ZIROVSKI OBCASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ZIROVSKEM, LETNIK XXVII (2006) T
36

ZIROVSKI OBCASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ZiROVSKEM
Ziri 2006
UVODNIK
Milan Kopač
Milan Kopač
SANJE PRI POLNI ZAVESTI
Pisati uvodnik za Žirovski občasnik je vsaj pri izbiri teme lahka naloga, saj je to časnik »za vsa vprašanja na Žirovskem«. Torej do tod ne moreš zgrešiti. Od tod naprej pa postaja delo za človeka, ki svoje misli težko preliva na papir (če bi se izrazil tehnično, bi lahko rekel, da imam slab postprocesor), vse težje in takoj se postavi tudi vprašanje: A mi je tu ris triba dilat?
No, če ima človek spoštovanje do časnika in urednika, ki mu je to delo ponudil, malo zdaj spet moderne družbene odgovornosti, za katero obstajajo celo že tehnični standardi, ter malo nečimrnosti, je odgovor: Ris!
Za pomoč pri izbiri teme mi je bilo rečeno, naj napišem nekaj o stvareh, ki se mi v zadnjem času pletejo po glavi. OK!
Vsa nadaljnja razmišljanja so misli osebe, ki je (de)formirana v okolju poslovodenja v industriji. Te misli lahko na zelo ozkem področju kompetentno sežejo v evropski prostor, Slovenijo, Žiri ter v podjetje, v katerem sem zaposlen.
Preden zares začnem, bi rad napisal, kaj si sam predstavljam pod nekaterimi pojmi, ki so sicer zelo raztegljivi:
Sanje: podobe, predstave, ki se pojavljajo v spanju, zlasti manj trdnem. Želje: čustvena potreba po čem.
Navdušenje: veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost. Zadovoljstvo: ko se človek počuti ugodno zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami.
Strast: zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom. Strah: neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin.
Že več kot desetletje delam kot Št. 1 v proizvodnem podjetju z več kot dvesto zaposlenimi, ki trži svoje proizvode v več kot tridesetih državah. Poleg veliko operativnega dela, ki v tako velikem in tako organiziranem podjetju pripada temu položaju, je moje glavno in najpomembnejše delo odločanje. Bolj ko si na vrhu strukture, bolj si sam pri sprejemanju odločitev in bolj pomembne so. Od pravilnih odločitev je odvisna prihodnost podjetja, zato velikokrat pravimo: Delati je lahko, težko se je odločati.
Toda kako do dobrih odločitev za razvoj podjetja? Kot pomoč pri tem delu lahko uporabljaš modele in tehnike strateškega poslovodenja; se usposabljaš in izobražuješ v poslovodnih šolah (tudi sam sem jo obiskoval); najameš lahko sveto-
valce in vseznalce, ki o zanesljivi prihodnosti podjetja vedo več kot ti oziroma skoraj vse in ti to za primeren znesek tudi povedo; lahko celo nič ne narediš in se po sili razmer morajo odločati drugi. Slejkoprej tudi ugotoviš, da je vse, kar se lahko naučiš, že staro, da je vse to popis dobre prakse, da je vse, kar je napisano ali znano, tako ali tako že preteklost, da so izkušnje res dobra šola, a žal jih vedno dobiš prepozno. Metode vpogleda v zanesljivo prihodnost (ali celo njenega zapisa), s katero bi lahko sprejemal odločitve za oddaljeno prihodnost, pa še nihče ni patentiral.
Zato danes vse pogosteje premišljujem o tem, da so vsa ta znanja nujna zato, da odločitve na koncu lahko oblikuješ v razumljivo obliko in jih predstaviš. Pravi vir snovi kot podlaga za odločitev pa je shranjen v nekih daljnih sanjah, ki si jih sanjal ali jih še vedno sanjaš pri polni zavesti.
Ko te te sanje prevzamejo, jih začneš oblikovati v realnem svetu oziroma začneš sestavljati vizijo razvoja in stanja podjetja v prihodnosti. Zanjo moraš navdušiti dovolj zaposlenih, lastnike, in če je treba, še druge skupine iz poslovnega okolja in izvajanje se lahko začne. Takšen proces je lepo opisal avtor Malega princa Antoine de Saint-Exupery z mislijo: »Če hočeš delati ladje, ne bobnaj skupaj ljudi, da bodo pripravili les, ne razdeljuj jim dela in ne ukazuj jim. Pripravi jih raje do tega, da bodo začeli hrepeneti po širnem in brezkončnem morju.« Če ti uspe za svojo vizijo prihodnosti navdušiti dovolj zaposlenih, ki si želijo sodelovati v tem projektu in so hkrati zadovoljni, da to lahko delajo, potem preprosto ne moreš v celoti izgubiti igre.
Za tisto pravo energijo, ki je potrebna za sanje in njihovo izvajanje, pa niso dovolj samo želje, zadovoljstvo, navdušenje, potrebna je strast. Ta vir energije je največji. Je prvinski. Brez strasti je okus bel plevak. V zadnjem času najbolj pogrešam prav strast in vprašanje je, ali sem še »ta prav«.
V nekih drugih okoliščinah lahko strast kot tisti neizmerni vir energije nadomesti strah. Te okoliščine sem doživljal in si jih ne želim več.
Celoten proces sanjanja, oblikovanja vizije, navduševanja drugih in zagotavljanje virov je del človekovih zmožnosti, to je njegove osebnosti, znanja ter načina njegovega mišljenja in motiviranja. Ne da se jih kupiti. To imaš ali pa nimaš. Po tem se ločijo res dobri.
Viri: substanca, iz katere kaj prihaja, se kaj dobiva.
Mnogo različnih virov je potrebnih, da izpelješ zastavljeni projekt. Nekateri so na trgu in jih kupiš ali najameš, za druge smo rekli, da jih tam ni. Viri, ki se mi pletejo po glavi zadnje čase, so seveda človeški. Kako preskrbeti te vire, da bi lahko tu, v Žireh, uresničevali svoje sanje.
Po nastopu kapitalizma v naših logih smo v podjetju opustili štipendiranje, misleč, da bomo potrebne vire preprosto nabavili na trgu. V tržnem sistemu namreč po Adamu Smithu vse ureja in postavlja na pravo mesto neka nevidna roka. Torej bo nekaj teh virov zanesljivo namenila tudi nam. Prav kmalu smo ugotovili, da ta nevidna roka A. Smitha najraje seže v naše žepe. Izgubili smo na primer dobre inženirje, ker jim je država ponudila manj stresno delo za več denarja. Vladajoča struktura je takrat tej volilni bazi na mah dodelila četrtino večje plače in take
tekme v industriji nismo mogli dobiti. Odšli so predvsem zaradi zagotavljanja eksistence in delno pomanjkanja sanj. Za to sem na državo (oblast) jezen še zdaj. Zgodba o kuri in jajcu.
V	nadaljevanju kapitalistične zgodbe je padla v nemilost panoga kovinarstva in strojništva. Še celo industrija je postala moteča. Storitve so ta prave! Ali se še kdo spomni, kako smo vehementno zapirali ali prodajali železarne, jeklarne, topilnice In kako podjetja, kot so Ravne, Acroni, Talum _ poslujejo danes? Storitve brez trdega jedra industrije in razvitega industrijskega okolja - ne govorim o lokaciji proizvodnje - so zelo omejena zadeva. Poleg tega je treba opredeliti pojem storitve. Po SIST ISO 9000: 2000 se proizvod kot rezultat nekega procesa pojavlja v štirih temeljnih kategorijah, in sicer kot storitev, miselni proizvod, materialni proizvod in kot predelani material. Tisto, kar mi kupimo v trgovini, je skoraj vedno kombinacija vseh štirih temeljnih kategorij proizvoda.
Mladi so se na osnovi te vizije odločali za boljše poklice in nastal je petnajstletni ponor človeških virov za naše potrebe. V tem času smo ugotovili, da moramo te vire ustvariti sami. Material res ni (bil) prvovrsten, a kovinarji vemo, da če jeklo dovolj dolgo in pravilno kuješ, material oplemenitiš in dobiš pravo obliko. Ko bi človek vedel, kaj danes razmišljajo mladi! Kakšne sanje imajo? Ali jim Žiri kaj pomenijo? Ali so podjetja v Žireh res premajhen okvir za uresničevanje njihovih sanj? Ali so res tako sposobni? Sam sem še vedno prepričan, da bi nam v Žireh z razvijanjem obstoječih podjetij in ustanavljanjem novih, proizvodnih in storitvenih, lahko bilo še veliko boljše, če bi nam uspelo večino dobrih virov zadržati v kraju ali jih vanj pritegniti pozneje, po zaključku formalnega izobraževanja. In jih potem tudi zadržati. To je še pomembnejše. O tem je bilo v tem časniku že kar nekaj povedanega in jaz se s tem v celoti strinjam. Zame je bil to eden najboljših prispevkov. (Pogovor Mlinar-Naglič, ŽO 33.)
V	eseju Boštjana M. Zupančiča o kakovosti življenja sem prebral, da je bila hipi-jevska generacija mladih iz šestdesetih let zadnja generacija, ki je bila sposobna resnega ustvarjalnega revolta proti razvrednotenju vrednot. Sledila jim je generacija konformističnih in narcisoidnih japijev, le-tem pa še bolj patološko hedo-nistična in konformistična generacija X. Če je tako, potem upam, da je v mladih Žirovcih še veliko hipijevskega (rokerskega) naboja.
V	preteklosti smo že bili hlapci, bili smo delavci in kmetje, ali ni že čas, da smo zdaj tudi gospodarji. In to v Žireh. Ali res moramo v Nemčijo, da znamo delati! Ali nam mora res Nemec v Sloveniji povedati, kako moramo delati, in potem je vse enostavno. Sam vse to odločno zanikam. Slovenci smo pametnejši od Nemcev. Hic Rodus, hic salta! Kdor je sposoben in ima voljo - strast, bo skočil tudi v Žireh.
Da v žirovskih podjetjih le ni vse tako slabo, da se cvet žirovske mladosti ne bi mogel zaposliti v domačem kraju, dokazuje stanje. Vse več izobraženih ljudi se vozi na delo v Žiri. Iz Ljubljane, Kranja, Škofje Loke, Logatca. In če malo zasanjamo, bodo v prihodnje prišli iz Münchna, Milana, Dunaja. Upam, da bomo zdržali do takrat!
Pred nekaj leti sem bil na skupščini CETOP v Franciji, kjer je o novačenju mladih za tehnične poklice v okviru projekta »think-ing« poročal predstavnik VDMA. Ugotovili so, da ima na izbiro poklica velik vpliv učitelj, zato so del svojih aktivnosti usmerili tudi na informiranje učiteljev. Bili so uspešni. Nekaj podobnega
sem potem naivno poskusil tudi sam in povabil ožji učiteljski zbor dveh šol s področja naravoslovja na predstavitev podjetja. Odgovora do danes še nisem prejel. Daleč od tega, da bi za takšne razmere obsojal šolski sistem ali učitelje, želim samo povedati, da smo v tem procesu razvijanja našega okolja skupaj, in od vseh nas je odvisno, ali bo proizvod tržen za to okolje.
V	tem kontekstu se še spomnim tovariša učitelja iz časov samoupravljanja in »svobodne menjave dela«, ko je na javnem mestu razlagal pomen šole in razglabljal o tem, kaj je prej, kura ali jajce. Tema so bile seveda plače.
Prav tako nekako (še) ne razumem razmišljanja teh virov, ko postanejo stari nekaj čez petdeset. Imajo veliko izkušenj (resnici na ljubo izkušnje, starejše od deset let, danes kaj malo veljajo), so še vedno sposobni, malo manj učinkoviti, bolj modri, razmišljajo pa o upokojitvi. Toda ali je to res modro? Prebral sem, da so si pojem modrosti izmislili starejši, da bi z njim zavajali mlade, češ ko boš star in moder, boš to razumel. V resnici pa naj bi bila modrost bolj izgovor za previdnost, upad sposobnosti, zavora razvoja in obramba položaja.
Po mojem si že od nekdaj vsak človek želi imeti mesečno rento, s katero bi lahko lepo in v miru živel. Še posebno danes, ko se je za naše navade močno povečal tempo in obseg dela, pa tudi zaposlitev je postala veliko manj zanesljiva. Stres in izgorevanje na delovnem mestu segata na vse nivoje organizacijske strukture posamezne (z)družbe. Razmere so se spremenile. Želje/zahteve po miru in prostem času so se upravičeno povečale tudi zaradi dviga blaginje. Mene pri vsem tem moti to, da nihče od teh ne razmišlja, da bo na ta način živel na račun svojih otrok, ki bodo morali delati in plačevati več, da bomo mi čim prej na zadnjem »čakanju«. Živeti na račun drugega ni skladno z mojim vrednostnim sistemom. Vsakdo pa ima izbiro, da lahko kadarkoli preneha delati in živi od svojih prihrankov.
V	knjigi, ki jo berem že dalj časa, sem prebral, da je eden od razlogov za propad španske hegemonije v Evropi na prehodu iz srednjega veka v novi vek tudi prezgodnje izstopanje podjetnikov iz posla, unovčevanje njihovih prihrankov za nakup nepremičnin in uživanje zasluženega. Naslednikov za podjetništvo ni bilo -ni bilo potrebe - in država je začela izgubljati davkoplačevalce ter s tem moč za prevlado. Postali so poraženci.
Evropa: moja širša domovina
Ko smo pred petnajstimi leti načrtovali in organizirali službeno pot, si moral najprej v Benetke ali na Dunaj po vize in na banko pa kakih pet različnih valut -marke, šilinge, lire, franke, guldne. Na poti si potem prečkal nekaj meja, in če si za potrebe razvoja poslov ali izdelkov švercal vzorce, si bil v nenehnem strahu. Kot poslovodna oseba si tudi nisi mogel privoščiti, da bi te dobili pri tihotapljenju, saj bi s tem trpelo tudi ime podjetja. Želel (takrat še sanjal) sem Evropo, Nato in evro. Ko mi je bila ponujena izbira, sem glasoval za. Za oba. Zdaj za enega (Nato) ne bi več. Zame je Evropa z vidika Slovenije sklenjena zgodba. Treba jo je samo izkoriščati, biti zraven, ko se deli denar, s pravo mero zdravega razuma upoštevati njene smernice, jasno povedati, da nas »vpliv UV-žarkov na rast in razplod rumenih vijolic« ne zanima, sicer pa jo pustiti na miru, pa bo OK!
