DUHOVNI
PASTIR
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik V.	V Ljubljani, januvarja 1888.	1. zvezek.
Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto.
I. Cerkveno leto. — VI. Božje Dete in njegovo spremstvo
o Božiču.
Prikazala se je milost Boga Izveliearja našega vsem ljudem. Tit. 2, 11.
Veselo, srečno, novo leto! To voščilo gre danes od ust do ust: tako čebljajo nedorasli otroci svojim starišem, tako govore hvaležni podložni svojim gospodarjem; s temi besedami se pozdravljajo in si stiskajo danes prijatelji roke, a Bog je, ki čuje te želje in odločuje prihodnost našo, ker on nas je vstvaril in ne mi sami sebe in v njegovi oblasti so vse pokrajine pozemcljske!
Pomenljiv je toraj današnji dan, ker nas spominja, kako hitro beži čas in ž njim tudi življenje naše. Prav posebnega pomena pa je današnji praznik katoliškim kristijanom zlasti še letos. Ves svet namreč danes gleda v Rim, kjer sv. Oče Leon XIII. obhaja svojo zlato mašo, daruje presv. daritev v zahvalo za vse milosti, katere mu je Bog v obilnosti skazoval celih 50 let v mašniški službi, daruje jo pa tudi za vse katoliške kristijane, tudi za nas, ki smo se zlatomašnika spomnili s skromnimi darovi. Vredno in potrebno je, da ž njim tudi mi združimo svoje prošnje za srečo katoliške cerkve in nje poglavarja, da se v cvetoči in po vsem svetu razširjeni edino-pravi cerkvi približajo človeštvu res srečni časi, res veselo, novo leto!
V ta namen pa se mi ozrimo k onemu, ki ne pozna ne starega, ne novega leta, pri katerem je tisoč let kakor en dan in en dan kakor tisoč let, pri katerem ni spremenjenja in tudi ne sence spremenljivosti, ozrimo se k Jezusu, ki je iz ljubezni do nas človek postal; Jezus namreč, Bog je časom gospodar in le on sam milostno dodeli srečno prihodnost, ako ga ponižno zanjo prosimo. Ker smo pa
1
božje Dete že na Sveti dan pri jaslicah molili, pozdravljali in se veselili njegovega rojstva, zato danes le poglejmo: I. kaj se je zgodilo z Jezusom današnji praznik; II. bolj natanko si pa oglejmo tiste nedolžne, katere sv. cerkev prav posebno časti v osmini Rojstva Kristusovega, namreč: Marijo Mater božjo, sv. Janeza, ljubljenca Jezusovega in nedolžne otročiče, cvetove mučencev!
I.	V starodavnih časih so duhovni v katoliški cerkvi obhajali na današnji praznik dve sv. maši: prvo v čast novorojenemu, osmi dan po postavi obrezanemu Jezusu, drugo pa v slavo Marijino, ki je postala z rojstvom Kristusovim Mati božja. Sedaj cerkev obhaja le eno sv. mašo, a se pri nji spominja obeh: Jezusa in Marije.
1.	Dete nam je rojeno in sin nam je dan; na njegovi rami je poglavarstvo in imenujejo ga Angclja velikega sveta. Tako sv. cerkev z Izajo prerokom v vvodu sv. maše poveličuje danes veličastvo Sinu božjega, da bi toliko živeje čutili ponižanje, katero je prevzel Izveličar s svojim včlovečenjem, posebno pa še današnji dan. Ko je lilo namreč dopolnjenih osem dni, pravi sv. cerkev v evangeliji, da bi bilo dete obrezano, mu je bilo dano ime Jezus, s katerim ga je angelj imenoval, preden je bilo spočeto v maternem telesu.
2.	Osmi dan toraj je bilo dete po judovski postavi obrezano. Obreza je bila pri judih znamenje zaveze, katero je Bog sklenil z izvoljenim narodom. Po obrezi so se ljudje v stari zavezi sprejemali med izvoljeno ljudstvo, kakor se v novi zavezi sprejemajo po sv. krstu v krščansko cerkev. Pri obrezovanju je dete krvavelo; toraj je tudi božje Dete prvič danes prelivalo kri. To je bilo potrebno: v krvi je namreč življenje; in človeštvo, ki je umiralo na duši, moglo je edino le v Krvi Kristusovi zajeti dušam novo duhovno življenje.
Zato je tudi naša dolžnost, da v tem Jezusa posnemamo in se vdeležimo tudi sami Jezusovega neskončnega zasluženja. Ker pa več ni v navadi pri kristijanih telesno obrezovanje, rabimo tem marljivejše duhovno obrezovanje, na kar nas sv. Pavel s prelepimi besedami opominja v današnjem listu, rekoč: Prikazala se je milost Boga Iz-vcličarja našega vsem ljudem, ki nas uči, da se odpovejmo hudobiji in posvetnim željam, ter trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu. To govori in opominjaj v Kristusu, Jezusu, Gospodu našem, pristavlja sv. Pavel svojemu učencu Titu, ta opomin veljč, tudi danes vsem duhovnom. Da, trezno, pravično, bogaboječe življenje je podlaga pravi stalni sreči. Zato vidimo dandanes tako malo pravo
sreče med ljudmi, ker tolikrat grešijo zoper treznost, pravičnost in bogaboječnost, ker radovoljno sami podirajo stebre, na katerih sloni človeška sreča.
Predragi kristijani, novo leto bodi tudi vam nova prilika, da obnovite svoje sklepe ter v svojo največo srečo posnemate trpeče božje Dete, da se tudi vi duhovno obrezujete, sami sebe zatajujete ter trezno, pravično in bogaboječe živite med hudobnim svetom!
II. Mariji v čast je nekdaj sv. cerkev darovala drugo sv. mašo; ta čast je veljala Mariji Materi božji.
1. Z rojstvom Jezusovim je namreč došla Mariji neskončna čast, da je postala mati Jezusova, toraj Mati božja.
a)	Vzhodna grška cerkev ne more počakati osem dni, mar precej prvi dan po Božiču, ko mi obhajamo god sv. Štefana, slavi v slovesnem prazniku Mater božjo; naša rimska cerkev stori to današnji praznik. To spričuje posebno molitev, katero molimo pri sv. maši, rekoč: 13og, ki si po rodovitnem devištm blažene device Marije človeškemu rodu dodelil plačilo večnega izveličanja, dodeli nam spoznati, prosimo, da za nas posreduje ona, po /cateri smo bili vredni prejeti Gospoda našega, Jezusa Kristusa, tvojega Sina.
Marija Mati božja! Kristijan, premisli to, skloni se v prah, občuduj vsemogočnost božjo, poveličuj veličastvo Marijino! To vse ti je mogoče storiti, a časti Matere božje ne moreš nikoli popolno razumeti; ko bi namreč to hotel, razumeti bi moral tudi bistvo božje, tudi Boga bi moral popolno spoznati.
Ako že nas prevladujejo ob teh mislih nepopisni čuti, kaj pač je čutila Marija, klečeč pred jaslicami! Moj sin je Jezus, klicalo ji jo srce, ljubi ga, Mati njegova! Moj sin je živi Bog, govorila ji je vera, moli ga, stvar njegova! — Bodi! spregovoril je Bog in — bili so svetovi; Zgodi se! dejala je Marija in — Bog je postal človek! Oj kolika je Marijina materina čast! Kdo bi se toraj čudil, da cerkev porabi prvo priložnost ter proslavlja Marijo Mater božjo in tudi verne vnema za njeno čast?
b)	Cerkev ima pa še drugi vzrok, da se ta dan s tolikim veseljem spominja Matere božje. Živel je namreč v 5. stoletju Nestorij, patrijarh carigrajski, krivoverec, ki je tajil, da bi bila Marija Mati božja, rekoč, da ima Kristus dve osebi, da sicer smemo Mariji reči Mati Kristusova, ne pa Mati božja. Ta krivoverski nauk pa je pobijal posebno pravoverni Ciril, patrijarh Aleksandrijski in po njegovem prizadevanju je cerkev na cerkvenem zboru v Efezu 1. 431 to krivo vero obsodila in izobčila trdovratnega Nostorija, veleč, da ima Kristus le eno in sicer božjo osebo, da je toraj Marija v resnici Mati božja,
da jo toraj smemo kristijaiii pozdravljati s tem velečastnim imenom. Ljudstvo v Efezu je z nepopisnim veseljem pozdravilo nauk cerkvenega zbora, ki se posebno prilega vernemu srcu; da se pa to veselje tudi pozneje ponavlja med verniki, sv. cerkev posebno danes slavi Mater božjo in za njeno čast spodbuja tudi svoje verne z besedami, katere poklada Mariji na jezik rekoč: Srečo mi vošite vsi, ki ljubite Gospoda! Majhna sem bila, pa všeč Najvišemu in rodila sem is svojega naročja Boga-človeka! (Respons. Matut. Circumcis.)
2. Poleg Marije pa se sv. cerkev v osmini rojstva Kristusovega spominja še drugih prvencev Kristusovih: sv. Štefana, ki ima še sedaj svoj zapovedani praznik, sv. Janeza evangelista in nedolžnih otročičev; tudi ta praznika je cerkev nekdaj slovesno praznovala, spričuje nam to še osmina, v kateri se jih v duhovnih molitvah in pri sv. maši spominjamo.
Ker sv. Štefana obhajamo s posebnim praznikom, pozdravimo samo sv. Janeza, prvenca ljubezni Jezusove in nedolžne otročiče, prvence trpljenja in smrti za Gospoda.
Sv. Janez, kakor znano, je bil Jezusu soroden po telesu, soroden pa prav posebno po duhu zarad svete čistosti, vsled katere je slonel pri zadnji večerji Jezusu na prsih: učenec, katerega je Jezus ljubil. Zato ga je obdaroval Jezus s posebnimi prednostmi. On je bil med vsemi apostoli
a)	najbolj razsvetljen. Na Srcu Jezusovem si je namreč nabral razsvetljenja; že na svetu je spoznaval besede Gospodove: Blagor jim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali. On ga je že nekako gledal na tem svetu. Ko so namreč tovariši umirali za Kristusa, ko so vstajali krivoverci, da bi zatrli katoliško cerkev, tedaj Janez še ostane na svetu po svojem telesu; duh njegov pa biva naj-rajše pri Bogu. Kakor orel ljubi zračne višave, tako so tudi njemu najljubša visoka nebesa. Tam je spoznaval Boga in ga tudi vernim opisoval s prav božjimi besedami: V sačetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. In obmolknili so krivoverci, Kristus pa se sveti kakor pravi Bog do danes v katoliški cerkvi in bo ostal vekomaj.
b)	Sv. Janez je bil apostol ljubezni, katere se je nasrkal v obilni meri iz Srca Jezusovega. Zato govori le o ljubezni, zato je njegovo življenje sama ljubezen. Bog je ljubezen, nas uči; kdor ne ljubi, Boga ne pozna, ostane v smrti, nas opominja. O, da pač sebični svet zopet posluša in sprejme nauk ljubezni, ki izvira iz Boga, iz večne sreče in douaša vso, toraj tudi časno srečo.
c)	Sv. Janezu je umirajoči Jezus izročil Marijo za mater. Ni čuda, saj gaje med vsemi apostoli edini sv. Janez spremil na Kalvarijo in blizo križa ž njim vzdihoval, saj je bil on mučenec, katerega je Jezus posebno ljubil, zato mu je izročil, kar je imel najljubšega na svetu — svojo Mater. Zato pravi sv. Peter Damijan: Peter je dobil cerkev, mater ljudi, v svoje varstvo; Janez pa Marijo, Mater božjo.
d)	Pil je sv. Janez iz kupe trpljenja, pa ni mu škodovalo; mučenec je bil, pa umrl je mirne smrti — obdan s skrivnostnim mučeniškim vencem. V Rimu namreč so ga pred ..latinskimi vrati“ bičali in raztepenega vrgli v razbeljeno olje, kjer pa je Bog svojega ljubimca čudovito rešil. In v pozni, pozni starosti je od ljubezni mirno ugasnil apostol in učenec ljubezni.
Kako prav toraj cerkev spomin tega angelja v človeški podobi obhaja, ko z nebeškimi angelji pri jaslicah prepeva slavo Bogu na višavah, ko gleda pred saboj novorojeno Dete in spoznava, da je Bog res ljubezen!
Kristijani, spominjajmo se tudi mi v božičnih praznikih z veseljem godu sv. Janeza; pijmo tudi mi radi ž njim iz kupe trpljenja, ljubimo ž njim Boga čez vse in skušali bomo, da je ljubezen močna kakor smrt, da vse potrpi, vse upa, vse prenese.
3.	Precej po „Sent Janžu“ obhajamo god nedolžnih otročičev. Zakaj, to vam je znano iz življenja Jezusovega.
a)	Herod kralj, namreč hotel je božje Dete umoriti in ker ni zanj natanko vedel, zato ukaže v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke dve leti in manj stare, v trdnem upanju, da smrt zadene gotovo tudi Jezusa. Toda kaj je človek, da bi se vzdigoval zoper Boga? Vsi nedolžni otroci v tem kraju so bili pomorjeni, Jezusa pa je tedaj angelj božji vodil v Egipt in ga rešil grozovite smrti. V najlepši dobi so se osuli cvetovi mučencev, kakor cerkev rada imenuje te nedolžne otročiče, a osuli so se, da toliko lepše, da na veke cveto pri Bogu v nebesih. Nevedoč prelili so za Jezusa svojo kri in krst krvi je opral njih podedovani madež, čisti so bili sprejeti v nebesa. Glej, govori Jezus z besedami Izajevimi, glej, tukaj smo, jaz in moji otroci, katere mi je Gospod dal!
b)	Kdo bi se s cerkvijo ne radoval ob godu teh nežnih cvetov, teh nedolžnih otročičev? In vendar cerkev se ne veseli. Le poglejte na god nedolžnih otročičev mašnika pri sv. maši; on nima bele obleke, ki je znamenje veselja, znamenje nedolžnosti; pa tudi rudeče obleke ne nosi, kar bi bilo vendar primerno, ker se spominja toliko nedolžnih mučencev, ki so prelili svojo rudečo kri za Kristusa, ampak vijoličasto barvo imajo mašnikova oblačila, znamenje britkosti in žalovanja. — Tudi „Gloria“ ta dan obmolkne pri sv. maši, dasi jo v tem času pojo celo nebeški angelji. — Zakaj pač to? Tu sv. cerkev prav posebno kaže, kako rahločutna je ona posebno v svojih obredih.
Jok namreč se je čul, obupujoč jok mater, ki so klicale po svojih otrocih, pa jih ni bilo, ker jih je rabelj končal. Bog je rojen, — beremo ta dan v duhovnih molitvah — in smrt nedolžnih otrok je dar njemu, ki je prišel, da zatre hudobijo sveta; jagnjiči so
morali biti zaklani, ker bode križano Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta; toda matere žalujejo, ker so izgubile svoja jagnjeta, ki so se komaj prvič oglasila . . . Glas se zasliši v Hami, glasan jok in stok!. . . Mati in rabelj se skušata, mati pritiska dete na srce, kričeč: Zakaj mi hočeš vzeti, kar je moje? Ali naj bo zastonj moje trpljenje, moja hrana, moja materina skrb; a rabelj se ne meni za krik, iztrga ji dete iz naročja in ga umori! Tako po priliki opisuje sv. cerkev žalost in obup nesrečnih mater, katerim so rablji trgali dojence iz naročij, in cerkev, tudi čuteča mati, naj bi se veselila? Skrito veselje jo sicer navdaja zaradi nedolžnih otrok, ki kakor Noetov golob niso našli prostora na zemlji, mar se v cvetu preselili v Abrahamovo naročje, ve sicer, da si je iz ust dojencev Gospod pripravil svojo slavo, a vendar žaluje z nesrečnimi materami, se oblači v vijoličasto obleko in ne prepeva pri sv. maši „Gloria“, da bi žalujočih mater ne žalila s svojim veseljem, da bi jih z rudečo barvo ne spominjala otroške krvi, ki je škropila materam vžaljena lica.
c)	Tem nesrečnim materam je pogosto podobna tudi sv. cerkev. Kakor je nekdaj Kahela klicala po svojih otrocih, pa jih ni bilo, tako tudi kliče sv. cerkev po otrocih, pa jih ni. Nevera ji jih krati že sto in stoletja, krivoverci so jih ji šiloma iztrgali iz njenega naročja mnogo milijonov in razkol jo je ločil od premnogih zvestih otrok. Da! glas se zasliši v Rami, glasan jok in stok, ker cerkev vzdihuje po svojih izgubljenih otrocih, pa jih ni. — Toda to še ni najhujše zanjo; najhujše ji je, da se njeni lastni sinovi vzdigujejo zoper njo in da ji kakor nekdaj zlobni krvniki šiloma trgajo iz naročja njene lastne otroke, katere je duhovno rodila pri sv. krstu, krepila pri sv. birmi, umivala v sv. pokori in hranila z nebeškim kruhom, trgajo jih cerkvi iz naročja po brezverskih šolah, z nenravnim berilom, z grdimi podobami, s slabim nekrščanskim življenjem.
Kristijani, tudi do naših ušes sega žalostni glas sv. cerkve, glejmo, da ji saj mi no napravljamo nove žalosti, da saj mi skrbimo, da otroke vzrejujemo v strahu božjem za nebesa.
Kristijani, ogledali smo si danes nedolžno božje Dete, ki je bilo po postavi danes obrezano, pa tudi njegovih nedolžnih prijateljev nismo pozabili, katerih se sv. cerkev spominja v osmini rojstva Gospodovega. Marijo, sv. Janeza, nedolžne otročiče: same nedolžne prijatelje ima okrog sebe nedolžno Dete. Uče nas, naj tudi mi skrbimo, da se o božičnem času z očiščenim, nedolžnim srcem bližamo novorojenemu Izveličarju. Nedolžni so vsi, ki smo jih danes občudovali,
toda. čudno, trpeti so morali vsi: Jezus, danes obrezan, in ž njim Marija, Janez in nedolžni otročiči, vsi so oprali svoja oblačila v krvi Jagnjetovi, nam v prelep nauk, da le trpljenje nam pridobi zaslu-ženje in večno življenje. Amen.	Andr Kalan.
2. Petero voščil za novo leto.
V vsem, karkoli imam storiti, opustiti, trpeti, želeti, ti o Gospod, si moje upanje!
Sv. Brnard.
K novemu letu sem vam vsakokrat kaj novega in dobrega voščil; tudi danes imam posebno voščilo. Kaj pa? Vsem ne bom ustregel. Vem pač, kaj si skoraj vsak človek želi, pa tudi to mi je znano, da ni vsakemu k sreči, kar si želi. Zeli si vsak dosti in dobrih jedi, a človek se lahko prenaje in dobre jedi prej škodujejo, kakor revne. Želi si vsak človek dober zaslužek in mnogo denarja; a tudi to mu ni vselej v prid. Sv. Pavel: Kateri hočejo obogateti . . . Želimo si vsi zdravja. Pa marsikateri se prevzame v zdravih dneh, še le bolezen ga zopet k pameti pripravi. Zato pa ne porečem: „Jaz vam želim dobrih jedi, mnogo denarja, trdnega zdravja", ampak voščim vam to, kar je po božji previdnosti vam k sreči, pravi, resnični sreči. Vem, da ima naš Oče nebeški pripravljenih mnogo darov za leto 1888, in da jih nam hoče v svoji neskončni dobrotljivosti podeljevati dan na dan, uro za uro. Potem bo toraj novo leto za nas srečno!? Tega ne vem povedati. Bog ima darov pripravljenih za nas, pa tudi mi moramo biti pripravljeni, darove sprejemati.
Novo leto je kakor velika cesta. Ob cesti sedi siromak, po cesti se vozi gospoda. Siromak pomoli svoj klobuk in prosi za dar. Gospoda mu darove pometuje. Ako jih siromak pobere, njegovi so in lahko živi; ako je pa siromak lenuh, da darov noče pobrati, ali če je zapravljiv, da jih zažene, ostane siromak in veliko trpi. Tako bo ravnal ljubi Oče nebeški skoz novo leto in bo nam metal svoje darove; pa mi jih moramo pobirati. Bomo to storili? Pet reči vam voščim za novo leto: dvoje bistrih očes, dvoje zdravih ušes, dve dolgi roki, dve urni nogi in široko srce. Zdaj pa vam tudi povem, zakaj vam to voščim.
