\
MATICE
leto 1881.
Vredil
dr. Janez vitez Bleiweis - Trsteniški.
Založila in na svetlo dala
MATICA SLOVENSKA.
V Ljubljani, 1882.
Natisnili J. Blaznikovi nasledniki.
Stran
1.	Rudolfi Habsburški in dežela Kranjska. Zgodovinska študija; spisal
P. pl. Radios......................................I
2.	Lessingova in Šekspirova sodba o Židih. Spisal prof. Janko Pajk	1 S. Nestor in ustanovljenje ruske države. Spisal Ivan Verhovec . .	36
4.	Starost Slovanov v Evropi. Spisal J. Šuman.........61
5.	Staroslovansko prašanje. Spisal J. Šnman..........71
6.	Nekibe. Zgodovinski romantičen obraz. Spisal L. Gorenjec ....	87
7.	Ujetnika v Kavkazu. Povest. V francoščini spisal Xavier de Maistre.
Prosto prevel Fr. Ortliaber..............113
8.	Petrus Paulus Vergerius in njegovo sodelovanje pri Trubarjevem
prelaganji sv. pisma. Spisal prof. Fr. Hubad .......130
9.	Običaji slovanski. Spisal prof. Fran Hubad.........146
10.	Car Aleksander II. in ruski pesnik Žukovski. Spisal J. Navratil .	158
11.	Črtice o gospodarstvenih razmerah ZJedinjenih držav. Spisal Ivan
Verhovec....................177
12.	Sava. Zemljepisen obrazec, spisal Davorin Valenčak......193
13.	Donesek zgodovini slovenskega knjigoznanstva. Spisal Uašpar
Križnik.....................200
14.	Dve nemški pesni Koseskega. Poroča Jos. Cimperman.....292
15.	Bibliografija slovenska. Sestavil Ivan Tomšič........209
16.	Poročilo o delovanji „Matioe Slovenske" za 1881. leto ....	224
17.	Dr. Janez vitez Bleiweis-Trsteniški...........244
18.	Imenik Matičinlh udov leta 1881 ........................253
Rudolfi Habsburški
in
dežela Kranjska.
Zgodovinska študija; spisal P. p]. Radie s. ')
Predgo voi".
Presvitlo ime Rudolf, katero je nosil prvi cesar hiše Habsburške in ki je nosi v današnjih dneh zopet nadejepolni cesarjevič Avstrijski, presvitlo ime Rudolf kot vladarsko ime je izlasti z našo deželo in ljudstvom združeno v mnogokaterem znamenitem oziru.
') Ko je lani 17. dne aprila meseca „Matica Slovenska" imela svoj letni zbor, sem kot društvu predsednik odprl zborove obravnave z nagovorom, katerega konec se je glasil tako:
,,V malo dneh slavila bodo Avstrija vsa in z domovino našo slovensko tudi Ljubljana svatbo presvitlega cesarjeviSa Rudolfa, ki se je pred nekaterimi dnevi tako ljubeznjivo obnašal do zastopnikov slovenskih občin v Trstu in Sežani, da so nam vsem srca kipela v veliki radosti, ko smo prihodnjega svojega^ vladarja euli govoriti slovanski. O svečanostih, ki jih bodo veselemu godu na čast obhajala tudi druga narodna društva, ne more zaostati „Matica" naša in bode po svoji skromni moči storila, kar literarno društvo storiti more: zapisala bode — kakor je v lanskem ,,Letopisu" storila z oncikliko papeža Leona XIII. Slovanom tako milo — v svoj letošnji „Letopis" zgodovinsko imenitni dan 10. maja 1881., ko bode naš cesarjevič v ljubezni podal svojo roko svitli kraljevi nevesti Štefaniji. Popolno sem prepričan, da Vi vsi, častiti gospodje, ste o tem namenu z menoj edinih misli, zato Vas poživljam, da se v potrjenje mojih besedi vzdignete s sedežev svojih in z manoj zakličete: Slava, slava presvitlemu cesarjeviču i u njega prihodnji soprogi!" In navdušeni slava-kliei so zveneli po dvorani, potrjevajo moj predlog, da se Avstriji slavno zgodovinski dan zapiše v „Matični letopis" za 1. 1881. Naprosil sem potem našega cenjenega zgodovinarja gosp. pl. Radicsa, naj nam napiše zgodovinski članek o presvitlih Rudolfih Habsburških, ki ga na prvem mestu „Letopisa" letošnjega podajamo spoštovanim čitateljem svojim v prevodu gosp. Jos. Cimpermanovoin.	Dr. Jan. Bleiweis.
Letopis 1881.
Za našo Avstrijo in vse nje dežele preveseli in važni dogodek poroke presvitlega cesarjeviča nadvojvode Rudolfa s presvitlo princesinjo Štefanijo nam daje radosten povod, da pogledamo v zgodovine liste in pokažemo, koliko se imajo Kranjska in nje stanovniki zahvaljevati presvitlim knezom iz hiše Habsburške, ki so nosili ime Rudolf.
Bodoče leto 1882. bode 600 let, kar je cesar Rudolf I. (1282. 1.) svojim sinovom podelil tudi Kranjsko in „Slovensko pokrajino" („windische Mark'-) in tem načinom končno in stanovito svoji državi pridobil važnega faktorja za daljni razvoj današnje velevlasti Avstrije.
Od tega, vednega spomina vrednega leta sti trdno združeni Kranjska in pokrajina z Avstrijo, kar se je uže skušalo doseči 1276. L, ko seje bil odpovedal O to k ar K r a n j s k i in p o k r a j i n i; od tačas so Habsburški presvitli knezi po svoji očetnji milosti neprestano skrbeli za našo deželo, in ime Rudolf se svetlika kakor zvezda v vrsti vladarjev te staro-slavne hiše, kadar koli je bilo gledati na srečo in prospeh našega ljudstva in naše dežele.
Za Rudolfom I. je bil posebno Rudolf IV. „usta-novitelj," kateri, sam bivajoč v deželi in zunaj nje je redno spominal se stanovnikov Kranjskih, skazujoč jim iz-vedne milosti.
Rudolf IV. je sklical 1360. 1. v Ljubljani kongres, v katerem je z množico duhovnih in posvetnih knezov obravnaval razmere med svojo državo in Italijo. Ta uredba ima svetovno-zgodovinsk pomen.
Kakor v tem knežjem zboru, tako je obračal Rudolf IV. svojo pozornost prej in pozneje brez prestanka na važne oživljajoče razmere naše dežele in „bele Ljubljane" posebe, ter je vedno trudoljubivo skušal, da jih pre-stvari deželi in čim dlje tem bolj razvijajočemu se stolnemu mestu na dobro.
L. 1364. (leto dni pred smrtjo) izpremenil je naslov „gospod Kranjske" („Herr von Krain") v naslov „voj-voda Kranjski."
Cesar Rudolf II., čegaver stolno mesto je bila „zlata Praga," je vsegdar milostivo slušal želje in prošnje, s katerimi so zdaj in zdaj v hudih časih prihajali pred
njega prestol poslaniki „einer Ehrsamben Landschafft des Herzogthumbs Krain." On je tudi pomilostil našo deželo, katero so Ilabsburžani vedno posebno odlikavali, z „zlato-pečatnim poveljem",x) v katerem je hvaležni cesar s toplimi besedami najodličnejšega priznanja poudarjal in pohvalil nepozabljivo narodno junaško dejanje slavne bitke pri Sisku, ki so je zvršili naši pradedje v 22. dan meseca junija 1592.1. boreč se proti »dednemu sovražniku krščanstva."
A razven cesarjev Rudolfa! in Rudolfa II., ter vojvode Rudolfa IV., so bili tudi vojvoda Rudolf II., cesarja Rudolfa I. sin, in Rudolf III., sin Albrehta I., ki so bili z našo deželo in z ljudstvom v zgodovinsko spomina vrednih dotikah.
Obrnimo pogled na svoje dni!
Večje, nego li sam slučaj, da prav v tem hipu, ko je mogočna Avstrija, katere prijaznosti zopet in rnnogo-stranski iščejo države Evropske, storila korak v dosego najoddaljenejših smotrov, da dokaže in razširi svojo sve-tovno-zgodovinsko misijo kot ljudstva združujoča in ljudstva spravljajoča država, da prav sedaj, pravimo, zopet staro-slavnemu, z ljubeznijo ljudstev utrjenemu prestolu Habsburškemu ima biti naslednik z nova Rudolf, čegaver izredne sposobnosti in kreposti so narodom Avstrijskim poroštvo srečne bodočnosti.
Nanj kakor tudi na njegp presvitlo mladostno soprogo se jednako drugim narodom Avstrijskim tudi vsegdar zvesti slovenski narod v deželi Kranjski ozira z isto zvestobo in ljubeznijo, katero je pre-svitlemu in ljubljenemu cesarju Fran Josipu I. in obče čislani cesarici kraljici Elizabeti skazoval, in kakor njima uže od nekdaj tudi vsem presvitlim pradedom Habsburške hiše.
V Ljubljani, v dan sv. Cirila in Metodija 1881. 1.
Pisatelj.
') Staroslovenski slove tako „Dio gol dene Bulle."
Cesar Rudolf I.
Vtolažen je strašni kervavi prepir Brezvladniga easa, na svetu je mir;
Slaboten in miren ne trese se več,
Vladarju so v rokah osode, Zgubila grozo sta jeklo in mee,
Moenejšiga sužen de bode.
J. Koseski. G,Grof Habsburški.")
Konec je bilo „brezvladnemu času" in na cesarski prestol povzdigneni grof Rudolf Habsburški je bil sedaj mož, če-gaver vernosti in posvetnim krepostim se je sv. Rimsko kra-ljevstvo v vseh svojih delih imelo zahvaljevati o početku nove srečnejše dobe.
V 3. dan decembra meseca 1276. leta je proglasil Rudolf na Dunaj i mir po deželi za Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko zaradi končane vojske proti O to k ar ju iz Češkega, katera se je bila pričela 24. dne meseca junija istega leta. ')
To je bila prva zapisana trdnoba imenovanim deželam, katera se je proglasila po prejšnjem sklepanji in enoglasnem izreku državnih knezov, stanov, ministrov in plemenitašev.
Temu pismu glavna vsebina so določbe, tičoče se povračila o kvari, napravljeni po vojski, nova osnova starega pravnega redu, kolikor ga je po teh deželah bil zmedel kralj Otokar, določbe o meščanskem in kriminalnem pravu, odprava na novo postavljenih mitnic, colnine itd.
Konec tej listini slove:
„Vse drugo imajo po pravu in po navadi dosle v deželah potrjeni, po sloboščinah in pravicah duhovenskih in posvetnih knezov, baronov, gospodov in drugih razsojati do-tični sodniki na podlagi pravnega redu, in mi naj-strože zapovedujemo sodnikom dežel, da vse to iz-vrše, ako se hočejo odtegniti naši ostri kazni."
') Ves tekst se žita v Mucharjevi ..Geschichte der Steiermark" V. str. 382-385.
Nemogoče nam je, spuščati se v podrobnosti o upravi Avstrijskih dežel po kralju Rudolfi, o čemer je v svojem obširnem izvrstnem delu „K o ni g Rudolf und seine Zeit" vestno pisal učeni zgodovinar J. E. Kopp,') ter tako narisal zanimivo sliko.
Vendar, kar se tiče naše dežele in ljudstva, hočemo tu posneti.
Iz 1277. 1. imamo tri dotične listine.
V	24. dan meseca januvarja istega leta izroča Rudolf grad Mihovo za 600 mark srebra grofu Albrehtu iz Gorice4) in grof Meinhard iz Tirolskega, brat Albrehtu, je prevzel pri kralji poroštvo.3) Pozneje bodemo videli, kako sta se oba omenjana grofa za Rudolfa, oziroma za državo v boji z Otokarjem potezala v končno pridobljenje Kranjske.
Duhovni knezi, ki so se zbirali vkrog Rudolfa, skrbeli so, kakor Kopp iz listin dokazuje, po eni strani za blagostanje svojih cerkva, a po drugi ne manj za dušno srečo svojih vernikov.
Ena najlepših in najpopularnejših domačih tradicij Habs-buržanov je ona,ki poroča o pobožnem Rudolfu, kako je srečal duhovnika se sv. popotnico in mu ponižno ponudil svojega konja, da prebrede potok — in ta Rudolf, videč gorečnost duhovnih knezov za uredbo državnih razmer, skazoval se je tudi njim voljan, kjer in kolikor mu je bilo mogoče.
ŠkofBrižlnski na Bavorskem imel je, kakor znano, velika posestva na Gorenjskem in Dolenjskem (v Loki in na Hrvatskem Brodi), zato vidimo, kako kralj Rudolf v obrambo imovine in pravic Brižlnskih cerkva po Kranjskem opomina svojih uradnikov po naši deželi, naj nobenim načinom ne kratijo škofovih pravic, (na Dunaji 4. dne februvarja meseca 1277.1.);4) tudi nekoliko let poznejše (ddo. Dunaj 20. dnč majnika meseca 1280. 1.) naroča grofu Meinhardu iz Tirolskega, naj škofu Brižlnskemu pri njega deželni sodnlji v Loki ne dela nikakoršnih over.5)
Za blagostanje duhovenskih hiš — teh pravih mest naobra-ženosti — skrbel je Rudolf kakor sploh po vseh svojih deželah, tako tudi med nami Sloveni.
V	14. dan marcija meseca 1277.1. (na Dunaji) potrjuje Rudolf benediktinskemu samostanu v Gornjem Gradu na Štajerskem, (sedaj dotacijska graščina škofijstva Ljubljan-
') „Die Geschichten von der Wiederherstellung und dem Verfalle des hI. romischen Reiehes. I. Band. Konig Rudolf und seine Zeit." str. 171. in dalje. ') Lichnowsky, „Regesten" 378.
3) ibid. 460.
<) Meiehelbeek, „Frising." II. 80. ') Boh mer, „Regesten Rud." 545.
skega), mnogo njega pravic 111 privilegij, katere potrditi ga je .prosil omenjani samostan.
Med njimi se je imenovalo tudi darilo Ulriha iz Koroške in Kranjske, kateri je 1260. leta poklonil neko hišo v Ljubljani s kopeljo vred samostanu v Gornjem Gradn.
Tekst dotične listine nahajamo — pravi Orožen ') — v potrdilnem pismu Rudolfa I.
In nje izvedamo, da je vojvoda Ulrih podaril samostanu Gornjegraškemu hišo s kopeljo vred s popolno slobo-ščino, da ima samostan hiti popolnem prost davkov, cestarine in carine, kakor tudi čuvajev na mestnih zideh. Dalje je določil, da ima imeti samostan to hišo v Ljubljani tako prosto, kakor hišo v Kamniku, katero mu je podaril bil knez iz Mer a ni je. Da bi redovni bratje Gornjegraški tem pridnejše molili zanj, za njega žene in sina izveličanje, pokloni jim vojvoda (Ulrih Koroški), in — pristavljamo še — potrdi kralj Rudolf posestvo treh hiš v Selu (okraj Poreber na Kranjskem) z vsemi onimi pravicami, kakor onih osem bivališč, katere je bil podaril vojvoda uže prej.
A kakor je kralj Rudolf na dobro svoji državi nositeljici naobraženosti, duhovščini, na vse strani se skazoval voljan in vdan, ravno tako je pozival jo v velicih stiskah, izlasti v svojem boji proti O tok ar ju, na izdatno materijalno pomoč.
Kronistu Klosterneuburškemu se zdi davek, katerega je Rudolf razpisal 1277. 1., zelo težak,4) a kakor se je uže omenjalo, bil je ta davek iz državnih ozirov sila potreben, da se je mogla vzdržavati vojska proti Oto-k a r j u.
»Cenilo in davek," razpisana po kralju Rudolfu 1277' 1. za svoje Avstrijske dežele, raztezala sta se na vse pristave* (od vsake po 60 denarij), na k6čarje, (de area po 12 den.), na mline, (po 30 denarij), na njive, (vsak „mansus" po 30 den.), na vinograde, („de jugero vinearum" po 30 den.), na desetino, da, tudi na vsak plug (po 60 vinarjev.)
Do škofov pa seje obrnil kralj Rudolf za privoljenje, da bi pri njih dominikalnih posestvih kakor tudi pri gradeli, njih sodnijski oblasti podložnih samostanov in cerkev po Avstriji, Štajerski, Koroški in Kranjski, ter v „pokra-jinah" (marchiarum) smel iskati „primerne pomoči."
Prvo stopinjo za utemeljenje svoje domače oblasti v deželah na novo pridobljenih je storil kralj Rudolf s tem, da se je pri cerkvenih knezih oglasil za podelitev onega duhovskega ali
') „Das Benedictinerstift Oberburg. Von Ignaz Orožen. Marburg 1876."
str. 40.
') „Chronicon „Claustroneoburgense" pri Pertzi „Monumenta" I. a. 1277:" „Hoc anno imposuit Rudolfus rex esaetiones gravissimas toti Austriae."
cerkvenega fevda, kateremu so bili iz davnih časov užftniki vojvode Štajerski, Avstrijski in Koroški in kateri je bil izpraznen po mirovnem sklepu 21. dne novembra 1276. 1. V nekako vračilo za velike žrtve kapiteljev v boji z Otokarjem je izpre-menil kralj Rudolf mnogokater duhovsk fevd v alodijalno in mensalno posestvo. Za to so prepustili cerkveni knezi vse druge fevde sinovom Rudolfovim: Albrehtu, Rudolfu in Hart-manu, ter njih moškim naslednikom. Tako je 15. dne maja meseca 1277.1. škof Konrad Brižinski vse fevde svoje cerkve v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ki so jih prej imeli Avstrijski deželni knezi, izročil Rudolfovim sinovom. ')
Povedati mi je še, kako so Rudolfovi zvesti zavezniki iztrgali Kranjsko s Štajersko in Koroško vred Oto-karju, ki je sila nerad dal iz rok gospodarstvo po teh deželah.
O tok ar se je izgovarjal, da ne more teh dežel pustiti, ker jih je imel 24 let 'bona fide v oblasti in jih je tudi branil proti Ogrom.
A Rudolf pošlje grofa Meinharda iz Tirolskega in grofa Albrehta iz Gorice, kakor poroča Valvazor,*) „welche ihm mit iliren Truppen namlich Graf Albrecht von Gor z mit 150, Graf Meinhard von Tirol aber mit 300 Mann zugezogen waren, in mehr gedaclite Liinder Steyer, Karnthen und Krain mit einigen Volkern, um dieselbe einzunelimen und wiederum ans Romische Reich zu bringen. Wozu" — nadaljuje naš domači zgodovinar z vso drastiko svoje pisave — „es dann gar wenig Zwangs brauclite bey denen, die ohnedem von dem tyrannisclien Jocli des Ottokar erlost zu seyn wunschten. Ja! sie begaben mit solchem Ernst und Eifer sich in des Kai-sers Gehorsam, dass jedwedes dieser Herzogtliiimer mit einer gewissen Anzal Kriegsvolker die kaiserliche Armee verstarkte. Aber Konig Ottokars Kriegsmacht ward dennoch ungleicli star-ker und nahm sehr zu sowol als seine Bosheit."
V	tem, ko je kralj Rudolf dalje mirno obračal svojo delavnost na utrjenje Habsburške domače oblasti in na skupnost dežel, zdaj združenih pod njegovim žezlom, ukrepal je Otokar, čegaver ponosni, visokoleteči duh ni mogel zabiti svojega ponižanja, kako li bi z nova s trte zvil boj s Habsbur-žanom iz z njegovimi zavezniki.
V	31. dan oktobra meseca 1277. 1. je odpovedal kralju Rudolfu mir — Rudolf je vzprijel poziv na boj in hitro zbral vojsko, h kateri je prišlo iz Kranjskega 200 bojni ko v;3) tudi istih 300 mož, ki jih je grof Meinhard iz Tirolskega privedel Habsburžanu, je bilo baje da največ Kranjcev. Kakor znano, je v 26. dan avgusta meseca 1278. 1. med Rudolfom in
') Zahn, „Codex Frisigensis," štev. 327 str. 348. ') „Ehre des Herzogthums Krain" X. str. 230. ') Valvazor X. str. 16, XV. 300, 302, 307.
Otoka r jem na Moravski ravni (Marchfeld) bil odločilen boji ki se je završil zOtokarjevo smrtjo. V tem boji so stali K r a n j c, v tretjem izmed štirih oddelkov, katere je bil napravil Rudolf iz svoje vojske, in bojevali so se naši vojaki pod povelj-ništvom svojega Habsburškega deželnega kneza, ter zmagali z bojnim krikom: »Kristus, Rim in Rimsko kra-ljevstvo vsak dan!"
Tako so zvesto in pošteno pripomogli k slavi omenjanega sijajnega dne na Moravski ravni, katerega zgodovinarji po vsi pravici imenujejo „rojstveni dan Habsburške Avstrije."
V	jeseni prihodnjega leta 1279. je prišel kralj Rudolf prvič, kar je bil gospod Avstrijskim kneževinam, na Štajersko ') in po slovesnem vzprijemi v Gradci, odšel je v Judinov Grad (Judenburg.) Ker mu ni bilo mogoče obiskati Koroške, Kranjske in pokrajine, zato je pozval plementtnike Koroške in Kranjske v Judinov Grad, kjer so ti se mu poklonili, ter mu prisegli zvestobo;2) potem je postavil za te dežele posebne uradnike in načelnika jim je dal grofa Meinharda Tirolskega.
Malo prej, nego je Rudolf šel na svoje potovanje po Štajerski, napravil je oporoko Filip Koroški, ki mu je bil Rudolf v fevd izročil Koroško in Kranjsko, katerih kneževin posestva pa dejanski zaradi prepirov z O tok ar jem ni mogel nastopiti, in zapustil je mesto Ljubljano cerkvi v Ogleju.3)
Omenjali smo, da je bil postavil Rudolf grofa Meinharda Tirolskega načelnika uradnikom po Kranjski.
Tega tasta svojemu prvorojenemu sinu Albrehtu si je pridobil Rudolf tem bolj, ker je namerjal, da se v zakon vzameta Neža, hči njega starejšega svaka grofa Albrehta Hohen-burškega, in Meinhardov drugi sin Albreht, in mu je kralj 1200 mark srebra za doto nakazal na Kranjsko, a grof je za slučaj, ako se zakon ne sklene, obljubil, da pusti prosto zastavno vsoto. 4)
V	poslednji dan svojega bivanja v Judinovem Gradu, kjer je vzprijemal poklonstvo, je R u d o 1 f tudi z U1 r i h o m, grofom Heunburškim, in z njega soprogo Nežo, hčerjo Gertrude Babenberške, sklenil za našo deželo in posebno za naše ljudstvo zelo važno pogodbo.
Grof Heunburški in njega soproga sta se namreč odpovedala vsem pravicam, katere je ona po svojih stariših in po
') Kopp, ]. c. I. str.. 337 in dalje.
,,Anno Domini 1279 res reversus in Austriam Styriam Initravit, ubiqne Kaiinthiauos et Carniolanos alloquitur. Et fideiitate ab eis recepta ....•' Btihmor, „Font. rer. Germ." I. 312.
3)	„Laibaeum eeelesiae Aquilegiensi disposuit et fratris donationem rati-flcavit." Joh. Victoriensis 314 in: Anonym. Leobiensis 855 A.
4)	Listina grofova iz Dunaja 19. dne meseca majnika 1281. 1. — Kopp, 1. e. I. 338, opomnja 4.
svojega očeta brati, ter kot vdova Koroškega vojvode Ulrilia imela v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, nje soprog pa na alode v teli deželah, in sicer oba za vsoto 6000 mark srebra. ')
„Vrnivši se na Dunaj" — pravi D i m i t z s) — „skazoval je Rudolf najlepšo pravico deželskega gospodarja, da je popla-čeval svoje zveste podložnike."
Poleg drugih je bil škof Krški, katerega je Rudolf za važno pomoč v boji proti O tok ar ju skušal poplatiti, in sicer je kralj menil, da to stori najbolje tem načinom, ako škofu odkaže dohodnino v tako zvani „Slovenski pokrajini" (na Dolenjskem), kar je znašalo v po tedanji veljavi „54 Mark Pfennige."
Ta nakaznica, katere izvirnik se hrani v Krškem, je 23. dne marcija meseca 1280. 1. pisana in določuje tako-le: „Flir 25 Mark Pfennige den Markt in „Nazzenfuz" (Mokronog) mit dem Thurm, dem Gericht und der Vogtei daselbst und mit den G-e-richten und der Vogtei in „Visnach" (Višnje) und in Valchen-burch und fur 29 Mark Pfennige 54 Bauernguter in „Weiclisen" (Višnja gora) mit dem Gerichte, der Vogtei und dem Forst-rechte."
Kralj Ru dolf je sedaj uže malo ne pet let živel po Avstrijskih deželah, ter je ustanovil najvažnejše razmere za bodočnost.
Ker so ga sedaj nujna opravila pozivala v kraljevstvo, proglasil je pred svojim odhodom iz Dunaja koncem meseca maj-nika (po 24. dnevu majnika meseca 1281.1.) svojega prvorojenega siua Albrehta državnim poglavarjem na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ukazal teh dežel stanovom priseči mu zvestobo in pokorščino, dodal mu poleg porotnih svetnikov dežel nekatere izkušene, po največ Avtrijske plemenitaše, ter je slovesno obljubil, da jim bode s privoljenjem volilnega kneza v bodočem državnem zboru dal vojvodo v vladarja.3)
A to se je moglo zgoditi še le v poznejšem državnem zboru.
Drugi državni zbor, ki je bil 6. dne julija meseca 1281. 1. v Niirnbergu, veljal je uredbi splošnega, zatorej tudi na Kranjsko in Slovensko pokrajino razširjajočega se miru po deželi, a še le 27. dne decembra meseca 1282.1. v državnem zboru v Avgsburgu posrečilo seje kralju Rudolfu videti svojo željo vresničeno, ko je s pritrdilom volilnega kneza svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu podelil Avstrij o, Štajersko, Kranjsko in Slovensko pokrajino, ter ja vzprijel v broj državnih knezov.
') D i m i t z, „Gcschiehte Kraius," I. 204. 5) 1. c.
^ Muchar, »GescMchte des Herzogthums Steiermark" 5. str. 440.
Od tega hipa do danes je neločljivo združena usoda Kranjske dežele s Habsburško cesarsko rodovino.
Poleg truda Albrehtovega, sloboščine in pravice hišam božjim, mestam in deželnim gospodom po Avstriji, Koroški in Kranjski obdržati ali množiti, a tudi, kar je bilo deželnega in knežjega, ohraniti ali zopet dobiti nazaj, bilo je, kakor smo dejali, očetu kralju Rudolfu vedna skrb, da bi vojvodstvi Avstrijo in Štajersko in ž njima združene dežele mogei pustiti v dedščino svojim sinovom. ')
Prvi korak, katerega je storil v ta namen, bilo je podeljevanje fevdov škofom, in ker je Rudolf to delo vedno nadaljeval, moglo se je potler naravnim potem izvršiti imenovanje Albrehta v kraljevega namestnika, in da se je najlepše „začelilo vse poslopje," nasledovala je temu podelitev fevdov kraljevskim sinovom.
V 25. dan septembra meseca 1282. 1. (feria sexta ante fe-stum beati Michaelis proxima) imel je kralj Rudolf v Bopardu državni shod, kjer je poleg mnogih knezov, grofov, gospodov in državljanov, kateri niso bili prej prisegli, z nadškofom Henrikom Trierskim in Palatinat skim grofom Ludo-vikom nad Renom prisegel na mir po deželi tudi nadškot Siegfrid Kolinski.
Da pokaže kralju svojo brezuvetno vdanost, je dal Siegfrid, sv. Rimskega kraljevstva nadkancelar, po Italiji svoje dovoljenje, da Rudolf kako kneževino, katero si izberei, z vsem kar spada k nji, izvzemši samo cesarstvo in državo, kadar ga je volja lehko podari in podeli svojim sinovom (27. dne meseca julija 1282. 1.)
Štiri tedne potem je razglasil tudi vojvoda Janez Sak-sonski, sv. Rimskega kraljevstva „Marschalk", svoje pritrdilo, da sme kralj svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu dežele Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in pokrajino podeliti v fevd, in prav v isti dan sta tudi vojvoda Albreht Saksonski in Oto Brandenburški napravila svoja privolilna pisma enake vsebine.3)
Mesec dni potem, ko se je bilo sešlo v Bopardu v daljnje prisezanje na mir po deželi in za uredbo drugih stvari mnogo knezov in gospodov, naznanil je nadškof Werner iz Mo-guncije v očito znamenje dosedanje in bodoče zvestobe svojo prosto voljo: „dass Kiinig Rudolf die vorgenannten fiinf P ur s t en t hu mer, welche er nach langer Ver-ausserung und Entfremdung vom Reiche mit vielem Sch\veisse und Blute wieder in dieGewalt desselben zuruckgebraclit habe, seinen beiden Sohnen, die in den
') Kopp, 1. e. I. 498 in dalje. 5) Pertz, „Monum." IV. 440.
3) Kopp, 1. c. I. 500.
gedachten Landen billig zu ehren seien, sobald er nur wolle verleihen moge." (22. dne septembra meseca 1282.1. ') Ravno to izjavo sta do besede na tanko ponavljala v isti dan nadškof Henrik Trierski in Palatinatski grof Lu-dovik nad Renom.
Rimski kralj Rudolf I., kateri je imel, izvzemši nepozab-ljivo izgubo svojega sina Hartmana, vedno srečo v vseh stvareh, naznanil je tudi kralju Edvardu Angleškemu, da bode povzdignil svoja sinova v kneza in jima podelil omenjena vojvodstva in dežele.
V državni zbor v Avgsburg, kjer se je imela izvršiti in se je izvršila toliko zaželena podelitev, (27. dne decembra meseca 1282.1.), prišlo je mnogo duhovnih in svetli i h knezov in poleg drugih tudi grof M e i n h a r d Tirolski.2)
Kralj Rudolf je od prvega dne svoje povzdige skazoval zvestim svojim podložnikom mnogo dobrot, a nasproti tudi nikakor ni prikrival svojega namena, povzdigniti svoj rod. „Wenn des romischen Reiches Lenker als Schopfer der Gesetze durch das biirgerliche Gesetz nicht gebunden werde und der Konig auf der Hohe seiner Wiirde iiber die Gesetze und Rechte ge-stellt sei, so liabe er dagegen den gebieterischen Forderungen des natiirlichen Gesetzes, dessen Herrschaft sich uberall und gegen alle unabweisbar geltend mache, zur Abtragung einer hei-ligen Schuld \villig sein Haupt gebeugt. Darum und mit freier und ausdriicklicher Zustimmung der Reichsfiirsten, welche das Recht den romischen Konig zu wiilen nach altem Herkommen besitzen, gebe er die Furstenthiimer oder Herzogthumer Oester-reich, Steyer, K r a i n, und die M a r k mit ali en Ehren, Rechten, Freiheiten und Zugehor, wie sie die Herzoge Leutold und Fried-rich von Oesterreich und Steyer besessen sowie mit allem, was in den genannten Landern Konig Ottokar von Bohmen auf recht-massige Weise envorben liabe, seinen Sohnen Albrecht und Rudolf zu Lehen."
Za to izjavo Rudolfovo je prišlo na vrsto slovesno izročilo deželnih z a s t a v vojvodom3) in tako tudi belo-modro-rudeče deželne zastave vojvodstva Kranjskega.
Kralj Rudolf je vzprijel sedaj svoja sinova v broj državnih knezov in jima je dal knežje pravice za njih dežele, ona pa sta mu prisegla zvestobo in pokorščino.
Potem je poslal vsem grofom, slobodnim, vitezom, vojnim služnikom, zvestim podložnikom, in vazalom (comitibus, nobilibus, ministerialibus, militibus, clientibus et vasallis) po Avstriji in
') Kopp, 1. e. I. 501.
') Ibid. 1. o. I. 501. opomnja 5.
3) Ibid. 1. e. I. 502.
drugih deželah naznanilo, da je kneževine podelil svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu, in ko sta neposredno prisegla njemu in državi, tudi kraljevi ukaz, odšle obema vojvodoma kot svojima gospodoma skazovati zvestobo in pokorščino.')
Kakor radovoljno pa so plemenitaši in občine Avstrijske ter Štajerske in ž njima združenih dežel, Kranjske in Slovenske pokrajine, hoteli stopiti izpod obrambe državnega poglavarja pod svojega kneza, prav tako teško in nevarno se jim je zdelo, hiti podložnim dvojni vladi. Poslali so zatorej de-putacijo, pri kateri je bil tudi Ulrih Kapeller, do Rimskega kralja z iskreno prošnjo, naj bi smeli biti pokorni samemu Albrehtu kot svojemu gospodu.
Kralj Rudolf, kateri je pri skupni podelitvi fevdov svojima sinovoma z obeh izrečnim pritrdilom pridržal si brezuvetno oblast o vsaki daljni naredbi, se ni oziral toliko na korist svojih otrok, nego li na enoglasno željo dežel, in spominajoč se zveste vdanosti, katera se mu je skazovala od prvega nastopa kneževin, ukrenil je, da bi se v bodoče nikakor ne kalil njih mir, naslednje določilo:
Albreht in njega moški nasledniki imajo omenjane kneževine in gospodstva, ki so se bila njemu in njega bratu Rudolfu skupno podelila, v bodoče imeti sami, vendar tako, da, ako kralj Rudolf v naslednjih štirih letih svojega sina Rudolfa ne oskrbi s kakim kraljevstvom ali s kako kneževino, ima potem Albreht (ali njegovi moški nasledniki) izplatiti Rudolfu vsoto, katero določi kralj. Listina je datovana v Rh e i n -feldnu 1. dne junija meseca 1283. 1.s)
Izročila sta tudi sinova Albreht in Rudolf, ter ž njima najimenitnejši gospodje3) kralju prošnjo, da bi potrdil sam in dobil tudi potrdilo volilnih knezov za vsa od „ajdov-skih" (na Kranjskem star oslove nskih deželnih knezov) in od starih krščanskih Rimskih cesarjev in kraljev njiju deželam podeljenih pisem, ker sta ona nova gospoda, pisma pa so popolna in nepokvarjena.
Kralj Rudolf je pisma potrdil in vse v njih omenjane slo-boščine in milosti, katere imata uživati njega sinova in njiju dediči in nasledniki, kakor da so njim podeljene, in sicer po vseh deželah, katere imata sedaj ali se v bodoče še pridobe.4)
Uže 11. dne julija meseca 1283. 1. so prisegli tudi stanovi Avstrijski, Štajerski, Kranjski in pokrajinski, da hote
') Kopp, 1. c. I. 503. opomnja 3.
*) Ibid. 1. c. I. 505. opomnja 7.
') Meliores terrarum suarum.
4) V Rheinfeldnu 11. dne junija meseca 1283. 1. — Kopp, 1. c. I. 507. opomnja 3.
se ravnati po omenjanem hišnem redu dne 1. junija meseca 1283. 1., po katerem je imel vojvoda Albreht sam brez udeležbe svojega brata Rudolfa biti vladar imenovanim deželam. ')
Dan 1. februvarja meseca 1286.1. je bil zopet za Kranjsko in pokrajino znamenit dan v najvišjem pomenu besede.
Kralj Rudolf, ko sta bila njega sina Albreht in Rudolf vojvodstvo Koroško izročila njemu, podelil je to vojvodstvo grofu Meinhardu Tirolskemu, „in Erwiigung der vom Grafen bis dahin geleisteten grossen Dienste und kiinftiger noch grosserer, sowie in Erwagung des weiteren Umstandes, dass, wenn die Zal der Reichsfiirsten sich mehre, das romische Reich selbst an Starke und Zierde gewinne." Vendar v darilno pismo grofu Meinhardu se je postavila izrečna opomba, da s tem darilom novemu vojvodi Koroškemu nikakor ni dana pravica črez Kranjsko in Slovensko (sploh „vindiško" nazivano) pokrajino, nego, da imajo te dežele tudi v bodoče biti svojina vojvodi Albrehtu Avstrijskemu in njega naslednikom.4)
Za Kranjsko reprezentuje ta listina kralja Rudolfa s svojo določbo dejanje eminentno državno-pravnega pomena, kajti še le s to listino se je pretrgala starodavna zveza s Koroško, katera seje spoznala kot svojina Avstrijskih vojevod.
Rudolf II.,
sin cesarja Rudolfa I. in brat Albrehtu, kateri, kakor smo videli v prejšnjem oddelku, je s prva bil skupno s svojim bratom Albrehtom vojvoda Avstrijski, Štajerski, Kranjski in Slovenski pokrajini, a je leto potem na prošnjo dežel po hišnem redu Rudolf o vem 1. dne junija meseca 1283. 1. odstranjen bil od vlade teh dežel, nazival se je vendar še v bodoče „H err v o n Krain und auf der March."
Ta naslov nahajamo še po listinah Rudolfovih v 1. 1286. in 1288. (Umrl je 1289. 1. aprila meseca v Pragi.)
V 12. dan marcija meseca 1286. 1. je namreč izdal listino, (v Brezah), kateri uvod slove: „Nos Rudolfus dei gracia Avstrie et Stirie dux Karniole et Marchie dominus . . . ."3)
') Bohmer, „Fontes ete." I. str. 316-318. ') Kopp. 1. e. I. 516.
®) Sedaj v arhivu v Sigmaringnu. Cfr. Kopp, 1. e. II./, 899 (štev. 18.)
In v 20. dan junija meseca 1288. 1. izdal je „apud Lopum" listino, v kateri se tudi naziva „Austrie et Stirie dux Karniole et Marchie dominus." ')
To je dokaz, da mu je ostal naslov za te dežele.
Vojvoda Rudolf III.,
prvorojeni sin Albrehtov imenuje se 1298. 1. vladar Av-trijski, Štajerski, Kranjski in pokrajine.
Ko je namreč prvi Habsburžan Rudolf I., „ veliki cesar in dobri človek," kakor ga po pravici nazivlje zgodovina, umrl (1291. 1.), dal si je njega sin Albreht (1292. 1.) po kralju Adolfu Na-savskem podeliti v fevd Avstrijo, Štajersko, Kranjsko in Slovensko pokrajino, in ko je Nasavec po Albrehtu izgubil življenje in kraljevstvo, ter je Rudolfa I. sin sel na cesarski prestol, podaril je 21. dne novembra meseca 1298. 1. z enoglasnim privoljenjem volilnih knezov svojim sinovom Rudolfu (III.), Frideriku in Leopoldu v fevd vojvodstva Avstrijo in Štajersko, Kranjsko, Slovensko pokrajino in Portenau.
Vladarja tem deželam postavil je svojega prvorojenca Rudolfa (III.)2)
Iz dni vladanja Rudolfa III. naši deželi imamo poročilo, da so mu grof Meinhard Tirolski in njega bratje graščino Kostanjevico (Landestrost) na Dolenjskem „in še več drugih graščin" zastavili, da so laže zmogli troške, ki so jih imeli v boji z Benečani.3)
Prihodnje leto 1306. so Budolfa III., ko je bil z orožjem premagal Henrika Koroškega poželenje po kroni Češke, kronali v kralja Čehom.
Da bi si pridobil vsa srca Čehov, vzel je Rudolf v zakon kralja Vaclava vdovo Elizabeto, ki jo je častil ves narod Češki.
Toda umrl je uže 1307. 1. še le v 23. letu svoje dobe, kakor pripovedujejo nekateri pisatelji, ker se je bil preobjedel sadja, a kakor trdijo drugi, za otrovom.
Njega soproga Elizabeta, sedaj vdova dveh kraljev, ubegnila je pod obrambo svojega tasta Albrehta, kateremu je izročila vse svoje graščine — med njimi najbrž tudi zastavljeno graščino K ostanjevško.4)
') Državni arhiv v Lucernu. Cfr. Kopp, 1. c. II./, 735 (štev. 31.)
') Mueli ar, „GeseMchte der Steiermark," VI. str. 130, 131.
s) Valvazor, 1. e. XI. knjiga str. 331 (Landstrass.)
4) Fugger, „Spiegel der Ehren des Erzhauses Oesterreich," 221, 224,
Vojvoda Budolf IY., »ustanovitelj."
„— Vsa slava in vsa moe kneževine oprta je na trdno ustanovljeno srečo podložnikov."
Rudolf IV. ')
„ Jedenfalls wird man Rudolf IV., wenn man sein genzes Wirken mit unbefangenem Auge iibersieht, den hervorragendsten Fursten seiner Zeit, den vorziiglichsten Regenten Oesterreichs beizuzalen nicht umhin konnen." — V te jedrovite besede je ži-votopisec „ustanoviteljev", učeni univerzni profesor dr. Huber združil svojo sodbo o vojvodi Rudolfu IV., ki je, navzlic kratki dobi, katera je bila odločena njegovemu pozemeljskemu delovanju, vendar storil za Avstrijo toliko in tak6 važnega.
Saj je ta presvitli knez iz Habsburškega rodu samo v staro-častitem stolnem mestu Dunajskem zapustil dva neminljiva spomenika vsvojega pozemeljskega bivanja: Dunajsko univerzo in sv. Štefana cerkev. Ako je ustanovil z univerzo mesto učenosti, katero je po skrbni gojitvi posameznih poznejših knezov lepo se razcvelo, je tudi drugo delo za mnogo človeških rodov storilo Dunaj v središče različnim umeteljnostim, katerih zahtevata zidanje in olepšava takšne veličastne stolne cerkve.
Pridobljenje Tirolske hiši A v strij ski, katero je sam pričel, je še doživel — če tudi mu je bilo vzeti slovo od sveta v najlepših letih, 1365. 1., staremu 26 let — in utrdil si je oblast nad njim z diplomatsko spretnostjo, kakor tudi z umnim upotrebljevanjem orožja.
Združenju Goriških posestev z Avstrijskimi deželami ie on vsaj pot prokrčil, in skoro po njega smrti 1374. 1. je pripala Avstrijskim vojvodom njih ona polovica, kateri gospodar je bil grof Albreht.
Tudi združenje Avstrijskih, C eskih in Ogerskih dežel, zatorej stvaritev Avstrijskega cesarstva, je vendar v nečem zmislu delo Rudolfov o. „Denn" — piše Huber — „wenn auch am Ende ganz andere Factoren filr das Gelingen massge-bend waren, so ist es doch Rudolf s Verdienst, dass der Ge-danke uberhaupt auftauchte und von R u d o 1 f s IV. Zeit an blieb dieser Gedanke auch fortwahrend lebendig und strebte nach Rea-lisirung, bis er in der That verwirklicht wurde." 2)
In posebe naši deželi Kranjski je Rudolf IV., kakor nam poročati kroniki Kranjske in stolnega mesta, storil toliko
') „Cum igitur omnis gloria sive potentia prineipatus in subditorum con-sistat solidata fortunis." — „Geschichte Herzog Rudolf IV. von Oesterreicli." Von dr. Alf. Huber. Innsbruek 18(s5. str. 114. opomnja 2.
1. c. str. 154.
znamenitega, da mu je za vselej zagotovljen „zlat list" v naši zgodovini.
On je sklical prvi veliki kongres knezov naši v Lju-1» 1 j a n i, on je, spoznavajoč prevažno pozicijo proti vztoku, ustanovil mesto Rudolfovo, in te dve deli uže sti dovolj, ohraniti mu čestit in stalen spomenik v srcih naše dežele stanovnikov.
Ljubljanski kongres 1460 1., in ustanovitev mesta „Rudolfovo", ti dati sami bi uže zadostovali zgodovinopiscu in rodoljubu, da bi postavil knezu, kateri je sprožil misel o obeh, spomenik aere perennius!
Toda poleg tega, koliko obilico podrobnosti nam podajejo za kratke dobe njega vlade njega skrbni ukazi in naredbe za Kranjsko in nje stanovnike!
Delavnost Rudolfa IV. v oskrbništvu svojih dežel obračala se je v enaki meri na Kranjsko, in kakor je v sedmih letih svoje vlade obiskaval vse svoje dežele, tako je tudi našo Kranjsko oziroma stolno mesto Ljubljano doletela odlika njegovega obiska.
Januvarja meseca 1360. 1. je prišel Rudolf iz Dunaja v Gradec (29. dne januvarja meseca), kjer se je mudil do 26. dne februvarja, kakor svedočijo listine.
Tu v G rad c i je potrdil deputaciji dežele Kranjske, ki se je bila, pozdraviti ga v stolnem mestu Štajerske, njemu naproti pripeljala, privilegije Kranjske dežele in Ljubljanskega mesta'), tako isto samostanu Zatiškemuna Dolenjskem in kartuzijanom v Bistri njih privilegije;2) opata Petra Zatiškega je imenoval Rudolf svojim dvornim kaplanom. 3)
Ker je bila njega srčna želja, da bi mesta in trgi vedno bolj cveteli in se razvijali, odstranil je tako isto na Kranjskem vsako zapreko brzemu razvoju, ter je prepovedal tudi ob času svojega bivanja v Gradci za v bodoče (v četrtek po pepelnici 1360. 1.) še le na novo postavljeni nedeljski sejem v Št. Vidi pri Zatičini. Dotična listina, ki jo hrani „Privilegien-buch" mesta Ljubljanskega pod štev. 34, slove tako-le:
„Wir Rudolf vom Gottes gnaden Herczog ze Oesterreich, ze Steyer vnnd ze Kerndten Entbieten vnnserm getrewen lieben Leutolden von Stadteck vnnserm Hauptmann in Chrain vnnser gnad vnnd alles gut. Wir haben vernomen, dass zu Sand Veit an der March neulich aufkommen sei ein Sunntag Marcht der vnnsern Stetten vnnd Marchten anderswo in dem Landt vnnd auch vns an vnnsern Mauten schedlich sey. Darumb empfelhen
') Riehter, „Geschiehte der Stadt Laibaeh." — Klun, „Arehiv" 2. 3. str. 205.
Ibid. — Huber 1. e. (fur Freudnitz) str. 188. (6. dne februvarja meseca 1360. 1.)
') Primeri moj spis: „Die Gegeuabte Albert und Peter von Sittieh" str. 24.
wir dir ernstlich vnnd wellen, dass du denselben Sunntag Marcht vnnd alle andern Sunntag Marchte an dem Lande, die vns vnn-sern Stetten, Marchten vnd Mauthen scliedlicli sein, erlegest vnnd abnemest vnnd sie verrufest genzlich von vnnsern wegen mit Vrkhundt dieses briefs. Geben ze Graez an dem Pfinstag nach dem Aschtag Nach Christus gepurd dreyzehenhundert Jar vnd darnach in dem Sechzigisten Jar."
V 24. dan marcija meseca 1360. 1. lehko dokažemo, da je bil v C e 1 j i, kajti tam je kartuzijanom vJurijevem kloštru ta dan podpisal neko listino, in nekoliko dni potem, najbrž uže pred 27. dnem marcija meseca, je prišel v Ljubljano na uže omenjani knežji kongres.
Dne 27. marcija meseca v Ljubljani je podpisal Rudolf IV. listino križevniški hiši v Ljubljani, t. j. potrdilo pravic tukajšnje križevniške redovne hiše, in na tej listini nahajamo kot svedoke podpisano dolgo vrsto odličnih duhovnikov, posvetnih knezov in drugih velikašev.
Tu čitamo imena:
Ludovik, patrijarh Oglejski, Ortolf, nadškof Sol-nogradski in legat Rimskega prestola, Pavel, škof Brižin-ski,') Gotfried, škof Pasovski, Janez, potrjeni škof Krški, nadvojvode kancelarij, škof Ulrih Sabenski (Briksenski>,11) škof Ludovik Cliiemseeški, škof Peter Lavantinski, dalje imena posvetnih knezov: mejni grof Meinhard Brandenburški, vojvoda na'zgornjem Bavor-skem in grof Tirolski, svak vojvodi Rudolfu IV., potem ime njega strijcev, Palatinatskili grofov na Koroškem Menili ar d a in Henrika, grofa Goriškega, imena: grof O t o n Ort en-burški, grofa Ulrih in Herman Celjski, grof Janez Pfannberški, stotnik na Koroškem, Friderik in Konrad, „Auffensteinca", Friderik Wallseeški iz Štajerske, Eberhard Wallseeški, stotnik nad Anižo, R u d o 1 f Liechtensteinski, komornikv Štajerji, Friderik, Ulrih inOton Stubenberški, Leopold pl.Stadteck, stotnik na Kranjskem, inRudolf, njega brat, Janez CarssRauhen-eški, Herman Landenberški, deželni maršal v Avstriji, Henrik Hoggenberški, dvorni upravnik, Wilgraim Streym, dvorni maršal, Kunricli Crunn, dvorni točar, Albreht O ttensteiner, nadkuhar, Albreht Schenk, ključar, Viljem Schenk Liebenberški, starejšina.
Ta slovesni shod visocih duhovnih in posvetnih knezov m dostojanstvenikov je imel, kakor se je uže poudarjalo, emi-nentno političen, državno-praven namen, t. i. posvetovanje o uredbi Oglejskega patrijarhata in razmer z Benetkami, kako bi se dobila Tirolska, kako bi se dala združiti Goriška posestva z
') Gospodar Loki. ') Gospodar Bledu.
Avstrijskimi deželami in naposled, kako bi se „utrdil Avstrijski vpliv v zgornji Italiji", ') oziroma, kako bi moči bilo dobiti trdno stališče ob južnih Alpah, katerih poslednjih dveh daleč merečili smotrov mu, se ve, ni bilo dano doseči.
A kar je končno dosegel on ali njega bližnji nasledniki na Tirolskem in v Gorici, je vsekako visoke pomembe in za vselej ostane znamenito, da je Ljubljanski kongres 1360. 1. igral tu tako važen in odločilen nalog.
S tem kongresom je bilo združeno tudi dedno poklon-stvo na Kranjskem, ki seje vršilo v dneh od 27. marcija meseca do 3. aprila, in tačas je Rudolf IV. bival v Ljubi j a ni. *)
Pred tem poklonstvom Kranj cev se je med 12.—18. dnevom marcija meseca vršilo poklonstvo Korošcev na Gospesvetskem polji po staroslovenskem običaji „secundum morem incolarum" (izročitev fevda po kmetu). 3)
Za časa svojega bivanja v Ljubljani od 27. dne marcija meseca do 3. aprila (incl. i izdal je Rudolf IV. naslednje listine: 27/3 za križevniško hišo v Ljubljani, 28/3 za kartuzijane v Bistri, ki jim je potrdil privilegije o gozdeh in eksekucijo gozdnih pravic, katere jim je bil podelil Henrik, kralj Češki in vojvoda Koroški 1317. 1. (vLjubljani 9. dne septembra meseca t in katere sta potrdila tudi vojvoda Albreht in Oton foča in strijci 1337. 1., 1/4 za Bistričane in 3/4 za O tona in Rudolfa, grofa O rt enburška, *) katerima je podelil v fevd polovico turna vPolhovem G rade i.
Ne dolgo potem, ko se je bil od knežjega kongresa v Ljubljani vrnil na Dunaj, izdal je Ljubljane se tič6če milostno in fevdno pismo Dankwartu Zellenpergerju o dveh kolesih pri mlinu na Poljanah ob Ljubljanici.b)
Tri leta pozneje (1363. 1.1 imamo od njega listine grofoma Auerspergoma (Ivanu in njega bratu) ddo. Dunaj 22. dne majnika meseca in iz Bolzan 10. dne septembra meseca.
Ko je R u dolf IV. na vzpomlad 1364.1. iz Dunaja črez Prago potoval k cesarju, svojemu tastu, v Budiš in, ter je tam osobno vzprijel poklonstveno pismo Lužičkili mest za slučaj, ako bi izmrl Luksemburški rod, tedaj je, po Huberjevih mislih, najbrž dobil še cesarjevo pritrdilo, da si je Rudolf posle prideval tudi za svojo deželo Kranjsko naslov voj vode.
') Huber, 1. e. 152.
') Dotione listine ima Huber i. e. 189 (štev. 203 — 207.)
») Huber 1. e. 189 (štev. 198.)
') Huber 1. c. 189 (štev. 203, 204 in 206.)
5) ddo. Dunaj 9. dne junija meseca 1360. 1. — Hubor 1. o. p. 190 (štev. 218.).
V	neki listini 12. dne aprila meseca 1364. 1. imenuje se pa Rudolf še „Herr zu Krain", v tem ko mu uže 8. dne maj ni k a meseca 1364. 1. mejni grofi Brandenburški dajejo naslov „Herzog zu Krain". ')
Nekatere mesece pred svojo prerano smrtjo pa je Rudolf IV. ustanovitelj" završil ono ustanovo v oziru Kranjske, katera je njega ime v imeni prijetnega Dolenjskega mesteca Rudolfovo uvekovitila v naši deželi.
V	7. dan aprila meseca 1365. 1. je namreč izdal Rudolf IV. na Dunaji ustanovno pismo mesta Rudolfovega, katero Valvazor v svoji „Ehre des Herzogthums Crain" III. p. 480, po izvirniku navaja.
Kraj, na katerem seje povzdignilo novo Rudolfovo, dobil je vojvoda Rudolf od cistercijenskega samostana Z a tiske ga v zameno.
Dobil je v zameno od opata Petra kraj (vas) Gradec (gradič, potem 11 kmetij v Ločini, 9 v spodnji, eden malin v drugi, in 9 kmetij v tretji vasi Bršl ji nu, 26 kmetij v Štefan j i vasi v (Trebenjski fari), na Pristavi, v Slovenji vasi, Roženpergu, na Brodi, in vBršljinu, in za desetino v Lani š č e m, (Šmarijski fari), katero naj daje 81 kmetij, vsaka po dva snopa, a tretji snop se dajaj tamošnjemu vikarju.,J)
To novo mesto, ki se je krstilo po presvitlem knezu iz sta-roslavne hiše Habsburške, je bilo poleg tega, da sta v njem hitro dobila trgovstvo in življenje vsega Dolenjskega svoje središče, tudi uže po prvem stoletji svoje ustanovitve važna bran proti divjajočim Osmanom (1469.1.) in je to še dolgo ostalo.
Kakor se je opomnilo, je Rudolf živel le še nekatere mesece potem, ko je bil ustanovil Rudolfovo; umrl je 27. dne julija meseca 1365. 1. v Milanu, kjer mu je bil idočemu v boj proti patrijarhu Oglejskemu in proti Francu Karar-s k e m u (Carrara) pripravil Barnaba Visconti slovesen vzpri-jem.
V	is contiju je bil namreč Rudolf IV. poleg zaveznika tudi brat njega hčere soprogu, vojvodi Leopoldu Avstrijskemu, kateri je ravno po posredovanji Rudolfovem vzel v zakon lepo hčer Viscontijevo, vojvodinjo Virido.
Ta vojvodinja Virida je prišla kakor pri svoji možitvi, tako po smrti svojega soproga (ki je padel, kar je znano, v bitki pri Sempachu 1386. 1.) v dotiko s Kranjsko, kjer tudi leži pokopana v Zatiški cerkvi.
Ko se je možila, jej je nje svak Rudolf dal zavarovanje na 100.000 gold., katere jej je nakazal na Kranjsko,3) kjer
') Huber 1. c. 120. Opomnja 3.
') Glej moj spis: „Gegenabte von Sittich" p. 24. in dalje. ') Huber 1. c. 214 (štev. 605.)
je tudi, vdova, stanovala v Št. Lambertski graščini pri Zatičini in 30 let (do 1425. 1.) tu živela v blagoslov samostana. ')
Daje Rudolf svojo svakinjo s svojim zavarovanjem nje doti 100.000 gold. v zlati, ki jo je prinesla soboj, napotil ravno na Kranjsko in sicer, kakor čitamo v Lichnovskem,2) na mesto in trdnjavo Ljubljano, Kranj in Kamnik, to dokazuje zopet Rudolfov visoki politični razum.
Lichnowsky piše, daje Rudolf dal v nasprotno doto „diese siidlichsten Besitzungen gewiss nicht ohne die Absicht, theils sie als nahe gelegen annehmbarer zu machen, theils sie vor den benachbarten (italijanskimi) Feinden (s tem) um so eher sicbern zukonnen",3) kajti tem načinom so bili Viscontiji še bolj navezani, obračati svoje interese na Avstrijo in da se le-ta vzdrži na jugu.
S čemer si je pa Rudolf IV. kakor v vsem Avstrijskem cesarstvu, tako v naši domovini kot ^ustanovitelj" do danes in ako Bog hoče, še za bodoče veke zagotovil stanovit in sijajen spomin, to je, daje 1365.1. ustanovil Dunajsko univerzo — Alnia mater Viennensis — kjer je tekom stoletij toliko različnih sinov našega ljudstva, vsega slovenskega naroda, vzprijemalo humanitarno svojo izobraženost.
Malo let potem uže, ko so se bile dobro odprle vse štiri fakultete Dunajske univerze(1385.1.), nahajamo rojaka Leon-harda de Carniola, doktorja sv. pisma, delujočega na teolo-gični fakulteti te univerze, 4) za katerim pridejo najprej na vrsto v 15. veku magistri in doktorji: Andreas de Labaco (1431.1.)5), Michael de Krainbu r g (1446. l.),ti) Gregorius de Krainburg (1448. 1.),7) in Christophorus de Carniola. (1458. I.)8;
Takoj po utemeljitvi univerze 1366.1. vštevali so se študentje iz Kranjskega Avstrijskemu narodu te visoke šole, katera je obsezala razven tega še tri „narode", Saksonski, Češki in Ogerski, in v tej prvi dobi so imele narodnosti odliko pred fakultetami. 9)
O Dunajski univerzi pišeta pozneje dva odlična Kranjca, in sicer Schonleben svoje „SexagenaDoctorum Viennensium",
') Glej: „Gegenabte von Sittich" p. 30 in dalje.
IV. Reg. štev. 670. »1 IV. p. 83.
') Aschbach, „Geschiehte der Wiener Universitat." (Festsehritt). VVien. 1865 p. 614.
^ Ibid. p. 597. ") Ibid. p. 616. ') Ibid. p. 603. ') Ibid. p. 599. ") Ibid. p. 33.
in P. Ernest Apfalterer S. J. svoje: „Scriptores antiquiss. ac celeberrimae Universitatis Viennensis ordine chronologico propo-siti." (1740. 1.)	, ,
Koliko bogato nadarjenih sinov našega naroda je za prej imenovanimi možmi 14. in 15. stoletja na univerzi cesarskega stolnega mesta še poučevalo kot izvrstni profesorji in v i soko čislani od dijakov vseh narodnosti, to nabrojiti trebalo bi posebne knjižice!
Cesar Rudolf II.
„Slab in nestalen" imenujejo mnogi zgodovinopisci značaj raz-vnetega čestitelja muz, ki je bil tudi sam umeteljnik, Rudolfa II.
Da tudi ta svetli potomec Habsburške hiše nikakor ne zasluži te površne sodbe, razvida se kakor iz mnogih drugih potez tudi iz podrobnosti njega razmer do naše dežele in našega ljudstva.
Ako bi cesar R u d o 1 f II. za našo deželo ne bil storil druzega, nego da jej je dal „zlatopečatno povelje" in da v njem največjega narodnega dejanja slovenskega 1 j u d s t v a v novejši zgodovini, slavnega in vednega spomina vrednega vdeleže-vanja o prem agi Turkov p r i Sisk u 1592.1. omenja načinom, častnim za deželo in ljudstvo, ako, pravimo, bi cesar Rudolf II. Kranjski in nje stanovnikom ne bil storil ničesar druzega, njega v zgodovini umeteljnosti in v kroniki svoje ljubljene „zlate Prage" večno nepozabljivo ime moralo bi se lesketati v naši kroniki še poznim rodovom.
Vendar še drugače je skazoval svojo očetnjo milost naši deželi.
Eno prvih znamenitih del cesarja Rudolfa II. (1576 — 1612. 1.1 v blagostanje stanovnikov ne le drugih, nego tudi naše dežele je bilo, da je vladarja notranji Avstriji (Štajerske, Koroške in Kranjske) nadvojvodo Karla Štajerskega „nago-varjal" inga „prosil," „die Administration und Versor-gung der Crab atischen , Windischen (Slovenischen) und Meergrenzen mit gewissen Conditionen zu ubernelimen, (1577), da solches sonst der Kayserlichen Majestat als regierenden Konig in Ungarn zustand, \) aber um so vieles besser und nach-haltiger vom Centrum der innerosteireichischen Lande und mit Zuhilfenahme der erprobten Streitkrafte aus den windischen (slo-venischen) Landestlieilen geschehen konnte."
Res, prav iz istega časa (1578.1.) imamo krasno spričevalo nadvojvode Karla za naše ljudstvo in njega srčnost.
') V al vaz 01- 1. e. III. 347, po ueeem rokopisu iz arhiva „der krain. Landsehafft".
V	o j v o d a je namreč zahteval to leto nekoliko mladih ljudi za topničarstvo, z dostavkom, „weil die Krainer sich alle-zeit,wie ihm aus eigenerErfahrung bekannt ware, tapfer und ritterlich vor allen andern gehalten hatten." ')
Ta tehtovita pohvala enega Habsburžana zvenela je tija do ponosnega kraljevega gradu na Pražkem Hradčinu in je našla, kakor sem uže opomnil, svoj še vedno živahni odmev v slo-bodilnem pismu Rudolfa II., o katerem še obširno govorim.
Ako je pa Rudolf II. z veseljem priznaval junaštvo slovenskega naroda proti dednemu sovražniku krščanstva, gaje vendar malo veselilo nadlegovanje protestantske lige v notranji Avstriji, katera mu s svojimi pritožbami ni dala miru celo v državnih zborih, zatorej se nam ni čuditi, daje občutljivi vladar nekoč (1582. 1.) pred deputacijo luterskega plemstva iz Kranjskega, kateri je bil v Avgsburgu odrekel av dijenco, a ki mu je navzlic temu pred njega sobo izročila prošnjo. „pove-sil obraz," (t. j., da je ni pogledal.) ter da jej je pisal slab odlok.2)
Ne manj ostro in ne manj pravično je razsrjeni cesar ravnal z istimi Luterani, kadar so po smrti K ari a nadvojvode-vladarja notranji Avstriji nadaljevali svojo opozicijo „in religiosis" tako daleč, da mu niso hteli priseči.
Ko je nadvojvoda Karol umrl, je bil namreč za njim na vladarstvo pozvani prvorojeni sin Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) še malolet, zaradi tega je cesar Rudolf II. svojega brata Ferdinanda in njega svaka vojvodo Viljema Bavorskega postavil njemu jeroba. Cesar R u d o 1 f je potrdil skrivne svetnike umršega kneza in je izročil njega vdovi vladarstvo. Jeroba pak sta postavila vladarja nadvojvodo Ernsta.
Tako se je videlo vse dobro urejeno, a lu ter s ki stanovi Kranjske, Koroške in Štajerske, ki so bili vedno v konspiraciji med soboj, menili so, da je prišel pravi čas, ko jim bode moči z agitacijo in drzno opozicijo prisiliti še daljnih koncesij v verskih stvareh. tem bolj, ako jih spoje z „obranibo mej," kar so vedno stavili za uvet privolitvam, tičočim se verskih stvari.
Izjavili so v očitnem deželnem zboru, da bodo odrekli vladarju poklonstvo, ako se ne bode ustrezalo njih daljnji verski slobodi. Tudi so ukrenili, da pošljejo cesarju pismo, v katerem mu pojasnijo vse razmere, „naj se bere, ali ne." 3)
V	tem pa so se pridružili stanovi Štajerske Kranjcem s poročilom, da so ukrenili prav v isti stvari odpraviti poslancev do cesarja v Prago, in to isto zahtevajo tudi od stanov Kranjske.
') Valvazor 1. c. p. 348.
>) Dimitz, „Geschichte Krains" III. p. 94.
') Dimitz, „Geschiclite Krains" III. p. 241.
Takoj se je vzprijel ta predlog in 1. dne junija meseca 1591. 1. so bili poslanci treh dežel (Štajerske, Koroške in Kranjske) uže v Pragi.
Poslanci so imeli 12. dne junija prvo avdijenco pri cesarji Rudolfu II., kateri je zahteve dežel najprej izročil v prevda-rek sojerobom in bratu Ferdinandu na Tirolskem. Vdova vojvodinja je odločno branila cesarju, naj nikar ne potrdi verskega pomirja, katero se je izsililo nje soprogu nadvojvodi Karlu.
Nadvojvoda Ferdinand ravno tako ni hotel čuti o kaki koncesiji, poslancem naj se izreče ostra graja, ter se jim opomni, da cesar pričakuje od novega deželnega zbora izpolnitve dedne dolžnosti. Nadvojvoda Ernest je dejal, ako hoče cesar privoliti stanovom „toleranco" v tem zmislu, da si za časa nadvojvodine vlade koncesije nadvojvode Karla ohranijo svojo veljavo, treba postaviti trden jez naporom stanov.
V	2. dan avgusta meseca so naznanili poslanci skrivnim svetnikom, da uže tri mesece oprezujejo v Pragi na odl6kvtem, ko je meja v nevarnosti (sic!).
Dne 4. oktobra meseca je nadvojvoda Ernest pisal cesarju, ako ne bode moči, hitro sklicati deželnih zborov, se je bati, da spoštovanje in pokorščina do gospodske v verskih in političnih stvareh vedno bolj pojemlje, katoliška vera čim dlje tem bolj peša, in tudi deželnim vladarjem prihaja vladanje vedno težje.
Toda v tem, ko je romal ta dopis v Prago, pozval je cesar poslancev k sebi.
Ko jim je izrekel svojo nezadovoljnost o odpovedanem poklonstvi, ter izrazil svojo nadejo, daopustev prvem deželnem zboru vse „difikultacije" in po svoji dolžnosti skažejo poklonstvo, povedal jim je tudi — dobrega srca, kakor vsi Habsburžani —naj ostane, kar se tiče verske stvari, vse, kakor je določil nadvojvoda Karol, in pod istimi uveti.
V	tej točki zatorej se je omečil dobrostni cesar, a nikakor ne, kar se tiče vprašanja o obliki prisege pri poklonstvu, kajti srdit je odbil željo stanov, da bi nadvojvoda Ernest prisegel po protestantski šegi.
„Wo in aller Welt" — vzkliknil je cesar— „ist es denn iiblich, dass der Schworende niclit nach eige-nem Affekt und Willen, sondern nach demjenigen sich zu ricliten habe, dem geschworen werde?" ')
Cesarjevi izjavi sta se odločno uprla vojvoda Ernest in Ferdinand Tirolski, prvi izlasti da bi se vzprijelo versko pomirje med deželske pravice, kakor so zahtevali stanovi, nadvojvoda Ferdinand pa je očitno izrekel, da cesarjeva koncesija bode le utrjevala trmo in nepokorščino.
') II ur ter, ,,Gescliiehte Ferdinand II. und seiner Eltern" II. 440 — 444, 446.
Ko so tudi poslanci stanov odgovorili na cesarsko izjavo in zastonj prosili oslobodi verski določnejšega poroštva, zapustili so Prago početkom decembra meseca.
Mislim, za katere so poslanci vedeli pridobiti tudi cesarja, da je namreč nadvojvoda Karol meščanstvu po mestih privolil versko slobodo, upirali so se najprej nadvojvodinja vdova, in nadvojvoda Ernestje pisal (16. dne decembra meseca 1591.1.) cesarju: „Die Religion sei weder in den Stadten noch in den Markten vomErzherzog Kari freige-geben worden, vielmehr habe derselbe den Biirgern Theilnahme an den Religion subung en der Land-leute ausdriicklich untersagt. Die Bewilligung freier Religionsubung fur die Stadte und Markte wiirde die Austilgung der katholischen Religion in den drei Landen unausbleiblich zur Folge haben."
Stanovi Kranjske- so 24. dne marcija meseca 1592. 1. nadvojvodi, oziroma njega namestnikom in deželnim komisarjem J a-nez u Tavčarju, škofu Ljubljanskemu, in deželnemu poglavarju v notranji Avstriji, deželnemu oskrbniku grofu WolfuThurnu in opatu Lavrenciju Zatiškemu prisegli zvestobo po obliki, katero so sestavili sami, in na evangelije.
Komisarji pa so v nadvojvode imeni nasproti prisegli po stari katoliški šegi.
Leto dni in tri mesece po tem poklonstvu novemu vladarju nadvojvodi Ernestu, kateremu je bil cesar Rudolf kot državnemu glavarju izročil tudi mejno brambo proti Osmanom p< smrti nadvojvode Karla, razširjala se je po vsem krščanskem svetu vesela novica o sijajni zmagi mejne vojske protiOsmanompriSiskuvprazniksv. Ahacija(22 .dne junija meseca 1592. l.i in vse je pelo in vriskalo o pripovedi ve-licega junaškega dejanja osobito slovenskih bojnikov, kateri so si pod vodstvom svojih tedaj narodno mislečih voditeljev priborili glavni del zasluge v slavni dan boja pri Sisku!
Tu mi ni mesta in tudi da se ne odtegnem predaleč od svojega predmeta, ne morem spuščati se v podrobnosti različnih poročil o tem boji, nego opozarjam samo prijatelje domače zgodovine na tega, v naši povestnici večno znamenitega boja obširni popis, katerega sem pred dvajsetemi leti izdal v posebni tiskovini. ')
Vendar naj se tu iz poznejših preiskav, oziroma slučajnih najdeb v c. kr. dvorni biblijoteki Dunajski, kjer se hrani lep zve-ženj poročil o boji pri Sisku, navajajo nekatere karakteristične,
') Glej: „Die Schlaeht von Sissek. Eine Denksehrift. Laibach 1861. (J. Blasnik)" — Tiskovini je priložena faksimilovana slika tega boja, posneta po sliki v deželnem muzeji.
posebno Rudolfa in Kranjske tičoče se date, da bode vsa slika popolnejša.
Izlasti je treba z ozirom na vprašanje, katero je vzbudil mojega zelo čislanega kolege dr. Zwiedinek-Siidenhorsta spis: „R u p r e c h t von Eggenberg", (Gradec 1878), in ki se suče o tem: gre li prvaštva venec o boji pri Sisku E g g e n-bergerju ali Andreju Auerspergu, odločno poudarjati, kar se čita v ces. poročilu iz Prage 3. dne avgusta meseca 1593. L: „der jiingsten Victori lialber geben allein mehrentheils so mit und darbei gewest dem Herren von A u e r s p e r g die Ehr." ')
Večina onih bojnikov zatorej, ki je bila v boji, daje Auerspergu spričevalo, da je on razločil boj, Auersperg s svojci, t. j. s slovenskimi bojniki iz Kranjske.
Auer sperg sam konstatuje v pismu iz Dunaja 3. dne julija meseca 1593. 1.: „Das windische (slovensko) Kriegs-f v o 1 k bat den ersten Angriff getlian" i. t. d.
V istem pismu naznanja, da se je po zmagi našel tudi meč, katerega je Turški cesar prej bil poklonil Hasan paši, „das wirdet man" — pravi vojskovodja — „samt seinem des abge-leibten Bassa Kopf der Rom. Kays. Maj. (cesarju Rudolfu) heraus schicken." '')
Cesar Rudolf je bil velikanske zmage pri Sisku neizrečno vesel.
Ko mu je sel prinesel poročilo o srečnem konci boja, ukazal je, naj se mu podari zlata verižica, vredna 190 kron (319 gold. 12 kr.).
In kakor smo uže omenjali s početka, se je cesar R u d o 1 f visocili zaslug si oven skega ljudstva o zmagi priSisku najčastnejšim načinom spominal za vse čase v „zlat o pečatnem povelji", katero je podelil naši deželi Kranjski 3. dne decembra meseca 1593. 1.
To je tako važen del Kranjskih dežčlskih pravic, da je tix vse priobčimo po izvirniku.
Vsebina mu je:
„Des H e r z o g t h u m b s Crain Rom: Kaysers Ru-d o 1 p h: des andern Confirmation einer Ersamen Landschafft in Crain vnd dero angeraihten Herr-schaften von Windiscli Marcli vnd Isterreich etc, Freyheiten.
') Rokopis o. k. dvorne biblijoteke na Dunaji. ') Rokopis c. k. dvorne biblijoteke na Dunaji.
Wir Rvdolph der Ander, von Gottes Gnaden Erwehlter Romischer Kayser zu allen zeiten Mehrer des Reichs in Germa-nien, zu Hungern, Behaimb, Dalmatien, Croatien vnd Sclauonien etc. Konig Ertzhertzog zu Osterreich, Hertzog zu Burgundi, zu Braband, zu Steyr, zu Kharndten, zu C r a i n , zu Lutzenburg, zu Wiirtemberg ober vnd nider Schlesien Fiirst zu Schwaben Marggraun des heiligen Romischen Reichs, zu Burgund, za Mar-hern ober vnd nieder Laussnitz, Gefurster Graue zu Habspurg, zu Tyrol, zu Pfierdt, zu Khyburg vnd zu Gortz etc. Landgraue in Elsasz, Herr auff der Windischen March, zu Portenaw vnd zu Salins etc. Bekliennen offentlich mit disem Brieff vnd thuen khundt aller menigclich, dass vns die Ehrvviirdigen Edlen, Ehr-samen, Geistlichen vnsere andachtigen vnd lieben getrewen N. die Stande gemainer Landschafft d es He r z ogthum bs Crain vnd desselben angeliorigen Herrschafften Win-dischmarch, Mottling, Ysterreich vnd Carsst vn-derscliidliche Freyheiten Landshandvesten und Confirmationes, so Ihnen von weyland vnsern loblichen Vorfahren Romischen Khay-sern vnd Konigen vnd Ihren gewesten Herrn vnd Landsfiirsten seliger Gedachtnuss mitgetheilt vnd gegeben worden in glaub-wiirdigem Schein furbringen lassen, so von wort zu wort hernach geschriben stehen vnd also lauten etc.
Vnd haben uns darauff vnderthenigst gebetten, das wir obgescliribne Freyheiten, Landtshandvesten vnd Confirmationes alles Ihres Inhalts zu bestatten und zu erneuern genedigclichen geruechten Des haben wir angesehen soleh Ihr gemainer Landschafft des Herzogthumbs Crain demiietig zimblich Bitte auch die getreuen gehorsamen vnd nutzlichen Dienste so Ihre Vordern vnd Sie; von vndencklichen Zeiten hero, vnsern Vorfahren vns vnd dem gan t z en lo bi ic h en Hauss Osterreich Ihren gewesten regierenden Herrn vnd Landsfiirsten Sonderlich auch erst nechst versehines Jahr (1593. 22. Juni) wider dem Erbfeind vnsers ChristlichenNamens vnd Glau-bens den T ur k en in s einen jiingsten F rid- vnd Ein-bruch mitDarstreckung Ihrer Leib vnd Giietter in manigfaltig weg willigclich gethan vnd bewiesen, n o c h t a g-liches thuen vnd in khiinfftig zeit wol thuen mo-gen vnd so 11 en, vnd darumb auch besondern Kayserlichen Gnaden fur vns selbst als Romische Kayser dann als Obrister Gerhab dises vnd anderer weiland vnsers lieben Vetters vnd Fursten Ertzherzog Carls seligen hinterlassener Fiirstenthumb vnd Lande auch an statt vnsrer Contutorn mit wolbedachten Muth, guettem Rath vnd reehten wissen, vorberiierter gemeiner Landschafft in Crain vnd derselben angeliorigen Herrschafiten Privilegia Landtshandvesten, Landesfurstliche Befreyungen vnd Confirmationes in allem vnd jedlichen Ihren Articln, Puncten, Cleuseln, Worten; Innhaltungen, Mainungen vnd Begriffungen
auss Kayserlicher vnd Gerhablicher Macht vnd Gewalt, gnedigc-licli erneuert, Confirmirt vnd bestaettet. Tliuen das aucli liiemit wissentlich in Crafit dits Briefs was wir daran von Rechts vnd Billigkeit wegen zuOonfirmiren zu bestaetten vnd zuuerneuern liaben Confirmiren bestaetten vnd erneuern sollen vnd mogen Vnd mainen setzen vnd woellen das mehr angeregte Privi-legia Landtsliandvesten, Khayserliche vnd Landtsfiirstliche Be-freyungen vnd Conlirmationes in allera vnd jeglichen Ibren Ar-ticeln, Puncten, Cleuseln, AVorten, Innhaltungen, Mainungen vnd Begriffungen in Ewig zeit krafftig vnd miichtig sein statt vest vnd vnverbriichlich gebalten vnd volzogen werden vnd vor er-nandte Ein Ersame Landtschafft des Herzogthumbs Crain, \vie aucli dessen angehorigen Herrschaften Ihre Erben vnd Nach-kliommen sich derselben aller vnder jeder beruebiclich gebrauclien, geniessen vnd gantzlich darbey bleiben sollen vnd mogen von allermeniglich vnverhindert danvider aucli weder von uns oder jemandts anderen was furgenommen, geliandlet oder gethan werden solle in klieinerley weise Gnedigist vnd vngefehrlich. Vnd gebieten darauff allen vnd jeden Churfursten, Fiirsten, Geist-liclien vnd Weltliclien, Pralaten, Grauen, Freyen, Herren, Rit-tern, Knecliten, Landtmarsclialckhen, Landtshauptleuthen, Haupt-leutlien, Laudtvogten, Vitzdomben, Vogten. Pflegern, Verwesern, Amdtleuthen, Landtrichten, Scliulthaissen, Burgermeistern, Ricli-tern, Rhaten, Burgern, Gemainden vnd sonst allen andern vnsern vnd des Reichs vnserer Khonigreiche Erblichen Furstenthumb und Landen, Vnderthanen vnd Getreuen in was Wurdern, Standt oder AVesen die sein ernstlich vnd vestigclicli mit disem Brieff vnd \vollen, dass Sie oftt gedaclite ein Ersame Landschaift des Herzogthumbs Crain aucli desselben angehorige Herrschafften Ihre Erben vnd Nachkommen bey allen vnd jeden obeinerleibten Ihren Priuilegien Landtsliandvesten, Khayserlichen vnd Landts-furstlichen Begnadungen vnd Confirmationen, wie aucli dieser vnserer Bestattigung geruhigclich bleiben, derselben freuen, niitzen, niessen, vnd gebrauclien lassen, darwider nicht dringen beschweren hindern oder jrren vnd also liierin nicht vngeliorsamb erscheinen, noch solches jemandts andern zu thun gestatten in khein weise noch weg als lieb einem jeden seyn vnser scliwere Vngnad vnd S t r a f f vnd darzue ein Penn Nemblich h u n d e r t M ar k h lottigesGoldes zuuermeiden, die ein jeder so offt er freuentlicli hiewider tliaete vns lialb in vnser Khayserliche Camer vnd den andern halben tlieil vielbemelter L a 11 d s c h a f f t in Crain Ihren Erben vnd Nachkhommen, so liie-wider belaidigt w ur den vnnachlaszlich zu bezahlen ver-fallen sein solin. Das meinen wir ernstlich. Mit Vrkhvndt diss Briefs mit vnserer Khayserlichen anhangenden gulden Buli vnd Handzaichen verfertigt. Der geben ist auff vnsern Khiinigc-lichen Schloss zu Prag den dritten Tag dess Monats Decembris Nach Christi vnsers lieben Herrn vnd Seligmachers Geburt ein
tausent funfhundert vnd im drey vnd neuntzigisten Vnserer Reiche dess Romischen ira neunzehenden des Hungerischen im zwei vnd zwaintzigsten vnd des Bohaimischen auch im neunzehenden Jahren.
Rudolphus
Wolffgangus Archi-Episc. Mog. etc.
Ad mandatum Sac. Caesareae Maiestatis proprium etc.
Jo. W. Freimondt etc. J. Englhofer etc.
Regist. F e c h 1 i n."
Štiri leta potem je nastopil Ferdinand, sin nadvojvode Karla, svojo dedščino in je vzprijel 1597.1. poklonstvo Kranjske, ter prisegel na pravice in sloboščine deželne.
Zdaj je odvzel cesarju tudi najtežjo skrb, t. j. skrb za dušno izveličanje njega vladi izročenih dežžl v notranji Avstriji (Štajerske, Koroške in Kranjske), kjer je s pomočjo odličnih cerkvenih knezov, kakeršen jena Kranjskem bil izvrstni škof Tomaž C h r o n, ravno tako odločno kakor uspešno zvršil ,,prot irefor-macijo".
Cesarju Rudolfu II. ni bilo treba dalje skrbeti za usodo svojih dežel, ki jih je imela v oblasti „močna roka", in zdaj se tudi niso drznile več deputacije Luteranov prihajati z neresničnimi poročili na cesarski dvor v Pragi, ter si dovoljevati „slo-boščin", katere jim na nobenem listu deželne pravice niso bile zaznamovane in zapisane.
Ko je cesar Rudolf II. umrl (1612. L), tožnost o izgubi tega tako dobrostnega kakor umeteljnosti ljubečega vladarja po deželi Kranjski ni bila majhna, in v tedanjih beležkah škofa Tomaža Chrona in drugih vrstnikov se poroča, da so se v stolnem mestu Ljubljani in tudi po drugih krajih dežele brale slovesne črne maše v spomin na mrtvega cesarja. ')
Umeteljniški duh razširjal se je iz Praškega kraljevega dvora, tega pravega in resničnega mecena umeteljnosti, kakor po vseh drugih Avstrijskih deželah tako tudi na Kranjskem in še dan danes se nahajajo po naših gradeh mnogoteri dokazi o ljubezni do umeteljnosti Rudolfinske dobe, da, celo v stolnem mestu Ljubljanskem in sicer v prvi vrsti v zbirkah Njega svit-losti kneza Karlosa Auerspergav knežjem dvoru, katerim začetnik je bil grof D i e t r i h A u e r s p e r g , oča ,,prvemu knezu" Janezu Weikhardu in grofu Engelbertu Auerspergu.
Tako ostaja tudi Rudolfa II. spomin na Kranjskem živ in visoko cenjen vse bodoče veke.
l) Rokopis stolnega kapiteljskega arhiva. —Koledar škofa Chrona.
Lessiipa i« »spina sodba o Žid.
Spisal prof. Janko P a j k.
„Wie? oder w8r' es wirklich so, dass selbst
Der Beste seines Volkes seinem Volke
Nieht ganz entflieheu kann?" („Nathan" IT. 3).
Predgovor.
Teško, da je mišljenje in usoda evropskih narodov s povestnico katerega druzega azijatskega naroda v ožji zvezi, nego z židovsko. Tega nam ne dokazuje samo razvoj krščanstva, katero je — vsaj s historičnega pogleda — kakor Lessing meni,
»Postavljeno na židovstvo" („Nathan" IV. 4),
ampak to nam svedoči tudi današnja kulturna povest-nica, katera je — ne z malega dela — prinesena z vedno bolj rastočim vplivanjem židovskega elementa.
Kdor položenje Židov, kakeršno je še pred kakim stoletjem bilo, z današnjim njih stanjem primerja, mora so začuditi, da je tolika razlika mogoča bila. Sicer na b o r s i je židovski zlat uže davno pred Kristom (n. pr. v Rimu) veljal za prvega, in skoro potem tudi v vseh poznejših časih in na vseh velikih trgoviščih zapada, — ali, da bode ta narodni živelj kedaj tudi v duševno hrano kristijanov se tako globoko vmešal, tako, da mu bodo n. pr. največi listovi Evrope ne samo pristopni, ampak celo podložni, česar takega se še niti sredi minolega veka nikdo ni nadejal. V teku enega samega stoletja tedaj je ta židovski vpliv, posebno v duševnem življenji Nemcev, tako prevladal, da se ga je ravno imenovani narod, ki v kulturnem
Iietopis 1831.
oziru svojo glavo tako ponosno vzdiguje in se je vsled svojega državnega zedinjenja menil vseh nevarnosti za svojo vsestransko samostalnost varnega, na ravnost prestrašil. Odtod današnji besni njegov upor proti židovstvu. —
Jaz bi si preobširen in meje navadnih sestavkov pre-sezajoč n&log nakladal, ko bi o vsem različnem vplivanji židovstva hotel tu razpravljati. Literatura o tem predmetu je tako velikanska, da bi več nego enega uma in dvojih rok trebalo, jo preobladati.') Zato se omejujem na prav majhen okrožek, bolje i*ekoč, na kotiček, kjer mislim mogočno židovstvo zasledovati. Moj namen namreč je: pokazati, na kaki način sta dva mogočna in velika pesnika židovstvo naslikala, in to eden izmed klasičnih pesnikov nemških: G. E. Lessing, in drugi, brez dvoma največi dramatik ne samo angleški, ampak vsega sedanjega človeštva: W. Shakespeare. Poizkušal pa bodem vrhu tega pokazati, kako sta ta dva velika misleca Zide ne samo po vunanjski popisala, ampak kakovo sta si tudi osobno mnenje o njih delala.
Ravno slednje bi utegnilo za naš čas svojo zanimivost imeti in celo nekoliko praktične veljave; kajti je sodba takih dveh veleumov, bodi-si da nam ugaja, bodi-si da tudi ne ugaja, vsekako premišljevanja vredna. Tako bi tedaj z naslednjimi vrsticami menda pripomogel, da bi se židovsko vprašanje", katero zdaj učeni svet protresa, tudi v nas Slovencih razjasnilo. Ker se ta razprava drži samo znanstvenega pota, ter ne zahaja v areno politike niti soci-jalizma, smela bi onav kot majhna priprava k olajševanju samostalnega soda o Židih služiti. In jedino kot taka pri-pravica, ne kot razrešitev gornjega vprašanja, naj se ona smatra! —
V Brnu 8. svečana 1. 1881.
') Naj samo mimogrede omenim, da o židovskih razmerah — razve ne-številnih dnevnikov in knjig — tudi posebni strokovni časopisi poročajo, n. pr. „Aligeineine Zeitung des Judenthums"; „Das judisehe Littera-turblatt"; „Revue des etudes juives" i. dr.
Lessingova sodba o Židih.
O židovstvu L e s sin g najobširneje govori v dveh dramatičnih igrah. Prva, eno izmed mladostnih in prvih njegovih del, se imenuje'
,,Die Juden. Ein Lustspiel in einem Aufzuge. Verfertiget im Jahre 1749. (Zuerst gedruckt im 4. Theile der Schriften, 1754)." ')
Druga, eno najslavnejših Lessingovih del, je:
„Nathan der Weise. Ein dramatisches Gedielit, in funf Aufzugen. 1779." -) —
Ako letni številki obeh iger primerjamo, vidimo, da je prva 1. 1749, druga 1. 1779 spisana, slednja torej za 30 let pozneje. Če starost Lessingovo v ozir vzamemo, najdemo, da je prvo onih iger zložil kot 20letni mladenič, drugo kot SOletni mož. Te dobi življenja tu s tega vzroka navajam, ker se bode pozneje razvidelo, da je Lessirfgova sodba o Židih s početka kakor pozneje, torej smemo reči, ves čas njegovega delovanja in mišljenja, neizpremenjena ostala.
Naj o tej priliki, ko o Lessingovih letih govorim, še ž i-v o t opis tega, za nemško, pa tudi za druge literature3) znamenitega moža podam. —
1. Lessingov živo topiš.
„Gar Mancher diinkt sicli ein Lessing und ist doeh nur ein Thersites."
(H. Hettner, „Gescli. d. deut. Liter." II. knj. 1864, str. 486).
Gotthold Ephraim Lessing se je porodil 22. janv. 1. 1729 v Kam ene i na zgornjem Lužičkem, ker je njegov oča,
') glej Laclimannove izdaje Lessing o vili spisov I. zvezek 1. 1853. J) glej Lachmannove izdaje II. zvezek 1. 1853.
') Čim bolj literarno - povestnicno delavnost našega Preširna premišljujem, tem bolj se ini vidi, da jo naš „France" glede krčenja pota i. dr. okoinosti, Lessingu bil podoben.
mož ne navadne bogoslovske učenosti, pastor bil. ') Pohajal je s prva šolo svojega rojstvenega mesta, pozneje (1. 1741) je bil v kneževsko šolo v Mešno (Meissen) dan. Tu se je posebno sta-roklasičnili jezikov učil in s posebnim veseljem Theoplir a s ta, Plauta in Terencija čital, ki so takrat ,,ves njegov svet" bili. *) V višili razredih se je tudi z matematiko marljivo pečal in v nemški poeziji poizkuse delal. Tako je prevajal in posnemal A n a k r e o n t a; tako je tudi narisal načrt svoje vesele igre: „D e r junge G-elehrte." Jeseni 1. 1746 seje podal v Leipzig, kjer bi se naj bil po želji roditeljev učil bogoslovja. Prve mesece je res jako skromno živel, pri samih knjigah in v premišljevanjih. Ali ni dolgo časa trajalo, ko je uvidel, „da bi ga knjige res da mogle učenega storiti, nikakor pa ne pravega človeka". Zahajati je jel med součence, učil se zaradi veče telesne spretnosti plesanja, mečevanja in telovadbe, iskal družeb, „da bi se pravemu načinu življenja privadil", položil resnobne knjige za nekoliko časa na stran in čital vesele igre, o katerih piše, da so mu bile v veliko uslugo. Glavna njih usluga mu je bila ta, da je začel samega sebe iz njih spoznavati.
Med bližnje prijatelje je štel nekega Christloba My-liusa, nekoliko lehkomiselnega in razkošnega, pa duhovitega moža, za več let od njega staršega. K tem, ki so mu bili bliž-nejši znanci, štel je tudi nekatere glediščne igralce. Vendar pa, kolikor je tudi prosteje živel, razuzdanosti se je vselej izogibal. Tudi nikakor ni zanemarjal svoje znanstvene izobrazbe. Predavanja vseučiliščna res da ni redno pohajal; — sej še ni mogel do trdne odločbe glede svojih strokovnih studi priti; — samo pri modro slov škili vajah, katere je Kastner vodil, vztrajal je od konca do kraja. Izmed drugih vseučiliščnih profesorjev sta še Ernesti in C lir is t, za katerih predavanja se je nekoliko živahnejše zanimal, vzbudno in uspešno na-nj delovala. Toliko marljiveje seje učil doma, posebno nemških spisov Wolffovih.3)
') Rodbina Lessingova se je bila s starine s Češkega na Lužic ko preselila vsled 30letne vojsko, ko so bili evangelični prognani. Tako pripoveduje imenitni, nedavno unirši malar Lessing, sinovee pesnikbv, sin enega mlajših bratov pesnikovih. Ali je Lessing bil rodom Slovan, v to vprašanje se ne spuščam. „Wendov" Lessing v svojih malih igrali večkrat omenja, n. pr. v „Der junge Gelehrte" i. dr.
2)	Tako si psychologično tolmačimo, kako je Lessing postal „oea" novejše nemške dramatike. Da ima prvo bavljenje ali prvo duševno zanimanje za kaki predmet glavni vpliv na smoter vsega življenja, to je izkustveno dokazana istina>vkatero nam posebno životopisi velikih mož potrjujejo. — Čudovito, da se je tudi Sekspirov duh s pitanjem Se neke, Plauta in Terenea za dramatiko vnel! lu te pesnike je Šekspir v originalu čital, tedaj ni tako neuk bil, kakor nekoji krivo menijo.
3)	Christ. Wolff je prvi učil filozofijo po nemški; bil je Leibnizev naslednik in Kantov prednik v mcdroslovji; glavni zastopnik tako zvane „nemške filozofije" v prvi polovici minolega stoletja. Živel je med i. 1079—1754 lu ueiteljeval v Halleji in Marburgu.
Bogoslovja ni se držal; ljubezen do matematičnih in priro-doslovskih naukov, katero je iz Mešna semkaj prinesel, po-množevala je družba z Myliusom. Na zadnje se je odločil od bogoslovja popolnoma k medicini prestopiti; pa ker njegovi roditelji tega niso odobravali, obetal jim je, da bode poleg medicine še drugim šolskim predmetom zvest ostal.
Kot pisatelj je prvič nastopil v dveh od Myliusa osno-vanih listih: ,;Ermunterungen zum Vergniigen des Gemuths" (1. 1746—48) in „Der Naturforscher" (1. 1747—48). Vidi se, ko da je slednji list od Les s in g a samega bil izdavan. Njegovi doneski v obeh listih so obstajali v kratkih lyričnih in napisnih (epi-grammnih) člankih in v veseli igri: „Damon oder die \vahre Freundschaft".
Čisto posebne važnosti za njegovo bodočo pisateljsko delat-nost imele so razmere, v katere je uže sedaj v Leipzigu stopil z glediščem, katero je pod vodstvom gospe Neuberice še v polnem cvetu stalo. Ta Neuberica je Lessinga vprvič in naravnost za nemško glediščno pisateljstvo pridobila. Ona je Lessingovo igro: „Der junge Gelehrte", katero je v Leipzigu popolnoma izdelal, janvarja 1. 1748 na odru prikazala in nje pisatelja kot „teatraličen veleum" pozdravila. Tako je Le-sing prišel s to gospo in nekimi izvrstnimi člani njenega društva, namreč z vrlim Kochom, v prijateljsko občevanje. Kar je dramatičnemu pesniku treba, tega bi se on nikdar ne bil iz samih knjig naučil; a iz igranja teh umeteljnikov in iz občevanja z njimi se je tega dobro naučil.
Med tem pak so Les sin g o vi roditelji zvedeli za njegovo življenje in občevanje, in so bili malo zadovoljni z njim. Počet-koma 1. 1748 ga je oča domov pozval. Se ve da se je skoro prepričal, da njegov sin svojega časa ni potratil in da je bolj i, nego novice o njem raznesene. O veliki noči se je torej Les s in g v Leipzig povrnil, a vendar ni več dolgo tam ostal. Propad in razpad Neuberičnega društva, M y 1 i u s o v odhod v B e r o 1 i n, in denarne stiske, vse to ga je napotilo, da je šel za svojim prijateljem v Berolin. Potujoč je v Wittenbergu zbolel in se z očetovim dovoljenjem odločil tam ostati, kjer se je avgusta 1. 1748 kot učenec medicine vpisal. Ali skoro je izpremenil svojo namero in se podal v Berolin, kamor je še koncem istega ali početkom naslednjega leta prišel. V Berolinu se mu je prvi čas jalco tesno godilo; samo Mylius mu je bil v podporo. Z njegovo pomočjo je delal polagoma znanstva in si pridobival pripomočkov življenja.
Iz njegove pisateljske delavnosti, s kojo si je živež prislu-ževal, in iz studi s tem delovanjem zvezanih, naraslo je tu in potem v Wittenbergu kakor prozaično, tako tudi njegovo kritično in učeno pisanje. Iz leipzigskih razmer je bilo se uže njegovo pesnikova nje izkalilo. Tako je tudi z veliko
marljivostjo prevajal iz španskega jezika, iznahajal in izdeloval več veselih iger, načrtal razpravo o starinskih „panto-mimah", osnoval z My lin som četrtletni časopis: »Beitrage zur Historie und Aufnahme des Theaters", katerega je še pred koncem 1. 1749 prvi zvezek na svetlo prišel, in je potem 1. 1751, februarja meseca prevzel uredovanje učenih člankov časnika: „Vos-sische Zeitung" in njegove »priloge". Tudi je istega 1. 1751 prvo zbirko svojih drobnih pesni objavil.
Proti koncu ravno tega leta je šel v Wittenberg. Tu je bil skoro neprestano v vseučiliščni knjižnici, kjer je s poznavanjem novih knjig svoje znanosti razširjeval. Bavil se je tu s prva s povestnico učenih mož, posebno reformacijske dobe, pri čemer mu je slovar Bayleov4)v vidno razvijanje njegovega duha služil. Tu se je tudi bavil z rimskimi pesniki, posebno z Martialom in Horacem. Sad teh učeni so bili njegovi spisi ,.Rettun-gen"3) in njegovi „epigrami".
Proletja 1752 postal je »magister" (doktor) medicine in se je proti koncu istega leta zopet v Berolin povrnil. Brž potem je izdal prva dva dela svojih spisov („Kleinigkeiten"). L. 1754 je prišel njegov spis „Vademecum fiir den Herrn S. G. Lange" 4) na svetlo, po kojem je prvič v učenem svetu postal obče znan in ob enem spoštovan kakor tudi strahovit. Istega leta je počel tudi „theatralische Bibliothek" izdajati, kot neko nadaljevanje doneskov: „Beitrage zur Historie und Aufnahme des Theaters."
Da bi svojo »meščansko žaloigro" (biirgerliches Trauerspiel) „Miss Sara Sampson" mirneje izdelati mogel, podal se je aprila meseca 1. 1755 na več tednov v Potsdam. Oktobra 1. 1755 je zopet šel v Leipzig, gotovo tudi nekoliko privabljen po Kocho-vem glediščnem društvu. Tu so mu prvič prišle Goldonijeve5) vesele igre v roke. S temi igrami se je dobro seznanil, kar je na razvoj njegove komike velik vpliv imelo.
Zdaj se mu ponudi prilika, nekoliko po širokem svetu se ogledati. Maja meseca 1. 1756 je nastopil kot izpremljevalec nekega bogatega mladenča potovanje v severno Nemčijo, odtod
') istega leta 1749 tedaj tudi gore omenjano igro: „Dle Juden", o kateri bode pozneje natanji govor.
®) Filozof Pierre Bayle — poroj. 1. 1647, umrl 1. 1705 — je spisal ,,historično-kritieni slovar", ki je imel velikanski vpliv na vrstnike.
3)	Ti spisi so 1. 1754 v III. delu Lessingovih del („Schriften") bili izdani; gl. Lachmannove izdaje IV. zv. —
4)	Pastor Samuel Gotthold Lange je bil osnovatelj in vodja nekega do-morodnega društva za jezik, pesništvo in govorništvo, na zadnje pastor in šolski nadzornik; živel je 1. 1711—1781. — V omenjenem „Vademeeumu" Lessing na strahoviti, pa popolnoma pravični način šiba Langejev prevod Horace-vih pesni. Prim. ta spis v III. zv. Lachmannove izdaje 1. 1853, str. 409 konca zvezka.
5)	Goldoni je bil znamenit glediščni pisatelj beneeanski.
v Hollandijo, odkoder je hotel najpreje na Angleško potovati. Ali vojska je to potovanje pretrgala; uže 1. oktobra istega leta je Lessing zopet bil v Leipzigu, in zopet je moral, da si živeža priskrbljuje, pisateljevati, namreč na nemško prevajati. Poleg tega se je z veliko gorečnostjo lotil s t a r o n e m š k i h poezi in staronemškega jezika. K temu so mu dale G1 e i m o v e ') vojaške pesni („Kriegslieder") povod. Tudi se je zdaj prvič globlje v modroslovsko preiskavanje um eteljnost i spustil. Posebno si je izbral nauk o tragediji za predmet in je o njem živahno dopisoval z Nikolajem in Mendelssohnom.®)
L. 1757 je prišel Kleist v Leipzig, kjer je največ z Lessing o m občeval. Maja naslednjega leta je Lessing tretjič v Berolin se preselil. L. 1759 je izdal svoje v prozi spisane basni: „F a belil" z razpravo o basni, s kojo se je uže v Leipzigu resno bavil, in tudi tragedijo „Philotas".3) V to dobo spada tudi popis Sofoklejevega življenja, kolikor je ta popis njegov, in pa popis Diderotovega gledišča, 1. 1760 natisnenega. Odšle je Diderot imel glavni vpliv na Lessingovo dramatično pes-nikovanje in njegove nazore o drami.
Koncem 1. 1760, brž potem ko je bil za člana berolinske akademije izbran, šel je za tajnika generalu Tauenzienu v Vratislavo, kjer je ta general bil za poglavarja, in ga je dve leti pozneje izpremljal do obsedenja mesta S c h \v e i d n i t z a. Medčasoma svojega bivanja v Vratislavi je živel z večine v vojaških krogih, v mnogih zabavah in strastno udan igri. Tiskati tu ni nič dal. Vendar pak je poleg vsega tega mnogo in globoko se učil. Bavil se je s filozofijo S p i n o z e,4) začel svoje učenje sv. očakov (patristike) in je spisal prvi del „Lao-koona". Tudi je tukaj, uže 1.1763, izdelal po večem igro „Minna von Barnhelm", katera je še le štiri leta pozneje izišla.
Po zaključku miru vzel je Lessing odpust in je zapustil 1. 1765 o veliki noči Vratislavo, ter se v četrtič v Berolin podal. kjer je svoja začeta dela izgotavljal.
Naslednjega leta (1766) bil je v Hamburg poklican, da bi sodeloval pri društvu, katero je hotelo „nemško narodno gledišče" osnovati. Lessing je vzprijel ta klic in je Berolin v
') Gleirn je v njih vzbujal vojaški duh Nemcev za časa sedemletne (pruske) vojske.
Nikolai je bil imeniten pisatelj, založnik in knjigar v Berolinu.. Njemu ima ondanja nemška literatura mnogo svoje razširjenosti zahvaliti. — Zid Mo-zes Mendelssohn, o kojem pozneje več povem, je bil modroslovski pisatelj in ob enem bogat trgovec Lessingove dobe.
') Ta kratka igra, polna ognja, življenja in blagega mladeniškega duha bi bila izmed vseh Lessingovihdel najpreje dobrega slovenskega prevoditelja vredna.
') Baruch Spinoza, porojen 1. 1632 v Amsterdamu, umrl 1. 1677 v Haagu, — Žid —, bil je eden izmed najveSih modroslovcev. Najimenitnejše njegovo, globoko premišljeno delo, je „Ethika", ki pa obsega vse glavne vrste modroslovlja.
sušci 1. 1767 zapustil. Uže 22. aprila je naznanil izhajanje svoje „Dr amaturgie", katera je od 1. maja počela po lističih izhajati. — Ali nadeje, katere je glede preroda nemške glediščne umeteljnosti stavil v hamburško podvzetje, splavale so mu po vodi. Isto tako se je godilo nadejam, katere je stavil v svoje udele-ženje pri nekem knjigarskem in knjigotiskarskem podvzetji. Ob enem se je vnel prepir med njim in Klotzem, iz kojega so pri-rastli: »Briefe antiquarischen Inhalts" (1. 1768. 69) in razprava: „Wie die Alten den Tod gebildet" (1. 1769).
Uže je iz nevolje, katera se ga je vsled teh nevzgod polastila , hotel v Italijo oditi, da bi v Rimu se naselil in študiral, ko je bil koncem 1. 1769 na željo in prizadetje dedovnega princa braunschweigskega kot dvorski svetnik in vojvodski knjižničar v Wolfenbiittel pozvan.1) Spomladi 1. 1770 je nastopil svojo službo in ne dolgo potem je uže neko srečno najdenje naznanil, razodevši v knjižnici neki rokopis dela Tours-skega Berengariusa, koje je za cerkveno povestnico vele-važno. Upanja, ki so se 1. 1771 pokazala, da bi v Beč mogel priti, prešla so skoro.2)
V Wolfenbiittelnu se je čutil zapuščenega in nezadovoljnega, duševno kakor tudi telesno. Vendar je bil marljiv; 1. 1772 je izvršil tragedijo: „Emilia Galotti", in od 1. 1773 počenši je izdaval: „Beitrage zur Literatur aus den Schatzen der herzogl. Bibliothek zu AVolfenbiittel."
L. 1775 je prek Berolina in Draždan potoval v Beč, kjer se je princ Leopold braunschweigski z njim sešel in ga za izprem-ljevalca na potovanje v Italijo s seboj vzel. To potovanje je trajalo samo nekaj črez pol leta.
Vrnivši se domov je vzprijel navidezno jako ugodno pozvanje v Mannheim. Ni ga hotel z lahko odvrniti; ali ko je 1. 1777 tija potoval, prepričal se je brž, da ponudbe niso bile iskrene, in ostalo je pri starem.
Spis: »Fragmente des wolfenbuttelschen Unge-nannten" (II. S. Beimarusa v Hamburgu), ki so bili v Bei-trage dejani, in so v bogoslovskih krogih toliko hrupa učinili, zamotali so Les s in ga v prepire, posebno s hamburškim glavnim pastorjem: Johannom Melhijorjem Goezejem.3) S temi
') Lessingova služba je znašala, v sedanjem pruskem denarji računajoč, okolo 3000 tolarjev na leto, tedaj ni bila borna, ako se oni časi pomislijo. Lessing je torej v dobro plačo prišel, ko bi ga hamburški dolgovi ne bili gu-lili, katere je pa do zadnjega poplačal. Odtod se razume ona beda, na katero se v svojih pismih toliko potožuje, o čemer spodaj več.
*) Lessing je bil v Beei visoko cenjen. Njegove igre so se z velikim veseljem tam poslušale. Tudi je bil velik čestitelj cesarja Jožefa in pa Bečanov.
') Goeze se je porodil 1. 1717, bil od 1. 1755 pastor v Hamburgu, umrl 1. 1786, kot glavni zagovornik stare „pravoslavne" protest, stranke.
prepiri je imel v zadnjih letih svojega življenja glavni posel. Oni so mu tudi njegove razmere k braunschvveigski vladi za nekoliko časa obtežili in ogrenili. Ali ravno spisi te dobe pripadajo k njegovim „mojsterskim delom", namreč „Anti-Goeze" (1. 1778), „Nathan der Weise" (1.1779) in„Erziehung des Mensclien-geschlechts" (1. 1780).
Med temi prepiri je Lessing izgubil svojo ženo, ki mu je po kratkem zakonu v otročji postelji umrla. Ta nesreča ga je silno pobila. Jel je bolehati, duševno in telesno vidno hirati, in ko se je v Braunsclrvveigu mčnil ozdraviti, zatekla ga je tam smrt 15. dne feb. 1. 1781. —
To je kratek životopis Lessingov, skoro nespremenjeno posnet pa A. Kobersteinu.') Jaz sem ga sem postavil iz dveh vzrokov: prvič, ker nam kaže duševnivrazvitek ženijalnega pesnika, ki je bil sposoben , svojo sodbo o Židih izrekati, drugič, in ta vzrok leži v naših slovenskih okolnostih, ker bode menda mnogim s tem životopisom mnogokrat v naših listih omenjanega nemškega klasika vstreženo. Da bodo tudi naslednje vrstice po tem životopisu bolj razumljive, naj še samo povrhu omenim. S temi razlogi, menim, da sem primernost tega životopisa dokazal.
2. O vsebini in o značajih v Lessingovi igri: „Die Jntlen".
Dejanje te igre se vrši na posestvu nekega vbarona, nekje na selu. Dva lopova, birič in župan, našemana kot Zida — odtod menda ime igri, če ne zavolj splošnega mnenja, katero se v njej o Židih izrazuje2) — napadeta nedaleč od neke grajščine lastnega gospodarja, nekega barona. Jako značajno za povestnico onega časa, v katerem se dejanje igre vrši, je to, da lastna dva podložnika svojega gospodarja, ki je ob enem njih deželni oblastnik, napadata, znamenje bližajočega se društvenega prevrata, v katerem so podložniki vvstali zoper svoje gospodarje. Mimo prijaše na osličku neki Žid, — vLessing ga imenuje potnika („Reisender") — s svojim slugo. Zid užuga lopova in reši gospo-
') prim. Angust Koberstein's: „Gesch. d. deut. Nation. - Literatur." 5. umgearb. Aufl. vou Kari Bartsch, I. Theil. Leipzig 1872. str. 111-116. Na str. 116 podaje A. K. svoje vire, iz katerih je gore stoječi životopis zajel. — Vse opombice, katere se v mojem nekoliko skrajšanem posnetku nahajajo, so od mene pristavljene in zložene.
0 Nekateri nemški pisatelji to igro na ravnost „Der Jude" imenujejo, katero ime se z nje vsebino prav dobro vjema (prim. Hettnerja v dotienem gore omenjenem delu str. 539 in večkrat). Lessing sam jo „Die Juden" imenuje, kadar se na-njo sklicuje.

darja,vki ga vesel vede v svojo grajščino. Tu se grajska mlada hči v Žida mahoma zaljubi — to hčer je Les s i ng kot jako preprosto in naivno devojko naslikal — in ga hoče po vsi sili za moža vzeti. Po neki tobačnici. katero je birič bil Židu ukradel in baronovi hišni podaril, pride zločinstvo napada na svetlo. Birič, opravičujoč se proti Zidu s tem, da hoče svoje »prazne" žepe pokazati, v katerih ni tobačnice, privleče iz nekega žepa dve židovski bradi, kateri potnik brž spozna kot oni našemancev. Tako mu je baron, ki je za v svoje domače lupeže zvedel, še enkrat hvalo dolžen in bi jo Židu od srca rad z roko svoje hčere in z veliko doto poplačal. Žid je v velikih zadregah videč, da je njegova sreča zavoljo njegove narodnosti nemogoča in ker se ne bi rad Žida izdal; kajti niti njegov sluga ne ve za njegovo narodnost, in je, ko so ga za gospoda popraševali. v laži povedal, da je Zid neki žlahtnik. ki bi bil vsled dvoboja iz Hollandije ubežal. Na zadnje Žid vidi, da ni druge rešitve, nego da svoje ži-dostvo izpove. Iznenadejanje vseh — razve zaljubljene hčere — je veliko. Se ve da, ženitev se razdere. a velikoduštvu Žida se končno glasna slava od vseh strani zapoje. —
Pred vsem nas v tej igri značaj Žida zanima. Les s ing ga je z vsemi lepimi lastnostmi, ki se možu pristojajo, obdaril. Zid je bogat; on sam pravi o sebi: „Bog mojih očetov mi je več dal, nego potrebujem" (22. nastop). Židov obraz ima samo lepe in blagost kažoče črte. „Baron" o njem pravi : „Ne, da bi bil poznavatelj obrazov („Physiognomie"),' ali reči moram, da še nisem nikdar našel tako odkritosrčnega, y velikodušnega in prijaznega obraza, nego je Vaš." (6. nastop). Žid je tudi radodaren. Sluga njegov Krištof, pravi o svojem gospodu: „Primaruha! najde se še vendar Židov, ki niso Židi. Vi ste priden mož!" (22. nast.). Sploh Lessingov Žid je vzor in vzgled vsem Židom. Baron pravi: „0 kako častitljivi bi bili Židi, ko bi vsi Vam bil i v podobni!" (22. nast.). Med' blagostmi, katere Lessing svojemu Zidu pripisuje, so sledeče najvažnejše. Žida vodi jedino človekoljubje; on pravi: „Vaša zahvalnost je preobilo plačilo temu, kar sem storil. Občno človekoljubje me je k temu zavezalo. Bila mi je dolžnost" (v 2. nast.).' Plemeniti duh, ki Lessingovega Žida navdaja, izrazuje se v sledečih njegovih besedah: „To, kar smo temu gospodu [baronu] storili, izgubiva ime dobrote, brž ko bi najmanjšo zahvalo od tega pričakovali. Jaz bi se ne bil niti smel dati semkaj voditi [v grajščino]. Ugodnost, da sem meni neznanemu brez vsega namena pomagal, je uže sama na sebi velika." (4. nast.). In baron sodi o njem: „Jaz občudujem Vašo človekoljubnost, kakor tudi Vašo velikodušnost" (21. nast.). Ko mu baron vse svoje imetje ponuja, pravi Žid: „V povračilo ne prosim drugega, nego da o mojem narodu v prihodnje manj v ostro in manj občno sodite" (v 22. nast.). Skoro pretirana je Zidova nežnost, ko se opotavlja biriču pritrditi, da sta tolovaja hotela barona ubiti: K rum m (birič):
„Oh! gotovo sta ga [gospoda] hotela ubiti, ta brezbožneža!" — Potnik: „Tega ravno ne bi hotel trditi, boje se, da jima preveč krivice ne storim" (v 2. nast.). — In vendar ju je Žid sam prognal, da ne bi zločinstva izvršila!! Enako prebojazljivo-pravično se Žid obnaša v 5. nast., ker se skoraj boji razšemana lopova baronu objaviti: — Taka nežnost je torej pravičnosti nasprotna.
Brez dvoma je značaj tega Žida precej pretiran. Ko bi ne vedeli, da Lessing v vseh svojih igrah rad pretirava, da namreč blage ljudi blažneje in velikodušneje dela, kakor je po našem sedanjem okusu dovoljeno, — menil bi Človek, da je to hvaljenje Žida ironično. Ali na kaj takega ne smemo misliti; vzroki bodo pozneje povedani. Samo enega naj uže takoj omenim: Lessingov Žid je bogat, učen mož, ki celo en del knjižnice na oslu s seboj nosi, in je tudi kos filozofa, ki po svetu potuje , da človeštvu dobrote deli. Zato moramo misliti, da je Lessing njegovo hvalo v resnem smislu povedal. —
Važni so izreki te igre o židovskem značaji sploh. Takih izrekov navaja Lessing na dveh mestih, pa vedno v tesni zvezi z dejanjem in ne brez efekta, ki ga doseza z nasprotjem osob, one sodbe izrekajočih. Na prvem vmestu so prosti, n eizobraženi ljudje, ki svoj žolč na Židev izlivajo. Potnik [Zid]: „Vaš gospod hoče vedno trditi, da so Židje bili, ki so . . . [barona napadli]." Krumm: „Da, da! to čisto za gotovo verjamem, da so bili Židje. Vi menda tega brezbožnega ljuda še ne poznate. Kolikor jih je, izvzemši niti enega samega, vsi so sleparji . tatje in razbojniki. Zato pa so tudi ljudstvo, katero je ljubi Bog proklel. Jaz bi ne smel kralj biti; niti enega samega ne bi pustil živega .... Oh! moj ljubi gospod! ako hočete srečo in blagoslov na svetu imeti, izogibajte se Židov huje, nego same kuge!" Potnik: „Bog dal, da bi to samo govorica prostega ljudstva bila!" (v 3. nast,). — V kakošnem položenji so ondaj Židje bili, značijo besede Krištofa, sluge, ko se je Zid dal spoznati: „Kaj ? Vi ste Žid in ste se upali, poštenega kristijana v službo vzeti? Vi bi bili morali meni služiti! Tako bi po sv. pismu prav bilo. Primaruha! Vi ste v meni vse kristijanstvo razžalili .... Nikar ne menite, da Vas bodem dalje izpremljeval! Še zatožiti Vas hočem po vrhu!" (22. nast.). — Strah Židov, da se mu ne bi kaj pripetilo ali da menda ne bi brez sluge ostal, priča tudi to, da je svojemu slugi zamolčal svojo narodnost in vero, ko ga je v službo vzel in mu to tudi pozneje skrbno zakrival.
