O300/I3Š7Z

K. Havliček Borovskj,

Nijeden narod ne more inači dospeti do
končne zmage, nego li po svoji lastni no¬
tranji moči; notranja moč narodova pa je
omika, premožnost, delavnost, nravnost,
blago vedenje. H. B.

Namočiv pisek kanitn se odolžiti ugodne dolžnosti, ktera me veže
na zahvaležnost proti svojemu učitelju slovanske politike, najslavnejšemu
časnikarju in modremu voditelju češkega naroda v pogihelni dobi 1848. leta
in dalnjih. Nek vredmk je rekel 1862. leta pred sodništvom: „Havliček ima
največ zasluženja, ka je Avstrija 1848. leta obvarovana pohotov frankobrod-
skega parlamenta, in ka so Slovani mirni in cesarju verni ostali“ ; in H. sam
piše 1851. leta v „Slovanu:“ „Ako bodočnost prizna, ka je moje osobno pri¬
zadevanje tudi nekoliko pomoglo na zdržanje miru, čislam to za svojo naj-
večo mezdo." Razve Čehov bili so njegovi spisi in še so dan denešnji vo¬
dilo in zakon mnogim sobratom slovanskim v politiških in narodnih razme¬
rah ; po njegovih bistrih nazorih se je prerodilo češko politiško novinarstvo,
in sedanja češka jasna, odločna in značajna politika zasejana je njegovim
umom, zdelana njegovoj roko. Koristno menda bode, ako načrtam sloven¬
skemu narodu na kratko zgodbe njegovega častnega, za narod vse darovav-
šega, pa grenkega življenja, kar storim prvič zato, da pozvemo njegove po¬
misli, ki povse odgovarjajo zdravi in jedrni politiki vsakterega Slovana, tedaj
i Slovenca. Načela ima zdrava, vedra, svohodna, narodna, blagohotna, na¬
predna. Drugič zato, da se učimo poznavati moški značaj , čegar bliščeči
vzor razkriva v najdičnejši obliki javna delavnost tega velikega močenika
narodnega. Tretjič, da se sami navzememo njegovega neumrljivega duha, nje¬
govih očiščenih nazorov, vernosti načelom, o kterih imamo prepričanje, nje-

1

— 2

gove iskrenosti in gorečnosti do naroda in očevine, silne ljubezni do zlate
svobode, njegove brezplačnosti in neopešane delavnosti, ktere še žalibog jako
pogrešamo med slovenskimi umniki, razumniki in omikanci, ki zmagajo spo¬
sobnosti in nabrane znanosti, le trdne in delavne volje odnikod ni; neko po¬
gubno mrtvilo tlači krepke roke desnice, ka se ne gibljo, in možgane, ka ne
mozgajo. Pokihdob so prepuhli naši glasovi, premedle besede, prešibke ved¬
nosti, prekrbke duševne moči, da bi dramile, budile, nadigovale, prižigale na
marljivost, učenje, delovanje, pozivamo preslavnega rodoljuba pokojnika, čegar
telesno lupino že trinajst let odeva hladna gruda, da njegov čili in bistri duh
razliva in tori modrost založeno v spisih in knjigah nam mlačnikom in med-
lubom, naj se osrčimo, navdušimo, okrepimo, za vzajemno in složno delav¬
nost in stalnost! Iz istega namena se prikazujo na glediščnih odrih zgodo¬
vinske igre, budeče in segrevajoče na posnom. Ta življenjepis ima toliko
večo vrednost za Slovence, ker s Čehovi stojimo skoro v enaki razmeri proti
vladi in nemčenju. Najprvlje naslikam Havličkovo kratko pa mnogo spol-
nivše življenje, potle pa načrtam posnetek iz raznih sestavkov, vpletajočim
pristavljajoči razjasnilne in porabne opazke in nauke.

Havliček Karol, zvezda češkega časopisja, narodil se je dne 31. vi¬
notoka 1821. leta v Borovi pri Nemškem Brodu, odtod tudi pridavek Borov-
sky. V enaki obliki še tudi na Slovenskem živijo krajni pridavki, izlasti v
Halozah: Milošič Mejski, Milošič Rtički, Hvalec Podzabreški, Vidovič Holm-

ski, Kolednik Holmički itd. po selu, kder kdo stanuje, namreč na rtiči, meji,
holmu, holmiči, v podzabrežji. Bil je sin ondešnjega trgovca; za njegovo
vzgajanje nosi obilno zasluge dekan Bružek Jan in učitelj Link Antonin.
Marsikteri gospodek na Slovenskem bi dolžen bil roko ljubiti svojemu biv¬
šemu dušnemu pastirju in učitelju, ka sta ga izročila modricam, toda svet
navadno plačuje z nehvaležnostjo. V 10. letu poslan je v Jihlavo, da bi se
nemški naučil; dovršiv gimnazijo v Nemškem Brodu, prišel je 1838. leta
prvokrat v Prago, kder je dognal modroslovske nauke. Očina volja je bila,
da bi se lotil pravništva, vendar sam je sklenol posvetiti se duhovništvu zana¬
šajo se, ka bode mogel v tem stanu najzdatneje pomagati na zboljšek in
povzdigo domačega duba in narodnega slovstva. Vstopiv 1840 v pražko
nadvladiško semenišče, ostal je v njem samo do konca učilniškega leta.
Ravnatelj Rost namreč ga je toliko pikal in ščuval zarad prenarodnega te¬
ženja in zbog prevelikega nagiba k „krivoverskim“ spomenikom starega
duha češkega, ka je slovo dal bogoslovnici, a g. Rostu za vsa svarila povrnol
z nekolikimi ostrimi in bodečimi stihovi. Tej podobne neprijetnosti so se
godile mnoga leta v graškem semenišči slovenskim bogoslovcem ; prepove-
davalo se jim je slovenski govoriti, če pa se je kdo vendar drznol grešiti
proti temu ukazu, posmehovan je bil od nemških tovarušev, svarjen od ravna¬
teljstva. Za svetnika štimani duhovni oča g. Schlor zabavljal je o vsaki

— 3 —

mogoči priliki Slovencem, grdeči naše brate Slovane; Husa in Žižko nam je
slikal kot vraga s sekovimi rogovi a Slovansko lipo“ jih zalogo, dokler ni
bil med razkladanjem izropotan od slovenskih bogoslovcev, in potle ni več
čmrgnol o Slovanih; vedeti je treba, ka je Lerchenfeld bil njegov rojstveni
dom. Isti še sedaj upravljajoči ravnatelj nam je resno in svarilno očital,
ka narodnost povzdigujemo nad verstvo. Prosili smo namreč, da bi se Slo¬
venci vadili prepovedati v slovenščini, da ne bi kakor naši spredniki v pa¬
stirstvu na to vlekli, kako bi skvarili slovenski jezik. To in mnogo drugih
neugodnosti ni stalo ali preplašilo našega duha in srčnosti, nego mnogo
ostreje zbrusilo proti tlačiteljem; le človek, ki zato živi, ka je in pije nalik
četveronožnikom razne bire, zvrne se v taki borbi. Kako se v tein oziru
vrši v mariborskem semenišči, ni nam znano, pa tudi nečemo pozvedavati,
da ne bi koga spravili v neprilike. Že pred večimi leti smo slišali, ka je
til bogoslovcem prepovedan celo onda živoči nedolžni „Glasnik“, lepoznan-
ski list brez ikakve politike; ka se je osorno gledalo, ako je kdo lukal v
razgrneno knjigo staroslovensko. Zdi se, ka če iznemeš pastirsko bogoslovje
in katehetiko, vse ide glede na učni jezik kakor na inoinestnem vseučilišči.
Tolažilo in sreča, ka je na svetu vse začasno in ka se veleumi ali konči
črstvega duha možje hrabrijo in krepijo v podobnih škripcih. Zlovoljen
omenjam, ka mlajše duhovništvo, da si bistre glave in dostojnih darov, pre¬
redko rabi pisek na obdelavanje našega slovstva.

Havličkovo bivanje v semenišči imelo je vendar za njega preče vred¬
nosti, izlasti prebiranje sv. pisma je mnogo prinašalo k vzornemu slogu nje¬
govemu, nad druge razumljivemu, jedrnemu in odličnemu. H. je hotel po¬
stati edino pisatelj, — misel za ono dobo jako odločna! Ure se po priliki
leto dni v slovstvenih naukih, potoval je po češkem, Moravskem, Slovaškem,
Gališkem, da bi se seznanil z narodnim življenjem slovanskim po vseh teh
krajinah. Iskreno svetujemo godnejšim dijakom slovenskim in bogoslovcem,
naj o počitnicah prepotujo ravne loke in strme bregove vsega Slovenskega,
toda ne, da bi brez vsega blagega namena klamoterili in kljuke zmikali,
nego da bi se učili poznavati svojo očevino in narod slovenski, jezik, šege,
običaje, pa tudi siromaštvo in zapuščenost slovenskega ljudstva. Prehodivši
domovino poglej dalje na jug v zavičaj sokolov hrvaških in srbskih. To goji
rodoljubje in širi znanstveni krog. — 1842 bil je pozvan od slavnega uče¬
njaka Pogodina v Moskvo, da prevzeme vzgajanje v hramu grajščaka nau-
čitelja Sevyreva, moža odbrane izobraženosti in človeka prvih načelnikov
slavjanoljubov ruskih. Ti vredni možje so pravi zastopniki in voditelji slo¬
vanske politike na Ruskem, narodna stranka ruska, ki ne hodi z vlado nego
z narodom. Shajal se je s Pogodinom Mihaljem, Homjakovim Aleksandrom,
a posebno z Bodjanskim. Na Ruskem je priliko imel poznavati življenje
rusko v viših krogovih in med ljudstvom na ladanji, mogel opaževati vpliv

zavodov absolutne države, nejednakost stanov in robstva; naučil se je v
mnogih rečeh soditi hladno, stvarno; gledal je strani bolne in smešne po¬
sebnosti, ktere se z daleč vidijo jasno in v krasni svetlobi. Kot prijatelj
ljudstvu in šegavi pozornik življenja, nasrkal se je globokega črtenja nare-
deb samovoljnih in boljarskih, kakor poprek vsega nasilstva proti osobni svo¬
bodi, vseh načel upirajočih se duhu časovemu, napredku in omiki. 1844 leta
malega srpna se je vrnol v očevino, kder mu je ravnokar očo smrt poko¬
sila. Kako nadrobno jepojmil razmere in ljudi, pokazal je pozneje v spisih
o Ruskem, o čemur hočemo niže nekoliko pregovoriti. V tej dobi je priob¬
čeval odbrano cvetje ruskega slovstva. 1846 prevzel je vredništvo „ Pražskyh
novin", onda samo po imeni vladnih novin, in „češke včely." Obema listoma
umel je spraviti nenavadno razširjenost in vrednost, svojim živostnim ravna¬
njem dal je blagotvoren in zdrav obrat novinarstvu. Kljubu Meternikovi dobi
postopal je toliko odločno, ka je vedno imel neprilike s cenzuro (da si mu
je takratni cenzor čeških novin, slavni P. J. Šaiaiuk gotovo po mogočnosti
prizanašal). Že mu je vlada htela odvzeti vredništvo, kar se je nenadoma
oglasilo 1848. leto. V čisto slovstvenem pogledu je znatno napredek pospe¬
ševal svojimi pisanimi, stvari v jedru se dotikajočimi pretresi, kterimi je usta¬
novil novo dobo napredka in pravega slovstvenega življenja. Tudi v tem se
je moral težko boriti, ker povedal je vsele resnico brez lupine, bodi si, ka
se je dotikala možakov, kteri so se mislili nedotekljivi, ter svojo drzno še-
gavostjo razdražil marsiktero sebičnost. Osodno leto 1848 poklicalo je H.
na najobširnejšo javno delavnost, kteri se je udal s vso gorečnostjo in neo -
pešanostjo po odličnih svojih sposobnostih. Odstopiv od vredništva M Praž-
skych novin" premenjenih dne 1. malega tvavna, izdal je prvo čislo dobro-
glasnih „Narodnih novin", kterimi je počel novo borbo za narodnost in svo¬
bodo politiško, za pravico in za prepričanje svoje. „Narodne novine" pri¬
dobile so si brzo nenavadnega razširjenja in vpliva v narodu, ter se morajo
po pravici priznati za najznamenitejši časopis politiški avstrijskih Slovanov,
česar se ondašnji bogoslovci graški slovenske krvi živo spominajo: bil jim je
zvezda vodnica, politiško veroučje, slovanski malik. Malokde je imel poli¬
tiški list v narodu toliko vrednost in moč; ves narod je čital v njih, jim
verjel kakor sv. pismu, ter se na tenko po njih ravnal. Kamo sreče za nas
Slovence, ako bi dotle dognali, ka bi, ne kakor na češkem, vsak kmet pre¬
biral politišk časnik slovenski, ki razpravlja dnevna vprašanja, nego konči
vsaka vesnica in občina! Sicer omenjam, če bi le razumniki vršili svojo
dolžnost, imeli bi lehko list podoben časniku „Narodni listi", in ne bi vsak
pritepenec ali nemškutarček svojevoljno sukal z našimi seljaki. Na noge!

Čudovita zavednost in zrelost v narodnem in politiškem oziru, ktero
je češki narod spričal po porazu 1859. leta, javlja najbolje velikanski uči¬
nek trudov Havliček-ovih. Trsil se je plamenoj besedo, neumornoj stanovi-

5 —

novitostjo in darivnostjo za uresničenje čeških narodnih teženj , in
pobijal sovražnike ne samo znamenitoj silnostjo, nego tudi vse podirajočo
jasnostjo bistrega uma in vedrostjo prasketajoče šegavosti; jegovi strelici nikdor
ni ušel, bodi si še više postavljen a še toliko oborožan. Razve politiškega.
področja bil je H. jako delaven kamor v shodih narodnega odbora pražkega
„Svornosti“ (o jeni ustanovitvi nosi prve zasluge) in Slovanske lipe , narod¬
nega in politiškega društva za vse Slovane avstrijske cesarjevine. Spadal je
k najodločnejšim protivnikom volitev v frankobrodski zbor, jim se je ustav¬
ljal govori, sestavki v novinah in prerazličnimi pikavnimi in grizočimi pes¬
micami, a na vse kriplje je podpiral pomisel slovanskega shoda. Vsaj sred
najsilnejših poslov je odrinol v Krakovo, da bi tudi Poljake genol, naj bi
se udeležili shoda, čegar tajnik je bil. Po duhovskih prigodkih je bil zaprt
zavoljo sestavka v novinah, peti den vendar vzpet izpuščen. Med tem so ga
izvolili v večih okrajih za poslanca v državni zbor dunajski, a že prvlje v
deželni zbor češki, kteri se namič ni zbral. Sprejem polnomočje (mandat)
humpolškega okraja prepustil je vredništvo svojih novin V. Nebeškemu in
odmabnol na Dunaj. Na zboru se je zvesto držal Riegra in Palackega, za
česar delo je bila v prevratu vinotoškem na njega takisto kakor na ta —
drhal bečka nahuskana, vsled česar je postalo njih daljše bivanje v Beču
prenevarno. Odpravil se je onda, kedar je razjarjenost ljudstva pri obešenji
grofa Latoura dosegla že toliko ljutost, ka ni bilo več upazni mirnega po¬
ravnanja, s prijateljem svojim Riegrom domov, kder je prestopil skupno 7
drugimi poslanci češkimi k prosvedu proti dalnjim skončatkom ostanka beč-
kega zbora. Po obnovljenem zboru šel je sicer vzpet v Kromeriž, toda opa-
zivši, koliko kvara trpe njegove novine s tem, ka njega ni v Pragi, in po-
mislivši, ka je novinarstvo mnogo več jegovo področje, negoli zbor, odložil
je koncem 1848. leta polnomočje poslansko, ter se po vse posvetil „Narod-
nim novinam“ čijih naloga je vedno imenitnejša prihajala, kolikor vedreje
so se javljala znamenja prispevajočega nazadnjaštva; vrh tega je počel na
svetlo davati „Šotek,“ šaljivo-pikavno doklado svojim novinam. Po novem
letu 1849 so ga izvolili za odbornika in brž potem za namestnega prvosed-
nika Slovanske lipe pražke. Po razgnanem zboru kromerižkem sodil je to¬
liko bodeče prikrojeno ustavo, ka ga je vlada potegnola pred sodbo. Rieger
ga je hotel zagovarjati pred porotoj, toda no imaje spričevala preskusen) k
temu prepisanih, moral je od tega popustiti, na kar se je pri javni sodniški
obravnavi dne 13. malega travna 1849 H. sam zagovarjal jako umno in
modro, ter vladi javno očital prelom svete — besede ponosno vzkliknovši:
„Nadejam se, ka ta vlada, ktera me je sedaj obtožila, bode v kratkem sedela
na obtoženski klopi, na kteri sedaj jaz sedim, a želel bi ji, da bi na nji
mogla sedeti s toliko čisto vestjo, kakor jaz.“ Porota ga je oglasila po ustih
prvomestnika svojega dr. Pichla soglasno za nekrivega. Čeravno pa so vzpet-

2

— 6  —

nim razglašanjem obsadnega stana nastali javnemu in svobodnemu tisku
bridki časovi, H. vendar ni opustil od svojega prepričanja in pisal je tako
ostro, ka se mu je dne 9. rožnika 1849 zabranilo izdavanjo novin ; pri po-
pečiteljstvu si je sicer shodil, ka je smel počenši od dne 26. rožnika na¬
predovati v izdavanji svojih novin, vendar je v kratkem bil poslan k vojni-
škemu ječarju na Hradčane, a naposled so mu bile „Narodne novine“ vsled
trdovratne prepirke o imenitnem sestavku Palackega „0 centralisaci a na¬
rodni ravnopravnosti v Rakousku" sevsema zabranjene, in vsi pokusi vzpet
oživiti toliko obljubljene novine splavali se po vodi. Od meseca velikega
travna 1850 izdaval je H. na Kutnih horah časopis „Slovan" v tedenskih
snopičih. Delal je skoro sam in sicer črstvostjo mladenčkega junaka, ne¬
premagljivo krepkostjo razkačenega leva, v dobi polnega razvoja trdega
samovoljstva z ene, polne mrzosti, nepovoljnosti in opešanosti z druge strani;
najslavnejša je ta doba življenja H. Že prvo čislo je bilo zastavljeno po
uredu, „Slovan“ prepovedan v Pragi in v čeških trdnjavah; tem vendar ni bil
ohromljen smeli duh H., nego grmela je plamena njegova beseda po vsej
očevini in zropantala nasprotnike iz preranih veselic zmagonosnih. Bičal je
vsokoliko nesnago v razkričanih „Epištolach kutnohorskych“, v kterih je
brezobzirno pretepal razvade in hudobe prevzetne duhovniške vlade. Posamne
nazore iz njih priobčimo.