Iz lastnih izkušenj sodelovanja v evropskem združenju za industrijo vem, da so zadeve v glavnem urejene, ko se poenotijo Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija. Potem pride na vrsto druga liga. In nato mi. Demokraciji je zadoščeno, velikim pa tudi! Tako pač je.
Menim, da se pomembnost Slovenije znotraj struktur Evropske unije za potrebe domače politike preveč poudarja oziroma izrablja za osebno promocijo. Potovanje v Bruselj je zdaj in. Ja, kdo pa si, če ne greš občasno tudi v Bruselj kaj vprašat! Kot včasih v Beograd. Zjutraj z letalom dol, zvečer nazaj. Takrat so bili še teleksi in telegrami in je bilo velikokrat najhitrejše, da si šel po tej poti. Zdaj je tehnologija napredovala in večino zadev, ki jih moramo kot članica obravnavati, potrditi, demokratično razpravljati bi lahko opravili tudi drugače. Po mojem. Drugače je, če se boriš za sredstva. V to usmerimo svoje vire. Za politične zadeve pa vestno skrbi gospod zunanji minister in o tem v mnogih pravkar uravnoteženih medijih v zadnjem času tudi osebno zelo obširno poroča. Se še spomnite, kaj je OVSE in kako zelo je pomemben?
Po drugi strani pa imam občutek, da kot država in državljani nismo prav pošteni Evropejci, saj nas ZDA in Vatikan kot angel varuh nenehno spremljata in skrbita, da kot ovčice ne bi zašli na kriva pota znotraj in zunaj države. Želim si, da bi se Evropska unija razvijala v začrtani smeri na gospodarskem področju. Glede meja pa menim, da Balkan je del prihodnje Evropske unije, Turčija pa ne. Dalje na vzhod tudi ne bi šel. Še o Veliki Britaniji bi razmislil, saj še vedno razmišljajo preveč po vremenskem poročilu: »Nad Kanalom megla. Evropa odrezana.«
Evro je pred nami. Nič novega. V podjetju že več kot dvajset let vse bilance in cenike vodimo tudi v evrih, prej ekujih. Nekdo (Rado Bogataj) je pač imel dobre sanje. Če pogledam malo drugače, pa lahko rečem, da je evro edini pravi evropejček. Zelo pomembno je, da ga bomo dobili, in tega se veselim. In »Schengna«, ko bo računalnik v Strasbourgu prebolel ošpice.
Slovenija: moja ožja domovina
Za Slovenijo sem se boril z orožjem v roki. Zdaj imam status veterana (prej borca). Tega nisem sanjal.
Kako bi človek lahko sovražil svojo domovino? Ne moreš. Usojena ti je. Kot starši. Sam nisi za to »ne kriv ne dužan«. Preprosto jo moraš imeti rad in z leti jo imaš rad bolj in bolj. Vsaj jaz po vseh teh popotovanjih. Pridejo pa trenutki, ko globoko podvomiš o tistih, ki jo vodijo. Kot da bi bili skregani z zdravo pametjo. Namesto žlahtne duhovitosti slišiš cinizem, samohvalo, pritlehno žaljenje, skratka, kot je napisal komentator Dela: kmetavzarstvo. Kot da so samo zato tam, da zganjajo osebni marketing in si ustvarijo veze ali kapital za lastne potrebe, saj ga z delom niso sposobni ustvariti. Tolažijo me, da je bilo vedno tako in bo tako tudi ostalo. Se ne strinjam!
V tem času se nam je zgodila privatizacija. V manjšem obsegu je bila to nova nacionalizacija.
Večinoma je proces za nami, ostajajo neporavnani računi, ki jih bodo plačevali še naši otroci. Pravica in resnica sta široka pojma, zakon je pa zakon.
Kljub temu da nekateri ekonomisti (dr. Mičo Mrkaic) še vedno trdijo, da je bilo izvozno gospodarstvo v novi državi ves čas zaščiteno in pestovano, menim drugače. Po moji presoji bi se državi pisali hudi časi, če se ne bi industriji, ki je že prej poznala »evropske standarde in direktive«, uspelo tako hitro izviti iz jugoslovanskega in ruskega trga in se preusmeriti v Evropo. Za to je bilo potrebno znanje, tveganje, drznost ^ Močna sila pa je bil tudi strah pred propadom podjetja, izgubo delovnega mesta ^ Uspelo je. Razvile so se nove spremljajoče storitve, novi proizvodi, osvojili novi trgi. Ta čas je kondicija gospodarstva odlična, saj je rast BDP skoraj petodstotna. Brez tega podatka je izjava ministra za delo, kako je z ukrepi na področju zaposlovanja znižal brezposelnost, nedostojna in žaljiva za gospodarstvo. Tudi gospod prvi minister izjavlja, da je vlada dokazala, da zna gospodariti, saj gospodarstvo zadnjih 60 let še ni bilo v tako dobrem stanju. Res je, in takrat ko ti gre dobro, lahko privarčuješ kaj tudi za slabe čase. Višji ko je vrh konjunkturnega vala, nižji bo njegov dol.
Po moji presoji se v zadnjem času ob pomoči države pod blagoslovom izstopa države iz podjetij dogaja prestrukturiranje finančnega kapitala. Cilj je verjetno ta, da bi vladajoča stran lahko s pomočjo tega kapitala čim dlje (za vedno) ostala na oblasti. Kolikor vem, je finančni kapital brez vonja in okusa in se bo kaj lahko prilagajal novim oblastnikom. Še bolj verjetno pa bo obratno.
V političnih strukturah nisem aktiven ali poznan, ker me politika ne zanima več. Mogoče bo kdaj spet drugače. Pri tej res ne veš, kdaj te spet premakne. Trenutno so aktualni tudi davki. Ameriški predsednik je nekoč izjavil, da so davki in smrt edini neizogibni stvari.
Evropski minister leta je pred nedavnim izrazil zadovoljstvo, da je njegovi vladi oziroma njemu samemu končno uspelo znižati obremenitve gospodarstva. Na drugem valu je minister za delo oznanil, kako je z ukrepi za zaposlovanje invalidov pospešil njihovo zaposlovanje za 40 odstotkov. Pozabil je navesti, da če ne zaposliš dovolj invalidov, moraš plačati predpisano dajatev - kazen, ki je kaj lahko večja kot dane olajšave. Seveda se je začel lov na invalide in oblikovala so se podjetja, ki so te »storitve« tudi nudile. Mi smo zaspali, zdaj pa plačujemo. Davek je pa res nižji in več invalidov je zaposlenih. No ja, vsaj možnost so ti dali.
Pozneje sem bil na predstavitvi davčne reforme Jožeta P. Damijana. Za podjetja je bila tako ugodna, da bi jo takoj podpisal, in mislil sem si: vendarle nekdo, ki načrtuje tudi nekaj dobrega za industrijo (brez kmetijstva) in v njej zaposlene. Že ko sem se peljal domov, se mi je začela stvar zdeti neverjetna. Ja, od kod bodo pa vzeli vse te primanjkljaje, katerih bo oproščena industrija in zaposleni. Ja, za božjo voljo, od tam vendar, od koder to počno že od vsega začetka in kjer je sploh lahko kaj vzeti. Od gospodarstva. In ker so potrebe države vse večje, varčevati pa ni znala še nobena, bi kuvertiral izjavo, da bomo v podjetju po izpeljavi davčne reforme plačali primerljivo več davka ali drugih oblik obveznosti. In nič drugače ne bo z državljani. Igra z ničelno vsoto pač.
Kljub vsemu sem osebno prepričan, da je kakovost življenja, ki je mnogo širši pojem od življenjskega standarda, v Sloveniji dobra. Kakovost življenja se ne kaže le v zdravju kot stanju duha in telesa, v katerem se oseba dobro počuti, izmeriti jo je mogoče tudi z makroekonomskimi merili in indikatorji dobrega počutja. In bolj kot »koliko imeti« pomeni »kako biti«.
Sam sem še vedno nekako prepričan, da bi Slovenija morala imeti nogometni stadion, če želi biti prava država. Nogomet je nesporno najbolj univerzalna in globalna igra, dostopna vsem. Poleg tega se je v zadnjem času tudi v Sloveniji nogomet prebil med intelektualno in motorično zahtevne igre, zato si zasluži svoj amfiteater. Prej je bilo to mesto namenjeno samo košarki. Ne vem, zakaj, saj je vendar že po teoriji iger jasno, kje je več kombinacij. V igri z desetimi ali 22 spremenljivkami? Igra z nogo je motorično zahtevnejša kot igra z roko. Dodatno so tu večje hitrosti in razdalje itd., skratka - malo za šalo - brez obvladovanja diferencialnega računa je to igro skoraj nemogoče voditi.
Pa še to. Sam sem za pravno in socialno državo. Za ločenost Cerkve in cerkva od nje. Sem tudi za višje davke, če bodo res prinesli za vse večjo blaginjo. Toda brez odrekanja in s tem vlaganja v raziskave in razvoj ni napredka družbe in ga tudi z božjo pomočjo ne bo. Če morajo o vsaki stvari, ki samo malo prizadene njihove interese, zagnati vik in krik ter takoj podajati pompozne izjave ločeno sindikati, upokojenci, cerkev, cehovska združenja (zdravniki, sodniki, učitelji, umetniki in pri tem po navadi zahtevati še več, kot že imajo, da bo vsaj kaj za menjavo, če bo v pogajanjih trda predla, potem ne bo hitrejšega razvoja in večje blaginje. Kot da bi bili v socialističnem kapitalizmu. Nisem zagovornik čistega liberalnega kapitalizma, toda če smo se že odločili za spremembe, potem se pa že mora vsak vsaj malo premakniti. Proti soncu in vetru.
v
Ziri: moj rojstni kraj
S temi je približno enako kot z državo. Rad jih imam. Razen osmih let, ko sem bil v mestnih šolah v Ljubljani, in enega leta služenja domovini v Srbiji (Raška) sem preostali čas preživel tu. In če mi bo milost naklonjena, bom tu živel še nekaj časa. Po ženini zaslugi imam rezervacijo tudi že pri Sv. Lenartu.
Če se sprijazniš z dejstvom, da v razvoju kraja zaostajamo vsaj za polovico človeške generacije za drugimi kraji iz slovenske soseščine, se da v Žireh popolnoma normalno živeti. V splošnem za zaostajanje ne moreš kriviti nobenega dosedanjega oblastnika. Pa tudi stari smo že toliko, da smo vsaj malo sokrivi. Preprosto je bil to naš potencial.
Občina, ponovno samostojna, deluje. Ker v njene strukture in procese nimam vpogleda, jih ne morem soditi. Glede na omejena sredstva tudi v drugačni zasedbi ne bi mogla narediti bistveno več. Mogoče bi bila lahko bolj učinkovita. Dogajanja spremljam bolj od daleč prek informatorja, Ločanke in Utripa. Zdaj sem se že navadil, da pri prebiranju le-teh ne smem na prvo žogo. Sem se že opekel. Potrebno je malo potrpljenja. Ko je kaka zadeva objavljena petič ali šestič, je pa res že blizu realizaciji. Kmalu bodo volitve. V politiki dolgotrajna oblast ene barve postane samozadostna, samodržna in dolgočasna. Občinske volitve res niso tako politično obarvane kot parlamentarne, saj vodenje občine bolj kot v visoko politiko spada med zahtevno gospodinjstvo. In če je gospodar dober, zakaj bi ga menjali. A kljub temu so spremembe sem in tja le potrebne. Zaradi higiene.
Vse napisano v zvezi z nogometnim stadionom velja tudi za Žiri. Tak kraj mora imeti pošteno šolo in cerkev ter nogometni stadion. Zdaj imamo enega preveč, drugega premalo.
Kar se tiče gospodarstva, se občinska oblast vanj prav zares nič ne vtika. Mogoče celo malo premalo. Mu pa v primerjavi z državno, vsaj po mojih izkušnjah, poskuša pomagati. Sam imam s tem dobre izkušnje.
Na gospodarskem področju me moti predvsem industrijska cona. Kolikor vem, je bila ta načrtovana že v sedemdesetih letih. Zakaj ni šel razvoj v tej smeri, ne vem. Škoda. Zdaj se industrijska/obrtna cona ponovno oblikuje in tu ne bi smeli več popuščati. Pred vsakim obrtnikom ali podjetnikom, ki mu je uspelo prigospodari-ti sredstva in zbrati pogum za gradnjo, samo kravato gor in kapo dol. Toda z gradnjo proizvodnih obratov v stanovanjskih naseljih ne bi smeli več nadaljevati. Vsak pravi podjetnik mora vedeti, da je pogoj za obstanek rast. Ce ne rasteš, propadaš. Za rast pa potrebuješ vire, tudi večje delovne površine. V primeru, da imaš delavnico doma, hitro zmanjka vrta za delovne in funkcionalne površine. Potem pa nastanejo težave - če jih ni bilo že prej s sosedi. Ce imaš objekt v coni, ga lahko prodaš, zamenjaš, dogradiš. Enako je z izstopom iz poslovanja. Da ne govorim o videzu naselja, onesnaževanju s svetlobo, hrupom, prahom, prometom, o stanju objektov po prenehanju funkcioniranja itd.
