PRIČEVANJA
PRAVA  IN  .MANJŠINSKA«   DEMOKRACIJA
Nemara se utegne v moralni stiski, primitivnosti sodobnega človeka zdeti nekolikanj naivno, vendarle je že od nekdaj v odnosih med ljudmi tako ali drugače prisotna recipročnost, se pravi, da je nemoralno svojemu bližnjemu zanikati, poizkušati iztrgati tisto, kar osebno, zase šteješ kot nedotakljivo, samo po sebi razumljivo. To pa ne glede na mednarodnopravne in druge finese povsem enakovredno velja za odnose med državami, narodi, narodnimi manjšinami in seveda tudi za občutljiv splet stikov, občevanja med manjšino in tako imenovanim večinskim narodom v posameznih državah. Kakor ni matematične (kvantitativne) morale, tako tudi ni mogoče prej omenjenega načela vsebinsko, po kakovosti širiti in krčiti zavoljo števila ali podobnih razlogov pripadnikov kake manjšine, saj se danes vsaj verbalno v načelu, teoretično strinjamo, da je za ohranitev in skladen razvoj (za preprečenje usihanja) manjšine nujno razvejano posebno varstvo, ogrlica stvarnih ukrepov, ki jo naj bi zaščitila celo pred nehotenim nasiljem večine. Seveda bi to že bili idealni pogoji, saj imamo tudi v Srednji Evropi s toliko kulturne dediščine obremenjeni docela nasprotne primere, ko manjšine naravnost ekspresno kopnijo v nasprotju s primarnimi pojmovanji organskega, naravnega razvoja in življenjske sile, trdnosti.
Na osnovi uradnih podatkov se je samo naših rojakov prek Karavank v pičlem desetletju »zgubilo« (od 1951 do 1961) za dobro tretjino ali natančneje 35,1 odstotek. Zapisal sem že, kolikor se bo nadaljevalo samo z enako (podčrtal J. J.) statistično naglico, bo treba še pred letom 1981 muzejsko zaščiti še nekaj   preostalih,   uradno   priznanih   Slovencev,   da   bi   tako   ohranili   drobec
33 Seveda pa lahko namesto izraza »kulturni prostor« uporabljamo tudi bolj prozaičen, zato pa preciznejši pojem »tržišče delovne sile«, namesto izraza cirkulacija idej in ljudi« pa »mobilnost znanstvenih in univerzitetnih delavcev«. Ta »mobilnost« je že vsakdanja življenjska praksa tisočev znanstvenih delavcev v SZ in v ZDA; vedno uspešneje pa jo uveljavlja tudi konservativna Zahodna Evropa.
757
mikavne etnografske pisanosti sodobne Evrope, za kar se je navduševal (mislim na etnično pestrost) v lanskem ljubljanskem predavanju tudi avstrijski ekspert T. Veiter. Ta sicer čisto realna črnogleda sklepanja ne ponazarjajo le sedanjega dejanskega stanja in procesov, temveč enako tudi vso pomanjkljivost (če uporabimo to blago besedo) sedanje stopnje velja\ne manjšinske zaščite. Kar je še posebej značilno pri vsem tem in tudi za to vrednotenje v precej pogledih izhodiščno dejstvo, da avstrijska republika za svojo manjšino na Južnem Tirolskem v Italiji vztrajno in nepopustljivo terja ne le do potankosti podrobno sistemizacijo posebnega manjšinskega varstva, temveč tudi mednarodno zusi-dranost« teh aranžmajev, ki naj bi pomenili nadaljnjo in verodostojnejšo aplikacijo sporazuma De Gasperi-Gruber iz septembra 1946. Zavoljo obrobne primerjave: k ^paketu« na osnovi predlogov komisije devetnajstih (o tem sem pisal že v lanski številki 10) so v Rimu prav zadnje mesece dodali še nekaj za avstrijsko manjšino pozitivnih korektur. Tako morajo biti med drugim ukrepi gospodarskega programiranja na Južnem Tirolskem sprejeti v soglasju z manjšino; volilno pravico ima le tisti, ki štiri leta neprekinjeno prebiva na tem območju, dalje etnično ravnovesje med italijanskim in nemškim etničnim elementom mora veljati tudi za poldržavne ustanove in naposled še sklepna, načelna korektura >zaščita manjšine sodi med materije, ki imajo za Italijo nacionalni interes«. Vse to skupaj z drugimi že sprejetimi varstvenimi normami pač precej presega tradicionalne zamisli o kulturnojezikovni avtonomiji, saj bi se posebna zaščita s temi ukrepi raztegnila na območje, ko bo lahko manjšina že delno nadzirala priliv italijanskega elementa na njeno etnično področje, poleg tega pa bo lahko enakovredno soodločala o ključnih ekonomskih vprašanjih^!).