Ničemuren je bil pokus vladin, ovirati napredek Havliček-ov „ Viden¬
škom dennikem", k čegar izdavanji so se udali bivši njegovi pomagači. „Slovan“
je povsod slavil zmago, vladi pa je ostalo samo nasilje. Brzo je dole¬
telo Havličeka prvo svarilo od namestnika Mecsery-ja, o kterem je
v opazki napisal: ,, Gospod namestnik kraljevstva češkega ima res sedaj moč
in tedaj tudi pravico zabraniti izhajanje „Slovana“ : ali toliko moči in toliko
pravice nima nikdor, da bi premenil javno mišljenje, da bi prevrnol tek
zgodovine", in že dne 9. velikega srpna 1851 drugo, vsled česar je opustil
dalnje izdavanje »Slovana", in sam piše dne 11. velikega srpna 1851 v se¬
stavku »Konec", „ka ni volje nikomur drugemu privoščiti, da bi mogel pre¬
povedati »Slovana"; za česar delo si ga sam prepovedani." Vendar še je
bil pred sodbo gnan za sestavka »Uprava občinskih zadev," in »Zakaj sem
državljan". Vlada je delala k tej sodbi največe priprave sile, ka bi H. bil
obsojen kakti po samem narodu. Kutnohorska porota je dne 12. listopada
istega leta slavno oglasila njegovo nekrivost po prvomestniku tvarničarju
Breuerju. Ta prigodba je ondašnji vladi bila najbrže močen nagib, ka je
zrušila poroto. Nijedno sodništvo ni našlo krivnje na njem, svetil se je z
vsemi državljanskimi krepostmi kakor rumeno solnce o kresu. Vendar kljubu
sodniški izreki bil je H. hitro potem nočni čas sred zime v Nemškem Brodu
popaden in redarstvom (policijo) silama iztrgan iz naročja svoje rodovine,
ter v Briksen na Tiroljsko poslan v pregnanstvo na naročiti ukaz razglase-

— 7 —

nega popečitelja Bacha brez obsodbe, tedaj protizakonito. Potovanje svoje
v Briksen je popisal v spominskih „Elegii'ch Tyrolskych,“ ktere so svojini
humorjem marsikteremu hercu privabile prebolestne solze. V Briksenu je
bilo njegovo življenje sila samotno in otožno ; podoben je bil sirotek Pro¬
meteju prikovanemu na pečino. Star stotnik v pokoji bil je njegov edini
tovaruš, iznemši vojaškega desetnika, kteri se je moral včasih prepričati,
obnaša li se po ukazu in ne prestopa enomiljnega okraja svojih sprehodov.
Soči iztrgan iz okroga milih prijateljev, odaljen od navajenega čilega slov¬
stvenega in politiškega življenja, med ljudstvom v omiki in pomislih nove
dobe zaostavšim, njega ne znajočim in njegovih duševnih sposobnosti ne ume-
jočim, hlepel in hrepenel je neuporljivo jakostjo po dragi očevini, iz ktere
je bil po silem odgnan. Zamišljen sam o sebi motril je nestanoma, kako se
obračajo politiške stvari, kda vzpet zazori prijazna doba zlate svobode, dokle
bode mu se trapiti v pregnanstvu, kaka bode njegova osoda a preljubljene
mu rodovine bodočnost. Izseljenje v Ameriko bi mu se bilo dovolilo — pa
iskrena ljubezen do domovine in nada vzpetnega povratka v njo bili ste v
njem presilni, nego da bi se mogel k temu odločiti. Ta neopešani in ne-
pomirivni nemir duševni mu ni dal niti večega slovstvenega dela dovršiti.
Počel je sicer spisavati zgodovino Ruske, sestavljal si je na ta kan izvirnice
in izprosil nektere pomočke od Palackega ; vendar v tem ni dognal dalje,
negoli do nekterih za tisk nepripravnih zlomkov in tvarine. Isti čas je zde-
laval humoristično pesem „Krest sv. Vladimira 11  in zložil nektere drobnosti
v stihovih in nevezanem slogu. Slovstveno in dušeslovno najmikavnejši so
njegovi mnogoštevilni listovi prijateljem, izlasti predragi soprogi Juliji in
svaku Jarošu; v njih se povsod javlja njegov prejšnji humor, res dostikrat
že jako oster in prekomerno trpek ; poleg neukrotivne zavidnosti samovolj-
stva kaže se tudi njegova prirojena dobrosrčnost, njegov nežni in globoki
čut, njegova vroča ljubezen do domovine. Poleg tega pa in kraj ukanljivih
žarkov upazui predira zmirom bolje in bolje bridka otožnost nad neugodnim
vršenjem politiških stvari, nad negotovoj osodo očevine in mile rodovine. Iz
teh listov, ako kda ugledajo svetlo tiska, spozna narod, kako je njegovo
pregnanstvo bilo vzrok njegove smrti. Neprivajeno in njemu neprijetno
podnebje, hrepenenje po domu, vedna nestalnost, nepomirljiva nada glodale
so mu življensko moč kakor nek strup, pomalem in nevidoma, pa nebranljivo
moreče. Telo mu je hiralo in pljučna bolezen se je pričela. Kedar se je
k njemu preselila blaga mu ženka Julija z maloj Zdenko, razveselili ste mu
življenje na nekaj časa, ali brzo so se vrnoli mraki, seneči njegovega duha,
in že 1854. leta ga je sključila očivestna bolezen. Na skorem je zbolela v
neugodnem podnebji tudi njegova tovarušica in morala se je vrnoti v Prago,
kder se je dolgo, toda brezuspešno trudila za preklic pregnanstva. Še le me¬
seca sušca 1855 (na prigovor grofa Leva Thuna) je privolil popečitelj Bach

— 8

na povratek ugonobljene žrtve svoje v Prago. Med tem je njegova iskreno
ljubljena družica Julija utonola v bolezni, hiteči z grozovitoj naglostjo, in do¬
končala pozemeljske dneve z imenom Havliček-ovim na ustnicah dne 16.
malega travna 1855. Vračaje se H. menil še je, ka prispeje v ženin naro¬
čaj. Toliko strašnejše ga je tedaj osolpnol glas o njenem spreminu. Vendar
ni smel si še odehnoti, in prišedši v Nemški Brod, moral je prositi za
uredno dovoljenje za vsako daljše potovanje, izlasti v Prago. Vrnovši se po
kratkem bivanji v Pragi v Brod, bil je znova internovan in postavljen pod
stalni ogled redarski, kar mu je pospeševalo bolezen. Dobiv namestniško
dovoljenje odšel je v Prago, da bi se posvetoval z vračniki (dne 24. veli¬
kega travna 1856). Dr. Hamrnik in Podlipsky sta na prvi hip spoznala
nevarnost bolezni Havliček-ove, vendar dopuščeno mu je bilo še le na pod¬
logi njunih spričeval, da se sme vračiti v Pragi. Dr. Podlipsky ga je poslal
dne 22. rožnika v Šternberk uživat boljšega zraka, ali po kratki polekšici
postal je obrat njegove bolezni toliko pogibelen, ka so zimicoj strtega s
težko moko v Prago pripeljali dne 24. malega srpna. Nikogar več ni ra¬
zumel, nikogar več ni poznal, niti svoje dčerke. Legši si na posteljo, na
kteri je izdehnola njegova žena, v isti sobi, na istem torišči, ni več vstal.
Moral mu je biti prinesen papir, in on je pravoj roko gibal stalno do pre-
minotja, kakor bi bil pisal. Previden biv od o fiežača dne 27. malega srpna
svetstvi umirajočih ljudi umrl je dne 29. malega srpna, spominaje se po¬
slednjo besedo svoje soproge Julije. 1. velikega srpna je bil pokopan, spre¬
vod mu je dala nezmerna množica ljudi. Njegov grob naznanja prosta mra-
morna ploša z napisom: „Karol Havliček in jegova žena Julija". Telo ste
umorili duha pa nimate v oblasti!

Havliček je bil mož čistega značaja in resnično med najplemenitej¬
šimi sinovi, kterimi se narod češki more ponašati v tej dobi svojega prepo¬
roda ; povzdig in vzvišenje češkega naroda bila sta mu zvezda, za ktero je
vedno ravnal svoje stopinje k delom. Za ta namen bil je vselej pripravljen
darovati kamor imetek, tamo svoje osobno postavljenje, vsaj celo življenje,
kar je spričal mnogimi deli. Jedina želja, da bi mogel močno delovati v
narodu, gnala ga je v semenišče; s prijateljema svojima Gablerjem in Girglom
osnoval je kot mladenič obširne načrte, kako bi se mogli naučiti vseh ev-
rapskih jezikov, po vseh deželah potovati, in kar bi našli koristnega, popisati
in v domovini vvesti, kako bi po takem dospeli do vzvišenja naroda češkega
in slovanskega poprek. Havliček je hotel poznati vse krajine slovanske, in
porabiv zaželeno priliko hodil jo na Buško. Odtod se je povrnol z mnogimi
skušenostmi, godnejši na duhu in značaji; pomiselnost se mu je ohladila, in
od sega dob je vsele bolje ravnal svojo delavnost k porabnim, postavnim
namenom, iz kterih je bilo pričakovati gotovega, bližnjega, preglednega
uspeha. Silno bogata satirička žila vedla ga je zmirom močneje k plodom

— 9 —

napisnim, dostikrat jako ostrim, včasih prek dostojnosti sezajočim ; tudi v pre¬
tresih se je dosti krepko raztekala, kar je toliko huje sklelo dotičnika,
kolikor je to do tega časa na češkem bilo nenavadneje. Zraven tega pa je
imel jako blag čut, prav slovanski, srce odkrito in prezorno brez potaje, v
društvu s prijatelji vsekdar veselega srca, živ, poln šegavosti, humorja in
veselih misli, zato vsele in vsem mili družnik, v obrtnih rečeh reden in pre-
koredno pošten. Življenje mu je bilo kratko, pa slavno, in v šestih letih
svoje javne delavnosti je dosegel namen, kteremu so drugi darovali vso de¬
lavnost svojega dolgega življenja. Njegov značaj naznanjajo lepše, negoli
vse opisavanje besede, kterimi je grajal svarila, začinaje izdavati Slovana:
„Lagoden vojak, kteri junaški misli samo za mira, kedar ni nevarnosti",
kakor tudi prešinljive vrstice, napisane v Briksenu dne 12. malega srpna
1854. leta:

Prislibujte si mne, Obetajte mi,

Poroueejte si mne, Zapovedajte mi,

Yyhrožujte si mne, Grozite se mi,

Preče zradcem nebudu! Vendarizdajavecnebodem!

Havliček je bil odlični pretresaš in pesnik. Pisal je črez mero pre¬
šinljive pesmi elegiške, in najostrejšo šegavostjo prepletene napise. V paro¬
dijah narodnih pesmi zložil je vso nevoljnost svojo nad neblagimi razmerami
politiškimi in nad sli svobode, kteri so se obrnoli v Jude, loveči strastno
mastne službice. Mnogo teh pesmi je raztreseno med ljudmi. Njegove ti-
roljske žalostinke, jasno svedoštvo njegove goreče ljubezni do rodovine in
očevine, bile so prevedene v ruščino in mnogo drugih jezikov, v češčini so
se smele še le 1860. leta natisnoti, vendar ne popolno. Veča satirička pe¬
sem „Krest sv. Vladimira" ostala je nedovršena; v nji je posebno sklece in
bodljivo bičal ono uredno pobožnost, ktera dela Boga služebnika državi.
Glavne sestavke svojih novin zbral je v posebni knjigi pod naslovom: „Duch
Narodnich novin" pokloniv jo Palackemu; prevedel je tudi mnogo iz Voltair¬
ovih spisov pod imenom: „Nektere povesti." Mnogo se je govorilo v novejši
dobi o izdavanji njegovih „Zbranih spisov", vendar v sedanjih razmerah bi
se mogli le nepopolno izdati, ter opustiti ravno najjakši plodovi. Odlomki
njegovih pesmi so priobčeni v „0brazech života" 1861. leta, kder je obširno
popisan H. životopis. Kamenopisne podobe je izdal Šir, Farsky, Čehi v
Ameriki.

Bože, da je nam Slovencem toliko Havličkov, kolikor je bilo poslan¬
cev slovenskih v državnem zboru, ali da rabim naše nezgode priliko, toliko,
na kolikor politiških kosov je raztrgano Slovensko, ki bi razstavljeni stra¬
žili, zagovarjali, branili narodni jezik, narodnost, svobodo, celokupnost slo¬
venske očevine, že davno bi imeli zedinjeno Slovensko, slovenski osrednji
zbor, slovenske učilnice, slovensko upravo, in nemškutarstvo bi bilo že se-

3

10  —

sevsema zgubilo tla izpod nog na slovenski zemlji. Ali kaj senjam, da nam
je le eden, in da narod uživa od njega deljeno zdravo in krepko hrano, ne
sezajoči in ne hlepeči po kvarni tuji krmi, sijalo bi že svetlo solnce na
vrata našega poslopja. Zdrami se! sčedni se mili rode moj! — Umnimi in
porabnimi nauki je H. prebudil, krepil, prerodil narod češki, ka je postal
značajen in stanovit kakor njegov učnik; sprejmimo tudi mi očiščene nazore,
in zavrgši motljive strasti, sebičnost, mračnjaštvo, podedovane predsodke,
zložimo se v mnenjih, pogledih in prepričanjih.

Slovanska politika po Havličkovih nazorih.

Kan slovanske politike mora biti, da vodi k sreči posamna plemena
in pospešuje občno slogo.