Sicer pa za dobrobit občine v zadnjem času tudi jaz sam ne delam veliko. Včasih sem bil vsaj aktiven gasilec. Gasilci so posebna zgodba in bi si zaslužili več pozornosti tudi pri občinskih veljakih. Ko sem v začetku devetdesetih let kot predsednik društva na višji inštanci predlagal, da bi morali biti posamezni gasilci za svoje delo tudi nagrajeni (poveljniki, strojniki, vozniki, orodjarji sem padel v nemilost. Saj so prostovoljci, bodo pa že delali zastonj! Ce zdaj malo zasanjam, bo kmalu nastopil čas za takšno nagrajevanje tudi v Žireh. Seveda potem, ko bomo razrešili meje med društvi, lastnino, komu čast in oblast ^ in druge neumnosti, ki ne spadajo v gasilšno. Skratka takrat, ko bodo organizirane skupne moči za posredovanje na ožjem področju občine iz društev Žiri in Dobračeva. Združevanje društev pa v tem trenutku ne pride v poštev. Tu se pa ne damo.
Kladivar: moj delodajalec
Leta 1968 me je Anton Kolenc, prvi diplomirani inženir strojništva iz Žirov, peljal s sabo v Kladivar v Novo vas. Takrat sem se odločil, da bom strojnik, in to sem še danes. Strojništvo je kot nogomet. Globalno in univerzalno. Od takrat sem povezan s tem podjetjem in je tudi moj edini delodajalec. Ocenjujem, da se je v svoji 57-letni zgodovini razvilo v moderno podjetje, primerljivo s povprečnim evropskim podjetjem. Razen po plačah. Podjetje je vodilno podjetje v Sloveniji na področju oljne hidravlike, z lastnim razvojem, tehnologijo in trženjem lastne blagovne znamke v 35 državah. Indirektno se naši proizvodi pod tujo blagovno znamko tržijo na vseh celinah sveta in, vgrajeni v različne stroje, pomagajo človeku.
Skupaj z ostalimi žirovskimi podjetji iz te panoge lahko rečemo, da so Žiri središče oljne hidravlike v Sloveniji.
Ampak preteklost in sedanjost je bolj stvar za računovodje, kontrolorje in operativne vodje. Mene navdušuje le prihodnost. Kje bomo čez deset let. Sanjajmo. Kladivar bo razvoj proizvodov in tehnologij usmerjal v posebne sestavine fluidne tehnike za posebne aplikacije, kjer vodilni v panogi niso samostoj-
no prisotni in kjer cenovna vojna ni tako močna. Povezoval se bo s sebi primernimi podjetji v Evropi za skupno nastopanje v dobaviteljskih verigah končnih graditeljev strojev, tako imenovanih OEM-kupcev. Pri izpolnjevanju naročila bo utrjeval osrednje sposobnosti proizvodnje - obdelava z odvzemanjem na obdelovalnih centrih, brušenje, honanje, čiščenje in zaščita ter montaža in preizkus. Približno tri četrtine zoženih proizvajalnih stroškov prodanih proizvodov bodo sestavljene iz stroškov materiala, kupljenih delov in storitev, Kladivar bo prepoznavna znamka na trgu razširjene EU, Žiri bodo postale glavni distribucijski center za proizvode oljne hidravlike v Sloveniji. Kladivar bo razširil storitve na nova področja, tako da bo njihov obseg v širšem pomenu znašal desetino celotnega obsega prodaje, v svojem izobraževalnem centru bomo izdajali evropska potrdila o opravljenih preizkusih znanja, del rednega procesa izobraževanja na fakulteti bo potekal v Kladivarjevih laboratorijih za fluidno tehniko ^ Upam, da bodo vsaj kakšen trenutek zadovoljni tudi zaposleni. In tako naprej. Vsega pa tako na smem povedati.
Imamo želje, voljo, radi imamo podjetje, celo nekaj strasti premoremo za oblikovanje in izvedbo sanj, le o dveh ključnih zadevah se mi še ne sanja: ali nam bo uspelo za projekte zagotoviti človeške vire in kdo bo bodoči lastnik podjetja.
Žirovski občasnik: tudi moj časnik
Več kot četrt stoletja že izhaja. Veliko informacij in podatkov o Žireh je popisanih in dokumentiranih. Veliko jih še bo. Veliko lepih trenutkov pri branju nam je že postregel. Revija in urednik si nedvomno zaslužita javno žirovsko priznanje. Pristojni kulturniki in občinarji naj se že končno zganejo.
Toda tudi za njegov obstoj in razvoj bodo potrebni novi »viri«. Uredniški odbor se stara, stara se po mojih zaznavah tudi bralstvo. Da ga bodo brali tudi mlajši, ga bodo morali ti tudi soustvarjati. Verjetno bodo teme druge, za nekatere manj všečne, za druge bolj aktualne in manj resne, a če je to cena razvoja, sem za. Tudi tole je bilo kratko sanjanje. Vem, kako težka je pot od sanj do resničnosti. Tale mi bo prihranjena, upam pa, da jo bo kdo vendarle prehodil. Vsem tistim, ki ste ga in ga še ustvarjate, iskrena hvala. To je nekaj tistega, kar se mi zadnje čase plete po glavi.
Napleta se mi še marsikaj. Tudi kaj bolj veselega in sladkega. A to ni za ta časnik.
Žiri, 6. oktobra 2006
Miha Naglič
KJE SO NAŠI VIRI?
V zadnjih letih je uvodnik iz dveh besedil. Prvo je uvodno razmišljanje ugledne osebnosti iz našega kroga, drugo je kratek urednikov povzetek oziroma odgovor na vprašanje, kaj je v tej številki? K pisanju uvodnega razmišljanja sem to pot povabil mag. Milana Kopača, direktorja delniške družbe Kladivar Žiri. Za vodenje le-te je namreč februarja 2006 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, nagrado, ki ima v gospodarskih krogih podobno veljavo kot v umetniških nagrade Prešernovega sklada. To nagrado je od Žirovcev pred njim dobil le Tomaž Košir; leta 1989, za uspešno vodenje Alpine v letih 1980-88, ko je ta žirovska »tovarna mati« dosegla svoj vrhunec. Uvodnike v zadnjih nekaj zvezkih so napisali naši sodelavci, ki so po stroki družboslovci in humanisti: sociolog dr. Zdravko Mlinar, slovstvena folkloristka dr. Marija Stanonik, ekonomist in politik mag. Viktor Žakelj ^ Tudi sicer je pisanje bolj v njihovi kot v domeni naravoslovcev in tehnikov. Da je to bolj predsodek kot resnica, potrjuje prav uvodnik Milana Kopača. Po stroki je strojnik in gospodarstvenik, a svoje delo in problematiko družbe, ki jo vodi, zna presenetljivo dobro vpeti v kontekst globalnih, evropskih, slovenskih in žirovskih razmer. Opozarja tudi na problem »virov«. Pa to nista le vse dražje jeklo in energija, ki ju kot vira potrebuje Kladivar Žiri in na ceno katerih tisti, ki jih rabijo, ne morejo prav nič vplivati. Glavni so »človeški viri« in med njimi tisti najmlajši in najbolj perspektivni. »Ko bi človek vedel, kaj danes razmišljajo mladi. Kakšne sanje imajo? Ali jim Žiri kaj pomenijo? Ali so podjetja v Žireh res premajhen okvir za uresničevanje njihovih sanj? Ali so res tako sposobni? Sam sem še vedno prepričan, da bi nam v Žireh z razvijanjem obstoječih podjetij in ustanavljanjem novih, proizvodnih in storitvenih, lahko bilo še veliko boljše, če bi nam uspelo večino dobrih virov zadržati v kraju ali jih vanj pritegniti pozneje, po zaključku formalnega izobraževanja. In jih potem tudi zadržati. To je še pomembnejše. O tem je bilo v tem časniku že kar nekaj povedanega in jaz se s tem v celoti strinjam. Zame je bil to eden najboljših prispevkov. (Pogovor Mlinar-Naglič, ŽO 33.)« Na naš veliki intervju pa sem povabil gospoda Izidorja Rejca, ki je 5. novembra dopolnil 70 let. Rojen na žirovskem jugu, je med Žirovci prebil svoje otroštvo, bil prvi univerzitetni diplomirani ekonomist, ki se je po študiju vrnil in zaposlil v Alpini, v njej hitro napredoval in bil v letih 1966-75 njen direktor. V zahvalo za opravljeno delo je moral v Ljubljano, kjer je v burnih in prelomnih osemdesetih in devetdesetih letih soustvarjal zgodbo slovenske osamosvojitve. Skratka: človek, ki nam ima kaj povedati, dokaz za to so njegovi odgovori. Na vrhuncu svoje lastne življenjske zgodbe je začel zapisovati tudi zgodbe drugih in jih letos objavil v knjigi Ko mladost zapoje. Iz nje dodajamo k intervjuju črtico Mojster in oceno knjige izpod peresa Milke Bokal.
Kje so že časi, ko je bil Izidor Rejc direktor Alpine! Alpina je dobrih 30 let pozneje še vedno tu, a močno drugačna. Od poletja 2006 naprej ni več »naša«. Dobila je novega lastnika in ta ni iz Žirov. Novi lastnik je na njen vrh postavil tudi nove-
ga prvega moža. To je gospod Matjaž Lenassi, priznani slovenski gospodarstvenik. Gotovo bo večino Žirovcev močno zanimalo, kar nam je povedal v intervjuju, ki smo ga pripravili konec oktobra, tik pred sklepom redakcije tega zvezka. Njegove besede napovedujejo nov veter, obetajo številne spremembe. Te se nekaterim kažejo kot negotove, a čez čas se utegnejo izkazati za potrebne in blagodejne. Iskreno upamo, da bo res tako in da bo Alpina tudi v prihodnje prispevala k blaginji Žirov in Žirovcev. »Jaz sem prišel sem, da bo to podjetje uspešno, to je moja naloga in glede na to, da sem ciljno usmerjen, nameravam ta cilj tudi doseči. Na kakšen način, bomo še videli. Ko bomo dosegli cilj, bo to dobro tako za Alpino, za zaposlene in za vse, ki so povezani z nami.« Take so odločne besede novega predsednika uprave, ki hkrati poudarja, da pričakuje največ težav v spreminjanju miselnosti zaposlenih.
Nejko Podobnik se je pogovarjal s Stanetom Gluhodedovim, rojakom, ki ga Žirov-ci bolj malo poznamo, čeprav ima tudi on za sabo zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot, ki ga je vodila po svetu in v Nemčijo, kjer zdaj živi. Bolj poznamo njegovega starejšega brata Ivana, slikarja. No, tudi Stane je slikar in tudi v Žireh je očitno kar nekaj njegovih slik.
V letu 2006 sta se od nas poslovila oba najstarejša stalna sodelavca: Anton Žakelj in Vlasto Kopač. Oba po rodu Žirovca, a kako različni usodi! Anton Žakelj je bil še v začetku tega leta najstarejši moški žirovskega rodu. Rodil se je 13. junija 1907 v Stari vasi, umrl 13. januarja 2006 v Clevelandu, kjer je živel več kot pol stoletja. Do stotega mu je manjkalo samo še poldrugo leto. V ŽO je začel dopisovati konec osemdesetih, v začetku kot Anže, kmalu tudi s polnim imenom. Njegovi medvojni in povojni dnevniki so za nas izredno dragoceno pričevanje, objavili smo jih že več, nekaj jih na objavo še čaka, v amerikanščini so vsi že zdaj dostopni na spletu. To pot objavljamo tistega, ki je njegovo osebno pričevanje o najbolj tragičnem obdobju slovenske zgodovine v 20. stoletju - o maju in juniju 1945, ko so morali mnogi na »beg v neznano«, več kot deset tisoč so jih vrnili in brezpravno pobili. Naš pokojni sodelavec je imel srečo, da ni bil med njimi, v tujino je odšel kot civilist in teh Angleži niso vračali. Očetov dnevnik je za objavo pripravil njegov sin Janez Žakelj, ki živi v St. Paulu, glavnem mestu države Minnesota. Janez postaja za očetom naš novi sodelavec, objavljamo tudi njegova zapisa ob očetovi smrti. Veliko se posveča slovenščini, v kateri je zapisal tudi tale prisrčni stavek: »Za Janeza, kakor za njegove starše, so Žiri in Slovenija še vedno prva domovina in prva pri srcu.« Pokojni rojak je bil pri srcu tudi Tončki Stanonik, ki mu je posvetila lep spominski zapis.
Anton Žakelj je umrl v 98. letu, Vlastu Kopaču je do 93. manjkal le dober mesec. Umrl je 27. aprila 2006 v Ljubljani, rodil se je 3. junija 1913 v Novi vasi. Da je po vsem, kar je v življenju prestal, dočakal tako visoko starost in bil skoraj do konca dejaven, je pravi čudež. Poldrugo leto je prebil v taborišču Dachau, skoraj pet let v dachavskih procesih in zaporih. Od obeh se je pozdravil v planinah, v svojih Grintovcih. Slovencem je zapustil velik opus. Bil je najožji pomočnik mojstra Plečnika, v zadnjih letih je nadzoroval obnovo nekaterih njegovih del. Pred uničenjem je obvaroval arhitekturo Velike planine, sodeloval pri postavitvi številnih spomenikov, vtisnil svoj osebni pečat grafični podobi narodnoosvobodilnega boja. V mesecih pred smrtjo je v knjigi Iveri z Grintovcev zbral svoje planinske spise in risbe. V Žireh je ohranil svojo rojstno hišo, ki je bila prav tako že zapisana
podrtju, in jo obnovil tako, da smo lahko Matevžkovo domačijo skupaj z njenim kozolcem razglasili za kulturni spomenik. Uredništvu ŽO je posredoval dragocene spominske zapise svojega očeta, slikarja Franja, in dal dva dolga intervjuja. Za vse to smo skušali zaslužnemu rojaku v Muzejskem društvu Žiri leta 2004 izraziti skromno priznanje tako, da smo ga razglasili za častnega člana. Predsednik republike Milan Kučan pa ga je že leta 1999 odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem - zlatim častnim znakom svobode, »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«. Njegovo največje volilo Slovencem in Žirovcem pa je po mojem njegova častna življenjska drža. Njegovo življenje priča, kako je mogoče kljubovati usodi, po kateri si vsaj dvakrat že zapisan smrti, pa jo obakrat premagaš in kljubuješ naprej, pokončno, zvest samemu sebi in svojemu prepričanju. Kljub boleči krivici, ki so mu jo naredili njegovi sodrugi komunisti, mu je srce do konca bilo na levi.