Bistvo zahtev glede ;Verankerung«. kakor temu pravijo Avstrijci, so pač mednarodno priznane možnosti, da se tako, kolikor drugi odpovejo, izterja dosledno izvajanje in uveljavitev prej omenjenih zaščitnih posebnosti. >Je pa še pravno jamstvo, tj. izbira mednarodnega foruma, na katerega naj bi se obrnili za primer spora.« je pojasnjeval ta vidik avstrijski zunanji minister Tončič-Sorinj na tiskovni konferenci (6. aprila letos). »Italija predlaga mednarodno sodišče v Haagu. Toda tudi to sodišče ima svoje meje. Zato potrebujemo dodatno pravno jamstvo.« Torej gre za nekakšen trikot: država, v kateri živi manjšina, matična država in naposled tretji, mednarodni forum, ki naj razsoja o morebitni sporni realizaciji tistega, o čemur sta se sporazumeli v tem primeru manjšina in rimska vlada, oziroma Italija in Avstrija. V primerjavi s sporazumom iz leta 1946 ima naša manjšina v Avstriji iz mednarodnega vidika še perfektnejšo, če to tako označimo, legitimacijo, zasnovo, saj je člen 7 Državne pogodbe z Avstrijo iz leta 1955 iz vseh vidikov enakovreden, denimo, tistemu, ki sankcionira avstrijsko politično nevtralnost. Le v primerjavi s sedanjo italijansko-avstrijsko situacijo zadeve v zvezi z našo manjšino v Avstriji po sklenitvi državne pogodbe maja 1955 niso šle na boljše, marveč v precej nasprotni smeri. In to ne nemara glede obrobnih, marveč tudi življenjsko pomembnih vprašanj (v polnem smislu te besede in pojma), kakor je to bila na -deželni ravni« uveljavitev ^demokratične pravice« staršev in s tem drastična utesnitev dvojezičnega šolstva septembra 1958 v primerjavi s stanjem, ki so ga same avstrijske oblasti ustvarile po koncu druge svetovne vojne. Dodatno še k avstrijsko-italijanski manjšinski kontroverzi: conditio sine qua non avstrijske strani  je, da  mora  s slehernim   posameznim  ukrepom  soglašati  predvsem  pri-
758
zadeta manjšina sama in od tod tudi sorazmerno pogosti posveti v Rimu, pa v Boznu ter med manjšino in predstavniki matične dežele v severnotirolskem Innsbrucku.
