DR. CENE AVGUŠTIN PROSTORSKI AMBIENTI ŠKOFJE LOKE V SREDNJEM VEKU Prostorski značaj Škofje Loke nam je v svojih začetkih prav tako malo znan kot pri drugih naših mestih. Nič ne vemo, kakšno je bilo prvotno nase lje, ki je rastlo na skalnati polici pod staro utrdbo na Kranclju. Tudi se ne bi čudili, če bi kdaj v prihodnosti dognali, da se je tista zgodnja, še neorga nizirana in priložnostna tržna dejavnost navezovala na župno cerkev v Stari Loki, tako kot npr. to domnevamo za Kranj ali za Radovljico, in je freisinški škof šele zaradi vse večjega porasta obrti in trgovine na loškem ozemlju ali vsaj potrebe po njej ustanovil na pomolu ob sotočju obeh Sor in ob vznožju grajskega hriba pravo tržno oziroma mestno naselbino. Skoraj ne dvomimo, da je Škof j a Loka tako kot ostala gorenjska mesta po načrtu ustanovljena naselbina. Pravilnost in enakomernost zemljiških par cel, ki jih je freisinški fevdalec razdelil med nove naseljence tržane oziroma kasnejše meščane, da bi na njih zgradili hiše in si uredili vrtove, govori za to domnevo. Tudi tlorisni značaj trga, ki je bolj ali manj pravilne pravokotne oblike, nas o tem prepričuje. Pravokotna zasnova trgov se v vzhodnoalpskem prostoru pojavi po letu 1200,l ko zamenja starejšo obliko, ki je po svojem tlorisno-oblikovnem značaju le tržnim potrebam prilagojena razširjena cesta. Značaj le-te ima še vedno jugozahodni zaključek trga, ki se lijakasto preliva v pravokotno zasnovo tržnega prostora. Po tem sožitju med starejšo in novejšo Pogled na loški Mestni trg s pravokotno tlorisno zasnovo s severne strani 62 Južni del Mestnega tiga v Skofji Loki z lijakasto tlorisno zasnovo; na levi Martinčkova hiša obliko tlorisnega sestava trga je Škofja Loka sorodna Mariboru pa tudi trgom v Ljubljani, Radovljici, Gradcu, v mestu Murau na avstrijskem Štajerskem itd. S sklenjeno zgraditvijo obrobja trga in lijakasto zasnovane vpadne ceste se je počasi oblikoval tudi prostorski značaj tega dela mesta. O njegovi pro storski zaključenosti bi v zgodnji dobi le težko govorili. Ostenje trga ni bilo sklenjeno, saj so bili med posameznimi hišami precejšnji razmaki, namenjeni odtoku vode oziroma prehodi kot deli mestnega prometnega sistema, skozi ka tere je uhajal prostor. Zaključek vpadne ceste v smeri proti Poljanski dolini spočetka še niso zapirale obrambne naprave, spodnji del trga pa se je odpiral proti Selški Sori oziroma proti rahlo nagnjenemu terenu na njenem desnem bregu. Bržkone je Škofja Loka že na prehodu iz 13. v 14. stoletje2 dobila ob rambne naprave, ki so ji skupaj z gradom zagotavljale potrebno varnost, hkrati pa so močno vplivale na izoblikovanje njene prostorske zasnove. Južni del trga so zapirala vrata, ki so vodila v Poljansko dolino, na severni in vzhod ni strani novoustanovljenega mesta pa so se obrambne naprave skoraj gotovo navezovale na rob mestnega pomola, ki se je tod prevesil proti Selški oziroma Poljanski Sori. Vloga spodnjega loškega gradu pri prostorskem oblikovanju naselja je bila v nasprotju z odmaknjenim stolpastim gradom na Kranclju od vsega začetka močno pomembna. Gmota grajskega hriba z arhitekturo gradu, ki jo vir iz začetka 13. stoletja3 označuje kot »castrum firmissimum« se je kot mogočna naravna in arhitekturna dominanta dvigala nad mestom in objela njegov prostor z zahodne strani. Vzhodna stran mesta je bila po naravi zava rovana s skalnato polico, ki je padala proti kasnejšemu Lontrku. Taki ali dru gačni