Letos spomladi smo Žirovci odkrili novega-starega slikarja. Rojaka Antona Kristana (1890-1967), ki se je rodil na Selu pri Žireh, umrl pa v Kranju. Malo jih je vedelo zanj, čeprav je bilo tudi v žirovskih hišah nekaj njegovih slik. Besedilo o njegovem življenju in delu sta napisala Alfonz Zajec in Bogdan Drinovec, slikarjev vnuk, sicer pa strokovnjak za gradnjo cest. Zraven njunega objavljamo še krajše besedilo, ki ga je napisal akademski slikar Stane Kosmač in ga prebral, ko je 12. maja odpiral Kristanovo razstavo v Galeriji Svobode Žiri.
V	letu 2005 so trije žirovski kulturniki praznovali 80-letnico: profesor Rado Jan, slikar Ivan Gluhodedov in Ivan Reven, poznan predvsem kot risar oziroma pisar plakatov. Prva dva smo počastili že v lanskem ŽO, prvega z intervjujem, drugega z likovno prilogo ob razstavi. Tretjemu smo razstavo postavili šele letos spomladi, ta zvezek ŽO pa smo odprli njegovemu spominskemu zapisu, v katerem je v začetku osemdesetih let sam razložil, kako in zakaj je začel risati oziroma pisati plakate. Zgolj naključje je, da se je v tej številki znašel tudi etnografski zapis dr. Tadeje Primožič o Ivanovem bratu Vinku Revnu.
Potem ko smo konec leta 2005 dobili knjigo dr. Marije Stanonik, v kateri razlaga hišna imena v Žireh, objavljamo strokovno besedilo njene sestre Milke Bokal, prav tako slavistke, v katerem poskuša razložiti žirovska krajevna imena, zlasti tista z južnega dela Žirovskega. To obeta, da bo svojo dragoceno in zanimivo razlago nadaljevala. Gotovo vas zanima tudi, kaj se dogaja na severnem robu Žirovskega, na območju zdaj že zaprtega Rudnika urana Žirovski vrh (RUŽV). To nam je razložil mag. Franc Avberšek, direktor ekipe, komaj dvajseterice, ki je še na kraju dogajanja in skrbi, da bi se sanacija okolja sklenila čim bolj strokovno in ekološko prijazno.
V	leposlovnem razdelku so tokrat poleg že znanih tudi nova imena. Izidor Rejc, ki je svojo prvo knjigo črtic objavil pri sedemdesetih. Zgodbi, ki jo objavljamo, je dal naslov Mojster. Ta se sicer nanaša na delo glavnega junaka, Tavčarjevega Janeza iz Rakulka, ki se je oženil v Zavratcu, kjer zdaj živi in dela; vendar priča, da je mojster tudi tisti, ki je njegovo zgodbo zapisal. Mojstrstvo Matevža Pečelina in Petre Likar že poznamo, da to postane, pa obeta tudi pisanje Katje Stanonik, učenke petega razreda Osnovne šole Žiri, ki je eno svojih zgodb poslala na literarni natečaj revije Kekec in zanjo dobila nagrado. Spodbudno.
Kaj menite, koliko knjig so v zadnjem letu napisali in objavili avtorji, ki sodijo po poreklu ali po snovi, ki jo obravnavajo, v naš krog in so skoraj vsi tudi stalni
sodelavci ŽO? Enajst! Marija Stanonik kar dve, po eno pa rojaki s Tabra, kmečke žene, žirovski »svobodaši«, umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, pisatelj Vladimir Kavčič, v tem pisanju že dvakrat omenjeni Izidor Rejc, dr. Anton Mlinar, njegov sošolec Miha Naglič in Čeh Miloš Habrnal, ki sicer ni »naš«, je pa priznani utrd-boslovec in je napisal doslej najbolj obsežno in tudi najbolj »utrjeno« knjigo o nam dobro znani Rupnikovi liniji. Še posebej smo lahko ponosni na dosežek Vladimir-ja Kavčiča, ki je po očetu tudi naš rojak. Njegov roman Prihodnost, ki je ni bilo, ki je izšel 2005 pri Študentski založbi v imenitni zbirki Beletrina, je bil letos izbran v najožji krog petih finalistov za Delovo literarno nagrado kresnik, avtor pa je za svoje življenjsko delo 8. junija na Ljubljanskem gradu prejel Župančičevo nagrado mestne občine Ljubljana.
Objavljamo tudi zapise o nekaterih drugih odmevnih kulturnih dejanjih, ne samo knjižnih. O praznovanju stoletnice čipkarske šole v Žireh, o obnovljenih Milavčevih orglah v farni cerkvi sv. Martina, o gledališkem abonmaju v sezoni 2005-2006, o skupinski razstavi žirovskih likovnikov v Ljubljani. Žal kljub našemu vabilu nismo dobili člankov o žirovski premieri igre Arhangeli niso avtomati, najbrž smo katero od prireditev tudi spregledali. Ponovno vabimo žirovske kulturnike, da ob svojih prireditvah poskrbijo tudi za zapise o njih. Če bodo dobri, jih bomo z veseljem objavili.
Polemičen odmev je zbudilo tudi pisanje Mihe Nagliča v knjigi Dediščina rapalske meje, ki je izšla lani kot 8. zvezek v zbirki Knjižnica ŽO. Tako rekoč brez odmeva je ostal v Žireh sklep Vlade Republike Slovenije, ki je o božiču 2005 našemu kraju podelila status mesta. Od 1291, ko je bilo ime Žirov prvič zapisano (Syroch), je moralo miniti več kot sedem stoletij, da je ta starodavna vas skupaj s Staro in Novo vasjo ter Dobračevo postala mesto. Prejeti status mesta je (bil) za marsikateri kraj na tem svetu dogodek tisočletja, stoletja, desetletja ali vsaj tistega leta; v Žireh ni bil niti dogodek meseca, tedna ali vsaj tistega dne ^
Odgovorni urednik in uredništvo že dve leti doživljata pritiske nekaterih občanov, ki jim ŽO, kakršen je, očitno ni po volji, radi bi v njem »naredili red« oziroma pridobili kontrolo nad našim poslovanjem in urednikovanjem. Prevzemi so pač na pohodu, njihov cilj niso le podjetja, to postajajo tudi mediji, društva in še kdo. Mi se bomo trudili, da ostanemo neodvisni medij, odprt za avtorje različnih pogledov, pogoj za objavo njihovih prispevkov je le ta, da so dobri in ne slabi. Več o tem v naslednjem zvezku, ki zna biti tudi močno drugačen.
Da je pri ŽO res čas za spremembe, nas opozarja tudi tokratni uvodničar. »Več kot četrt stoletja že izhaja. Veliko informacij in podatkov o Žireh je popisanih in dokumentiranih. Veliko jih še bo. Veliko lepih trenutkov pri branju nam je že postregel. Revija in urednik si nedvomno zaslužita javno žirovsko priznanje ^ Toda tudi za njegov obstoj in razvoj bodo potrebni novi 'viri'. Uredniški odbor se stara, stara se po mojih zaznavah tudi bralstvo. Da ga bodo brali tudi mlajši, ga bodo morali tudi soustvarjati mlajši. Verjetno bodo teme druge, za nekatere manj všečne, za druge bolj aktualne in manj resne, a če je to cena razvoja, sem za.« Ja, kaj pa nam drugega ostane, kot da smo tudi mi »za«! A kako? Kje so naši novi »viri«?
Na takšna in še drugačna vprašanja bomo skušali odgovoriti že v bližnji prihodnosti. To pot pa vam želimo le še: lep konec leta 2006 ter srečno in uspehov polno leto 2007!
P. S. Za darilo, ki se k takemu voščilu poda, vam dajemo drobno, a prav lepo knjižico. Pravljico o klekljarici Polonci, ki jo je napisala naša sodelavka Tončka Stanonik. Z njo je ponovno izpričala, kar smo na tihem vedeli, zdaj pa je že več kot očitno: da zna pisati na podobno fin način kot klekljati. Zato ni čudno, da je v podnaslov tudi sama zapisala ravno tile pomenljivi besedi: »Pišem, klekljam.« Njena čipka v knjigi je izšla kot 10. zvezek zbirke Knjižnica Žirovskega občasnika. Z njo smo hoteli tudi pri ŽO po svoje počastiti letošnjo stoletnico čipkarske šole v Žireh.
Najbolj zaslužni za izjemno predstavo ob stoletnici Čipkarske šole Žiri, v telovadnici Osnovne šole Žiri, v soboto, 6. maja 2006. Z leve: ravnatelj Marijan Žakelj, učitelji Andrej Žakelj, Mina Kravanja in Stane Kosmač, na desni učenec An Galičič, povezovalec programa. Foto: Polona Mlakar Baldasin
H-1
>
^INTERVJU
^ IZIDOR REJC,
OB NJEGOVI 70-LETNIa
Miha Naglič
TOVAR'ŠI, KAKO MORETE DELATI, KO NI DIREKTOR V PARTIJI?
To pot smo na naš »veliki intervju« povabili rojaka, za katerega lahko ob njegovi 70-letnici zapišemo, da je ena najbolj ustvarjalnih osebnosti med Žirovci in Slovenci v drugi polovici 20. stoletja. Naš sogovornik je Izidor Rejc, ekonomist in politik. Rodil se je 5. no-
vembra 1936 v Doleh, v kraju na žirov-skem jugu, ki je bil v freisinških časih v žirovski, pozneje v zavraški župniji, od rapalske meje, ki v teh krajih kot lokalna meja še traja, pa je v idrijski občini. V šolo je hodil v Dole in Brekovice, na nižjo gimnazijo v Žireh,
Izidor Rejc v svojem stanovanju v Ljubljani; foto Polona Mlakar Baldasin
na gimnazijo v Škofji Loki. Študiral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in se po diplomi zaposlil v Alpini kot prvi univerzitetni diplomirani ekonomist v tej tovarni. V letih 1966-75 je bil direktor Alpine, 1975-90 pa med vodilnimi kadri in direktor v poslovnem sistemu Mercator. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenskega krščan-sko-socialnega gibanja, iz katerega je 1990 nastala stranka SKD, največja v koaliciji Demos. Na prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990 je bil izvoljen za republiškega poslanca in na volitvah 1992 in 1996 še dvakrat za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. V osamosvojitveni vladi Lojzeta Peterleta je bil v prelomnih letih 1990-92 minister za industrijo in gradbeništvo, pozneje kot državnozborski poslanec tudi predsednik Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacijo in predsednik nadzornega sveta SRD - Slovenske razvojne družbe. Od 2000 je zelo aktiven upokojenec, še vedno dejaven v SLS. V mladosti se je udejstvoval kot športnik, se izkazal v atletiki in odbojki, na jesen življenja se je poskusil v slikarstvu, piše pesmi in prozo. Pri založbi Družina je poleti 2006 izšla njegova prva knjiga, zbirka črtic Ko mladost zapoje. Je oče petih otrok, treh hčera in dveh sinov ^ Naj o vsem tem spregovori še sam.
Začniva na začetku. Na ta svet ste prišli 5. novembra 1936 v Italiji. Vendar ta v tistem času ni bila tako daleč od Žirov, kot je danes. Kje je bila Vaša rojstna hiša?
Rojstna hiša, ki se ji reče Preskarjeva domačija, je sedela na griču nasproti Vrsnika. Ko greš po lepi dolini Žirovnice, prideš do Kraljeve domačije in greš naprej. Sredi poti med to domačijo in urejeno kasarno se obrneš proti Rečici in greš naravnost po bregu.
Po 200 metrih vzpona si že blizu Presk. Rojstne hiše ni več, so jo podrli, bila pa je zelo prikupna. Če si se usedel na klop pri peči, si videl cerkve na Vrsni-ku, v Goropekah in na Vrhu Svetih Treh Kraljev. Hiša je imela šest manjših oken. Razgledi pa so bili nasploh razkošni: spredaj Blegoš s predgorjem, zadaj venci Alp. Po drugi vojni, vemo vsi, smo Italijane spravili na svoje mesto.
Kakšni so Vaši spomini na otroštvo? To sprašujem s posebnim ozirom na dejstvo, da ste se rodili kot nezakonski otrok. To je bilo v tistem času na kmetih še posebej težko. Ali pa se morda motim?
Otroštvo je bilo nenavadno težko, z veliko preizkušnjami. Ko me je mama nosila, je zaradi okoliščin zbežala daleč od doma. Povedali so, da je mislila na najhujše. Komaj so jo našli. To sled je bilo čutiti v njenem življenju. Sam pa sem to izkusil na lastni koži, saj so rekli: »Za hlapca bo dober, potem ga pa damo nekam v tovarno.« Tudi med šolanjem je bilo pogosto spraševanje o imenu očeta, pa sem rekel, da ga nimam, in v razredu so se smejali. Celo to so rekli razni sorodniki, da ne znam po ravnem hoditi.
V krajih na žirovskem jugu, kjer sam živim zadnja leta, se Vaše matere, Preskarjeve Pepce, še dobro spominjajo. O njej pripovedujejo s spoštovanjem. Kakšni so Vaši spomini nanjo?
Vem, da je zaradi mene veliko pretrpela, posebno, ker sva bila zelo malo skupaj. Bila je zelo čuteča in skrbna. Podnevi je delala, zvečer je hodila leta in leta v Preske k svoji materi, ki je bila bolna in jo je ponoči čuvala. Veliko je pomagala bolnikom naokoli, jim prala, čistila. Njena zelo dobra prijateljica je bila Kraljeva mama, ki je tudi imela tr-
do življenjsko pot ob številni družini. Zelo rad sem jo imel, toda vem, da tega nisem znal prav pokazati.
Ste se kdaj srečali z očetom?