Kakor Čehove, tako tudi nas Slovence počeli so najhuje nemčiti za
Jožefa II. in za njegovih naslednikov. Jožef je 30. vinotoka 1785 ustanovil,
ka samo tista deca, ktera se je naučila nemščine, sme biti pripuščena v la¬
tinske učilnice, kar se je pri nas zdržalo do sedanje dobe. Nikdor ni
mogel brez tretjega nemškega, sedanjega četrtega razreda v gimnazijo.
Mi Slovenci bliže.. Hrvaškega smo se te okrotnosti ogibali odmahnovši
po dovršenem drugem razredu v Varaždin , Zagreb , Kanižo itd.; ogrska
krona je odbila vse — in edinozveličavno nemščino, le nas in Čehove krmijo
z njo, vsaj pšejo jo v nas, toda voda silno tlačena hujše bukne ; a 1789.
leta prikazala se je ostra naredba veleča, ka ne sme biti prijet v učenje
kake obrtnosti ali trgovine nijen dečko, dokler ni dovršil konči dveh let nor-
rnalnih učilnic, to je takih, kder se je nemčšina učila, črne dedine krivič¬
nega nemčenja še se denes nismo mogli otresti, čeravno se nam je s
prestola večkrat svečano, neurazljivo, sveto in nedotekljivo besedo zagotovila
narodna ravnopravnost vsem narodom ; čeravno državna osnovna postava
podpisana posvečenoj roko njegova veličanstva, daja vsem državljanom enake
pravice, polno narodno ravnopravnost, itak je na Slovenskem v poslednjem
oziru vso po starem kopitu. Nemščina se naduvlje v učilnicah, nemščina v
duhovskih in posvetnih uredih, uboga slovenščina pa le pasterkuje pred pra¬
gom predrzne, bahate in razšoperjene mačehe nemkinje. Popraša li kak
slovenski poslanec vlado o tolikih nam se godečih krivičnostih, odgovarja se
vsele ogibno, potem pa nikomur nikaj, kakor je bilo, tako bodi. Priznavamo,
ka nova doba ponuja preče svobode, namreč, ka si smemo društva snovati,
v taborih se shajati; toda svoboda brez narodne ravnopravnosti, to je vse-
oblast in gospodstvo nemščine nad slovensko narodnostjo, nad slovenskim
jezikom, ni svoboda, ni ravnopravnost, nego nasilstvo, laž, krivica, tlačenje,
posmehovanje in hlinjenje zlate svobode. Svobodnik mora priznavati načelo:
„jaz sem svoboden, tudi vsi drugi so svobodni", nikar samosilja: Jaz sem

11  —

svoboden, sosed ali inorodnik pa bodi moj rob.“ Svoboda in enakost ste po¬
trebni podlogi umnega pravnega reda. Svoboda zapravljena še se leže dru-
goč pribori, negoli narodnost: ta zgubljena je na veke zaigrana, in to je
ravno razlog, ka se toliko za njo poganjamo, vse darujemo. Sicer vedeti
je, ka mi le to zahtevamo, kar že drugi dolgo in obilno uživajo, in ničesar
več, namreč na vsem Slovenskem slovenski jezik uredni in učni; dokler se
nam to krati, vsele nam se godi v nebo kričeča krivica; pri tem pa še se
drzne kak nemškutarski ali nemški neumnik ali zacepanec trditi, ka
smo v svojih zahtevanjih zažarjenci. S takimi zabitniki ni več razgovora.

Slovenci smo se predramili še le, ko že nam je večna smrt po ple¬
čih roštala, ko že skoro nikdor več ni znal slovenski brati, dosti menje pi¬
sati, ko že je nekoliko nemški jecljajoči sin zaničeval slovenske roditelje,
vsaj sramoval se jih dobivši kako sloko službico, mastne so si pridržavali
oni strijci, kterim so se nemškutarčki do kolen klanjali. Kroto težko je
vzbuditi opešano, tujstvom skvarjeno, sramujoče se in ne vedoče več dobro
slovenski govoriti, radujoče se v sužnosti, vsaj ponašajoče se svojo sramotoj,
zavrženostjo, po tujstvu že hlepeče in popačeno ubogo ljudstvo. Takšeinu
kruljavemu pokolenju, hote je spraviti drugoč v pravo kolomijo, treba bi
bilo pokazati obraz velikih in slavnih sprednikov; toda naša preteklost v
ožem pomenu kaže le mračne in otožne kipove, iznemši Samovo dobo, slavni
čas Cirila in Metoda, slovensko prisezanje korotanskih vojvod do konca
12. stoletja, vendar tudi spomin na učinjene narodu krivice krepi slogo, budi
na delavnost; najsrčneje pa hrabri, najmočnejši navor daja ugodna zavednost,
ka mi Slovenci nismo sami, nego zelena in črstva veja velikanske lipe slo¬
vanske, bratje ogromnega naroda, ki šteje 85 milijonov ljudi, s čijih obzorja
solnce nikoli ne zajde: to je nebeška, pomisel slovanstva.  Mnogo leže
so budili Čehovi svoj omedleli narod, dičeči se slavnoj zgodovino; rodoljubi
so mu razkrivali velikanske značaje, častne obraze velikih možev, kteri se
niso nobene samovoljne oblasti na svetu bali. Vrli vlastenci videči , ka je
treba pomagačev v očivestni slabosti, oživili so na novo pomisel slovanstva,
pomisel skupne korenike in narodnega bratovstva vseh slovanskih plemen.
Slovanstvo je glavno središče in podloga češke politike, mora biti i naše,
ker brez drugih Slovanov bi dnes Slovenci imeli spreobraženo podobo in osodo
polabskih Slovanov, to je potujeni bi bili sevsema spreminovši kot narod.
Slovanstvo obseza v sebi zelo zdravo in pravično misel, namreč k a na¬
rodi istega rodu, v enako n e p o v o 1 j n i h okolnostih po¬
stavljeni, mo rej o si n a j bolje vzajemno pomagati k končni
zmagi.  Ta koristna in pravična pomisel bi lehko koga zavedla k senjar-
ski m skrajnostim  in jalovim prenapetostim javljajočim željo po enako- v
ličnosti, da bi vsi Slovani imeli eno verstvo, en jezik, eno slovstvo, eno vlado,
en ustroj.

— 12  —

Motna osoda tako dela s človekom, ka hote se rešiti enega zlega,
toliko globše telebne v drugo, hote iz teme se speče, žele se ohladiti zmrzne.
Tako je tudi s slovanstvom. Mnogi knjižniki videči, ka Slovani imajo raz¬
lična naboženstva, ali verstva, namreč nekteri so pravoverniki ali papinci,
drugi pravoslavniki, drugi Lutrovci, drugi Kalvinci, drugi Muhamedci, in ka
se zbog tega med sebo črtijo, nasvetovali so na zedinjenje vseh Slovanov
v eno verstvo. Že sama misel, ka bi 60 milijonov pravoslavnikov slovan¬
skega obreda prestopilo k nekterim miljonom katoličanov, ki v tujščini da-
ritvo opravljajo, ovaja, da mirno rečem, veliko predrznost. Najlegši pomo-
ček proti vsemu črtenju in sovraženju je vsa verska društva zdra¬
vim podukom privesti k vzajemni ljubezni in strp-
1 j i v o s t i.

Odlična, pesniška , čarobna, molnjevna pomisel: skupni jezik vseh
Slovanov, zato jako podpirana v začetku minovšega desetletja od Slovencev,
tudi Hrvatov in Čehov, vendar pokazala se je neporabna največ zato, ker
že posamna pokolenja javljajo lepo razcvetša slovstva, kterim ne kanijo
slobe dati. Omeniti je, ka se razna slovanska plemena ravnokar razvijajo
in omikujo na podlogi svojih narečij, in ne bi se mogla lehko vzpeti brez
kvara na nov, težko razumljiv jezik. Vrh tega hi se s tem težavnim delom
mnogo dragega časa potratilo, sovraštva bi nastajala, vspeh pa najbrže me¬
del dosegel. Kogar presilno mika skupni jezik, uči se ruski gladko govoriti,
da bode lehko in brez ovir razgrebal zaklad blagih misli v slovanskih shodih,
četiri slovanska narečja se priznavajo kot samostalna in spisovna : rusko,
češko, poljsko in jugoslovansko; vse okolnosti glasujo za to, ka j e mnogo
leže med temi narečji napraviti prijateljsko zvezo, nego li
un iči v š i t ri u s tan o v i ti eden gospodujoči in skupni jezik.
— Oziroma na slovstveno vzajemnost trdno stoji resnitev, ka se pri veliki
podobnosti in sorodnosti slovanskih jezikov vsak omikan Slovan najdalje v
enem letu more ostalih toliko naučiti, da je dobro razume in knjige v njih
spisane lehko prebira, a tem je toliko dognano v sedanjih okoliščinah, kakor
bi vsi Slovani uživali skupni slovstveni jezik. Mnogoličnost raznih slovan¬
skih narečij tudi ima svojo posebno vrednost, ker vsako kaže lastne krasno-
sti, ki se ne bi dale vphati v edini jezik. Ako se tedaj vidi na eni strani
nezmerna težkoča, vsaj nemogočnost odbivši vsa posebna narečja eno učiniti
gospodujoče, na drugi strani pa očivestna lehkost brez rečene enakoličnosti
doseči skoro isti namen, kdo še bi razmišljava!, kteri pot je koristnejši in
porabnejši? Človek menje omikan brez tega niti ne potrebuje za se toliko
obširnega slovstva, njemu zadovoli slovstvo njegovega lastnega narečja, omi-
kancu pa so po naznačeni stezi odprta vsa slovanska slovstva. Isto velja o
ustnih razgovorih, postavimo v zborih, shodih, skupščinah slovanskih : vsak
Slovan govori v svojem narečji, a vsi zastopniki drugih Slovanov, štejoči se

13

k omikanejšim moževom svojega pokolenja, bodo ga dobro razumeli. — Sta¬
rajmo se najprvlje zato, da se naša mladezen *) nauči v gimnazijah in na
vseučiliščih vseh slovanskih narečij, in če bi vlada utegnola temu na poti
biti, uči se zasobno.

Ravno tako ne bi modro bilo, ako bi se Slovanom hotel že zdaj vsi¬
liti samo eden državni ustroj ali samo edina vlada.

Vseslovanstvo, slovansko vzajemnost in edinost slovanskih narodov
mislimo si na naravni in porabni način tako, ka ni treba nikakše enoličnosti
niti v verskem, niti v politiškem , niti v slovstvenem ozira k slovanski edi¬
nosti in vzajemnosti, nego samic skupne podpore proti skupnim sovražnikom,
kolikor okolnosti dopuščajo. Razume se torej samo po sebi, ka nas Rusko
ne bode podpiralo, pa tudi ondi ne bodemo pomoči iskali, ako si hočemo
priboriti pravo ustavno svobodo in ustavna prava, zato pa nas podpira svo¬
jim obširnim slovstvom izlasti v strogo znanstvenih predmetih, kakor nas
tudi podpira v narodnem oziru po svoji negrozenski velikosti. Po ta¬
kem vsak slovanski narod daja drugemu to kar ima,  in  kar drugi
more rabiti.

O politiškem združenji in o politiški vzajemnosti vseh Slovanov ne
da se ničesar določiti brez globšib osnov; vendar potrebno in dobro je pre¬
broditi (preiskati, zato Prekmurec pravi jezikobrodec = sprachforscher) sedanji
stan posamnih slovanskih plemen. — Po slovniških in slovarskih znamkah
razpoznavajo se ta-le slovanska narečja: Velikorusi, Rusini — Cehi, Slovaki,
Lužičani — Poljaki — Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgarji.

Po novejših razmerah daja se četirim slovanskim plemenom zago¬
tovljena državna in slovstvena samostalnost : ruskemu, češkemu, poljskemu
in jugoslovanskemu. Rusini hočejo si ustanoviti peto samostalno slovstvo in
narodnost , toda Poljaki je ovirajo, čeravno se rusinščina bolje nagiblje k
ruščini nego li k poljščini. Lužičani so slab preostanek od nemštva požrtih ,
polabskih Slovanov. Ako jih ne zadavi ista osoda, pridružijo se najbrže
Cehom. Slovaki še tudi poskušajo na svojo roko postati samostalni narod,
kar jim težko po sreči steče, ako se ne oklenejo svojih jako omikanih so¬
bratov Čehov, in ako slcoro ne vstane voditelj rešnik. Madjarstvo je preti
zadrgnoti in pogoltnoti, da se z njimi podkrmi. Zedinjenje vseh Jugo¬
slovanov še ni povse dovršeno, ovire dela nekaj dvojno verstvo, nekaj pa
dvojna abeceda. Bolgarji se živo gibljejo in zanašati se smemo na ugodne
politiške dogodke, kteri tudi pospešijo slovstveno edinost.

*) Da mi ne bi vzpet kdo oponašal, ka pišem nenavadno obliko mladezen , dolžen
sem se opravičiti in navesti izvirnico ; rabijo jo premurske „Knige žoltarske n
Slovenčene po Trpljan Šandori. V Kosegi 1848. Na str. 9. se bere : od lepe
mladezni; takisto na str. 118. od prave viipazni, indi divjazen, bojazen, živazen.

Pis.

4

— 14 —

Slovani bivajo pod šesteroj vlado in sicer pod rusko, prusko, avstrij¬
sko, črnogorsko, srbsko, turško ; nekoliko pod ameriško svobodno skupno-
vlado, Rezijani pa pod laško. Na Pruskem so Slovani se vsema služeči in
neznatni proti celoti; na Ruskem, črnogorskem (črna gora je povse svo¬
bodna slovanska skupnovlada), Srbskem so Slo vanje gospodujoči; v dveh
državah pako, namreč v Avstriji in na Turškem so Slovani večina bivalstva,
vendar se trudijo in silno borijo, da dosežejo politiška prava in narodno
ravno pravnost.

Oziroma na pokolenja sta dva slovanska naroda nerazdeljena vsak
po d enoj vlado, in sicer Čehovi in Rusi, prvi v Avstrijskem, drugi na Ru-
skem ; drugi dve plemeni ste razdeljeni pod različne vlade, Poljaki pod tri,
rusko, avstrijsko, prusko; Jugoslovani pod četiri, avstrijsko, črnogorsko, srb¬
sko, turško.

Najimenitnejše za nas je pogledati na sedanje stanje Slovanov v
Avstriji, kteri štejo 18 milijonov, imajo torej črezpolovično večino vseh bi-
valcev avstrijskih. Misliti bi se smelo, ka se vlada sčedni po 1848. letu ter
se oklene najzvestejšega naroda, kteri je prestol rešil, kteri je rekel po ustih
Palackega : ako ne bi Avstrije bilo, Slovanje bi jo stvorih; toda druga poje,
cesarjevina je raztrgana na dvoje tako, da tekraj Litave gospodujo nad Slo¬
vani Nemci, onkraj pa Madjarji, zato se ne dajo popolne pravice Slovanom,
ktere na debelo in mastno uživajo Nemci in Madjarji, niti tu niti ondi. Po¬
tem pa še se čudi neslovanski svet, ka so naši veljaki svetohodili v sveto
Moskvo narodopisne razstave si razgleda vat, vsaj so nam prijazni bratovi
iste krvi. Pojdite vi Madjarji, ako imate kde na svetu rojake ; Nemci tako
vrše in močno kažo svoje prijateljstvo in prijaznost sorodnikom izvunaj
države.

Mislili smo, ka si avstrijska vlada iskrenim in blagotvornim pona¬
šanjem proti Jugoslovanom priskrbi močno sočutje med turškimi Slovani ter
tako nadela pot k bodočemu pridruženju večega dela evropskih turških dežel
k Avstriji, dična to nagrada za zaigrano Milansko in Beneško; nadejali se smo,
ka Avstrijsko drže se svobodne slovanske politike postane glavni tekmec svoje¬
voljne ruske vlade, pa ni mu mar, da zadovoli svoje slovanske narode, zato
vse hira. — Politiško združenje vseh Jugoslovanov v eno skupino v sedanjem po¬
ložaji ovirajo nekaj državne razmere, menje slovstvene. Mi Slovenci moramo
na vse kriplje delati, da se brže bolje zedinimo v eno zemljepisno in poli¬
tiško skupino, ter ljudstvo primerno izobrazimo, brez dostojne ljudske omike
bi vsi skisnoli. To dovršivši smemo se pripravljati na koristno združenje z
južnimi bratovi; sicer pa vsaka politiška stopinja učinjena na Slovenskem
mora se ozirati na jugoslovansko skupnost. Junaške Hrvate toliko tepejo
mršave politiške razmere, da skoro ne utegnejo in ne morejo misliti na po¬
trebno jugoslovansko zvezo; njihovo stanje je sedaj jako bedno; res, ka imajo

15 —

zagotovljeno rabo svojega jezika, toda je li ste culi madjarsko ljubezen do
hrvaških govornih glasov, ko je hrvaški poslanec Kraljevič pregovoril neko¬
liko narodnih besed v peštanskem zboru? tuljenje in kroljenje je donelo v
zbornici. Nauk! Bolgarje se budijo, zavedajo, in ako dovoli sreča junaška,
skupno z drugimi Slovani in zatiranimi narodi pod turskim kopitom zdihu¬
jočimi, otresejo žuleči jarem, ter stopijo v ožjo zvezo s Srbovi in sivimi so¬
kolovi črnogorskimi. Priznati tudi moramo, ka smo Jugoslovani, kar se tiče
izobraženja prostega ljudstva in slovstva, še daleč zadi za značajnimi in
marljivimi Čehovi : za to pa imamo več mladezne živosti, več krepkosti, lepši
zemljepisni položaj pri morji.