fortifikacijski objekti so še bržkone vezale na rob skalnatega praga in s svojim sklenjenim potekom tudi s te strani zaprli prostor trga. Z zgraditvijo cerkve sv. Jakoba, ki jo najstarejši viri omenjajo leta 1271,* se je naselje pomaknilo proti severu na levi breg Selške Sore. Zemljiška raz- 63 delitev je v tem mestnem predelu drugačna kot na zgornjem — Mestnem trgu. Stavbne parcele so manjše in neenakomerno posejane po nagnjenem terenu, kar kaže, da na tem prostoru ni šlo za načrten kolonizacijski poseg kot na ostalem mestnem pomolu, temveč za bolj ali manj postopno rast, ki pa ji kljub temu ne moremo odrekati določene načrtnosti pri dodeljevanju stavbnih par cel. To velja posebej za predel zahodno od Jakobove cerkve, kjer so zemljišča razdeljena po srednjeveškem načelu na podolžne proge, le da po velikosti še zdaleč niso primerljive s parcelami, ki jih srečujemo na zgornjem trgu. Skupaj z naseljem so se na levi breg Selške Sore, kot moremo domnevati, premaknile tudi obrambne naprave, še posebej, ko je na zemljišču Otokarja Blagoviškega po letu 1358 zrastel samostan klariainj.5 Na izteku zgornjega trga, kjer naj bi stala domnevna prvotna Selška vra ta, se je, kot se zdi, že v 14. stoletju pojavila prednica današnje Homanove hiše in učinkovito zajezila prostor loškega trga. Prav ta stavba je s svojo se verovzhodno stranico in skupaj s sv. Jakobom ustvarila prostorske osnove za nastanek trga ob cerkvi (današnji Cankarjev trg), ki je v naši dobi s porušit vijo nekaterih stavb6 pred zahodno fasado Jakobove cerkve dobil večje raz sežnosti, vendar prostorsko manj zaključeno podobo kot nekdaj. Skoraj ne dvomimo, da se je tudi na severno stran nunskega samostana nekdaj navezoval manjši trg z dominanto nunske cerkve, ki je po svoji legi in usmerjenosti že lela pritegniti pogled ob vstopu v mesto. Ob koncu 14. stoletja se začne v virih pojavljati nov prostorski člen lo škega urbanističnega telesa — Lontrk.7 Lontrk — Spodnji trg je tipičen sred- Južni del Lontrka v obliki razširjene ceste 64 njeveški trg in se v svojem poteku kot zgornji trg prilagaja terenu. V svojem jugovzhodnem delu ima obliko razširjene ceste, ki v rahli krivini preči polico ob sotočju obeh Sor. Cestna oblika trga se po zožitvi med hišama št. 6 in 33 prelije v trg lijakaste oblike, od koder pelje cesta po klancu na zgornji trg. Tudi Lontrk je rezultat podobnega, le nekoliko mlajšega kolonizacijskega po sega kot zgornji trg. Razdelitev zemljišč je v glavnem pravilna in enakomer na, tako kot smo to ugotovili za zgornji trg. Hiše, ki so v srednjem veku spremljale obrobje trga, so podobno kot na zgornjem trgu s svojimi trikotnimi čeli, obrnjenimi proti cesti, s svojo cik- cakasto višinsko črto dale trgu določen ritem, ki je vodil obiskovalca po tržnem prostoru in mu zaradi konkavno oziroma konveksno upognjenega uličnega ostenja odpiral vedno nove poglede. Srednjeveški človek je osvajal prostor Lontrka korak za korakom, ni ga mogel objeti z enim pogledom, kot se je to dogajalo pri trgih in ulicah, ki jih je npr. ustvarila renesansa. Zaključenost novega tržnega prostora je močno hromila njegova dolžina, ki jo je bilo po trebno optično zmanjšati s prostorsko zaporo. Podobno vlogo, ki jo je v sred njem veku imela na zgornjem trgu Martinčkova hiša, ki je z delom stavbne gmote pomaknjena globoko v prostor trga in ga s tem prostorsko' omejuje, je na spodnjem trgu prevzela Petercova. hiša, ki deluje kot prostorska