362
Jos. Hacin: Iz otožnih dni.
Iz otožnih dni.
i.
TTT
JLiho, tiho, pomlad jasna,          daj mi svoje lepe sanje,
tiho sanjaj krasni maj             svojo dušo v dar mi daj!"
pa ne prašaj, kam izginil       In jaz dal sem vse devici, mojih je oči sijaj.                   dal ji svoje duše raj.
V južni zemlji devo srečal      In zdaj vene moje lice
lepo sem kot ti, pomlad,        in ugaša luč oči,
pa v očeh sem njenih čital:     deva moja je tak daleč
„Ah ti solnce mojih nad,        in tak daleč moji sni!
2.
V tujem mestu blodim po aleji,
in nad mano plavajo oblaki
in ob meni šetajo devojke
kakor vile na zeleni gori.
O, kak pada in opojno vstaja
mladih grudi burno valovanje,
in na čelu jim žarijo sanje
in raz lica sije hrepenenje
za neznanim, nepopisnim.
In za drugo druga ide
in z očmi se mi oko srečuje
in s pogledom vsakim sanje nove
v duši tožni vstajajo.
Sanje, sanje!
Zbral sem vas nekoč, prelepe sanje,
in nanizal vas v prekrasen venec
pa podaril lepi, mladi devi,
njej edini in vsem drugim nič:
rekla je, da dušo da za vas mi.
Pa je dušo dekle obljubilo,
in zavel je sem od juga vetrič,
pa je dekle dušo odtegnilo,
da zdaj blodim po aleji tuji
brez prijatelja, brez dragega dekleta.
Jos. Hacin: Iz otožnih dni.
Le še sanje vračajo se k meni, in v somraku mi telo drgeče, kadar v staja pred menoj in pada mladih grudi burno valovanje.
3. Odzveneli so smehovi jasni,           In srce v samoti neizrečni
govori poltihi onemeli,                    silno bije, širi se in vstaja
in vetrovi v mraku črez poljano     in za nadami se vnovič dviga, s temno so otožnostjo zaveli.         ah, in vnovič ne doseže raja.
Vse je proč, le upi negotovi           In nad dušo v temi polunočni
še kot nekdaj v srcu šepetajo,        harfa se srebrnozvočna sklanja,
tiho sklanjajo se k duši mladi,       upe nove in prevare nove,
da jo vnovič, vnovič goljufajo.        vekovečnih solz bolest oznanja.
4.
Pusti me, dekle, ne moti me v sanjah, čas je minul, ki tvoj se je zval, davno je najino solnce zapadlo, davno sem pota si nova izbral.
Čas je bil, dekle, dan davno minuli, toda poljub tvoj je bil prehladan, tvoje besede so bile ledene, divje ljubezni sem čakal zaman.
Zdaj pa, ko solnce na novo mi vzhaja, vtapljam spet v ženskih oči se sijaj, v noči sanjavi prihajaš do mene, braniš stopiti v ljubezni mi raj.
Pusti me, dekle, ne moti me v sanjah, piti iz sanj daj sladkosti mi vir, vem, da ljubezen mi več ne zašije, k smrti ji je zaskovikal skovir;
vendar vsaj v sanjah bi pil rad sladkosti,
ki dodelila mi nisi jih ti,
divje strasti premogočne ljubezni,
ki mi srce po njej koprni! —
Jos. Hacin.