko pritiskaje k nedrom nanj se
naslonila: „Glej zadnjo stvar iz bale!"
in mucko poljubila je. On v šali
zagrozil mucki je: „Tatici mojih
poljubčkov ne dajaj." In mucika je
na tla zletela, ona pa se je ovila
okrog vratu njegovega ...
Ah slike te iz minulosti njene ! . ..
Spomini njeni bili so le vrsta
momentnih slik, ki v nje je vse prelila
v nočeh Drezsanjskih, dnevih zapuščenih,
kak doživela je. Na njih je bilo
naslikano natančno, kot reljef, vse,
in vsaka slika bila je dogodek.
Le-ti spomini so ji še ostali, ko je
pod težo slutenj že račun sklenila
z ljudmi, z mladostjo, z vsem, kar nam je žitje, —
pač žalosten plus. Nje premišljala je.
87
za sliko slika se vrstila v duši,
kakor med prsti jagode na molku,
sicer brez žala in nevolje iu le
z nekako tesno mračnim fatalizmom,
ne verujoč, al res tako je bilo
vse, ali ona, ki leži tu kakor
kak Lazar, res je to vse doživela,
v kalejdoskopu prejšnih dnij je zrla.
Tako je bilo v času nje zaroke.
Skoz okno majnikov večer se vlega,
a ona mi odlaga platno belo
in iglo in na prstih šteje resno :
en mesec — dva — trije ; tako nekako
trinajst bo tednov. Tekom tega časa
zgotovim balo — in potem . . . potem pa . . .
In zamiži. . . toplota ljubka lije
po licih se ji. . . uedra dvigajo se . ..
In z vrta doli, ki drgečc v cvetji
medenem, gor na okna njena spenja
mladike belordečc jablana in
peresca v sapici se vetra lahno
priklanjajo na platno belili srajc . . .
In slika svojo si jesen prihodnjo :
V nje topli sobi samovar sumi ji.
On tesno k nji primakne stol iu gleda
na sence njeno. Toda ona kakor
nala.šč pazljivo j)regleduje zadnji
..Bazar" ali pa kak roman. On glavo
k nji sklanja, niža, položi jo
na liste knjige, z lepimi očmi zre
v njo, prosi nemo jo,  ginljivo prosi. ..
Tedaj sele poskoči kakor srna
in vjame glavo in poljublja, vroče,
da žgoča tema nakrat oči obsenči,
v omami sladki pada mu v uaročjo . ..
Izgine slika in zatone v meglo.
Težko zakašljala gospa je bolna,
Z naporom obrnila se je znak in
suhe roke nad glavo je sklenila
in gledala na ružo sredi stropa.
In spet se vidi. Pet al šest je tednov
po njeni svatbi. Pred zrcalom sedi
in češe rjave si lase svilene.
Že več dnij nekaj v nji bojuje se in
duši jo. In neznano čustvo često
prešinja jo, gnusoba jo pretresa,
presičenost. Cemu — ni vedela. Zdaj
kar nehote v zrcalu gleda medle
oči, visnjevUaste zre kolobarčke,
in čustvo to trepeče v vsakem nervu,
močneje vedno in močneje — čuti
to intenzivno — jasna ji uganjka.
Trenotki vsi so zoprni ji, ki so
doslej omandjali jo z blaženostjo.
To sreča ni, ki je o nji sanjala.
Nečesa manjka... manjka, Bože, Bože...
In pregleduje sliko svojo in se
zdi sama sebi kakor cvet utrgan,
ne ovenel, ampak zmečkan in pust in
brez vonja... V tem pocuka nekaj .doli
za krilo jo. Igrava mucka spenja
po nji se, vsaja kremplje v krilo njeno
in gleda jo. Privzdigne mucko, prosto
peroči tok solza zdaj lije mucki
na mehko dlako.  Z doma stvar samo ta
je siuela biti priča nje solza, nje
bolesti prvih solz ,. . Premišlja sladke
trenotke plašnih sanj dekliških, slike,
o kojih je hotela, da življenje
ji uresniči jih... Ah, sanje te le
bile so prava neskaljena sreča,
tedaj pa jih še niti ni čutila,
in zdaj ne vrnejo se več nikoli...
„Kje je žival?" zastoka mi bolnica.
Pojavi nova slika se ji v duši,
preprost pojav iz davnega detinstva,
izgine precej in izgine druga
in tretja ; kakor v vročnici sedaj se
podi življenje mimo nje, momenta
nobenega ne more vjeti in se
pri njem muditi. Hkrati cliha trudno,
naporno, urneje ji polje kri in
trepalnice medle zatisne trudno,
kot da bi spala. Zdaj pa ena slika
trdno' stoji pred nje zaprtim okom.
V postranski sobi spet se vidi samo.
Večer poleten, okno je odprto.
Vse tiho zunaj. Ura je enajsta.
Moža doma ni. Ah, to je že davno,
kar z njo prebil večer pri tej-lc mizi
po.slednjič je. Seve, tega je kriva
le ona, a drugače moči ni. On
odhaja vsak dan, kara, nji znano ni. Nc
vprašuje ga. Dejal ji je, grem tja al
tja, nji bilo je vse eno. Potem je
sploh molčal... Zdaj bo prišel, menda stopil
s poljubom suhim k nji, iz kojega se
ljubezen davno že je izgubila,
kakor resničnost s fraze, s kojo „Dobcr
večer" želimo. -    Kak vse to je jjrišlo?
Al ni imela ga resnično rada ?
on nje? Ljubezen bila je resnična.
