MARJAN  ROŽANC, MRTVI IN  VSI  OSTALI
Dva na videz nevažna, zgolj vnanje faktografska podatka sta, na katera velja najprej opozoriti pri novelah mladega pisatelja Marjana Rožanca:1 na njihovo krajevno in časovno lokacijo. Zakaj že v njeni izbiri smo lahko posredno začutili Rožančev pisateljski interes, čeprav se je njegova osebnost prav preizkusila šele pri upodabljanju življenja samega; tu se je šele lahko razkrilo, koliko umetnika je v pisatelju in do kakšne etične urejenosti se je povzpel.
Dejanje se dogaja v Ljubljani, največkrat na njenem obrobju, v Mostah. V okolju torej, ki se zdi malce odmaknjeno nemirnemu utripu atomskega veka, in vendar je Rožanc prav v njem odkril tragiko in radosti, mimo katerih
1 Marjan Rožanc. Mrtvi in vsi ostali. Tokovi časa. Državna založba Slovenije. Ljubljana  1959.
850
hodimo največkrat z zavezanimi očmi. S sociološkega vidika so te podobe nedvomno nazornejše kot še tako učene in nadrobne akademske študije. \ seskozi je čutiti pristnost življenjske atmosfere; ni težko uganiti, da avtor iz izkustva pozna sredino, ki jo opisuje. Resničnost je v Rožančevih novelah nepogrešljiv element in predstavlja v njih bistveno estetsko vrednoto.
Rožanc ne pozna teorij o nekakšni nujni časovni distanci in se niti najmanj ne izogiblje neposrednega, nemirnega in včasih dovolj težkega in protislovnega življenja. Nikakršne nepotrebne opreznosti ni zaslediti pri njem; prikazuje naš čas, čas velikih premikov, ko se staro krčevito lomi, pa se v bolečinah poraja novo. Skoraj vse Rožančeve novele so tako rekoč podplute s krvjo našega časa in so organsko vezane na časovno enkratnost, kajti le enkratnost, doživeta enkratno in intenzivno, se povzdigne nad čas in ga preživi.  Navidezen  paradoks, v bistvu  globoko pogojena  nujnost.
Rožanc ima oko za predmetnost; vsak droben človeški gib, vsaka značilna beseda mu je dragocena. Neka izostrena čutnost in zavzetost nad življenjem v njegovih najmanjših manifestacijah sta vseskozi prisotni v njegovem pisanju. S kakšno nazornostjo in plastiko na primer opisuje popoldanske zabave pri gospe Geli v Invalidih in bolnikih ali svečano kosilo v noveli Mrtvi in vsi ostali. Na prvi pogled se zdita prizora brez organične zveze s celoto. Idejno žarišče prve novele predstavlja vendar zgodba o tem, kako se naši junaki razhajajo in razjedajo pod pritiskom malenkostnih, drobno osebnih interesov in koristi. Z vidika celotne zasnove pa prav ta detajl dopolnjuje in podpira osnovno poanto. To malenkostno, skoraj groteskno brbljajoče ozračje daje poseben, pretehtan ton zgodbi. Te v bistvu malomeščansko infantilne gospe se sila ljubeznivo zabavajo ob črnih kavioah, ki so jim prijetna in popolnoma zadovoljujoča vsebina življenja. Prek klepeta in majhnega opravljanja njihov interes ne seže. Življenje jim teče gladko in brez posebnih ovir. Na drugi strani sta prikazana dva invalida: življenje ju tepe dovolj bridko. V tem nasprotju dobi osrednja zgodba nedvomno večji poudarek. Nekaj podobnega je s široko razpredenim pogovorom na vrtu v drugi noveli. Tam zelo nadrobno razpravljajo o vseh mogočih jedeh. Toda prav ob tem dovolj praznem besedovanju dobi miselno jedro oster poudarek: o vseh malenkostih se pogovarjajo, samo za junaka kot človeka, ki doživlja posebne psihične pretrese, se nihče ne zanima.
Rožanc kaže v pričujoči knjigi zdrav, polnokrven odnos do življenja; prvenstveni so mu življenjski pojavi v svoji široki mnogoličnosti. Rožanc nas ne muči in nam — če izvzamemo novelo Prijatelj — ne vsiljuje špckula-tivnih problemov, vnaprej globokoumno' zastavljenih in bolj ali manj spretno razrešenih. Ne. njega zanima življenje samo; šele njegovi zelo konkretni pojavi ga vznemirjajo in nanje čustveno in miselno reagira v umetniških podobah.
Izraziti, poudarjeni smisel, ki ga kaže Rožanc za konkretnost, je dandanašnji gotovo dragocena lastnost, zakaj naši književnosti grozita, malce shematično in grobo rečeno, predvsem dve nevarnosti: nekateri skušajo nasilno podrediti življenje filozofskim sistemom ali celo posameznim modnim krilaticam, drugi pa se zavedno umikajo v svojih delih v skoraj že zgodovinsko preteklost, kjer je tako lahko deklarirati napredno orientacijo.