Na slovanskem jugu razcveta se troje slovstvo; slovensko, hrvaško-
srbsko in vstajajoče bolgarsko; sveta glagolica životari samic v cerkvenih
knjigah in v pogibeli jej je spreminoti, ako je največi Jugoslovan ne povzdigne
vzpet na dostojno in odlično mesto. Mi Slovenci in Hrvati imamo isti pra¬
vopis češki, kakor Srbovi in Bolgarje cirilski, zedini li se in ugladi to dvoje
razrečje v eno, postane rajske lepote jezik. Dvoja pisava abecedna omikan-
cev ne moti in ne ovira, prostakom pa dovoli slovstvo domačega razrečja.
Mi Slovenci moramo hlepeti in se nagibati v jugoslovansko središče, v Za¬
greb, Bolgarje pa v Beligrad, samo Beligrad ostani beli grad, in kedar oboji
onamo dospejemo, gotova je slovstvena edinost jugoslovanska. Od Sloven¬
cev se nikar ne zahtevaj, da že zdaj popustimo od svojega narečja, mi mo¬
ramo, kakor je že povedano, najprvlje si narod omikati in dotje dotirati, da
bode vsak na Slovenskem kruh trošeči urednik in učitelj dobro znal sloven¬
ski, in potle še smemo misliti na dalnji napredek. Pri pisavi je paziti, da
se v nji, bi rekel, nevedoma in nevidoma bližamo Hrvatom, rabe polagahno
besede in oblike jim znane; takisto naj postopajo Bolgarje; toda Hrvatje in
Srbovi ne smejo prezreti svoje imenitne naloge. Ponosno naznanjam, ka mi
Slovenci, ako bodemo napredovali v razvoji svojega jezika in slovstva, ka¬
kor se je zagnalo po pravi kolomiji, dotle doženemo, ka se za 20 let ne
bode videl razloček med slovenščino in hrvaščino. Živo priporočamo vsa¬
kemu jugoslovanskemu pisatelju, da, predno zastavi pripisek, do jedra pre-
mozga vso knjigo jugoslovansko, ter tako zveden in izurjen v slovstvu bode
lehko obilno zajimal iz nepresušljive izvirnice bogatih zakladov krasnih dra¬
ginj jezikovih. Modrišče in vseučilišče jugoslovansko postani ognjišče in
središče Slovanom od Triglava prek Balkana. Mimogrede bodi omenjeno,
ka se skladam z onimi, kteri zahtevajo pravniško akademijo v Ljubljani, a
ne idem z onimi, kteri si želijo v beli Ljubljani vseučilišče, nego mislim, ka
že zbog vzajemnosti ostani modroslovje in vračništvo skupno za vse Ju¬
goslovane.

Južni Slovani imajo s Čehovi mnogo skupnega, kar je 1848. leto
očivestno pokazalo, zato je treba trdno se držati zdravih načel češke po-

— 16

litike, ter pomisliti, ka so Čehi ne samo mnogo omikanejši in značajnejši
od nas, nego dosti više v izobraženosti nad vsemi drugimi narodi v Avstriji
brez iznimke. Glavna osnova slovanske politike in jedini pravi pot k resnični
zmagi je, da drug drugega ne zapustimo, tudi te ne, če bi iz kakše druge
zveze se leščal hipni dobiček; naše načelo mora biti: ali vsi dobimo
svoja narodna prava in ustavnosvobodo, ali vsi prepademo.
Proti temu načelu so hudo grešili Poljaki boreči se v vrstah madjarskih
proti Jugoslovanom in Slovakom. Jedina modra in za bodočnost zdačna
politika naša je oporoka, ktero je moravski knez Svetopolk zročil svojim si¬
novom — sloga. Kaj bi nam pomagalo, ako bi eno slovanskih pokolenij
opustivše in izdavše druge za čas si nekoliko pridobilo, došla bi doba, in
vzpet bi mu se odvzelo, in poslednjič bi vsi ostali na cediiu. Le skupna
obvezanost vseh slabših plemen slovanskih v dobrem in zlem obeta nam
trdno upazen, vendar jako se progreša, kar na ves glas pričajo najnovejše
prikazni in dogodki.

O poljsko-rusinskem vprašanji molčimo, le toliko omenjamo : Poljaki!
bodite prvič pravični Rusinom, ne mrzite na Ruse, ki so Slovani, in gotovo
v kratkem se pri njih porodi in prisveti denica svoboda : jeli Poljak ruski
ali Rus poljski živelj sprejme, ni zguba za vseslovanstvo; skrbite za svoje
bratove na Poznanjskem, da jih nenasitljivo nemško žrelo ne požre, vsaj že
je vtelaži kakor kača koranta, ondi bodi ognjišče poljske branivne delavnosti;
drugič bodite Slovani, brez slovanstva ni več rešitve za Poljake, — zgodo¬
vina je učiteljica.

Preostaja še na kratko omeniti Slovane bivajoče izvunaj Avstrijskega,
in sicer Slovane pod ruskoj, tursko in nemško vlado. Pod nemškoj vlado se sedaj
Slovanom najhuje godi, in očivestno že se kaže pohot pruske vlade da popolno po¬
nemči ne samo Lužičane nego i Poljake poznanjske in šlezke. Nemški živelj se
res javlja kot pomor slovanskemu, kar stoletja očitno svedočijo. O Slovanih
pod turskoj vlado ne da se nič krajše in razložnejše reči nego to, ka se
Rusovi na vso moč trsijo zakotviti med njimi svoj vpliv, ter naposled zru¬
šiti tursko državo, ne kar se zmirom bolje pripravljajo, a podjarmljeni na¬
redi se naglo dramijo in hrabrijo na rešilno delo, na borbo za svojo samo-
stalnost in na podir turske krvoločnosti in samovoljnosti. Rusko je res povse
slovanska država, vendar motil bi se, kdor bi mislil, ka je ruska vlada res¬
nično vse porabila, česar bi se mogla ukoristiti iz pomisli slovanstva. Rusko
državništvo hodi pri vsem po jako dolgi cesti ali gotovi, ruski orel ne za¬
seka lehko kdehte svojih krepkih krempljev, toda kder je zaseska,
ondi navadno ostanejo zasekani. Po našem mnenji najde Avstrija le v po¬
šteni in pravični ustavni vladi, takisto v pravičnem in resničnem vršenji na¬
rodne ravnopravnosti vredno zaslobo in stalo za bodočnost. Inači se ne da
zagatiti, da ne bi pndje ali pozneje o prvem kakem prevratu v Evropi pri-

— 17

ska menda nehote in nevede silno podpira Rusko v hitrejšem dospetji veli¬
kanskih namenov. Politika nemško-madjarska je sevsema protivna slovan¬
ski, in zato morajo neogibno vsi Slovani biti v uporu.

Kan naše slovanske politike je privesti vsa slovanska pokolenja v
zvezo, in po tem zagotoviti vsakteremu izmed njih svobodo, samostalnost in
popolni razcvet narodnega življenja. Ta namen v Avstriji doseči je toliko
leže, ker že največi del teh slovanskih plemen skupno prebiva, gnati le mo¬
ramo na to, da se državni ustroj v Avstriji tako pretvori, kakor je treba za
naše ublaženje, in da bi drugi naši sorodniki dosle izvunaj Avstrije živoči
mogli si želeti zvezo z nami. Pokihdob pako naša Avstrijska vlada nam
ne pomaga k doseženji omenjenega kana, nego še ga ovira in duši. Moramo
tedaj skrbeti, da po upornem poti dospejemo v zaželeno svetišče kljubu vla¬
dinemu prečenju. Pot, po kterem sedanja nemško-madjarska vlada klesti
in hodi, je razdvojeno središčenje s prividno svobodo in lažljivo ravnoprav-
nostjo narodno: naš pot pa je prava demokratiška in svobodna ustava z
resnično narodno ravnopravnostjo. Ta poteva sta si navpik nasprotna, nikdor
tedaj ne more obenem hoditi z nami in z vlado, kakor nikdor ne more biti
ob enem v ognji in v vodi. Kdor ni z nami, proti  nam  je,  na to na¬
čelo prisezamo, vse drugo je metlanje, smrtna bolezen značajnosti.

Hočemo li na upornem poti dognati do kakega uspeha, treba je naj-
popred dobre uredbe in somernega preračunjenega delovanja. Do neke dobe
nas je vezal bolje prirodni nagon, čut skupne pogibeli in skupne naklonosti,
sedaj pa smo dolžni dalje delati s popolnim zavedenjem o svojem kanu in
o pomočkih, kakor umno urejene stranke. Odšle si poiščimo sredstva, kterimi
zdržimo stalno zvezo med sebo, ravnajoči se drug po drugem v vseh sto¬
pinjah, in nijeno pokolenje ne počinaj nič znamenitejšega brez vedenja in
odobrenja drugih. Koristno tudi bode, da se sporazumemo z Rumuni, ktere
šiba enako trpka osoda, sklenovši z njimi prijateljstvo na vzajemno
podporo.

Slovenski razumniki ne smejo več biti cicljavci in šušljeki, ktere
vsaka najmenjša neprijazna sapa povali, ktere vsako neprijetno betvo zmoti
in odvrne od pomaganja na napredek, nego možje značajni brez ozko-
prsja in predsodkov, neprestrašeni delavci na korist in osrečenje na¬
šega zatiranega in tlačenega naroda; kdo ne zna,  ka je narod to¬
liko svobode in toliko pravic vreden , kolikor si jih sam pribori in
braniti ve’?

Kakor slepcu pogleda nam je treba, da mi avstrijski Slovanje bržje
bolje ustanovimo politiško-narodno društvo, ktero bode kot zbor stalo na
čelu vsega narodnega početja. Združiti moramo svoje moči v eno središče
ter skupno delati po enem črteži; neurejena in razkosana delavnost pojedin-
cev nikoli ne opravi toliko, kolikor urejena. Za tako društvo je zlata Praga

6

18  —

najpripravnejša in najprimernejša izlasti zarad bistrih zvedencev in vele¬
umov politiških. Iskreno na srce polagamo vrlim, značajnim in neopešanim
bratom Čehom, naj se nemudoma lotijo posla.

Vzajemna podpora in bramba med avstrijskimi Slovani je edina
prava podloga in zagotovilo narodnih pravic in svobode proti močnim kvar-
nikom in nasilnikom, opiraje se na skupno spoštovanje in bratovsko lju¬
bezen. Slogom rastu male stvari, a nesloga sve pokvari; sloga jači a ne¬
sloga tlači.

Rusko.

Prvo kolo Ruska ima . . .

P. Štros.

Velikanska država ruska rasprostirajoča se po veči poslovici evrop¬
ske planote, po vsej severni, vzhodnji in že tudi srednji Aziji šteje vsled
stavopisnih podatkov od 1863. leta na 394.064 štirjaških miljah 74,532.200
ljudi, in sedaj že gotovo 78 milijonov ljudi na 400.000 štirjaških milj. Glede
na to, ka se na tem obširnem prostorji narodi vsako leto 2,800.000 otrok,
umrje pa 2,300.000 ljudi, tedaj preostaja 500.000 t. j. pol milijona na leto,
kaže se znaten presežek porodov nad mrljivostjo, in ljudnost raste naglo ma.
V tej razmeri napreduje, podvoji se v 80. letih bivalstvo. Tengoborski je
preračunil, ka se zgodi v 70. letih, kar bi dajalo častno številko Stanovni¬
kov slovanske države. Take stavopisne prikazni obetajo drugo bodočnost
nego li madjarsko-tursko kvarstvo.

Vedro se spominjam, kako je 1848. leta dr. Steiner na ves glas zolil
v vseučiliščni dvorani graški: Hrvati nam hočejo vvesti Rusove, tedaj ni-
kakše zveze z njimi. Rusi so sicer došli 1849. leta, toda na pomoč pokli¬
cani od nekoga drugega a ne od Hrvatov ali poprek od Slovanov. Se mi
živi pred očmi podoba, kako vojvoda Gorgey pri Vilagoši izročuje sabljo
ruskemu povelitelju Riidigerju, in na to je pokojni Paskievič javil v Petro¬
grad ponosnemu Nikoli: „Veličanstvo! Ogrska leži pred vašimi nogami.*
Koristno je toliko znamenite dogodke včasih si v pomneži ponoviti. — Še
dnes je med inorodniki v navadi občna napaka, ktera vsacega Slovana ra¬
zumnika ne hotečega biti Nemcem ali Madjarjem oziroma nemškuterjem,
ali madjaronom, običaje imenovati častitelja in klanjavca ruskemn knutu ;
toda resnično ne bi čuda bilo, ako bi Slovani res častili in se klanjali knutu,
ker knut je menda na svetu edina reč, kteri so v strahu prevzetni avstrij¬
ski Nemci in ponemčenci, in naduti in bahati Madjarje ter njihovi zvesti
oprode, ki ne znajo nikake pravičnosti, ki se niti Boga ne boje, kterirn ni
nič svetega, razve einiges Deutschland in Magyarorszag na potroške
drugih narodov. Ako ne bi hilo te bojazni od Rusov, kako še le bi metlali
z nami ! Ne kanim obširno govoriti o Ruskem, nego samo čitateljem ponu,-

— 19 —

diti drobne črtice za vodilo, da nikogar nemško-poijski nauk o Rusih ne
zvodi v zmote.

Rusko je od vseh drugih narodov in dežel tako različno, vsaj iz¬
virno v svojih uredbah, pismu, običajih in verstvu, ka je tujcu težko si pri¬
skrbeti pravi pojem o tem slovanskem narodu, čeravno bi ondi prebil neko¬
liko let in križem prehodil vso državo. Tujec bivajoči na Ruskem druži se
skoro izključivo vzpet s samimi tujci, ali največ če obči z nekterimi vrsta¬
mi ruskega občinstva, prijerašega zvečine inozemne običaje: s pravim ruskim
narodom se skoro nikdar ne sreča, a kar ve o njem, pozvedel je od sli-
šanja iz ust takih ljudi, kteri toliko znajo Rusko, kolikor on sam. K temu
še prihaja, ka se večina tujcev izlasti Nemcev z neko zavistjo ozira na vse
rusko, tedaj gledi skoz očali sajami poličene, in še često navlašč marljivo
prevrača in nevoščljivostjo pokali istino. Odtod motni pojem, kakega ima Ev¬
ropa o največi državi na vzhodu.

Nam Slovanom se ne spodobi zajimati mnenja o Ruskem iz tak-
ših kalnih izvirnic, ker dobro vemo, ka kriva misel je vsele podloga krivega
dejanja. Stvari si je treba predstavljati, kake resnično so.

Najprvlje moramo vsekdar deliti ruski narod od njegove vlade. Drugo
so Rusovi, naši slovanski bratje, narod velik, dobromiseln, jako sposoben in
bister, ohranjen v dobrih staroslovanskih običajih, narod velike bodočnosti,
od kterega se moremo tudi mi vsa ostala slabša pokolenja nadjati za bo¬
dočnost še mnogih dobrot: a drugo ruska vlada, sedaj sicer že preče na-
mešana s starimi in častnimi ruskimi imeni, vendar še lokavo osnovana po
tujih in lagodnih šegah; jeno jedro so bili tujci in še jih je brez vsega čutja
k ruskemu narodu. Vlade spreminjajo, narodi živijo: koliko načinov različ¬
nih dobrih in zlih vlad je preživel že vsak nam znan narod? Ne pregledimo
one velike istine, ka je treba bilo nekoliko tisoč let, da se je stvoril in zra-
stel ruski narod, ka pa v eni noči, v eni uri more postati in vzpet premino-
sti vsaka vlada.