Ali Žid se je skoro prepričal, da ne samo prosto ljudstvo, ampak tudi viši stanovi o Židih enako mislijo. V pogovoru z njim pravi baron, predno je še vedel za vero svojega rešitelja: . . . ,,Narod ki samo na dobiček gre, malo vprašuje, ali ga po pravici ali krivici, po zvijači ali po sili pridobiva. Tudi se vidi, da je k barantanji ali po nemški rekoč, k slepariji stvarjeno. Uljudnost, svobodnost, podvzetnost, za~ molčljivost so lastnosti, katere bi jih delale čestitljive, ko jih
ne bi le preveč nam v nesrečo obračali. Židje so mi uže dosta kvare in sitnob napravili:" [Pripoveda o dveh menicah, potem nadaljuje:] „0! to so najzlobnejši, najpodlejši ljudje. ... In ali ni res, da uže njih obrazi so brž taki, da so nam zoprni ? Zdi se, da hlimbenost, slabo vest, sebičnost, sleparstvo in krivo prisego prav jasno iz njih oči čitaš." (6. nast.). —
V takem položaji, kakor je tu narisan, so Židje še sredi minolega stoletja živeli. Da so isti predsodki, katere tu baron navaja, celo v znanstvenih krogih prevladali, previdimo iz neke kritike o tej igri, katero Lessing sam navaja. ') V listu: „Gottingsche Anzeigen gelehrter Sachen" 1. 1754 pravi neki recenzent (Michaelis) med drugim: .... „Jako neverjetno je, da bi v narodu, ki ima taka načela, tak način življenja in tako vzgojo [kakorvŽidje] mogel tako plemenit značaj [kakor je Les sin g o v Žid] sam sebe izobraziti. ... Pa tudi srednja čednost in poštenost se v tem narodu tako red-koma nahaja, da peščica vzgledov med njim črt en j a proti njemu ne more tako pomanjšati, nego bi bilo želeti. Pri nravstvenih načelih, katerih se je, če ne vse, vendar pak največi njih število navzelo, je tudi splošna ali navadna poštenost jedva možna, posebno ker skoro ves ta narod od trgovine živeti mora, katera k sleparstvu več prilik in izkušnjav daje, nego kateri drugi posel življenja." —
Iz izrekanja takih načel, od strani tako učenih ljudi lehko sodimo,vkakovega mnenja in ravnanja je prosto ljudstvo nasproti Židom bilo. Prav živahno nam to njega ravnanje opisuje uže gore omenjani židovski filozof Mozes Mendelssohn,'1) ki piše: »Tukaj, v tej tako zvani tolerantni deželi [Prusiji] živim vendar tako stisnen, ter po pravi toleranci od vseh stran! tako omejen, da bivam zaradi svojih otrok ves dan v svilni fabriki [v Berolinu] zaklenen. Včasih se po večerih izprehajam z rodbino. „Ata!" vpraša me ljuba nedolžnost, „kaj pa kliče oni fant tam-le za nami? Zakaj mečejo kamenje za nami? Kaj pa smo jim storili?" — „Ali veš, ljubi ata," pravi drugiy moj otrok, „vedno nas zasledujejo po ulicahvin nas psujejo: Židje! Židje! — Ali je to sramota v ljudeh, Žid biti?" — Oh! jaz povešam oči in vzdihujem sam v sebi: Ljudje! ljudje! Kam ste zašli?" 3) In na nekem drugem mestu piše isti Mendelssohn: „Sramota in zaničevanje sta temu, ki ja ne zasluži, včasih hujši nego smrt, in oboje zasleduje spoznovalca židovstva po vseh potih. Od vseh državnih časti odstranjeni, na eno najnižih stopinj potisneni,
') v 4. delu svojih spisov, natisnenem v Lachmannovi izdaji v IV. zv.
1854, str. 260 si.
3) porojen 6. sept. 1. 1729 v Dessavi (tedaj istega 1. kakor Lessing) in umrl 4. janv, 1786 v Berolinu, kot posestnik svilne fabrike.
^ eitat iz M. Mendelssohna pri Hettnerji „Creseh. deut. d Lit." II. knj. str. 240—441.
kar teli stopinj stanove izobraženega življenja razločuje, ne moremo nadarjenosti in sposobnosti, katere nam je mati priroda v tako obilni meri kakor vsem drugim svojim otrokom podarila, razvijati in uporabljevati, niti na korist svojih bližnjih obračati. Kjer vse ljubezni polna toleranca vlada, tam se ona oziroma na nas najmanj izvršuje; kjer umeteljnosti iz znanosti cveto, moramo mi v barbarstvu zaostajati; skrbi se za veče obljudjenje držav, a nas same stiskajo, da se ne bi pomnožili. Karkoli je mogoče, vse se poizkuša, samo, da bi nas v nekoristne državljane prestvarjali, in potem se nam sponaša, da nismo dovolj koristni." ') Znano je iz povestnice, da je Friderik Veliki, kralj pruski, v svojih deželah zaukazal toleranco vseh veroizpovedani brez razlike, in to z reskriptom 22. julija 1.1740, v katerem stoje besede: „Vere se morajo vse trpeti („tollerirt werden") in državni pravnik mora samo na to paziti, da nobena nobeni kvare ne dela; kajti tukaj mora vsak po svojem načinu („FaQon") iz-veličan biti." In v „načrtu občnega zakonika za pruske države" je bil §, ki se je glasil: „Vsak stanovnik države [pruske] naj popolno versko in obredno svobodo uživa." Ta načrt pa je 1. 1794 postal veljavni zakon, po smrti Friderikov i. Tudi je obče znano, da je skoro ob istem času nemški cesar in ob enem avstrijski vladar Jožef Drugi 1. 1782 izdal židovsko pismo („ Juden - Patent"), po kojem je zaničevane Žide k človečnosti in svobodnosti povzdignil. — Vendar pak vsa ta pisma in vse te zakonite svobodnosti niso Zidov črtenja in sovraženja obranila, kar Mendelssohnove pritožbe in ravno ta igra Les sin -
gova najbolj dokazuje.--
Ali vrnimo se k glavni osobi Lessingovih „Zidov", k blagemu in učenemu potniku Židu, ter čujmo, kako se on nasproti neugodnim okolnostim in predsodkom svojega časa brani!
Pred vsem naj opomnim, da se ta Žid svoje narodnosti nikakor ne sramuje. Ako je o njej molčal in jo slugi zakrival, delal je to iz pametnih vzrokov, katere mu vsakdo pritrdi, sej je vedel, s kakimi okolnostmi in ljudmi se je imel boriti. Vendar pak ne zatajuje svoje vere, kadar vidi, da čast in odkritosrčnost to od njega tirjati. V 22. nastopu, kjer se sam daje spoznati, naravnost pravi: „Jaz sem Žid!" Izmed vseh, ki se zdaj začudijo, edina hči, baronessa, ne prihaja iz ravnotežja,yampak pristavlja: „E no! kaj pa to de?" — Tudi molčal ni ta Zid, kadar je šlo na njegovo narodnost, ampak se je moško, če ravno dostojno branil, kakor n. pr. v samogovoru v 2. nastopu: „Kadar Žid slepari, tedaj ga je med devetimi krati menda sedemkrat kristijan k temu prisilil.v Jaz dvomim, ali se more mnogo kristijanov hvaliti, da so z Židi odkritosrčno ravnali, in potem se čudijo, če jim ti zlo z zlim vračajo ?! . . . Imata li vernost in poštenost med dvema narodnostima vladati, treba je, da o b e
') pri Hettnerji str. 243.
v enaki meri k temu pripomagati. ... Ali kako tedaj, če bi pri eni to za versko čast in menda celo za zaslužno delo veljalo, drugo narodnost proganjati ?!" — In proti baronu pravi (v 6. nast.): „Da Vam resnico povem: jaz nisem prijatelj občnih sodov o narodih. . . Jaz bi mislil, da se v vseh narodih tako dobrih v kakor hudobnih duš nahaja. ..." In na konci igre odvrne Zid baronu, ki je željo izrekel, da bi vsi Židi bili taki, kakor potnik: „In kako ljubeznivi bi bili kristijani, ko bi vsi take lastnosti imeli kakorvVi." — Gotovo prevelik poklon baronu, ki ni nič bolje sodil o Židih, nego druga kristijanska druhal, kakor se je Žid ravno preje o kristijanih izrazil! — v_ Ako sedaj vsebino vse igre in posebno protigovore glede Zidov premislimo, lehko verjamemo, da Lessing o v namen ni drug, nego da Žide nasproti kristijanom opravičuje in brani, ko da bi hotel«.v igrijn dejanjih dokazati resnico: Mi kristijani sami smo krivi, da so Zidje taki. Izpremenimo svoje ravnanje proti njim, in vidimo, da bodo taki, kakor je moj vzorni Žid, ki ima vse one lepe lastnosti! —
S to igro je Lessing, kot pravi „glediščni veleum", segel v življenje svojega časa, ter se polastil vi šega predmeta, nego so ondaj v igrah navadni bili, predmeta društveno-narodnega. Tako mlad pisatelj — tedaj dvajsetletni mladenič — si je upal na oder postaviti v reprezentanta tako zaničevanega naroda, kakeršni so ondaj Zidje bili! Samo živahno dejanje in zanimivi razplet igre je mogel tako opolzli predmet vzdržati, da ni ali padel, ali pa celo nevoljo občinstva vzbudil. Take drznosti se je mogel podstopiti jedino pisatelj, ki je o pravičnosti in nrav-stvenosti svojega predmeta prepričan bil. Ali je Lessinga pri tem vodila bolj sympathija do Židov ali samo pravična ne-volja zaradi nekristijanskega postopanja kristijanov, to se ne da čisto jasno razsoditi; meni se slednje vidi verjetneje. Vendar razsodbo o tem naj si delajo čitatelji iz naslednjih sodeb onda-njega časa o tej igri in iz Lessingovega zagovarjanja!
Lessing nam sam o teh sodbah, katere so bile pohvalne, poroča in to, kakor sem uže gore omenil, v 3. in 4. delu svojih „spisov". Gottin genski uže omenjani kritik (Michaelis) >) tako-le o tej igri sodi: „Namen te veseloigre je neki jako resni moralni nauk. namreč ta: pokazati nesmiselnost in nepravičnost črtenja in zaničevanja, katero večidel Židom izkazujemo. Ne da se torej ta veseloigra čitati, da ne bi človeku neka druga z enakim namenom pisana povest o nekem poštenem Židu, katera povest stoji v gospoda Gellerta „Švedski grofici", prišla na pamet. Pri čitanji obeh pak nam je vselej ono ugodnost, katero smo tako obilo občutili, nekaj kalilo, kar hočemo, bodi-si zaradi
') Micbaelis je bil učen v orijentalskih jezikih, živeč ondaj v Gottin-genu, in pisatelj o stari zavezi. Zato se je menda za to igro posebno zanimal, ker je o Židih toliko zadržavala.
bodočega popravljenja izmišljeni te vrste, na znanje dati. Neznani „potnik" je na' vse strani tako popolnoma dober, blago-dušen, tako skrbljiv, da ne bi menda svojemu bližnjemu krivice storil in ga po neopravičenih sumnjah razžalil, ter tako izobražen, da sicer ni nemožno, ali vendar pak pr ene verjetno, da bi v narodu takih načel, takega načina življenja in take vzgoje, kateri narod mora vsled slabega postopanja kristijanov le preveč s sovraštvom, ali vsaj z mrzkostjo na kristijane napolnjen biti, mogel se tako blagi'duh tako rekoč sam od sebe izobraziti. Ta neverjetnost nam pa ugodnost tem bolj kali, čem bolj si želimo, da bi ona blaga in lepa podoba resničnost in bitnost imela. Pa tudi srednja čednost .... itd." ')
Na to sodbo si je Lessing prizadeval, na učeni in duhoviti način svojega vzornega Žida zagovarjati. Glavni protido-kazi Lessing o vi so naslednji. Ako so okolnosti, v katerih Židje vzdihujejo, krive, pravi Lessing, da se taki značaji med Židi prikazati ne morejo, „kaj je pbtem k temu več treba, nego bogastva? A stoj, tudi prave porabe bogastva je k temu treba. Naj pa se zdaj pogleda, ali nisem oboje značaju svojega Zida dodal ? On je bogat . . . .; on čita, in celo na potovanji ni brez knjig. Zdaj se mi naj pove, ali je še res, da bi se moj Zid ne mogel sam izobraziti?" Drugi razlog Lessingov je ta, da se taki Židje res najdejo, kakor je oni v igri. „Se ve da," pravi Lessing, „mora se Žide bolje poznati, nego po malovredmh druhalih, ki se klatijo po letenskih sejmeh." 3) In na to pn-občuje anonymno pismo (Mos. M endelssolino v o), pisano prijatelju Židu (dr. Gumperzu, tajniku M a u p e r t u i s o v e m u), v katerem se židovstvo na temu možu lastni duha polni način brani in zagovarja. „ V tem dolgem zagovoru 4) se kristijanom sponaša nepoznanje Židov in blagih lastnosti tega naroda: „Naj se pomisli, kako" se Židi z mrzkostjo obračajo od pomorov; kako so milosrčni proti vsem ljudem, kako dobrotljivi proti ubožcem obeh narodnosti; mogel bi še mnogo dostaviti o njih marljivosti. o njih čudoviti zmernosti, o svetosti njih zakonov." In na konci pravi to pismo: „Jaz omilujem tega, ki more takšno občno obsojenje brez groze čitati [kakeršno je v „Gottingenskih naznanilih"]. — Pisma, katero je Gumperz odpisal, Lessing ne priobčuje, ker se mu zdi „s preveliko gorkostjo pisano", ter pravi samo, da bi taka dva moža, kakor omenjana, „v svojem narodu našla več posnemalcev, ko bi mu kristijani pripuščali,
') „Karje Miehaelis dalje," pravi, „bilo je uže gore navedeno;" gl. Lachmannove izdaje zv. IV., str. 260—26i. Da se še dandanšnji enake sodbe učenih ljudi o židih tu pa tam čujejo, je čitateljem novin znano. Učenjak E. Diihring n. pr. bi še danes vse Zide pokončal, ko bi mogel, a skladatelj R i-chard Wagner bi vse krstil, ko bi se krstiti dali. —
5) gl. Laehmann. IV. str. 262.
5) ib. str. 262-63.
*) gl. Laehmann. IV. av. str. 263-66.
glavo nekoliko bolj povzdigniti." V daljnje dokazovanje se Lessing ne spušča. —
Uže zgoraj sem neko mesto omenil, na katerem Lessing pravi, da Židov kristijani „bliže ne poznajo." Iz tega smemo sklepati, da jih je Lessing na ravnost opazoval in se za-nje zanimal. To moje zaključevanje potrjujejo njegove besede v »predgovoru" k 3. in 4. delu „spisov." Tam Lessing piše: „Druga veseloigra, katera se v 4. delu nahaja, se imenuje „Die Juden". Bila je proizvod jako resnega premišljevanja sramotnega tlačenja, pod katerim mora vzdihovati ljudstvo, katero naj bi kristijani z nekako spoštljivostjo opazovali. Iz njega, menim, je nekdaj toliko junakov in prorokov nastalo, in zdaj se dvomi, ali bi se eden poštenjak med njimi našel? Moje hrepenenje po gledišči je bilo ondaj toliko, da se je vse, kar mi je prišlo v glavo, izpremenjalo v komedijo. Zato sem brž liaumil poizkusiti, kakov učinek bi to na odru napravilo, ko bi se ljudstvu krepost tam pokazala, kjer je ono celo ne pričakuje." ')
Po teh pojasnilih, menim, leliko sklepamo opazke o imenovani igri ter preidemo k drugi, katero smo uže gore napovedali.
3. Postanek in vsebina igre: „Nathan der Weise."
Načrt, te igre je, kakor se vidi, mnogo let pred nje izgo-tovljenjem uže bil napravljen. Iz Les sin g o vili pisem se to prav določno razvida. V pismu svojemu bratu Karolu G. Lessingu (11. avg	z sem minolo noč imel
katere vsebina ima neko podobnost z mojimi današnjimi prepiri, na koje ondaj pač niti v snii mislil nisem. Ako ti in Mozes [Mendelssohn] pritrdita, potem dam reč po podpisnih naročbah natisniti, in ti lehko tu sledeče naznanilo čim preje tem bolje kake stokrati daš na osmerki ponatiskati, in je razglasiš, kolikor in kamor se tebi potrebno zdi. Jaz sicer ne bi rad, da bi se pravo zadržavanje moje naznanjene igre prerano zvedelo, vendar, ako hočeta ti in M o z e s ta zapopadek zvedeti, poiščita v „D e c a m e r o n e j i" B o c c a c c i j e v e m mesto: „Giornata I. Nov. III. Melchisedech Giudeo." Jaz menim, da sem k njemu prav zanimivo epizodo iznašel, in da se bode vse jako dobro dalo čitati. . . ." —«)
»Epizoda" je ravno dejanje drame „Nathana" in tako rekoč okvir, v koji je glavna misel, po Boccacciju posneta in
') gl. Lachmanna IV str. 0.
'j gl. Lachmanna XII. 2. zv. 1857, str. G13.
smešno
enkrat dramo načrtal,
predelana, dejana. Misel Boccaccijeve povesti pa je ta-le: Saladin, mogočni vladar iztoka, predlaga nekemu bogatemu Židu, od katerega želi denarja dobiti, vprašanje, katero trojih ver ima za pravo: židovsko, saracensko ali krščansko. Žid se vprašanja izogne z bistroumno priliko. V neki rodbini je bila stara postava, pravi, da dedščina in prednost vedno onemu sinu pripadati, kateremu oča pri svoji smrti izroči prstan, kateri je šel od roda do roda. Nekdaj pa je neki oča svoje tri sinove s tako enako ljubeznijo ljubil, da je od nekega spretnega mojstra dal še dva druga prstana napraviti, ki sta bila od pravega nerazločna. Sedaj je vsaki sin trdil, da ima pravi prstan, in vendar ni se dal prepir razrešiti. —To priliko Boccaccijevo je Lessing v svoj namen porabil. ')
„Prepiri", kojih Lessing v gornjem pismu omenja, so zgoraj v životopisu bili navedeni. Bile so to namreč razpre o verskih in biblijskih rečeh z raznimi bogoslovci, posebno s hamburškim pastorjem Goezejem. Sploh je bil Lessing gorke in še pre-gorke krvi, in brez prepirov skoraj ni mogel živeti. Nemški učenjaki ga sicer zagovarjajo v tem, rekoč, „da je bil verski in filozofični osvoboditelj Nemcev;"2) ali trditi se sme, da so mu ti prepiri po nepotrebi ogrenili in skrajšali življenje, in da je Lessing mnogo časa potratil z njimi, ko bi bil leliko lepo literaturo še z več deli obogatil. Vendar pak je eno najlepših Les s ing o vili del ravno sredi teh, čitatelju ne posebno všečnih, borb nastalo, namreč „Natlian". Hettner po pravici pravi, in pisma Lessingova to glasno potrjujejo, kako je „med najtežavnejšimi zadregami, med še živo bolestjo po izgubi svoje ljubljene žene in sredi teških skrbi za vsakdanji živež" „ta poezija v neverjetno kratkem času, nekaj več nego včetirih mesecih bila izvršena."3) Da so ga te borbe tudi z ministerstvom neugodno zaplele, je bilo uže gore omenjano. V pismu 20. oktobra 1. 1778 Lessing bratu Karolu piše, da mu je ministerstvo [braunsch\veigsko] prepovedalo, „da ne sme tudi druge, izven dežele, dati kaj v natis, kar ne bi bil preje njemu v presodbo poslal." „Ali", pristavlja Lessing, „jaz tega ne storim, naj iz tega bode kar hoče." 4) Res je bil „Nathan" prvič v Berolinu natisnen 1. 1779, potem ko gaje pesnik začel 14. nov. 1.1778 „verzifikovati." 5)
') gl. H. Hettnerja „Geseh. d. deutseh. Literatur" II. knj. 1864 str. 539 - 40.
^ prim. Hettnerja 1. e. str. 538.
J) ib. str. 538.
') pri Lachmannu XII. 2. zv. str. 617.
s) prim. Lachmanna II. zv.str. 600. Metrum „Natliana" je peterostopni jambus, nova mera v nemški dramatiki. Lessing jo je najbrž po angleških dramah posnel, v katere jo je nekoliko časa pred Šekspirom, Marlovve uvel. Tako je torej Lessing tudi čisto novo vrsto vdramatične oblike z „Na-thanom" Nemcem stvaril! Lessing je tudi prvi Sekspirovo visoko eeno Nemcem pokazal.
o
Letopis 1881.	"
To delo je meseca maja 1. 1779 uže bilo dokončano tako, da je istega meseca romal podpisnikom in knjigotržcem v roke. Igra sama, v izvirniku prozaično spisana, je uže tri leta preje bila dovršena, kakor Lessing bratu piše 7. nov. 1. 1778. m
Naj še o postanku in namenu te znamenite igre nekoliko pojasnil tu podajem, predno preidem k nje vsebini. Uže 20. okt. 1. 1778 piše bratu Karolu: „Svet je mojega [tedaj uže naznanjenega] Nathana želečen, in se od njega boji, ne vem česa. Ali, ljubi brate, tudi ti imaš čisto krive nazore o njem. On ne bode nikakor satirična igra, kot da bi hotel jaz bojišče s porogljivim posmehom zapustiti. Ali on bode tako ganeča igra, ka-keršno sem kedaj napravil." -) Rokopis — verzifikovani — je pošiljal pesniku Ramlerju in M. Mendelssohnu v pregled in popravo (prim. pismo bratu 1. dec. 1. 1778), in oba sta mu pridno pošiljala svoje opazke, kojili se je tudi redno držal, kar na več mestih svojih pisem sam izpoveda. Ramler je bolj rythmično, Mozes bolj stvarno stran te igre presojeval. Tako je Lessing med tiskanjem „Nathana" v poetično obliko predelaval, kar je njemu, kakor sam pravi, laže bilo, nego v prozi pisati: „Moja proza, piše, meje od nekdaj več časa stala, nego verzi." a)
V	kakili skrbeh je bil med tem duševno trudečim delom za denar, katerega bode tisek stal, kaže nam pismo bratu 16. sušca 1. 1779, v katerem piše: „Jaz niti ne vem, koliko podpisnikov imaš ti, niti koliko jih ima Vos s [tiskar v Berolinu]. Na zadnje še
V	o s s ne more niti toliko imeti, da bi se samo onih 300 tolarjev g. M. W-u. v Leipzigu od njega moglo poplačati. To bi za-me lepa bila! Kajti sem M. W-u. menico na štiri mesece podpisal, za katero bi me potem prijel, predno sem kaj preskrbel za-njo. Ti ne verjameš, kako me to skrbi, in čudo bi ne bilo, če se mojemu delo ne bi poznalo, s kakošnim nemirom je spi-sujem."4) Poleg tega mučila gaje misel, kako bode njegovo delo od občinstva vzprijeto: »Toliko časa" [„pet mesecev"], pravi, „žalibože! ukvarjal sem se uže z njim. In kdo vč, kako še bode vzprijeto."5) Ta sum in strah sta Lessinga izpremljala do zadnje ure življenja. V pismu 19. dec. 1. 1780 se M. Mendelssohnu pritožuje: „In res, ljubi prijatelj, jaz takega pisemca [ka-keršno mi je dr. Flies pisal] od časa do časa jako silno potrebujem, ako nočeš, da postanem ves čemeren. Ne verjamem, da
') gl. Laehmanna XII. 2. zv. str. 620. -) ib. (idom.) str. 617.
3) ib. str. 621.
') ib. str. 631; prim. še pismo sestri, v kojem pravi: ,,Pa ko bi ti vedela, v kakih skrbeh semodsmrti svoje žene živel, in kako borno („kiimmerlich") sem moral živeti, gotovo bi imela usmiljenje z manoj." (28. dee. 1. 1778). — Zadrege, v kojih je L. živel, prihajale so največ od tod, ker se je v Hamburgu bil močno zadolžil, katere dolgove je v Wolfenbiittelnu plačeval in tudi srečno doplačal, česar sem uže gore omenjal. s) ib. str. 633.
me poznate kot človeka, ki je polivale lakomen. Ali mrzlota, katero svet nekojim ljudem rad izkazuje, ker mu uže v ničem ne morejo ugajati, je, če prav ne morilna, vendar pak otrpajoča." ') — Zato je bil za vsako pravično in pošteno vzprijetje „Natliana" hvaležen, kakor kaže pismo Campeju (6. nov. 1. 1779), v katerem pravi: „Priznanje Vašega zadovoljstva, predragi prijatelj, došlo mi je ravno v trenotji, v kojem mi takošno zadovoljstvo začina polagoma jako potrebno postajati. Tem bolj Vam se za-nje zahvaljujem." — Lessingova bojazen zavoljo „Natliana" prihajala je največ od tod, ker si je bil svest, da je ta drama nastala sredi gore navedenih bojev, da bi zatorej ne bila glede na poezijo in umeteljnost menda siromašno dete njegove muze. Tudi se je bal, da ne bi se temu otročetu menda starikavost njegovega roditelja znala na lici. Zato piše (18. maja 1. 1779 Jako-biju): „Nathan je sin njegove [pesnikove] nastopajoče starosti; njemu je polemika pomogla na dan."2) In v pismu Geblerju (13. avg. 1. 1779) pravi: „Moja najnovejša igra .. .je sad bolj polemike nego genija."3) — Tudi ni imel upanja, da „Nathan" kedaj pride na glediščni oder: „Mogoče", pravi on, „da bi moj Nathan sploh malo utiša napravil, ko bi prišel na oder, kar se pač nikoli ne bode zgodilo. Dovolj, če se da z zanimanjem
čitati." 4)--
Kako se je mož prevaril v vseh svojih bojaznih, to ve vsak iz povestnice nemške književnosti. „Poleg Goethejevega „Fausta" je „Nathan" najlastnejša nemška poezija."5) In vseh onih skrbi in stisek, katere so Lessinga med pisanjem mučile, v njegovi poeziji zastonj zasleduješ. Jasno nebo, čista, nedolžna duša prikazuje se ti iz nje, kjer koli situacijo v tem oziru presojuješ. Ali preidimo k dejanju in značajem igre same! — Ta drama spada med one, ki se s čudovitimi spoznavanji končujejo, katere zato Nemci „Erkennungsdramen" imenujejo. Če hočemo pri dejanji bolj na osobe, nego na motive (napotke) gledati, tedaj bi teško bilo razsoditi, ali je bolj krščanska rejenka, z imenom Reccha, po pravem Bleda Filneška („Blanda von Filneck"), katero neki Žid v Jeruzalemu („Nathan") kot svojega otroka vzgoji, središče dejanja, ali pa židovski nje rednik, imenovani Nathan sam. Na slednje je pač Lessing sam mislil, ker je igri dal naslov: »Nathan der Weise" („Modri Nathan"). Pod to krinko se prikazuje občinstvu neki židovsko-kristijanski svobodnomislec kot nositelj drame. Drama pa ima očividno za-pletko treh verskih izpovedani: mozajičnega, kristijanskega in mozlimskega, in to na miroljubni in spravljivi način razrešiti.
■) ib. str. 667.
*) ib. str. 640.
') ib. str. 643.
4)	ib. str. 636.
5)	pravi Hettner na str. 541.
Prepir in nasprotstvo teli ver in osobnih interesov se raztaplja v „vodi čiste človekoljubnosti," bolj na tanko rekoč: „v vodi neke občno- človečanske filozofije". Ta zapletka je vteles-jena v treli osobah: v Židu N a t h a n u, kateremu je priroda vrhu modrosti še bogastvo in pametnost pri vrgla; v osobi kristijana templarja, ki se na zadnje kot neki mezeg germansko-perzi-janske krvi („Leu von Fiineck") razkrije; in muzulmana Sa-ladina, velikega vladarja Saracenom. Poleg tega se vije dejanje ob niti neke krščanske devojke, uže omenjane Blede (Recche), s katero vzpored tečejo uloge. Daje, krščanske Bledi n e vzgojevateljice, potem „k 1 o š t e r s k e g a brata" z imenom „Bonafides", ki je svoj konjeniški plašč zamenil z meniško suknjo, p a t r i j a r h a jeruzalemskega, in princesinje Sittali, sestre Saladinove, neke uže ocvele, ali jako blage in duhovite device. Templar, v tem ko je Natlian iz doma, reši Reccho iz plameneče Židove hiše. To znanstvo, kratko sicer, ali tem „gorkeje", imelo bi se — po šegi gledališčne umeteljnosti — s pravilno ženitvijo končati. Ali — ravno o pravem času — izpremeniti se ulogi obeh zaljubljencev v brata in sestro, in to po nekej knjižici, katero je Saladin o v umirajoči brat As sad v poznejšega v„klošterskega brata", ondaj še konjenika roke položil. Tako Žid izgubi svojo krščansko rejenko, Saladin pa najde oba otroka svojega ljubljenega brata A s sada — kateremu je templar v vsem podoben, zavoljo česar je bil preje Saladin templarja ohranil živega — patrijarh pa izgubi židovsko žrtvo, Nathana, ki je bil v nevarnosti, da bi življenje moral pustiti, ker je krščanskega otroka kot svojega si vzgojil. —
To je ona v kratkem povedana „epizoda", katero je Lessing izumel, da glavno misel, ono Boccaccijevo povest, v njo okviri. Vrhunec pa doseza ta drama v tretjem dejanji. »Toleranca verska", to se sme jedro te igre in Lessingovega verskega naziranja imenovati. V pogovoru s Saladinom, ki želi od Žida prednost in jedino resničnost ene onih treh ver zvedeti, pravi Nathan, potem ko one tri vere trem enakim prstanom povesti primerja:
„ . . . . Moj svet je ta: vas vsak Stvar smatraj, kakeršna v resnici je. Ima-li vsak svoj prstan od očeta, Potem naj vsakemu njegov velja,
Za pravega! —......Zato
Posnemaj oeino neskvarjeno in
Predsodkov svobodno ljubezen vsak!" („Nathan" III. 7).
Da je ta toleranca v Lessingovo versko prepričanje spadala, potrjuje on sam, pišoč: „Nathanovo mišljenje o starih danili („positive") verah je od nekdaj moje bilo." ') Vsa igra ima
') gl. Lachmannove izdaje XII. 1. zv. str. 163.
se zatorej za nekakov veliki spomenik Lessingovega verskega izpovedanja smatrati. —
Utis „Nathana" pri vrstnikih je v obče bil velik, mnogo veči, nego si ga je pesnikvpričakoval. Da je Lessingovo delovanje sploh pozornost Židov vzbudilo, to se leliko samo ob sebi verjame. Vemo za gotovo, da so oni s posebnim navdušenjem njegove slednje spise vzprijemali. Se ve da sovražniki Lessingovi — in teh ni malo število bilo — so to stvar brž sprevračali in jo na svoj mlin y prevajali. Le s s ing sam poroča o teh lažeh, kakor da bi mu Židi bili denarja v dar pošiljali. V pismu 25. feb. 1. 1780 piše bratu (Karolu): „(31) onih tisoč zlatih, katere so mi neki Amsterdamski Židovje v dar poslali, si pač uže slišal. Ali polo, katero je moj pastorek, ki je ravno v Beči bival, ko je ta laž tam še nova bila, dal nasproti temu tiskati, si teško da videl. Jaz jo torej tu prilagam." ') Ta dar so mu neki zavoljo tega hoteli pokloniti, ker je R e i m a r u s o v e „F r a g -m en te" objavil.®) Da bi Les sin g kedaj bil plačilo za svojo versko svobodomiselnost vzprijel ali vzel, se nikakor ne da in ne sme trditi. — Ali preidimo sedaj k opisovanju značaja Nathanovega!
4. Kako je Lessing Žida „Nathana" narisal.
Po svoji navadi je Lessing tudi Žida Natliana z vsemi dobrimi in blagimi človeškimi lastnostmi obsipal, kakor sploh vse blage značaje v svojih igrah. Pri vsi strogosti, pri vsi, da tako pravim, bojevitosti Lessing vendar povsod v svojih igrah in spisih blago značajnost, da! celo nekako otročjo dobrotljivost in nedolžnost pokazuje. Vse borbe življenja, vsi podrti upi, vse neštevilne učene razpre temu možu niso srca popačile. In lep, celo sijajen dokaz tega je igra „N a t lian", ker ona uže blizu mejnika stoji, do katerega je imelo Lessingovo življenje doteči.
Žid Natlian ie glede na svoj glavni utis, ki ga v čitatelji vzbuja, sama krotkost, poštenost, velikodušnost, neka vzvišena slika blagega človeka. Takoj v početku igre pravi kri-stijanka Daj a o njem:
„Kdo dvomi, Nathan, kakor da vi niste
Poštenost in velikodušnost sama?" (1.1.)
Uže njegov glas sam ovaja njegovo milobo, in Reccha pravi:
„Velblodi oče mojega glej tam!
Posluhni! to njegov jo mili glas!" (I. 1.)
') gl. L ac h man novo izd. XII. 2. zv. str. 650.
') gl. Lessingovo pismo Elizi Eeimarus — 22. jun. 1. 1780.
Svojo rejenko ljubi, da bi vse svoje imetje dal nje rešitelju, templarju:
„Ve ste mu dale vsaj za zdaj, kolikor Sem vama zapustil? mu dale vse? Oblekle več mu? mnogo več?" (I. 1.)
D a j a, ki ima o značaji Židovem kompetentno sodbo, pravi o njem:
„Pred vsem pak bi Ga narod dobrega smel zvati, kdr Ni moč si misliti, kak dober je." (I. 6.)
To potrjuje Al-Hafi, njegov znanec, ki pravi:
„Samo za to ne posojuje
l)a more vselej dati komu." (II. 2.)
Ko so mu kristijani križarji ženo s sedmimi otroci poklali, ni se kristijanom maščeval, ampak jim velikodušno prizanesel. Zato pravi klošterski brat:
„Nathan! Nathan! Vi ste kristjan! Za Boga da, kristjan!" (IV. 4.)
Ali ta dobrota Nathanova ni slepa, menda samo neka melikodušnost ali celo slabost; on je tudi previden in moder, po lastnem premišljevanji in izltušenji, ne po knjigah, torej nekakov praktičen modrijan.
Daj a pravi njemu:
„Vi ste tak' dobri, poleg pa poredni." (II. 1.)
Derviš pravi o njem:
„A1' nisem vganil, da dobrota Vaša Previdna tak' je, kak' previdnost modra?" (II. 3)
Da Nathan svet t. j. ljudi dobro pozna, svedočijo njegove besede:
„A1-Hali, glej, da skoro V puščavo svojo prideš, ker bojim se, Da ravno med človeštvom biti človek Pozabil ne bi!" (II. 3.)
Reccha pravi o tej modrosti Nathanovi: „Moj oča knjižne Ne ljubi učenosti hladne, ki Se z znamenji brez čuta v mozeg vtiska." (V. 6.)
Nathan torej, po Lessingovem smislu, ni nikakor učenjak v pravem pomenu, ampak prirodno-moder človek, Ž i d sicer po svojem verskem izpovedanji, ali bolj človekoljub nego določni verski izpovedovalec. To dela, da se njegov židovski značaj, ki pa mu je vendar najbolj lasten, skriva za prividno modrijanskim ali pa celo kristijanskim licem. Na vsaki način jev Nathan v verskem oziru bolj framazon (Freimaurer) nego Zid ali pa kristijan. To mešanico njegovega „značaja" — ako se smem tu tega izraza posluževati — kažejo naslednja mesta.
Nathan sam o sebi pravi:
„In vendar sem le Zid . . ." (I. 1.) „Sultan, Jaz sem Zid." (III. 5.)
Vendar pak noče biti pravoslavni, trdi Žid: „Takq-le ves Vkorenjeti biti Žid, nikam ne kaže; Nikakov Žid pa, vendar tudi ne." (III. 6.)
Zato je Žid po vunanjem, po duhu pa samo človekoljub ali pa modrijan. Daj a pravi o njem:
„Kot kneza narod ga njegov časti!" (f. 6.)
Tudi je bogat in prekanjen trgovec kakor Židje sploh:
Derviš:	„ . . . Posodite,
Vzemite si obresti, kar Vam drago!" Nathan: „Obresti tudi od obrest — obresti?" Dervis:	„Se ve da!"
Nathan:	„Da
Glavnica je naposled sam obrest! —" (II. 3.)
Sittah pravi o njem:
„Njegov je Bog mu vseh dobrot sveta Najmanjše dal in ravno tak' največe." (II. 2.)
Ostro ga opisuje Al-Hafi:
» »On je Se ve da tudi Zid, pa kolikor Ni mnogo Židov . . . izvrsten Nič v slabem manje, nego v dobrem." (II. 2.)
Še ostreje sodi o njegovem dvojnem nravu tempi ar: „Kak Žid! In ki ne hoče biti, nego Zid!" (III. 7.)
In zopet isti:
„Jaz bodem za tem volkom židovskim V kožuhu modrijanskem pse nahujskal." (IV. 4.)
Da ima Nathan poleg svojega židovskega značaja res nekaj — ne smemo reči kristijanskega — temveč občečlovečan-skega, bolje rekoč v veri indiferentnega, kažejo naslednje črtice njegove.
Al-Hafi:	»Kristjan in Žid
In Mozlim ino Parsi, vse mu je enako." (II. 2.)
In Nathan sam pravi:
„Sta li kristjan in Žid prej Žid in krst Ko človek?" (II. 5.),
kar v dejanji s tem potrjuje, da Recche v „nobeni veri ne vzgoji" (IV. 2.). Da Lessingov »Nathan" res ni ne Žid ne kristijan, ampak framazon, kaže tudi to, ker niti v večno živ-
ljenje ne veruje (I. 2.), niti v angelje (ib.), ter človeku neomejeno moralnovvoljo prisojuje (I. 3.). —
Iz teli Židu pripisanih značajnih črtic je razvidno, da je Lessing, kakor je uže gore bilo omenjano, hotel framazona ali, kakor nam 011 sam Nathanov značaj tolmači, samega sebe glede verstva narisati. Čudovito je samo to, da je krinko Žida, ne kakega mlačnega k r i s t i j a n a — kakeršnih bi laže več bilo najti, nego takih Židov — porabil. Napotilo ga je k temu najbrž to, ker se dejanje vrši v razburjenih križarskih vojskah, v katerih je pač le Žid, nikakor pa ne kristijan k takemu indife-rentizmu mogel naklonjen biti; kajti so Židje ondaj stali vmes med dvema nasprotnikoma: mozlinstvom in kristijanstvom. Da bi pa takega Žida tem živeje mogelvnaslikati, mislil je brž ko ne na svojega vrstnika in prijatelja: Žida M. Mendelssohna. Akoravno je tedaj mišljenje NathanovoleLessingovo lastno, vendar je prav leliko imel pesnik — glede na občno židovsko sliko —Mendelssohna v mislih. Mendelssohnovo podobo in svoje lastno mišljenje, to dvoje se je v Lessingovi glavi zlilo v eno celoto, iz katere je postal vzor Žida Nathana. —
Ako „Nathana" in »potnika" v igri „Die Juden" primerjamo, brž veliko sorodnost in podobnost obeh značajev opazimo. Obši sta velikodušna, krotka, radodarna, modrijana, bogatina, svobodomiselna, človekoljuba — ali pri vsem tem vendar „Žida" glede na svoje veroizpovedanje in na narodnost, ter se kot taka tudi čutita. Edini razloček med obema bi menda ta bil, da je „potnik" književnik, učenjak, a Natlian prirodni modrijan, modrijan po »milosti Božji." Iz tega smemo sklepati, da Nathan ni ni-kakova originalna osoba Lessingova, ampak samo ponatis prve, za trideset let mlajše njegove židovske slike: »Potnika".
5. Lessingovo osobno mnenje o Židih in židovstvn.
L e s s i n g u se v novejšem času ravno kakor pred poldrugim stoletjem očita, da v imenovanih dveh igrah Žide neprimerno povišuje, da! v Nathan u celo nad kristijane in muzul-inane postavlja, torej jim neko veljavnost pripisuje, katere ne zaslužujejo. Zgodilo se je v minolih dneh, ko to pišem, da se pesniku L e s s i n g u — obožanemu in v nebo kovanemu nemškemu klasiku Lessingu! — zavoljo teh iger venec z glave snema! Se ve da z druge strani ne manjka nasprotnikov takemu početju, mož, ki pesniku ravno omenjani dve igri, posebno pa „Nathana", štejejo v največo zaslugo. In to niso menda Židje, ki so zdaj sredi tega nasprotnega vpitja prav modro omolknili, ampak sijajniki na nemškem učenem obzorji, možje, katerih imena
slujo v deveto deželo: n. pr. Hommsen in Virchow. V najnovejšem času se je tudi odbor v Berolinu osnoval za stavljenje spomenika Lessingovega; v njem se najimenitnejše osobe nemške literature štejejo med ude.
Sredi tega nasprotovanja misli je menda za nas — ki se z nemško književnostjo nič manj ne bavimo, nego z lastno — koristno, da si ogledamo vzroke, vzavoljo katerih se Lessingu zgoraj omenjana pristranost za Žide podtika. Se viši oziri pa, ki nas pri tem preiskovanji vodijo, so ti: ali Lessing stoji v tej zadevi na popolni visočini nepristranske kritike, ali pa je stopil menda s svojega občečlovečanskega in idealnege stališča doli v krvjo oskrunjeno areno gladijatorskih borb verskega stran-karstva. In zaradi razrešenja tega vprašanja sem to delo najbolj podvzel. Pokazalo se bode potem, ali je Lessingov duh, kakor na polji literarne kritike, tako tudi v obziru narodnosti in vere še starega spoštovanja dostojen. —
Mi smo glavni osobi obeli iger, »Židov" namreč in „Na-tliana", natanje opisali in primerjali, terviiašli, da ste to res v z o r 11 i osobi, kakeršnih bi menda med Židi teško bilo najti. Ta dvom se vsakemu čitatelju vsiljuje, kakor se je uže pred 130 leti Gottingenskemu kritiku. Ali, vprašam, sme se pesniku za-branjevati, vzvišene osobe predstavljati, ter jih z vsemi lastnostmi vzora olepšavati? — Pesnikom menda smemo to pred-pravico dopuščati, če jo uže povestničarjem prepovedujemo, ker bi potem istina trpela. Židov blagega značaja gotovo nikdar ni manjkalo, kar svet Žide pozna.
Povestnica starega zakona nas tega prepričuje in tudiv zgodovina poznejših vekov. Učenih, dobrodelnih, velikodušnih Zidov ve povestnica Španije, Italije, Anglije i. dr. dežel imenovati. Ako pa je to resnica, potem se Lessingu sme pritrditi in dovoliti, da take Žide tudi na odru z vzornim sijajem ovenčuje. Saj zadnje ni drugo, nego podtikanje nekoliko viših »koturnov" in pokrivanje z nekoliko višimi »lasuljami". —
Zdaj pa nastaja drugo resno vprašanje: ali L e s s i n g res kje pravi, ali komu to besedo na jezik polaga, da so vsi Zidje taki, kakor »potnik" in »Nathan", ali vsaj večina njih? — Takega mesta človek zastonj išče. Tudi bi to čudna logika bila, pripisovati Lessingovima igrama ta-le skrivni zaključek: »Potnik" in „Natlian" stavŽida velikodušna. vmodra, človekoljubna i. t. d. — ergo so vsi Židje takovi! — Čitatelj, ali glediščno občinstvo recimo, ki bi si take sklepe delalo, pač ni bilo po Lessingovem idealu, pa tudi razuma in zdrave pameti ne bi imelo, ako bi tako sodilo. — Da pa bi menda Lessing sam take zaključke (recte: logične pogreške) bil delal, na kaj takega bi mislil samo tak, ki Lessingovih spisov in posebno ostre njegove logike ne pozna. — Ne! Lessing ni niti očito Žide vse ali z večine tako — vzorne hotel imenovati, niti mogel
takih laskavih nazorov o njih imeti. — Kjer o njih v obče, kot o ljudstvu govori, tam povsod dvoje nasprotnih mneni, pro in contra, navaja, kar se v „Zidih" na jako rezki in tipavni način godi. —
Ko bi Lessingova namera bila, Žide na vsak način in po vsej ceni zagovarjati, potem bi ne bil smel njih slabih lastnosti razodevati, ampak bi jih bil skrbno zakrival. Tako bi delal pristranski človek, kakor n. pr. oča dela. ki slabosti svojih otrok pred svetom zatajuje, da ne bi sumnje ljudem vzbujal. Kako pa temuvnasprotno dela Lessing! Uže to je znamenje, da mu ni za Zidov zagovarjanje a tout prix, ali pa celo na kvaro istini!
Da pa je L e s s i n g o nekojih Židom čisto posebno 1 a s t n i h slabostih bil prepričan, ki so tako rekoč židovski grehi, to se vidi iz več mest „Nathana". Jako krepko se tempi ar o Židih izrazuje:
„Žid je Žid" (I. «.).
In da je to bilo Lessingovo pravo mnenje, kaže njegovo • opisovanje Židov.
Da so Židi radodarni, pa samo iz bahatosti, je bilo uže gore omenjano (prim. „ Nathan" II. 2.). Zopet pravi tempi ar o njih:
„Bogatejši Žid Nikdar mi ne velja za boljšega" (II. 5.).
Da so na svojo vero ponosni in zavoljo tega ošabni, svedoči to mesto:
,.Kako? ko bi to ljudstvo, ne ertel,
Ampak zaničeval zarad' ponosa,
Ki ga kristjanom, mozlimom izroča:
Da Bog njegov edin je pravi Bog!" (II. 5.)
In celo Nathan ni brez nekojih občežidovskih moralnih madežev. Al-Hafi pravi o njem, da je „med vsemi Židi v slabem nič manj nego v dobrem odličen." (II. 2.) Nravstvena načela, koja Nathan pred Saladinom zagovarja, so precej sebična, kajti Žid pravi, da ^pameten je samo ta, ki zna za svoj dobiček." (III. 5.)
Iz takih mest smemo sklepati, da Lessing ni bil slep nasproti moralnim slabostim židovskega naroda, ampak da jih je bolje poznaval, nego ti, „ki jih vidijo in poznajo samo na leten-skih sejmeh." —
Ali, odvrnilo se bode, Lessing je Nathana, Žida, nad kristijana tempi ar j a in nad mozlima Saladina postavil, torej Žide hotel povišati, ali pa vsaj židovsko vero više povzdigniti, nego kristijansko! — Tu smo prišli do mesta, pri katerem res moramo nekoliko pritrditi, pa ne vsega. Pred vsem glede židovske vere! „Klošterski brat" (Bonafides) pravi:
„In ni kristjanstvo vse na židovstvo Postavljeno?" (IV. 4.)
V daljnjem govoru še pravi, „da je naš Gospod sam Žid bil." Ker Lessing temu „bratu" še več svojih nazorov v uho narekuje, sme se za gotovo misliti, da je zgornji stavek o razmeri krščanstva in židovstva, tudi njegovo prepričanje bilo. ') To se v resnici ne da tajiti. Ali kaj sledi iz tega sorodstva ali predstva? — Vendar ne veča veljavnost židovstva?! — Slava, ki gre sinu, vendar ni očetova ali dedova slava, čeravno sta je ta dva oba deležna. Da pa Lessing zavoljo tega historičnega razvitka obeh ver židovstvo ni više cenil, nego kristijanstvo niti zatorej za tega del Žide pred kristijane postavljal, to najjasneje kaže njegova prilika o prstanih in tem podobnih treh verah. Kes ni Lessing kristijanstvo nad židovstvo postavljal, pa tudi zadnjega ne nad prvo, ampak vse tri vere si v z p o r e d, eno poleg druge mislil. Marsikomu se bode to ravnanje po pravici nekoliko čudno zdelo — meni se vsaj vidi — da je L e s s i n g povestično in moralno veljavo in veliko prednost krščanstva v resnici prezrl —; ali, naj si bode z njim zadovoljen ali ne, tega vsaj ne sme L e s s i n g u očitati, da je on krščanstvo pod židovstvo deval, torej pretirani obožatelj židovstva bil. In samo proti slednjemu ga moram tu braniti, namreč kot da bi Lessing bil prijatelj ali pristranec židovski. Kaj takega trditi, se pravi tendenco „N at h a n a" prezirati ali pa ne poznavati. Tendenca pa je očita: namreč pesnikovo p r o g 1 a -se nje verske tolerance, one tolerance, katero ste ondaj dve državi zakonitim potem pripravljali, pruska in avstri-j a n s k a. Kdor pa toleranco proglaša, nobene vere ne postavlja za vrhovno. Lessing torej nikakor ni zagovornik židovske p r e v a g e, ne verske, ne narodne, ne denarske, ne kulturne. V „Nathanu" on celo nasprotno načelo zagovarja: „Židje! ne bodite ošabni; Vaša vera postavljaj se z mlajšima dvema, krščansko in mozlimsko, vveno vrsto!" V „Židih" pa pravi: „Kristijani! ne pritiskajte Židov, ako hočete, da Vas oni ne bodo nadlegovali!" —
In tako se ločim od obeh iger s prepričanjem, da Lessing stoji na vrhunci prosvete svojega časa, da ni Židov iz ljubezni do njih, ampak do človeštva sploh, kojega so del, zagovarjal, in da tega ni delal zavoljo kakih bodi prednosti, katere bi Židje pred drugimi narodi imeli, ali pa celo iz posebne ljubezni ali privrženosti židovstvu, ampak samo iz visokih svojih človekoljubnih načel — vreden svojega blagega spomina!
■) Zanimivo utegne biti zvedeti, da je ravno to mesto bilo predmet javnega govora proti Lessingu, češ, da je L. prezrl, da monotheizem Židov ni njih izvirna last, ampak indiškega in parsiskega izmisleka. Ali s historičnega t. j. časovnega posledka ima L. prav: krščanstvo je neposredno sledilo židovstvu.	Pis.
H.
Šekspirova sodba o Židih.
Ker smo sedaj sodbo enega največih duhov klasične dobe nemške književnosti posneli, zdi se mi prilično in predmetu prikladno, še o sodu enega največih dramatikov vseh časov, Šek-spira, glede na Žide nekoliko spregovoriti, in obe sodbi primerjati. Žato naj podam kratek životopis Šekspirov in potem njegov popis Žida Š e j 1 o k a v igri „T r g o v e c beneški."
v
1. Šekspirov životopis.
Sekspirovo življenje je sicer uže toliko krati in tako na vse strani popisano, da bi skoro nepotrebno bilo, še o njem posebe in znovič pripovedovati. Ako to vendar storim in — prav na kratko — delam zaradi symmetrije, ker sem Lessin-govo, nič manj znano, življenje popisal. Nekaj pa — da odkritosrčno govorim — napotilo me je tudi to, ker v naši literaturi še o ničem ni preveč povedano. Tudi nima vsak čitatelj Mayerjevega ali P i e r e r j e v e g a rConversationsleksika" ali kakega si bodi „Naučnega si ovni k a" pri roki, katerega poleg mnogih drugih potrebnih del vedno še kot Židje v puščavi »obljubljene dežele" pričakujemo. Naj torej prav najpotrebnejše o Šekspirovem življenji povem, ker itak svet nima preveč gotovih vesti o njem. Vidi se, ko daje Sekspirovo življenje — osobljeno ali personifikovano — hotelo potomcem reči: »Iščite bolj pesnikove ideje, nego njegovega življenja sledove razumevati; prebirajte njegova dela in zadovoljujte se z njimi, a ne preiskujte sicer navadnega teka pesnikovega življenja — Naj torej tu nekoliko životopisnih vestic zadosteva! —
William Shakespeare (tudi Shakspere pisan) se je porodil 23. aprila 1. 1564 v Stratfordu za reko Avon v pro-vinciji angleški Warwikshire, in je ravno tam umrl 23. aprila (torej na svoj rojstveni god) 1. 1616, 52 let star. Njegov oča je tržil z volno, bil je volnar, in ob enem rokavičar, ') kar naj bi bil tudi mladi \V 111 i a m postal. Ali dovršivši svoje šolea) postal je raji pisar pri nekem odvetniku. Uže 1. 1582 se je oženil, tedaj kot osemnajstletni mladenič, ter 1. 1585 uže imel trojico otrok; prvega: Suzano, katero je ljubil nad vse, in dvojčka:
') po drugih poročilih svobodni posestnik, s početka imovit, za pesnikove mladosti pa siromašen.
') prim. gore opombico o Lessingovih mladostnih študijah.
J u d i t h in H a in m e t. K sreči je bila njegova žena bogatega kmeta hči. Vidi se, da je tudi Š e k s p i r po — ne bolj na tanko znanih — dogodbah kmetova 1. Ker je lordu Tomažu Lucyju v lov zahajal in zasačen bil, moral bi v ostro kazen priti. Da se kazni odtegne, zbežal je iz Anglije 1. 1586 ali 87 (kot 23letni mož) ter boje z igralci glediščnimi Hollandijo, Nemčijo, južno Evropo, namreč tudi Italijo, prepotoval. ') Ža kazen je gospodu Lucyju, ki je bil kriv njegovega neprostovoljnega potovanja, neko satirično-komično ballado posvetil, katere početek se je še ohranil.
L. 1589 ga najdemo kot „četrtodelnega" delničarja pri »Blackfriarstheatru" v Londonu, in 1. 1591 (torej 27leten) je boje izdal in na odru prikazal prvo svojo igro: „Oba žlahtnika Ve-roneška."
Časopisna vrsta vseh njegovih dram črez 1. 1597 ni znana. Gotovo pa je, da je te igre spisoval za svoji gledišči, t. j. za ono gledišče, pri kojem je bil delničar četrtine vsega imetka in dohodka, in za neko drugo novo gledišče.
Da je bil i m o v i t, vidi se poleg gore povedanega tudi iz tega, ker je za kralja Jakoba I. dobil dovoljenje, novo gledišče postaviti, in to v družbi z dvema delničarjema. Tu je dal mnogo svojih iger na odru prikazati. Igral je tudi sam, toda le v majhnih ulogah, n. pr. duha v „Hamletu."
L. 1612 (kot 48letni mož) se je utegnil gledišču in javnemu življenju, ter povrnil v svoj rojstveni kraj. Tam je nakupoval njive in posestva, ter imovit živel s svojo hčerjo Suzano. Ko je ravno tam tudi umrl, pokopali so ga v cerkvi pod korom. L. 1741 je dobil v TVestminsterski opatinski cerkvi svoj spomenik. —
To je kratek popis Šekspirovega življenja, ki je dovolj skromno bilo in nam je v mnogih točkah čisto nerazumljivo po svojih zvezah, v kar pa se tu ne bodem spuščal.
Šekspir je pravi stvarnik angleške klasične drame. Posebno v opisovanji človeških strasti je nepresegljiv slikar. Istino, katero modroslovci zastonj iščejo dognati, načrtal je on v velikanskih slikah in v živih značajih. Naj sem postavim nekoliko vrstic iz sodbe, katero sem o Šekspirovih igrah uže na drugem mestu bolj na drobno izrekel.2) »Občudovanja vredna so ona mesta o Šekspiru, kjer svoje misli o življenji in njega borbah izrazuje. Menda ni nobeden pesnik o tem globljejših misli in tajnosti razkril, nego on. Starogrški tragiki: Sofoklej pred vsemi (Evripid je zofist) so tudi globoko mislili o človeški usodi, a vendar ne tako temeljito, kakor Šekspir; kajti oni so v vsem, kar je človeškega, iskali edino nit „u sod e", one skrivne,
') Ta doba njegovega življenja je polna basni. ') V „Zori" 1. 1877 str. 242-44.
celo nad bogovi vladajoče roke, kateri se vse bivajoče mora umikati in pokorjevati. Šekspir pa se postavlja v središče človeškega mišljenja in čuvstvovanja, ter iz njega izvaja vse človeško blago in gorje. On veruje v pravičnost, v ono »nemezis", kateri zapade človeški greli v kazen in pravično poplačo z ne-vzgodo; ali on človeku daje tudi moč in na izbiro, njej zaod-stevati ali pak nje strahovito nezadovoljnost vzbujati. Starogrški tragiki jej dajejo nadvlado nad, človekom, torej bolj vunanjim vplivom, koji so nepremakljivi, Sekspir pa polaga človeško srečo na človeka samega dlan, češ, izberi si! In tako je utisek Šekspir o v i h dram g 1 o b 1 j i in m o g o č 11 e j i; kajti straši — pa tudi oblažuje — nas misel: ti s a 111 si svoje sreče kovač! Tuji nad-sili se upogibati ne bi bila naša krivda; greh pa, koji storimo, peče nas tem bolj, ker je našav krivda, ne zaslepijenje od drugod." ') O drugih lastnostih Šekspirove muze se lehko primerja ono isto gore navedeno mesto v „Zori".
Š e k s p i r je zevsema 37 iger napisal, in to povestničnih, žalostnih in veselih. K slednjim spada „Trgovec beneški" (»The Merchant of Venice") spisan 1. 1597 (torej, ko je pesnik 33 let štel in pri največi moči bil). Razven tega je napisal povesti in lyričnih poezi (med temi svoje sonete).
2. Kak6 je Šekspir Žida Šejloka narisal.
O igri „Trgovec beneški" sem svoj čas precej na drobno govoril, tako, da se mi zdi nepotrebno, povedano tu ponavljati. Či-tatelj, kateremu vsebina imenovane Šekspirove drame ni znana, naj blagovoli, v „Zore" 1. 1877. poiskati (str. 259 i. si.) Značaj Žida sem tam s sledečimi besedami opisal: »Šejloka opisovati pravi se kvintesenco židovstva v besedah izrazovati; kajti Š e j 1 o k je pravi Žid od pete do glave, nič nego Žid, roteč se za edinega boga, kojega razve Jehove pozna: denarja. »Dober" mož mu je „premožen" mož. Ljudem je malo verovati; to je njegovo načelo. Kristijane črti nad vse; rad z njimi kupčuje in trguje, ali nikdar ne bi z njimi obedoval, še manj pa molil. Duh svinjine mu je najzopernejši duh sveta; človek mu je manj vreden, nego žival; en funt človeškega mesa, koliko velja manj in je manj vreden, nego eden funt »ovnine, govedine ali kozlovine"! Množenje kapitala mu je največe veselje. Izvor in početek lilivarstva (vuherništva) išče v sv. pismu, v povesti o Jakobovi službi pri Labanu, ki je pisane kozliče in ovčice dobil za plačilo. Ta pi-
') Ta sodba o Šekspiru se popolnoma vjema z ono, kojo Hettner: „Gesch. d. deut. Literat." II. knj. 18&4. str. 551 izreka, katere knjige jaz ondaj (1. 1877) nisem še poznal.
t
sana žival, to so mu obresti, kojih ondaj ni jemal kristijan, Žid pa živel o njih. Iz samega srda na kupca Antonija, ki mu je sponašal lihvarjenje, tirja zdaj ono pogodbo o enem v funtu mesa iz njegovega telesa. V tej tirjatvi je ves ogenj Zidove jeze na kristijane in posebe na Antonija izražen. „Dob iček" pa je po Židovem »blagoslov", „ako ga človek ne krade."
„To so Šejlokova človekoljubna načela! Glejmo, kako jili izvršuje! Povabljen je h kristijanom na večerjo. Prav za prav mu po onih načelih ne bi bilo dovoljeno tija iti; ali „srd na »kristijane ga vendar goni, da jim pomaga skoro na nič priti!"
„Sicer pa je Šejlok fanatičen Žid, kina vso moč brani svoje „sveto ljudstvo". On črti krivico, ki se godi Židom, zani-čevanim po vsem svetu. Po njegovem je Žid v vsem enak kristi-janu, razven v pravici, katere ne uživa. Zato pa, ker je sovražen, mora tudi on sovražiti, in to tem huje, ker drugega sredstva k maščevanju nima."
„Na onem mestu, kjer Sej lok židovstvo zagovarja, je Šek-spir na klasičen način apologijo židovstva napisal: „Jaz sem Žid" — pravi Šejlok —; „ali Žid nima oči? nima li Žid rok, organov, članov, čutov, čuvstev, strasti? Ali ga ne hrani ista hrana, ne vrazuje isto orožje? ni li istim boleznini podvržen, z istimi leki izlečljiv, od istega poletja ogrevan in od iste zime hlajen kakor kristijan ? Kadar nas bodete, ali ne krvavimo ? kadar nas ščegečete, ali se ne smejimo? kadar nas zastrupujete, ali ne mremo? in kadar nas žalite, ne bi li se maščevali? — Kadar Žid stori krivico kristijanu, kaj je njegova ponižnost? — Maščevanje! — Kadar kristijan stori krivico Židu, kaj naj bode njegova potrpljivost po kristijanskih vzgledih? — Hej! maščevanje! — Da, hudobo, koje nas učite vi, hočem delati; in slabo bi bilo, ko ne bi prekosil svojih mojstrov! (III. 1.)".
„Ko Šejlok zve pobeg svoje hčere, brž jo prekolne; raji bi jo mrtvo videl, nego da — ne, ker mu sramoto dela — ampak ker je ušla z njegovimi zlati in žlahtnim kamenjem. „0 mojih dve tisoči zlatov, in mojih dragocenih, dragocenih kamenov! Raji bi, da mi moja hči leži mrtva pred nogami, a z žlahtnim kamenjem v ušesih! Raji bi, da mi na odru leži hči pred nogami, a zlati v nje trugi!"
„Ko zvč za Antonijevo nesrečo, da se mu je ladja potopila, zakliče: »Hvala Bogu! hvala Bogu! — Ali pa je res! je li to res?" — Ko čuje, da je Antonijo pri konci, pravi: „0 kako me to veseli! Jaz ga hočem mučiti, jaz razpinati! O kako me to veseli!" In na zadnje o Antoniji pravi: „Idi, Tub al, najmi biriča štirinajst dni poprej! Jaz hočem Antonijevo srce imeti, ako mi on zapade; kajti ako tega ni več v Benetkah, potem lehko trgujem in kupujem, kakor mi drago." —
„V teh besedah je hijenska krvoželjnost Židova izražena."
»Neizmeren srd in neutemeljena krvoželjnost je torej, ki Sej loka tako silno nagiblje. Na vprašanje, zakaj Antonija tako zasleduje, odgovarja: „Vzroka ne vem povedati, niti ga imam; jaz vem samo za ukorenjeni mi srd, za globoko zopernost na njega." —
»Kako krvoželjen je Zid, pokazuje v onem ogromnem prizoru pred sodom (IV. L). Pogodba plačilna naj bi se izvršila od besede do oesede. Ravno iz srca naj .bi se' vzel oni funt mesa. Zid ima uže nož in vago pripravljeno, on bi strahoviti izvršil, ko bi više pravice, občečlovečanske pravice ne bilo, ki je nad vsemi Zapisanimi pravicami sveta. Konec sodbe je znan. Zid je iznenadejan, obupan, ukročen, udan, pobit in pomendran. Samo eno željo še ima: »Prosim dopuščenja, naj smem oditi. Meni je slabo; pošljite pismo za menoj; vse podpišem!" — To so slednje njegove besede. Tako pade z visokih misli, kdor ne računi s človeštvom, kdor meni, da je sam na svetu, komur ni nič sveto razven lastni jaz in prid. ' Pahnen kot angelj napuha zvrne se iz svoje pravne domišljenosti v brezdno obupa, v spoznanje samega sebe, sprevidevši, da je vse prazno, razven edine dobre vesti." ')
3. Razlika med „Natlianom" in „Šejlokom", med Lessingovim in Šekspirovim predstavljenjem Židov.
Takoj na prvi pogled se vidi rezka razlika med obema Židoma. Nathan je krotek in mil — Šejlok strasten in krvoločen; Nathan moder in dobrotljiv, pa poleg pameten — Šej-1 o k samo pameten, brez vse modrosti in dobrotljivosti; Nathan je radodaren — S e j 1 o k skopuh in lihvar; N a t h a n kristijanom prizanesljiv, čeravno so mu zlo učinili, ter rodbino pokončali — Sej lok jim priseza maščevanje in večni srd, samo, ker so se mu porogavali (III. 1.); Nathan je sploh vzgled čednosti, na pol kristijan — S e j 1 o k je nečloveška pošast, liuji ko zver; prim. III. 2, kjer Salerijo o njem pravi: »Nikdar nisem stvari poznal, ki bi podobo človeško nosila, tako hudobne in poželjive, človeka pogubiti f prim. še IV. 1., kjer do že o Židu pravi: »kot skala trd nasprotnik, nečlovečnik, nepristopen smiljenju, pust in prazen najmanjše usmiljenosti." —
Iz teh lastnosti obeh Židov je jasno, da sta si oba ravno nasprotstvena. Vidi se očito, da je Lessing Žide narisal, kakeršnih se me<J živimi gotovo najmanj nahaja in kakeršne si je blagi genij njegovega časa v daljnji bodočnosti predstavljal ali pa, bolje rekoč, kakeršnih so si filanthropi Lessingove
') prim. „Zore" letnik 1877 str. 355-56.

dobe želeli — a Šekspir je ravno z nasprotnega stališča Zide naslikal, take, kakeršnih je ondaj z večine bilo najti, kakeršni so lazili ondaj ob borsah londonskih, amsterdamskih in beneških, potlačeni moralno, a polni srda na tlačitelje, kar je čisto pri-rodno in naravno bilo.
Če se vprašamo, katera slika Židom popolnoma pristaje, reči moramo, da gotovo nobena obeh. Povprek računajoč ne najdemo med Židi menda ne Nathanov ne Šejlokov, Nathanov ne, ker bi prečednostni bili, Šejlokov ne, ker bi ti prezavrženi in prehudobni bili, da bi se upali na beli svet brezybojazni za svojo kožo. Po mislih in čutih pa bi se menda več Šejlokov našlo nego Nathanov. Tudi eden razlog še temu mnenju pritrjuje: Židi, če tudi Lessingove dobe, (ko so uže več svobode uživali), gotovo niso vzroka imeli, kristijanom tako ljubezen gojiti, ter hudo z dobrim jim povračati, ker jih je krščanski svet vendar le zaničeval in sovražil — a k sovraženju in črtenju na kristijane so Židi vselej, posebno za Šekspirove dobe, dosta in predosta razlogov imeli. Zatorej je mnogo verjetneji značaj Šejlokov, nego pa Nathanov. Z dramatičnega — t.j. umeteljnega ozira pa Šejlok mnogo bolje ugaja, nego Nathan. Sejloka gledališčni obiskovalci brez vsega tolmačenja, pretiravanja, dokazovanja, tako rekoč naravnost, instinktivno razumevajo, ker se pesnikovo naziranje Židov z nazori ljudstva neposredno sklada — Nathan pak je idealna osoba, katera na oder postavljena vedno pesnikove pomoči in podpore potrebuje, da ne sklizne in da v mnenji občinstva verjetna ostane. Zato je moral Lessing »Nathana" z vsemi čednostmi nalepšati, da bi gledalec pozabil, da ima Žida pred seboj. In na zadnje je občinstvo vendar-le „Nathanu", enemu Židu, svojenagnenje podarilo,in to pesniku ne Židom na ljubo. Ko bi Lessing svojega Zida ne bil tako visoko nad zemljo povzdignil in tako rekoč v oblake posadil, ter s sijajem idealnosti obdal, svet ne bi bil tega značaja nikdar odobril. Moral ga je torej nekako raz Židi ti, kar sam pripoznava: »Tako nekako ukorenjen biti Žid (»Stockjude"), nikam ne kaže; In celo ne biti Žid, še manj" (III. 5.). In tako je iz Žida v resnici napravil »židovskega volka v filozofi čne m ovčjem kožuhu", kakor v ulogi „templarja" Lessing sam o njem šalivo opazuje (IV. 4.). Kar pa je samo ume-teljno, v umeteljnosti manj ugaja, nego kar je umeteljno in ob enem naravno. Gledalec in čitatelj bodeta torej vselej na stran Šekspirovega korenitega Žida stopila in z njim nekako sympathizovala, čeravno je „nečlovečnik" in „krvoločnik", samo, ker se jima bode narav ne j i zdel. —
Ali kakor sta pesnika Žide na čisto nasprotni način predstavljala, vendar sta si oba veni zadevi čudovito roke podajala, namreč v obrambi Židov. Da je Lessing pri sestavljanji »Židov" imel to namero, sem uže gore dokazal in z njegovimi lastni
Letopis 1881.
nimi besedami utrdil. O tem torej tu ni treba daljšega dokazovanja. Ali tudi Šekspir, ki je pravo pošast Žida naslikal, enako namero ovaja.vKdo ni pri čitanji »Trgovca" III. 1. občutil, da tu veliki pesnik Žide zagovarja? Iz Šejlokovih besed: „Jaz sem Žid. Ali nima Žid oči i. t. d." doni glasneje, nego iz vseli tolerančnih zakonov nauk: „Kristijani!v kdo je te židovske popačenosti bolj kriv, nego mi sami?" ') — Šejlok menda ima popolnoma prav, kadar pravi: „Hudobo, katere me učite Vi, hočem jaz storiti, in slaba bi bila, ko ne bi tega nauka znal poboljšati!" Stisek (»Action") provzrokuje protistisek („Gegen-action"), starv prirodoslovski nauk, ki v vsem stvarjenji velja. In ne vzbuja li Žid Šejlok usmiljenja, ko na zadnje, vsega imetja slečen, pred nami stoji, ter pravi:
„ Vzemite mi življenje, Pomočke vzemši mi, od kih živim" (IV. 1.),
in ko naposled pristavlja svoje zadnje besede: „Prosim dovoljenja, naj odidem. Meni ni dobro" (ib.). Usmiljenje, pravim, vzbuja pri vsem tem Žid, ker vidimo, da je njegovo krivično obnašanje v mnogem oziru vendar le sad naopačnega kristijan-skega obnašanja z Židi, Šejlok torej nekakova žrtva tega vedenja. Ali nas vse to ne spomina Lessingove tendence v „Židih" izražene? —
Vidim z nekakim zadostjenjem, da se s to mojo prej na svobodni način dobito sodbo tudi slavnoznani Friderik Boden-s t e d t sklada, kar sem še le po zgoraj dovršenem delu uvidel. Tudi Bodenstedt v Šekspirovem „ Trgovci" vidi nekakovo pred-hodništvo Lessingovega „Nathana". On piše: „V Šejloku protestuje pesnik proti verskemu proganjanju. . . Ža Šekspi-rove dobe je veljalo zaničevanje židovstva in njega spoznavalcev še za znamenje dobrega, krščanskega mišljenja, in trebalo je ne malo pogumnosti, stiskane tako krepko zagovarjati, kakor je to Šekspir storil, ki je kristijanskim zelotom dokazoval, da so oni sami to zlo pospešili, da, celo nekoliko proizveli ono zlo, katero zdaj v židovstvu zasledujejo. . . . Doba za „Nathana" še ni bila napočila." 2)--
Tako sta tedaj dva velika pesnika dveh velikih narodov o Židih sodila. Povestnica naših dni mora pokazati, ali sta s svo-
') Jaz samo navajam misli imenovanih dveh pesnikov, ter nimam volje, v prosojanje teh misli, namreč: ali so res le kristijani židovskih nečednosti krivi, se spuščati. Vsekako pa bi zanimivo bilo preiskavati, ali vzrok židovskim (ne prelepim) nravom in značajem edino v obnašanji kristijanov tiči, in nima li menda še več činiteljev: vera, narodnost, njih brezdomovinstvo i. t. d., vpliv na posebnosti Zidov. To sem hotel — me salvandi gratia — s svoje strani opomniti.	Pis.
2) glej: „Shakespeare's Fraueneharaktere'1 von Friedrich Bodenstedt. Berlin 1874 str. 228 in 232.
jima čudovito skladajočima se končnima sodbama po pravem poti hodila ali ne. Ako sta bila pravi izraz narodnega svojega genija, ki gleda v daljšo bodočnost, potem bode sedanji in prihodnji njiju narodni zarod imel še le dokazati, ali je teh svojih veleumov vredni potomec. Razrešenje židovskega vprašanja — ako se komu še nerazrešeno vidi — bode tako prikazen zna-menovalo. —
V polemike z nasprotnimi prosojevalci židovskega vprašanja n. pr. z E. Dtihringom, Richard Mayrjem i. dr. se navlašč nisem hotel spuščati.

Nestor is Uirnlim ruske flržave.
Spisal Ivan Verhovec.
I.
Yarijagi.
O malokaterili srednjeveških kronikah se je potrosilo toliko duhovitosti in marljivosti, kakor nad Nestorjevo. Malokateri pisatelji so se napadali s toliko strastjo, a tudi malokateri branili s toliko ljubeznijo. Iz obeh narodov, germanskega in slovanskega, zbirali so se vkrog njega prijatelji in sovražniki. Največ so ga sovražno prijemali od slovanske strani, dasi tudi mu je prirastel marsikak duhovit prijatelj in se z vso ljubeznijo zanj potezal. Prvi pomisleki proti Nestorjevemu poročilu o ustanovljenji ruske velevlasti so se jeli uže v minolem stoletji gibati, a kolikor bolj se je jel najnovejši čas z zgodovinskimi vprašanji baviti, tem pogosteje so se oglašali Nestor je vi nasprotniki. Največji vihar pak se je dvignil proti njemu in pa zanj 1859. 1. Dejali bi skoro, neštevilno knjig, brošur in znanstvenih sestavkov provzročilo je le to vprašanje, ki si je prislužilo ime Varangomahija. *) Nekateri ruski pisatelji se tudi sedaj še ne morejo sprijazniti z znanstvenimi rezultati, ki jih je Varangomahija prinesla na dan, vsekako pak se je Nestor jeva resnicoljubnost od vseh strani nedvomna izkazala.
Njegovo poročilo sega od danes nad tisoč let nazaj. Ko se je bližala frankovska veljava proti koncu 9. stoletja svojemu zatonu, pomagal si je na tihem, toda z vso odločnostjo, na evropskem severju mladi čvrsti normanski narod na noge. Domovina so mu bile pokrajine zapadnega in severnega bregu Baltiškega Morja. Evropa dotle skoraj ni vedela zanj, da živi, a zatrepetala je, ko se je jel kazati v vsi svoji staroveški moči in mladi divjosti. Normanski Skandinavci so se zdeli Evropi kakor iz grobov ustali junaki uže davno minolih časov, katerih
') Literaturo nje sestavil je Kunik v „Dorns Caspia" str. 279—284, 409-418.
so se le še pravljice in narodne pesmi spominati vedele. Taki, ko te nove prikazni iz severja, bili so junaki ljudskega preselje-ljevanja pred štiri sto leti. Poganstvo, ki se je sicer po Evropi uže davno križu umeknilo, pokazalo se je prestrašeni Evropi zdajci zopet tako, kakor pred stoletji. Stara poganska božanstva, Odin, Thor, Freyr, Walkiire itd., ki so bila evropskim narodom po večjem uže malo ne popolnoma iz spomina ušla, stopila so zopet v vsi svoji divjosti pred začudeni svet od severja doli. Brez prehoda prestopili so Skandinavci iz starega veka v novi mladi svet evropski.
Normanska moč je pričela po sloveči bravalski bitki 730. 1. poganjati iz svojih kali, ter v kratkem objela z vso ljutostjo evropske države. Kako so shajali Skandinavci dosl6 — na ta slučaj je legel gost mrak, ki ga skoraj ne bode razsvetiti. Najbrž so imeli mirne čase med soboj, dasi tudi se v tem niso odvadili sukati meča. Nerodovita, pusta in skalnata domovina pak je bila krepkemu, svobodi in vojskini slavi udanemu narodu od dne do dne tesneja. Jela je pehati svoje sinove vun med svet za kčscem kruha. Najstareji sin je ostal doma pri hiši, drugim je bilo iti na tuje. A German si ni znal kruha pridelati in prislužiti, nego z orožjem. Kako se vodi plug po polji, kako reže brazda in žanje žito, bilo mu je neznano. Takrat so poznali Skandinavci to blagoslovljeno vedo tako malo, kakor drugi germanski predniki, ki so tekar od Rimljana ali Slovana se je priučili. Drugi germanski narodi po Evropi so se takrat privadili uže mirnega življenja, Skandinavec pak se je še ponašal s svojo divjostjo in grozovitostjo. Orožje mu je bilo edin ponos-, najslavneji junaki so celo bogove tajili, ter se ne zanašali na nikogar, nego na svojo moč.
Tako so šli iz pretesne domovine z mečem si kruha služit. Ob moiji stanujoči bili so s tem elementom dobro seznanjeni, zato so se spustili najprvo ob zapadnih bregeh Evrope, vzbolj-ševat si svoje stanje, toda na tak način, ki se je le v njih, sicer nikjer druge zval poštenim. Bili so razbojniki in morski lopovi. To se jim ni zdelo nepošteno. Pač, v enem slučaji! Oni četi namreč, ki se je pripravljala na odhod, moral se je izbrati kak junak kraljeve rodovine za vodnika in naj si je bil tudi še dečak. Obilo kraljevih dečkov je bilo načelnikov najslavnejšim junakom. Pod tacimi uveti je bilo plenjenje dovoljeno in pošteno. Običaj je tirjal tako strogo tacega morskega kralja, da so ravnali Skandinavci s četo, če so jo srečali kje na morji brez kraljevega vodnika na čelu, kakor z navadnimi lopovi. Čuditi se ni temu pojmu o poštenosti, ko se celo mnogo rahleje čutečim Grkom Homerjevih dni morsko plenjenje ni zdelo krivično ali nepošteno. Iz Baltiškega Morja podali so se Normani skoro v Nemško Morje. Bogata nemška mesta, kjer je bilo zanje toliko plena in toliko ljudstva, nad katerim jim je bilo moči poskušati
svojo divjost, izvabila so jih brzo skozi Canal la Manche na vse evropske bregove. Tu so jemali soboj, kar se je dalo doseči; morili pak so, kar je bilo živečega, izvzemši domače živali. V sužnost niso marali ljudi soboj vlačiti. O njih krutosti naj nam priča normanski običaj, da niso nikogar možem prištevali, kdor se ni mogel vsaj z enim na bojišči ubitim nasprotnikom izkazati. Celo otroci niso vzprijeli nikogar med-se, ter ga ne pustili preje k svojim igram, dokler ni kake zverjadi pobil. V svoji domovini, doma na Skandinavskem so tujce gostoljubno vzprijemali, na tujem pak jim je bil vsakdo, kogar so srečali, eo ipso sovražnik, ki so ga morali na vsak način pobiti. Tako jim je ukazoval običaj v vseh razmerah.
S tem groznim narodom se je poskusil prvi Karol Veliki. Delal mu je obilo preglavic. Saksonske vojske bi bil mnogo preje končal, da se niso Saksi v enomer na Normane naslanjali. Normanske pesti so čutili slovanski Obodričani, ko je prihrul Gottfrid nanje ter jim njih kneza obesil. Na Angleško so planili 787.1. in 844.1. zajeli so francoski Rouen, zatem Nantes; 845. 1. plenili so v Parizu in Bordeauxu in 860. 1. razsajali so v Trieru. Po Renu doli prišli so s svojimi malimi čolniči tija do Moguncije. Vedno huje so pritiskali na Franke in Karol III. se jim 880. 1. ni mogel drugače ubraniti, nego da si je odkupil mir s pokrajino, po njih pozneje Normandijo imenovano. Vrhu tega jim je moral še dovoliti, da so Pariz oplenili. Strah je šel pred njimi, kamor so se zasukali. Ob enem, ko so si delale nekatere normanske čete Vikingov (tako so se zvali namreč po svoje) tabore po francoskih cerkvah, plenile so druge po Španskem, Laškem in Grškem. Celo nad Afričanskim obrežjem so se poskušali. Atlantsko in Srednjezemsko Morje je bilo napolnjeno z normanskim strahom, d&, celo do Gronlandije in v severno Ameriko dovela jih je njih nenasitljiva plenaželjnost. V tem, ko so bili nekateri na poti po plen, romali so drugi z blagom, ki so ga si bili na-plenili sami ali njih znanci in sorodniki, po Nemškem in Francoskem na prodaj.
Mimo zapadne Evrope spuščali pak so se drugi curki proti iztoku. Nadeli so si ime Varijagov. Ti so silili globočeje v pokrajine, ko Vikingi na zapadu. Popustili so svoje čolniče, preromali vso sedanjo Rušijo povprek, ter došli tem potem celo do Carigrada, kjer so se srečali z Vikingi, došlimi po Atlantskem in Srednje-zemskem Morji tijakaj. V Atenah se je ohranil še kamenit spomenik nanje, ko so tod mimo veslali. Na onem velikanskem levu, ki so ga priveli Benečani za časa križarskih vojsk iz Atenske luke Pireja v Benetke, vdolbene so normanske rune, ki jih pak učenjaki neki več ne morejo čitati. Starost jih je do dobra razglodala, da so skoro nezaznatne. V devetem stoletju so bile raztrošene normanske trume po vsi Rusiji.
Po ostankih, izkopanih ob ruskem obrežji Baltiškega Morja, se sme misliti, kakor trdijo izvedenci, da so bili Skandinavci uže stoletja prej v ozki zvezi z pomorskimi narodi Rusije. Mogoče je, da se je kdaj ta vez pretrgala, da so Skandinavci nekoliko časa izostali, o tem se bode spravilo teško kaj gotovega na dan, gotovo pak je, da so se jeli vsipati konec osmega in po-četku devetega stoletja obili Normani in Varijagi na Rusko. To stran so zvali Austerweg, Ostroveg, Ostrograd. V skandinavskih narodnih pripovedkah, ki se jih je največ v Islandiji ohranilo, je zabeleženih mnogo spominov na dežele onstran Baltiškega Morja.
Navzlic obilemu zlu in nesrečam, ki so jih Vikingi in V ar i j agi evropskim narodom prizadevali, ve jim pak človečanski napredek hvalo, ker so bili ustanovitelji mnozih še danes cvetočih držav. Normanskega početka je mimo domačih, švedske, norveške in danske, angleška država, ustanovljena na noviq močnih podlagah po Viljemu Zmagovitemu. Normandijo ustanovil je Grangerolf, in v Italiji ustanovili so Normani kraljevstvo obeli Sicilij. V vrsti teh normanskih ustanov nahaja se tudi Ruska, o kateri početkom dvanajstega stoletja umrši sloveči slovanski kronist Nestor tako-le pripoveduje:
„L. 859. prišli so Varijagi od onstran morja tirjat ddnj od Čudov in Slovanov, Merov, Vesov in Krivičanov. Kazari pak so vzprijemali ddnj od Poljanov, Severjanov in Vjaticev .... 862. 1. pak so pognali ti narodi Varijage preko morja, ter jim niso dalje hlapSevali; pričeli so se sami vladati, a ni je bilo pravice med njimi, zadruga uprla se je zadrugi, ter se pretepala druga z drugo. In dejali so si: „Poiščimo si kneza, ki naj nas vlada in nam pravico dela." In šli so preko morja k Varijagom, k Rusom, ker takd so se zvali ti Varijagi, drugi pakvSvieni (Švedi), drugi zopet Nurmani, drugi An-glijani, drugi Goti. Čudi, Slovani, Krivicam in Vesi so dejali Rusom: Naša dežela je velika in bogata, a ni ga redu notri. Pridite zatorej in knežujte in gospodarite nam. In izvolili so se trije bratje z njih zadrugami. Ti so vzeli vse Ruse soboj, ter prišli; in najstareji Rurik se je ustanovil v Novgorodu, in drugi Sinej ob Belem Jezeru, in tretji Truvor v Izborskem. In Rusija, Novgorodcani, zvali so se po teh Varijagih. To so Novgorodcani varijaške krvi, prej pak so bili Slovani. — Dve leti zatem je Sinej umrl in njegova brata Truvor in Rurik vzprijela sta njegovo knežijo, ter razdelila mesta svojcem, temu Polock, onemu Rostov, tretjemu Belo Jezero." ')
Tako poroča Nestor preprosto o pričetku ruskega carstva. Jasneje se skoraj da teško poročati, vendar pak je nastal prav za teh vrstic voljo med učenjaki po Ruskem in Skandinavskem hud vihar, čegaver p6slednji valovi se neki še do danes
') „Chronica Nestoris edidit Miklosich. Vindobonae 1860."
niso polegli. Predno pak se seznanimo z vsebino prepira, oglejmo si Rusijo, kakeršna je bila takrat, namreč 862.1. in kaki narodi so se kretali po tej široki zemlji.
II.
Etnografski razgled Rusije 862. 1.
Zemljevid ruski je bil takrat dokaj šarovit. Mnogobrojni narodi in narodiči indogermanskega in mongolskega plemena poiskali so si v pokrajinah, ki so počasi steknile se v mogočno rusko velevlast, svojo domovino. Najbolj mnogobrojen je bil se ve da a) Slovanski narod. Kdaj so Slovani, ločivši se od obče azijske domovine človeškega rodu, priromali tijakaj, tega se človeški um ne ve uže spominati. Starega veka narodi, ki bi se bili lehko brigali za Slovane, so se ogibali severnih obal Črnega Morja; ogibali so se jih Grki in Rimljani, izvzemši nekaterih grških naselbin iz Mile ta, ki jih je potiskala žeja po srebru in zlatu v te kraje. A tudi ti ljudje so se zanimali za te kraje iz zgolj trgovskih nagibov. Sicer so o njih popolnoma molčali. Grki so bili na to stran grozni aristokrati; vsak Negrk jim je bil barbar, od Boga in ljudi zapuščen, pol-človek, ki je zaslužil k večjem grško zaničevanje, če uže sicer to ni bilo preveč časti. Rimljan se je ozrl pač dlje na okolo, a za ljudstva ob svojih mejah se je zanimal le tedaj, če je bilo upati, da se jim bode dal morebiti rimski jarem na pleča obesiti. Stari vek sploh ni imel nikacega etnografskega razuma. Konzuli in senat več stoleti celo Keltov od Gr mano v niso ločiti znali, dokler niso čutili pri Noreji in Aquae Sextiae, da germanski vdarci vse drugače peko, nego keltski. Odšle se je Rimljan pričel tudi za Germane brigati, a kar je bilo mimo teh narodov druzih po Evropi, metal jih je v en koš s Sarmati in Sciti. V starem veku pred Kristom se ni spominal ni eden pisatelj Slovanov. Prvi Slovane omenjajoč rimski pisatelj je stareji Plini j, umrl 79 let po Kristovem rojstvu, a mož sam ne ve, kam naj bi jih uvrstil. Pomaga si s tem, da pravi, da onstran Visle stanujejo neki Sarmati, Hiri, Skiri in tudi Venedi. ') Nekako tako se je godilo tudi Tac i tu, ki se ne odloči rad, kakšno ljudstvo so Slovani, a naposled jih prislanja Germanom, češ, da so njih navade in njih običaji germanskim tako zelo podobni. Tudi on jih zove Vene de. To ime se je Slovanov odšle prijelo, ter se jih držalo ves srednji vek, in nekateri Nemci še danes ne morejo zabiti, da smo „Windische".
') Plinius, „Hist. nat. IV. 14.": „Quidam haee habitari ad Vistulam usque fluvium a Sarmatis, Venedis, Sciris, Hirris tradunt."

Oddaljeni od središča evropske naobraženosti, tako daleč od Italije in zapadne Evrope zaostali so Slovani za druzimi narodi. Nekoliko korakov dalje stopili so v napredku, ko so se jeli z ljudskim preseljevanjem črez V i si o in Karpate pomikati. Zapadne narode vzprijela je naobraženost človečanstva pod svoje krilo, iztočni Slovani pak so ostali še dlje brez vsake koli zveze z nazobraženim svetom. Po ljudskem preseljevanji so kakor od tal izginili. Noben pisatelj se jih ne spomina, prvi, ki zine zopet o njih, je Nestor, ali vsaj listine, ki jih je imel pred soboj. Sredi devetega stoletja so bili iztočni Slovani, kakor je bila Slovanom tudi sicer sploh navada, razcepljeni v mnogo malih rodov in zadrug, ki so se klale in teple med soboj, kar Nestor navlašč povdarja. Najmogočnejša slovanska pokrajina na Ruskem je bila novgorodska obllmenskem Jezeru. Nje južni mejači so bili Krivičani okolo Smolenska in ob izvorih Volginih, in od tod proti zapadu, ob Duni Polo-čani, ki jim je bil Polock stolica. Se niževdoli ob Dnje-provih bregovih stanovali so po sedanji Črni Rusiji, Črnigovu, Drehoviči, Drevljani in Poljani. Središče severnemu delu je bil Novgorod, Kijev pak drugo mogočno ognjišče Slovanov, oboji mesti ste ohranili svojo veljavo do danes. Če omenjamo še Radimiče proti smolenskemu jugo-iztoku, Vjatiče ob Oki in Severjane, Poljanom nasproti, imenovali smo veljavnejše slovanske narode.
Povdarjati morebiti ni potreba, da ni nikjer ruskega imena zaslediti. Kako bi bil mogel Nestor zabiti Rusov, ako so bili tako mogočen slovansk narod, da se je Rusija po njih imenovala!
Malo ne v tako širocih, če ne celo v širjih mejah stanoval je po Rusiji takrat Finsko-tatarski rod. Najslavneje ime tatarsko imeli so b) Kazari. V sedmem stoletji ustanovili so si svojo državo ob Volgi z glavnim mestom Itil, ne daleč od Astrahana. Hlapčevala jim je južna Rusija, mimo sorodnih Tatarov tudi mnogo Slovanov n. pr. Poljani, Severjani, Vjatiči itd.
Nobenemu mongolskemu narodu niti pred njim niti za njimi ni evropsko obnebje tako dobro ugajalo, kakor Kazarom. Kazali so mnogo sposobnosti za vzprijem zapadne in južno-evropske naobraženosti. Spoznali so živo potrebo, nasloniti se na Carigrad. Od tam so jim vreli izvori prosvete. Znano je, da se je naš slovanski apostol sv. Ciril v K a zarili za verske stvari potezal. Pod kazarsko oblastjo opomoglo si je trgovstvo po južni Rusiji. V Carigradu so si pridobili tako častno ime, da so hodili grški princi k njim ženit se. Opomniti pak je se ve da, da je iste čase zavozil grški okus prav zelo pod pot. Ka-zarkinjo za ženo si je izbral grozoviti Constantin Copro-nymos, o katerem se pripoveduje, da ga ni skoraj kaj tako
veselilo, kakor skleda polna človeških ušes. Njegov sin si je izvolil sicer Atenko Ireno za ženo, a kazarski vojaki, kijih je vzprijel njegov oča v svoje izpremstvo, ostali so še na bizantinskem dvoru. Do srede desetega stoletja nekako vzdržavala se je njih oblast nad Črnim Morjem. L. 969. pak so jim Slovani razrušili stolico in tvrdnjave X t i 1 in Sarkel.
Neko drugo tudi zelo mogočno tatarsko ljudstvo so bili c) Bulgari ob Volgi in Rami. Se ve da niso bili ti narodi posebno rahlo čutečih duš, a tudi o Slovanih Drevljanih, Ra-dimičili, Vjatičih itd. ve Nestor poročati, da so živeli po gozdeh kot divje zveri, vendar so se toliko z naobraženostjo seznanili, da so se poprijeli poljedelstva. S Slovani so, se ve da, grozovito pohajali, toda tudi tako zelo naobraženi Bizantinci one dni niso bili boljši. Tam, kjer stoji sedaj — ali vsaj blizo tam — je bilo njih glavno mesto Bulgar, kamor so zahajali celo trgovci po Volgi doli. Bulgari so bili kaj vojevit narod, ter so delali grškemu cesarstvu neznano kvaro, z njimi vred pak še mnogo druzih tatarskih narodov. Tat ari so bili raztrošeni po vsi Rusiji. Nekateri n. pr. d) Mordvini (Mordva) so se med Oko in Volgo ohranili do danes. Proti severju od tod po sedanjem Kazanu in Vjatki je vedel Nestor za e) Ceremize. Ob Finskem zalivu in jezeru L a d o g a kretali so se finsko-ta-tarski, ali vsaj F in o m sorodni narodi, kijih kronike skupno zovejo f) (Jude. Odrivali so Slovane strani od morja, tako, da se niso dotikali nikjer morskih bregov, obkoljeni na vseh straneh od sovražnih neslovanskih rodov. Nekateri izmed njih so popolnem izginoli, po nekaterih se je ohranil jedva spomin v geografskih izrazih, n. pr. g) Muromi. Le mestno ime Murom ohranjuje še spomin nanje. Merjani, Vesi itd. pak so čisto izginoli, dasi tudi so bili še za Nestorja mnogoštevilni.
Takšno etnografsko lice je bilo 862.1. Rusiji, rekše pokrajinam, ki so se počasi sklopile v jedino rusko velevlast. Ti slovanski in tatarski narodi šli so, kakor smo čuli iz Nestorjeve kronike, 862. 1. v svoji zadregi na Skandinavsko iskat v vladanji veščega kneza. Stvar je jasna dovolj. Toda, kako ? Rusija, ta mogočna velevlast, najširja država pod solncem, raztezajoča se črez tri zemljine dele, naj bi bila pognala iz germanskih kali ? Ruski pisatelji so se na vso moč uperali tej misli, ter strogo trdili, da so stanovniki ruski od nekdaj uže zgolj Slovani. Domoljubje, sicer dragocena in premalo čislana svetinja človeškega srca, zavodila je nekatere pisatelje celo tako daleč, da so jeli iz biblije dokazovati, kako sila star je uže ruski narod. Opirali so se na proroka Ecehijela, ki omenja nekega kneza v Rošu, Mešeku in Tubalu, ki je od severja doli pridrl na Izraelce, a pravoedini Bog ga je vdaril z vso svojo srditostjo. Roš, pravijo ti pisatelji, je Rusija, in s tem je dokazano, da je rusko ljudstvo sila staro. — Resna kritika, reči smemo brez
strahu, bode prav rada ta dokaz pogrešala. Ko se je jel učeni svet za Nestorja in njegovo poročilo o Rusiji živeje zanimati, trdil je najpreje, da je poročilo njegovo povsem pokaženo. Kronist, ki se mu ni moglo očitati, da ni bil vešč morda v svojem predmetu, še menj pak, da je maral resnico kdaj zasukati, dejalo se je, ni nikakor tako pisal, kakor se bere njegova kronika sedaj. Res je, da je živel 200 let po ustanovljenjii ruske države, a kjer ga odpreš, povsod ti dokazuje, da je s stvarmi dobro seznanjen. Na podlagi dobrih listin, morda celo oficijelnih, sestavil je svojo kroniko. Na drugo stran pak je iz vsakega stavka njegovega dragocenega dela izpoznati, da ga je pisal Slovan, ki seje svoje narodnosti popolnoma zavedal. Ravno kar je razložil, da so prinesli državi tuji Skandinavci rusko ime, takoj za tem pa pravi z vso zavestjo „mi Rusi". Ker se z očitano nevednostjo ali celo s zasukano resnico proti Nestorju ni postopati dalo, oporekalo se je, da je rokopis pokvarjen. Najstarejši nam je namreč ohranjen iz 13. stoletja, najmenj sto let je zatorej mlajši od originala. Res, ne da se tajiti, srednjeveški prepisovalci so časih listine slabše kot tlačani prepisovali, toda ravno poročilo o ustanovi ruskega cesarstva, o prihodu skandinavskih Rusov je po vseh rokopisih enako. Kdo bi htel trditi, da so vsi pisatelji, oddaljeni drug od druzega po času in kraju, mogli se enakim načinom motiti, kakor bi se bili pogovorili?
Kadar se je 'prišlo tej stvari tako do živega, ostajalo ni druzega, nego razlagati kroniko tako, kakor se bere v nji.
Slovanski pisatelji niso hoteli nikakor priznavati, da so tuji Germani ustanovitelji državi ruski. Tem potem bi se njih rodoljubje preveč žalilo. A če premislimo stvar hladnokrvno, pokaže se nam drugačna, celo častna za slovansko vztrajnost in domoljubje, ki je počasi potisnilo ves germanski vpliv iz sebe, ter pričelo iz svoje moči, s svojo energijo, novo slovansko življenje. Poglejmo Francozov! Kdo hoče Francozu očitati, da se ne zaveda svoje narodnosti, in vendar ni bilo še čuti, da se je francoski narodni ponos kazal kdaj žaljenim, da je francoska velevlast vzrastla iz frankovskih, zatorej germanskih korenin. Franki so Francozov naučili državljanskega življenja, toda kakor Rusi, tako so se tudi oni izvili germanskemu vplivu do dobra. Slovanski živelj na Ruskem si bode večno štel v čast, da se je tako srečno iznebil svojega germanskega gospoda. —
Ime „Rusov" zatorej jelo se je po Evropi čuti še le sredi devetega stoletja, prišedši od Skandinavije semkaj. Ne, popolnoma natančno tako ni rečeno. Rusov so poznali uže prej v Evropi. V ravno tem slučaju pak so zastavili oni, ki nikakor niso hoteli imenu Rus priznati tuje zibeli. Če so se ljudje po sedanji Ruski še pred prihodom R ur i k o vini in njegove zadruge Rusov zvali „Rusi", dokazano je, dejali so Nestor je vi nasprotniki, bolj ko dovolj, da niso od Rurika imena vzprijeli. Grški
pisatelj zgodovinski Theophanes Isaakios (f 817. 1.) pravi, opisujoč vojsko cara Konstantina Copronima s podonavskimi Bulgari (773. 1.), da se je car peljal na ladjah, ki se zovejo „ra Qovma jiehzfdia" (ta rusia helandia), njegova obilna vojska pak je plavala na 2000 drugačnih ladjah na Bulgare. ') Nestorje v a opozicija se je izlasti na to bizantinsko poročilo krepko naslonila. Zatorej skoro sto let preje, nego bi Nestor rad, poznali so bizantinski pisatelji uže »ruskih ladi", „rusia helandia". Nestorjevim nasprotnikom se zbog tega dalji še vredno ni zdelo, o tem kako besedo potrositi. A pomislilo se pri tem ni, da znači govaiog (rusios) v tedanji grščini, in je ista beseda, kar laški „rosso", naški: rudeč. »Rusia helandia" zatorej niso ruske, ampak rudeč e barvane ladje, na katerih so se grški cesarji vozili v vojske. Sploh pak se „rusk" prevaja v grščino z (itacnumg in ne (iovinog. —
A še toliko bi ne bilo treba reči, ker poroča se nam naravnost, da so imeli Rusi le zgolj male ladje in ne tako velikansk „helandij".") Te »rose ladje" zatorej niso z Rusi v nikaki zvezi.
Enkrat pak se Rusi res omenjajo pred 862. 1. Pred tem letom zatorej uže se je nahajal narod z ruskim priimkom. Učeni in vestni škof Prudencij iz Troyesa pisal je sloveče „An-flales Bertiniani", in obsezajočo dobo 835—861. 1., ki se prištevajo najboljšim izvorom srednjega veka. V 839. 1. pripoveduje, 3)
') „Theophanis Chronographia, J. C las s en, Bonnae 1839. 1. 691.:" vTovtq) to) 'itn /ir/vi Mam ivdixtimrog f/5' infarkt Ktavutavtivog atolov ftkavdimv natoi. Bovh/aoiag xai tias).čwv mi avtog sig ta oovma ^elnvdict 7tQog to tl&uv eig tov Aavovfiiov notafibv.-'
5) „Luitprand Antapodosis V. 15." (Mon Germ. hist. Seript. III. 331.): „Rusorum etenim naves ob parvitatem sui, ubi aquae minimum est, transcunt, quod Graeeorum chelandija ob profunditatem sui facere nequeunt."
3) „Monum. Germ. Ser. I. 434. Ann. Bert.:" ,,Venerunt legati Graeeorum a Theophilo imperatore directi .... ferentes eum doniš imperatore dignis epis-tolam; quos imperator quinto decimo kal. Jun. in Ingulenheim honoriflce su-scipit .... Misit etiam cum eis quosdam, qui se, id est gentem suam, Rhos vooari dioebant, quos rex illorum, Chaoanus vocabulo, ad se amicitiae, sieut asserebant, causa direxerat, petens per memoratam epistolam, quatenus be-nignitate imperatoris redenndi faeultatem atque auxilium per imperium suum totum habere possent, quoniam itinera, per quae ad illum Constantinopolim ve-nerant, inter barbaras et nimiae feritatis gentes immanissimas habuerant, quibus eos, ne forte perieulum ineiderent, redire noluit. Quorum adventus causam imperator diligentius investigans, comperit eos gentis esse Sueonum, exploratores potius regni illius nostrique quam amieitiae petitores ratus, penes se eo usque re-tinendos judieavit, quod veraciter invenire posset, utrum fideliter eo neoue per-venerint; idque Theophilo per memoratos legatos suos atqne epistolam intimare non distulit, et qnod eos illius amore libenter susceperit: ae si fideles inveni-rentur et facultas absque illorum perieulo in patriam remeandi daretur, eum auxilio remittendos; sin alias, una eum missis nostris ad ejus praesentiam diri-gendos, ut, quid de talibus fieri deberet, ipse deeernendo offieeret."

da so prišli to leto k pobožnemu Ludoviku, kralju frankov-skemu, grški poslanci od bizantinskega cesarja Theophila, imejoči soboj neko pismo in obilo dragocenih daril. Tem grškim poslancem so se pak pridružili tudi nekateri, ki so se zvali, kakor so dejali Rosi, njih vladar pak Kagan. Ti Rosi so prišli namreč od severja doli preko Donave v Bizanc. Nad Kagan o m se ni spodtikati, Grki so zvali vse kneze nad Donavo in Črnim Morjem sploh Kagane. Ta je poslal omenjenih Rosov zatrjevat grškemu cesarju svoje prijateljstvo in svojo uda-nost, prosil pak je, naj bi se jim odkazal kak drug pot, po katerem bi mogli zopet domov, ker do Bizanca so morali potovati po silno odljudnih deželah mimo najsurovejših narodov. Kagan u bi se zelo ustreglo, ako bi mogli kako drugače domov dospeti. Da izpolni Teofil Kagan u željo, poslal jih je s svojimi poslanci, ki so imeli slučajno ravno pri Ludoviku posla, na Frankovsko, ter razložil Kaganovo željo. Franki pak, ki so jim bili Bizantinci uže davno sumnjivi in le navidezni prijatelji, poizvedovali so natančneje, kakih gostov jim je grški car poslal. Bali so se namreč, da utegnejo biti ogleduhi. Naposled se jim je povedalo, da so Švedi. Sedaj je trebalo Frankom pazljivim biti, ker takrat so si bili zNorman i, zatorej tudi s Š v e d i v enomer navpik. Ludovik jih je zategadelj pridržal toliko časa pri sebi, dokler ne bi poizvedel, so li prišli izvdobrih ali slabih / nagibov, kar je tudi grškemu cesarju poročil. Če se bode pokazalo, da jih vodijo prijateljske namere, skrbel bode, da se izpolni grškemu cesarju želja, sicer mu jih bode nazaj poslal, da sam pomisli, kaj in kako s temi ljudmi početi.
To poročilo nikakor ne nasprotuje Nestorjev i kroniki, ne, celo, podpira jo, ker zaznamuje domovino Rusov („Rosov") Švedi j o. Ker so, kakor nam znano, Skandinavci, takrat skoraj po vseh ruskih pokrajinah raztreseni, na severju čelo Slovane in Tatare gospodovali, bilo jim je zavoljo njih trgovstva v Carigradu prijateljstvo grškega cesarja neogibno potrebno. Kagan se ve da se ni imenoval niti slovanski niti skandinavski knez, marveč je Grkom za vsacega barbarskega kneza na severju priljubljen priimek. Pismo grškega cesarja je dobil Prudencij tudi v roke, morda v originalu, morda v prepisu. Daje napravil samovlastno Ruse za Švede, to podtikati mu, bilo bi več nego absurdno. Kje je li najti nagiba za takovo početje? Pisal je, kakor mu je pismo govorilo. Vestno je pisal grški 'P&s z latinskimi črkami: Rhos. Da se tu Rusi uže pred R u r i k o m omenjajo , je N e s t o r j u le še na korist, ne pak, da bi mu bilo na kvaro. Ali hočemo trditi, da je narod Rus še le takrat nastal? Na Švedskem je bil gotovo zelo poznan, tudi v iztočnih krajih Baltiškega Morja je vsekako imelo njih ime dober sloves, sicer nikakor ne bi mogli umeti, da so Slovani, Meri, Ve si, Kriviči itd. ravno njih se spomnili. „Rusi" skandinavski so, kakor kaže Prudencijevo poročilo, uže prej
prihajali preko pozneje Rusije do Carigrada, in strinja se z Ne-storjevo kroniko, ki meni, da so Varijagi uže pred 862. 1. po Ruskem gospodovali, da pak so jih domači narodi zapodili iz dežele.
Še nekaj naj se opomni. Ti „Rhos" zvani poslanci so želeli po drugem potu iti v svojo domovino, zatorej ne zopet po sedanji Rusiji. Dvoje se lehko sklepa iz tega, prvič, da so stanovali na severju, sicer bi si pot vendar preželo podaljšali, drugič pak, da so bili z zapadnhn svetom evropskim dobro seznanjeni, kar ne more veljati za Slovane, ki niso bili nikdar mornarsk narod.
Lehko je zategadelj Nestorja in Prudencija sprijazniti z njih poročiloma, lehko sta oba indentifikovala „Ruse" s Švedi.
Ravno tako pak jih identifikujejo tudi drugi pisatelji naravnost z „Nordmani", n. pr. kremonski škof Luitprand, sloveč pisatelj. Bil je dvakrat v Carigradu poslanec, prvič ga je poslal 948. ali 949.1. kralj Berengar II., drugič pak nemški cesar Oton I. 968. 1. To pot je bival štiri mesece v Carigradu. Naj bi se ne bil z razmerami grškega cesarstva uže prej seznanil, kar je bilo sicer poslancu vendar tako zelo potrebno, imel je vsaj sedaj dovolj prilike, saj so imeli v Carigradu posebno cesarsko stražo sestavljeno zgolj iz Skandinavcev. Navajajoč narode, stanujoče nad severno mejo grškega cesarstva, omenja tudi „Rusovu, ter dostavlja, „ki jih zovemo mi sicer tudi Normane". ') Še določneje pa se izraža nekje druge opisujoč nesrečni poskus Igorjev proti Carigradu 941. 1. O tej priliki pravi: „Proti severju stanuje neko ljudstvo, ki so mu nadeli Grki po njegovi telesni zunanjosti ime Rusov". Opomni naj. se, da razlaga Luitprand ime prav samovlastno. „Rusios"pomenja v grškem jeziku tedanjega časa, kakor nam uže znano, ru-dečkast. Italijanu se je to ime za plavolase Germane tako primerno zdelo, da si ni mogel misliti, kako bi se jih bilo sicer to ime prijelo. To subjektivno mnenje pak je sicer tu brez posebne veljave za nas. „Mi pak jih imenujemo11 nadaljuje pisatelj, „po leži njih domovine Nordmanne. Sever se zove namreč nemški: „Nordu, „mannu pak znaci moža, zat6 sinemo zvati Nordmane ljudi s severja. Kralj temu ljudstvu se je zval Inger (Igor), ki je, zbravSi nad 1000 ladi, pridrl pred Carigrad. Toda grozno pobit se je vrnil Inger domov. — Grki pak so se veseli vračali po dobljeni zmagi v
') „Mon. Germ. liist. Ser. III. 277": „Habet quippe (Constantinopolis) ab aquilone Hungarios. Pizenaeos (Peeenegi) Chazaros, Rusios, quos alio nos no-mine Nordmannos appelamus."
Carigrad, tirajoč soboj obilo ujetnikov, ki jih je ukazal Romanus v navzočnosti poslanca Hugona, mojega tasta, usmrtiti." ')
Tako pripoveduje Luitprand. Pomislekov ne moremo imeti najmanjših, ker izvedel je stvar po svojem tastu, ki je bil nav-zočen pri sodbi. Rusov Hugon ni izdal za Normane iz ka-cega posebnega interesa. To dokazuje le, da je bilo ime „Rus" v Carigradu dobro znano in so tudi v Carigradu vedeli ravno tako dobro kakor v Novgorodu, kdo so ti Rusi. Gedeonov,'2) sloveč rusk pisatelj, je menil, da Luitprandu niso na misli Normani, kakor ljudstvo, ampak, da govori le sploh o narodu, živečem na severju: Nordmann, in v tem smislu se morejo tudi Slovani „Nordmanne" zvati, saj so stanovali na severju, a človek se teško uda, tej zelo prisiljeni razlagi; pojem je vendar preširok. Luitprand in njegov porok vedela sta oba le še predobro ločiti Normane od drugih narodov in tudi od Slovanov. Saj je takrat ni bilo skoraj dežele, ki bi jo bili Normani mirno pustili. Vsa Evropa je govorila o njih. Hugon, kakor pravi poročilo, videl jih je sam na svoje oči, ko so jim glave odsekavali. Tako veljaven mož, kakor je bil, seznanil se je in, poslanec, se je moral seznaniti z carigradskimi razmerami. Lehko je ločil oba naroda, saj je stanovalo takrat vendar toliko Slovanov raztresenih po vsem grškem cesarstvu celo tija do Matapanskega nosu.
Tudi arabski pisatelji vedo o Rusih marsikaj; najstareji med njimi Ibn Dustah je pisal v prvi polovici desetega stoletja. Kar poroča, izvedel je ali od Kazarov ali Grkov v Carigradu. Izmišljeno ni nikakor, kajti Rusom prislanja šege in običaje, ki so bili v resnici na evropskem severju v navadi, ter pristojajo prav dobro značaju severnih, toda ne slovanskih, temveč germanskih narodov, kakor nam ga sličejo obili srednjeveški pisatelji. „Busi stanujejo na nečem močvirnem, z jezerom in gozdovi obdanem otoku, ki meri tri dni hoda na okolo. Kraj je kaj nezdrav in močviren, tako, da se zemlja udaja pod nogo. Njih knez se zove Kakan-Rus. Na čolneh k Slovanom dohajajoč napadajo jih v enomer, jih lovi, ter prodajejo Kazarom in Bulgarom. Polja ne obdelujejo, njiv nemajo, ampak žive le ob tem, kar Slovanom jemljo. Kadar dobi kdo sina, položi predenj goli meč, rekoč mu: „Imenja Ti ne bodem zapustil nobenega. Le kar si bodes z mečem
') „Mon. Germ. hist. Ser. III.„Gens quaedam est sub aquilonis parte constituta, quam a qualitate corporis Graeei vooant Eusios, nos vero a positione loci nominamus Nordmannos. Lingua quippe Teutonum Nor d aquilo, man autem dieitur homo, unde et Nordmannos aquilonares homines dieere possumus. Hujus denique gentis rex voeabulo Inger erat, qui collectis mille et eo amplius
navibus Constantinopolim venit.....Inger ingenti eum confusione postmodum
ad propria est reversus. Graeei vero victoria positi, vivos seoum multos ducentes, Constantinopolim regressi sunt laeti, quos omnes Komanos in praesentla Hugonis nuntii, vitriei scilicet inei, decollari praeeepit."
Gedeonovv, „Yarjagi i Kusi" II. 524.
pridobil, bode Tvoje." — Oni nemajo niti gotove imovine, niti mest, niti. polja. Pečajo se le zgolj s prodajo kožuhov .... Če je kak njih rod v zadregi, pomorejo mu vsi, ter ga branijo. Nikoli se ne razcepijo, ampak edini gredo vv boj na sovražnika in bojujejo se, dokler ni popolnoma pobit. Če sta se dva sprla, gresta se h kralju tožit, in ko je le-td svojo sodbo izrekel, mora se izpolniti. Če ste pa obe stranki ž njo nezadovoljni, zapove jima, naj si narediti z orožjem pravico. K tacemu boju se snidejo sorodniki obeh strank. Nasprotnika se potim bojujeta. Kdor druzega zmore, dobi pravico. . . . Oni so srčni in hrabri. Kadar primejo kako ljudstvo, ne odjenjajo prej, da je do dobra vničeno; premagance oplenijo, ter jih prodajejo v sužnost. Veliki so, dobro rejeni, ter so pri napadih zelo predrzni. Napadajo pa ne na konjih, nego vselej le iz čolnov ... — Vedno imajo meče opasane, ker si drug drugemu le malo zaupajo in ker je zvijača v njih prav v cvetu. Če si je kdo kako imovino pridobil, in bodi še tako mala, zavida ga krvni brat ali drug, prežeč na priliko, kakd bi ga ubil in oplenil.11 ')
Kdo bi li htel trditi, da so bili Rusi, kakor jih Ibn Du-stah popisuje Slovani? Nam je njegova razlika, ki jo dela nalašč med Rusi in Slovani, nepotrebna, ker poznamo značaj obeh narodov. Tak je bil le značaj skandinavski! Kako so Slovane tolovajski napadali, kako živeli samo za boj in trgovstvo, napadali le iz čolnov! Dvoboji, edinost pri pretečih nevarnostih, sodbe itd. vse to je neslovansko.