Rožanc ni nasilen in zunanje učinkovit v fabulativnih zamislih. Njegove •»fabule« imajo skoraj vedno varno potrdilo v življenju. 7 zdravim, nenačetim
54*
851
instinktom opazuje življenje in zna izluščiti bistveno resnico iz dogajanja. Le neka šibka točka v njegovem ustvarjanju se včasih pokaže: ponekod snov premalo preoblikuje in transfigurira in se zadovolji kar z neposrednim zapisom resničnosti- Ta pridržek velja predvsem za posamezne nefunkcionalne odlomke, za katere je kritika že soglasno ugotovila, da so razvlečeni in monotoni. Nasploh vendarle lahko rečemo, da je Rožanc v novih fabulativnili kombinacijah našel ustrezne situacije svojim, življenjskim spoznanjem. Glede stilne oznake naj pripomnimo, da Rožanc v svoji pripovedi ne spreminja objektivnih razmerij; ni težko ugotoviti, da je prav ohranitev proporcev realnega življenja značilna za  realistično metodo tustvarjanja.
Zanimiv je Rožančev pisateljski svet; to je življenje malih, nepomembnih ljudi, ki slone trdno na realnih tleh. Nikoli se ne ukvarjajo z visokimi problemi in tako imenovanimi »poslednjimi« vprašanji; pravzaprav je njihov interes majhen in se giblje okrog zelo stvarnih eksistenčnih stvari, okrog kruha, službe, stanovanja, žensk. Svojo pravo naturo in svoje nravstveno bistvo pokažejo prej v aktivnem odnosu do življenja kot v visokih razglabljanjih in meditacijah. Včasih bi si skoraj želeli več intelektualne sile v njih, da bi skupaj z njimi lahko pomodrovali o življenju in svetu. Prav v risanju teh likov je Rožanc izjemno zanesljiv; nazorne, plastične, skoraj izklesane so te postave in kar zažive pred našimi očmi. Ni tudi slučajno, da se mu podobe otrok tako nenavadno posrečijo; naj spomnim samo na Pravljico, ki je prav zaradi plastične risbe otrok, svojevrstnega intimnega leska in globoke humane note ena izmed najboljših novel v tej knjigi.
Svojih življenjskih pogledov nam Rožanc večidel ne vsiljuje s široko kretnjo. Nasprotno, na videz kaže nezainteresiranost in brezbrižnost, in to prav tedaj, ko celotna organizacija snovi razodeva, da je prav na tistem mestu idejno emocionalni vrh novele. To je kajpak zakonitost objektivizirane pripovedi, mimo tega pa nemara še intimna poteza avtorja, da rad zakrije bolečino pred radovednimi očmi.
V   intelektualnih sferah Rožanc ni tako zanesljiv; v noveli Prijatelj, na primer, kjer je skušal reševati nekatera »globlja« vprašanja, je prav v zastavitvi in razrešitvi problemskega jedra šibak. Sploh stoji ta novela nekam sama zase in že s stilnega vidika ne sodi prav v zbirko.
V   noveli Prijatelj je spoznanje o grenkobi življenja intelektualistično prek meje pretirano in probleme skuša avtor tu reševati z nekimi recepti, ki se zde. da niso njegova intimna last. Misel o odtujitvi človeka samemu sebi, svoji človeški vsebini je tu že programska zadeva in nič več konkretna bolečina. Bistveno pa je to. da Rožanc ni več zmožen, kakor v prejšnjih novelah, pojavov presojati po njih objektivni moralni ceni. Nedvomno, pisatelj lahko prikazuje vse. tudi popolno moralno dezorientacijo. le v idejnem podtekstu mora ohraniti kritičen odnos do življenja in ga mora z občutljivim morailnim instrumentom vrednotiti. Rožanc pa se je v tej noveli preprosto solidariziral, čustveno in idejno izenačil s svojim močno subjektivnim junakom, in je bil zato nezmožen presoditi pojave po njih objektivni veljavi. Umetnik pa mora biti predvsem pravičen življenju, nikoli pa ne sme biti zaradi takih ali drugačnih načel do njega pristranski. V tem je ravno etos  umetnosti.
Junaku v noveli se zdi vse odveč, vsega je naveličan, službe, vsakodnevnega   življenja,   dela.   »Zbudil   sem   se   pač   toliko.«   pravi   nekje   sam   o   sebi.
852
»kolikor me lahko vzdrami življenje, ki ga živim: malo ali sploh nič.« Novela se konča z življenjskim »obračunom«: junak zbije s pestmi na tla »solidnega« državljana, astmatičnega Ivana. Res. ta ima nekaj negativnih lastnosti; malce pretirava s svojo boleznijo in zakon je sklenil preračunano, zavoljo koristi, toda kakšen je moralni kodeks našega junaka, v imenu kakšnih nazorov se bojuje on? »Godi se mi kakor v modernih romanih.« premišljuje nekje lako-nično, »sovražim ljudi in sem zavoljo tega otožen.« To so kaj klavrni življenjski nazoiri in s takim junakom se bojevati za preosnovo človeka in družbe je vsekakor Sizifovo delo. Res, Rožančev junak je znatno bolj simpatičen od nekaterih podobnih literarnih vzorcev zavoljo tega, ker le ni toliko načelen upornik zoper vesoljni red, ampak je njegov upor le bolj izraz njegove nekoliko čudne psihofizične nature. Prav zato ima novela nekaj estetskih kvalitet, ki jih ne gre tajiti: nekega fluida mladostne intimnosti in  dobro opazovanih obratov v človeški  duševnosti.
Po vsem, kar smo lahko ugotovili o Rožančevi prvi knjigi, moramo za zaključek reči, da stoji njen avtor na razpotju: lahko gre v smer oblikovanja umetniških podob ali v smer intelektualističnega pisanja, ki mu je očitno organsko tuje in za katero nima globljih dispozicij. Kam bo krenil, bo pokazala prihodnost
Marjan   Brezo v ar
853