Ne spomnim se, da bi se kdaj srečala ali kaj pogovorila. Vedel pa sem, kdo je in kakšen je bil. Ko sem bil še čisto majhen, sem šel v nedeljo proti zavraški cerkvi in zgoraj so stali vaški fantje. Pa pravi nekdo: »Ti, Peter, ali poznaš tega fantka, zaručanega?« Jaz to slišim in najraje bi se vdrl v tla. Fantje se smejijo. To je moj edini spomin nanj.
Kje vse ste kot otrok stanovali, kako se spominjate ljudi, pri katerih ste živeli?
Najprej sem seveda nekaj let živel v rojstni hiši v Preskah, kjer je bila tudi primerna druščina. Od tam sem šel služit v Kovk, nato v Sovro, od tam naprej v Žiri, kjer sem bil najdlje pri Lukatu. Povsod sem moral veliko delati in nikjer mi niso prizanesli. Vse sem opravljal: pral perilo, pomival posodo, nosil vodo za živino in kuhanje v bren-ti, ribal tla, molzel krave, nosil v košu travo za živino in pomagal pri drugih kmečkih delih. Mama mi je velikokrat, ko sva prišla skupaj, rekla: »Saj vem, da je hudo, a vseeno potrpi in ubogaj. Rada bi ti kaj dala, pa ne morem.« Tako so tekli mladostni časi. Večkrat rečem: te mladosti ne bi želel več ponoviti.
Druga svetovna vojna se je v naših krajih zgodila med Vašim četrtim in deve-
tim letom. Imate kljub mladosti tudi nanjo in na njen konec kak spomin?
Vojna je bila kruta. Ko so bili še Italijani, karabinjerji, je bilo kar v redu. Seveda, bili so na meji in so se zato kar lepo obnašali in razumeli z domačini. Radi so imeli otroke. V šolo smo hodili v Dole in se učili italijanščine. Kasneje pa smo hodili skozi Ravne k Jureču. Ker so bile razne hajke in boji, smo včasih videli tudi mrtve. Bilo je veliko municije, orožja in granat. Srečo smo imeli, da ni bilo nesreče. Nekajkrat so partizani v Preskah vse pobrali in odpeljali v noč. Nekoč je mama vodila ponoči Vojkovo brigado skozi Žirovnico do Razpotja. Zapadel je sneg in ker so prejšnji dan vzeli kravo, so jo morali vojaki razkosano nesti na pot. Morali so drugam. Proti koncu vojne je zadaj za vasjo Dole padlo zavezniško letalo. To je bilo veselja, saj smo prišli do čokolade in svetlečih ostankov, razbitin.
Kam ste še hodili v šolo? Kdo Vas je pri tem podpiral?
Po četrtem razredu, ki sem ga končal pri Jureču, sem napravil izpit za nižjo gimnazijo. Nižjo gimnazijo sem končal v Žireh. K učenju me je vedno spodbujala mama, čeprav sem bil pri drugih ljudeh. Ko se je nižja gimnazija zaključevala, je bila mala matura. Rad bi se učil, pa niso pustili kuriti luči. Šel sem v sobo, se usedel na posteljo in čakal, da so odšli spat. Tako sem ostal buden in se priti-
Ena zadnjih postaj mojih selitev (Pri Homcu v Stari vasi)
Z učitelji in učenci ČŠIC ob koncu šolskega leta 1969/70
hotapil do luči. Pozneje sem šel v internat v Kranj, nato v Škofjo Loko in tam nadaljeval gimnazijo.
V Loških razgledih 51 (2004) so objavljeni Vaši spomini na bivanje pri materinem stricu, ki je bil takrat župnik v južni Dalmaciji. »Don Kosta« so mu rekli njegovi farani. Ko je bil v zadnjih letih življenja spovednik na Brezjah, se je baje pred romarji, ki so prihajali iz Žirov, rad pohvalil, da je njegov nečak direktor Alpine ^
Mamin stric, Don Kosto Selak, je bil dolgo časa v Dalmaciji na Pelješcu, v lepi Janjini. Vas malo nad morjem z lepim pogledom na levo in desno stran polotoka. Rad je pisal premnogim ljudem, skladal pesmi in bil ugleden glasbenik. Kot župnika so ga tam imeli zelo radi, saj jih je večkrat med vojno reševal pred Italijani. To, da sem v Alpini za direktorja, pa je res rad povedal ljudem.
Kako je bilo, ko ste kot prvi univerzitetni diplomirani ekonomist v Žireh nastopili službo v Alpini? Ker je moja mama delala v računovodski službi, vem, da ste bili še kot mladenič njen šef, na položaju šefa financ ste nasledili legendarnega Edvarda Strliča ^
Rad bi študiral arhitekturo ali pa medicino. Niso pa bila na voljo sredstva. Ker sem dobil v Alpini štipendijo za ekonomijo, sem se odločil zanjo in se nisem zato nikoli kesal. Številke so mi bile kar prijeten sopotnik. Ko sem diplomiral, pridem v Sovro k mami in rečem: »Končal sem.« »Kako, končal?« mi reče. »Ja, v šolo ne bom več hodil! Sem pač diplomiral!« Ona me gleda in pravi: »Kaj pa zdaj?« »Štirinajst dni bom prost, potem grem pa v Alpino,« odgovorim. Ko pridem naslednjo nedeljo v Sovro, vidim mamo vso objokano. Pa pravi: »Ne verjamejo, da si
diplomiral, pravijo, da se mi lažeš, in kaj mu verjameš.« Naslednjič sem prinesel diplomo, da so jo lahko videli. Odtlej se je vse spremenilo. Tako se je začela moja delovna in poslovna pot. V Alpini sem se boril za boljša mesta. Nenadoma je gospod Edvard Strlič odšel v Ljubljano. Bil je res dober računovodja, moder človek in imel je veliko izkušenj. Meni je pomenil veliko. Prosili so me, da bi prevzel to mesto. Nekaj časa sem se upiral, potem pa privolil in se zavedal, da spadam v vodstveno garnituro. Dobil sem tudi stanovanje. Tvoja mama Marica je vodila sektor obračunavanja in izplačila plač. Zahtevno delo. Bila pa je zelo vestna, zanesljiva in dobro smo se razumeli. Obračun plač je bil takrat na osnovi posebnih normnih listkov, ki jih je vsak delavec odstrigel in shranil.
Leta 1966, ko še niste dopolnili 30 let, ste postali glavni direktor Alpine. Se danes se mnogi sprašujejo, kako je bilo v »partijskih časih« kaj takega mogoče nekomu, ki sam ni bil v partiji?
Bila je redna reelekcija. Takrat sem vodil računovodstvo, razne načrte in plane ter urejal cene. Mladi komunisti so bili na moji strani. Malo pred tem je bil oblikovan tudi časopis Delo in življenje, ki sem ga urejal in mu dal ime. Prijavil sem se na razpis, pripravil program razvoja Alpine in delavski svet se je odločil zame. Uspelo je, toda to je bil šok za okolico in občino, da ne govorim o vsej slovenski dimenziji. Ta pogum se je izkazal za dobrega in tudi poznal sem Alpino, da je to ambiciozno in delovno podjetje.
In ne samo, da niste bili v partiji, vsako nedeljo je šel direktor Alpine slovesno k maši in tudi sicer ni prikrival svoje pripadnosti katolištvu in Cerkvi. Kako se je oblikovala Vaša »verskost«?
Vera je dar in zanjo si je treba prizadevati. Kot mnogi sem imel v mladosti krize, toda poglobil sem se v njeno temeljno sporočilo, utrdil svoj značaj in vero. Bilo je nekoč, ko sem v Italiji kupil zelo lepo, sočno rdečo kravato. Nič nisem razmišljal in v nedeljo jo imam pri maši. Ljudje pa nenavadno zelo gledajo. Sredi tedna je že prišla vest iz Ljubljane, iz CK, da se gotovo norčujem iz partije in jo javno izzivam.
Mladostni »Dori«, kakor so vam rekli vrstniki, je bil tudi sicer popularna osebnost: športnik, ki je veliko prostega časa preživljal v telovadnici bližnjega Partizana ali tekal po glavni cesti skozi Žiri. Nezaslišano oziroma dotlej nevi-deno! Mlad moški, ki je veliko dal na modo in sploh na lepe reči, kupil si je avtomobil znamke Alfa Romeo V tovarni ste zaposlili arhitekta, k sodelovanju povabili umetnika Tomaža Krži-šnika . Nekateri so direktorju očitali, da »preveč da na modo«, tako v zasebnosti kot v proizvodnem programu .
Moje skrajšano ime je Dori. Svojega imena pa nisem nikoli preveč maral. Prva leta v Alpini so bila res zelo športna. Telovadnica, igrišče, treningi teka na Ledinici. Nekoč me je nekdo gledal na travniku, ko sem se ogreval in treniral zapreke. Naslednji dan se je že govorilo po Žireh, da je nekdo videl nekoga, ki se mu je zmešalo in da dela stvari, ki nikamor ne pašejo. Zelo rad je z menoj tekel tudi Jernej Peternelj (Jerni). Veliko sva se pogovarjala in nekoč sem mu rekel: »Ko se boš oženil, bo pa čisto drugače. Prišel bom k vam, ata, mama in žena bodo v hiši. Žena bo nekaj šivala in bom vprašal: »Kje je pa Jerni?« Žena bo odgovorila: »Šel je nazaj v tovarno, ima delo.« Poslovim se. Ko grem skozi vežo, slišim, da nekdo pomiva črepinje ^ Jerni pravi: »Kaj??? Če bi se to zgodilo, bi nesla do srede travnika vrata z okvirjem vred!« Veliko smo igrali odbojko, kjer je bil brat Konrad, ki je bil pozneje izjemno uspešen slikar, najboljši. Imel je izjemen odriv in eks-plozivnost. Ko sem mu podajal žoge, je
Na začetku (Mladi direktor Alpine)
samo pokalo. Praktično nikoli nihče ni ubranil njegovega udarca. Bil je tudi izjemen talent za skok v višino. Moda je bila moj sopotnik. Dostikrat sem kaj lepega kupil v Italiji, saj konec koncev smo bili tovarna mode. Res je, naš prvi avto je bil Alfa Romeo Giulia. Alpina se je v teh časih borila z veliko konkurenco v Sloveniji (Peko, Planika) in po vsej Jugoslaviji, ki je bila naše notranje tržišče. Odpirali smo trgovine po vsej tedanji državi in arhitekt je bil dobrodošel. Za oblikovanje alpinskega znaka sem povabil slikarja Tomaža Kržišnika, ki je tedaj magistriral v Varšavi. Trdim, da sta lepota in estetika vedno gonilo napredka in iskanja. Dostikrat so me opozarjali, da tiščim preveč naprej, vendar ko smo imeli lepe izdelke, so bili tega vsi veseli. Poslovali smo dobro in razvoj je bil skokovit.
Kako se sicer spominjate svojih alpin-skih let? Se posebej, če pogledate na poslovne načrte, ki ste jih gotovo imeli.
V	čem ste uspeli, v čem ne?
Moja leta v Alpini so zame še vedno najlepša. To je bil poseben izziv in dobesedno svetovni gospodarski oder. Za vsako reelekcijo sem pripravil obsežen načrt razvoja in ga predstavil delavskemu svetu, ki ga je z mojo kandidaturo sprejel. Poleg tega pa je v mojem času v Alpini obstajala še ena huda »varovalka«. Ko sem predstavil bilanco poslovanja za preteklo leto in njeno delitev, so med člani delavskega sveta razdelili glasovalne listke, na katerih so tajno odločili, ali naj še naprej vodim podjetje. Dobro vem, da nihče v Sloveniji ni imel tedaj takega primera.
V	tem času smo napravili tehnološki preskok v smučariji. »Gojzer« je zamenjal vbrizgan smučarski čevelj. Ob tej priložnosti so mi upokojenci, ki so prišli na sprejem ob novem letu, rekli: »Ti poba, vse boš uničil! To ni nič!« Iz
Nemčije smo prenašali vse sodobne metode vodenja in napredovanja. Tam so naši strokovnjaki študirali in nabirali znanje in poznanstva. Ko sem ob neki taki priložnosti imel sestanek v montaži, na programu so bile norme, slišim fanta, ki izza stroja precej na glas reče: »Ali naj hudiču vržem en kopit v glavo?« Rekel sem: »Ti kar vrzi, toda to bomo uvedli!« V Alpini je bil nameščen prvi računalniški stroj v slovenski industriji, IBM 3. Torej smo kar skrbeli, da nismo bili za bregom, kot včasih rečemo. Imeli smo pomembno pogodbo s Charlesom Jourdanom iz Pariza, ki je imel v svojih proizvodnjah najboljše čevlje in najvišjo modo v Franciji. Nekaj izdelkov smo že izvozili v butike v ameriška velemesta. V tej proizvodnji so se naši strokovnjaki naučili premnogih fines, da čevelj res postane visoka moda. Imeli smo predlog pogodbe z Jacquesem Esterelom, modnim diktatorjem za dodatke ženske in moške mode. Ponujali so nam proizvodni program svetovno znane firme Roger Gal-let. Njihove proizvode danes najdeš v najbolj ekskluzivnih hotelih sveta. Tako smo Alpini razpirali prostor in ponujali nove možnosti v programih, ki so se dotikali zgornjih robov okusa in dosežkov. Vodila me je ideja, da bi lahko v Žireh imeli dejavnosti, ki bi presenečale. Saj poznamo malo mesto v Jeni, kjer kraljuje svetovno znani Carl Zeiss, optični velikan. Sicer pa mora vsakdo imeti visoke cilje in cilj modnega ustvarjanja ni slabo povprečje, temveč vrh. Toda prihajali so udbovci, spraševali in se menjali. Vedel sem, da so imeli naročeno, ujeti me, kjerkoli se da. Tudi potni list so mi vzeli in treba je bilo hoditi na sodišča. Enostavno, bili smo uspešni in marsikomu na očeh. Med temi uspehi pa so bili tudi spodrsljaji, saj so normalni sopotniki tržnih zahtev in uveljavljanja na njih.