Najteže pak shajajo Nestor j e v i ugovarjalci s Konstantinom Po rfiro g en e t o m. Ta cesarski pisatelj je ohranil namreč najstareje rusko-slovanske besede v onem, za slovansko zgodovino tako znamenitem delu: „De administrando imperio", pisanem nekako sredi desetega stoletje, kjer popisuje težavno vožnjo Rusov po Dnjepru proti Carigradu.2) Nekoliko pod Je-katerinoslavom stiskajo reko od obeh strani visoke skale uralsko-karpatskega hrbta. Ta ožina je kacih 90 kilometrov dolga. Neštevilne skale in skalnati skladi ovirajo tu Dnjepru pot. Grmeč in bobneč se vali črez nje. Jedva se prekopicne črez jeden prag, jeden skalnat jez, uže ga ustavlja drugi. Kacih 20 pragov mu je na poti. Kadar kopni v spomladi sneg, napne se Dnjepr toliko, da pokrije blezo do malega vse skale po strugi. Nekatere pečine pak so tolike, da jih najsilnejša povodenj ne zmore. Brodarenje tod mimo je zatorej zelo težavno, d&, velik del leta celo nemogoče, razven v spomladi je moči tod skozi veslati. Sredi meseca majnika je reka nekako najbolj napeta, in ne dovolj teh težav, preže še razbojniki na tod mirno potujoče potnike in trgovce. Ubraniti se jih je tem težje, ker je treba
') „Catalogus Codieum manuscriptorum orient. qui in museo Britannico asservantur London 1871. part II. 604."
5) Const. Porphyr. „De administ. imp.:" mol rcav dno rij? 'Podlag iQ%6[iev<ov 'Pwg psta rcov jKavo^vhav iv Kcovatavtivonofoi."
tu izlasti skrbno veslati, vrhu tega pak je tako tesno, da je orožje s teška sukati moči. Potniki podajajo se zato najraje v gostih trumah tod mimo. Koliko težavnejši pak je bilo potovanje še le v srednjem veku! A navzlic težavam in nevarnostim ljudstvo ni odjenjalo. Carigrad ga je z veliko silo vlekel nase.
O tej vožnji si jevdal Konstantin na tanko poročati in popisuje jo tako-le: „Colniči, ki prihajajo iz „zunanje Rusije"' (t. j. iz dežela onstran Kijeva) v Carigrad, prihajejo ali iz Novgoroda, kjer knezuje Svetoslav, Igorjev sin, knez Rusije, ali iz Smolenska in Ljubeča in Cernigova in Višegrada. Po Dnjepru doli veslajoči sča-kujejo se pri Kijevu, ki se sicer tudi Sambatas zove. Slovani pak, ki hlapčujejo Rusom, namreč Krivici, Lučani in drugi Slovani, nasekajo po zimi v gorah lesa, ga obselcajo in v spomladi, ko prične sneg kopneti, dovedl v bližnja jezera. Prlplavši ga v Dnjepr, veslajo do Kijeva. Tu peljejo čolni na prodaj, ter jih odvedejo'Rusom, ki kupujejo gole čolni Vesla in kar je sicer potreba vzemo Rusi iz svojih starih čolnov, ter si te nove pripravijo. Meseca junija se prično pomikati po Dnjepru doli, ter veslajo do ruske tvrdnjrve Vitičev. Tu se v dveh ali treh dneh zbero, ter odveslajo po Dnjepru dalje. Naj-prvo dospo do prvega skalnatega jezu, Ešsnpi zvanega, kar se ruski in slovenski pravi: ne spi.11 ')
Essupi, (poluglasni u) je nedvomno slov. beseda, le da se je prepisovateljem pričetni 11 izgubil (Nesupi), kar se je toliko laže zgodilo, ker se prejšnja beseda z n0'" končuje. Še nečesa je opomniti: ruska (t. j', skandinavska) beseda se je najbrž tudi blezo enako glasila, izpustil ,jo je ali uže Konstantin šam, ali njegovi poznejši prepisovatelji.
Ta skalnati prag ima na pričetku velicih težav in nevarnosti kaj prilično ime „ne spi."
„Ta jčz," pravi Konstantin, „je kaj ozek, jedva tako Širok, kot Zikanisterion,2) vendar pak mole sredi iz njega strme ostre skale k višku, otokom enako. Ko jih voda doide, se napne ter zgrmi, grozno bobneč ž njih niz dolu v globočino. Zato se Rusi tudi' ne drznejo, tod skozi brodariti, ampak pridejo h kraju, ter izstopijo iz čolnov, vse reči pak popusti v njih. Potem gredi nagi v vodo ', iščejo z nogami skal pod vodo, da se jim čolni ne nasade nanje, in drugi potiskajo v tem čolnove na sprednjem in zadnjem koncu dalje. Kolikor moči skrbno vozijo se tu v kotu pragovem, pri kraju reke. —
Kadar so prevozili ta prag, spravijo zopet ljudi s kopnega nazaj v čolni, ter veslajo dalje, proti druzemu pragu, rusko naziva-nemu Ul worsi, slovanski Ostrovuniprali,to pomenja, otokov jez. A tudi ta je nevaren kakor prvi in se vozi teškd, tod mimo zato morajo ljudje iti zopet iz čolnov, ter jih potiskati dalje, nego prvikrat."
') i bi d.: rov nqmrov cp(>ayit6v rov irrovopa^o/itvov 'Errcrnvmi o tofitvevrai (mrriari *«i (Tv.lrtjjivi.aTl /jrj «oi(iafffu."
2) „T£vxancTer>iovil je bilo cesarsko poslopje v Carigradu, kjer je cesarska rodovina na konjih žogo bila.
Letopis 1881.	4
Kdo bode li še htel trditi, da je bil ruski jezik slovansk, ker Konstantin oboja tako strogo loči. „Ul\vorsi," boljše: Ho h nf or s je nedvomna germanska beseda, ki znači toliko kakor vodopad, Wasserfall, Stromschnelle. Čisteje, kot germansko ime pak se je posrečilo Konstantinu slovansko: O str ovni prag. Danes se zove ta nevarni kraj v Dnjepru Loclianskij. ') „Eavno tak6 dospo črez tretji j£z Gelandri, kar pomenja slovanski : Zveneči prag."
„Gelandri" = gellend, tonend, je germansko ime, slovansko pak je Konstantin ali pozabil, ali pak se je izgubilo počasi iz njegovega popisa, česar so morda njegovi prepisovatelji krivi. Ali pa je bilo temu jezu uže takrat tako ime, vsaj danes se zove ta nevarni kraj Zvonec, Zvonskij, Zvoneckij, kar se s popisom Konstantinovim popolnem strinja. Voda se lomi tu z tolikim bobnenjem, da jo je čuti uže iz velike dalje.2) „ Potem dospo do četrtega jezu, do velicega skalnatega praga, ki se zove ruski Aifor, slovanski pak Neasit, zato ker gnezdijo v jezovih skalah pelikanje. 3)
„ Tu zavozijo zopet vsi h kraju, kjer izstopijo oni, ki so se izvolili za stražo; zavoljo Pečenegov so straže zelo pazljive. Drugi pak vzemi reci, kar jih je v čolnih, in uklenjene ujetnike vun, ter jih do-vedo po Tcopnern kacih 6000 korakov daleč, dokler so mimo jezu. Ravno talcd vlečejo čolni po kopnem dalje, ali jih na ramena zadeno, dokler doidejo dnstran jezu. Tam jih spusti zopet v vodo, nalože kožuhovine z nova v čolnč, ter gredi tu sami zopet vanje." 4)
Ta četrti jez se zove danes Nenasitecki. Potniki poročajo, da je najnevarnejši med vsemi. Tu se nakopiči toliko težav in ovir, ker se zvija in lomi obrežje, da nazivajo ribiči ta kraj po vsi pravici „pekel".5)
Mimo pelikanov ne dela razlagi nobena stvar težav. Ne-j a si t zaznamuje sicer staroslovenski pelikana, kar je nagnilo Konstantina, kije, po njegovih spisih sodeč, umel vsa-kako nekoliko slovanskega, ta priimek prav samovlastno razlagati za „vodopad pelikanov." Z razlaganjem tujih imen Konstantin ni imel posebne sreče, kar seje sicer vsem srednjeveškim pisateljem dogajalo. Etimologije se od njih ni moči učiti.
ibid.: nxartQfpvza čs iig rov trtoov cf,riayfi(>v rov emtefofievov (imaian jisv Ovlflooai, Gx\ct{hn<7ti de OaxQo^ovvi7iQa^, o thq iQ[irjviv-crai to vrjGiov rov (pQaynov.''
') Lehrberg, »Utftersuchungen zur Erlauterung alterer russiseher Ge-schichte. 325."
3) Const. Porph., ibid.: „roy rtranrov q>Qayfidv, rov fityav, rov tmlsy6iiwov (komati fdv 'u4u(p6f>, axXa.^iviarl Si Nt atriji, dion cp(ohv-ovoiv ol mhxavoi ti g ru fo&apia rov cppay/iov."
J. Ch. Stuckenberg, „Hydrografie des russ. Reiches III. 254."
5) Stuckenberg, ibid.
Pelikanov danes tamkaj ni najti, in vrhu tega tudi ne gnezdijo tako, kakor bi Konstantin rad. Nenasit ne pomenja druzega kot „unersattlich", kar temu kraju popolnem pristoja. Skale so tu res „nenasitne", ker največja povodenj jih ne more pokriti. Samo tu se morajo čolnovi na ramena zadeti, ter — po kopnem mimo nesti. Priimek je po vsem pristojen, in tudi ruski (skandinavski) izraz „Aifor" razlagajo germanisti za „im-mersturzend" ')
„Ko dospd do petega skalnatega jezu," nadaljuje Konstantin, „kimujerusko Baruforos, slovanski Vulniprah ime, ker se dela tu velik vertinec v vodi,2) potiskajo čolnč zopet ob kraju reke, ob jčzovih voglih dalje, tako kakor pri prvem in drugem jezu.
Baruforos in Vulniprah značita oba jedno isto. Germanski „baru" in ruski (slovanski) „volna" pomenjata naški: val, nemški: "VVoge, fors pak: Wasserfall. Slovanski izraz »prag" pa nam je popolnoma jasen. Ta kraj se zove tudi danes še Wolnyj ali Wolninskij.3)
„Zatem", piše Konstantin, „se bližajo šestemu pragu, ki se zove ruski Leanti, slovanski pak Ver uči,*) t. j. kipenje vodi. Tudi tega zmorejo na mak način." Da je „veruči" particip' glagola „vreti", je dovolj jasno. Dnjepr je tu kacili deset minut širok, poln kamenja, kar provzročuje vretje, šumenje in penenje vode. V istem smislu razjasnujejo germanisti tudi Leanti.5)
„Te težave premagavši dospč potniki do sedmega in poslednjega praga, ki se zove ruski Strukun, slovanski pak Nap rezi, kar znači: mali vodopad." 6)
„N a p r e z i" je gotovo iz debla „brz", r a s c h, s c h n e 11. Sta-roslovenščina ima obilo tacih imen: brzina, bržaj, brzeja, brzica. To so kraji, kjer voda brže teče. Miklošič7) navaja obilo tacih priimkov; tudi Berezina je od tod nastala. Drugi del besede je zatorej popolnoma jasen, prvi pak je ali prepozicija na, „na brzi", ali pak prefix superlativov: najbrzi. Naj si je li prvo ali drugo pravo, vsekako se bliža pojem Konstantinov emu malemu vodopadu. Enak pomen ima skandinavski Strukun. V skandinavskih narečjih je ta izraz zelo pogost. „Strok, stryk:
') Thomsen, Ursprung des russ. Staates 68—69."
s) Const. Porph. ibid.: (mami fitv Bagovcpogog, onkupiviari 81 Bovlvrjngd^, dioti fieyaXriv divriv dnortfeT."
s) Lehrberg, „Untersuchungen. 329."
4)	Const. Porph. ibid.: „lsy6fisv6v pkv gcaaiari Asdvr, axla§iviarl 8b Begovz^rj, o tati pgdafiu vegov."
5)	Lehrberg, ibid. 370.
•) Const. Porph. ibid.: „gcoam) jiiv 2tqovxovv, axla(SiviaTi de Nanoi^rj, o BQ[it]vsveT<u [iingog q>gayfi6g."
„Slawische Ortsnamen aus Appelativen. Denkschr. der k. Akad. zn Wien XXIII. 149. Nr. 40."
je tok v tekoči vodi, ožina, kjer voda hitreje teče. Švedski s'trukk pomenja majhen vodopad, proti kateremu je še moči veslati. ') Tudi to se strinja s Konstanti novi m poročilom. Danes se zove ta kraj Lisny; reka se stiska tu od obeh strani skupaj. Na sredi je velik otok, zato je voda tem bolj deroča. Ker pak ne dela, izlasti primeroma s prejšnjimi jezovi, skoraj nobenih ovir, zval se je pač leliko „mali vodopad."
To so Konstantinovi dragoceni staroslovanski izrazi, ki pričajo nedvomno, da ruski jezik, (se ve da v Konstantino-v e m smislu in v smislu devetega in desetega veka), ni bil nikakor slovansk. Naj bi Nestor j u tudi nihče drug ne prišel na pomoč, Konstantin sam uže mu more njegovo čast rešiti. Edino, kar bi se še dalo zanikavati, je to, da Nestor je vi „Rusi" niso bili Skandinavci, ampak bodi si kateri drug narod koli. Nikdar pak ne bode moči napraviti iz njih Slovanov.
Ker navaja Konstantinov popis tudi nekoliko „ruskih" šeg, navedimo ga do konca. Zapustivši poslednjo brzico prihajali so ruski popotniki do „krariškega broda, kjer se prevažajo stanov-niki iz ruskega Kerzoneza, Pečenegi pak v Kerzonez. Širok je ta brod toliko, kakor Hipodrom, -) od spodaj gori pak se more s pušico ravno še do vrha vstreliti. Tod mimo odšedši, ustavljajo se pri otoku, po svetem Gregoriju imenovanem. Tu žrtvujejo, kajti tam raste zelo velik hrast. Žrtvujejo pak živeče peteline. Okolo in okolo nastavijo pusic, kruha in mesa, ali kar je prinesel sploh kdo s oboj, kakor tirja to njih navada. Za peteline pak časih tudi vadljajo, ali naj jih po-ukoljejo in použijejo, ali pak jih žive puste. — Odšle dalje se Rusi Pečenegov več ne bojč, da dospd do reke Belina." (S u lin a, donavska panoga.)
Po vsem tem je popolnem jasno, kako je mogel zvati L u i t -p ran d „Ruse" Nordmane, Prudencij pa Švede. Razumljivo je, da so pisatelji arabski mogli poročati o šegah in običajih ruskih, kakor so le v severnih Germanih bili v cvetu. Ah med al-Jakubi al-Katib, arabski pisatelj, pišoč konec devetega stoletja, pravi, „da so zgrabili 844. L, oplenili, opustoSili in požgali Seviljo pogani, ki se imenujejo Rusi." Nemogoče je, da bi bili ti „Rusi" Slovani. Saj jim je bila zapadna Evropa celo „terra ignota". Mornarji Siovani niso bili nikoli, ogibali so se morja radi. Bojaželjnost ali celo morsko tolovajstvo, ki bi jih bila tako daleč proti zapadu zavodila, sta slovanskemu značaju popolnoma tuja. Iz frankovskih izvorov nam je znano, da so uže leto prej in tudi to 844. 1. Normani po Francoskem grozno razsajali. Vse polno jih je bilo po obrežjih morskih, a tudi znotraj po deželi. Bili so oni ljudje, ki jih A h me d zove „Ruse", in da jih ravno tako zove, nam je čisto umljivo. K ori-
') Thomsen, „Ursprung des russ. Staates. 71."
5) Lehrberg, „Untersnehungen 379."— Hipodrom je bilo poslnpje v Carigradu 45 ooyvtat, (sežnjev) široko.
jentalcem so prihajali, ali sploh so orijentalci vedeli le o tistih Normanih, ki so se zvali Rusi. V jutrovi deželi pišoči Ah-med al-Jakubije nadel Normanom ime, s kakeršnim so se v njegovi domovini sploh Normani poznali. Še neki pozneji arabski pisatelj, v prvi polovici desetega stoletja pišoči Mas-sudi izraža se ravno tako, češ, da svojim čitateljem kolikor moči jasno pove, katero ljudstvo mu je v mislih. Baveč se z ravno istim napadom Sevilje 844. 1. dostavlja svojo opomnjo: „Jaz menim, ti ljudje so bili Rusi."
Tacih in enacih dokazov o resničnosti Nestorje ve kronike našlo bi se lehko še mnogo, a ker so nam uže ti jasno dokazali, da so bili „Rusi" devetega in desetega stoletja, da so bili Rurikovi vojaki in Rurik sam Skandinavci, ali če to ne bi obveljalo in bi se hoteli kacemu druzemu narodu prišteti, da vsaj niso bili Slovani, zato se dovoljimo z navedenimi.
Kako pak se je li v Normanih ohranil še spomin , da so njih predniki šli kedaj urejat proti iztoku slovanske razmere ? — O tem ne vedo nič niti pravljice, niti junaške pesni, niti se ni pismeno zabeležilo.
A ni čudo! Normani so šli takrat tako daleč križem svet, ter so marsikje vložili temelj, na katerem so vzrastle za tem mogočne države, da ni napravil ta slučaj na Skandinavskem nobenega vtisa. Vrhu tega pak niso Skandinavci novega življenja, ki se je na slovanskem iztoku k višku popelo, več doživeli. Prigodek zatorej ni imel toliko telitovitosti, da bi se bil mogel vriniti v normanske pesni, izlasti ker je bila Islandija — tu le so se ohranile namreč pravljice „sagas" — preveč od Rusije oddaljena.
A dasi tudi se je spomin na slovansko poslanstvo, ki je prišlo prosit Rurik a kneza, izgubil, ohranil se je pak na drugo stran. Narodne pesni vedo silno mnogo pripovedovati o slovanskem iztoku, o Gardarilcu, severnem delu Rusije, o Holm-gardru, t. j. Novgorodu, o Hunogardru, t. j. Kijevu, Pal-teskju, t. j. Polocku itd.
Tako važni kot pravljice so grobni napisi v boji umrših junakov. Znamenito je, da se nahajejo grobi na rusko-slovanski zemlji padših junakov najpogosteje v švedskih pokrajinah U p 1 a n d, Sodermannland in Oestergotland. Učenjaki jih prištevajo desetemu in jednajstemu stoletju. Nekateri napisi spomi-najo se junaka le kratko, n. pr. „pal je v boji na iztoku," ali v Gardaru, Holmgardru itd., drugi zopet pak so natančneji. Nekoč, • ne ve se kedaj, zbrala se je neki velika množica skandinavskih vojakov, ter šla s svojim načelnikom Igorjem proti iztoku. To se namreč sme od tod soditi, da se je našlo na Švedskem 20 grobnih kamenov, ki se nanašajo vsi na isti dogodek. Tii se bere n. pr. o junaku pod kamenom ležečim: „M je proti iztoku z Igorjem," ali „pal je na iztoku z Igorjem vred" itd. — Mislilo se je, da je ta Igor najbrž Rurik o v sin,
ravno isti Igor, ki ga Nestor omenja, ali ki ga Luitprand zove „Ingver", oni nesrečni knez, ki je, kakor nam znano, izgubil pred Carigradom 865. 1. toliko svojih ljudi. A skoraj je oni Igor, ki je, kakor poročajo islandski anali, umrl 1041. 1. ')
Skandinavci so si dali zatorej nekdaj na iztočnem Slovanskem mnogo opraviti, od tod tudi oni obili arabski novec iz devetega in desetega stoletja, ki se je našel izlasti na severnem Ruskem. Našlo se je nad 20.000 komadov. Ta novec je prišel tu sem le iz Carigrada. Se ve da se ne more trditi, da ne bi jih bili mogli Slovani tijakaj zanesti, a mimo teh srebrnikov se je našlo tudi mnogo novcev iz zapadne Evrope, izlasti iz Angleškega , ki jih skoraj ni moglo kako drugo ljudstvo na Slovansko zatrositi, kot Skandinavci. Saj je znano, kako teške davke so morali Angličani plačevati Normanom.
III.
O imenu „Rus".
Ker so se nam pokazali prvotni „Rusi" od vseh strani Skandinavci, zanimivo je morda zatorej vprašanje, je li mogoče, najti njih domovino ? Uže minolo stoletje se je opozorilo, da zovejo finski narodi Švedijo po svoje Ruotsi, a Šveda Ruotsalainen. Od tod je prestrojeno slovansko ime Rus. Oni čas so finski narodi živeli ob Baltiškem Morji, ter na vseh krajih Slovane od morja nazaj potisnili. Prej ko le-ti seznanili so se Fini z Normani, ki so se po svojem stanu in po opravkih zvali rodsmann, to je „Ruderer", (mornar ali brodnik). To ime, s katerim so značili Normani le svoje pošlo, raztegnili so Fini na v s e ljudstvo, ki je prihajalo od zapada na njih bregove. Ime, ki je v početku zaznamovalo le stan brodnikov, prijelo se je v Finih vsega naroda, ki se je najbolj bavil s kretanjem po morji. Zadaj za Fini stanujoči Slovani so vzprijeli ta naro-dovski priimek od Fino v in sicer mnogo pozneje, vsekako za časa, ko je bil na severju uže popolnoma navadno ime za Normane. Če so se pak Normani tudi sami zvali „Ruse" (brodnike), je teško odgovoriti, najbrž jim je služilo le ime V arij a g i. Na grškem dvoru, kjer je služila armada Skandinavcev, imenovali so se zdaj Rusi, zdaj Varijagi; v jednajstem stoletji so jih zvali celo z obema imenoma ob enem ali „V a r i j a g i - R u s" ali pak — „Rus-Varijagi" (Bd(>ayyni-'Pwg, 'Pm?-Bagayyoi: 'P<o-ntu-Bdoawot) Priimek Varijagi prinesli so Skandinavci sami soboj v Carigrad, priimka „Rus" pak so se Bizantinci
') Langebeck, „Script. rer. Danicarum II. 42."
priučili od Slovanov. Zveza med Grki in ruskimi Slovani je bila zelo intimna, kar dokazuje nek zanimiv slučaj. Poleg Skandi-navcev opravljali so v Carigradu še neki drugi Germani vojaško službo, ki so jih Grki klicali Nemicoi t. j. Nemci.
Da se to ni od Slovanov vzprijelo, je pač nemogoče trditi. Slovanski vpliv je bil v Carigradu otorej tako močan, da se celo ona germanska straža, ki je prišla po Srednjezemskem Morji tijakaj, ni klicala z domačim nemškim, ampak s slovanskim imenom Nemci. Koliko laže je bilo to še le v onih Germanih, ki so od severja doli skozi sedanjo Rusijo drli v Bizanc. Od tod se je priimek razširil k Arabcem in po mohamedanskih deželah sploh. Godilo se je tako, kakor n. pr. z Italijani, ki so jih Nemci klicah „Walsche". Ne meneč se zato, kako se zovejo Italijani po svoje, jeli smo jim Slovani po nemškem vzgledu pri-slanjati tuje ime, tako kakor so vzprijeli Slovani od Fino v „Ruse", tudi ne meneč se zato, se li narod v svojem domačem jeziku zove tako ali ne.
Počasi pak je ime doživelo čudno premembo. S početka zaznamujoč le tujce, razširilo se je pozneje čez vso nepremerno državo. Zgodovini ta slučaj ni nenavaden, celo v nečem slovanskem narodu na jugu, v Bulgarih se je ravno tako zgodilo. V početku je značilo „Bulgar" le tuje tatarske gospodarje, ki so si podklonili Slovane pod svojo oblast, polagoma pak se je prijelo naroda, ter mu ostalo, ko pravega tatarskega Bulgara uže davno ni bilo nikogar med njimi. Omenjali smo uže, da je tudi Francozom izrastlo ime iz germanskih „Frankov". — (Germansko podlago ima tudi Lombardija, Longobardija) itd.
Tako tudi v „ R u s i h. Ko se je uže ves svet navadil sta-novnike na severju Črnega Morja nazivati „Ruse", bilo se je imena nemogoče iznebiti. Geografska imena se kaj nerada dade izpodriniti in naj so še tako naopačna. Naše cesarstvo se še danes zove Oesterreich, Ostreich, dasi uže davno ne bivamo več na iztočnih mejah evropske naobraženosti.
Če podamo Nestorju roko, moremo še precej dobro slediti razširjevanje ruskega imena po Slovanskem. Pisatelj si je popolnoma v svesti, da R u s i 862.1. niso Slovani bili, in rabi mu ime pogosto v tem smislu. A za njega dni je dobilo uže ves drug pojem, zatorej v početku dvanajstega stoletja. Tudi tega si je popolnoma v svesti. Takrat je bil Kijev in njegova okolica ruska, a uže v slovanskem smislu. Nestor se zaveda svoje narodnosti jako dobro, Slovan je „z dušo in telesom," in vendar pravi: „Mi Rusi" in: „slovanski in ruski narod sta jeden isti; ker po Varijagili se zove ruski, prej pak je bil slovanski." Predno ni bilo Rusov v deželo, hoče reči pisatelj, se je narod zval le slovanski. To kaže dovolj, da je Nestor z vseihi razmerami dobro seznanjen.
Germanski element Varijagov pak jejel sila hitro, nepričakovano hitro pojemati. Uže Rurikov dedič Igorjev sin
pridel si je slovansko ime Svetoslav, in odšle so sedeli na ruskem prestoli knezi z zgolj slovanskimi imeni. Sicer so prihajale še vedno nove varijaške čete iz Skandinavije služit svojim rojakom na Ruskem vojno službo, izlasti v Kijev, kjer je bilo, kakor trdi Thietmar1) 1018. 1. stanovništvo prav do malega dansko. (Franki in S a k sonci so zvali namreč Skandinavce ali Dance ali Normane). V ednajstem stoletju pak so se tudi ti poslednji pritoki Skandinavcev utekli. Ko se je jelo razširjati krščanstvo med Normani, dobilo je normansko ' življenje popolnoma drugačno lice. Z vso močjo se je vperlo duhovništvo tolovajskemu gibanju. Ko so jele kraljeve rodovine posojati krščanstvu svojo pomoč, morali so Vikingi in Varijagi izginiti. Mnogo ponosnih junakov, ki se niso menili niti, za starega niti za novega Boga, zapustilo je raje domovino. Šli so križem svet, le da se ne klonijo krščanskim tirjatvam. Zopet je jelo mrgoleti Normanov po vseh evropskih morjih, z nova so se vlile goste čete po iztoku in zapadu. Takrat jih je prišlo tudi mnogo še na Rusko, toda ta skandinavski vihar je bil poslednji. Divje normansko tolovajstvo se je moralo v obližji krščanstva zadušiti.
Na Ruskem nastala je celo reakcija proti Varijagom. L. 988. iznebil se je Vladimir, premagavši svojega brata Jaro-polka v Kijevu, skoraj večine svojih rojakov pomagačev. Drli so mu popregosto v kraljevstvo, ter mu jeli presedati. Poslal jih je v Carigrad, v stražarsko službo grških cesarjev, kjer so jih zelo čislali. Bili so na tako dobrem glasu, da je moral poskusiti vsak normanski veljak, ki mu je bila čast draga, jedno ali dve leti vsaj službo grškega cesarja. A v ravno isti meri je varijaška veljava na Ruskem kopnela.
Slovanska zemlja za bojaželjne Normane ni bila do malega nič ugodna. Staroslovanu se je vedno klanje in pobijanje studilo. Mirni stanovniki se niso mogli sprijazniti z žvenkotom orožja. Ne more se reči, ali je Rurikova rodovina spoznala, da se ji ne obeta na slovanskem Ruskem mogočna bodočnost, ako se ne oklene z vsemi žilami novega ljudstva, ali pak so Skandinavci v večnih bojih tako zelo popali, da se kneževska rodovina ni mogla več nanje naslanjati, ter se izročila popolnem slovanskemu življenju. Največ jih je palo v bojih z Bizantinci. Od prvega početka, ko se raztepe mrak, ki je pokrival severno-iztočno Evropo, pokaže se želja severnih narodov dobiti, če le moči, Carigrad v pest. Hrepenenje po »zlatem Carjemgradu" zabilo se ni po pokrajinah nad Črnim Morjem od takrat, ko se po slovanskem severju prvikrat zgodovinsko posveti, do dana-
') „Mon. Germ. hist. Ser. III. 871.": ,,Inhacmagna civitate (kitava) quae utrius regni caput est, plus quam quadraginta habentur eeclesiae et mercatus 8, populi autem ignota manus quae sicut omuis haec provineia ex fugitivorum robore scrvorum hue undique conflueutium et maxime ex veloeibus Daniš inultum se lioeentibus Pec-inegis haetemis resistebat et alios vincebat."
šnjega dne. "Vsa stoletja kovala so naklepe, kako bi se zajelo to čudovito mesto. „Še tisto leto," poroča Nestor, „ko je prišel Rurik v Novgorod, ločila sta se dva veljaka, ki pak nista bila iz njegove zadruge, Askold in Dir, da ideta v Carigrad. Ko pa sta dospela do Kijeva, takrat Kazarom Mapčujočega, sta se raje tu ustavila, ter ustanovila samostalno kneževinoNajbrž zato, da bi bila bliže Carigradu, preselila sta s.e niže doli.
Od Kijeva letale so odšle brez prestanka nesreče na Carigrad. Tri leta sta se Askold in Dir pripravljala, potem pak sta vdarila na Grke. Carigrad je bil popolnoma nepripravljen, ter se prestrašil tem bolj, ker so bili dosle Normani po mestu le kot prijatelji poznani. Polegli so vkrog mesta, ter plenili v njegovi okolici, izlasti bogate cerkve. Na obrambo ni v početku nihče misliti mogel, tolik je bil strah. Normani so bili tako silni, da jih celo grški ogenj ni pregnal. Popačeno in razvajeno ljudstvo naposled ni vedelo druge pomoči, nego od bogorodice. Ravno isti cesar Mihael, ki je malo prej svoje divje pivske bratce_ dal v cerkveno opravo obleči, ter jih poslal pijane slovesni procesiji naproti, zasmehujoč patrijarha Ignacija in vse duhov-ništvo, ravno isti Mihael je šel skoro zatem bos za procesijo, prosit Boga, naj mu vendar zapodi Normane izpod ozidja. In res, pravo čudo ga je rešilo iz zadrege. Grozen vihar je malo ne vse normansko brodovje vničil, ostali vojaki pak so pobegnili.
Kacih 40 let pustili so Normani (Rusi) Carigrad v miru, 907. 1. pak se je O leg, Igorjev jerop, zopet poskusil z Grki. Zbral je neki 2000 ladi. Sicer so Rusi tudi tačas carigradsko okolico opustošili, ker pak so Grki zaprli še o pravem času vhod v mesto od morske strani, niso mogli Rusi v mesto, dokler ni dal O leg ladi na suho izvleči, ter jim napraviti koles. Doča-kajoč ugodnega vetra, ki se je vprl v jadra, pomikale so se ladje po suhem proti mestu. Ta čudna prikazen je Grke dokaj preplašila. Poslali so k Olegu ponujat mu odkupnine, kolikor je le zahteva. Sila dosta so morali Grki plačati, pravi Nestor, ki edini poroča o tej vojski, ter so sklenili Rusom jako ugoden mir. Štiri leta zatem so se pogodbe natančneje določile.
Olegov naslednik Igor se je spustil dvakrat proti Carigradu. Prvikrat, 941. 1. mu je šlo kaj slabo; privel je le malo svojih vojakov domov, a 944. 1. se je hotel znositi nad Grki do dobra. Žbravši silno vojsko podložnikov in najetih vojakov, peljal se je pred Carigrad. Zmagal je z lahka. Še predno je ti-jakaj prišel, poročili so mu uže Grki, da se mu radi klonijo. Za zelo drag odkup dobili so mir od njega, ter določili uvete v novem pismu. Tudi to se je pri Nestorji ohranilo.
Zatem so Normani še zdaj in zdaj poskušali, če bi se dalo v Carigradu pleniti, a vedno redkeji so bili ti poskusi. Zadnji je bil neki 1043. 1., potem pak jih je konec.
To se strinja z onim, kar smo rekli o poslednjih normanskih pntocih na Rusko. L. 1043. omenjajo se Normani zadnji pot v slovansko ruski armadi. Lopovsko kretanje Normanov ni hotelo slovanskemu narodu, ki je bil primeroma Normanom v toliki množici ,^nikakor ugajati. Celo kneževski rodovini jeli so, kakor smo culi o Vladimiru, njih rojaki presedati. Ker so jih cari-gradski poskusi tako obilo požrli, opirati so se jeli knezi zgolj na slovansko stanovništvo. To potiskanje Normanov na stran se nam kaže kaj jasno v bizantinskih poročilih. Dokler so bili Skandinavci v Rusiji še številni in je njih vpliv še kaj veljal, zvali so se v cesarski straži v Carigradu služeči Normani Rus i; ko pak je jela na severju njih moč pojemati, nazivali so se ,,ruski Varijagi^' (v sestavah 'Pa?-Bagayyoi,) pozneje pak le zgolj Varijage. Cim bolj je jelo postajati ime „Rus" ekskluzivno ime za rojene Slovane, tem strožje se je jelo ločiti med „Rusi" in „Varijagi".
Kako je normanski živelj med Slovani pojemal, o tem nam jasno pričati mirovni pogodbi 911. in 944. 1., katerih smo zgoraj omenjali. Ko so Rusi z Grki prvikrat mir sklepali, bilo je navzočnih 15 poslancev, a ne jeden nema slovanskega imena. Normani so bili takrat še jedini gospodarji, ter so Slovane še nazaj potiskali od poslov, tičočih se vse države. Slovan je bil takrat še brez državljanskih pravic. Ko se je drugič mir delal 944. 1., bilo je navzočnih 25 kneževskih poslancev, poleg njih pak tudi 25 trgovcev. Koliko teh imen je nedvomno slovanskih, se ne drznemo reči, povdariti pak hočemo in izlasti opozoritf, da se nahajajo ravno za osobe iz vladajoče rodovine, slovanska imena, tako n. pr. Svetoslav, Igorjev sin, Vladislav, in njegova soproga Predslava itd. Slovanski vpliv se je uže 944. 1. vsilil celo v kneževo rodovino. V tacih razmerah so morala skandinavskemu življu se ve da skoro izginiti tla.
Se nekaj tudi zelo zanimivega je opaziti v tej mirovni pogodbi 944. 1. Igor priseza namreč tu slovanskim božanstvom, bogu P e r u n u, V e 1 e s u itd. Ravno tako priseza V1 a d i s 1 a v 972. 1. m 01 eg 907. 1. Povsod se kaže Perun prvega boga. Se ve da s tem nočemo nikakor trditi, da so popustili uže tedaj Normani svoje bogove, ter jeli slovanske častiti. Ne, nadeli so le svojim bogovom slovanska imena, tako, da je značil Perun to, kar germanski Odin, a Veles ali Volos kar Freyr itd. Taki prevodi niso nenavadni v zgodovini. O Rimljanih vemo, da so nadevali bogovom tujih narodov latinska imena. Taci t n. pr. trdi, da so stari Germani častili Jova, Herkula, Merkurja itd. Ak,o se stvar strogo vzame, je to neresnično. Teh bogov Germani niso poznali. Tac i t hoče le bogove zaznamovati, ki so se nekako tako častili, kot rimljanski J o v, Herkul, Mer kur i j itd. Ravno tako se je godilo Normanom. Da pak so si morali tem načinom pomagati, priča o
močnem vplivu Slovanstva na Germane uže takrat. Zdi' se, da je kneževska rodovina pretrgala uže zgodaj vez s skandinavsko domovino. Rurikov sin Igor se je oženil sicer z Normanko Olgo, a bila je porojena na slovanskih tleh. Normani so jeli snubiti Slovanke in v treh ali štirih rodovih izginil je germanski vpliv skoraj do dobra. Kaj priča živeje, kako čvrsto so si Slovani pomagali na noge, kakor, da sta Svetoslav in Vladimir, uvedši krščansko vero, morala razglasiti slovanski jezik kot jezik cerkvenih obredov? Normanstvo je bilo takrat v poslednjih pojemljejih. Oba imenovana kneza znala sta poleg drugih jezikov — tudi slovanski.")
Se enkrat pak se je vprlo Skandinavstvo slovanski sili, ko je sedel mladi Jaroslav, sin Vladimirov, na prestol. Pro-vzročila je to protivenje njega mati Rogned, Varijaginja, hči Rogvolodova, ki je prišel preko morja. Ta je vcepila sinu ljubezen za skandinavski živelj. Zopet se je pričela kneževska rodovina naslanjati na Skandinavce. Jaroslav se je oženil z Ingigerdo, hčerjo švedskega kralja Olafa. Obilo norman-skih vojakov obiskovalo ga je v Novgorodu, med njimi sloveči kralj sv. Olaf in znani junak Harald Hardrade, ki je pozneje celo Jaroslavovo hčer Elizabeto snubil.2) Vari-j a g i so zopet v gostejih četah silili v deželo, ter raztezali svoje lopovske vojske do Carigrada.
A to kratovičenje se ni moglo vzdržati navpik slovanski narodnosti. ZaJaroslava prišli so zadnji V arij agi na Rusko. L. 1043 zaznamuje konec varijaškemu kretanju.
Se_ na eno stran pak je bil skandinavski vpliv kvarljiv, ker so imeli namreč ti severni Germani vso trgovino po Ruskem v svojih rokah. V Novgorodu so imeli veliko zalogo, sv. Petra dvor in celo svojo cerkev. V dvanajstem stoletju cvelo je germansko trgovstvo po vsem severnem Ruskem. Kralj Ivan III. pak je zaprl Germanom sv. Petra dvor, ter jim prepovedal to trgovino.
S tem je ugasnil poslednji nevarni vpliv, dasi tudi se je v kraljevi rodovini ohranil še mnogo stoleti spomin na pričetek ruske države. Ko se je vnel na Švedskem v drugi polovici šestnajstega stoletja v kraljevi rodovini krvav boj za prestol,spomnil se je car Ivan Grozni 1573.1., daje njegova rodovina švedske korenine, ter pisal švedskemu kralju Ivanu III.:
„ Vasi ljudje so služili mojim prednikom uže od starodavnih časov. V starih letopisih se omenjajo Varijagi, ki so služili v vojni samovladarja Jaroslava Georgija. Varijagi pak so bili Švedi, zatorej njegovi podložniki." 3)
') Karamsin, „Gesch. des russ. Reiehes. II. 134." V Thomsen, „Ursprnng des russ. Reiehes. 131." Karamsin, ibid. VIII. 178.
Ako pa se naposled vprašamo, koliko skandinavskega je obtičalo na slovansko-ruski vdržavi, reči moramo, da danes iii zaznati najmanjšega sledu. Častno se je oprostil ruski narod vpliva nevarnega soseda, ter si ohranil čist slovansk značaj, in namesto da bi Slovani tajili resnično, vsestranski opravičeno poročilo najstarejega slovanskega kronista, častitljevega Nestorja, vštevajmo ga si v čast slovanske vztrajnosti in neomahljivosti, ki nam je porok, da bode dovedla kedaj slovanske narode na vrhunec slave in človečanstvene veljave. —
Starost Slovanov t Evropi.
Spisal J. S11111 a 11.
Slovani živijo v Evropi tako dolgo, ko vsak drugi narod indoevropski evropskega oddelka. Indoevropeji, tudi Indo-germani ali Ari i v širšem smislu imenovani, so vsi skupaj lcavkaskega plemena in so bivali izvirno najbržej v Baktrii v gornjem dolu Oxusa na Hindukušu. Od ondot so šli Evro-peji proti zahodu in so se v Evropi naselili, Indi so šli proti jugu in so se naselili v Indi i, Iran i t. j. Medo-Persi in Ar meni pa so se razširili po bližnjih gorskih planotah. Da so imenovani narodi nekdaj skupaj bivali, sklepajo učenjaki iz slič-nosti njihovih jezikov. Kajti ne more biti slučajno, niti ne prišlo od sam sebe, da ima prebivatelj daljne Indije in recimo Italije v jeziku iste besede glede korena, priponke in končnice. Res v teku časovem so se besede nekoliko izbrusile, tako, da slič-nost in sorodnost pozna in opazi le oko učenjaka, ne pa vsak navadni človek. Al pomisliti je, da je mnogo mnogo časa uže zmes, kar so dotični narodi skupaj bivali, se endruga razumevali, en jezik govorili. Ta čas ne moremo lehko meriti, ker nimamo pripravnega merila, nčmamo zgodovinskih vesti, ki bi nam poročale letnike ieta številke. Edino merilo je jezik sam. In to merilo meri le v velikih potezah, ne na leta, kaže le, ono je bilo pred, ovo poznej, zopet ono je iz istega časa. Tako so iz jezi-kovega značaja učenjaki posneli, da imajo evropski Indoevropeji nasproti asijskim nekaj skupnih znakov, iz kojih se ima sklepati, da so bili od svojih asijskili soplemenikov uže ločeni in med seboj še združeni.
Med evropejske narode indoevropejskega plemena spadajo: 1. Kelti (Galli ali Vlahi, Walsche). Njih glavna bivališča so bila G a 11 i a in B r i t a n i a, od ondot so se razširili kot mogočen narod v Hispanijo, v 4. stoletju pr. Kr. v severno Italijo čez Alpinske dežele, Balkanske do male Azije (Galati). Bili so poznej od Germanov, Slovanov in Rimljanov podvrženi in so kot samostalen narod iz zgodovine izginoli, ostanki so še v Bretagni, v Walesu, na otoku Mau, na Irskem in v
visoki Skotii, blizo 10 milionov; njih jezik je dendenes gae-liski ali g a d h e 1 i s k i v Britanskem, in kymriski ali bretoniski v Galii.
2.	Germani (Nemci, Goti, Skandinavci, Angleži). Ob času Rimljanov niso imeli še države, vsaj ne vredjene. V 4. stoletju po Kr. nahajamo ob Črnem Morju gotsko državo. Po preseljevanju narodov so posamezni germanski narodi počeli države snovati na Laškem, na Španskem, v Afriki (Vandali). Stalna država je postala Frankovska, osnovana po oliki rimske države, na obeli straneh Renske reke, pod Karlom Velikim je straliovala vse sosedne narode in združila Nemce. Sedaj še je razun nemške države več germanskih držav, kajti tudi Brita-nia je od onega časa postala Germanska, kar so se Anglosaksi tje preselili in vlado na se spravili. Po Angležih je postala tudi severna Amerika germanska država, na dalje vladajo Angleži po vsi Indii in na otokih. V Evropi so še Danska, Švedsko-Nor-wegska, Nizo-zemska in deloma Belgijska država germanske.
3.	Leti (Litvani, stari Prusi in Leti ali Lotvini). Lit-vani okoli 3 milione ljudi, so 14. stoletja bili močen narod, so si podvrgli velik del Rusije in prišli do Moskve. Poznej so bili en del Poljskega kraljevstva, sedaj so razdeljeni med Rusko in Prusko državo. Lotvini blizo 1,100.000 ljudi, bivajo na Kurland-skem in južnem Livonskem v Rusii. Prusi so celo ponemčeni in imamo od njih zapisanih le nekoliko jezikovih ostankov; znano je, da je dendenes na njihovih tleh središče nemške države.
4.	Slovani. Slovani so dendenes severno-zahodni in jugovzhodni ; nekdaj so se oboji dotikali, al zdaj so ločeni, ker so se vmes naselili Nemci in Ogri. Med severno-zahodne Slovane štejemo Poljsko, Češko in severno-srbsko ali sorbsko pleme; med jugo-vzhodne Slovane pa Ruse, Bulgare, Srbo-Hrvate in Slovence. Kot skupni znak severno-zahodnih Slovanov se navaja glasovni skupek tj in dj, ki ga spremenjajo severno-zahodni Slovani v ts in dz ter govorijo in pišejo c in dz, ali prosto z; vz-hodno-južni Slovani pa premenjajo isti skupek tj, dj v tš = č ali št in žd ali dž oziroma č in dž. Drugi znak, ki se za omenjeno razdelitev navaja, je skupek dl, ki se pri severno-zapadnih Slovanih drži, pri jugo-vzhodnih pa olehča vi; pa ta znak ne drži popolnoma, kajti tudi Slovenci še imajo deloma skupek dl, n. p. prela in predla. Kot tretji znak za omenjano delitev se navaja predponka na severo-zahodu vy na jugo-vzhodu iz: vy-raz, izraz; toda tudi ta besedica se rabi na Ruskem in Slovenskem, kajti benečanski Slovenci pravijo vegnatiza izgnati, in vi gre d je znana beseda na Koroškem in v Štirskem pri So-botinadMarenbergom. Tudi posamezne besede so se glede te delitve navajale, n. p. beseda nedelja se rabi pri jugo-vzhodnih Slovanih, toda pri Slovencih je uže teden kakor pri Čehih in drugih severno-zahodnih Slovanih v navadi. Enako petelin in
kokot; pa na Slovenskem sta obe besedi doma, jugo-vzhodni petelin in severno-zahodni kokot. Pri skupku el in er + so-glasnik se delijo slovanski jeziki v tri dele, ker imajo Rusi ere : beregt, južni Slovani in Čehi r6 : breg, ostali re.
Zato glede te razdelitve slovanskih plemen drži prav za prav le prvi znak, ostali pa kažejo, da smo Slovenci se nekdaj bližali Cehom, kakor smo od druge strani kot celotno slovensko pleme t. j. kot noriški, panonski, da — korski in bulgarski Slo-veni se dotikali Rusov. Skupna izvirna domovina slovanskih plemem je bila, kakor pomnijo učeni možje, zemlja med izvirom Dona in Dnepra, in proti zahodu nadalje do Baltiškega Morja in do srednje Viole, proti jugu le do'Pripeta. Odtod so se Slovani razširjali proti severu, jugu in zahodu. Starim pisateljem so bili Slovani znani pod imenom Venedi, Baltiško Morje se je po njih imenovalo venedsko, in uže za časov Hesioda so ob Baltiškem Morju z jantarom tržili proti Črnemu Morju, proti Jadranskemu in do Masilije, tržnega mesta v Galii. Uže v 4. stoletju pred Kristom so jih Goti od Baltiškega Morja v stran potisnili. Ko so poznej Goti se preselili k Črnemu Morju (med 1. 182—376 po Kr.), šli so Slovani nazaj k Baltiškemu Morju in še se dalje proti zahodu razprostirali tje do spodnje Labe do Lu -neb ur ga, posamezne naselbine so segale do F uide in do Rena; njih glavno mesto Volin ali Vineta je bilo imeniten trg teh Slovanov. Ta mnogoštevilna betva polabskih in baltiških Slovanov, ki so pod imenom Veleti, Bodrici, Lutici ali Lužičani i. t. d., nekdaj sluli, pa niso imeli države osnovane v smislu rimske ali rimsko-nemške države, ter se Nemcev nčso ubranili, ki so svojo državo in vero širili z mečem in silo, zvijačo in okrutnostjo. Uže v drugi polovici 14. stoletja so bili po-labski in baltiški Slovani z večine ponemčeni. Le o jeziku D r e -vanov imamo iz 17. stoletja zapisano nekaj besednih zbirk, molitvic in eno narodno pesen, toda vse v slabem stanu. V spod-' njih Lužicah na Braniborskem in v gornjih Lužicah na Saksonskem so še ostanki polabskih Slovanov, tako zvani severni Srbi ali Sorbi, pri Nemcih imenovani Wendi (Lausizer-Wenden).
Na jugu so se Slovani razprostirali vsled velikega preseljevanja narodov. Huni so trčili na G o t e ob Črnem Morju, ter jih pognaliv dalje proti zahodu, tako so prišli Slovani na mesto Gotov k Črnemu Morju in po Donavi dalje proti zahodu po Dacii in čez Donavo po Moesii dol do Grecije; z njimi so se poznej zmešali hunsko-turski narod Bulgarov, ki jih je s prva podjarmil in jim svoje ime vtisnol, poznej pa njihov jezik in navade sprejel, zato te Slovane imenujemo bulgarske. Ob času A v ar o v je en del istih Slovanov prišel dalje proti zapadu v Panohijo in v noriške planine in doline. Bulgarski, dakovski, panonski in noriški Sloveni so si v rodu in istega plemena, ki jih P rok op in
Jornandes popisujeta na spodnji Donavi in ob Črnem Morju. Ti Sloveni so prišli do Jadranskega Morja do sred Tirolskega Bavarskega, posamezne naselbine so segale globoko v Bavarsko in celo v Švicarsko; Salzacli in Inn se navadno zaznamujeta kot tedanji zahodni mejašni reki proti Nemcem. Pod kfaljem Sam o m v 7. stoletju je bila prva država slovenska in je obsegala zahodnjo polovino denešnjevAvstrijske države. Samo v a država je združila Slovence in Čehe in Samo se je branil vspešno proti Avarom, Longobardom in Frankom. Dnešnja spodnja in zgornja Avstrijska dežela,vzahodnja Štirska, vsa Koroška in vzhodni del Tirolskega, Češko in Saksonsko do Šale je spadalo takrat k Sam o v emu kraljestvu. Ob času Sam o ve države so Hrvati in Srbi prišli iz zakarpatskih dežel, ter se v Dalmacii in niže Save naselili. Po Sam o vi smrti je ta država razpala, Avari so posedli zopet ravene ob Donavi okol dnešnjega Beča, Korotanci so se še držali, dokler so prišli poznej pod B a -varce in ž njimi vred pod Franke. Posamezne deželice so se še držale tudi pod frankovsko oblastjo, ali bile so več menj nemške pokrajne (marke) in so se nemčile; kako daleč je nem-čenje prilezlo pod nemškim cesarstvom, 11S treba kazati, vsakdor je vidi.
Po Sam o vi državi seje osnovala sčasom na Moravskem veliko-moravska država, ter se nemški državi v bran stavila. Toda Nemci so poklicali Ogre na pomoč. Ti so se naselili vmes med zahodne in izhodne Slovene, večina panonskih Slovenov je po-madjarjena, severni del Slovenov se je pod uplivom sosednega Češkega naroda razvijal, tako je postal jezik Slovakov, ki ga Slovaki sami še imenujejo slovčnsky. Po uplivu krščanstva so se razvile slovanske države na Češkem, Poljskem, Ruskem.
Zibela krščanstvu je bila Moravska in Panonia, kder sta v 9. stoletju učila sv. Ciril in Metod, ter prestavila sv. pismo in liturgiške knjige v slovenski jezik, ki se je takrat govoril po Panonii in daleč tje po Moravskem kraljevstvu tudi na levem pobrežju Donave. Ker so te svete knjige in pisma prišle poznej tudi med druge Slovane, je tudi pisanje in branje in ž njim ime slovenskega jezika in po jeziku ime roda prešlo na vse ostale slovanske narode, ki so krščanstvo sprejeli; kajti Nemci in Grki, ki so se dotikali slovenskega naroda, so po njem da-vali ime slovenskega naroda vsem drugim sorodnim slovanskim plemenom, ki so vsled pokristjanjenja njim znani postali in tako se je po Miklošičevem mnenju preneslo ime slovenskega naroda na vse druge narode slovanskega plemena. Tako zaznamujemo dendenes vse pleme z malo premembo imena, ker pišemo Slovani mesto Slovšni.
Izvirno so se imenovali Slovani pri tujcih V e n d i, V i n d i, Venedi, kakor jim dendenes Nemci pravijo Wenden; sami pa so se imenovali menda Srbi, ime, ki se še hrani na severu pri
Lužičanih, na jugu pri naših Srbih in koje ime je Prokop morda krivo zapisal pišoč Sporoi, menda mesto Sropoi. Razun teh občnih imen imeli so še posamezni rodi svoja lastna imena. Tudi ime Slo veni je bilo izvirno le ime posameznega oddela, in je poznej na gorč omenjeni način postalo občno poznamovanje celega plemena; samo da v zadnjem pomenu rabimo obliko Slovan ali Slovčn, naš oddelek pa imenujemo Slovence; pri Trubarju in Dalmatinu je bilo za naš narod ime Slovčn in Slovenec še oboje križem rabljeno. Vsakako je postala oblika na -ec po sliki slovenskih imen podravec, posavec, pohorec, kranjec, korošec, itd., enako Slovenec iz Slovčn stsl. Slovčnint. Število vseh Slovanov
znaša po Budilo v iču : statističeskija tablicy 1875:	90,365.000
Posamez znaša število gornjih Sorbov na Saksonsk.	52.000
spodnjih Sorbov na Pruskem	44.000
Čehov	4,815.000
Slovakov	2,223.000
Poljakov	9,492.000
Rusov	61,200.000
Bulgarov	5,210.000
Srbo-Hrvatov	5,940.000
Slovencev	1,287.000
Toda v Matičini knjigi „Slovanstvo" je Slovencev	1,300.000
in prišteti se jim imajo Kaj kavči na Hrvatskem	801.000
Polno število Slovencev je tedaj:	2,101.000
Samostalne države slovanske so: Ruska, Srbija, Črna gora, in na pol samostalna je Bolgarska.
5.	Gr k i. Grki imajo v Evropi najstarejšo kulturo. Homer o ve pesni se stavijo v 9—10 stoletje pred Kr., borba proti II i ju, ki jo popisuje Iliada, gre še dve stoletji nazaj. V Iliadi pa je Grški narod popisan, kako je razdeljen v posamezne rodove in rodbine, ki jih vladajo vladike in vojvoda finaiUs? na-lik slovanskim napravam v 6. stoletju po Kr. Poznej se rodovi ože združijo vAmfiktione, in tako premagajo mogočne Per se; pa do enotne države ne pridejo, ampak borijo se med seboj, tako jih premagajo Macedonje in poznej Rimljani. Ob razdelitvi velikega rimskega cesarstva dobijo v vzhodnem delu Grki prevago in največi vpliv, tako, da se je ta del grško-rimsko cesarstvo imenoval. Ob preseljevanju narodov jih posilijo Slovani, in slovanski živelj je vladal po Grecii, še dendenes slovi slovansko ime More a iz iste dobe. Še bolj pa so Grki oslabeli pod turškim jarmom, ki jih je žulil od 1. 1460—1828. V novi dobi so z rusko pomočjo rešeni in imajo samostalno kraljevstvo, ki šteje 1,457.894 prebivalcev.
6.	Romani. Najstarejši romanski narod so Rimljani. Njihova zgodovina gre v 8. stoletje pr. Kr. nazaj. L. 753 je po pravljici bil Rim sezidan, pa uže pred je bila vlada v A1 b i L on g i. Rimci so si podvrgli najpred sorodne sosede po Lacii,
Letopis 1881.	5

potem dalje po 11 al i i, na dalje inorodne narode po širokem svetu v Evropi, Afriki in Azii. Po razdelitvi rimskega cesarstva je palo zahodno rimsko cesarstvo 1. 476 po Kr. Toda rimski jezik je več menj ostal v Italii, na Galskem ali Francoskem, Španskem, Portugijskem in 1Wt>acii ali Rumunskem, zato so se tu iz njega razvili romanski jeziki in narodi: Italiani, Francozi, Španci, Portugizi in Rumuni.
7. T r a š k o - i 1 i r s k o pleme. Nekdanji narodi med Črnim in Jadranskim Morjem na spodnji Donavi in severno od Grecije so precej nepoznani; Traki, Geti ali Daki, Dalmati, Iliri, tudi Panoni in Veneti in drugi se sem štejejo. Nekateri mislijo, da so sedanji Albanezi (Arnauti, Škipetari) potomci tega traško-ilirskega plemena. Pri Homeru so Traki s Trojanci zvezani (11 i as X. 434, XX. 484), tudi Veneti ali Eneti so bili Trojanski zvezniki; An tenor, pripoveduje pravljica, je pripeljal krdelo Venetov iz Pap lil agonije po morji v loko Jadranskega Morja, premagavši sosedne barbare je sezidal Patavijo, sedanjo Paduo, dendenešnje Benedke in Venetia (Benečansko) ima ime od teh Venetov. Znano je iz Vergilija, kako je trojanski junak Aeneas preselivši se v Italijo An tenor a obiskal in ga pomoči prosil. Po tej pravljici je Aeneas praded latinskega Romula, stavitelja rimskega mesta in očeta Rimljanov; druge pravljice zopet omenjajo, da je Aeneas po razrušenju Trojanskega mesta doma ostal in vladal zaostalim Trojancem. Vse te pravljice kažejo sorodnost dotičnih narodov. Te narode iz zgodovine po imenu poznamo, odkar so Grki ali Aleksander Veliki ali pozni Rimljani prišli z njimi v dotiko; iz rimske dobe so imena pokrajin Iliria, Panonia, Dacia. Iliri so se uže 1. 229 pr. Kr. borili z Rimljani, 1. 35 so bili podvrženi, od 1. 476 po Kr. je Iliria spadala pod vzhodno rimsko cesarstvo, poznej so prišli Hrvati in Srbi tje in so jo vzeli v posest, ime je mi-nolo, dokler nš Napoleon I. 1. 1809 ime ponovil stvarivši ilirske province, enako je Avstrija 1. 1815—1850 imenovala združene dežele Koroško, Kranjsko, Istrijo, Gorico in Gradiško ilirsko kraljevstvo; tudi Gaj je hrvatsko-srbski jezik počel imenovati ilirski, kar pa je sedaj zopet nehalo. Panonce in Venete ima Š a far i k za slovansko pleme in sicer zato, ker ruski letopisec Nestor pripoveduje, da so se Sloveni, eden narod iz roda Jafeta naselili po mnogih letih „po Dunajevi, kde jest nynž ugarska zemlja i bulgarska. I od teh Sloven razidoše se po zemlji i prozvaše se imeni svoimi Česi, Horvati, Serbi, Gorutani." Nadalje, pripoveduje Nestor, so prišli Vlahi (Kelti) in so se naselili med Slovene Dunajske in je posilili, ti pa so šli dalje nazaj za Karpate. Pri Nestorju so tudi Norici Slovani. Nadalje ima Šafafik Venete za Slovane, ker misli, da so jadranski Veneti sorodniki baltiških in vzhodno-evropskih Venetov, ki smo jih gore pri Slovanih imenovali. Naš Trstenjak, ki
se trudi dokazati, da so ti jadranski Veneti res Slovani, somni, da predstavljajo Veneti starejšo slovansko dobo, ono dobo namreč, kder so Leto-Slovani bili še en narod in govorili leto-slovanski jezik, ki je bil na sredi med slovansko in slo-vansko-germansko dobo.	^^
Vsem tem od 1—7 naštetim narodom stoje blizo, a vender na Asijskih tleh:
8.	Iran i, ki so govorili in govore zendski, persovski, armenski.
9.	Indi, ki so govorili Sanskrt in Prakrt in sedaj govorijo novo-indijske jezike.
Sedaj še le, ko smo našteli po vrhu sorodne narode, pridemo do postavljenega prašanja: Koliko so Slovani stari v Evropi?
Da se na to prašanje ne more odgovori z letno številko, bilo je uže od začetka rečeno. Odgovoriti moremo le z dobami. Schleicher stavi 5 dob. Najstarejšo dobo, recimo prvo dobo imenuje indogermansko, takrat so bili oni narodi, ki so se po-znej razvili posebič, še nerazviti in v celoti sodržani in govorili so en edini jezik, ki pa je glede formalnega razvitja bil na najpopolnejši stopnji, vse poznejše gibanje in premenjanje jezika je več menj odbrušenje in oslabljenje. Drugo dobo imenuje S c h 1 e i -cher slovansko -nemško, takrat so bili Nemci in Slovani še združeni in so govorili en jezik. Kot glavni znak te nemško-slo-vanske skupne dobe se navaja ta prikazen, da imajo v množin-skem dajalniku slovanski in nemški jezik m, drugi pa bh, n. p.stsl. v 1 t> k o m i> got. vulfam, toda skr. vrkebhjas. Tretjo dobo imenuje Schleicher leto-slovansko; če Litvani sedaj govorijo basas in Slovani bos, in Staroslovenci bo sil, govorili so v leto-slovanski dobi Slovani gotovo še tudi s polnimi glasniki in ne-odvrženim končnim soglasnikom s, tedaj tudi basas; sedaj govorijo Litvani rankosu, Slovani i skali, Staroslovenci ro-kahtt, tedaj so gotovo imeli Litvani in Slovani srednjo ali bolje rečeno podstavno obliko ranka-su. Štrto dobo imenuje Schleicher slovansko t. j. obče-slovansko, takrat še ni bilo slovanskih narečij in govorili so vsi skupaj en isti jezik. Peto dobo imenuje Schleicher dobo slovanskih narečij, ta doba je edina zgodovinska, to dobo imamo pred seboj razvito in jo v dejanju očitno vidimo, vse ostale dobe so vsled primerjanja jezikov zaključene. Kako dolgo je katera doba trajala, o tem še somneti ne moremo, tudi ni treba misliti, da bi »bila vsaka doba enako dolga, morda je ena po stotinah, druga po tisučinah let trajala.
Med prvo in drugo Schleicherjevo dobo stavi Fick še zmes evropsko dobo in ta doba je za naše prašanje najimenitnejša. Fick deli namreč Indogermane v dva glavna oddela
5*
v Arije v ožjem pomenu, ti so mu asijski oddelekIndi in IJrani, ter v Evropeje, ti so mu vsi ostali indogermanski narodi, ki jih dendenes nahajamo v Evropi. Fick tedaj misli, da so Evropeji iz Asije izločeni še svoj čas skupaj živeli in skupaj en jezik imeli in še le poznej je po dalnejšem razširjenju postalo več jezikov, in sicer v prvi vrsti severni Evropeji (Germani in Leto-Slovani še združeni) in južni Evropeji (združeni Grki, Italci, Kelti) in poznej omenjeni narodi posamez.
Vzroki, zakaj Fick Indogermane deli v prvi vrsti v vzhodne in zahodne t. j. v Arije in Evropeje, so sledeči: 1.) Arijski podstavni jezik še nč imel soglasnika 1, na njegovem mestu imajo Iranski jeziki le r, tako tudi v starih Vedah se nahaja le r in 1 še je redko nastavljen-, nasproti Arijskim jezikom imajo pa Evropejski soglasnik i bogato razvit na onih mestih, lcder je bil izvirno r. Tedaj pri Evropejih r in 1, tam pri Ariih pa le r, ta prikazen dela imeniten razloček med Arii in Evropeji. 2.) V Arijskih jezikih so goltniki omehčani, pri Evropejih pa so ostali v izvirni trdoti. Toda ta vzrok ne drži, ker imamo mehčanje tudi v Evropi pri Slovanih; kajti tudi Slovani mehčajo ne samo v slovanski dobi goltnike v nebnike in sičnike, ampak tudi v predslovanski dobi k v s skr. <; : des§tB skr. dajati, primeri Stxa in decem v grškem in latinskem jeziku, zadnje mehčanje v s sega menda v indo-evropsko dobo, ter izvira po sedanjem Fick-ovem mnenju iz dvojega goltnika k, kojih eden je bil mehčanju podvržen, drugi ne. 8.) Nekatere sorodne besede imajo v Evropi inačišno postavno obliko, nego pri Ariih; iz tega se daje sklepati, da so dalj časa Evropeji in Arii razločeni bili. 4.) Stotine Arijskih besed se v Evropi ne nahaja, in enako stotine Evropskih besed ne med Arii. 5.) Posebič izrazi za oranje in sejanje, po-prek za poljedelstvo so tu v Evropi drugi, nego med Arii, zato se ima sklepati, da se je poljedelstvo začelo razvijati še le potem, ko so se Evropeji iz Arii uže razločili; pred ko so še bili združeni, še nčso bili poljedelci; ta kulturni zaključek podaje primerjanje jezikov. Tem vzrokom za ločitev Arijev in Evro-pejev je pridejal Curtius še 6.) vzrok, ker opozoruje, da imajo Evropski jeziki na onih mestih e, kder imajo Arii a, n. pr. qtom, fero, bersj,, got. baira, t. j. bera, nasproti skr. bharami. Ta vzrok se sicer v novejši dobi inače obrača. Dokazano je namreč, da ima tudi Sanskrt različen a, kojemu je podoben deloma evropski o, deloma evropski e; pred zadnjim a, ki je evropskemu e podoben, se tudi goltniki mehčajo, pred prvim, pa ne, ravno kakor pri nas v slovanskem recimo o staro slovenskem; iz te prikazni ima se na opak sklepati, da je v Sanskrtu enojni a postal iz različnega ali iz različnih a, t. j. iz a, o in e; toda razlika med evropskimi in asijskimi jeziki ostaje, dasi je vzrok tej razliki v novejši dobi inače obrnen.
Ta razdelitev indoevropskega plemena v Evropeje in Arije po tem takem drži iz prvega, petega in šestega navedenega vzroka in je sprejeta od najostrejšili preiskovalcev. K tretjemu in štrtemu navedenih vzrokov opominja Pelbriick, da je morda slučajno, da so tu v Evropi le te oblike in besede znane, in v Asii zopet le one in morda so se dotične oblike in besede križema pozgubile v teku časovem, dasi so vtegnole nekdaj biti; toda tudi pri teh rečeh znanost ne misli na slučaj, ampak na podatke, podatki pa govore za Fickovo mnenje.
V dopolnitev še naj omenimo Joaneza Schmidta, kako si on misli razcep indo-evropskega plemena. Nasproti Sclilei-cherjevemu razpoljevanju indo-evropskega plemena stavi Schmidt prestopovanje ali valovanje. Misli si, da so de-nešnji različni narodi razstopili kakor valovi iz enotne sredine, ter se dotikajo dendenes med seboj kakor udje v krog sklenjene verige. Različni so si po stopnjah, toda te stopnje se menjajo po tem, od koder štetje počenjamo. Res, da so si Germani in Slovani najbližji, pa S 1 o v a n i so tudi I n d o -1 r a n o m bližji nego Germani, enako so Grki Indo-Iranom bliže, nego Germanom, Kelti stoje na sredi med Italici in Germani; skratka Schmidt si domišljuje verigo indo-evropskega plemena tako, da stavi recimo v prvi ud Indo-Irane (1), na nje priklepa od jedne strani Lito-Slovane kot drugi (2), Germane kot tretji (3), Kelte kot strti (4) ud; od druge strani pa Grke kot drugi (II) in Italce kot tretji (III) ud; tako tedaj se dotikajo v krogu spodaj Kelti od jedne strani z Germani, od druge z Italci, n. p.
(1) (II) (2) (III) (3) (4)
Schleicherjev in Schmidtov nagled o sorodnosti indo-evropskega plemena sta si dendenes nekoliko na vagi in težko je reči, kateri bode zmagal. Za naše prašanje vender tudi iz Schmidtovega nagleda smemo posneti toliko, da so tudi po tem nagledu Lito-Slovani v nasprotju k Asijskim plemenom Indo-Iranom, ter se dotikajo Germanov, kar tudi Schmidt sam iz-rečno daje veljati.
Sedaj smo pri koncu in sklepu. Če so namreč Lito-Slovani si v rodu v isti vrsti vsaj z Germani ali najbržej v različnih stopnjah z vsemi ostalimi Evropeji, če so kedaj ž njimi govorili en isti jezik, onda so tudi ž njimi skupaj bivali in, od sam sebe se umeje, ž njimi skupaj bivali ravno takrat, ko so oni isti jezik govorili. Kedar so bivali drugi Evropeji v Evropi, bivali so tudi uže Slovani, zato nčso Slovani prišli v Evropo ob času Hunov, ampak bili so uže takrat dolgo dolgo let v Evropi. Mislimo si
Homer o v o dobo, ali še dalje nazaj Trojansko dobo, takrat je bil uže grški jezik zase razvit in za grški jezik je tedaj ona doba uže grška doba; blizo v enakih razmerah je bil takrat uže tudi slovanski jezik; pred to grško dobo si imamo misliti italsko-grško dobo, kder so bili Grki in Italci še združeni; pred to dobo zopet jugo-evropsko dobo, v kateri so živeli razun Grkov in Italcev še Kelti in Traško-ilirski narodi skupaj; jugo-evropejem nasproti so bili ob istem času severo-evropeji, t. j. še združeni Germani in Lito-Slovani; in pred to dobo še le imamo staviti evropsko dobo. V tej zadnji evropski dobi so bili tedaj Slovani uže v Evropi. Tako odgovarja primerjalno jezikoslovje na pra-šanje o starosti Slovanov v Evropi.
Staroslovanslo prašanje.
Spisal J. Š u m a n.
Znano je, da sta slovanska apostola sv. Ciril in Metod od Moravskega kneza Rastislava in od Panonskega kneza Kocelj a bila poklicana, da bi učila Moravske Slovane in enako tudi Panonske Slovene v domačem jeziku vere Kristove in zapovedi Božjih; znano je nadalje, da sta imenovana apostola slovanska v imenovanih deželah Mor a vi in Panonii božjo službo in obrede cerkvene pri vseh opravilih cerkvenih vredila v domačem jeziku; znano je konečno, da sta apostolska brata sv. C ir il in Metod v mestu Tesalonihi ali Solunu rojena od doma govorila bolgarsko-slovenski jezik. Nastane pa zdaj prašanje, kako sta Ciril in Metod v Moravi in Panonii učila, v Moravskem oziroma Panonskem, ali v Moravskem in Panonskem, ali v svojem bolgarsko-slovenskem jeziku ? Nastane nadalje enako prašanje, v katerem imenovanih jezikov se je čitalo sv. evangelije in meša in vsi ostali obredi cerkveni ? Kajti vse to je bilo za Cirila in Meto da slovansko, a ne latinsko, kakor sedaj ali kakor tedaj pod laškimi in nemškimi blagovestniki. Tudi o pismih, ki so se hranila iz časov sv. Cirila in Metoda in njihovih učencev, nastane isto prašanje, so li ta pisma Moravska ali Panonska, ali bolgarsko-slovenska, ali kaka so?
Na to prašanje dobivamo troji odgovor; eni pravijo, jezik sv. Cirila in Metoda je bil staro-slovanski; drugi pravijo, ta jezik je bil s t ar o-bolgarski; tretji pravijo, ta jezik ne bil ne prvo ne drugo, bil je jezik staro-slovenski. Hočemo si te odgovore nekaj bliže ogledati.
I.
Staroslovansko stališče.
Pomenimo se najpred o prašanju, je li jezik sv. Cirila in Metoda bil staroslovanski? Pod tem imenom si mislijo
tak jezik, ki je oče vsem sedanjim slovanskim jezikom, ki bi bili iz njega prošli in se smeli zato imenovati sinovi staroslo-vanskega jezika. Toda uže za časa sv. Cirila in Metoda je bilo slovanskih narečij blizo kakor dendenes. Miklošič piše glede tega prašanja v uvodu knjige: „Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagolitischen Quellen. Wien 1874" tako-le:
„To mnenje (da je jezik sv. Cirila in Metoda staro-slovanski) se sedaj redko zagovarja, a češče molkoma v misel jemlje. P. J. Safarik je dokazal (v knjigi: „serbische Lese-korner. Pest 1833"), da je bil srbski jezik kot narečje za se razvit uže v 9. stoletju, in sega tako v čase sv. Cirila in Metoda. Enak dokaz se daje spraviti tudi za bolgarski, hrvatski, ruski jezik, in dendenes tem ložje, čim več virov je dendenes, nego leta 1833, ko je pisal Šafarik." Bilo je tedaj za sv. Cirila in Metoda uže narečij slovanskih, zato njuni jezik ne more biti staroslovanski.
II.
Starobolgarsko stališče.
Pojdimo zato k drugemu mnenju, da je bil jezik sv. Cirila in Metoda starobolgarski, t. j. bolgarski ali recimo bolgarsko-slovanski jezik one dobe, v kateri sta živela sv. Ciril in Metod, izrečno druge polovice 9. stoletja. To mnenje zagovarja Safarik v knjigi: „Slovansky narodopis," kder bolgarski jezik deli v cerkveno in novobolgarsko narečje, in posebno v „Starožitnostih slovanskyh" II.; isto tako zagovarja to mnenje Schleicher v knjigi: „Beitrage zur vergleichenden Sprachfor-schung von A. Kuhn und A. Schleicher I. Berlin 1858, p. 319—327." Hočemo te vzroke, kise navajajo za starobolgarsko hipoteso, v glavnih potezah v misel vzeti. V prvi vrsti se navajajo zgodovinski vzroki. Zgodovinski vzroki merijo na to, da se dokaže, kako je bilo pisanje slovansko, knjige slovanske, krščanski nauk slovanski in obredi slovanski najpred uže razviti na Bolgarskem, ter so od ondot prišli na Moravsko in v Pano-nijo. V tem smislu kaže Šafarik na Bolgarskega letopisca Chrabra, kije živel v 10. ali 11. stoletju. Chraber piše o tem prašanju tako-le:
»Starodavni Slovani pogani neso imeli pismenk, ampak čitali in gatali so s črtami in režami. Po svojem krščenju so pisali jezik slovanski za silo, nepravilno, z latinskimi in grškimi pismenkami. Tako je ostalo dolgo let, dokler njim Bog vzbudi Konstantina imenovanega Ciril; ta njim je sostavil azbuko z ozirom na grške pismenke, deloma po potrebi in duhu slovanskega jezika. . . Prašaj pisatelje slovanske: Kdo Vam je
pismo iznašel, kdo knjige prestavil. Vsi vedo in odgovorijo: Sv. Konstantin, imenovan Ciril, nam je pismo iznašel in knjige prestavil, in brat njegov Metod. Prašaj: V katerem času? Tudi to vedo in rečejo: Za časa grškega čara Mihaela, bolgarskega kneza Borisa, moravskega kneza Rastislava, in Blatenskega kneza Kocela, v letu stvarjenja 6363 (= 855 po Kr.)."
Iz tega Chrab rove ga poročila, sklepa Šafafik, je jasno, da gre slovstveno delovanje sv. Cirila nazaj do 1. 855, na Moravsko pa je bil poklican "še le 1. 863, s K o cel o m se je sošel i. 867, ko je potoval prvokrat v Rim, in Metodovo delovanje v K o cel o vi deželi ali Panonii spada še le v 1. 869—874. Ves čas med 855—863 pa sta Solunska brata delala med bolgarskimi ') ni grškimi Slovani, 1. 861 bil je bolgarski knez Boris krščen. Tako tedaj je misliti, da so slovanski obredi v Bolgarii uže bili v navadi pred 1. 863. Izrečno to mnenje potrjuje bolgarska legenda, t. j. životopis Metodovega učenca in naslednika sv. Klemen t a, ki je kot škof umrl v Velici v Macedonii 1. 916. Ta životopis najbržej iz 10. stoletja pravi tako-le: „Pod Borisom je počel narod bolgarski krsta in kristjanstva deležen biti. Konstantin in Metod sta namreč videla množino vernikov in spoznala njih potrebo dušne hrane; zato iznaj-deta nove pismenke, prestavita knjige v bolgarski jezik, naj bolgarski narod odvrnen od scitovskih pomot spozna pravo pot k izveličanju." Enako poroča Duklanski, duhovnik (okoli 1. 1161), da je sv. Konstantin od Kosarov povrnovši se najpred Bolgare učil in po tem še le se podal na Moravsko. Hradiški ali Op a tr o viški samostanec iz 12. stoletja imenuje cirilico bolgarsko pisavo, preneseno na Moravsko. V enakem smislu govorj Moravska legenda in legenda o sv. Lidmili. Zato, sklepa Safafik, ni treba verjeti oddaljenemu Nestorju, ki zmotljivo poroča, da je azbuka iznajdena na Moravskera in da je Konstantin iz Morave povrnovši se spet šel učit narod bolgarski. Ne iz Morave v Bolgarsko, pravi Šafafik, ampak na opak iz Bolgarskega vMoravo naravskim potem so se širili obredi slovanski. Šafarik z Dobrovskym vred naravnost somni, da je Ras ti slav slovanske apostole poklical iz Bolgarskega za tega del, ker je videl, kako imajo Bolgari slovanske obrede in je želel, da bi se ti obredi tudi v njegovi deželi uvedli. Tako bi sv. apostola v Moravsko uže seboj pri-
') Pod bolgarskimi Slovani umejo Šafafik slovanske stanovnike v Tra-cii, Macedonii, Tcsalii, ki so bili sprva samostalni, od 1 688 pa večidel grškim čarom podložni; bolgarski Slovani pa so mu stanovniki Moesije, ogerske raveno ob Tisi, Valahije, od 1. 678 pod bolgarskimi knezi. L. 861 je prišel pod bolgarsko oblast tudi en del Slovanov v Tiacii,vtako imenovano Zagorije, in nekaj pred en del v Macedonii blizo do Soluna. Saf. „Starož. II. p. 481."
nesla prestavljene evangelije in mesne bukve (liturgiarium) in urne knjige (horologium). Ravno s slovanskimi obredi bila sta v stanu nemškim duhovnikom v predstrge priti, kar se je hipoma povsodi zgodilo: 1. 865 n. p. še je Solnograški višji škof A d al vin meševal pri Kocelu, 1. 870 pa je uže višji duhovnik Richbold Panonijo zapustil, pomikajoč se Metodu.
Če vesti pravijo, da je Konstantin 1. 855 le pismenke iznašel in knjige prestavil, pa ničesar ne omenjajo, da bi se bili tudi slovanski obredi ustanovili, temu nč čuda, vsaj tudi ničesar ne omenjajo, da bi se bili ti obredi poznej uvedli, in vender bili so uvedeni poznej v Bolgarii, Srbii, na Hrvatskem, kar papeške prepovedi pričajo.
TisoŠafarikovi zgodovinski vzroki, ki, kakor Šafar i k trdi, kažejo, kako so bili slovanski obredi in knjige in jezik iz Bolgarske prišli na Moravsko in Panonio in se ima zato ta cerkveni jezik sv. Cirila in Metoda imenovati staro-bolgarski. Tem Safaf ikovim zgodovinskim vzrokom bomo spodaj nasproti stavili one vzroke, ki jih Miklošič navaja za svoje mnenje, da je jezik sv. Cirila in Metoda staroslovenski. Šafarikovim zgodovinskim vzrokom imamo še pridejati one vzroke, ki so vzeti iz jezika samega. Najvažniši vzrok jezikovni za bolgarsko hi-poteso je glasniški skupek št. Kakor namreč mi Slovenci sedaj govorimo noč, mogoč, oziroma noč, mogoč, govorijo sedaj Bolgari in je pisano v pismih iz C i r i 1 o v e dobe: nošt, mogošt, oziroma: noštB, mog^štB; ta glasniški skupek št iz *tj in *kt postavši je dendenes ohranjen le v bolgarskem jeziku in ne v nobenem drugem jeziku. Isto tako valja o skupku žd, n. p. rož d en, oziroma: roždeni se glasi enako še dendenes pri Bolgarih, kakor je bilo v cerkvenem jeziku za sv. Cirila in Metoda; vsi drugi jeziki govorijo inače n. p. ruski: roženi, češki: rožen, mi Slovenci: rojen. Skupek št in žd, ki se v denešnji bolgarščini in v starem cerkvenem jeziku vjemata, kažeta sorodnost starocerkvenega in sedanjega bolgarskega jezika. Če pa kdo proti govori in pravi, ta prikazen je le ena, sicer pa je denešnji bolgarski jezik od starocerkvenega jezika celo oddaljen, ker nčma ne sklonov, ne nedoločnika in kaže tudi druge posebnosti iz Hunskega jezika sprejete, nasproti pa ima starocerkveni jezik sv. Cirila in Metoda mnogo latinskih in nemških besed in te pričajo, da se je staro-cerkveni jezik govoril in pisal blizo nemških sosedov in takih kristjanov, ki so imeli službo božjo v latinščini, in vse to je bilo mogoče le v bližnjavi Bavarov in Frankov, ne pa v Bolgarii : na take proti-govore odgovarja Safai-ik, da se nemške besede cerkvenega jezika dajo razlagati iz prejšnjih sedežev Gotovskega naroda, latinske pa iz časov Rimskih pokrajin v Dacii, Moesii, itd., sicer pa se jezik starocerkveni v prestavi sv. pisma, posebno evangelijev bistveno v ničemur ne razločuje od poznejšega bolgarskega jezika, kak je ta
v rokopisih v 11. stoletju v Bolgarii pisanih; pokvarjenje deneš-njega bolgarskega jezika se začenja s propadom bolgarske države 1. 1019, Bolgarski Slovani se pomešajo z Vlahi, Arnauti, Grki in do vrhunca je prišlo ono jezikovo pokvarjenje za Turške vlade. Pred tem pa je bil bolgarski jezik čist in pravilen, in zato so ga razumeli Slovani na Moravskem in v Panonii in tem ležje, čim menj sovše bili takrat slovanski jeziki med seboj oddaljeni. Tako tedaj Safarik starobolgarsko hipoteso zagovarja in to hipoteso zagovarjaje pobija ob enem in iz svojega stališča dosledno staroslovensko hipoteso. O Slovenih sedaj na Kranjskem, spodnjem Koroškem in Štirskem, Primorskem bivajočih, pred pa razširjajočih se daleč po Tirolskem in v obeh Avstrijah misli Š a-farik, da so prišli iz dežel za Karpatami, kakor Srbi in Hrvati in sodi, da je slovenski jezik pač soroden s hrvatskim in srbskim, nikakor pa s starocerkvenim. V dokaz, da so Slovenci prišli iz zakarpatskih dežel, ima Šafarik nekoliko rodnih in krajnih imen, ki se vjemajo na Slovenskem in v zakarpatskih deželah, in pa sličnost slovenskega in srbsko-lirvatskega jezika, imenoma končnico e pri ženskih in možkih samostalnikih n. p. žene, robe, ki se glasi v vseh drugih jezikih na y: zeny, roby. Toda to mnenje, da so prišli Slovenci iz zakarpatskih dežel, je z nekaterimi rodnimi in krajnimi imeni slabo podprto, kajti taka imena se ponavljajo povsodi, kder bivajo Slovani. Ostaja zato sorodnost slovenskega in srbsko - hrvatskega jezika. Toda tudi ta vzrok je za izhod slovenskega naroda menj merodajen, kajti kakor slovenski, tako spada tudi srbsko-hrvatski jezik k jugovzhodnim narečjim slovanskim, kojim stoje nasproti zapadna narečja; uže vsled tega skupka so si slovenski in srbsko-hrvatski jezik bliže, nego n. p. slovenski in češki; dodajmo še več kot tisočletno sosedstvo in občevanje in upliv starocerkvenega jezika na srbsko-hrvatski jezik, iz vsega tega bode nam sličnost srbsko-lirvatskega in slovenskega jezika jasna, če bi tudi ob času naseljevanja oba naroda imela vsak svoj različni izhod, kakor n. p. Miklošič misli, da so Slovenci prišli od spodnje Donave in od Črnega Morja.
Safarik zato, pobijajoč staroslovensko hipoteso, se stavi na to stališče, da je slovenski jezik si v bližnjem rodu s srbsko-lirvatskim jezikom, in ker si je v bližnjem rodu s srbsko-hrvat-skim jezikom, si ne more biti v bližnjem rodu s staro-cerkvenim jezikom, kajti srbsko-hrvatski jezik si s staro - cerkvenim jezikom n6 v rodu, vsaj ne v bližnjem rodu, zato si tudi slovenski biti ne more.
Na tem stališču stoji tudi Schleicher, ter v imenovani knjigi poskuša dokazati a) sličnost srbsko-lirvatskega in slovenskega jezika, b) različnost slovenskega in staro-cerkvenega jezika, c) isto različnost slovenskega in staro-cerkvenega jezika. Mizo v isti dobi, povdarjajoč, da so slovenski v latinici pisani Brižinski spomeniki iz 10. stoletja, in da najstarejši spomeniki
staro-cerkvenega jezika tudi ne segajo dalje nazaj in so še celo mlajši. Da bi dokazal slišnost srbsko-hrvatskega in slovenskega jezika, oziroma različnost slovenskega in starocerkvenega jezika, jemlje Schleicher v ozir sledeče prikazni, ki jih po redu navedemo in ob enem po našem nagledu pretresemo:
1.	Skupek dj in tj. V ruskem daje izvirni skupek dj glasnik ž, v poljskem dz, v češkem z, v starocerkvenem in bolgarskem žd; v srbskem in slovenskem pa se oba glasnika d in j ozko zlivata v dž, v slovenskem pred glasnikom j se cel6 zgubiva glasnik d; tako postaja iz oblike rod j eni glagola rodi h: ruski: roženi, poljski: rodzen, češki: rožen, srbski: rodžen, slovenski: rojen. Jasno je iz te sostave, da je postal v ruščini ž iz j pod uplivom donečega d, enako poljski z, pred kojim se je d ohranil, a v češčini odpal; tudi v slovenščini je d odpal, al menda j nš bil bi nikdar doneč, sicer bi ne bilo umeti, zakaj bi doneči glasnik po izpadu glasnika d prešel zopet v j. Vsi ti jeziki pa imajo izvirni red, t. j. d na prvem, j na drugem mestu, v bolgarščini pa je red premenjen tako, da doneči j kot ž s,toji na prvem in d na drugem mestu, enako tudi v staro-cerkvenem jeziku. Tudi tj ima iste prikazni; ruski in slovenski č, češki in poljski c, srbsko-hrvatski c ima naravni red t. j. tš, ts, bolgarščina in stari cerkveni jezik pa imata zopet red premenjen, imajoč št: pozlačeni, pozlačen, pozlačen, toda pozla-šteni. Ker imajo Brižinski spomeniki t. j. na tleh denešnjih Slovencev z latinico spisani spomeniki 10. stoletja na mestu omenjenega izvirnega tj zapisan glasnik k, in se je ta k menda tudi tako izgovarjal, primeri dendenešnji k eden in tj eden, zato iz te prikazni sledi res, da je to narečje različno od starocerkvenega; zato imenuje tudi Miklošič to narečje Brižinskih spomenikov, katerih jeziku naš denešnji slovenski jezik odgovarja, noriško-slovensko narečje. Toda tudi sličnost slovenskega in srbsko-hrvatskega jezika n8 dokazana, kajti tj daje v slovenščini 5 kakor v ruščini oziroma v Brižinskih spomenskih k in deloma dendenes tudi č, v srbščini pa sploh č, enako dj v slovenščini j, v srbščini pa dž, kar ne enako.
2.	V sličnost srbsko-hrvatskega in slovenskega jezika šteje Schleicher nadalje to prikazen, da se premenja ž med dvema samoglasnikoma v r, na pr. možete in morete, k der: kideže. Ta prikazen jako zanimiva stoji na isti podlagi, na kateri primerjamo n. p. grški *yiveao$ in latinski generis, go-tiški m a is (magis) in novonemški mehr; prikazen je v nsl. in hrv.-srb. redka in le na glagolu morem, kajti glagol po-renem za poženem nS obče navaden, nadalje na priklonici že, ki se rada priklepa kaki drugi naglašeni besedi; tudi beseda neboreciznebožBCB in boren iz ubožen nž sploh navadna. V Brižinskih spomenikih se nahaja še možete in uže tudi tere; toda ker je r postal iz ž, in se ž nahaja z večine v
Brižinskih spomenikih, smemo brez pomislika sklepati, da je ta prikazen mlajša od staro-cerkvenega jezika; cela prikazen 11 ž postala glasniška postava, in če se ne motim, se je iz slovenskega razširila na hrvatsko in je tam le v tem obsegu kakor pri Slovenih, in še menj v navadi, ter se pri Srbih zopet zgubiva, primeri Miklošič slov. I. 422.
3.	Glasnik l (debeli) se izgovarja ob besednem koncu v srbsko-hrvatskem in slovenskem kot samoglasnik u. Tudi ta prikazen je mlajša od staro-cerkvenega jezika, prim. Miklošič slov. I. 337, kder je dokazano, da se je t še ob začetku tega stoletja glasil in v hrvatskem Zagorju glasi se še dendenes.
4.	Zaimenska končnica možkega in srednjega rodilnika jedninskega je v nsl. in srbsko-hrvat. ga, v bolg. in starocer-kvenem go: k o g a, j eg a; toda tudi codex Suprasliensis ima končnico ga, prim. Miki. III. 47.
5.	Osebna končnica sedanjikova prve množinske osebe se glasi v nsl. in hrv.-srb. mo : bijemo; v staro-cerkvenem mi in my, v novobolg. tudi m in mi, postavši iz me Miki. si. III. 187. Miklošič, slov. III. 68, sodi o teh oblikah, da so postale iz podstavne oblike mas in sicer tako, da „stoji mesto as v stsl. t: zraven mi se nahaja my, ker se je T. okrepil v y. Nahaja se pa tudi me in mo, me v bolgarskih in mo v srbskih spomenikih, katere oblike so postale iz mas, krive oblike so mi." Pri tej prikazni nč tajiti, da sta si nova bolgarščina in staro-cerkveni jezik deloma bliže, polj. in hrv.-srbska oblika je morda starejša od staro-cerkvene.
6.	Prva jedninska oseba sedanjikova ima v polj. in srbskem končnico m: pleteni, hvalim; v novobolgarskem pa p le 11, fali>, katere oblike odgovarjajo staro-cerkvenemu pletfj,, h valj^. Selileicher ima slovenske oblike na em itd. za starše, nego staro-cerkvene na a (Beitrage I. 326). V istini je m na sebi res starši, al cela oblika em je vender mlajša od oblike na a; kajti ko bi bila oblika pleteni, rečem itd. izvirna, onda bi imela pred osebno končnico m samoglasnik o, kakor ga ima v 3. množinski osebi : p leto, reko, imela bi se glasiti : pletom, rekom, ker je v vseh drugih jezikih o oziroma m ali a : skr. bh ar a m i gr. <j> epw, lat. fero, starocerk. berfj,; nsl. berem pa je napravljen po sliki sem, jem, vem, dam, kar je sedaj občno priznano; o oblikah na im in am, ki se nahajajo v vseh slovanskih narečjih, je mogoče misliti, da morda gredo v ono dobo nazaj, iz katere so ohranjene oblike glagolov sem, jem, vem, dam, toda o tem ima zgodovina posameznih narečij odločiti. Vsakako pa so nsl. oblike pleteni in enake mlajše od staro-cerkvenih p 1 e t ^, zato onega ne dokazujejo, kar želi S c h 1 e i-clier dokazati. Kakor so oblike berem, pleteni, razmerno mlajše oblike, na enak način se imajo soditi oblike od Šafa-
fika za sličnost srbskega in slovenskega jezika navedene: žene, robe. Te oblike so postale po sliki : duše, konje, gotovo po staro-cerkveni dobi, ker se nahaja ta e nepravilno tudi po goltnikih : roke, rake in ker se goltnik ne omehčuje, nego drži na onih mestih, kder je po obče slovanskih pravilih le y mogoč. Od vseh teh šest Schleicherjevih dokazil tedaj drži le 1. in 5. dokaz, oziroma dvojno prikazen nahajamo v nsl. in srbsko-hrvatskem jeziku, ki se iz staro-cerkvenega jezika ne dasta razložiti in segata tedaj najbržej v starejšo dobo od staro-cerkvenega jezika; te prikazni sta skupek č t. j. tš in tž ali oziroma št, žd in množnika osebna končnica -ni o. Iz teh prikazni imamo tedaj sklepati, da je za časov sv. Cirila in M e -toda bilo zraven staro-cerkvenega narečja uže za se razvito našemu sedanjemu jeziku odgovarjajoče slovensko narečje, ki je bilo v vseh drugih prikaznih se vjemalo s staro-cerkvenim, v dveh prikaznih pa s srbsko-hrvatskim narečjem. Ta sklep je mogoč in pravilen, pa nadalje sklepati, če sta staro-cerkveni jezik in naš slovenski jezik bila za Cirila in Metoda različna, da je za tega del staro-cerkveni jezik posnet iz staro-bolgarskega, nadalje sklepati, da zarad nekaterih sličnosti slovenskega in srbsko-hrvatskega jezika in nekaterih različnosti slovenskega in staro-cerkvenega jezika stoji jezik in narod slovenski s srbsko-hrvat-skim bliže nego s staro-slovenskim jezikom in narodom, morda n£i opravičeno.
Zato se je tudi Miklošič polastil prvega sklepa, a drugega ovrguje. Miklošič je namreč ob prvem izdavanju primerjalne slovanske slovnice imenoval jezik Brižinskega spomenika novoslovenski in ga tako spoznal za sina staro-cerkvenega jezika. Ker je tudi novobolgarski jezik prošel iz staro-cerkvenega jezika, sta si novoslovenski in novobolgarski jezik po tem Miklošičevem mnenju bila brata iz enega istega očeta iz staro-cerkvenega jezika. Miklošič „Lautlehre 1. 1852 p. VIL VIII. p. 47" itd. A dendenes razločuje Miklošič „Lautlehre 1879 p. 33" četiri slovenska narečja: bolgarsko, dakovsko, panonsko in noriško-slovensko narečje. Na tleh zadnjega noriško-slo-venskega narečja so postali Brižinski spomeniki, na panonskih tleh pa večina onih spomenikov, ki so spisani v glagolici in cirilici in jih nekateri imenujejo staro-cerkvene, ker segajo v dobo Cirila in Metoda, drugi starobolgarske, Miklošič pa staro-slovenske; tem nasproti se Brižinski spomeniki smejo imenovati novoslovenski v tem smislu, ker je enakost sedanjega slovenskega in jezika Brižinskih spomenikov nedvomljiva. Toda poglejmo si Miklošičevo mnenje in razloge bliže.
III.
Staroslovensko stališče.
Glede imena, pravi Miklošič („Altslovenische Formenlehre p. X.), bi smeli imenovati staro-cerkveni jezik staro-slovenskim oziroma slovenskim tudi oni preiskovalci, ki mislijo, (la je staro-cerkvenemu jeziku domovina Bolgarska; kajti sploh je bil ta jezik imenovan slovenski: papež Johanes VIII. govori 1. 880 o pismu slovenskem (literae slaviniscae); nikdar se ta jezik n<5 imenoval bolgarski, imenoval se je slovenski po onem ljudstvu, ki ga je govorilo; kajti tudi bolgarski Slovani spadajo k slovenskemu plemenu, ravno tako kakor panonski in korotanski (noriški) in dakovski Sloveni, kojih zadnja betvica se je zgubila še le v novejšem času med sedmograškimi Rumuni. Vsi ti slovenski rodi (bolgarski, dakovski, panonski, noriški) so potomci onega slovanskega naroda, ki ga poznata Jornandes in Pro-kop pod imenom Sel a ven i in Žulafirivoi in kojega ime so prenesli najpred Grki in Nemci in poznej Slovani sami z malo pre-membo na ves slovanski rod. Rabeči ovo po zgodovini edino opravičeno ime bi se izognoli onemu protislovju, ki se jim ima očitati, da imenujejo slovanski jezik z imenom hunskih Bolgarov; kajti Bolgari so po mnenju učenjaka K. Zeuss-a Huni pomek-novši se na vzhod proti Črnemu Morju in Meotidi. „Pridoše o ti. Skuti, rekbše otT, Kozan. rekomii Bolgare," pravi Nestor.
Toliko o imenu. Sicer se daje Miklošičevo mnenje o tekočem prašanju zbrati v sledeče 3 točke: 1. Iznajdba slovanskih pismenk ne pada v leto 855 (oziroma 852), nego je posledek po-klicanja na Moravsko in pada še le v leto 863; 2. Liturgični jezik Konstantina in Metoda n6 jezik tedanjih bolgarskih Slovenov, nego panonskih; 3. Tedanji Moravljani so govorili tudi oni isti panonsko-slovenski jezik. Te tri točke, ki so med seboj in s celo hipoteso v najožji zvezi, si hočemo natančneje ogledati.
1.
Iznajdba slovenskih pismenk ne pada v leto 855 (oziroma v 1. 852), kakor piše bolgarski samostanec C hraber, nego v leto 863, ko sta Konstantin in Metod bila poklicana na Moravsko. To točko opira Miklošič na životopis sv. Metoda, ki se imenuje panonska legenda. Imenovano legendo ima Miklošič za najimenitnejši in najstarejši izvirnik glede tega prašanja in stavi z Dumlerjem („Archiv tur osterreichische Geschichts-quellen III.") njegov spisek iz notranjih vzrokov, ki jih sedaj tukaj ne moremo zasledavati, v drugo polovico 9. stoletja kmalu po smrti sv. Metoda. Temu izvirniku nasproti se imajo podati
glede starosti in verjetnosti vsi drugi izvirniki, v primerjanje ostajajo kot verjetni izvirniki le listi papeža Johanesa VIII. in Štefana V., na dalje spis Anonyma Solnograškegao spreobrnitvi Bavarcev in Korošcev iz leta 871 in translatio s. Clementis (italijanska legenda); celo životopis sv. Klemen t a (bolgarska legenda) postaja verjeten še le v onem delu po smrti sv. Metoda (Diimler 1. c.).
Panonska legenda stavi tedaj iznajdbo slovanskih pismenk v neposredno zvezo s poklicanjem na Moravsko in se glasi dotično mesto v poglavju V. tako-le: „Bil je v onih dneh Rastislav s Svatoplukom knez Slovenom in poslala sta iz Moravskega poslance k carju Mihaelu, ki so tako govorili: Po milosti božji imamo se dobro in prišlo je mnogo učiteljev iz Italije, Grecije in Nemčije k nam, učečih nas raznolično, a mi Sloveni smo prosti ljudje in nfimamo nikogar učečega nas resnice in razlaga-jočega nam pisma. Daj gospod, pošlji nam moža, učečega ynas vse resnice .In car Mihael reče Konštantinu modrijanu: Čuješ li, modrijan, te besede? Drugi bi ne mogel tega storiti, nego Ti. Jaz Ti dam mnogo darov in Ti vzemi brata svojega, opata Metoda in idi. Vidva sta Tesalonca in Tesalonci govore vsi čisto slovenski. Onda se nčsta upala soperstaviti se Bogu in carju po besedi sv. Petra govorečega: Bojite se Boga in poštujte kralja. In čuvša veliko besedo počela sta moliti z onimi, ki so bili istega mišljenja. Na to javi Bog modrijanu slovenske pismenke, in ko so bile pismenke in pismo v redu, poda se ta z Metodom na pot v Moravo."
Tem besedam pristavlja Diimler (1. c.) sledečo opazko: ,,S to vestjo se ne vjema vest bolgarskega letopisca C hrabra, ki je živel v 10. ali 11. stoletju in imamo en rokopis njegovega letopisa iz 1. 1348; ta letopisec stavi iznajdbo slovanskih pismenk v 1. 855. Chrabrovemu poročilu so verjeli z večine učenjaki posebno zato, ker ima tudi novo-bolgaiska legenda isto leto iznajdbe na nekem pokvarjenem mestu, ter drugih vesti nemarno. Vsled naše panonske legende pa je dvomiti, imamo li Chrab-rovi vesti verjeti, posebno ker izvira iz poznejšega časa. Kajti vzroka za iznajdbo pismenk leta 855 nč bilo, bil pak je 1. 863, ker so Moravljani prosili učiteljev in se tako kaže očitna prilika, pismov prestaviti in pismenke iznajti."
Se določneje piše Miklošič („Altslovenische Formenlehre V."}: „Da bi se zgodovina bolgarske cerkve počela 1.852 (oziroma 855) in bi sv. C i r i 1 takrat slovanske pismenke iznašel, ter liturgiške knjige prestavil bodisi v narečje macedonskih, bodisi v južno narečje bolgarskih Slovenov, ta trditev ima se zavračiti tako dolgo, dokler se ne bode opirala na boljša spričala, nego je legenda, ki jo je A. Gilferding našel in je v nezdružljivem nasprotju s sočasnimi spričali. Ciril o v o delovanje med Bolgari ne bolj dokazano, ko apostola Andreja med Rusi; vsi narodi želijo svoje pokristjanjenje v zvezo spraviti z glasovitimi imeni. Ruski pi-
satelj E. Golubnisky ne dvomi, da Bolgarov nčsta učila in preobračala Ciril in Metod ne skupaj, ne posamez. Da bi bila grška cerkev slovanskim obredom menj protivna al njim celo prijazna, n<3 verjetno nčti dokazano. Politična misel je bila, kateri ima staroslovansko pismo svoj početek. Politična neodvisnost veliko-moravske države bi se imela s cerkvenim razkolom napotiti in s slovanskim cerkvenim jezikom utrditi. S politično neodvisnostjo od vzliodno-frankovske države, katero je Ras ti si a v želel s vso silo doseči, se nč vjemalo, pravi Dummler, ko bi Panonski škof zvesti služabnik Ludovika Nemškega, bil cerkveni glavar v deželi! Ta politična misel nasledkov polna se je rodila v Rastislavovi glavi, pa ne v glavi kakega slovenskega ali celo bolgarskega poglavarja. Toliko o 1. točki glede dobe in iznajdbe slovanskih pismenk.
2.
Liturgični jezik Konstantina in Metoda nš jezik tedanjih bolgarskih Slovenov, nego panonskih. Glede te točke se opira Miklošičevo mnenje na značaj ohranjenih rokopisov, v katerih so slovstvena dela Konstantina in Metoda in njunih pomagačev in učencev zapisana. Trditev ima tedaj močno stalo, ki se daje od vseh strani ogledati in je ogled vsakemu pristopen. Stalo so rokopisi in njih jezikovni značaj. Pregledavajoč namreč rokopise, v katerih so imenovana slovstvena dela shranjena, nahaja Miklošič rokopise, kojih jezik ima bolgarski značaj, so-pet druge s srbskim, tretje s hrvatskim, štrte z ruskim značajem. Ostajajo pa še rokopisi, ki imajo nad vsemi temi starinski značaj, ter nčmajo znakov omenjenih narečij. Zadnje rokopise imenuje Miklošič panonske in njihov jezik panonski, opominjajoč, da je bilo sred 9. stoletja v Panonii in le v Panonii cerkveno slovstvo v slovanskem jeziku. Toda berimo Miklošiča samega, ki te svoje naglede razvija v knjigi uže večkrat imenovani: „Alt-slovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagoli-tischen Quellen, Wien 1874," ter v uvodu str. II. tako piše: „Kdor starejše spomenike preiskuje, najde brez truda take, ki so bolgarski, n. p. psalter Bolognski, druge sopet srbske, n. p. evangelje Nikoljsko, sopet druge hrvatske, n. p. missale kneza Novaka, nekateri se kažejo zadnjič na prvi pogled, da so ruski, n. p. h o m ili j e sv. G r e g o r i j a N a c i a n s k e g a, O s t r o-mirsko evangelje. Upliv domačega narečja imenovanih narodov na slovenski njim tuji jezik se v imenovanih spomenikih lehko spozna, da se ne more dvomiti, kde so postali. Ima' pa spomenikov, ki se ne dajo nobenemu imenovanih narodov prišteti, ker nemajo nobenega dotičnih znakov, n. p. evangelje Zografovo, glagoli t a Klocev. Ti spomeniki so mogli povstati le v Panonii in
Letopis 1881.	6
zat6 njih jaz imenujem panonske. Da njim omenjeni znaki menjkajo, to nč edini vzrok, na katerega se opira mnenje moje. Kdor te spomenike, ki jih jaz imenujem panonske, primerja z drugimi pismi, lehko opazi, kako zadnja pisma starinske oblike zgubi-vajo, dokler da se jih celo ne iznebijo. Da bi one oblike bile posameznim narečjim bolgarskemu, srbskemu, hrvatskemu, ruskemu recimo v 9. in 10. stoletju lastne, a ne od zunaj prinesene, onda bi ne bilo razumeti, zakaj izvirno domača pisma, t. j. taka pisma, ki so doma in na tleh domačega jezika povstala, nemajo ne sledu od onih posebnih oblik. Naj se znana pisma pregledajo recimo glede prostega aorista, ali glede sostavljenega na s, glede 3. dvojinske osebe na te, ali glede imperfectovih oblik na šeta, šete itd. Imamo zato nedvojbeno istino, da se delijo staroslovanski spomeniki v dve vrsti, kojih jedna ne pripada nobenemu določenemu slovanskemu narodu, s to istino zvežimo ravno tak nedvojbeno istino, da je bilo v 9. stoletju v Panonii in le v Panonii cerkveno slovstvo v slovanskem jeziku, onda ne moremo inači nego one spomenike, ki ne pripadajo nobenemu določnemu slovanskemu narodu, spoznati za panonske in v tem spoznanju se potrdimo, če pomislimo, da se to mnenje o panonskem izviru teh spomenikov popolnoma strinja z dejansko istino. Panonskih spomenikov stališče je jedino, iz katerega nam je mogoče razumeti proizhod ne-panonskih spomenikov, kdor tega stališča nfima, proizhoda zadnjih spomenikov ne more razjasniti."
Glavni znak panonskih spomenikov, ki razločuje te od vseh drugih spomenikov, leži v rabi in sicer v pravilni rabi nosnikov a, Ta znak je le posamesen, a vender smo z njim v stanu ločiti panonske spomenike od nepanonskih; kajti jezik bolgarskih spomenikov ima na mestu panonskega ja (jedninski tožilnik ženski) obliko je, primeri panonsko-slovenski kromešnj^jfj, : bolgar-sko-slovensko vi. t m kromešn§j§, ali byš% na mestu stsl. byš§; jezik srbskih in hrvatskih spomenikov nadomestuje panonsko-slovenski a z glasnikom u, § z glasnikom e; med seboj se razločujeta jezik srbskih in hrvatskih spomenikov po načinu, kako iz-razujeta stsl. 6; jezik ruskih spomenikov nadomestuje panonske nosnike a, § z glasnikom oziroma slogom u, ja; razun tega, ima jezik ruskih spomenikov (Ostromir. evang.) soglasnike v širšem obsegu omehčane, nego jezik panonskih spomenikov; zadnji ima le tri omehčane soglasnike 1, n, r, izmed kojih se je f t. j. omehčani r zgodaj pomeknol prostemu r; na dalje je bilo mehčanje le predpredjotovanimi samoglasniki, zato konb t. j. koniz: kon-jb, a prijazna iz: prijazni, toda jezik ruskih spomenikov je mehčanje raztegnol tudi na druge soglasnike in na nepredjoto-vane samoglasnike, n. p. kostft, stsl. kostt. Zadnjih se nahajajo v staro-cerkvenem jeziku tujke vzete iz latinskega in sta-ronemškega jezika; te tujke in njih postanek je le temu razumljiv, kdor domovino starocerkvenega jezika stavi v Panonijo, kder • so pred sv. Cirilom in Metodom učili nemški duhovniki in.
vladali latinski obredi; zato te tujke v staro-cerkvenem jeziku nSso navadne proste besede, ampak predstavljajo razvito cerkveno terminologijo; take tujke so: bukt«: staronem. buocli; nevršdl: unwerd; papežB: pabes;post: fasta; tr^ba: trumba; criky: chiricha; enako kaležt: lat. calix; kt-motri: compater; križB: crux; mBša: missa; olitar: altare; pogani: paganus itd.
Na one vzroke, ki se navajajo za staro-bolgarsko hipoteso, odgovarja Miklošič tako-le: „Res je sicer," piše Miklošič (op. c. p. VI.), „da se staroslovenski jezik glede skupka št, žd strinja z jednim bolgarskim narečjem, a noriško-slovenski jezik ima na tem mestu zvečine 6 in j; toda kdo pa vč, da so govorili panonski Sloveni 5 ne št, j ne žd? Da so panonski Slo-veni govorili št in žd, to trditev podpirajo magyarske besede n. p. mostoha t. j. moštoba, pest t. j. pešt, palast t. j. palašt; rozsda t. j. rožda za stsl. mašteha, peštB, plaštB, rižda. Nosniški slogi magyarskih tujk posnetih iz staro-slovenskih besed imajočih nosnik pa ločijo ta jezik od bolgarskega; take besede so mag. korong: stsl. kr^gi, munka: m^ka, pentek: p^tiki, rend: r§di. Na dalje pomisli še to le: Bolgarski jezik je dendenes od starocerkvenega dalje oddaljen, nego kateri god drugi jezik iste vrste. Sicer trdijo nekateri, da se je novo-bolgarski jezik izrodil še le v zadnjih stoletjih. Toda uže pred pol tisoč leti, 1. 1350 je spisana pod uplivom staroslovenskega jezika povest o trojanski vojski, koje jezik je bolgarski in, kakor bi rekli pristavši novobolgarske liipotese, novobolgarski. Na isti stopnji glasovske izrodbe stoji evangelije Trnovsko iz leta 1273. In psalter bolgarski iz 1. 1186—1196, je li ta inačišen? Bolgarski jezik, ki bi se strinjal s staro-slo-venskim, odmikuje se nam izpred oči, kakor fata morgana, naj si ga zasledujemo nazaj še tako daleč v minolost."
Tako tedaj je staro-slovenski jezik različen od bolgarskega, ki se govori sedaj in od onega, ki se nahaja v najstarejših spomenikih bolgarskih. Staro-slovenski jezik pa se razločuje tudi od no-voslovenskega, t. j. jezika noriških Slovenov. „Kajti tudi novo-slovenski jezik — jezik noriških Slovenov — ne hodi od včeraj stoprv svojim potem, ampak se loči uže iz davna od staro- ali panonsko-slovenskega, dasi nikdor, brez predsodka stvar preiskujoč, ne more dvomiti, da stoje Brižinski spomeniki panonskim pismom bliže, nego li kateri god drugi spomenik slovanski, ki nšma proizhoda iz panonskih izvirnikov."
Razlika med staro- in novo-slovenskim jezikom se dotika staroslovenskih glasov a, <j, y, št in žd; pri tem pa je pomniti, da so Brižinski spomeniki pisani z latinico, ki izrazuje dotične glase pomankljivo, na dalje pa še, da se oblike na i in y, o in on nahajajo pomešane. Glede skupka št pa je pomniti, da je postal iz izvirnega tj in kt, da odgovarja tedaj staroslovenski št zadnjemu, novoslovenski č, t. j. tš pa prvemu skupku, dvojni
izvir se je zlil v jedno obliko, ki je v teku časovem prevladala sosedno obliko, dasi je misliti, da sta bile s prva obe govorjeni; morda je tako preobrnjen red št iz tš iz tj imel tudi upliv na žd iz dj, primeri dendenešje hrvatski sve in naš vse. Sicer pa pišejo Brižinski spomeniki izvirni skupek tj s soglasnikom k: uzemogoki = vBsemog^šti iz: *vBse-mog£it-ji.
Zato po vsem tem Miklošič misli, da je obredni jezik sv. Cirila in Metoda posnet po govoru tedanjih panonskih Slo-venov, in jezik teh Slovenov se je razločeval uže takrat od bolgarskega in deloma tudi od jezika noriških Slovenov, s kojirni so se dotikali panonski Sloveni. Toda Panonia se je razširila tudi po vzhodnem Štirskem in po Hrvatskem, zato se smejo ogerski in hrvatski Sloveni (kajkavci) in Sloveni v slovenskih goricah na Štirskem imenovati potomci panonskih Slovenov, no-siteljev obrednega jezika sv. Cirila in Metoda. Tako trdi Anonymus Solnograški, naštevajoč one kraje, ki jih je s prva upravljal Solnograški škof in so takrat prišli pod Metodovo vladikovino, izrekoma imenuje Petovinot. j. Ptuj, ad quinque basilicas Funfkirchen Pečuh, Dudleijso na Muri, Vuzenico (Saldenhofen na Dravi) in še druga imena naših krajev, kojih lega n<3 dognana. Če tedaj nš sedanji slovenski jezik v svoji celoti poslednjik in nadaljevalec starosloven-skega jezika, je vender en del slovenskega jezika in sicer vzhodno narečje v slovenskih goricah in narečje ogrsko in hrvatsko. Toliko o 2. točki našega prašanja.
3.
