Draginjski razredi Praksa je pokazala, da je grupacija uradniških plač po draginjskih razredih krivična. Kakor je znano, spadajo ban. mesta v I. drag. razr., sres. mesta v II. in vsi ostali kraji v III. drag. razred. V višjem drag. razredu je drag. doklada za 100 din večja, t. j. v II. za 100 din, v I. za 200 din od III. drag. razreda. Zakonodajalec je računal, da je življenje v mestu relativno dražje in je zato zvišal plačo. Pri podrobni analizi vseh činiteljev, pa dobimo docela drugo sliko. Naše zahteve ostajajo tako prej ko slej aktualne, krik naših družin po nujni odpomoči bo odmeval poslej še vehementneje kot do sedaj. Naše plače so povišane, v boj za povišek naših plač! Prvič. Že ponovno je bilo pisano, da so deželni pridelki na mestnem trgu enako dragi, večkrat še cenejši kot na deželi. Znan mi je primer, da je hotel imeti kmet v okolici Maribora (15 km) za krompir, ki ga je ponujal nekemu učitelju, 50 % več kakor je bila dnevna cena na trgu. Omenjeni učitelj je kupil krompir od trgovca, t. j. skozi druge roke, in ga je dobil ceneje kakor če bi ga kupil neposredno od producenta - kmeta. Ako omilimo ta primer, pa še vedno drži trditev, da hoče kmet za svoje pridelke na vasi isto ceno, kakor je v mestu na trgu. Naj navedem še 2 primera. Kupoval sem hruške od nekega kočarja. Računal mi jih je po najvišji ceni na mariborskem trgu ter se izgovarjal nanj. Ko jih nisem hotel vzeti po ponujeni cela, mi je rekel, da jih bo pač nesel v Maribor (45 km!) Od nekega drugega kmeta sem kupoval jabolka. Jaz sem jih moral plačati 25 p dražje kakor je bila dnevna cena. Trdil je, da mora z vožnjo tudi nekaj zaslužiti in da jaz nisem »handlar«. (Sadnim trgovcem mora namreč pripeljati jabolka v kraj, katerega določi, ne da bi za vožnjo kaj dobil!) Po njegovem mnenju mora prekupčevalec zaslužiti, če pa kdo kupi zase, pa lahko dražje plača. Če vprašamo kmeta, zakaj moramo mi plačati dražje, oziroma zakaj se moramo ozirati na ceno na trgu, ko mora vendar v mestu plačati mitnino in izgubi z vožnjo mnogo časa, dobimo stereotipen odgovor, »da imajo gospod lepo plačo, da imajo gvišno 1000 din«. Vse take in silične manipulacije odpadejo v mestu. Tam je dnevina cena in po tej kupčujejo meščani, s pripombo, da dnevno ceno ne dela nekaj kmetov, temveč konkurenčni trg. Na deželi treba dež. pridelke, ki so zaradi elementarnih nezgod uničeni, plačati 100 % dražje. Pri nas je letos krompir zaradi velikega vpliva vlage (ilovica!) za 200—300 % dražji od lani (45 p = din 1,50 do 1,75). Na trgu je od din 0,75 do 1,50. Drugič: Mleko. Pravijo, da je mleko na deželi cenejše. Poglejmo! Na deželi stane din 1,50, za isto ceno ga dobite v mestu, in vam ga še prinesejo na dom. Mleko je v mestu tudi pod kontrolo, na deželi ga morate kontrolirati sami — če morete in znate. V nekem kraju sem plačeval zanj 2 din, kljub temu da je bil kraj oddaljen 30 km od železnice. — In tako lahko greva, prijatelj, od pridelka do pridelka in malokateri je cenejši od istega na mestnem trgu, mnogo jih je celo dražjih. Tretjič. Človek bi mislil, da bodo ma deželi vsaj deželni pridelki cenejši kakor v mestu. Prepričali ste se, da temu ni tako. O industrijskih izdelkih pa naj navedem le nekaj primerov, da boste videli, v kako zavidljivem stališču smo na deželi. Naštel bom nekaj predmetov: Vse vrste moke povprečno 50 p več, t. j. 15%. Sladkor 1 din več, t. j. 5—7 %. Kava 4—6 din več, t. j. 10 % itd. Kupoval sem žično mrežo, za katero sem plačal 6 din več, t. j. 35 %, za neki drug predmet pa celo 33 din več, t. j. 63 %. Četrtič. O manufakturi mi menda ni treba pisati. Kakšno blago in po kaki ceni ga dobimo, vedo vsi, ki so bili kdaj na deželi! Petič. Ostane samo še stanovanje. To je v mestu dražje. Toda zakaj? Zato, ker so mestna stanovanja — če so draga — higienična in relativno zdrava in dobra. Kakšna «o na deželi!? Tam »stanovanja« sploh ne dobite, temveč kvečjemu sobo, kuhinjo pa si morate deliti z gospodarjem. Jasno, da ne more gospodar za tako »stanovanje« zahtevati 300 din. In vendar staneio na deželi 150 din. Vem za primer, kjer plačuje nekdo za 1 sobo, katero je gospodar oddelil s špansko steno, da je dobil še kuhinjo, reči in piši 300 din! Drug primer! Tovariš na vasi plača za 1 sobo, ki meri 6,5 m2 — 120 din!, v sres. mestu pa za 2 sobno stanovanje s kuhinjo in pritiklinami 200 din! Stanovanja na deželi so grobokopi učit. zdravja; vlažne, neprezračene, z malimi zamreženimi okni opremljene luknje, kjer domujejo vlaga, tema in bolezen. Le čitajte kako umirajo učitelji!, čeprav imajo »K leta počitnic«!? Kako pa je s hrano? Na deželi jo plačuje učitelj od 12 do 15 din. Tovariš v 30 km oddaljeni vasi plača 15 din in je: mleko, svinjsko meso, zelje, solato in mleko! Takih primerov lahko naveden še več! V mestu stane hrana v menzah 8—12 din in abonent ima še izbiro. Tako plača učitelj na deželi od 800 din plače 400—450 din za hrano, t. j. 50 % plače, v mestu pa od 900 oz. 1000 din 300—400 din, t. j. 30%. Povprečno lahko trdim, da je življenje ¦n;a deželi prav tako drago kakor v mePtu;, včasih še dražje. Zato bi bilo potrebno, da bi se uradnikom na deželi dali i s t i prejemki kakor tovarišem v mestu, prav poSebno še v Sloveniji, ki je najdražja banovina v državi. Posebno pa bi se morala posvečati pažnja letoviškim krajem, kjer je včasih življenje dražje kakor v mestih in vendar spadajo v III. drag. raz. Uradniki v takih krajih morajo plačevati vse po cenah, ki jih plačujejo bogati letoviščaji. Problem par excellence! Ja...