Alpini nekateri očitajo, da takrat, ko je še rasla in obutvena industrija še ni bila v krizi, torej tudi v letih Vašega vodenja, v Žireh ni odigrala takšne vloge, kot jo je, deniva, Eta v Cerknem: da bi razmeroma uspešna tovarna, ki je zaposlenim dajala kruh in jim posredno omogočila tudi večjo zasebno blaginjo, postala še motor krajevnega razvoja, razvoja komunalne infrastrukture in družbenih dejavnosti. Bi bilo kaj takega sploh mogoče?
Alpina se je močno odzvala na kraj. Štipendirali smo cele razrede osmošol-cev, kar je bila lepa pomoč staršem. Rekli smo: »Štipendirajmo, kamorkoli bodo želeli, vsaj polovica ali tretjina se jih bo vrnila.« Gradili smo stanovanja, počitniške zmogljivosti, v Švici kupili vlečnico za Goropeke. V bilancah je bil seznam porabnikov za dotacije zelo dolg, od osnovne šole do godbe in celo vzdrževanja spomenikov NOB. Žiri sem videl kot bodočo občino. Sponzorirali smo skakalce, plezalce (Himalaja), smučarje, sprejeli prve obiskovalce Lune. Nogometni klub Olimpija je nosil na svojih prsih napis Alpina, saj je bil prvoligaš države. Pri nas so bili evropski prvaki v košarki, Jugoplastika iz Splita, postavni fantje, ki so jih lahko vsi videli. Vlogo Ete v Cerknem dobro poznam. Ta se je videla predvsem v letih 1985-2000. Kot minister sem vodil ekipo Ete v deželo Baden Würtenberg, kjer so sodelovali s svetovno znanim podjetjem.
Spomladi 1969 ste bili eden protagonistov uspešnega referenduma, na katerem sta se dve tretjini udeležencev odločili, da se žirovska krajevna skupnost izloči iz logaške in vključi v loško občino. Ta referendum je bil eden redkih primerov neposrednega demokratičnega odločanja v tistih časih. Skoda je le, da po referendumu kraj v novi občini, zlasti v prvi
polovici sedemdesetih, ni doživel tistega razvoja, ki ste ga volivcem obetali.
Referendum leta 1969 je bila moja zamisel in tudi tveganje. Nismo imeli slabih odnosov z občino Logatec in njenimi prebivalci. Žiri so enostavno prostor, ki je na Gorenjskem. To je bil moto. Ta primer referendumskega odločanja je bil gotovo prvi v Sloveniji. Znano mi je, da je sekretar CK ZKS Franc Popit dejal: »Pustite ga, ga bomo že stisnili.« Bilo je torej na voljo dovolj informacij. Bila je velikonočna sobota pred referendumom. Imeli smo nujen sestanek v Goropekah. Tja so prišli predstavniki KS Žiri, občina Logatec, člani CK ZKS in novinarji. Predstavil sem program. Vzdušje je bilo strupeno. Nekdo iz Žirov je rekel: »A tako. Zdaj nas boste z vilami nagnali!« Povedal sem, da mora vsak ob svojem času storiti, kar je dolžnost, in nekaj napraviti. Med njimi je bil tudi priznani domačin, ekonomski strokovnjak, Marijan Dolenc. Gledali so vanj, kaj bo rekel. »Nimam kaj reči,« pravi, »program je dober, je pa tudi zelo ambiciozen, kar ni slabo.« Po referendumu v ponedeljek je bilo pred vhodom v Alpino na tleh veliko cvetja.
Direktor Alpine ste bili do leta 1975, ko so nekateri komunisti, ki so Vas dotlej podpirali (brez njihovega soglasja v tistih časih pač ne bi mogli biti na takem položaju), nenadoma ugotovili, da niste več »primerni« za direktorja. Kolikor mi je znano, ste morali oditi v precej neprijaznih okoliščinah, ne samo iz Alpine, ampak tudi iz Žirov.
Direktor SDK Kranj je ob nekem mojem obisku pri njem dejal: »Oprostite, a naročeno nam je, da Vas moramo nekje ujeti.« Zato so bile tudi stalne revizije in pregledi, ki pa vemo, da so bile takrat mnogo bolj temeljite in stroge. Bil je zadnji dan tretjega razpisa za di-
rektorja. Ura je bila dvanajst in kličejo me na občinski odbor ZK Škofja Loka. Tam je bilo 12 ljudi, tudi iz CK ZKS. Povedal sem jim, da sem se prijavil in da ne mislim te prijave umakniti. Naslednje jutro sem to povedal predsedniku delavskega sveta in nekaterim članom. Na sejo je prišel tudi nekdo iz Škofje Loke. Predstavil sem načrt in povedal, da sem prvi, ki grem iz Alpine, če bi moje delo in prizadevanja zavirala razvoj. Po daljši razpravi so tajno glasovali in vsi dali glas zame. Bila je res zmaga, vendar sem se zavedal, da bo to zakurilo ogenj. Gledal sem naprej, družina se je večala, peti otrok je bil na poti. Prijavil sem se na neko ugledno mesto v Ljubljani. Pozneje so mi povedali, da je prišla »slaba« karakteristika iz Škofje Loke, in čeprav so me dobro poznali, iz tega ni bilo nič. Nato je prišla priložnost, da si kupimo stanovanje v Ljubljani, in zato sem se odločil in prosil delavski svet za nekaj posojila. Ta je to odbil. Po vsem delu in trudu torej nič. To je bil prelomni trenutek. Mislil sem si, naj še tako delam in garam, vse to nima prave cene. Dobil sem posojilo pri Mercatorju in dvignili smo sidro.
Prepričan sem, da ste tudi v Ljubljani spremljali dogajanja v Alpini in v Žireh nasploh.
Ni bilo lahko iti. V Žireh in Alpini sem preživel lepa in naporna leta. Alpino sem imel izjemno rad, bila je kot področje, kjer ideje obrodijo, rezultati so lepi, ljudje pa, kot vsi vemo, zelo pridni. Alpina mi nikdar ne bo šla iz glave, vedno jo spremljam in ponosno kaj o njej povem. Tudi z direktorji za menoj sem vedno imel stike. Ko so Žiri postale občina, sem bil tega neverjetno vesel. Zdaj so Žiri mesto. Da, Žirovci, postali ste meščani, to pa spet nekaj pomeni.
Tovarna je medtem postala delniška družba, ena redkih, ki se je razmeroma dobro znašla tudi v razmerah globalne konkurence, ki razvoju čevljarstva v razvitih deželah pač ni naklonjena. Kako ocenjujete letošnji prevzem Alpine s strani mariborske finančne družbe Infond holding 2? Ali ni škoda, da družba ni ostala v večinski žirovski lasti, četudi zasebni?
Alpina je eno redkih podjetij, ki je ostalo v času lastninjenja zazrto v svojo tehnologijo, prihodnost in trge. Spremljam razvoj, vsako leto sem na njeni proslavi. Všeč mi je, ko je postala svetovna družba (Bosna, Romunija, Kitajska). Na Kitajsko gledam z določeno rezervo, saj bo čez pet ali sedem let druga zgodba. Tam je ogromno ljudstvo z bogato zgodovino, velikim ponosom, a žal hitro stari in socialne razlike se strahovito večajo. Zato bodo potrebovali ogromno denarja za vzdrževanje sociale in državnih potreb. Nakup Alpine s strani Infonda je bilo presenečenje. Poizvedel sem o sedanjih lastnikih in treba je vedeti, da je kapital neusmiljen. Bilo bi lepo in prav, da odgovorni ljudje vložijo vse svoje znanje. Dejavnost Alpine je zahtevna, stalno pod pritiskom trgov in sezon. Želim, da bi imeli pravi občutek za vse to in Alpino uspešno vodili. Denar in dobiček pa sta grdi stvari. Upajmo, da se res odpira nova stran, kot je ob svojem nastopu povedal novi direktor. Domači lastniki so vedno bolj odgovorni, bolj kot tisti od daleč ali iz tujine. Alpina vendar mora ostati temelj te lepe doline, uspešna družba in prostor, kjer se bodo radi zaposlovali mladi strokovnjaki, ki prihajajo iz šol.
Reciva, da ste prvo polovico svoje uspešne kariere gospodarstvenika preživeli v Alpini, drugo pa v Mercator-ju (1975-1990). Sooblikovali ste pod-
jetje, ki je v zadnjih letih postalo največje v Sloveniji. Kako se spominjate let v Mercatorju?
Mercator me je lepo sprejel. Bil sem direktor v več organizacijah. Porabili so me za ostrejša dela: ureditev računovodskega sistema, finančna disciplina, interna banka, vodenje oskrbe. Trgovina, to moramo vedeti, je bolj ekstenzivna dejavnost. Alpina je bila neprimerno bolj intenzivna, zahtevna. Uvedel sem tudi najsodobnejši način informiranja, ki so ga nato prevzemali tudi drugi po Sloveniji. Imeli smo obrat zalog, ki ga ne poznajo več nikjer. Od tod tudi denar in sredstva za razvoj. Mercator se je razvijal bliskovito, vendar ne v taki dinamiki, kot se zdaj razvijajo trgovske ponudbe, ki presegajo že vse normalne izračune potreb. V mojem spominu ima Alpina prvo mesto, Mercator pa drugo.
V kakšni družbi pa ste v Ljubljani živeli zasebno? Ste se že pred 1989 srečevali s posamezniki, s katerimi ste v tistem prelomnem letu ustanovili stranko SKD (v začetku imenovano Slovensko krščansko-socialno gibanje) in z njo spomladi 1990 v koaliciji Demos odšli na prve prave in svobodne volitve po 2. svetovni vojni? Je bilo nagnjenje k politiki, ki ga v komunizmu kot nekomunist pač niste mogli izživeti, Vaša skrivna strast?
Ljubljana je odprto mesto. Drugačen zrak je tu in miselni tokovi, vedno se kaj dogaja. Nisem iskal posebnih družb. Slovensko krščansko-socialno gibanje kot začetek mojega političnega dela je bilo zelo enostavno. Srečevali smo se in mleli posamezne teme. Napravil sem celovit načrt in ga v dvorani Socialnega zavarovanja predstavil. Posnela ga je tudi avstrijska televizija in ga predvajala. Bilo je nekaj čisto novega in precej smelega za tisti slovenski čas. Po shodu mi reče Peter Peršin: »Ti, Izidor, ti se greš pa zares.« Prišle so prve volitve. Demos zmaga in SKD je od strank prva. Lojze Peterle postane premier, meni ponudi, naj sam izberem. Izbral sem najtežje, gospodarstvo. Politika je zame zgolj sredstvo. Rad imam objektivnost in poštenost, ta dva pojma pa sta v politiki dostikrat ob strani.
Spominjam se Vašega nastopa na predvolilnem zborovanju Demosa v Žireh, ko ste se marca 1990 na odru polne velike dvorane Svobode predstavili skupaj z rojakinjo Spomenko Hribar, Viktorjem Blažičem, Vincencijem Demšarjem, pokojnim Romanom Mlinarjem in drugimi. Demos, ki je izpeljal zgodovinski projekt osamosvojitve Slovenije, je dve leti pozneje razpadel. Spomenka in Tine Hribar trdita, da zato, ker ste hoteli krščanski demokrati z Lojzetom Peterletom na čelu to sredinsko koalicijo zapeljati v desno?
V politični akciji
Med žejnimi
Osamosvojitev Slovenije je največji dogodek prejšnjega tisočletja. Delo je bilo trdo in premnogi zelo znani so čutili neverjeten strah. Za vsako področje je bilo treba predvideti, kaj se bo zgodilo. Delo, ki sem ga pokrival, je bilo zelo nepredvidljivo, vendar smo se odločili za več variant. Bilo je 25. maja 1991, ko smo svoje načrte osamosvojitve predstavili predsedstvu Slovenije. K meni se obrne predsednik, Milan Kučan, in reče: »No, Izidor, kaj si pa ti pripravil?« Odgovorim: »Pripravili smo tri variante: mila, trda in kruta.« Ko v zadnji varianti povem, da se bo zgodilo najhujše in da nas bodo vrgli z jugoslovanskega trga, je kar završalo po dvorani. Točno čez mesec dni se je poleg tega zgodilo še to, da so odšli tanki iz kasarn.
To, da je Demos razpadel, je zame napaka brez primere. Karkoli govorijo o predsedniku Demosa, vedno bom rekel, da je bil sicer bister, toda brez vizije in ocene posledic. Bila je napaka, ki se je ne da nikoli popraviti. Ta razpad Demosa so podprli tudi predstavniki strank, ki so botrovali padcu prve slovenske vlade. Predobro poznam ta del zgodovine, saj sem ji bil priča praktično dan in noč. Spomenka Hribar je bila tista, ki je poskušala medvojni razdor malo urediti. Znana je zgodba o odkopu dveh žrtev, za kateri ne vedo, kdo je partizan in kdo domobranec. V tistem času, ko smo si res prizadevali za demokracijo na Slovenskem, pa je prišla ven s parolo »Ustavite desnico!«. Ta parola je smešna, saj je Lojze Peterle v vlado postavil dosti kadrov iz prejšnjih časov, kar mi ni bilo jasno. Vsaka vlada sprejme svojo odgovornost. Z gospo Spomenko se dostikrat vidiva in o marsičem pogovoriva. Pa še to je vredno povedati, da krščanski demokrati nismo bili nikoli agresivni in da je bilo zelo težko pridobiti kadre, ve-
liko pa je bilo teh, ki so z nami simpa-tizirali. Bila pa je v Demosu zelo barvita druščina, ki je še vedno svojeglavo begala sem in tja.
Bili ste minister za industrijo in gradbeništvo v Demosovi in Peterletovi vladi. Kaj se je takrat dogajalo v slovenskem gospodarstvu, ste lahko na ta dogajanja kaj vplivali? Se je pri ministru Rejcu oglasil kak direktor iz Žirov in prosil za njegovo oziroma državno pomoč?