Prišli smo k zadnji točki našega prašanja, da so govorili tudi tadanji Moravljani slovenski. -Pripoznavajoč namreč, da je jezik staro-cerkveni posnet iz govora panonskih Slovenov, imamo se čuditi, kak6 to, da sta sv. Ciril in Metod delala najpred in najdalj časa na Moravskem, v Panonii pa poznej in menj časa, in vender bi bil jezik vzet iz govora panonskih Slovenov, ne iz Moravskih Slovanov, vender bi bil jezik slovenski ne česko-moravski, dasi je bila Morava politično važnejša in veča dežela. Na ta, kakor se kaže, opravičeni ugovor proti panonski domovini staro-cerkvenega jezika odgovarja Miklošič z Dummler-jem (v opazkah k panonski legendi „Archiv tur osterreichische Geschichtsquellen 1854") kažoč, da so Moravljani govorili takrat slovenski jezik. Če tedaj Šafafik („Starožitnosti II., 455") misli, da je vladalo česko-moravsko narečje ne le po dnešnjem Moravskem in po Slovaškem v severozapadnem Ogerskem morda od reke T orise do Požuna (Pressburg) in V a c (Waizen), ampak tudi ob desnem pobrežju Donave do zahodnega obalja Blatenskega jezera in po Dudlejpi deželici na Muri in
Knežahi, mislita nasproti Miklošič in Diimmler, da je bival ne le na vsem desnem pobrežju, ampak tudi na levem pobrežju Donavskem na Slovaškem in dalje po Moravskem, narod slovanski govoreči slovensko narečje in sicer panonsko-slovensko. Šafarik navaja za svojo misel te-le razloge. On pravi, ime Dudlejpske kneževine je česko-moravsko, kajti v slovenskem jeziku bi se glasilo ime *Dulejpa brez da pred lom na dalje ovajajo slovanska imena onih dvornikov, ki so 1. 850 po poročilu Anonyma Sol-nograškega v Moosburgu na Pribinovem gradu bili navzoči, ko je Solnograški nadškof Luitpram tamošnjo cerkev posvečeval, posebno imena na -ic česko-moravsko obliko, v slovenskem bi se glasila na -ič oziroma -ic; zadnjič se je ime veliko-moravske dežele v onem času v dvojinski obliki rabilo in je v tej obliki višnji Moravč značilo obojno deželo Mo-ravona levem pobrežju Donave in spodnjo Panoniona Donavskem desnem pobrežju, kar po Šafarikovem mnenju svedoči, da so bivali Moravljani tudi na desnem pobrežju Donave, sicer Jbi se ne raztegalo ime Mora ve na deželo takraj Donave. Te Safarikove vzroke drugi zopet pobijajo kažoči, da se ime Dudleipa tudi po slovenskem glasništvu lehko tako glasi, kajti slovenski jezik ima tudi skupek dl zraven 1: predla in p r e 1 a; imena na -ic pak razlagajo za latinsko-slovensko pisavo, ki bi bila v smislu cirilice ali glagolice na bcb, tedaj Silec. Kar pa se tiče dvojinske oblike višnji Moravč, porablja Diimmler ta vzrok za svoje mnenje in pravi, da se to ime Morava nahaja tudi na Bolgarskem in če je to ime z dotičnim narodom v kaki zvezi, onda je narodnost prebivalcev Bolgarske Morave slovenska in tako grš sklepati iz tega stališča tudi na narodnost prebivalcev v onih deželah, ki je znači ime višnji Moravč in po tem sklepu so Moravljani Sloveni. Diimmler zato izrečno trdi, da so bili tadanji Moravljani Sloveni in si misli, da so se prebivalci premenili med 1. 822, ko ime Morave Češke sosede prvokrat nahajamo v zgodovini, in med letom 1030, ko sta se Češka in Ogerska dežela delile v posest veliko-mo-ravske dežele; posebno bi se ta prememba izvršila po vojskah 1. 897. in 900. in vsled tega bi se bil umeknol slovenski jezik nad-vladajočemu češkemu uplivu. Diimmler kaže, da so ob onem času, ki ga v mislih imamo, bile tudi državne naprave na Češkem in Moravskem različne in iz te različnosti se sme sklepati na različnost naroda: v veliko-moravski državi je bilo načelo pode-dovanja vladne oblasti, na Češkem pa so bili le menjši poglavarji; na dalje pride Pribina iz Nitre na Blatno jezero, on je Moravljan in ustroja na Blatnem jezeru slovensko kneževino, to more razumeti le ta, ki misli, da so Moravljani in Sloveni jedne narodnosti; zadnjič imenujejo Slovaki še dendenes svoj jezik jazykslovensky, ne moravski ali češki, kar svedoči, da so tudi plemena slovenskega.
Miklošič piše o tej točki našega prašanja tako (o. c. p.) III.): „Ce jaz imenujem staro-cerkveni jezik sv. Cirila in Metoda panonsko-slovenskega, naj omenim, da ima ime panonsko obsegati tudi Moravsko, da bode stvar popolnoma zaznamovana. Jaz sem zdaj namreč tega mnenja, da je bival slovenski narod ne le na desnem, ampak tudi na levem pobrežju Donave; kako daleč je bival na severnem pobrežju Donave, o tem res neti so-mnenja izreči ne morem. Onim razlogom, s kojimi je to mnenje zagovarjal E. Diimmler v razpravi o panonski legendi, naj še jaz pridam ime Svatopluka, ki je v nemški obliki zapisano kot Zwentibald, v životopisu grškega škofa Elementa v obliki HcpsvroTtlrjuToi, v listu papeža J o a n e s a VIII. iz 1. 880 v obliki Sfentopulchus; oblike odgovarjajo staro-slovenskemu sv§tt, pa ne češki obliki iste besede; se ve da bodeta vzrok sprejet le od onih, ki menijo, da so slovanska narečja tak stara kot nemška; podstaviti pa se ima nagled, da odgovarja ponem-čena oblika Zwentibald obliki vzeti iz govora onega naroda, kateremu je ta knez bil glavar. Navajam na dalje tudi ime, s katerim Slovaki svoj jezik znamenujo imenujoči ga jazyk slo-vensky; tudi ta vzrok vtegne le od onih biti sprejet, ki imajo z menoj prepričanje, da je bilo ime Sloven izvirno le ime posameznega plemena slovanskega, ne vsega naroda slovanskega."
Nekibe.
Zgodovinski romantičen obraz.
Spisal L. Gorenj ec.
I.
Leto 1820. je bilo usodno leto Solimanovi vladi: Carigrad se je stresal, kajti na severju, na jugu in na zapadu Mo-hamedanske carjevine v Evropi so se stepali temni oblaki, grozeči pogubo trhlemu, po raznih izdajstvih in množili razporih v serajlu oslabelemu prestolu Turških sultanov.
Prvi žarki zoper Stambul (Carigrad) so se bili raznetili na zapadu: Ali-Tepelen-len, Janinski paša, dvignil je bil prvi na svojega gospoda bojni prapor, s kasemat njega gradu v Janini se je otrnila iskra Peloponeškim Grkom v vrela srca.
Julija meseca solnce je bilo zalesketalo gori Himetu na temenu, drevje — njegovo vrhovje se je še le v prvi solnčni ru-dečini kopalo tako, kakor v morji samih rubinov. Vznožje te gore — tam, kder Janinsko jezero se svojimi valovi pljuska ob nizko, peščeno bregovje, in dalje Janinska plan je bila za-halena v tisti poluprozorni mrak, ki predmetje — kakor skozi kakov zavoj, gledajo skoz-enj, v dalečini pa je vse tista skupina. Iz jezera se je kazal Ali je paše jako trdni grad Litarica, ki človek ni mogel še do cela poznati njega obrisov, a nad gradom je, kakor kakove straže senca, vspenjal se grob Tur-beh, ') ki je bil tudi trdnjava. Ob jezeri so črnele mesta Janina razvaline — delilo jih je od grada le majhno jezerno rame — razruščine so temnele tam, kajti uže drugo leto se je M a h -
') Turbeh — Turki imajo ta običaj, da vsak, kateri je bogatejši, priredi si grob, dokler je še živ. Tudi glasoviti Janinski paša je naredil si na Janinski trdnjavi grob, ki je bil nekova trdnjava, zato je bil grad Litarica tem nedobitnejši.
m ud a sultana vojska gnela vkrog Janina, nje šatori pa so se razprostirali po južni plani prav do Bonila, — da, gneli so se pod šatori celi roji kupcev, tržinarjev in plesalcev: zmes vsakoršnih dobrodružnikov, ki so se bili pritepli z vseh končin Turške carjevine in ki so, kakor krokarji, zmerom bili za petami sultanove vojske jatam. Pridno so plenili in pogubni bili vojski vkrog bajraka, zato je zmotnjava bila velika, popolna poguba vojski pa skoraj gotova.
Nikakov krič, nikakoršna lomast o nobeni priliki popreje ni ovadila, da tukaj tabori Turška vojska, ki je po noči jako rada kričava; sedaj pa se je zora še le prikazala na obzoru, a uže je strašen hrup razgrnil se po taboru, po hrupi je pa grozna strelba zagrmela po vsej vojski, v Janin obrnjeni. Ali paša je bil po noči svoje vernike pripeljal iz grada: prebrel je jezerno ožino, ter hotel zgrabiti Turški tabor, ker preverjen je bil, če le nekoliko sramoto zaseče sultanovi vojski, da pogubode nje na-četnika — K ur šida pašo, o katerem je znal, da je vreden le malo, kakor vsa njega vojska. Ali paša je znal to, a vendar ga je hotel zgrabiti — učenca bojne znanosti, kakor je bil uže popreje planil na prednike, na tiste haremske pohotneže in z opijem ostrupljene »kreature", na tiste padišahove miljence. Takoj o prvem skoki na Kuršidove okope je znal, da je okanil se; pa Ali, ki je bilo ime mu »Epirski lev", ni hotel kar na brado torišča popustiti svojemu sovražniku, da ne bi na zasmeh ostal onim, ki so se sicer strašno bali ga in ki so njega stopinj prah poljubljali.
»Naprej, naprej!" — hušknil je Ali v svoji vrsti, ki je bil oplašil jo nenadni odboj, »razpršimo te sužnje, kakor pleve, na vse strani!"
Kar zahrmeli so in na sovraga planili dobrodružniki, kajti malo Epircev je bojevalo za Alija, to šo bili v obče z vseh končin dobrodružniki, ki so mu bili za drago plačo prodali svoj život. Največ je bilo krščanov se zapada, izlasti Italijanov, ki so trpeli zbog svojih karbonarističnih igrač in služili tujega krutnika. Kolikor je bilo drugih — dosta čudno — to so bili kristijanski uskoci izvBosne, iz Bolgarske, kjer je bila le pest Mohamedanskih Škipetarov včrna ostala nekdanjemu vezirju, ki so ga po božje čestili.
Ko so bili o naskoki vzeli prve nasipe, umeknili so se Turci; le nekoliko besnih dervišev je se sabljami mahalo po zraku, prokletstvo klicalo na Alija in njega vojščake, a te je smrt zalotila zbog njih besnosti. —
Ali paša si je gladil osivelo brado, mirno smijal se — in opomnil je: »Se sem Albanski lev; če tebe, Kuršid" — mislil je — »pobijem, tresel naj se bode Carigrad!" —
A sedaj ni časa, da bi človek premišljal bodočnost; sedanji hipi zahtevajo dejanja. Ali paša izdere svoj jatagan in sam
svoje vojščake pelje na druge nasipe, katere je tudi osvojil, brez vsakojakega upora.
„Ti obabelci!" — posmehaval se je A1 i samoljubo, „ne morejo strpeti mojega oka, ne počakajo jeklene moje vojske. — Naprej!" — zagrmel je svojim vojščakom, „plaliih ovac čreda beži pred nami; za njimi, naprej! ne živimo ničesar, kar je sultanovo!"
Radostno je začela vriskati njega vojska; ali takoj je prestal ta vrisek. Oplašeni gledajo na levo in na desno stran, spredaj vihra nanje glavni sandšak sultanove vojske; to kaže, da Kuršid paša sam hoče zgrabiti jih z jedrom svoje vojske.
„Pogubljeni smo, pogubljeni . . .!" — bega krič od ust do ust med vrstami Alija paše, ki je, vgledavši Kuršid o ve priprave, povesil glavo: „Zvedeli so naše namere, uničene so moje nadeje" — šepetnil je.
A ni bil dolgo zamišljen, zopet vskloni glavo: „Težak je boj z izdajo, prijatelji!" — opomnil je zopet s krepkim glasom — nazaj h gradu!"
Vojska se jame vračati, Ali sam na svojem belci, bega med vrstami, da bi zabranil vsakojak nered.
„Naj nam zastopi pot" — vskriknil je, „osvobodimo ga se svojim navalom. Kdo jih vodi? — ta nehvaležni sin, Paho-beg" — pokaže na desno, kder Turška vojska koraka po bregu ob jezeri — uže daleko ga je bila prehitela. „Ha, ha!" — zasmijal se je glasno, „stavi se prav na strel Del-Carreto-vim topovom!"
Ko njegovi vojščaki opazijo to, razveselili so se, razmerno so korakali, kakor da nimajo sovražnika za petami in na obeh straneh.
Kuršid je bil uže dohitel zadnje vojščake Alija paše. „Allah, Allah!" — zagrme Turki in planejo na dobrodružnike. Le-ti se vstavijo, ustrele — zemlja je pokrita z mrliči, a zopet molčeč stopajo dalje.
,,Izborno!" — pohvali Ali, po bliskovo se je zaletel k svoji zadnji vojski, „moji ljudje so me zapustili, tujci pa, kristijanje bijejo moje sovražnike." — A zaničljiv nasmeh je zaigral vkrog njegovih ust: „Vse prodade ti kavrinje" — šepetnil je sam sebi, „tudi svoj život za dobro plačo, pa taki ljudje bi radi svobodo pridobili svoji domovini?!" —
Strašna je sleharnega uskoka osoda! — Služili so tujega krutnika in krvaveli, pa je zasmeh njih delež za to.
Alija paše usoda ni hotela, da bi bil uzdo popustil svojim nehvaležnim mislim, tudi prednja vojska strelja, vstavila se je vsa njega vojska, na vseh straneh se morajo upirati sovražnikovim navalom.
Ali paša se k višku ozre — v grad: „Zakaj ne začne pa-liti Del-Carreto?!" — zahudi se.
Nad oblačino vojaškega dima v vsem solnčnem lesku še zmerom le strmi grad Litarica, topovi zijejo na njem, ali vendar je še vse tiho na gradu, kakor bi z njega ne videli, v kaki nevarnosti je njega gospod in gospodova vojska.
A vendar je vse pripravljeno: ograda je zavarovana s topovi, vojščaki pa samo čakajo znamenja, kedaj naj začno smrt in pogubo bruhati v sultanove jate; vojščaki vidijo svojih tovarišev nevarnost, nestrpno pogledujejo k višku — v grobišče Turbeh, od kodar človek lehko vidi vso krajino daleč in na široko, in kjer ob top naslonjen stoji moški v obleki Neapoljskega dostojnika — gledajo, kakor bi čakali, da jim ta da znak, kedaj naj jemo streljati.
To je Del-Carreto, nekdaj je bil kapitan v Ne a p oljski vojski, sedaj pa je uskok in Alijevega topništva načetnik, ki sam uže dve leti sultanove jate zadržuje pred zidovi Janin-skega gradu, da še zmerom z njega zidovja nepokomo plapola Ali j a paše prapor.
Zategadelj danes ne umo njega malomarnosti — danes, ko je nevarnost bojnih jat, ki se bore pred gradom, tako očita; a vzbuhi hude nevolje odmevajo po gradu, ali ker so vajeni ostre kazni, nihče se ne predrzne, da bi strelil brez načetnikovega ukaza.
Načetnik pogleduje po krajini, ali podoba kaže, da ne vidi boja pred gradom; da ne vidi, kako je Ali v nevarnosti; da ne vidi njegovih vojščakov, kajti sanjarskega oka se je ozrl po gručah vojaškega dima, ki se više in više kupiči, zopet zamisli se in kadar se bistrejše ozre po krajini, divji ogenj švigne iz njega oka in oblačen nasmeh mu proleti obraz, kakor bi se veselil Alijeve nevarnosti. „Pogine, gotovo pogine" — šepeče, „a jaz potlej" — o teh besedah umolkne tudi njegov šepet, le mislim je zaupal svojo tajnost.
Strahovitejše in strahovitejše je pred gradom razsajal bojni hrup; naposled človek zaradi samega dima ni mogol ločiti ničesar, vsakdo pa je vendar znal to, da se Alijeva vojska ne more več dolgo braniti, kajti derviši v sultanovi vojski so zmagovito zapeli suro: ') „A jutri te napojim s krvijo tvojih sovražnikov!" Pa Del-Carreto še zmerom ne da nikakoršnega znamenja na strelbo, da bi Ali j a in njega vojščake obvarovali gotove pogube; v misli vtopljen, zdi se človeku, da ne vidi in ne sliši ničesar vkrog sebe, saj ni videl ni, da je prekrasno vz-rastla ženska naglo približala se iz grada — iz tistega oddelka, kjer Ali se svojim haremom vred biva. Nje obleka, polu ju-trovska, priča, da ta krasota ni liaremska hči, da ni Turke-stanske krvi; saj da je Turkinja, če prav se zavojem zahalena,
') S ura je oddelek v koranu, koran pa je verska knjiga, ki je prorok Mohamed sam spisal jo.
kakor ta krasotica, ne upala bi se stopiti med vojščake, na prostor velike nevarnosti. Stopala je naravnost k Turbehu — in po stopnicah na ravnost na planoto robatega ostrostolpa. Nekoliko korakov daleč zanjo je prikazal se Alijev nezvestnik — sajid Selim z golim jataganom, zato da bi takoj pokaznil vsak drzovit pogled v krasotico.
Ko krasotica stopi na planoto, kjer je Del-Carreto ob topu malomarno slonel, odgrne zavoj: nje velekrasno obličje je rudelo, kakor rudi solnce, ko zahaje; sedaj še le je Del-Car-reto probudil se: ozrš se v krasotico, pogleda jej v obličje — in stresne se, oko se mu je vnelo in žejno pije nje ljubeznivost, njegova usta pa so iznenajena, šepetnila: „Nekibe"!
Krasotica ni opazila tega, temuč stopila je k topu, dotek-nila se gorečega prižigalnika in hotela zapaliti.
„Kaj činiš, draga krasotica?!" — začudi se Del-Carreto, prime jo za roko in prižigalnik izvije jej iz nje: „Kaj bi rada ...." — govoril je, a obraz se mu je pomračil, „nikar, naj sam zaprem si pot do blaginje!"
Jezno ga je pogledala Nekibe in opomnila: „Ha, slutila sem to, sanjariš o blagosti, drzovitež! Izdajico jaz črtim!" — dejala je zaničljivo.
Pa ni slišal nje besed, strel se je bil oglasil, razlegnil se je po gradu glasen „urra" in takoj premenil v ognjeno smrt — v smrt, ki je pogubo bruhala iz sebe.
Selim je stal zadaj, na videz je bil mlačen, a ni jedne besede ni preslišalo njegovo tenko uho, ni jedne premembe kra-sotici na obličji, stražniku na obrazi ni zamudilo njegovo prekanjeno oko.
Pred gradom je utihnilo bedastih dervišev petje; Del-Carreto — omotil ga je boj — nima ni oka, niti uha posvečenega ničemur drugemu, nego boju in vojski, zato zna, da so derviši omolknili. Ovije svoj meč z belim robcem, a jedva je trikrat nad glavo zatočil ga, utihnila je strelba na gradu. Veter, ki veje od H imet a, raznesel je dim v gručah na svojih perotih, zato lehko vidiš, kako na vse strani prhajo P ah o- bega jate, ki so zastopale pot do grada — vidiš Alija, kako bega po bojišči in razpojeno vojsko zopet razvrščuje; lehko ga poznaš: v rudeči obleki je na belem konji, kakor bi se bil nalašč nastavil za tarčo svojim sovražnikom; ali ogibljejo se ga olovnice, kakor bi bil zavarovan mu život.
Kuršid je tudi blezu uže pregledal bojišče, gotovo se je preveril, da se Ali se svojo vojsko vred otme, da ne pogine na borišči, dasi popreje ni veroval tega, kajti besnejše tišči zadaj v Alijeve — zopet urejene jate, njega bajrak plapola v prednjih vrstah; ker je svobodna Paho-bega vojska in ker ima pot h gradu svobodno, zato Alijevi vojščaki stopajo le počasi, samo sedaj pa sedaj se vstavijo in kruto odbijajo Kuršid a.
Nekibe je nenehoma se svojega visocega stališča pazila na vsak bojni gibljaj, radostno je žarelo nje oko, ko je videla, da se prve Ali je ve vrste na brodu po jezeru uže bližajo gradu.
»Zgodilo se je po tvoji volji, gospodarica moja" — spregovoril je in va-njo obrnil se Del-Carreto, „s svojo roko sem svoje nadeje zatrl na dolgo časa — da, morda za zmerom!"
„Ali sme človek" — povprašala je in oponesla Nekibe, „go-jiti niidejo v prsih, ki so krvavo izdajo krila v sebi?" —
Dostojnik je zarudel: „Ali izdajo imenuješ ti moje priza-detje, da bi pritrudil si zemski raj ? Če je to res, prizanesi; ta, ki gleda v solnce, oslepi prav tako, kakor sem oslepel jaz po tvoji krasoti; po sedaj ti hočem hvaležen biti se svojo vernostjo."
Nekibe je zarudela in obličje zagrnila se zavojem: „Ali ne vidiš sajida, neprevidnež?" — šepetnila je.
„Ha, zmerom le ta starec in njega vohonje!" — vskipel je Del-Carreto, „ali bode še dolgo stal med teboj in menoj, gospodarica moja? — ali je mogoče, da mu njega krutosti pripri-dijo kaj mnogo dobička?" —
„Meni je bil milosti v" — živo odgovori Nekibe, „zato pa sem mu hvalo dolžna do svoje smrti."
„Gorje meni!" — zaječal je Del-Carreto, „pokazala si mi žarek svoje milosti, ali obotavljaš se napojiti moja suha, moja žejna ustna; varaš me, sama skrb me umori!"
„Karo 1"! — šepetne Nekibe in desnico položi na srce.
„Kaj pomaga vse" — govoril je dalje Del-Carreto razgret, „dokler je ta starec živ, nečeš mi biti milostiva, a jaz sem osamel, osamelo je moje življenje, ni povedati ne smem, kako te neizmerno čestim."
Nekibe povesi glavo in nekoliko hipov je močno zami-ljena: .,Danes zvečer v moji kapeli!" — dejala je poluglasno in stopila na kraj ostrostolpa.
„Vendar imam zopet srečen hip v svojem življenji, oplenje-nem vse radosti" — šepetnil je Del-Carreto: „gledi, gospodarica moja, kako oslavim današnji dan!"
Nagnil se je k topu, delal je skrbno; prednja Ali jeva vojska je stopala v grad, poslednja pa je K ur š i d a odbijala. Videl si Ali j a, kako se je postavil v najzadnejše vrste svoje vojske, prijel za puško, mirno name meril, a zgruzil se je raz svojega konja Skutarski „muteselim", imel je zelen turban, ki je pričal, da je gospodar proroka Mohameda potomec. To je bil hraber Turek, njega junaštvo, njega osobe, prorokovega potomca svetost je močno vplivala na Kuršidovo vojsko; zaradi njega smrti je, kakor bi trenil, vgasnila hrabrost v vrstah, ki je nače-toval jim, zajelo jih je sovražnikovo orožje.
Po tem dogodki K u r š i d sam zgrabi svoj bunčuk , dvigne ga visoko nad glavo, in na čelu svojim vojščakom, ki je ta do-godjaj zopet razpalil jih, zažene se za Alijem, zato da bi ko-
likor bi bilo moči okvaril ga še poslednji hip; dobro je znal, vsak Alijev vojščak — ali ubit, ali zaločen — da je nenamest-ljiva izguba, sam pa, če mu pogine sto vojnikov, da jih takoj lehko namesti z drugo stotino. To se jejgodilo, ko je Del-Car-reto uredoval svoj top.
„Dober strelec si ti, stari vezir!" —1 vsklikne Del-Car-reto, ko je videl učinek Alijevega strelu, „za1sv. Januva-rija, ') dokažem ti, da jaz znam še bolje streljati!"
Blisek in grom bruhne iz topa, krogla žvižgne obokoma, a Kuršidov bunčuk pade na ravnost na zemljo, odbila mu je krogla drog blizu nad roko.
„Tako bi tudi tvoja glava, Kuršid, lehko odletela!" — opomnil je mirno Del-Carreto, „ali nečem, da bi ti se svojim životom plačal, ker nisem mogel veren biti najini poboti."
Kuršid se stresne, ozre se v grad, zagleda strelca, v zrak pljune — na znamenje svoje zaničljivosti in srditosti, in vojski ukaže: „Nazaj!" — a mirno je poslednja vojska Alija paše prepeljala se po jezerni ožini.
„Otel se je!" — šepetnila je Nekibe in otišla na ravnost h gradu, saj i d Selim pa je korakal za-njo. Slišala je Alija paše glas, ki se je razlegal gradu po notrini — glas: „Sultan-sko plačilo tistemu, kateri mi zve današnjega boja izdajico!" Te besede so jo napolnile z grozo, pospešila je svoje korake, kakor bi se bila bala, da bi nje groza ne izdala izdajice.
II.
V gradu in doli v Kuršidovem taboru je grobovo tiho. Bili so se do polu dne, sedaj pa počivajo po krvavem deli. Dim je legel po zemlji, nekoliko pa je razgubilo se ga goram po temenih — goram, ki ob njih omodrele robove solnce lomi svoje žarke o zapadi, krvavo zahaja, kakor bi se bilo napojilo s kr-vijo, prolito na Janinski plani.
Grad Lit ar ic a in njega stolpi so v rudečem žaru, a okna in pobite šipe po oknih v odlesku odbijajo plamen od sebe. Solnčni žarki igrajo gradu po zidovji, izvedavo ogledujejo luknje, ki so jih olovnice zvrtale v zidje, zaman pa se trudijo, da bi prodrli podolgovato okno na voglu stolpa, pobarvano steklo jim brani prodor. Malo je v gradu bilo jih, ki so videli prostor, okrašen s pobarvanim oknom — prostor, kamor je solnce zaman trudilo se, da bi se vkradlo. Le temna svitloba, kakor skozi kakov zavoj, prodira v notrino, a da sredi oboka srebrna svetilnica, viseča na srebrnih verižicah, ne razsvitljuje majhne kapele, jedva bi človek
') Sv. Januvarij je varuh (patron) Neapolitanom.
po dnevi o tej temotni svitlobi videl oltar, na oltarji pa svete vere znamenje — križ nad umeteljnim obrazom sv. Kriščeve Ro-diteljice. Na stopnici pred oltarjem kleči krasno vzrastla ženska, zamaknjena v molitvo; nje obličja ne vidiš lehko; dasi je bila odgrnila zavoj, zaslonila si ga je z dlanjo in goreče glavo sklanja prav do stopnjice pred oltarjem. Vse tiho je po kapelici, da bi lehko slišal vsako genotje nje molečih usten, ali ničesar ne čuješ, le časih se mrkel vzdih privije iz nje prsi in po vzdihi se vselej stresne, potlej pa je zopet vse tiho. Tako v misli vtop-ljena ne vidi, da se solnce uže nagiblje na zapad, da jo v svetišči, ki je po dnevi temno, objemlje gostejša in gostejša tema, ne vidi ni — da se vrata za njo na lehko odpirajo in da paša sam lehko stopajoč prihaje v kapelico.
Vse njega telo kaže genotje, goreče je svoje sanjarske oči vprl v krasno molilko — a malo po malo je vgašal njega strasti ogenj, njega obraz, iz početka zarudel, vpokojil se je, in z glo-bocim vzdihom je olajšal si tesne prsi.
Molilka, probujena iz svetih misli, vstane oplašena, a obrne se v Alija, še hujše obledi in se zavojem zagrne si obličje.
„Nekibe, ha!" — razhudf se zopet Ali, njega bistro oko ni zamudilo ni jedne premembe v nje oku, niti na nje obličji.
„Dovoli, gospod!" — spregovori Nekibe poluglasno, stopi k oltarju, pogrne ga sprestorom in obrne se v Alija: »Poslušna sem tvojim ukazom!" — opomni, roci prekriža na prsih in skloni glavo.
„Ali je uže dolgo" — povpraša — ker je bil jezen: z drhtečim glasom, „kar se bojiš mojega prihoda, kar skrivaš meni svoje obličje ? — Ha, še sem gradu gospod, pa tudi pokoriti znam še svojih sužnjev oholost."
O teh besedah je odgrnil zavoj z nje obličja. Nekibe ni branila, mirno je stala, le solza je zalesketala jej v oku. Ali paša ostrmi, toda on, ki je o njem znana bila prislovica, da kri veje iz njega diha, povesil je glavo pred solzo te ženske, skoraj proseče sklenil roci in zopet izgovoril nje ime. Nekibe je sklonila se k njemu, prijela ga za roko, Ali pa je začutil poljub in solzo na roci.
„Ne, nisi me izdala, nisi zapustila nesrečneža!" — vskliknil je radostno in hotel pritisniti jo k sebi; ali Nekibe je nežno izvila se mu iz roke: „Prizanesi mi, gospod! tak izraz srčnih čutov v Božji hiši ni na pravem mestu!"
„Ali je znamenje iskre vdanosti greh pred obličjem tvojega Boga?" — povpraša Ali paša, „a bodi, jaz se ne karam s teboj, _ tudi z našimi „ulemi" se nisem pričkal, dasi znam, kako lažejo, kakor sleparji. Kaj je meni do vere, ne briga me kaj tacega; pa vendar ne" — osupne ta hip, — „ne veruj tega; saj sem o vsaki priliki nalašč poiskal te na tem mestu, * ker znam, da se bojiš svojega Boga in ne lažeš vpričo njega obličja."
„Dragi gospod!" — začudi se Nekibe.
„Molči!" — segne jej v besedo paša, opre se ob steno, roci dene na prsi in nekoliko hipov gleda N e k i b o, ta pa je pokorno čakala njega ukaza.
„Nekibe"! — jel je po nekolikih hipih govoriti, „jedina ti si bila moje blaginje zvezda, vsega sem se naveličal, le po tvoji navzočnosti sem hrepenel, kakor jelen koprni po čvrstem studenci; ljudje so me naučili zaničevati ljudi, ti sama si priča, da sem se preveril, da je človek lepša stvar, nego je pes, ki ga lehko brcnem od svojega divana; ti si mi bila vse; Al lah mi je priča, nisi več tista, ki si bila!" — vskliknil je srdito.
„Dovoli mi, da povem" — rekel je, ker je videl, da se je Nekibe zgenila, da bi mu odgovorila. „Ko bi se tega branila, legala bi; laž pa pred obličjem tvojega Boga, praviš, da je grehota!"
Nekibe povesi glavo, lica jej oblede in prsi se jej dvigajo od notranjega boja, ni mogla braniti se mu, a to je ožilo jej prsi.
Po nekolikih hipih Ali oblačnega oka pogleda krasotico v zadregi, z dlanjo otare si obraz in samemu sebi, vendar glasno spregovori: „Hm, starec ne more nikakor zahtevati take česti, s kakoršno se blagosti krepak mladenič; dasi je starčevo srce še zmerom ognjeno, vendar njega obraza brazde ne razvnemljo v nikomer česti."
„Znam to, znam pa tudi . . . ." — zarudel je in trpek za-smeh se mu je privil iz ust . . . „vendar se zadovoljujem se za-ničljivostjo, s prevaro, čudovito je to!"
Po teh besedah umolkne, Nekibe se trese in zopet potrpežljivo gleda starca, ki je menila, da je hvaležnost dolžna mu.
„Vse me je zapustilo" — začel je po nekolikem časi zopet govoriti, „moj ljud, moji sorodnici, ki so lizali mojih stopinj prah, zapustili so me, ko hitro je bledeti začela moje sreče zvezda; ali kaj mi je do njih, lebko jih pogrešam, te kukavice; toda sinovi so me izdali, pa sem jih tako močno ljubil; naskrbel sem se zanje, le zanje sem trpel, pa so me izdali; če me izdaš še ti" — obrnil seje v Nekibo, „pa bodem osamel stal na konci svojega života."
„Nikoli te ne zapustim, nikoli te ne izdam" — vskliknila je Nekibe in zgruzila se mu pred nogi.
Paša je božal jej lice, kakor kacemu dečku: »Zahvaljujem se ti" — dejal je, „za žrtvo . . . ."
„Za kakšno žrtvo, dragi gospod?" — povpraša Nekibe in ozre se vanj.
„Silo delati srcu, veselje zaničevati na ljubav starcu, ka-koršen sem jaz, ali ni to žrtva?" — povpraša Ali zopet.
Nekibe z nova povesi glavo, globok vzdih je privil se jej iz prsi.
Paša se stresne, oko se mu je zabliskalo od same jeze. „Ha, preveril sem se!" — šepetnil je sam sebi, zamislil se, po nekolikih hipih pa je zopet s poprejšnjim, sedaj nekoliko žalostnim glasom dalje govoril: »Osemnajst let je tega, kar so bili Urahorci ') mojo pravično jezo sklicali nase. Menili so, varni biti v zavetji krščanskih Francozov, ali jaz sem vendar pokaznil njih oholost: mesto je zajela propast, meščane smrt. Kar pribeži pred jednim mojih ljudi neka — blezu petletna deklica, beži na ravnost k meni, skrije se meni med nogi, jaz jo skrijem besnosti svojih vojščakov, nje krič je ganil milost v meni, a po-milostil sem vse še žive Urahorce.'2) Ta deklica si bila ti, Nekibe! Povedi sama, ali sem kedaj izneveril se prisegi, da hočem zmerom biti tvoj varuh?" —
„Nisi se izneveril jej ne" — odgovori Nekibe, a zmerom se je osrčje še treslo v njej, »kakor se tudi jaz nisem izneverila svoji obljubi, da ti bodem hvaležna do smrti; ali nikar ne meni, da sem ti tako hvaležna zato, ker si mi život otel; tačasne groze prizor in prizor tačasnega krvavega boja me še zmerom časi probuja iz spanja, v katerem videvam okrvavljeno truplo svojega očeta in svojih bratov trupe, in o taki priliki se vselej moje srce odvrača od tebe."
Paša se stresne.
»Daj, da sedaj tudi jaz dopovem, dragi gospod," — govori Nekibe s krepkim glasom, »v Božji hiši sem sedaj, resnico hočeš slišati, resnico tudi zveš. — Ali ker mi nisi vzel vere, ker nisi odtujil mi Boga, ki z njega pomočjo upam, da se izveličam, zato sem ti svojo hvaležnost posvetila na veke in pokojim se z nado, da tudi tam pred prestolom nebeškega sodnika moja prošnja in prošnja vseh, katere si pomilostil zaradi mojega žalovanja, tehtnico zmore tvojih redkih dobrih dejanj teža "
Nekibe je bila premočno ganjena, zato je umolknila. Ali paša, ki je dosle skrbno poslušal jo, ni mogel upirati se nje prepričevalnim besedam. »Res je to — res" — šepetnil je ne-hotoma, »kristijanka se spomina tudi tega, kar je čaka po smrti. A Mohamed — aj! — Mohamed? prorok? — ta je sedaj prah in pepel, kar bodemo mi nekdaj, jaz sem sedaj prorok!"3) Zopet se je zamislil. »Res sem prorok bil nekdaj" — opomnil je poluglasno po nekolikih hipih, »ljudje kukavice, vcepili so se
') Urahori — mesto v dolenjem Epiri, zaupalo se je — Francoskemu varstvu, ko je bil Francoski general Duhamel osvojil otok Korfu. Znali so Urahorci, da bi Ali z njih mestom rad povečal svojo krvavo vlado. Pa Ali m dal kaliti svoje namere, zato je tem zvitejši bil do Francozov. Povabil je bil Francoskih posadek po kristijanskih mestih na Epiri, načetnika generala Eo-seja — in ko je ta z neko Grki njo v Janini slavil svojo svatbo, zgrabil je pasa Urahorce, pobil Francosko posadko in zakrivil se neznanskih krutosti.
J) To je resnica.
3) Tako je paša govoril, kadar je oholost vskipela v njem.
svojo mrzkostjo to misel v me, a vendar so se vlastni sinovi izneverili mi, jaz nisem prorok. — Ali je to tak6, ali tako" — premišljal je, „moja usoda je, to priča vedeštvo in moje srce, navezana na usodo te kristijanke, da me do cela ne zavrže, smijal se bodem, Kuršid, tebi in tvojemu padišahu (sultanu)!" A nagnil se je k devici, ki je klečala pred njim, in poljubil jo je na čelo: „Hvala na hvaležnosti; to pač ni ljubezen, ali vendar se ti zahvaljujem; saj jaz starec moram zadovoljen biti tudi z drobtinico tvoje milosti. A zatorej ker ti viere nisem vzel, zategadelj sodiš, da te hvaležnost veže name, dejala si, kaj ne V — Srečen sem zatorej; Nekibe, gotovo je, da mi bodeš na veke hvaležna, da mi noben izdajalec ne prevzame tvoje hvaležnosti, kakor mi je danes nekdo vzel zmago. Čuj, hočem in poskrbel sem, da se tvoji verci in sorodniki osvobode sultanove sužnosti, a prav ta-le čas je vstala uže vsa Moreja, trdnjava za trdnjavo se vrsti Grkom v last; če le še leto dni sultanovo vojsko zadržim pred svojim gradom, pa se osvobode Grki."
Nekibe je radostno poslušala njega besede, ni se jih nadejala, kar plamikale so jej oči, a ko je bil paša uže nehal govoriti , ni odgovorila prav nič, tako močno je ta vest vplivala nanjo.
„Ali je to resnica, ali je pošteno res to ?" — povprašala je radostno z drhtečim glasom.
„Dvomiš li o resničnosti mojih besed?" — vpraša Ali paša. „Dal sem Sulijotom zopet njih gore, to je bil početek, a Grke sem pošegetal z nadejo v mojo pomoč, da so vstali na Sunite, to bode sultanove pogube konec. Allah! ali so tam — v Carigradskem serajlu verovali, če mi izneverijo prijatelje in domovino, da usahnem, kakor drevo, ki mu veje porobijo? — Če prav sem prikovan k svojemu gradu, vendar sem najkrva-vejše rane zasekal sultanovi carjevini, a da moram poginiti, Grki bodo svobodni, sultanova moč pa bode izpodkopana."
Nekibe ni slutila sebičnosti, ki je tičala v Ali je vi h besedah, popolnoma je bila dušo omamila jej misel: „Svobodni so Grki, moji kristijanski bratje — svobodni so!"
„In to si ti učinil, gospod moj?!" — vskliknila_je navdušena, „nu, prisezam ti, da zapodim vsakojako misel, ki bi ne dihala vdanosti, hvaležnosti do tebe, zato da bi vsaj, kolikor jaz morem, poplačala ti, kar ti je dolžan moj narod. Poplačal naj ti bode Bog v večnosti, kakor te bode blagoslavljal narod — osvobojen \"
Po teh besedah mu poljubi roci. Strastne ljubezni radost šviga starcu iz oka in prežene mu brazde raz čelo in z obraza; starec objame devico in pritisne jo k svojemu srcu.
„Nikar tako!" — šepetnila je Nekibe, „v Božji hiši smemo le moliti, in molila bodem zate in za svoj rod, gospod moj!"
1
Letopis 1881.
Te besede so vse razvnetje zbrisale z Alijevega obraza, stresnil se je, izpustil je iz naročja Nekibo in z obema rokama zastrl si obraz. „Bod moj?!" — šepetnilje, „zapustili so me sinovi, sam sem na sveti sedaj, jaz — starec nimam nikakovega rodu. Ali" — ojačil se je zopet in roko stegnil po Nekibo, ki ni opazila svojih besed vpliva na Alija, ter je pokleknila na stopnico pred oltarjem — poluglasno je dalje govoril: „Toda le moli, moleča zabiš svojega srca glas" — omolknil je, »hvaležnost?" — šepetnil je sam sebi, „lepa beseda je to, ali razprši o boji z ljubeznijo tako, kakor mehur iz mjila, a jaz poskrbim, da se bodoče nič več v ta boj ne vkrade tvoja hvaležnost!"
Paša tiho otide iz kapelice.
Iz početka je Nekibe, kar je podoba kazala, jako zamišljena bila v molitvo; ali molitva hladi razgreto misel, devica pa ni imela pokoja, dvigale so se jej prsi, čudovito je igralo jej oko, da-si ni motrilo nikakoršnih predmetov pred seboj. Solnce je bilo uže davno zašlo, le oskromna svitloba v svetilnici je raz-svitljevala kapelico, da si težko poznal posamezne predmete, ker so bili sedaj v senci, sedaj so zopet pokazali se, kakor je mežikajoča svitloba v svetilnici igrala ž njimi.
Nenadoma pa vstane, nje obličje je obledelo, pa zopet za-rudelo, jedva si z daleč začul tih šumot na hodniku, a devica je vendar le jela tresti se, kar je pričalo, da se nje misli niso motile z molitvo.
„Hagia Glykys! Hagia Glykys!"') — vsklikne in roki vspenja k oltarju, „krepčaj me sedaj, moja najtrpkejša ura prihaje sedaj!" Ozre se v vrata, ki se takoj na lahko odpro, skozi pa stopi Del-Carreto. Predno je ta zaprl vrata, videl si, da je prednje šinila človeška senca, a da oba nista bila razvneta, videla bi bila Sel ima, vezirovega sajida.
„Tu sem" — spregovoril je poluglasno Del-Carreto in vrata zaprl za seboj, „tu sem — jaz verni suženj tvojih ukazov."
Nekibe se ni oglasila, temuč, kakor bi se bila zbala tega glasa in ogovora, zastrla si je obličje se zavojem. Del-Carreto je opazil to in zgruzil se jej pred nogi: „Ti si ukazala, duša" — opomnil je skoraj glasno, „tukaj klečim in prosim te, smili se me!"
Nekibe šine k oltarju, prestor potegne z njega, poklekne in strastno vsklikne: „Tukaj prosi usmiljenja, prosi ga sebi in meni!"
„Klanjam se najsvetejši Gospe" — opomnil je nehotoma Del-Carreto, prenaglil se je bil, „ali če se mene usmiliš ti, gospodarica moja, menim, da bode tudi Mati Božja milostiva mojim grehom."
Ta opomnja je globoko vrezala Nekibo, morala se je opreti ob zid: „Karol!" — spregovorila je po nekolikih hipih
') Tako Grki simboliski imenujejo Mater Božjo.
z drhtečim glasom, „Karol, ne govori tako z menoj, ne smem, ne morem te poslušati."
Osupnil je ognjeni Neapolitan, nem in oplašen se je ozrl v Nekibo.
„Novič sem prisegla Najsvetejši Gospe" — govorila je dalje Nekibe, »prisegla sem, da z Grško vred svoj život in svojo blagost iz zgolj hvaležnosti žrtvujem svojemu dobrotniku."
„Ali Grška?" — povpraša Del-Careto v svojem rastočem plahu.
„D&" — potrpi Nekibe, „on je poskrbel, da so Grki vstali na zmagoslavno vojsko, a Križa ne bodo več suvali v blato, in kristijanov ne bodo več mučili zbog svete vere."
Zaničljiv smeh je zaigral Del-Carretu vkrog usten. „Slišal sem to — slišal" — opomnil je, „ali varaš se, da je Ali Janin s ki Grški svobodi na ljubo na boj vzburil Grke. Paša, ki še nikoli ni oslavil se z nikakoršnim dobrim dejanjem, tudi Grkov ni podrezal, naj vstanejo, zato, da se osvobodijo, temuč učinil je to na svoj prid, odbral je Grke za svoje zaveznike zato, da samega sebe otme."
„Ne govori dalje" — skočila mu je v besedo Nekibe raz-paljena, „ne pristuje to, da bi ga grdil ti, ki si ga danes hotel izdati."
„To je bolestno" — šepetne Del-Carreto in glavo povesi. „Kar sem učinil" — jame zopet govoriti po nekolikem časi m vskloni glavo, „učinil sem zaradi same česti do tebe; Alija nisem izdal, pač pa sem uničil svoje namere, ker sem se vmesil v vojsko krutnikovo, ki so ga vlastni sini zapustili. Ali nikoli se nisem zavezal njemu, da ga bodem služil, temuč zavezal sem se tebi pred tremi leti, ko sem te bil prvič zagledal na jezeru, kjer si menila, da te nihče ne vidi, pa si zavoj odgrnila se svojega obličja. Po tistem časi sem tvoj suženj, a da uporni prapor Alija paše zmerom še plapola na Janinskih grad-bah (šancah), za to naj se Ali zahvaljuje le moji česti do tebe, pa hrabrosti mojih tovarišev. Stenil sem, da tolika žrtva gane tvoje srce, ali okanila me je nadeja, preverjen sem, da sem bil, kakor sem danes, zmerom le tvoje volje igrača."
Poslednje Del-Carretove besede so bile nežen očitek, bolesten je bil njega glas, kakor bi bil mrtvaški zvon smrtno uro popeval njega nadejam. Obrnil se je in stopal polagoma k durim.
Nekibe se je tresla o njega besedah, hud ogenj z vso svojo močjo je vsplamtel jej v prsih, a ko se je bil obrnil od nje, zdelo se jej je, da srce poka v njej, sapa se jej je zapirala, bolesten, obupljiv vskrik: „Karol"! — prikipel je iz nje tesnih prsi.
Dostojnik se obrne, Nekibe je klečala in roci stezala proti njemu.
Ta hip je zopet pri njej. „Nekibe, duša moja!" — razveselil se je in roci poljubil jej.
A duri se tihotno odpro, saj i d Selim pogleda v kapelico in vidi oba — drugega pred drugim, nekolikrat stresne glavo, kar plamikalo mu je oko — in nehotoma je segnil po kinžal, po njega držaj za pasom. „Prokletec"! — šepetnil je, ali precej je na pol goli kinžal porinil v nožnico in zopet tiho zaprl duri.
„Tvoja duša je moja duša" — razveseli se Del-Carreto, „ne zamenil bi sedaj svoje usode z blaginjo Gospodovih angeljev, „tvoja duša je moja imovina!"
„Da, tvoja je moja duša" — šepetne Nekibe, „ali prosim te, potrpi z menoj!"
„Govori, draga moja duša!" — rekel je Del-Carreto, „poželi, kar koli ti je drago, vsaka tvoja želja je in bode tvojemu služniku ukaz."
„Ti si obljubil to" — opomni Nekibe, „jaz pa verujem tvojim besedam."
Po teh besedah korakne od njega. „Karol, nikar ne poželi več" — rekla je, „da bi se zopet tako sešla kedaj, ne smem ti biti več, nego prijateljica!"
„Ha!" — začudi se strastni mož, „to ne tiči v moji obljubi, to ni mogoče!"
„Ali hočeš razdreti svojo obljubo?" — povpraša Nekibe nekako trpko.
„Zahtevaj, kar hočeš" — vskliknil je strastno Del-Carreto, „zahtevaj moj život, da bi pa zavrgel svojo čast do tebe, te muke nikar ne zahtevaj od mene!"
„Kaj, muka?" — povpraša Nekibe, „kateri naju trpi večjo muko? — ali ti, ki si moški in ki mu telesna moč kroti srčno bolest, ali jaz, ženska, ki sem še le sedaj začutila v sebi ogenj in vso njega neodbitnost —■ jaz, ki sem o svoji osamelosti brezi vsakojake pomoči v moči tega ognja, pa vendar temu tvojemu boju nepodobnemu boju rajša izročam se, nego, da bi se izneverila svoji prisegi, nego da bi svojo dušo pogubila na vekov veke. Ali bi rad, da bi smrtno uro z grozo spominala se svoje česti do tebe? — Karol, dragi Karol! tega ne terjaš od mene, tega ne moreš zahtevati! Praviš, da me čestiš, o! zatorej se me smiluj, jaz sem ženska in čutim, da bi tvojih prošenj ne odbijala dolgo." —
„Vdana si neverniku!" — opomni Del-Carreto.
„Ali njemu sem jaz, kristijanka, vernost in hvaležnost do smrti prisegla pred obrazom svojega križanega Izveličarja" — skočila mu je ognjeno v besedo; „a to prisego sem vpričo obličja Matere Božje zatrdila pred tvojim prihodom. Nikar me ne sili, da bi pogubila svojo dušo, to zahtevam od tebe, to bodi dokaz, da si moj prijatelj!"
Po teh besedah je strmela vanj in roci imela skleneni.
Del-Carreto se ni upal odgovoriti jej, le boj, ki je vrel v njega prsih, kazal je njega obraz; naposled pa se ojači, vskloni
glavo, roko položi na srce in poluglasno spregovori: „Zgodi se tvoja volja."
„Hvala ti, Karol moj!" — razveselila se je Nekibe in pritisnila se mu k prsim. „ Sedaj še le ti lehko razodevljem, da sem vsa — tvoja prijateljica in da ti bodem prijateljica tudi po smrti, zavarovana ostane v mojem srci najina prijazen prav do tistega dne, ko se bodeva zopet videla — v večnosti. Veren bodi tudi ti spominu na moje prijateljstvo, na to uro, na uro najine žrtve, najine ločitve!"
Nje glas se je hujše in hujše tresel; o poslednjih besedah se je zarosilo jej oko, skoraj krčevito sta nje roci oklepali dragemu prijatelju vrat, pritisnila je svoja ustna k njega ustnom; a stopila je od njega, še jedenkrat se je ozrla vanj, solze so se kar vdrle jej iz oči, zakrila si je obličje z dlanima.
Del-Carreto se počasi obrne, predno pa je koraknil, da odide, ozre se še jedenkrat v Nekibo, skoči k njej, objame jo, poljubi na čelo, ter vsklikne: „Z Bogom na veke, prijateljica!" — pa pobegne.
„Z Bogom, prijatelj moj!" — šepetne Nekibe za njim, zgruzi se pred oltar na koleni — in razvneta pomoli: „Mati Božja, mati žalostna! klicala sem te na pomoč, a ti si me krep-čala o najtrpkejši uri mojega života, vzprimi, o vzprimi te ure žrtvo in prosi svojega Sina, da mi odpusti grehe!"
Del-Carreto je brzo stopal po temnem hodniku, ko pa pride do vrat, vidi, da so zaprta, čudovito! popreje se nikoli ni pripetilo to. Ker je bil še do cela zmočen zaradi stoprav mino-lega prizora, ni bil zmožen nikakoršne jasne misli, nehotoma je segnil po zapah, da bi ga odmeknil — kar se nasprotni hodnik razsvetli, a predno je Del-Carreto oglednil se, vsuli so se oroženci vkrog njega; o prvem pogledi je spoznal, da so to Mo-hamedanski Epiroti, telesna vezirjeva straža. Takoj je čutil, da je zaločen, zamašili so mu usta, zato da bi njega krič ne oplašil kristijanske posadke v gradu, ali pa morda Nekibe same? — Spoznal je svojo usodo. „Z Bogom, Nekibe, živa se ne bodeva videla nikoli več" — mislil je njega duh, „kedaj pa smrt združi tebe z menoj ? — ali bodem dolgo še čakal, da se zvrši tvoja obljuba?" —
Motil pa se je Del-Carreto, ker je menil, da ga takoj odpeljejo na morišče. Popreje, nego se je nadejal, stal je pred vezirom, ki je bil razsrjen, zaničljiv smeh je buhnil iz njega, ko so bili nesrečneža pripeljali predenj. Nekoliko časa je gledal ga besno tako, da se kolena treso in sapa zapira tistemu, katerega takovo oko pogleduje; Del-Carreto pa je nasprotoval temu pogledu, neoplašeno je tudi on gledal Alija.
»Kukavica!" —zagrmel je A1 i, „ali tako plačuješ moje dobrote, mojo vero v te? — Ni bila ne tajna mi tvoja drzovi-tost, s katero si se upal ozreti se v gospodarico mojega srca — v gospodarico, ki je dražja mi, nego vsi moji zakladi — da,
dražja, nego moje življenje. A da se dosle niso vresničile tvoje zvijače, zahvaliti se moram le . . . ." — stresnil se je . . . „liva-ležnostni ljubezni" — šepetnil je sam sebi. Zopet je svoje du-šljivo oko vprl v Del-Carreta. „Dvakrat si me izdal danes, očito je, da si samo ti kriv našega današnjega poboja; a ti si se drznil. ..."
„Prokletec!" — hušknili so razkačeni Mokamedanje in zlobno svoje oči vprli v zločinca, prorokovci so menili, da na sveti ni večjega hudobneža, nego je Del-C arreto.
„Poben se izpred mene!" — zadri se je paša, „Ali Se-
rf~ zarolmel Je in obrnil se v svojega saj i da, „znaš mojo sodbo! _ — Vrgel je svoj čibuk v zajetnika, to je bilo znamenje, da ga izroča samoljubnosti svoje divje zlote.
Odvlekli so ga, šli so z njim skozi stranska vrata iz grada; pri bregu se je zibal dovolj prostoren čoln, zanesli so vanj nesrečneža, ki so mu bili zvezali nogi. Odrinili so od brega in ko so na drugi strani bili stopili na suho, odsekali so mu roci in nogi. Ker je imel usta zamašena, nesrečnež ni mogel ni z jednim vsknkom olajšati svojih bolečin, a ker so ga bolesti zmogle, obležal je v temi.
Noč je bila minola; trepetali so na iztoku še le prvi jutranji žarki; kristijanska posadka se je v gradu Litarici v gruče zbirala brezi vezirovega ukaza — in od gruče do gruče, od ust do ustje bežal šepet: „Del-Carreto!"
Straža pri velikih vratih je videla tajno ponočno odpravo. Ker je radovednost šegetala jo, preplulo je nekoliko jih jezerno ožino m ti so bili svedoki, da je sodba zadela nesrečnega Del-Carreta; ko so bili Alijevi rablji otišli, stopili so k nesrečniku, in ker so kapitana poznali, da je hraber, in čestili ga zbog njega vojevitosti, prisegli so, da se osvetijo Janinskemu ve-ziru. Ovezali so rane svojemu kapitanu in odnesli ga ne v grad, temuč v Kuršidov tabor; samo jeden teh ljudi se je vrnil v grad, zato da je oznanil to strašno dogodbo.
»Ali to je njega plačilo" — slišal si, da so povpraševali in čudili se po posameznih gručah, „plača njemu, kateri jedin je leto dni sultanove jate zadrževal pred Janinom?!"
„Res je to" — pritezajo nekateri, „res je — res, prebito, nam se ne bode godilo boljše."
„Mi pa čakali ne bodemo" — oglasili so se nekateri, „da bi nas posamezne spihali s tega sveta, precej to uro razsujmo njega harem, ubijmo njega in pobijmo njega žloto, to pogansko zverjad!"
„Da, tako učinimo — tako!" — vdala se je večina temu nasvetu.
„Ne učinimo tega — ne, tega pa ne — tega" — branili so opreznejši knstijanje, »obljubili smo mu, da ga bodemo varovali, nikar ga ne ubijmo. Ostavimo ga, a Turek tam zunaj bode takoj na Litarici, ta gotovo ne prizanese Aliju."
„Moder nasvet je to" — pohvalili so te besede skoro vsi.
O prvem znamenji takoj stopijo v vrste; po stari navadi so ta hip pokorni bili vsi.
Nemirno je Ali poslušal, kako se njega kristijanski zavezniki rote; sklenil je da jih pomiri.
„Za zlato je teh kavrinov život pač na prodaj" — opomnil je zaničljivo, „se zlatom si zopet kupim njih vernost."
Stopil je med nje, kakor o kaki bitvi, tistega obraza, ki vojščaka naganja, da vrišče; o tej priliki pa so vsi trmasti molčali. Ali paša jih prijazno ogovarja, hodi od vrste do vrste, razdaja polne šake novcev, uh! kako teško se poslavlja od tega „mamona", ki kristijanska in nekristijanska kri lepi na njem, ali vendar ga daje veselega obraza; saj hoče z današnjim darom zavarovati si neštevilne zaklade, nakupičene po zakladnicah v gradu, ali zlato in besede se menjajo z učinkom vred, po vrstah nikakor trmasta tiho ta ne preneha plašiti Alija.
„Le trmasti bodite, psi kristijanski!" — vrelo je v Aliji, »zaničujem vas, tudi brezi vas bodem branil se, dokler bode Ne-kibe, nje vernost z menoj; to je vedeževalka zatrdila tistega dnč, ko je deklica pri meni našla zavetje, ha! to včrnost sem si zagotovil se smrtjo Del-Carretovo!"
III.
Narodil se in umrl je dan za dnevom, z dnevi vred je umrla pomlad, umrlo leto in jesen je ožoltelo listje z drevja stlalo na zemljo, zato da svojega ploda mater ovenča popreje, nego jo zima pokrije se svojim belim smrtnim oblačilom.
A vkrog grada Litarice se še zmerom gnete Kur ši do v tabor; gradbe, trdnjava, harem in druge zgrade — vse je sama razvalina, le grob Turbeh še zmerom uporno seza proti oblakom, na njega ostrostolpi pa tudi še plapola Alijev prapor.
Kuršidovi topovi so sedaj razvrščeni ugodnejše, nego li so bili pred polu letom; te razvrstitve učinek pričajo grada Litarice razvaline.
Lehko zatorej grad zmore sovražnik, saj človek ne vidi nikjer nikogar, da bi branil te razvaline, le tam na grobu, na ostro-stolpu vidiš stražnika, pozna ga vsakdo v taboru, to je ali Selim, ali Abdallah, jedina izmed Alijevih ljudi — jedina, ki ga nista ostavila, ko so kristijanske posadke vojščaki drug za drugim poizgubili se iz gradu, a ko so blezu tri mesece kasneje, ko je bila sodba zadela Del-Carreta, nenadoma Kuršidovi topovi jeli pogubo bruhati v gradbe, v trdnjavo in v druge zgrade, zapustilo gaje tudi Mohamedansko — sicer nemnožno vojaštvo, samo ta najvernejša sajida ga nista ostavila. Ko so še
le prve krogle bile priletele v gradbe in zgrade Alijevega gradu, vskriknil je: „To je Del-Carreto! Sam A11 ah mi je priča! nadčloveško življenje vre po njega žilah, skoraj neverjetno je to, ali vendar je to Del-Carreto', izgubljeni smo!"
Iz početka je paša res poskusil, da odgovori se svojega gradu, ali jedva seje bilo nekoliko njega Epiroto v prikazalo na gradbe, uže so olovnice, kakor dež, vsipale se na njih prostore, da so kar pobegnili, ter oteli vsak svoj život.
„To je nesrečen človek" — opominali so Epiroti drug druzemu, „usoda mu je pogubo odločila, otmimo se vsaj mi."
A drugega dne zjutraj se je Ali preveril, da je sam z dvema sajidoma vred. Pa ker je videl Neki bo, da ga ne zapusti — ker je videl, čim veča je nevarnost, tem krepkejše da se ga okleplje, zopet vskrikne: „Nisem še pogubljen!"
Nekibe se je strašno borila se svojim srcem. Da je Del-Carreto izginil iz grada, to je znala. „Ni čutil v sebi dovolj moči, da bi bil veren ostal svoji prisegi, rajši je ognil se me, Bog in deviška Mati Kriščeva, stražita njega korake!" — molila je nje duša.
Ko pa so njega tovariši bili pozgubili se iz grada, ko so uže četrt leta v Kuršidovem taboru topovi grmeli in krogle v grad zaletavale se, pretresnila je nje srce neizrekljiva bolest. „Okanil me je, njega prijateljstvo je bilo grehotno, dehtelo je po nasičenji, a ker ga ni našlo, dehti po osveti!" — žalovala je. Čudovit čut, čut zaničljiv je pooblačil nje obličja milost — omračil Del-Carretov obraz v nje srci, zato se je tem ver-nejše oklenila Alija, menila je, daje kriva Del-Carretove izdaje; sirota! ni znala, kolika krutost je zadela nje prijatelja.
Gradbe in druge zgrade so v kratkem časi bile samo jedna razvalina, Ali se svojci se je skril v Turbeh.
Štiri duše so bile vsa posadka v gradu, med njimi je jedna bila ženska, nesrečna Nekibe, ko se je Kuršidova vojska v gostih prodeh bližala gradu, zato da ga zgrabi. Brezi vsakojake zapreke so prebredli plitvo ožino na jezeru, prednja vojska je uže bila na gradskih razvalinah, kar se Ali čisto sam prikaže na vhodu v grob.
„Ni koraka dalje!" — zakričal je z grmečim glasom na vojsko, ki se je bila prestrašila njega prikazni, „če nečete z menoj vred vzleteti v zrak!"
Pa to ni bila le grožnja, njega sajid, Selim, stal je resnično pri vhodu v praharno pri grobišči, v roci pa je držal pla-menico, zato da jo o prvem znamenji vrže v prah.
Njega besede so omračile vojsko, ki je vrela v grad; vstavili so se, bojazljivejši vojščaki pa so vračali se.
„Naj Kuršid pošlje svoje zaupnike" — kričal je zopet Ali, „naj pride sam in preveri se o mojih pripravah. Vi pa!" — stopil je vojski naproti, „ta hip zapustite moj grad, *naj so le
razvaline moj grad, vendar sem gospod Epiru, Albanski lev, in ne maram sužnjikov tam, kjer moj prapor še zmerom liepokorno plapola!" Po teh besedah jatagan izdere iz dragocene nožnice, zavihti ga nad glavo in zopet krikne: „Samo jeden vas sužnjikov naj še mudi se v gradu, ko tretjič nad glavo zakrožim s tem bridkim jeklom, pa začuje o treski ljutega praha šum Asraelovih ') perotnic!"
Kar prekucavali so se, tako je vse bežalo iz gradu, Ali-jeva grožnja pa je skoraj ta hip prodrla prav Kuršidu do ušes.
„Allah!" — prestrašil se je Kuršid, „ni treba dvomiti, da to učini."
»Vsaj bode konec boja, velemogočni paša!" — oglasi se moški, ki so ga za K u r š i d o m imeli na vozi; imel je roci do komolcev, nogi pa do kolen odsekani, ni mogel hoditi, niti sam rediti svojega voza — ubogi Del-Carreto; ali njega duha ni mogel ohromiti kruti Ali, to pričajo razvaline gradu Litarice.
»Meniš, da je med mojimi vojščaki kdo, ki bi se po robu postavil grožnji K a r e - A1 i j a ?" a) — povpraša Kuršid in obrne se nazaj v kapitana.
»Dovoli!" — odgovori Del-Carreto iskrečega oka, »pa jaz popeljem sam svoje tovariše nanj; vriskajoč me na svojih ramenih poneso v grad na osveto."
»Ne, ne!" — odbije Kuršid, tiho pa je sam sebi govoril: »ne briga me vaše kavrinsko življenje, ni njega život mi ni na mari, ali tudi njega zakladi bi vzleteli v zrak."
Brzo je ukazal, naj se vrnejo.
Uže so bili minoli trije dnevi po tej neugodni odpravi. Seli so hodili iz tabora v grad, iz grada v tabor. Kuršid je z lepa obravnaval z Alijem, dobrikala sta se drug drugemu, ali oba sta bila lisjaka — ta Epirot in ta Turek, drug drugemu nista verovala.
»Kuršid me vara" — nasmijal se je tretje jutro po naskoku Ali, »ha! vel se bodem, kakor bi mu veroval, pa samo zato, da časa pridobodem. Grki uničijo sultanovo vojsko, moji prijatelji v Stambulu pa bodo imeli dovolj časa, da na milost pregovore padišaha. Ali ah kerim!" — pristavil je.
»Kaj pa, gospod moj" — povpraša Nekibe, »ko bi Kuršid nehal čakati?" —
Ali paša zgane z ramenoma in zamakne se v trpke misli.
»Le čas te skrbi zatorej, gospod moj?" — povpraša Nekibe odločnejše.
Paša pritegne se svojo molčečnostjo.
■) Asrael je smrtni angelj Turkom.
2) Kara-Črni. Če Mohamedanje koga prekolnejo, dadč mu ime Kara, to je: Črni.
Neki bi vsplamti oko: „Hvalo Bogu in najsvetejši Gospe, da ti dejanski morem dokazati svojo hvaležnost." Časa dobodeš dovolj!"
»Kako to?" — povpraša ostrašen Ali.
»Jaz se pogovorim z Del-Carretom" — odgovori Nekibe odločno.
»Ali ti?!" —
»Jaz zaničujem izdajico" — odgovori zopet Nekibe mirno, »toda vendar mi bode na hvalo, da bode, če prav ne rad, gospod moj, služil tebe, kateremu sem hvaležnost obljubila do smrti. Kuršid brezi Del-Careta ne zmore tebe."
Ali paša se pogrezne v misli. »Do sedaj so zmerom še resnične vedeževalkine besede, da mi bode ta deklica angelj varuh, ali mi res bode to tudi sedaj ? — Zgodi se!" — spregovoril je glasno.
Čudno je to, pozna Del-Carreta, a vendar je Nekibi dovolil, naj se snide z njim. Ali je prazna vera to, ali up v ne-omajljivo Nekibino vdanost — up, ki je prav danes v njem močnejši od njega navadne maloupnosti? —
Sajid Abdallah se je po polu dne svobodno izprehajal po Kuršidovem taboru, saj je bilo mrknilo sovraštvo, prihod v tabor ni bil prepovedan nikomur. Hodil je od šatora do šatora, skrbno ogledal vse, naposled pa zadovoljno prikimal z glavo, kakor bi bil našel, česar je iskal. Vkrog jednega izmed šatorov je stalo nekoliko bivših gradskih zaveznikov, Del-Carretovih tovarišev. Poznali so drug druzega, njih strašni pogledi so se vpili v Abdallah a. »Ta je bil navzočen, ko so mučili kapitana. Kaj hodi le-todi?" — povpraševali so se sploh.
»Česa iščeš todi, Epirot?" — povpraša ga jeden izmed njih in približa se mu.
Abdallah, da sam ni znal, segne po samokres, ali zmodrf se in ponosno stresne glavo. »Ne smem ti sedaj pristojno odgovoriti, prokleti kavrin!" — šepetnil je sam sebi.
»Del-Carreto?" — povpraša glasno in s prstom pokaže v šator.
»Čakaj, sam ne smeš iti v šator!" — reče ta, ki je bil ogovoril ga, in odvede ga v šator k Del-Carretu.
Legla je bila večerna megla po krajini, zvezde na nebu niso imele toliko moči, da bi bile se svojo svitlobo prodirale megleni prestor. Predmeta od predmeta človek ni razlikoval več, nego korak daleč; slišal si le hrum po taboru, po nekolikem časi pa glas hodžin, ') ki je večerno molitvo oznanjal po taboru, po jezeru pa ploskanje nekolikih vesel, ki so dalje in dalje od brega kopala se v jezeru, naposled pa utihnejo — in glas, ka-koršni slišiš, kadar ladja obrsne ob pesek, pričal je, da so ve-
') Hodža se imenuje Mohamedansk duhoven.
slavji pripeljali se otoku do brega, kjer je sicer ponašal se grad Lit ari ca, sedaj pa njega razvaline krijo zemljo.
Z razvalin se naglo trikrat oglasi tlesek, tlesek — nežen, kakoršen tlesek mora vzbuditi le otroška roka. Temu znaku je oglasil se čoln, a takoj je nekaj pridrobilo po razvalinah, drobno kamenje se je zmikalo v vdrtine; kakor bi ga bila kaka noga prožila vanje, in še le v bližini si slišal lehke korake.
»Imejte orožje pripravljeno" — slišal si šepet, »sedaj smo na izdajniškem sveti, treba nam je opreznosti."
»Ni legal, ta Epirotski pes" — šepetnil je na prednjem konci čolna veslar, podprt ob veslo, zarinjeno v zemljo, »gotovo je to ona, to je Nekibe!"
Po teh besedah je na zadnjem konci čolna žalostno vzdihnil nekdo.
O tem vzdihu je stresnila se Nekibe, veslarjeve besede, ki je dobro slišala jih, niso bile pretresnile je, o tem vzdihu pa je zona polastila se je.
»Karol! jaz sem tukaje!" — spregovorila je hladno, ni znaka nje nekdanje milosti ni bilo v nje glasi.
»Slutim tvojo navzočnost" — zakrilil je glas iz čolna, a vse_ žilice Nekibe nega srca so zatrepetale o tem glasi, »slišim tvoj glas, ali ne morem ti priti naproti. Stopi bliže, da bodem videl tvoje telo — videl tvoje obličje, ki mi ga megla zakriva."
Nekibe korakne nazaj: »Ha! ali jaz moram stopiti v čoln, moram izročiti se tvoji moči? — Kdo mi je porok, da me Del-Carreto izdajniški ne ugrabi?" —
»To bi se bil lehko naučil v hiši svojega gospoda, žena po-ganova" — odgovoril je z največjo trpkostjo poprejšnji glas iz čolna, »ali prisezam ti na kristijansko vero, da ni treba ti bati se nikakoršne sile, prisezam to na svoje prijateljstvo do tebe l" —
»Ali na svoje prijateljstvo?" — povpraša Nekibe.
»Da, na svoje prijateljstvo. Dokaj je moja navzočnost na tem mestu."
Brezi vsega strahu je Nekibe stopila v čoln; prišla je v čolnu do pozadja, kjer je na stolu sedel nekov moški. Ta moški ni bil nihče drug, nego Del-Carreto. Ni razprostrl svojih rok, tudi_se svojega sedeža se ni genil, ko je bil zagledal Nekibo; menila je, da jej vsaj nasproti stopi, ali ne, ostal je na svojem prostoru nepremično, kakor da je prikovan stolu. To je bilo drago jej, vsaj je priliko imela, da se je razmodrila. »Slaba vest ga zadržuje" — šepetnila je sama sebi, a hladna zaničljivost do njega — zaničljivost, ki je bil nekako pretresnil jo njega glas, vrnila se je zopet z vso svojo močjo v prsi jej.
„ Gotovo je povod važen" — začel je Del-Carreto govoriti — povod, ki je zopet spomnil te name ubožca, govori brezi strahu. — Ali prosim te, Nekibe" — opomnil je z drhtečim glasom, »najpopreje me objemi, ta objimek bodi spomin na uro najine ločitve."
Hladno se je Nekibe nagnila k njemu, nje roci sta se le potrebno ovili vkrog njega vratu, a ta hip se prestraši: „Jezus Kristus! kaj je to?" —vskriknila je v svojem strahu.
Del-Carreto dvigne svoji prisekani roci, gledal ji je, kakor bi se jima bil čudil: »Da, da, zabil sem, da nimam rok, a mojih polukomolcev si se zbala, prijateljica?" —
Nekibe ni odgovorila, temuč roci je sklenila na prsih, pogledala vanj in tresla se, da je celo v megli človek lehko videl, kako se je treslo nje telo.
A kdo, kdo vendar je učinil ti to?" — izrinila je iz sebe vprašanje.
»Tvoj gospod, tvoj dobrotnik, Ali Tepelen, Janinski paša" — odgovoril je Del-Carreto.
»Smiluj se me, ljubi Bog!" — vskriknila je Nekibe in zgruzila se mu pred nogi, hotela ji je objeti.
»Nikar ne išči nog, prisekali so mi nogi in roci, Nekibe!" — govoril je dalje Del-Carreto, »prav tisto noč, ko sem se tebi odrekel, zbog tebe sem bil prisegel mu vernost. Duha mi pa niso mogli potreti, a jaz — nu! Madona (Mati Božja) mi je priča, da sem ga verno upotrebil, te razvaline so dokaz, da je res to!"
Nekibe mu objame nadkolenji, poljubi ji, vstane, stoji, kakor da je primrznila k zemlji, z desnico zastre čelo, levico položi na srce in spregovori: »Ker mi je opustotil rodišče, umoril roditelja in brate, to sem mu odpustila, takrat sem bila še deklica in brzo sem zabila vse, hvaležna sem mu bila, dobrotljiv mi je bil, smela sem živeti po svoji veri, ali sedaj — ha!"
Po dnevi bi bil človek videl, kako je jeza pla'a v nje oku, te hipe pa je Del-Carretu nje razvnetje pričalo objetje, o katerem je se svojima rokama oklepala se njega vratu.
„Prizanesi mi, Karol!" — govorila je dalje, »ves drugač je povod, zakaj sem prišla le-sem, ali sedaj ? — sedaj sem tvoja, na veke tvoja prijateljica, ne odmetaj me od sebe" — prosila ga je, ker je videla, da Del-Carreto stresa glavo, »tebe sem čestila, ne tvojih rok, in tvojih nog — tebe, tvojega duha čestim; pretrgani so vsi zvezki, za teboj pojdem, ako pa me zavržeš, ne bodem imela ničesar, nego le svojo čast do tebe, to bode majhna nagrada mojim mukam, tebi se morda to ne bode zdela nikakoršna nagrada, ali meni bode na tolažbo, smiluj se me, če hočeš, da se tudi tebe usmili Bog, ne odmetaj me od sebe!"
»Prijateljica, duša moja!" — šepžtnil je Del-Carreto in hotel s polovicama svojih rok objeti jo.
Ni se več bala Nekibe. »Hvala, dragi Karol!" — razveselila se je. Vsklonila se je in roci položila mu na rameni. »Z Bogom, mučenec" — opomnila je s krepkim glasom, »v treh dneh se bodeva zopet videla." —
»Ali ne pojdeš z menoj?" — povpraša Del-Carreto.
„Vrnem se" — odgovorila je kratko in odločno, »ne sme dalje živeti."
»Nekibe!"
»Vse sem mu prizanesla, tvoja muka pa — ne sme dalje živeti" — zatrdila je.
»Ali bi ti rada?!" — prestraši se.
»Dš,, jaz ga izdam njega sodnikom. Kuršidu reci, naj poliitf, če hoče dobiti zaklade tega — tega vraga mojima roditeljema, tvojega mučitelja, kajti nove spletke kuje v Stambulu in za gotovo pričakuje milosti; da pride Kuršidu v mrežo, to jaz priskrbim."
»Ali je zatorej tudi tebi znano to?!" — začudi se Del-Carreto, »saj tudi mi znamo, ob kaj se opirajo njega spletke. Ponudil se je, če ga pomilosti padišah, da uduši Grke, pa je sam vzburil jih, da so slavno uprli se."
»Zatorej tudi to?!" — prestraši se Nekibe, »sedaj znaš, prijatelj, da ne sme dalje živeti" — opomnila je še in nasmijala se, ali tako, da o tacem smehu srce poka.
Še jedenkrat je sklonila se k njemu, poljubila ga na čelo in ustni — in čvrsto je stopila iz čolna.
IV.
Jutranje solnce je meglo pritisnilo k zemlji, zatorej vidiš vso Janinsko plan — vidiš tabor, ki krije to ravan.
Velike priprave delajo v taboru, a to niso bojne priprave, če prav topovi grme. »Konec je boja" — razlega se po taboru, »Ali je zopet vezir, pomilostili so Epirskega leva, zopet popelje Epirote in Islamove sinove na Morejotske pse, na te proklete k a vrine, ki so se predrznili, ter uprli padišahu." Če prav so Epiroti stali in bojevali v sultanovih vrstah, vendar se ga oklepljejo — in vriščejo. Topovi grme današnjemu dnevu na čast, a priprave delajo, zato da počeste Alija, ki je povabljen, da danes pride h Kuršidu paši na gostije; o tej priliki v navzočnosti bojnih dostojnikov dobode »ferman" sultanove pomilostitve. Kuršid sam je zategadelj odšel v „kijosk", ki je sicer Aliju letovišče tam na bregu onostran Jani 11 skega jezera, kjer se rečica Dobrovoda zliva v jezero; Kuršidov bajraktar z odličnim izpremstvom vred Alija čaka na bregu pri ožini pred gradom Litarico, zato da ga izpremi tija, kamor je odločeno, da pridejo na dogovor.
Ali paša danes še nikomur ni dovolil stopiti v grad. „Je li res to ali ne, paznosti nikoli ni preveč" —opomnil je in sa-jidu Selimu dal tajne ukaze. Ta je zopet nastavil se pri pra-harni in gorečo plamenico držal v roci.
,,Jaz te izpremim!" — opomnila je Nekibe paši in stopila k njemu, ko je uže odhajal.,
„To je dobro znamenje" — pritegne Ali radostno, »glas, ki si ga bila prinesla od Del-Carreta, potrdil se je, tvoje iz-premstvo mi je porok, da bode danes vse dokončano."
»To bode" — pritegne Nekibe zamolklo.
»Verujem ti — verujem" — opomni Ali, »ti si dosle bila moj angelj varuh."
Ker je bil ves zamišljen sam v se, zato ni videl premembe, ki je bila polastila se je — ni videl nje hladnosti, nje nevolje o vsacem pogledu vanj.
Ko pa je bil Ali z Nekibo in Abdallahom vred stopil v čoln, odrinil je tudi bajraktar in njega izpremstvo od brega; pluli so zatorej v družbi naravnost v »kijosk". Topovi so grmeli njemu na čast, Epirotje pa so kar kupoma zgrinjali se na bregu, vriskajoč izgovarjali ime Alijevo, imenovali ga svojega vezira, leva Albanskega.
»Kako vesel dan je to" — opomnil je Ali svoji izpremnici, »mogočen je Ali ah in Mohamed je njegov prorok" — dejal je in oholo vsklonil glavo — »Mohamed je prah in pepel, jaz sem sam pomogel si, jaz sem tu prorok!"
Nekibe je molčala.
„Oj, gospod!" — povpraša po nekolikih hipih, »današnji dan je tebi jako važen dan, pa imaš samo jeden prstan, o menj važnih prilikah pa imaš svoje prste kar pokrite in okovane se zlatom in z dragimi kameni?" —
Al i paša se hinavski nasmeja: »Poznam lisico, ki je sama svojo kožo nesla h krznarju. Jaz pa nečem biti ta lisica. Če Kuršid kuje izdajo, naj me usmrti, ali mojih zakladov ne do-bode brezi tega-le prstana. — Selim čaka pri praharni, dokler mu Ab d al lah ne prinese tega prstana — na znamenje, da je vse v redu. Nateknil sem samo ta prstan, zato da bi se poznejše ne okanil."
Zadovoljno je Nekibe prikimala z glavo.
Prišli so v »kijosk"; begi, vsi načelni vojaški dostojniki pozdravijo tu Alija; v tem vrtincu je Ali zabil na opreznost in Abdallahu poročil, naj ostane zadaj, kar mu je bil popreje ukazal, naj mu zmerom bode za petami.
Nekibe pošepeče nekoliko besed bajraktaru, ta pa je takoj pridružil se Abdallahu, o največi prijaznosti jel važno razo-o-varjati se z njim in odpeljal ga je od »kijoska" na stran.
Ali paša je bil v tem stopil v »kijosk", v »selamliku" ga ]e čakal Kuršid paša. Pozdravili so se vsi povprek, dobrikali se drug druzemu.
»Nečem obotavljati se" — opomni Kuršid, »predno začnemo posvetovati se o drugih okolnostih, prečitam velemogoč-nega padišaha „ferman".
Po tem opominu otide v sosednjo sobo.
V	teh besedah ni bilo nič sumnjivega, a vendar je Ali stresnil se, ozrl vkrog sebe — in zdelo se mu je, da navzočnih dostojnikov obrazi niso kaj prijazni, iskal je se svojim okom Nekibo, pa je ni bilo blizu, ostavila ga je bila pred »se-lamlikom."
V	tem se Kuršid vrne, dva plemiča sta pred njim prinesla srebrno skledo, v skledi pa zvito oslovsko kožo (perga-men), ovito se zelenim trakom. Vsi navzočniki so se priklonili, ko so bili zagledali to kožo. Kuršid jo razvije in prečita sultanov odlok, ki je Alija obsodil — na smrt.
»Okanil si me, Kuršid" — spregovori Ali ta hip zopet srčno, »mojih zakladov, ki po njih dehtiš tako močno, pa vendar ne bodeš videl nikoli. Tudi jaz sem se zavaroval." —
Kuršid se nasmeje, kar pokimal je — in odpro se srednje duri.
»Nekibe!" — vskrikne Ali, »vse je izgubljeno!" — kri-knil je še z glasom skoraj umirajočim.
Nekibe je stala poleg Del-Carreta in njega glavo pritiskala k svojemu srcu; ta prizor mu je razjasnil vse; duri se zopet zapro.
A predno se je bil zmodril Ali, uže je ležal na tleh. Po-lože mu klado pod vrat, in hip kasnejše je glava odletela mu od trupa.
Brzo Ab d a 11 ah a pokličejo v „kijosk", izroče mu Alijev prstan, naj ga z izpremstvom vred nese sajidu Selimu; suma ni bilo nikakovega — kdo drug, nego on sam, znal bi njega gospoda tajnost? — Abdallah odhiti v čoln in veslal je k Litarici, izpremljal pa ga je bajraktar z nekolikimi služniki vred. Ko Selim zagleda gospodarjev prstan, ki je Abdallah prinesel ga, zaduši plamenico, bajraktarjeva družina plane nanj — in še tisti večer je sultanov prapor plapolal na ostrostolpu groba Turbeha. —
Tako je leta 1821 poginil Ali Tepelen, Janinski paša, ki je bil glavni povod Grški vstaji. A res je bil uže poslednji čas, da je poginil, kajti prav sam bi bil udušil vstajo, ki je sam vzbudil jo, in sel je bil res uže na potu iz Carigrada, nesel mu je pomiloščenje s tem pogojem, da Grke zopet vpreže v Turško sužnost. Toda Bog ni mogel več delj časa gledati Križa zaničevanega — ni mogel gledati kristijanskih muk, odbral si je devico, da ž njo pogubi tistega, kateri jedin bi bil zopet se zmago ostavil polumesec v Grški kraljevini.
Sel je bil prišel prekasno; a Kuršid je bil dovolj moder, da je polovico neizmernih zakladov, vplenjenih v Litarici, podaril sultanu.
„Ali paša je bil vendar le izdajica!" — sodili so ga v Carigradu, »zmogel ga je Kuršid, K u r š i d je vezir!"
Na otoku Korfu v osamelem domci blizu velikega mesta si mnogo 16t kasnejše videl, če prav redko kedaj, le o cerkvenih slovesnostih, krasno žensko — in ta krasna ženska je verno izpremljala necega brezirocega in brezinozega moškega.
(»Jih.")
Ujetnika y Kavkazu.
Povest.
V francoščini spisal Xavier de Maistre. Prosto prevel Fr. Orthaber.
Rusko carstvo uže delj časa obdaja kavkaške gore, pa še le po drinopoljskem pomirji 1. 1829 je Rusija dobila svojo popolno oblast nad Čerkesijo in nje stanovnike, ki so jej zdaj popolnoma podvrženi. Stanovniki teli gora se dele na več narodov po jezici in v politiškem obziru se razločujočih, ki so vsi razvneti za nezavisnost in za plen.
Po številu _ najmočnejši in najstrašnejši so Čeč e n c i, stanujoči v veliki in mali Kabardi, to je v deželi med reko Kuba 11 o m in severo-zapadnimi strminami kavkaškega gorovja. Moški so lepe in čvrste rasti, pogumni, razumni, pa plenaželjni in ljut-i in se skoraj vedno bojujejo z rusko vojno stražo. ') Med temi nevarnimi četami in med temi neizmernimi odrastki kavkaškega gorovja je ruska vlada dala napraviti cesto, ki drži tija v Ge-orgijo. Ob tem kolovoznem poti nahajajo se tu pa tam tražne postaje ruskih vojakov, vendar človeku ni varno samemu tod potovati, zato po dvakrat na teden ruski pešci s topovi in izdaten oddelek Kozakov izpremljajo popotnike in vladino pošto. Jedna teh stražnih postaj, ki stoji pri izhodu iz gorovja, je s časom narastla in postala precej naseljen trg, ki je po svoji leži dobil ime Vladi-Kavk a z.2) Tu ima poveljnik imenovanih stražnih krdel, ki opravljajo težavno službo, o kateri smo govorili, svoj stalni sedež.
Četnik Kačambo od vologdanskega polka, ruski pleme-nitaš in sin neke grške rodbine, ki se je bila na Ruskem naselila, je moral iti v L ar s, da prevzame poveljništvo te postaje.
') Vrsta ruskih vojnih straž med Hvalinskim in Črnim Morjem, od T e -rekovega do Kubanovega ustja.
s) Izvira od glagola vladeti = vladati.
Letopis 1881.	d
Ta viteški in skoraj predrzni mož ni modro ravnal, da si je samo petdeset Kozakov na pot s seboj vzel, še nespametnejše pa je bilo to, da je o svojem naklepu uže govoril, predno ga je dovršil.
Ob meji stanujoči Čečenci, ki se imenujejo mirni Če-čenci, so Rusiji podvrženi in smejo zatorej prosto prihajati v M os do k; ali večina izmed njih občuje z Gorjanci, s katerimi se večkrat lupežništva vdeležuje. Ko so Gorjanci izvedeli, kam in kedaj ima Kačambo potovati, se jih je mnogo število zbralo, da bi mu pot zasedli, ter ga z zvijačo ujeli. Kacih dvajset verst od Mosdoka, kjer se pri holmci z goščavo obra-ščenem začenja pot kriviti, napade ga blezu sedem sto konjikov. Nazaj se umekniti mu ni bilo več mogoče. Kozaki misle, da jim bode straža od druge postaje, ki ni bila daleč, na pomoč pritekla, so raz konje poskakali, ter se moško branili.
Ti Gorjanci dasi ravno osobno zelo pogumni, niso vajeni mnogobrojno napadati, zatorej niso zelo nevarni izurjeni vojaški četi; toda imajo dobro orožje in dobro merijo s puškami. Tokrat jim je njih večina k zmagi pripomogla. Dolgo se je streljalo na obeh straneh in je bilo uže nad polovico Kozakov ranjenih in mrtvih; ostavši so se zviibitimi konji ogradili, ter so svoje zadnje strelivo postreljali. Čečenci, pri katerih se pri jednaki priliki mnogo ruskih begunov nahaja, so Kozakom kričali : »Izročite nam svojega četnika, ako ne, vas vse do zadnjega moža pobijemo!" Ko Kačambo vidi, da jim gre vsem za življenje, ukrene se sam izročiti sovražnikom, da ostavšim svojcem življenje reši. Jednemu svojih Kozakov meč izročivši se poda kČečencem, ki brž prestanejo streljati, kajti njih volja je samo bila, četnika živega ujeti, da morejo zanj tirjati odkupnino. Pa jedva se je bil sovražnikom izročil, zapazijo od daleč ruske vojake, ki so jim na pomoč hiteli: bilo je prepozno, lupežni Čečenci so naglo ubegnili.
Sluga je ostal zadaj z mulo, obloženo s četnikovim blagom. V klanci skrit je čakal konca boja, in ko ga Kozaki srečajo in mu povejo, kaka nesreča je njegovega gospoda zadela, je vrli sluga brž sklenil, usode svojega gospoda se vdeležiti, zatorej se je z mulo tija podal, kamor so se čečenski konjiki bili umeknili. Ko se je uže zmračilo, da ni sledu več videl, je prišel do necega Čečenca, ki ga je vedel k sovražnikom na zbirališče.
Moremo si misliti, kaj jeviijetnik čutil, ko je videl, da hoče njegov sluga z njim v ječo. Čečenci so si hitro četnikove reči razdelili, ki so jim tako nenadno došle, mu ne pustivši dru-zega, nego kitaro, ki so mu jo pustili samo v zasmeh. Ivan Smirnov, tako je bilo služabniku ime, jo je vzel, rekoč: „Za-kaj bi obupala, ruski Bog je velik; lupežniki vam hočejo življenje pustiti in vam zatorej ne bodo nič žalega storili."
Ko ta lopovska drhal misli dalje potovati, jej jeden izmed njih naznani, da se Rusi bližajo in da so se najbrž straže drugih
postaj z njimi združile. Vodje se začno posvetovati, kaj je storiti ; treba je bilo ujetnika si obraniti, tudi sovražnikovo nasilje od svojih vasi odvrniti, zato so se razškropili po raznih potih. Odločili so deset mož, da ujetnika izpremljajo v namenjeno suž-nost, drugi pa, kacih sto konjikov, so odhajali po ravno nasprotnem poti. Da bi jih Rusi ne mogli slediti, je Kačambo moral črevlje sezuti, ter s svojim slugom skoro vso noč bos potovati.
Ko pridejo v prvo vas, je Kačambo bil ves vpehan in od tuge tako slab, da so se za njegovo življenje bali, ter so začeli z njim lepše ravnati. Dovolili so mu nekoliko počitka in mu dali tudi konja. Da bi jih Rusi ne mogli slediti, in da bi jih ujetnika ne mogla svojim prijateljem izdati, so jima večkrat oči zavezali, ter so z njima skozi vasi in doline potovali. Tako je prekoračil precej veliko reko Sunžo, družečo se s Terekom. Na teh potih so s Kačambo m varno in pazljivo postopali, dovolili so mu izdatne hrane in potrebnega pokoja. A dospevši v neko daljno vas, kjer je imel stalno ostati, so začeli se proti njemu drugače obnašati, ter so mu dali sužnost čutiti. Vklenili so mu roci in nogi, ter mu deli okolo vratu verigo, ki je bila s koncem na veliko klado prikovana. Z njegovim služabnikom niso tako ostro ravnali, imel je lajše spone in je tudi smel svojemu gospodu v marsičem streči.
Necega dne ga je obiskal neki mož, ki je ruski govoril, in mu naznanil, naj piše po deset tisoč rubljev odkupnine. Nesrečni ujetnik ni imel toliko novcev, zatorej ni upal druge rešitve, nego vladine pomoči; ona je nekaj let prej bila odkupila necega polkovnika, ki je, kakor zdaj on, bil tem lupežnikom v roke prišel. Tolmač je obljubil, da mu bode papir oskrbel in list na adreso poslal, pa dobivši k temu četnikovo dovoljenje je še le v osmih dneh spet prišel, in tačas je ujetnik mnogo trpel. C e č e n c i mu niso dajali hrane , vzeli so mu podzglavnik in slamnico, na kateri je spal; in ko je poslednjič mešetar spet prišel, je ujetniku navidez prijazno naznanil, da Čečencimisle se ga iznebiti, ako stražne postaje zahtevane odkupnine ne bodo dovolile. S tem obnašanjem so ga hoteli siliti, da nemudoma list napiše in odpošlje. Dali so mu papirja, in po tatarski šegi mesto peresa urezano trstiko, ter so mu vzeli spone z rok in vratu, da bi laže pisal. Ko je pismo bilo gotovo, ga je mešetar čečenskim glavarjem pretolmačil, in ti so ga potem poslali poveljniku stražnih postaj.
Od zdaj niso več tako neusmiljeno ravnali z njim, vklenili so mu samo še nogo in desno roko.
Njegov gospodar ali prav za prav ujetničar je imel kacih šestdeset let. Bil je sivolas mož, visoke čvrste rasti in divjega pogleda, iz katerega se je moglo sklepati na njegov surov značaj. Dva sina sta mu padla bila v neki bitki z Rusi, in zavoljo tega so ga vsi vaščanje izvolili ujetniku za čuvaja.
Vsa družina tega moža, ki mu je bilo ime Ibrajim, bila je pet in trideset let stara vdova jednega njegovih sinov, in nje sin, kacih sedem ali osem let star deček M a me t. Mati je bila ravno tako hudobna in še čudnejša, nego li starec. Kačam bo je imel mnogo od nje trpeti; ali mladi Mame t ga je miloval in se je z njim prijazno družil, kar ga ni le kratkočasilo, temuč v tej nesreči tudi razveseljevalo. Temu dečku se je bil tako priljubil, da se ta celo dedovega žuganja in kazni ni bal, da je le mogel z ujetnikom igrati, če. se mu je ponudila prilika. Imenoval ga je konijaka, kar v čečenskem jezici znači gosta in prijatelja. Če si je mogel sadja preskrbeti, ga je skrivaj z ujetnikom delil, in ko neusmiljeni C e čenči ujetniku po mnogo dni niso dali hrane, in je stradati moral, mu je deček, čegar starišev za nekaj hipov ni bilo doma, prinesel kruha in v žrjavici pečenega krompirja.
Uže nekaj mesecev je brez posebnega pripetljeja bilo minulo, kar so čečenski glavarji Kačambov list bili odposlali. V tem se je bil Ivan starcu in njegovi sinahi tako prikupil, da sta ga s časom skoraj pogrešala. Bivši častniški sluga je bil umetalen kuhar; umel je dobro pripravljati okusno kisličo,1) osoljene murke in še druge sladčice, katerim sta se starec in njegova sinalia bila prav privadila.
Da bi si pa še več zaupanja pri njima pridobil, začel je vsakovrstne burke vganjati, ter si je vsaki dan izmislil kako novo šalo, da bi ju zabaval. Ibrajim ga je posebno rad videl plesati kozaški ples. Če gaje kaki vaščan obiskal, so odvezali Ivanu spone in mu veleli plesati, kar je prav rad storil. Zavoljo tega obnašanja so mu s časom dovolili, da je smel po vasi prosto pohajati, in pri teh obhodih ga je izpremljevala truma otrok, ki so se radovali nad njegovimi burkami; in ker je tatarski jezik umel, se je skoro tudi čečenskega naučil, ki je z onim soroden.
Cetniku so celo večkrat veleli, naj na kitaro igraje s svojim slugom ruske pesni prepeva, ter so mu pri teh veselicah spone odvezali; od kar je pa Ibrajim o v a sinaha bila zapazila, da je se zabavaje tudi vklenen nanjo igral, mu te milosti niso več skazali; nesrečni igrač je svojo nepremišljenost skoro obžaloval. Takrat si še ni sanjal, da mu bode kitara kedaj pripomogla k svobodi.
Kolikrat sta si ujetnika svobode goreče želela! pa vse storjene namere, jo doseči, jima niso mnogo uspeha obetale. Odkar sta v tej vasi živela, so ja vaščanje vsako noč drug za drugim čuvali. Toda po malem so čuvajivprihajali manj pazljivi in večkrat celo nobene straže ni bilo. Žena in nje sinek sta spavala v stranski sobi, in stari Ibrajim je sam ostal pri njima, pa je skrbno pazil na ključ k sponam, ter se je vzbudil pri najmanjšem
') Ruska pijača, narejena iz čila in meda.
rožljanji verig. Od dne do dne so Čečenci začeli se proti ujetniku nevljudnejše obnašati. Ker na njegov list dolgo ni bilo odgovora, so ga Č.ečenci pogosto obiskavali, ga psovali ter mu pretili z najzgroznejšimi mukami. Večkrat mu niso dali hrane, in necega dne je še moral gledati, kako so malega Memeta neusmiljeno tepli zavoljo nešpelj, ki mu jih je bil prinesel.
Pri vsem tem je čudno, kako zelo so njegovi trinogi vanj zaupali in ga čislali. Dasi tudi'so ga dan na dan mučili in nadlegovali , so vendar radi k njemu prihajali, kadar so njegovega sveta potrebovali, ter so ga prosili, naj bi jim razsojal njih razprtije, jedna teh razprtij je vredna, da je tu omenjamo, ker je prav čudna.
Nekov vaščan je svojemu tovarišu, potujočemu v bližnjo dolino, zaupal pet rubljev, naj jih tam njegovemu prijatelju izroči. Na poti mu pogine konj, in zdaj misli, da ima pravico te rublje zase obdržati, za izgubo, ki jo je imel, in ker prvi tega ni hotel privoliti, se začneta prepirati. Zbrala sta si zatorej svoji žlahti in prijatelje, da bi to razsodili. Prijatelji in najstarejši vaščanje so si brezuspešno prizadevali, spraviti ja, in vidivši, da brez krvavega boja ne bode sprave, so ja pregovorili, da sta pravdo izročila ujetniku. Vsi vaščanje so zatorej prihrumeli k njemu, radovedni, kako se bode ta pravda končala.
Kačambo se je moral podati iz svoje ječe na ravno streho. Stanovališča v kavkaških dolinah so namreč po nekoliko v zemljo kopana in se vzdvigujejo samo tri do štiri črevlje nad njo, strehe so ravne in njih tla iz trde ilovice narejene. Stanovniki, posebno žene, rade po solnčnem zapadu tu počivajo in o lepem letnem časi dostikrat tudi tu prenočevajo.
Ko se je Kačambo na strehi pokazal, je nastala globoka tihota; vsi so z začudenjem čakali razsodbe.
Vidivši, da pri zatoženci pametna beseda nič ne zamore, mu tisočnik veli bližje stopiti, in da bi si saj pridobil posluša-telje za svojo pravično razsodbo, začne tako-le govoriti: „Če bi bil tvoj tovariš namesto rubljev ti dal jedno „dobro jutro," da ga neseš njegovemu upniku, bi li potem tvoj konj ne bil poginil ?"
„ Morda", odgovori trdoglavec.
„In kaj bi ti potem počel s tem „dobro jutro?" Bi li ne bil moral ga obržati namesto plače za izgubljenega konja? Za-povem ti zatorej, da mu vrneš njegove rublje, in on naj ti da „dobro jutro."
Ko se je ta razsodba poslušavcem pretolmačila, so ti z glasnim smehom pozdravili modrost novega Salomona. Obsojenec sam se je še nekaj časa prepiral, potem pa se je moral vdati; z nova rublje pogledavši je dejal: „Uže prej sem vedel, da izgubim, če ta kristijanski pes v to stvar vtekne svoj nos."
Tri liste je Kačambo bil iz svoje ječe pisal, pa nobenega odgovora ni dobil, in v tem je bilo uže leto dni minulo. Ubogi
ujetnik ni imel perila, ni nobenega ugodnega življenja, čutil je, da ga zapuščavzdravje, in zato je skoraj obupal. Tudi Ivan je ležal bolan. Cetnik se je čudom čudil, da ga je stari Ibrajim za čas bolezni spon oprostil, in da ga ozdravšega ni več del v železje. Ko ga necega dne zaradi tega izprašuje, mu Ivan odgovori: »Gospod, uže davno sem vas hotel za svet prašati v neki reči, ki mi je prišla na um. Mislim, da bi dobro storil, če bi se pomohamedanil."
„Si li zblaznel? Brez dvombe."
„Nisem zblaznel ne! Nimam druge pomoči, vam koristiti. Turški duhovnik mi je rekel, da me ne smejo več vkleniti, če se poturčim. Tako vam tudi laže služim, ter vam vsaj perilo in dobre hrane lehko preskrbim, in kdo ve ? ko bodem svoboden ... ruski Bog je velik! bodeva videla . . ."
„— A Bog sam te bode zapustil, če ga ti, nesrečnež, zatajiš."
Kačam bo karajoč svojega slugo seje skoraj moral smi-jati njegovemu čudnemu naklepu; ta pa je svoje mnenje živahno zagovarjal. ,,Gospod", mu je odgovoril Ivan, „ne morem vas več vbogati in vam dalje zakrivati, kar se je uže zgodilo. Od onega dne, ko ste me mislili bolnega, sem Mohamedan. Zdaj mi je ime Husein. Pa kaj je zlega na tem? Se li ne morem spet pokristijaniti, ko bodeva svobodna?"
„Glejte, zdaj nisem več vklenen in lehko vaše verige starem, ko hitro se mi k temu ponudi ugodna prilika, in upam, da se mi bode ponudila."
In res, Čečenci so bili mož-beseda: niso ga več deli v železje, in užival je popolno svobodo, pa to ga je malo da ne pogubilo. Najgrozovitejši četnikovi nasprotniki so se skoro začeli bati, da jim bode novi Mohamedan ušel in je izdal. Ker je uže dolgo časa med njimi bival in se je njih jezika do dobrega naučil, jih je vse po imeni poznal in bi jih zatorej, če bi bil utekel, bil lehko Rusom popisal, in ti bi se utegnili nad njimi maščevati. Zato so jeli turškega duhovnika glasno grajati, da se je s to spreobrnitvijo prenaglil. Od druge strani pa so M u sloni a n i, ki so mu od dne njegove spreobrnitve bili prijazni, skoro zapazili, da se je po stari navadi pokrižal, kadar je opravljal na strehi po muslomanski šegi svojo molitev.
Nekaj mesecev po svojem navideznem prestopu k mohame-danski veri je Ivan zapazil, da so se vaščanje izpremenili in svojo liudovoljnost mu očitno kazati začeli. Iskal je vzroka njih nezaupnosti, a zastonj.
Čečenska mladež, s katero se je bil najbolj zaznanil, mu necega dne pove, da mislijo moški črez Terek vdariti, da tam v Mosdok potujoče ruske trgovce oplenijo. Obilega dobička obetaje mu prigovarjajo, naj se vdeleži tega njih izleta. Ker je uže dolgo želel si orožja preskrbeti, obljubi jim, da pojde z njimi. Mislil je, da ga ne bodo več na sumu imeli, ko bodo videli, da
se je vrnil k svojemu gospodu. Toda ker se je četni k tej nameri močno ustavljal, se je delal, kakor da na to reč več ne misli; vendar ko se je Kačambo neko jutro vzbudil, videl je Ivanovo slamnjco prazno; bil je po noči odšel.
Da so mu C e č e n c i zaupali in ga povabili, naj z njimi odrine, to bi se Ivanu bilo moralo sumnjivo zdeti; bilo je nenaravno, da ti potuhnjeni in maloupni ljudje njega, Rusa in svojega ujetnika, jemljejo saboj v boj. Res je pozneje izvedel, da so ga samo zategadelj seboj vzeli, da bi ga pri tej priliki umorili. Ker so ga, M u s 1 o m a n a, morali čuvati, zato so namenili ga še le v boji umoriti, potem pa razglasiti, da ga je ubila sovražnikova roka. Ko je ta lopovska drhal na ruske trgovce skrivaj prežala, so jo Kozaki napadli, ter tako po njej udrihali, da jim je jedva ubežala črez reko. V tej veliki zadregi pa so Čečenci pozabili na Ivana.
Ko se ta množica pred Kozaki bežeyzapodi v Terek, da ga naglo prekorači, se nečemu mlademu Cečencu sredi deroče reke spodtakne konj in voda ga odnese z jezdecem vred. Ivan, jašeč za njim, to videti spodbode svojega konja in skoči za njim, ne gledaje na nevarnost, ki mu je samemu pretila. V hipu, ko je mladenič uže omagoval in ga je deroča voda skoraj zalila, ga je Ivan naglo pograbil, ter ga srečno rešil na kopno.
Ker se je uže danilo, so Kozaki, Ivana na obleki in kapci spoznavši, začeli nanj meriti, kriče: „Begun, zgrabite beguna!" Krogle so mu strgale obleko. Vendar jim je, hrabro se borivši, ušel in srečno dospel v vas. Bil si je v svesti, da je jednega tovariša smrti otel in vsej četi koristil.
Dasi tudi si Ivan s svojo hrabrostjo ni pridobil srdec vseh vašSanov, imel je zdaj vsaj v jednega prijatelja v vasi, ki mu je prisegel zvestobo: mladi Čečenec si ga je izvolil za svojega k o ni j a k a, (to ime Gorjanci v Kavkazu časte in ga nikdar ne skrunijo). Mladi mož mu je prisegel, da ga hoče vselej, povsod in proti vsakemu človeku braniti. Pa večina moških ga je navzlic temu prijateljstvu še vendar le sovražila. Njegov pogum in njegova zvestoba do svojega gospoda sta jim delala še večjo skrb. Vedeli so zdaj, da zna še več, nego samo zabavati, in če so se spomnili svojega nesrečnega izleta, katerega se je Ivan bil vdeležil, so se čudom čudili, kako je bilo mogoče, da so Rusi o njih naklepu vedeli, ter je tako nenadoma napadli; sumnili so I v a n a, da je najbrž on njih namere izdal Rušo m. Tudi stari Ibrajim se je začel bati, da bi mu ujetnika utegnila vteči, zato ja je od zdaj pazljivejše čuval in jima ni več dovolil se zabavati; vrlemu slugi se je grozil, časih ga je celo bil, če je hotel s svojim gospodom se pogovarjati.
V tej sitni zadregi sta si ujetnika izmislila pripomoček, da sta se mogla pogovarjati, in da njiju čuvaj ni sumil nič naopač-nega. Kadar sta ruske pesni prepevala j kakor sta bila navajena, je četnik vzel kitaro, če je hotel v navzočnosti Ibraji-
m o v i svojemu tovarišu kaj važnega in skrivnega povedati, je to igraje pel; Ivan je pevaje odgovarjal in četnik ga je s kitaro izpremljal. Ker ta pripomoček nič kaj novega in čudnega ni bil, in ker sta se ga le redko posluževala, nista se nikomur izdala.
Več nego trije meseci so bili minuli po nesrečni ekspediciji, katere smo gori omenjali, kar zapazi Ivan necega dne v vasi nenavadno gibanje. Prišlo je bilo iz planjave nekoliko mul, s smodnikom otovorjenih. Moški so puške čedili in patrone pripravljali. Skoro je Ivan tudi čul, da se na novo ekspedicijo pripravljajo. Ves rod se je imel združiti, da napade svojega soseda, neki drugi rod, ki je, v rusko varstvo se podavši R u s o m dovolil, dav si smejo na njegovi zemlji sezidati svojo vojno stražno postajo. Cečenci so se namenili pokončati ves ta rod in ruski batalijon, ki se je pri njem naselil, da se pod njegovo brambo ta trdnjava more zidati.
Neko jutro poznejše svojo bajto zapustivši je Ivan našel prazno vso vas. Vsi moški, kar jih je orožje nositi moglo, sc bilivpo noči odrinili. Setaje se po vasi se je z nova prepričal, da Cečenci namerjajo, jima nekaj posebno žalega storiti. Starci, nehote z njim govoriti, so se ga izogibali, in neki deček mu ie kar naravnost povedal, da ga njegov oča misli umoriti. In to je naposled v misli zaglobljen k svojemu gospodu šel domov, je na strehi neke hiše zagledal mlado žensko, ki je svoj ovoj vzdvignila, ter plaho z roko maliaje mu pot v Rusijo kazala, v znamenje, naj ubeži. Ta mlada ženska je bila sestra mladsga C e čenča, kateremu je Ivan nareki Tereki bil otel življenje.
V izbo stopivši je videl, kako je starec Kačambovo že-lezje preiskavah Se nekov drug mož je sedel v sobi: to je bil mož, ki zavoljo menične mrzlice ni mogel odriniti s svojimi tovariši, in katerega so Ibrajimu bili poslali, da bi mu pomagal ujetnika čuvati, dokler se odišli moški ne vrnejo. Ivan je brž spoznal to opreznost, pa ni osupnil. Ker zdaj moških ni bilo doma, se mu je zdela najlepša prilika, strani pobegniti; tega vendar se je bal, da bi dvema čuvajema vteči bilo teško. Toda če čaka, da se moški vrnejo, mu je smrt gotova; vedel je, da Če-čencem namere ne bodo po sreči izišle, in da mu razkačena drhal potem ne bode prizanesla. Treba je zatorej bilo, ali svojega gospoda zapustiti, ali pa ga rešiti spon, in rajši, nego čet-nika samega nevarnosti prepustiti, bi zvesti sluga bil stokrat umrl sam.
Kačambo, ki je uže obupoval, je bil nekoliko dni ves žalosten 111 malomaren. Ivan, mirnejši in veselejši, mu je pripravljal jedi, prepevaje ruske pesni, v katere je vpletal za svojega gospoda tolažive besede.
„Prišel je čas," je pel po vsaki kitici, „da se najine reve m nadloge končajo, ali da umreva. Jutri, haj luli, haj luli! uže
potujeva v lepo mesto, katerega nočem imenovati; pogum gospod! ne obupajte mi, gospod! Ruski Bog je velik."
Kačam bo, ki skoraj ni maral niti za življenje, niti za smrt, še ne vede, kaj ima Ivan na mislih, mu je rekel: „Ston kakor hočeš, a molči !" Proti večeru je bolnega Ibrajimovega tovariša mrzlica tako zelo napadla, da je moral oditi domov. Ker je Ivan bil. kakor navadno, vesel, se je stari čuvaj popolnoma vpokojil. Da bi pa starec ničesar ne sumnil, je Ivan zarano legel na klop, ki je stala v zadnjem delu sobe, ter je čakal, da bi Ibrajim zaspal; toda ta je hotel vso noč prebedeti. Namesto, da bi legel na svojo rogožino blizo ognjišča, sedel je na klado ujetniku nasproti. Sinaha je šla v stransko sobo, kjer je navadno s sinkom spavala, in starec je zaprl za njima duri.
Iz temnega kota gledaje ta čudni prizor je Ivan pazil na starca. Zadaj na steni za starcem je visela v globini sekira, ki se je zasvetila, kadar se je brleča luč ognja vplamenila. Ko je Ibrajim a posililo spanje, da je glavo nagnil, je Ivan hitro vstal, pa sumnjivi starec je to brž zapazil in se zadri:
„Kaj delaš tu?" Namesto odgovora se je Ivan zehaje ognjišču bližal, kakor da bi se bil še le iz trdnega spanja prebudil. Ibrajim, ki se je sam jedva spanja branil, je velel Kačambu, naj na kitaro igra, in ker ga ta ni hotel poslušati, vzamejo Ivan, ter mu jo da, rekoč: „Prosim, igrajte, imam vam nekaj povedati. Kačambo jo ubere, in potem začneta dvo-glasno rusko narodno pesem peti.
Kačambo: „Hajluli, haj* luli! Kaj mi imaš povedati. Pazi nase!" (Po vsakem vprašanju in odgovoru sta pela kitice neke ruske narodne pesmi.)
Ivan: „Vidite tam sekiro? Pa ne gledajte tija! Haj luli, haj luli!"
Kačambo: „Umor nama ne more koristiti! Haj luli! Ze-lezje mi brani bežati."
Ivan: »Ključ bodem našel v čuvajevem žepu."
Kačambo: „Žena bode vpila! Haj luli, haj luli!"
Ivan: „Bodi uže kar hoče! Haj luli, haj luli! Ali ne bo-dete morali tu umreti od glada in slabosti?"
Ko je starec začel pazljivejše poslušati, sta še glasnejše pela. ,,Igrajte, gospod," je rekel potem Ivan, ,_,igrajte kozaški narodni ples; hočem plesati vkrog po sobi, da pridem do sekire; igrajte krepko."
„Bodi zatorej, kakor hoče," je odgovoril Kačambo. „Naj bode vendar uže konec teh muk!" To izgovorivši je gledal v stran, ter začel igrati krepko, kar najbolj mogoče.
Ivan je začel prav umeteljno plesati kozaški ples, ki ga je starec posebno rad videl. Kačambo, vidivši, da se plesalec
bliža sekiri, je čutil svoje srce nemirno utripati. Orodje je bilo
»
v neki omarici na steni, pa tako visoko, da ga Ivan skoraj ni mogel doseči. Da ga doseže, je naglo k višku skočil, ter ga' del za Ibrajimom na tla.
Ko se je ta ozrl, je plesalec uže daleč od njega plesal. Vse to se je uže dosta dolgo godilo, da je Kačambo, ves utrujen, začel misliti, da sluga nima dovolj poguma, ali da še ni ugodnegavhipa. Ko ga je pogledal, je ta ravno sekiro na starca nameril. Četnik, to vidivši, se je tako prestrašil, da mu je padla kitara iz rok na kolena. V tem hipu se je Ibrajim bil priklonil in del nekoliko hoste na ogenj; nje suho listje se je naglo vplamenilo in razsvetlilo vso sobo. To storivši se je obrnil, da bi spet sedel na klado.
Če bi bil Ivan v tem hipu po starcu mahnil, bi se bil vnel med njima hud boj, mož proti možu bi se borila, in ta dvoboj bi bil vzbudil sinaho, spečo v stranski sobi. Pa Ivan je bil dosta oprezen, da tega ni storil, temuč je hitro sekiro skril za starčevo klado. v ter z nova plesal. „Igrajte nu!" je dejal svojemu gospodu. „Cesa čakate?" Četnik spoznavši svojo nespamet, je naglo spet začel igrati. Starec ni ničesar hudega sumnil ter je vsedel pa zapovedal je, naj bode dovolj in naj ležeta. Ivan se mirno bliža četniku, da mu kitaro vzame, pa po bliskovo hitro pograbi namesto nje sekiro za Ibrajimom na tleh ležečo, pa ga ž njo udari tako močno po glavi, da se zvrne mrtev z licem na ogenj in mu zgori osivela brada, Ivan ga potegne za noge iz ognja, potem pa ga pokrije z rogožino.
Nekoliko minut sta poslušala, če se je starčeva sinaha vzbudila, pa ta najedenkrat odpre duri in vskrikne: „Kaj počenjate tu ?" in korak bliže stopivša vpraša: „Od kod pa ta duh, kakor bi se bilo perje žgalo?"
v Ogenj je bil zbrskan, da je bila skoraj tema po sobi. Divje zasuče Ivan sekiro nad ženino glavo, pa ona jo odmakne in strašno vskriknivša dobi udarec na prsi; po bliskovo hitro jo Ivan pobije z drugim udarcem. Prestrašen od druzega umora, katerega se ni nadejal, mu zdaj četnik zastopi pot do stranske izbe, ko vidi, da Ivan misli umoriti tudi malega Mame ta. „Kam misliš, nesrečni človek?" je kričal. „Hočeš li tudi nedolžnega otroka umoriti, ki mi je toliko ljubezni skazal? Če me z njegovo smrtjo osvobodiš, ti pri najinem prihodu v domovino ne more življenja oteti ni tvoja ljubezen, ni tvoja zvesta služba."
„V domovini storite, kakor vam drago," odgovori Ivan, „pa tu je treba, da svoje začeto delo končam."