Nikdor ne goji dečinskih misli, ka bi lebko v kratkem dozoril pre¬
vrat, ter mahoma se porodila na Ruskem bodi si ustava ali skupnovlada.
Nijenemu omikancu ne more biti tajno, kar je ukazano dne 3. sušca 1863,
namreč preinaka vseh robov ali sužnikov v svobodne državljane po modri
previdnosti in zahtevanju časovih razmer. Ista vlada znajoča pravične zah¬
teve in potrebe svojih državljanov napreduje naravnim korakom in menda
prvlje osreči in povse zadovoli svoje bivalce, nego li marsiktera država no¬
seča na čolbah že dolgo dim neke posiljene in pristranske svobode, po pravem
pa je najhujše mere samosilstvo ene ali dveh stranek. Prevrata se nihati, ker k
temu ni nasprotne močne stranke, ki bi uspešno mogla izvesti koristni pre-
kuc proti carski samovolji, razve stranka slovansko-pravoslavna, ktera pa ne

20  —

misli na gomote, nego na duševni razvoj in napredek. Te odlične stranke
možje so pravi ruski rodoljubi, kteri se navadno, iznemši naučitelje, odda-
Ijujo od javnih uredov, kteri se tudi ogibljejo carskega dvora in Petrogra da, zovo-
či Petrograd tuje odnarodnjeno mesto, moževi imajoči pravo rusko omiko, znajoči
rusko zgodovino, preučivši ruski narod,— moževi, kteri so prijeto iz tujine omiko
že resnično prekuhali in obrnoli na pospeh Ruskega ; dokler večina običajnih
ruskih svetovnjakov samo prvrhoma naličena evropščinoj, jecljajoča tuje
mišljenje strašno zaničuje vse rusko, kakor je navado pri tujcih in naših
nemškutarjih, ki črtijo vse slovensko. Slovanska rodoljubna stranka zna tudi
druge slovanske narode, potuje po njihovih deželah, ustanovljeuje naučitelj-
stev slovanskih na ruskih vseučiliščih je delo njihovega uma: najgorečnejša
želja te stranke je, da bi postalo Rusko v svoji dobi podpornik in pokrovi¬
telj vseh ostalih Slovanov proti drugim je tlačečim narodom. Ti rodoljubi
se tudi gorljivo drže domačega pravoslavnega verstva, umejoči razločevati
med verstvom samim a med praznoverstvom raztrošenim od dobičkarskih in
neobtesanih popov; dokler navadno ostali ruski posvetnjaki, vrnovši se iz
inozemstva drže se ali zgolj neverstva, ali pa nemškega protestanštva, ktero
je sevsema protivno narodnemu duhu ruskemu. Ta stranka, čeravno v rnenj-
šini, bi mogla v kratkem osnovati dostojen prevrat, ker med višim vojniškim
častništvom nahaja mnogo privržencev, takisto med trgovci, stanom na Ru¬
skem najnarodnejšim in najrodoljubivejšim bi našla bogate in iskrene za¬
veznike. Vendar ta stranka neče sama pristopiti k prevratnemu početju iz
razlogov jako tehtnih. Dobro vede ti ruski rodoljubi, ka vsa neslovanska
Evropa, posebno nemški sosedje so Slovanom zelo neprijazni, iščoči se po-
vzdignosti na ujmo slovanskih mejašev. Bili se porodila neka zmemba v
vladi, iz česar bi konči za čas nastalo brezvladje in po takem slabost vlade,
gotovo bi porabili to priliko sovražniki slovanstva na svojo korist in na kvar
Slovanom. Za sedanje vlade, ktera dragovoljno sprejemlje primerne in na¬
rodu koristne obnove, nimajo razloga spak delati dobrovede, ka čeravno
niso privrženci samovoljstva, vendar vlada je dober nastroj za povzdig in
okrep ruskega samovladja; politiška svoboda pa je prirodni izvir novejših
poprav.

Na srečo so imeli Rusovi v kratki dobi nekoliko sposobnih, delavnih
in srčnih vladarjev samodržcev, čijih duhu je dolžna sedanja močna država
hvaležnost. Peter veliki, Katreja II., Aleksander I., Nikola, Aleksander II.
Kemur je znano, kako neznatno je bilo Rusko pod Petrom velikim, a kaj je
za Aleksander II., priznati mora, ka so si pridobili Rusi iz samovoljne vlade
razve zlih tudi dosti dobrih nasledkov. Vsa moč niškega naroda združena
v enih i’okah in ravnajoča vse dejanje po eni modri glavi vzpela se je na
višino tolike obširnosti in krepkosti.

21

Ne sme se misliti, ka je ruska vlada tako neumna in tatarska, ka¬
kor se bere v popisih, izlasti nemških potnikov in časnikarjev; ne smemo si
tudi vlade ruske pred oči staviti, kakor jo slikajo Poljaki, čijih barve so sam
žolč: nasprotno, rusko samovoljstvo je mnogo strpljivejše nego li avstrijsko,
ne samo pred 1848. letom, ampak tudi od 20. velikega srpna 1851 do po¬
raza pri Solferinu, ker čeravno se ovira delež na politiki in vladi, vendar
za to mu odpira nezmerno polje napredka v vsakem drugem obziru, ter
skrbi dejanski za povišanje in okrepljenje Ruskega. Rus očivestno vidi svojo
očevino razcvetati in krepiti se, a to mu je ugodna tolažba za nedostatek
politiške svobode, ktera se den na dnoma bliža ter že sedaj dozvalja časni¬
karstvu in knjigarstvu povoljnejše gibanje, nego marsiktera druga država,
ktera ima v vsaki priliki svobodo na jeziku.

Ruskega bivalstva glavni razdeli dajo se razpoznati ti-le : 1. narodi
neruski; 2. rusko mužičtvo ; 3. carski muziki t. j. svobodniki; 4. trgovstvo;
5. duhovništvo; 6. plemstvo ; 7. tujci.

Neruskih narodov je jako mnogo različnih vrst; oni so kamor v na¬
rodnem, tamo v politiškem, tamo v verskem oziru podložniki, ter se na ves
mogoči način rušijo. Jih število je v razmeri proti Rusom zelo neznatno;
zbog razdrobljenja in raznosti plemen ne morejo biti Rusom pogibelni,
neogibna jih osoda je utonoti v velikem morji ruskega naroda, kar se
naglo vrši.

Muziki prvlje robovi in sužniki, ktere so mogli za peneze kupovati
in prodajati, postali so po pismu od dne 3. sušca 1861 povse svobodni
državljani, svobodni kmetje, uživajoči osobno svobodo; jihov položaj, ji-
hovo društveno stanje je po zakonu urejeno. 10 milijonov ljudi, namreč
moških osobnosti je odkupljeno nekaj svojimi pomočki, pa država jih je tudi
podpirala, drugi se delom rešujo svoje obvezanosti ali pa obrok, to je letno
odkupnino, plačujo. Mužiki so v prvem pomenu poljedelci, vendar v pozim-
skih časih opravljajo tudi druga dela postavimo tvorniška. Še za robstva
imeli so kmetje vesniške občine urejene po staroslovanskem in očaškem,
vsled česar dobi' vsak dorastel možki občinar enaki kos zemlji, in ako bi se
pomnožilo jih število, delitva se na novo godi. Po takem ima vsakternik
svoje posestvo, ktero pri njegovi smrti vzpet občini pripada, a kdo se naro¬
di, narodi se že tudi v posestvu, ktero mu občina zroči pred njegovo dolet-
nostjo. Iz tega se vidi, ka na Ruskem ni proletarstva, to je klatežev in po¬
tepov brez hišišča in ognjišča; jih gnezdišče je navadno tistega naroda,
čegar govor te-le uglajene izreke zmaga : armer reisender, verabschiedeter
soldat; — entschuldigen, dass . . etc. Moj nekdanji prijatelj je po priliki
tako odgovarjal te bire bitjem: kdor hoče potovati, mora peneze imeti, po¬
toval bi nek; naj vas tisti hrani, komur ste služil v mladih letih; zdaj se
priklanjate, dobivši pa dar psujete v krčmi debelo nas in naš narod.

6

— 22  —

Carski mužiki, nekdašnji podložniki na carskih imanjih 8V S  milj.
ljudi, imeli so že za carja Nikole pridavek svobodniki,  tirajo razve ra-
tarstva rokodelstvo, obrtništvo in trgovino niže vrste; oni so ljudje premožni,
skrbni, delavni in pred vsem jako obrtni. Nikder ni prava socijalna urnisel-
nost tako zdravo in koristno oživljena kakor na Ruskem. Zdravi socijalizem
se razvija pod perotmi ruskega orla v najkrasnejšem razcvetu, socijalizem,
za kterega bi bili v ječo vrgli v francezki skupnovladi svojega državljana.
Cele vesnice poleg svojega gospodarstva, razdeljenega po komunisti ških na¬
čelih, tirajo po socijalistiških vodilih tvornično rokodelstvo, navadno zimi.
Neki kupuj o zalogo tvarine, drugi delajo ta dela, drugi druga, oni vzpet
druga, a kedar je reč zgotovljena, drugi jo nosijo na prodaj, dobiček pa si
vsi dele po zasluženji. — Arteli, tako se zovejo na Ruskem socijalistiška
obrtništva ali društva različnih rokodelstev najemljejo stavbe, deleči se po
dovršenem delu skupno z zaslužkom, vzpet drugi arteli združijo se na celo
poletje k skupnemu delu pri občnem strošku in na zimo razdelivši si zaslu¬
žek povračajo se domov. Ta svoboda in samostalnost občin , ktera se je
zdržala na Ruskem, prerokuje veliko bodočnost v poznejših letih.

Ti svobodniki so tudi po pravem meščanski stan, kteri je po imeni
na Ruskem še nov in se vvaja v življenje; sedaj mestni bivalci ali meščanje,
tvorijo skupno s svobodniki in trgovci srednji stan.

Ruski trgovci še so sedaj neka posebna vrsta ljudi ali kasta, ljudje
običajno jako premožni, ker trgovina je ondi zelo znamenita in dohodna,
to je, vrže obilno dobička. Ti dični Rusovi se poslavljajo posebno iskre¬
nim rodoljubjem in nezmerno darežljivostjo za občno dobro kamor crkveno
tam o državno.

Duhovništvo je sklenena kasta, povse podredjena carski oblasti, ker
car je obenem kot papež grško-slovanske crkve. Crkvene poslove opravlja
za državno crkev sveti zbor v Petrogradu kot najviša crkvena oblast sestav¬
ljena iz 12 duhovnih poglavnikov. Duhovništvo je oženjeno, slabo plačeno,
ne more se toraj primerno izobraževati in je mnogo niže od našega, ter
spada kamor oziroma na onsiko tamo oziroma na ugled k nižim stanovom,
iznemši seveda više dostojništvo.

Plemstvo ima res prednosti, vendar se leže prenaša za to, ka ni de-
dično, tudi ni nikakša sklenena kasta; plemič postane vsakternik, kdor stopi
na neko stopnjo gradjanske ali vojaške službe in sicer tako, ka že je vsak
vojuiški častnik in vsak dijak na vseučilišči plemič, po takem se Iehko za¬
hodi plemstva. Mora se toraj reči, ka na Ruskem niti ni plemstva v našem
smislu. Plemstvo obseza v sebi vse tako zvano razumništvo, in se da deliti
na tri razrede, namreč gradjansko uredništvo, vojniško dostojništvo in po-
meščike, to je grajščake ali vlastele,

23  —

Uredništvo gradjansko je žalibog najhujša bolezen ruske države. To
bo prave pijaviee in ime cino  v ni  k, to je urednik ima že v sebi za ljud¬
stvo nek priglas, kakor bi rekel zlodej;  vestni uredniki so v mnogem po¬
gledu le iznimke. Res ti služebniki dobivajo običajno jako malo plačilo, in
zato so skoro kakti primorani in prisiljeni na nepošteno pridobnino; gorje
onemu, ki ima v uredu z njimi opravilo, izlasti gorje njegovemu žepu.

Dostojništvo voj niško je po vse druge vrste, razločuje se od dostojni-
kov drugih vojsk tem, ka večina ruskih častnikov so ljudje samostalni, po¬
sedujoči svoja lastna imanja, ka ne služijo za plačilo, nego samo nekoliko
let za skušnjo in za to, da bi si prislužili neko dostojnost, na kar običajno
stopajo iz službe in žive na svojih imanjih kot pomeščiki. Dostojništvo ru¬
sko je poprek najčislanejši stan v deželi, omikan, svobodomiseln in uljudnega
ponašanja, ne deleč se kot vlastna kasta od drugih državljanov. Z vojaki
ravnajo ruski častniki mnogo prijazneje, nego li kde indi, za to pa tudi ve¬
lika udanost in srčnost k častnikom od strani vojništva. Na Ruskem se ne
nahaja nikder kakša zavist med vojaštvom in ljudstvom, ljudje ljubijo in ce¬
nijo vojaka a vojak se ne čisla za nič boljšega, nego li drugi državljani;
odlična lastnost ruske vojske je rodoljubje, zavednost ruska in sočutje za
čast in slavo svojega naroda. Vrablji že čivkečejo po nastanili ali slemenih,
ka se po vseh evropskih deželah izlasti pri Nemcih stalno graja in zasra¬
muje ruski narod kamor v knjigah tamo po novinak o vsaki priliki: ruska
vlada, čije velika državniška urnost se uekati ne more, nehava ta zasramo-
čenja prestavljati v ruske časnike, in lehko si mislimo in razvedrimo, s ko¬
liko zavistjo in mrzostjo gleda Rus na ostalo Evropo, od ktere o sebi ne
sliši nič druga, nego li grajo, zaničevanje ih zavržbo. Kdo bi dvojil, ka car
ume ta čut ruski proti Evropi rabiti na svojo korist? „Za vsak ta grajavni
sestavek razrušimo vam svoj čas jedno mesto, a za vsako grajavno knjigo
vzememo vam jedno pokrajino!" slišal sem po prebranji nekega takih pre¬
vodov v gostilnici upaljeno mislijo vzkliknoti ruskega častnika.

Posedno plemstvo (pomeščiki) je mnogoštevilno, ker na Ruskem bli-
žerodstvo ali majorati niso običajni, in imanja se dele, a večina plemskih
imanij je sestavala samo iz ene vesi. Vsak urednik ali uredniček si je gle¬
dal za svojega vezirstva nakopičiti malo istino, da bi si mogel kupiti konci
maličko vesničko, ter večer svojih dni preživeti kot ruski barin (gospodinj.
Vse to ima sedaj sevsema drugo lice, kar je robstvo slobo vzelo.

Motil bi se, kdo bi mislil, ka na Ruskem bivajoči tujci, kterih je
zelo dosti od vseh evropskih narodov, največ Nemcev, posebno marljivo po-
spešujo iD širijo svobodomiselnost; nikar, nasprotno se mora priznati, ka
jih večine namreč so ljudje jako priprostega in dobičkarskega miš¬
ljenja, kteri se z daleč priklanjajo vsaki kopejki, vsakemu grošu in so le

— 24

zato prišli na Rusko, da bi si mošnje brzo in obilno naphali. Od take bire
pritepencev še je malo svobodstva došlo na svet. Ti tujci so prepo-
gostoma najhujši nastroji samovoljstvu, tako postavimo so inozemski
poveljniki ravno najpodlejši in najslužebnejši, kar velja v isti meri o
urednikih.

Rusko v vsakem oziru krepko napreduje, učilnice se nagloma množe,
vseučilišča, 9 jih je, obiskujo se marljivo, modrišče petrogradsko skrbno dela
dobivajoče polagoma rusko suknjo, parobrodi se splavavajo, železnice pre-
prezujo državo, trgovina cvete na zvun, notranja uprava se tako prilično
urejuje, ka že skoro preseza kdekako ustavo.

Navedlo se je nekoliko podatkov na razjasnilo, da krivo ne sodimo,
kakor smo dosle bili vajeni srkajoči nazore iz nemških knjig in časni¬
kov svojih mogočnih severnih bratov, imajoči je za medvede, volkove in Bog
zna kako divjazen nalik zavistnim Nemcem in nemškim zidovom.

Naposled bodijo pristavljene znamenite besede nekega Jugoslo¬
vana tako-le se glaseče: ..Sovražnik sem in protivnik vsega samovoljstva

in branil bodem do poslednje kaplje pota ustavo: ako pa se nikakor

ne bi mogel ubraniti samovoljstva, najmilejše mi je samovoljstvo rusko."

Vojska.

Dve moči se na svetu nestanoma srečavati, pravo  namreč in na¬
silje (sila), često ste tako mnogovrstno združeni in vzpet tako v odporu, ka
se med njima težko razpozna meja, to je, razloči pravo od sile a sila od
prava. Mnogokrat stoji sila zoper pravo a pravo zoper silo, več poti mora
sila pomagati k pravu, često vzpet ruši sila pravo.

Vidi se, ka je ves svet le preven boj, krepša moč podira slabšo,
uniči jo in se postavi na njeno mesto; življi se bore med sebo : toplota z
zimo, svetlo s temo, vlaga s suhočo, trdost z mehkoto; eno odstopa, drugo
se stavlja na njegovo torišče, dokler vzpet ne opeša in se no ogne svojemu
prirojenemu nasprotniku. Živalstvo si je tudi med sebo v vedni borbi, slab¬
ša postaja žrtva silnejši. V duševnem svetu se čednost hrva z grehom, lju¬
bezen z dobičkostjo: ker pa človek ima v sebi zedinjeno duševno in žival¬
sko bivstvo, javljajo se tudi pri njem obenem tvarni, živalski boji, namreč
boji z življi in živalmi, in boji duševni. Nijen človek niti najdivjejši in naj-
lagoši ni celo brez ljubezni, to je vsele ima nekoga, komur vošči; a nijen
človek tudi najpopolnejši ni povse brez dobičkosti, ker človek s samo lju¬
beznijo bi bil tako nepopoln in brezčlovečki kakor s samo dobičkostjo brez
vse ljubezni. Dobro razmerje teh sebi nasprotnih lastnosti, ljubezni namreč
in dobičkosti, daja pravega in popolnega človeka. Vedeti je, ka dobičkost je
skrb za se, a ljubezen skrb za druge.