Ministrstvo, ki sem ga vodil, je bilo tedaj zelo zahtevno. Podjetja so izgubljala trge in propadala. Če bi se držali veljavnega stečajnega zakona, bi več kot polovica podjetij propadla. To pa ni bila nobena rešitev in sem se vedno držal načela, da je treba tistim, ki si zelo prizadevajo, pomagati. Prihajale so delegacije iz vsega sveta. Zelo jih je zanimalo, kako bomo lastninili. Družbena lastnina, kot naš posebni izraz, ni bila nikomur znana. Tega pojma svet ne pozna, saj vedo samo za državno ali privatno in kombinacijo teh dveh. Prihajali so številni direktorji z neverjetnimi problemi. Naročil sem jim, naj pripravijo ustrezne programe in se spet oglasijo. Na tak način smo rešili mnogo podjetij in vlili voljo in pogum, predvsem pa jih usmerili na zahodne trge. Iz Žirov niso prihajali. Najhujše pa je bilo takoj po osamosvojitvi, sredi leta 1991, ko je razpadel jugoslovanski trg. Premnogi niso imeli nobenih rešitev. Veliko sem napravil pri preusmerjanju podjetij na zahtevne trge, saj sem imel dovolj izkušenj še iz Alpine.
V letih, ko ste bili na vladi, ste začeli slovenski krščanski demokrati znova izdajati dnevnik Slovenec, vendar projekt ni bil uspešen. Bili ste zraven. Kako razlagate to dejstvo, ki ni samo po sebi umevno?
Časopis Slovenec so res rodili. Hitro je zmanjkalo denarja in prišli so k meni. Rekel sem: »Pecite žemlje, ki bodo dobre in jih bodo ljudje radi kupovali.« Toda to ni bilo res. Vse stranke iz Demosa, predvsem SLS in takratna SD, so hotele, da se o njih piše, denarja pa od nikoder. Ugotovil sem tudi, da natisnejo veliko preveč izvodov, premalo jih pa prodajo. Časopis Delo je imel vendar tako tradicijo in ga je skoraj vsakdo imel podzavestno na mizi. Te tradicije nismo mogli prekiniti. Veliko je bilo vloženega truda, da bi časopis ostal, vendar bi se tako težak voz dalo vleči le, če bi poprijele še druge stranke. Ugotovil sem tudi, da pisci, kakorkoli nabrani, niso bili kos temu času in niso imeli potrebne volje, da bi se spoprijeli s konkurenco.
Kar trikrat, na volitvah 1990, 1992 in 1996, ste bili izvoljeni v državni zbor. Kako se spominjate svojih državno-zborskih let?
Najtežje je bilo v začetku, ko sem bil minister in poslanec skupaj. Tedaj so se dogajale tudi temeljne spremembe v državi. Imeli smo veliko volje, saj je bilo treba sprejeti ustavo, osamosvojitvene zakone, zakon o denacionalizaciji, lastninski zakon in urediti lastni monetarni sistem. Za lastninjenje in denacionalizacijo sem bil celo obdobje tudi predsednik parlamentarne komisije. Vsi vemo, da so boji za grunte najtežji. Potrebno je bilo popraviti izjemne krivice, ki so jih napravili, ko so vsevprek nacionalizirali. V parlamentu je tako, da so vedno poskusi, napraviti take zakone, da so na voljo različne razlage in špranje, ki omogočijo zakon zaobiti. Pri denacionalizaciji sem bil zmeraj zagovornik, da je treba vrniti čim več v naravi, saj tako razbremenimo proračunska sredstva. To pa je bil vseskozi do današnjih dni trd oreh, ker se bivši
oblastniki niso mogli sprijazniti s tem, da nekaj, ko vzameš drugemu, ni več tvoje. Poleg tega tudi ni bilo dovolj kadrov in volje. Sodni sistem se ni poenotil in stvari so tekle sem in tja brez končne odločitve. Delo v državnem zboru je nepredvidljivo. Delaš, garaš, upaš, se pripravljaš, ob odločanju vse to nima cene. Delo v državnem zboru ni za gospodarstvenike, čeprav bi prav ti morali določati zakonodajo, saj vedo, kako se denar prigospodari in koliko truda je potrebno. Imel sem zelo lepe odnose z vsemi poslanci in tudi ta čas je nekako potekal zadovoljivo.
Kot ste rekli, ste bili v državnem zboru med drugim tudi predsednik Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije. Je bilo ta proces, ki ga nekateri označujejo »prihvatizacija«, v letih tranzicije sploh mogoče nadzirati?
Težava vsake privatizacije je izključno v poštenosti. Hitro in pošteno, se temu reče, vendar to je iluzija. Zakon je bil sprejet konec leta 1992. Izvedbeni del pa je čakal na svoje specifične rešitve. Bilo je vprašanje, kako ovrednotiti podjetja, komu popuste, koliko za KAD in SOD, koliko za invalide in druge humanitarne organizacije. Prav v izvedbenem delu zakona o lastninjenju je sodni sistem spet popolnoma odpovedal. Zakon je navedel: »Primeri se rešujejo prednostno.« Tu pa so najbolj zagodli ustavni sodniki, ki so zavrgli 29. člen. Ta pa se je glasil: »Vsi brezplačni prenosi družbenega premoženja na druge pravne osebe so nični.« Ko je to določilo padlo, je bil enostavno prost lov za pravnike in ekonomiste. Boj za pravni red na področju lastninjenja je bil neuspešen, saj so sodniki sami povedali, da nimajo dogovorjenih stališč in da vsak dela po svoji volji. Na podlagi vsega tega so propadala podjetja,
matično podjetje ni imelo kapitala in dejavnosti, programi pa so se prenašali po lastnih željah. Tako so nekateri na neurejenem pravnem sistemu hitro obogateli, drzno in neupravičeno. Temu lahko rečemo enostavno in kratko: na lastninskih zakonih je razpadel pravni red. Prišel je kapitalizem, brezoseben. Menim, da je ta čas hitre lastninske spremembe vplival veliko na socialo in enostavno podpiral neodgovornost vodilnih v podjetjih, ki so videli samo dobiček, ne pa tudi celovitega in skladnega družbenega razvoja.
Bili ste tudi predsednik nadzornega sveta SRD - Slovenske razvojne družbe. Kakšna je bila njena vloga, kaj je iz nje nastalo?
SRD je nastal iz Razvojnega sklada Slovenije. Pred volitvami 1992 je tedanja liberalna vlada pozvala podjetja, naj se obrnejo na SRD, kjer jim bodo pomagali. 96 podjetij je šlo tja, kot ovce. Volitve so bile tako dobljene, na SRD-u pa so se začele hude zgodbe menjav direktorjev in še to so počeli mladi, pravkar zaposleni kadri na SRD-u. Mnogo direktorjev je bilo odstavljenih in negotovost podjetij se je nadaljevala. Poslovanje SRD-a je bilo izjemno obsežno, vendar nepregledno. Nadzorni svet SRD, ki ga je imenovala vlada, je bil dobro sestavljen in vodenje ni bilo težko. Huje pa je bilo, ko smo zahtevali preureditev in preglednost bilančnih izkazov ter predvsem preglednost posameznih pomoči po različnih namenih. Evropska unija pa je s svojo direktivo preprečila 'injiciranje' podjetij s strani države razen v izjemnih, opravičljivih primerih. Poslovanje SRD-a smo zaključili in prenesli skoraj 19 mrd SIT suhega denarja v proračun. Preostanek se je preimenoval v DSU, kar pomeni Družba za svetovanje in upravljanje. Kljub vsemu pa so tam še premnoga
sredstva, predvsem v nepremičninah, saj je bila na SRD prenesena tudi bilanca iz sanacije bank. Ta sredstva vsekakor spadajo v državni trezor, kjer naj z njimi umno gospodarijo, morda je to tudi osnova za pokojninski steber.
Po tem, ko ste dobre četrt stoletja preživeli v gospodarstvu in še celih deset let v poklicni politiki, ste se upokojili. Ste se zares?
Ta moja pot je res pestra. Vedno je kaj novega. Ko sem se upokojil, sem ugotovil, da ni mogoče sleči prejšnje obleke in obleči upokojensko. Še vedno me vabijo v politiko, bolj pa me zanima in več veselja imam pri razreševanju gospodarstva, saj so vedno problemi, posebno ko se zamenjajo vladne garniture. Te pa so v vsakem primeru v dosegu mojih spoznanj. Zjutraj se dobimo in prestrežemo informacije ter se dogovorimo. Seveda to niso informacije, ki jih snemaš z interneta, ampak dogovori, ki se pripravljajo, poteze, ki se skoraj vlečejo, kadri, ki so na poti, in posli, ki begajo sem in tja. Skoraj neverjetno je, kako posamezniki, teh pa je veliko, izgubijo orientacijo, ko se kaj pomembnega zgodi v politiki. Kot da bi prerezal kabel. Vedno je treba biti na preži, kot v živalskem svetu. Nikjer ne veš, kdo te spremlja in na katerem ovinku počaka.
Svoje politično delovanje ste začeli pri SKD, zdaj ste že več let v SLS. Kako to, da tema dvema strankama, zdaj imenovani N.Si in SLS, nekako ne uspe združiti svojih moči? V čem je pravzaprav razlika med njima?
SKD je bila zelo obetavna stranka. Premnogi so nam zavidali dobre kadre in nikdar nismo imeli težav pri razdeljevanju nalog. Toda kaj se hoče, v politiki je kadrovanje dostikrat neobjek-tivno, nekateri tiščijo naprej, čeprav

f I 4 i

Se časa ne ustavi tek
niso sposobni. Vsak bi rad pritekel čez politični oder, to pa ni vedno prav in pošteno. Veliko smo si prizadevali, da bi združili SKD in SLS. Na videz je uspelo, postali smo najmočnejša parlamentarna skupina, saj smo imeli 29 poslancev v DZ. Toda to je premnoge motilo, sledila je razdelitev in oblikovanje N.Si. Podoben primer je bil tudi v Demosu.
Ostal sem v SLS, kjer me tudi lepo sprejemajo. Ker imam dobre povezave z gospodarstvom, stranki to prav pride in tudi politično se jim da kaj dopovedati. Žal sta gospoda Andrej Bajuk in Lojze Peterle oblikovala novo politično skupino, tja je šlo dosti članov SKD. Meni se je zdel ta korak strateško slab in v očeh ljudi nedojemljiv. Moja razlaga je zelo preprosta: Ko se poročiš, res ne zgleda, da greš že naslednjo noč drugam spat. Žal so tu zaigrale politične ambicije in naredile to, da se vsaka od strank po svoje bojuje za svoj prostor.
Omenil sem, da ste že kot direktor Alpine izkazovali izrazit estetski čut. Zdi se, da se je po osamosvojitvi osamosvojil tudi ta. Pred desetimi leti smo se srečali ob odprtju Vaše velike samostojne slikarske razstave v Mestni galeriji Idrija, letos je pri založbi Družina izšla knjiga črtic Ko mladost zapoje. Rojak Dori je torej postal slikar in pisatelj?
Da, Alpino sem želel popeljati v sam vrh mode. Take priložnosti se redko ponudijo. V razvojnih premikih je vedno treba znati oceniti čas, ko se nekaj mora dogoditi, in pot, po kateri se gre naprej. Škoda, da ta cilj ostaja samo v spominu. Ko smo prišli v Ljubljano, se je vse spremenilo. Hitro smo se navadili, otroci v vrtec in v šolo. S Heleno sva hodila vsak v svojo službo. Moji mami, ki je bila z nami v Ljubljani,
je bilo usojeno živeti tu komaj dve leti in pol. Zdravnik je rekel: »Vse je iztrošeno.« Da, moja mama je garala celo življenje, in ko nas je zapustila, ni bila stara niti 63 let. Že prvo leto, ko smo bili v Ljubljani, sem začutil, da moram pisati in risati. Nenadoma se je v meni nekaj prebudilo in ni bilo miru. Napisanih imam nekaj zbirk pesmi, toda dan je zagledala prva proza. Veliko sem tudi risal in slikal, rad imam jezik, ki mi je pravi izziv, posebno v pesmih, kjer je ta igrivost še posebno zahtevna. Vsakomur rečem: »V vsaki stvari je kaj dobrega.« V tem primeru se je odhod iz Žirov hitro zacelil in nastala so povsem nova področja, ki so bila dotlej neopazno ob strani. Poleg tega pa je treba vedeti, da nikdar ne veš, kdaj se ti prebudi ta ali oni talent, čeprav je še tako skromen.
Že v žirovskih letih sta z ženo Heleno zasnovala številno družino. Vloga, ki jo je v Vašem življenju odigrala žena, se -kot je pri nas tudi sicer v navadi - ne omenja, a gotovo ni majhna. Cherchez la femme?
Da drži žena Helena tri vogale hiše, je gotovo res. To včasih priznamo ali pa tudi ne. Žena vedno razmišlja na vse strani, ki jih je vsak dan zelo veliko. Moški pa se posvetimo le nekaterim problemom.
Ker je bila zaposlena v Alpini, prej pa v Planiki, je vsak dan vedela, kaj se dogaja. Bili so komentarji, ocene, nasprotovanja. Številna družina pa je, lahko rečem, res dar. Otroci se med sabo obrusijo in tudi dobro razumejo. Nisva imela posebnih preglavic v njihovi mladosti. Velikokrat mi je rekla: »Ti ne boš šel nikoli iz Žirov, si preveč zaljubljen v Alpino.«
Tudi v Ljubljani zanjo ni bilo enostavno. Prišla je politika, boj za sloven-
sko državo in seveda številni politični boji, ki so jih bile polne časopisne strani. Bolj ko je človek izpostavljen in sredi dogodkov, bolj te dobrovoljno ali s slabimi nameni obravnavajo in ocenjujejo. Heleni gotovo ni bilo lahko na vsej skupni poti.
Kaj so oziroma postajajo Vajini otroci danes?
Otroci so odrasli. Tri poročene, za dva pa še čakamo, da se to zgodi. Vsi so od doma, radi pa pridejo naokrog. Radi gredo v Preske. Vsi so diplomirali in končali fakultete, ena tudi doktorirala. Uspešni so, saj so delovni in v sodobni čas vpeti. Vnuki in vnukinje prihajajo. Novi rod je tu.