1.	Voščim vam dvoje zdravih, bistrih očes. Aho je temno olco tvojega trupla, je temno celo telo, Kristus uči, in: Ako te pohujša
8
desno oho, izderi ga . . . (Mat. 5, 29.) Oči, kako velika dobrota so! so prav za prav bogastvo človeka. Slepec je revež, zato toži slepi Tobija: „Ccsa bi se mogel veseliti, ko sedim v temi, in luči nebeške ne vidim!“ Slepota pa je dvojna: dušna in telesna, oboja je huda. Zato voščim vsakemu: Dvoje bistrih oči, dušnih in telesnih, da bi videl in spoznal pred vsem revščino in potrebnost svoje duše in bi se ponižnosti učil. Za svoje duše, za dušne potrebe so radi ljudje slepi; vse vidijo, le dušnih svojih potreb ne vidijo. Duše imajo grde, umazane, nage, in tega ne vidijo; duše so v nevarnosti, kraj brezna, v oblasti satanovi in oni tega ne vedo, na duši so slepi, ubogi, zanemarjeni, pa tega ne spoznajo; zato voščim bistrih oči, da bi spoznali dušno revščino, da bi jih zaupljivo obrnili k Bogu, kakor psalmist: K tebi o Bogi so obrnene moje oči. (Ps. 140, 8.) Oči toliko ljudi so le k zemlji obr-nene, k Bogu v nebesa jih povzdigniti ne morejo, nočejo. Eeveži! tudi živali ne morejo k nebesom gledati, ker so le za to zemljo; človek, ti si pa za nebesa namenjen, zatorej imej oči tudi za Boga. Bistrih oči voščim posebno vam starišem, da bi bili dobri pastirji svojim otrokom. Dober pastir od daleč zagleda vsako nevarnost — in zgubljeno ovčico ve nevarnosti oteti; bistrih oči tudi za bližnjega, ne za njegove slabe lastnosti, ampak za lepe čednosti, za njegove potrebe, ne da bi se jih veselili, ampak, da bi mu pomagali. Mi moramo biti slepemu oko, da ga vodimo, ne zapeljemo. Zdrave naj bodo oči, da ne gledajo, kar je nespodobno in pregrešno. Voščim toraj najprej vsem zdravih, bistrih oči!
2.	Voščim dvoje dobrih, zdravih ušes, da na tanko čujemo klic božji, ki nam kliče: Pridite h meni ... in klic bližnjega, ki kliče nas na pomoč. Kako srečen je človek, ki ima zdrava ušesa in tanko sliši. On sliši tičic prijetno petje, on sliši mili glas prijateljev, starišev, otrok. Pa druga reč je, zdrava ušesa imeti, tanko slišati in drugo je, imeti dobra ušesa in poslušati, kar je prav. Marsikateri ima dober sluh, pa svojih ušes ne rabi prav, ne posluša, kar bi imel poslušati, zato vam voščim dvoje dobrih ušes, da bi poslušala to, kar je prav. V tem letu bodete marsikaj slišali, n. pr.: govore zoper Boga, zapeljive, pohujšljive reči, obrekovalce, podpihovalce itd., od takih pogovorov se odvrnite, ne poslušajte jih. Spolnovalo se bode, kar piše sv. Pavel (v II. 1. Tim.): Prišel bo čas, da zdravega nauha ne bodo trpeli, temuč si bodo po svojih željah izbirali učenihe, Icateri ušesa šcgačejo. Pa tudi dobrih, lepih naukov se bo vam dosti ponujalo, tukaj v cerkvi, doma od dobrih starišev, skrbljivih gospodarjev, te poslušajte. Bog bo govoril mnogokrat v tvojem srcu, te klical, svaril,
opominjal, ta glas poslušaj. Klical te bo tvoj bližnji: „Usmili se me, pomagaj mi“; proti temu klicu ne zatakui svojih ušes. Tako rabimo svoja ušesa: od hudega jih odvračajmo; Boga in dobre nauke poslušajmo in prav bo.
3.	Dvoje dolgih rok. Da me napak ne zastopite, moram povedati, kako jaz to razumem. Cernu so nam roke? Za delo. Največ dela storijo roke; kaj je človek brez rok? Zato voščim vsakemu dvoje močnih, zdravih rok, spretnih za delo, pa tudi dela in zaslužka. Z rokami se pa tudi mnogo hudega stori, se godijo pretepi, uboji, krivice, tatvine; voščim toraj, da bi vsi in vsak vedeli svoje roke greha in hudega varovati, da bi jih ohranili čiste in neoskrunjene. Gorje roki, ki bije očeta ali mater, ter stiskuje uboge in sirote, ki preliva nedolžno kri; boljše bi bilo človeku, da roke ne bi imel, kakor roke omadeževane s hudobijo. Zato Jezus uči: Ako te desna roka pohujša, odsekaj jo . . . Pa še za nekaj so nam roke potrebne. Kedar molimo, sklenemo roki in jih povzdignemo kviško, da bi na znanje dajali svojo znotranjo molitev. Glejte! ravno v ta namen vam voščim dvoje dolgih rok, da bi segale do nebes, t. j. voščim, da bi v tem letu radi molili, dolgo, pobožno molili in s tem si dobili blagoslov nebeški. Te dve roki se pa imenujete: zaupanje in vdanost v voljo božjo, zaupajmo, da nas Bog ne bo zapustil, ampak da bo skrbel za nas, vdajmo se v voljo božjo. Veliko več darov bi prejeli od Boga, ko bi jih bili vredni, za nje prosili in bili hvaležni za nje. Molite domd, molite v cerkvi, učite in priganjajte k molitvi otroke in podložne. Brez molitve ni krščanskega življenja, ni mogoče se zveličati.
4.	Želim vam dvoje zdravih, hitrih nog. Mi smo popot-
niki. Popotniku ni ničesar bolj treba kakor dobrih nog, da ne opeša; posebno če je pot tesna in strma. Taka pa je pot v nebesa: Pojdite v	večno	življenje skoz	ozka vrata . . . Takih nog vam želim, da
pojdete po pravi poti in	vedno	naprej. Prej vam bi smrt želel
kakor pa takih nog, ki bi vas v greh nosile, saj Kristus tudi veli: Ako te desna noga pohujša . . . Toraj po pravi poti pa vedno naprej,	kakor	opominja sv.	Pavel:	Bratje! ne mislim, kakor da Ubil
že na	cilju;	pozabim kar	je za	menoj, in prizadevam se priti do
tega, kar je pred menoj. Bratje in sestre! nikdar in nikar ne mislimo, dosti smo storili, dosti smo popolni, zdaj počivajmo; kdor tako misli, že nazaj gre. Le naprej, vsak dan naprej, naj si bo le eno stopinjo, dobro je, vsak dan kaj dobrega storiti in nabrali bomo veliko zasluženje.
5.	Široko srce. Bog ima veliko darov za nas, največ jih ima za naša srca. Ako je pa srce pretesno, jih sprejeti ne more. Kako
hudo nam je, kedar ne moremo vsega odnesti, kar nam dobrotljivost podeli. Glejte, tako se nam rado primeri. Naša srca so pretesna, prostora nimajo. Kako pa to? Polna so drugih reči. Mir nam hoče Bog dati, pa srce je polno drugih skrbi, in veselje, tolažbo, razsvetljenje, milost, samega sebe, pa ne more, ker so naša srca polna drugih, nepotrebnih reči. Moramo te izrezati, iztrebiti, da se prostora dobi. Srce moramo Bogu odpreti, široko odpreti — vsak dan se Bog memo vozi in darove podeljuje. Pobrati jih moramo in shraniti.
Ako ste si zapomnili mojih petero voščil, le goreče prosite Boga, da bi se vam tudi spolnila. Srečno bode potem za našo dušo novo leto, ki smo ga danes nastopili. Onim, katere bo Vsegamogočni izmed nas poklical, hode smrt oslajšana in sodba olajšana, onim pa, ki bodo še vse leto preživeli, bode srečni napredek proti nebeški domovini, kamor upamo prej ali slej vsi priti. Amen.	L Ferčnik.
Razglašenje Gospodovo ali sv. trije Kralji.
I. Kako iščimo Jezusa?
Mi smo videli njegovo zvezdo in smo ga prišli molit.	Mat. 2, 2.
Komaj je Zveličar sveta rojen, že se da spoznati za Gospoda nebes in zemlje; njegove roke so še zvezane in že vstvari na nebu zvezdo, katera iz daljnih krajev jutrove dežele tri kralje vabi, da bi prišli molit Kralja kraljev, Gospoda gospodov. Brez odlašanja tudi zapuste ti modri svoje dežele, se podajo na pot in pridejo v Jeruzalem in poprašujejo: kje je rojen kralj judov? Na to se prestraši Herod in ves Jeruzalem z njim in pokliče velike duhovne in pismarje, kateri mu povedo, da je Betlehem, majhno mesto v Judovski deželi, kraj njegovega rojstva. Iz Jeruzalema se toraj podajo proti Betlehemu in tam najdejo, kar so želeli videti; tam najdejo zaklad, katerega so iskali — svojega Kralja, svojega Zveličarja v podobi malega deteta. Ne moti jih revščina, katero tukaj ugledajo, marveč z očmi vere spoznajo skrivnost božjo, padejo na svoja kolena, polože krono in kraljevo znamenje k nogam Zveličarju, ga pobožno molijo in bogato obdarujejo.
Kakšen razloček je med obnašanjem kralja Heroda in treh Modrih ? Herod je od svojih strasti oslepljen in zapre oči pred lučjo,
katera mu od blizo sveti, čeravno iz prerokovanj prerokov prepričan, da je Kristus v Betlehemu rojen, se vendar noče k njemu podati in mu svojo čast skazati; in kralji iz daljne jutrove dežele so komaj njegovo zvezdo ugledali, so se precej na pot podali in prišli njega molit. Herod išče Jezusa le zato, da bi ga umoril, Modri pa samo to žele, da bi ga spoznali in po njem zadobili večno življenje. Obrnimo svoje oči proč od slepega kralja Heroda in učimo se od sv. treh Kraljev Jezusa iskati: oni so ga iskali, 1. urno, 2. srčno, 3. stanovitno. Tudi mi ga iščimo urno, srčno, stanovitno. Te tri reči hočemo danes premišljevati.
1. Iz obnašanja Modrih iz jutrove dežele se prvič učimo, da moramo Jezusa hitro iskati. Kadar so njegovo zvezdo ugledali, niso še le sami pri sebi prevdarjali, ali se hočejo na pot podati, ali naj še pričakujejo gotovših in očitniših znamenj, ampak brez odlašanja gredo za zvezdo iskat tistega, katerega jim ona oznanuje. Že so zapustili svojo deželo, že se jim zdi, da slišijo glas obljubljenega Odrešenika, že so polni želja videti tistega, kateri je prišel temoto nevednosti pregnat, in luč prave vere po vsem svetu prižgat, komaj že čakajo njemu spodobno čast skazati. Ko pridejo v Jeruzalem, hitro poprašajo: Kje je novorojeni kralj, mi smo njegovo zvezdo videli in smo prišli njega molit. Kolika odločnost, gorečnost in urnost! Sveti trije kralji ne poprašujejo še le, ali je že rojen, ker tega so prepričani, ampak le: kje je, da bi ga brž našli.
To nas podučuje, kako moramo tudi mi Jezusa iskati. Ali pa hodite, vas vprašam, ali pa hodite tako urno za tem svetim Kraljem, kakor Modri iz jutrove dežele? Še lepša zvezda kakor njim sveti vam sv. vera. Vi ste izrejeni v krščanstvu, v katerem najdete pravo luč, da morete poznati pot, katera vas pelje k Bogu, da, svitlejša zvezda vam sveti, božja volja vam je očitniše oznanjena. Vera je toraj vaša zvezda, zakaj se jej toraj ne daste voditi, kakor Modri? — Kazun vere pa imate še veliko drugih zvezd, katere vam kažejo pravo pot proti nebesom. Zdaj začutite v sebi dobre misli, katere vas opominjajo na božje reči. Zdaj slišite božjo besedo, katera vas podučuje o vaših dolžnostih, zdaj vas zadene nesreča, katera vas od greha od-vračuje, zdaj vidite dobre izglede, kateri vas napeljujejo k čednostim. Glejte, vse te notranje in vnanje milosti so zvezde od Boga nam poslane, katere vsacega gotovo k Bogu pripeljejo, če jih zvesto in urno dohaja. Zakaj toraj vas ne pripeljejo k Bogu? Zato, ker zmiraj ostanete v temoti in v breznu grehov, zato ker se ne prizadevate za-
pustiti dežele svojih zmot. Ze dolgo časa vam kliče božji glas in vas opominja, da se morate odtegniti vezem, katere vežejo še vaša srca, da ne morejo hiteti proti Bogu, da ne morete odložiti prevzetnosti, katera nad vami kraljuje, nazaj dati ptuje blago, katerega ste si po krivičnih potih prilastili, odpustiti svojim sovražnikom, katerih videti ne morete, svojega bližnjega ljubiti, za božjo službo večjo vnemo imeti, pomočkov zveličanja vredniše se posluževati! Zakaj odlašate to storiti, kar milost božja že dolgo od vas tirja? Bati se je, da bi zvezda, katera vam zdaj sveti, ne zginila izpred vaših oči, bati se je, da bi vam Bog zanaprej ne odrekel milosti spokorjenja, katero vam še zmiraj ponuja, bati se je, da bi se prekmalo noč ne približala, v kateri ne bote mogli več delati. Glejte, kako urno so trije kralji za zvezdo šli, katera jim je svetila. Mi smo njegovo zvezdo videli in smo prišli, tako tudi vi recite in storite. Jaz sem zvezdo ugledal v oni dobri misli, katera me na Boga spominja, v onem dobrem ob-čutljeju, kateri je ganil moje srce; zdaj sklenem in hočem iti prav precej za zvezdo. Svojega Boga hočem bolj ljubiti, kakor do zdaj, njemu hočem prednost dati pred vsemi drugimi stvarmi, s svojimi sovražniki se hočem spraviti, storjeno škodo povrniti, svoji družini in svojim otrokom dober zgled dati, one pregrešne navade, one zapeljive družbe, katere so me v greh zapeljalo, zapustiti; zanaprej hočem več moliti, sv. zakramente pogostniše sprejemati, zapovedi božje bolj natanko držati, z eno besedo: jaz hočem zanaprej pobožniši živeti.
2. Iz obnašanja Modrih z jutrove dežele se drugič učimo, da moramo s srčnostjo Jezusa iskati, kakor se tudi oni niso dali od nasprotnikov zadržati, ampak so srčno za njegovo zvezdo hodili. Da so pokorni bili božjemu glasu, ki jih je klical, so morali zapustiti kraljestvo, domovino in prijatelje, so se morali na dolge in težavne pota podati, podvreči se marsikaterim nevarnostim in težavam, katere so z ostrostjo zimskega mraza sklenene. Nagnenje k zložnosti jih ni moglo zadržati, skrb za domačijo in za svoje kraljestvo jih ni mogla odvrniti. Še večja je bila srčnost Kraljev, s katero so novorojenega Zveličarja v Jeruzalemskem mestu iskali. Celo pred kralja so prišli in ga prašali za kraj rojstva Odrešenikovega, čeravno bi si bili lahko mislili, da on enacega pri sebi ne trpi; nečloveški nameni, ne strah pred smrtjo jih niso mogli odvrniti od njih sklepa Zveličarja videti, ali jih le boječe storiti.
Ali tudi vi tako srčnost kažete, kadar od resnice naše sv. vere razsvetljeni in omečeni sklep storite, k Bogu se vrniti? Najmanjša težava vas ostraši, najmanjšega nasprotja ne morete premagati, naj-
IB
manjšim skušnjavam ne uteči. Srčnosti je potreba, da pregrešne navade, prekli nje vanje, jeze, nečistosti odložite; srčnosti je potreba, da svoje pregrešno nagnenje premagate; srčnost moramo imeti, da moremo to zapustiti, kar je nam najljubše; s kratko besedo: bojevati se moramo, da bomo enkrat kronani! Ni toraj zadosti, le nekatere stopinje storiti, da bi Jezusa iskali, ali da bi dober sklep storili, ampak ta sklep moramo tudi v dejanju spolniti, brez ozira na zadrege, katere so nam na potu; mi moramo kakor Modri od kraljevega dvora proč se podati, to se pravi, ne nevarne druščine in priložnosti iskati, kjer zvezda Gospodova več ne sveti, kjer božjega glasu ni več slišati; potem bo nas zvezda kakor Modre k Zveličarju pripeljala. Veliko jih je pa, kateri se slabih druščin ognejo, kadar je njih časna sreča, ali časen dobiček v nevarnosti; kadar je pa duša v nevarnosti, jih pa nočejo opustiti. Kristijani! kje je vaša vera? kje je vaša pamet? Bog ne tirja, da bi kakor Modri svojo domovino, svoje sorodovince in svoje prijatelje zapustili, dokler vam niso nevarna priložnost v greh, ne terja od vas, da bi se na dolga pota podali in velike težave prestali; le vaše srce od vas tirja, katero je že tako njegovo, le to od vas hoče, da si silo delate, da zložnost zapustite, revnim pomagate, božjo službo pridno obiskujete, svete zakramente vredno prejemate, dolžnosti pravega kristijana dopolnujete. Bog vas hoče srečne storiti brez prevelikega truda; ali more kdo tako mlačen biti, da bi tega majhnega ne storil, kar Bog od nas terja? Vi ste v novem letu trden sklep storili, ali bi ga bili saj morali storiti, to leto in celo življenje v službi božji preživeti, dopolnite toraj svoj sklep v dejanju.
3. Iz obnašanja Modrih iz jutrove dežele se tretjič učimo, da moramo Jezusa iskati stanovitno. Ko se iz Jeruzalema v Betlehem podajo, ugledajo zopet zvezdo, katera je bila poprej spred njih oči zginila, oni svojo pot nadaljujejo, pridejo v Betlehem in gredo v hlevec. Pa kako veliko je moralo biti njih začudenje, kadar so zagledali tako revno stanovanje, tako revno Dete, katerega je revna Mati na svojih rokah nosila! Ali je to Kralj, jim je morebiti njih slaba pamet rekla, katerega nam je zvezda oznanila? Ali je to Kralj nebes in zemlje, katerega je vse ljudstvo želelo, ali je to Odrešenik, katerega je že toliko let čakalo? Vendar vse to kralje ni vstrašilo. Njih vera jim pokaže Boga, kateri je pod podobo slabega otroka skrit. Spoznali so njegovo kraljevo vrednost z zlatom, katerega so mu darovali, njegovo človeško natoro z miro, njegovo božjo s kadilom. Že več niso bili zadovoljni, le žezlo in krono k njegovim nogam položiti, temuč so mu tudi darovali svojo pamet z živo vero,
svoje srce z gorečo ljubeznijo in so podvrgli njegovemu gospodarstvu sebe in svoje kraljestvo. To kristijani! je lep izgled, katerega moramo posnemati. Kakor hitro smo sklenili Bogu se darovati, moramo tudi v spolnovanju svojega sklepa zvesti in stanovitni biti. On ne tirja od nas našega blaga, ampak le naše srce, on noče ne zlata ne mire, ampak želi, da mu darujemo ljubezen svojega srca, katera je pravo zlato, zakaj kakor je zlato najžlahtnejše med vsemi rudami, tako je tudi ljubezen božja najžlahtnejša med vsemi čednostmi. On hoče mrtvenje našega trupla, katero je prava mira, zakaj kakor mira telo pred trohnenjem obvaruje, tako mrtvenje ohrani dušo pred kugo greha. On hoče zadnjič od nas gorečo molitev, katera je pravo kadilo, zakaj kakor se kadilo s svojim dimom povzdigne, tako stopi molitev pred božji tron nam sprosit milosti, katerih potrebujemo. Te darove Jezus od nas pričakuje, s katerim si moremo njegovo srce pridobiti. On je naš Bog, naš Kralj, naš Zveličar, koliko vzrokov imamo toraj se njemu brez pridržka darovati in njemu prinesti dar svoje pameti, svojega srca, svojega telesa, svoje pameti z živo vero in vneto molitvijo, svojega srca z gorečo ljubeznijo, svojega telesa z mrtvenjem. Le tako moremo Jezusa iskati, le tako ga bomo najdli.
Pristopimo toraj danes v tempelj božji in molimo tukaj Jezusa Kristusa, kakor so ga Modri iz jutrove dežele današnji dan častili in molili; sklenimo danes, zanaprej tako urno, tako srčno in tako stanovitno za Jezusom hoditi, kakor so sv. trije Kralji hodili, sklenimo vso mlačnost, boječnost in nestanovitnost v službi božji odložiti. Spomnimo se pa tudi danes, da naša mati katoliška cerkev obhaja spomin tistega časa, v katerem so bili tudi ajdje in z njimi tudi celi svet k pravi veri poklicani; spoznajmo veliko dobroto, katero nam je Bog s tem skazal, da nas je k pravi veri poklical, da se ne znajdemo več v tamni noči nevednosti in zmotnjav, kot veliko tisoč nevernikov še dandanašnji, ampak da se je nam svitli dan prave luči, krščanske resnice zaznal. Premislimo pa tudi, da je naša dolžnost, sv. vero ne le prav na tanko in čisto spoznati, ampak tudi življenje po njenih naukih ravnati in tudi svojemu bližnjemu pomagati sv. vero spoznati in po njej živeti. Le če to storimo, bo naša vera, svitla zvezda, nas pripeljala iz mračnega pota te zemlje k našemu Zveličarju v Očetovo hišo, kjer bo za nas vsaka tema minula in kjer bomo to, kar tukaj trdno verujemo in zvesto spolnujemo, veselo gledali na vse večne čase.
Amen-	t Ant. Potočnik (1853).
2. Sv. trije Kralji — modri možje.
Mat. 2, 1.
Vvod. (Zgodovinsko.) Sv. trije Kralji se imenujejo tudi „modri“. Imenujejo se po pravici modri.
Izpeljava. Modrost se sploh kaže na dve strani: da z umom spoznamo svoj pravi namen in pa najboljše pripomočke v dosego tega najvikšega svojega namena; voljo pa da pripravimo do tega, da se resnično odloči, doseči ta namen in se krepko poslužuje vseh pripomočkov, ki nam jih pamet kaže kot potrebne in pripravne. Sv. trije Kralji se toraj po vsej pravici modri imenujejo, ker so spolnili obojno to zahtevo prave modrosti.