In ko vendar le tija sili, ga Kačambo popade z vso močjo za vrat, kričeč: „Zemlja te požrla! če mu življenje vzameš, če mu le jeden las izpuliš, na živega Boga prisezam, da se sam izročim Cečencem, in tvoja grozovitost ti ne bode nič pomagala."
„Prostovoljno hočete pri Čečencih ostati?" ponavljal je sluga, ter je zasukal sekiro nad svojim gospodom. „Č!ečenci vas ne smejo dohiti živega v pest, zadavim jih vse, vas in samega sebe, predno se to zgodi. Ta deček more naju izdati, če na pomoč kriči, in vas slabotnega še ženske lehko spet v ječo vtaknejo."
„Nikari, nikarte!" kriči Kačambo, iz čegar rok se je Ivan hotel izmekniti. „Nikarte! strašna pošast, zadavi mene, predno umoriš mojega ljubca!" A slabemu, kakor je bil, je še železje branilo, da ni mogel zdivjanega sluge siliti nazaj, ki ga je na stran sunil, da je padel na trda tla in od strahu in strmenja skoraj odmedlel. Zastonj je z vso močjo skušal vstati, vedno kričaje: „Ivan, Ivan, rotim te, nikar ga ne umori! Za božjo voljo, ne prelivaj krvi tega nedolžnega otroka!" Ko se slednjič toliko posili, da more dečku na pomoč iti, sreča pri vratih se vračajočega Ivana, ki mu je dejal: „Gospod, vse je dokončano; ne gubiva časa! Ne kličite," odgovoril je očitajočemu gospodu, ,,kar je storjeno, je storjeno. Zdaj je treba gledati, da ubeživa, in dokler nisva svobodna, pobijem vsakega, ki me sreča, ali pa naj 011 mene umori. Naj pride prijatelj ali neprijatelj, potolkel ga bodem. Potem je vžgal mecesnovo tresko in je začel iskati po čuvajevih žepih in njegovem kartušu, pa ključa k četnikovem železju ni bilo nikjer; išče ga povsod po vsej sobi, pa ga nikjer ne najde. Ko četnik še vedno toži in mu očita umor, zavrne ga: „Tožite in žalujte rajši zavoljo ključa, ki ga ne morem najti. Kaj vas skrbijo ti lupežniki, ki so vas delj nego petnajst mesecev mučili? Hoteli so naju umoriti, nu, zdaj je vrsta prišla nanje. Morem li jaz za to? Peklo je požrlo vse skup!"
Ključa ni bilo nikjer in zastonj je bilo trojno umorstvo, če spon ne moreta razbiti. Na*četnikovi desnici je Ivan stri železne oklepe s sekiro, pa oklepa na nogi ni mogel zdrobiti; tudi se je bal, da bi svojega gospoda ranil. Vrhu vsega je bila uže pozna noč, in nevarnost od minute do minute večja, treba je bilo zatorej bežati. Verigo je Ivan četniku na pas pripel, da bi mu pri hoji ne bila na poti in da bi preveč ne rožljala, potem je del v bisago jančjo četrt, ostanek večerje, in temu je dodal še drugega živeža, ter se je naorožil s samokresi in jataganom ubitega Ibrajima, Kačambo pa se je zavil v rajnkega burko. ') Odišla sta tiho, in da bi nikogar ne srečala, kreneta od kolovoznega pota, ki drži v Mosdok, na pot črez gorovje, dobro vedoč, da ja tu ne bodo sledili. Po noči sta hodila po višini na desnici, ko se je pa zdanilo, sta stopila v bukovje, da bi ja od daleč nihče ne zazrl. Bilo je meseca februvarja: zemljo, posebno na teh višinah,
') Burka je ruski plašč, narejen iz kosmate polsti (klobučine), medvedji koži podobne, skozi katero dež ne premače. Kozaki se je poslužujejo v deževji, pa tudi, kadar jim je na mokrih tleh prenočevati.
je pokrival še zmrzli sneg, po katerem sta o mrzli noči in zarano lehko hodila, ko ga je pa o poludne solnce bilo ogrelo in omehčalo , so se jima pri vsacern koraku noge vgrezale, da sta prav teško in počasi hodila. Jedva sta dospela do neke doline, ki sta jo morala prekoračiti, in v kateri ni bilo več snega; kraj potoka se je vil dober pot, znamenje, da se je tod mnogo hodilo. Zaradi tega, in ker je četnik bil jako spehan, sta popotnika sklenila, do noči tu ostati: stopila sta med posamezne skale, ki so molele iz snega.
Ivan je narezal jelovih vej, ter je četniku naredil ležišče. Dokler je ta počival, je Ivan razpoznaval okolico. Dolino so obdajale visoke gore, črez katere ni bilo nobenega pota, zatorej jima je hoditi ob potoci, če nočeta zaiti.
Bilo je uže ob jednajsti uri po noči, in sneg se je uže trdil, ko sta v dolino korakala. Predno sta odrinila, sta svoje zavetje sežgala, da bi se ogrela in si č i z 1 i k e ') pripravila za večerjo, kajti bila sta lačna. S peščico snega sta si ugasila žejo in po-žirek žganja je končal kosilo. Srečno sta prekoračila to dolino in nikogar nista srečala; potem sta morala skoz sotesko med potokom in ostrimi pečinami. Hodila sta hitro, kolikor je bilo mogoče, misle na nevarnosti, katerim bi se ne bila mogla izogniti, ako bi ja kdo tu srečal. Še le drug dan ob deveti uri sta prišla iz te soteske, ki se je zdaj naglo odpirala, da sta na oni strani nižje gore, in nekoliko dalje, jednako daljnemu moiju, videla rusko obnebje.
To je bilo veselje, veliko veselje! posebno za četnika. „R u -sija! Rusija!" to jedino besedo je mogel izgovoriti. Popotnika sedeta, da nekoliko počijeta in uže sedaj uživata svojo svobodo. To veselje vendar ni bilo čisto, kalile so mu ga misli na strašne dogodbe, ki jih je nedavno na svoje oči videl, in katerih ga je železje in s krvjo omadeževana obleka spominala. Oči v daljni smoter vprte mislil je tudi na težavni pot, ki ga ima še pred seboj; pogled na utrujene in otekle noge mu je vzel vso radost, ki ga je bila prošinila, ko je zagledal daljno obnebje svoje mile domovine; vrhu tega ga je huda žeja nadlegovala in mu usta skoraj posušila. Ivan mu je šel po vode k potoku, ki je bil nekoliko dalje od njiju. Tu je Ivan našel brv iz dveh debel narejeno in v dalji je zazrl neko bajto. Bila je to čečenska koliba, poletno stanovanje, in zapuščena. Ubežnika sta je bila vesela, ter sta jo vzela za zavetje.
Stanovniki v Kavkazu, po nekoliko nomadje, mnogo trpe od svojih sosedov, ki večkrat k njim priderejo; zato imajo pri stanovališčih pod zemljo shrambe, kamor svoj živež in svoje
') Čizlika je na vilicah pečena jagnetina.
imetje skrivajo pred sovražnikom. Ti ozkim studencem podobni prostori so kriti z blanjo ali s kako pločo, na katero denejo zemlje, nahajajo se navadno na mestih, kjer ni trave, da bi je nje dvojna barva sovražniku ne izdala, pa navzlic tej skrbi je ruski vojaki pogosto obnosajo.
Tako shrambo je Ivan našel v kolnici, v njej je bilo nekoliko piskrov, koruznih storžev, kos soli in razno katero po-hišje. Prinesel je vode ter je del jančevino in krompirja kuhati. Dokler se je juha kuhala, je Kačam bo pekel koruzo; poznejše sta našla še nekaj leščnikov in vse to sta použila. Po obedi ga je Ivan železja popolnoma oprostil, da je s tečno hrano okrepčan trdno zaspal in se vzbudil še le pozno zvečer. Dasi tudi dobro izpočit, bile so njegove otekle noge , ko sta se spet na pot podala, tako okorne, da jih brez velike bolečine ni mogel gibati. Vendar sta morala dalje. Na svojega slugo se opiraje je prav počasi krevsal, skoraj prepričan, da ne bode dosegel zaželenega smotra. Hoja mu je po malem noge ogrela, daje menj čutil bolečine. Potoval je vso noč, večkrat počivaje. Gasi ga je premagal obup, da je legel na tla, ter Ivana prosil, naj ga prepusti neizogibni usodi. Toda zvesti sluga mu ni le z besedo in dejanjem delal pogum , nego ga je moral večkrat na noge siliti in vleči seboj. Grede sta prišla na nek težaven in nevaren kraj, kateremu se nista mogla izogniti; čakati, da se zdani, tudi ni kazalo, bila bi s tem preveč časa potratila, zatorej _ sta se namenila, ta kraj na vsak način prekoračiti, in če bi tudi glavo izgubila. Predno sta pa oba storila korak naprej, je Ivan šel gledat tal, Kačam bo pa je ostal nemiren kraj skale. Noč je bila temna, iz prepada se je čulo šumenje deroče reke, ki je tekla skozi dolino; kamenje, ki se je pod Ivanovimi nogami od skalovja luščilo, je hrumelo v globoki prepad. V tej strašni uri, ki bi mu lehko v življenju slednja bila, se je spomnil svoje ljube matere; ona ga je pred odhodom k stražni postaji blagoslovila, in ta misel ga je navdajala z nadejo, da jo bode spet videl. „Moj Bog, je vskliknil, daj, da me ni zastonj blagoslovila!" Ko je to kratko, gorečo molitev končal, se je Ivan vrnil. Pot, ki ga je pregledal, ni bil takšen težaven, kakor sta s prva mislila. Nekoliko sežnjev daleč s pečine splezavša, sta hodila ob strmi steni po ozkem potu, ter sta tako srečno prišla črez ta nevarni kraj. Ivan je s sekiro nasekaval trdi sneg, da sta laže in varnejše hodila in se jima noge niso popolzniie. Pokrižavši se je Kačambo dejal: „Pojdiva zatorej, četudi konec vzamem! Šel bodem, dokler me Bog in moči ne bodo zapustile."
Steza je bila vedno ravnejša in trdnejša, snega je bilo samo še na severni strani steze, kjer so globokejša mesta bila zamedla. Sreča jima je bila ugodna, da do zgodnjega jutra nista nikogar srečala; zdaj sta uže od daleč zapazila dva moža, zatorej sta na tla polegla in se jima tako skrila.
Ko prideš z gora, v teli pokrajinah ne vidiš več lesa, tla so gola, le kraj velicih rek raste tu pa tam še kako drevo, in to je čudno, ker zemlja ni rodovita. Nekoliko časa sta potovala oh reki Sunži, katero sta morala prekoračiti, da dospeta v M o s d o k. Iskala sta kraja, kjer bi reka bila menj deroča, kar zagledata nekega jezdeca, ki je ravno jima nasproti jahal. Ker je krajina gola in nima ni drevja, ni grmovja, sta počenila kraj vode, namenjena se z orožjem braniti, ako ja tujec napade. Ko je pa Ivan videl, da je jezdec kakih dvanajst do trinajst let star dečak, je k njemu skočivši ga s konja potegnil. Deček se je hotel braniti, ko je pa četnika s samokresom v roci na bre°-u reke zazrl, je naglo pobegnil. Konj ni imel sedla in je bil samo z uzdo zabrzdan. Popotnika ga zasedeta, in črez reko jahaje še le vidita, da je peš ne bi bila mogla prekoračiti. Konja, dasi tudi sta mu dva moža na hrbtu sedela, je deroča voda malo da ne podrla. Slednjič sta vendar na oni kraj reke dospela; ker je pa breg bil zelo strm, sta raz konja poskakala, ter ga z vso močjo na kopno vlekla, pa uzda se mu je z glave zmuznila, in uboga žival je vtonila v deroči vodi.
Konja sta sicer bila izgubila, ali bati se jima zdaj ni bilo več treba, da bi ja lopovski Če čenči sledili. Pred seboj v dalji sta videla pečevnato reber, zatoraj sta tija krenila, da bi se tam skrila in do noči počivala. Zdelo se jima je, da ne more več daleč biti do mirnih Čeč en cev, pa tudi tem nista mogla upati, kajti utegnili bi ja izdati in v novo nesrečo pelmiti. Toda Kačambo je bil tako„slab, da bi brez tuje pomoči teško bil prišel do Tereka. Živeža nista imela več: ves dan sta bila zatopljena vsak v svoje misli, ter sta molčala — gotovo jima je bila na mislih bodočnost.
Na večer je četnik videl, kako se je Ivan na čelo bil in globoko vzdahnil. To ga je osupnilo, da mu prej vedno pogumni tovariš jame obupavati. Ko ga je vprašal o vzroku, mu je Ivan odgovoril: »Gospod, zelo sem se pregrešil!" — »Bog nama odpusti!" je Kačambo rekel, ter se pokrižal. „Da", nadaljuje Ivan, „ pozabil sem krasne risanice, ki je bila v sobi malega M a me t a. Zal, da sem bil tako pozabljiv! pa vi ste vzdihovali in kričali, da sem je moral pozabiti. Vi se posmehujete ? To je bila v vsi vasi najlepša rfsanica. Poklonil bi jo prvemu možu, ki ga bodeva srečala, da bi ga podkupil, kajti ne vem, kako nama bode mogoče, dalje potovati, ker ste jako slabi."
Do zdaj sta imela vedno ugodno vreme, ta dan pa se je izpremenilo. Mrzli ruski veter je hudo pihal in jima pšeno v lice vel. Ko se je zmračilo odrineta dalje, ne vede, bi li iskala kake vasi, ali bi se jej izognila. Proti jutru ja je nova nesreča zadela, in zdaj sta morala najkrajšo pot potegniti. Ko namreč potujeta skozi nek klanec, kjer je nekoliko snega tla pokrivalo, se jima je pod nogami vdrl led, da sta se do kolen
pogreznila v vodo. Kačambo skušaje se iz ledu izkopati, si je obleko vso zmočil. Kar sta potovala, ja ni tako zeblo, nego v tem hipu.
Polja so bila bela, kakor v najhujši zimi. Jedva potujeta še četrt ure, in Kačambo, onemore od mraza, truda in bolečin, ter se na vso moč brani dalje iti. Ko je videl, da ne more svojega smotra doseči, se mu je zdelo nespametno in grozovito, še dalje svojega tovariša pri sebi obdržati, ki bi se lehko rešil. „Posliišaj me, Ivan," mu je zatorej dejal, „Bog je moja priča, da sem do zdaj vse storil, kar sem mogel, da me moreš rešiti. Ali zdaj vidiš, da me tvoja pomoč ne more oteti, in da je moja usoda sklenena. Pojdi zategadelj k stražni postaji, dragi Ivan, vrni se k našemu polku; zapovem ti to. Povedi mojim starim prijateljem in mojim poveljnikom, da si me tukaj pustil vranom za živež, in da jim boljše usode želim. Predno pa odideš, spomni se, kaj si mi tam gori pri krvi starca Ib raj ima prisegel. Prisegel si mi, da me Čečenci ne bodo živega v pest dobili. Bodi mož-beseda!"
Te besede izgovorivši, legel je četnik na tla, ter se z burko pokril. „Ostane nama še jedna pomoč," mu je Ivan odgovoril, „namreč ta, da grem iskat kakega Čečenca in da ga z obljubami zase pridobim. Če naju izda, si saj ne bodeva imela ničesar očitati. Skusite še do tija priti; ali pa še boljše je, da sam tija grem. Če mi po sreči izide, pridem z njim po vas, če pa umrem in se ne vrnem, tačas se morete tega le samokresa posluževati." Kačambo je burko odgrnil in vzel samokres.
Potem ga je Ivan s travo in protjem pokril, da bi ga ta čas kdo ne našel. Ko misli oditi, ga gospod šejedenkrat pozove, rekoč: „Ivan, čuj še mojo zadnjo prošnjo: Če srečno črez Terek prideš in mojo mater vidiš, povedi jej . . ."
„— Gospod," mu seže Ivan v besedo, „še danes se vidiva. Če pa umrete, me ne bode ne vaša ne moja mati več videla."
Skoraj jedno uro je hodil, predno je vrh nekega hriba dospel. Tu je videl kacih tri ali štiri verste daleč dve vasi, toda teh ni iskal. Želel je najti samotno hišo, da gre skrivaj vanjo in pridobi gospodarja za svoj namen. Slednjič je zagledal v dalji dim, ki se je valil iz dimnika samotne hiše; tija se je zatorej podal. Vstopivši je gospodarja, ki je na tleh sede si krpal črevlje, tako-le nagovoril: „Mož, lepa prilika se ti ponuja, zaslužiti si dve sto rubljev. Gotovo si uže čul govoriti, da je četnik Kačambo pri Gorjancih ujet. Jazvsem ga iz ječe rešil; on je blizu tebe, bolan in tvojih v rokah. Če jim ga spet izročiš, te bodo gotovo pohvalili, pa te ne platili. Če pa privoliš, da ga rešiva, in ga samo za tri dni pod svojo streho vzameš, pojdem v Mosdok, ter ti prinesem zanj dve sto rubljev v srebru odkupnine. Če se pa ganeš in kričiš, te na mestu s tem-le hand-
žarom prebodem," in zdajci mu pokaže handžar. »Govori brž, če ti je življenje drago!"
Ivanove besede so ga sicer prepričale, pa ga niso prestrašile, zato je mirno vstal in odgovoril: „Mladi mož! tudi jaz imam handžar za pasom in tvojega se ne bojim. Če bi ti bil prišel k meni kakor prijatelj k prijatelju, bi jaz nikdar človeka ne bil izdal, ki je črez moj prag stopil; ali zdaj ti ničesar več ne obljubim. Vendar pa sedi in še jedenkrat povej, česa želiš." Ivan videč, s kom ima posla, oskrbi svoj handžar, sede in ponavlja svojo ponudo. „S čim me moreš zagotoviti, da ostaneš mož-beseda?* vprašal jeČečenec. — „Četnika samega ti pustim; ali misliš, da sem zastonj petnajst mesecev z njim" trpel in ti svojega gospoda zategadelj privedel, da bi ga pustil?-' — „Tako je prav, vse ti verjamem; pa dve sto rabljev je premalo, zahtevam štiri sto." „Zakaj pa ne zahtevaš štiri tisoč? to tebi utegne biti vse jedno, pa meni ne, ki hočem biti mož-beseda. Ne ponujam ti vinarja več, nego dve sto rabljev, ker vem, kje jih bodem dobil. Me li hočeš siliti, da te prevarim?"
„Dobro, privolim za dve sto rabljev, a ti moraš v treh dneh in sam se vrniti."
„D&, sam se vrnem in v treh dneh, dam ti besedo. Pa mi daš tudi ti svojo, in je četnik tvoj gost?"
„Od te ure je on moj gost kakor si ti, dam ti besedo."
Podala sta si roci ter hitela po četnika, ki sta ga od gladu in mraza na pol mrtvega sem prinesla. — Ker je Ivan zvedel, daje v Červel i jan s ka j o-Sta ni c o bližje, nego v Mosdok, seje brž tija podal. Tam je bilo precej obilo Kozakov in je zatorej v kratkem potrebnih dve sto rabljev nabral. Ko se je na odločeni dan hotel vrniti, mu polkovnik in poveljnik te kozačke postaje ni dovolil samemu potovati; nekoliko Kozakov ga je moralo izpremljati, in to je skoraj bila Kačam-bova smrt. Ko je namreč Čečenec v dalji kozaške sulice zagledal, mislil je na izdajstvo; šel je in zanesel še bolnega četnika na streho, ter ga je privezal navkol, potem pa je sedel s samokresom v roci ujetniku nasproti. „Ce bliže pridete," je Kozakom kričal, „če še le korak storite, vstrelim četnika. in ostane mi še petdeset krogelj za moje sovražnike in za izdajalca, ki jih je privedel."
„Nisem te izdal ne," mu je odgovoril Ivan, boje se za svojega gospoda, „tudi ti prinašam dve sto obljubljenih rabljev. Jaz sem mož-beseda."
„Kozaki naj nazaj odlazijo, ako ne, ga vstrelim."
K a č a m b o sam je prosil njih v častnika, naj se vrnejo. Ivan se je sam bližal, a tudi njemu Čečenec ni upal. Zapo-vedal mu je, naj sto korakov od njegove hiše rublje našteje na tla in naj potem odide nazaj.
Rublje pobravši, je Čečenec tekel na streho k četniku, ter ga kleče prosil za odpuščanje, trdeč, da je bil prisiljen tako ijevljudno ravnati. Kačambo mu je odgovoril: „Spominal se bodem le tega, da sem bil tvoj gost, in da si pošteno bil mož-beseda. Pa odvezi me zdaj tudi od kola!" Teh slednjih besed Čečenec morda ni več čul, kajti po bliskovo je pobegnil strani, ko je videl, da se Ivan bliža hiši.
Še tisti dan je vrli sluga privedel svojega gospoda do njegovih prijateljev, ki so uže vsi mislili, da ga ne bodo videli nikdar več.
Letopis 1881.
9
\
Petrns Paulns Mm
in njegovo sodelovanje pri Trubarjevem prelaganji
sv. pisma.
Spisal prof. Er. Hubad.
Porodil se je Peter T a v e 1 V e r g e r i j ') 1498. 1. v Kopru, kjer so kazali še v tem stoletji njegovo rojstveno hišo. Imel je tri brate: Avrelija (Aurelis), Jakoba (Gia-como) in Janeza Krst ni k a (Giovanni Battista), ter dve sestri: Cecilijo in Lukrecijo.
Učil se je v Pa d o vi prava. Seznanil se je tamo z mnogimi odličnimi možmi. Kar je bil slišal o novi veri iz Witten-berga, napoti njega in brata Jakoba, da prosita barona Schencka za priporočilno pismo, da bi šla v Wittenberg se učit. Ali bolezen je zaprečila potovanje na Nemško.
Izučivši se bil je Peter advokat v Ver oni, Pa (lovi in v Benetkah. Ali ta posel mu ni ugajal. Brat njegov Av-relij bil je tajnik pri papežu Klemen tu VII. Leta 1529. se napoti tudi Peter v Rim. Ime njegovo je slulo tako dobro, sam se je znal priporočati tako, da ga izbere papež za poslanca na državni zbor v Augsburg 1530. 1. Tamo je pokazal, koliko velja. Na cesarja Ferdinanda avstrijskega pridobil sije mnogo vpliva; častil ga je ta posebno, izbral ga je celo 1533. 1. kuma svoji hčerki Katarini. To je bilo častilakomnemu možu prav po volji.
Po smrti Klemen t a VII. sede na papežev prestol Pavel III., Vergerij pa ostane na svojem mestu. Cesar sam je prosil zanj. Leta 1535. dobi nalog, naj povabi protestantske kneze na
') Glej: „Briefweehsel zwischen Christoph, Herzog von Wurtemberg, und Petrus Panlus Vorgerius. Gesainmelt und herausgegeben von Eduard von Ifausler, vveiland Vicediiector des k. Haus- u. Staatsarchivs, und Theodor Se bo 11, Prof. Bibliothekar an der k. offentl Bibliothek in Stuttgart." („Bibliotbek des liter,Trisoben Veroines in Stuttgart." CXX1V). Tiibingen. 1875, 517 str. vel. 8°.
cerkven shod v Mantovo in naj išče kralja za Angleški. Ali spodletelo je oboje. Potovaje po Nemškem od dvora do dvora, snide se 7. dne novembra meseca 1535. 1. tudi z Luthrom v Wittenbergu.
Razgovarjala sta se o tem in onem, vendar se je izraževal Vergerij proti prijateljem le zaničljivo o reformatorji.
Po končanem potovanji se vrne v Italijo. Papež ga izvoli meseca maja 1536. 1. škofa Modruškega in skoro potem za Koprskega. Pridno se jame pečati novo posvečeni duhovnik z bogoslovjem. L. 1540 pa potuje s kardinalom Hippo-lytom d' Este na Francosko, od ondot pavAVorms, kjer so poskušali še vedno združiti lutherane in katoličane. Dne 1. januvarja 1541. 1. govoril je o edinosti in o miru v cerkvi. Ali tudi on ni mogel pomagati več.
__ Upal je, da postane za svoje prizadevanje kardinal. Leta 1545 so ga pri imenovanji kardinalov preskočili, niso se namreč mogli nanj zanašati, ker so poročila poslanca Aleksandra sum zoper njega vzbudila. Ko Vergerij o tem sumu zve, gre v svojo škofijo nazaj, da bi se pismeno zopet pravovernika dokazal. Toda spisi protestantski, katere je v svoj namen čital, pridobili so ga popolno za Luthrov nauk. Sklene prestopiti k protestantom. K enacemu koraku pregovori tudi svojega brata Ivana, škofa Puljskega. Oba pričneta v svojih škofijah delovati v lutheranskem duhu. Inkvizicija pa prisili Petra Vergerij a, zapustiti Koper. On pobegne k svojemu dosedanjemu pokrovitelju Herkulu G on žagi v Man tu v o. A kardinalu Gon-zagi se iz Rima naroči, naj nikar ne daje zavetja krivover-skemu škofu; zato Vergerij odide, a ne v Rim, kamor ga je bil papež poklical, ampak v Tri d en t. Tam mu papeževi namestniki niso mogli dovoliti, da bi se z veljavnim in odločilnim glasom vdeleževal zborovih sej; napotili so ga na papeževega zastopnika v Benetkah, kateri je uže preiskovanje zoper njega pričel; zato mu le-ta prepove, vrniti se nazaj v svojo škofijo, marveč mu zapove iti v Rim na zagovor. A Vergerij gre v Padovo in se tamkaj pismeno odpove katoliški cerkvi. K temu koraku ga je po njegovi trditvi nagnil odvetnik Francesco Spiera, ki se je od protestant-izma vrnil nazaj v naročje katoliške cerkve, pa je v obupanji umrl. Iz Pad o ve ubeži na Švicarsko v Graubunden. (,,Lexicon" v. Wetzer & Welte). Kar je imel posestva, razdelil je bil uže prej svojim sorodnikom.
Dne 3. julija meseca 1549. 1. zbere papež konsistorij in izreče slovesno, da je Vergerij izobčen iz cerkve in da mu odvzame škofovo čast. On sam na to ni hotel slišati več o po-mirenju.
Na Švicarskem najde uže množico italijanskih begunov; pispl in pridigoval je na mnogih krajih, stalnega domovja si pa ni pridobil. V Vicosoprano izbrali so si ga žup-
nika, ali to mu ni bilo zadosta, hlepel je po višji stopinji. Njegovi lutheranski nasprotniki so mu očitali, da se čuti še vedno škofa, sam je pa tožil, da ga ljudje premalo časte. Ko je hotel združiti italijanske občine v eno synodo, začeli so se ustavljati domači duhovniki, kateri sklenejo 1552. 1. tako imenovano „rhae-tično confessio" in Vergerij zapusti v aprilu 1553. 1. Grau-biinden,terse obrne k vojvodu Krištofu Wiirtemberšk emu, s katerim se je bil seznanil uže prej. Priporočan Brenciju, začne prelagati v italijanščino „confessio wirtembergica", „syn-tagma suevicum" in katekizem Brenči je v.
Za nekaj časa se vrne v Graubiinden nazaj; ker pa ne najde pripravnega polja zase in za svoje namere , gre nazaj na Wurtemberško in stopi v službo Krištofovo. Postal je vojvode „consiliarius". Bil je dopisnik in diplo matičen agent, posebno je pa skrbel, da se razširja evangelije po deželah, kjer se je začelo še le širiti. Potoval je sem ter tija, dopisoval na vse strani in razširjal svoje spise, kolikor je mogel. Upal je, da bode imel mnogo uspeha, zato pravi v svojih pismih, da inia veliko posla „in majorem Dei gloriam."
Tega mnenja pa niso bili vsi. Gallicius, pridigar v Graubundnu, pravi o njem: „Vellem tamen, ut plus doceret quam exclamaret," Bullinger pa: .,Man hat die Jahre her wohl erfaliren, was er fiir Biichlein hat lassen ausgehen sine nomine, falso sub nomine, nur zum Theil famosos libellos, nichts denn spotteln und schmahen, nichts fruchtbares." Da se ni trudil posebno, kažejo njegove lastne besede: „Multa enim scribuntur, quae postea non inveniuntur vera." Tudi vojvoda sam je strogo pazil na spise njegove, ker je plačeval navadno troške, kar ni bilo malo, kajti je pisal obilo.
Gostov se pri Vergerij u ni pogrešalo nikdar. Beguni so se plazili okolo njega, da bi dobili z njegovo pomočjo podpore ali služeb; se ve da ni pozabil tudi svojih netjakov. Zato je imel vedno kako prošnjo do Krištofa. Ker je pa živel tudi rad dobro, bil je skoro vedno v zadregi; sedaj ni bilo tega, sedaj onega. Vojvoda dal mu je mnogo, akoravno mu je bilo to tudi časih uže preveč. Sicer mu je pa vedno zaupal.
Z vojvode uradniki se pa ni ujemal tako dobro. Tem tuji gostje, kateri se niso odlikovali ravno v ponižnosti, niso bili po godu.
Največe važnosti je, da je prišel v dotiko s Primožem Trubarjem. S Kranjskega in Koroškega so bili opozorili Vergerij a na slovenskega reformatorja; mogoče tudi, daje slišal uže na Italijanskem o glasovitem Trubarji. Ko je bil Vergerij decembra meseca 1554. 1. in januvarja meseca 1555.1. v Go.ppin-gnu, sešel se je z njim v Ulmu, ker sini upal vKempten. Dobro je poznal Trubar vse zapreke, katere so pretile njegovemu početju, saj je vedel, koliko je trebalo, da sta prišla na svitlo „abe-
cednik" in »katekizem" slovenski. Obupal je skoraj, da bi mogel dognati prevod »postile" in „sv. pisma," kar je nameraval. Vergerij vedel mu je razkropiti vse pomiselke. Obetal )e svojo pomoč in novcev od vseh strani in posebno pomoč Krištofovo. ') In 15. dne januvarja meseca 1555. 1. piše iz Goppingna vojvodi: „Nunc nihil aliud cogito, quam de ador-nanda versione in linguam Slavonicam. I)ei et Clementiae Vestrae gratia, quae provinciam juvit, et spero me brevi eam confecturum; cogor egomet intra qu'inque aut sex dies clanculum cum d. doctore Fabri non quidem Campidunum 2) usque sed vel Ulmam vel in proximum aliqnem locum me conferre, ubi con-venient illi, qui me sunt adjuvaturi in negotio hoc sancto, et spero me illos perducturum huc Goeppingam, ubi versio fiat" 3)
Dne 27. januvarja meseca 1555. 1. pa piše Vergerij vojvodi: „Quum scriptura nos moneat, maledictum esse, qui facit opus Dei negligenter, et quum mihi nune ineumbat onus vertendi Novum Testamentum in linguam Slavicam, fuit omnino necesse, ut Ulmam venirem, quo avocarem ad me pastorem Campidu-nensis ecclesiae (T r u b a r j a), atque cum ipso coram conferrem. Veni itaque, contuli quae volni, atque hodie rursus Goeppingam redeo cum doctore Fabri, qui mecum est. Negotium versionis bene habet feliciterque procedet, Deo gratia. Audivi ab eodem pastore Campidunensi, quinque illas provincias Austriae multa habere evangelii semina; benedietus Deus." 4)
V istem pismu3) še dostavlja: „Nunc omnes meos labores convertam ad quaerendas et serutandas diligentissime omnes ve-teres novasque versiones bibliorum, ut quod melius fuerit imitemur in nostra versione."
Uže 9. dne februvarja meseca pa pravi v svojem pismu zopet: „Quum a me, qui nuper fui Ulmae (ut seripsi aliis litteris), discederet minister ecclesiae Campidunensis, cum quo de versione Slavica contuleram, dedi illi tria seripta latine mea manu; in uno continebatur una tantum ex fabulis Gregorii, illa scilicet, qua fuerunt institutae XXX missae Gregorianae pro libera-tione animarum ex purgatorio; in alio deseripta mutatio regni Angliae, et quo modo in ea se gessisset cardinalis Polus (cuius exemplum scilicet ad Celsitudinem Vestram nuper misi); in
') Uže 6. dne januvarja meseca 1555. 1. piše Krištofu iz Goppingna: „Tubingae pestis incepit progredi, quare cum illie nullam habeam voca-tionem, quae me cogat ibi manere in periculo , subsistam hic per aliquot dies, et adornabo negotium de versione in linguam Slavicam, Deo juvante et elementia Vestrae Celsitudinis." — „Briefw."p. 79. — Schnurrer, „Slav. Biicherdruck in Tubingen." Tiibingen 1799. p. 15.
Kempten.
3)	„Briefwechsel" p. 83. — Schnurrer p. 15.
4)	Ibid. p. 88. — Schnurrer p. 16.
5)	Ibid. p. 90.
tertio monebam illum i p sum ministrum, quo pacto procedere deberet in negotio versionis in linguam Slavicam, ut scilicet Martini Lutlieri versionem sequeretur, doneč confeiTemus cum aliis versionibus, item monebam, ut ex dominio ipsius regis duos alios ejusdem linguae peritos ad me mitteret, postremo ut quosdam meos libros in patriam meam, atque ut esset con-stans, nihilque timeret serviendo Cliristo." ') Dalje pripoveduje, da je izgubil pisma, da jili je pa našel nekdo, ki jili je izročil v Augsburgu cesarju samemu. „Voluntas enim Dei sic fuit," vzklikuje Vergerij in je vesel, da so prišli njegovi spisi v cesarjeve roke, kajti: „Deinde si volo vertere novum testamentum in linguam Slavicam, lioc esse opus, quod ipsamet majestas regia deberet curare, quum tam multos liabeat subditos Slavos. Qui, scit, si commoveatur talia audiens a Špiritu sancto per os ali-cujus servi Dei? is dirigat negotium." 4)
Vojvodi ni bilo po godu, da so prišla Vergerijeva pisma cesarju v roke, morda celo ni verjel, da se je zgodilo tako, kakor mu piše njegov „consiliarius." Zatorej ga kara v pismu iz Stuttgarta 16. dne februvarja meseca 1555. 1. Zato se izgovarja Vergerij v pismu 19. dne februvarja meseca in obljubuje, da ne bode pisal več takih stvari, „quae possint sine fructu irri-tare." Dalje pa piše: „Fiet utrumque, tum quia Vestra Celsi-tiido ita iniperat, tum quia cogor dies noctesque in textu ipsius evangelii laborare, videlicet, ut possim subministrare his, qui laborant vertendo Novum Testamentum in linguam Slavicam, ex multis eas versiones, quae judicio piorum habentur meliores". Dalje se izgovarja, daje izgubil Trubar (minister Campidu-nensis) pisma, in prosi, naj mu dovoli stanovati v mestu Sin-delfingen, dokler je v Tubingnu kuga, kamor misli poklicati dva pomagača za prelaganje: „Nunc supplico Vestram Cel-situdinem, ut dignetur mihi illum locum Sindelphing concedere, nam eo vocabo duos pauperes fratres, qui laborabunt mecum in versione, cujus modo memini." 3)
O pismih, katera je izgubil Trubar, kakor je pravil Vergerij, pa piše Vergerij sam 12. dne marca meseca 1555. L: „Illae meae litterae, quas ad me fuerat scriptum pervenisse ad manus regis, sunt inventae; res certa est, vidi meis oculis, vidit d. Brentius; minister Campidunensis reliquerat in quodam lio-spitio, aliquis fidelis invenit, et misit illi. Itaque sua majestas non conqueretur (ut spero) de me." 4)
Morda je dolžil Trubarja po krivem. Saj ni nemogoče, da je poslal sam pisma cesarju po kom drugem, da bi pokazal svojo bistro glavo. Saj je storil, kar je le mogel, da bi pokazal,
') „Briefwecbsel" p, 92, sq. Ibid. p. 93.
3)	Ibid. p. 100, sq.
4)	Ibid. p. 104.
kako se trudi za prelaganje sv. pisma, in da se je raznesel glas o njegovem delovanji na vse strani. Zato piše 1. dne aprila meseca 1555. 1. iz Stuttgarta, da mu obeta italijansk kardinal, (imena ne pove in o tem ni bilo več govora,) svojo pomoč pri pre-lagi: „Amicus ille purpuratus scilicet, qui Romae degit, (audiat Celsitudo Vestra aliud miraculum) signiflcat milii, se audi-visse me nune laborare in Novo Testamento in linguam Slavicam vertendo; mox addit, se quoque velle participem esse tam boni operis et conferre aliquam partem pecuniae; proh Dei omnipo-tentiam, qui cogit eos etiam, qui versantur in abominatione, ut juvent tale opus contra ipsam abominationem. Omnino sumus visuri mirabilia, quae operabitur Dominus špiritu suo." ')
O tem kardinalu in o ponudbah njegovih se kasneje ne čuje nikdar več.
Tudi z baronom Ungnadom je prišel v dotiko. Dne 13. julija meseca 1555. 1. piše iz Stuttgarta: „Venit ad me ante quatuor dies nuntius ex Carniola missus a multis nobilibus, in-primis a d. Joanne Ungnot, barone ac praefecto Styriae, qui in summa agunt magnas gratias Celsitudini Vestrae, quae dignata est collata pecunia juvare negotium versionis Slavicae, oiferuntque reverenter omnia eorum obsequia, praecipue preces apud coe-lestem Patrem. Vere milii vi den tur ardere in evangelio, et seri-bunt ad me, omnes eas provincias esse repletas viris piis, qui constituerint reformare illas ecclesias, etiam si facturi sint jac-turam omnium facultatum atque siniul vitae.
Urgent me, ut laborem in vertendo, pollicentur reliquum p ecuniae liberaliter, monent se velle liabere versionem in propria eorum lingua, nec curare, ut admisceantur vocabula elegantiora, quae ab omnibus Slaviš ubique intelligantur, sed tantum ea, quae illis sunt in communi usu, quanquam rudia aliis videri possint. Ille d. Ungnot valde est affectus Vestrae Celsitudini, cui se reverenter commendat.
Et quia debemus conferre cum pastore Campidunensi totum Matthaeum, qui jam versus est, neque ego audeo Campidunum ire, statuimus proxima septimana convenire Blopirae, '-) atque illic triduo aut quatriduo subsistere ad gloriam Dei.
Volumus vertere etiam catechismum d. Brentii et aliquot Psalmos; certe maximus fructus in ecclesia saneta „Dei" sperandus est ex lioc labore." a)
Ker je pa razsajala kuga še vedno v Tiibingnu, prenesli so tiskarno v Beutlingen. O tem piše Vergerij iz Stuttgarta 8. dne avgusta meseca 1555. 1.: „Quoniam fratres, qui sunt in Carinthia, Carniola atque Stiria, magnopere urgent de
') „Briefwechsel" p. 106, sq. 3) Blaubeuren, mestece, tri ure od Ulma.
3) ,,Briefweehsel" p. 109, sq. Prvi del pisma od „Venit — coelestem Patrum" je natisnen tudi v Schnurrerjevi knjigi p. 16.
Novo Testamento in linguam Slavicam vertendo, atque etiam de excudenda typis ea parte, quae jam versa est, usus consilio d. provincialis ') obtinui a Morrhardis typographis, ut e Tubinga, ubi plus solito pestiš grassatur, transferrent typographiam Reuthlingam, atque ibi in nomine Domini inciperent Matthaeum, quin jussi ad me venire ministram ecclesiae Campidunensis multo peritiorem me in ea lingua, qui corrigat. Atque ita liodie (Deo propitio) ambo se conferimus Reuthlingam tantum propter Sla-vica." 2)
Dela se prime tiskar hitro. Uže 18. dne avgusta meseca 1555. 1. pošilja Vergerij vojvodi prvo tiskano polo Matevža: „Neminem habeo, cui magis debeam reddere rationem omnium laborum meorum, quam Celsitudinem Tuam, quare mitto primum folium Matthaei, qui jam Slavice loquitur, qua lingua nunquam antea ususfuit; quod maximum beneficium omnes populi, qui ea lingua utuntur, debebunt Tuae pietati et liberalitati post Deum. Certe spero ex hac provincia et versione rediturum ingentem fructum ad ecclesiam Christi. Adorno una catechismum in eadem lingua; vix autem čredi potest, quantopere urgeant me litteris et nuntiis boni illi fratres, ut cito mittam haec omnia ad eos, inter quos maxime videtur ardere d. Joannes Ungnot." 3)
Dne 12. novembra meseca 1555. 1. pa poroča Vergerij iz Reutlingna: „D. Joannes Ungnot misit ad me nuntium et ver si onem quatuor evangelistarum ; certe valde afficitur gloria Dei bonus ille dominus. Dignetur Sublimitas Vestra legere illius htteras ad me scriptas, praesertim quia se illi reverenter com-mendat. Et tamen adhuc videtur timere suum regem, ita enim mihi ejus nuntius coram narrat. Deus eum confirment! potest enim valde promovere evangelium sua autoritate, quod spero lllum esse facturum." 4)
Na to pismo odgovaija Krištof iz Stuttgarta 14. dne novembra meseca 1555. 1.: „Salutem dico. Quas litteras et chartas (Vergerij je bil poslal s pismom tudi tri pole svoje italijanske prelagatve Brencijevega spisa zoper Sota (Petrus Asotus) vestra dominatio ad nos dedit, grato animo accepimus. Et laudamus ardens vestrum studium in promovenda et illu-stranda gloria nominis Christi ac speramus fore, ut Domino be-nedicente et incrementum liberaliter dante labor vester non flat manis. Quod nostrarum est partium, sicut arbitramur, nos hac-tenus divma clementia adjutos non defuisse nostro officio, ita da-
') A'ndreae.
*) „Briefwechsel" p. 111, Od „Quoniam — corrigat" tudi Schnurrer p. 16, sq.
*) Ibid. p. 112. — Sehnurrer p. 17. ') Ibid. p. 113,
birnus deinceps operam, quantum in nobis est, ne quid, quod ad incitandum et juvandum cursum evangelii de filio Dei, unico nostro mediatore et salvatore, et ad conservandam in ecclesia ejus piam doc-trinam utile ac necessarinm cognoverimus, a nobis praetermittatur.
Tamentsi enim multa sunt obstacula, et magna est huma-norum consiliorum varietas, tamen filius Dei tanta est majestate et potentia, ut non solum humana obstacula, verum etiam portas inferorum perrumpat.
Benevolentia, quam erga nos amicus noster d. Joannes Ungnad liber baro in Sonnegg etc. in litteris ad vestram domi-nationem ostendit, pergrata nobis est perque jucunda; et pre-camur Deum, ut pium animum ejus in vera cognitione evangelii iilii Dei confirmet. Petimus autem, ut si quando vestra domi-natio per occasionem ad eum litteras dederit, salutem ei nostro nomine diligenter adscribat, et ei vicissim nostra, quae possumus officia deferat." s)
V pismu iz Reutlingna 23. dne novembra meseca 1555. 1. se zahvaljuje Vergerij, da mu je vrnil vojvoda Ungna-dova pisma, poroča o svoji prestavi Brencijeve knjige in pravi, da so začeli (on namreč in tovariši) prelagati „wurtemberško izpoved" („wurtembergische Confession"), katera pa ni zagledala belega dne: „Ago Celsitudini Vestrae reverenter magnas gratias, quod dignata est nuper ad me scribere, ac d. Ungnad litteras remittere. Deus, qui est scrutator cordium, novit, me duntaxat ob ejus gloriam tam graves labores ferre (ut certe fero) tamen adhuc magis accendor et fio alacrior, quum video, meum hoc stu-dium probari a Vestra Celsitudine. Sum in medio operis, vixadhuc duabus septimanis absolvetur reliqua pars, at quotidie spero ma-jorem fructum ex hac versione; novi enim ingenia meorum Ita-lorum. Coepiums vertere in linguam Slavicam confessionem Cel-situdinis Vestrae. Valde enim est accomodata ad introducendam et constabiliendam veram pietatem in populiš." 2)
Ungnad je bil prosil za dva ujetnika na Avstrijanskem. Krištof je prosil zatorej pri cesarji. O tem piše sam iz Bob-lingna 25. dne novembra meseca 1555.1. Baltazarju Giilt-lingnu: „Sodann belangt die zwen gefanngne, were die ge-betten furschriift an Hansen Ungnad mitzutheilen, auch wess wir hievor der romisch-kuniglichen Majestaet, unserm allergne-digsten herrn, irthalben furbittlich geschrieben, copias mitzu-schicken. Wir haben auch dess ermelten prologi (k italijanskemu prevodu Brencijevega spisa zoper Sota) lialben kein bedenn-cken, sonder were unsers erachtens also furgeen zu lassen welches alles du doch mit den andern vieren rathen auch er-wegen, unnd unns euwer bedenncken, sambt concept, \velcher
') „Briefweehsel" p. 114.
0 Ibid. p. 115. Od „Coepimus — populiš" tudi S ehnurrer p. 18.
gestallt ermeltem Hansen Ungnaden unnd Vergerio zu schreiben sein mocht (mit widersendung diser schrifften, und der copien Hansen Ungnaden einzuschliessen) zu scliicken. Dess geschicht unnser meinung." ')
Iz vsega tega se kaže, da Vergerij ni ravno sam prelagal svetega pisma, akoravno sebe vsemu delu na čelo stavi. Pridno in marljivo je vzpodbujal Krištofa in druge za podporo. Pastor Elze v Benetkah misli, da je on pisal: „Ena molitoh tih ker-szhenikou itd. Oratione de perseguitati e forusciti per lo Evan-gelio e per Giesu Cliristo," ah ta stvar še ni gotova.
Poleg omenjanega delovanja pisaril je še na vse strani, bil je diplomat, potoval je leta 1556. na Poljsko, kjer se je širila tudi reformovana vera. Reformovani Lutherani, češki bratje in katoličani so si stali nasproti. Vergerij je vedel opozoriti kralja nase, na njegovo vabilo ide v Kraljevec (Konigsberg), dalje v Vil n o. Na to je bil zopet v Švici, koncem leta 1557. v Beču pri Maksimilijanu in od ondot menda tudi na Slovenskem.
Dne 17. junija meseca 1557. 1. omenja v pismu iz Tubin-gna zopet slovenskega sv. pisma: „Est nune sub prelo Novum Testamentum slavice, absolvetur intra duos menses. Interea dum ego abfui, d. Truberus, qui vertit, dedit imprimendam praefa-tionem germanice, quam mitto. Illustrissima Vestra Dominatio dignetur legere, nam si quid in ea corrigendum esset, adhuc tempus est." 2)
Schnurrer, (p. 23) navaja še dveh mest, kjer govori Vergerij o svojim sodelovanji pri prvem slovenskem sv. pismu: »Dialogi Quatuor de libro, quem Stanislaus Osius, Germano Po-lonus, Episcopus Varmiensis, proximo superiore anno , contra Brentium et Vergerium Coloniae edidit. Autore Vergerio. MDLIX. mense Martio, in 4. pag. 63. ATH. Cum feceris mentionem Vergerii, quem audio ante triennium caepisse curare, ut in lin-guam Sclavicam novum Testamentum converteretur, quomodo successit labor? HJL. Probe, iam novum Testamentum prodiit, iam Christus cum Sclavis quoque loquitur. Testamento acces-serunt, etiam Sclavice, aliquot Loci communes, quin Postilla quoque, in nomine Domini, autore P. Trubero. Sed audi am-plius, quando quidem ista versio serviet duntaxat Carniae et Carniolae, et vicinis quibusdam provintiis, Vergerius nune est in opere, et curat versionem utriusque Testamenti, quae ita sit dia-lectis attemperata, ut a reliquis quoque nationibus Sclavicis in-telligi possit, saltem a praecipuis, atque inprimis a Dalmatis. ATH. Quam iniquo animo feret Papa cum suis Osiis, ut doctrina filii Dei genuina et pura, ad tam multas nationes propagetur."
') „Briefwechsel" p. 118, sq.
') Ibid. p. 142. — Schnurrer p. 22.
V	spisu: „Agl' Inquisitori, clie sono per 1' Italia, del Ca-talogo di libri Eretici, stampato in Roma nell Anno presente MDLIX. fol. 46, 47" pa pravi: „La lingua Schiava e intesa in piii parti del rnondo, che ogn' altra, ella occupa čredo la quarta parte deli' Europa — Poi ho fatto io tradur 1' Evangelio di San Matteo in quella lingua che pivi serva alla Carnia e Car-niola. Poi nella medesima M. Primo Trubero Carno (ancor (luesto porrete nel Catalogo) ha tradoto il Nuovo Testamento, il quale e stampato in Tubinga. Finalmente e tradotta gia tutta la Bibbia in una lingua piii elegante, e che piii communemente servira, e stamparassi, senza lungo indugio."
V	poročilu o svojih dogovorih z Maksimilijanom v Beču pravi: „Dixi ergo, tum regem tum reliquos, qui illic vi-dentur amare evangelium, esse juvandos, regemque ipsum et re-liquos hoc petere, ut juventur, praecipue vero nobiles, qui sunt in ipsa Austria, Stiria, Carintliia et Carniola, qui gratissimam iiabuere versionem Novi Testamenti in linguam Slavicam, pe-tuntque sibi adornari versionem Veteris Testamenti et alios se-lectos aliquot libros mitti, quibus possint proiicere." ')
O tej stvari nahajamo v „Fischlini memoria theologorum Wirtembergensium (Ulm 1710) in supplementis" na str. 124 pismo, katero je pisal kralju Maksu vojvoda Krištof: „postremo cum a Vergerio audierimus, omnes praesertim Nobiles in Stiria, Carintliia et Carniola sitire verbum Dei, atque aspirare jam dudum ad veram reformationem suarum ecclesiarum, sed eos non posse propter multorum impedimenta emergere. Cumque idem Verge-rius nos eorum nomine rogaverit, ut eos Vestrae regiae Celsi-tudini commendaremus, non potuimus deesse, quamquam scimus, eos esse sine nulla nostra intercessione V. regiae Cels. commen-datissimos, ut subditos et pietatis amantes. Quos etiam, cum audierimus, valde alacri animo excepisse Novum Testamentum, nostra promotione in linguam Slavicam versum, cupere etiam eos, sibi adornari Veteris Testimonii versionem, non defuturi sumus neque in eo, neque in aliis, quae per nos poterunt praestari, et ad gloriam Dei promovendam pertinebunt." 2)
Česa so vse zahtevali od Vergerij a, kaže pismo njegovo 31. dne maja meseca 1558. L, v katerem pravi poleg druzega: „Magniftcus d. Sigismundus a Dietristam, baro in Carniola (Cel-situdinis Vestrae observantissimus, si quisqiam alius) scripsit hunc libellum, _quem mitto, de missa, cuperet dari inprimendum, sine ejus nomine tamen. Quamvis autem d. Beurlinus et d. Sneppliius theologi viderint et probarint, tamen putavi mittendum ad Celsitudinis quoque Vestrae censuram. Nihil vidi ego in eo
') „Briefweohsel" p. 167.
2) Pismo ima tudi Schnurrer p. 39.
suspectum et bona multa, unde spero futurum utilem illis no-vitiis ecclesiis. Exspectabo Vestrum consilium et mandatum ea de re." ')
Dne 16. junija meseca 1558. 1. piše iz Tubingna: „Ac-cepi deinde ex Carniola litteras, quibus mihi significatur, mag-nam fuisse inter omnes pios laetitiam excitatam, ubi ex litteris meis intellexerunt, Vestram Celsitudinem jussisse, ut duobus Carniolanis pueris daretur locus in stipendio Tubingae, atque omnes uno ore agere gratias et orare Deum pro ea; etiam pueri advenerunt, et sunt in stipendio. Celebratus fuit conventus provmciarum Stiriae, Carinthiae, Carniolae etc., ubi communibus omnium votis statutum est de iterum urgendo et supplicando apud Caesarem, et de adjungenda etiam sibi in ea re illustrissimorum Germaniae principum intercessione, ut liceat illis reformare ad normam evangelii eorum ecclesias. Praeterea publico decreto statuerunt de conferenda pecunia in versionem bibliorum in linguam Slavicam. Non est dubium, quin in illis provinciis sint magna initia verae pietatis; illud vero imprimis laudo, quod omnes (quantum potui brevi tempore videre) sunt concordes in omnibus articulis, neque ulli sectarii apparent. Deus eos in tali statu conservet. D. Volphangus, baro ab Auspergen, migravit, bona confessione edita, ad Dominum." ")
Iz Tubingna piše zopet 11. dne maja meseca 1559. 1. vojvodi: „Aliud est, Illustrissime princeps, non parvi momenti, ad quod Vestrae Celsitudini supplico, ut diligenter attendat. Deus vi-detur omnino velle, ut Celsitudo Vestra liabeat hunc honorem in omnibus ecclesiis filii sui, apud omnem posteritatem, scilicet de integris bibliis in Slavicam illam linguam, quae communior est evulgandis. Nam interea dum misi in Slavoniam ad quaerendos homines idoneos ad faciendum versionem, ecce mei amici inve-nerunt ipsa biblia jam conversa a quodam linguae Slavicae pe-ritissimo et pio viro, qui nesciens, ubinam posset dare impri-menda, motus a Špiritu sancto traduxerat integra, et spero, quod bene traduxerit. lile igitur cupit Vestrae illustrissimae Celsitudini offerre tales suos labores, et suam etiam operam in cor-rigendo, dum imprimetur, atque ita multo minor sumptus fu-turus est et multo citius fiet, quam si fuissent alendi homines, qui huc venissent et ipsa biblia vertissent a principio usque ad finem, quod certe et vix biennio, et vix fortasse millibus flo-renis factum fuisset. Nune solum opus erit solvere Vestro ty-pographo circiter quadringentos florenos, dare mensam in stipendio autori versionis, qui intersit correctioni, postea aliquod honorarium mediocre; nam donarentur illi aliquot exemplaria, quae in suum commodom distraheret. Deus, inquam, misit
') ,,Briefwechsel" p. 176. 'J Ibid. p. 179.
hanc occasionem, quae sine ejus injuria non potest negligi, tanto magis, quod nullum čredo principem esse futurum, qui tam sanc-tum opus amplectetur, nisi Vestra Illustrissima Dominatio amplec-tatur, quod, ne amplecti praetermittat, etiam atque etiani per Jesum Christum rogo. Cum ei'go amici mei ad me scribant, illum bonum virum statim esse venturum ex Dalmatia ad prae-sentiam Celsitudinis Vestrae et offerre ipsemet suam versionem, supplico, ut eadem Celsitudo Vestra dignetur, rnihi rescribere, an sit contenta, ut scribam, quod veniat in nomine Domini, et jubeam illi dari viaticum Vestro nomine; nam darent illic mei amici. Et ne dubitet Illustrissima Dominatio Vestra, quin bene correcta futura sit tališ versio, et fontibus bene conformis, ne possit carpi ab aemulis, lioc in me recipio. Dico tertio, quod Deus illum hominem moverit, ut talem versionem adornaret, in qua multos annos audio illum consumpsisse, ut auxilio Vestrae Illustrissimae Dominationis ad gloriam Dei et utilitatem proximi posset publicari. Si denuo fuissent vertenda biblia per certos homines, qui huc venissent, et magni sumptus fuissent faciendi, fuissent quoque requirendi alii principes, qui contribuerent; ob quam causam accesseram ego ad electorem Palatinum defunctum; sed cum vix tertia pars ejus sumptus facienda nune sit, spero Vestram Ulustrissimam Celsitudinem pro sua magna pietate non recusaturam, velle šolam tale onus sustinere, ad gloriam ejus, qui pro nobis mortem sustinuit." ')
Da pa ta ni isti hrvatski pop, o katerem pripoveduje Trubar v predgovoru prvemu delu sv. pisma, je gotovo, saj je pisal Trubar predgovor uže 9. dne junija meseca 1557. 1., zatorej skoraj dve leti prej.
Kar je bil prišel Ungnad v Wiirtemberg, opešalo je delovanje Vergerijevo za prelaganje sv. pisma; imel je mnogo drugih opravkov, o katerih bodemo še govorili. Vendar piše še 24. dne oktobra meseca 1563.1. iz Tubingna: „Sunt mihi nova ex ecclesia Labacensi, quae libens mitto; omissum est nomen ejus, qui seribit, sed seribuntur a domino Primo Trubero.'') Dlud mihi videtur memorandum, quod Caesarea Majestas quinque articulis innititur, quasi reliquos non magni faciat. Deus perse-veret ejus mentem illustrare. Novi nomen episeopi,3) quem Biben vocant. Est enim quispiam rudis atque ineptus. Episcopatum appellant Petinensem, Impedit igitur Labacensem episeopum, cujus bona confiscantur, sed depereant tales episeopi, dummodo reliqua pars populi conservetur in regno Dei. Scribunt etiam, pestem valde coepisse grassari in Stiria inferiori et valde metuere, ne ad se progrediatur.
") „Briefwecbsel" p. 211, sq.
^ Ali pisava menda ni Trubarjeva, kakor pravi Kausler. s) Daniel Barbo v Pedeni (Piben).
Generosus dominus Georgius a Turci comes, vir magni zeli in evangelio, me monet suis litteris, ut caveam, ne Labacum accedam, nisi sint mihi litterae seu salvus conductus a Caesare sive Maximiliano. Quod si fieret, sperari magnum fructum ex mea profectione, quasi debeam continere reliquos, ne discedant ex confessione Augustana. Utinam daretur salvus conductus; nam libenter accederem usque ad mortem, si Deus voluerit. ')
Iz Beljaka in Celovca prišle so vesti, da so se odpovedali maši, zato poroča Krištofu iz Tiibingna 14. dne maja meseca 1564. 1.: „Intellexi a fidelibus nuntiis et certis, missam fuisse projectam prorsus in malam rem ex Villaco, Clamfurto et Kircbemor, spero quidem, Vestram Illustrissimam Celsitudinem audivisse, putavi tamen significandum, quod valde placet ad laudem Dei." e)
Vergerij bi bil potoval rad v Beljak, mislil je, da bi mogel koristiti Bog ve koliko, zato prosi vojvodo v pismu iz Tiibingna 23. dne maja meseca 1564. L: „Illustrissime Prin-ceps, significatur milii, iterum projectam esse missam ex Villaco (quem admodum aliis meis litteris scripsi); nune mihi videtur oblata commoditas, qua possim meae conscientiae satisfacere. Cum enim projeeta sit illa idololatria (per Dei gratiam), vides, oblatum esse tempus (quem admodum moneor a nuiltis amicis Vil-lacensibus), ut accedam et meum officium faciam in adhortandis bonis viris, ne desint suae vocationi, hoc est, ut constanter per-severent. Audio quidem, nondum esse projectam autoritatem episeopi Bambergensis, sed crediderim cives Villacenses non esse stultos et scivisse, quid agerent, cum missam abdicarent. Fui alias ante quinque . . . annos Villaci per quin<lecim dies, ubi fui magno amore susceptus; apparebat enim jam tum, quid de missa sentiretur. In summa, vellem accedere, nec metuerem sumptum aut incommoda pro Dei gloria promovenda, quod libentissime facerem. Sperarem, me inde posse avellere paucis diebus, et rursus in ducatum redire procul dubio, et licet nullam videam imminentem mihi molestiam, tamen irem caute et nullo, ut spero, periculo. Est quidem per terras illustrissimi ducis Bavariae et episeopi Sa-litzburgensis aliquid metuendum, sed tamen spero, me caute pro-feeturum et omnia pericula superaturum, dum fuero Villaci. Vocor, inquam, a bonis amicis, qui me non patientur perielitari et Deus imprimis. Sunt mihi praeterea alia negotia Villaci expedienda, prae-sertim de nepte nuptui danda, quae res mihi veliementer cordi est. Peto in summa, ut mihi per Vestram Illustrissimam Celsitudinem liceat adire et rem conficere, quae res mirum in modum me pro-vocat. Volui egomet ad Vestram Illustrissimam Celsitudinem accedere, sed speravi, Vestram Illustrissimam Celsitudinem non defuturam mihi in re tam honesta et saneta, scilicet negare con-
') „Bnefvveohsel" p. 39G, so. ') Ibid. p. 419.
sensum, sine quo nihil auderem conficere. Spero, me totum ne-gotium confecturum spatio dierum ter quindecim, si Deus vo-luerit. Eepeto me urgeri a špiritu domini Dei nostri, ut accedam et peragam, quae ipse jusserit, atque iterum peto, ut id milii li-ceat, cujus rei responsum reverenter exspecto." ')
Ali vojvoda mu potovanja ni dopustil. Vendar je prosil Vergerij zopet 4. dne avgusta meseca 1564. 1., naj mu dovoli „propter nuptias neptis meae conferre me Villacum aut La-bacum usque." a)
V pismu iz Tiibingna 2. oktobra meseca 1564.1. ponavlja prošnjo ;i) in poslednjič mu dovoli vojvoda potovanje.4) Bil je zatorej še pred smrtjo na Slovenskem.
Vrnivši se na Wixrtemberško začel je pešati. Dne 4. oktobra meseca 1565. 1. med enajsto in dvanajsto uro za vselej zatisne oči. Njegov bratranec A vreli j in Primož Trubar sta stala poleg njegove smrtne postelje. L u do vik Vergerij piše o tem iz Tiibingna 4. dne oktobra meseca 1565. 1. vojvodi Krištofu: „Tandem pater coelestis d. Vergerium patruum meum ex miseriis et calamitatibus hujus mundi liberavit et ad beatam et aeternam illam vitam, sanguine Domini nostri Jesu Cliristi credentibus in eum comparatam, accepit. Hodie enim inter undecimam et duodecimani lioram in die sine ulla fere mo-lestia diem suum clausit; ei tum concionatores tum medici sua opera non defuerunt, praesertim vero d. Primus Truberus, qui tamquam conterraneus, spiritualibus consolationibus usque ad ultimum spiritum solatus est, ut non sit dubium , eum ad eam metam pervenisse, ad quam tendebat, nempe ad vitam aeternam." 5)
Tako je končal nemirni potnik svoje življenje. Vojvoda je plačal njega pogreb, ukazal ga pokopati v cerkvi sv. J ur j a v Tiibingnu, dal mu postaviti spomenik in je skrbel tudi za njegova bratranca.
Vergerij je bil mož, kakoršnili se vsak čas mnogo poraja, častilakomen in zato neutrudno delaven, pa nestalen in omahljiv. Najpred se je kot poslanec papežev hotel odlikovati; pozneje je prestopil v nasprotni tabor in se tam z mnogimi spisi boril proti papeštvu.
Očita se mu tudi nepošteno ravnanje z novci, katerih si je izprosil od mogočnjakov za izdavanje raznih knjig. V „Monat-liche Unterredungen auf das Jahr 1690" str. 543 (i) je natisne na vsebina pisma, v katerem se pritožujejo o Vergerij i nekateri pridigarji in pravijo: „Er babe auch bey dem Konig in Bolimen
') „Briefweclisel" p. 422.
Ibid. p. 425. 3) Ibid. p. 435. <) Ibid. p. 436.
5)	Ibid. p. 443.
6)	Glej Sehnurrer p. 40.
und anderen Fiirsten und Herrn nicht eine kleine Summe Geld, Alles im Schein zu diesem Werk (za natis slovenske biblije), er-bettelt und dasselbe in seinen Nutzen gezogen." Kakova je ta stvar, tega še sedaj ne morem dognati; gotovo je, da je trajalo to sumičenje dolgo; omenjata ga tudi Kausler in Schott. ')
O Vergerijevih zaslugah za prelaganje sv. pisma in o njegovih razmerah do Trubarja bi mi tako-le sodili: Iskreno se je poprijel misli, naj se sv. pismo preloži na slovenski jezik; vse je storil, le da bi se delo pričelo in srečno zvršilo. V pismih 15. in 27. dne januvarja meseca 1555. 1. govori o pripravah za pričetek prevoda. On je prevzel vodstvo in glavno skrb. Naprosil je vojVodo Krištofa za novčno podporo, povabil je Fa-brija in Trubarja v Ulm na razgovor; sam je osnoval načrt in iskal družili prevodov, katerim naj bi slovenskega primerje-vali in vravnavali (gl. list 9. in 16. dne februvarja meseca 1555. 1.); poiskal je delavcev, pregovoril tiskarja, da se je zavoljo kuge preselil iz Tubingna v Reutlingen, kjer se je pričel tiskati sv. Matej (pismo 8. dne avgusta meseca 1555. 1.) Prvo polo je uže 18. dne avgusta meseca poslal vojvodi. Tudi za tisek drugih knjig novega zakona, da, vsega sv. pisma si je prizadeval. (Glej list 12. dne novembra meseca 1555. 1., 17. dne junija meseca 1557. 1., 11. dne maja meseca 1559. 1.)
Zavoljo tolicega truda je časih nekako vse delo sebi prisvajal. Kadar govori splošno o prevodu, se sodelavcev le malo spomina; sebe bolj povdarja. Predno se je prevod pričel, piše: „nihil aliud cogito, quam de adornanda versione & spero me brevi eam confecturum; mihi incumbit onus vertendi novum testamentum" (list 15. in 27. dne januvarja meseca). — Po shodu s Trubar jem se je pa uže moral prepričati, da sam ne bode mogel prelagati, zat6 v naslednjih listih bolj na tanko določuje delovanje svoje in Trubarjevo: „Nunc omnes meos labores convertam ad quae-rendas scrutandas diligentissime omnes .... versiones bibliorum, ut, quod melius fuerit, imitemur .... cogor dies noctesque in textu ipsius evangelii laborare, videlicet, ut possim mini-sterare his, qui laborant in vertendo novum testamentum, ex multis eas versiones, quae . . . habentur meliores, (list 27. dne februvarja meseca 1555. 1.)
Kar naravnost pa pove takoj o pričetku, da prelaga Trubar, kateremu je tudi poskrbel za dva pomočnika, vešča slovenskemu jeziku. Tako v listu 9. dne februvarja meseca piše:
„ . . tertio monebam illum ipsum ministrum (namreč Trubarja) quo pacto procedere deberet in negotio versionis in lin-guam slavicam . . . et ut duos alios eiusdem linguae peritos ad me mitteret." V zgoraj imenovanem listu 16. dne februvarja meseca tudi pravi, da on prelagateljem postreza z boljimi prevodi v drugih jezikih. Sebe zatorej prelagateljem ne prišteva. In ko se
') Glej Schnurrer str. 92.
je tisek pričel, zapet piše Krištofu, da sam za popravo tiska ni sposoben, in da je za to Trubarja naprosil (list 8. dne avgusta meseca 1555. 1.
Iz teli stavkov se razvidi, da ni dobra in resnična sodda Schnurrerjeva in onih, ki mu pritrjujejo; Schnurrer') namreč pravi: „Will man Vergerio glauben, so muss man an-nehmen, er selbst sei der Uebersetzer, Truber nur Handlanger, weiter niclits als Corrector gewesen." Razumejše sodi Kristijan Henrik S i x t, -) ki zagovarja Vergerija, da je prepuščal Trubarju slavo prvega prelagalca.
Pod predgovorom evangelija svetega Matevža, katekizma in molitve teli krčenikov stoji podpis V. T. (Vergerij - Trubar). Podpis je vsaj pri bibliji opravičen. Trubarjev je prevod, a skrb za pripomočke in izdajo je Vergerij eva.
') „Slavischer „Biicherdruck," 17.
') „Petrus Paulus Vergerins, piipstl. Nuntius, kathol. Bischof clc. Vorkampfer des Evang." str. 379.
Letopis 1881.	^
Običaji slovanski.
Spisal profesor Fran Itubad.
Zidanje novega d6ma.
Kolike vrednosti je dom, tega ni treba razpravljati; mnogo rekov slovanskih nam kaže, kako nesrečnega smatra narod onega, kateri nima svojega domovja. Zato nahajamo med Slovenci na kmetih sem ter tija še dobro ukoreninjeno staro navado, da sinovi ne razkosajo očetoveg*a domu (posestva . Kdor prevzame posestvo očetovo, izplača bratom in sestram njih del, vendar ostajajo še oni, kateri gredo po sveti, pa se ne poženijo ali ne pomože, vedno v zvezi z domom, če tudi zakonite pravice nimajo do njega; zato bi pa našel le redko človeka na Slovenskem, kateri bi kot gospodar ne vzprijel vesel in radosten svojih sorodnikov v svojo hišo, ko bi ti tudi ne imeli nikakove pravice in bi mu ne mogli plačevati z delom ali z novci.
Da je velike važnosti kraj, kamor postavijo ljudje svojo hišo, umeva se samo ob sebi. Zato so se ohranili še razni običaji, s katerimi posvečujejo Slovani mesto, izbrano za zidanje. Saj je bila nekdaj hiša, posebno ognjišče, žrtvenik bogovom vse zadruge. Ruski gospodar gre zatorej z gospodinjo skrivaje na odločeno mesto; petelinu odsekata glavo in ga zakopljeta tamo, kjer bode stal „perednji ugolj". Drugod pa de-nejo na to mesto nekoliko drobnih novcev in ječmena, da bi imeli v novi hiši vedno dosta novca in kruha. Drugi dodevajo tem stvarem še nekoliko volne in kadila, da bi Bog blagoslovil živino in ljudi. V Volynski guberniji devajo tija tudi kos kruha, soli in pest rži. Sol, kruh in rž leže po eden ali po dva dni in ljudje opazujejo, ostane li na mestu, kakor so vse položili, ali polagajo na mesto, kjer bodo stali vogli, koscev kruha. Ce ostane vse na mestu, je dobro znamenje, če ne, treba iskati drugega prostora. ')
) Afanasjev, „Poetieeskija vozzrenija Slavjanna prirodu", II. str. 109, 110. Enakih običajev od drugih narodov navaja K. Andrce, ,,Ethnogiaphische Paiallelen und Vergleichc" str. 24.
Da poskušajo ravno na vogleh, bode li mesto srečno ali ne, izvira od todi, ker zaznamovajo s tem obseg vsega hramu. „Perednji ugolj" (prednji vogel) hiše, kjer zakopljeta ruski gospodar in gospodinja petelina, je velike važnosti tudi v hiši slovenskega kmeta. Tu stoji miza, okolo katere se zbira vsa družina k jedi, v kotu visi sv. razpelo, ob obeh straneh vise podobe; v kotu za mizo je častno mesto. Tija posaja kmet gosta, katerega hoče častiti; tamo sedi gospodar, dokler ne odda gospodarstva svojemu sinu. Zato pravi narodna pesen o gospodarji, kateri odda gospodarstvo, da je šel „izza mize za peč v kot".
Ravno tako časte to mesto drugi Slovani. Rusi ga imenujejo ,,boljšoje" in „knjaženeckoje mesto", tamo vise ,,ikone", tija vtikajo posvečene vrbine mladike, obešajo velikonočne piruhe, tu sem postavljajo o „koljadi" „kutjo" in „uzvaro". Pred ikonam v kotu se klanjajo, stopivši v izbo. Zato ne sme leči nikdo tak6, da bi molil noge v kot; to bi bilo greh, kakor pravijo. Tamo za podobami sedi, po ruskem poverju, duša umršega, dokler ne pokopljejo trupla. ')
Ostanke enakega mišljenja nahajamo tudi v Slovencih) vsaj se spominam še dobro, da mi je pripovedovala mati še malemu otroku, naj ne ležim za mizo na klopi z nogami proti kotu.
Drugo mesto v izbi, kotu nasproti, je peč, na prostoru, kjer je stalo nekdaj ognjišče. Kolike važnosti je ogenj za človeško življenje, ni treba razpravljati. Zato so hranili stari narodi ogenj noč in dan na ognjišči, ker je bilo tedaj jako težko nabaviti si „živega ognja". Gorje domu, kjer bi ugasnil; še le če je pomrla vsa rodovina, smel je ugasniti. Iz istega vzroka nahajamo po grških in rimljanskih mestih „večni ogenj", „ignis Vestae sem-piternws". Iz prva so si izbirali gotovo Ves tal k le zaradi praktične potrebe, da bi imeli ognja vedno na gotovem mestu, kjer bi si ga mogel najti, kdor bi ga potreboval. Ali neizmerna važnost ognja prouzročila je takoj početkom, da so ga začeli častiti, postalo je zatorej ognjišče, kjer je tlel ogenj vedno pod pepelom, sredina vse družine, in večni ogenj v mestu sredina vse države. Jemali so zatorej ljudje, kateri so se preseljevali drugam, da si grade nov dom, novo mesto, seboj ognja z domačega ognjišča. To so pa delali v prvo, da si prihranijo trud pri dobivanji novega ognja, in imeli so ob enem tudi znamenje zveze z domovino.
Zato nahajamo tudi v Slovanih večni ogenj po svetih logeh, v tempeljih; zato nahajamo še dan danes poslovic, katere nam svedočijo, da so častili naši predniki ogenj, zato ga spoštujejo še danes. R u s k a poslovica pravi: „Na pečkč sidšl, kirpičam
') Afanasjev, ibid. str. Ii2.
(opeka) molilsja". ') Srbi pa govore: „Ko nije vigjeo crkve (ali: ko oltara ne vide) i peči se klanja''. Isti se zaklinjajo na ognjišča: „Tako mi se ognjište mojom krvlju neugasilo", ali ,.tako mi se ognjište na krsno ime mojijem punjem neugasilo-' ,,tako mi šljeme na ognjište nepanulo". 3) Enako se zaklinjaČrno goreč: „Tako mi se nezakamenila vsa tri sjemena i svaka sreča, i tako mi črni trnj po ognjištu ne rastao, nijesam dužan ni pare jedne". 4)
Zato govore po Hercegovini, Bosni, Črni gori, kadar deli zadruga zadružno imenje, da temu in temu pripada „kuča i ognjište". 5)
Kadar bi trebalo izreči, kar se ne spodobi, pravijo Malo-rusi: „Skazavi by, da peči u bati". 6)
Po Slovenskem Štajerji vedejo nevesto najprej k ognjišči ali pod dimnik, na Češkem pa veleva prazna vera, da mora vreči nevesta, stopivša v hišo svojega ženina, najprej tri lase v peč, da se obrani otožnosti in čarovnice nimajo oblasti črez nje otroke. Ali se pa mora kloniti, kakor dekla, katera pride služit, najpred pred ognjiščem, ali naj tudi pogleda z ženinom naprej v dimnik. 7)
Posebne važnosti je tudi prag. V Grkih je bil posvečen Hestiji, v Rimljanih pa Vesti. L it v ani zakopljejo pri zidanji novega doma lesen križ pod prag; novo porojeno dete polaga oča po krstu za nekoliko časa na prag, kar imenujejo Rusi „osvjatitx rebenka (dete) čerezi porogu." Tujec stopivši črez prag, prihajal je v Slovanih v varstvo domačih bogov, onkraj praga jenja moč penatov; zato pravi poslovica v P e r m s k i guberniji: „Ty za porogu, a čortu poperedu". 9) Enako naznanja v Slovencih „spoditi koga črez prag" najhuje, kar se more zgoditi domačinu. Zato se ruski kmetje ne pozdravljajo črez prag, ne dajejo ničesar drug drugemu črezenj. Kdor se ne prekriža stopaje črez prag, onega zadene nesreča; po nekaterih vaseh še na izbin prag ne sme sesti i. t. d. 9) Tudi v Slovencih se ne spodobi govoriti črez prag.
') Afanasjev, II. str. 29.
5)	V uk, „Srp. nar. poslovice", 150.
3)	Vuk, „Srp. nar. poslovice", 305—9.
4)Bogišič,	„Zbornik sadašnjih pravnih običaja n južnih Slovena"> str. 558.
6)	Bogišic, ibid. str. 337.
•) Afanasjev, II. str. 30, kjer se navaja mnogo svedokov. *) Grohmann, „Aberglauben aus Bohmen und Mahren", str. 122.
8)	Afanasjev, II. str. 114.
9)	Afanasjev, II. str. 114,
Kadar vkladajo glavni kamen, treba paziti, kajti od njega zavisi tvrdnost vse zgrade in sreča stanovalcev. Zato nahajamo v raznih narodih običaj ali vsaj misel, da se mora zazidati žival ali celo človek, da bode stal zid tvrdno. To je bil dar materi zemlji, da nosi breme, katero jej nakladajo ljudje. Kakor pripovedujejo Danci, zazidavali so pod oltar cerkve jagnje, da bi stala neporušljiva; na novo pokopališče zakopavali so pa pred pogrebom prvega mrtveca živega konja. ') Jagnje ali konj se kažeta časih v cerkvi ali na pokopališči in naznanjata, da bode kdo umrl. Pod druge zgrade zakopavali so pa prešiče in kokoši.
Ko so zidali v Halleju 1843. 1. nov most, mislilo je ljudstvo v okolici, da morajo zazidati otroka v podlago. Ko so stavili grad Liebenstein, pravi turinška pripovedka, zazidali so otroka, katerega je prodala neusmiljena mati zidarjem. Otroku dali so žemljo v roko in so ga posadili v luknjo. V tem ko so delali zidarji, jelo je dete žemljo in govorilo: „Mamica, vidim te še!" kesneje: „Mati, vidim te še nekoliko"; ko so pa zaprli luknjo zadnjim kamnom, čuli so še glas otrokov: „Mamica, ne vidim te več!" Ravno tako pripovedujejo o zidu, kateri varuje grad Reichenfels. Tudi vanj so zazidali otroka; kamen moleč iz zidu, kaže še dan danes mesto, kakor pripovedujejo ljudje. Ko bi potegnil kdo ta kamen iz zidu, razrušil bi se grad hipoma. Kesneje, pripoveduje nekdo v Spielovem „Archivu" (I. 160), zazidavali so pa namesto živega človeka samo prazno r a k e v.
Okolo Kopenhagna hoteli so napraviti nasip, ali pogrezal se je vedno. Zato vzemo mojstri malo, nedolžno dekletce, je posade na stol stoječ na mizi, jej dade igrač in jedi. Veselo si igralo in jelo je dekletce, dvanajst zidarjev je pa* zidalo obok nad njo in nasip se ni genil več.
Na Grškem mislijo še dan danes, da mora umreti človek, kateri gre prvi mimo mesta, kjer stavijo glavni kamen, tekom leta, zato zakoljejo zidarji na kamnu jagnje ali črnega petelina, kakor so zapodili v Frankfurtu petelina črez novo-zidan most. V Ar t i (Arta) zidalo je tisoč mojstrov nov most. Kar pa so dozidali po dnevi, padalo je po noči. Kar se začuje glas arliangeljev iz nebes: ,;Ce ne zakopljete človeka, most ne bode stal; ali ne zakopajte ni sirote, ni tujca, ampak mojstrovo ženo". Ko pride zatorej žena mojstrova gledat, kako delajo, zlaže se mojster, da mu je pal prstan na podlago Žena hoče ponj, a zidarji jo zazidajo. Umiraje proklela je žena vso zgrado, naj se trese kakor roža na veji.
Ravno tako pripoveduje Mer lin v svoji zgodovini, daje hotel zidati kralj Vortigeru tvrden stolp; ali ta se je podiral,
') Grimm, »Deutsche Mytli." 4. izd. II. str. 704.
predno je bil gotov. Povpraša zatorej prorokov in ti mu odgovore, da stolp ne bode stal, dokler ne poškropi glavnega kamna s krvjo deteta, katero je porodila ženska, katerega pa ni zarodil mož. ')
Po Š kočij i je razširjena vera, da so omivali Pik ti, katerim pripisujemo mnogo prahistoričnili zgrad, glavno kamenje s človeško krvjo; še legenda pripoveduje, da je dal zakopati sv. K o 1 u m b a n svetega Orana živega v podlago svojega samostana, da bi umiril duhove, kateri so podirali po noči, kar so zidali zidarji po dnevi. 2)
Ko je podrla reka N o g a t 1463. 1. jez in si kmetje niso vedeli pomagati, svetoval jim je nekdo, naj vržejo živega človeka v v6do in res, vpijanili so berača, ter ga pokopali na mestu.
Omenjal sem teh stvari, ostankov iz stare poganske dobe, zato, da pokažem, kako razširjena je ta misel še v olikanih narodih. Da zatorej nikdo ne sme delati slabih sklepov o Slovanih, v katerih nahajamo enaka poverja.
Rusi mislijo, da se zida hiša na glavo katerega izmed onih, ki bodo stanovali v njej, zato zakoljejo kako žival, jo zakopljejo in stavijo po tem še le podlago. Iz istega vzroka mislim, je razširjena tudi med Slovenci in Nemci vera, da skoro umre, kdor si sezida novo hišo. Drugod na Ruskem imenujejo tesarji, kadar udarijo prvikrat s sekiro, ime kake živali in menijo, da se posuši na to. Zato časte tudi delavce, da bi ne postavili hiše na gospodarjevo glavo. Bolgari pa menijo, da brez „ta-lasama" hiša ne stoji, zatorej skušajo zmeriti z nitjo senco mimo gredočega človeka in jo zazidajo. Tak človek umre skoro in se kaže po smrti kot duh po hiši. On je „talasam". Če pa nečejo človeka, merijo senco kake živali. Tudi znajo si pomagati s tem, da pomažejo podlago s krvjo črnega petelina, črne kokoši ali jagnjeta. 3)
Na Slovenskem je znana malo ne poATsod zidarska navada „ožnorati". Če gre kdo mimo mesta, kjer zidajo zidarji novo_ poslopje, pride zidar z „žnoro", z vrvico, s katero ravnajo zid, in ga ovije. Zato mora plačati pijače. Meni ni znano, zakaj se je razširila ta navada, mislim pa, da je to nekaka odkupnina. Gotovo bi se našel kdo, ki bi mogel povedati kaj natančnejšega o običajih pri zidanji.
Najlepša pripovedka slovanska o tem običaji je pa „zidanje Skadra", pravi biser srbskega narodnega pesništva. 4)
') Glej o tli navedenih stvareh Grimm, „D. M." II. str. 956 i. t. d.
5)	Tylor, „Anf'ange der Cultur" I. 104.
3)	Afanasjev, II. 83, 84.
') Vuk, „Srpske nar. pjesme". II. str. 115.
Grad gradili so trije bratje rojeni, Mrl j a v č e v i či, Vu-kašin kralj, Uglješa vojvoda in Mrljavčevič Gojko.
„Grad gradili Skadar na Bojani, Grad gradili tri godinc dana, Tri godine sa trista majstora, Ne mogoše temelj podignuti kamo li sagraditi grada; Sto majstori za dan ga sagrade, To sve vila za noč obaljuje (razruši)."
Ko pa nastane četrto leto, vikne s planine vila:
„Ne muci se, Vukašine kralje, Ne muči se i ne harei (zapravljaj) blaga; Ne mo'š, ') kralje, temelj podignuti, A kamo li sagraditi grada, Dok ne nagješ dva slična imena, Dok ne nagješ Stoju i Stojana, A oboje brata i sestrieu, Da zazigješ ') knliču temelja, Tako če so temelj obd t/a ti, I tako češ sagradit grada!"
Na to pozove V u k a š i n kralj svojega slugo D e s i m i r a, mu da šest tovorov blaga, in ga pošlje po belem sveti, naj išče otrok, kakoršnih vila veleva, , ja li otmi, ja 1' za blago kupi". _
Desimir se odpravi na pot; tri leta išče, ali Stoje in Stojana ne najde. Zato se vrne v S kad ar na Bojano in poroča o svojem potovanji. Vukašin pa pokliče Rada ne-i m ara (zidarskega mojstra), zbere tri stotine zidarjev in zopet začno zidati. Ali „kralje gradi, vila obaljuje", še podlagi ne da stati. Skoro se pa oglasi vila s planine:
„More, ču li? Vukašine kralju! Ne muči se i ne harči blaga, Ne mo'-, kralje, temelj podignuti, A kamo li sagraditi grada ; No eto ste tri brata rogjena, U svakoga ima vjerna ljuba (žena), Cija pjlitra na Bojanu dogjo I donose majstorima rtičak, . Zigjite je knli u temelja, Tako če se temelj obdržati, Tako čete sagraditi grada."
Ko začuje to Vukašin, pozove svoja brata in jima pove, česa zahteva vila. Oba sta bila zadovoljna z uvčtom in dogovore se:
,,Da ni jedan ljubi ne dokaže (pove) Več na sreču da im ostavimo (pustimo) Koja sjutra na Bojanu dogje."
Namesto: m o ž c š. r) Zazidaš.
Dajo si na to „Božju vjeru" (obljubo) in odidejo spat. Ali kralj Vukašin „vjeru pogazio" (prelomi obljubo) in pove svoji ženi, naj ne hodi drug dan zjutraj na Bojan o, da bi je ne zazidali. Tudi Uglješa „vjeru pogazio", le mladi Gojko ne reče ničesa svoji ženi. Zjutraj zgodaj pa odidejo bratje k zidarjem.
Ko pride čas, da nosijo ručak, bil je red, da ga nese kraljica (žena Vukašin o v a); ali ta gre k svoji jetrvi. ženi Uglje-ševi, in jej reče: „Ljuba moja, glava me boli, nesi ti kosilo zidarjem!" Ta pa odgovori, da jo boli roka in jej svetuje, naj prosi Go j ko vice (žene Gojko ve). Ta ni vedela ničesa o nevarnosti; zato reče: „Raila te poslušam (ubogam) ali dete moje še ni okopano in platno je še neoprano." "Kraljica vesela jej pa obljubi, da opere ona platno in da bode jetrva skopala dete.
Gojko vi ca vzame kosilo in ga nese zidarjem. Ko Mr-ljavčevič zagleda Gojko, bilo mu je žal verne žene, žal deteta v zibeli, še le mesec dni starega; solze se mu vdero raz lice._ Ko ga zagleda žena, pride k njemu in ga vpraša tiho, kaj mu je, da toči solze. Gojko jej pa odgovarja:
„Zlo je, moja vijernice ljubo! Imao sam od zlata jabuku, Pa mi danas pade u Bojanu, Te je žalim, pregoret' ne mogu."
(Po varijantu iste pesmi vzela je ena platno in je šla na belišče, druga kotel in je šla po vode, ali nobene ni bilo domov. Gojko v i ca mlada je pa ostala doma pri otroki. Ko je bil čas za kosilo, hotela ga je nesti Goj k o vi čina mat i, ali hči nje veli, da bi bil velik greh pred Bogom in sramota pred ljudmi, ako bi starka morala nositi kosilo. Vzame zatorej jedi in je nese v S kad ar).
Goj k o vi c a tolaži svojega moža; nič še ne sumnja, kaj jej preti. Nje djevera, Vukašin in Uglješa, jo pa vedeta takoj na mesto zidanja, zidarji stopijo okolo nje, da bi jo zazidali. Ona misli, da je samo šala. Uže jej je segal zid do kolena, toda ona se smeje še vedno; ko jej pa dozidajo do pasu, začne plakati in prositi:
„Ne dajte ne, ako Boga znate!
Uzidati mladti i zelenu."
Ali djevera je še ne pogledata, zato se obrne k možu in mu svetuje, naj gre k nje materi, ona ima dosta blaga, in naj kupi roba ali robinjo, da jo zazidajo. A tudi to ne pomore nič; prosi zatorej Rada neimara:
.,Bogom brate, Rade neimare!
Ostavi mi prozor na dojkama, . . .
Isturi mi moje b'jele dojke,
Kade dogje moj nejaki Jovo,
Kade dogje, da podoji dojke."
Tej prošnji se R a d a ni mogel ustavljati, on jej pusti okno za prsi, in pusti tudi okno za oči, da bi gledala J o v o, kadar bi ga donašali, naj ga doji. Ko jo zazidajo, prineso dete v zibeli in dojila ga je teden dni. Po tem pa ni bilo več čuti nje glasu, a detetu je tekla hrana še vse leto. To pripoveduje pesem. Iz lukenj pa, katere so pustili za nje prsa, teče še dan danes neka bela mokrina, kakor vapno. Žene, katere nimajo mleka, ali jih prsi bole, nosijo te reči domov in je pijo z vodo za lek.
O mostu črez Drino v Više gradu pripovedujejo Srbi (Vuk, „Srp. nar. posl." str. 241), da ga je zidal nek bosanski vezir. Ko pa dovršijo zidarji most, pridere prvo noč voda, prinese seboj celih klad, jelk in borovcev, ter podere zidanje. Na novo sezidajo zgrado, ali voda pridere v novič in jo podere. Ko zidajo v tretje, reče mojstru nekdo v snu, naj se postavi prvo noč pod most s sekiro v roci, kadar pridere voda in prinese klade, naj udari na nekaj (nakaj, Vuk ne ve povedati) s sekiro in most bode stal. Mojster stori, kakor mu je bilo rečeuo, udari s sekiro in začuje glas iz temine: „Osta! kako danas tako i do vijeka." Voda usahne in most obstoji.
Tu je uže izginila stara misel na potrebo daru pri zidanji. Med srbskim narodom pa vlada še vedno misel, da se ne more postaviti nobeno veče poslopje, če ne zazidajo vanje kakega deteta. Pa tudi odraščenci ne hodijo radi k zidanji, ker mislijo, da zazidajo lehko tudi otrokovo senco in da dete potem umre. J)
V Boki imenujejo „sjenovita" človeka, kateri je izgubil svojo senco in hodi po sveti brez sence, senca pa brez njega. V Grblju pa pripovedujejo, da so nekatera velika drevesa (bukve, hrasti) s j enoviti, t. j. da imajo tako silo v sebi, da umre ali pa boluje mnogo let, kdor jih poseka. Kadar se boji kdo, da je sjenovito drevo, katero je posekal, mora odsekati s sekiro, s katero je sekal drevo, živi kokoši glavo na štoru dre-vesovem; onda mu ni v kvaro nič, ako bi bilo drevo tudi sjenovito.
Enako pripovedujejo Rusi o Novemgorodu. Ko je opu-stošil Slavensk, in je trebalo zidati novo mesto, razposlali so starejšine po starem običaju pred solnčnim vzhodom poslancev na vse strani s poveljem, naj ujamejo prvo živo stvar, katera jih sreča. Prvo jih sreča dete. Ujamejo ga in zazidajo v podlago tvrdnjavi, katero so imenovali zato Detinec. a)
Enakih pripovedek nahajamo med Srbi še več; posebno o mostovih pravijo v mnogih krajih, da ne stoje tvrdno brez vzidanega človeka. Tudi po Slovenskem je znana šaliva pripovedka, da je obljubil nekdo hudiču dušo prvega človeka, ki pojde črez most, če mu ga sezida. Hudič dela vso noč v potu
') Vuk, „Srp. nar. p." II. str. 124. — „Rjeonik" s. v. sjenovit. ') Afanasjev, II. str. 85; — Popov, „Slov. mythol." str. 25.
svojega obraza, ko je pa bil most gotov, in je mislil iti naroče-valec dela črezenj, spusti petelina ali mačka črez most in opehari s tem hudiča za plačilo. Ravno tako razširjena je bila v srednjem veku in je še danes misel, da so delali malto za stare gradove, katerih razvaline stoje še dan danes, s človeško krvjo.
Da pa ni ravno treba zakopati človeka, videli smo uže v nekaterih slučajih, navesti jih pa hočem še nekoliko. Ko je zidal namestnik sultanov v Albaniji 1850. 1. vElbasanu nov most črez deročo reko A r s e n, zaklali so dvanajst ovac in so položili glave njih pod stebre. ') V muzeji za narodoslovje v Lipskem (Leipzig) kažejo mumijo necega mačka, katero so našli 1874. 1. vzidano nad vratmi stolpa labskih vrat v A kenu (Elbthorthurm), katera so zidali 1635. 1. Leta 1877, meseca januvarja so našli v podlagi tako imenovane hiše „Kunst-pfeiferhaus", zidane v 16. veku, ogrodi zajčje in kurje jajce. Ravno tako so našli v podlagi stare hiše v Altenhagnu pri podiranji jajčjih lupin, in jajce vzidano v cerkev v Iserlohnu. a) Tu je namestovalo zatorej jajce, podoba življenja, živo stvar.
Množico takih in enacih običajev pa nahajamo, ako obrnemo oči v druge dele sveta. Iz tega moramo sklepati, da je vodila ista misel človeštvo na nižjih stopinjah izobraženosti.
V Afriki n. p. v mestu Galam, zakopavali so pred velikimi mestnimi vrati dečka in dekletce, da bi si mesta sovražnik ne mogel osvojiti. Nek tyran v Bambari jih je pa dal zakopati kar več na enkrat. V velikem Galamu in v Jaribi so bile običajne take žrtve, kadar so zidali novo hišo ali novo vas. V Po-lyneziji čul je potnik Ellis o tem običaji; kot vzgled navaja, da so postavili veliki steber tempelja pri Me vi (Maeva) na truplo človeka.
Na otoku Borneo izkopali so Milana u-D ajaki zidaje veliko hišo globoko jamo za prvi steber. Steber so postavili tako, da je visel ravno nad jamo. Na to postavijo robinjo v jamo. Na enkrat prerežejo vrvi, katere so držale steber; ta pade na robinjo in jo stare duhovom za žrtev. Drugi potnik, St. John, videl je isto v mileji obliki. Ko je postavil glavar rodil Quop-Dajakov pred svojim hramom steber, da bi privezoval zastavo zanj, deli so pišče v jamo, da ga je stri steber. V južni Aziji ohranili so tudi bolje izobraženi narodi ta običaj do novejših časov. Poročilo o Japanu iz 17. veka pripoveduje, da mislijo Japonci, da stoji zid sezidan na truplu človeka, žrtvo-vavšega se prostovoljno, na veke, kodar so zatorej zidali velik zid, ponujal se je navadno kak suženj sam za podlago, in legel je v jamo, kjer ga je strlo kamenje. Ko so zidali pred dvajsetimi leti vrata v novem mestu Tavoyv Tenaserimu, položili
') Hahn, „Albanesisehe Studien." I. 160.
„Zeitschrift f. deutsche Mythol." III. 51 in E. Aiidree 1. e.
so v vsako jamo, v katerih so stali potem stebri, zločinca, da bi varoval zgrade. Tako je pripovedoval potniku M a s o n u nekdo, ki je bil videl to na svoje oči. Poročila o človeku, pokopanem pod vratmi mesta Man dal ay, o kraljici, utopljeni v Birmi, da bi jez držal, o junaku, katerega so pokopali pod tvrdnjavo T ha tu n g i. dr. niso izmišljene stvari, ampak resnica. Celo v angleški indiji se je zgodilo enako. Ko je zidal rajali Sala Byne tvrdnjavo Sialkot v Pandšabu, pogrezala se je podlaga necega bastijona. Zato vpraša proroka, kaj bi pomoglo. Ta mu odgovori, da podlaga ne bode stala tvrdno, dokler bi ne prelil na mestu krvi sina edinorojenca. Zato je žrtvoval rajali edinega sina neke udove. ')
Iz rimske zgodovine je znano, da je bila zakopana na ka-pitolu človeška glava, namesto katere je postavil Numa P o lupili j glavo čebule.
Ali bodi dosta tacih poročil; saj je uže jasno, da vlada ista misel malo ne po vsi zemlji. Naravno je, da se drže ljudje tudi posebnih običajev, kadar prihajajo na novoselje.
Na Ruskem nesejo seboj posebno ogenj. Mati gospodarjeva ali kaka druga starka zakuri peč v starem domu in spravi vso žrjavico v „pečurko", v jamo na pečni steni, in čaka poldneva. Uže prej ima pripravljen čist lonec in bel robec. Ko stoji solnce ravno na poldan, spravi goreče ogljije v lonec, ga pokrije z robcem, odpre vrata, se obrne k „zadnjemu kotu" (proti peči) in reče: Milosti prosiml, dčduška, kil namu na novoje žilje fdom)!" Potem se odpravi z loncem na novi dom, kjer čakata gospodar in gospodinja „deduško-domova", 2) s „hlčbom-soljo" 3) med odprtimi vrati. Starka potrka na steber in poprosuje: „Rady-li gostjamfi?" Gospodar pa odgovarja z globokim priklonom: „Milosti prosiml, dšduška, na noveje mšsto!" Na to stopi starka v izbo; pred njo nese gospodar „hlčb-sol", za njo pa gre gospodinja. Tamo postavi starka lonec na „zagnetko", vzame robec z lonca in stresa rob v vsak vogel, kakor bi iz-puščala „domovega", končno pa strese žrjavico v „pečurko". Lonec razbijejo in ga zakopljejo po noči pod „prednji vogal.4)
Enako pripoveduje Vergil v „Eneidi", da je priporočal Hektor, prikazavši seEneju, naj varuje mestne „penate", sam pa odnese „sveti ogenj".
,,Heu ftige, nate dea, teque his, ait, eripe flammis.
Hostis babet mnros: mit alta a eulmine Troia.
Sat patriae Priamoque datum; si Pergama dextia
') Glej v teh stvareh T y 1 o r, „A.nfange der Cultur", I. 106, 107. In R. An dre e o. c., str. 20 sld.
a) D e d u š k a ali domova imenujejo duha, varujočega dom.
") S kruhom in soljo.
') Afanasj ev, II. 115.
Defendi possent, etiam haec defensa fuissent. Saera suosque tibi commendat Troia Penatis; Hos cape fatorum comites, his moenia quaere, Magna pererrato statues quae denique ponto. Sie ait et manibus vittas Vestamque potentem Aeternnmque adytis effert penetralibus ignem." ')
Če pa zaradi oddaljenosti novega domu ni mogoče prenesti ognja na novoselje, vzamejo Rusi seboj „kočergo" (Ofenliacken — grebljo ali krevljo) ali druge atribute ognjišča. Tako delajo, pravi Afa nasjev, preseljenci iz Smolenske v druge gubernije. Tudi v tem slučaji zvršujejo podobne obrede: Po noči, kadar stoje na nebu visoko „stožari" (Plejade), vzame najstareji ud družine nenačet hleb, ga položi s poklonom na sredo starega dvora in prosi „d6duško-domovega", da bi prešel s „hlebom-soljo" in z dovoljstvom na novo mesto.
V Perm s ki guberniji gredo na nov dom po noči, ko od-pojo prvi petelini. Stara gospodinja pokrije mizo in prinese nanjo „hleb-sol". Gospodar užge svečo pred podobami (ikonami) in vsi molijo nekaj časa. Na to vzame ikono z „božnice" in jo dene v nedro, gre k „golbcu" (ograja v izbi pri peči, od koder drže vrata v „podpolje", neko klet pod podom), odpre vrata v „pod-polje", se prikloni in govori: „Susčduško, bratanuško! pojdemu vfl novyj domu; kakfi žili vtt staromu domg horošo 2) i blago, takti budemu žiti, i vii novomu ; ty ljubi moj skotil i semejstvo!" Na to vzame gospodar v roke petelina in kokoš, gospodinja „hl6b-sol" in „kvašnjo" (nučke, v katerih mesijo kruh), drugi iz družine pa druge stvari in se odpravijo na novi dom. Tamo spusti gospodar najprej petelina in kokoš v izbo in čaka, da bi zapel petelin na novem domu, na to stopi sam vanj, postavi „ikono" na„ božnico", odpre „golbec" in govori: „Prohodi — ka, susčduško, bratanuško". Vsa družina se obrne potem proti prednjemu voglu in moli; po molitvi pa pogrne gospodinja mizo, dene „hlšb-sol" nanjo, zakuri peč in začne kuhati. 3)
Enake običaje nahajamo tudi po drugih velikoruskih in beloruskih gubernijah: Stareji izmed družine pravi, v eni roki ikono v drugi pa kos kruha držaje: „Deduška-domovoj! prošu tvojti milosti su nami na novožitje; primi našu hlčbu-solu, my tebe rady!" V novozidano hišo nosijo najprej nenačet hleb in nekoliko soli ali moke z mešenim testom, petelina, kokoš in mačko. Kadar spuščajo mačko skozi vrata, pravijo: „Votu tebe, kozjainu, mo-hnatyj zvšri na bogatyj dvoru!" JSTa to stopijo domačini v izbo in molijo pred ikono, pred katero gori voščena sveča. 4)
') Vergil, „Aeneis". II. 289—297.
s) Dobro.
3)	Afanasj ev, II. str. 117.
4)	Afanasjev, II. str. 117.
Enako veleva narodna vera češka, naj nosijo v novo liišo najprej kruha in kako sveto podobo, da bi prišel s tem božji blagoslov v liišo in bi družina ne trpela nikdar sile. ')
Ce zapoje petelin na novem domu skoro, pomenja to srečo in blagostanje. V T ve rs ki guberniji prenočuje petelin prvo noč po preselitvi v izbi, da bi oznanjalo njegovo petje vedno nov dom.
Poleg omenjanih pomagal spoznavajo pa Rusi tudi na druge načine, bode li sreča na novem domu. Gospodar ostane na pragu nove izbe in zakota hleb kruha v sobo. Če obleži hleb na spodnji skorji, kakor je ležal v peči, pomenja to srečo, če ne pa gorje. Teli poverij omenja tudi sbornik prošlega veka, kateri pravi: „1 vu novoselje idetu su koškoju (z mačko) černoju i su kuroju černymu, i rastvoritu kvašnju, i hlčby tri pokatitu i kako ljažetii na zemli."
Dalje pripoveduje Afanasjev, katerega sledimo tu, daje običaj še danes, pošiljat znancem na novoselje kruha in solnico polno soli. Po Beloruskih gubernijah pa prinašajo gostje, kadar se praznuje novoselje, s seboj rži, ječmena in ovčje volne; zrno posipajo na stol, volno mečejo z drobnim novcem v peč. 2)
Končno naj omenjam še, kako stavijo Čehi mejnike. Z leseno motiko izkopljejo četverovoglato jamo, natrosijo na dno lipovega ogljija, namešanega s pazdirjem in vapnom. Na to postavijo mejnik in ga pomažejo z vapnom vsega ali pa napravijo vsaj križ nanj. Končno se prijemajo za ušesa in se tepo z leskovimi šibami, da bi se ne pravdali potomci zaradi mej. 3)
Po slovenskih goricah na spodnjem Štajerskem mečejo na dno jame raztrte lonce ali razbito opeko, da bi se ne pogrezal kamen.
') „časopis rnusea kralovstvi eeskeho", 1853, str. 472. — Grohmann. Aberglauben", str. 104, 234.
a) Afanasjev, II. str. 119.
s) Grohmann, „Aterglauben", str. 231.
Gar Alsaier II. ii rasli pesi 2ML
Spisal J. Navratil.
»Ruskega dvora skrivnosti in znamenitosti", ') tega napisa na obilni knjigi prijele so se mi oči, ko sem nekega dne — zdaj je tega uže toliko, da ne trideset let — šetaje po Bečn ustavil se bil gredoč pri prvi knjigarnici, ter jej zvedljivo gledal v odlično izložbo.
»Ruskega dvora skrivnosti" . . . ta knjiga, rečem sam sabo, utegne biti zanimljiva, — in nekoliko trenotkov pozneje bila je uže moja. — Ves željan njene vsebine, nisem si mogel kaj, da je ne bi bil kupil in vrnivši se iz knjigarnice domov, začel prebirati kar spotoma po ulicah. Neprestano sem tudi doma srebal prezanimljivo vsebino, dokler ne posrebam vse od kraja do konca.
Zanimljivo in prezanimljivo bilo je res to berilo; ali pre-čitavši vso knjigo, uverim se, da jo je zverižil ruskega naroda . . . zagrizen sovražnik, ter se je iznebim zopet brzo potem.
Ne pametim več pisateljevega imena in pridevka; pa mislim, da je bilo izmišljeno oboje, kakor mnogo „skrivnosti" itd. v njej. Dobro pa pametim še zdaj, »kako je neugodno bil popisal neznani mi pisatelj tedanjega „cesarjeviča in naslednika" ruskega, »Aleksandra Nikolajeviča" (poznejšega cara Aleksandra II.)
»Naslednik je slok dolgopetec, mršav in bled, ves topoglav (tumpast) in mrtev". '0
Uverivši se o neresničnosti mnogih drugih pisateljevih besed, mislil sem si mahom, da je lažnjiv i ta popis.
Ne dolgo nato razglašala se je novica, da pride skoro v Beč tedanji car ruski Nikolaj I.
To se je res tudi zgodilo 8. maja 1852. Mogočni car, ondaj še zaveznik cesarju avstrijskemu, bil je vzprijet v Beču sijajno in slavno. —
') V izvirnem jeziku: „Geheimnisse und Denkwiirdigkeiten des russische:i ir<,fes".
5) „Eine lioch aufgeschosscne, magcre und Masse Gestalt oline Geist und Leben."
Nekoliko mesecev za njim (12. novembra 1852 po noči) pride pa tudi tedanji naslednik Aleksander Nikolajevič vračaje se iz Italije domov.
Spomnim se ob Aleksandrovem prihodu onega popisa, ki sem ga čital v imenovani knjigi o „ruskem nasledniku", ter nakanim uveriti se sam, koliko je bilo v njej resnice o njem. Postavim se zato drugi dan po veliki vojaški slovesnosti, ki se je vršila na nekdanjem obmestju obJosipovem mestu („Josef-stadter-G-lacis") pred cesarski grad na ugodno mesto, da bi videl tedanjega naslednika ruskega Aleksandra Nikolajeviča lahko z bliža in povse dobro. —
Razlegajo se velike množice gledalcev grmeči „slava-klici" med cesarskim gradom in njegovimi zunanjimi vrati („ausseres Burgthor"); dolgo gledam z daleč sijajnega jezdečega spremstva, s kterim je spremljal naš svetli cesar svojega imenitnega gosta v svoj grad. Počasi se bliža Aleksander, jahaje s cesarjem pred vsem spremstvom, onemu oglju, na kterem sem stal pri nekdanji „živici", težko čakaje, da bi se mi uže približal.
Not (evo) ga! zdaj je pred mano, — samo tri korake od mene. Kakor bi trenil, premerim ga z očmi od glave do nog; ali kako ostermim, ko namesto slokega, mršavega, bledega, topo-glavega in „mrtvega" dolgopetca ugledam velikanskega, krepkega junaka, ki je lepega, resno-priljudnega obraza, visokega čela, okroglega, rudečega in zdravega lica, prekrasnih modrih oči, bistrega in živega pogleda; — dolge, goste brke vijejo mu se pod ravnim nosom, a noge mu segajo (jezdečemu na srednjem cesarjevem konju) malo da ne — do tal.
Nehote sem se spominjal slavnega junaka kraljeviča . . . Marka. Na kratko: Aleksander Nikolaj evič, tedanji naslednik, a poznejši car ruski —• bil ti je prvi resnični vzor takega „cesarja", kakoršnega si je bila ustvarila moja dečinska domišljivost za detečjih let.
Oj nesramni „slovanožeri", kako grdo varate svet s svojimi ostudnimi lažmi! vzdihnem na tihem, ter se vrnem ves zadovoljen, da sem bil dobro preudaril lažnjivo knjigo in njenega lažnjivega očeta.
Ali kdo bi bil tedaj slutil, da bode tako lepo, tako veli-čanstveno telo kedaj žrtva toliki zlobi človeški — pa kaj pravim: človeški ■— ne človeški, nego peklenski, ki je 13. marca 1881 v prestolnem mestu Petrogradu o belem dnevu strahovito pretrgala življenja nit neprečislanemu Aleksandru II., „caru osloboditelju", najboljemu caru, kakoršen ni caroval Rusom še nikdar poprej.
Neznano me je pretresla in potrla prežalostna novica o grozoviti smrti tako blagega cara, ki sem si ga bil ob oni priliki priljubil mahom na prvi pogled, še bivšega naslednika, zarad njegove prekrasne in junaške postave, — še bolj pa v zadnji dobi zarad onega presiavnega dela, s kterim se je posla vil pre-
blagi, milosrčni in priljudni car Aleksander II. na veke, ter si zaslužil častni nazov: „car osloboditelj". —
A komu treba pripisati, komu zahvaliti se, da je bil car Aleksander II. tako dobrega, blagega in miločutnega srca (premda mu oča ni bil baš mehak, pa ni materi se ni moglo očitati, da je bila premehkega srca)? —
Verjeten sve<7	je nesrečnega cara popisal vsled last-
nega > "zovani ' ' ustva ') dokazuje, da je bil . . . suž-njiči	• " l in učil mladega Aleksandra Niko-
lajevič;« :	• .naučil od svojega učitelja in odgojitelja
čutiti	. k je čutil."
; , .'j in od i elj pa je bil slavni ruski pesnik Va-s i lj	■ • ! / ; ■ v s ki,mlade, lepe sužnjice Salhe
in gr	Atanasija Bunina sin, ki je tedanjega
veli	tika Aleksandra Nikolajeviča gojil
takt	koršen je bil, ter se priljubil s svojim
dob)	skemu narodu, predno je še sedel
na r	-v >!
.......ije i.:. ie toliki vpliv odgojiteljev in pesnikov na
goj	. , je seznaniti z Vasiljem Žukovskim.
, > U/'' kdo mu je bil oča, a kdo mati. — Lepa suži. ■	U .1 ' l.i!a izprva turške vere, pokristjanila se
je p<	[; i krstu ime: Elizabeta Dement-
jev)i	nt) ■ Vasilja posinovi Buninov sosed,
graš •..■	u 1- » vski; zato se je dečko pisal potem
Vas.	k o v s k i.
oslauei ii ikov ski še na dalje v Bunin oveni gra-i -	v no, ter se prikupi z dobrim, mehkim
src, : v ■	. 1 i irama domačima, ki sta z velikim ve-
seljem > radi poi' 1 pifesrčnega dečka, vrsteč se pri poučeval	^ .m.	„poočima" 3) Andreja Grigorjeviča Zukovsl . ■•■>> Atanasjevno Juškovo (takti imenovano p( n Juškovu, s kterim je živela v Tuli in skrb vo odgojo).
Pr i .smrtjo	živel je ter se učil mali Žukovski
po letu	mi pa pri Barbari Atanasjevni Juš-
kovi v Tuii.	čil ž njenimi hčerkami tudi po francoski
in po m	lišali, bil je deček na pol vzhodnik,
a na pol	e podedoval sanjarstvo, 4) a temu se
je pridrui	ja, oboje pa je imelo velik vpliv na
bodočega p
') „Zar i ii!<j ■	».enscb und Herrseher." Naeh eigenen Beob-
achtungen und	Gasili Karlovvits eh. Mit einem Stahl-
stieh-Portrait. D
') Buski: „ .	■ovfciij".
®) Wahlvater (Adoptivvator). *) Daa schwarmerisohe VVesen.
Ko je izpolnil nežni Vasilj šesto leto, dobe mu za domačega učitelja nekega Jakima Ivanova, ki je prišel iz Moskve, pa se moral zbog prevelike strogosti liitro vrniti tja, od kodar je bil prišel.
Nato dajo malega sanjača v sloveči zavod („pansion") Tulski; ali razvajeni deček, vajen rahle ženske odgoje, ne more se privaditi nikakor življenju v zavodu niti šoli.
Po smrti Buninovi dado ga v „narodno učilišče", kjer se mu je pa še huje godilo; kajti v tem učilišču je bil ondaj „starši učitelj" (nadučitelj) dr. Teofilakt G a v r i 1 o v i č P e t r o v s k i (s pisateljskim imenom: „filosof gore Alaunske"), ki se je držal staro-kopitnega načina ter obdeloval vse učence jednako (strogo). Zato mu je bil pri rahločutnem Vasilju jalov ves trud. Ker pa ni mogel na ta način opraviti ničesa, mislil si je, da nima dečko glave za uk, — ter ga odpravi domov t. j. k Barbari Atanasjevni Juškovi, kajti samo pri njej mu je bil dom po očetovi (Buninovi) smrti.
Pri njej, v veliki dekliški druščini nadaljeval je mladi sanjač svoje nauke.
Lahko si mislimo, da nauk v taki druščini ni bil prevspe-šen; ali v Juškovi hiši nahajalo se je mnogo takih življev, ki so za rana delevali na malega Vasilja razvoj, ter mu vzbudili veselje do narodne književnosti.
V Juškov dom, okolo izvrstno izobražene gospodinje, zbirala se je odličnejša ruska gospoda, ter se zabavljala sosebno z narodno književnostjo in z godbo.
Vsako novo rusko knjigo čitali so in rešetali v tej druščini; a s čitanjem čredila se je godba, in celo mestno gledišče ni moglo pogrešati te znamenite druščine. — O takih okolnostih razneti se darovitemu dečku prirojena mu živa domišljivost tako naglo, da spiše uže v svojem dvanajstem letu dve glediščni igri: „Kamil ili osvoboždennyj Rim", in „IJavel i Virginija". ')
Do 14. leta ostane Vasilj Žukovski pri Juškovi v Tuli. — V tej dobi ga začne poučevati iii odgajati mlad, a jako učen mož, pa i ta je trdil, da iz tega mladeniča ... ne bode nikdar nič prida.
Vendar dado 1. 1797 mladega Vasilja v blagorodni zavod Moskovski (;,universitetski blagorodni pansion"), ki mu je bil ondaj ravnatelj I. P. Turgenjev; brata Turgenjeva, Bludov, Daškov, Uvarov i. dr. bili so pa tovariši novemu gojencu.
Jako ugaja temu teh bistroglavih mladenčev društvo. Zato se na naglem izpremeni isti Žukovski, ki so mislili poprej, da nima glave za šolske nauke, ter napreduje dobro v vseh takih
') 1ICT0PIJI ITCCKOII JllITEPATJTLI 1!T> 0WEAX2> II EI-OrPAfcMATB. COyilHEHIE II. lIOjlEBOPO. TpeTBe SHaiHTeatHO jonojraeHHoe najame. CaHKT - HeiepOvpra 1878.