zagozda in deli trg v dva dela. Obrnjeno vlogo, vendar preračunano na pogled z na sprotne severne strani, ima Petercova soseda Stalanikova hiša.8 Take in po dobne prostorske zavore oziroma zapore so bile v srednjem veku razširjene po vsej Evropi. Med klasične primere te vrste sodijo npr. Fembova hiša v Niirn- Petrcova hiša. ki deli Lontrk na dve prostorski enoti 5 Loški razgledi 65 bergu ali Mestna hiša na Dolgem trgu v Gdansku. Lijakasto oblikovan severni del trga sta do zgraditve nekdanje Krennerjeve suknjarne v prejšnjem sto letju prostorsko omejevali dve stavbi, ki ju zasledimo v franciscejskem kata stru iz leta 1826. Mimo njiju je vodil ozek prehod h kašči, ki je bila naslonjena na mestno obzidje, ki se je na Lontrku začelo oblikovati na prehodu iz 14. v 15. stoletje.9 Južni del trga so prostorsko omejevala Spodnja vrata. Čeprav so vhodni stolp v novejši dobi podrli, je Perkusova hiša, ki je bila prislonje- na na obzidje, predstavljala skoraj do druge svetovne vojne učinkovito zaporo tega predela in mu dajala prostorsko zaključen videz. Renesansa je v marsičem dopolnila prostorsko dognanost posameznih mest nih ambientov. Zaprla je prehode, ki so nekdaj ločevali srednjeveške meščanske hiše, in tako izoblikovala sklenjena ostenja ulic in trgov. Kamnita gradnja je ponekod dvignila hišna pročelja za novo nadstropje oziroma zamenjala nek danje prehode, ki so skozi ostenja ulic in trgov povezovali posamezne mestne predele med seboj z zidanimi podhodi, in tako zopet vplivala na prostorsko zgraditev posameznih ambientov, še posebej zgornjega trga. Tudi nadstropni in ogelni pomoli, ki so v dobi renesanse prekrili fasade hiš, pomenijo nov element v oblikovanju in dojemanju mestnega prostora. V prvi polovici 16. stoletja sta Mestni in Cankarjev trg ter njuno obrobje dobila učinkovit prostorski poudarek v zvoniku Jakobove cerkve, ki je postal skupaj z gradom, obzidnimi stolpi in kasneje s stavbnima gmotama samostana klaris in kapucinov ter s špitalsko cerkvijo na Lontrku tudi pomemben dejav nik v oblikovanju vedutne zasnove mesta. Opombe 1. A. Klaar, Die Siedlungsformen der Altstadt von Villach, 900 Jahre Villach, Villach 1960, str. 33—34. — 2. P. Blaznik, Loško mestno obzidje, Loški razgledi 4, 1957, str. 15. — 3. P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo (973—1803), Skofja Loka 1973, str. 42. — 4. P. Blaznik, o. c, str. 74. — 5. F. Pokom, Loka, Dom in svet 7, 1894, str. 659—660; P. Blaznik, o. c, str. 106; C. Avguštin, Tlorisni značaj Škofje Loke, Loški razgledi 24, 1977, str. 47. — 6. F. Planina, Znamenitosti Škofje Loke, Loški razgledi 2, 1955, str. 116. — 7. P. Blaznik, o. c, str. 40. — 8. F. Planina, Loški razgledi 2, 1955, str. 115, 122. — 9. C. Avguštin, Zgodovinsko-urbanistična in arhi tekturna podoba Škofje Loke, Loški razgledi 23, 1976, str. 15. Resume LES ESPACES URBAINS DE SKOFJA LOKA AU MOYEN AGE L'auteur de 1'article cherche a reconstruire le caraetere urbain de Skofja Loka a l'epoque medievale et a constater les facteurs principaux de son developpement. II decrit la construction des espaces urbains comme la Plače Superieure (Zgornji trg), la plače de Lontrk, la plače de Saint Jacob, aujourd'hui la plače de Cankar etc. II decrit le role que les fortifications jouent dans 1'aspect urbain de la ville et pour terminer, il cite les facteurs qui a l'epoqie de renaissance influencerent con- siderablement la conception urbaine de la ville. 66