1.	Spoznali so deloma po lastnem prizadevanju in učenju, deloma po razsvitljenju sv. Duha 1. že doma: a) kaj zvezda pomeni,
—	novorojenega, dolgozaželenega Rešenika; b) da jim zvezda ni pri-sijala zastonj, ampak bo treba na njen klic poiskati Zveličarja,— na daljno pot se podati; e) da s praznimi rokami ne smejo priti, treba vzeti s saboj primernih darov . . .
2.	Na potovanju: a) se ravnajo vedno po zvezdi, nikjer ne krenejo v stran; b) ko zvezda zgine, gredo vprašat kralja Heroda,
—	hočejo imeti zanesljivost; c) vedo, kaj je storiti vpričo božjega Deteta; d) spoznavši po angelju Herodovo hinavščino, se mu modri ognejo po drugi poti. (Pri vsaki točki posebej, ali pa skupno: applieatio!)
II. Modrost so pa tudi pokazali v svoji odločni volji, ker so tudi vse storili, kar so za prav spoznali. Nobena težava in pretveza jih ne ustraši. 1. Srčno zapustijo dom: a) dom zapustiti jim ni lahko; čem bogatejši in imenitniši je kdo, tem težje se poslovi od doma; b) motilnih ugovorov, ki bi jim lahko trdni sklep popolnem omajali, se ne manjka: se li smejo zvezdi zaupati, ali ne bodo prišli med roparje, med katerimi ne bodo le bogati darovi, temveč celo življenje v nevarnosti . . . c) ne vedo, kako jim pojde na ptujem, ali jih ne bodo imeli za nevarne ljudi, za ogleduhe ... d) niso brez skrbi, kdaj in kako bodo spet nazaj prišli...
2. Srečno dospejo do Jeruzalema. Kako se zopet tu krasno pokaže lepota njihovega srca! a) Ne ostraši jih prebritka poskušnja, ker se jim zvezda skrije; b) z novo srčnostjo in z nekim nadzemeljskim veseljem gredo dalje, ko zopet zvezdo zagledajo, c) Kako ponižno pokleknejo — ti visoki gospodje! kako prisrčno je njih počeščenje! d) kako jim gre od srca, ko darujejo! e) težka jim je slednjič ločitev,
tembolj, ker morajo po drugi težavniši poti nazaj. Pa kaj je preblagim, plemenitim možem vse drugo, — da so le Jezusa našli! (Fiat applicatio!)
Konec. Taka modrost je sv. tri Kralje k Jezusu pripeljala. Mnogo druzih je videlo zvezdo, a manjkalo jim je modrosti... Nikdar ne pozabimo, da tudi za nas kristijane je modrost med poglavitnimi čednostmi prva: če te nimamo, nam vse nič ne pomaga. Ce še tega ne spoznamo, da je nam prvi namen za nebesa skrbeti in če nam ni nič mar, posluževati se pripomočkov, ki nas morejo k Jezusu privesti, kaj nam more vse drugo pomagati . . .
Prva nedelja po razglašenju Gospodovem.
I. Cerkveno leto. — VII. Poklic nevernikov.
Pridi, bodi nase izveličanje, Gospod naš Bog!	Cerkvena molitev.
Videl sem na vzvišenem stolu sedečega moža, katerega molijo brezštevilni angelji, soglasno pojoč: Glej ime njegovega kraljestva je večno. (Introit.) Čudijo se nebeščani njegovemu božjemu velečastvu in ker se čutijo neznatne pred Bogom, zato še zemljane vabijo, da se pridružijo njih slavljenju: Slavi zato vsa zemlja Gospoda in služi mu vesela! (Ps. 99.)
Zato tudi na zemlji, ne le v nebesih, danes občudujejo božjo modrost, ki jo 12letni Jezus kaže modrijanom v templju; tretji dan, pravi namreč današnji evangelij, ga najdeta v templju sedečega med učeniki, ki jih je poslušal in povpraševal; vsi pa, ki so ga slišali, čudili so se njegovemu umu in njegovim odgovorom.
Nebesa toraj in zemlja se danes čudita velečastvu in modrosti Boga čudovitega, ker nebesa so njegov prestol in zemlja podnožje njegovim nogam. Da bi se ta slava božja na zemlji vedno množila, zato je prišel Kristus na svet, zato so njegov prihod angelji oznanili judom in čudovita zvezda nevernikom. Obeh dogodkov smo se hvaležno spominjali o Božiču in o prazniku sv. treh Kraljev. Judom toraj in nevernikom je razglašeno, da je prišel Odrešenik izveličat vse ljudi, prišel je, da po vsej zemlji razširi kraljestvo božje. Sv. cerkev v nedeljah, katere šteje po prazniku sv. treh Kraljev ali razglašenju Gospodovem, vernim pojasnjuje iz življenja Jozusovega, kako je on kot Učenik, Duhoven in Kralj utemeljeval svoje kraljestvo na zemlji.
Zato bomo tudi mi na podlagi praznika sv. treh Kraljev premišljevali to trojno Jezusovo delovanje po treh skrivnostih tega praznika. Po treh modrih pokliče Jezus-učenik nevernike v svojo cerkev, pokaže se v Kani Galilejski Boga-kralja in v reki Jordanu stoječemu velikemu duhovnu se čudijo nebesa. Danes vam toraj pojasnim, da so vsi ljudje, tudi neverniki, poklicani v kraljestvo božje.
Sv. cerkev slavi praznik razglašenja Gospodovega s posebnimi slovesnostmi; tudi osmina njegova ima posebne pravice in prednosti; s tem se nam kaže, da se je ta dan posebno razodel namen božji, v kraljestvo božje poklicati vse ljudi. Ta praznik tudi odločuje, kedaj da bo Velika noč; nedelje po razglašenju Gospodovem to določujejo, kolikor manj jih je, toliko preje se obhaja Velika noč. Ker pa je leto za letom različno, je po mnogih cerkvah starodavna navada, da je duhoven na sv. treh Kraljev dan oznanil vernim, kedaj da bo Velika noč in sicer z oznanilom, ki bi se za letošnje leto glasilo tako-le: „Oujte, bratje predragi! Kakor smo se po usmiljenju božjem veselili rojstva Gospoda našega Jezusa Kristusa, bomo tudi oznanjali veselo vstajenje našega Odrešenika. 29. januarja bo prva predpepelnična nedelja; pepelnična sreda, s katero začenjamo postni čas, bo 15. februarja, in 1. aprila obhajamo veseli sveti velikonočni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa. 10. maja bo Vnebohod Gospodov, 20. binkoštni praznik, sv. rešnje Telo bo 31. maja; 2. decembra bo prva nedelja adventna ali prihoda Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateremu bodi čast in slava na vekov veke! Amen.“ Iz tega spoznamo, v kako tesni zvezi da so prazniki med seboj in da je med prvimi tudi razglašenje Gospodovo, ob katerem se nekako določijo in razvrste drugi prazniki v cerkvenem letu. In to po vsi pravici, ker je ta praznik nekaka podlaga, na kateri se je jelo zidati in širiti kraljestvo božje po vsem svetu, tudi med neverniki.
2. Ker Bog hoče, da bi vsi ljudje spoznali resnico in se izve-ličali, zato je vcepil ljudem hrepenenje po resnici in po sreči v srca. To hrepenenje je, seveda oslabljeno, ostalo tudi še po grehu, človeštvo je čutilo, da je zgrešilo pravo pot, zato so ne le judje, mar tudi neverniki hrepeneli in trdno pričakovali Odrešenika, ki jim zopet pokaže pravo pot do resnice in jih vodi v izveličanje.
Zgodovina paganskih narodov nas uč>, da je bila med neverniki želja po Odrešeniku živa.
a)	To nam potrjujejo Mojzesove knjige, ki govore o Balaamu Moabitu. Njega je Bog razsvetlil in mu pokazal v duhu Odrešenika,
2
ki pride iz Izraela. Ze on govori o zvezdi, ki je tri Kralje pripeljala k Jezusu, rekoč: Vidim ga, pa ne kmalu, gledam ga, pa ne blizo. Zažarela bo zvezda iz Jalcoba in dvignilo se bo žezlo iz Izraela, ki bo potrlo MoabsJce kneze in končalo vse sinove Setovc ... Iz Jakoba pride, ki bo kraljeval in razrušil razvaline sovražnega mesta. (IV. Mojz. 24, 17.)
b)	Mnogo poprej je med pagani trpeči Job razodeval svojo vero v Odrešenika: Vem, da živi moj Izveličar in da bom sodnji dan vstal iz prahu; obdan s svojo kožo in v svojem telesu bom gledal svojega Boga ... to upanje je vtrjeno v mojem srcu. (Job. 19, 23.) Kako jasno govori tukaj pagan ob Odrešeniku.
c)	Bog sam je pa tudi skrbel, da ta vera med neverniki ostane živa; zato je pošiljal od časa do časa preroke tudi nevernikom. Zato je moral Jona prerok k Ninivljanom; Jeremija je deloval na razvalinah Jeruzalemskih med paganskimi naseljenci in pozneje pregnan v Egiptu; Ecehiel in Daniel sta v sužnosti velečastno slavila edino-pravega Boga v paganskem Babilonu.
d)	Tudi pri drugih narodih najdemo isto vero. V Kini pripoveduje 600 let pred Kristusom Konfucij svojim rojakom, da pride na zahodu v poznejših časih na svet velik svetnik, ki bo hudo zatrl pri korenini. V starih kineških zapisnikih beremo: Ljudstva čakajo Svetega, kakor vele rastline oblakov in dežja; in cesar Mingeli je kakih 60 let pred Kristusom poslal sela na zahod, ki naj pozveduje, ali je že rojeno čudovito Dete, katero napovedujejo stara prerokovanja. Enako so hrepeneli po Odrešeniku: Grki, Peržani, Kimljani in drugi narodi, kakor nam spričujejo njih pisatelji.
3.	Od tod si lahko pojasnimo, zakaj da so trije Kralji opazili zvezdo in precej šli za njo, v trdni veri, da jih gotovo dovede do njega, katerega čakajo vsi narodi. Lože razumemo, odkod je imela kananejska žena toliko vero	v Jezusa, da	je tudi	resne besede	Gospodove niso prestrašile in	omajale, zdaj	nam je jasno, zakaj	pa-
ganski stotnik pravi Gospodu: če le hočeš, ga ozdraviš.
Prvi toraj med neverniki, ki so videli in molili Odrešenika, bili so trije Modri iz Jutrovega, katere je vodila zvezda-vodnica živa vera k jaslicam betlehemskim. Zato pravi sv. Brnard:	Glejte, kako	živa
je luč vere. Vera spozna	v materinem	naročju	Sinu božjega	. . .
Modri spoznajo ga v hlevu. Svetlo zvezdo so do zdaj gledali, a sedaj v hlevcu občudujejo pravo zvezdo Učenika, ki s svojimi nauki raz-jasnujc človeštvu temno pot.
Poglejmo si še v kratkem darove, katere so Modri donašali Jezusu k jaslicam, kakor jih razlaga sv. cerkev po svojih učenikih. Prinesli so mu zlata, kadila in mire.
Bil je toraj najpoprej trojni dar edino-pravemu Bogu, trojnemu v osebah; naznanja pa tudi trojno nalogo, katero je imel Jezus izvršiti na svetu. Sin božji prišel je na svet, da bi svet vladal, in vladarju dostojno darilo je zlato; on je pa tudi veliki duhoven, ki je pomiril nebesa z zemljo, in duhovnu primerni dar je kadilo; Kristus je tudi skrivnostna daritev; smrt njegova na križu pripravila mu je prestol, ki je bil pripravljen njegovi človeški natori, in temu je pripravno darilo mire. — Ta trojni dar pa kaže lepo tudi trojno čednost, katera se je svetila pri sv. treh Kraljih. Zlato je ljubezen, ki nas vodi k Bogu in ž njim združuje; kadilo je molitev, ki vabi Boga v človeško srce in ga tam obdrži; mira pa je zatajevanje, ki nam je potrebno, da zmagamo svojo poželjivost. Da, srce, ki ljubi Boga, ki se v gorečih molitvah k njemu dviga, in ki z Jezusom voljno trpi, to je najlepši, najprijetniši dar, s katerim moremo počastiti svojega Boga. O da se tudi mi s takim darom prav pogosto bližamo svojemu Bogu, da tudi mi pri njem najdemo toliko milosti, kolikor so jih našli prvenci izmed nevernikov pri Jezusu v jaslicah!
4.	Sv. pismo nam pripoveduje, da so se trije Kralji po drugi poti vrnili na svoj dom in ustno izročilo pristavlja, da so pozneje med svojimi oznanovali Kristusa in da jih je pozneje sv. Tomaž apostol krstil . . . Njih sveta telesa so počivala v začetku v Perziji, zatem v sv. Sofijski cerkvi v Carjemgradu; odtod so jih pozneje prenesli v Milan in ob času Friderika rudeče-bradca v Kolin, kjer jih še dandanes hranijo. V to mesto zahaja na tisoče božjepotnikov leto za letom častit svetinje prvih nevernih poklicanih h Kristusu v zahvalo, da je tudi njim došla ta milost. Tudi naši predniki, tudi Slovenci so poznali to božjo pot na Nemškem in radi zahajali v „Kelmorajn“.
To delovanje, katero je začel Jezus že v jaslicah, da je klical nevernike k sebi, nadaljeval je pozneje v življenju in nadaljuje po svojem vnebohodu v vseh časih po svojih namestnikih, ki nosijo kakor izvoljene posode njegovo ime med vse narode, da se kraljestvo božje razglasi in utrdi po vsem svetu.
Zato je pomenljivo in prav, da se sv. cerkev tacih nevstrašenih oznanovalcev spominja ravno v tem času; pokazati hoče, kakor da še sedaj deluje Kristus po svojih duhovnih-učenikih. Ravno danes obhaja cerkev god sv. Severina, ki se je kakor rešilni angelj prikazal ob bregovih Donave in ljudi spreobračal in utrjeval v pravi veri. Po smrti groznega Atile, hunskega kralja, hrumele so v 5. stoletju divje
2*
trume raznih narodov po rimskih pokrajinah ob Donavi. Požgana sela in umorjena trupla so kazala sledi, kjer se je valila krvoželjna druhal. Povsod je vladal strah, povsod trepet in obup. V tej sili se nenadoma prikaže ob bregovih Donave tolažeč angelj, mož častitljive postave in milosrčnega obličja — sv. Severin. Nikdo ni vedel: kdo je in odkod je prišel. Ko ga ljudje vprašajo, kdo da je, jim reče: „Kaj bi služabnik božji govoril o rodu in domovini, skrbimo rajše za dom v nebesih! To pa vedite, da me je Bog poslal, tolažit ljudstvo v njegovih stiskah in nadlogah." Popotoval je mnogo po sedanjem zgorenjem in spodnjem Avstrijanskem, Korotanskem, Štajerskem in Ogerskem, zbiral povsod razkropljene vernike, opominjal, učil, tolažil, varoval in pomagal. Sam za-se živel je silno spokorno in ubogo; bival je v ozki celici; postelja mu je bila plahta na trdih tleh, postil se je vsak dan do večera. Prijatelji njegovi so bili reveži, katerim je bil tolažnik in pomočnik. Tako je kakor njegov vzglednik povsod dobrote skazoval, kjerkoli je hodil in le za druge živel. Naposled se je izgorel, kakor sveča goreča v čast božjo in šel vživat plačilo k Gospodu za svoj apostolski trud.
Tako Kristus širi svoje kraljestvo po svojih namestnikih po širnem svetu, da tudi v najbolj oddaljene kraje posveti luč njegovih naukov in prijazno ogreva njih prebivalce.
„Luč v razsvetljenje nevernikom" je posvetila tudi v naše kraje našim prednikom. Tudi naše očete je čudovita zvezda milosti božje privela k božjemu Detetu. Hvaležni bodimo za to neprecenljivo milost tudi mi najprej Bogu vsemogočnemu, ki se je milostno ozrl tudi na naše kraje in tudi v naši domovini prižgal luč svete vere, ko je še toliko drugih krajev na širnem svetu v temi in smrtni senci paganski. S hvaležnostjo pa se vsikdar spominjajmo onih blagovestnikov, ki so se po naših krajih trudili za razširjanje kraljestva božjega. Blagoslovljeni naj boste med nami imeni sv. Mohorja in P or tu na ta, ki sta vsejala seme sv. vere v naših krajih; mili in dragi naj nam bodo oni sv. možje, ki so iz severa k nam dohajali in vsejano seme gojili, mu prilivali, da je krepko raslo in donašalo sadove bogoljub-nega življenja, blagovestniki iz Solnograda, blagovestniki iz Velehrada. Ne spominjamo se zato brez vzroka s toliko ljubeznijo sv. Cirila in Metoda, ki sta nam očeta po veri in brata po rodu. Zares: JcaJco prijetne so po goricah stopinje poslanca, ki oznanja dobro in napoveduje srečo, ki pravi Sionu: Kralj je tvoj Bog. (Iz. 52, 7.) Res prijetne, res lepe, so teh sv. mož stopinje, ki se še sedaj kažejo v bogoljubnem življenju našega naroda. In da se te sledi ohranijo, da mi ostanemo tudi še zanaprej verni in delavni po veri, to bodi naša poglavitna skrb, to bo Bogu najlepša zahvala za to neskončno milost!
Kristus je naš Učenik, duhovni so njegovi namestniki, te nam toraj treba poslušati, da nam se ne bodo nauki zastonj oznanovali. Ako smo zgrešili pravo pot, posnemajmo tri Kralje, ki so takoj povpraševali po novorojenem Kralju, ko se jim je skrila zvezda-vodnica; tudi mi povprašujmo skesani, kje najti zopet Boga, katerega smo z grehom izgubili ter vzdihujmo s sv. cerkvijo: O Emanuel! naš kralj in postavodaj! Pričakovanje in Zveličanje nevernikov! Pridi, in bodi naše Zveličanje, Gospod naš Bog! Pridi k nam tvoje kraljestvo! Ostani pri nas, in vtrjuj se med nami ter se razširjaj po vsem svetu, da vsi ljudje, bratje in sestre med seboj, spoznajo svojega pravega nebeškega Očeta, da mu zvesto služijo in ga goreče ljubijo ter v tej svoji božji ljubezni postanejo udje večnega kraljestva božjega v nebesih.
Araen-	Andr. Kalan.
2. Življenje in delovanje Jezusovo od njegovega 12. do
30. leta.
Luk. 2, 51. 52.
Tri reči, pravi Salomon (Preg. 80, 18. 19.), so mi nerazumljive, in četrte celo ne vem: orlovega pota na nebu, kačjega pota na skali, ladjinega pota sredi morja in moževega pota v mladosti. Prve tri reči so zato nerazumljive, ker ne puste nič sledu za seboj, po katerem bi se moglo iti; zakaj pa tudi četrta? Saj moževa pot v mladosti vendar ni tako brez sledu. Sv. Ambrož nato tako-le odgovarja: Kristus je mož, čegar pota v mladosti so nam neznana. On je, ki zasluži že v mladosti pridevek moža, kakor ga prerok Jeremija (81, 22.) tudi res imenuje. Sploh se pa vse navedene besede Salomonove ozirajo na Kristusa. Nerazumljiva je pot tega orla proti solncu, njegov vnebohod; nerazumljivo, kakor urni tek kačji na skali, je vstajenje Gospodovo iz skalnatega groba; nerazumljiva je njegova hoja po morskih valovih, sploh njegova čudodelnost. Najbolj skrita pa nam je pot njegova v mladosti, predno je začel učiti in čudeže delati, t. j. čas od njegovega 12. do 30. leta. Kako pa, ali v tej dobi ni nič delal? Tega si ne moremo misliti, če je v zadnjih treh letih svojega zemeljskega potovanja toliko imenitnega storil, kdo bi smel reči, da je bil Jezus skozi celih 18 let nedelaven? Od kod pa naj kaj izvemo o delavnosti Kristusovi v njegovi mladosti ? Edinega sv. Lukeža imamo izmed vseh evangelistov, ki nam je zapisal par črtic o mladosti Odrešenikovi. In te naj nam zadostujejo. Glase se pa tako: In Jezus je ž njima
šel in prišel v Nazaret, in jima je bil pokoren. In Jezus je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Po teli besedah poskusimo si sedaj naslikati življenje in delovanje Jezusovo od njegovega 12. do 3 0. leta.
I.	Prva lastnost Jezusovega življenja v mladostni dobi je njegova ponižnost. Sv.Lukež piše: In je z njima šel in prišel v Nazaret. Tam pa je Jezus v hiši svojega rednika živel skrit in vsemu svetu nepoznan.
O sv. Janezu Kalibitu pripoveduje njegov životopisec sledeče: Janez Kalibit, sin imenitnega mestnega svetovalca v Carigradu, se je podal v svoji mladosti brez vednosti svojih starišev v samostan, kjer je nekaj časa ostal, da bi se podučil v večnih resnicah. Pozneje se vrne po beraško opravljen v hišo svojega očeta, kjer je več let preživel nepoznan v vežnem kotu. Posli so ga prezirali, večkrat tudi zasramovali, dokler ni slednjič, ko je bil že blizo smrti, poklical k sebi svoje matere. Razodene se jej s tem, da jej poda evangeljske bukve, katere mu je mati podarila v mladosti.