— 25  —

Da človek brani svoje pravo, dana mu je dvojna moč: moč duševna,
razum, kterim more druge prepričati o svojem pravu, in moč telesna, kte-
roj nasilno brani svoje pravo, ako razumovi razlogi ne bi imeli vrednosti.
Kes to je najkrasnejša stran človeškega življenja, ali človek v najčastnejšem
pomenu. Na drugi plati se kaže, ka človek ravno naopačno rabi svoje du¬
ševne in telesne moči, razumom svojim namreč išče zvito nekati tuje pravo,
telesno močjo trsi se silama je drugim jemati, ako ne more po lokavosti.
človek išče drugega človeka nalagati, prevariti, ukaniti in silama opleniti,
in naposled se je tako privadil temu nasilju in lokavosti, ka ju niti ne jem¬
lje za zlo, za brezpravje, nego za čednost. Ponašaje se res svojo zvitostjo
in nasiljem nahaja vsele dosti bedakov, kteri čislajo njegovo lokavo in na-
silniško brezpravje kot pravo. In kder bi ena teh dveh ljudomornih sester
sama obnemogla, prime jo druga pod pazduho, lokavost zakriva nasilje, da
bi svet mislil, ka je pravo. Tu smo dospeli na ono torišče, kder ni več
razločka med razbojnikom in kraljem Aleksandrom velikim, razlika je samo
v menjši rokodelski obširnosti in v menjšem številu tovarušev ; rokodelska
pravila so sevsema enaka, namreč nasilje. Razbojnik jemlje slabšemu in
ubije slabšega, pride li nad njega močnejši, ta umori onega; in Aleksander
veliki kakor vsak obladnik jarmil je in plenil slabše narode, ako pa bi bil
prispel nad njega silnejši, ne bila bi osoda Aleksandrova druga, nego li uje¬
tega razbojnika.

Vojska  v krasnem in plemenitem pomenu besedinem je oboro¬
ženo moštvo, braneče narod zoper krivično nasilje.  Toda
žalibog zgodovina uči, ka se je vojska skoro vsekdar bolje rabila proti pravu
in najčešče potrebovala za nasilje.

Krasno in častito je pozvanje vojske, kedar stavi življenje za svoje
rojake, kedar prenaša za očevino vsekolike neugodnosti, kedar bedi na de-
želinih granicab, da morejo deželjani v miru opravljati svoja dela, kedar v
pogibel devaje svoje zdravje in življenje odbija sovražnika, hotečega narod
podjarmiti v služnost in podložuost, kedar vojska brani ustavo , zakone in
pravo proti domačim kvarnikom, kteri silama prestopajo zakone in mir ru¬
šijo : čast in slava taki vojski!

Ali kedar je vojska samič orodje in sluga samosilstvu , kedar po¬
maga tlačiti svoje lastne očeve in bratove, ktere bi braniti dolžna bila, ke¬
dar pomaga držati lastni narod in svojo očevino v tuji podložnosti, kedar
je vojska namesto branitelj prava zaščitnik in orodje samosilju in dobičkar¬
ski svojevoljnosti, in si deli s tlačitelji narodovimi krvavo mezdo izžeto iz
svojega lastnega zasužnjenega naroda, kedar vojska sama soči rob pomaga
v pokornosti držati druge sužnike, taka vojska ne samo ka zlorabi orožni¬
ško dostojnost, zlorabi ime vojska, nego je zgolj zajetništvo prodavše za
bedno ceno svoj narod, pravo in vest.

7

— 26

Narodi na najnižem klinu blažilne omike nimajo nikake vojske kot
stana : vsak zdrav in dorastel mož je oborožen, sramota bi mu bila ne bra¬
niti svojega pokolenja, svoje rodovine proti tujcem; kedarkoli se kaže po¬
trebščina, hitijo vsi možje zoper sovražnika. Lov in boj sta jedini posel
takega ljudstva, razume se takega, kder še omika leži pod klopjo in kder
niti ne vstajajo viši poslovi, kakor poljedelstvo, obrtnost, znanosti.

Pri narodnih na pol omikanih se sicer tudi nahaja zvečine občno
oboro ženje, vendar že se med njimi navadama samo en stan bavi orožjem
kot vojniška kasta, drugi stanovi so ratarje, rokodelci, obrtniki, trgovci ži-
voči v miru ; toda v kratkem se vojaška kasta vzpne na gospodstvo nad
vsemi drugimi, kar je povse naravno. Vojaki vajeni v orožji, priučeni vsak
hip življenje staviti v pogibel, počinajo brzo gospodovati z drugimi, ne de¬
lajoči sami ničesar živijo se od žuljev drugih ljudi, kar bi sevsema v redu
bilo, ako hi se zadovoliia vojniška kasta samo tem, ka bi svoje rojake bra¬
nila tujih napadov in sovražnikov. Ta prvotni kan se brzo iz misli pusti,
vojaštvo še se sicer bojuje proti tujcem, pa zvečine nepotrebno, činečesamo
navale in tako obtežujoče svojo deželo velikimi davki za take vojne. Razve
tega izvali se na hitrem iz vojuiške kaste veliko število gospodujočih kne¬
zov in velikašev, kteri se nazivljejo plemstvo, vladajoče nad drugimi mečem
in nasiljem. Tali stan se običajno nahaja pri vzhodnjih narodih, kder
vsled uroštva (dedinstva) mora sin biti, kar je oča bil, p. v Indijskem, v
starem Egiptu.

Vzpet druge stranke, vsaj cel narod se po svojem prirojenem selu
razve drugih razlogov iziasti početjem nekterih drznih, prekšenih in časti¬
hlepnih možev vrgši na vojniško rokodelstvo napada sosedne narode. Ti bo-
jevni narodi so jbili navadno ubogi, bivajoči na gornatih in nerodovitnih
krajevih, poleg tega pa močnega in žilavega života, napadali so izprva
kot razbojniki druge mirnejše in premožnejše narode, zadovoljni grabljenjem
in razbijanjem povračali so se vsekdar vzpet v svojo deželo.

Pozneje naučivši se iz nagrabljenega blaga prijetnejšemu in ugod¬
nejšemu življenju prisvojili so si naposled sosedne dežele in večkrat ne¬
zmerna samovladja sestavljali; pokihdob pako so kot gospodje nad obladanimi
živeli v preugodnosti, lenosti in predrznosti, ohirali so toliko, ka so je vzpet
podjarmili še zdravejši narodi. Tako je bilo pri gospodovanji perskem, ma-
cedonskem , babilonskem, — turskem, nemškem v srednjem veku. Tako
vojniško razvitje ni pripravljalo kastovnega plemstva, nego samo dovršeno
samovoljstvo.

Nekoliko blagši, vendar še preče neuglajeni obraz kaže vojništvo
pri menjših narodih na pol ali sevsema omikanih z državnim ustrojem, bodi
si skupnovladnim ali očaškim, kakor so bile grške skupnovlade in iz začetka
Rimljanje, in kakor so na primer sedaj plemena arabskih kočevnikov, ali

— 27

polokočevnikov. Ondi je sicer bil vsak ali skoro vsak zdrav mož vojak,
vendar ni bil kakor pri divjakih samo vojak, nego je tiral tudi obrtnost, v
orožji se je marljivo vadil in za vojne odrinol na borišče. Pri teh narodih
je bilo vojenstvo jako čislano, takisto drugi poslovi. Taki narodi so običajno
ohranili državno in občinsko svobodo a vojaštvo je doživevalo najkrasnejših
dob; vojska vračajoča se v očevino bila je presrčno pozdravljana, vsaka ro¬
dovina se je ponašala junaškimi deli svojih sorodnikov, in zamena vojaku je
bilo stalno spoštovanje in ljubezen od vsega naroda, vseh deželjanov. Vojak
grede na bojišče šel je z zavestjo, ka resnično bojuje za blagost svojih milih
doma zaostalih rojakov, stave svoje življenje vedel je, ka to daritvo prinaša
svojemu rodu, svoji domovini, vedel je, kar pridobi na borišči, pridobi sebi
in svojim rojakom. Ta bira vojništva je razve lepih strani imela to temno,
ka je rodila obilno menjših nepotrebnih in prevzetnih borb s sosednimi
deželami.

Uredba feudalna , vsled ktere je dolžen bil vsak podredjen vazal s
svojimi orožniki v boj iti na ukaz svojega višega gospoda, razvila je iz sebe
cvet sredovečnega viteštva, čegar začetek je bil po času dosti nečasten, ka¬
kor ni bilo mestoma za teh časov razločka med nastanjenimi na pečini raz¬
bojniki, kteri so okolico pustošili in plenili popotne trgovce, pa med vzviše¬
nimi baroni, štejočimi se k prvim rodovinam vse dežele. Za najglavnejši po-
četek viteškega vojaštva jemlje se navadama to, ka je vitez osvojivši si de¬
želo razdelil jo med voditelje svojega ljudstva z naseljenimi in preoblada-
nimi ljudmi vred. Vodci pako postavivši si na neprikodnik krajevih trdna
kamena sela in nabravši si orožnikov vsak po svoji volji in lastnostih, tirali
so brez ikakvega omejenja svoje drzno gospodarstvo, ktero še sedaj zovemo
„pestno pravico, 11  pobirajoči od potnikov mitnino, ali je celo pleneči, vedoči
med sebo in s pobližnjimi mesti praske; podanik niti za človeka ni bil
čislan bivši brez pravne hrambe, le v oblasti svojega viteza.

Strelni prah spopolnivši vojensko umetnost porodil je celo drugo
biro vojske, četovalce , to je vajene ljudi v bojevnosti, kteri so vojnoj ti¬
rali obrtnost in za novce se dali najemati od onega, kteri je boj bil in je
potreboval. Sestavljanje takih vajenih polkovin in čet bil je dohodni barat,
kdor je več platil, vrvelo je k njemu več najetnikov; s temi se je bojevalo-
posebno za obnove. Na češkem še je dnes mnogo bogatih plemiških rodo¬
vin, čijih spredniki so kot voditelji takih najetnikov za Ferdinanda II. se
bojevali na Beligori, ter premogši Čehove prijeli za mezdo velika imanja. Vi-
teštvo in viteško bojevanje je nagloma zginolo, ne može se držati proti če-
tovalcem in topovom, kteri so jim sporušili gradove in s tem tudi robstvo,
četovalci so bili vraštvo zoper viteško predrznost, toda trpko, zvečine so
bili razpašna, vsaj divja drhal nekrščanski razsajajoča, o čemur letopisi pri-
povedajo grozovitne dogodke.

Po četovalcih stoprv se je začela stoječa vojska pri raznih saraovla-
darjih, ker prvlje bila je razpuščena vsa vojska po dokončanem boju, in pred
novo vojno se je vzpet zbiralo in najemalo.. Vladarji so vendar le počeli,
tudi za mira zdržavati neko število vojske, razume se čiplo v razmeri proti
sedanjim časom. Ta stala vojska pa se je na početku nabirala samo vrbo-
vanjem, lovljenjem in kupovanjem; še za amerikanskega prevrata so preda¬
vali nemški vladarji cele polkovine svoje vojske na boj proti skupnovladcem.
Nabira na podlogi popiska, kakor je sedaj v navadi, še je le poznega po¬
stanka. Stoječa vojska se je ravno tako zlorabila kakor vsaka druga, iz-
lasti pa tem, ka se je trsil vsak vladar imeti več vojakov od drugega, kteri
so jim služili samo za osobno orodje ali rodovinsko slavoklepje in dobičkosti
vladarjeve, negoli na dejansko in potrebno brambo dežele. Stala vojska da¬
jala je priliko vojnam za kak košček zemlje, ktero je hotel vladarju silama
vzeti, in ktera ni bila niti vredna potroškov in nevolj navaljenih po vojni
na bivalstvo obeh držav, ne vzemši niti v račun dragih življenij, ktera so skrva-
vela kot daritva od ljudi, kterim je povse enako bilo, kdo dohode on kos
zemlje. Dvorjanici in mnogi vladarje, ne bodeči sami v boj in mimo sedeči
v svojem preobilji, malo so se zato skrbeli, koliko vojakov bode mu potolčeno,
kolike težave in nadloge vojska sama in po nji vzpet trpe bivalci, kder se
boj bije. Izlasti na francezkem dvoru vladala je v tem oziru brezvestnost
in neobičajna nemarnost; gotovo se ve, ka so kraljeve ljubice, priležnice in
ženime*) predpisavale vojniškim poveljnikom v dalnjih krajinah bojujočim,
kako imajo ravnati. Večina vojen se je bila samo za nasledniška prava raz¬
nih gospodujočih rodovin , na kterih je narodom malo bilo ležeče, bode li
Peter ali Pavel pri njih kralj; pa koliko se je prelilo krvi, koliko miljonov
davkov izdalo, koliko strpelo bede in nesreče, koliko pogubilo premoženja
in rodovinskih rabosti! Vse nezmerne francezke vojne konec minovšega in
pa početku sedanjega stoletja, vrgše skoro vso Evropo v grozne nadloge in
države same v novčni prepad, bile so se le zato, ka niso hteli evropski
vladarje priznati francezke skupno- vlade, čeravno jim nič ni bilo za to, kaj
delajo Francezi v svoji deželi in kako vlado hočejo ondi imeti.

Vsakternik si sam lehko pomisli, kakše nesrečne in nemile nasledke
mora imeti zdržavanje mnogoštevilnih vojsk za vojake same, pa i za dežele
in narode. Zelo očivestni so lagodni nasledki za vojsko samo: plačilo pri
toliko ogromnem številu vojščakov mora biti kolikor mogoče najniže, odkod
bi se inači novci jemali? Na Avstrijskem postavimo, ima vojniški častnik
menjše plačilo, nego li kurivec kakše pisarnice, prostakova plača pa je to¬
liko neznatna, ka je skoro težko pojmiti, kako se more zdrav človek s tem
živiti: vendar pri vseh prenizkih plačilih požira camo izdavanje na vojsko

'*)  Ženima (etarosl. češki) pomeni žensko poleg zakonske žene možu na ugod¬
nost služečo. Pis.

■ - 29  —

največ državnih dohodkov. V takih okolnostih se tudi ne da misliti na pri¬
stojno oskrbstvo dosluženih vojnikov. Vojščak se odvadi delu ter domov
poslan skoro kot bera« je sebi in drugim na nadlogo. Nadalje pomisliti je
treba vsakemu Vojniku, koliko breme je za deželo živiti tako ogromno voj¬
sko, ki ničesar ne pripravlja in mora toraj biti življena od drugih delajočih
rok; nijenega vojaka ne more tolažiti zavest, ka je nadležen narodu in ka
narod zlovoljno in mrzljivo gledi na toliko vojsko.

Za narod in deželo prinaša neprimerna množina vojske dosti veče
nezgode: prvič ka je obložen z velikimi davki, drugič ka se odvzeme korist¬
nemu delu mnogo delavnih in močnih rok, tretjič ka mora dežela nositi
dosti nepriličnih nastanitev, četrtič ka dosluženi vojaci ne imajoči sposobnosti
ali volje za delo padajo občinam na nadlogo, petič ka se po moranem brez-
ženstvu, v kterem se drži prosto vojništvo, negrozensko kazi nravnost; po-
glavito zlo pa je, ka obilno število rodovin gubi svojo domačo srečo in često
največ živeža znebivši se krepkih in delavnih mladencev. Mnogokrat prina¬
šajo vojščaki kužne in nalezljive bolezni med ljudstvo, kazijo naš lep govor;
stavopis svedoči, ka največ tatvine in hudodelstev delajo dosluženi vojščaki;
povračajo se tudi nekteri brez vere.

Kar se tiče drugih lastnosti stale vojske v naših časovih, o tem je
menda sedaj najbolje povse jezik za zobmi držati. Vsak ve, kder ga ško¬
renj žuli, vojak in narod.

■ Resnica je, ka je vojak celo kaj druga ondi, kder bojuje za svoje
prepričanje, kder bojuje z ljubeznijo, kder bojuje na svojo in svojih milih
rojakov resno korist, nego li ondi, kder je zgolj orodje, ne vede sam, kake
nasledke porodi njegova zmaga. Navdušenje vojsk pri verskih borbah, p.
Husovcev kljubujočih onkrat vsem zbranim najetnikom iz vse Evrope, navdu¬
šenje Francozov za njihovega velikega prevrata, s kterimi so preobladali voj¬
sko vseh evropskih vladarjev, dava najvedrejši dokaz, ka je nekaj druga
vojak a drugo najetnik.

Države brez vojske ali konči stale vojske bile bi pozemeljski raj,
dače namreč celo nizke a delavnih rok ohilno.

Zakaj sem državljan?