Vsi iskreno sopotrjujemo. da je striktna uveljavitev te metode nedotakljivo izhodišče za resnično demokratično reševanje manjšinskih vprašanj, k čemur naj namenoma dodamo še misel nemškega, kolnskega profesorja A. Hilck-manna. da »kar je za eno narodnostno skupino pravilno, ne more biti za drugo napak.« V minulih letih se je sicer avstrijska vlada nekajkrat posvetovala s kvalificiranimi predstavniki slovenske manjšine in plod tega dialoga je bil, da so sporazumno uredili nekaj vprašanj (od personalnih slovenskih šolnikov od odškodnin zaradi nacističnega preseljevanja in preganjanja do nekaterih podpor za slovenske kulturne ustanove). Nikakor seve tega ni podcenjevati, a je vendar pri tem nujno ugotoviti, da so ostala ključna vprašanja slej ko prej odprta. Resnici na ljubo pa velja pripisati, da so pred tem mimo in za hrbtom manjšine sklepali in odločili o nekaterih vozliščih manjšinskega varstva na Koroškem. Predvsem je to že omenjena zadeva izpred dvanajstih let, ko je od dvojezičnega koncepta iz leta 1945 ostal le še labilen torzo. kar je z vsemi vzporednimi posledicami (posredna bistvena omejitev dvojezičnega ozemlja) potisnilo slovensko manjšino v svojevrstno pat pozicijo, ko bi jo utegnil še kak podoben, soroden ukrep tudi docela paralizirati. Zavoljo osvežitve spomina in sploh je umestno ponoviti, da so takrat ta ukrep prizadeti predstavniki manjšine kakor tudi naši izvedenci med drugim ocenjevali kot ravnanje, ki ruši temelje enakopravnosti manjšine in tako naravnost izpodbija ureditev, kakršno je državna pogodba potrdila, in s tem onemogoča izvedbo manjšinskih zaščitnih določb tudi na drugih toriščih javnega življenja« (J.Ple-terski. Državna pogodba in manjšina. Slovenski Poročevalec. 29. novembra 1958). Zal pa seve ni prišlo do vzpostavitve v prejšnje stanje, ampak do nenehnih neke vrste referendumov, ko se morajo starši sleherno jesen vnovič odločati, ali je za njihove otroke koristno, če se učijo tudi materinščine. Na temo stvarnega, pravičnega in iskreno zasnovanega manjšinskega varstva sem že v oktobrski številki zapisal, da le to ne more kapitulirati pred izvršenimi dejstvi, da se ne more sprijazniti kot z normalnimi s takimi statusi quo«, ki so bili ustvarjeni z grobimi raznarodovalnimi. asimilacijskimi pritifski, z očitnim restriktivnim interpretiranjem z državno pogodbo sankcioniranih manjšinskih klavzul.
Ce pregledujemo razplet po letu 1958 skozi to zgodovinsko projekcijo, se ni moč izogniti vtisu, da so bili poznejši, tudi konstruktivni ukrepi le obliž na še nezaceljeno rano. Docela napak bi namreč ravnali, ko bi pri vrednotenju aktualnih dogodkov in pojavov pozabili na osnovna dejstva iz novejše zgodovinske geneze, še posebej tistih, ki so tako ali drugače bistveno vplivali na poznejše procese. Le v tem kompleksnem, stvarnem okviru je mogoče meritor-neje razmišljati tudi o zadnji dunajski manjšinski pobudi oziroma o osnutku zveznega zakona o uporabi slovenščine pri upravnih organih in v topono-mastiki. za kar pa je zvedela, to velja debelo podčrtati, prizadeta manjšina šele iz časopisnega izvlečka. Zakaj gre? Če naj verjamemo Slovencem jedkemu dnevniku »Salzburgernachrichten« (27. maja 1967) gre za »velikopotezen osnutek«, medtem ko ga Volkszeitung« (31. maja) ocenjuje kot »velikodušno ponudbo«. No. pa poglejmo, v čem je ta -velikopotezna velikodušnost¦¦? Predvsem  naj   bi  bila  slovenščina,   sodeč  po   teh   indiskretnostih.   le   nekakšen
759
pomožen in ne drugi uradni jezik, poleg tega pa naj bi se uporabljala le tam, v tistih občinah, kjer bi se za to izrekla tretjina prebivalstva. Toda še pred tako konsultaeijo prebivalstva se bi morala tretjina občinskih odbornikov izjasniti v prid prej  omenjeni referendumski anketi.