Ali ni, predragi v Kristusu, tudi Jezus storil nekaj podobnega, le da še v popolniši meri ? Ponižnost Janeza Kalibita je pač le senca ponižnosti, ki jo kaže mladostno življenje Izveličarjevo. Ko je prebil nekaj časa brez vednosti svojih starišev v tempeljnu, kjer se je pečal s sv. rečmi, povrne se v domačo hišo, da bi tam 18 let preživel nepoznan, da, celo zasmehovan od tistih, ki jih je prišel rešit večnega pogubljenja. On, ki je od vekomaj gledal obličje svojega nebeškega Očeta, on, ki kraljuje v nebesih in vse napolnuje z bliščobo svojega veličastva, on je hotel, da so ga imeli za sina ubogega rokodelca. Še le proti koncu svojega življenja se razodene kot Sina božjega s svojim evangelijem, ki ga je prejel od nebeškega Očeta. Brez dvoma bi bil Kristus že v zgodnji mladosti lahko učil in delal čudeže, toda pred 30. letom tega ni storil. Njegova globoka ponižnost je v tej dobi tako rekoč edini čudež, ker je on, ki je od vekomaj Bog, hotel biti, kakor vsak drug človek. In zakaj je tako hotel? Zato, da bi nas učil ponižnosti v vseh slučajih našega življenja. Jezus je s svojim življenjem v mladostnih letih pridigoval zoper človeško častiželjnost, zoper človeško občutljivost pri vsaki malenkostni besedi. Kadar bi, ljubi kristijan, imel nad tem tožiti ali se hudovati, da ti ta ali oni dela krivico, naj si bo že v besedi ali dejanju, spomni se mladostnih let svojega Odrešenika! Glej, o njem, ki je bil neskončna svetost in popolnost, o njem so se judje zaničljivo popraševali: „More li kaj dobrega iz Nazareta biti ?“ (Jan. 1, 46.) Kolikor več potrpiš, o kristijan, kolikor bolj se ponižaš, toliko podobniši si svojemu Izveličarju.
II.	Druga čednost, ki jo kaže Jezus v svoji mladosti, je njegova pokorščina. In jima je bil pokoren, pravi sv. Lukež. To čednost si je Kristus pridobil v kolikor se d& popolni meri. Kakor je pri vojacih glavni pogoj pokorščina, tako je bila tudi pri Kristusu pokorščina neobhodno potrebna, da je mogel potem zmagati satana, božjega zoprnika in se slednjič ponižati do smrti na križu.
Kdo pa so bili tisti, katerim je bil Jezus pokoren? Pokoren je bil takim, ki so bili neskončno manj kot on, bili so ljudje, on pa Bog. Njegov varuh je bil priprost rokodelec, on pa Stvarnik zemlje in nebes. Pokoren je bil Jezus onim, ki so bili tudi glede modrosti neizrečeno za njim. Lahko si mislimo, da mu je Jožef naročil marsi-kako opravilo, ki sicer ni bilo napačno, vendar pa bi se bilo dalo izvršiti modrejše. Toda Jezus se mu ne ustavlja, popolnoma se mu podvrže. To razvidimo tudi iz današnjega evangelija, kjer Jezus pravi, da mora v tem biti, kar je njegovega Očeta. Pa Jezus se uklone povelju svojih starišev ter se vrne ž njimi nazaj v Nazaret.
V katerem času in kako dolgo pa je bil Jezus pokoren svojim starišem? Bil je pokoren ne le v svojem 12. letu, ampak še potem v 18., ko se mladi svet po navadi vede že precej svojeglavno in zijalasto. Bil jima je pokoren še v 24. letu, ko mladi ljudje svoje stariše komaj še za svet prašajo, kakšen stan naj si izvolijo, in le po samostojnosti hrepene. Bil je pokoren še v 30. letu, ko se dandanes stariši nič več ne smejo vtikati v zadeve svojih otrok ali jih celo svariti, če nočejo spet slišati, koliko so njihovi otroci že stari!
Jezusova pokorščina se kaže tudi v tem, da je pomagal svojim starišem pri delu. Glejte, Jezus se je vdal tudi oni postavi svojega Očeta, ki jo je dal Adamu: V potu svojega obraza boš kruh jedel. (I. Mojz. 3, 19.) Sv. družina je bila uboga in si pač ni mogla poslov najemati. No, pa saj jih tudi ni bilo treba, kajti Jezus je pomagal opravljati domača dela. Prisrčno nam pripoveduje izgled zato sv. Vincencij Fererij.
Necega dnč gre Marija po vodo, Jožef gre ž njo, da bi jej pomagal vodo nesti, pa tudi Jezus je bil zraven. Ko Marija natoči vode, ponudi se Jezus, da jo nese domu. Zakaj je vidva, Marija in Jožef, sama ne neseta? vpraša sedaj sv. Vincencij. „Zato“, odgovori potem, „kor jo Jezus sam hoče nesti. Zakaj je vi, nebeški angelji, ne nesete? Zato, ker jo Jezus sam hoče.“ — Da je Jezus pomagal sv. Jožefu tudi pri tesarstvu, izvemo iz besedi Nazarenčanov, ki so se, ko je Jezus nekikrat pridigoval v domačem mestu, tako-le popraševali: Ali ni ta tesar, sin Marije? (Mark. 6, 3.) Sv. Justin to še natančneje pripoveduje, ko pravi, da je Kristus delal drevesa ali pluge pa jarme.
S tem je skrivnostno naznanjen sv. križ, ki je ves svet tako rekoč prevrgel na drugo stran, kakor to stori plug. Z jarmom pa je zaznamovana postava Kristusova, njegov evangelij, kakor je pozneje tudi zatrdil v podobnem pomenu: Moj jarem je sladak, in moje breme je lahko. Jezus je hotel ljudi spodbuditi tudi k delavnosti. Posebno je dal mladini dober izgled, kako je treba stariše podpirati pri delu.
III.	če pozvedamo dalje, kaj je počel Jezus od svojega 12. do 30. leta, pove nam spet sv. Lukež v zadnjih besedah današnjega evangelija, da je Jezus rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Kristus ni hodil v učenjaške šole, ampak doma je premišljeval, kaj bo pozneje ljudem oznanoval. In ko je nastopil s svojim naukom, čudili so se poslušalci; „zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, in ne kakor njihovi pismarji in farizeji1*. (Mat. 7, 29.) Nastane sedaj vprašanje, kako je to razumeti; Jezus je rastel v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh? Sv. evangelist hoče s tem reči, da se je Jezusova modrost dan na dan bolj razodevala. Večne božje modrosti je bil poln, toda polagoma jo je hotel ljudem predočiti, med tem pa se razvijati, kakor sicer človeški otroci. Lastnosti malega deteta je kazal v jaslicah. Ko je malo vzrastel, govoril je kot drugi dečki. Slednjič pa je svojo nebeško modrost razodel popolnoma, vendar od stopinje do stopinje se je to kazalo. Sicer pa ne smemo prezreti, da je imel Jezus Kristus v svoji božji osebi dve natori skleneni, božjo in človeško. Evangelist govori tu pač le o človeški, kakor jo je menil Jezus sam takrat, ko je rekel, da je Oče večji kakor Sin. Njegovo dušno življenje je po človeški natori pač rastlo tudi znotraj, namreč po modrosti.
Kakšen nauk naj si posnamemo iz tega? Skrbimo še mi, da bomo rastli z leti tudi na modrosti! Zlasti za znanje božjih resnic si prizadevajmo vedno bolj! Kako nespametno pač ravnajo oni kristijanje, ki pravijo, da so že dosti učeni, in da jim ni treba pridig poslušati! Jezus je vse vedel in je kazal vedno bolj tudi v dejanji, pa je vendar hotel vedno rasti v modrosti. Marsikaterega verskega širokoustneža sedanjih dni zadevajo tudi sem spadajoče besede sv. Pavla: Modrc so se imenovali, in so neumni bili. (Rim. 1, 22.)
Sv. Lukež pravi: Jezus je rastel v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Njegova ljubeznjivost, njegova ponižnost, njegova krotkost, sploh njegove čednosti so ga pač lahko priljubile ljudem. Z vsacim je bil prijazen, kolikor treba, in ni se menil za to, ali tudi drugi njega ljubijo. In kako veliko je bilo število teh, ki mu niso ne le vračali ljubezni, marveč so ga še zaničevali in preganjali! Pa ne čudimo se preveč! Saj je število tacih nehva-
ležnežev in Jezusovih nasprotnikov dandanes še večje. Kakor ob Kristusovem času. veljajo še dandanes besede sv. Janeza: Na svetu je bil, in njegovi ga niso sprejeli. V svojih mladostnih letih je skušal Kristus pridobiti si toliko src, da je mogel potem ustanoviti sv. cerkev, ki je prava nevesta Kristusova. In dandanes, ko nam nevesta Kristusova ponuja vsaktere dobrote in milosti, da bi se ložje oklenili zapovedi njenega ženina: koliko jih je, ki njenega prijaznega vabila nočejo poslušati! Prijetniše se jim zdi klic satanov, ki jih iz greha v greh peha, iz verske malomarnosti v pohujšljivo življenje, dokler si jih slednjič ne pridobi za večne čase.
Tudi zato je hotel ljubi Jezus celo do 80. leta samotno živeti v sveti hišici Nazareški, da bi še zlasti odraslim hčeram in sinom dal izgled, da naj jim bo domača hiša nad vse ljuba in draga; naj ne iščejo drugod šumnih veselic, ampak v domači samoti naj se pošteno razveseljujejo. In tako, če bodo v pravi modrosti rastli, bodo tudi srečno živeli, in lahko izhajali z ljudmi, s katerimi jim bo kdaj živeti.
Ako premišljujem življenje Jezusovo, zdi se mi delovanje tega nebeškega solnca čisto podobno delovanju in teku podnebnega solnca. Ob svitu jutranje zarije je solnce še skrito, ko vshaja, je vidno le deloma. Potem pa se tako rekoč razširja njegova čistost, dokler o poludne ne razpne vse svoje žareče moči. Zvečer pa spet na videz pojema, če tudi je in ostane celo, luč in gorkoto razsipajoče solnce. Tako je tudi Izveličar, še predno je bil rojen, enako žarni zariji razodel nekaj svojega bleska, in to le Mariji, Jožefu, Cahariju, Elizabeti in Janezu, njenemu sinu. Ob svojem rojstvu se je pokazal enako solncu že nekoliko bolj očividno. Svetla bliščoba je obsevala pastirce in svetila trem Modrim z Jutrovega. Polagoma se je Kristus bolj razodeval, podoben dopoludanskemu solncu, namreč staremu Simeonu, prerokinji Ani, potem pismarjem v Jeruzalemskem tempeljnu. V 30. letu je stalo solnce nebeške modrosti na najvišji stopinji in je svetilo v polni svitlobi vsem očem. Slednjič se je približalo nebeško solnce svojemu zatonu. To se je zgodilo ob Izveličarjevem trpljenju in njegovi smrti, ko se je marsikomu zdelo, da s solncem h krati temni tudi Kristusova slava in modrost. Toda nebeško solnce Jezus Kristus, je nepremenljivo v svoji večni časti in bliščobi. In nekaj žarkov tega nebeškega solnca je sijalo sedaj-le po mojih besedah v vaše duše, verni poslušalci. Bog daj, da bi vam bili um razsvetili, srca ogreli in voljo omečili, da se natanko ravnate po prelepih naukih iz Jezusovega mladostnega življenja in delovanja! Amen.
Val. Bernik.
Druga nedelja po razglašenju Gospodovem.
I. Cerkveno leto. — Vlil. Jezus razglasi s čudežem slavo svojega božjega Imena.
Ta prvi čudež je storil Jezus v Kani Galilejski in je razglasil svoje veležastvo.
Jan. 2, 11.
Angelji so razglasili prihod Odrešenikov na sveti večer s svojimi pesmami, ki so se razlegale nad betlehemskimi pašniki, in pastirjem je eden od njih tudi naravnost povedal veselo novico, da je nocoj rojen Odrešenik sveta. Pastirji so raznesli to vest, ki je bila kmalu znana vsem judom. — Čudovita zvezda pa, ki se je prikazala trem Modrim, je razglasila nevernikom prihod Mesijev. Tako je Bog po svojih stvareh razglasil svetu, da so se časi obljube dopolnili, da nosi sedaj zemlja Odrešenika, katerega so pričakovali vsi rodovi na zemlji. Poslednjič pa, pravi apostol, je Bog govoril po svojem Sinu; prišel je čas, da tudi Jezus sam svetu oznani s čudežem, da je res Odrešenik, da je res pravi Bog, kakor so ga napovedovali preroki. To je storil Jezus v Kani Galilejski, kakor nam poroča današnji evangelij ; vodo spremeni v vino; česar noben človek ne more storiti, to stori Jezus, ki je Bog in človek. Od ust do ust je šla ta novica po vsej deželi; znanec je pravil znancu: Jezus je v Kani Galileji vodo spremenil v vino. Prvikrat se je imenovalo to čudovito ime, ime Jezusovo, med ljudmi, prvikrat se je glasila slava njegovega imena. Ta prvi čudež je storil Jezus v Kani Galilejski in je razglasil svoje velečastvo, pravi zato sv. evangelij.
Kolikrat se je pač že od takrat glasilo to presveto Ime med kristijani. Leto za letom se ponavljajo čuda storjena v tem mogočnem Imenu, zato ni čuda, da ravno današnjo nedeljo, ko nam povč evangelij, da so si ljudje pri prvem čudežu šepetali prvikrat to čudodelno ime, praznujejo god presladkega Imena Jezusovega, čegar slava se med ljudmi množi od leta do leta. Tem častilcem pridružimo se danes tudi mi in premislimo, da je Jezus razglasil danes svojo božjo slavo, zato je prav, da se slava njegovega čudovitega božjega Imena razširja tudi med nami. — Poveličuj Boga vsa zemlja in pesmi poj njegovemu Imenu! Pridite in poslušajte, in povedal bom vam, ki se bojite Boga, koliko je storil Gospod moji duši. (Offert.)
I.	S priprostimi besedami, kakor vselej, pripoveduje nam sv. evangelij, kako je storil Jezus prvi svoj čudež. Zenitnina, pravi, bila je v Kani Galileji in Jezus in Marija sta bila med povabljenimi. Toda v sredi gostij poteče vino in oko skrbne matere precej zapazi toliko zadrego domačih. Kakor mati ljudi, reče Marija svojemu sinu: Vina nimajo . . . Jezus pa na videz mrzlo pravi: Žena, kaj to teli in meni mar? Moja ura še ni prišla! — Kristus je naznanil s temi besedami, kakor razlagajo cerkveni učeniki, da pri tej skrivnosti ne bo ravnal kakor Marijin sin, ampak kakor Sin božji. Marija je dobro umela odgovor Jezusov, zato veli služabnikom: Storite, liar vam reče. In njena vera ni bila osramotena; najboljše vino se je lesketalo pred čudečimi se gosti in razveseljevalo njih srca.
Strme gledajo vsi povabljeni, in tudi domači to čudovito delo Jezusovo. Svet strah je prešinjal njih srca, ko so gledali Emanuela, Boga z nami, v svoji sredi in dopovedovali po svoji okolici to skrivnost.
1.	Jezus je s tem čudežem razglasil svoje velečastvo, pokazal se je vsemogočnega Boga, ki je tukaj storil s čudežem, kar vsako leto stori naravnim potom na vinski trti. Učenci, pravi evangelij, so verovali vanj, podlaga novemu božjemu kraljestvu na zemlji je vložena; in ime novemu kralju je Jezus = Odrešenik, Izveličar, po katerem je tako dolgo zastonj vzdihovalo vse človeštvo.
Prav primerno zato sv. cerkev današnji dan obhaja god presladkega Imena, ker se je danes prvikrat čudodelno razglasilo.
V stari zavezi je bilo ime božje strašno, zato ga celo izgovarjati niso smeli Izraelci. Bog je še prebival v nepristopni luči, ni se še včlovečil, zato je bilo tudi njegovo ime ljudem še strašno.
2.	Odkar pa je angelj rekel Mariji: Imenuj njegovo ime: Jezus! odkar je bilo dete po postavi obrezano in Jezus imenovano, od takrat se to ime sto in stotisočkrat izgovarja med kristijani z zaupanjem in prisrčno ljubeznijo. Ker pa sv. cerkev v božični osmini prav posebno slavi Marijo, Mater božjo, zato je postavila poseben praznik za god presladkega imena Jezusovega.
Sv. Brnardin Sijenski, poseben častilec tega presv. Imena, pripomogel je veliko, da se je vršila njegova slava v 15. stoletju; kakih sto let pozneje dovoli Klemen VII. papež Frančiškanom poseben praznik slaviti na čast Jezusovemu presv. Imenu in 1. 1721 pa določi Inocencij XIII. papež na prošnjo Karola VI. cesarja, da se praznik presladkega imena Jezusovega praznuje po vsem katoliškem svetu in sicer drugo nedeljo po prazniku razglašenja Gospodovega zaradi lepe zvezo, v kateri je to presv. Ime s čudežno dogodbo te nedelje.
II. Prav in dostojno je, da se poseben praznik obhaja v čast Imenu, pred katerim se pripogibajo kolena vseh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, Imenu našega Odrešenika, ki nam je po besedah sv. Brnarda luč, hrana in zdravilo, toraj najpotrebnejše v življenju.
1.	Tema in mraz sta vladala na svetu pred Jezusom, popolna tema med neverniki in nekak polumrak pri judih. Glava je bila vsa bolna in srce vse medlo, kakor pravi po priliki Jezaja prerok. — Neverniki so zgrešili pravega Boga, pozabili, da so vstvarjeni za Boga, da so otroci božji; podobe božje v sebi niso cenili, zato človek brez denarja in časti ni imel med njimi nobene cene, zato so bili večina ljudi med njimi sužnji brez vseh človeških pravic. Pa tudi judje so tavali v nekem mraku, ker postava brez milosti jih ni mogla osrečiti in ker so se preveč predrzno zanašali na motno svetlobo, zabredli so pogosto s pravega pota.
Toda angelj imenuje ime Jezusovo; on nastopi med ljudi, tema izgine, mraz se umakne; solnce seva in ogreva svet, Jezus kakor luč razsvetljuje in ogreva ljudi za dobra dela: Človek najde Boga, najde sam sebe, spozna svojo ceno in svoj namen. Pa luč ne sveti samo, luč tudi razširja gorkoto. Kristijani so z veseljem šli za solncem pravice, za Jezusom; na njegovem srcu jim je bilo gorko, da so se vneli za dobra dela in slovo dali svojim grehom. Res, kdo bi popisal spremen, ki ga je med ljudmi napravilo mogočno ime Jezusovo? Poprej so se drvili za veselicami, želeli so kruha in igre, sedaj pa ljubijo domačo družino, hite v samoto in tam skrivaj služijo Bogu. Poprej so bili brez srca in sovraštvo je vladalo med njimi, a z Jezusom se sovraštvo umakne ljubezni; ljudje spoznajo, da so vsi otroci nebeškega Očeta, da so bratje, ki se ljubijo med seboj, tako da neverniki s prstom nanje kažejo, rekoč: „Glejte, kako se imajo kristijani radi med seboj!“
Tako se je godilo povsod, kjer se je oznanjevalo ime Jezusovo, kjer je svetila čudodelna luč tega presv. Imena. Kristijan, kliči tudi ti to mogočno ime na pomoč, da tudi tebe razsvetljuje in ogreva za vse dobro. Kadar pešaš v dobrem, kliči to ime in moč se ti povrne, kadar si v skušnjavi, v nevarnosti, kliči ime Jezusovo in rešen boš. Kliči me, pravi Bog sam, ob dnevu stiske in otel te bom in me boš častili
Res: Ime Jezusovo je luč, ki nam jasno sveti in nas ljubo ogreva
2.	To presveto Ime nam je pa tudi hrana ali živež za večno življenje.
a)	Ima Jezusovo ime zakramentalno skrivnostno moč, to je: kliči ga pravični ali grešnik, to Ime pomaga samo po sebi, ker je ime Boga samega. Izgovori to sv. Ime, dejali so prvi kristijani, in zbežale bodo peklenske moči. Sv. Justin pravi v svojem zagovoru, da vsak kristijan iz obsedenega izžene satana, le da izgovori ime Jezusovo in Tertulijan dostavi: kdor bi tega ne mogel storiti, ga smejo neverniki umoriti.
b)	Ime Jezusovo daje vsem našim delom pravo ceno, molitev s tem imenom je mogočna, dobra dela storjena v Jezusovem imenu imajo ceno za večno življenje. Yse pa je brez stalne cene, kjer ni najsvetejšega imena Jezusovega. Zato piše sv. Brnard posebno lepo: Ako pišeš, zdi se mi prazno, če tam ne berem imena Jezusovega, ako govoriš, kar ti drago, brez okusa je zame, če ne slišim imena Jezusovega. Med ustom, petje ušesom in veselje srcu je Jezusovo presveto ime.
c)	Ker pa ime pri judih pomeni bistvo, za to je ime Jezusovo tudi v pravem pomenu nam vsem živež za večno življenje. Jaz sem živi kruh, govori Jezus sam, ki sem prišel iz nebes; kdor je od tega kruha, živel bo vekomaj.