Letopis 1881.	^ 1
naukih. Naglo se pa izuri tudi v drugih vednostih in napiše v kratki dobi za tedanje časnike mnogo spiskov v vezani in nevezani besedi. Ob obletnici vstopa svojega v imenovani Moskovski zavod razglasil je mladi otožni pesnik na nepozabne svoje kume in dobrotnice smrt prekrasno pesem: „Mysli pri grobnicč" (misli pri grobu). Nato je objavil pesmi: „Majskoje utro" (majsko jutro); „K junosti" (mladini), „Mir i vojna", „Žiznj (življenje) i ključ" in še nekoliko manjših pesmic v Moskovskih Vedomostih" (1. 1800) in v časniku „Utrennaja zarja" (1. 1801).
S časom se priuči tujih jezikov ter začne prevajati knjigarjem ruskim več spisov najimenitnejših tujih spisateljev na ruski jezik; kajti za one dobe so ruski knjigarji rajši vzprejemali in bolje plačevali prevode spisov izvrstnih tujih pisateljev nego izvirne ruske spise.
Lahko in naglo je prevel iz nemščine nekoliko viteških romanov, vse Kotzebuove glediščne igre in še več drugega.
Prislužil si je marljivi mladi pisatelj s temi prevodi poleg drugega dobička tudi lep knjižni zaklad; dajali so namreč ondaj knjigarji ruski pisateljem nagrado na pol v gotovini, a na pol v knjigah.
Med njegovimi knjigami nahajalo se je obilo knjig francoskih, angleških in nemških (vsi spisi Schillerjevi, Herderjevi, Lessingovi itd.) in „klasiki" prevedeni na več tujih jezikov.
Dovršivši šole v znanem nam uže zavodu Moskovskem, stopi Žukovski v neko osebojno službo; pa jo popusti, ko mine leto dni, ter se 1. 1802 preseli z vso svojo knjižnico v Mišensko. —
Preskrbljen z vsem, česar je potreboval, poln nade v bodočnost ter živeč v prekrasnem („živopisnem") kraju, sredi svojih izvrstno izobraženih rodbenic ') in njihovih prijateljic, posveti se Vasilj Žukovski zdaj ves pesemstvu.
Ondi (v Mišenskem) prevede najprej elegijo Grejevo (Gray): »Selskoje kladbišče" t. j. selsko (vaško) pokopališče. Ta sloveča elegija, ki je izišla v Karamzinovem „Včstniku Evropy", nosi na sebi tedanje dobe pečat: miločutno-otožni način, presajen v rusko književnost po Karamzinovi poeziji in prozi, 4) ter nam ka^e, kak6 milosrčni občutki so navdajali tudi mladega pesnika Zu-kovskega, ki je povzdigoval ta prevod sam nad vse svoje prejšnje umotvore.
Še bolj pa je Karamzin deleval na mladega Žukovskega potem, ko sta bila začela osebno občevati (1. 1803).
') Bile so med njimi tudi njegove tako imenovane ,,netjakin je": Barbare Atanasjevne Juškove hčeri: Ana Petrovna pa Evdokija Petrovna — in Katarine Atanasjevne Protasove hčeri: Marija Andrej evn a pa Aleksandra Andrejevna. —
a) „Istor. russk. lit." na str. 463.
Tri leta nato (1. 1806) objavi Zukovski po istem časniku visoko „Pčsnj barda ') na grobe Slavjan pobčditelej" ( . . . Slovanov zmagovalcev), ki nas opominja' najboljših umotvorov Der-žavinovih te vrste.
Razun te znamenite pesmi zložil je Žukovski še nekoliko elegičnih proizvodov, kteri so izhajali iz istega nagiba (motiva), kakor elegija Grejeva.
„0 dnej J) mojih vesna,s) kak l>ystro 4) skrylas'5) ty S tvojim blaženstvom i stradanjem!" 6)
Na kratko: vse pesmi Vasilja Žukovskega do 1. 1808 so nekako istega otožnega kroja po tedanji šegi.
Vendar je Žukovski v oni dobi jako mirno živel — zdaj v Mišenskem, zdaj v BSljevu („Bčlev"), kamor se je bil proti koncu leta 1805 preselil s Katarino Atanasjevno Protasovo in njenima hčerama, kterima je bil Žukovski ondaj marljiv učitelj. — Živela mu je v Bgljevu tudi mati Elizabeta Dement-jevna; (dal ji je bil ondi napraviti hišo, v kteri je prebival nato i on).
Istega leta preloži „I)on Quixota", a potem dva zvezka kratkih povesti iz angleškega in nemškega jezika v ruščino.
Okolo leta 1808 pridruži se pa poprejšnjim „elegijskim motivom" še tajna, platonska ljubezen.
^ Kakor se je nekdaj P r e š č r e n zagledal v svojo Julijo, — tako i Žukovski v (Katarine Atanasjevne Protasove hčer) Marijo Andrejevno 7). Nahaja se v njegovih pesmih do 1. 1808 res več „namigov", ki merijo na to skrivno strast.
Konec istega leta pregovori Karamzin miločutno-otožnega pesnika, da se je preselil v Moskvo ter vredoval njegovega „ Vrstnika".
Ta silno težavni posel opravljal je Žukovski (s Kače-novskega pomočjo) jako spretno tri leta.
Po Karamzinovem vzgledu polnil je Ž u k o v s k i vse predele poverjenega mu časnika s svojimi umotvori: on je spisoval pesmi in povesti, on presojeval nove knjige itd., prepuščaje Ka-čenovskemu samo politični predel.
V to dobo (od 1808—1810) spada več prevodov ruskih iz Grotheja, Schillerja in izvrstno po Biirgerjevi predelana in po-domačena balada „Lenora", pa prekrščena v „Ljudmilo", ki se je priljubila Rusom z lepimi ruskimi „stihi" (verzi) in z novim
') „Bard" (der Barde).
') dni; — pomlad; — *) naglo; — 5) skrila si se; — *) trpljenjem.
1 Kakor ni bila Zukovs k emu Katarina Atanasjevna Protasova p r a v a sestra, tako mu ni bila ni hči njena Marija Andrejevna prava „netja-kinja" po krvi, nego samo po zakonu, t. j. po „postavi". —
romantičnim predmetom tako, kakor se je pozneje Slovencem Prešernova „Lenora" ')
Pa predno mine 1. 1810, vrne se V. Žukovski iz Moskve zopet na deželo ter začne priučevati se samotež sosebno zgodovine; vendar ne zanemari pesništva.
Razun prevodov iz Schillerja, Drydna -) i. dr. (1. 1810 in 1811) spisal je tudi nekoliko samostalnih pesmi: dve — tri romance, „Poslanije k Batjuškovu in Turgenjevu", „Dv6nadcat' spja-ščih dev", 3) in balado „Svčtlano".
Tako „idilno" je bivalo tega slavnega pesnika življenje do polovice 1. 1812, premda mu je bilo ondaj uže malo da ne trideset let.
Prebival je pa V. Žukovski, vrnivši se iz Moskve proti koncu 1. 1810, v svoji graščinici blizu Muratova, kakih trideset „verst" od Orla, (ki mu je bila lastnica Katarina Atanasjevna Protasova).
Ondi (v Muratovu) živel je rahločutni pesnik skoraj ves čas v njeni in njene rodovine mili druščini, v ktero je prihajal tudi skladatelj Aleksej Pleščejev iz svojega grada po imenu „<5ernj", 40 ,;verst" od Muratova.
Pleščejev je bil znameniten mož, in to, ne samo graščak, nego i pisatelj, godec, skladatelj in izvrsten glumec (dobrovoljec).
Bilo je pri njegovi graščini tudi domače gledišče z godbo vred. Igrali so v njem po gostem vesele igre, pa tudi manje spevoigre, (za ktere je on sam skladal besede in glasbo), ter sode-leval v njih na glediščnem odru s svojo soprogo, ki je znala i godbi glas.
Jako je ugajalo vse to pesniku Žukovskemu, ki se,spri-jatelji zato živo s Pleščejevom. Iz Muratova v Černj, — iz Černji pa v Muratov tekali so posli, po kterih je pošiljal Žukovski svoje poslanice (ruske pesmi) Pleščejevu, a ta mu jih vračal s francoskimi. Vsaki novi prijateljevi pesmi zložil je Pleščejev popevko, in o prvem sestanku nato krasorečil jo je Pleščejev sam, ali pa njegova soproga pela novo pesem na veliko veselje in zadovoljstvo vsem zbranim domačim in nedomačim poslušalcem.
Nadihovala je v oni dobi miločutnega pesnika vzlasti goreča ljubezen, ki smo jo imeli uže v mislih, ter mu je še vedno skrivaj plamenela v prsih.
Ko pa naposled vendar drzne razodeti jo ,.njeni" t. j. M a-rije Andrej evne (Protasove) materi, odpravi ga ta določno, rekši, da je tak zakon prepovedan, in obečati jej mora nesrečni snubok, da ne bode pravil o tem živi duši.
') L. 1829 prevel je pa Žukovski tudi „Lenoro".
') Dryden (izr. Drajdn).
s) Dvanajst spečih devic (stara pripovedka v dveh baladah: 1. „Gro-moboj", 2. „Vadim"). -
Kakor strela z jasnega zadenejo te trdo srčne besede otožnega pesnika, ki je svojo preveliko nesrečo živo popisaval v novih groznih romancah in elegijah, kterim je bila — „ona" izvor.
Prišlo je znamenito leto 1812.
Uže je drmal mogočni Napoleon I. stebre silnemu ruskemu cesarstvu; a to ni motilo niti v Muratovu niti v Cernji pevsko-godbene družbe, ki se ni bavila ni malo s političnimi zgodbami.
15. avgusta 1812 zbero se vsi sosedi v Cernj k Pleščejevu praznovat njegovega rojstnega dne.
Na domačem gledišči vršila se je zvečer spevoigra gospodarjeva, a Ž u ko v s ki je pel sam svojo novo romanco po imenu: „Plovec" (brodar). Vsa pesem merila je na nedavno nesrečo pevčevo, ter se končala ž njegovo željo, naj ne bi preživel teh angelov nebeških ....
Ali te besede niso bile po volji Katarini Atanasjevni Pro-tasovi. Silno so jo razdražile zato, ker si je mislila, da je Žu-k o v s k i prelomil ž njimi svoj obet, ter ga prisilila mahom drugi dan, da zapusti Muratov, odrine v Moskvo in se zapiše v „Mo-skovskoje opolčenije" t. j. v narodno ali „črno vojsko".
Ljubezen domovinska zaduši sredi tolike množice junaških domorodcev prejšnjo strast v prsih nesrečnemu pevcu, ki postane narodne vojske častnik in posveti zdaj vso svojo moč premili, nesrečni domovini. — Ne dolgo potem zloži Z u k o v s k i slo-večo pesem: „Pčvec vo stanC ruskih vojinov" (pevec v taboru ruskih vojščakov). V tej ogromni in veličastveni pesmi klical je navdušeni pesnik ves narod ruski na maščevanje za požgano in razrušeno Moskvo, ter se poslavil s tem umotvorom bolj nego z vsemi poprejšnjimi. V tisoč in tisoč prepiskih razplodila se je ta prekrasna pesem najprej med narodno vojsko, a nato po vsem ruskem cesarstvu.
Celo tedanja carica ruska Marija Feodorovna (vdova po Pavlu I. in mati Aleksandru I.) zaželela je nove sloveče pesmi in osebnega znanstva s hvaljenim pevcem, ter ga vabila v ta namen po njegovih imenitnih prijateljih Petrogradskih — v Petrograd.
V. Žukovski, ni imel prilike udeležiti se kakega boja s hudim sovražnikom; silno pa zagrabi po bitvi pri Krasnem (novembra meseca 1812) n j e g a drugačen sovražnik: huda vročinska bolezen.
Vendar slavni pevec srečno preboli ter se vrne iz početka 1. 1813 na novo — v Muratov.
Še enkrat nakani izkušati srečo ter drzne res drugič snubiti Marijo Andrejevno Protasovo, (ki mu je bila objavila na skrivnem, da jo je volja poročiti se ž njim), . . . pri njeni materi.
Ali nikakor se ne da preprositi stroga gospa, — nikakor neče ni zdaj privoliti v ta zakon.
Ves pobit zapusti nesrečni pesnik zopet Muratov, beži k prijateljski rodbini v Dolbino (v Kaluški „guberniji"), sedem „verst" od Muratova, ter najde ondi res jakov prijazno pribežališče.
Pa ni v Dolbini ni bilo ubogemu Žukovskemu na veke ostati in toževati zbog svoje nezgode.
Novo življenje se je začelo v mogočnem cesarstvu ruskem, potem ko se je bilo po glasovitem požaru Moskovskem 1. 1812 iznebilo prehudega sovražnika, pred kterim je trepetala poprej vsa Evropa, ter je bil leto dni nato pri Lipsku, a naposled 1. 1814 — obakrat z rusko pomočjo — treščen ob tla,
Vriskala je od prevelikega veselja Jn ponosa — vsa Ruska. To radostno vriskanje premami tudi Z u k o v s k eg a, da ubere, popustivši elegije in romance, zopet druge strune ter prepeva navdušene pesmi Aleksandru I. na čast, spremljaje ž njim v mislih svojega vzmagovitega cara na njegovem slavnem potu
—	v Pariz.
Potem ko so zavezniki (1. 1814) vplenili Pariz, razglasi Žukovski nadahnjen slavospev z napisom: „Poslanije Impe-ratoru ') Aleksandru L"
Proti koncu istega leta za obletnico Rusiji oslobojeni zloži pa pod nazovom: „Pevec v Kremlš" drugo obširno pesem, jako podobno „Poslaniju", ki je imelo velik vpliv na pevčevo usodo.
„Nevozmožno sostavit' sebe ponjatija o tom potrjasajuščem glubokoni vpečatlčniji, kotoroje ono proizvodilo na sovremenikov"
—	veli ruski životopisec.
Žukovski pošlje rokopis v Petrograd prijatelju A. I. Tur-genjevu, ki ga je po pesnikovi privolitvi vpričo Uvarova izročil Mariji Feodorovni, a ta ga je vzprijela z veliko radostjo, hvalila pesnikove sposobnosti in vprašala celo, zakaj se brani Žukovski priti v Petrograd in ugoditi njenemu povabilu.
S sijajnim vspehom čital je potem A. I. Turgenjev omenjeno poslanico na glas pred „vdovo-carico", veliko knjeginjo in velikimi knezi, ki so izjavili naposled željo, naj bi se preložila ta pesem na angleški ali pa nemški jezik; carica, (ki jo je či-tanje večkrat ganilo tako, da se je ihtila), začne po ponovljeni občni pohvali izpraševati Turgenjeva in Uvarova, kaj bi se dalo storiti za pesnika.
Podarila je nato Žukovskemu dragocen prstan in ukazala, naj se poslanica prekrasno natisne ter razprodaje pesniku na korist.
')Rusi ne zovejo svojega cesarja uže davno več „car", nego »imperator", prernda čitamo po tujih (neruskih) knjigah in časnikih vedno o ruskem „earu" kakor i v tem spisku, zato ker se je pri nas „car" bolj podomačii, nego i a-tinski „imperator". Beseda „car", skrajšana je iz besede „cesar", a ta izhaja iz grške xnmin (kaisar), lat. Caesar, nem. Kaiser. Glede starih narodov in v eerkvenem -pomenu je pa Rusom „car" = kralj, na pr. „car nebesnvi" = kralj nebeški.	-J
Čitali so Rusi nato „Poslanije" po gostem slovesno v javnih in nejavnih družbah pred cesarjevo ovenčano podobo, ter vsi po-klekovali pri besedah:
„Primiž, v vidu nebes, svoboduyj naš obet!" ')
Vzdihoval in plakal je pa tačas ubogi pesnik, ki se ni mogel še iznebiti stare srčne bolezni, in ko se preseli Katarina Ana-stasjevna Protasova z rodovino vred 1. 1814 v „Derpt" (Dorpat), ne more se Žukovski več živega videti v Dolbini, ter izgine na naglem — v Derpt, da bi bil samo blizu obožavane svoje Marije. Prijenja sicer prijateljev Petrogradskih prošnjam, ter se da drugo leto (1815) „predstaviti" po Uvarovu carici Mariji Feodorovni, ki ga je vzprijela neizrečeno prijazno in milost-ljivo; a potem se vrne zopet — tja, od kodar je bil prišel.
Prebivaje v Derptu sredi nemških profesorjev zamisli se Žukovski povse v nemško pesemstvo. Vzor mu je bil na po-sled sosebno „Hebel" Žukovski je pred smrtjo spoznal sam pismeno, da je on oča nemškemu romantizmu v književnosti ruski. Kesal se je pozneje tega greha, ter ga — kakor piše — pod starost zagladil z „Odiseje" prevodom. In ta „sladka misel" bila mu je na veliko tolažbo. *)
Iz Derpta v Petrograd na carski dvor vabili so ga vedno prijatelji, — k Mariji Protasovi vleče ga še bolj srce. Siromak „si ne zna razuma", — ne ve, kaj mu je storiti.
Dolgo se je branil prijateljskim ponudbam na vso moč ter čislal „nezavisnost" nad vse; ali prijatelji ne odjenjajo, dokler ni Žukovski še 1. 1815 postal čitatelj („lektor") pri stari carici, kije imela okolo sebe rada zmerom po več učenjakov in književnikov.
Karamzin, Krylov, Dmitrijev, Neljedinski, Gnčzdič i. dr. pohajali so to imenitno zbirališče, ki je bivalo vzlasti v Pavlovsku „v dvorcu". v—
Do pozne jeseni prebije Žukovski v Petrogradu in v Pavlovsku; potem se pa izmuzne zopet — v Derpt, kamor ga je vleklo čez nemoč.
Tako boreč se sam sabo — živel je še dve leti ta ruski pesnik, ki je stal ondaj „na vrhuncu svoje slave."
Dokler mu jo pa nekteri nasprotniki (kteri pisatelj je brez njih?) izpodkapajo, poganjajo se zanj verni prijatelji v Petrogradu s sijajnim vspehom. Naposled nakanijo izročiti s posveto caru „Pevca v Kremlju" posebej izdanega, — ali pa celo posvetiti mu vso zbirko prijateljevih umotvorov.
Žukovski pa neče prijateljem razločno odgovoriti na njihovo zahtevanje. Nikakor ga niso mogli pregovoriti, da bi bil cesarja sam pismeno prosil kake odlike ali dvorske službe.
') Vzprimi vpričo nebes slobodni (dobrovoljni) naš obet!
') „Istor. russk. lit." 1878 na str. 459.
„Mn6 veselo dumat' ') — piše Žukovski A. I. Turgenjevu 1. 1816 (2. novembra po našem, a 21. oktobra po starem računu) — „čto ty o mne hlopočeš. 4) Očenj 3) bylo by horošo,4) „kogda by to, čto ty zat&jal, s) i o čem ja ne imeju ponjatija, „sovsčm obošlos' 6) bez pisma mojego. — Vnimanije Gosudarja „jest svjatoje dfilo. Imčt' na njego pravo mogu i ja, jestli budu »ruskim poetom v blagorodnom smysle sego imeni. — A j a b u d u. „Poezija čas ot času stanovitsja dlja menja čšm — to vozvy-„šennym. Ne nadobno 7) dumat', čto ona toljko zabava voobra-„ženija. — Etim ona možet byt' toljko dlja Peterburgskago svčta. „No ona dolžna 8) imčt' vlijanije na dušu vsega naroda, i ona „budet imet eto blagotvornoje vlijanije, jest-li poet obratit svoj dar „k etoj cčlji. — Poezija prinadležit k narodnomu vospitaniju." —
„Robotat' 9) s takoju cSljiju jest sčastije; a prijatelji budu „znat', čto imčju etu cžlj. — Vot 10) nagrada!" —
Tudi po tem dopisu ostane Žukovski še v Derptu; kjer je tedaj dogotavljal drugo polovico svoje pripovedke: »Dvanajst, spjaščih dev" (2. balado: „ Vadim") in pripravljal za natisk: „Polnoje izdanije svojili sočinjenij", — upaje še zmerom svoji sreči, dokler se ni uveril do dobrega, kako resnične so besede: „Pevcu vedno sreča laže", kakor poje naš nesrečni Prešeren, ki je bil temu ruskemu pesniku jako podoben. —
Proti koncu leta 1816 morala je namreč Marija Andrejev na Protasova nebote omožiti se z drugim imenitnim že-niliom, kteri je bil materi po volji. Kdo se ne spominja zopet Prešernovih besed:
,,Moj up je šel po vodi" itd.
Tako je strune ubiral zdaj i Žukovski.
Na veliko tolažbo nesrečnemu pevcu ruskemu pripeti se v oni dobi zanj prevesela zgodba. Potem ko so izročili vsa njegova dela Aleksandru I. ,,ukaže blagosrčni car, naj dobiva Vasilj Andrejevič Žukovski po 4000 rubljev plače na leto za vse žive dni.
Iznenadi se izpolni slavnemu pesniku na ta način hrepenenje po „nezavisnosti".
Kakor čitamo v pismu, ki ga je Žukovski poslal nato prijatelju A. I. Turgenjevu, podbudiia je velikodušnost Aleksandrova — carski obdarjenega pesnika k posebni zahvalnosti do svojega svetlega »pokrovitelja" in k novi delavnosti zato, ker mu
') misliti; — ') da se za-me trudiš; — ») jako; — ") dobro; — kar
si ti osnoval; — ^ obišlo (opravilo) se.
'J Ne (ni) treba; — ') mora.
9) Delati.
,0) „Not" (veli Beli Kranjec) = glej, evo! -
je podaril car s tolikom darom vred najboljše blago: „nezavis-nost". — — — — — — — — — — — — —
„Mojega življenja roman je dokončan; — zdaj se začčnja zgodorina", ') — pisal je Žukovski odhajaje 1. 1817 iz Derpta v Petrograd.
Resnične besede. —• Pozvan je bil namreč ta slavni ruski pesnik še istega leta za učitelja ruskega jezika veliki kneginji Aleksandri Feodorovni, bodoči carici, t. j. soprogi tedanjemu velikemu knezu Nikolaju (Pavloviču), ki je postal po bratovi (Aleksandrovi) smrti car, in ko je Nikolaj I. sedel na ruski prestol, izbere— sužnjičinega sina Vasilja Andrejev iča Žukovskega (uže od 1. 1824 pridvornega svetnika), za odgojitelja svojemu prvorojencu, nasledniku Aleksandru Nikolajeviču.
Uže o njegovem rojstvu (1818) opeval je nadahnjeni pesnik ruske carske pesmi: „Bože carja lirani!" svojega imenitnega gojenca z visokimi pesmami, ter si ga priljubil še bolj pozneje, potem ko se je bilo začelo težavno odgojevanje pred strogim očetom mladega cesarjeviča.
Pesnikovo miločutje, ki je imelo veliko moč celo do strogega cesarja, — delevalo je še mnogo bolj na njegovega mladega sina, ki je jako rad slušal svojega milega učitelja, ter se s časom navzel tudi učiteljeve obsenetljive priljudnosti, miločutnosti in dobrosrčnosti.
Priljudni in slobodoljubni pesnik ni zabil v svojem novem stanu človeštva in s lobode, ter je za oboje vnemal o vsaki ugodni priliki tudi svojega blagega gojenca, ki je pa (1824—34) imel še posebnega vojaškega gojitelja; a ta mu je bil: vojvoda vMer der. — Toda naslednikovemu srcu priljubil seje vendar bolj Žukovski. 2)
Jeden je skrbel za vojaškega častnika, jeden pa za bodočega cara človeka, popravitelja in osloboditelja.
Tako se je godilo do 1. 1834, oziroma do 1. 1837 t. j. do 19. leta naslednikovega. Ob oni dobi bilo je odgojevanje pri kraju.
Rad bi se uveril zdaj Žukovski, kako mu seje posrečilo težavno delo, ter opravi pri caru Nikolaju, da mu je dovolil spremljati naslednika Aleksandra na potu v Sibirijo.
Zvedelo se je bilo uže poprej mnogo zgodeb o tem, kako mehkega in blagega srca je bil cesarjevič še za mladih nog; potovanje v Sibirijo pa je pokazalo, da je detečja melikost in blagosrčnost ostala i možu, — „da ga je prešinil gojiteljev duh". —
') „Roman mojej žiznji okoneen — teper' načinajetsja istorija". J) Vas. Karlovie na str. 19.
Priljudno in presrčno se je razgovarjal mladi naslednik z „mužiki" (kmeti); a mnoge pismene prošnje, v kterih so prosili nesrečniki eesarja milosti (ter jih je strogi car vrlemu sinu za voljo res tudi uslišal), potrdile so naslednikovo blagosrčnost še bolj.
Naglo se je priljubil bodoči car s toliko blagosrčnostjo vsemu svojemu narodu.
Ves svet ve, da se ni car Aleksander II. izneveril temu neprehvaljenemu svojstvu; ves svet vo, kaj je storil za človeštvo, toliko da je stopil na prestol; ves svet zna nesrečnega „cara osloboditelja"; — ali koliko jih je, kteri znajo moža, ki je cara gojil in učil ? — A vendar ne moreš razumeti tega, če ne znaš onega. —
Premda je bila odgoja naslednikova uže dovršena, ostane /ukovski vendar še tri leta v svoji prejšnji gojitelj-^ki službi, in stopram i. 1840, ko je cesarjeviču teklo uže 22. leto, ločil se je na veke gojitelj od gojenca, učitelj od učenca. —
Za 23letne „pridvorne službe" od 1. 1817 do 1840 zložil ali pa prevel je Žukovski še mnogo prekrasnih pesmi. Čitamo jih v 3., 4. in 5. zvezku pete izdaje, ki jo je posvetil pesnik obo-žavanemu svojemn odgojencu, včlikemu knezu Al eksandru Nikolaj e vi ču, s presrčno zahvalo, da mu je bilo dovoljeno ukra-siti ž njegovim slavnim imenom to polno, in — kakor je slutil pesnik — za živih mu dni poslednjo izdajo, ki obsega s posmrtno vred vsega skupaj trinajst zvezkov v 8ni. l)
Ker se očita Žukovskemu celo v „Istoriji ruske lit.", da je za svoje „pridvorne službe" zdelal jako malo („očenj ne-mnogo") . . ., ter so ondi na str. 474 navedene samo štiri pesme iz one dobe, zato bodi tukaj povedano, da sem jih „iz one dobe" naštel 86 (izvirnih in neizvirnih . Med njimi se nahajajo tudi ti pesniški proizvodi: „Gosudaryn6 velikoj knjaginš Aleksandrovne na roždenije velik, knjiiza Aleksandra Nikolaje-viča" (1818), „Graf gapsburgskij" (sic), ,.Rycar Togenburg" in vsa „Orleanskaja deva" iz Schjllerja), „Ut6šenije v slezah", »Vernost' do groba", „Mečta" (domišljivost\ „Utrennaja zvezda", „Siljonskij uznjik" („Povčst' iz Bejrona"), „Pobčditelj" in „Tri putnika" (iz Uhlanda), „Putešestvennik i poseljanka" (iz Gijtheja), „Razrušenije Troji" (iz eneide Virgil.), „Podrobnyj otčet o lune" („poslanije k Gosudarynč Imperatrice Mariji Feodorovnč"), „Le-onora" (prevod iz Biirgerja', „U groba gosudarynji Impera-trici Mariji Feodorovny", „Sraženije s zmejem"' (po Schill.), „Spjaščaja carevna" (skazka, pripovedka), „Skazka o care Be-
') Izišla je v_Petrogradu 1. 1849 pod napisom: „CniHX0TB0peHia', oziroma ,.CoiHHeHiit B1> ripo.lif;" B. /KvKOBCEarO. Pred smrtjo pesnikovo izišlo je bilo devet zvezkov, po njegovi smrti pa še štirje zvezki z letnico 1857. V dvorski knjižnici Bečki pod znamenjem: „107. B. 24."
rendeje", „Ruskaja slava", „Cid" (odlomek, po Herderju), „Neo-židanoje svidanije" (zgodba iz Hebelna), „Otryvok [odlomek] iz Iliady", ,,Pčsnj na prisjagu Naslednika (1834)", „Narodnyja pšs-nji", „Mnogoletije", „Undina" (po L. Fukeju), „Borodinskaja godovščina", „Nalj i Damajanti', (po „Rjukkertu", Ruckert), i. t. d. i. t. d.
Največ jih je preložil iz Schillerja, Gotheja, Uh-landa, Hebelna in Š a mi s a (Chamisso).
Po dokončanem službovanju pri dvoru Petrogradskem pa zapusti (1841) ruski Taso (obsut z obilno carsko milostjo) pre-milo domovino, ki mu je dala dosti časti, slave in bogatstva, a prave sreče ni mogel najti v njej; kajti prave sreče ni — brez zadovoljstva v srcu.
Navdajala ga je menda nada, da si najde tako zadovoljstvo kje drugje; zato se loči otožni pesnik na veke tudi od predrage domovine, od vseh domačih znancev in prijateljev, ter prejde prave sreče iskat na tuje . . . na Nemško; pa je, na žalost! — niti ondi ni našel imoviti „siromak".
Ker je Žukovski namreč uže poprej često potoval na Nemško, seznanil in sprijateljil se je bil z mnogimi nemškimi učenjaki in umetniki. Med temi prijatelji je bil tudi slikar Reitern, ki je imel lepo, a otožno hčerko. — Vname se priletnemu pesniku srce na novo; preveri se ruski Taso, da najde pri njej — srcu zadovoljstva, ter jo dobi od prijatelja, očeta njenega, kakor si je želel, — res tudi v zakon. (Nevesti je bilo ondaj 19, a ženihu 60 let. Rodil se je 1. 1783 v Mišenskem).
Ni čuda, da je cvetoča roža naglo venila, — da je mlada soproga skoraj vedno bolehala, in da, itako sama otožna, ni bila pripravna, razveseljevati otožnega soproga. — Koliko nadloge si je nakopal ubogi pesnik! — Tej nadlogi pridruževalo se je še več drugih, ki so bile menda krive, da se je nagibal zelo k »misticizmu", in da ga je včasih silno trapila razbeljena pevska domišljivost, kako grešno je njegovo življenje in kako nečimurno je vse, kar je posvetnega.
Razdraženi so mu bili često vsi živci; strašno je trpel na duši. — Zahman je iskal zadovoljstva, — zahman prave sreče.
Da bi zadušil srčno bolečino, išče po gostem tolažbe ... v poeziji. L. 1847 dodela in izda Žukovski „Odiseje" ruski prevod; 1. 1849 razglasi prevod perzijske pesmi: „Rustem i Zorab"; (istega leta slavila se je 501etnica njegovega književanja); proti koncu svojih dni spisal je tudi „skazko ob IvanS Carevičš i Cerom Volke". ...
Tako trpko ukanivši se, izdahne „miločutni pesnik" v Baden-Badnu 19. aprila 1852 v svojem sedemdesetem letu — samo nekoliko dni pred rojstnim dnevom svojega gojenca, ki ni bil doživel še nikdar poprej žalostnega rojstnega dne, ter se je od 1. 1841 radoval po srečno dokočani odgoji ves čas v srečnem
zakonu z mlado, duhovito Marijo Aleksandrovno, ktero si je bil po srčnem nagonu sam izbral. —
Prvič je žaloval pri grobu, in to pri grobu presrčno ljubljenega prijatelja, ki so ga mrtvega, a vendar „brezsmrtnega" prenesli iz tuje dežele zopet v premilo domovino ter pokopali v glavnem mestu ruskem poleg slavnega Karamzina.
Z Vasiljem Andrejevičem Žukovskim izgubil je Aleksander Nikolaj evič najboljega prijatelja na svetu. —
In res čudno, da je biio nedavno po smrti pesnikovi konec veseli, mirni dobi Aleksandrovi.
Najprej (še za Nikolajeve vlade 1. 1853) nastane nesrečna vojska krimska.
Predno je bil še mir dognan, pobere Aleksandru II. (1855) nenadna smrt krepkega očeta, strogega in ponosnega Nikolaja!, ki ga je pa sin-naslednik vendar jako ljubil, kakor i oča njega.
Novemu caru Aleksandru II. bilo je podpisati mir, ki je jako ponižal mogočno Rusijo na več let.
Pet let po očetovi smrti bila je caru Aleksandru II. vsekana nova rana: oplakovati mu je bilo, in oplakoval je miločutni, mehkosrčni car res z bridkimi solzami premile matere (Aleksandre Feodorovne) smrt. — Ne sme se očitno — niti pri grobu materinem plakati ruski car; ali ni se mogel iztrpeti Aleksander II., da se ne bi bil plakal kakor kakšen drug človek za preljubo materjo. Kakor dete ihtil se je pri pogrebu njen sin, mogočni ruski car.
„Naučil ga je Žukovski . . . čutiti po človečje." ') Učil in naučil ga je pa čutiti tudi za človeštvo sploh, in to seme, ki ga je vsejal vrli učitelj, ni padlo na skalo, nego na rodoviten „svet".
Toliko da se je bil Aleksander II. po nesrečni krimski vojski pomiril (1. 1856. v Parizu) s hudimi sovražniki premogočnega ruskega carstva, začne premišljevati, kako bi se dalo v njegovem carstvu zatreti tako imenovano „nevoljstvo" (ruski: „nevoljni-čestvo", Leibeigenschaft), ter ga je odpravil na moder način polagoma in srečno (od 1. 1858 do 1863) brez kakega upora prebo-gatih in mogočnih graščakov, ki so bili pri tem poslu na strašno veliki zgubi.
Oslobodil in počlovečil je tako sam rad kakih trideset milijonov sužnjikov („nevoljnikov"), a med njimi v lep vzgled najprej — sam svoje.--
Ako ne bi bil Aleksander II. storil nič drugega, uveko-večilo bi ga bilo samo to preblago delo.
Mnogo voljnejša bila je po njegovi želji tudi „cenzura", ki je bila za poprejšnje vlade prehuda na velik kvar književnosti in znanstvu, posebno pa zgodovini, ki je bila poslej na velikem
') Vas. Karlovič na str. 26. —
dobičku, ter smela praviti ruskemu narodu tudi take resnične zgodbe, o kakoršnih ni smela poprej ziniti nijedna ruska knjiga. To nam kaže vzlasti sloveča zgodovina Solovjeva. — Volj-nejša „cenzura" bila je pa na veliko korist tudi novinarstvu, ki se je smelo kretati mnogo slobodneje nego pod železno roko Nikolaja I.
Uže iz početka svoje vlade skrbel je Aleksander II. za šolsko omiko vseli svojih podložnikov na narodni (ravnopravni) podlagi, ter ukazal, naj se tudi na vseučilišču Varšavskem zopet poljski razlagajo vsi nauki.
Najlepše se pa sveti ter se bode svetil vekomaj v zgodovini slovanski oni slavni „učin", s kterim si je preblagi Aleksander II. sosebno pri južnih Slovanih (1877—78) udobil častni pridevek: „car osloboditelj" (ruski: „osvoboditelj").
Ker ni hotela namreč turška vlada Slovanom na Turškem nikakor podeliti ravnopravnosti s podložniki muhamedanskimi, in se Slovaniniso.mogli sami osloboditi turškega jarma, premda je bilo v strašnih bojih s krvoločnim Turčinom (od 1. 1875 do 1876) prelite uže mnogo slovanske krvi, — usmili se naposled ubogih krščanskih bratov blagosrčni in velikodušni car Aleksander II., da si niso njegovemu premehkemu srcu nikdar godile krvave „vojaške igre" — ter napove tedanjemu sultanu Abdul-Hamidu (24. aprila 1877) vojsko, prekorači mahom nato po noči Prut in ne prijenja, dokler po dolgem silnem rovanju in prevelikih žrtvah strahovito ne potolče do druge polovice januarja meseca 1878 upornega Turčina, ter oslobodi Srbe v kneževini srbski, (pa tudi Rumune), p o vse turške „vrhovnosti" (više oblasti), uboge Bolgare pa vsaj pretežkega turškega jarma, priborivši jim samoupravo pod posebnim, samoizbranim knezom. Ves svet ve, da bi bil velikodušni car i za Bolgare rad storil to, kar je storil za Srbe in Rumune, ako mu ne bi bili nagajali drugi sebični mogočniki.
Slišali smo, kako plačilo je „car osloboditelj" dobil za to v lastni državi, — slišali smo, kako ga je uže 13. marca 1881 na peklenski način v Petrogradu o belem dnevu razmesarila zaslepljena („nihilistna") drhal, ki ga je zalezovala skrivaj uže več let, ter ga hotela ugonobiti uže večkrat poprej. —
Kolika sreča za njegovega bivšega učitelja in gojitelja V. Ž u k o v s k e g a, da ni doživel onega prestrašnega dne! —
Da pa še bolje spoznamo tega slavnega pesnika in pisatelja ruskega, preglejmo njegovo obilno delovanje še nekoliko natančneje. — Bodi nam pri tem poslu vodilo rečena peta izdaja (1849 in 1857) njegovih pesniških in prozaičnih umotvorov.
Zvedeli smo dozdaj po vrhu vsebino prvim 5 zvezkom (od 1. 1802 do 1840). O četrtem in petem zvezku bodi povedano samo še to, da, kakor nam je neutrudni pevec v IV. zvezku podal k svoji „Ljudmili" tudi Burgerjove „Lenore" ruski pre-
vod, — tako nam ponuja v V. zvezku tudi svoj drugi „prevod" elegije „Grejeve": „Seljskoje kladbišče".
VT. zvezek (1849) ima v sebi same pesmi '„stihotvorenija") od 1. 1841—1847; med njimi se nahajajo: „Rustem i Zorab" (.,Persidskaja povčst'. Voljnoje podražanije" [posnemanje] „Rjuk-kertu" (sic) od str. 1—203,111 „Skazki" '[pripovedke] i' ..povčsti" od str. 223—331.
V	VII. zvezku so zgoli „sočinjenija v proze" od 1. 1808— 1838,in to 16 spiskov: „Kto istinno dobryj i sčastljivyj čelovek";
Pisatelj v obščestve"; „0 basne i basnjah Krylova"; „0 satire i ^satirah Kantemira" ; „0 kritike"; „Rafaelova Madonna"; „Certy [črte] istoriji gosudarstva Rossijskago"; „Posl6dnija minut}' Puškina" in dr.
V	VIII. in IX. zvezku (1849) čitamo vso „Odisejo", tedaj vseh 24 pesem, namesto „predislovija" (predgovora) pa „otryvok [odlomek] pisma". Zanimljivo pripoveduje pesnik v njem, kako je neznaje jezika grškega preložil Homerja po prof. Grashoffa vernem nemškem (medvrstnem) prevodu in pismenem razlaganju; a na vprašanje, kako mu je prišlo na misel („v golovu"), da se je poprijel „Odiseje" ter iz sanjača-romantika" postal trezen klasik („trezvym klassikom"), odgovarja po ruski tako:
„Vot vam prostoj (sic) otvčt: perešedši na starost' v spo-„kojnoje pristanišče semejnoj žiznji, !) ja zahotel poveselit? dušu „pervobytnoju poezijeju, kotoraja tak svetla i tiha, tak životvorit „i pokojit, tak mirno ukrašajet vse nas okružajuščeje. — Starost' „— vtoroje rebjačestvo: ®) pod starost' ljubiš razskazy3); „po etomu i mne zahotelos' prisosčditsja k prostodušuejšemu iz „vseh razskaščikov, 4) i, ne imčja v zapas sobstvennyh basenj, „povtorit' po Russlci jego Grečeskija starodavnija basnji. Odnim „slovom, cfilj moja byla potešit' samogo sebja na prostore poetiče-„skoju boltovnjeju". 5)
X. zvezek (1857) z napisom.- „Sočinjenija" (kakor vsi naslednji zvezki istega leta) obsega samo „posmertnyja stihotvor-jenija". V predgovoru veli neimenovani izdatelj o teh pesmah in o pesniku: „V njih vidno, kak sija duša do poslednej minuti „byla verna samoj sebe, kak mužestvenno uderžala ona sebja v „čistote ničem neomračennyh svjatih ubeždenij". . .6) — Ondi čitamo nadalje izdateljevo opombo, da se ni v tej izdaji ne nahajajo vse pesmi V. Žukovskega, z dodatkom vseh dotičnih virov.
Od 3. do 77. strani sega „Agasver, večny žid", znana pripovedka, ki pa ni cela. »Možno skazat'", veli izdatelj, „čto smert'
') rodovinskega življenja; detinstvo; 3) povesti; 4) pripovedovalec (Homer) ; s) s pesniškim kramljanjem.
') „Ubeždenije": prepričanje (uverjenost).
vjTvala pero iz ruk jego"; kajti poslednjih 14 vrst napisal je pesnik po novem računu 12. aprila 1852, umrl pa 24. aprila 1852. ')
Dalje: „Dva,otryvka iz Iliady" (prva in druga pesem od str. 81—149); „Cetyrje syna Franciji" (5 političnih pesmic); „Rozy" (roži); „Carskoseljskij lebed" [labud] in »Stihotvorjenija dlja detej [4 pesmice dečinske], ki nam kažejo res detečje „nu-ločutje" pesnikovo.
Zgoli prozaične »posmrtne" spiske V. Žukovskega či-tamo v XI. zvezku, vseh skupaj 21 spiskov; med njimi: „Raz-myšljenija i zamščanija" [opazke]; „Filosofičeskij jazyk", „Nauka", „0 melanholiji v žiznji i v poeziji"; „DvS sceny iz Fausta" (pre-sodba): „N6čto o prividenijah" (prikaznih); „Istorija i istoriče-skaja živopis"; „Pismo k knjazju P. A. Vjazemskomu ob jego sti-hotvorjeniji: Svjataja Rus'" in dr.
Vsa ta dolga pesem, ki jo Žukovski presojuje [pa ne pre-ugodno), čita se pretiskana v istem zvezku. —
XII. zvezek obsega same pesmi (vseh skupaj 76); med njimi so: 1) „Melkija (mala) stihotvorjenija i basni" od 1. 1803— 1808; 2) »Stihotvorjenija, pomčščennyja v raznyh žurnalah i sbornikah posle 1812. goda"; 3; »Melkija stihotvorjenija, raznih godov" (let).
Med temi se nahaja v prvem predelu tudi 11 „epigramov"; „Epitafija liričeskemu poetu" itd.; v drugem predelu „Narodnyj gimn" (Bože, carja hrani!); „K knjazu P. A. Vjazemskomu" („Otvčt2) na jego poslanije k druzjam". 3)
Sama „sočinjeniia v prozč", in to 20 spiskov podaje nam zopet poslednji (XIII.) zvezek. Odlikujejo se med njimi so-sebno naslednji: „0 nravstvennoj p olj ž 6 (koristi) poeziji"; ,,Mo-skovskija zapiski"; „Razbor tragediji Krebil'jona: Radamist i Zenobija"; „Vospominanije o K. K. Merderč", (ki je umrl 1. 1834 po kratki bolezni v Rimu, isti Merder, ki je bil, kakor veli Žukovski sam »poslednjih deset let" pred smrtjo tudi gojitelj tedanjemu nasledniku ruskemu Aleksandru Nikolajeviču); „Otryvki iz pisma ob Odisseje" in „Pismo k gr. S. S. Uvarovu ob Odisseje."
Kdo se ne čudi toliki delavnosti? — Žukovski, romantik ruski, nadomestil je — kakor piše duhovit znalec in prevoditelj ruskih knjig — Rusom s prekrasnimi svojimi proizvodi srednji vek, vrnil se pa vendar nehote k ruskemu narodnemu življu, ter izpodbadal tudi druge pesnike ruske k narodnemu pesmarstvu. Poslavila sta se Žukovski in Puškin (Byron ruski), presajaje na narodni svet rusko knjigo, ki je životarila poprej kakor kakšna tuja rastlina samo med dvoranstvom, naj
') Polje v o j pa veli, da je po novem računu umrl uže 19. aprila 1852.
') „Otvet": odgovor.
s) „Drug": prijatelj; druzja: prijatelji.
bi se ondi razcvetala in razcvela do dobra. Jako ugajala je temu namenu Aleksandra I., pa iz početka tudi Nikolaja I. doba z obilnimi političnimi zgodbami, ki so prebudile Rusom narodno zavest.
Zvezala je sicer v poznejših letih stroga vlada Nikolajeva prehudo roke vsem slobodljivim pisateljem ruskim; a razvezal jim je vezi, ali vsaj jako zrahljal — kakor smo slišali — car Aleksander II., ki mu je bil gojitelj in učitelj slavni ruski pesnik in narodnjak — Vasilj Žukovski.

Grlice o osptetmil razmerali Mirni držav,
Spisal Ivan Verhovee.
Tujih oblasti ne dela v gospodarskem oziru Evropi nobena toliko preglavic kakor mlada, a krepka in velikanska država Amerikanska. Iz 38 držav, 9 teritorijev in jednega distrikta sestavljena severno-amerikanska velevlast je, kar se tiče svoje velikosti, skoraj vsej Evropi kos, in posamezne države so tolike, kakor največja evropska cesarstva. Texas je večja, ko Avstro-Ogerska, New-Mexico presega Trojedino Bri-tiško kraljevino in Ivalifornij a sama je španski kroni kos in iz vse Amerike v ožjem zmislu, to je iz Zjedinjenih držav nadrobilo bi se 15 avstro-ogerskih cesarstev. Pacifična železnica segla bi tostran Atlantskega Morja od Bril s si a do perzijske meje v Aziji. Od najiztočnejšega mesta ameri-kanskega do najzapadnejšega ob Tihem Morji je tako daleč, kot iz Londona v Saharo. Iz New-Yorka v S. Fran-ciscoje dalje nego iz Pariz a v B a gdad. Po Misisipiju in Mi s urijo vozijo se parobrodi po vsacein 400 milj daleč; 57 Misisipskih pritokov je večjih, od naše glavne evropske reke i. t. d. i. t. d.
In ves ta širi svet, izjemoma skalnatih gorskih krajev, jezer, močvirij in pušč, ki pak pokrivajo primeroma vendar le majhen del Zjedinjenih držav, je, (vsaj Amerikanci trde tako), sila rodovita in po nekoliko uže tudi obdelana zemlja. Da ne bi priden kmetovalec v nekaterih letih obogatel, pravijo Amerikanci, je do dobra nemogoče. Pri jednaki pridnosti prebija kmet v Evropi lakoto in revo, v tem ko bi v Ameriki v zadrego prihajal, kam z obilim bogastvom.
Ti zlati obeti so izvabili in izvabljajo leto za letom tisoče in tisoče sestradanih, skoraj obupanih trpinov iz Evrope preko morja v »novo obljubljeno deželo". Od novega leta do konca avgusta meseca 1881. 1. naštelo se je v Ameriki nad 800.000 priseljencev, največ z Nemškega in Angleškega, kjer je kmetski stan skoraj do kosti oglodan. Te množice so tako silne, da de-
Letopis 1881.	12
lajo uže Amerikancem skoraj preglavice, češ, da bi utegnilo tem gladnim pribežnikom sčasoma prostora primanjkovati in utegnejo nastati evropskim jednake razmere, dasi tudi je sedaj še na tisoče štirjaških milj sveta, ki se ga plug ali motika še nista do-teknila. Po razkazih generalnega urada za premerjevanje je imela država še 724 milijonov acres (a 40'46 ar.) premerjene in 1100 milij. acres nepremerjene zemlje v svojih rokah; mnogo tega sveta je, se ve, pušča, ki se ji ne more z lahka do živega. V obče so rodovite pokrajine uže zaseljene. Na iztoku, okolo velikanskih mest, kjer se vstavljajo iz Evrope prijadrajoče ladije, je zemlja uže sedaj dražja, nego li v Evropi, le zadaj za temi mesti, dve, tri do štiri sto milj globoko v deželi je še obilo pustega sveta, ki bi zadostoval še najmanj za 50 let, če tudi bi se preselilo iz Evrope leto za letom po milijon ljudstva.
Vedno praktični Amerikanci, saujajoči noč in dan o tolarjih in o ničem druzem, nego o tolarjih, uganili so brzo, kolike cene so za razvitek amerikanskega poljedelstva in narodovega blagostanja utrjene, žuljave pesti evropskih kmetov, priseljujočih se na njih zemljo. Uže gotovina, iz Evrope seboj prinešena, množi amerikansko narodno bogastvo. Mnogi prihajejo res s praznimi rokami, še več pak jih je priplulo črez morje z polno mošnjico. Naj bi povprek šteto ne prinašal vsak priseljenec več, nego li 100 gold. seboj, kar je raje premalo, kakor preveč rečeno, obogatela bi Amerika s 500.000 priseljenci uže zgolj na ta način za 50 milijonov; vsak priseljenec pak je v gospodarskem oziru, in to zlasti v Ameriki, tudi najmanj 100 gold. vreden, naj si je moški, ali ženska, ali otrok.
Ta velikanska korist se ve tam za morjem dobro ceniti in napenjajo se vse žile, da se izvabi iz Evrope kolikor največ moči pridnih kmetov in rokodelcev. Po knjigah in novinah trobijo zasebniki in trobi vlada o svojih bogatijah. Nalašč za preseljence osnovala je vlada velikansk zavod v N e w - Torku, ?C a s 11 e -Garden", kamor je vstop le jedino njim dovoljen in kjer se jim dajejo vsi sveti, kar jih žele, ter se skrbi, da ne padajo novinci sleparjem in oderuhom v pest. V Castle-Gardnu stoji dolga vrsta miz, za vsako vladin uradnik, vsak za kak drug posel odločen. Priseljenec povpraša tu lehko v katerem evropskem jeziku koli za svet, skoraj v vsacem mu lehko odgovarjajo. Tu se prodajo vozni listki za železnice, ter se naznanijo najkrajši poti v one kraje, kamor se ta ali oni meni naseliti. Vladni uradniki izpremljajo priseljence celo do vlakov. Tu se prodajajo vladina polja, kjer si izbere tujec lehko kmetijstvo, kakoršno mu najbolje ugaja, drago ali ceneno, bližnje ali oddaljeno. Osleparjenja se tu ni treba bati. Vestno se povedo priseljencem, ne seznanjenim še z amerikansko zemljo, dobrote in napake prodanega sveta, ali je peščen, skalnat, močviren, ali ima premalo ali preveč vode, kako daleč je do tja, po čem se izpečava v onem kraji žito, po koliko ur, dni ali tednov bode
imel do prve, najbližnje železniške ali parobrodske postaje i. t. d., s kratka, kdor je slabo kupil, kriv je sam, ali so krive vsaj navzlic razjasnenju vendar le še nepoznane razmere, nepoznani kraji.
Vsi priseljenci, se ve, niso tako srečni, da bi si mogli kupiti takoj potrebnega zemljišča, ker mnogi so teško celo voznfno preko morja plačali. Ker pak je vladi zelo na mari, da se velikanske ledine in pušče kolikor moči hitro obdelajo, oddaja priseljencem in se ve, tudi Amerikancem po 150 oralov obsegajoče kose še neobdelane zemlje za 70 gold. v najem. Po najemnikovi smrti pripada naj uže obdelan svet zopet državi. A četrtino te zemlje prodaja tudi v svojino, če si je najemnik, kadar si je opomogel, v kupiti želi. Cena je 250 gold.
Se celo oni. ki nimajo ni vinarja v žepu, morejo postati v Ameriki samostalni gospodarji. Nerodovita in zlasti pusta in daleč od železnic ležeča zemljišča vlada se ve, teško izpečava. Se le po železnicah zadobe zemljišča kako ceno in skoraj največji del železniške špekulacije spušča se v puste neobdelane kraje. Te samote dajejo se železniškim zadrugam skoraj zastonj, brzo pa, ko se je zdelala železnica preko njih, poskakuje vrednost zemlje od dne do dne. Uže s prodajanjem teh po 40 do 50 angl. milj na levo in desno ob železnici ležečih krajev vrnila se je kupna cena in troški za zdelanje železnice. Z daljo kmetije od železnice pada nje cena sila hitro. V Kaliforniji prodaja se n. pr. ne več kakor po 3 angl. milje od železnice ali kacega mesta ležeč svet po 75—200 tolarjev za 1 acres, v Nebraski Kanzasi, Coloradi, Oregonu, Texasi po 25—75 tol., dalj ko 3 angl. milje oddaljen svet pak velja v Kaliforniji 10—100 tol., v družili ravno navedenih krajih 5—50 tol. za acres. Koliko manj vredni so še le bolj oddaljeni ali celo pusti kraji. Cisto ubožni priseljenci in domačini Amerikanci lotevajo se tacih zapuščenih krajev nekako z molčečim dovoljenjem države. V svesti si se ve niso ni jeden dan, da ne pridejo vladini uradniki z novico, da se je zemljišče, ki ga obdeljujejo, uže prodalo, ter naj se umaknejo novemu gospodarju. Sicer pak država ne pritiska rada tacih ljudi, saj je korist jasna dovolj.
A ti kraji leže daleč tam za New-Yorkom proti zapadu v tujem, nepoznanem svetu, predno pak izpremimo evropske in amerikanske poljedelce v te pušče, skažimo še prej amerikan-skemu značaju dolžno čast. Istinito, amerikanske pušče so obdelali po večjem evropski kmetje in njih otroci, za amerikansko gospodarstvo dobili so v nekaterih desetletjih neprecenljivo vrednost, ker Amerikanec se odteza plugu, sekiri in motiki, kolikor največ more, nasprotno pak se mora izjaviti, da bi bile vse obile množice evropskih priseljencev mrtva masa, ko ne bi jim Amerikanci vlivali potrebnega duha in srčnosti proti vsem težavam, nevarnostim in vsemu pomanjkanju, ki ga prebijajo v daljnih samotah. Pri vsem početji bil bi tujec le mrtvo truplo, kajti duša
vsemu življenju je vselej in povsod Amerikanec. Iz amerikan-skega značaja še le napije se prišlec srčnosti za težavni boj z življenjem.
Pravega Amerikanca življenje ni druzega, nego večen lov za tolarjem. Na tem poti ga ne ustavijo največje zapreke. Za življenje se ne boji, če se mu leskeče tolar naproti! Predrzen, toda nikoli neoprezen se ne vstraši najtežavnejšega dela, če se mu obeta lep dobiček. Ni mraz ni vročina, ni žeja ni glad mu ne dela skrbi. Še s tako borimi pomagali loteva se najtežavnejših reči, o tem pričajo njegova velikanska dela, njegove železnice, mostovi, nova mesta, iztrebljene pušče i. t. d. Amerikanec ne obupa nikoli. Danes mu je kak vendar le predrzen poskus izpodletel, izgubil je zadnji novec, a to ga ne zadržuje, da bi mu ne prišla jutri še večja predrznost na misel. Nesreča mu ne sega tako globoko v srce, kakor Evropcu. V tem, ko mu pohištvo gori, ukreplje uže, kako bode z nova zidal! Če je Amerikancu pogoltnila nesreča zadnji novec — čemu bi se ža-lostil ? Ne zmeni se dosta, če mu je z nova pričeti kovanje svoje sreče. Ni mu kaj mari, če se ima iz palače preseliti v leseno kočo, v kak teman pragozd, kjer te teško brani nevihti, dežju in snegu. Iz lesene žlice najč se sedaj tako dobro, kakor prej iz srebrne ali zlate. Evropec zapodil bi si o taki priliki kroglo v možgane. (Se ve, v Evropi v Ameriko preseljenemu hodi taka neumnost tako malo na misel, kot rojenemu Amerikancu, Yan-keeju). Tudi v političnem življenji je Amerikanec takšen, da svojo barvo črez noč izpremeni, ga ne stane ni najmanjšega pomisleka. Kar mu je bilo včeraj belo, kakor sneg, se mu je v noči do dobra počrnilo. Črez noč izpremeni se najznačajnejši politik v tatu, capina, rokovnjača, ako mu je pri tej izpremembi pričakovati le kacega dobička.
„Praktično" je Yankeejevo geslo.
Ta lov za tolarji ga ne pušča ni hip mirnega. Ves život se mu trese od hrepenenja po zlatu. Počasnosti, treznega premišljevanja ne pozna. V desetih urah nakuje toliko novih naklepov, kakor Evropec v desetih letih ne. — Še takrat, ko si privošči kako veselo uro, ni drugačen. Sicer pak pravi Amerikanec za razveseljevanje nima ni jednega hipa odveč. V gostilni ne sede, stoje zvrne pijačo v se, najraje — žganje! V gledališči otide najraje sredi igre. Po slikarskih galerijah dirja pismonoši jed-nako od podobe do podobe. Ni čudo! Saj je prišel semkaj le svojim znancem in svojemu bogastvu na ljubav. Razuma za ume-teljnost in znanost nima, ker s tem v Ameriki še nihče ni obogatel, čemu bi se zatorej zanimal zanji!
Kdor hoče v Ameriki izhajati, dirjati mu je vse žive dni. Celo kmet se ne priraste k zemlji tako, kakor v nas. Če se mu obetajo kje boljši pridelki, brzo popusti svoja polja, ter poskusi tamkaj. Povsod, kamor obrne človek oči, srečuje se s hlast-nostjo in naglico.
In takov mora biti evropski priseljenec, če noče, da od gladi pogine. Toko mu veleva amerikanski značaj. Se ve da je za takšno izpremembo še malo sposoben, zato ga pošljejo naj-preje v šolo, v ostro šolo, v pragozde. Posade ga na železnico, ter mu pokažejo iz New-Yorka dalje proti zapadu. Prvi dan potovanja prično tujcu upi, ki jih je prinesel seboj v novi svet še le v kaleh, uže v klasje siliti. Na levo in desno razgrinja se ob brzem vlaku bogata zemlja, polna mest in vasi; velikanske hiše so si druga drugi na poti; visoki dimniki nad tovarnami drezajo skoraj v oblake. Nad mesti, koder mrgoli vse polno ljudstva, vozi se dim v gostih umazanih oblacih. Polje je vrtom podobno. A uže drugi, tretji dan se vidi svet bolj in bolj zapuščen. Trgovcev in njih komljev, elegantnih dam, gospodskih ljudi sploh vidi se od ure do ure manj, namesto njih pak se prikazujejo skoraj zgolj mladi moški, krepki, toda zanemarjeni ljudje. Za pasom tičita vsacemu po dva, trije revolverji, poleg njih morebiti še nož in bodalo. Ti ljudje gredo proti severju sreče iskat. Oprtani so s hodnimi, debelimi vrečami, sedaj so še prazne, ali se zlatom bodo napolnjene, kadar se vrnejo dom6v.
Izseljenci prično se počasi srečevati uže tudi s svojimi vrstniki, s kmeti in vozniki. Neprestrašenost, vstrajnost, korenjaško zdravje, dobrovoljnost in robatost bere se jim s poštenih obrazov, opaljenih od solnca in žganja. Blago, katero vozijo, vredno je milijone. Nevarnosti se ne boje nikacih, ni Indijancev, ni divjih zveri, ni sneženih žametov po visocih planinah, ni težavnih potov, črez velikanske gore. Na poti so po 3, 4 in 5 mesecev. Tudi Evropci so med njimi, izpoznaš jih po glasnem govorjenji in vpitji, ker Amerikanec je navadno molčeč, rajše šepeče, nego li govori.
Dalje ko divja vlak proti zapadu, tem reje so vasi in obdelani kraji sploh. Onstran Misisipija objamejo potnika od vseh strani grozne samote. Visoka trava ali temni gozdi so jedino, kar se vidi; z ljudmi srečujejo se k večjem še na kolodvorih, toda naoroženi so vsi od nog do glave. Vsaj če se po obrazih sodi, dejalo bi se lehko, da teži vsacemu nekoliko umorov in ubojev vest in njih pogovori se sučejo zgolj o tolovajih in o smrti. —
Onstran Misisipija razkrope se priseljenci na vse strani, nekateri so celo prej železnico zapustili, ter peš v stran krenili, brzo pak so se utopili in poizgubili po velikanski deželi. Do Misisipija so se dali velikanski evropski pritoki še slediti, onstran pak izginejo brzo, kakor bi jih bil vihar iz tal popihal in tu še le med Misisipijem in Misurijem, na jugu, zapadu in severju teh velikanskih voda pričenja se pravo amerikansko življenje, za vse jednako, naj so se zasukali na levo ali na desno v Prerije. Za potovanje po Prerijskih samotah zbere se jih večja druščina, po 50, 100 in še več tacih ljudi, ki se bodo naselili v jednem in istem kraji. Posamezniku je pot skozi Prerije do dobra nemogoč.
Nevarnosti so silne in mnogo jih je. Ob Paciiični železnici je svet res tu in tam še obdelan, ali čim dalje rijejo potniki od železnice v stran, tem samotnejši je; prvi, drugi, tretji dan srečajo še kje kacega osamljenega kmetovalca, toda črez teden dni se ne zazna uže ni jeden človeški sled. Pač, sem in tja se vidijo »e kolesnice in ob njih tii volovske, tam konjske, tam zopet človeške obeljene kosti, okolo katerih se gneto orli in lačni volkovi, Če je ostalo še kaj mesa na njih, sicer pak je v Preriji tiho vkrog in vkrog. Kamor seže oko, videti ni druzega, nego trava in visoke cvetlice, goste kot ščet; ob njih se zvijajo v vročem solnci strupene kače ropotače. Zastonj išče oko drevesa ali vsaj grmiča, več dni na okolo ni nobenega. Svet je ravan, kot po mizi, redko kje moli kaka grba iz zemlje. Voda je vedno slabša; vroče mlake se z veseljem pozdravljajo.
Ob Prerijskih potih, po katerih se pričakuje največ voznikov in priseljencev, stoji tu pa tam kaka samotna koliba, „rancho" zvana, kmetija in gostilna ob enem. Za drag novec dobi se tu požirek žganja, ali kosec divje pečenke, bivolske ali antilopske. Tudi živino napajajo tii, dobivajoč vodo iz zemlje, bodi si na kateri zviti način koli.
Žeja po bogastvu gnala je „ranchero", gospodaija te kolibe, v puščo. V svesti si je, da bode gotovo obogatel, ker novci nimajo v Preriji nikake veljave. Po ceni potniki ne vprašujejo, Vozniki in Indijanci so rancherovi gosti. Ža „ žgano vodo" prodaja Indijanec najljubše mu dragocenosti, celo svojo „squaw", soprogo. Se ve da si Prerijski gostilničar, ranchero, ni niti jeden hip življenja v svesti. Voznika in o mirnem časi Indijanca je vesel, a mimo teh priromajo todi skozi tudi potepuhi, klateži, ki tirjajo brez novca v žepu, z nožem za pasom in revolverjem v roci zaželene pijače. Jeden obleži v tacem boji skoraj vselej gotovo, ali gost ali gostilničar. Le Amerikanec je tacemu divjemu življenju kos. Up in žeja po zlatu dela ga neobčutljivega za vse reve, sposobnega za najhujše nevarnosti. Strah ga ni niti divjih zveri, niti divjih ljudi, razven če so Indijanci Zjedi-njenim državam vojsko napovedali, kar se tako rado pripeti. Takrat gorje tem samotnim selom! Poginiti mora vse, kar doseže Indijancev nož, moški in ženske in otroci. Do tal požgane koče in okolo njih posejane človeške kosti pričajo, da so stanovali tii preje ljudje belega plemena. A skoro zaraste trava te tožne spomine, v jednem ali dveh letih preselili se bodo semkaj novi stanovniki, Amerikanci, morda celo Evropci. Če jim za-pretiš, da jih utegne uničiti jednaka usoda, ne bodeš jih prepodil iz tega kraja. Morda se jim pak ne bode.
Po tacih potih, v vednem boji s težavami in nevarnostimi noč in dan, hodijo izseljenci časih po ves teden, po 14 dni, po 3 tedne, predno se prične Prerija na obzorji bolj in bolj grbančiti, ter tii pa tam višje in nižje hrbte iz trave iz cvetja moleti. Grore, za katere zapada solnce, zde se kakor bi lezle vedno više
iz Prerije. Dobro znamenje, da jej bode morda v nekaterih dneh kraj. Prerija človeku ni prijateljica, zlasti belopoltniku ne; brani se ga še bolj, nego Indijanec sam. Obdelovanji upira se z vso močjo. Poskusilo se je uže na mnogih krajih, kako bi jo ukrotili, nasadili drevja po nji, navrnili vodo vanjo, kjer se je dalo, a dosedaj so vsi poskusi izpodleteli. Plugu in motiki kloni se le gozd.
Gozd je nova domačija priseljencem. Velikanska debla, (težko se jim vidi do vršička) tišče se skoraj drug druzega, okolo debel pak raste gosto grmovje, koder se skriva zverjad in se zvijajo strupene kače. Le s sekiro v roci je moči todi skozi. Sto milj lehko potuješ po pragozdu in skozi gosto vejevje ne bode pal ni jeden solnčen žarek nate. Odkar so se potikali tu „pijo-nirji" in »traperji", je še ni bilo žive duše. Predrzen rod človeški so ti možje. Najema jih država za preiskavanje in obmerjevanje velikanskih samot. Vsacemu koraku v gozdno temo in samoto zija nova, največkrat smrtna nevarnost nasproti. Teh utrjenih, divjih tovarišev ne prime se 111 solnce, ni dež, ni sneg. Sto in sto milj daleč romajo preko rek in gora, ki jim dajejo še le oni imena, po krajih, kjer ni družili potov, nego steze, oglajene od Indijancev in bivolov. Najširše reke jih ne zadržujejo, najviše gore jim niso previs6ke, nikjer niso tako divje in strme, da ne bi priplezali čreznje. Ne-vstrašeni delajo oliki pot proti zapadu skozi divjo prirodo.
Brzo ko so preiskali in primerili še nepoznane kraje, pomiče se civilizacija uže za njimi, najpreje se ve z orožjem, zatem še le s plugom. Skoraj za „pijonirji" in »traperji" pošilja vlada vojaške oddelke, ter jih razpostavlja po 100 in 150 mož po malih tverdnjavicah (»forts"), namenjenih za obrambo pričakovanih priseljencev proti divjim Indijancem. Razpostavljene pak so te tvrdnjavice po 100 in 200 angl. milj narazen. Mnogokrat še samih sebe ne morejo ubraniti napadov indijanskih, pa naj bi še tako oddaljene in daleč na okolo razkropljene kmetovalce branile! Najbolje je, če se morejo kmetje sami braniti; s početka plačujejo res svojo predrznost z življenjem, a polagoma se umaknejo Indijanci v gozde in okrog tvrdnjavic raste vedno večji in de-belji obod človeških stanovanj.
Taka je zatorej nova domačija. Svet je še takov, kakoršnega je del stvarnik pri stvarjenji iz rok. O sreči govore, če so bližnji sosedje le po dve uri oddaljeni. Plug naj bode še nekoliko časa ležal pod kacim košatim drevesom! Najprej ima peti sekira. Predno bode njiva, ki je sedaj še teman gozd, prvikrat obrodila, treba je neznanskega truda. Da bi se ta velikanska debla posekala, o tem še misliti ni. Grmovju je sekira še kos, a drevesnim velikanom ni z lahka moči do živega. Če jih navrtajo, olupijo, nasekajo, storilo se je vse, kar se storiti more. (Tu pa tam so zažigali in zažigajo časih še gozde, toda sila nevarno je to). V dveh, treh letih bode nasekano drevje morda usahnelo, v naslednjih dveh ali treh segnili tudi štori, če jim bode človek
nekoliko pomogel, dotlč pak se jih bode moral človek s plugom ogibati. Najtežavniše in najimenitnejše delo mora se prirodi sami prepuščati. Gozda se poskusi le toliko iztrebiti, da je prostor za kočo in malo njivico za krompir in koruzo. Koča sestavi se iz neotesanega, surovega drevja, kakor kdo ve in zna. Za neumno živino bi bila v Evropi preslaba. Kdor je spretneji, stanoval bode prijetneje, ker tesarja, mizarja, zidarja, rokodelca sploh tu ni moči najeti. Sosed pomaga sosedu, če sicer drug za druzega vesta. Kdor je kedaj pri zidanji ali tesarjenji stregel in se brigal nekoliko za omenjano delo, služi mu to sedaj zelo v korist. Danes je priseljenec tesar, jutri krovec, pojutrišnjem pek, dan pozneje zidar, krojač, črevljar i. t. d. Vse delo mora iti skozi njegovo roke. Železnega ni v koči nič, ni ključanica, ni tečaj pri vratih, ni najmanjši žrebelj v steni. Vse je leseno. Špranje v stenah zapažijo se z mahom in blatom, da se kačam in mrazu zapre pot. Oken po teh iz lesnih skladov sestavljenih kočah ne poznajo. Kar je treba v koči luči, prihaja skozi odprte duri, v leti in v zimi. V izdolbenih deblih shranjuje se moka, zabela, sol in jednake vsakdanje potrebščine. Po razpokah v stenah tiči kaka zarujavela pila, šilo, kak odlomnjen nož i. t. d. Nad ognjiščem vise po krajih, kjer divjačine še niso popolnoma udušili, jelenja, medvedja ali svinjska plečeta.
Najskromnejše potrebe, ki jih celo berač ne pogreša rad, morajo se v pragozdu zabiti. V to samoto posije redko kedaj kak žarek veselja. Odločen od vsega sveta je priseljenec s svojo družino kakor v grob položen. Prvi čas toži se pač marsikomu po solnčni veseli domovini. Če zaide kedaj kak človek v to samoto, je za kočo velik praznik, ki ga vse leto ne zabijo!
V srečo pak teško in obilo delo ne daje prilike tožnim mislim. Prva leta se žetev se ve, ne obnaša Bog zna kako dobro. Po 10—20 volov je treba časih v teško brazdo vpreči. Sredi polja stoji še sto in sto mogočnih štorov, z velicim trudom iz-trebljeno grmovje sili na vseh koncih in krajih skozi pšenico in krompir. Prvi pridelek novega kmeta je koruza. Uže iz zelenih storžev izkuha si prvo kosilo, kadar pak dozore, so mu najimenitnejša hrana, ki zalega toliko, kakor evropskemu kmetu krompir in rž. Letos se je s silo še le seme pridelalo, ali prihodnje leto bode boljše in v 5., f>. ali 10. letih izprehajal se bode prejšnji berač v istini po bogatem, rodovitem polji. Odšle še le mu bode nosila zemlja brez velicega truda stoteri sad. Srečen, če bode mogel zabiti znojnih kapljic, ki se drže vsacega zrna!
Sedaj še le si je moči življenje nekoliko olepšati. Prvotna koliba se popusti, ter se zgradi novo, čednejše, če se da, zidano, sicer leseno poslopje. Privoščiti si more kmet uže marsikaj. V tem, ko se je tvegal in trpinčil noč in dan, priselilo se je okolo njegovega htanovanja in polja mnogo sosedov, ki jih pa morda še opaziti ni utegnil. Uže mu je mogoče žetev in mlačev hitreje
/
in ceneje končati, ker stroji prilazijo za kmetom cel6 v to samoto, ter romajo od soseda do soseda. Skoraj se opazilo ni, da je vzraslo okolo kmetije velika, se ve da še daleč vkrog raztresena vas. Uže se sučejo vladni uradniki okolo voglov, merijo zemljo, ter jo razkosavajo v velike kvadrate, „Township". Pričakuje se namreč morda, da vzrase tu v malo letih mesto, in uže sedaj se poskrbe vsi za mesta potrebni slučaji. Vsaj na papirji zaznamujejo se črte, koder bodo tekle cestč; tu bode stala cerkev, tam mestna hiša, tam hoteli, banke, gledališča i. t. d. Prvi ne-kmetski človek, ki se spušča v razširjajoča se sela v samoti, je skoraj vselej trgovec, kramar, ki pričenja posredovati med olikanim svetom in divjo samoto. Pri njem kupi se vsega, česar želi ali potrebuje uže obogateli kmet, špecerijsko blago, obleka, že-leznina, zdravila, knjige, orožje i. t. d.
Ne dolgo in dreti bodo jeli od vseh strani rokodelci in trgovci skupaj, ustanovile se bodo novine, pritekla bode železnica mimo in predno si priseljenec misli, nastane vkrog njega in — v nekdanji samoti bogato, veliko mesto. Žitne cene poskakujejo od dne do dne; bogat se vrne kmet ali nazaj v nikdar zabljeno domovino, ali gre v večja mesta, poskušat v drugačnih p6slih še večje sreče.
Koliko premore v Ameriki pridnost in nevstrašenost, o tem ve pripovedovati znana sekta Hormonov. S početka živeli so v Illinoisu, kjer se je pak vlada uprla njih polgamiji, požgala jim mesta in vasi, spustila Indijance in vojake nanje, ter jih primorala sredi zime na izseljenje proti zapadu. V najhujšem mrazi potovali so 1500 milj daleč v Utah, do velicega Slanega Jezera, (Great Salt-Lake). Mnogo jih je obležalo na poti. Pijonirji popisovali so ondotni svet, da je grozovita pušča. V spomladi, če prične poganjati malo zelenja, žajbelj, pritlikave solnčnice, privrše neznanske množice kobilic, ki ostrižejo zelenje do korenin. Gozda ni videti nikjer; trava, če je je sploh kje kaj, je trda in mehka, vodnjaki so slani, vsa zemlja slana. Razglasili so jo puščo, nesposobno, da bi mogli ljudje živeti na nji.
A Mormoni bili so Amerikanci od glave do peta, kaki drugi ljudje bili bi uže potoma poginili do zadnjega moža, toda Amerikanec prave krvi je človek, ki prebije vse; vse ob jednem je, bankir, mesar, komij, tesar, voznik, diplomat i. t. d. je, če je treba, in to vse po vrsti, bogat ženij je, ki si vč v vsaki priliki pomagati. Pek zna mostove delati, duhovnik divje konje brzdati, advokat žemlje peči i. t. d.
Danes je nekdanja pušča rajsk vrt in ob Mrtvem Jč-zeri steza se jedno najlepših amerikanskih mest. Vsa dolina je krasna oaza, nje stanovniki vsi bogati in v največi prijetnosti živeči ljudje. Pridnost in neutrujeno delo prestvarila sta puščavo v raj in še sedaj se vidi lehko tam „patrijarha" za plugom in kak „apostol" (Mormonski škof) poganja mu voli. Ame-
rika je jedina država, kjer se delo visoko čisla, kjer ni najvi-šega gospoda sram prijeti za sekiro, če je treba.
To spoštovanje in čislanje dela neki rojeva čudovit sad. Kmeta v našem zmislu tam ne poznajo; vsak, kdor obdeluje svojo zemljo, bodi si ali sam ali z najetimi ljudmi, je kmet, „farmer", naj je njegova kmetija 10 ali 100.000 oralov obsežna. V socijalnem življenji se ne dela nikacega razločka med njima.
V pojasnilo amerikauskega poljedelstva ponudimo tu nekoliko številek.
Kmetij (farms) našteli so 1870. 1. 2,659.985, ki so pokrile 164,670.000 hektarov. Tega sveta 46 % so bile ali njive ali pašniki, drugo gozd in še neobdelana zemlja. Poljsko opravo brez živinčet, ki je sama bila vredna 1525 milijonov tolarjev, cenili so na 337 milijonov. Vrednost vseh poljskili pridelkov na omenjenih farmah bila je 2448 milijonov tolarjev, samo krompirja pridelalo se je 1880. 1. za 100 milijonov tolaijev.
Zanimiva je primera amerikanske narodne imovine z nekaterih evropskih držav. Najbogateja je Trojedina kraljevina Britanska. Vredna je narodna imovina
v Britaniji.......... 44.400 milijonov tolaijev
na Francoskem ........ 36.700 „	„
v Zjedinjenih državah...... 32.000 ,,	„
na Nemškem.......... 22.600 „	„
„ Ruskem.......... 15.000 „	„
„ Nizozemskem........ 11.500 „	„
i. t. d.
Kar pak se tiče letnega dohodka, ste Britanija in se-vero-amerikanska republika najsrečnejši. V obeh državah pripada vsaki glavi letnega dohodka . . . 165 tolarjev
na Nizozemskem.............130 „
„ Francoskem.............125 „
„ Britiških kolonijah...........90 „
„ Nemškem in v Avstriji.........85 „
Preračunilo se je, da se pomnoži narodno premoženje v
Ameriki za........ 825 milijonov tolarjev na leto
na Francoskem za..... 375 „	„ „ „
„ Angleškem za...... 325 .,	„ „ „
„ Nemškem za...... 200 „	„ „ „
Od 1850. 1. obogatela je amerikanska republika toliko, da bi se moglo nakupiti vse nemško cesarstvo z mesti, trgi, vasmi, tovarnami, ladjami i. t. d. Vsacih deset let obogati Amerika za vsoto, ki je veča kakor narodna imovina španske ali laške krone.
Zaradi teh srečnih slučajev zmanjšujejo Zjedinjene države svoj državni dolg čudovito hitro. Pred dolgo trajajočo vojsko za sužnje 1861. 1. imele so države le 87 milijonov tolarjev dolga, 1862. 1. pak uže 505 milijonov, 1863.1. poskočil je dolg na 1111,
1864. 1. na 1709 in 1865. 1. na 2756 milijonov tolarjev, a brzo po končani vojski jeli so ga plačevati tako hitro, tla imajo danes le še 1880 milijon, tol. državnega dolga. V Evropi se je državni dolg od 1848. 1. podvojil in potrojil. L. 1880. imele so evropske države 33.590 milijonov gold. dolga, vsacemu podaniku pripade v Evropi 151.28 gold., v Ameriki pa le 73.70 goldinarjev dolga, ki se sila hitro znižuje, ter bode skoro do zadnjega groša plačan, če se razmere kako na slabše ne zasučejo. Meseca junija n. pr. plačalo se je 12,323.159 tolarjev dolga, razdele vse leto od 1. dnč julija meseca 1880. 1. do 31. dne junija meseca 1881.1. pak 101,575.483 tolarjev. Evropsko blagostanje overajo zelo državni troški, ki se razdele po 20.30 gold. za posameznika, amerikanska vlada potroši skoraj polovico manj, vsak Amerikanec plačuje le 10.70 gold. državnih troškov.
Največja teža, ki mori evropske države, so armade, ki jih v Ameriki skoraj ne poznajo. Namesto 2,100.000 stalne vojske, rede v Ameriki le 25.000 vojakov, še le vsak 2000. Amerikanec je vojak, v tem, ko zadeva v Evropi vsacega 110. državljana ta usoda.
Med vsemi viri, iz katerih priteka Amerikancem bogastvo, je poljedelstvo najizdatnejše. Razumnejše kmetovanje, uporablje-vanje strojev, izboljševanje poljske priprave povračujejo vedno bogatejše pridelke. Namesto dolgih hvalospevov o napredku v vseh gospodarstvenih strokah, razglašajo Amerikanci sicer suha števila, ki pak so dovolj jasen in razumljiv govor. Suha števila sicer, vendar oznanjajo glasno, kako čudovito hitro se je dežela razcvela, kako brzo se je narodna imovina pomnožila in kako izvrstno so razumeli Amerikanci vporabljati vsa pomagala do bogastva. Razvitek amerikanski v 20. letih od 1860. 1. do 1880. 1. svedoči naj nam naslednja tabela:
1860. 1.	1880. 1.
Stanovniki..............31,443.323	50,185.000
Pšenica................60,586.723	154,000.000 lil.
Koruza................294,000.000	483,000.000 „
Volna................60,264.919	232,500.000 angl. funt.
Petrolej . . ..........500.000	20,000.000 barrel.
Železo................920.000	3,070.000 ton.
Maslo (eksport)..........7,640.000	38,200.000 funtov.
Sir (eksport)............15,500.000	141,000.000 „
L. 1878. obsejalo se je 5,851.014 acres z nova s pšenico, to se pravi, vse angleško s pšenico obsejano polje je za več, nego polovico manjše, kakor ono amerikansko polje, ki se je v jednem samem letu prvič s pšenico obsejalo. Na tem novem polji pridelalo se je 49,000.000 centov žita in prav isto leto prodali so Amerikanci zgolj Angležem 35 milijonov centov pšenice in 10 milijonov moke. Uže samo v jednem letu v prvič obdelana zemlja zadostovala bi zatorej izvaženju za Angleško.
Po nazorih skoraj vseh nacijonalekonomov je za razvitek kake države najboljši dokaz prevladanje izvaževanega blaga mimo uvaževanega. Tudi na to stran ne preseže Amerike nobena država. L. 1880. so tamkaj za 500 milijonov gold. več blaga prodali in iz države izvozili, kakor ga vanjo pripeljali, in ravno največji sovražniki Amerikancev, Angleži, pokupijo največ amerikanskega blaga, zlasti žita in mesa.
Evropskih držav je te velikanske konkurence od dne do dne bolj groza in napenjajo se vse žile, kako bi se amerikan-skemu žitu in amerikanski živini zaprl pot na evropske trge, kar je tem težje, ker morejo amerikanski trgovci svoje blago na naših trgih celo ceneje prodajati, nego naš domači kmet. Ako se razmere kako ne predrugačijo, zadušila bode Amerika zlasti naše živinorejce. Na Francoskem, v Avstriji in na Laškem so uvažanje amerikanske svinjine kratko malo prepovedali, češ, da je bolna. Ne dolgo zagnali so Angleži velik hrup, daje v Chi-cagi poginilo lani 700.000 prašičev za trihinami in kolero, goveji živini amerikanski pak so podteknili, v strahu za svojo živinorejo, parkljino in plučno kugo. Odkar so jeli Amerikanci uvažati na Angleško živo živino, nastal je boj zlasti hud. Vendar jih je oškodoval za precej milijonov. Slanine in suhega svinjskega mesa prodali so Amerikanci majnika meseca 1880. 1. 76.000.000 funt., letos pak istega meseca le 27,000.000 funt., prav tako se je godilo maslu, ki so ga izpeljali (lani majnika meseca) 37,000.000 funt., letos pak le 20,000.000 funt., nasprotno pak je poskočilo izva zevanje presnega govejega mesa od 7 milijonov funtov na 10'/9.
Ta boj proti amerikanski konkurenci ne bode brzo končan, kajti poljedelske in živinorejske razmere amerikanske niso po tem, da bi se bilo Amerikancem bati pojemanja. Neprememi prostori na zapadli so še neobdelani, a sposobni" še jedenkrat toliko ljudstva z vsemi potrebami preskrbljevati, kakor ga sedaj. In tudi pozneje, ko se bode obdelala in obsejala vsaka ped amerikanske zemlje — za kar pak je sto let navzlic velikanskemu priseljevanju iz Evrope še prekratka doba — tudi takrat, pravimo, se Amerikancu še ne bode treba bati lakote, ker amerikanski svet je čudovito plodonosen. Po 30 in še več let obdelovana polja so še sedaj tako plodovita. kakor takrat, ko se jim je izročilo prvo zrnce, dasi tudi so se obdelovala v tem po grozno sesalski sistemi.
Noben kmet drugod po sveti ne pije in ne sesa polja tako neusmiljeno, kakor amerikanski farmer, brezobzirno, brez pomisleka na bodočnost. Evropski kmet mora s plodovitostjo svojih njiv zelo varčno gospodariti, sicer mu hitro onemorejo, ter mu namesto bogatega žita še plevela in osata ne rode. Amerikanski kmet na zapadu, onstran Misisipija in Misurija pak teh skrbi nima. Kaj mu mari jutri in pojutranje? Če bode zemljo toliko izses&l, da se mu jame upirati, proda jo, in če tega ne bode
mogel, popusti jo, kakoršna je, ter se pomakne še dalje proti zapadu in prične tam staro navado z nova, saj je še obilo sicer pustili in neobdelanih, ali zelo rodovitih pokrajin.
Na iztoku, ob Atlantskih bregovih čutijo farmerji uže precej dolgo, da ta sistema ni prava, in marsikje so se prijeli uže raz-umnejega kmetovanja. Ko so tam zemljo popolnoma izpili in izsesali, ter jo morali prodati, segli so kapitalisti, zlasti angleški, po nji in uže se oglašajo dvojbe, da utegnejo v Ameriki s časom nastati evropskim podobne razmere, kjer bogataši le še bolj bogate, siromaki pak od dne do dne božajo. Trdi se sicer v N e w-Yorku in S. Franciscu, da velikoposestnik ne more tekme-cevati z navadnim farmerjem, a prepričajo se lehko sami, da ni istina. Kako velikanske so nekatere zapadne kmetije! V Kaliforniji ima neki dr. H. J. Grl en n kmetijo, ki obsega 42.000 oralov, 30 do 35.000 oralov je je zgolj z pšenico obsejane. Ta kmetija, (farm, ranch) je razdeljena v devet kosov, na vsacem stoji poslopje za oskrbnika in kovača, žitnice in hlevi. V žetvi daje dela 500 ljudem, ter potrebuje 1000 konj; po 6 z ognjem gonjenih strojev mlati žito nekoliko mesecev. Vse poljsko orodje s stroji vred stalo ga je nad 125.000 tolarjev, živina pak, živina za delo in pleme, 100.000 tolarjev. O dobrih letinah nažanje se nad 300.000 hektolitrov pšenice.
V	Illinois ima jeden sam velikoposestnik 115 strojev za žetev, kajti obsejanega ima polja 26.000 oralov, zgolj s pšenico pak 9000. Stroji žanjejo po 1 '/a — 2 metra široke redove in sicer kolikor hitro morejo konji stopati. Stroji ob jednem vežejo tudi snopovje, ter je pokladajo za seboj. Da gre delo brže izpod rok, najema posestnik vrhu svojih poslov še po 1000 dninarjev.
In oni H a 11, ki je prodal v New-Mexico svojo goved za pol milijona, bil je gotovo gospodar velikanskim pašnikom, zlasti ker je goved v zapadnih, od Atlantskih bregov oddaljenih krajih zelo cenena in se tam za 50 gold. kupi najlepši pitan vol.
V	obče pak merijo farme po 80.200 acres, vsaj vlada ne oddaje posamezniku večjih kosov. Obmerjene so v čveteroogel-niku, zvitih mej je ob farmah malo, izvzemši mimo rek, cel6 preko gora vodijo ravne črte. Pohištvo stoji navadno sredi farme, in najraji na tacem kraji, da se more voda na vse strani odtekati.
Na iztoku Alleghanij skega gorovja so morali ono izsesujočo sistemo uže opustiti. Izvzemši zapadne Virginije in severne Karoline vedo uže povsod umno kmetovanje ceniti, ki je uže tako dovršeno, da so ga celo nemški agronomi veseli. Izpito zemljo morajo uže redno v prahi puščati, sejati po nji deteljo in jej uže tudi z gnojenjem pomagati. Razmere so se v teh skoro zgolj ob obrtstvi živečih pokrajinah tako shujšale, da morajo tamošnji kmetje uže dvojno žetev na leto poskušati, sicer jim ni moči izhajati. Od dne do dne prehajajo
njive v angleško last in tisoč in tisoč oralov amerikanske zemlje je uže v angleških rokah. Amerikancem presedajo ti „kapitu-listi" uže zelo, zlasti zaradi nakupovanja ob železnicah ležečih zemljišč. Nedavno kupil je nek Mr. Ha mil ton 4,000.000 acres = 2,800.000 oralov zemlje v Floridi, to je več nego osmi del vse Floridske države. Angleži so zatorej Amerikancem hud trn v peti in tamošnja žurnalistika ne zamuja nobene prilike, da bi jih ne psovala, ter Amerikancem oznanjala, da, manj ko se bode čulo o teh tujih kapitalistih, bolje bode za deželo. Jedna sama pridna, krepka kmetska družina je Zjedinjenim državam bolj v prid, nego li vsa bogata angleška zalega.
Uspešnemu poljedelstvu strežejo pak vlada in zasebniki z raznovrstnimi trgovskimi zavodi, železnicami, parobrodi i. t. d. krepko v roke. V nekaterih velicih trgovskih mestih, n. pr. v Mil\vankeeji, Toledu, Detroitu, Clevelandu, St. L o u i s u, zlasti pak v C h i c a g i, ki je srce vsemu kontinentalnemu amerikanskemu trgovstvu, ustanovili so v vseh razmerah ženijalni in izumljivi Amerikanci zavod „elevatorjev" v prospeh žitnega trgovstva. Elevatorji so žitnice, zidane ali lesene po 8 — 9 nadstropij visoke. Kacih 20 stoji jih samo v C h i c a g i, namenjenih za vzprijem žita iz najoddaljenili krajev; za 6 milijonov hektolitrov je prostora v njih. Zaradi obilih železnic vro jako hitro od vseh strani bogati žitni pritoki. V dveh ali treh mesecih po žetvi izpečalo se je n. pr. kalifornijsko žito uže v elevatorje v Chicagi. Na jedni strani teh velikanskih poslopij stečejo se vanje železnice vse države, na drugi čakajo obile ladje po kanalih, da se oblože z žitom in ga odpeljejo dalje proti iztoku. V jedni sami uri mogoče je izpečati 4000 hektolitrov žita iz vagonov pod streho.
Sicer je uže zvažanje žita iz najoddalnejšili krajev na jeden kraj, kjer ima popolnem drugačno ceno, nego li v samotah, skoraj nedosegljivih, velikansk napredek. Farmerju, amerikanskemu poljedelcu, vzprime se v Chicagi, zatorej največjem žitnem trgi na sveti, ne le žito pod streho, ampak ustanova ima še neko drugo v trgovskem in narodno-gospodarstvenem oziru neprecenljivo dobro stran.
V elevatorjih spravljeno žito je odšle na prodaj, in poljedelec leliko brez velicih troškov proda svoje v elevatorji shranjeno žito, kadar se mu najugodnejše zdi. Sto in sto milj od Chicage oddaljen čaka leliko više žitne cene, o kateri priliki zaukaže zavodu, naj se žito proda. Po tem poti ubrani se poljedelec leliko žitnih oderuhov, ker pobotnice za vzprijeto žito imajo veljavo vrednostnega papirja, ter se prodajajo po dnevnem kurzu.
Pri oddaji žita v elevator se je, se ve, cenila tudi dobrota njegova, in če je n. pr. za poljedelca ugodnejše, da se mu zopet žito da nazaj, dobi ga tudi lehk6 popolnoma, kakor se mu ljubi.
Spisal I v a; 11 Verhove-c.
191
Trgovsko življenje v Cliicagi osvedočuje najjasneje bogastvo amerikanskih pridelkov iz poljedelstva in tudi živinoreje. Mimo toliko in toliko milijonov hektolitrov žita, ki se izpeča v Chicago in zopet izChicage, dovažajo še neštevilni vlakovi nebrojno živine. Prigodilo se je uže, da se je pripeljalo v Chicago v jeden sam dan do 70.000 prašičev. L. 1880. pripeljali so vlakovi v Chicago, središče tudi živinskega trgovstva
7,057.092 glav prašičev, 1,377.194 „ goved, 334.566 „ ovac, 10.388 „ konj.
Ogromnost teh številk se popolnoma umeje, če si stavimo vprašanje, koliko vlakov bi se s to živino obložili. Računajmo na vsak voz po 60 prašičev, 20 konj ali goved in po 100 ovac, kar je, se ve, za naše železnice preveč tirjano, potem se obloži s to živino 103.933 voz, ali recimo vsak vlak 30 voz šteto, 6466 vlakov. Povprek šteto pridrdralo je zatorej zgolj v Chicago vsak dan po 18 vlakov z živino obloženih. Če jemljemo še žitne in druge vlakove v poštev, stvarimo si lehko pojem o živahnosti amerikanskega trgovstva. Napačno pak bi bilo in zelo bi se motil, kdor bi sklepal od tod tudi na čudovito rodovitost Amerike. Uže prej smo omenjali, da zlasti na iztoku farmerjem uže precej huda prede, in tudi na zapadu ni mnogo boljše, ako se farme uže mnogo let obdeljujejo. Na jednem acru, zatorej dobro na % orala (a acres = 0,703 oralov) ne zrase na najro-dovitejšem polji več nego 14 hektolitrev žita. Po oficijelnih izjavili pridelalo se je na jednem acru
1. 1876. koruze 10, pšenice 4, rži 5, ovsa 9'A, ječmena 8, ajde 5'/e 1. 1877. „ 10, „ 5, „ 5 Va," „ 18'/., m 8, „ 6 hektolitrov.
V New-Yorku zatorej, v državi, kjer se najumneje kme-tuje, pridelali so 1877. 1.
pšenice.......5-36 hektolitrov
ovsa........6*88 „
ječmena.......6-40 „
koruze.......11*40 „ na acru.
Te številke niso nikakor take, da ne bi se jim prečuditi mogli, celo manjše so, kakor bi jih človek pričakoval. Da se steka baš v C h i c a g i tolika žitnega bogastva, zahvaliti se je Amerikancem nečemu druzemu zavodu neprecenljive vrednosti, in to so železnice. Ker dobe poljski pridelki še le tedaj kako vrednost, kadar so pritekli po železniških progah na ta ali oni žitni trg, obrnili so Amerikanci vso svojo pozornost na zde-lovanje železnic in uže je razproženih 130.000 kilometrov železnic, število železniških kilometrov je v Evropi le malo više: 150.000 kilom. Od 1876. 1. do 1878. 1. poskočila je dalja amerikanskim
železnicam za 10.000 kilom. Da imajo te s toliko hlastnostjo delane železnice mnogo napak in slabili strani, je popolnoma jasno, vrhu tega ne gleda ni amerikansko občinstvo, ni vlada, kak6 se delajo. Sušmarski zgrajene so vse, ker železniške družbe delajo, kakor se jim ljubi, mostovi so skoraj le za videž, tra-movje je prešibko in segnito, ali čim hitreje dreve vlakovi preko njih, tem ljubše je Amerikancu. Za nevarnost se ne meni. Mogoče je, da se most podere, mogoče tudi, da ne, nevarnost T a n-keeja celo miče. Ovinki so sila ostri, kolesa se na jedni strani pogrezajo v globok žleb, na drugi se jedva šin dotičejo. Šine mole časih na konci po mnogo palcev črez les, če pridirja vlak od spredaj nanje, pritisne jih doli, če od zadaj, jih ulomi ter uide največkrat s tira. Kjer presekujejo železnice kolovozne ceste, postavljamo v Evropi čuvaje, v Ameriki le desko s svarilom. Beri, če hočeš! Število nesreč je po železnicah zaradi tega grozno veliko. Ce povozijo potnika ali voznika, voz in konje, Ameri-kancem to še nesreča ni, treba je najmanj, da uide vlak s tira, ter zdriči v prepad, mimo mostii v reko i. t. d. L. 1880. pripetilo se je 1364 nesreč, 2058 ljudi se je ali na smrt ponesrečilo, ali vsaj zelo pohabilo.
Če tečeta kje tira dveh železniških društev drug tik dru-zega, kar se često dogaja, izpodbujajo potniki lokomotivnega vodjo, naj odpre vlaku ves sopar, kolikor ga ima, ter prehiti soseda, ne mene se za nevarnost. To tekmecovanje je zlasti na parobrodih po Misisipiju dokaj navadno. Štejejo si v slavo, če drug druzega prehiti. Kapitani napno o taki priliki vse žile, pritiskajo sosedov parobrod iz globoke vode k bregu in v pesek, ljudstvo pak ploska, celo plašljivcev se prime o tacih slučajih srčnost. Ponesrečene ladje, razpočeni kotli so neizogibna posledica. Na Misisipskem parobrodu si nisi nI jeden hip življenja v svesti. Ladje so tenke in slabo zgrajene, dasi tudi so naložili nanje do 2000 in 3000 ljudi, ali tisoč in tisoč stotov tega ali onega poljskega pridelka. Velikanski hlodi, korenine, veje, ki se kupičijo v Misisipski strugi, zabadajo se med groznim dirjanjem v ladje, ter jih potapljajo.
A navzlic nesrečam in kvari se naglica ne opušča, kajti korist je, če se kvara odšteje, v gospodarskem oziru vendar le gotovo, ter pospešuje gospodarski razvitek, o katerem smo podali tu nekoliko črtic.
Sava.
Zemljepisen obrazec, spisal Davorin Valenčak.
Gornja, Podkorenska ali tudi Dolinska Sava izvira v istem deli Karniških Alp, katerim se pravi Babji Zob (Mangart). Razprostirajo se pa te gore blizu na Kr a n j s k o-Koroško-Goriško-Benečanski meji med 46° ter 47° severne zemljepisne širine in 30° ter 30%° iztočne zemljepisne dolžine v podobi ozkega, dve in pol milje dolzega, a povprek 5000—7600' vis6cega grebena v množili panogah ali razrastkih, med katerimi se nahajajo visoke povprečne doline s hudourniki, stekajočimi se v Sočo in Savo, ki imate v zgornjih svojih koritih tudi jezera. Znamenitejši vrhi tega gorovja so uže omenjeni Babji Zob (Mangart) 8462', Moj stroka 7466', krasna piramida Presjnek 8100', Ras ur 8244', v panogah pa Ro-gica 8135' in Črni Vrh 4806' visok; tukaj zatorej, pod grebenom krasnega Presinka rodi se iz dveh bistric 2544' in 3900' visoko na Kranjskih tleh Gornja Sava.
Ne dolgo potem, še nad K6renom, glasovitim na svojem temenu 3372' visokim sedlom, poniče, to je, izgublja se v prodji, ter dela dvoje močvirnatih jezer, iz katerih črez nekaj časa priteka zopet kot čista bistrica. Ne daleč od poslednjega jezera blizu Bele Peči (Weissenfels) doseže Podkorensko vas; od onod se vije proti iztoko-severju med visocimi gorami mimo K r an j ske G o re (Kronau), D o v j a (Langenfeld), Hrušice, Jesenic, Save, Javornika, Zaspega, starih gradov Begunj (Katzenstein), in Starega gradu (Wallenburg), vz-prijema zatem malo pred Radovljico Savico, imenovano tudi Bohinjsko ali Dolnjo Savo, katera v Bohi nji na Ogradniški planoti 3200' visoko ne daleč od Goriško-Be-nečanske meje in kralja kranjskih planin, v nebo kipečega velikana Tri glav a, izvira, osem malih jezer nareja, ter se po nekoliko stopnjah ali slapih — največi meče svoje peneče valove 35° globoko — v Bohinjsko dolino spušča, po kateri — veliko Bohinjsko jezero takoj na početku po vsej njegovi dolgosti prehitevši — v malih urah veselo do Radovljice priteče, kjer se, kakor uže rečeno, v Gornjo Savo izliva. Ravno v rahlji
13
Letopis 1881.
ali sohi, ki jo Savica in Sava tako napravljate, ne daleč od Radovljice, nahaja se najpoetičniši kraj vse Kranjske dežele, premili Bled s čarobnim svojim jezercem.
Tako združeni dobivate te dve izvirnici še le ime „Velika Sava" ali samo „Sava" brez vsacega pridevka, katera od onoda naprej jugo-iztočno najprej mimo Dobrepolja, Pod-viua, Podbrezja, kjer od leve strani (1.) 3 milje dolga Tr-žiška Bistrica s svojimi prirečicami Lomšico in Moše-nikom v njo vtiče, zatem mimo Kranja teče, kjer se jej (2.) Kokra, izvirajoča na Koroškem — sam6 na Kranjskem meri nje dolgost 3 milje — sKokrico, a kratko potem nad Crnovčami (3.) miljo dolga Gameljščica od Šm&rijne Gore dalje (4.) pet milj dolga Kamniška Bistrica, v katero se Motnica na levi, a Neveljca, Radomlja in Rača na desni strani izlivajo in pa (5.) pod Zagorjem 1 miljo dolga Medija na Kranjskih tleh pridružujejo.
Iz Štajerskega jej priteka (1.) miljo dolga Trbovljica z izvirkom v Zavodji v Celjskih Gorah in izlivom pri Trboveljski železnični postaji, dela nekaj časa mejo med Kranjsko in Štajersko; (2.) jedno miljo dolgi Boben z izvirkom pod Mrzlico v Celjskih Gorah in ustjem pri železnični postaji Hrastnik; (3.) II1/, milje dolga Savinja (tudi Savina) z izvirkom v glasovitih Solčavskih Planinah med Ostrico in Rinko, teče po prekrasni dolini (po njej Savinski imenovani) mimo Raduke, Ljuč, Ljubna, Ročice, samostana Nazareta, Mozirja, Letuša, kjer se ji uže sama na sebi splavnaPaka, ki iz Pohorja priteče, pridružuje, nadalje mimo Povzele blizu Br aslovč, mimoŽavca, staroslavnega Celja, Franc - Jožefovih Toplic, Laškega Trga, Laških ali Rimskih Toplic, ter se pri Zidanem Mosti izliva; (4.) nad dve milji dolga Sevnična ali Sčvnica z izvirkom na severni strani Boha, najvišega vršiča obširnega gorovja, ki se med Zidanim Mostom in trgom Po d s reda več milj na dolgo in široko razprostira, z ustjem pri trgu in železnični postaji Sevnica; (5.) Vranja; (6.) nekaj črez miljo dolga Bukovšica z vrelcem pod Sv. Lenartom vZabukovji, a z izlivom pri Blanici (Blanci); (7.) nekaj črez miljo dolga B lani ca (Belanica) z izvirkom pod Bohom in ustjem v vasi Blanici; (8.) dve in pol milji dolga Brestanica z vrelcem v Babjem dolu pod Veternikom, drugim najvišjim vršičem Bohorskega gorovja s pritoci Koprivnico pa Doljsko in izlivom pri Libereci; (9.) dve milji dolgi Močnik z vrelcem pod Orlico, gorovjem, ki se med Savo inSotlo razteza odKrškega pa doKraljevega Grada (Kunšperga) ob Sotli blizu Bizeljskega grada, a z ustjem nad Brežicami nižje Gornjega Obrža; (10.) dve milji dolga Gabrnica z izvirkom v Orlici nad Pišecami in z izlivom pri Moste i; (U.) Neg o t z vrelcem uže v ravnini
pri vasici Vrlie in ustjem pod M i h a 1 o v c e m ; (12.) kacih 12 milj dolga Sotla z vrelcem pod Prevojem, hribom med Ma-celjem in goro Njivico, izpod katere Rogatnica izvira, ter na drugo stran v Dravo odteka blizu na meji Ormuškega in Rogačkega sodnijskega okraja, dela ves čas mejo med Š t a-jerskim in Hrvatskim, teče južnim malo k zapadu nagne-nim pravcem mimo Trličnega pri Sv. Roku, skrajni župi Štajerski, mimo Rogatca, Sv. Križa pri Rogački Slatini, mimo Podčetrtka, Sv. Petra in Sv. Gore pri Bi-zelji (med razvalinami Kraljev- in Cesargrada) svoj največji pritok, 4 milje dolgo Kozjansko Bistrico, vzprijemši, mimo Sv. Lovrenca, Kapele, Dobove po najprej celo ozki dolini, ki se od Rogatca dalje nekoliko razširja, posebno, kjer se jej postranske dolinke pridružujejo, dokler slednjič v Breško polje pribiti in se izliva nižje Rigonc.
Na Hrvatskem se iztekajo v njo (1.) 7 milj dolga Kra-pina, z vrelcem nedaleč od Sotlinega v Krapinskih gorah, ki so del tako imenovanih K o s t e 1 s k i h gor, razprostirajočih se od Macelja južno blizu do železnične proge in Save blizu Brčžic naHrvatsko-Štajerski meji, teče ves čas soravno s S o 11 o, ter se nad Z a g r e b o m blizu Podsuseda izliva; (2.) nekaj za Siskom Lonja s Cazmo, Ilavo in drugimi pritoci; (3.) Mali; (4.) Veliki Strug; (5.) Orljava z Orljavico in (6.) Bosut v Slavoniji. Ker so bili do sedaj najznatnejši levi Savi ni pritoci omenjani, omenjajmo še desnih, in sicer:
(1.) Miljo dolga Moj stranska Bistrica z zanimivim slapom Peričnikom; (2.) tri milje dolga Rado v niča s Krmo; (3.) uže omenjana Savica ali Bohinjska Sava; (4.) pet milj dolga Sora z izlivom pri Medvodah in prirečico Poljanščico, ki se pod Loko v Soro izteka; (5.) Ljubljanica, naposled izvirajoča iz velike votline nad Vrhniko (Oberlaibach), izpod zemlje uže kot močna, za nositi ladje pripravna reka — od tamkaj pa do svojega izliva pod Zalogom je 5-7 milj dolga, 18' do 23' široka, 18' do 25' globoka, a naglost jej znaša po 15' na miljo — vseskupna dolgost pod imeni „P i v k a", „Unec", »Ljubljanica" je pa 11*2 milj, od katerih je dve in pol milje podzemeljskega teka. Izmed nje levih prirečic,. ki so vse odprte, imate Nanosi ca (v Pivko) pa iz Polhov-gradskih gor prihajajoča Gradaščica nekovo važnost, a desni nje pritoci so pa silno vodnati in malo ne vsi ponikovalci. Največji med slednjimi je potok Rakek, ki se izgublja pod imenom Obrh v Cirkniško jezero; še trikrat se zatem pod zemljo skriva, ter zopet na dan prikazuje, dokler se naposled z Uncem vred izgublja pod zemljo. Kot drugi pritok bodi navedena miljo dolga Bistra (nosi ladje) z izvirkom pri B i s t r i in potok Ižica pa Borov niči ca, oba ponikovalca, ki prihajata iz S uh e Krajine nad Ljublj ano. — (6.) Reka (Litijska); (7.) tri milje
dolgaZapotka z ustjem pri Radeč ah; (8.) miljo dolga Mirna z izlivom ravno nasproti Štajerski Sevnici; (9.) Krka črez deset milj dolga, izvira 870' visoko pri Turjaku iz jame. Nje najvažnejši pritoci in sicer na levi strani so: miljo dolga Catežica, prihaja od Višnje Gore; štiri milje dolga Temenica (1 miljo teče pod zemljo, ima dva ponora in dva izvirka) z izlivom nad Novim mestom — zadnjemu kosu se pravi Brusnica — in potok Radulja; na desni strani: Čr-mošnica ali Poljanščica in Senuša z izlivom pri No-vem mestu. (10.) Kolpa (Kupa), ki je za Savo samo najdaljša, pa zaradi plitvosti in mnogih ovinkov nebrodna, izvira na Hrvatskih tleh pod Hribom (Razlogami) v Reški županiji, dela dolgo časa mejo med Kranjsko in Hrvatsko; iz Metliškega hribovja dve milji dolgo Lahinjo, Sušico, Kame-nico in pa Čubranko, a na Hrvatskem razven drugih Ko-rano, Mrežnico, Glino in Odro v se vzprijemši, izliva se pri Sisku. OdKarlovca do Siska vozijo po njej na jako dolzih in ozkih plavili, ,,tambarih" imenovanih, žito in druge pridelke. (11.) Una izvira na Čemer niči = planini v Liki ali dosedanji L i č a n s k i polkovini, je delala do zadnjih časov (1. 1878.) mejo proti Turški do Ermanije, kjer, združivši se z Uncem v Bosno prestopa, mimo Bihača in Krape teče, ter se pri Jasenovci izliva; od Novega, kjer v njo Sana vtiče, postaja brodna. (12.) Vrb as izvira blizu Privoraiz Zeca, najvišjega nad 6800' visocega gorovja srednje Bosne, teče mimo Skoplja, Jajca in Banjeluke, ter se nedaleč od vasice Strbac izliva S vin j aru nasproti. (13.) Bosna (rieka), glavna reka vse kraljevine Bosne, izvira pri vasi Vrelo Bosne imenovani, kacili 1750' nad morskim površjem na podnožji Igman-gore poldrugo uro od Sarajeva ležeči, teče mimo mest Visoki, Zenica, Žepče, Maglaj, Doboj in Kotorsko, ter se pri vasici N o v i Šamac Slavonskemu Samcu nasproti izliva; od Žepča počemši je splavna, a od Maglaj a naprej za pločnate čolne tudi brodna, razven tega pa vsa najbolj pa v svojem spodnjem teku jako ribovita. (14.) Drina, jedna glavnih rek Bosne, postaja iz združenih rečic Tara, z izvirkom nad mestom Kolašin tik Bosensko-cr-nogorske meje, in pa Piva z vrelcem, kako uro nad pravoslavnim moškim samostanom Piva v okraji istega imena; po kratkem teki vtiče Piva pri vasi Hum v T aro, ki odšle dobiva ime Drina, katera od tamkaj naprej mimo mest F o č a, Goradje (Goražde), Višegrad, Zvornik in Janja teče, precej dolgo časa dela mejo med Bosno in Srbijo, ter se končno izliva R ači nasproti. Slednjič in (15.) v kneževini Srbski Kolubara, s prilično kratkim tekom in ustjem malo pred Belim gradom.
Do združitve pred Ra dovliico je Savica 5, a Gornja Sava 6 milj dolga; pad prvi znaša do tamkaj 1620', drugi 1380',
a hitrost one 324', te pak 230' na vsako miljo povprek. Od izvirka do Trbovelj pada Sava za 3300', tako, da mčri tu ravno 600' nje višina, katera do Brežic, kjer še 418' doseza, pada za 182'; od Brežic naprej, koder svet zaradi blizu jedno-merne nižave jako malo visi, pa do ustja, ki je okolo 225' do 230' visoko, pada le za kacih 180' do 200', za česar voljo v svojem spodnjem teku bolj lazi, nego teče.
Globočina Savina, ki nam je samo za nje tek ob Štajerski meji natančnejše znana, meri ob včliki vodi do Vidma oziroma Krškega 18', a nižje doli pa do Hrvatske meje 12', zatorej povprek 15', ob nenavadno veliki vodi povprečno kacih 22'. Velika voda priteka navadno svečana, sušca in malega travna, časih pa tudi o kresi, a v jeseni najrajše vinotoka in listopada. Mala voda je prosinca, malega in velicega srpana in grudna; srednja globočina ob mali vodi znaša ob Štajerski meji 2-3', nenavadna plitvina pa 2'.
Široka je Sava med Trbovljami in Zidanim Mostom ob veliki vodi 40° do 45°, med Zidanim Mostom in Vidmom kacih 60°, med Vidmom in Brežicami po 70°, med Brežicami in Sotlinim ustjem po 75°, med slednjim in Zagrebom po 80°, pri ustji Lonje 100°, pri ustji Une kacih 116°, a pri svojem izlivu v Donavo 333-34° (2000').
Od izvirka do Kranja teče Sava po več ali menj ozki dolini, od Kranja naprej pa po precej prostrani ravnini blizu do Zaloga; od Trbovelj naprej dela 9% milje daleč mejo med Štajersko iu Kranjsko, ter dere do Krškega med ozkimi bregovi po sveti, ki jako visi in precej naglo pada. Dve uri nad Brežicami začenja se nje do tamkaj ozka dolina zopet širiti, gubivši se malo po malo v precej znatno Hrvatsko-Slavonsko nižavo. Mimo Zagreba, ponosne stolice kraljevine Hrvatske, mimo starodavnega S i s k a, od koder do ustja Une je nekdaj 5'/« uiilje daleč Hrvatsko od Krajine delila, zatem mimo Gradiške, Broda, Rače, Mitrovice, Kupi-novega begaje se končno blizu Zemuna, Belem gradu, slavni stolici zdaj neodvisne nadepolne kneževine Srbske, ravno nasproti — koder je mejo proti Turški nekdaj, hvala Bogu! da smemo in moremo reči: nekdaj od Une naprej delala, v mogočno Donavo in ž njo v Črno Morje izliva prehitevši85, po drugih celo 94 milj vsega svojega pota vkup.
Od Ljubljane ali prav za prav od Zaloga, kjer Ljubljanico vzprijemlje, postaja Sava brodna. Svoj spodnji tek ima v nizkem ravnem sveti, bregovi so jej nizki in močvirnati, posebno levi; le nekoliko milj pred ustjem se tam pa tam zopet skalnate strmine pokazujejo, v tem, ko jej desni breg na mnogih mestih redi mogočne, bujne šume.
Iz tega, kar smo dosle omenjali, lehko vsakdo, ki ima o zemljinem površji in zemljepisi količkaj pojma, uvidi, daje Sa-vino porečje, Obsavje ali Pos&vina, to je, tisti svet, ki ga
reka Sava preteka, ter s svojimi pritoci kakor z žilami prepreza, najpodobnejši velikanskemu kodunjastemu jarku, ki se od severo-zapada od 30ya0 proti jugo-iztoku do nekaj črez 38° iztočne zemljepisne dolžine razprostira, ter od 3900' svoje naj-veče visokosti od 225' do 230', zatorej za kakih 270' istim pravcem pada ali se znižuje; obrobljajo ga pa na se ver o-zapadu Karniške Alpe, iz katerih ne izvira samo Gornja Sava in Savica, ampak na drugi strani s Savico vred iz istega vodnjaka tudi Soča s tekom proti jugu v Adrijansko morje, na severji Karavanke ali Grintovci, ki se nadaljujejo s početka severnim, potle malo časa iztočnim, naposled pa zopet severnim pravcem pod imenom Solčavskih Planin do gore Sv. Urše pri Slovenjem Gradci, a od tamkaj jugo-iztočnim pravcem črez Javor, Stenico, Konjiško Goro, Boč, Plešivec, Rogačko (Donatsko) Goro na Štajerskem, M a cel j, Ivančičo in Kalnik na Hrvatskem, a na Slavonskem črez Fruško goro, ki do Donave sega, pod splošnim imenom Dravsko-Savskega gorovja, na jugi Srbske in Hercegovinsko-Bosenske gore, a na zapadu Kraške visočine ali Juliške in Dinarske Alpe. Ta velerazprostrani jarek, na katerega najglobljem dnu se korito ali struga S a vin a nahaja, pa nikakor ni votel ali prazen, ampak njegovi ravnokar opisani robovi se mnogo in mnogo cepijo, ter razpošiljajo brezštevilne gorske panoge na vse strani po njem, izmed in črez katere mnogobrojni pritoci drevč, ter svoje valove izročajo materi Savi.