Nekateri skušajo na avstrijski strani to nujnost dvakratne eno tretjinske večine prikazati kot nekaj povsem novega. Slovencem zelo prijaznega, s čemer naj bi preskočili od nacionalističnih in drugih krogov že tolikokrat terjano ugotavljanje manjšine kot podlago za kakšenkoli ukrep v njen prid. Za tistega, ki ne pozna dvojnega obraza koroških razmer (ne glede na včasih iskrena prizadevanja nekaterih krogov) in zavoljo tolikih ujmov upognjenega in ustra-hovanega koroškega slovenskega človeka, se bi utegnila ta ;dvotirna« metoda zdeti tudi v skladu z demokratičnimi pravili. Drugod in v normalnih razmerah (v širokem smislu tega pojma) bi nemara bilo res tako; nikakor pa ne na Koroškem, kjer že omenjeni padec v pičlih desetih letih (1951—61) tistih, ki so pri popisu izpovedali slovenski ali »vindišarski« občevalni jezik, doseže celo več kot tretjino in ob dejstvu, da je bilo v šolskem letu 1966/67 prijavljenih k dvojezičnemu pouku 1689 otrok, se pravi skoraj trikrat manj. kakor jih je ugofovila (6733) uradna šolska statistika pred sklenitvijo državne pogodbe. Pripisati še velja, da je prej omenjena novelirana metoda pravzaprav po svoji vsebini in sicer vendarle izpeljanka (le v nekoliko manj grobi zunanji obliki) prejšnjih predlogov za retortno ugotavljanje slovenskih sodržavljanov. O tretjinskem cenzusu skoraj nima smisla razpravljati, saj so tudi v Evropi (Skandinavija) postavili precej nižjo raven desetih odstotkov. Sicer pa je ta pripomba čisto platonična in postranskega pomena, ker pristojni avstrijski krogi (kakor mi) dobro vedo. kaj zajema dvojezično ozemlje in so tudi leta 194" to praktično pokazali ne nemara iz posebne ljubezni do Slovencev, marveč zaradi zgodovinskih, objektivnih dejstev. Sicer pa je menda po sestanku 5. junija letos na Dunaju med zveznim kanclerjem Klausom. zunanjim ministrom Tončičem in njihovimi eksperti ter predstavniki koroške deželne vlade prišlo že do nekakšne kompromisne variante. Opustili naj bi anketiranje, vendar bi omejili uporabo slovenščine v upravi le na tri sodne okraje (Pliberk, Železno Kaplo in Borovlje), kjer je bila že doslej dopuščena uporaba slovenščine pred sodišči. Odpadli pa naj bi tudi dvojezični topografski napisi, ki bi utegnili preveč »provociratk javno mnenje. Tako utesnjeno interpretacijo jezikovnega zakona naj bi predložili v odobritev parlamentu. Vsaj tako je to najnovejšo genezo mogoče razbrati iz pisanja avstrijskega tiska, ki poizkuša še vedno vse to predstaviti kot nekak liberalni posluh za potrebe slovenske manjšine. »Eksperti urada zveznega kanclerja so skušali pojasniti koroškim predstavnikom,« piše med drugim dunajska »Die Presse« (7. junija), »potrebo kompromisa med linijo šolskega zakona, ki se je izkazala kot preveč daljnosežna in zahtevo po ugotavljanju manjšine, katere izidi bi prišli prav tistim inozemskim krogom, ki trdijo, da se na Koroškem raznaroduje.« Ne glede na te verbalistične utemeljitve pa ni moč mimo dejstva, da je taka interpretacija, če že trenutno ne načenjamo drugega, povsem restriktivna.
Ce se povrnemo k uvodnemu razglabljanju: uzakonitev pravice do uporabe materinega jezika (brez seveda takega ali drugačnega ugotavljanja ali kakršnih koli restrikcij) bi bila le drobec splošno vzeto tistega, kar Avstrija kot matična dežela zahteva za svoje rojake na Južnem Tirolskem. Da ne bo pomote, vsi. ki nam je pri srcu zares demokratično razvozlavanje manjšinskih protislovij, smo
760
za  čim  bolj   širokosrčne,  liberalne   in   iskreno   dobronamerne  zasnove,   vendar
z bistvenim pristavkom. da mora tako oblikovana kvaliteta veljati za vse Ipri-
lagojeno razmeram in posebnostim) in torej tudi za slovensko manjšino onstran
Karavank. Manjšinska    in prava demokracija sploh namreč ne prenese dvojne
mere.
Dr. Janko   Jeri
761