Pri Jezusu toraj najdeš, kristijan, živež, ki ti je potreben, da dosežeš večno življenje. Skrbi toraj, da ne bodeš drugod iskal hrane svoji duši! Ne hrepeni po denarju — duša se denarja ne nasiti, ne tekaj za častjo, posvetna čast pusti dušo prazno, ne vdaj se hudemu poželenju; zakaj kolikor bolj mu boš stregel, toliko veče želje boš čutil po grehu! Presveto ime Jezusovo bodi tvoja moč, tukaj išči krepila svoji duši in nasitena bo za večno življenje!
3.	Mogočno ime Jezusovo je pa nam tudi zdravilo in sicer zdravilo za telesne in dušne bolezni:
a) Ubogi slepec kliče: Jezus, sin Davidov, usmili se me, — in spregleda ter zdrav hodi za Jezusom. Pa ne le Jezus sam, tudi apostoli v tem imenu ozdravljajo bolnike. Beremo namreč v djanju apostolov, da je Peter rekel hromemu, sedečemu pred vrati tempeljna: Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa nazarenskega vstani in hodi ... In je poskočil, stal in hodil. (Dj. ap. 1—6, 8.) In ko pozneje vprašajo farizejci Petra, v če-gavem imenu je to storil, reče Peter slovesno: Bodi znano vam vsem in vsemu Izraelskemu ljudstvu, da v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa nazarenskega, ki ste ga vi križali, katerega je Bog obudil od mrtvih, v tem stoji ta pred vami zdrav. To je bil toraj prvi čudež storjen v imenu Jezusovem, toda kdo našteje, koliko
30
čudežev se je pozneje zgodilo v tem presv. Imenu, zakaj čudovito je to ime po vsi zemlji!
b) Posebno krepko zdravilo pa je ime Jezusovo za dušne bolezni in sicer ima to ime trojno lastnost:
a) da obvaruje pred boleznijo; skušnjave, kise vzdigajo v našem srcu, slabo nagnenje, slabi vzgledi, ki nas obdajajo, nam napovedujejo in nas vodijo v dušno bolezen, v greh. Toda kdor o pravem času rabi zdravilo, kdor v skušnjavi in dušni nevarnosti kliče na pomoč ime Jezusovo, tak se greha gotovo obvaruje, ker skuš-njavcu je to ime strašno in on nima nobene moči ondi, kjer se izgovarja to presv. Ime.
P) Bolnemu podš, krepkega zdravila, ako ga hoče rabiti. Ne bojmo se klicati Gospoda na pomoč, če tudi smo v grehih, saj on sam pravi, da zdravi ne potrebujejo zdravnika, mar bolni, saj je prišel iskat in izveličat, kar je bilo izgubljenega; saj je zato v svojem časnem življenju rad zahajal med grešnike in ž njimi celo jedel, zato da jim je pokazal, kako nevarno da so bolni na duši in da jih je tudi ozdravil, če so z zaupanjem vanj verovali.
Y) Presveto Ime zabrani, da se dušna bolezen ne povrne. Kdor je bil v smrtnih grehih, pa se spominja, kako ga je Jezus kakor moder učenik podučeval in inu kazal nevarni dušni stan, da ga je kakor nevtrujen pastir, ki dii življenje za svoje ovce, iskal po prepadih hudobij in po breznih pregrešnih razvad, da mu je kakor umen zdravnik vlival hladnega olja v njegove rane, da mu je dovolil milost kesanja, tak pač več ne more žaliti Jezusa, takemu se pač ne povrne več dušna bolezen, če tudi ga še napadajo dušne skušnjave in se vzbujajo v njem stare pregrešne navade, on stoji trden kakor skala, njegova moč je presv. ime Jezusovo. Zato spremljuj tudi tebe, kristijan, to presv. Ime in ohranil si boš zadob-ljeno dušno zdravje!
Toda zastonj se trudim, da bi vam popisal vse dobrote, ki nam izhajajo iz presladkega imena Jezusovega, preveč jih je, da bi jih mogel našteti, le na vzgledu sv. Sebastijana, katerega cerkev ta teden praznuje, vam pokažem silno moč Jezusovega imena.
Kdo že ni videl mladeniča privezanega k stebru, ki jasnega lica in vedrih oči gleda proti nebesom, dasi se v njegovo telo zasajajo smrtonosne puščice in ko se slednjič smrtno zadet zgrudi in omahne, mu vedno še ustnice šepečejo ime Jezus! — To ime ga ohrani tudi živega, dasi so vojaki, ki so vanj streljali, za trdno mislili, da je že mrtev. Pobožna žena Irena namreč pride, da bi s kristijaui spodobno pokopala truplo svetnikovo, a ko veselo zapazi, da je še živ,
ga vzame na dom, kjer si čvrsti mladenič hitro opomore, da zopet svetu oznanuje mogočno Jezusovo ime.
In zakaj so tako grozovito mučili blagega svetnika? Zato ker je kakor nevstrašen vojak brez strahu spoznaval pred svetom Jezusa Križanega. In ko so se prijatelji zaradi njegove gorečnosti zanj bali, jim reče: „Ali se sme vojak bati kake nevarnosti, če s v oj e življenje zastavlja za cesarja, zakaj bi ga ne tudi za Boga?" Zato je s svojo navdušeno in zgovorno besedo mnogo nevernikov spreobrnil, da so ž njim vred spoznavali in častili mogočno ime Jezusovo. Vsled tega, kakor smo čuli, so ga privezali k stebru in s pušicami skoro usmrtili. Po čudežu ohranjen in ozdravljen gre k cesarju, da se mu pritoži, zakaj kristijane, ki so zvesti podložniki, tako silno preganja in grozovito mori. Dioklecijan ostrmi, ko vidi Sebastijana pred seboj. „Ali si ti tisti, katerega sem ukazal usmrtiti s puščicami?" ga vpraša. „Jaz sem tisti", pravi, „in ravno iz tega, da še živim, spoznaj, kako mogočen je Bog, katerega jaz molim, in kako krivično ravnaš, ker preganjaš njegove služabnike." Seveda tako očitanje cesarja silno razkači, seveda mora svetnik pretrpeti smrtno kazen, a njemu je bilo sladko umreti za Jezusa, od katerega je upal in prejel večno življenje.
Da, kristijani, Jezusovo mogočno ime je bila tista skrivnostna moč, katero kažejo svetniki božji v svojem trpljenju, katera jih podpira, da tudi v najhujših bolečinah ne omagajo. To presveto Ime jih razsvetljuje in ogreva, da jim za Jezusa nič ni pretežko, nič ni preveč.
Kristijani, bodi tudi nam to presv. Ime milo in drago, vzlasti dandanes, ko je toliko ljudi, ki temu Imenu nečast delajo. O zato je dandanes tako mrzlo po človeških srcih, zato toliko sovraštva in krivice, ker ljudje nečejo, da bi jih ogrevalo presv. ime Jezusovo; zato ljudje zastonj iščejo resnice, ker je ne iščejo pri Jezusu, zato toliko dušnih bolezni, ker zametujejo njega, ki je zdravnik našim dušam.
O razlij se kakor olje po vsem svetu presv. ime Jezusovo, pre-šinjaj zopet srca ljudi, vodi njih djanja, in prenovilo se bo zemlji lice — in to bo storilo mogočno ime Jezusovo, kateremu Čast in hvala na vekov veke! Amen.	Andr. Kalan.
2. Presladko ime Jezus.
Dano mu jo bilo ime Jezus. Luk. 2, 21.
Poslušajte, nebesa, lear govorim, in zemlja, poslušaj besede mojih ust! Zakaj klical bom ime Gospodovo. (V. Mojz. 33, 1. 3.) S temi besedami je začel nekdaj Mojzes svoj govor pred izraelskim ljudstvom.
Ljubi kristijanje! Tudi jaz vabim k pazljivosti vse nebeške in zemeljske stvari danes, ko hočem oznanovati ono ime, katero je dano včlovečeni Besedi, da se v njem poveliča na zemlji, nam grešnim zemljanom pa, da se v njem izveličamo. Ime Jezus je to, katero je bilo neznano staremu zakonu, da bi se v novem toliko bolj čutila njegova moč. Ime Jezus je to, katero je smel prvi izgovoriti le angeljski jezik, in prvič zaslišati le kraljica angeljev. Ime Jezus je to, katero sta videla zamaknena sv. Vincencij Fererij in sv. Brnardin kakor žareče solnce. Imenuje se to ime presveto ime, ker je v nebesih doma, in ker ga ima Sin božji. Zato so ga pobožni kristijanje od nekedaj posebno častili, ž njim se pozdravljali, pa se tudi varovali po nepotrebnem ga izgovarjati. Imenuje se to ime ljubeznjivo ime, ker je lastno njemu, ki je zgolj ljubezen. Imenuje se to ime tudi strašno ime, kajti je strah vsem zavrženim. Posebno velikokrat pa se sliši iz krščanskih ust, da je Jezusovo ime presladko ime. In ravno o presladkem imenu Jezusovem premišljujmo danes nekoliko. Poglejmo, kako se razodeva sladkost Jezusovega imena I. v človeškem življenji in II. v naši smrtni uri. Presladko ime Jezus, v tvojo čast naj govori danes moj jezik!
I. Cena in moč sladkosti se najbolj spozna, ako se primerja z grenkostjo. Da bomo tedaj vedeli sladkost Jezusovega imena prav čislati, moramo prevdariti posamezne grenkosti človeškega življenja. Zagrenjeno je človeku življenje na telesu in na duši. Oglejmo si oboje zaporedoma.
a) Skoraj vsak korak našega življenja nas pripelje v dotiko z ljudmi, ki veliko trpe na telesu. Tu stegujejo lačni otroci svoje' ročice proti ljubeči materi; toda reva jim ne more z ničemur postreči; niti koščeka kruha ni pri hiši. K tujim ljudem morajo iti iskat pomoči. Tam spet vidiš reveža, ki nima gorke obleke, nima podstrešja, pa tudi nobenega bližnjega sorodnika, na katerega bi se mogel zanašati. Spet tam se ti kaže zapuščen ubožec, v čegar očeh je vedua noč; onemu tam je odvzet že od rojstva dar sluha in govorice. In tu je spet betežen človek, ki se le počasi s palico premiče od hiše do hiše, tam pa nekdo, ki je primoran že več mesecev ali let v enomer v postelji ležati. Kdo jo v stanu našteti imena vseh bolezni, kdo popisati vse grenkosti človeškega življenja že v ozir telesa?
Vendar vi vsi, ki vam tolike telesne nadloge grenijo življenje, ne obupajte! Jezus je vaša sladkost. Če vas teži revščina, glejte, Jezus vam kaže v nebesih Očeta, ki skrbi celo za tiče pod nebom in za
cvetlice na polji. Koliko bolj za vas, ki ste po njegovi podobi vstvarjeni ter nosite v sebi neumrjočo dušo. Le s trdnim zaupanjem ga prosite: Daj mm danes naš vsakdanji kruh, pa ne pozabite tudi iskati naj-poprej božjega kraljestva in njegove pravice. (Mat. 6, 33.) Ako si bolan, kliči s slapcem pri Jerihi: Jezus, sin Davidov, usmili se me (Mark. 10, 47.) in Izveličar ti prinese pomoči, saj je njegova vsemogočnost danes ravno tista, kot je bila takrat. Ako pa je po nerazumljivih sklepih božje previdnosti dobro za te, da se v bolezni učiš potrpljenja in vdanosti v voljo božjo, le trpi še več, ti grešnik, da se ti duša očisti, ko se telesno pokoriš! Sicer pa tudi takrat ne boš zapuščen, ko boš na bolniški postelji. Kajti Jezus te bo tolažil in podpiral s svojim izgledom v trpljenji in s svojim plačilom po trpljenji. če le ž njim trpimo, bomo tudi z njim poveličani (Kirn. 8, 17.), kliče ti sv. Pavel. S kratka: Jezusovo ime ti osladi vsakoršno telesno trpljenje.
Pa tudi dušno.
b) Dušne grenkosti si napravljajo ljudje sami med seboj; so pa tudi take, ki navstajajo iz človekove narave same.
a) Kolikokrat si napravljajo ljudje grenko življenje drug drugemu s tem, da se žalijo med seboj na časti, si jemljejo dobro ime, ali pa da se po nepotrebnem tožijo ter si škodoželjno nasprotujejo! Kolikokrat se tudi zgodi, da se hudo povrača za dobro tistemu, ki je ska-zoval razžaljivcu zgolj dobrote!
Kaj naj rečem vsem vam, ki ste po krivem žaljeni, nadlegovani, obrekovani? „Povzdigni se žalostna duša v višave!" Presladko ime Jezus bodi tvoja tolažba! Sicer se vam, ljube duše, vaše srce topi morda v veliki žalosti, morda mislite, kako bi se zmaščevale, toda Jezus vam pravi, da vam premaganje samega sebe prinese mir srca. Jezus vam veli ž njim ponavljati tisto prošnjo na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! (Luk. 23, 34.) Jezus vam obeta tudi obilno plačilo, ako ste preganjani zavoljo njegovega imena.
P) Poleg teh grenkosti, katere si ljudje napravljajo sami med seboj, so pa še take, ki so ukoreninjene v človeški naravi. Najhujše v tem oziru je boj zoper greh. Grešno poželenje, ki je človeku prirojeno, opovira nas, da ne zmagamo lahko v tem boju. Že sv. Pavel toži o tem rekoč: Dobrega namreč, katero hočem, ne storim, temveč hudo, kar nočem, to delam. (Rim. 7, 19.) Večkrat je prosil sv. Pavel, da bi bil oproščen teh vezi, v katere ga je vkovalo hudo poželenje, toda Gospod mu je pokazal vir sladkosti za njegovo potrto srce rekoč: ovolj ti je moja milost. (I. Kor. 12, 19.)
Predragi kristijanje! Tudi jaz vas vse opozorujem na isti vir sladkosti. Presladko ime Jezus, iz katerega se izliva vsa milost, bodi vaše pribežališče v vseh skušnjah, v vseh dušnih britkostih. Zakličite spoštljivo presladko ime Jezus, in srce vaše se spet napolni z nebeškim mirom. Saj ravno tisti apostolj zatrjuje: Vse zamorem v njem, kateri me močnega dela (Pil. 4, 13.), namreč Jezus Kristus. Kakor je molil Jezus za slabotnega Petra, tako prosi še sedaj vedno svojega nebeškega Očeta, da bi vi ne podlegli skušnjavam.
Kaj pa, ako tolažba božje milosti pri tebi ni kaj opravila, kaj, ako si podlegel v boji zoper greh? Kam se hočeš zateči z omadeževanim srcem? Zateci se spet k presladkemu imenu Jezusovemu, v katerem spovedniki grehe odpuščajo. Tisti Jezus, ki je odpustil grešni Magdaleni in obrisal solze skesanemu Petru, tisti Jezus, ki je ponižnemu Caheju naznanil izveličanje in spokorne prešestnice ni zavrgel, tisti Jezus prinaša tudi dandanes srčno sladkost vsem, kateri se z resnično spokornim duhom oklenejo njegovega križa in se stanovitno poboljšajo.
II. Velika je grenkost človeškega življenja, naj si ga opazujemo že v ozir telesa ali glede duše. Vendar večja, neprimerno večja je sladkost Jezusovega imena. In kakor se grenkost našega življenja pokaže v polni meri še le v smrtni uri, tako se tudi sladkost Jezusovega imena občuti najbolj v našem zadnjem boju.
a) Kdor je že kedaj stal pri smrtni postelji svojega bližnjega, ta ve, da je ura ločitve zelo grenka ura. Od čela mu kaplja mrzli mrtvaški pot, z očmi morda še gleda, razločuje pa malo, udje se mu tresejo in iz prsi se vzdiguje krčevito ječanje. Saj tudi ni čuda! Ta človek čuti, da je že prav blizo trenutek, ko bo življenje izginilo iz njegovega telesa, in telo se bo oddalo zemlji, v kateri ga bodo črvi zjedli. On čuti, da sedaj sedaj pride trenutek, ko bo treba za vselej zapustiti hišo, zapustiti njive, travnike pa tudi denar, ki si ga je pridobival s tolikim trudom in skrbjo. Umirajoči čuti, da je trenutek že tu, ko bo zanj jenjalo vse posvetno imetje, vsa posvetna čast, vse posvetno veselje. Ločiti se ima od vseh predrazih mu oseb naj si že bodo oče ali mati, sin ali hči, mož ali žena, brat ali sestra, prijatelj ali dobrotnik. Kar on vse trpi v tem trenutku, tega popisati ni nihče vstanu. Zapuščen je, vendar popolnoma ni zapuščen. Kajti Jezusovo ime mu dajo pogum. Le prav živo se mora zamisliti v resnice sv. vere, in čutil se bo veliko olajšanega. Kajti sv. vera mu povč, da je smrt le spanje, iz katerega bo spet vstal sodnji dan k večnemu življenju. Jezus sam osrčuje tako dušo rekoč: Jaz sem
vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel, alcoravno umrje. (Jan. 11, 25.) Kakor gotovo smo po Jezusu Kristusu poklicani k vstajenju, ravno tako gotovo nam je potem pripravljeno tudi nebeško poveličanje. Tam pa bomo vse pozemeljske zaklade lahko pozabili, pa tudi za vse prestane grenkosti bomo bogato odškodovani. Saj veste, kaj pravi sv. Pavel (Rim. 8, 18.): Menim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primeriti prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta. Glejte, kolike sladkosti se pretakajo iz Jezusovega imena v grenko kupo smrtnih težav!
b) S pogledom na sedanjost, na ločitev pa ta kupa še ni napolnjena do vrha s smrtnimi grenkostmi. Kajti umirajočega straši podoba bližajočega se Sodnika. Celo pravični se trese v zadnjih trenutkih ter poprašuje z Jobom (31, 14.): Kaj bom počel, kadar bo Bog vstal, mene sodil ? in ko bo prašal, kaj mu bom odgovoril ? Kako huda pa mora biti ta misel za grešnika! Rad bi poiskal vse dobro, kar je menda storil v življenji; toda kako malo je tega, pa še to malo deloma ni storjeno s čistim namenom. Rad bi pozabil svoje grehe; toda kakor gore kopičijo se pred njim grešne pošasti. Rad bi delal pokoro, toda ali bo Bog hotel gledati sedaj-le, v zadnjih zdihljejih, na njegovo skesano srce? Kam naj se obrne v tem tužnem položaji? Nazaj ne more več, ostati, kjer in kakor je, ni mogoče, naprej toraj? Oh, naprej pa je tako strašno! Ko grešnik tako zre v negotovo prihodnost, ugleda v daljavi tam na gori križ, na kateri je dal Pilat zapisati ime Jezusovo. Zarek upanja posveti iz tega izveli-čalnega imena v obupajoče grešnikovo srce. Na križi vidi vresničene besede psalmistove: Milost in resnica se srečate; pravica in mir se objameta. (Ps. 84, 11.) Na križi vidi viseti Kralja miru, čegar kri posreduje med božjo neskončno pravičnostjo in grešnikovo hudobijo. V tej misli potrdi ga še pogled na desnega razbojnika, kateremu je rekel umirajoči Izveličar: Še danes boš z menoj v raju. Kristus pa je to obljubil skesanemu razbojniku. Zato ve grešnik, da tudi njega, resnično skesanega, božji Sodnik ne bo zavrgel. Saj piše sv. Pavel (Rim. 5, 20.): Kjer je bil pa greh obilen, je bila še obilniša milost. In v tej zavesti stopi tudi ta skesani grešnik pred svojega Sodnika, ki mu odkaže veselo večnost.
Dokler bo svet stal, tako dolgo bodo tudi vsakovrstne grenkosti na svetu. Dokler bodo ljudje na zemlji živeli, tako dolgo bo smrt gospodovala med njimi. Toda kakor smo sedaj videli, izgubi vse trpljenje našega življenja, izgube vse smrtne težave svojo grenkost
po presladkem imenu Jezusovem. To pa le za tistega, ki je prešinjen sv. vere, krščanskega upanja in božje ljubezni. Tak kristijan res lahko zakliče s sv. Pavlom (Rim. 8, 31.): Ako je Bog za nas, kdo je zoper nas? in zapoje s sv. Brnardom:
„0 Jezus, o sladak spomin!
Veselje srenih globočin!
O Jezus sladki, moje vse!
Ti moje duše upanje!“
Amen-	Val. Bernik.
Tretja nedelja po razglašenju Gospodovem.
I. Cerkveno leto. — IX. Voda v liturgiji pred in po krstu Jezusovem v Jordanu.
Duh božji se je razprostiral nad vodami.
I. Mojz. 1, 2,
Vsako nedeljo in praznik, kader se zberete k slovesni službi božji v farni cerkvi, stopi duhoven pred sv. mašo k altarju, poklekne in zapoje besede: Aspcrgcs me, in potem moli na tihem; na koru pa pojejo predglasnico: Poškropi mcshizopom, in očiščen lom; umij me, in bolj bom bel nego sneg! in začetne besede psalma: Usmili se me, o Bog po svojem velikem usmiljenju... ter sklenejo s hvalnico: čast Bogu Očetu, Sinu, sv. Duhu! Potem mašnik s kropilnikom poškropi altarjeve stopnjice, sam sebe, obrne se do ljudstva in ga poškropi po cerkvi. Nato zopet poklekne in prosi Boga, naj pošlje svoje angelje v varstvo ljudem, da bi vsi, ki so pričujoči v cerkvi, čisti in sveti slavili službo božjo.