88
a ne ta, ki po nji je hrepenela
v dekliških letih, ki o nji je brala,
ta nevmrjoča, vedno zmagujoča,
kot smrt mogočna, proslavljena v verzih,
romanih, bajkah in po tradicijah —
te ni bilo... Ljubezen njiju bila
v primeri z ono je nekako medla,
vsakdanja, bolj opojnost ali dušna
bolezen ... Ni je in nič več ne bo je.
Ah, zdravje prišlo je, to trezno zdravje,
in ozdraveti htelo se je spet bolezni,
in ozdravela je obupovala ...
Pri hišnih vratih zvonček zdaj  zapoje
ostro — moj mož — pomisli ona mirno.
Res je. On pride v sobo, po navadi
k nji skloni se, poljubi po navadi,
z roko pogladi čelo in lase ji.
In ko po strani ozre se, nekaj
prečudnega zapazi tam na belem
naprsniku . . . ,.Dovoli malo, čakaj."
Na igli pri kravati trdno vjetih
visi mu dvoje dolgih črnih las, ah,
ah, dvoje ženskih las !.. .
„Lasje so to, glej 1"
Prestrašil se je :  „Da, res to lasje so-',
v zadregi reče ji — neumno skoro.
..Lasje so ženski!^'
„Res, zdi se, da ženski.«
Molčala je. Lase na tla spustila
in z gnusom si otrla prste svoje
ob krilo.
..Toda to je vendar čudno**,
začne soprog zdaj z izlaganim mirom,
„kako lasje ti — "
Y stran obrne glavo,
na videz mirna mi odide v sobo,
mehanično se brzo sleče, vrže
na pernice se. Plakala ni, samo
zastokala, parkrat zašepetala :
„Ubita."
Zjutraj se odpelje k mami.
Povedala ji je in se solzila.
Z nasmehom tožnim mati gladi laske;
vzdihuje : „Usoda . . . Loda ti se vrneš !¦*
„Nikdar, kako jaz morem z njim živeti?"
„Kakor vse druge."
„A soprogi drugi. . ."
„Enaki vsi so, pravim, vsi enaki."
„Papa naš?" j
„Dete, vsak svoj križ pozna — ne
vprašuj nadalje." '
In obe molčita. i
„K.O živel bi mi vsaj črviček mali, i
vsaj dete, za katero bi lahko živela!" 1
„Vesela bodi, da ga ni. Ker pilo
gorje bi z mlekom tvojim." '
Tiho spet. . . Kar j
de majka tužno : „Cesa manjka vama ? j
Ljubezni ne, bogvaruj, le navade, i
ki ljubavi ostanek je, ki potlej \
moža in ženo vodi. . . Vrni se in
privadi se ..." '
Vrnila se je . . . \
Tu bolnica
ozre se na omaro. Tam pri zidu |
izmed zmesi skodelic, vaz in pestrih j
kozarcev gleda nekaj rjavkastega ... i
ostanki šopka od poroke .. . slika i
prelepa njenega življenja . . . isto i
ostalo od obeh je, misli ona.
In spet se vidi
v preteklih dneh. Kakor jeseni kaplje
dežja ob okna bijejo zaprta, j
gredo ji dnevi enolično. Ona j
sedi in mish, misli. In prihaja ;i
na misel ji, da se odreka svetu !
in njega radosti — čemu ? Dovolj je ^
še mlada, da lahko moža posnema, ;
da bi ubogala vabeče glase,
ki često čuje jih, in tiste vzore, '
ki predočujejo jih žene druge.
Če srečna bit'ne more tedne, leta,
kaj ne bi uživala hipov? Toda
svareči strogi glas notranji čuval i
vsega jo je . . . Danes mu je hvaležna. i
Tak višja čustva vsa je darovala ;
igravi beli mucki, jo laskala 'i
in negovala, z njo igrala se in
zgovarjala, smejala, in kot dete i
umela jo živalica je modra. '
SIcer pa strah je bila hišinam in
za vsako družbo kazen, kamor forma
jo usilila je; smešna vsem je bila,
ki so jo motrili od daleč,
in vedela je to, tak je hotela — — i
to bilo je življenje ... i
j
Hišna pride :
„Sedaj žival sem našla, milostiva !"
89
.Kje je?-
„PütlstreSjem, loda  že je  mrtva.
Za brunom ondi, človeli dobro mora
jjaziti, v klobčič zvita je kot cunja."
Molči bolnica.
>Kaj pa zdaj naj delam?"
„8tol vzemi in k omari ga pristavi.
Za vazami, skodelicami v kotu
jc bičje staro, vrzi v peč je, hišnik
na vitu naj takoj zakoplje mačko,
globoko. In tako zdaj lahko ideš . . ."
In i)lena veselil se zlatožolti
plamen je. Stare suhe bilke ostro
so pokale, ostanki davnih cvetov,
}>epel rjav, še žareč, in brzo so se
izpremenile v sivkast lahek prašek.
Bolnica čuti, kak po sobi diha
dih vničenja — največ še eden, dva dni,
— pa mu odda,  kar je njegovega še.
In vidi postarno to mačko belo,
kako oči na brunu tam zapira,
te tragične oči, velike, žolte . . .
Tak vzdihnila je le, več mislila ni.
Naporno se obrača k zidu, medle
oči svoje upira topo v steno,
v cvetove, ki vrste se valovito
po sobi v melanholični modrini.
Pripravljena je. >Tako bode lahko
pričakovala . . ."
90