Človek navadno ne pazi na to, v čemur je in malo še skrbi za to,
kar se godi okoli njega. Nekdo je ozuačno človeka primerjal živinčeti na¬
vajenemu jaslem in verigi, kar naznačuje, ka se človek počasu vsemu pri¬
vadi in ka že naposled o rečeh vedno okoli njega se ponavljajočih niti več
ne misli, kakor da bi se moralo ravno tako vršiti, inači pa ne moglo. Ljudje
skozi toliko stoletij privajeni enakim korakom kobacati v jarmu, kteri jim
je od lokavejših in hudobnih človečih bitij na šijo pritisnen pod raznimi iz-
likami, poslednjič tudi v imeni in pod izliko polnomočja božjega, kar se dnes

8

30  —

zove  državni ustroj. Človek vajen pri vsem prašati: zakaj? in
čemu  ? (žalibog, ka še so dosle taki ljudje v silni menjšini) ne ve, je li bi
se srdi! ali smejal, ako nahaja tak državni ustroj pri ljudeh štejočih se k
olikancem. V vseh učnih knjigah prirodnega prava se bere, k a je država
z at o u st an o v 1 j e n a, d a b i v nji državljani dosegli varnost
svoje osobe in imetka, prava pravičnosti in veče p o z e-
meljske blaženosti  itd. —Razgrebali bodemo brez predsodkov, koliko
vsega tega dosezajo ljudje v državnem združenji, in poprek kakši dobiček
imajo ljudje iz tega, ka so v državi živi ; postopali bodemo splošno ne ime¬
nuje nijene države, a posebno v ozir jemali tako zvane redarske države,
države, v kterih se vlada v vse meša, pustivši vsakterniku na razsodbo, na
koliko se pojasnjene in navedene okolnosti nahajajo v tej ali oni državi, ter
pokazali neogibno potrebo popravkov, da bode država dostojno odgovarjala
vzvišenemu kanu. Dosle se nam država ne kaže skoro inači nego li pri¬
siljeno društvo, v kterem množice nosijo bremena zato,
da bi malo število ljudi moglo dobro in veselo živeti.

Počnimo z izdavki, ktere imajo ljudje na ta kan, ka so živi v državi.
Izdavki so nezmerni in vsak bi osolpnol nad pregroznimi vsotami, ako bi se
vse dale sešteti. Ne smemo si namreč dozdevati, ka je dača, čeravno silno
velika, edini davek nas težeči zbog tega, ka smo državljani kakše države.
Nasprotno reči se mora, ka so itak vse te dače, da si bi štele na stotine
milijonov, le neznatna vsota proti ostalim potroškoin, ktere nosijo državljani
za to, ka so v državi.

Pogledniruo najprvlje na vojsko. Nikar ne gojite mnenja, ka ne¬
zmerni milijoni , kteri se iz dače trošijo na plačo, oblečalo, orožje, mnogo¬
številne mirovnine stotnikom, četnikom, polkovnikom, poveljnikom, vojvodam
in druge vojenske potrebe, ka že'so to vsi izdavki, ktere trošimo na vojsko.

Pridenite k temu ogromne vsote, ktere pojedine rodovine vsako leto tratijo

skrivoma, da bi pri nabiri vojaščine rešile svoje sinove; priložite k temu
vsote, kterimi so se premožnejši državljani odkupovali od te dolžnosti; pri¬
stavite vse razne izdavke in potroške vsakoletne nabire, potle to, kar se

ostavšim za vojake daja na pot, kar se vojakom vsako leto z doma pošilja

na zboljšek ; prištejte potroške posamnih državljanov na nastanitev vojske in
na pripreže; naposled priračunite, koliko se za vseobčnost zapravi tem, ka
več sto tisoč najzdravejših in najmočnejših možev ne pridela ni vinarja na
leto, in pomislite to velikansko vsoto, za ktero bi se vseobčni narodni imetek
pomnožil vsako leto, ako bi vsakši vojak na den samo novo desetico ali
dvajsetico delom prislužil : potem stoprv bodete imeli pravi pojem o tem,
koliko vas vojska stoji vsako leto, in koliko bi se na leto prihranilo, če voj¬
ske ne bi bilo.

— 31  —

Kdor je v državah, o kakih se tu govori, imel več posla spolitiškimi
uredniki, najbolje ve, koliko še državljanje razve rednega plačila morajo
prikladati iz svojih žepov, kedar imajo z njimi opravek. V redarsko-svoje-
voljnih državah se običajno ne sme niti muha genoti brez vedenja in dovo¬
ljenja urednega, in k tem izdavkom mora se še prištevati velika vsota po-
troškov, zamud, zgub v trgovini itd., ktere državljani trpe bodi si po okor¬
nosti urednikov, ali poprek v tem, ka se ne morejo po volji in svobodno
gibati.

Sodništva so navadno tako obširno in cepidlačno urejena, ka držav¬
ljani imajoči kako pravdo ne morejo se nikakor ognoti nepotrebnih in čut-
ljivih potroškov pri vsi sodni poštenosti, in v pravdo zapleteni državljan
mora prašati samega sebe : zakaj neki pomagam pri dači tudi na zdržavanje
sodništva, ako mi je treba vsakokrat, kedar je potrebujem, vendar še mnogo
več plačati, nego li je vsa opitna reč vredna ? Pomislimo li sodništvo ne v
gradjanskih prepirih nego v razmeri proti hudodelnikom, priznati se mora,
ka je v deželi več osob bavečih se s sojenjem hudodelnikov nego li s hudo¬
delstvom, kar gotovo ovaja nenaravno razmerje. Na pol šaljivo a na pol
opravičeno bi se moglo reči, ka bi državljani za legšo ceno izhajali, ako bi
hudodelnikom mesto njihovih dohodkov iz tatvine dobrovoljno odmerili letno
plačilo, ktero ne bi bilo toliko, kakor imamo letne izdavke na zločince pri
sodništvu in v ječah. Tem se hoče povedati, ka bi cele sodne obravnave
mogle biti dosti enostavnejše, in ka je za občinstvo mnogo koristneje, ako
bi se posamniku včasih krivica zgodila zarad brzosti in enostavnosti v sod¬
ništvu, nego li če se vsem krivcem in nekrivcem stalno krivica dela po dol¬
gem, nekončnem in zapletenem ustroji, na kteri se nijen državljan niti ne
more spustiti brez odvetnika.

Oziroma na stavbarski in penezniški ured je omeniti, ka se nahajajo
države, kder zakupniki (primšiči) javnih državnih staveb na miljone oboga-
tejo toliko hitreje, kolikor brže se rušijo njihove stavbe; kder opazujemo,
ka samo za veliki podkup more kdo delo zakupiti vedeno na potroške na¬
rodove ; kder vidimo, ka se za gladko mazilo železnice in ceste vodijo povse
indi, nego kder bi zahteval splošni pospeh; kder vidimo, ka se vedno se-
vsema nepotrebne državne stavbe stavijo in ka ni drugega razloga, nego da
bi nekim ljudem neslo ; v deželah, kder vidimo, ka uredniki in prigledniki
na cesarjevinsko mito in dačo včasih desetkrat več potrebujo, nego li do-
naša njihovo plačilo itd.: gorje državljanom v takovih deželah, ker razve
redne plače nosijo vse potroške, kar ti uredniki in zakupniki več zaslužijo
in porabijo. Koliko stojijo nepotrebni in ponavljani razvodi, kaj prigledi!
Koliko trpi obrt pivarski, tvorničarski, trgovski po vednem prigledavanji,
vezanosti in neprimerni dači; poglejmo še, za koliko država pri sainotržji
(kamor ide sol, tobak, strelni prah) še po odbiti dači draže zgotavlja pri-

— 32

delke, nego li bi je zdelal vsak drugi obrtnik, in več drugega, ki se ne da
našteti.

Kar se tiče učiteljskega stanu, nakoiikor je plačan od države ne
more se reči, ka bi za njega voljo dača znatno narastla, vsaj se vlade, o
kterih tu govorimo, skrbno ogibljo povzdignoti učilnice in poučiti narod.
Nečemo imeti učenih podložnikov, nego pridne,  razumi
bedaste, znana izreka ni jako davno umrvšega cesarja, čeravno izdavki
tekoči iz dače na poduk niso preveliki, vendar ne smemo misliti, ka že je
tem za državljane vse odbito. Ne bi li živeli v državnem združenji, davali
bi roditelji, hoteči oskrbeti svojo deco dostojnoj omiko, moževora znanim
po učenosti in modrosti, in pri teh bi se za polovico časa in za polovico
potroškov naučili dvakrat toliko, kar se sedaj nauče, ko je država kakor vse
drugo tudi poduk vzela v samoprodajo, in skoz 18 let, namreč od 6.—24.
leta, nehava mladezen moriti in trapiti zvečine nepotrebnimi znanostmi,
kterih navadni razumnik nikdar več ne rabi v celem svojem kratkem živ¬
ljenji, ter zročuje vodstvo največkrat ljudem, kterim nikakor ni za širjenje
znanosti in oblaženje naroda, *) nego posebno za svoje oskrbenje, in kteri
se običajno poslavljalo le robsko udanostjo k velikašem, nikar ljubeznijo k
vedam. Ako pomislimo, ka roditelji morajo na tisoče izvrči na svojega sina,
dokler ne presedi vseh 16 učilnic, in v kako nenaravnem razmerji stoje na¬
brane v državnih učilnicah znanosti proti potrošenim norcem. Nau-
čitelje čiplo plačeni od države dobivali so preče teh novcev v svoj žep, toda
ne zato, da bi se sinko več naučil, nego da bi se zahodil boljših redov;
vzpet krivnja države, ktera gledi le na spričevala a ne na znanje. Lagodna
država daja navlašč učiteljem in naučiteljem v razmeri proti drugim uredni¬
kom malo plačo, da bi sposobnejši mladenci rajši se obračali k drugim za-
hvalnejšiin stanom in poslovom nego li k učiteljstvu, in da se po takem ne
bi mogla jako zmagati omika in prosveta v narodu, kteri ste najmočnejše
sredstvo proti vladni svojevolji. Ako toraj roditelji opažujo skrb in mar¬
ljivost na učitelji in pospeh svojih otrok, zelo dobro delo delajo povračajoči
nagradoj njihov trud; tem si nalagajo dobrovoljno dačo, ktera jim in otro¬
kom prihrani v svoji dobi desetkrat toliko drugih nepotrebnih davkov, in
najjedrneje se ovrže tako grajavni kan samovoljnega vladarjenja.

Največe potroške in kvar dela državljanom poslovanje z novici in
državnimi dolgovi . . .

*) Kako bode postavimo pri nas na Slovenskem trdi Nemec, kakih imamo obilno po
gimnazijah in realkah, ki ne znajoči niti nas niti našega jezika oboje črtijo in se po-
smehujo vBemu, kar je naše; tem je le zato, da si trebuhe polne ne rogačicami kakor
zapravljivi sin zakurvavši očinski imetek, nego mastnimi pečenkami in rumenim slo¬
venskim vinom; doma niso jih mogli rabiti, zato so morali po svetu s trebu¬
hom za kruhom. — najbolje nas peče, ka je ravno mi moramo rediti kakor slavič
kukavico.

-- 33

Redne dače, namreč posrednje in neposrednje rastejo v takih drža¬
vah v neobičajni naglosti, a druge pripadne obsezajo še večo težo. Pri tem
se navadno izgovarja, ka so v svobodnih državah, kakor p. na Angleškem
dače mnogo veče in vendar, bodi si istina, ne smemo zabiti, ka ravnokar
našteti izdavki, ktera dela samovoljna vlada državljanom, mnogoterno pre-
sezajo vsekolike tudi največe dače na Angleškem, pokihdob razve rednih
potroškov angleški državljanje nimajo nijeaih drugih. Sicer tudi nikdor ne
misli, ka je za nas Angleško že popoln izvrnik državnega ustrojstva, ker
razve trdnega nerazrušilnega prava ne morejo se ostale naredbe državne
drugim narodom prevabilno priporočati na posnem. Znamo sicer še druge
svobodne države, v kterih se tudi plačujo menjše dače nego li v absolutnih, *)
in vendar državljanov ne tlačijo nijena druga bremena in izdavki državi
za ljubo.

Pomislivši vse te nezmerne izdavke, ktere svojevoljne vlade delajo
državljanom, in raztoživši se o njih, raztožimo se še mnogo huje, ako pre-
mozgamo, kaj ti državljani dobrega uživajo za vse te izdavke, bremena in
potroške.

Niti jedna ustanova urejena od samovoljne vlade ni po pravem zato,
za kar se razglašuje jeni namen, in skoro vsaka deluje ravno nasprotno. Po¬
mislimo kterokoli. Kteri državljan bi mogel reči o vojski odločeni za var¬
nost občinstvu, za zdržavanje miru in reda, ka mu je pomogla na hrambo
osobne varnosti ali imetka? Mnogo več se sliši v takse vrste državah o tem,
ka je vojaštvo mestoma napravljalo nered, svaje in razpre, samo preganjalo
mirne državljane in jim kvar delalo na imetku. Isto nahajamo pri drugih
uredbah samovoljnih držav. Vsakternik p. ve, ka bi zveden posamnik in
čemu državljan boljše zdržaval javne stavbe v redu ter z večim pospehom
upravljal in urejeval, nego li celi kup drago plačenih urednikov! Vsakternik
ve, ka se človek na leto trikrat več nauči pri odličnem zasobnem učitelji,
nego li v državni učilnici! Vsakternik ve, ka politiški uredi, izlasti ne zna-
joči jezika niti narodu, često več zmot vzrokujo, nego li pospeha v svojih
okrajih, ka bi državljani stokrat leže bivali brez politiških uredov , nego li
uredi brez državljanov; uredniki v pravem pomenu so le služebniki držav¬
ljanom, kteri je plačujo iz svojih žuljev kakor gospodar plačuje družinče;
kdo bi se pri takih okolnostih drznol trditi, ka se gospodar platnik naj ravna
po družinčetovi volji in jeziku ? Kdor ima oči na gledanje, gledi, a ušesa na
poslušanje, poslušaj! Sicer se ne more pri takših državah ognoti po¬
ravnanja z bivšimi gosposkami, in kakor nišče ne bode neka!, ka bi se
bivši podložniki boljše bili imeli brez svojih gospodsk, nego li gospodske

*) K absolutim, t. j. samovoljnim državam ne štejemo samo teh, ktere javno nosijo

to ime, nego i take, kder se pod rahloj odejo ustavnosti skriva črno samovoljstvo.

9

— 34

brez podložnikov, tako je samovoljni vladi bolje treba svojih podložnih držav¬
ljanov, nego li državljani potrebujo takso vlado.

Pri vsem tem toŽDem razmišljavanji si nijen bivalec podobnih držav
ne more postaviti inači prašanja: Zakaj sem državljan ? nego li z najtrpšim
čutjem. Povsod se kaže, ka mu državni ustroj ni na korist, nego le na kvar
in ka bi samo te mogel imeti dobiček iz državne zveze, ako bi se odločil z
volkovi tuliti ter na stroške drugih tlačencev iskati svoj hasek. Take okol-
nosti naposled silijo državljana na on nenaravni čut, kteri zpoznava državo
za svojega sovražnika in kvarnika in je sevsema protiven čutu svobodnega
državljana, ki mora čutiti ljubezen in zahvalnost do svoje države, ker se v
nji čuti srečen in zadovoljen, ker vidi, ka so državne naprave njemu na ko¬
rist, ne pa on na korist državi.

In zato je tudi ničemurnost pričakavati od državljanov samovoljne
države neko državljansko misel, neko iskreno udanost in ljubezen k državi,
neko državoljubje.

Le ustavna, svobodna, pravna in vsem državljanom
enako pravična država sme gojiti zanesljivo up az en na častn o
bodočnost.

Kaj pa je ustava ?

Neka vrsta ljudi ugodno in udobno živoča mrzi navadno vsako ob¬
novo, vsak popravek ali premembo v državi, vsaj celo ustavo dolži lagodnih
nasledkov ter ji pripisuje vsako kvarno prikazen, čije izvirnica se indi išči; to
se zvečine zarad tega godi, ker ustava teni napuh, krči preobilne dohodke
ter ruši prevzetno in samovoljno gospodovanje. Nekdo krive ubogo ustavo,
ka je sedaj govedina dražejša, rekel je povse prostodušno, ka je za samo¬
voljne vlade bilo konči več volov.

Ko je po smrti ruskega cesarja Aleksandra I. mnogo častnikov ce¬
sarske straže klicalo: živel cesar, živela ustava! pravili so prostemu ljudstvu,
ka se cesarjeva žena zove ustava , na kar je i ono zolilo: živela ustava.
Ustreči hote zdravim nazorom razvijemo pojem prave ustave.