Z vodo se toraj škropite, kadar vstopite v cerkev, z vodo vas škropi duhoven pred sv. mašo, vodo radi zajemate v cerkvi ter jo škropite na grobove, nosite na dom; ni davno, kar ste v obilnih množicah hodili v cerkev po vodo sv. treh Kraljev, z vodo škropi pobožna gospodinja živinče, ki ga oče kupijo na sejmu, z vodo blagoslavlja otroka, ki odhaja od doma na tuje . . . Odkod te pobožne navade, odkod ti cerkveni obredi? Kristus je stopil v valove Jordana reke; v vodi stoječega je sv. Janez krstil, dar neskončnega zatajevanja je izvršil veliki duhoven po redu Melkizedekovem; s tem je Jezus nekako posvetil vodo, zato le tisti, ki je prerojen v vodi in sv. Duhu, stopi v katoliško cerkev, v kraljestvo božje na zemlji.
Tudi te dogodbe, krsta Jezusovega v Jordanu, se spominjamo na praznik sv. treh Kraljev. Navada je bila zato v sv. cerkvi in je še ponekod, da so ta dan blagoslavljali vodo in spomin na to je med nami še „voda sv. treh Kraljev", s katero se v tem Sasu vsaka poštena hiša preskrbi za leto in dan. Voda ima toraj v bogočastju velik pomen in tudi že pred Kristusom je voda judom, celo paganom rabila v bogoslužne namene. Zato danes, zadnjo nedeljo po sv. treh Kraljih, pomislimo: I. Kak pomen je imela voda pred Jezusovim krstom v Jordanu? II. Kak pomen ima voda po krstu Jezusovem v Jordanu?
I.	Voda se pogosto omenja v sv. pismu; precej v začetku beremo : V pričetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna; tema je bila nad brezdnom in Duh božji se je razprostiral nad vodami. (I. Mojz. 1, 2.) Zato po pravici pravi sv. Peter, da je voda prvina, iz katere je nastalo vse drugo: Nebo in zemlja sta prvikrat nastala iz vode in po vodi na besedo božjo. (II. Petr. 3, 5.) In ko je Bog vstvaril človeka in ga postavil na vrt, kjer naj živi, zopet pravi sv. pismo: Beka je tekla iz dežele Edena, da je močila vrt in odtod se je razdelila v štiri velike reke.
1.	Voda po svoji natori obdaja zemljo, jo prešinja, oživlja in ohranjuje, ker ima natorno lastnost, da snaži, čisti in donaša novo življenje natori in telesom; v sv. pismu se ji celo pripisuje v pred-podobi neko duhovno očiščevanje. Besede namreč: Duh božji se je razprostiral nad vodami, razlaga sv. cerkev v svojih molitvah pri posvečevanju vode tako-le: Bog, čegar Duh je precej v začetku plaval nad vodami, da bi natora vode že takrat prejela moč posvečevanja.
2.	To skrivnostno moč, da čisti in posvečuje, kaže tudi voda, kjer se pozneje omenja v starem zakonu. Prav posebno vidimo to ob splošnem potopu. Zakaj so se namreč odprle zatvornice neba, zakaj so pridrli vsi studenci velikega brezdna, zakaj je lil dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči? Ali ne zato, da so valovi velikih vodd iztrebili hudobijo z zemlje in jo očistili ter posvetili? In zakaj pozabi voda na svoje postave ter se razloči in pot napravi, da Izraelci kakor po suhem stopajo skozi rudeče morje? Ali ne zato, da bi Bog očistil in ločil svoje izvoljeno posvečeno ljudstvo od malikovalskih zatiralcev ter jih v obljubljeni deželi pripravljal na prihod Odrešenikov?
3.	Zato vemo, da so v namen očiščevanja celo pagani rabili vodo, kor so se tudi škropili ž njo pri vbodu v tempelj. Posebno
mnogo nam pa judovsko šegoslovje govori o očiščevanju. Pri judih je bilo brez števila umivanj. V svetišču je bil med šotorom in altarjem umivalnik za duhovne, kjer so se umivali pred vsakim svetim opravilom. Posebno velicega pomena je bila voda potresena s pepelom sožgane kravice, kateri so pripisovali neko spravno moč. Kjer se je kaj oskrunilo, kaka stvar ali človek, rabili so to vodo in vselej se je poškropila vsaka reč s to vodo, preden je bila odločena za bogoslužje. Tako vidimo pri starih narodih, nevernikih in judih, da so pripisovali vodi, ki natorno že snaži, čisti in oživlja, neko skrivnostno moč duhovnega očiščevanja, zato so malikovalci vodovje tudi po božje častili.
II. Očiščevale in posvečevale so toraj vode pred Kristusom, a očistile, posvetile niso nobene stvari, tudi ne človeka, ker moč, katero so stari pripisovali vodi, bila je bolj predpodobna, nego resnična. V predpodobi je kazala moč, katero dobi voda, ko vstopi vanjo Odrešenik, ko se na njegovi sveti glavi zablesketajo srebrne kaplje vode iz Jordana, ko sv. Janez krsti Jezusa, da se dopolni vsa pravica, kakor Jezus sam dostavlja.
1.	Preden je namreč Jezus očitno nastopil, pripravljal mu je pot sv. Janez Krstnik. Ko je bil Izveličar že blizo 30 let star, tedaj je slovelo Janezovo ime. Od blizo in daleč so vrele množice k reki Jordanu, kjer se je Janez prikazoval, kjer je oznanjal krst pokore in ljudi opominjal, da se poboljšajo. Tudi Jezus, ki je med tem dosegel postavno starost, gre k Jordanu, da bi se dal Janezu krstiti. In kakor je sv. Janez nekdaj že v materinem naročju zaslutil pričujočnost Jezusovo in poskakoval, tako tudi sedaj precej zapazi Izveličarja, ter ljudem s prstom nanj pokaže: Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta! Poglejte, to je oni, o katerem sem vam že tolikrat govoril, da je med vami, pa ga vi ne poznate, da je veži od mene in da mu nisem vreden jermenov odvezati od njegovih čevljev. Ni čuda, da se Janez, ki je poznal razsvetljen Jezusovo božjo natoro, brani krstiti Odrešenika. Janez pa mu je branil, rekoč: Meni je potreba, da me ti krstiš, in ti prideš k meni. (Mat. 3, 14.) Ti, ki si moj Gospod, ki si moj Bog, ti mene krsti; toda Jezus mu reče: Pusti za zdaj; zakaj tako je prav, da izpolnimo vso pravico.
2.	Toda krst Jezusov je bil čudovit; kakor prve dve dogodbe praznika sv. treh Kraljev, Razglašenje po zvezdi in čudež v Kani Galilejski, tako čudovita je tudi ta tretja dogodba. Nevernikom je zvezda razodela velečastvo včlovečenega Sinu božjega; v Kani Galilejski je Jezus sam s čudežem pokazal Boga in v reki Jordanu Bog Oče
spričuje, da je Kristus Sin božji in sv. Duh s svojo pričujočnostjo kaže, da v tem trenutku svet gleda in občuduje skrivnostno presv. Trojico.
Duh božji je namreč	kakor	golob prišel	iz nebes in se razprostiral	nad Jezusom. Kakor	se je	nekdaj	po	splošnem potopu vrnil
golob z vejico in napovedoval, da je razžaljeni Bog potolažen in da se kmalu prikažejo zelena tla, tako pri Jezusovem krstu spričuje sv. Duh v podobi goloba, da je konec jezi božji, da v reki Jordan začenja Sin božji, kakor duhoven svoj dar, katerega bo končal na sv. križu, ko bo iz njegove strani s krvjo tekla tudi voda. Bog Oče pa se oglasi: Ta je moj ljubi sin, nad katerim imam dopadajenje, tedaj donel je glas božji nad vodami, o katerem je že govoril David kralj. Tedaj, kakor molimo duhovni vsak dan v hvalnicah: Vzdigovale, Gospod, vzdigovale so reke glasove svoje, vzdigovale so valove svoje, glasove mnogih voda in čudovito se vzdiga vodovje, čudovito nad vodami v višavah Gospod! (1. hvalniški psalm.)
3.	Jezus je bil toraj	krščen	z vodo,	voda je bila s tem posvečena	in zato ima ravno v	vodi sv. Duh	svoj	vir, sedmeri studenec
sv. zakramentov. Odtod raba blagoslovljene vode v katoliški cerkvi.
V	prvih časih je cerkev slovesno blagoslavljala vodo na praznik sv. treh Kraljev, zato ker se ravno ta dan spominja krsta Odrešeni-kovega v reki Jordanu in sicer do časov sv. Leona po vseh krajih; od sv. Leona pa se ta dan voda blagoslavlja le v vzhodni cerkvi, na zapadu se slovesno voda blagoslavlja veliko in binkoštno saboto; pred praznikom razglašenja Gospodovega se po navadnem obredu blagoslavlja voda, katero ljudje imenujejo vodo sv. treh Kraljev.
a)	Najprej se molijo prerokbe iz stare zaveze, v katerih se med drugim popisuje skrivnostna moč vode, katere omenja sv. pismo, na različnih krajih. Med temi molitvami so v starih časih, ko so še ob teh dnevih delili slovesni krst, katehetje krščence podučevali in pripravljali za zakrament sv. krsta. Po odpetih prerokbah začne se pri krstnem kamnu posvečevanje krstne vode. Silno lepe in pomenljive so molitve, katere mašnik moli pri tem obredu. Predolge so, da bi jih vam tu omenjal, le v kratkem povem, da prosi mašnik Boga, naj vse hudo, posebno moč satanovo, odstrani od vode in naj ji d& moč s svojo milostjo, da bo studenec oživljajoč, potok prenavljajoč in val očiščujoč, da vsi v tej zdravilni kopeli umiti, po sv. Duhu, ki v njih deluje, dosežejo milost popolnega očiščenja.
V	vodi posvečeni in prerojeni smo bili tudi mi po sv. Duhu pri sv. krstu in tega se spominjajmo vselej, kader smo veliko ali binkoštno soboto v cerkvi, kader duhoven slovesno blagoslavlja krstno
vodo. Mislimo, da je bilo okoli njega zbranih polno katehumenov, ki so kakor žejen jelen po studencu, tako težko in silno hrepeneli po živem studencu sv. krsta, v katerem se jim opero vsi dušni madeži, v katerem se oblečejo v rajsko oblačilo posvečujoče milosti. Vprašajmo se, kakošno je to krstno oblačilo pri nas. Morda zaprašeno, oblateno, raztrgano, morda ga kar nič več ni na nas, morda živimo v blatu hudobij ? Ta dan nas spomni, ta dan nam zopet povrni vsaj v pokori oprano obleko.
b)	Vzhodna cerkev, kakor sem rekel, še vedno na praznik sv. treh Kraljev slovesno blagoslavlja krstno vodo. Kakor ima sploh vzhodna cerkev pri svojem bogoslužji velik blišč in sijaj, tako izvršuje prav slovesno to blagoslavljanje vode. Godi se navadno zunaj cerkve. Škof oblečen v dragoceno škofovsko obleko, obdan od mnogo duhovnih spremljevalcev podil se z neštetimi množicami ljudstva na breg bližnje reke. Tu opravlja slovesne molitve, ki so navadne pri posvečevanju vode, zatem vzame dragocen križ, ki pomeni Kristusa, ter posnemajoč sv. Janeza Krstnika spusti križ v vodo s primernimi obrednimi molitvami. V Peterburgu se vrše te slovesnosti ob reki Nevi, kateri seveda za to priliko prebijejo debeli led.
4.	Manj slovesno se vrši blagoslavljanje navadne vode. Ob nedeljah, ali kader sploh potreba, mašnik blagoslovi vodo in sicer najprej sol, pri kateri prosi, naj jo Bog blagoslovi, da bo vsem, ki jo rabijo, v blagor duši in telesu; pri blagoslovilu vode pa prosi, naj Bog vodi milostno dodeli skrivnostno moč, da v tej skrivnostni službi odganja hudobne duhove in odstranja bolezni, da se vse očisti, kar voda ta poškropi. Nato v podobi križa zmeša sol z vodo ter Boga prosi, da hudobni duh nima ondi moči, kjer se bo rabila blagoslovljena voda, pač pa da bodi tam očita pričujočnost sv. Duha.
Verniki toraj, kateri se radi škrope z blagoslovljeno vodo, ki jo vedno hranijo na svojem domu, kažejo, da poznajo duha sv. cerkve, katera želi, da se verniki poslužijo vseh pripomočkov tudi natornih, katere v ta namen blagoslavlja, da se toliko lože in stanovitneje borijo zoper skrito in očito zalezovanje hudobnega duha. Seveda bi bilo pa tudi zelo napačno, ko bi se sami nič ne menili za svoje izveli-čanje, in se le na take pripomočke zanašali. Blagoslovljena voda, kakor tudi druga blagoslovila so le pripomočki, katere nam Bog ponuja, da jih pridno rabimo in se s tem vdeležujemo marsikaterih milosti, ki nam po njih dohajajo.
5.	Vidite toraj, dragi kristijani, kak pomen je imela voda pred krstom Jezusovim in kak pomen ji je vtisnil krst Odrešenikov. Tudi
J
mi vsi čutimo to skrivnostno moč, saj smo obliti z vodo in prerojeni po sv. Duhu v zakramentu sv. krsta postali otroci božji, ker smo bili očiščeni madeža izvirnega greha. O da bi pač to milost vedno zvesto ohranili, da bi ne grdili svojega srca z grehom, da bi, če treba vse, tudi smrt radi pretrpeli, da ohranimo milost zadobljeno v vodi sv. krsta, kakor je storil sv. Vincencij, mučenec, katerega praznik danes obhaja sv. cerkev.
Vincencij, prerojen v vodi sv. krsta, ohrani posvečujočo milost božjo neomadežano, preživi angeljsko svoja mladeniška leta, in kakor dijakon škofijske cerkve v Saragosi nevstrašen oznanuje namesto bolehnega škofa božjo besedo. Dacijan, cesarjev namestnik na Španjskem, ga zgrabi, zapre v ječo z njegovim škofom. Ker se stanovitno brani, da bi daroval malikom, zgrabijo rablji dijakona, vržejo ga na te-zalnico in tako natezajo, da žile in kite pokajo in se udje ločijo iz sklepov. Toda rablji omagujejo pri mukah, Vincencij se pa smehlja in moli. Nato ga polože na raženj, ki je bil nasajen z ostrimi železnimi zobmi, ter podenj naspo žrjavice, od zgoraj ga pa žgo z razbeljenim železom in rane s soljo potrosijo, da bi ga še hujše peklo. Ko je že ves v ranah, vržejo ga v tamnico na tla, ki so bila posuta z ojstrimi čepinjami; toda tu, kjer težava do vrha prikipi, se pomoč božja oglasi: Vincencij sladko zaspi, svetli angelji pridejo z nebes, trosijo cvetice na njegovo posteljo ter ž njim prepevajo hvalo in slavo božjo. Petje miloglasno se razlega na okrog, kristijani hite od vseh strani ter občudujejo, kako velik je Bog v svojih svetnikih. Tudi krutega rablja gane to čudo, zato veli svetnika položiti na mehko posteljo; toda Vincencij je zaslužil venec zmage, in komaj v mehko položen, takoj zaspi v Gospodu.
Tako slovesno je razglasil Gospod čast svojega zvestega služabnika, ki se je vedno kopal v vodah njegove milosti in ni nikdar zar bredel v mlake hudobije. Predragi, bodi tudi nam sv. Vincencij vzgled, da tudi mi stanovitno ohranimo posvečujočo milost, ki nas je v vodi sv. krsta prerodila v otroke božje, da tudi kakor otroci božji živimo, in ob smrtni uri v roke svojega nebeškega Očeta mirni izročimo svoje duše. Amen.	Andr. Kalan.
2. Jokanje v peklu.
Mat. 8, 12.
Vvo<l. Ob koncu današnjega evangelija zažuga Jezus, da bodo mnogi izmed izvoljenega ljudstva v pekel zavrženi in njih grozovito trpljenje v kratkem opiše: ondi bode jok in škripanje z zobmi
in pa skrajna tema. V tami biti en teden, mesee, leto... grozovita kazen, kaj še le vso večnost! Zavrženi bodo čutili tolike bolečine, da bodo v obupnosti z zobmi škripali . . . Vendar danes prevdarimo le eno reč, namreč jok v peklu.
Izpeljava. Neizmerno britko bo jokanje v peklu, ker bo I. brez koristi, II. brez tolažbe, III. brez konca.
I.	Jokati se, ni tako grenko, dokler ima človek še upanje, da bode nesreča olajšana ali odvzeta. Kdor v življenji grehe objokuje, dobi odpuščenje. Z jokom bodo prišli in v usmiljenji jih bom nazaj pripeljal. (Jer. 31, 9.) Naj bodo spokorne solze še tako grenke, vendar niso brez sladkosti. Misli na Magdaleno, Petra . . . Drugače je, če se objokuje zguba, ki se ne da več popraviti:
1.	Zastonj bo jok v peklu, ker a) ne izbriše nobenega grešnega madeža, kesanje je prepozno; b) ne prikliče božjega usmiljenja, ni angelja, da bi solze pogubljenih nosil pred tron božji; c) nobene iskrice peklenskega ognja ne pogasi.
2.	Brez koristi bo tam jok, ker prisiljen; pogubljeni se mora jokati, ker sili ga a) strašna ječa, v kateri mora zdihovati;
b)	grozovito pekoči ogenj, ki ga žge; c) raj, ki mu je za vselej zaprt; d) Bog sam, ki ga je zgubil za zmiraj.
3.	Nič ne bo pomagal	jok,	ker je le zaslužena	kazen a) zarad
toliko zamujenih dobrih del	. . .	zdaj bi rad, pa	ne	more več: Pride
noč, ho ne more nihče več	delati (Jan. 9, 4.);	b)	zarad ponujanih
milosti božjih, ki si jih ni hotel	v prid obrniti .	. .	zdaj mu je stu-
denec milosti usahnil za vselej: Ne bom se usmilil (Eceh. 8, 18.);
c)	zarad storjenih grehov, katerih ni mogla oprati kri Kristusova, zastonj prelita . . . zastonj je bila zanj sv. cerkev, zastonj sv. zakramenti, zastonj sv. maša . . .
O preslepljeni posvetnjaki! zdaj se smejate v svojih hudobijah; gorje vam, ki se zdaj smejate, ker žalovali boste in jokali. (Luk. 6, 25.) če nočemo tukaj jokati, jokati bomo morali tam, in sicer tam brez sadu. (S. Kriz.) Jokal se bode pijanec, a zastonj . . . nečistnik, a zastonj . . . krivičnik, a zastonj . . . vsak nespokorni grešnik, a zastonj!
II.	Oe se tudi naša zemlja imenuje solzna dolina, vendar naše obilne solze niso nikdar brez vse tolažbe. Vse drugače pa je v peklu. Pogubljeni ne najde tolažbe nikjer; kamor se ozre, povsod vidi reči, ki ga silijo k novemu jeku:
1.	Nad seboj vidi nebesa zaprta. Milijone in milijone jih je, ki se gori veselijo, zanj ni prostorčka. Vrata so zaprta. (Mat. 25, 10.)
Nebo je zaprto tudi vsaki prošnji: „Le kapljico vode!“ — Ne! „Le žarek tvoje luči!“ — Ne! „Le en sam pogled tvoje tolažbe!“ — Ne! . . .
2.	Oe pogleda nazaj na zemljo, ne najde nobene tolažbe. Iztrgan je iz občestva svetnikov, zanj ne more nihče nič storiti, ker je suha veja, odtrgana od drevesa. Britki spomini ga vedno silijo jokati: tam je tisti kraj, kjer si je zaslužil z grešnim veseljem to neskončno gorje. Potlej se bode vsaka sladkost tistih, ki se zdaj veselijo, spremenila v jokanje in sdihovanje. (Sv. Jeronim.)
3.	Okrog sebe vidi le svoje britkosti, nobene tolažbe. V ječi je (Iz. 24, 22.); v tami (Mat. 22, 13.); v ognji (Mat. 25, 41.). Okrog sebe vidi le grozovite podobe zavrženih duhov, strašno družbo pogubljenih, morilce, roparje, nečistnike . . . Nihče ne tolaži, vse le preklinja: zapeljivec zapeljivko, hči svojo mater, oče svojega otroka... Splošno tuljenje, zdihovanje . . . Pač lahko reče: Obdajajo me slepi, katerih ni števila. (Ps. 29, 13.)
4.	V sebi pa čuti črva — hudo vest, ki vedno grize in očita. To gorje je tako veliko, da bi bilo že samo dovolj hud pekel, ko bi ne bilo nič druzega. Ni ga miru v mojih kosteh zavoljo mojih grehov. (Ps. 37, 4.)
III.	Kolika tolažba bi bila za pogubljenega, ko bi mu Bog koga poslal oznanit: Še toliko solz boš pretočil, kolikor je kapelj v vseh rekah in morjih na zemlji; potlej bo bila ura tvojega rešenja. Toda ne! Jok v peklu je večen, ker je vzrok jokanju večen.
1.	Jok na zemlji le malo časa trpi: konča ga tolažba ali pa smrt; večkrat se sliši: „od žalosti je umrl ali umrla1*. V peklu ne poznajo smrti.