Kakor iz teh besed sleharni lehko povzame, je največji del Obsavja močno gorat svet, ki od najvišjih planin do najnižjih holmcev in gričev združuje vse različne visočine v sebi, katere visočine mnoge doline razne obsežnosti in visokosti na vse strani jedno od druge ločijo, ter se naposled ž njimi vred gube v uže imenovano Hrvatsko-slavonsko nižavo.
Ljudstvo se v Obsavji po največ peča z živinorejo in poljedelstvom, pa tudi z obrtstvom, rokodelstvom in trgovino, posebno po mestih in trgih; po leži, različnosti obnebja, tal in sveta sploh se vrsti jedno z drugim, da se potrebni živež laglje pridobiva. Tako so mrzle visoke gore in planine za poljedelstvo malo, pač pa za živinorejo in obrtnost pripravne, in zatorej nahajamo v tacih krajih razmerno mnogo rudokopov, izlasti za premog, železo, svinec itd. poleg raznih tvornic železninske, ste-klarninske in druge robe, v tem ko v južnem toplejšem delu po dolinah in ravninah, hribih in goricah pridno zemljo obdelavajo, žlahno sadje redijo, ter obilo rumenega žita in sladkega vinca pridelujejo.
Posavina sluje pa še tudi zaradi svojih posebnih pri-rodnih moči ali zdravilišč. Uže smo omenjali »Kranjskega raja", prekrasnega Bleda, ki je daleč okolo na velicem glasi po svojem čistem, krepkem planinskem zraku in dobri vodi, zaradi česar vsako leto mnogo gospode od blizu in daleč v obilem šte-
vilu rado tija prihaje, omenjali smo Franc-Jožefovili in Laških ali Rimskih Toplic na Štajerskem, kjer se ne daleč od Celja tudi jedne v Dober ni (Neuhaus) nahajajo. Tem se naj še dostavijo Toplice pri Novem mesti na Kranjskem Dolenjskem, Sutinske (toplota 25° 30° R.), daleč sloveče Krapinske (toplota 33° 35° R.) obe v Varaždinski županiji ne daleč od Štajerske meje, dalje Stubičke (46° R.) v Zagrebčki županiji, Lešče (toplota 29° R.) skoraj na meji Zagrebške in Reške županije na Hrvatskem, Topuske Toplice (toplota 45° 49°' R.) v prvi Ban s ki polkovinj v Krajini, a v Požeški županiji na Slavonskem tudi Lip i k (toplota 33° 37° R.) z vodo za pitje in kopanje, in D aru v ar ali Podborje (toplota 32° 37° R.) Tudi semkaj spadajočih Slatin ali Kiselih vod se v Posa-vini več nahaja, med katerimi je Rogačka Slatina na Štajerskem, čisto blizu Hrvatske meje, pravi biser Jugoslovenske zemlje, najbolj sloveča in skoraj po vsem sveti znana; na Hrvatskem je mimo drugih Jamnička Slatina, južno od Zagreba, precej sloveča. Bosenske Slatine so nam doslfe še premalo znane.
Sava je najmočnejša in kar se tiče gospodarstva najimenitnejša reka v zemljah Jugoslovenov. Dokler ni bilo železnice od Zidanega Mosta v Zagreb in Sisek, se je vsa trgovina med južnimi in severo-zapadnimi Avstrijskimi deželami pa Adrijanskim Morjem skoraj samo po Savi premikala. Iz južnejših krajev do Siska prihajalo je večinoma trgovinsko blago po parobrodih, od Siska do Ljubljane (Zaloga) pa v ladjah, katere so navzgor voli in konji vlačili, a nizdolu so tudi natovorjene ladje same plavale; odkar pa je železnica v istih krajih, je skoraj vsa trgovina po Savi, vsaj do Siska, odvzgor prestala, le Savinjčanje še vedno svoj les, dokler ga kaj imajo, južnim bratom, Hrvatom, Srbom in Bolgarom — časih ter časih se celo tudi med tuje Romune zalete — po Savinji in Savi dovažajo.
V najnovejših časih so začeli Savi strugo trebiti, bregove in tek vravnavati in vtrjevati, kar bode nje koristnost mnogo povekšalo. Obrtnijski izvedenci sodijo, da je Sava uže sedaj za obrtnost in za raznovrstne tvornice tako prikladna, da ne more biti bolj.
Če je zatorej Jugoslovenom usojeno, če bodo kedaj imeli potrebni razum in novec pa dovolj jeklene volje, potrpežljivosti in vztrajnosti za velika obrtnijska podjetja, utegne njim Sava s svojimi obilimi vodnimi silami služiti za podlago in biti na pomoč velicemu, dosle neznanemu blagostanju.
Sava, na Slovenjem jugu največja čisto Slovenja reka, teče od konca do kraja po čisto Slovenji zemlji, ter veže tri po krvi in jezici najbliže brate, Slovence, Srbe in Hrvate, prava slika in prilika zdravega, nadejepolnega Jugoslovanstva!
Donesek zgodovini slorasta Mozinsk
Spisal Gašpar Križnik.
V predlanskem „Letopisu" nam je veleučeni gosp. P. pl. Radics priobčil kulturno-zgodovinsko razpravo „Slovenščina v besedi in pismu po šolali in uradih", nekoliko še ne priobčenih tiskanih zakonov, razglasov („Circulare") in drugih slovenskih tiskovin pa letos jaz dodajam omenjanemu zanimivemu spisu, da se tako naši literarni zgodovini ohranijo nekatere beležke, po geslu pesnikovem, da iz „malega stvar prirase velika".
Dobil sem jaz te tiskovine iz nekdanjega arhiva Trškega magistrata v Motniku, kateri je prestal februvaija meseca 1810. 1. in ko je dotična uradna pisma veter raznašal na vse štiri strani sveta. Kar tii priobčujem, sem pred nekaterimi leti odbral, češ, „v sedmih letih vse dobro dojde". Naj zatorej Slovenska Matica" dobrostno objavi moje vrste.
Omenjani ukazi in razglasi so: L. 1784. 5. dne maja na Dunaj i: „Red o prodaji tebaka" — (na novo razglašen v Ljubljani 1. 1806. 20. dne avgusta,) ima svojeročni podpis cesarja Jožefa in nemško-slovensk tekst, 41 paragrafov. L. 1787. 29. dne septembra na Dunaj i: „Poselski red na kmetih v notranji Avstriji", z nemško-slovenskim tekstom, 66 paragrafov, ima svojeročni podpis cesarja Jožefa. L. 1806. 25. dne septembra na Dunaji: ^Razglas o odpravi kufrastiga (bakreniga) drobiža „soldov" v primorskih deželah" s slovenskim tekstom, ima svojeročni podpis cesarja Franca I., pol pole. L. 1806. 20. dne avgusta na Dunaji: „Kako se ima novi vojaški davek poberati od leta 1807 do 1811", s slovenskim tekstom, 26 paragrafov. L. 1808. 6. dne oktobra v Cel j i: „Nagovor do deželobrambovcov
od kresijskiga poglavarja", z nemško-slovenskim tekstom. L. 1809. 9. dne maja v Celji: „C. k. okrog v Celji vabi vse prebivalce celjskiga okroga v črno vojsko zoper Francoze", s slovenskim tekstom, na poli.
L. 1809. 1. dnfe avgusta so pridrli Francozi v naše kraje, in so štajerski deželi naložili silen vojni davek: 44,880.000 frankov, t. j. na človeka po 6 gld. avstr. veljave. Ko Štajerci precej niso mogli plačati, vzeli so Francozi tri odlične osobe za poroštvo in o tem je bilo objavljenih mnogo razglasov s slovenskim tekstom. L. 1809. 10. dne oktobra: ,;Razglas od vojaškiga poglavarstva zarad pomiloščenja deželobrambovskih ubežnikov", s slovenskim tekstom.
L. 1809. 12. dne decembra v Požuni: „Razglas zarad v nič prišlih bankovcov", z nemško-slovenskim tekstom in svoje-ročnim podpisom cesarja Franca. L. 1809. 19. dne decembra na Dunaj i: „Razglas zastran der-žauno-lotriskiga posojila", z nemško-slovenskim tekstom, s cesarjevim podpisom in podpisi dotičnih loterijskih hiš. L. 1811. 9. dne aprila v Celji: „Razglas, de je Motniški trg novi Francoski oblasti prepuščen", s samim slovenskim tekstom.
Da je notranje-avstrijska vlada skrbela tudi o dušni in ma-terijalni povzdvigi dolenje-štajerskih Slovencev na podlagi slovenščine, pričate nam naslednji, slovenski kulturni zgodovini še ne znani knjižici, natisneni v Gradci in Celji.
L. 1805. seje namreč pri kresiiskem knjigotiskarji v Celji na svitlo dala knjižica, obsezajoča „pouk, kako se ima sejati lan". Ta knjižica se je izdala po prizadetji „češko-moravsko-šlezke družbe za umno, obdelovanje" v ondotnih jezicih na svitlo, in potlej za slovenske Štajerce pa v Celji, pod tem-le izvirnim naslovom: „Podvuzheine sa sedtve tega prediva sa Pemsko, Marsko, inu Shlesinsko Deshelo od kralove sa dobru Obdelvaine u knpei postaulene drushbe Pemske deslielle. Sdei u lethu 1805 za slovensko Shtajersko deshello u Zelli u tisnenu per rainiga Bastiana Kaiserja krasiskiga buku utiskouza sapuslieni vdovi inu erbah". (12° 31. str.)
Na konci te knjižice se čita: „Od te sa dobro obdelvaine ukup postaulene drushbe u Pemski desheli u Progu na Illki dan mesinca listognoja 1803. Joseph Grof Malabailla od Kanal, Poglavar, JosephAnton Schreyer, zesarski kralovi svetvauz tega komerzia. Franc Fuss, Secretar."
Okolo 1.1800 do 1830 se je izdajal v Gradci: ,,Veliki katekizem za c. k. slovenske šole na deželi" 12° (150 str., brez letnice). Na konci mu je pridejan „abecednik" in na čeli nosi c. k. pečat. Jaz hranim tega katekizma dva odtisa in vsak je druge izdaje.
Drl nemški pesni Kosestea.
Poroča Jo s. Cimperman.
Nepozabljivemu pokojnemu prvosedniku ^Matičnemu" in uredniku nje „Letopisa" dr. Jan. vit. Bleiweisu-Trsteniškemu je poslal lansko poletje njega dragi prijatelj, visokočestiti gospod župnik Davorin Trstenjak list nekdanjih graških leposlovnih novin „Der Aufmerksame" štev. 45, (14. dnč aprila meseca 1821.1.), v katerem je natisnena z naslovom „Kurth von Roseck" in s podpisom „Joh. Ves sel" jedna nemška balada Koseskega.*) Blagi dr. vit. Bleiweis, iskren čestitelj Koseskega, pošlje omenjanih novin list meni z naslednjim dopisom:
„Dragi gospod Cimperman!
Oni dan mi je gosp. Trstenjak poslal Koseskega nemško balado, ki jo je „Der Aufmerksame1' uže leta 1821 priobčil. Pesen ta nam kaže, da je Ko seski uže nemški pesnik bil, predno je še mislil, da bode kedaj tudi slovenske skladal — nekaterim na žolč in togoto.
Gosp. Trstenjak misli, naj bi se to delo Koseskega ne ignoriralo, zdaj, ko se vse pobira, kar je kdo pisaril, ki ima izmej Slovenci kaj imena. Trstenjak misli ceU, naj bi se natisnila nemška pesen — Vi pa bi morebiti jo poslovenili, in takd naj bi s primernim uvodom oboja se natisnila v „Letopisu" letošnjem.
Kaj mislite Vi?
Na vsak način se svetu mora naznaniti ona „reliquijau Koseskeg a.
Vaš	Dr. Bleiweis".
Na to prisrčno pismo jaz prebiram in prebiram omenjano pesen, a naposled se je le pokazalo, da ne gre je prevajati;
*) Kakor se čita v koreniti kritiki, ki jo je o Kleinmayrovi literarni zgodovini priobčil gosp. Pr. Levstik v „Ljublj. Zvona" J. letn. 8. štev. str. 502- 509, je to balado uže prvič natisnil „Laibacher WochenbIatt" 1818.1. v 31. štev. 24. dne julija meseca.	Pis.
tudi sem opomnil, da utegne biti še kaj nemških pesnij Koseškega v istih novinah itd. Hitro potler je poslal postrežni gospod Trs t en j a k zopet drugo tu ponatisneno romanco „Die Tanne auf Rauheneck", natisneno tudi v novinah „Der Aufmerksame" štev. 51. 29. dn6 aprila meseca 1820. 1. in podpisano kakor prejšnjo.
Ker je iz pisma umršega urednika „Letopisovega" razvidno, da je meni pisati,,potni list" tema pesnima, a jaz bi rad bil podal njima kolikor toliko potrebnega ,,tolmača", pisal sem po ukazu dr. vit. Bleiweisovem uljudnemu gospodu Trst en j a k u, naj mi pošlje v interesu si. „Matice Slovenske" kolikor moči natančno poročilo, od kod bi Ko seski bil vzel snovi obema tema pesnima? Tudi meni je velecenjeni gospod brzo odgovoril, piš6č:
„ Velečestiti Gospodine!
Na Vaša vprašanja odgovorim, kolikor možem. Pesni Veselo v i našel sem v „Aufmerksame" slučajno, da je Johann Ves sel s Koseskim edno ista oseba, potrdili so mi štajersko-nemški pisatelji — Veselovi vrstniki, med katerimi edini Gottfried Ritter von Leitner še živi.
Mislim, da je Vesel takrat več nemških pesnij zložil in v raznih nemških listih objavil. Je li se te pesni nahajate v „Laib. Wochenblatt1', ne vim, ker ga nimam. Sujet za te pesni je brž ko ne vzel iz tuirodnih povestij — „Scliloss- und Burgsagen". Roseck je na Koroškem, za Rauheneck ne vim. Od Koseskega kol-legov živi na Štajerskem še edini Ž . . menda bi on vedel kaj povedati, naj se g. Dr. Bleiweis nanj obrne.
Obžalujem, da Vam ne morem po Vaši želji vstreči, in napotkov dati, kakd bi uvedli te pesni in je izročili občinstvu. Utčgnete v Ljubljani najti človeka z dobrim svetom. Zdravstvujste!
Ves Vas
Trstenjak."
Stari trg 3. julija 1881.
To pismo visokočestitega gospoda Trstenjaka sem bil poslal dr. Jan. vit. Bleivveisu. Malo dni potem me obišče blagi gospod sam, kakor sicer mnogokrat, in prinese soboj omenjano pismo. Ni ga bila volja obračati se do nasvetovanega gospoda na Štajerskem, nego dejal mi je, da se obrne direktno na rodbino Koseskega. Ker sta bili pesni odločeni za konec „Letopisu" 1881. 1. in je bilo v tem drugih opravil, dela se je stvar začasno „ad acta". Vendar je v tej dobi moral menda biti v Ljubljani sin Koseskega, kakor sved6či naslednje njegovo pismo, meni poslano v porabo, a pisano dr. Jan. vit. Blei-weisu. Za občinstvo zanimiva vsebina listu slove:
„Hochivohlgeborner Herr Ritter!
Kaum nach Gradiska zuruckgekehrt beeile ich mich, dus Euer Hochtcohlgeboren bei meiner Anicesenheit m Laibach gegebene Ver-sprechen zu ldsen.
Der Vater sagte mir, dass, ivenn er sich recht entsinne, das /ragliche Gedicht „Kurth von Roseck" betitelt war und dass die dar in erudhnte Burg Roseck" (Rozekarjev grad) dieselbe ist, die am Wallfahrtswege zum St. Valentin itn Laibacher Kreise sich befindet.
Bei dieser Gelegenheit durchsuchte ich die Biicher und Schriften meines Vaters in der Hoffnung, noch andere uhnliche Gedichte zu jinden, leider aber ohne Erfolg. Vielleicht wird es mir spdter einiual gelingen, ein giinstigeres Resultat zu erzielen, wmn ich die Sache mit grosserer Musse werde vornehmen kdnnen.
MU grosster Hochachtung verbleibe ich Euer Hochwohlgeboren
ergebenster Diener
Viktor Vessel."
Gradiska 10. November 1881.
Dozdeva se mi, da omenjanima pesnima sedaj ni treba daljšega uvoda, in ker je slavni naš dr. Jan. vit. Bleiweis tak6 odločno želel, naj prideti obe pesni v „Letopis", nadejati se je, da ji vzprejmo Sloveni z istim veseljem, kakor je upal plemeniti naš voditelj, kateremu bodi slaven in hvaležen spomin v narodu našem!
Pesni ste na tanko ponatisneni.
Die Tanne auf Ranheneek.
Rom anze.
Wehe, wen das wildo VVogen Wiister Lnst zur Siinde riss, Zehrend Gift liat er gesogen, Und der Racher kommt gevviss. —
Seht ihr dort die stolzen Triimmer An den vvaldumkranzten Hoh'n, In des Abendgoldes Sehimmer, Dieht mit Moos bevvachsen stehn? Und den Thurm sich hoch erheben, Und die Tanne dieht und gross Ueber seiner Miindung schwebeD, Wo sie ans den Steinen schoss? Dort, wo Raben, Kautz und Eulen
In der halb verfall nen Wand, Missgnnst briitend diistcr weilen, Eine Burg einst herrlich stand. Mit dem Herrn, der sie besessen, Mit dem kiihnen Warbonik, Konnte weit sich Keiner messen, Nicht an Starke, nicht an Gliick. Burgen, Reisige, Vasallen Thaten seinen Reichthum kund, Eine Gattin schon vor aJlen Frauen auf dem Erdenrund, Die ihn niemahls noch betriibte, Die er aus der tiefsten Brust, Wie sein eigen Leben liebte,
foroža Jo s. Cimperman.
205
VVar sein Stolz, war seine Lust. Freunde, die den Humpen leerten, Kinder hiipften um ihn her, Und er wiinsehte niehts auf Erden, VViinschte keine Freuden mehr. —
Doch, sieh da das dunkle Walten, Die verhangnissvolle Hand, Eben glaubt' er's fest zu halten, Eben giaubt' er's — und es schwand. Drum envarte liier nieht Freuden, Bliiht dir auch ein Kranzchen Gliiek; Denn mit doppelt sehweren Leiden Zahlst du deine Schuid zuriick.
Eine gottverhasste Liebe Scblieh slcli in der Gattin Brust, Und sie niihrt die frevlen Triebe, Niihrt sie mit geheimer Lust Und die wilden Flammen greifen Immor tiefer ihr in's Herz, Und wie sich die Siinden baufen, Mindert sieli der Reue Schmerz. Wiithende Begierden wogen Auf und ab in ihrer Brust Und dos (iifts, das sie ges»gcn, Wird sie nimmer sich bevvusst. Achtet nicht des edlen Gatten, Achtet nicht der Kinder mehr, Der Begierde dunkler Schatten Floss um ihre Blicke her; Liess sie alles Gliiek vergessen, Was sie friiher froh genoss, Alles was sie eh' besessen, Wie ein dunkler Traum zerfloss. Und nur ihn will sie besitzen, Will sich ihm dem Buhlen weih'n, Mag der Himmel Bache blitzen, Mag die Holle, mag sie draun. —
Mit dem giftgemischten Trunke Tritt sie vor den Gatten hin, Und er trinkt, — und sieh', der Funke Fangt, genossen kaum, zu gliih'11. Und er sinkt zur Erde nieder, Flammend wallt's ihm dureh's Gebliit, Jammert, zuckt und jammert vvieder, Kriimmt sich schmerzhnft und— versehied.
Sieh' da fallt der dichte Sehleyer Von dem nachtumflorten Sinn, Und das gottverhasste Feuer Stirbt wie ausgeblasen hin; Und sie sieht das Unerhorte. Und erkennt den Skorpion,
Den sie tief im Busen nahrte, Und der Holle gift'gen Hohn. Und im wild zerriss'nen Herzen Wiithet der Erynen Brut, Geisselt sie mit blufgen Schmerzen, Mit der Reue ganzer Gluth. Und vergebens ali ihr Ringon, Immer heisser gluh't der Sclimerz, Denn die grausen Toehter schlingen Immer fester sich um i Herz. Dunkle Dunstgestalten schweifen Links und rechts der vviisten Bahn, Und aus ihren blufgen Streifen Grins't sie das Bewusstseyn an. Nirgends Ruhe, nirgends Frieden, Alles Flamme, alles Gluth, Wo sie hinblickt, Eumeniden, Wo sie hinblickt, Gift und BJut. Ob durch Hallen und Gemiicher Stohnt ihr Wehe, stohut ihr Ach, Ueb'rall folgt der blut'ge Riicher, Das Gewissen, geisselnd naoh.
Sieh', da schien's ihr vorzusclnveben, Und sie steht, und dankt*) — und spricht: Was ich nah'm, — ja! will ich geben, Blufger Schatten ziirne nicht! Und vom hangeuden Balkone Stiirzt sie in die Felsenkluft, Und mit schauerlichem Tone Todgericht ihr Urtheil ruft: Fort, durch Griiber solist du wallen, Furien folgen deiner Bahn, Und der Reue heisse Qualen Werden dir verzehrend nah'n. Jahre werden geh'n und sclminden, Bis du frey der eig'nen Last, Bis du frey von deinen Sunden Dich dem Born des Lichtes nah'st. Wird einst auf des Thurmes Zinnen Schatticht iiber dein Gebein, Eine hohe Tanne griinen, Mogst du dich der Losung freu'n; Denn, dem Wurm', der in der Wiege, Die aus ihr geformet, stohnt, \Vird die Macht zum sichern Siege Ueber deine Qual gegonnt. Und horch auf! — der Himmel drohnet, Und der Donner kracht und kracht, Und, — ein dreyfach Weh' ertonet; Und sie steh't in dunkler Nacht. — Nachtlich wird sie ausgetrieben, Nachtlich zur erneuten Last, Das verlorne Leben lieben, Muss begehren, was sie hasst.
*) Gotovo napačno tiskano namesto: d e n k t.
C.
Dort an jenen hdchsten Zinnen, Wenn die Geistorstunde schlagt, Um die schvvere Schuld zu siilmen, Jammert sie, uud weint und klagt. Wenn der dumpfe Ton sie wecket, Steigt sie dort zur hochsten Wand, Durch den finstern Raum sie strecket VVeinend die entfleischte Hand, Litsst die Klage dumpf ersehallen,
Jammernd blickt sie himmelwiirts, Und die bittren Thranen fallen Gliihend auf ihr vvundes Herz. Zwar der Baum ist aufgesehossen Aus dem modernden Ruin; Doch den zarten Sprossen, Wann und wo zeigt er uns ihn?
Joh. Ves sel.
Kurth von Roseck.
BalUde.
Durch sausenden Sturm mit flammendem Blick Ritt Kurth auf dem schaumenden Rappen;
Wohl flogen Walder und Berge zuriick, Ihm nach die keuchenden Knappen.
Sein Roseck erreichet er schnaubend vor VVuth, Und stiirmt durch die einsamen Halien.
Es \vallet, es siedet sein kochendes Blut, Und Flfiche den Lippen entfallen.
„Ein Weib mich zu hohnen, Verderben und Tod! Will deinen Stolz dir schon beugen,
Und wenn zu versinken der Erdball droh't Wenn Todte den Griiften entsteigen!"
Und nimmt den gefiilleten Humpen zur Hand, Und schliirft nach den gliihenden Funken,
Bis er vom VVein und vom Schlaf iibermaniit, Aufs ruhlose Lager gesunken.
Er war beym Turnir auf des Herzogs Geheiss, Beym Wildeck mit allen den Knappen.
Er kampfte *) sich muthig der Tapferkeit Preis, Stach manchen Kampfer vom Rappen.
Und wie er tritt in den schimmernden Saal, Den jubelnd beym rauschenden Feste,
Erwartend das kostliche Neektarmahl Durchjauchzten die eisernen Gaste,
*) Zopet ožit tiskarsk pogrešek, stati bi imelo: Erkampfte. C.
Bringt ihm Kunigundens schone Gestalt
Den Preis des Turnires entgegen, Und feurig ergreift ihn der Liebe Gewalt, Und wilde Begierden sich regen.
Und nicht ihn locket der gold'ne Pokal, Nicht stimmt er z um frohliehen Tone; Verlasst den freuderausehenden Saal, Und sueht sie am holien Balkone.
Und stiirzt ihr zu Fiissen, und flehend er spricht:
„Ich liebe Dieh sehonste der Sehonen, leh liebe Dieh, — mir es an Worten gebricht, Dir alles so sagen zu konnen!"
Doch sie auf ihn voli Verachtung sehaut:
„Was nahrt ihr so frevelnde Triebe? Ihr seyd ja — Herr Ritter, ihr seyd ja getraut, Ervrartet Verachtung nicht Liebe!"
Dem Stolzen das krachend zum Ohre dringt,
Er sammelt die zogernden Mannen, Nicht seiner mehr machtig aufs Ross er sich schwingt, Auf jagt er und wiithend von dannen.
Und will er auch ruhen im Kammerlein, Sein tobendes Blut will nicht schlafen, Nicht kann ihm der Humpen, der gluhende Wein, Der Schlaf ihm nicht Buhe verschaffen.
Und springet vom Lager von Zorne erhitzt.
Und furchtbar die Worte erschallen: „Und wenn der Gekreuzigte selbst dieh beschiitzt, Ich will es dir blutig bezahlen!"
Und eh' noch der Wachter zum Morgen blies,
Sitzt er schon auf vvieherndem Rappen, Jagt fort nach des Waldes Einsterniss Mit allen Dienern und Knappen. —
Und Kunigunde nicht ahnt die Gefahr,
Kommt ruhig die Strasse gefahren. Und wird mit Entsetzen der Buben gewahr, Die spiihend im Hintergrund harren.
Und horch, sie sturzen aus linstrer Schlucht,
Und drohen Verderben und Rache; Des Frauleins Kneehte ergreifend die Flucht, Verlassen die zagende Schwache.
Und ihr wird so weh, und ihr wird so bang,
Errathet der Buben Beginnen, Flieht eilig den dunklen Wald entlang, Der drohenden Schmach zu entrinnen.
Doeh wek, doch weh'! nicht vveiter sie kann,
Sie stiirzt auf die Kniee behende, Und zittert und fleht zum Erbarmen*) hinan, Und faUet zum Himmei die Hande ;
Und ihr Gebeth durch die Liifte schalit:
„Verzeih' mir, o Herr! die Siinden, Errette mich Vater aus vvilder Gewalt. O Vater, iass Rettung mich finden!"
Und wie sie da knie't, und vvie sie da fleh't,
Gib t er dem Rappen den Sporen, Hart hinter ihr schon der Schreckliche steht, Ein Sprung noch, und sie ist verloren.
Sieh', da entfallt ihm sein drohendes Schwert,
Die Knappen mit Zittern es sehen, Die blitzende Spitze naeh oben gekehrt, Blieb es im Gestriippe stehen.
Und \vie sich der Rappe so biiumet und steigt,
Und niebt mehr ist fort zu bewegen, Und wie sich der Ritter zum Sprunge neigt, Stiirzt er in den eigenen Degen.
Und kriimmt sich und sinkt, und sein Auge bricht;
Liisst sterbend die Worte noch horen: Wohl furehtbar, Gerechter! ist dein Gericht, O furehtbar — doch muss ich's verehren!
Joh. Ve s sel.
*) Morebiti bi imelo stati: Erbarmer.	C.
Bibliografija Slovenska.
Slovensko knjigarstvo od i. januarja 1881. leta do 1. januarja 1882. leta.
Sestavil Ivan Tomši6.
Štev. 1—147 glej v „Letopisu" za 1869. leto 268—281. strani; štev. 148—24.1 v „Letopisu" za 1870. leto od 364—371. strani; štev. 244-351 v »Letopisu" za 1871. leto od 346—354 strani; štev. 352—589 v „ Letopisu" za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v ..Letopisu" za 1876. leto od 193-215 strani; štev. 818-925 v ..Letopisu" za 1877. leto od 324-335. strani; štev. 926—1124 v »Letopisu" za 1878. leto od 192—213. strani; štev. 1125-1230 v ,.Letopisu" za 1879. leto od 220-231. strani.
I. Časopisi.
1363.	Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Vrednik in založnik : Jakob Alešovec. Tisk J. Blaznikov v Ljubljani. Letnik XIII. 1881. 4".
(Izhaja po jedenkrat na mesec.)
1364.	Cerkveni glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Letnik IV. 1881. Z muzikalnimi prilogami. Odgovorni vrednik lista Janez Gnjezda. — Odgovorni vrednik muzikalnih prilog Anton Foerster. Zaloga Cecilijino društvo. — Tiska R. Milic 8°.
(Izhaja po enkrat na mesec. Vsaeemu listu je priložena muzikalna priloga obsegajoča po 4 str. 8°.)
1365.	Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Nj. svetosti papeža Leona XIII., Ni. ekscelencije kneza nadškofa goriškega in prečast. generalnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja P. Evstaliij Ozimek, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska Tiskarnica. 1881. Letnik II. 8°.
(Izhaja vsak mesec po jedenkrat v zvezkih po dve poli.)
1366.	Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Lastnik, društvo „Edinost". — Izdatelj in odgo-
14
le topi« 1881.	"
vorni vrednik: Anton Šlunder, Ivan Primošič-pozneje Josip Milanič. Tisk F. Huala v Trstu. Tečaj VI. 1881.	J
(Izhaja vsako sredo na eelej poli.)
1367.	Gospodarski list, Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Odgovorni urednik g. Klobučar.
(Začel je izhajati dne 15. julija.)
1368.	Kres. Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in župn. Dav. Trstenjaka vreduje dr. Jakob Sket, c. k. gimn. prof. v Celovci. V Celovci. Tiska in založuje tiskarna družbe sv. Mohora. 1881. Leto I. 8°.
Izhaja vsak mesec po jedenkrat v snopičih po 3 pole.)
1369.	Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. — Odgovorni urednik: Fr. Leveč. Leto I. 1881. V Ljubljani. Tiska „Narodna tiskarnica". 8".
("Izhaja štiri pole obsežen po jeden pot na mesec.)
1370.	Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba: J. Blaznikovi nasledniki. Odgovorni vrednik Alojzi Majer. Tečaj XXXIX. 1881. 4°.
(Izhajajo vsako sredo.)
1371.	Popotnik. List za šolo in dom. II. leto. Založnik M. Zolgar, urednik J. Lopan. Tiskar Jan. Rakuš v Celji. 1881. 8°.
(Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca.)
1372.	Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik IX. 1881. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap. Tiskali Jož. Blaznikovi nasledniki.
(Izhaja po trikrat na teden: v torek, četrtek in soboto.)
1373.	Slovenska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj „čebelarsko društvo". Odgovorni vrednik J Jerič. V Ljubljani. Tečaj IX. 1881. 8°. Tiskala Klein in Kovač.
1374.	Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdajatelj in založnik tiskovno katol. društvo v Mariboru. Odgovorni urednik Dr. Lavoslav Gregorec. — V Mariboru. Tečaj XV. 1881. 4°. — Tisk Janez Leon-a v Mariboru.
(Izhaja vsak četrtek v tednu.) Slovenski Gospodar ima po dve prilogi in sieer: 1) Gospodarstvena priloga. Priložena od štaj. kmetijske družbe. 2) Cerkvena priloga. Priložena od katol.
tiskovnega društva.
1375.	Slovenski Narod. V Ljubljani. Fol. XIV. leto, 1881. Izdajatelj in urednik Makso Armič. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".
(Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih.)
1376.	Slovenski Pravnik, Izdaja in ureduje dr. Alf Mosclie. Tiska „Narodna tiskarna" v Ljubljani. Leto I. 1881. 8U. 384 str.
(Izhaja vsak mesec na 2 polah.)
1377.	Slovenski prijatelj. Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler, knezoškofijski duhovni svetovalec, kateliet in učitelj na ces. kralj, visi realki v Celovcu. — Leto 1881. XXX. tečaj.
(Izhaja po jedenkrat v mesecu).
1378.	Soča. (Političen list.) Izdajatelj in odgovorni urednik: F. Podgornik. — Tiska: „Hilarijanska tiskarna" v Gorici. Tečaj XI. Fol. 1881.
(Izhaja vsak petek.)
1379.	Stenograf Jugoslovanski. Tečaj IV. Ureduje in izdava prof. Anton Bezenšek v Sofiji.
(Donaša slovenske, hrvatsko-srbske in bolgarske pesni in članke.)
1380.	Sola. Glasilo Goriških učiteljev. V. Cernic, založnik. — Hilarijanska tiskarnica v Gorici. Leto II. 1881. 8°.
(Izhaja v zvezkih vsako četrtletje.)
1381.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXI. 1881. Odgovorni urednik: Matej Močnik, učitelj v I. mestni ljudski šoli v Ljubljani. — Natisnil in založil Rudolf Milic. 8°.
(Izhaja 1. in 15. dn6 vsacega meseca.)
1382.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Jedenajsti tečaj, 1881. 8°. 192 str. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger).
(Izhaja po jedenkrat v mesecu.)
1383.	Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. V Ljubljani, 1881. XXXIV. tečaj. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki 4°.
(Izhaja vsak petek na celej poli.)
1384.	Laibacher Diocesanblatt. 1881. 4°. Izdajatelj in urednik: Martin P o ga čar. Tisk „Narodne tiskarne" v Ljubljani.
(List ima nemške, latinske in slovenske sestavke.)
II. Društvena dela. Čitalnica narodna v Ljubljani.
1385.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1881. Založila čitalnica. Tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 31 str.
Dramatično društvo v LJnbUanl.
1386.	Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani.
48.	Vezek. To niča. Drama v treh dejanjih. Spisal Božidar Korner, poslovenil Svitoslav Pintar, stud. phil. 69 str. — Št! Igra v dveh dejanjih. V francoščini spisal E. Scribe, poslovenil Val. Mandelc. 79 str. — Blaz-nica v prvem nadstropji. Vesela igra v enem dejanji. Češki spisal F. F. Šamberk, poslovenil Josip Stare. 31 str. — Ali plavaj ali utoni! V italijanščini spisal Leo di Castelnuovo, poslovenil P. 42 str. — V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna". 1880. 12m0- (Cena 1 gld.)
49.	Vezek. Zmešnjava na zmešnjavo. Burka v petih dejanjih. Spisal A. Kotzebue, preložil J o s. Cim-permau. 115 str. — Š tempih ar mlajši. Gluma v jeduem dejanji. Spisal G. Belly, preložil V. Eržen. 39 str.
—	Izbiralka. Vesela igra v treh dejanjih s petjem. Spisala Kosta Trifkovič, preložil Viktor Eržen. 71 str.
—	Tajnikovo poročilo o društvenem letu 1879/80., čitano v občnem zboru »Dramatičnega društva" dne 24. oktobra 1880. 9 str. — V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna". 1880. 12rao- (Cena 1 gl.).
Društvo v pomoč bolnikom ln za oshrbljevanje v Ljubljani.
1387.	Letno poročilo društva v pomoč	bolnikov in za oskrblje-vanje v Ljubljani za petnajsto	društveno leto 1880. 8°. V Ljubljani. Tiskala Klein in	Kovač (Eger). Založilo društveno vodstvo. 16 str.
matica Slovenska.
1388.	Letopis Matice Slovenske za leto 1881. Vredil dr. Janez vitez Bleiweis-Trsteniški. Z urednikovo podobo. Založila in na svitlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani. Natisnili Blaznikovi nasledniki. 1881. 8°.
Obseg: 1. Dr. Janezu Bleiweisu. 2. Rudolfi Habsburški in dežela Kranjska. Zgodovinska študija; spisal P. pl. Radie s. 3. Lesingova in Šekspirova sodba o Židih. Spisal prof. Janko Pajk. 4. Nestor in ustanovljenje ruske države. Spisal Ivan Verhovec 5. Starost Slovanov v Evropi. Spisal J. Suman. 6. Staroslovansko prašanje. Spisal J. Suman. 7. Nekibe. Zgodovinski romantičen obraz. Spisal L. Gorenjec. 8. Ujetnika v Kavkazu. Povest. V francoščini spisal Xavier de Maistre. Prosto prevel Fr. Orthaber. 9. Petrus Paulus Vergerius in njegovo sodelovanje pri Trubarjevem prelaganji sv. pisma. Spisal prof. Fr. Hubad 10. Običaji slovanski. Spisal prof. Fran Hubad. 11,. Car Aleksander II. in ruski pesnik Žukovski. Spisal J. Navratil. 12. Črtice o gospodarstvenih razmerah Zjedinjenih držav. Spisal Ivan Verhovec. 13. Sava. Zemljepisen obrazec, spisal Davorin Valenčak. 14. Donesek zgodovini slovenskega knjigoznanstva. Spisal Gašpar Križnik.
15. Dve nemški pesni Koseskega. Poroča Jos. Oimperman. 16. Bibliografija slovenska. Sestavil Ivan Tomšič. 17. Poročilo o delovanji „Matice Slovenske" v Ljubljani od 1. januarja do 31. decembra 1881. 1.
1389.	Slovenska Slovnica po Miklošičevi primerjalni. Spisal J. Šuman. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki 1881. 8°. 381 str.
1390.	Geometrija za učiteljišča. Po Močnikovi sestavil L. Lavtar, c. kr. profesor na učiteljišči v Mariboru. Založila in na svitlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1881. 8°.
1391.	Prirodopis živalstva s podobami. Za spodnje razrede srednjih šol. Izdelal Dr. Alojzij Pokorny, poslovenil Fran Erjavec, profesor na c. kr. višji realki v Gorici. Tretje, po 15. nemškem povsem predelano izdanje s 522 podobami. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani 1881. Natisnil Henrik Mercy v Pragi. 8°. 290 str.
1392.	Ok6 in Vid. Spisal J. Znidaršič. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani. Natisnili Blaznikovi nasledniki. 1880. 8°. 106 str.
(V lanjski bibliografiji po naključji izpuščeno.)
1393.	Vodilo človeške somatologije za učiteljišča in više šole. Spisal dr. Janez N. "VVoldrich. Po četrtem nemškem natisu.
(Pripravlja se za natis.)
Marijna bratovščina v Ljubljani.
1394.	Letno sporočilo Marijne bratovščine v Ljubljani na koncu leta 1880. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bra» tovščine. Tisk Milicev. 8°. 15 str.
Katoliška družba za Kranjsko.
1395.	Pogledi na uni svet. Spisal Dr. Konrad Martin, škof pa-derbornski. Poslovenil P. Hrisog on Majar. V Ljubljani. Založila in na svitlo dala kat. družba za Kranjsko. Natisnila Klein in Kovač (Eger.) 1881. 8°. 113 str.
Družba sv. Mohora v Celovcu.
(25.084 udov.)
1396.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1882. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu 8°. 160 + 80 str.
Iz obsega: Njega cesarski in kraljevi visokosti svitlemu cesarje-viču nadvojvodi Rudolfu in nje kraljevi svitlostiprincesinji Štefaniji v Njiju slavnostni poroki dne 10. majnika 1881. leta;vzložil J ož. Oimperman. — Valentin Wiery, knez in škof Kerški; Životopis. — Naj-denček. Povest, spisal A. Koder. — Med hribovci. Spisal Iv. Ver-hovec. — Gospodarji, varujte se škode od novih zemljiških knjig!
Spisal dr. Fr. Sk. — Spomin na Benetke. Spisal Fr. R. — Kratek poduk o pošti in železnici. Spisal Anton Koder. — Potres. Spisal Ivan Verhovec. — Za kratek čas. Spisal Pivčanin. — Domovini. Pesen; zložil X.
1397.	Slovenski Goffine ali razlaganje cerkvenega leta. Predelal Lambert Ferčnik, dekan v Žabnicah. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem vis. č. Ker-škega knezoškofijstva. IV. snopič. 1881. Natisnila tiskar-nica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. XVI, 609—928 str.
1398.	Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor više realke v Zagrebu. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. VIII. snopič. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu 8°. 481—640 str.
1399.	Naše škodljive živali v podobi in besedi. Opisal Fr. Erjavec, profesor v Gorici. Na svitlo dala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. II. snopič. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 113—224 str.
1400.	Dr. Ignacij Knoblehar, apostoljski provikar v osrednjej Afriki. Za slovensko ljudstvo spisal F r. J a r o s 1 a v. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem vi-sokočastit. Kerškega knezoškofijstva. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8". 96 str.
1401.	Hoja za Marijo Devico ali posnemanje njenih čednost. Po P. Sebastijanu Zajler-ju, premonstratencu posnel B. Bar tol, duhoven. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočastit. Kerškega knezoškofijstva 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8". 220 str.
C. kr. kmetijska družba v Ljubljani.
1402.	Naznanila. Na svetlo dala c. k. kmetijska družba na Kranjskem. Letnik 1880. V Ljubljani. Založila kmetijska družba Kranjska. — Tisk Blaznikov. 1880. 8°.
Obseg: Poročilo v občnem zboru c. k. dnižbe kmetijske dne 24. novembra 1880. — Poročilo o delovanji centralnega odbora od poslednjega rednega občnega zbora dne 29. januarja 1879 do dne 1. novembra 1880. — Dodatek I. 0 pridelovanji debelega pitanega kostanja. — Dodatek II. Pripomočki za pomnoženje goveje živine, nasvetovani od si. c. k. miuisterstva kmetijstva. — Dodatek III. Kaj eksekutorji pri iz-tirjevanji davkov ne smejo zarubiti kmetovalcem in obrtnikom.
III. Državni zakonik.
1403.	Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4°. V Ljubljani. Leto 1881. Natisnila Klein in Kovač (Eger.)
1404.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaju. Iz ces. kr. dvorne in državne ti-skarnice. 4°. Leto 1881.
IV. Pravoznanska in državoznanska dela.
1405.	Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 24. septembra do 22. oktobra 1. 1881. (Po stenografičnih zapisnikih), 21. zvezek. V Ljubljani 1881. 4°. VIII, XL, XL. 280, 621 strani.
V. Jezikoslovje.
1406.	Jezičnih A. Jožef Žemlja, — B. Bernard Tomšič. — C. France Malavašič. — D. Dr. Simon Klančnik. — E. Dr. Jožef Rogač. — F. Janez Bonač. — G. Matevž Lotrič. — H. Leon Engelman Nožarjev. — I. France Svetličič. Spisal J. Marn. XIX. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1881. 8°. 62 str. (Cena 60 ki-.)
1407.	Zgodovina slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij pl. Kleinmayr, c. kr. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiskarnica sv. Moliora v Celovcu. 8°. 226 str. (Cena 1 gl. 20 kr.)
VI. Lepoznanstvo.
1408.	Izbrane narodne srbske pesni z dodatkom iz smrti Smail — Age Čengiča. S srbsko slovnico, slovenskim tolmačenjem, rečnikom tujih besed in cirilsko abecedo, priredil Janko Pajk, c. kr. profesor. Drugi pomnoženi natis. V Ljubljani. Založila in izdala Klein in Kovač, knjigotis-
• karja, 1881. 12°. 131 str. (Cena 40 kr.)
1409.	Prestave najlepših himen sv. cerkve II. del. Poslovenil J. Bile. (Ponatis iz „Zgod. Danice".) Z vikšim dovoljenjem. V Ljubljani. Založil L. Jeran. — Na prodaj v katoliški bukvami. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 66 str. (Cena 30 kr.)
1410.	Tisoč in ena noč. Pravljice iz jutrovih dežel. Za slovensko ljudstvo priredil L. Haderlap. (9 zvezkov.) Novomesto 1881. Tiskal in založil J. Krajec. 8°.
(Do zdaj je izišlo v vsem skupaj 18 zvezkov te knjige.)
1411.	Zbirka štirih na slovenski jezik preloženih povestij. V. Eržen. „Narodna tiskarna" v Ljubljani. 1881. 12°. 45 str. Založil izdajatelj. (Cena 15 kr.)
Vsebina: Osveta; — Naib in Gusmala; — Moj prijatelj Were-styeski; — Mati Alfonza.
1412.	Spisi Krištof Šmida. S podobami. III. zvezek. Pridni Janezek in Hudobni Mihec. Poslovenil P. Flor en t in Hrovat. V Novomestu 1881. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 199 str.
1413.	Mladi samotar. Povest. Spisal Krištof Šmid, poslovenil P. Adolf Mayr. V Ljubljani. Tisk in založba J. Blaz-
nikovih naslednikov, 1881. (Z eno podobo.) 12°. 82 str (Cena 15 kr.)
1414.	V spomin petindvajsetletnice obrtnijskega podpornega društva v Ljubljani 17. dne julija meseca 1881. leta. Zložil J o s. Cimperman. Tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani. 4°. 1 str.
(SJavnostna pesen.)
1415.	Najdenček ali pravični se tudi živine usmili. Prevedeno iz nemškega. Založil J. Giontini. Tiskal Kleinmavr et Bam-berg. 8°. 93 str. (Cena 20 kr.)
1416.	Dve čudapolni pravljici za slovenski narod povedani. I. Peter Krunov, rešitelj treh zakletih vitezov. — II. Okam-njenci na Blanskem gradu. Drugi popravljeni natis. Založil J. Giontini. Tiskal Kleinmavr et Bamberg. 8°. 30 str. (Cena 20 kr.)
1417.	Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljudska pravljica iz preteklih časov. Zapisal Jakob Alešovec. Drugi predelani natis. Založil J. Giontini. Natisnil Bamberg et Kleinmayr. 8«. 80 str. (Cena 20 kr.)
1418.	Repoštev, duh v Krkonoskih gorah. Pravljica, nemški spisal J. K. A. Musaus. Tretji popravljeni natis. Založil J. Giontini. Natisnil Bamberg et Kleinmayr. 8°. 107 str. (Cena 20 kr.)
1419.	Cesarjevič Rudolf, nastolnik avstrijski. Na slavo poroke Nj. c. in k. visokosti cesarjeviča Rudolfa. Spisal Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. — Na Du-naji. Natisnil in založil Kari Rauch, 1881. 12°. 20 str.
1420.	Ječarjeva hči ali ubeg nedolžnikov iz državne ječe v Benetkah. Pripovedba izvirnik W. Frev-a. Poleg nemškega prosto poslovenil Ivan Urbanec. Natisnil in založil W. Blanke v Ptuju. 12°. 50 str.
VII. Šolske knjige.
1421.	Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Tretji del: Novi vek. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". 1881. 8°. 224 str. (Cena 80 kr.)
1422.	Cvetnih vBerilo za slovensko mladino. Uredil Anton Ja-nežič. Četrti popravljeni natis oskrbel dr. Jakob Sket. Prvi del. V Celovci, 1881. Natisnila in založila tiskarna družbe sv. Mohora. 8°. 174 str.
1423.	Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred. Izdal dr. Fr. Miklošič. Druga nekoliko predelana izdaja. Vredil J. Navratil. Odobrilo vis. c. kr. ministerstvo za bogočastje m uk. Na Dunaji 1881. Založil Karol Graeser. V Brnu
natisnila c. kr. dvorska tiskarna Fr. Winiker in Schick-hardt. 8°. 146 str. (Cena 72 kr.)
1424.	Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Za gim-nazijalno, realno in sploh odrastlo mladost. Spisal Anton Lesar, bivši profesor na c. k. veliki realki v Ljubljani. Drugi popravljeni natis. I. del. Potrdilo visokočastito ljubljansko škofijstvo. V Ljubljani 1881. 8«. 194 str. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. (Cena 1 gld.).
1425.	Prvi poduk. Navod za podučevanje na najnižji stopinji narodne šole z ozirom na Razinger-Zumerjev Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavil Ivan Lapajne, ravnatelj meščanskej šoli v Krškem. V Ljubljani 1882. Založila in tiskala Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg. 8°. 116 str. (Cena 60 kr.)
1426.	Spisje v ljudski šoli. Četrtega popravljenega in po učnih črtežih vredjenega natisa. Spisal Andrej Praprot ni k. Velja zvezano v platnenem hrbtu 32 kr. V Ljubljani, 1881. Založil ter prodaja Matija Gerber, bukvovez. Natisnil R. Milic. 8°. 145 str.
1427.	Nazorni nauk za slovensko mladino. Obsega 30 barvanih tabel na debelem papirji se 380 podobami. Po slovensko razjasnil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. Prva knjiga. V Ljubljani, 1882. V založbi in na prodaj pri Jan. Giontini-ju, bukvarji. Drugi natis. (Cena 3 gl. 50 kr.)
1428.	Tretje berilo za ljudske šole. Drugo, nepremenjeno izdanje. Velja vezano s platnenim hrbtom 40 kr. Na Dunaji. V ces. kr. založbi šolskih knjig. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji. 1881. 8°. 268 str.
1429.	Drugo Berilo in slovnica za ljudske šole. Tretje, pregledano izdanje. Velja vezano s platnenim hrbtom 35 kr. Na Dunaji. V ces. kr. založbi šolskih knjig. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji. 1882. 8°. 223 str.
1430.	Musilove pisanke s slovenskim tekstom in raznimi zgodovinskimi podobami. Izdal Ed. Musil na Dunaji.
1431.	Pena nemška slovnica za ljudske šole. Na Dunaji. V ces. kr. založbi šolskih knjig. 1881. 8°. 172 str. (Cena 26 kr.)
1432.	Perva računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Števila od 1. do 20. Tretji natis. Na Dunaji. V ces. k. založbi šolskih knjig. 1881. 8°. 40 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1433.	Druga računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje se številkami do 100. Početno računanje z drobci. Kako se izračuni cena kake stvari.

Osmi natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1881. 8°. 67 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
1434.	Tretja računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Močnik. Računanje se številkami do 1000 in do ti-sočin. Sklepovni računi. Peti, pregledani natis. Velja v mehkih platnicah 15 kr. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. 1881. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji. 8°. 59 str.
1435.	Ceterta računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Fr. Moč ni k. Računanje s celimi števili in desetinskimi drobci; z mnogoimenimi števili in navadnimi drobci. Šesti natis. Na Dunaji. V c. k. založbi šolskih knjig. 1881. 8°. 84 str. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji.
Vili. Šolska poročila.
1436.	Letno sporočilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novo-mestu. 1880—81. V lastnej zalogi. Natisnil J. Krajec v Novomestu. 8°. 10 str.
1437.	Letno sporočilo javne štirirazredne ljudske šole v Kranji 1881. Založila štirirazredna ljudska šola v Kranji. Tiskal J. R. Milic v Ljubljani. 8°. 12 str.
1438.	Razredba učencev in učenelc čveterorazredne ljudske šole v Staremtrgu poleg Loža koncem šolskega leta 1881. — Založila čveterorazredna ljudska šola v Staremtrgu p. Loža. Tiskal J. R. Milic v Ljubljani. 8°. 15 str.
(Ima spis: Beseda starišem in otrokom; spisal V. Žvagen.
1439.	Razverstitev učencev čveterorazredne deške ljudske šole v Loki koncem šolskega leta 1880/81. Založil krajni šolski svčt v Loki. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani. 8°. 7 str.
1440.	Razredba učenk v dekliški ljudski šoli pri Č. Č. G. G. Ur-šulinaricah v Škofji Loki 1881. Založil nunski samostan v Škofji Loki. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani. 8°. 12 str.
1441.	Letno poročilo I. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1881. 8°.
(Nemško - slovensko.)
1442.	Letno poročilo II. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1881. 8°. 15 str.
(Nemško - slovensko.)
IX. Molitevne in poučne knjige.
1443. Razlaganje sv. rožnega venca za vse dni meseca maja, z dodatkom navadnih molitev, devetdnevnice, tridnevnice,
in nekterih pesmi. Poslovenil, predelal, pomnožil P. Hri-zogon M. Po dovoljenji višili. Celovec, 1881. Natisnila tiskarna družbe sv. Moliora. 16°. 230 str.
1444.	Marijin Mesec ali Šmarnice za leto 1881. Na svitlo dal častivec Marije v Ljubljani. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Tiskala »Narodna tiskarna" v Ljubljani. 1881. 12°. 351 str.
1445.	Lurška Mati Božja. Francoski spisal Henrik Lassere, ki je zavoljo te knjige dobil pohvalo in blagoslov od svetega očeta papeža Pija IX. Poslovenil Fran j o Marešič. Z dovoljenjem visokočastitega Ljubljanskega knezoškofij-stva. V Ljubljani. Samozaložba. — Tisk Klein in Kovačev. 1881. 8°. 272 str. (Cena 1 gld. 20 kr.)
1446.	Božja pot k sv. Joštu ali Češenje sv. Jošta, spoznavavca in puščavnika, in obiskovanje sv. šteng na gori sv. Jošta v fari sv. Martina pri Kranji na Gorenjskem z ozirom na božjo pot k sv. Joštu na Kumu na Dolenjskem. (Večjidel po starih nemških bukvicah, ki so bile leta 1760 z dovoljenjem visoke duhovske gosposke natisnjene.) Drugi natis. V Ljubljani. Samozaložba. — Natisnila Klein m Kovač. 1881. 12°. 48 str.
1447.	Vijolice bratom in sestram družbe vednega češenja svetega Jožefa nabral Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočastitega Ljubljanskega knezo-škofijstva. V Ljubljani. Prodaja založnik Matija Gerber. Natisnil R. Milic. 16". 572 str.
1448.	Spomin svetega misijona. Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega škofijstva 18. avgusta 1868. V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač (Eger). Založila Ana Valjavec, 1881. 12°. 16 str.
1449.	Pustite te male k meni, ker njih je nebeško kraljestvo! Kratke molitvice pobožnih otrok. Nabral Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani. Založil M. Gerber. 1881. 16°. 205 str. (Cena 40 kr.)
1450.	Marijin mesec ali Šmarnice za leto 1881. Na svitlo dal častivec Marijin, založil pisatelj, tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani 1881. 16°. 351 str.
1451.	Bukvice polne molitev in lepih naukov za manjšo in vefio mladost, kakor tudi zavodraščene ljudi. Poleg nemških bukvic P. Egidija Jajsa. Šesti natis. V Ljubljani, 1881. Prodaja J. Giontini. 16°. 334 str.
1452.	Trojna božja pot s svetimi stopnjicami na Kranjskem. Vredil Anton Ž log ar, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem vis. častitega škofijstva. V Ljubljani. Založila katoliška bukvama. — Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1881. 8°. 72 str. (Cena 30 kr.)
1453.	Zaveza Marijne ljubezni ali velika bratovšina prečastite Device Marije, pomočnice kristjanov in Matere Božje previdnosti. — Tisk Blaznikov v Ljubljani. 12°. 4 str.
1454.	Djanje sv. Detinstva. V poduk malim in odraščenim. II. zvezek. V Ljubljani. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1881. 16°.
1455.	Pas svetega Jože/a in sedem nedelj svetemu Jožefu posvečenih. Spisal Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovolj, vis. čast. Ljublj. knezoškofijstva. Novomestu. 1881. Tiskal in založil J. Krajec. 16°. 182 str.
1456.	Sveto leto s kratkim podukom, dotičnimi molitvami in z bogatim sostavkom vsak čas lahko zadobljivih odpustkov. Sostavil dr. Anton J are, predsednik katoliške družbe; na svitlo dala ravno ta družba o začetku svetega leta 1881. Z dovoljenjem visokočastitega Ljubljanskega knezoškofijstva. V Ljubljani, 1881. Založila in prodaja katoliška bukvama. — Tisk Milicev v Ljubljani. 32°. 127 str. (Cena 20 kr.)
1457.	Spovednik in njegova služba. Spisal Franc Kosec, župnik v Truškah. Založil pisatelj. Tiskal Franc Hvala v Terstu. 1881. 8°. 304 str. (Cena 1 gl. 20 kr.)
1458.	Nauk za pervo spoved. Sestavil Simon Zupan, katehet. Z dovoljenjem visokočastitega Ljublj. knezoškofijstva. V Ljubljani, 1881. Lastna založba. — Prodaja katol. bukvama. Tisk Milicev. 16°. 31 str. (Cena 10 kr.)
1459.	Župnija in božja pot Device Marije v Puščavi. Krajepisno-zgodovinske črtice. (Ponatis iz „Slov. Gospodarja"). V Mariboru 1881. Založili župnijski urad v Puščavi. — Tiskal Janez Leon. Mala 8°. 20 str.
1460.	Parstirski list knezoškofa ljubljanskega Janeza Krizo-stoma. Tisk »Narodne tiskarne". Samozaložba. V Ljubljani 1881. 4°. 5 strani.
1461.	Pastirski list Andreja nadškofa Goriškega. Založila nadškofija. Hilarijanska tiskarnica v Gorici. 1881. 4" 4 str.
1462.	Pastirski list Jurija, škofa tržaško - koperskega. Tisk sinov K. Amati v Trstu. 1881. 4". 4 str.
1463.	Pastirski list Jakoba Maksimiljana, kneza in škofa lavan-tinskega. Tisk J. Leona v Mariboru 1881. 4°. 7 str.
X. Različna dela.
1464.	Trtna uš. Poljudno razlaganje o tem, kakšne lastnosti ima in kako živi ovi najnevarnejši sovražnik vinske trte in kaj moramo storiti v obrambo zoper ta mrčes. Spisal Arminij Goethe, ravnatelj deželne in vinorejske šole
pri Mariboru. Izdalo štajersko društvo za omikanje ljudstva v Gradci. Z dvema tablicama barvanih podob. Zaloga društvena. V Gradci natisnil Leykam-Josefsthal 1881. 8°. 16 str.
1465.	Štefan Modrinjak. Spisal Božidar Flegerič. Založil Maks Robič. V Celovcu. Tiskala družba sv. Mohora. 1881. 8". 16 str.
1466.	Slavnostni govor pri svečanosti Štefana Modrinjaka. Govoril Božidar Raič v Dravskem Središči na 25. den meseca septembra 1881. „Narodna tiskarna" v Ljubljani. Založil B. Raič. 4°. 8 str.
(Ponatis iz »Slovenskega Naroda".)
1467.	Pravila prvega kranjskega obrtnega društva v Ljubljani z društvenim sedežem v Ljubljani. 8°. 4 str. Tiskala Klein in Kovač.
1468.	Pravila za kmetsko posojilnico ljubljanske okolice. V Ljubljani 1881. 8°. 11 str. Natisnila „Narodna tiskarna". Založil osnovalni odbor.
1469.	Pravila in službeni red prostovoljne požarne hrambe v Kranji. Lastna založba društva. Ljubljana. Natisnila Klein in Kovač (Eger.) 1881. 8°. 14 str."
1470.	Peto računsko poročilo družbe sv. Vincencija v Ljubljani za čas od 24. aprila 1880 do 24. aprila 1881. Založila družba sv. Vincencija v Ljubljani. Tisk Milicev. 8U. 16 str.
1471.	O pritoževanju proti merilu za zemljibii davek. Na svitlo dala kmetijska družba štajarska. V Gradcu, 1881. Tiskarnica Leykam-Josefsthal.
1472.	Reforme, ki naj bi se glede izpeljevanja človeških izmečkov, gnoja in smeti vpeljale. 1881. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 8°. 8 str.
(V nemškem in slovenskem jeziku.)
1473.	Svojim volilcem o svojem delovanji v zborovanji državnega zbora na Dunaji 1. 1880—1881. Poroča Adolf Obreza, poslanec deželnih občin notranjskih. Založil poročevalec. Tisk J. Blaznikov. V Ljubljani. 1881.
1474.	Slavd častitega in visoko spoštovanega gospoda kaplana Št. Miklavžke škofije Jakoba Dolenca. V Ljubljani. 1881, v malej 4°, 2 str.
1475.	Koledar in dnevnik za leto 1881. V Novomestu. Tiskal in založil J. Krajec. 16°.
1476.	Velika Pratika za navadno leto 1882, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16m° (Cena 15 kr.)
Iz Obsega: Sv. brata Ciril in Metodij, apostola Slovanov. — Podučne stvari našim gospodarjem in gospodinjam. — Mnogovrstne dobre gospodarske skušnje. — Pogovor pod lipo. — Naznanila,
1477.	Mala Pratika za navadno leto 1882, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16m0- (Cena 13 kr.)
1478.	Slovenska Pratika za navadno leto 1882, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnil in založil pl. Kleinmayr in Bamberg.
XI. Muzikalije.
1479.	Lavorika. Zbirka možkih četverospevov in zborov. Drugi del. Vredjen za I. in II. tenor; I. in II. bas. Na svitlo dala in založila »Glasbena Matica" v Ljubljani. Blazni-kova knjigotiskarna in kamenopisalna. 8". (Celo delo stane 2 for.)
Obseg po abecednem redu: Brambovska, P. A. Hribar; — Cesarska, J. Haydn; — Danes tukaj, jutri tam, J. Kocijančič; — Gorska cvetica, Dan. Fajgelj; — Ilirija oživljena, dr. B. Ipavec; — Jadransko morje, A. Hajdrih; — Kranjska, Kam. Mašek; — Lahko noč, Kam. Mašek; — Lahko noč, A. Hajdrih; — Ljubezen do doma, D. Fajgelj; — Moja ljubav, Gj. Eisenhnt; — Mojemu narodu, N. Stoos;
—	Mladini, A. Hajdrih; — Mornarska, dr. G, Ipavec; — Na gomili, Dan. Fajgelj; — Nagiobnica, P. A. Hribar; — Naprej, Dav. Jenko; — Pjesma hrv. pjev. saveza, Iv. pl. Zaje; — Pod oknom, A. Hajdrih: — Prošnja, dr. B. Ipavec; — Samo, A. Foerster; — San, Gj. Eisenlmt;
—	Sporočilo, A. B. Tovačovsky; — Sredi vasi, dr. G. Ipavec; — Šab-ljenka, K. Knitl,- — Tam gdje stoji, V. Lisinski; — U boj, Iv. pl. Zaje;
—	Ukazi, Fran Hlavka; — Večernica, dr. G. Ipavec; — V naravi, Gj. Eisenhut; — Vse mine, dr. G. Ipavec; — V tihi noči, A. Hajdrich; — Za Hervate, Kam. Mašek; — Zagorski zvonovi,vA. Hajdrih; — Zvečer, dr. G. Ipavec; — Zvezdi, dr. G. Ipavec; — Žežulinka, K. Knitl; — Živila Hrvatska, Iv. pl. Zaje.
1480.	„Čuti v napevih". Vglasbil in neomahljivemu narodnjaku Ignaciju Gruntar-ju, c. k. bilježniku posvetil Josip Kocijančič. V Ljubljani. Lastna založba. — Tiskala Klein in Kovač. 1881. 4°. 24 str.
Obseg: 1. Slovo. Le nocoj še luna mila. Poluzbor. — 2. Maj ni k. Le enkrat daj še majnik zlati! Zbor. — 3. Spoved. Vse to, kar si mi zdaj naštela. Zbor. — 4. Vabilo. Ljubica pojd' z menoj. Zbor. — 5. Lahko noč. V sladkih sanjah spiš kraljica. Poluzbor. — 6. Njega ni j. Rože je na vrtu plela. Zbor. — 7. Oblačku. Za gore solnce mi zahaja. Zbor, bariton-solo in dvospev. — 8. Popotna pesen. Danes tukaj, jutri tam. Zbor in bariton-solo.
1481.	Slovanska Jeka. Tako se imenuje 43 strani velike osmerke obsežna in gospodu dr. Janezu Bleiweisu posvečena zbirka čveterospevov in zborov, ki jih je zložil in na svitlo dal gosp. Fran Gerbič, skladatelj v Cirknici pri Rakeku. (Cena 1 gl. 50 kr.)
Obseg: a) Cveterospevi za moške glasove: vl. Pred slovesom; 2. Ljubici pod oknom; 3. Najlepšej; 4. Ukazi; 5. Želja Slovenca na tujem; 6. Lahkovnoč; 7. Pod prozorom; 8. Mila si mi; 9. Na lipici zelenej; — b) Cveterospevi za ženske glasove: 10.
Slavčku; 11. Bželar; — c) Zbori; 12. Na vysosti hvezdy sviti; 13. Zdravijica; 14. Zdravljica; 15. Kolo; 16. Zagrebu; 17. Zdo mekkvui je; 18. Dijaška; 19. Slovanski brod.
1482.	Cerkvene pesmi v čast Sv. Rešnjemu Telesu. Za mešan zbor vglasbil P. Hugolin Sattner. O. S. Fr. Z dovoljenjem visokočastitega Ljubljanskega knezoškofijstva. Delo II. Cena 80 kr. V Novomestu. Tiskal in založil J. Krajec. 4". 14 str.
Obseg: 1. Hvali Sijon Rešenika; 2. Molim te ponižno; 3. Zdaj, o duša, moja pevaj! — 4. O kam, Gospod! — 5. Duša moja, zdaj so tvoja last nebesa; 6. Jezik, poj skrivnost častito; 7. Tu v kruhu vse svetosti; 8. Tukaj duša, se ponižaj; 9. O Jezus, božji sin; — 10. Sveta Začetnik blaženi; 11. Zdaj se zbudi duša moja! — 12. Kot po mrzli studeneini.
1483.	Zbirka slovenskih masnih pesmi v čast slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu. V spomin na 5. julij 1. 1881. sestavil in zložil za sopran, alt, tenor in bas P. Angelik Hribar. O. S. Fr. V Ljubljani. Tiskali in založili J. Blaznikovi nasledniki. 1881. 4°. 48 str. (Cena 1 gl. 50 kr).
1484.	Transkripcija narodne pesni „Luna sije" za glasovir zložil in visokorodnej gospici Mariji Winkler-jevi udano poklonil. Danilo Fajgelj. Izdala in založila Glasbena Matica. V Ljubljani, 1881. Blaznikova knjigo tiskarna in kameno-pisalna. Fol. 10 str. (Cena 60 kr.)
1485.	Nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji, o kontra-punktu, o imitaciji, kanonu in fugi s predhajajočo občno teorijo glasbe z glavnim ozirom na učence orgljarske šole. Spisal Anton Foerster. V Ljubljani, 1881. Natisnil in založil J. R. Milic. Vel. 8°. 84 str. (Cena 1 gl. 30 kr.)
1486.	K poroki cesarjeviča Rudolfa. Zložil Anton Nedvfid. 8°. 4 str.
(Napev z životopisom.)
1487.	26 Tanturn ergo. Ad IV. voces inaequales composuit et collegit P. Angelicus Hribar. O. S. F. Labaci, 1881. Sumtibus et typis liaeredum Blasnik. 4°. 16. str.
Poročilo
o delovanji „Matk'<; Slovenske"
za 1881. leto.
50. seja Matičinega odbora
16. svečana 1881.
Sešlo se je poleg podpredsednika gospoda dr. Antona Jarca, ki je namesti bolehnega predsednika dr. Jan. Blei-weisa odboru predsedoval, 13 odbornikov. Po obširnejših ali krajših obravnavah so obveljali ti predlogi.
Rokopis gosp. prof. Macuna o zgodovini slovenske literature na Stajarskem se je gosp. prof. Vodušku izročil v pregled.
Dopis gosp. dr. J. Ulage o imenovanji stalnega tajnika se je vzel na znanje.
O rokopisu z naslovom „Lessingova in Šekspirova sodba o Židih", ki ga gosp. prof. Janko Pajk naznanja za „Matičin Letopis", se sklene, da to znanstveno razpravo odbor rad sprejme, ako jo odsek za izdavanje knjig odobri; zato naj gospod profesor rokopis pošlje odboru v pregled.
Nekterim gosp. pisateljem odbor določi plačila.
Odločilo se je, naj se ustanovnikom, ki so že dolgo zaostali s pravilnim doplačevanjem svojih doneskov, naznani, da poravnajo svoj dolg v 4 tednih; ako tega ne storijo, izbriše je odbor izmed ustanovnikov.
97 zadnji čas na novo vpisanih udov seje sprejelo in več novih poverjenikov nastavilo; kajti likvidacijski operat, ki ga je odbornik gosp. Robič v 6 mesecih z velikim trudom in s pomočjo odbornika gosp. Stegnarja dovršil, je kazal, da je več in na nekterih krajih drugih poverjenikov neobhodno treba, da se uredi ta Matičin finančni posel. Odbor je toplo zahvalo izrekel in nekoliko odškodnine za veliki trud določil gosp. Robiču pa tudi njegovemu pomočniku gosp. Stegnarju, ki sta zagotovila, da tako dolgo, dokler ni imenovan stalen tajnik, hočeta opravljati tajnikova opravila, ako jima, če treba,
pomaga prejšnji tajnik, odbornik Praprotnik, ki na razodeto mu to željo odgovori, da brezplačno rad to stori. Novi poverjeniki so:
1.	Za Vodice in Komendo g. Tomaž Kajdiž, župnik v Vodicah;
2.	za Brdski sodnijski okraj g. Janko Kersnik, c. k. notar na Brdu;
3.	za Kočevsko dekanijo g. Janez Komljanec, gimnaz. katehet v Kočevji;
4.	za oddelek Mariborske dekanije g. Matija Wurzer, župnik v Rušah;
5.	za dekanijo Šaleška dolina g. Franc Trafenik, dekan v St. Hji;
6.	za Radgono in okolico g. Janez Gregorič, organist v Radgoni;
7.	za dekanijo Belak g. Matija Monetti, uradnik južne železnice v Belaku;
8.	za dekanijo Doberlaves g. Simon Muden, župnik v Kapli;
9.	za dekanijo Bovec g. Alojz Sorč, c. k. poštar vBovci;
10.	za dekanijo Črni če g. Karol Ballogh, c. kr. telegr. uradnik v Ajdovščini;
11.	za dekanijo Kobarid g. Dominko Franjo, učitelj in ravnatelj pripravnice v Kobaridu;
12.	za dekanijo Komen g. dr. Josip Kavčič, notar v Komnu;
13.	za dekanijo Dolina pri Trstu (c) g. Janez Benedik, župnijski oskrbnik v Brezovici;
14.	za dekanijo Jelšane (b) g. Slavoj Jenko, trgovec pod Gradom;
15.	za Karlovec g. Ivan Steklasa, profesor v Karlovci;
16.	za Reko g. Ivan Markovič, vodja realke v Reki.
Prihodnji občni zbor, ki se naj zbere 27. dne aprila,
voli po Matičinih pravilih tudi nove odbornike.
Ker so knjige za 1. 1880. že natisnene in za odpošiljanje pripravljene bile, je odbor ceno, po kteri bodo na prodaj v bukvarnah, tako odločil:
„Oko in vid" 50 kr., — „Vpliv vpijančljivih pijač na človeški organizem" 25 kr. zato, ker odbor želi, da se ta knjiga razširi med ljudstvom; — »Kopitarjeva spomenica" (12 pol) 80 kraje., — »Letopis za leto 1880." (243/4 pol) 1 gold.
Letopis 1881.
15
Sedemnajsti občni zbor
17. aprila 1881.
Vrsta razgovorov:
1.	Predsednikov ogovor.
2.	Tajnikovo poročilo o odborovem delovanji od 1. januarja do konea decembra 1880. 1.
3.	Eačun od 1. januarja do konca decembra 1880. 1.
4.	Proračun od 1. januarja do konca decembra 1881. 1.
5.	Volitev 3 udov, da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun o novčnem gospodarstvu vsled §. 9. Matičinih pravil.
6.	Odb orov predlog za razpis tajnikove službe s 600 gld. letne plače.
7.	Nasveti posameznih udov po §. 4. črka a družtvenih pravil.
8.	Volitev 9 novih odbornikov, in sicer namesto onih, ki vsled §. 12. Matičinih pravil izstopijo iz odbora, in so gg.: Klun Dragotin, dr. Poklukar, gouvan Frane stareji, Tomšič Ivan, Herman Mihael, Košar Fr., dr. Sterbenc, Savnik Dragotin, dr. Tonkli.
Ko se je zbralo blizo 70 družtvenikov, tukajšnjih in vnanjih, tedaj mnogo črez število po Matičinih pravilih propisano, in je predsednik dr. Jan. Bleiweis oznanil, da so po takem sklepi 17. občnega zbora veljavni, je pozdravil došle gospode in začel zborovanje s tem nagovorom:
1.
„Iz predloženega Vam programa, velečastiti gospodje, raz-vidite predmet denešnjih obravnav; naj dodam jaz le nekoliko besed.
Preteklo leto je Matica izdala čvetero knjig, ki je imate v rokah; odbor misli, da je ž njimi zadostil vsem pravičnim zahtevam.
Za letošnje leto, ko se kažejo narodni ravnopravnosti milejši časi, namerava odbor posebno skrbeti za izdavanje šolskih knjig. V tisku je že v Pragi „Živalstvo" s podobami, ktero je po najnovejši šolski knjigi dr. A. Pokornega poslovenil prof. E r j a-v e c; v Blaznikovi tiskarni pa se tiska „Slovnica slovenska po Miklošičevi primerjalni" prof. J. Šum a na. Dalje je za tisk že tudi pripravljena „Logika" in „Dušoslovje" prof. dr. Križana. Vrh tega je prof.Jvan Macun dodelal mnogo let pričakovani del „Slovenskega Štajarja" z naslovom „Zgodovina slovenskega slovstva na Štajarskem". Se ve da tudi obširen „Letopis" s poučnimi in zabavnimi spisi itd. ne bode izostal. To je preli-minar odborovemu delovanju za letošnje leto.
Ogromno delo je zadelo odbor z uredbo zaostalih plačil gg. družtvenikov. Temu delu se je ves žrtvoval v tem poslu izvedeni odbornik gosp. Luka Robič, in njemu na pomoč je bil marljivi odbornik gosp. Feliks Stegnar, ker odborniku gosp. And. Praprotniku po novem letu vkljub njegovi dobri volji mno-
gotera šolska opravila niso več dopuščala, tajnikovim opravilom zadostovati. Dolžnost mi je, imenovanima gospodoma javno tu izreči toplo zahvalo za njun veliki trud pri opravljanji' tega iz-venrednega posla. Likvidacija, gospoda moja, je pokazala, kako važni faktorji so marljivi in vestni poverjeniki, prav desna roka Matici, in pa kako potreben jej je tajnik, ki bi vse svoje moči jej posvetil. V 6. točki denešnjega dnevnega reda pride tajnikova služba v debato.
Konečno pa še nekaj. V malo dneh bode slavila vsa Avstrija in z našo domovino tudi Ljubljana svatbo svetlega cesarje-viča Rudolfa, ki se je pretekle dni tako ljubeznjivo obnašal do zastopnikov slovenskih občin v Trstu in Sežani, da so nam vsem srca igrala velike radosti, ko smo čuli prihodnjega našega vladarja govoriti slovanski. O svečanostih, ki je bodo veselemu godu na čast navdušeno obhajala tudi vsa narodna družtva, ne more pa zaostati naša Matica in bode po svoji skromni moči storila, kar literarno družtvo storiti more: z a p i s a 1 a bode, kakor je lani storila z encikliko papeža Leona XIII., Slovenom tako milo, v svoj letošnji „Letopis" 10. dan maja, ko bo cesarjevič Rudolf v ljubezni podal svojo roko kraljevi nevesti Štefaniji. Da se bode deputacija oni dan poklonila gosp. deželnemu predsedniku m čestitala o tej za vso Avstrijo veseli dogodbi ter da bode z zastavami olepšala svoji hiši — vse to, vem, da je, čestiti gospodje, tudi Vaš sklep. Zato Vas poživljam, da v potrjenje mojih besed vstanete s svojih sedežev in z menoj zakličete: „slava, slava svetlemu cesarjeviču in njegovi prihodnji soprogi!" — In navdušeni slava- in živela-klici so doneli po dvorani.
2.
Po predsednikovem nagovoru je odbornik in prejšnji tajnik gosp. Andrej Praprotnik bral to poročilo o delovanji Matičnega odbora:
„Slavni zbor! Delovanje Matičinega odbora je bilo preteklo leto obširno, a ne toliko po vnanjih, kakor o notranjih družtvenih zadevah.
Odbor je imel tri redne seje, in sicer 18. svečana, 8. maja in 10. novembra. Zraven teh rednih sej so imeli posamezni odseki, posebno gospodarski in književni oddelek, pogostoma seje in tudi ljubljanski odborniki so se shajali vselej, kdar je bilo nujno treba ukreniti kaj o raznih, vzlašti gospodarskih in književnih zadevah.
„Matica" je preteklo leto, to je, za 1. 1880. svojim udom podelila čvetero knjig, in sicer: 1.) »Letopis" za 1880. leto, uredil predsednik dr. Bleiweis, črez 25 pol; 2.) »Kopitarjevo spomenico", uredil prof. Mam, blizo 13 pol; 3.) „Oko in vid", spisal J. Znidaršič, s podobami, 7 pol; 4.) „Vpliv vpijančljivih pijač na posamni organizem in na človeško društvo v obče",
spisal dr. M. Samec, črez 3 pole; želeti bi bilo, da bi rodoljubi na deželi prav veliko iztisov te poučne knjige, kteri je* cena le 25 kraje., med ljudstvo posebno tam razširili, kder je pijančevanja čim dalje tem več.
Za prihodnje leto je v natisu »Slovenska slovnica", spisal prof. J. Suman in pa »Logika" in „Dušoslovje", spisal dr. Jos. Križan. Za »Letopis" je nabranega že precej jako primernega gradiva. Tudi ima »Matica" že v rokah od prof. Ivana Macuna dovršeni prav obširni rokopis »Zgodovina slovenskega slovstva na Štajarskem" in pa »Slovensko-italijanska slovnica", spisal Jos. Križman. Prof. Giowacki spisuje, kakor znano, »Floro slovenskih dežel". Knjiga »Prirodopis živalstva" s podobami, za spodnje razrede srednjih šol, izdelal dr. Alojz Pokorny, poslovenil Fran Erjavec, profesor na viši realki v Gorici, že tiskana v Mercy-jevi tiskarni v Pragi, je že dovršena, tedaj za prodaj za prihodnje šolsko leto pripravljena.
Prof. Hubad je pisal, da je pripravljen, nabrano »narodno blago" pri Matici pregledati in za natis urediti. Odbor je določil, da se naj za pregledavanje nabranega »narodnega blaga" ustanovi poseben odsek, ki se naj z gosp. prof. Hubadom dogovori o uredbi »narodnega blaga".
Prof. Pleteršnik je poročil o nabiranji geografiških imen Slovenske zemlje, da je kakih 42% naprošenih domoljubov prošnjo izpolnilo in da še več doneskov pričakuje.
Gosp. Božidara Raiča je odbor naprosil, naj bi pregledal in uredil Vrazove rokopise, ki je ima še »Matica". Gosp. Raičv je obljubil, da stori to o priličnem času.
Zeljo lanskega občnega zbora, da se naj potrebno ukrene, da se s hiše »banke Slovenije", ki je Matičina lastnina, izbriše ves dolg, kar ga je še vknjiženega, se je izpolnila. Da je to tako, prepriča se lehko vsak družtvenik, ako v pisarni pogleda zadevni izpisek, ki se nahaja pri gospodarskih pismih.
Predlog gospodov preglednikov Matičinih knjig, da bi se napravil popis ali inventar vseh tiskovin, ki je ima »Matica" kot založnica, in da bi bilo to v vednem pregledu, se je popolno izvršil s tem, da je najprej odbornik dr. Po ki uk ar naredil po-polen inventar; na podlagi tega po razpošiljanji knjig pa sta ga popolno uredila in vknjižila odbornika gg. Robič in Stegnar.
Slavna zavarovalna banka »Slavija" v Pragi je, kakor prejšnja leta, tudi za 1880. leto po svojem glavnem zastopniku v Ljubljani gosp. Hribarji »Matici" darovala 100 gold., za kar se ji je predsedništvo spodobno zahvalilo. (Živela-klici.)
»Matica" se je Kopitarjeve slavnosti udeležila po odbornikih in tudi s tem, da je za plošo, ki se je vzidala v rojstno Kopitarjevo hišo, darovala 65 gld.
Nasvet občnega zbora, da se naj premenijo ali tudi pomnožijo Matiiini poverjeniki, se je izvršil s tem, da je odbor
postavil več novih poverjenikov, kteri so to častno službo prevzeli z obljubo, da bodo po moči delali v prid našemu družtvu.
Novih udov je pristopilo 70, mnogo pa jih je vsled likvidacije, to je, vsled izterjevanja zaostalih dolgov, izstopilo. Matica je štela tedaj koncem 1880. leta 7 častnih udov, 349 ustanov-nikov, 1228 letnikov, tedaj vkup 1584 udov.
Tudi preteklo leto nam je nemila smrt pobrala več velecen-jenih Matičinih udov, med njimi tudi ustanovnikov. Naj omenim tu le rodoljuba dr. Razlaga, Fr. Svetličiča, župnika v Razdrtem, J. Mlinariča, župnika v Leskovci na Stajarskem, Fr. Blaža na Reki, Gust. Kostlna, župnika pri sv. Jakobu v Ljubljani in drugih. Bodi vrlim rodoljubom blag spomin!
„Matica" je tudi to leto več svojih knjig darovala takim, ki so za nje prosili.
Kar se tiče tajništva pri Matici, sem jaz že 1. 1878. želel, da bi se tajnikova služba oddala stalnemu tajniku, kteri bi se mogel ves posvetiti temu važnemu poslu.
Odbor me je nagovoril, da naj ostanem pri tajništvu še do konca leta 1880., v kar sem se tudi udal in tajnikovo službo opravljal do 1. januarja t. 1. Od tega časa to službo začasno opravljata gospoda odbornika Robič in Stegna r tako dolgo, dokler ne bode postavljen nov tajnik, o kterem bode denešnji občni zbor potrebno ukrenil.
Po prebranem poročilu o delovanji Matičinega odbora poživlja predsednik zbrane ude: Ali želi kdo o poročilu govoriti? Po precejšnjem premolku se oglasi odbornik gosp. Keržič in poudarja namene občnih zborov, med ktere tudi spada to, da odbor razjasnjuje in opravičuje svoje delovanje, če se v časnikih čujejo glasi, ki niso opravičeni in škodujejo družtvu, ktero varovati je v prvi vrsti dolžnost odbora kot izvrševalnega organa. Naj mi je tedaj dovoljeno spregovoriti nekoliko besed.
Matičinemu delovanju se očita posebno to: 1.) Kaže se na „Matico Hrvatsko", češ, da naša ni taka kakor ona. A taka obsodba je krivična, ker tukaj menjka tega, kar imenujemo „tertium comparationis"; Matica Hrvatska stoji na drugih tleh; dajte nam novcev, dajte podpornikov toliko, kolikor jih ima ona, Bogme, da bomo tudi mi njej enaki; prav in lepo je, da naši nasprotniki kličete: „Živela Matica Hrvatska!" a ni prav, da kličete naši „pereat". Taka krivična obsodba je našemu zavodu le na kvar. 2.) Tudi ne gre primerjati naše Matice družbi sv. Mohora, kar se rado godi, ker je onemu družtvu drug namen; ono je cerkvena naredba — bratovščina! in ondi so tudi drugi plačniki, to je, taki, ki dolgo štejejo, predno goldinarček naštejejo, kder pa revež sklada, se veliko naloži. In, gospoda, kakošna je agitacija pri družbi sv. Mohora! Jaz vem, kako je bilo, ko sem bil še na deželi. S prižnice smo jo oznan-jevali in hvalili; če nam kaka reč ni bila popolno všeč, smo jo
zamolčali in le klicali: toliko in toliko knjig boste dobili, pa tako po ceni itd.! In če oznanilo ni izdalo, hodili smo po hišah; na svoja ušesa sem slišal: „Saj bi se ne zapisal, imam že dosti bukev, a zavoljo kaplana se zapišem". Večkrat pa tudi kaplani in župniki goldinar založijo; če ga nazaj ne dobijo, je domovini zapisan. — Kako se pa za Matico agituje? Matica izda svoje knjige in »Ljubljanski Zvon" prinese notico: »Matica Slovenska" je izdala svoje knjige; potem je presodi po debelosti in, če slučajno med čveterimi zapazi kako drobnejšo knjižico, — črez vse napravi pogubno črto rekoč „Fiinfkreuzerbibliothek". Gospoda, če taka krivična sodba ne diskretuje »Matice", kaj pa jo more še bolj! Zato pravim, da 3.) vsaj več škoduje naši »Matici" krivična malenkostna kritika, ki celo papir in črke kliče na pomoč. Mi bi sami radi tiskali z najlepšimi črkami na najlepšem papirji — le denarja Matici dajte več! Tako pa smo razpisali tisk in smo delo oni tiskarni izročili, ki nam je po enakih pogojih nižjo ceno postavila; in da je ona obsodba krivična, kaže dopis Blaznikove tiskarne odboru, ki temeljito dokazuje, kako zloben je napad na njen tisk in papir. — Pa tudi to je Matici na veliko škodo, da se 4.) zoper odbor govori — in celo od take strani, od ktere bi se kaj takega ne pričakovalo. Oglejmo si odbornike po vrsti, kdo pa so? (Govornik našteva možake, ki se trudijo vsak na svojem mestu iskreno za to, da odbor po propisu Matičinih pravil opravlja različne posle in odbija prav iz trte razvite vgovore nekterih, da odborniki sami ne spisujejo knjig, ki je Matica izdaje, ter praša, ali je spisuje Matica Hrvatska, družba sv. Mohora itd.). Ne podirajmo, temveč zidajmo rajši, agitujmo pridno za Matico pod vodstvom našega ljubljenega očeta dr. Bleiweisa, pa bo krepko napredovala. Kakor za družbo sv. Mohora agitujejo duhovni, tako je poklicana svetna inteligencija, da agituje za Matico, naš prvi literarni zavod. Komur njene knjige niso všeč, naj pošlje boljših spisov, odbor je bo sprejel in po družtvenih pravilih dobro plačal.
G. dr. I. Tavčar: Gospod Keržič je bil gotovo na napade pripravljen, kterih pa nikdo ni delal. Proti odboru ni nikdo v boj stopil. Mi se nismo oglasili, ker tako vemo, da se naši sveti malo slušajo in bi boj bil brez vspeha; nekoliko pa smo vendar dosegli. Izmed Matičinih knjig so izginila V.-Koseskega dela in z velikim zadostenjem smo slišali, da bode »Matica Slovenska" v prihodnje izdajala v prvi vrsti šolske knjige. Zoper Blaznikovo tiskarno se ne bomo vojskovali, ker vemo, da bode tiskarna zmerom ta, ktero bode odbor hotel, in tisk in papir tak, kakoršen je bil.
Po polnem nepotrebno pa je bilo postransko udarjati po »Ljubljanskem Zvonu". V kakšni zvezi je ž njim denešnje povzdigovanje gosp. dr. Bleiweisa? Da je dr. Bleiweis slaven mož, to vemo vsi prav dobro; a jaz prašam, v kakšni zvezi je njegova slava z napadom na »Ljubljanski Zvon" in ali se mora slava
zasluženega od celega naroda pripoznanega moža zmirom le poudarjati z nekim očitanjem ? Mi ne bomo zarad sloge in miru napadali odborovega delovanja, „Zvon" pa naj kritizuje, kakor hoče. Zakaj se tedaj napadajo kritiki, ki nečejo tukaj odgovarjati. To se pač pravi dražiti brez vsega vzroka.
Gosp. prof. Raič omenja, da je nevarno vtem zboru besedico ziniti, če se ne hvali „Matica" in kdor njeno delovanje graja, mora pripravljen biti, da ga po različnih časnikih zdelajo.
Če pa on vkljub temu svoje opazke pove in nektere predloge stavi, prihaja od tod, ker je njemu za „Matico", naš edini imenitnejši narodni zavod, mar. — Z letošnjimi knjigami je primeroma zadovoljen, ali to še vendar nikakor ne svedoči, da „Matica" napreduje, kar se leto za letom s predsednikovega stola in po nekterih časopisih trdi, ampak ona hodi rakovo pot. Da rakovo pot hodi, pričajo številke. Iz „Letopisov" je videti, da je „Matica" začetkom veselo napredovala, kajti prvo leto svojega delovanja je imela 712 Matičarjev in 7679 gld. 22 kr. premoženja; do leta 1874. je število Matičarjev poskočilo na 2291, premoženje pa je naraslo na 59.887 gld. 81 kr. S tem pa je „Matica" tudi svoj vrhunec dosegla, kajti 1. 1875. se je jelo število Matičarjev krčiti, ter se je do 1. 1880. že skrčilo na 1584 udov in premoženje na 54.260 gld. 76 kr., tedaj se je premoženje za 5627 gld. 5 kr. zmenjšalo, število Matičarjev pa za 707. — Te številke tako glasno in jasno govore, da se jim nasproti ne da nič tajiti! Govornik nahaja vzrok tej žalostni prikazni v tem, ker ne izpolnjujejo ne odbor ne poverjeniki svojih dolžnosti. Po §. 3. Matičinih pravil ima odbor pravico vsakega Matičarja, kteri ne plačuje redno in sicer, ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, izmed družbenikov izbrisati; če pa hoče biti milostljiv, pa naj čaka do decembra ter neplačujoče Matičarje naj meseca decembra izbriše. Dalje je tudi dosti in predosti poverjenikov brez potrebnega rodoljublja, brez potrebne navdušenosti za narodno stvar, za narodni napredek, ki nikakor Matičinega napredka ne pospešujejo, ampak ga še le zadržujejo; taki poverjeniki se naj odstrane in na njihovo častno mesto se naj vrednejši postave, ki bodo doneske vestno pobirali in nove ude nabirali. Kdor pa letnine ne plača, pa se naj izbriše, da „Matica" ne bode po nepotrebnem preveč knjig tiskati dala in jih po svojih shraniščih nalagala, kterih potem ne more prodati. Poglejmo si posestrimo „Matico Hrvatsko", kako veselo ona napreduje! Kot „Matica Ilirska" je hodila tistim potem, kterega smo mi nastopili, dokler ne na zadnje zaspala; vendar je imela še toliko moči, da si je sama pravila pametno prenaredila in na podlagi prenarejenih pravil se jako jako veselo razcveta. Posnemajmo jo ter si tudi prenaredimo pravila po njenih pravilih. Razve nabrojenih ne-dostatnosti so še drugi menjši vzroki, ki „Matici" nikakor novih udov ne privabijo; sem se sme in celo mora šteti različni dostikrat silno slabi jezik, ki se v Matičinih knjigah piše. Vsak
pisatelj piše svoj jezik, in vendar bi pametno in dobro bilo, ko bi „Matica Slovenska", naša akademija, v vseh svojih knjigah le en jezik rabila, se le po eni slovnici ravnala, tej mnogoličnosti v Matičinih knjigah se lehko s tem izogne, da popravljavec Matičinih tiskovin vse spise po eni priznani slovenski slovnici dosledno popravlja; v to bi najboljša bila Sumanova slovnica, ktero je g. prof. Mam v 48. seji Matičinega odbora kot „vrhunec slovniške vede" priporočal in ktere prvi dve poli je tudi govornik v roke dobil ter jo tudi imenuje izvrstno, kolikor se more iz dveh pol sklepati. Da pa ne bodo pisatelji razžaljeni, če se njihovi spisi popravljajo, pa se naj že v pozivu do pisateljev omeni, da se naj Šumanove slovnice drže in da se bodo njihovi spisi tudi po tej slovnici popravljali. S tem se bode ob enem dosti dobrega za slovenščino zgodilo. Različna pisava v dosti preglavice učencem dela, kar najbolje školniki čutijo. Ce se učencu to ali ono popravi, pa se sklicujejo na ta ali oni časopis, na to ali ono knjigo — tudi na Matičine knjige rekši: saj so pri Matici najučenejši možje zbrani, ki gotovo vede, kaj je prav! Ce bode Matica v svojih knjigah jedin-stven pravilen jezik pisala, se tudi učiteljem delo olajša, ker se bodo mogli na Matičine knjige sklicavati. Govornik tedaj predlaga: a) naj se pravila naše Matice prenarede po pravilih tatice Hrvatske"; glede svojega premoženja pa se naj ravna po pravilih „Jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti" v Zagrebu. — Matičin odbor naj prenaredbo pravil pretrese in naj skliče občen zbor ad hoc, da prenarejena pravila odobri. Vlada, ki nam je zdaj prijazna, nam gotovo prenarejena in popravljena pravila potrdi. Ce pa se pravila prenarede, pridejo tudi literarno izobraženi možje v odbor, kar se pri literarnem družtvu mora zahtevati. Ni še vsak sposoben biti odbornikom Matici, kdor kako poslanico v politiški list prav „po učenjaškem" spiše; b) naj se popravljajo vse od Matice izdane knjige po Šumanovi slovenski slovnici.
Odbornik Ivan Vil h ar: Gospod predgovornik ima na videz prav, če trdi, da se je Matičino premoženje prva leta hitro in krepko množilo, zadnja leta pa zmenjšavalo; ali v istini ni po vsem tako, n. pr. se je leta 1865. in 1866. kupilo s 13.840 gld. 67 kr. in 19.200 gld. obligacij in ta nominalna svota se je v račun vzela. Na tak način se je premoženje za 5359 gld. 37 kr. povek-šalo, ali temu ni bilo veče ali menje število Matičinih udov vzrok. Tako so se prejšnja leta še druge obligacije za 20.310 gld. z izdatnim dobičkom v račun vzele; ta dobiček bi bil imel prav za prav še le 1879. leta, ko so se obligacije prodale, v račun priti ne pa primenjkljej 4483 gld. 22 kr., kar se je to leto po prodanih 26.750 gld. nominalne vrednosti menj dobilo. Pa celo ta diferenca bi izginila, ako bi se cela vrednost Matičine hiše, kupljene od banke Slovenije, zaračunila namesto samo one svote, ktera se je brž v gotovini izplačala. Gospodarstvo, vedno skrbno in strogo varčno, je gledalo na to, da se je „papirja" izne-
bilo in premoženje v nepremekljivo blago preložilo, in to se mu je konečno tudi z jako lepim vspehom — z dobičkom pri obligacijah in pri nakupu hiše banke Slovenije — posrečilo.
Predsednik g. dr. J. Bleiweis: Kar je g. odbornik Keržič omenil, moral je storiti nasproti si. zboru. Lehko je zahtevati knjig, lepo, čedno in dobro tiskanih, ali, gospoda, ako se stavijo take zahteve, velja to tudi dosti več denarja. Matičin odbor je imel dolžnost pozvati tiskarno na odgovor, ali je to istina, kar se očita Matičinim knjigam v Zvonu. Odgovor je došel meni in jaz sem ga izročil g. Keržiču, naj bi ga občnemu zboru oznanil.
Kar se tiče drugega razgovora pri tej točki, želim samo to, naj ena beseda meso postane, namreč sloga; saj veste slavna gospoda, da sloga jači, nesloga tlači. Meni bi se dosti primerneje in koristneje zdelo, ko bi se pri Matičinih knjigah ne kritizovali tisk in knjige, kakšni so, nego rajši vsebina. Toliko se mi je potrebno zdelo povedati v zagovor.
G. profesorju Raiču sem za njegove opazke jako hvaležen. Ena se tiče prenaredbe pravil, druga, naj bi bila pisava v Matičinih knjigah edina. Kar se tiče predloga o prenaredbi pravil, ga ne morem na glasovanje dati, ker ni bil, kakor to zahtevajo naša pravila, prej naznanjen, da se bo stavil. Predložil ga pa bodem odboru v pretres.
Kar se tiče drugega predloga, naj, bi se v pisavi zedinili in naj bi nam bila slovnica profesorja Sumana kažipot, menim, da bi bilo pač mogoče, se v tem zediniti. Ali Šumanova slovnica bode obsegala 30 pol, in gosp. profesor s korekturo zlo odlaša, da je zmirom težko pričakujemo iz Beča. Enolična pisava bode pa tudi zato težavna, ker so nekteri pisatelji jako svoje-glavni in rajši svojih spisov tiskati ne pustijo, kakor pa da bi dovolili, da bi se jim popravili. Tako na primer se je g. profesor Macun odločno izjavil, da se mora njegova Zgodovina slovenskega Štajarja tiskati tako, kakor jo je on spisal, in jaz dvomim resno, da bi bil on zadovoljen, če bi se mu kaj popravilo. Jaz si. zboru obljubim, da bodem oba predloga g. Raiča predložil Mati-činemu odboru, da nju na tenko pretrese in o tem do prihodnjega občnega zbora pripravi predloge.
G. profesor Raič: Jaz sem zadovoljen s tem, da odbor potrebno o mojih predlogih ukrene.
Odbornik g. Andrej Praprotnik: Jaz mislim, da bi ne bilo »Matici Slovenski" koristno, ako bi bili vsi njeni odborniki izključljivo le pisatelji. Odbor ima gospodarski odsek, kteri imade dosti posla z oskrbovanjem dveh Matičinih hiš. Tedaj je po mojem mnenji po polnem prav, da sede v odboru,, Matice Slovenske" v večjem številu pisatelji, pa tudi potrebno število dobrih gospodarjev.
G. profesor Raič: Jaz nisem rekel, naj bi bili vsi Mati-čini odborniki pisatelji, ampak govoril sem za to, naj bi njih bila večina kakor je to pri Matici Hrvatski.

Gospod kaplan Novak: Kdor ne plača knjig o pravem času, temu se tudi naj ne izroče. Tedaj se naj odloči poverjenikom gotov čas, do kdaj imajo poslati letnino, da je potem še mogoče določiti število knjig, koliko se njih ima tiskati. Kdor pa ne plača o pravem času, ta naj ne dobi knjig in tudi ne sme imeti pravice glasovanja.
Odbornik g. L. K o bič: Takim družtvenikom, ki ne plačajo letnine, se ne dade odslej več knjige. Ali določiti število, koliko njih bode plačalo, je težko, kajti gospodje poverjeniki pobirajo še le tedaj letnino, ko jim dojdejo Matičine knjige za razdelitev. To pa velja zdaj odboru za trdno načelo, da, kdor ne plača letnine, ne dobi Matičinih knjig. —
S tem je bila razprava o tajnikovem poročilu končana.
3.
Ko je odbornik gosp. Ivan Vilhar prebral račun od 1. januarja do konca decembra 1880. 1., ki je zboru natisnen bil predložen (Sklep računa, stran 244 in 245), poroča gosp. L. Robič o delovanji likvidacijskega odseka tako: Kakor je znano, izterjeval je likvidacijski odbor od družtvenikov stare dolgove. Dolga je bilo od mrtvih in živih velika svota. Od tega dolga se je izterjalo do zdaj 1066 gold. in pričakovati je še nekaj od poverjenikov, kakor tudi od drugih udov, kteri še niso odgovorili. Mnogim ustanovnikom, kteri imajo doplačati po 30 ali 40 gold., pisalo se je, naj naznanijo, ali jih je volja doplačati ali ne. Vspeh je dozdaj majhen, akoravno je bilo dela dosti. Dolg se je nakopičil najbolj od leta 1872. in 1873; takrat se je veliko udov vpisalo, kteri pa potem niso več plačevali. Od ustanovnikov bi imela Matica dobiti še do 700 gold., od letnikov mnogo več; morebiti da se še kaj dobi, ker še zmirom prihajajo plačila.
Odbornik gosp. dr. J. Zupane: Ko sem bil jaz Matičin blagajnik, oznanjali smo v „Novicah" zmerom, kdo je plačal letnino ali doplačal ustanovnino. To se je zadnja leta opustilo, po mojem mnenji gotovo ne Matici na korist. Jaz bi bil za to, naj bi se vsaj enkrat na mesec priobčili v „Novicali" vsi, kteri so kaj plačali. Marsikdo bi potem, ko bo v časniku plačnike bral, se spomnil, da je on še svoj delež dolžen in bi potem plačal. — Predsednik obljubi, da bo se tudi ta predlog odboru predložil v preudarek.
4.
Predsednik g. dr. J. Bleiweis: Ako ima kdo gospodov kako opazko o proračunu za 1. 1881. (Proračun, str. 246 in 247), prosim, naj jo razodene.
Gosp. prof. Raič: V proračunu za 1. 1881. je med stroške tek. štev. 3. postavljenih 50 gld. za knjižničarja; po §. 35. črka f
opravilnega reda „Matice Slovenske" pa mora biti knjižničarjev posel združen s tajnikovim poslom. Ker se kani danes o nastavljanji stalnega tajnika sklepati, mislim, da se bode implicite tudi sklenilo, naj bode tajnik resnično tudi knjižničar. Tajnik-knjižničar bode imel s knjižnico, ako bode hotel svoj posel vestno in na tenko izpolnjevati, jako dosti posla, ker je vsa knjižnica silno zanemarjena, česar sem se osebno dovolj prepričal. Med drugim sem tudi opazil, da Matica ne dobiva knjig od družtev, s kojimi je „v djanski zvezi književne vzajemnosti" in vendar sodim, da jim naša Matica svoje knjige redno v zamenjo pošilja. Našel sem n. pr., da Matica »Glasnika srpskog učenog društva" že od 1. 1871. več ni dobila, česar noben knjižničar deset let ni zapazil; ravno tako se mi zdi, da tudi »Časopisa musea kra-lestvi českeho" ni vsega in nekterih ruskih knjig od več let itd.
Bodočemu tajniku tedaj naj odbor naloži, da se na tenko ravna zastran knjižnice po §§. 39. in 40. opravilnega reda, da se omogoči Matičarjem v knjižnici brati; zato pa je tudi potrebno, da se tajnik-knjižničar uradnih ur drži. Dalje naj knjižničar skrbi, da se bodo izposojene knjige redneje vračale kakor dozdaj, ko so nektere izposojene trinajst let, tedaj so že skoraj izpo' sojevalčeva lastnina postale.
Predsednik g. dr. J. Bleiweis: Ako pritrdi slavni zbor odborovemu predlogu, da se nastavi tajnik, je samo ob sebi umevno, da bode tajnik eo ipso tudi knjižničar, kakor to veli §. 35. Matičinih pravil.
Tudi se bodo določile po §. 40. Matičinih pravil nektere ure, med kterimi se bodo knjige v družtvenem stanovanji lehko brale in izposojevale.	-4
Odbornik g. J. Vil h ar: Svota 50 gld. za knjižničarja stavi se že mnogo let v proračun, ali izplačana dozdaj še ni bila nikdar, ker se je ta posel doslej brezplačno opravljal.
Gosp. dr. Josip Stare: Pod št. 4. najdem zaznamovano: »Za opravila likvidacijskega odseka honorar 210 gld. Jaz bi prosil, da se mi razjasni, za koga se je porabil ta honorar?
Odbornik g. J. Vilhar: Plačalo se je g. L. Robiču po 30 gld. in g. F. Stegnarju po 15 gld., da sta oskrbela delo za likvidacijo.
Predsednik g. dr. Bleiweis: Razven tega sta gospoda opravljala tudi službo tajnika, kterega Matica zdaj po odstopu odbornika g. A. Praprotnika že dalj časa nema.
G. dr. Josip Stare: Mislim, da bi se bilo med 40 Matiči-nimi odborniki vendar lehko dva našla, ktera bi bila prevzela delo zastonj in tako bi se bilo prihranilo Matici toliko denarja.
Odbornik gosp. P. Gr a s seli i: Slavni zbor! Leto dni je preteklo, kar je meni čast, biti članom odbora »Matice Slo-
venske". Nisem imel prej prilike presojevati, koliko posla je imel in ima likvidacijski odsek. Med 40 Matičinimi odborniki je polovica vnanjih, na ktere se nikakor ni moglo računiti, da bi prevzeli to delo. Med tukajšnjimi udi Matičinega odbora je znanstveni in gospodarski odsek ustanovljen. Od znanstvenega odseka ni bilo zahtevati, da bi kdo likvidacijo prevzel, ostala je tedaj le še peščica udov gospodarskega odseka. Odkritosrčno morem izpovedati, da se velikanskega likvidacijskega dela brezplačno lotiti ni nikomur poljubilo; kajti, da bi se ta silno zamotani posel temeljito opravil, treba je bilo neprestane delavnosti, pa tudi posebnega računarskega znanstva. Ne vem, kdo med odborniki bi bil ta posel prevzel, razven gosp. odbornika Ro-biča, kteri ima vso sposobnost in potrpežljivost za tako delo za tako majhno plačilo. Taka likvidacija ni nobena igrača. Vrh tega so še pristopila tudi tajnikova opravila in treba je bilo za dvojni posel dvojne moči, ki jo je odbornik Robič našel v pripomoči odbornika gosp. Stegnarja.
Poročilu gosp. Grassellija dodaje gosp. Robič nekaj opazek ter pravi: Ko bi bil vedel, koliko bo dela, ne bil bi se ga lotil, tudi ne, če bi se mi dalo 600 gld. in še več plačila. Od jutra zgodaj do pozne noči sem delal za en goldinar na dan in še ne bi bil mogel opraviti vsega, ko bi ne imel pomočnika gosp. Stegnarja. Tri cele mesece poprej, predno se je v istini začela likvidacija, sem pa delal zastonj, od meseca avgusta 1. 1. pa do zdaj proti malemu plačilu, pozneje s pomočjo g. Stegnarja; a še enkrat odkritosrčno rečem, da bi mi ljubše bilo, da bi se ne bil lotil likvidacije.
Za gos. L. Robičem se oglasi gospod S t e g n a r tako: Ako se je hotela likvidacija točno izvršiti, treba je bilo strogo postopati, da se je vsaj nekoliko prišlo do namena. Gosp. Robič je delal od 8. ure zjutraj z malim prestankom do 8. ure zvečer; zato pač smem prašati, kdo izmed Vas gospodov bi bil toliko dela prevzel za en goldinar na dan. Tudi jaz sem se trudil vsak dan po 3 in 4 ure, in mislim, da se tudi moj trud nikakor ni odškodoval.
Gosp. dr. Stare: Ni mi prišlo na um, da bi hotel oporekati plačilu, ktero sta gospoda Robič in Stegnar za likvidacijsko delo dobila, ker dobro vem, kako težko delo sta gospoda prevzela; ali njima bi se bilo delo lehko zdatno olajšalo, ako bi njima bili tudi drugi odborniki pomagali.
Predsednik g. dr. Bleiweis: Misel, ktero je g. dr. Stare izrazil, da bi delalo pri likvidaciji več odbornikov, je neizpeljiva. Stvar mora biti v eni roki in tisti, kteri dela, jo mora na tenko poznati. —
Ker v vsem razgovoru ni bil noben predlog o proračunu za 1. 1881. stavljen, oznani predsednik, da je proračun odobren.
Po §. 9. Mati činih pravil bi bila zdaj volitev treh udov, da bi pregledali račun o Matičinem novčnem gospodarstvu.
Ker pa zbor to imenovanje predsedniku prepusti, imenuje ta gosp. Ivana Hribarja, gosp. prof. J. Celestino in gosp. Fr. Kadilnika.
6.
Predsednik g. dr. J. Bleiweis: Na dnevnem redu je zdaj odborov predlog, naj se razpiše tajnikova služba z letno plačo 600 gld. G. odbornik P. Grasselli bode o tem poročal.
Odbornik g. P. Grasselli: Slavni zbor! Vsakemu Matičarju je znano, da ima „Matica Slovenska" po pravilih pravico, najeti stalnega tajnika. Dokler se je tajništvo lehko oskrbovalo po §. 37. družtvenega opravilnega reda, ki se glasi: „Dokler se najdejo odborniki, ki so pri volji, opravljati tajnikovo službo tako, da je eden tajnik (§. 35. b. c. d. g. h. opr. reda), eden zapisnikar (§. 35. a) opr. reda), eden pa knjižničar (§. 35. e. f. in §. 39. 40. opr. reda), ne razpiše se služba tajnikova, da se Matici prihranijo stroški. Odbor pa ima pravico, dovoliti jim nekako nagrado, vendar vsem trem nikoli ne čez polovico plačila, ktero občni zbor za tajnika potrdi v proračunu" — ni bila potreba, najeti posebnega tajnika. Godilo se je tako nekoliko let. A zadnja leta so se slišali pri občnih zborih in sploh v javnosti glasovi, naj bi se opustilo tajnikovanje po tem poti in naj bi se nastavil stalen, plačan tajnik.
Dokler je prejšnji tajnik g. A. Praprotnik mogel opravljati tajnikovo službo, delalo se je na to, da bi zamotane stvari prej uredili. Ko pa g. Praprotnik ni zamogel več delovati zarad po-menjkanja časa, izvolil se je likvidacijski odsek, da ne bi tajnik imel opravljati starih grehov. Nikdo ne bi bil prevzel tajnikove službe prej, dokler ni likvidacijski odsek stvari uredil. Zdaj, ko smo tako daleč prišli, da se zamorejo opravila izročiti, sklenil je odbor, da se slavnemu zboru nasvetuje, naj izvoli stalnega, plačanega tajnika. Da bi se to zgodilo, došlo je tudi mnogo nasvetov z dežele, sosebno je Matičar prečestiti g. dekan dr. J. Ulaga v Konjicah pogostoma nasvetoval nastaviti stalnega tajnika. Izjavilo se je, da dozdanja vredba ima mnogo nezgod, da Matica nema svojega urada (bureau). Reklo se je tudi in stavil se je konkretni predlog, naj se nastavi poseben tajnik, kteri bi stanoval v Matičini hiši in tudi sprejemal vse dopise in denarje. V praksi bi bila izvršitev teh predlogov pač mogoča, ali doslej nasprotuje določbam §. 35. opravilnega reda.
V tem §. je narisan tajnikov delokrog. Odbor pa ima pravico po §• 36. opravilnega reda tajnikovo službo oddati na tri leta v misli §. 13. Matičinih pravil s plačo, ktero določi, in to je 600 gld. za zdaj. Ali je stalen tajnik potreben, o tem pač
ni treba govoriti, kajti za njega govori pač najbolj denešnji položaj našega družtva. Ali je plača s 600 gld. primerna ali ne, o tem bodo morebiti gospodje raznih misli, ali Matica za zdaj ne more boljši plačati tajnika. Ko se denarne razmere zbolj-šajo, lehko se plača tajniku poviša. V prvi vrsti pa ne bode tajnik, kteri se ima zdaj najeti, znanstven tajnik v pravem pomenu besede, to je tak, kakega bi moralo imeti znanstveno družtvo, nego 011 bode v prvi vrsti samo opravnik Matičine pisarne; bavil se bode torej le bolj z mehaniškim delom, ktero pa mora biti natanko, kajti od njega je odvisen ugoden napredek tega družtva. Marsiktero pismo potrebuje hitre rešitve, treba je tudi, da se tajnik najde ob gotovem času v pisarni. Jaz mislim, da sem odborov nasvet o nastavljanji stalnega tajnika na vse strani razjasnil, in priporočam si. zboru, da odobri odborov nasvet, da se razpiše tajnikova služba. Nasvetoval bi tudi, da bi se služba le z zlo kratkim obrokom razpisala.
Gosp. Ivan Hribar: Po poročilu čestitega odbora Matice Slovenske odločil se je isti za to, da se razpiše tajnikova služba z letno plačo 600 gl. Gospod poročevalec je nadrobno razjasnil, da hoče odbor v prvi vrsti ogibati se enakih homatij, kakoršne so se žalibog zadnja leta vgnjezdile, potem, da se nastavi tajnik. A treba je pomisliti, da bode plača s 600 gl. dosti premajhna, ako se sploh misli dobiti literarno izobraženega tajnika, da bi se družtvo razcvetalo. Če mora tajnik knjige voditi, opravljati vse korespondence, sploh izvrševati vsaopra-vila za Matico, ne bode se našel noben literarno izobražen mož, kteri bi to službo dalje časa obdržal, ampak dobili bodemo vselej le tajnika za nekoliko časa. Zato se meni tudi jako nespametno zdi, ako kdo trdi, da se Matica ne sme primerjati drugim zavodom enakega namena. Le ako se enaki zavod primerja z enakim, nam je mogoče česa se učiti. V tem pa, kar se razcveta tiče, mora nam biti Hrvatska Matica vvzor, posebno pa njena uprava. Tam je tajnik družtvu duša. Če pa hočemo na enako stopinjo dospeti, če hočemo, da bode tajnik sam iskreno deloval na to, da se družtvo razcveta, potem je treba, da se letna plača (od 600 gl. na 1000 gl. poviša; zato stavim predlog, da se tajnikova služba s plačo 1000 gl. razpiše.