Za starih samovoljnih časov mislila se je država*) kot neko imanje,
last, posestvo gospodujočega cesarja, kralja ali kneza, kteri je narod samo¬
voljno upravjal po svojih služebnikik glede samo na svoj dobiček in hasek, •
nikar pa na korist in srečo državljanov, ktere je imenoval svoje podložnike.
Prva skrb take vlade je bila , da bi se vedno zdržalo samovladje gospodu-

*) D r ž a t i v drugem pomenu — vladati, tedaj držeč, držatelj  = vladar :
samodržec; oziroma na izvajanje samostanov so država, držela, dežela
iste korenike. Ladanjejo  nasprotje mestu, p. slovenski vedoči meščan pravi:
večerko pojdemo na ladanje; z ladanja priti; nikar na deželo, na kmete
iti. —

35  —

joče rodovine, a ne da bi se dobro godilo državljanom. Zli in nerazumni
kralji so darovali za svoje in svojih dvorjanov ničemurne, in cesto jako ne¬
nravne zabave, kratkočasnice in veselice nezmerne miljone penez, ktere so
ubogi podložniki v potu svojega čela delajoči težko odtrgali svojemu živežu,
da bi je zročili v samovladarjevo zakladnico. Da se ne bi moglo tlačeno
in sključeno ljudstvo vzdigati in protiviti zoper malo število le žeročih, v na-
sladnosti in preobilji se valjajočih tlačiteljev, ustanovila se je na potroške
istega tlačenega ljudstva vojska, nabirana tudi iz istega gaženega podlož-
ništva, vojski pa se je raznimi lokavo izmišljenimi načini vcepil ponos in
predrznost nad vsemi drugimi in neprijaznost proti vsem drugim stanovom.
Sveto verstvo imajoče služiti na tolažbo in spopolnjenje ljudstva predalo se
je tudi na službo samovoljni vladi, višemu duhovništvu so dali velika imanja
in velike pravice, samo da bi ljudstvo držali v slepi pokornosti, da bi učili,
ka vsaka oblast prihaja od Boga , ka so ti samovoljni vladarji zastopniki
božji na zemlji, ka smo dolžni v vsem podložni in pokorni biti taki svoje¬
voljni vladi če bi še krivičnejša bila, ka to Bog veleva itd. Uredništvo je
tudi bilo samo slepo orodje takove samovoljne vlade, in imajoče v svojih ro¬
kah često blagost pojedinih državljanov moglo jim je po svoji volji kvariti
ali koristiti, za česar delo si je moral vsakternik imajoči kak opravek pri
uredu pridobiti jegovo prijaznost, večkrat tudi po nepoštenem poti.
Vse roke vršeče se na skrivnem sukale so mnogokrat pravičnost po svoje-
volni naklonosti.

Proti nijeni teh gnjusnih napak, proti nikakšim pogreškam deželne
uredbe ni smel nikder očitno glas niti zveknoti; samovoljna vlada je držala
javni tisek po censuri pod svojo oblastijo, in nikdor ni smel ničesar tiskom
na svetlo dati in razglasiti, razve kar je vladi ugajalo in povoljno bilo.
Nikdor ni vedel, koliki so deželni dohodki in na kaj se trosijo, dače so se
samic razpisavale in pobirale, račun se ni polagal nikakši, po takem se ni¬
koli ni moglo pozvedeti, katuo dače idejo in na kar se rabijo. Prava ni
bilo nikakšega, ker kar je dnes veljalo kot pravo, moglo se je že jutri po
novih naredbah preklicati ter inači ustanoviti. Taksa vlada je absolutna,
to je samovoljna, neomejena.

Vsem tem napakam in v nebo kričečim grehom nasproti pa je pravna
ali ustavna  vlada. Pri ustavni vladi cesar ni več lastnik in uživalec vse
države, nego samo kot družnik celega naroda. Tu ni več ljudstvo za ce¬
sarja, nego cesar za ljudstvo, vsa vlada se mora ravnati po narodovi volji,
a brez volje iz brez sklicanja naroda ne sme se nič znamenitega odločiti.
Po ustavnih načelih je država za to, da bi v nji državljani na-
hajali varnost svoje osobe in imetka, red in svobodno
gibanje, napredek, omiko in društveno blaženost.  V
ustavni državi ne sme • se nič goditi po čegar svojevoljnosti, nego vse po

36  —

ustanovljenih zakonih, kterim mora pokoren biti in se po njih ravnati v vseh
rečeh taka cesar kakor vsak drugi državljan bodi si ubožec ali bogatin.
Nikdor niti isti cesar ne sme se staviti nad zakone ali je prestopati. Teh
zakonov tudi ne sme cesar ali jegova vlada sama ustanovljati ali pred¬
pisovati , nego samic zbor izvoljen od vsega naroda je podloga, zakon v
ustavni državi pa more biti le to, v čemur se je prvlje vlada sporazu¬
mela z zborom.

V ustavni državi so tri glavne samostalne oblasti, in sicer zako-
narska, vršilna in sodna. Zakonarska  kot najpoglavitejša ustanovlja
pravila, zakone in prava, po kterih se mora vse ravnati, vršilna  ali vlada,
inači državna vprava ovršuje zakone ter po njih vodi državno upravo, in
sodna  oblast razsojuje prepire in razpre kamor med posamnimi cjržavljani
tamo med vladoj in državljani po ustanovljenem pravu, in kazni one, kteri
so zakone prestopili.

Zakonarska oblast zboruje skupno, s cesarjem, to je z vladoj. Vlado
vodi cesar s svojimi popečitelji; cesar namreč sam vsled ustavnih pravil niče¬
sar se more ustanoviti ali zapovedati, razve če bi se kteri jegov popečitelj
na to podpisal, kteri popečitelj tem podpiskom na se prijema odgovornost
za to ustanovljenje, ako bi iz njega pošel kak kvar za državo ali ljudstvo.
Zbor zahteva v takšem primeru od popečitelja, da se odpove, in češe je za¬
grešil proti državnim zakonom, zbor ga zroči sodništvu: nahajajo se tudi
primeri v ustavnih državah, ka so popečitelji izneverivši se državi in na¬
rodu smrtjo bili kaznjeui. Cesar ne sme imeti v takem slučaji pravice, ka
hi pomilostil obsojenega popečitelja, kar inači sme vsakemu od sodništva ob¬
sojenemu krivcu storiti. Cesar si voli in postavlja popečitelje po svoji volji,
in po njegovi volji imajo tudi vse ravnati, vendar sami so odgovorniki, jiho-
vo ravnanje ne sme se protiviti zakonom in državini koristi. Cesarju se ne
sme dajati krivnja v nikakih pogrešnih in kvarnih vladinih naredbah, ker
jegova osoba je neodgovorna, posvečena in neurazljiva, vso krivnjo nosijo le
popečitelji na sebi. Po tej odgovornosti je znižana in skrčena cesarjeva ob¬
last tako, ka sam cesar ne more ničesar odločiti brez privoljenja kterega
popečitejla, in ako kake cesarjeve naredbe ne bi hotel nijen popečitelj vzeti
na svojo odgovornost, popečiteljstvo odstopi, in cesar si mora iskati druge
popečitelje, kteri bi sprejeli to reč na svojo odgovornost, ne najde li nije-
nega takšega moža, mora cesar popustiti od te odložbe. Kder že je prava
ustavna vlada trdno vkoreDjena, ondi se ne drzne zbog bojazni od zbora ni¬
jen popečitelj ničesar vzeti na svojo odgovornost in ničesar odločiti,
kar bi merilo proti mišljenju narodove večine, in vlada se tudi ravna
po večini.

Ka še pri nas vladajo jako motna in zastarana mnenja o ustavni
cesarjevi oblasti, vidi se jasno iz govornih izrek glasečih se, ka cesar plačuje

- 37  —

uradnike in vojsko, ka cesar skrbi za vojaške udove in sirote, ka je kak urednik
ali vojak v cesarski službi, ka kdo plačo bere od cesarja itd., vse to se go¬
vori v prenosih, ker ljudstvo plačuje iz svojih dač urednike in vojsko, a je-
govo veličanstvo presvetli cesar ničesar ne plačuje iz svojega žepa, vsaj sam
bere letno plačo od ljudstva iz državnih dač, a uredniki in vojska niso v
službi pri cesarji, nego v državni službi.

Narodovo voljo zastopa zbor voljen iz naroda in poglavita jegova
prava so ta: zbor se posvetuje o vseh zakonih in brez sklicanega zbora

nima nijen zakon veljavnosti. Bodi si ka vlada učini zakonski predlog in
in zbor k njemu privoli, ali pa zbor načrta zakon in vlada (cesar) ga potrdi,
toda brez skupnega privoljenja zbora in vlade ne sme postati nikakši novi
zakon. — Brez zborovega dovoljenja ne sme se niti krajcar dače pobirati
od državljanov, hoče li vlada novo dačo vvesti, ali staro zvišiti, treba je to
vsele prvlje zboru predložiti na dovoljenje. Tudi navadno dačo mora zbor
vsako leto iznova dovoliti. Vlada mora zboru račun polagati od vse držav¬
ne uprave, od vseh dohodkov in izdavkov; vlada ne sme brez zborovega
privoljenja nikakših dolgov delati na državo, tudi je dolžna na bodoče leto
predložiti zboru preračun vseh izdavkov, ktere kani učiniti k letu, da je
zbor za potrebne spozna in potrdi. Samo po sebi se razume, ka zbor do¬
ločuje, koliko vojsko sme vlada imeti, in koliko novincev se sme nabirati.

O .vršilni oblasti že je bilo govorjeno, tu še omenjamo, ka se v ustav¬
nih državah more držati le taka vlada, ktera je po zborovi volji. Vršilna
oblast ima sicer pravico zbor razpustiti, ako se v kaki znameniti določbi
jako upira vladi, toda v določenem času mora sklicati drugi zbor po istem
volilnem redu kakor je bil prejšnji sklican: taksi razpust se pravi klic vlade
na narod, da bi namreč narod priliko imel pri novih volitvah poslancev oči-
vestno pokazati, jeli se sklada z razpuščenim zborom ali z vlado , ktera ga
je razpustila.

Sodna oblast mora biti v ustavni državi povse samostalna, to je ne-
zavisna od vlade, da more soditi brez vse človeške bojazni le po zakonih
ne glede na to koga obsodi, in če bi vlada sama bila. Ta samostalnost
sodne oblasti pa se tem doseže, ka ne postavlja vlada sodnikov, nego ka je
narod veli, kar je najpametnejše, ali ka vlada postavlja sodnike, vendar nima
pravice jih prestavljati ali zvrči, in ka pri vseh znamenitejših primerih izreče
porota (izvoljeni državljani) svoj kriv ali nekriv, sodci pa samo določujo kazen
po zakonih. Samostalnost sodne oblasti je posebno zato potrebna , da sod-
ništvu ni treba trepetati zarad svojega razsodka pred vladoj in se bati jene
osvete, ako bi moralo proti nji razsoditi, in da bi se pri zatoženji popeči-
teljev samih vršila pravičnost, bodi si ka imajo v rokah najvišo državno
oblast. —

10

38  —

Da se uprava vodi na najiepši način, potreba je v vsem javnosti
kamor v vladinih opravilih tamo i v sodnih, vsaj se nijena poštena in pra¬
vična reč ne sme bati javnosti. Na ta kan mora biti v ustavni državi ti¬
skovna svoboda,  da more vsakternik v vsaki reči svoje mnenje očitno
razodeti, in da po takem na svetlo dojdejo vse državne pogreške. Prava
tiskovna svoboda mora biti tako urejena, da vlada nima oblasti nikomur za-
braniti razglašenja njegovega mišljenja po tisku, ali se komur osvetiti, zato
ka je pretepal jene grehe. Iz tega ozira ne sme tudi nikdor v ustavni državi
zbog tiskovnega prestopka sojen biti od vladnih urednikov, nego le od so¬
državljanov po poroti, ker inači bi kakšahte malkost dobila ime pre¬
stopka, kar vladi ne ugaja, bodi si ka bi bilo za naimd in državo naj¬
koristneje.

V vseh ustavnih državah je društvena svoboda,  to je pravo,
da se državljanje smejo družiti hote doseči kake veče kane, za ktere so
moči posamnikov preslabe. Taka društva, izlasti *) politiška, imajo poglavito
ta nakan, da bi se v državi mogle zvršiti potrebne premembe, za kar
se običajno napravljajo politiška društva dotle jasneča in vedreča misli
državljanom, dokler se naposled v zboru po zakonarstvu ne ustanovi kot
zakon. Dobri in vestni vladi ugajajo politiška društva, ker iz njih spo¬
znava mimo zbora najbolje javno mnenja ljudstva, da bi se po njem rav¬
nati mogla.

Narodna ra v nop ravnost  je biser ustavnega oklepa v takih
državah, kder so zmetani narodi raznih narodnosti v eno posiljeno ali kako
inači zgneteno državno gromado ; vsled narodne ravnopravnosti sme se vsak
narod za se razvijati na podlogi in stalu svojega jezika in narodnosti, v
čemur ga ovirati nikdor nima pravice; ravno tako mota biti zagotovljena
vsakemu narodu polna raba narodnega jezika v uredili, učilnicah in društve¬
nem življenji.

Osobna varnost  spada k najtrdnejšim stebrom prave ustavne
države, to je da nikdor ne bi mogel vržen biti v vozo iz zgol zavidnosti
ali osvete kakšega urednika, vojaka ali popečitelja, nego samič te, kedar se
je dejanski pregrešil proti zakonom, in sodništvo mu prisodilo zapor.

Verska in učna svoboda  je v tem, da se nijena posvetna
oblast ne meša v to, kar kteri državljan misli o naboženstvi, in da vsakemu

*) Državljanska modrost zahteva, da si vsak narod pridobiva iz danih zakonov toliko
koristi, kolikor največ more. Politiška društva ponujajo državljanom obilno področje
črstvih pravic, kterih smo dolžni se posluževati mi štirski Slovenci toliko več, ker de¬
luje tudi nemško v narodnem pogledu nam nasprotno društvo. .Slovenci štirski! ne-
bodite gluhaki, kdor nosi v srci sočutje do svojega naroda pristopi nemudoma k po-
litiškemu društvu v Mariboru (nova desetica na mesec), da bode društveni ugled to¬
liko odličnejši in delovanje zdatnejše. Nijen slovenski omikanec se ne pogrešaj kot
društvenik. Ne simus desides et pigri ventres. Pis.

— 39

pušča vero, ktera mu je mila; da nikdor ne sme biti preganjan zarad svoje
vere in mišljenja, dokler ni grešil proti zakonom, in da vlada ne sme bra¬
niti javnega poučevanja mladezni osobam, ktere so spričale sposobnost za¬
konitim načinom.

Srenjska svoboda in samouprava  mora kinčiti ustavno
državo, kar pomeni, da se vlada ali uredništvo ne meša v občinske poslove,
da ne ravna z njimi kakor skrbniki z otroki, nego da si Občinarje samiure-
jujo in upravljajo po zakonih svoj občinski imetek in vse druge poslove.
Vlada se poprek nima v vse mešati, nego prepustiti kolikor največ gibanja
kamor posamnim državljanom tamo občinam, tudi drugim rokodelskim, obrt¬
nim in drugim društvom ; vlada ima samo na to paziti, da nikdor uživaje
sam svoboščine ne bi drugim na poti bil in ne oviral uživanja njihovih svo¬
boščin. Čim več zroči vlada v roke Občinarjem samim, in čim menjše je
število državnih urednikov, tem enostavnejša je vsa javna uprava, tem boljši
je ustavni ustroj. Ustavni vladi je pred vsem na to gledati, da bi bilo v
državi kolikor najmenje postopačev,  to je tacih osob, ktere ali
nič ne delajo, ali nič potrebnega in koristnega, vsaj zdravi razum vsakemu
na glas pravi, ka vse te osobe, ktere si. ne pripravljajo same živeža, živijo
se od drugih delajočih rok, in ka je toliko težejše življenje težaško, ako je
treba razve sebe še mnogo drugih živiti svojimi rokami. Najbolje urejena
je ona država, kder vsakternik dela kolikor je mogoče največ koristnega, in
kder tudi vsak sam uživa ves dobiček svoje delavnosti in marljivosti, in ni
mu treba velikega dela svojih pridelkov davati drugim, kteri ne delajo, in
z njimi se deliti.

V Avstriji pod istim cesarjem ste dve različni ustavi, namreč druga
za Nemce, druga zaMadjarje, ta delitev še zove razdvoj. V razdvojeni državi
uživata navedena naroda polne ustavne pravice in pa neznatno število La¬
hov ali, da bolje rečem, polašencev; Slovanom na števili 18 milijonov držav¬
ljanov, in Rumunom se krati kljubici ustavnim načelom dejansko užitek istih
blagosti in dobrost; sicer nam se jih je nekoliko zagotovilo na papiru, toda
črka je mrtva, v dejanje stopiti pa jim ne pusti nemško popečiteljstvo. Pod
madjarsko vseoblastjo, surovostjo in krivičnostjo oziroma na narodnosti se
mnogo gorša poje Slovanom in Rumunom. Sveta naloga tlačenih in zatira¬
nih narodov je na vso moč delati, da dospejemo do istih pravic, to je na
spremembo državnega ustroja, ki bode vsem raznonarodnim državljanom enako
pravičen, enakoj mero meril ne samo bridka in žuleča bremena, nego i
ugodne in prijetne blagosti.


COBISS ‘/.04ŽZ00

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

Ponatisnjeno iz „Slov. Naroda“.

u'" L-.

Tisk E. Janžič-a v Mariboru.

NV prodaj pri
*n«ni v I/JttblJan«

iza v Aiohholzerjori
hiThi Nr, 237.