2.	Iz pekla ni rešenja. Ce bodo pogubljeni klicali: Gospod, doklej se boš jezil . . . nas nasitoval s solznim kruhom in nas napajal s solzami v polni meri? (Ps. 79, 5. 6.) bodo dobili odgovor: „Iz pekla ni rešenja!“
3.	Vekomaj bodo zavrženi izpred obličja božjega; na veke bodo donele besede njegovemu ušesu: Več ne boste videli mojega obličja. (Ap. dj. 20, 25.) Vekomaj bode vsaki ponavljal: Moje solze so moj kruh noč in dan, ker mi vsak dan pravijo: Kje je tvoj Bog? (Ps. 41, 49.)
4.	Vest jih ne bode nikdar nehala peči, vekomaj jim bodo grehi pred očmi: Tvoje hudobije te morajo vekomaj križati, ker se jih boš vekomaj spominjal. (Sv. Brnard.)
Konec. Poglej, o kristijan! po tako majhnem veselju kolika žalost! (Brnard.) Jokanje brez koristi! brez tolažbe! brez konca! Ali
hočeš tudi ti kedaj take solze pretakati? Gotovo jih boš, če se zdaj nič ne zmeniš za svojo dušo, če v grehu trdovraten ostaneš, krivice ne popraviš . . . Jokaj tukaj nekoliko, da ne boš moral tam vekomaj jokati. (Sv. Efrem.)
Prva predpepelnična nedelja.
I. Cerkveno leto. — X. Plačilo zmage.
Jaz sam, govori Gospod, bom tvoje čez vse veliko plačilo. I. Mojz. 13, 1.
Svet se pred pustom veseli in raja, pleše in se napaja; pravi, da s tem pozablja vsakdanje skrbi in težave; v resnici pa s tem le izgublja izpred oči svoj viši namen: pozabi da je za nebesa vstvarjen, zato pa na zemlji išče veselja. Svet tudi nas vabi v svojo sredo in ker imamo popačeno naturo, je za nas nevarnost velika, da nas tudi ne zvabi v vrtinec šumnega predpustnega rajanja. Mati naša ve, kako nestanovitni, slabotni smo njeni otroci. Zato sv. cerkev prav v tem času posebno vabi kristijane ne na posvetno veselje, pač pa na delo za izveličanje — na spokorno življenje. Obleče se zato sv. cerkev v višnjevo-spokorno krilo, v svojih molitvah opušča „aleluja“ in „gloria“ in kliče v začetku sv. maše: Obdale so me smrtne bolečine — obdale so me težave pekla. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas svojega svetega tempeljna — s tem nam kaže razdjanje, ki ga je med nami napravil prvi greh in nas vabi na delo. Na delo vabi gospodar danes v evangeliji delavce v svoj vinograd in tudi sv. Pavel nam kaže v listu, kako treba delati in se vojskovati, ako hočemo po zgledu mladeničev-bojevnikov dobiti v plačilo venec zmage.
Dvojni glas toraj doni do naših ušes: glas sveta, rekoč: Za menoj, jejmo, pijmo, rajajmo, veselimo se, pozabimo svojih rev, saj druzega na svetu nimamo; nasproti pa glas sv. cerkve, glas božji: Verni, ne poslušajte sveta, zakaj on vam ponuja kupo veselja, a napajal vas bo s kupo grenkosti; raji slušajte moj glas, ki vas sedaj vabi na delo, a vam obeta zato v večnosti nezmerno plačilo. — Kateri glas nam bo mileji? Kam se obrnemo? Po zgledu paganskih mladeničev ločimo se od sveta, urimo se v orožji in ob času boja se srčno vojskujmo, da kakor nekdaj tokalci minljivo, prejmemo neminljivo plačilo, ktero nam Dog obeta, rekoč: Jas sam, govori Gospod,
bom tvoje čez vse veliko plačilo. (I. Mojz. 13, 1.) Zato si I. oglejmo danes to veliko plačilo, da se bomo II. raje stanovitno vojskovali po vzoru tekalcev, da nam bo v plačilo Javorovi venec večnega življenja.
I. Grki so imeli na Istmu v Korintu, kjer je sv. Pavel vstanovil cerkveno občino, očitne ljudske igre, kamor je ob določenih časih privrelo polno grškega naroda. Pri teh igrah, kakor nam sv. Pavel v listu danes pripoveduje, so mladeniči za stavo tekali, skušali, kdo bo urneje tekal in prej dospel do cilja, ali pa so se za stavo borili z orožjem. To ni bilo lahko, a vendar tacih mladeničev nikdar ni manjkalo. In kaj jih je vnemalo za to? Bila je posvetna čast. Vpričo brezštevilnega ljudstva namreč prejel je najurnejši tekalec in naj-spretnejši borilec lavorov venec — znamenje zmage in ljudstvo mu je ploskalo od vseh strani, ga slavilo in tudi nepričujočim po deželi glasilo njegovo slavo. Za to čast, za te vence toraj so se toliko trudili mladeniči. A kaj, ta venec je bil minljiv, ljudstvo je kmalu pozabilo teh junakov, in ko so drugo leto slavili igre — bil je lanski junak pozabljen, njegova slava zvenela je kakor trave cvet.
1. Kristijani: Za prazno, minljivo slavo so ti mladeniči vse storili, kaj pa se nam obeta, če se po njih zgledu borimo za nebesa? Kes treba veliko trpeti, ker ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje in le malo jih je, ki jo najdejo (Mat. 7, 14.), a plačilo, ki se nam obeta, ni minljiv venec iz lavorovih peres, ni nestanovitna hvala ljudi; ne, naše plačilo je neminljivi venec nebeškega veselja, je hvala večna — nespremenljivega Boga. Jaz sam, govori Gospod, sem tvoje nad vse veliko plačilo. Bog toraj sam, vir vsej popolnosti, on, svetost, dobrota in lepota sama, on bo naše plačilo na veke. Toda kdo bi mogel to plačilo razumeti, ker prerok pravi: Od začetka sveta niltdo ni razumel, nikdo videl ali slišal, kar je Bog tistim obljubil, ki nanj čakajo. (Iz. 64, 6.) To vemo, da Bog sam, ženin naših duš, je naše neizmerno plačilo. Ali nas ne bo ta misel navdajala s pogumom, da se brez težav tudi v predpustnem času odrečemo pregrešnemu veselju ter z radostjo vse storimo in pretrpimo, le da najdemo Boga — svoje največe plačilo? Ta misel je osrčevala svetnike, je krepila mučence, da so se stanovitno branili zvijači in sili: Bog jim je bil nad vse in zarad Boga jim je bilo najhujše trpljenje lahko.
Poslušajmo sv. Nežo, katere praznik smo nedavno obhajali. Kako lepo popisuje ona našo plačilo v nebesih! Sinu cesarjevega namestnika, ki jo snubi, pravi: „Imam že druzega ženina, kateromu sem poklonila svoje srce." Začuden vpraša mladenič: „Kaj, druzega ženina?
Kdo li more biti izvoljeni? Kdo je bolj plemenit, kdo bolj bogat, nego jaz? Kdo tebe bolj ljubi?“ Tedaj devica navdušena glasno hvalo poje svojemu ženinu, rekoč: „Lep je moj ljubi izmed vseh sinov zemlje, ljubeznjiv kakor jutranja zarija, častitljiv ko v sinjem zraku kopa goril; solnce, luna in zvezde oblede pred žarnim svitom njegovega obličja; ako on spregovori, se vse oživi in raduje življenja; ako on pogleda, vliva mir in veselje v srce. — Plemenit je moj ženin: s plamenečimi črkami je na nebu zarisano njegovo ime; kraljeva Devica ga je rodila; njegov Oče je Gospod vojskinih trum, Kralj vseh kraljev od vekomaj. — Mogočen in veličasten je: nebo in zemlja sta mu podložna, duhovi so njegovi služabniki, vetrovi njegovi posli, zvezde njegove čuvajke; vse moči so mu pokorne. — Bogat je: vsi zakladi sveta, vse zlato in vse drago kamenje v naročaji zemlje, vsi biseri na dnu morja so njegova last. — L j ub eznj i v je: kakor on, noben človek ne ljubi, tako prisrčno, iskreno, zvesto do smrti, on ljubi čisto in sveto: če se njega oklenem, ostanem čista, če se njemu zaročim, ostanem devica. Moj izvoljeni ga nima vrstnika; v nebesih je njegov dom, in na svet je prišel iz ljubezni, da poveliča svoje izvoljene; le njega samega ljubim, Boga, ki je moje največe plačilo."
2.	Glej, kristijan, tako popisuje Boga — naše plačilo devica, ki se je njemu posvetila. To niso le lepe besede, saj čistemu srcu se Bog najjasneje kaže že na tem svetu; v večnosti pa je Bog ravno čistim obljubil, da ga bodo najbolj spoznali in v tem spoznanji največe vživali veselje, ker bodo Boga gledali. In ako tukaj vidimo le v podobi in ako je že podoba tako krasna, oj, kaka bo še le resnica sama, kako veliko toraj naše plačilo! Ali ne bo tudi nas kakor sv. Nežo ta misel tolažila v nesreči, varovala v skušnjavi, krepila v boju in stanovitne ohranila, zveste Bogu, ki nam sam sebe obeta v plačilo? — Zato kristijan, iztrgaj se svetu iz naročja, dviguj kvišku svoje srce k Bogu, prepričal se boš, kako slabo da svet plačuje, v primeri z Bogom in bolj zvesto nego do sedaj boš za naprej vsaj služil njemu, ki pravi: Jaz sam, govori Gospod, bom tvoje največe plačilo! Toda zastonj se trudim, da bi vam popolno popisal to plačilo, ker sv. Gregor, papež, pravi: Kje je jezile, da bi mogel povedati, leje razum, da bi umel, lealeo veselje da je tam v nebeški višavi: združen biti z angeljsleimi kori, klanjati se s presrečnimi duhovi slavi Stvarnikovi, pričujoče obličje božje zreti, gledati nepopisljiv žar, brez strahu pred smrtjo veseliti se neminljive večnosti, to je plačilo ki nas čaka.
II. Toda velikega plačila ni brez obilnega truda. Zato pravi sv. Pavel: Ne bo venčan s krono, kdor se ni postavno vojskoval. Hudujmo sc toraj obilnemu plačilu, a ne bojmo se za to dela in boja. (Hom. s. Greg. papae; comm. un. Mart.) Posnemajmo grško mladeniče, ki so veliko delali, da so prejoli minljivo lavoriko za plačilo svojim
trudom. In kaj so ti mladeniči storili? Najprej so se ločili od druzih in se zdržali nepotrebnega radovanja, sami za-se živeč so se pridno vadili v tekanji ali v orožji, in kadar je napočil odločeni dan, so se srčno postavili v boj — in tako se jim je posrečilo, da jih je ljudstvo venčalo.
1.	Zdržali so se toraj ti bojevniki kratkočasov, veselic, druščine; gotovo so tudi nje vabili tovariši za saboj, gotovo so se težko odločili od prijateljev, a spomnili so se venca, časti, plačila in — premagana je bila skušnjava; tudi nadalje so bolj v samoti živeli. — Taka, kristijani, je tudi naša prva dolžnost: varovati se hudobnega sveta, slabih tovarišev zlasti sedaj predpustom. Kdor tega ne stori, zastonj bo živel: Bog ne bo njegovo največe plačilo. Ker je to tako potrebno, zato nas Bog tudi tako skrbno opominja, veleč: Moj sin, ako te grešniki vabijo, ne vdaj se jim. Ako pravijo: Pojdi z nami, na kri prežimo, nedolžnemu brez vzroka skrivajo nastavljajmo mreže . . . moj sin, ne hodi ž njimi; zdrži svojo nogo od njih potov, zakaj njih noge v hudo teko. (Preg. 1, 10, 11, 15. 16.)
2.	Mladeniči paganski pa v samoti niso držali križema rok, mar so se pridno pripravljali za boj, urno so sukali britke sabljice, trezno so živeli in si s tem množili spretnost in moč. Ker pa tudi življenje kristijanovo primerjajo vojski, zato treba, da tudi v tem posnemamo bojevnike in se tudi mi vadimo s svojim, duhovnim orožjem, da ga v nevarnosti spretno rabimo. S skromnimi jedili si krepimo duh zoper skušnjave, z miloščino si nabirajmo pomočnikov, ki nam bodo v boji stali na strani in v molitvi se obračajmo do Gospoda vojskinih trum, da nas on vodi zmagoslavno iz boja v boj in slednjič v večni mir. Tako pripravljanje je seveda težko; nam samim je zoperno in tudi satan skuša nam to otežiti. Ne omagajmo, spomnimo se Boga, ki bo kedaj naše plačilo, sedaj pa je naš varuh, ki nam v nevarnosti podaja obilno pomoč.
Vse to je skusil sv. Anton puščavnik. Ločen od sveta se je v samoti pripravljal na boj, a satan ga skuša zmagati s hudobnimi mislimi in nečistimi željami; premaguje vse take poskušnje s postom in molitvijo, a vendar se enkrat ves boječ ozre v nebo rekoč: „0 moj Jezus, kje se tako dolgo mudiš, zakaj si me zapustil?“ „Pri tebi sem“, čuje odgovor, „in sem priča tvojim bojem1*. Nekega dne ga satan prav posebno bega in Anton zvija roke in ves zbegan kliče: „Gospod, rad, rad bi bil popolnoma, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo, me kvarijo.1* Tedaj čuje glas: „Ako hočeš Bogu prijeten biti, moli, in če ne moreš moliti, delaj; naj ti nikdar ne počiva ne roka, ne srce!“ In mir je objel njegovo srce, ker jo poslušal Anton svojega Boga. Tako tudi mi . . .
3.	Ko napoči za igre določeni dan, mladeniči pripravljeni in pogumni stopijo na igrišče. Ker vedo, da so vseh oči uprte vanje, da se sedaj odloči: ali čast ali sramota, zato združijo vse moči in začno boj. In kdor se je najpridnejše uril, tisti prejme venec za plačilo.
Predragi, tudi za nas napoči odločilni dan; za nas tudi pride ura, ko se bo reklo: čast ali sramota, večno življenje ali večna smrt. Kdo ne pozna tega odločilnega dneva, dneva svoje smrti? Gotovo pride za vsacega ta dan prej ali pozneje; gotovo tudi nas bolezen vrže na smrtno posteljo in zdelo se nam bo, da nam ni več živeti in pristopili bodo k nam domači in nekako boječe nas nagovorili, da bi bilo morebiti dobro z Bogom se spraviti, saj ni da bi človek moral potem koj umreti, saj mu Bog ravno vsled tega podeli telesno zdravje, če je njegova sveta volja. Tako bodo od strani govorili domači, a mi bomo dobro vedeli, kaj pomenijo te besede. Pripravi se, umrl boš! Tedaj treba, da združimo vse moči, ki smo jih s pripravljanjem nabrali v življenji za odločilni trenutek, prav posebno pa nam bo skrb, da se sami slabi tesno oklenemo Jezusa, moža močnega, da ga vredno prejmemo v svoje srce in tako v imenu božjem začnemo zadnji, smrtni boj. Gotovo je, da ne bomo osramoteni, ker smo v Gospoda zaupali, mar da nam on podeli venec zmage nad nasprotnimi silami. Ne bodo gledale našega boja trume ljudi, morda bomo samotni in zapuščeni umirali, a gledala nas bodo nebesa: angelji se bodo radovali in svetniki za nas prosili, da vzdržimo do konca, Gospod Bog sam nam bo varuh ob smrtni uri in plačilo v nebesih.
Kristijani! Pregovor pravi: če je konec dober, je vse dobro; konec delo obdš, s plačilnim vencem. Skrbimo toraj tudi mi, da bo tudi dober konec našemu življenju, ker pa ne vemo, kdaj da nas dohiti smrt, zato precej sedaj začnimo skrbeti, da bomo pripravljeni, kader nas Gospod Bog pozove na sodbo. Naj nas ne straši trud in boj, saj veče nego trpljenje bo v večnosti naše plačilo. Kakor so grški mladeniči zarad plačila, zarad častnega venca, odrekli se kratko-času in se samotni marno pripravljali na boj, tako naj tudi nam v vseh trudih in naporih blesti pred našimi očmi plačilo, ki nas stanovitne čaka. Neizmerno je to naše plačilo: Jaz sam, govori Gospod, bom tvoje čez vse veliko plačilo. Amen.
Andr. Kalan.
2. Lenoba.
Mat. 20, 6.
VTOd. V mestu Gent je stalo pred mestno hišo več mestnih svetovalcev. Do njih prileze berač, kateri jim milo toži, da boleha za boleznijo, katero imenovati se sramuje, in katera ga za sleherno delo dela nezmožnega; in toraj jih lepo prosi, da bi mu kaj vbogajme dali. Gospodje ga obdarujejo, in ko berač odide, pošlje eden gospodov za njim svojega služabnika, da bi ga vprašal, za kakšno skrivno boleznijo da berač boleha. Berač se nasmehne in pravi: „ Jaz boleham na vseh udih ter nisem za nobeno delo; moja bolezen namreč je lenoba!“ Ali ne boleha tudi še dandanašnji veliko ljudi za ravno to boleznijo? Gotovo bi se mnogim po vsi pravici lahko očitalo, kakor evangelijski gospodar na trgu stoječim pohajalcem, rekoč: Kaj stojite tukaj brez dela celi dan? Lenoba pa je velika in grda pregreha; da seje boste tudi vi varovali tem skrbnejše, vam jo bom danes nekoliko opisal.
Izpeljava. Lenobo si moramo ogledati od dveh strani. Kakor ima namreč človek dušo in telo, je tudi lenoba ali duhovna ali pa telesna lenoba.
I. Duhovna lenoba se razodeva s tem, da človeka dela vnemarnega za vse, kar zadeva božjo čast in zveličanje naše duše. Taka lenoba nasprotuje prvi in največi zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga . . . (Luk. 10, 27.), nasprotuje pa tudi oporainjevanju Gospodovemu: Le eno je potrebno. Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Varuj se na vso moč take lenobe; zakaj leni kristijan:
a)	stori le malo dobrega. Ni mu mar za čednosti in dobra dela. In če se loti kakega dobrega dela, kmalu spet opeša. Molitev, premišljevanje, branje, spoved, sv. maša, sv. obhajilo, poslušanje božje besede, obiskovanje službe božje so mu nevšečne in zoperne reči, ki jih le prerad opušča. Mrzel je za vse dobro, ter zgublja dragi čas, priložnost v zadobljenje božjih milost . . .
b)	si le malo zasluženja nabere. Kakoršno delo, tako je zasluženje; kakoršen trud, tako je plačilo. Ker leni kristijan le malo dobrega stori, ima tudi malo zasluženja. Leni hlapec v sv. evangeliju ni hudega delal s svojim talentom, le zakopal ga je; in vendar ga je obsodil njegov Gospod v vunanjo tamo, kjer je jok in škripanje z zobmi. (Mat. 25, 24 id.) Zatoraj opominja sv. Pavel: Dokler imamo čas, delajmo dobro. (Gal. 6, 10.) Kar zdaj sejemo, to bomo enkrat želi; kdor svoje njive pridno ne obdeluje, si ne more obetati bogate žetve. Nespametne device . . . (Mat. 25.)
c)	se ne more zanašati, da bo prišel v nebesa. Nebeški Jeruzalem, mesto večnega počitka in miru, ni zidano za lene,
4
temveč za goreče kristijane. Delati in truditi se mora človek, ako hoče iti noter skoz ozka vrata; zakaj osica so vrata, in tesna je pot, katera pelje v življenje. (Mat. 7, 11.) Ko bi si človek lahko z lenobo nebesa zaslužil, bi svetniki ne bili pametno ravnali, da so se tolikanj trudili zanje! Prerok Jeremija (48, 10.): Preklet kodi, kdor nemarno opravlja Gospodovo delo. In po sv. Janezu govori Bog: O da ki kil mrzel ali gorak! Ker si pa mlačen, le kom iz svojih ust pljunil, to je: zavrgel te bom. (Baz. 3, 16.)
Kaj pa je treba storiti, da se obvarujemo take duhovne lenobe?
a)	Treba je iskati studenca, iz katerega izvira lenoba. Včasih je lenobe kriva telesna slabost, kadar je bil človek preojster do svojega telesa, s prevelikim postom, s presilnim čuvanjem . . . Zgodi se, da satan sam človeka zmoti in zapelje v tako prenapeto ojstrost. Še večkrat pa je mehkužnost kriva lenobe. Tako mehkužnost je treba premagati in samega sebe v dobrem utrditi.
k) Ne boj se težav, ki jih naklada bogoljubno življenje! Težave niso vselej tako velike, kakor se včasih človeku vidi. Kdor se vsakega truda zboji, ne bo storil dosti dobrega. Podoben je raladenču, kateremu je Jezus rekel: Ako hočeš popolnoma kiti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in koš zaklad imel v nekesih; ter pridi in hodi za menoj. Ko je pa mladeneč slišal to besedo, je šel žalosten proč. (Mat. 19, 21. 22.)
c)	Premaguj lenobo z ozirom na plačilo, katero te čaka. Glej na Jezusa, kateri je šel v nezmerno trpljenje, pa ga je srčno prenašal oziraje se na prihodnje svoje veličastvo, kakor uči sv. Pavel: Glejmo na začetnika in dokončevalca vere ... (Hebr. 12, 2.)
d)	Premišljuj, kako ubežen je čas. Pretekli čas se ne d4 več nazaj priklicati, in morda si v njem lo malo dobrega storil. Sedanji čas hitro naprej beži; za zmerom ti bo utekel, ako ga ne obračaš v dobro. Prihodnji čas je negotov; nanj se ne zanašaj! Marsikateri-krat se kar nenadoma zasliši glas: Zdaj ne ko več časa. (Raz. 10, 6.) O, da bi imel zavrženi človek le eno samo zmed tistih ur, katerih ti brez števila v lenobi preživiš, kako pridno bi si jo obračal v svoje zveličanje in prisrčno Boga zanjo hvalil vekomaj! Deželski gospodje hočejo le zveste služabnike imeti v službo; tudi Gospod nebes in zemlje toraj nikakor ne more zadovoljen biti z nemarnimi in lenimi hlapci!