Gosp. profesor Raič: Da ne bi dobili literarno izobraženega tajnika za nasvetovano plačo, o tem jaz pač dvomim. Kolikor je izobraženih aprobanih kandidatov in kolikor jih je brez službe, to se lehko razvidi iz ,,Verordnungsblatt des Unterrichts-ministeriums". Ti se bodo prav radi za tajnikovo službo oglasili. In ako primeknemo še tistih 50 gl., kteri so že tako postavljeni v proračun za knjižničarja, kterega posle bode tudi tajnik opravljal, dobi 650 gl.; ko se njemu izroči tudi posel korektur in se mu, če tudi zdaj ne, a pozneje, odloči prosto stanovanje v Matičini hiši, ni dvoma, da dobimo literarno izobraženega taj-
nika. Hrvatske Matice tajnik g. bibliotekar J. Kostrenčič ima samo 400 gl. plače od Hrvatske Matice, ali on je v srečnem položaji, da njegovo službo v biblioteki večinoma opravljajo drugi uradniki. Ako tedaj damo našemu bodočemu tajniku 650 gld. iu mu prepustimo zaslužek korekture Matičinih knjig, dobimo gotovo literarno izobraženega tajnika. Konečno bi še izrazil željo, naj bi se bodočemu tajniku od odborove strani naročilo, da bi v Letopisu na novo poročal, kaj da je vse v Ma-tičini knjižnici, kakor je to delal velezasluženi profesor Vavru do 1. 1874., da Matičarji vsaj zvede, kake in koliko knjig ima Matica v svoji knjižnici.
Gosp. Ivan Hribar: Ne dvomim nikakor, da bode lehko dobiti tajnika Matici tudi za 600 gl. A temu možu, kteri ta posel prevzeme, ne bode eksistenca zagotovljena. On ne bode mogel agitovati, da bi pristopilo več udov, tudi se mu ne bode lehko posrečilo dobiti pisateljev. Ostal bode gotovo edino le dninar.
Poročevalec gosp. P. G- r a s s e 11 i: Glasovi o tajniku, kteri so se izjavili tu, slišali so se že tudi v Matičinem odboru. Tudi tam se je reklo, da je plača premajhna. A vgovarjalo se je tudi v odboru, da bi bilo težko najti tajnika, kteri bi tudi za večjo plačo za zmirom posvetil svoje moči Matici. Gosp. Hribar je te misli, da bi se z 1000 gl. letne plače dobil tajnik, kteri bi ne ustrezal samo določbam opravilnega reda, nego storil za Matico še dosti več. Jaz pa mislim, da z 1000 gl. tudi ne more izhajati literarno izobražen mož, kteri bi se po polnem na Matico navezal, posebno če ve, da se ta plača ne bode mogla izdatno povišati, in če ve, da po zdanjih Matičinih pravilih in opravilnem redu bode moral opravljati tudi mnogo služeb, ktere se njemu, kot znanstvenemu možu, ne bodo posebno prilegale. Tajnik, kteri se bode zdaj najel, ne bode v prvi vrsti znanstven tajnik, ampak skrbeti bodenajprvo moral, da red v knjigah, kteri seje zdaj v vel, tudi vzdrži. Če bi bil pa tajnik mož, kteri bi se le pečal z znanstvom, potem bi biio treba, da se plača za vse druge posle še poseben delavec. Drugače pa dvomim, da bi hotel tajnik oskrbovati vse posle, ktere mu nalaga §. 35. opravilnega reda. Ako se pa pravila in opravilni red prenarede, potem je mogoče, da se v misli gospodov nasvetovalcev kaj doseže. Taj-nikova služba pa se odda le na tri leta; ta doba se pa more tudi skrajšati, in to proti odpovedi, tedaj je vsako leto možno odnošaj prenarediti. Naša Matica pa po mojem mnenji zdaj ni v denarnem položaji posebnega tajnika plačati, kteri bi ob tem živel, nego služba ostane vsaj zdaj le postranska. Nam je treba narodnega izobraženega moža, kteri bode vodil knjige in korespondence in bode vzdržaval zavez z znanstvenimi pisatelji.
Vzgled g. prof. Raiča, kteri je kazal na Matico Hrvatsko, ktera ima tajnika, ki dela le za malo denarno žrtvo, nema primere za našo Matico. Jaz bi iskreno želel, da bi imela tudi naša Matica moč, literarno izobraženo moč — ktero nam naj Bog da! — kakor je tajnik Matice Hrvatske, ki za malo denarno žrtvo tako vspešno deluje za svoje družtvo. Reklo se je tudi, naj bi se tajniku prihranila korektura Matičinih knjig. No, gospoda, to je posel, za kterega se malokdo puli; zagotovim pa lehko slavni zbor, da bode odbor za to skrbel, da bode novi tajnik pri tem delu imel prednost pred vsakim drugim, če ga bode le hotel prevzeti.
Predlog, naj se napravi nov izkaz knjig Matičine knjižnice, z veseljem pozdravljam, in ne dvomim, da bode Matičin odbor novemu tajniku naložil, da ga od 1. 1874. nadaljuje in da se pri-občuje potem v »Letopisu". Iz navedenih razlogov ne odstopim od predloga, kterega sem stavil po naročilu Matičinega odbora. Kdar dozori predlog, da se prenarede pravila Matici na korist, in kdar se premeni tajnikov delokrog, kteri je zdaj obrisan v §. 35. opravilnega reda, tedaj se bode moglo tudi misliti na znanstveno izobraženega tajnika in na večjo plačo. Dotlej pa ostanem pri predlogu, naj se tajnik nastavi s plačo 600 gld.
Grosp. Fr. Bučar: Jaz mislim, da tajnika, od kterega se toliko zahteva in kteri bi naj bil vsaj mnogo ur v pisarni, ne bo mogoče dobiti za 600 gld. K večjemu utegne biti od 12. do 1. ure v pisarni, če opravlja še toliko pisarij.
Pri glasovanji je bil predlog o razpisu tajnikove službe z letno plačo 600 gold. z veliko večino sprejet.
7.
Ker nikdo v zboru pričujočih družtvenikov ni stavil v obravnavo nobenega posebnega nasveta, sklene predsednik dr. J. Bleiweis sejo z zahvalo družtvenikom, da so v velikem številu došli v zbor in se njegovih obravnav iskreno udeležili.
8.
V odbor so bili z veliko večino glasov izvoljeni gospodje: Karol Klun, France Košar, dr. Poklukar, Ivan Tomšič, prof. Wiesthaler, dr. Sterbenc, dr. Tonkli, dr. Jeglič in Karol Šavnik.
51. seja Matičinega odbora.
9. julija 1881.
Ko se je zbralo 16 odbornikov, je predsednik oznanil od-borovo sklepčnost, in začele so se obravnave.
Ker sta zapisnika 50. odborove seje in 17. občnega zbora bila v „Novicah" objavljena, opusti se njuno branje.
Pred vsem se je v tej seji, ki je bila po novih volitvah prva, odbor na novo ustanovil in bili so izvoljeni:
Za predsednika g. dr. Jan. Bleiweis, za podpredsednika g. dr. Jarc in g. Peter Grasselli, — za blagajnika g. Ivan Vilhar, — za ključarja g. Luka Robič in g. Anton Keržič, v gospodarski odsek se volijo gospodje: P. Grasselli, K. Klun, L. Robič, I. Tomšič, I. Vilhar in dr. J. Zupanec, — v književni odsek pa izmed ljubljanskih odbornikov gospodje: dr. Jan. Bleiweis, dr. Anton Jeglič, Kari Klun, Anton Keržič, Josip Marn, Matej Močnik, Andrej Praprotnik, Feliks Stegnar, Ivan Tomšič, Ivan Vavrfl, Matej Vodušek, Vilibald Zupančič, in izmed vnanjih odbornikov gospodje: Fran Erjavec v Gorici, Franjo Hubad v Ptuji, Franc Šuklje v Dunajskem Novem Mestu in Viljem Urbas v Trstu. —
Predsednik g. dr. J. Bleiweis izreka željo, naj mu odbor delo olajša s tem, da ostane g. Josip Cimperman korektor Matičinih tiskovin, ker je jako marljiv in napreden pisatelj, naloga Slovenske Matice pa podpirati pisatelje. Odbor radovoljno privoli v ta pogoj.
Potem je prišlo imenovanje stalnega tajnika na vrsto. Za dotično poročanje od predsednika izbrani odsek treh odbornikov, namreč g. Grassellija, g. Kluna in g. dr. Jegliča si je g. Grassellija izvolil za referenta, ki je vsestransko pretehtal sposobnosti vsakega kompetenta v literarnem in vsakem drugem oziru, posebno tudi v tem, da bi si Matica pridobila tajnika, ki bi utegnil najdalje ostati v tej službi. Soglasno z obema odbornikoma, ki sta bila v dotičnem odseku, je referent potem izmed 8 kompetentov nasvetoval tri, na katere naj bi odbor v prvi vrsti ozir vzel, in to so: g. Franc Orešec, g. Anton Trstenj a k in g. Ivan Vrhovec. — Po obširni razpravi, kateri je zmirom le načelo bilo to, da se vedno in vestno opravljajo mnogovrstni posli, ki jih bode imel prihodnji tajnik dalje časa v svoji službi, je bil iz nasvetovane trojice enoglasno izvoljen gosp. Franc Orešec. Gosp. Orešec je bil suplent na gimnazijah v Gorici, Celji in Mariboru in na realki v Ljubljani. Odbor je določil, da službo nastopi 1. dne avgusta.
Odbornik gosp. Robič je poročal o zaostalih plačilih ne-kterih družtvenikov; odbor je pritrdil njegovim nasvetom, in je vzel na znanje nektera poročila o zadevah Matičine hiše poleg zvezdnega drevoreda.
Predsednik izročuje odboru nektere Matici poslane rokopise ; odbor sklene, naj se v pretres in potem v poročanje izroče: „Slovenci in Hrvati v borbi zarad investiture", spisal prof. Ste-klasa, — dr. Jegliču; — „Ali je filozofija Slovanom mogoča", spisal Podgornik, — dr. Jarcu; — „Planimetrija", spisal Pintar,
Letopis 1881.	16
—	prof. Celestini; — »Zgodovina slovenskega Štajerja", spisal Lapajne, — prof. Zupančiču; spis prof. Majcigerja o »Slovenskem Št&jerji" in »Narodne šege štajerskih Slovencev", spisal dr. J. Pajek — prof. Marnu, ki je pregledal tudi Macunov »Slovenski Stajer", ter nasvetoval ga letos izdati, in »Toplota", spisal Križan, — prof. Senekoviču. — Za pregled »narodnega blaga", sklene odbor, trud dotičnemu gospodu nekoliko odškodovati. Ponovi se sklep, da se nagrade pisateljem ne dovoljujejo naprej.
—	Za letos so do z daj določene vte knjige: »Letopis", Šuma-nova »Slovnica" pa Macunov »Štajer".
52. seja Matičinega odbora
21. decembra 1881.
V tej seji je bilo pričujočih 17 ljubljanskih in eden izmed vnanjih odbornikov. Sejo je vodil prvosednikov namestnik, gospod P. Grasselli, ki se je častno spominjal umrlega prvosednika dr. Janeza Bleiweisa viteza Trsteniškega in odbor povabil, da bi vstal v znamenje žalovanja. (Zgodilo se je.)
Odbor potrdi potem zapisnik zadnje odborove seje 9. julija. Med tem časom je bilo 7 drugih sej. Književni odsek je 26. julija sklenil, za 1881 odložiti tiskanje »Slovenskega Štajerja" gosp. prof. Macuna, po želji c. k. deželnega šolskega sveta pa izdati »Geometrijo" in »Somatologijo" za učiteljišča (Novice str. 243); isti se je posvetoval 10. decembra o knjigah za 1881, posebno o »Samotologiji", in je nasvetoval nove za 1882. Knjigam za 1881 so odločili število iztisov ljubljanski odborniki 17. avgusta v izredni seji, v zadnji pod vodstvom gosp. dr. Jan. Bleiweisa, kajti 29. novembra — tudi v izredni seji — se je Matici bilo pripravljati na pogreb slavnega prvosednika. Za njegovega namestnika je bil potem izvoljen gosp. P. Grasselli, za prvomestnika književnega odseka pa gosp. prof. J. Marn. Gospodarski odsek se je ustanovil 4. avgusta izbravši gosp. dr. J. Zupanca za prvomestnika, gosp. P. Grassellija pa njemu za namestnika, ter je v treh sejah (4/8, 5/9, 18/12) skrbel za gospodarstvo (popravljanja hiš, oddajanje stanovanj, Matičino preseljevanje itd.).
Veselo znamenje je število novih udov; od 9. julija jih je namreč pristopilo 142 (lani vse leto 78), med njimi 5 ustanov-nikov. Za poverjenika na Igu postavi odbor nadučitelja gosp. Fr. Govekarja, o drugih poverjeništvih bo razgovarjanje v prihodnji seji.
Prvosednika izvoli Matici novi odbor v prvi seji po občnem zboru; med tem pa opravlja namestnik gosp. P. Grasselli prvo-sednikovo službo.
Letopisu za 1881 se pridene rajnega prvosednika mrtvaški list, izdan od Matice in čitalnice, potem nagrobni govor deželnega poslanca gosp. L. Svetca, in pesen, ktero njemu na čast zloži gospa L. Pesjakova. Druga knjiga za 1881, „Slovnica slovenska" gosp. prof. Sumana, je natisnena do kazala, glede „Somatologije" pa sklene odbor, dotični prevod gosp. dr. Samca poslati gosp. prof. Erjavcu in ga naprositi, da bi ga pregledal in za natis pripravil. Geometrija, odločena samo za prodajo, je natisnena do 6. pole.
Za leto 1882. izda Matica „Letopis" kakor do zdaj. Došle rokopise prevzame književni odsek v pregled, kar jih pa ni za natis, se vrne. Druga knjiga, spisana od gosp. Križmana in za 1882 priporočena od književnega odseka, je „Slovnica italijanskega jezika"; odbor sklene po dolgem razgovarjanji, da se o tej knjigi odloči še le v prihodnji seji, med tem pa rokopis tudi gosp. prof. Marušiču pošlje v pregled. Slovanstvo (Čehi) bo v treh ali štirih mesecih spisano.
Spisa gosp. prof. dr. Križana: „Logika" in „Dušoslovje" izroči odbor gosp. dr. Svetini v pregled, „Sege in običaje štajerskih Slovencev", nabrane od gosp. dr. Pajeka, in „Zgodovino slovenskega Stajerja", ki jo je spisal gosp. Lapajne, pa gosp. Slekovcu.
Tiskarna naj svoje račune predlaga odboru vsako leto proti in sicer do tiste seje, v kteri se sklene razpošiljanje knjig.
Prvo in drugo nadstropje Matičine hiše pri Zvezdi odda odbor banki „Slaviji". Likvidacijski odbor banke ,,Slovenije" pa zapusti ob Jurijevem svoje stanovanje v isti Matičini hiši. V to stanovanje, ki je po poročilu strokovnjakov gg. Jerančiča in Zupančiča tako močno in dobro, da bo lehko nosilo veliko težo Matičinih knjig, se preseli Matica ob Jurijevem, njeno stanovanje na Bregu št. 8. pa se odda.

Sklep
vseh dohodkov in stroškov ..Matice Slovenske"
>	Dohodki	v gotovini				v obligacijah	Opombe
Ji Oj C-I		posamezno		skupaj			
		gld.	kr	gld.	kr	gld.	
1 2	Imetek 31. dec. 1879 Plačila društvenikov: a)	ustanovnikov . . b)	letnikov . . .	110 2276	-	2788 2386	40	12760	K štev. 2 b). Za leto 1872 2 fl. „ „ 1873 6 „ „ „ 1874 26 „ 1875 62 ,
3	Obresti: a)	od obligacij . . b)	od gotovine . .	486 110	55 10	596	65		„ „ 1876 95 „ „ „ 1877 130 „ „ „ 1878 208 „
4 5 6 7 8	Hišni dohodki . . . svoje stanovanje ne vračunjeno Darilo banke Slavije Za prodane obligacije Za prodane knjige . Razni dohodki . .		—	3108 100 2139 82 1	24 01 80		„ „ 1879 731 „ „ ,, 1880 954 „ „ ,, 1881 60 „ „ „ 1882 2 „ skupaj 2276 fl. K tek. štev. 11.
9 10	Skupni dohodki . . Ce se odštejejo stroški	—	—	11202 8476	10 10	12760 3000	Od ostanka v gotovini je v hranilnici pod štev. 90878 naloženih 1242 gl. 26 kr. in drugod 1356 gl. 4 kr.
11 12	ostaja imetka . . . in če se k ostanku prišteje dozdaj vplačani znesek novo kupljene hiše na kongresnem trgu štev. 7 .. . in vrednost hiše na bregu štev. 8 . .	25061 11400	62	2(26 36461	62	9760	
13	potem vrednost inventarja in zaloge knjig okoli.....			2000			
14	se kaže konečnega premoženja ....	1		41187	62	9760	
računa
za XVI. društv. leto od 1. jan. do 31. dec. 1880. 1.
Stroški
v gotovini
posamezno
gld- kr
skupaj
gld. |kr
v obligacijah
gld.
Opombe
Upravni stroški:
a)	tajniku . . .
b)	blagajniku . .
c)	knjižničarju
d)	za pisarno . . Izdavanje knjig:
a)	spisi ....
b)	tisk ....
c)	vezanje knjig . Na račun kupne cene
za hišo na kongr trgu .... Obresti od dolga te
hiše .... Stroški 2 hiš
a)	davki . . .
b)	razni stroški . Prodane obligacije Kopitarjeva slavnos
in ploša . . . Bazni izdatki . .
Skupni stroški . .
250
155
878 1500 377
1141
367
405
2755
3449 200
1508
65 92
8476
94
26
90
10
3000
3000
V Ljubljani 1. januarja 1881.
Ivan Vilhar,
blagajnik.
Pro-
Matice Slovenske" za XVII. leto, to je od
S i>	Dohodki	Nominalna vrednost obligacij	Letni obresti		Skupaj		Opombe
H		gld.	gld.	kr	gld.	jkr	
1	Obresti po odbitem davku in sicer: a)	iz rente v srebru: 5 po 100 gld. št. 546378, 548115, 548116, 256407, 257408 ....... 9 po 1000 gld. št. 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 219685, 142691 .... b)	iz drž. posojila leta 1860 serija 18312, št. srečke 16	500 9000 100	21 378 4		403		
2 3 4	c) od gotovine okoli . . . čisti dohodek Matičinih hiš Od udov (letnikov) .... Za knjige, ki se morda prodajo	lili	lili	-	100 1600 2000 100	-	
	Skupaj .				4203		
račun
1. januarja do 31. decembra 1881.
Stroški
Posamezno
gld. |hr
Skupaj gld. kr
Opombe
Tajniku.......
Blagajniku......
Knjižničarju.....
Za opravila likvidacijskega od seka honorar ....
Vezanje knjig.....
Potrebščine za pisarno . . Bazni izdatki.....
600 60 50
210
Skupaj
V primeri z dohodkom . .
ostaja za izdavanje knjig (to je za spise in tisk) . . .
920 300 150 100
1470 4203
2733
V Ljubljani 1. januarja 1881.
Ivan Vilhar,
blagajnik.
\
Odbor Narodne ljubljanske čitalnice in odbor Slovenske Matice naznanjata v svojem in v imeni vseh narodnih družtev pretužno vest, da je preslavni naš
Dr. Janez vitez BlBiwels - Trsteniški,
vitez avstrijskih redov železne krone III. vrste in Franc-Josi-povega reda, ruskega Vladimirovega reda; predsednik Slovenske Matice in ljubljanske čitalnice; c. k. profesor; deželni poslanec; tajnik c. k. kmetijske družbe; vodja živinozdravniške šole; pravi člen jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu; častni člen mnogih učenih družtev; častni meščan ljubljanskega, kranjskega in mnogih drugih mest in trgov, častni občan skoro vseh slovenskih srenj itd. itd. itd.,
rojen v Klanji 19. novembra 1880. leta, po kratki bolezni, pre-jemši sv. zakramente za umirajoče, danes ob pol 1. uri po noči izdehnil svojo blago dušo.
Svečani sprevod bode v četrtek dne 1. decembra ob 4. uri popoldne iz lastne hiše dragega pokojnega pred knezoškofijsko palačo.
Sprevodni red se bode posebe natisnen prijavil.
Cestite členove vseh narodnih in drugih družtev nljudno vabimo, da se sprevoda visokospoštovanega, nepozabljivega nam očeta in ljubljenca naroda slovenskega udeleže v obilem številu.
V Ljubljani dne 29. novembra 1881.
Odbor
Narodne čitalnice ljubljanske.
Odbor
Matice Slovenske.
Družabnikom Matice Slovenske!
Z letopisom za 1881. leto Matica Slovenska svojim družabnikom izroča poslednjo knjigo, katero je uredoval pokojni društveni prvosednik, gospod dr. Janez Bleiweis vitez Trs teniški. Ugasnola mu je luč oči, predno je še knjiga zagledala beli dan. O njegovej smrti sta Ljubljanske Čitalnice in Matice Slovenske odbora izdala mrtvaško oznanilo, katero je postavljeno pred te vrstice. Globoko je čutilo vsako rodoljubno srce udarec, ki ga nam je prizadela tolika izguba. Nihče ne pričakuje, da bodemo na tem mestu ocenivali umrlega našega voditelja življenje in delovanje: sveta dolžnost Matičinega odbora je skrbeti, da dr. Janez Bleiweis dobode dostojen slovstven spomenik.
Dolgo nam je Božja milost ohranila rajnika, in če bi bil živel še mnogo let, vselej bi nas bil ostavil prerano. Primerneje se slovenski narod ni mogel posloviti od svojega prvaka nego z ginljivimi besedami, katere je pri pogrebu na pokopališči govoril deželni poslanec in Matičin odbornik gospod Luka Svetec. Naj tedaj tudi to tožno poročilo sklene
GOVOR GOSPODA LDKE SVETCA
pri grobu
dr. Janeza viteza Bleiweisa-Trsteniškega
dne 1. decembra 1881.
Častita gospoda!
Dragi bratje in sestre!
Utrnila je zopet zvezda na obnebji naše mile domovine. Utrnila in ugasnila za vselej je svitla zvezda, ki je tako lepo, tako dobrotno svetila slovenskemu narodu skoro cel pol stoletja!
V črno se zavija vsa slovenska zemlja.
Dr. Janeza Bleiweisa-Trsteniškega, katerega je naš narod tako visoko spoštoval, tako srčno ljubil, katerega smo s tolikim zaupanjem in s tolikim ponosom klicali svojega očeta — njega ni več. Ta tužni glas odmeva od vseh strani slovenske zemlje: ni ga več!
In s Slovenci sočutno žalujejo drugi slovanski rodovi. —
Nezapopadljivi so sklepi modrosti božje. Mi se jim moramo udati brez prašanja. Naše solze teko, ali mrliča ne skličejo več iz groba.
Žalostni in potrti smo se tukaj zbrali, da izkažemo za,dnjo čast možu, kakoršen je le redka prikazen v narodnem življenji,
možu, ki je glede našega narodnega življenja in napredka nam stvarnik nove dobe.
Tvoja delavnost, dragi Janez, bila je vsestranska. Kako si ti budil našo literaturo, kako skrbno zbiral njene proizvode v „Novicah", v Matičinih in drugih spisih! Kako marljivo si skrbel ob jednem za povzdigo narodnega gospodarstva in naš kmetovalec, naš rokodelec in obrtnik ni imel boljšega učitelja, boljšega svetnika, boljšega podpornika od tebe.
In v srditem boji, ki ga bijemo za politiške in narodne pravice, ali nisi ti bil najprevidnejši, najzanesljivejši naš vojvoda, in ob jednem sam najpogumnejši vojak?
Vsi stanovi smo čutili dobroto tvojega dela in tvojega truda; izrekamo ti zato tukaj svojo najtoplejšo zahvalo.
Zapustil si nam pa ti tudi najlepši zgled, kako je treba zbirati in družiti vse moči k skupnemu delu; kako je treba delati neprestano, z železno stanovitnostjo, ako se hoče doseči visoki namen — narodno blagostanje.
Mi čemo tvoj zgled posnemati.
Kadar bi hotela hidra razprtije dvigati mej nami svojo glavo, tvoj zgled potolaži nasprotujoče strasti! Kadar bi prišle nezgode na naš narod in bi hoteli nevspehi majati naše zaupanje, tvoj zgled nas ohrabri in potrdi!
Da, da, ravnati se hočemo po tvojem zgledu, to ti obetamo, to na tvoji gomili prisegamo.
In kakor seme, ki si ga ti sejal po vsem polji naše slovenske zemlje, uže klije in cvete in sad donaša in ga donašalo bo še našim poznim vnukom, tako nam večen ostane tvoj spomin. V svojih delih nam ostaneš nepozabljiv, nesmrten.
Blagor mrtvim, pravi evangelist, ki v Gospodu umerjejo, ker njih dela gredo za njimi. Blagor tebi, dragi Janez, ker te spremljajo mnogoštevilna dobra dela, storjena za narod in dom, za državo in človeštvo, pred večnega sodnika.
Obračal si dobro svoj talent, kakor evangeljski hlapec, kateremu je gospod rekel: blagor tebi, vrli hlapec, ker si bil zvest v malem, jaz te zdaj nad veliko postavim.
Tako si slavno dokončal svojega življenja pot; zdaj počivaj od dela in truda. Mirno počivaj pod to gomilo, ki bo sveta nam in našim vnukom, dokler se bo razlegala slovenska beseda po teh prijaznih ravninah.
Tvoj duh pa naj veje nad nami, kakor angelj božji; naj nas navdaje z gorečnostjo in pogumom za narod in delo, za slogo in jedinost, da se bomo tudi za naprej trdno držali tvojega starega gesla: vse za vero, za dom, za cesarja in da bomo srečno nadaljevali delo, katero si ti pričel.
In zdaj dragi rajni, z Bogom, z Bogom za vselej!
UB30"
Dr. Janezu Bleiweisu.
i.
Dne 19. novembra 1878. 1.
Glej, kamor se danes oziraš, ljubezni Vzprijemaš in hvale iskrene dokaz;
Poslušal stotero voščil si izbornih — Svoj nagni prijazno še meni obraz!
Ni moči! — Premagalo čuvstvo me živo, Izrekati hvalo poskušam zaman;
A vendar bi nekaj povedala rada,
Kar davno vže sili skrivnostno na dan.
Ko dušo sem jaz posvetila žarečo
Domovju predragemu z vdanostjo vso,
Ti umel si voljo mi trdno in zvesto,
Pozdravljal z besedo me divno-lepo!
Z besedo svetlo! Poslavljala saj žarno Očeta je ljubega sveti spomin,
Očeta mi, kteri bil v d6bi še tožni Sloveniji zlati najvdanejši sin.
Pri vsem bi obupala srčnost mi bila, A Ti si buditelj nevtrujen mi bil,
Ti nisi prominjal se nikdar, nikoli, Ostal mi prijatelj si veren in mil!
Zatorej naj tudi ves svet Ti čestita,
Naj vrednost visoko Ti vsak izpozna:
Bolj srčno od mene ne more prositi
Dnes za-Te na zemlji nijeden Boga!
Dne 29. novembra 1881. 1.
In zopet sili gneča k Tebi,
Slovenski spet se zbira svet, A v vencih, ktere danes vije, Od solz je rosen list in cvet!—
Oj, narod moj, ti si sirota,
Najboljše si izgubil ti, Poglej, o tebi le sanjaje
Zdaj smrtno spanje Oča spi!
A čutiš, da v trepetu zadnjem
Še tvoje bilo je srce, Da za-te duh se trudil, delal Do bridke je ločitve dne?
O klanjaj, klanjaj se globoko,
Ljubezni taki se čudeč, Ki tebi se je žrtvovala,
Za dom z veseljem vse trpeč!
Počivaj mirno, nezabljivi,
In prošnjo svojih čuj otrok, Hvaležno vsak med njimi vsklika: „Poplati njemu večni Bog!"
Potrt med njimi vsak togiije,
Del Tvojih pomni in besed, Katere Slava blagoslavlja Dokler se ne razdruži svet.
In dokler sveta ne zakrije
Noči poslednje gost ovoj, Ne bode nikdar ne pomračil Imena Ti se čisti soj! —
Zdaj, bratje, lipo najbolj lepo,
Ki log domači jo rodil, Na grob preblagemu vsadimo, Saj on branitelj nje je bil.
V dehtečih vejah tam naj slavec
Prepeva pesni presladke, Njegove tožbe našim solzam Naj ondu milo se druže.
A v krogu debla čvrste lipe
Opletaj gosto se cvetoč Zeleni lavor, ki iz groba Priraste krasen, nevenoč!
£ujuba Seajafto-oa.
Opravnistvo
Slovenske Matice" za leto
Prvosednikova namestnika:
Grasselli Peter. Dr. Jarc Anton.
Blagajnik :
Vilhar Ivan.
Pregledovalec društvenih računov: Klun Kari.
Ključarja:
Keržič Anton. Robič Luka.
Tajnik in knjižničar:
Orešec Franc.
Odbor.
a) Ljubljanski odborniki.
1.	Dr. Jarc Anton 1878.*)
2.	Grasselli Peter 1880.
3.	Keržič Anton 1878.
4.	Klun Kari 1881.
5.	Mam Josip 1880.
6	Močnik Matej 1878.
7.	Dr. Poklukar Josip 1881.
8.	Praprotnik Andrej 1880.
9.	Robič Luka 1878.
10.	Stegnar Feliks 1879.
11.	Šuklje France 1878.
12.	Tomšič Ivan 1881.
13.	Vavrft Ivan 1879.
14.	Vilhar Ivan 1878.
15.	Vodušek Matej 1880.
16.	Dr. Zupanec Jernej 1878.
17.	Zupančič Vilibald 1878.
b) Vnanji odborniki.
1.	Cigale Matej 1880.
2.	Einšpieler Andrej 1880.
3.	Erjavec Fran 1878.
4.	Grabrijan Jurij 1880.
5.	Hubad France 1878
6.	Dr. Jeglič Anton 1881.
7.	Košar France 1881.
8.	Krisper Valentin 1878.
9.	Majciger Janez 1878. 10. Marušič Andrej 1878
11.	Raič Božidar 1879.
12.	Svetec Luka 1879.
13.	Dr. Sterbenc Jurij 1881. 14 Šavnik Dragotin 1881.
15.	Šolar Janez 1880.
16.	Šuman Josip 1879.
17.	Dr. Šust Janez 1880.
18.	Dr. Tonkli Josip 1881.
19.	Urbas Viljem 1879.
20.	Žolgar Miha 1878.
Odseka.
a) Književni odsek.
1.	Erjavec Fran.
2.	Hubad France.
3.	Dr. Jeglič Anton.
4.	Klun Kari.
5.	Keržič Anton.
6.	Marn Josip, prvomestnik.
7.	Močnik Matej.
8.	Praprotnik Andrej.
9.	Stegnar Feliks.
10.	Šuklje France.
11.	Tomšič Ivan.
12.	Urbas Viljem.
13.	Vavru Ivan.
14.	Vodušek Matej.
15.	Zupančič Vilibald.
b) Gospodarski odsek.
1.	Grasselli Peter.
2.	Klun Kari.
3.	Robič Luka.
4.	Tomšič Ivan.
5.	Vilhar Ivan.
6.	Dr. Zupanec Jernej, prvomestnik.
* Letna številka kaže, kterega leta je bil kdo poslednjič odbornik izvoljen.
IMEHIK
Matičinih udov leta 1881.
Častni udi:
1.	Miklošič France, vitez, dr., c k vseučiliščni profesor na Dunaji.
2.	Rački France, dr., kanonik in predsednik jugoslav. akademije.
3.	Raevskij Mihael, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji.
4.	Rieger France Ladislav, dr., v Pragi.
5.	Trstenjak Davorin, župnik v Starem Trgu na Štajerskem. G.	Vesel-Koseski Janez, finančni svetovavec v Trstu.
I. Kranjsko.
Ljubljana. — Poverjenik: Orešec Franc. Ustanovniki.
Atce Rajko, c k. poštni uradnik.
Auer Jurij, posestnik.
Blaznikova Funi, gospica.
Bleiweis - Trsteniški Kari, vitez, dr., primar deželne bolnice.
Bučar France, trgovec in hišni posestnik.
Češko Valentin, trgovec in posestnik.
Codelli Anton, baron Fahnenfeld, grajščak.
čebašek Andrej, dr., kanonik.
Čitalnica, diuštvo.
Dolenec Henrik, dr., c. k. sodnijski adjunkt.
Dolenec Oroslav , svečar in hišni posestnik.
Dreo Aleksander, trgovec.
Fabian Janez, trgovec in hišni posestnik.
Fabiani o. Placid, vikar frančišk.
Frančiškanska knjižnica.
Frelih Anton, hišni posestnik.
Gariboldi Anton, pl., grajščak.
Gariboldi Franc, pl., bivši svetovalec višje deželne sodnije.
Gogala Janez, dr., čast. kanonik, ka-tehet više gimnazije in vodja v Alojzijevišči.
Grasselli Peter, hišui posestnik in deželnega glavarja namestnik.
Heidrih Dragotin, redovnik.
Hranilnica Kranjska.
Opazka. Kdor svoje izpremembe ni o pravem času naznanil in ni na-tisnen, kder zdaj živi, naj išče knjig pri poverjeniku, pri kterem jih je zadnjikrat prejel, ali pa naj se oglasi pri tajništvu in nemudoma se mu postreže.
Hren France, trgovec in posestnik.
Jamšek Janez, trgovec in hišni posestnik.
Jarc Anton, dr., prost.
Jerajeva Ivana, zasebnica
Jeran Luka, monsign., urednik „Zg. Danice".
Kadilnik France, knjigovodja.
Kaatelic France, c. k. stotnik v p.
Klemenčič Jožef, katehet c. k. učiteljskega izobraževališča.
K lun Kari, Ravbarjev beneficiat pri stolnici, dež. in drž. poslanec.
Knjižnica c kr. učiteljišča.
Kozler Janez, grajščak.
Kozler Jožef, dr , posestnik.
Kreč Matej, tajnik dež. odbora.
Križnar Mir., profesor c. k. realke.
Kušar Jožef, trgovec in hišni posestnik.
Lukman Jakob, c. k. rač. svetovavec.
Mam Josip, c. k. gimn. profesor.
Milic Rudolf, tiskar in hišni posestnik.
Močnik Matej, učitelj 1. mestne šole.
Munda France, dr., advokat.
Murnik Janez, vitez Franc-Jožefo-vega reda, tajnik kup. zbornice.
Pavšler Jožef, kanonik.
Peternel Mihael, profesor c. k. re alke v p.
Petričic Vaso, trgovec, hišni posestnik in mestni odbornik.
Pfeifer France, c. k. rač. uradnik.
Pirnat Andrej, rudn. uradnik.
Pleteršnik Maks, c. k. gimn. profesor.
Pogačar Janez, Z1., dr., knezoškof.
Pogačar Martin, knezošk. kancelar in čast. kanonik.
Poklukar Josip, dr., posestnik, dež, in drž. poslanec.
Pongrac Oskar, dr., zasebnik.
Pribovšic Janez, vojni duhoven.
Ravnihar France, predstojnik dež. blagajnice,
Robič Luka, c. k. davkarski nadzornik v pokoji in dež. poslanec.
Rozman Janez, mestni župnik pri sv. Jakobu.
Samassa Anton, zvonar.
Skubic Anton, c. k gimn. profesor.
,,Sokol", telovadno društvo.
Souvan Ferdinand, trgovec.
Souvan France Ks. starejši, posestnik.
Souvan France Ks. mlajši, trgovec in posestnik.
Stare Jožef, dr., koncipist c. k. finančne prokurature in hišni posestnik.
Sušnik Gašper, c. k. stotnik in auditor.
Tavčar Janez, hišn. posestnika sin.
Valenta Alojz, dr., prof. in vodja deželne bolnice.
Vavru Janez, c. k. gimn. profesor.
Vilhar Ivan, posestnik.
Vošnjak Jožef, dr., primar deželne prisilne delavnice, drž. in dež. poslanec.
Vujčič Paskal, škof in apostolski namestnik za Bosnijo.
Winkler Andrej, c. k. deželni predsednik.
Zamejic Andrej, kanonik.
Zarnik Valentin, dr., advokat, dež. poslanec in mestni odbornik.
Zupan Jožef, dr., pravdosrednik.
Zupan Tomaž, c. k. gimn. profesor.
Zupanec Jernej, dr, c. k. notar.
Zupančič France, dr., pravdosrednik.
Žagar Kari, kontrolor deželne blagajnice.
Letniki.
Ahačič Kari, dr., advokat.	Arh Ivan, stud. agron. na Dunaji.
Alčšovec Jakob, pisatelj.	Arko Albin, žurnalist.
Alojzijevišče.	Bahovec France, učitelj 2. mestne
Ambrožič Fr., dr., mestni zdravnik. šole.
Belar Leopold, ravnajoči naducitelj
2. mestne ljudske deške šole. Bernik Valentin, bogoslovec. Bizavičar o. Jožef, frančiškan, Bohinec Žiga, knezošk. tajnik. Bregar Vilibald, rač. uradnik pri
c. k. deželni vladi. Brus Andrej, tajnik kmet. družbe. Bulovec Mihael, bogoslovec. Celestiua Josip, profesor na c. k.
učit. izobraževališči. Čuren Kari, uradnik v hranilnici. Dekval Aleksander. Dimic Avgust, c. k. viši finančni svetnik.
Dolinar Franjo, duhovnik v semenišči. Drašler Pavi, trg. pomočnik. Drč Josip, dr., zdravnik. Drenik Franc, glavni zastopnik zavarovalnega društva peštanskega. Društvo kranjskih tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Elbert Sebastijan, bogoslovec. Endlicher Budolf, c. k. uradnik. Eppich Janez, učitelj v c. k. vad-
niči in okrajni šolski nadzornik. Erker Jožef, stolni kaplan. Flis Janez, spiritual v duhovnišnici. Fortuna France, trgovec, posestnik
in ljubljanski podžupan. Fuchs France, dr., primar v bolnici. Gnjezda Janez, prefekt in katehet. Goričnik France, trgovec. Goršič o. Pavlin, frančiškan. Grkman France, učitelj v c. k. vadnici. Gutman Emilij, adv. koncipient. Hafner Jakob, učitelj na VValdher-
jevem učilišči. Hladnik Ivan.
Hohn Edvard, posestnik in bukvovez. Hobn Hugon, c. k. poštni uradnik
v Sučavi. Hohn Bobert, uradnik pri železnici. Hribar Ivan, glavni zastopnik banke
,,Slavije". Hrovat Blaž, ravnatelj c. k. izobra-ževališča za učitelje in učiteljice. Iber Ivan, trgovec.
Letopis 1881.
-
Izobraževališče za učiteljice. Jaklič Anton, bogoslovec. Jentel Anton, trgovec. Jerič Jožef, župnik v pokoji. Juvančič Ivan, trg. pomočnik. Kaprec Ivan, c. k. nadsodn. svetnik. Karun France, župnik v Trnovem. Katoliška družba.
Kermavner Valentin, c. k. gimn.
profesor. Keržič o. Andrej, frančiškan. Keržič Anton, katehet. Kilar Janez, kaplan v Trnovem. Klein Anton, lastnik tiskarne. Klcmenčič Miško, bogoslovec. Klofutar Lenart, dr., profesor bog. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica c. k. gimnazije. Knjižnica c. k. realke. Koblar Anton, knezošk. kaplan. Kogl Barbara, hišna posestnica. Kokalj France, učitelj 2. mestne šole. Kolman France, trgovec. Končar Marija. Kotnik Ognjeslav, drd. Kovač Janez, lastnik tiskarne. Kragelj Andrej, gimn. učitelj. Kramar France, kanonik. Krek Simon.
Kremžar Andrej, upravnik deželnih
dobrotnih naprav. Kušar Fran, bogoslovec. Lampe France, sem. duhovniki Lasnik Peter, trgovec. Lavrenčič Matej, bogos'ovec. Lazar Mih., glavni učitelj na c. k.
izobraževališči za učiteljice. Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec. Leveč France, c. k. velike realke profesor.
Levstik France, skriptor v c. k. li-
cealni knjižnici. Lichtenberg Leopold, baron, graj-
ščak v Habahu. Lilek Emilijan, gimn. učitelj. Lozar Jožef, trgovec. Mae&k Janez, c. k. mapni arhivar.
17
Mahr Ferdinand, lastnik in ravnatelj kupčijskega učilišča. Majar Jožef, učitelj 1. mestne šole. Marinko Josip, dr., kaplan pri sv. Petru.
Medič o. Kalist, župnik in predstojnik frančisk. samostana. Merčun Rok, prefekt v Alojznici. Moše AlfoDs, dr , advokat. Mrak Matija, bogoslovec. Mulej Andrej, c. kr. uradnik. Mnnda Jakob, dr., c. k. sod. adjkt. N&rodna tiskarna.
Ore.šec Frane, tajnik Slovenske Matice. Pakič Mihael, pos. in trgovec. Papež France, dr., odvetnik. Pauker Henrik, pl. Glanfeld, dr.,
kanonik itd. Pavlin Alfons, gimn. učitelj. Perles France, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svetovalec Pfeifer Jožef, koncipist deželnega
odbora. Pintar Matej, bogoslovec. Pirec Iv., uradnik južne želenice. Pirnat Ivan, c. k. cenilni nadkomisar. Pirnat Tomaž, hišni posestnik. Porenta Janez, stolni kaplan. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Praprotnik Andrej, ravnatelj mestne šole.
Predika Jakob, c. k. profesor na
učiteljišči. Premk Anton, poštni uradnik. Puliar Dragotin, posestnik. Radics pl. I'., ureduik časuika ,,Lai-
bacher Zeitung". Raič Anton, c. k. profesor velike realke.
Raktelj Fr., učitelj 2. mestne ljudske
deske šole. Ravnikar Ljud., dež. sod. svetovalec Regoršek France, trgovec. Remec Fr., c. k. telegrafski uradnik. Simčič Jos., c. k. finančni koncipist. Senekovič Andrej, c. k. profesor ve
like realke. Slovensko učiteljsko društvo.
Smolej Jakob, c. k. gimn. ravnatelj šolski svetnik, nadzornik srednjih šol na Kranjskem. Smrekar Jožef, profesor bogoslovja. Spoljarič Jakob, ključar, hišni po sestnik.
Stare Ferd., c. k. sodnijski adjunkt. Stegnar Feliks, c. k. učitelj v kaznilnici na Gradu. Sterbenc Jožef, duhovnik v p. Suliadobnik Lovr., zasebnik. Svttek Auton, c. k. računski uradnik. Svetek Ivan, urad. južne železnice. Svetina Janez, dr. modr., prefekt v
Alojznici. Šašelj Janez, bogoslovec. Šašelj Feliks, okrajni komisar. Šiška Josip, bogoslovec. Škofic Lovro, davkarski denarničar. Štempihar Valentin, dr., odvetnik. Šuklje Franc, c. k. gimn. profesor. Šumi France, sladikovarnik. Šušteršič Kristan, uradnik južne železnice.
Schiindelen Božidar (2 iztisa). Tavčar Dragotin, posestnik. Tavčar Ivan, dr., advokat, kandidat. Toman Helena, posestnica. Tomec Jakob, magist. uradnik Tomšič Ivan, učitelj c. k. vadnice. Tratnik Antonija.
Travnar Jožef, učitelj 1. m. šole. Turek Hugon, trgovec. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, kontrolor mestne
denarnice. Več Ivan, trgovec. Vičič Janez, trgovec. Vizjak Anton, učitelj na c. k. učit. obraževališči in okrajni šolski nadzornik.
Vodušek Matej, c. k. gimn. profesor. Wascher Rajko, uradnik v hranilnici. Wiesthaler Fr., c. k. gimn. profesor. Wolkensperg Avguštin, baron, graj-ščak.
Zagorjan Ivan, kaplan pri sv. Petru. Zavodnik Feliks, bogoslovec.
Zeplichal Ognjeslav, kamenopisec. Zitterer Andrej, črevlj. mojster. Zupan Jožef, stolni prost. Zupančič Ant., kaplan pri sv. Jakobu. Zupančič Vilib., c. k. profesor na izobraževališči za učiteljice.
Žakelj Miroslav, c. k. gimn. profesor. Žlogar Auton, kaplan pri sv. Jakobu. Žumer Andrej, učitelj. Žvab Lovro, učitelj na trgovskem uči I išči.
Štev. 249.
Naročniki. ')
Gasperčič Branislav,	)
Se^gerschmid Matija,	J dijakL
Sustersie Franc,	I J Zupanee Janez,
b) Poverjenik za ljubljansko okolico: Govekar Franc.
*Mazek Lovro, župnik v Črnučah. Čitalnica v Spodnji Šiški. Fine Anton, župnik v Sostrem. Gams Jan., posestnik v Loki pri Igu. Govekar France, nadučitelj na Igu. Jakelj Gregor, župnik v Rudniku. Kermavner Janez, nadučitelj pri Št. Vidu.
Knez Janez, posestnik v Šiški.
Kobilica Janez, kiiplan pri Dev. M. v Polji.
Marešič Franc, kaplan v Šent-Vidu. Pipan Andrej, kaplan na Brezovici. Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Povše France, župnik na Ježici. Štrukelj France, duhoven na Šmarni Gori.
Štev. 14.
Cirkilica. a) Poverjenik: Krašovec Anton.
*Obreza Adolf, posestnik v Cirknici. Žerovnik Tomaž, župnik v Grahovem, čibašek Janez, župnik pri sv. Vidu	gtev g
nad Cirknico.
b) Poverjenik: Vilar Jakob.
*Kaplenek Jan., župnik na Blokah. Lenček Blaž, župnik v Starem Trgu. Mandelj Iv., nadučit. v Starem Trgu. Schweiger Martin, zdravnik v Starem Trgu.
Vilar Jak., trg. v Pudobu pri Loži. Volčič Jurij, c. k. sodnijski pristav v Loži.
Štev. 6.
c) Poverjenik: Rihar Franc.
Jeršan Anton, posestnik na Unci. Kovšca France, posestnik v Planini. Koren Miroslav, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku.
Štev. 4.
') Naročniki niso udi.
* kaže ustanovnike.
Idrija, a) Poverjenik: Treven Valentin.
*Občina mestna v Idriji, *Vidmar Jožef, župnik v Žirih. Belec Ivan, kaplan v Žirih. čitalnica v Idriji. Goli France Ks., trgovec. Kogej Jožef, dekan v Idriji. Kopše France, dr., okrožni fizikar
v Vranji v Srbiji. Kos France, trgovec. Lapajne France, trgovec v Idriji.
Lapajne Štefan, trgovec.
Lapajne Valentin, trgovec.
Leskovec Boštjan, posestnik in župan v Spodnji Idriji.
Primožič Jernej, župnik pri sv. Magdaleni.
Treven Valentin, trgovec in župan v Idriji.
Urbas Leopold, ces. kr. topiinični oskrb. v pokoji v Idriji.
Štev. 15.
b) Poverjenik: Domicelj Anton.
Čitalnica na Črnem Vrhu. Domicelj Anton, vikar na Črnem Vrhu.
Križaj Nikolaj, župnik v Godpviči.
Lenasi Anton, kaplan na Črnem Vrhu. Majnik Miha, kmet v Mrzlem Logu. Rudolf Gašpar, posestuik v Lomih.
Štev. 6.
Kamnik, a) Poverjenik: Debevec Janez.
*Kokalj o. Rainerij, frančiškan.
*Stare Alojz, administrator na Rovi.
*Stranjska fara po ustanovi Mih. Dobovšeka. (Gosp. župnik deli knjige med tri posest, iz Dobov-šekove rodovine, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdnosti.)
*Nabernik Ivan, c. k. sodn. pristav.
Jereb o. Romuald, frančiškan v Kamniku.
Kralj Matija, župnik v Tujnicah. Ložar Janez, posestnik v Trzini. Murnik Janez, trgovec v Kamniku. Pečnik Valentin, admin. na Vranji Peči.
Veršec Franc, notar, kandidat v
Kamniku. Vindišar o. Viljem, frančiškan v Kamniku.
Štev. 11.
b)	Poverjenik:	Kersnik Janko.
*Jarc Jernej, župnik v Dolu.	*Verbanček Jan., župnik v Krašinji.
*Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni.	Štev. 3.
c)	Poverjenik:	Kajdiž Tomaž.
Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kukelj Anton, kaplan v Vodicab. Lomberger Jos.} benef. v Komendi.
Svetlin Andr., posestnik v Komendi. Tavčar Matej, župnik v Komendi.
Štev. 5.
Kočevje. Poverjenik: Komljanec Janez.
*Lovšin Simon, župnik pri Fari v
Kostelu. ' *Novak Josip, dekan v Kočevji. Bajec Jakob, kaplan v Krki. Jaklič Jožef, župnik v Starem Logn. Kalan Jakob, župnik v Morovci. Ključevšek Ignac, župnik v Spodnjem Logu.
Knjižnica okrajna učiteljska v Kočevji,
Komljanec Janez, katehet c. k, gimnazije v Kočevji. Mandelc Anton, župnik v Banji Loki. Senčar Jožef, c. k. adjunkt. Videmšek Matija, adm. v Osilnici. Zbašnik Franjo, adm. v Topli Rebri.
Štev. 12.
Kranj. Poverjenik: Šavnik Dragotin.
*Bartol Baltazar, župnik v Cerkljah. *Debeljak Jan., župnik pred Dvorom. *Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah,
*Kraševec Jurij, župnik v Smartnem. *Mali Ognjeslav, dr., c. k. okrajni
zdravnik v Kranji. *Mežnarc Anton, dekan v Kranji. *Omersa France, trgovec v Kranji. *Pirec Matej, trgovec v Kranji. *Pleiweieova Ivana, posestnica v Kranji.
*Prevec Tine, dr., zasebnik. *Ros Matej, trgovec v Kranji. *Rožič Alojz, kaplan v Cerkljah. *Sajevic Ferd., trgovec v Kranji. *Šavnik Diagotin, lekar v Kranji. *Šavnik Sebastijan, posest, v Kranji. *Urbančič Lujiza, grajščakinja na Turnu.
*Widmer Jernej, dr., knezoskof. *Zarnik Anton, župnik v Naklem. Alijančič Valentin, kaplan pred Dvorom.
Bohinc Fr., župnik v Križah. Čitalnica, društvo v Kranji. Dolenec France, trgovec v Kranji. Erjavec Janez, duhoven v Kranji. Florijan Kari, zasebnik v Kranji. Gogala Franjo, zasebni uradnik v Kranji.
Golobic Anton, župnik v Cerkljah.
Gregorič Ign., župnik na Trsteniku.
Hiti Janez, župnik v p. v Zalogu.
Karlin Andrej, kaplan v Smledniku.
Karlin Davorin, c. k. gimn, profesor v Kranji.
Knjižnica učiteljska kranjskega šolskega okraja.
Krisper Rairn., trgovec v Kranji.
Krčon Jožef, župnik v Predosljah.
Kregar France, kaplan v Kranji.
Kršič Jožef, posestnik v Trbojah.
Mencinger Janez, dr., odvetnik v Kranji.
Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji.
Oblak Lorenc, kaplan v Cerkljah.
Povše Martin, župnik Št. Jurji pri Kranji.
Preželj Matej, župnik v Mavčičah.
Robič Simon, oskrbnik župnije na Šentjurski Gori pri Cerkljah.
Stanonik Nikolaj, učitelj v Šmart-nem pri Kranji.
Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah.
Špendal France, žup. osk. v Tržiči.
Tavčar France, kaplan pri Št. Joštu.
Vomberger Blaž, župnik v p. na Primskovem.
Vrhovnik Ivan, kaplan v Naklem.
Zamik Matija, kaplan v Šmartnem pri Kranji.	Štev. 48.
Leskovec. a) Poverjenik: Polak Edvard.
*Bušič Jožef, posestnik v Scnt-Jerneji.
*Grivic France, kaplan v Leskovci.
*Hočevar Martin, posestnik v Krškem.
*Polak Edvard, dekan in čast. kanonik v Leskovci.
*Rudež Dragotin, grajščak v Gra-carskem turnu.
*Strobelj France v Št. Jerneji.
*Šola pri Št. Jerneji.
*Tavčar Anton, župnik na Raki.
♦Učiteljska bukvarnica šolsk. okraja v Krškem.
* Vesel Ivan, župnik pri sv. Duhu.
Ahčin Rudolf, c. k. dav. adjunkt v Krškem.
Bezlaj Jos., učitelj mešč. šole v Krškem.
Brulec France, župnik v Dolini
Jarc France, kaplan v Leskovci. Knavs Janez, vikar v Krškem. Kurent Kari, kaplan v Doburničah. Lapajne Janez, ravnatelj meščanske
šole v Krškem. Lap»jne Janez, župnik na Studenci. Lebar Jakob, kaplan pri sv. Križi. Maurer Gustav, posestnik^ na Raki. Mervec Janez, kaplan v Št. Jerneji. Pfeifer Viljem, župan v Krškem. Ravnikar Jernej, učitelj meščanske
šole v Krškem. Sajž Janez, nadučitelj v Šent-Jerneji. Šusteršič Mat., posest, v Krškem. Tavčar Ignac, župnik pri sv. Križi Vari Tomaž, kaplan v Škocijanu. Vovk Janez, župnik v Šent Jerneji. Zadnik Šimen, župnik v Čateži.
Štev. 29.
b) Poverjenik:
*Gestrin Dragotin, dr., c. k. okrajni sodnik v Kostanjevici.
*Lesjak Janez, župnik in duh. svetnik v Kostanjevici.
Abram Lavoslav, nadučitelj v Ko stanjevici.
Lesjak Janez.
Candolini Vojteb, c. k. okrajni sodnik v p. v Kostanjevici. Perpar France, kaplan v Kostanjevici.
Štev. 5.
Litija. Poverjenik: Svetec Luka.
*Koblcr Alojz, posestnik v Litiji. *Krisper Valentin, posestnik papirnice v Radečah. *Saje Mihael, župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. k. notar v Litiji. *Zupau Mihael, župnik na Prežganji. Brezovar Jernej, (knjige Pavlu Bre-
zovarju v Šmartnem pri Litiji). Gestrin Leopold, župnik pri Št. Jurji. Jaklič Janez, poseatnik v Šmartnem.
Jeretiu Martiu, tajnik c. k. okrajnega glavarstva v Litiji.
Klofutar Janez, župnik na Doluh.
Kunstl Fr., župnik na Jančem.
Pavlic Ignac, dr., c. k. okrajni zdravnik v Litiji.
Pleško Dragotin, c. k. sodnik v Litiji.
Rožnik Anton, c k. sodnijaki adjunkt v Litiji.
Rus Jakob, dekan v Šmartnem.
Štev. 15.
Loka. a) Poverjenik: Kožuh Matej.
*Debeljakova hiša v Poljanah št. 2. Peterlin Primož, duh. adm. pri sv. *Dolinar Franca, župnik na Trati. Lenartu.
*Kožuh Matej, dekan v Stari Loki.	Štev. 4.
Kuralt Jožef, dijak, v Žabnici. Naročnik.
b) Poverjenik: Moliar Blaž.
*Detela Oton, grajščak pri Loki.	Demšar Janez, župnik v Bukovšici.
*Košir Janez, c. k. sodnijski sve-	Kosmač Simon, duhoven v p.
tovalec v p.	Mohar Blaž, mestni župan in po-Arko Anton, dr., okrajni zdravnik sestnik v Škofji Loki.
v Loki.	Štev. 6.
c) Poverjenik: Levičnik Jožef. Bralno društvo v Selcih.	Štev 1.
Metlika, a) Poverjenik: Aleš Anton.
Aleš Anton, dekan v Scmiči. Deu Edvard, c. k. okrajni sodnik
v Čmomiji. Gasperin Viljem, adm. na Planini. Gerzin Matija, kaplan v Starem Trgu. Gorenjec Lavoslav, župnik v Adle-šičab.
Kalan Raimund, ndmin. na Vrhu. Kupljen Ant., c. k, notar v Črnomlji. Mohor Peter, župnik v Driigatuši.
Okrajna učiteljska bukvama v Črnomlji.
Režek Peter, župnik v Starem Trgu.
Šola farna v Starem Trgu (plačuje g. dr. Jurij Sterbenc).
Schweiger France, župnik na Rado-vici.
Tome Martin, župnik v Suhorji.
Štev. 13.
b) Poverjenik: Navratil Anton.
*Lampe Jožef, c. kr. uradnik v Metliki.
Buiger Milan, dr., c. k. notar v Metliki.
Dovgan Franjo, župnik v Podzemlji. Furlan Franjo, posestnik. Gangl Lavoslav, posestnik. Gustin Franjo, trgovec. Ilranilovič Janez, župnik pri Št. Nedelji.
Jančar Franjo, kaplan v Podzemlji. Jankovič Gavro, kaplan žakanjski.
Kapelle Janez, komendski oskrbnik v p.
Laboš Ladislav, župnik v Kaštu.
Navratil Anton, zasebnik.
Papa France, ravnajoči nadučitelj
v Metliki. Premer Anton, zasebnik. Prosenik Anton, trgovec. Trček Mihael, kaplan v Metliki. Vakselj Janez, kaplan v Metliki.
Štev. 17.
Moravče. Poverjenik: Toman Janez.
*Preša Jožef, župuik v Pečali. *Šranc Stanko, župnik v Retečah. Absee Matija, adm. na Sveti Gori. Gros Jakob, župnik v Zagorji. Knjižnica šobka v Blagovici. Koprivnikar Janez, župnik na Savi. Kos Mihael, učitelj v Krašinji.
Lavtar Valentin, kaplan v Moravčah. Petrovčič Fr., kaplan v Moravčah. Pleško France, beneficiat na Vrh-polji.
Pogorele Andrej, župnik v Kolovratu. Toman Janez, dekan v Moravčah.
Štev. 12.
Novo mesto. Poverjenik: Barbo Mihael.
*Babnik Janez, župnik v Soteski.
*Kerčon Anton, župnik v Vavti Vasi.
*Rome Janez, župnik pri Šempetru.
*Vojska Andrej , dr., c. k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu.
*Volčič Janez, župnik v Šmarjeti.
Bačnik Janez, župnik v Prečini.
Barbo Mihael, vikar v Novem mestu.
Bergant Valentin, župnik v Brusnicah.
Breznik France, c. k. profesor v Novem mestu.
Čitalnica v Novem mestu.
Dovič Janez, župnik v Mirni Peci.
Frančiškanski samostan v Novem mestu.
Frank Rihard, kanonik v Novem mestu.
Gantar Lovro, kaplan v Crmošnjicah.
Hočevar Jožef, kanonik v Novem mestu.
Kastelic Franjo, posestnik v Novem mestu.
Krajec Janez, tiskar v Novem mestu.
Knjižnica c. k gimnazije.
Knjižnica učiteljska v Novem mestu.
Lavtižar Mihael, kaplan v Prečini.
Majntinger Janez, c. k uradnik v Novem mestu.
Mohar Martin, uradnik v Novem mestu.
Nachtigall Rajko, c. k. gimn. profesor v Novem mestu.
Oblak Valentin, trgovec v Novem mestu.
Pcc Viljemina, učiteljica v Novem mestu.
Polanec Ivan, c. k. gimn. profesor v Novem mestu.
Rizzolli Dominik, lekar v Novem mestu.
Staudacber o. Ignac, frančiškan v Novem mestu.
Škofic Franjo, dr., c. k. sodnijski pristav v Novem mestu.
Schoss Mihael, župnik pri Beli Cerkvi.
Vilman Gašper, kaplan v Mirni Teči.
Virant Janez, župnik pod Gradom.
Zajdel Nande, filozof. Štev. 33.
Jagodie France, I dijaka, Ovsee France, j naročnika.
Postojna, a) Poverjenik: Hofstetter Janez.
*Globočnik Anton, c. k. okrajni glavar	*Sajovic Janez, župnik v Slavini.
v Postojni.	*Sterbenc Jurij, dr. prava, župnik v *Razpet Martin , dr., c. k. okrajni Hrenovicah.
zdravnik v Postojni.	Brodnik Anton , kaplan v Postojni.
Bezeljak Pavi, c. k. notar v Po-	Podkrajšek France, nadzornik želez-
stojni.	niške postaje v Prestranku.
Čitalnica v Postojni.	Rakovec Alojz, železniški uradnik v Ditrih Anton, pekovski sin v Po- Postojni.
stoj ni.	Sterlž France, načelnik pri železnici Doksat Ignac, posestnik v Postojni. v Postojni.
Grosman Gustav, učitelj pri sv. Ivanu.	Šola v Hrenovicali.
Hofstetter Janez, dekan v Postojui	Šolska knjižnica v Trnji.
Krajgbcr Peter, posestnik v Hrašah.	Žužek Franjo, c. k. stavbeni pristav Pekovec Jožef, kaplan v Hrenovicah. v Postojni.	Štev. 19.
h) Poverjenik:	Okom Ignac.
*Kržič Gregor, c. k. okrajni sodnik	Legan France, duhoven na Ubelj-
v Senožečah.	skem.
*Občina v Razdrtem.	Okom Ignac , župnik v Senožečah.
Fetticb-Frankheim Anton, župnik v	Pogačar Andrej, gozdnar v Seno-
Vremah.	žečah.
Kavčič Hinko, posestnik v Razdrtem.	Suša France, posestnik v Senožečah.
Krakar Ivan, c. k. poštar v Seno-	Zelen Jožef, posestnik v Senožečah, žečah. Štev. 10.
Radolca. Poverjenik: Trojar Janez.
*Ruard Viktor, grajščak na Bledu.	Žumer Jakob, posestnik in župan v Trojar Janez, nadučitelj v Gradu. Gorjah.
Žirovnik Janez, nadučitelj v Gorjah.	Štev. 4.
b)	Poverjenik:	Keršič Janez.
Ažman Janez, župnik na Dovjem.	Robič Matija, jamski nadzornik na Keršič Janez, župnik na Jesenicah. Jesenicah.
Štev. 3.
c)	Poverjenik: Keše Silvester.
*Bernik Lovro, župnik v Kamni Gorici,	Teran Janez, župnik v Ljubnem.
Keše Silvester, dekan v Begunjah.	Zupan Ulrik, duhoven v p. v Moš-Kumer France, župnik v Mošnjah. njah. Novak Janez, kaplan v Mošnjah.
Olifčič Josip, usnjarski mojster v	Štev. 7.
Žapužah.
Ribnica, a) Poverjenik: Skubic Martin.
*Jereb Jožef, župnik v Dragi.	*Lesar Martin, posestnik v Sušji.
*Kljun Marija, posestnica v Slatniku.	*Lovšin Marija, posest, v Jurjevici.
*Kuralt Ivan, c. k. pristav v Ribnici.	*Skubic Martin, dekan v Ribnici. *Lesar Janez, posestnik v Ilrovačah. Štev. 7.
18
b) Poverjenih: Frohlich Matej.
*Martinak Jožef, c. k. sodnik v Lašičah.
Frohlich Matej, župnik v Lašičah. Gruden Jakob, župnik v p. v Turjaku,
Hočevar Matija, c. k poštar v Lašičah. Jan Primož, župnik na Robu. Kočevar Matija, trg. pod Turjakom. Kosec Jernej, župnik v Škocijanu.
Štev. 7.
Šili ar i j a. Poverjenik: Drobnič Andrej.
'Stritar Janez, benef v Št. Vidu. Borštnik Janez, nadučitelj v Šmariji. Drčar Martin, župnik na Polici. Drobnič Andrej, dekan v Šmariji. Jenčič Alojz, c. k. okrajni sodnik
v Zatičini. Kljun Janez, kaplan v Šent Vidu Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavic Matija, župnik v šent-Vidu.
Lastnik Jožef, kaplan v Šmariji. Lukan Jakob, zdravnik v Šent Vidu. Mazek Anton, posestnik v Šmariji. Podboj Ivan, kaplan v Sent-Vidu. Razpotnik Jakob, župnik na Višnji Gori
Trepal Anton, župnik v Kopanji. Vrančič Ignac, župnik v Zagradci. Zore Jurij, župnik na Krki.
Št. 16.
Trnovo. Poverjenik: Pavlic Damijan.
*Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem, *Česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *Domicelj Alojz, trgovec v Zagorji. *Jenko Skender, trgovec v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. *Štrucelj Jurij, c. k. sodnik v Bistrici. Bilec Jan., duhoven v p. v Trnovem. Kacin Anton, kurat v Šmihelu. Kiissel Vendelin, c. k. uradnik v Bistrici.
Lukanec Jožef, kurat v Suhorji.
Mežnar Jožef, posestnik v Harijah. Pavlič Damijan, vikar v Zagorji. Ponikvar Anton, župnik v Knežaku. Strupi Jakob, kaplan v Trnovem. Tomšič Ivan v Bistrici. Torkar Matija, župnik v Košani. Višnikar Franjo, c. k. sodn. pristav
v Bistrici. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Žgur Anton, župnik v Premu.
Št. 19.
Trebnje. Poverjenik: Kovačic Janez.
'":!<ovačič Janez, dekan v Trebnjem. B,irbo-Waxenstein Valcska, grofinja,
grajščakinja v Rakovniku. Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Bogolin Mihael, župnik v Ajdovici. Dolinar Janez, župnik v Šent Janži. Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici. Hočevar Anton, župnik pri sv. Lovrenci.
Hofer Kari, župnik v Čateži. Karlin Janez, župnik v Doberničah. Kolar Matija, kaplan v Trebnjem. Koncilija France, nadučitelj v Žu-
žemberku. Košir Alojz, župnik v Št. Rupertu. Marolt Jakob, župnik pri sv. Križi. Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Schuller Janez, župnik v Trebelnem.
Tavčar Mihael, župnik v Žužembeiku. Tramte Anton, kaplan v Žužemberku. Urbanija Lovro, župnik na Mirni.
Vašič Ljudovik, dr., zdravnik v
Trebnjem. Zore Anton , župnik v Mokronogu.
Štev. 20.
Vipava. Poverjenik: Grabrijan Jurij.
*Erjavec Matija, kaplan v Šturji. ♦Grabrijan Jurij , kan. in dekan v
Vipavi, vitez Pr. J. reda. *Hiti Luka, kaplan v Uatiji. ♦Kavčič Franc, posestnik v Št. Vidu. *Koder Matej, kaplan na Slapu. *Lampe Anton, kaplan v G6čab.
*Nakus Josip, kaplan v Planini, čitalnica kmetijska v Podragi. Dolčnc Ribard, vodja sadje- in vi-
norejske šole na Slapu. Keuda Josip, dr., zdravnik v Vipavi. Pogačuik Jan., beueficiat v Podragi.
Štev. 11.
Vrhnika, a) Poverjenik Slibar Martin.
*Kotnik France, posest, na Vrhniki.
*Mahkot Jakob, c. k. okrajni glavar v Logatci.
*Markič Matej , župnik v Logatci.
*Šlibar Martin, dekan na Vrhniki.
Belar Josip, župnik v Hotedršici.
Borštnik France, profesor (knjige v Borovnico št. 8).
Borštnik Janez, posestnik v Borovnici.
Dolinar France, župnik v Horjulu.
Globočnik Viktor, c. k. pristav na Vrhniki.
Gruden Janez, c. k. davkar na Vrb-niki.
Hočevar Anton, župnik v Šent Joštu.
Jelovšek Gabriel, trgovec na Vrhniki. Justin Blaž, admiuistrator v črnem Vrhu.
Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Lenarčič Jožef, posestnik na Vrhniki. Levičnik Valentin, c. k. davkarski
nadzornik v Logatci. Levstik Vinc., uadučitelj na Vrhniki. Papler Fr., nadučitelj v Borovnici. Podobnik Ignac, župnik v Preserji. Rogelj Florijan, notarski uradnik v Logatci.
Rott Gotthard, kaplan v Logatci. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Vonča Anton, kaplan v Belkah. Zdražba Janez, kaplan na Vrhniki.
Štev. 24.
b) Poverjenik: Gruntar Ignac.
Arko France v Logatci. Arrigler Mimica, učiteljica v Logatci.v Gruntar Ignac, dr., c. k. notar, v Logatci.
Hočevar Jožef, pomočni uradnik v
Logatci. Mulley Adolf v Logatci.
Osebek France, kancelist v Logatci. Puppis Kari, kupec v Logatci. Ribnikar Adolf, nadučitelj v Logatci. Sicherl Janez v Logatci. Stergar Stanko, dr., c. k. okrajni zdravnik v Logatci.
Štev. 10.
Štev. udov v ljubljanski škofiji: ustanovnikov . . . 176
letnikov.....491
Skupaj . . 667
II. Lavantinska škofija.
Bistrica Slovenska. Poverjenik: Štepišnik Lovro.
*Hajšek Anton, župnik v Makolah. Purgaj Jurij, kaplan v Laporji. *Ratej Franc, dr., c. k. notar v Slov. Železnikar Ivan, notar, uradnik v Bistrici.	Slov. Bistrici.	Štev. 4.
Braslovče. Poverjenik: Balon Anton.
*BaIon Anton, župnik na Vranskem. *Bohinc Jakob, dekan v Braslovčah. *Šentak Franc, posestnik na Vranskem.
*Šventncr Leopold, trgovec na
Vranskem. *Valenčak Martin, c. k. gimn. profesor v p. na Vranskem.
Čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik Luka, zdravnik na Vranskem.
Knjižnica okrajna učilniška na
Vranskem. Križnik Gašpar v Motniku. Sorn Gašpar, župan v Grajski Vasi.
Štev. 10.
Brežice. Poverjenik: Tanšek Ivan.
'•^Repič Andrej, župnik v Kapelah. ^Knjižnica učiteljska v Brežicah. *Lenček Alojz, posestnik na Blanici. *Ripšl Kari Ferd., župnik v Vidmu. *Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji. *Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah.
Gomilšak Jožef, uradnik v Vidmu. Kavčič Jakob, knjigovodja v Brežicah.
Mešiček Jožef, učitelj v Brežicah.
Novotny Emanuel, c. k. okr. sodnik v Brežicah.
Tanšek Ivan, koncip. in posestnik.
Ziherl o. Lenart, frančiškan v Brežicah.
Žnidaršič Ignac, lekarničar v Brežicah.
Ste v. 13.
Celje, a) Poverjenik: Žolgar Mihael.
*Čitalnica narodna v Celji. *Kapus Franc, trgovec v Celji. *Kočevar Štefan, dr., okr. zdravnik v Celji.
*Krušič Ivan, c. k. gimn. profesor v Celji.
*Lipold Franc, odv. koncip. v Celji. *Občina selska na Teharjih. *Podružnica kmetijska v Celji. *Sernec Josip, dr., odvetnik v Celji. *Topljak Josip, posestnik v Celji. *Vošnjak Mihael, inženir.
*Žuža Ivan, rud. poseatn. v Grižah.
Filipič Ljudovik, dr., v Celji.
Hrašovec Franc, dr., odvetniški kon-cipient v Celji.
Knjižnica c. k. gimnazije v Celji.
Likar Janez, odvetniški tajnik v Celji.
Ribar Anton, kaplan pri sv. Martinu v Teharjih.
Zelene Jožef, župnik v pokoji v Celji.
Žičkar Josip, kaplan v Celji.
Zolgar Mihael, c. k. gimn. profesor v Celji.	Štev. 19.
h) Poverjenik: Sirca Jožef.
*Arzenšek Matija, župnik v Grižah. *Jeraj Jožef, župnik in duh. sveto-*Janežič Jakob, rudn. posestnik v valeč v Žavci.
Grižah.	Štev. 3.
Dravsko polje, a) Poverjenik: Eath Franc Ser.
*Strajnšak Martin, nadžupnik in
dekan v Hočah. černko Jožef, kaplan v Hočah. Hren Anton, nadučitelj v Frajliamu. Mahor Feliks, podučitelj v Frajhamu.
O "gerl Jakob, kaplan v Slivnici pri
Mariboru. Eath Franc Ser., župnij v Frajhamu.
Štev. 6.
b) Poverjenik: Antolič Ivan. Presečnik Gregor, kaplan v Cirkovcah.
Gornji grad. a) Poverjenik: Potočnik Lovro. '•'Potočnik Lovro, dekan v Gornjem Pajmon Anton, župnik pri Novi Štifti-
gradu
*Sternad Matija, župnik v Ljubnem. Budna Martin, organist v Ljubnem. Kralj Davorin, kaplan v Gornjem gradu.
b) Poverjenik: Skoflek Jakob.
*Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. Čitalnica v Mozirji. Goričar Anton, poštar v Mozirji. Krajnik o. Atanazij, frančiškan v Nazaretu.
Rom Ignac, kaplan v Ljubnem. Sternad Anton, posestnik pri Novi Štifti.
Štev. 7.
Pirš Josip, okr. tajnik v Mozirji. Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji.
Štev. 6.
Jarenina. a) Poverjenik: Čuček Jožef.
*Lajh o. Iiorbinijan, župnijski vikar
pri sv. Juriji. Čuček Jožef, dekan v Jarenini. Goršič Matija, kaplan v Jarenini.
Merčnik Anton, župnik pri Št. Ilu. Repa France, župnik pri Št. Jakobu. Slekovec Jožef, učitelj v Jarenini. Serbela Jožef, cerkvenik v Jarenini.
Štev. 7.
Št. Jurij na Ščavnici. — Poverjenik: Horvat Jožef.
Božič Anton, pos. pri Mali nedelji. Čitalnica v Ljutomeru. Fridav Peter v Noršincih. Gomilšak Franc, uradnik v Ljutomeru. Gomilšak Jožef, uradnik v Ljutomeru. Horvat Jožef, nadučitelj v Ljutomeru. Huber J., knjigar v Ljutomeru. Jurkovič Martin, kaplan v Ljutomeru. Kralj Ivan, posestnik v Iljaševcib.
Kukovec Ivan, posestnik in deželni
poslanec v Ljutomeru. Mlasko Jošef, kaplan pri sv. Petru. Mravljak Anton, dr., odvetnik v
Ljutomeru. Simonič Janez, kaplan v Ljutomeru. Šlamberger Anton, c. k. notar v
Ljutomeru. Šrol France, župnik v Ljutomeru.
Štev. 15.
Konjice.
*Bczenžek Jurij, župnik v Čadramu. *Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Jožef, krojač in posestnik
v Žrečah. *Mikuš Franc, v Konjicah.
nadžupnik in dekan
*Modic Janez, župnik na Prihovi. *Skerbec Martin, kaplan v Konjicah. *Verlič Franc, župnik v Stranicah. Lenart Janez, župnik v Tinjah.
Štev. 8.
Kozje. Poverjenik: Bosina Janez.
"Knjižnica učiteljska v Kozjem. Bosina Jan., dekan v Kozjem. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Geršak Vinko, župnik v Podčetrtku
Smole Jakob, kaplan pri sv. Petru. Zabukovšek Iv., trgovec in posestn. v Tuhlji.
Štev. 6.
Laški trg. Poverjenik: Žuža Anton.
*Vrečko Matej, župnik v Jurijevem kloštru.
*Žuža Anton, vitez Fr. J. reda, častni kanonik in dekan v Laškem. Boheim Jan., kaplan v Laškem. Elsbacher Andrej, trg. v Laškem Heber France, kaplan v Laškem.
Kolarič Jožef, župnik na Razborji. Krajni šolski svet pri Zidanem mostu. Mikuž Rafael, c. k. davk pristav
v Laškem. Rodošek Anton, kaplan v Trebovljah. Ulrih Frane, c. k. notar v Laškem.
Štev. 10.
Št. Lenart v Slov. Goricah.
#čoInik Dom., posestnik na Drvanji.
Štev. 1.
Poverjenik: Gregorič Janko.
*Jančar Franc, duhoven v pokoji *Simonič Jan. Aleks., kaplan pri sv. pri sv. Petru.	Juriji na Ščavnici. Štev. 2.
Maribor, a) Poverjenik: Majciger Janez.
*čitalnica narodna.
*Dominkuš Ferdinand, dr., odvetnik.
*Gregorec Lavoslav, dr., profesor
bogoslovja. ^Knjižnica c. k. gimnazije. *Knjižnica semeniška. *Kosar Fr , kanonik in profesor bog. *Majciger Janez, c. k. gimn. profesor. *Ogradi France, spiritual. *Radaj Franc, dr., c. k. notar. *Rapoc Franc, c. k. notar v Šo štajnu,
*Skuhala Janez, ravnatelj dijaškega semenišča in profesor bogoslovja.
*Sorčič Franc, inful. prošt.
*Sorglechner Jožef, župnik pri Dev. Mariji v puščavi.
*Srnec Janko, dr., odvetnik.
Ambruš Valentin, c. k. gimn. profesor.
Berdajs Davorin, trgovec.
Borzečnik Anton, kaplan pri sv. Magdaleni.
Brelih Franc, c. k. profesor na realki.
Caf Jakob, kaplan pri sv. Magdaleni.
Ferk Feliks, zdravnik.
Ferk Franc, kaplan pri sv. Petru pri Mariboru.
Feuš Franc, dr., stolni kaplan v Mariboru.
Flek Jožef, župnik v Lembaliu.
Glančnik Jernej, dr., odvetnik.
Ilerg Lovro, kanonik.
Ileržič Jožef, stolni vikar.
Jenko Ivan, železniški uradnik.
.Tentel Bernard, trgovec.
Koprivnik Ivan, c. k. vadniški učitelj v Mariboru.
Koser Makso, notar, kandidat.
Kovačič Štefan, učitelj pri sv. Marjeti.
Križanič Janez, dr., prof. bogoslovja, podravnatelj dubovskega semenišča.
Lavtar Lukež, c. k. profesor na učiteljišči.
Miklošič Janez, učitelj na c. k. vadnici.
Mlakar Janez, dr., podravnatelj dijaškega semenišča, profesor bog.
Morič Maks, trgovec.
Napotnik Mihael, dr., prof. bog.
Orozelj Janez, dr., odvetnik.
Pajek Jožef, dr., c. k. gimn. profesor.
Pekolj Janez, dr., c. k. sodnijski pristav.
Ploj Anton, vseučiliščnik v Gradci.
Pravdič Jožef, gimn. učitelj.
Robič Fr., okr. šolski nadzornik.
Rošker Franc, nadučitelj v Lem-bahu.
Suhač Anton, dr., stolni kaplan.
Schwarz Franc, župnik v Kamnici.
Vovšek Franc, c. k. pristav v Mariboru.
Žmavc Jurij, provizor na Remšniku.
Žuža Janez, dr., knezošk. tajnik in pridv. kaplan.	Štev. 49.
b) Poverjenik: Wurzer Matija.
*Vučnik Franc, naduč. v pokoji v Koemut Janez, učitelj v Rušah. Selnici za Dravo.	Lednik Anton, kaplan v Rušah.
Štev. 3
Marnberg.
Ostrožnik Anton, župnik na Pernicah.
Nova cerkva. Poverjenik: Juvančič Franc.
*Gajšek Kari, duhovni svetovalec,
župnik na Doberni. *Kos Alojz, župnik v Crešnjicab. *Lapuh Martin, župnik pri sv. Joštu. Bratuša Alojz, kaplan pri Novi cerkvi. Juvančič Franc, častni kanonik in dekan pri Novi cerkvi.
Karba Matija, kaplan na Doberni. Kukovič Avguštin, dr., kaplan v Vojniku.
Šijanec Alojz, kaplan pri sv. Martinu. Tomanič Janez, kaplan v Vitanji. Voh Jernej, kaplan pri Novi cerkvi.
Štev. 10.
Ptuj. Poverjenik: Lendovšek Mihael.
*Hrtiš o. Benko, minorit v Ptuji. *Kukovec Jož., župnik pri sv. Andreji. *Jurca A. v Ptuji.	*Meško Jakob, župnik pri sv. Lo-
*Kancler o. Pavi, minorit v Ptuji. vrenci.
*Modrinjak Matija, inf. prošt i. t. d. v Ptuj i.
*Trstenjak Jakob, župnik pri sv. Marjeti.
Alekšič o. Fidalij, gvardijan v Ptuji. čuček Jožef, dr., odvetnik. Fegeš Valentin, uradnik v Ptuji. Ferjančič Andrej, dr., c. k. sodn,
pristav v Ptuji. Ferk Jakob, ravnatelj ljudske narodne šole v Ptuji. Gregorič Alojz, dr., odvetnik v Ptuji. Haubenreich Alojz, kaplan pri sv. Marjeti.
Hirti Franc, beneficiat in katehet v Ptuji.
Hubad Franc, gimn. profesor v Ptuji. Jurca Anton, trgovec v Ptuji. Jurtela Franc, dr., odvetn. konci-
pient v Ptuji. Kocmut Janez, nadučitelj pri sv.
Urbanu zunaj Ptuja. Kocuvan Ant., župnik pri sv. Urbanu. Kolenko Martin, kaplan pri sv. Urbanu.
Krajnc Boštjan, učitelj v Ptuji. Krop Janez, c. k. davk. pristav v Ptuji.
Kunstek Luka, gimn. profesor v Ptuji.
Lendovšek Mihael, vikar v Ptuji.
Novak Jožef, c. k. sodn. uradnik v Ptuji.
Planinšek Mihael, meščan v Ptuji.
Plešek o. Jožef, minorit v Ptuji.
Ploj Jakob, odvetnik v Ptuji.
Poljanec Alojz, koncipient v Ptuji.
Prus o. Stanko, minorit v Ptuji.
Raab Terozija, pl., učiteljica v Ptuji.
Ranner Janez, nadučitelj v Laškem, c. k. nadzornik za ljudske šole.
Sinko Jožef, kaplan pri sv. Lovrenci.
Slekovec Matej, kaplan pri sv. Marksu.
Šalamun o. Klement, minorit v Ptuji.
Šijanec Franc, učitelj pri sv. Lovrenci.
Učiteljska okrajna knjižniea v Ptuji.
Urbanec Janez, uradnik v Ptuji.
Vuk Andrej, župnik v Hajdini.
Wtnger Alojz, c. k. sodn. pristav v Ptuji.
Žitek Jožef, gimn. profesor v Ptuji.
Štev. 42.
Rogatec.
*Orač, nadzornik v Rogatci. *Sovič Jožef, župnik v Stopercah.
*Vraz Janez, kaplan v Rogatci.
Štev. 3.
Šaleška dolina. Poverjenik: Trafenik Franc.
*Lipold Janez, dr., župnik v Šmart- *Trafenik Franc, dekan v Št. Ilu. nem,	Štev. 2.
Šmarje, a) Poverjenik: Ivane Martin.
*Arnuš Franjo, kaplan v Zibiki. *'Ulaga Jožef, župnik v Št. Vidu. Kotnik Jožef, učitelj v Žusmu.
Pestevšek Dragoslav, učitelj v p. in krajni šol. načelnik v Sladki Gori. Rakoše Mihael, župnik v Žusmu, Štev. 5.
b) Poverjenik: Dr. Ipavic Gustav.
*IIašnik Jožef, župnik pri sv. Juriji.
*Ipavic Gustav, dr., zdravnik pri sv. Juriji.	Štev. 2.
Šmartin. Poverjenik: Schutz Jožef.
*Šribar Janez, župnik v Pamečah. '^Trstenjak Davorin, župnik v Sta-*Schutz Jožef, dr., mestni župnik rem trgu.
v SI. Gradci.	*Zmazek Frane, kaplan v Starem trgu.
Štev. 4.
Velika nedelja. Poverjenik: Jesih Anton.
*Knjižnica učit. okraja v Ormoži, *Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji.
*Petovar Ivan, dr., odvetnik v Ormoži.
*Šinko Božidar, župnik v pokoji pri
sv. Nikolaji, Freuensfeld Jožef, učitelj v Svetinjah. Fric Matija, dekgn pri Včliki nedelji. Geršak Ivan, dr., c. k. notar v Ormoži. Jesih Anton, koneipiet v Ormoži. Kosi Ivan, učitelj pri sv Lenartu. Mavric Franc, c. k. davk. pristav Ormoži.
Napast Martin, kaplan pri Veliki nedelji.
Repič Martin, učitelj pri sv. Nikolaji. Skuhala Peter, kaplan pri sv. Nikolaji. Stuhec Anton, učit. pri sv. Bolfanku. Sporn Siegfried, župnik v Ormuži. Schvvinger Albin, župnik v Središči. Toplak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Vrbnjak Marko, notarski uradnik v
v Ormoži. Vihar Filip, mestni kaplan v Ormoži. Žižek Anton, dr., zdravnik v Ormoži.
Štev. 20.
Vuzenica. Poverjenik: Držečnik Luka.
*Držečnik Luka, župan v Janževem Vrhu. *Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lovrenci v Vuherjab, Ostre Franc, kaplan v Vuzenici.
Stev. 3.
Zavre. Poverjenik: Raic Božidar.
*Meško Martin, kaplan pri sv. Barbari.
Hauser Dragotin, c. k. poštar v Leskovci.
*Raič Božidar, župnik pri sv. Bar- Kelec Janez, učitelj pri sv. Barbari.
Korošec Jožef, cirkvenik pri sv. Barbari
Požar Lovro, dr., pri sv. Barbari. Silvester Franc, nadučitelj pri sv. Barbari.
Šalamun Simon, učitelj pri sv. Barbari. Učilnica sv. Barbare v Halozah. Vodušek Andrej, župnik v Leskovci.
Štev. 15.
bari.
*Rajsinger Fr., posestnik in trgovec
v Dobravi. *Sovič o. Aleks., župnik pri sv. Trojici.
*Šuta Rupert, kaplan na Zavrči. ♦Trampuš Janez, dekan v Zavrči. Blas Moric, trgovec pri sv. Barbari.
Število v lavant. škofiji: ustanovnikov . . 95
letnikov . . 182
Skupaj
. 277
Letopis 1881.
19
III. Sekovska škofija.
Adniont. Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan.
*Matevžič o. Eginard, gimn. prof. *Pivec o. Maksimilijan. *V8gaja o. Rudolf.
Rešek o. Henrik. Trček o. Egid.
Štev. 5.
Cmurek. Pavalec Jurij, kaplan. Gradec.
*lpavic Benj., dr., zdravnik.
*Krek G., dr., c. k. profesor na vseučilišči.
*Macun France, bivši sodn pristav.
*Muršec Jož., dr., c. k. realke profesor v pokoji.
*Skodlar Henrik, trgovec.
•'Švajgar Gabriel, gvardijan minorit. samostana.
Čitalnica slovanska v Gradci.
Hauptmann Franc, c. k. profesor na izobraževališči za učiteljice.
Herman Mihael, deželni odbornik.
Kapler Janez, bogoslovec.
Iilemenčič Nace, dr., privatni docent na vseučilišči.
Kočevar France, c. k. vise sodnije svetovalec.
Lendovšek Josip, učitelj c. k. I. državne gimnazije.
Macun Ivan, c. k. profesor I. državne gimnazije.
Purgaj Jakob, dr., c. k. profesor I. državne gimnazije.
Rojnik Štefan, učitelj v škof. semenišči.
Seyfried Ljudovik, duhovnik v c. k. kaznilnici.
Senior K., dr., mestni okrajni zdravnik.
Stanič Jožef, notarski koncipient.
Stanonik Jožef, dr., profesor bog. na vseučilišči.
Žnidaršič Jakob, učitelj v škof. semenišči.
Štev. 21.
Judenburg. Pajtler Jakob, mestni kaplan. LjllbliO. Cilenšck Martin, gimn. profesor.
Šte vilo udov v sekovski škofiji: ustanovnikov ... 9
letnikov ... 20
Skupaj ... 29
IY. Krška škofija.
Belak. Poverjenik: Monetti Matija.
Knaflič Radoslav, župnik v Ločah,
Lutman Matej, oskrb. kaplan v Trebnjem.	Štev. 2.
Celovec. Poverjenik: Janežič Simon.
*Čitalnica slovanska.	Janežič Simon, nadporočnik v pokoji.
*Einspieler Andrej, c. k. profesor	Janežič Valentin, dr., štab. zdravnik.
na realki.	Pesjak Franc, trgovski opravnik.
*Janežič Evgen, sin -j- g. Antona	Poljak Gvido, bank. pooblastnik.
Janežiča, profesorja.	Rossbacher Bernard, trgovec.
Alijančič And., kanonik in dekan.	Sket Radoslav, dr., c. k. gimn. pro Ambrož Matija, župnik v Svečah. fesor.
Božič Valentin, župnik v Pokerčah.	Sočebranski.
Breznik Jožef, c. k. finančni viši	Šašl Martin, duh. svetovalec in ka-
nadzornik v Celovci.	tehet.
Čare Peter, župnik v Poreeah.	Wieser Andrej, župnik v Grabštanji.
Einspieler Lamb., knezoškof. tajnik,	Wieser Janez, župnik pri sv. Lo-
kanouik.	vrenci.
Janežič Jožef, posestnik v Lešah.	Zupan Josip, tajnik grof. Eggerjeve.
Štev. 21.
Doberla ves. — Poverjenik: Muden Simon.
*Šervicelj Matej, župnik pri sv. Kocijanu.
Kanalska dolina.
Einspieler Gregor, kaplan v Žab- Ferčnik Lambert, dekan v Žabnicah. nicah.	Štev. 2.
Lavantinska dolina.
*Pirc o. Franc Sal., predstojnik gimn. konvikta v Št, Pavlu.
Tinje. Serajnik Lovro, prošt v Tinjah.
Velikovec.
Kulterer Jurij, dr., odvetnik v Ve- Messner Jožef, odvet koncipient v likovci.	Velikovci.	Štev. 2.
Zilska dolina. Poverjenik: Dr. Levicnik Jernej.
Levičnik Jernej, dr. modr., dekan Stembal Davorin, župnik v Čačah. pri sv. Mohoru.	otev. 2.
Število udov v krški škofiji: ustanvnikov . . 5
letnikov . . . 27
Skupaj . . 32
V. Goriška nadškofija.
Bovec. Poverjenik: Sorč Alojz.
Tiratina Kristijan, ravnajoči učitelj
v Srpenici. Grželj Ivan, učitelj v Srpenici. Jarec Ivan, vikar v Trenti. Kodrič France, kaplan v Bovci. K ra vanj a Andrej, kurat pri Soči.
Kurinčie Janez, vikar v Srpenici. Mlekuž Tomaž, c. k. cestni nadzornik v Bovci. Sorč Alojz, posestnik v Bovci. Štrukelj Mihael, vikar v Logu.
Štev. 9.
Cirkno. Poverjenik: Jeram Josip.
Harmel Adolf, župnik v Šebreljih. Ilovar France, župnik na Šentviški Gori.
Jeram Josip, dekan v Cirknem. Jereb Joahim, kurat v Jagerščah.
Selak Anton, vikar v Novakab. Sitar France, župnik na Bukovem. Starman Štefan, vikar v Orehku. "VVester Janez, vikar v Otaleži.
Štev. 8.
Črnice. Poverjenik: Ballogli Kari.
*„Edinost", društvo v Ajdovščini. Vodopivec Janez, trgovec v Kamnji.
Kerkoč Štefan, vikar v Lokavici.	Stev. 3.
*
Gorica in okolica. Poverjenik: MarušiČ Andrej.
*Gollmayr Andrej, dr., knez-nadškof.	*Čitalnica solkanska.
*Bensa Štefan, kanonik, ravnatelj	*Grča Blaž, vikar v Cepovana
knezonadškof. pisarne.	*Knjižnica cent. bog. semenišča.
*Budal Bernard, inženir v Bosniji.	»Knjižnica c. k. studijska.
^Kocijančič Štefan, profesor bog. in častni kanonik.
*Marušič Andrej, c. k. gimn. prof.
*Toukli Josip, dr., advokat.
*Vales Marko, vikar v Oseku.
*Wolf Ivan, mestni župnik.
Cibič Anton, debsn v Črnicah.
Čebular Jakob, c. k. profesor vel. realke v Gorici.
Čuček Raiuiund, c. k, profesor na učilišči za učiteljice.
Erjavec Fran, c. k. profesor velike realke.
Faganelj Štefan, kaplan v Renčah.
Gaberšček Simon, vikar v Šent-An draži.
Gabrijelčič Jožef, dr., profesor bog. in' spiritual.
Gerbec Ivan, kaplan v Ločniku.
Godnič Jožef, kaplan v Solkanu.
Gregorčič Anton, dr., profesor bog.
Gregorčič Anton, vikar pri sv. Flo-rijanu pri Gorici.
Jakončič Leopold, lekarničar.
Kafol Štefan, monsignore, častni kanonik in nadškof, kancelar.
Knjižnica c. k. gimnazije.
Knjižnica c. k. realke.
Knjižnica učiteljska goriške okolice.
Kos Franc, dr., gimn. učitelj.
Kumar Valentin, učitelj c. kr. deške vadnice.
Mahnič Anton, dr., profesor bog.
Mercina Ivan, učitelj c. k. deške vadnice.
Pagliaruzzi Jožef, pravnik v Gorici.
Pavletič Andrej, monsignore, vodja gluhonemškega učilišča.
Pečenko Andrej, vikar v Gabrijah.
Pezdič Mihael, poštni opravnik v Solkanu.
Povše Fran j o, vodja in profesor deželne kmetijske šole.
Rojic A. R., dr., zdravnik v Gorici.
Rudež Anton, učitelj gluhonemcev.
Rutar Lovro, ravnatelj na Sv. Gori.
Semenišče mladenško knozoškof.
Toman Ema Albina, c. k. dekliške vadnice učiteljica.
Zavadlav France, posestnik v Šent-Andraži.
Štev. 43.
Kanal.
*Vidic Franc, dekan v Kanalu. Čerin Tomaž, vikar v Avčah. Čitalnica narodna v Kanalu. Jug Janez, vikar v Lokovci. Kumar Ljudovik, kaplan v Kanalu. Lisjak Andrej, dr., zdravnik v Kanalu.
Lukančič Tomaž, učitelj v Gornjem Polji.
Rožič Franc, kaplan v Kanalu.
Poverjenik: Vidic Franc.
Škert Andrej, vikar v Kalu. Tomšič Jožef, vikar v Levpi. Trpin Anton, vikar v Zapotoku. Tušar Anton, dr., c. k, okr. sodnik
v Kanalu. Ukmar Anton, vikar v Marija Celji. Vogrič Janez, nadučitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikar v Ročinji. Zega Mihael, učitelj v Kanalu.
Štev. 16.
Kobarid. Poverjenik: Dominko Franc.
Dominko Franc, učitelj in ravnatelj
pripravnice v Kobaridu. Gregorčič Simon, kaplan v Kobaridu.
Šekli Anton.
učitelj v Kobaridu.
Štev. 3.
Komen, a) Poverjenik: Kavčič Josip.
*Kavčič Josip, dr., notar v Komenu.
Štev. 1.
b) Poverjenih Gregorčič Simon.
Gregorčič Simon, kaplan v Rifenbergu.
Poniž Ambrož, nadučitelj v Rifenbergu,	Štev. 2.
Št. Peter. Kobal Peter, dekan v Št. Petru pri Gorici.
Toniin. Poverjenik: Kragelj Josip.
*Oitalnica n&rodna v Tominu.	Kovačič Nace, pos. pri sv. Luciji.
*Knjižnica okrajna učiteljska v To- Kragelj Josip, dekan v Tominu.
minu.	Kumar Ivan, kaplan pri sv. Luciji.
Carli Alojz, župnik pri sv. Luciji. Premcrstein Janez, pl., dr., c. k. Fon Jakob, vikar v Stržišči.	notar.
Grželj Janez, ravnajoči nadučitelj v	Štev. 9.
Tominu.
Število udov v goriški nadškofiji; ustanovnikov . . 17
letnikov . . . 78
Skupaj . . 95
YI. Tržaško-koperska škofija.
Dolina, a) Poverjenik: Jan Jurij.
*Jan Jurij, dekan v Dolini	Pavli Alojz, kaplan v Borštu.
Brezovar Jožef, kaplan v Boljunci. Švet Janez, kaplan v Klanci. Klemene Franc, kaplan v Podgorji.	Štev. 5.
b)	Poverjenik: Eekar Janez.
Berščak Ivan, učitelj na Vatovljah. Rakovec Lovrenc, kaplan pri Ško-Bogatec Kristislav, učitelj v Divači. cijanu.
Pakiž Anton , učitelj pri Škocijanu.	Štev. 4.
c)	Poverjenik: Benedik Janez. Benedik Janez, župnik v Brezovici.
Kraljič France, kaplan v Slivji. „	®tev- 2-
Jelšane. a) Poverjenik: Pušavic Valentin. *Notar Anton, kaplan v Jelšanah.	Štev. 1.
b) Poverjenik:	Jenko Slavoj.
Brecelnik Janez , župnik v Hrušici.	Poklukar Martin, župnik v Vodicah.
Jenko Slavoj, trgovec pod Gradom.	Zajec Anzelm, kaplan v Hrušici. Mahnič Janez, kaplan v Pregarjah. Štev. 5.
Kasta v.
Jane Jožef, kaplan v Rukavci.	Rebek Anton, c. k. davk. nadzornik
Ivotarska učiteljska knjižnica v v Volovski.
Kastvi.	Štev. 3.
Koper in Krkovce.	Poverjenik: Sila Jakob.
Kleinmayr plem. Julij, c. k. profesor	Sancin Jožef, duhoven na Rižani.
na učiteljišči v Kopru.	Sila Jakob, katehet na učiteljišči v
Kosec Franc, župnik v Truškah.	Kopru.
Poniž Benedikt, učitelj na vadnici.	Teran France, duhoven v Pomjanu. Ravnateljstvo c. k. moškega učite-
teljišča v Kopru.	Štev. 7,
Bekar Bernard, Gabršček Andrej, Kabaj Miha, Luvin Peter, Luznik Alojz,
Naročniki.
učiteljski pripravniki v Kopru.
Kršan. Matičič Franc, župnik v Boljunu. Ospo. Mikuš Jožef, župnik v Kubedu. Pazin in Pičan. Poverjenik: Venedig Herman.
*Voleič Jakob, kaplan v Zarečji. Sajevec Jakob, pl., beneficiat „de Jelušič Raimund, plem., oskrbnik v Godenberg" na Gradišči.
Tinjani.	Venedig Herman , c. k. gimn. pro-
Križman Jožef, katehet c. k. velike fesor v Pazinu.
gimnazije v Pazinu. Nemanič Davorin, c. k. gimn. prof.	Štev. 6.
v Pazinu.
Piran. Ravnik Franc, župnik v Kortah.
Tornaj. Poverjenik: Brence Jernej.
*Črne Anton, posestnik v Tomaji. Brence Jernej, duhoven v Dutovljah. Gulič Frančiška, posestnica v Sežani.
Kante Matej ko, narodni učitelj v Sežani.
Knjižnica učiteljska v Sežani.
Knjižnica v Dutovljah (plačuje gosp.
Luka Tavčar v Ljubljani). Legat Edvard, kaplan v Lipici. Sila Matija, župnik v Repnem Taboru.
Zupan Jožef, kaplan v Tomaji.
Štev 9.
Trst in okolica. Poverjenik: Jereb Gregor.
*Cegnar Franc, e. k. tel. kontrolor.
*Gorup Jožef, vel. trgovec.
*Kastelec Franc, trgovec.
*Klodič-Sabladoški Anton, vitez, c. k. deželni šolski nadzornik.
*Komar Vekoslav, uradnik deželne glavne blagajniee.
*Lautmann Janez, trgovec.
*Pertot Janez, posestnik v Barkovlji.
*Vesel Koseski Janez, c. k. finančni svetovalec, častni ud.
*Vovk Janez, župnik v Bazovici.
Črne Janez, kaplan pri sv. Antonu.
Čitalnica slovanska v Trstu.
Debelak Mihael, kaplan pri sv. Antonu v Trstu.
Dekleva France, trg. opravnik.
Delavsko slovensko podporno društvo v Trstu.
Dolenec Viktor, trgovec.
Dolinar Janez, c. k. učitelj na mešč. šoli v Trstu.
Dovgan Anton, uradnik južne železnice.
Fajdiga Svitoslav, učitelj na c. k. veliki realki v Trstu.
Flego Peter, škofov kaplan.
Gerželj Anton, trgovec.
Gomilšak Jakob, nemški pridigar pri sv. Antonu v Trstu.
Huth Kari, c. k. vojni kaplan.
Jančar Jožef, učitelj na Iietnari.
Jereb Gregor, c. k. telegr. uradnik.
Kalister Ivan, zasebnik v Trstu.
Kapus Simon, škofov strežnik.
Kenda Anton, uradnik pri „assec. generali".
Kljuder Anton, kaplan pri sv. Ivanu.
Klemenčič Ivan, c. k. telegr. uradnik.
Legat Jan. Nep., c. kr. gimn. prof. v Trstu.
Mankoč Josip, trgovec.
Mubej Jožef, c. k. namorski uradnik v Trstu.
Muha Jože., E., corso št. 43 v Trstu.
Nabergoj Ivan, državni poslanec posestnik v Proseku.
Omers Jožef, duhovnik v bolnišnici v Trstu.
Paternost Franc, trgovski pomočnik.
Pertot S., dr., zdravnik v tržaški bolnišnici.
Pfeifer Jurij v Trstu.
Piskar Franc, uradnik južne železnice v Trstu.
Pogorelec Ivan, c. k. telegr, uradnik.
Polič Matej, trgovec in predsednik čitalnice v Trstu.
Rogač Anton, župnik v Ketnari.
Rus Franc, trg. pomočnik v Trstu.
Sinkovič Martin, učitelj na c. k. meščanski šoli v Trstu.
Skerl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu v Trstu.
Staudacher Ferd., častni kanonik in c. k. gimn. profesor v pokoji.
Šabec Ivan, zasebnik in hišni posestnik v Trstu.
Šilec Ivan, trgovec v Trstu.
Šorli Janez v Trstu.
Šorli Matej, c. k. poštni uradnik v Trstu.
Šust Jan., dr., kanonik in škofov kancelar.
Tosti Janez, tehtniški uradnik v Trstu. Truden Miha, veliki trgovec. Urbas Viljem, c. k. profesor velike
realke v Trstu. Užnik Ivan, c. k. profesor velike realke.
Valenčie Ivan, trgovec v Trstu.
Vodnov Davorin, pri Kalietrovih dedičih v Trstu. Vončina Filip, kaplan na Opčini. Žbona Andrej, uradnik južne železnice v Trstu. Žerjav Luka, profesor v Borštu pri Trstu.	Štev. 60.
Naročnik: Piščanec Jožef, dijak.
Število udov v tržaški škofiji: ustanovnikov . . 13
letnikov ... 5)2
Skupaj . . 105
VII. Udje v raznih krajih.
Brčka. Miglič Peter, dr., c. k. polkovni zdravnik. Bl'110. Pajk Janko, c. k, profesor II. nemške gimnazije. Buda-Pešt. *Dr. Pavi Turner. Djakovar. *Strossmayer Jožef Jurij, škof. Dobrovnik. Pavlica Ljudovik, c. k. profesor na nautiki. Dunaj in okolica. Poverjenik: Cigale Matej.
*Cigale Matej, c. k. minist. tajnik.
"Conrad Siginund, njeg. ckscclencija baron Eybesfeld, minister za uk in bogočastje.
*Firbas Franc, odgojitelj.
*Kandernal Franc, c. k. profesor državne gimnazije, III. Rasu-mofiskygasse 25.
*Miklošič Franc, vitez, dvorni svetnik, c. k. profesor na vseučilišči.
*Napret Teodor, dvorni svetnik pri naj visi sodniji.
Letopis 1881.
*Pogačnik Ferd., dr., odvetnik.
*Scbneid-Treuenfeld Josip, vitez, c. k. stoluik in posestnik mnogih visokih redov i. t. d.
*Simonič Franc, dr., c. k. uradnik vseučiliščne knjižnice.
*Šuman Josip, c. k. profesor aka-dcmiške gimnazije.
*Žvegel Josip, baron, ministerski svetovalec vnanjih oprav.
Deteia Franc, dr., c. k. gimn. profesor v Dunajskem Novem mestu.
20
Dolenec Josip, drd. v Avgustineji. Janežič Janez, drd. v Avgustineji. Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mini-
sterstvu za deželno brambo. Jurtela Andrej, stud. phil. Koželj Anton, prefekt v c. k. Terez.
akademiji. Kulavic Jan., dr., c. k. dvorni kn>
plan in vodja v Avgustineji. Murko Matija, stud. phil. Navratil Ivan, c. k. najvišega sodišča pristav.
Ganserildorf. Maselj Franc, c. k. računski stražmešter 8. drag. polka. Hallstadt. Križnicka Kari, c. k. sal. blagajnik.
JindrillOV Hradec. Mašek Ignac, c. k. gimn. profesor.
*
Karlovec. Poverjenik: Steklasa Ivan.
*Stek!asa Ivan, kr. gimn. profesor. Trstenjak Davorin, gimn. učitelj. Lipež Viktor, ravnatelj realke v Vamberger M., gimn. učitelj. Rakovci.
Majntinger Vojteh, dr., kr. podžup.	Štev. 5.
zdravnik.
Konščina. *Kosiček Ubaldo, župnik. Krems p. D. *Poznik Radivoj, c. k. staviteljski pristav. Lesina. Namar Franc, c. k. žandarski stražmester.
Levov.
*Chocholovšek Emanuel, zemljomerec. Ogorek Jesip, c. k. profesor II. gimnazije.
Novi Ičin. Apih Jožef, profesor deželne realke.
Orebic. čuček Lovro, dr., zdravnik.
Osek. *Jelovšek Martin, ravnatelj realke.
Reka. Poverjenik: Markovič Ivan.
Novak Peter, prefekt v Terez. akademiji.
Pukl Radoslav, odvetn. koncipient.
Sedej Franc, drd. v Avgustineji.
Sežun Žiga bank. uradnik.
Slovensko literarno društvo na Dunaji.
Zmerzlikar France, tehniški kemik v Angernu pri Beči.
Štev. 26.
Barčič Erazem, dr,	Markovič Ivan, vodja realke.
Čičigoj Jakob, £imn. profesor.	Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav-
Fiamin Ivan, dr., kanonik.	natelj.
Štev. 5.
Rusija. Poverjenik: Bajevskij Mihael.
*Bolž Davorin, profesor (knjige Sla- Brezovar Jernej, gimn. profesor vinski šoli, Prestranek).	(knjige Pavlu Brezovarju v Šmar-
*Slavjanski dobrodelni komite v St. ten pri Litiji).
Peterburgu.	Mulej M., gimn. učitelj v Uralsku.
Štev. 4.
Samabor. Majar o. Hrisogon, frančiškan.
Serajevo.
*Kranjec V. J., c. k. inženirski Jeglič Anton, dr., kanonik, stotnik.	Perušek Raimund, c. k. profesor.
Štev. 3.
Sluilj. Zor Lovro, okrajni zdravnik. Splet. Rutar Simon, c. k. gimn. učitelj. Tersat. Merk o. Sofronij. Varaždin. Poverjenik: Dr. Josip Križan.
*Francelj Jernej, profesor niže re-	Raič o. Ivan, kapucin.
alke v pokoji.	Vežič Vladislav, kr. notar in od-Erhartic' Franc, dr., odvetnik. vetnik.
Križan Josip, dr., gimn. profesor.	Zupan Janez, gimn. profesor.
Štev. 6.
Naročniki: Breznik Vekoslav,	]
Janžekovie Vid,	i	... ,.
Maci Valentin,	i	a)jaK1" Vojek Vekoslav,
Videm. Trinko Janez.
Wabaslia. *Jeram Peter, misijonar. Zader. *Šolar Janez, c. k. dež. šolski nadzornik.
Zagreb. Poverjenih: Kos Anton.
*ISradaška Franc, ravnatelj kr, gimn.
v Zagrebu. *Kopae Jožef, dr., odvetnik. *Kos Anton, tajnik banskega stola. *Mažuranic Anton, gimn. ravnatelj
v pokoji. *Stare Josip, profesor velike realke.
*Vančas Aleksander, dr., zdravnik.
*\Veber Adolf, kanonik.
Celestin Franc, dr., kr. profesor na
vseučilišči. Mam France, gimn. profesor. Valjavec Matija, gimn. profesor. Žepič Sebastijan, gimn. profesor.
Štev. 11.
Število udov v raznih krajih: ustanovnikov	.	.	30
letnikov	.	.	53
Skupaj	.	.	83
•'vvan/vv.
Z „Matico" so v djaiiski zvezi književne vzajemnosti:
1.	Akademija cesarska v St. Peterburgu od 1861. 1.
2.	Akademija jugoslavenska v Zagrebu od 1874. 1.*)
3.	Beseda umetnička v Pragi od 1866. 1.
4.	Društvo bolgarsko učeno v Brajli.
5.	Društvo prvo Gabelsbergerjevih stenografov v Pragi od 1870. 1.
6.	Društvo sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. 1.
7.	Društvo (spolek) pravniško v Pragi od 1866. 1.
8.	Društvo srbsko učeno v Belem gradu od 1868. 1.
9.	Družba sv. Mohora v Celovci od 1866. 1.
10.	Knjižnica slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1.
11.	Matica češka v Pragi od 1865. 1.
12.	Matica dalmatinska v Zadru od 1864. 1.
13.	Matica gališka ruska v Levovu od 1865. 1.
14.	Matica moravska v Brnu od 1869. 1.
15.	Matica srbska v Novem Sadu od 1864. 1.
16.	Občestvo filologiško v Voroneži od 1872. 1.
17.	Občestvo imperatorsko rusko geografiško v St. Peterburgu od 1869. 1.
18.	Sbor hrvatski pedagogijsko-kujiževni v Zagrebu.
19.	Smitbsonova ustanova (Smithsonian Institution) v "VVashingtonu.
20.	Universiteta imperatorska v Varšavi od 1872. 1.
21.	Universiteta kraljeva v Kristijaniji od 1872. 1.
22.	Universiteta v Moskvi od 1872. 1.
*) Njenemu predsedništvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige : eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predsedništvo po želji dr. J. Muršeča daje najizvrstnejšima slovenskima dijakoma na vseučilišči.
„Matica" daruje svoje knjige :
1.	Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise).
2.	Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za kaznilnico v Gradiški (po 1 iztis).
3.	Slavni c. k. okrožni 6odniji v Gorici za knjižnico tamkajšnje kaznilnice
(po 1 iztis).
4.	C. k. baron Kuhnovemu polku št. 17. od 1869, 1. (po 1 iztis).
5.	SI. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delavnico od 1869. 1.
6.	SI. kat. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis).
7.	Vis. c. k. nadsodniji v Gradci za kaznilnico (po O iztisov).
8.	Učiteljskim izobraževališčein za onega pripravnika poslednjega leta,
ki je z najboljšim vspebom dovršil svoje nauke, in sicer: a) ljubljanskima (možkemu in ženskemu, b) zagrebškima (mož-kemu in ženskemu), c) zadarskemu, č) petrinjskemu, d) pa-kraškemu, e) djakovarskemu, f) samaborskemu, g) kragujev-skemu in h) koperškemu.
9.	Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani.
Pregled vseh Matičinih udov.
V škofiji		častnih udov		ustanov-nikov	letnikov	skupaj
I.	ljubljanski ......			176	491	667
II.	lavantinski......			95	182	277
III.	sekovski ......			9	20	29
IV.	krški......			5	27	32
v.	goriški........		o	17	78	95
VI.	tržaško-koperski.....			13	92	105
VIL	V raznih krajih.....			30	53	83
	Skupaj	6		345	943	1288
Gospodom poverjenikom in udom Slovenske Matice
na znanje in ravnanje.
§. 1. Matici Slovenski, ki ima sedež v Ljubljani, je namen, slovenskemu narodu pripomoči do prave omike s tem, da primerne knjige v slovenskem jeziku na svitlo daje ali vsaj podpira, da se izdade.
§. 2. U d Slovenske Matice je, kdor je sprejet po društvenem odboru in
a)	kot ustanovnik plača 50 gld. a. v. precej ali v petletnih obrokih, ali pa
b)	kot letnik se zaveže, da bode Matici plačeval po 2 gld. a. v. na leto.
c)	Častne ude izvoli veliki zbor.
d)	Knjižnice in družbe so nesmrtne; če se torej hočejo zagotoviti, da bodo prejemale vse knjige, kolikor jih na svitlo da Matica, morajo plačati po 100 gld. a. v. ali precej ali pa v petletnih obrokih.
§. 3. Kdor ne bi v redu plačeval, in sicer ne vsaj v prvi polovici vsakega leta, kolikor je podpisal Matici podpore, tak se po odborovem sklepu sme izbrisati izmed družbenikov.*) §. 4. Vsak ud ima pravico:
a)	podajati društvu nasvete po odboru;
b)	priti na veliki zbor, udeleževati se v njem razgovorov, glasovati in voliti odbornike, pa tudi sam biti izvoljen;
c)	prejeti vsako leto poročilo o tem, kaj je storilo društvo, kako je gospodarilo z novci, in dobiti tudi imenik vseh družbenikov.
§. 5. Vsak častni ud in vsak ustanovnik praviloma dobiva po en iztisek vsake knjige, kolikor jih društvo da na svitlo. — Letniki pa dobivajo po odborovem sklepu na leto vsaj po toliko takih ob Matičinih stroških natisnenih knjig, da bodo te knjige po prodalni ceni vredne vsaj polovico toliko, kolikor so po tej ceni vredne vse knjige, kar jih društvo da tisto leto na svitlo.
§. 6. Ali udje dobodo, ali ne, po niži ceni knjige, ktere so prišle z Matičino pomočjo na svitlo, to mora za vsako priliko posebej odbor odločiti in razglasiti.
§. 7. Stroške za pošiljanje društvenih knjig plača vsak sam.
*) Kdor ne plača, ne dobi Matičinih knjig in njegovo ime ne bode ua-tisnono v imeniku Matičinih udov.