II. Telesna lenoba se kaže v tem, da je človek nemaren za vsako delo sploh ali pa le za dela in opravila svojega stanu. Ta lenoba kar naravnost nasprotuje namenu njegovemu. Zakaj človek je
za delo vstvarjen, kakor ptica za letanje. (Job. 5, 7.) Odpovej se toraj tej pregrehi, zakaj z njo se pregrešiš:
a)	zoper Boga. Neskončno modri Stvarnik človeka ni vstvaril, da bi brez dela pohajal. Ze kar o prvem človeku se bere: Bog ga je postavil v raj, da bi ga obdeloval. (I. Moz. 2, 15.) In če je že prvi človek pred grehom moral delati, kolikanj bolj trdo je bil človek delati zavezan še le po storjenem grehu! Kdor pa noče delati, ravna nasproti svojemu namenu in se pregreši zoper Boga, prav podoben je nerodovitnemu drevesu, zastran katerega je gospodar rekel svojemu gorniku: Posekaj ga, čemu še prostor jemlje? (Luk. 13, 7.)
b)	zoper svojega bližnjega, ker je drugim le v škodo in nadlego. Kjer lenoba svoje zatišje ima, se mesta in sela napolnijo z malopridnimi ljudmi, ondi hira trgovina in obrtnija; se rede prepiri, nerodnosti, razuzdanosti; blagostanje beži; revščina se množi, in vse svojemu pogubljenju naproti hiti.
c)	zoper samega sebe. Lenoba mu je že sama ob sebi prišteta v greh; pa ga tudi pripravlja v sleherni greh: Lenoba nauči veliko hudega. (Sir. 33, 29.) Neobdelana njiva rodi le trnje in osat; zrak, ki se nikdar ne razmaje, kužen postane; stoječa voda se usmradi; in srce lenega kristijana je nabiralnica vseh grehov.
Varujmo se toraj lenobe in sicer tako-le:
a)	Privaditi se je treba pridnega dela že v mladosti. Stariši naj sicer ne preobkladajo otrok s pretežkim delom, a brez dela naj nikar ne bodo. Odkazati je delo mladim močem primerno. Beraški postopači bili so že v mladosti lenuhi.
b)	Vsa dela naj se opravljajo v pravem redu. Kjer ni pri delu reda, ni vspeha. Kdor vsakemu delu odloči pravi čas, vspešno dela in nikdar ne toži, da mu je dolg čas. Sv. Pavel: Vse naj se pošteno in po redu zgodi. (I. Kor. 14, 40.) Toraj: ob določenem času vstajaj, moli, hodi k službi božji, na delo, k jedi . . .
c)	Zvesto spolnuj dolžnosti svojega stanu. Veliko ljudi mnogo dela, a le prazna dela, ker opuščajo, kar jim stan naklada. To ravno daje vsakemu dobro ime, če je zvest svojemu stanu: dober kmet, pošten rokodelec, zvest posel itd. In če to dela zavoljo Boga, služi si ob enem nebeško plačilo.
Konec. Pravijo, da v raznih časih tudi razne bolezni „vladajo.“ Zdi se mi, da v sedanjem času posebno zelo bolehajo za boleznijo, ki sem jo v začetku imenoval — lenobo. Vse bi rado dobro živelo — brez dela; vse bi rado v nebesa prišlo brez truda. A to ne more biti...
f J. Škofič.
Zlata maša svetega očeta.
Leon XIII. luč — z neba.
Luž se je pokazala pravičnemu in veselje njim, ki so ravnega srca.
Ps. 96, 11.
Nekaj slovesno veselega ima v sebi vsako novo leto. A letošnje novo leto se po vesoljnem katoliškem svetn obhaja še s posebno vnetim veseljem in navdušenjem. Zakaj pač ? Naš oče, oče vseh vernih otrok svete katoliške cerkve, papež Leon XIII., obhajajo danes nenavadno vesel praznik — zlato mašo.
Zlata maša je že za navadnega duhovna posebna milost božja. Navadno jo obhaja duhoven, ki je preživel 50 let v duhovskem stanu, na tisti dan, ko je pred 50 leti obhajal svojo novo mašo. Kako sveti, pretresljivi občutki morajo navdajati že navadno mašniško srce na dan zlate maše; kako genljivo se z zlatomašnikom radujejo verni, ovčice njegove, kako so veseli tega slovesnega dnč vsi še živeči bratje in sestre in sorodniki in znanci zlatomašnika! Kaj naj pa še le rečem o zlati maši, ki se danes obhaja, ne v kaki priprosti vaški cerkvi, marveč v veličastni cerkvi prvaka apostolov sv. Petra v večnem mestu Rimu. Ne obhaja danes zlate maše kak navaden duhovnik, tudi ne škof, ampak škof vseh škofov, naš najviši Pastir, poglavar vesoljnega katoliškega sveta! — Sedanji papež Leon XIII. so namreč na včerajšnji dan pred 50 leti sprejeli zakrament sv. mašnikovega posvečevanja in na današnji dan, 1. jan. 1838, so opravili prvikrat sveto daritev nove zaveze; in danes, kakor so sami svetu naznanili, obhajajo zlato mašo, rečeno je, da o 1/i8. Vesel je današnji praznik za 78 letnega prevzvišenega starčka v Rimu; a vesel je tudi za vse katoličane po vesoljnem zemeljskem krogu; kajti je li mogoče, da bi se oče radoval, pa bi tudi dobri otroci ne bili veseli ?
Tudi naš oče so Rimski papež, tudi naš praznik je današnja svečanost sv. očeta. Tudi mi se v duhu vdeležimo svete daritve, ki jo bodo v Rimu opravili danes namestnik Kristusov. Da bo pa vaše veselje še večje in ne brez koristi, vam bom danes o sv. očetu zlato-mašniku kaj več povedal. To se vč, da v tako kratkem času, ki je mojemu govoru odmenjen, se morem ozirati le na najvažniše reči. Da boste pa to, kar vam povem, bolj stalno v spominu obdržali, se bom držal sedanjemu papežu preroško napovedanega pridevka: „luč z neba“ ter vam dokazal, da se smejo sedanji naš papež po pravici imenovati luč z neba, 1. po svojem plemenitem, svetem življenji in 2. po svojem premodrem vladanji in oskrbljevanji sv. cerkve.
V letu 1148 je umrl v rokah sv. Brnarda irski nadškof sv. Ma-lahija. Temu čudodelniku se pripisuje ono skrivno prerokovanje in
napovedovanje prihodnih papežev po znamenjih, ki zadevajo ali družino, rojstni kraj, značaj ali kako drugo znamenitost dotičnega papeža. Pri dosedanjih papežih se je nepričakovano lepo vjemalo to prerokovanje. Komu izmed vas, n. pr. ni znano, kako se je natanko vje-mala z vsem življenjem in delovanjem poslednjega papeža Pija IX. napovedba „crux de cruce — križ od križa“. — V napovedbi sedanjega papeža stoji „lumen de eoelo — luč z neba“. In vse, kar nam je do sedaj znanega o njih, se nenadno lepo vjema s tem pridevkom, v domačem zasebnem življenji, kakor tudi v vsem javnem delovanju.
I. „Luč z neba“ nam kaže že rodbinski znak, družinski grb, na katerem vidimo cipreso z dvema lilijama in zgoraj zlato bliščečo zvezdo. Sedanji papež, ki danes obhajajo zlato mašo, so iz imenitne, bogate hiše. Toda malo bi pomagala rodbinska plemenitost, ko bi ne bilo tudi njih življenje vsikdar plemenito; malo velja zemeljska imenitnost, če kdo pri Bogu nima veljave.
A ravno v tem moramo danes hvaliti in slaviti Leona XIII., da imajo za seboj tako lepa, tako čista, tako nedolžna pota. Ko bi mi mogli danes gledati v radostno srce sv. očeta, katero veselje, kaj menite, bi videli na prvem mestu? katera radost jim daje danes največjo tolažbo?
Vem, da se veselijo premnogih voščil, ki jim prihajajo v nešte-vilni množici iz vseh delov sveta; vem, da se veseli njih očetovsko srce preobilnih darov, katere jim od povsod pošiljajo hvaležni katoličani; dobro vem, da so veseli sv. oče, ko slišijo, kako zelo se povsod z njimi vred radujemo vsi pravoverni kristijani po velikih bogatih mestih kakor po priprostih, hribovskih vaseh; vem, da je ginjeno njih predobro srce, ker se še celo z njimi radujejo ovčice, ki niso iz tega hleva, celo krivoverci in neverniki jim čestitajo, jim darove pošiljajo: vendar ob vsem tem se mi zdi, da naj večje je danes v Leonovem srcu tisto veselje, ki jim ga daje čista zavest, da so vse dneve svojega dolgega življenja tako lepo obračali v čast božjo, da so bili res prava luč povsod, kjer so imeli kaj opraviti, v otročjih, mladeniških, možkih in starostnih letih — prav po Jezusovi besedi: Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in hvalili vašega Očeta, ki je v nebesih!
a)	Ako se danes 78letni starček, zlatomašnik Leon XIII., v svojih mislih nazaj preselijo in si v spomin pokličejo ona prelepa, zlata detinska leta, ki so jih v hiši svojega očeta poleg svoje pobožne matere preživeli v toliki nedolžnosti in detinski pobožnosti: kako se jim še zdaj v visoki starosti raduje srce, da so bili že v prvih otročjih letih tako ubogljivi na vsako besedo svojih dobrih starišev, da so tako lepo molili s svojo ranjco materjo, ki so jo zgodaj zgubili, da so že takrat tako radi dobro storili, komur so mogli, — da je že takrat tako lepo svetila njih luč d e tinsko nedolžnega in svetega življenja.
Otroci, kateri ste tu pričujoči, pomnite, da današnji praznik tudi vam velja; preselite se danes s svojo mlado domišljijo tudi vi tjo v deželo, kjer tako svitla luč plemenitega življenja že nad 70 let
prijazno sveti: o naj posije vsaj en žarek od te bliščeče luči tudi na vas, da si z neizbrisljivimi črkami vtisnete v spomin in srce resnico: „Kdor se hoče v starih dneh veseliti, naj zgodaj skrbi za čisto, nedolžno, pobožno srce!“
b)	Spremljujmo danes prevzvišenega zlatomašnika še dalje na potovanji njihovega mladega življenja, vprašujmo njihove učitelje iz nižjih, srednjih in višjih šol, kakošno sodbo bomo zaslišali? Po vseh šolah se jim daje enoglasno spričevanje, da Joahim Pecci bili so v vseh dijaških letih povsod med prvimi, povsod so se odlikovali po bistri učenosti, modremu vedenju, plemenitosti duha in srca. Da, tudi po šolah je krasno svetila ta luč — „luč z neba!“ V koliko slavo moramo to prištevati današnjemu zlatomašniku v Rimu, pač vsak lahko razume, kdor ve, koliko dijakov se vsako leto zlasti po večih mestih spridi in postane časno in večno nesrečnih, koliko učencev —• tovarišev zlatomašnikovih se je tudi zgubilo v deželi Laški v tisti burni dobi, ko so sedanji sv. oče obiskovali šole nižje in višje, a niso se dali premotiti — ta svetla zvezda ni nikdar otemnela, ampak od leta do leta je krasniše sijala.
O, zapomnite si vsi mladi ljudje: kdor hoče pred Bogom in pred ljudmi kedaj kaj veljati, mora prelepi spomladanski čas krepke mladosti prav porabiti; kar se v mladosti zamudi, se ne d& pozneje nadomestiti, kar pa se v mladosti pokaži, se gostokrat ne dd nič več popraviti. O, kako milo se mi stori, če se spominjam današnjega zlatomašnika, če se pa potlej ozrem na naše mladeniče in dekleta; o kako žalostno, brlavo tavajo mnogi v temi nevednosti, kako sramotno se mnogi valjajo po blatu grešne hudobije! Kakor angelji bi se lahko svetili v svetli luči svetosti in nedolžnosti, kakor so se v mladeniški dobi svetili zlatomašnik Leon XIII., ki se danes še posebej iz srca lahko veselijo zato, da nikdar niso zlatega časa zamujali ter osobito tako koristno obračali neprecenljive ure mladeniške dobe. Ali vas res ne bo nič ganil prelepi zgled sv. očeta? ali res ne mislite danes še odločnega sklepa storiti, da se boste odvrnili od spridene druščine ter zanaprej pošteno krščansko živeli! ?
c)	l)o zdaj je ta „luč z neba" le bolj samotno svetila, le med ozkimi stenami šolskih sob. Pride pa čas, ko se ima postaviti na svečnik, da bode v širše kroge razsipala svoje mile žarke; pride namreč doba, ko si je treba voliti svoj stan. Leon XIII. se ne pomišljajo, ampak, kakor je bilo pričakovati, izvolijo si najčastniši stan, stan mašniški, ter se zanj kar moč vestno pripravijo. V bogoslovskih vedah tako vrlo napredujejo, da v 21. letu postanejo že doktor sv. pisma; a tudi v posvečenju srca ne zaostajajo. Solze veselja se gotovo danes bliskajo v milem očesu zlatomašnika, če si pred oči postavijo onega novega leta dan, ko se je jelo pisati 1838, ko so pred 50. leti kot novomašnik prvikrat stopili pred altar Gospodov, bolj angelju kot človeku podoben, preblag krepak mladenič!
O koliko se je od tistega dno pa do danes zgodilo, koliko veselja pa tudi žalosti se jim je natočilo v kupo življenja! Toda v vseh okoliščinah dobrega življenja, prijetnih in neprijetnih, ob opravilih lahkih
in težkih — zmiraj je svitlo sijala „luč z neba“, ki višjim ni mogla skrita ostati, čez pet let postali so namreč mladi mašnik že škof in deset let pozneje že kardinal in 20. februvarija 1. 1878 po smrti nepozabljivega Pija IX. izvolili so jih za papeža.
Kako lep zgled so neutrudno delavni papež Leon XIII. tudi za vse one izmed nas, katerim se je nagnil življenja dan na poldne, ali pa že na popoldne, ali se celo večeru bliža! Ta junaški velikan se leskeče v tako lepi luči pred nami: bistri um z nebeškimi resnicami tako razsvitljen, blago srce goreče v toliki popolnosti; oh mi pa tako slabo spolnujemo dolžnosti svojega stanu; luč svete vere pri nas tako medlo sveti, komaj tli, njene gorkote skoraj ne čutimo. O naj ne bode zastonj veličastno praznovanje današnje, ampak na novo naj zaneti sijaj takega zgleda ogenj žive vere in dejanske ljubezni tudi v nas!
Če tedaj pregledamo prelepo življenje Leona XIII. — zlato-mašnika, pač smemo reči, da so podobni prelepi, beli voščeni sveči, ki z čistim, proti nebu kipečim, velikim plamenom gori že nad 70 let in bo gorela, dokler popolnem ne pogori s smrtnim dnevom v slavo božjo in v srečo človeštvu.
II. Da, ta svitla „luč z neba“ ni le žarno gorela sama zase, marveč tudi za druge, za ves svet, zlasti od tistega dne, kar je postavljena na najveljavniši prestol vsega sveta, na stol sv. Petra. In kako potrebna je taka luč za sedanji zmedeni čas! Ees, da se večkrat imenuje sedanje stoletje — razsvitljeno stoletje in mogoče, da v svetnih zadevah je več stvari bolj pojasnjenih kakor v poprejšnjih vekih; toda v dušnih zadevah pač ni bila še kmali taka potreba prave luči, kakor ravno sedaj, ko ima skrivna — temna družba prostozidarjev toliko moč in oblast in ko se je nevera v naukih in v dejanji tako zelo razširila. In ljubi Bog, ki vlada vse dogodke na zemlji, še posebej pa delovanje svoje cerkve, poslal nam je tako „luč z nebes“, ki razsvetljuje in ogreva vse narode vsega sveta in vse ude človeške družbe, kolikor jej sami šiloma poti ne zapirajo.
a)	Svitla miloogrevajoča luč so Leon XIII. vsem pobožnim kristijanom, do njih se kakor do svojih najljubših otrok največkrat obračajo z besedo in s pismom ter jih opominjajo in prosijo, naj sami stanovitni ostanejo, naj pomagajo pa še drugim zlasti s pobožno molitvijo. Goreče podpirajo katoliške družbe in bratovščine, pobožnost presv. Srca Jezusovega, prečiste device Marije, ki so ji pridejali v litanijah novi naslov „kraljica sv. rožnivenca“ in ukazali posebej s sv. rožnim veucem jo častiti in na pomoč klicati; zelo pri srci jim je tretji red, kateremu so pravila olajšali in vredili ter posebno gorko ga priporočili itd.
b)	Svitla luč so Leon XIII. grešnikom, ker trikrat že v tem kratkem času, kar so papež, so razpisali sveto leto in prav posebno priporočajo misijone, ker vejo, da se s takim nenavadnim pripomočkom tudi najtrša srca omečijo in otajajo.
c)	Svitla luč so Leon XIII. krivovercem in nevernikom ter paganom, ki še zdihujejo v smrtni temi. Vse si prizadenejo, da bi drugovorske vlade pomirili, da bi katoličanov ne stiskale in ne
preganjale; močno se trudijo, da bi krivoverce in razkolnike privedli v naročje prave cerkve; na vso moč podpirajo misijone po vseh krajih sveta in skušajo si prijaznost nakloniti paganskih vladarjev, da bi bilo misijonsko delovanje vspešniše. In od povsod nas sporočila prepričujejo, da njih veliki trud ni zastonj.
č) S vitla luč so Leon XIII. učenjakom, svetnim in še posebej duhovskim. Sami so eden najučenejših mož zdaj na svetu in že jim nekateri pravijo „učeni papež“, in z uma svitlim mečem sami pobijajo zmoto in laž, pa tudi drugim priporočajo pravo učenost na verski podlagi večne resnice; odprli so učenjakom velikansko knjižnico v papeževi palači in pri vsaki priliki svetujejo zlasti duhovščini temeljito učenost, bogoslovsko pa tudi svetno; srčno želijo, da bi učeni in spretni pisatelji širili dobre časnike in knjige med ljudstvo; svetega Tomaža Akvinskega, največjega učenjaka v srednjem veku, so izvolili patrona vsem učenim in onim, ki si še le nabirajo višjo učenost.
d)	Pa ob tem, ko so tako skrbni za učeni svet, sv. oče nikakor ne pozabijo priprostih, marveč Leon XIII. so svitla luč tudi delavcem, ker močno priporočajo krščanske delavske družbe, z veseljem pozdravljajo vse, kar se stori delavcem v prid, in že večkrat so naznanili^ kako močno jim je pri srcu ugodno rešenje delavskega vprašanja. Se celo otrokom so Leon XIII. svitla luč, kajti kot namestnik nebeškega Prijatelja otrok še posebno ljubijo mladino in v enomer priporočajo dobro katoliško odgojo, katoliške šole ter imenujejo šolo naravnost „vojskino polje, kjer se bije boj na življenje in smrt“; zato zelo svetujejo odgojilne družbe, sveto detiustvo itd.
e)	Svitla luč so Leon XIII. pa še posebej za nas Slovence in Slovane sploh. Kakor goreča baklja je zasvetilo slovanskim narodom papeževo pismo 30. septembra 1880; v novi slavi je zažarelo nam tako ljubo ime slovanskih apostolov Cirila in Metoda, ker je bil njun praznik zapovedan za vesoljno cerkev. Kako so se zasvetili tudi po naših gorah kresovi, ko so bili posijali le-ti nam premili žarki iz Rima; kako navdušeno je bilo potem slovansko romanje v Rim, v Velehrad itd.
Zares, kakor se je na Jutrovem svitla zvezda prikazala trem Modrim ter jih k Jezusu pripeljala, enako milo vabljiva pa zanesljiva zvezda-vodnica — prav res „luč z neba" — so naš sveti oče Leon XIII. za vse narode vesoljnega sveta; vsim kažejo zanesljivo pot, vse bi radi pripeljali k Jezusu. Molimo toraj in prosimo vedno nebeškega Očeta, zlasti pa danes, naj milostljivo d& še dolgo svetiti tej svitli luči na nebu sv. katoliške cerkve; mi pa nikar ne bodimo še s tem zadovoljni, da bi se le čudili tej luči, marveč pojdimo za njo, da pridemo s poboljšanim srcem k Jezusu, ter dosežemo po njem in v njem časno in večno srečo.*) Amen.
*) Posameznosti se nahajajo v „Veeernicah“ družbe sv. Mohorja, v »Drobtinicah", v »Angeljeku III.“ itd.
Založba „Katoliške Bukvarne".	Tisk „Katoliške Tiskarne".
Odgovorni vrednik: Ant. K rži A