Med Žirovci je med drugim ponarodela tudi tale anekdota. Legendarni, a žal že pokojni delavec Tone, je nekega 27. aprila nadomeščal vratarja v Alpini. Kar pride poslovni partner z juga, kjer dneva OF niso praznovali, in vpraša po direktorju. Nakar ga Tone pouči: »Pr' nas je dans Oef, Dori je pa u Priskah!« Ste
tudi sicer še kaj v svojih rodnih Preskah? Pa v Zavratcu, ki Vam je že od nekdaj blizu?
Zelo me je pretreslo, ko sem izvedel za Tonetovo nesrečo in smrt. Bil je pojem. Na njegov račun je spletenih veliko zgodb. Bil je res Tone, čistega duha, nič ovinkov. Prišel je poslovni partner in vprašal, če sem doma. Tone telefonira, išče, spet telefonira. Ko me ne najde, reče vpričo gosta: »Na morem dabt' tega klinca.«
Preske so kraj miru, razgledov, lepe narave in kraj navdiha. Tam se čas ustavi. Zdaj nekaj dograjujemo, saj nas je vedno več. Zavratec pa je tako moja rojstna župnija. Več kot pol vasi so moji sorodniki. Imajo številne družine, veselje in vrisk je na vasi. Tudi na kulturnem področju presegajo vse daleč naokoli. To je res lepa vas, razgledi gosposki. Spredaj so predgorja, nato višje gore, zadaj Triglav, tja do svojega pasu gleda naokoli.
Teloha na sliki Izidorja Rejca
V	Žireh in med Žirovci ste preživeli mnoga leta in doživeli marsikaj, tako v dobrem kot v slabem. Trideset let časovne distance pa je že doba, ki omogoča mirno presojo. Kaj torej sodite o Žireh in Žirovcih? Kaj jim/nam želite?
V	Žireh sem preživel mladostna in srednja leta. Veliko je bilo lepega, prijetnega. To je bil čas izzivov. Alpina je vendar postala svetovno podjetje. V Žiri so hodili z vseh koncev sveta - od poslovnih partnerjev do tistih, ki jih je zanimalo, kje se delajo tako dobri čevlji. Na obisk so prišli ameriški astronavti, ki so stopali po Luni, cele skupine športnikov evropskega formata, prihajali so smučarji, alpinisti, tekači, predvsem pa tudi vrhunski skakalci, saj smo zanje napravili najbolj zahtevne čevlje za skrajne napore. Prišel je tudi Vinko Hafner. Sprejmem ga in mu želim predstaviti podjetje. »Ne,« pravi, »kar na sestanek pojdiva.«
V	sejni sobi so že čakali člani ZK. Predsednik Hafner se usede, levo Ivan Capuder kot sekretar in desno jaz. Takoj prevzame besedo in pravi: »To-var'ši, kako morete delati, ko ni direktor v partiji?« Sekretar Capuder po nekaj sekundah morečega molka pravi: »Še lažje, ker nas nič ne moti.« Vzdušje se je razelektrilo.
Radi smo povabili tudi Franca Leskoška Luko, saj je bila Alpina njegov povojni otrok. Ko zadnjič pride naokoli, mu grem naproti k vhodu v podjetje in vidim, da mu plašč nekam prazno visi na telesu. Ko se usedeva v pisarno, ga vprašam, zakaj je toliko shujšal. »Oh,« pravi Luka, »rekli so mi, da moram shujšati. To sem delal po raznih metodah, na koncu pa mi nekdo pravi: »Luka, ti kar vse jej, samo toliko
manj.« No, vidiš, tako sem shujšal 19 kil. Boš videl, če me boš povabil na kosilo, bom na polovici kosila nehal, vi boste pa še jedli naprej.« In tako je res bilo.
V Žiri rad pridem in sem tudi lepo sprejet. Lepa je ta žirovska ravan in ima tudi lepo lego. Zdaj ste postali mesto. Ljudje so zelo delovni in med seboj tekmovalni. Tako delovno vzdušje je težko najti drugod. Spomnim se, ko smo imeli zelo napete izvozne roke in je bilo treba delati tudi ob nedeljah. Žene in dekleta so delale, možje pa so doma varovali družine. Všeč mi je, ko se je nekako odprlo tudi proti Primorski. Vidim, da so dobri odnosi z Idrijo in Spodnjo Idrijo. Ti odnosi potekajo poslovno, pa tudi športno, kulturno, izobraževalno. Kakorkoli gledamo na ta kos slovenske zemlje, lahko ugotovimo, da je to eden najbolj trdoživih in delovnih področij v Sloveniji. To velja za Žiri, Idrijo, Spodnjo Idrijo in Cerkno. Ob tako različnih dialektih se je zemlja ravno na tem kosu skupaj zgubala in si ponudila to izjemno raznolikost.
Želim vam, Žirovke in Žirovci, da se imate lepo, bodite optimistični in tako delovni kot nekoč. Spremlja naj vas dobra volja in zdravje. Ne pozabite, mladi rod pa tako prihaja na sceno.
Spoštovani rojak, najlepša hvala za te spodbudne besede. Ob Vaši 70. obletnici Vam v svojem in v imenu uredništva Žirovskega občasnika želim zdravja in zadovoljstva pri vsem tistem, kar najraje počnete!
(Pogovor z Izidorjem Rejcem se je zgodil v drugi polovici septembra 2006.)
INTERVJU
MATJAŽ LENASSI,
NOVI PREDSEDNIK UPRAVE ALPINE
Miha Naglič, Tanja Rojc Kronegger
TU SEM, DA BO TO PODJETJE USPEŠNO
Matjaž Lenassi _
Od leta 1955, torej kar pol stoletja, so bili vsi prvi možje Alpine po rodu Žirov-ci. To, kar je v globaliziranem svetu čisto običajno, je zdaj doletelo tudi zaposlene v Alpini - njihov direktor ni eden od njih, ampak je prišel »od drugod«. Gospod Matjaž Lenassi, povejte nam, prosim, kar sami, od kod prihajate?
Prihajam s Krasa, iz kraja Komen, čeprav že skoraj od študentskih let živim in delam povsod drugod kot v domačem kraju. Zdaj živim z družino v Ljubljani. Že celo življenje sem »tujec«, kamor koli pridem. Starša sta bila učitelja in sta se zato preselila na Kras. Po starem izročilu si na Krasu »forešt« oziroma tujec toliko časa, dokler nimaš svojega groba. Pa vendar, Slovenija je tako majhna, da jo prevoziš v dveh urah, zato se je že skoraj težko deliti na domačine in tujce. Menim, da spremembe v takem pogledu niso slabost, temveč velika prednost. Če prihajajo ljudje od zunaj, prihajajo z novimi idejami, drugačnimi pogledi oziroma z drugačno širino pogleda ter z novimi rešitvami. Verjetno je nekaj resnice tudi v tem, da je včasih težje voditi podjetje v okolju, kjer živiš, kakor pa če prihajaš od zunaj. Zato menim, da je lahko to, da prihajam od drugod, samo prednost.
Od kod pa izhaja Vaš rod? Starejši Žirovci se še spominjajo logaškega lesnega veletrgovca Julija Lenassija in njegovega brata Franca (očeta kiparja Janeza Lenassija), ki sta pred 2. svetovno vojno na Žirovskem kupovala velike količine lesa ^
O njem žal ne vem ničesar. Nekaj sorodstvenih vezi imamo v Rovtah, saj so bili stari starši doma iz Logatca. Vendar, ko sta se starša preselila na Kras, nismo imeli veliko stikov in so se te vezi nekoliko izgubile. Stari oče Lenassi je bil doma v Ljubljani, tako sem še edini iz tega rodu. Mislim, da
smo v daljnem sorodstvu tudi s kiparjem. Moram priznati, da se nikoli nisem podrobno zanimal za naše družinsko drevo, a bi si želel izvedeti kaj več o tej zgodbi.
Kaj ste po stroki?
Sem diplomirani inženir strojništva. Že od nekdaj sem se navduševal nad motorji in »šravfanje« mi je bilo v veliko veselje. Zato sem se tudi odločil, da po končani srednji šoli v Novi Gorici odidem v Ljubljano na Strojno fakulteto.
Kje ste delali, preden ste prevzeli vodenje podjetja BSH v Nazarjah?
Moja delovna pot je zelo pisana. Po pripravništvu, ki sem ga opravil na Krasu, sem se vrnil v Ljubljano iz več razlogov. Glavni med njimi je bila moja punca, ki je zdaj tudi moja žena. Zaposlil sem se v podjetju Unitas kot tehnolog in kmalu postal vodja razvoja. Po približno dveh letih so me poklicali iz Elme. Ponudili so mi tudi kadrovsko stanovanje, kar je vplivalo na mojo odločitev o vrnitvi v Ljubljano. Zaposlil sem se v Elmi TGA - tovarni gospodinjskih aparatov in tu delal deset let. Začel sem kot tehnolog, napredoval v vodjo proizvodnje ter vse do direktorja. V tistem času smo zelo veliko sodelovali z Rowento. Zanje smo proizvajali likalnike in male gospodinjske aparate ter jih tudi prodajali na naših trgih. Že takrat smo prišli v stik z Bosch Siemen-som. Zanje smo razvili prvi likalnik in ga začeli proizvajati. To so bili tisti časi, v začetku devetdesetih let, ko so se slovenska podjetja lastninila, tudi Elma. Zanimivo je bilo predvsem to, da so delavci postali večinski lastniki. Poteza je bila dobra, vendar smo naleteli na težavo glede denacionalizacije. Oškodovani gospod je nato odkupil delnice podjetja in na prvi seji nadzornega sveta sem zapustil podjetje. Odšel sem v Inini. Tu sem se prvič srečal z usnjem, ne prav uspešno, saj je bi-
lo malo obrtniško podjetje, kjer sem okusil kruto lastniško razmišljanje. Po letu dni je bilo dovolj, zato sem odšel v Ukrajino, tam smo postavili tovarno kovinskega pohištva za Ikeo. Nato sem se vrnil v Slovenijo in prevzel vodenje podjetja BSH.
Za uspešno vodenje družbe BSH Hišni aparati, d.o.o., v Nazarjah ste februarja letos prejeli nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. To je nagrada, ki ima v poslovnem svetu podobno težo kot v umetniškem Prešernova. Hkrati z Vami jo je dobil tudi mag. Milan Kopač, direktor družbe Kladivar Žiri. Sta se tedaj spoznala?
Seveda sva se ob tej priložnosti spoznala. Saj sva dan preživela skupaj, bila skupaj na intervjujih, vendar se potem nisva več slišala. Zaradi svojih obveznosti vsak hiti po svoji poti. Nagrada GZS je priznanje za dobro delo. Škoda, da jo dobi le en človek, saj je za uspeh odgovoren tim ljudi, ki skupaj ustvarja. Že na podelitvi sem omenil, da je nagrada pol moja in od moje družine, ki mi stoji ob strani, ter pol od Nazarij. Tako je tudi razdeljena. Diploma je v Nazarjah, pokal pa pri nas doma.
Vodenje podjetja BSH v Nazarjah so Vam zaupali lastniki. Nam poveste, kako se je to zgodilo?
Ko sem bil na poti v Ukrajino, so me poklicali iz Bosch Siemensa. Gospod Wentt me je povabil k sodelovanju, da bi prevzel tovarno v Nazarjah. Trenutek je bil pravšnji, saj je bila Ukrajina zelo kruta izkušnja, ki je nikomur ne privoščim, zato sem z veseljem sprejel povabilo. Ukrajina me je naučila, da se moraš vedno spomniti na hude čase, ravno v trenutku, ko ti gre dobro. Da ne zrasteš čez ušesa, saj so direktorji zaradi firme, in ne firme zaradi direktorjev. Tudi
države so zaradi ljudi in ne zaradi predsednikov. V Sloveniji se te stvari preveč mešajo. Na začetku me je bilo sicer malo strah, saj nemščina nikoli ni bila moje močno orožje. Sicer znam nemško, razumem vse, ne maram pa govoriti. Tu imam čudno zaporo. Tako sem bil edini v celotnem BSH, ki sem imel pravico govoriti v angleškem jeziku. Tako sem sprejel ponudbo in delal šest let v BSH vse do letošnjega novembra.
Kaj pomeni kratica BSH? Kako bi na kratko povzeli svoje vodenje družbe BSH Hišni aparati?
Kratica BSH pomeni Bosch und Siemens Hausgeräte (hišni aparati) GmbH. Joint venture (mešano podjetje) med Robert Bosch GmbH in Siemens AG, kjer sta oba 50-odstotna lastnika. Podjetje v Nazarjah je strogo usmerjeno v proizvodnjo in prodajo gospodinjskih aparatov. Ko sem prišel, je imelo sto milijonov tolarjev izgube, zdaj pa dvaindvajset milijonov evrov dobička letno.
Se pravi - na kratko povzeto -, zelo uspešno.
(smeh) _ ko me je prvič poklical gospod Wentt, je dejal, »če ponudbo sprejmete, ste zadnji direktor v Nazarjah. Ali boste prevzeli vodenje ali pa bomo podjetje zaprli«. Menil sem, da je to velika čast, saj po navadi direktorja ne imenujejo dosmrtno. Zdaj je podjetje svetovni benchmark (merilo za uspeh) na področju malih gospodinjskih aparatov. Primerjali so nas tako s Philipsom s Kitajske kot tudi s Portugalci, Rusi, Španci. To je bilo absolutno uspešno vodenje podjetja. Zdaj je dobiček na promet os-emnajstodstoten.
Menda ste med svojim vodenjem uvedli nekatere izvirne oziroma zanimive prijeme spodbujanja zaposlenih, da bi dosegli večje rezultate?
Zavzel sem se predvsem za spremembo razmišljanja zaposlenih. Ko sem prispel v podjetje v Nazarjah, je bilo stanje precej statično. Ljudje so bili prepričani, da bo nekdo že prevzel odgovornost za njihovo (ne)delo. Če ne drug, bo »mati« plačala dolgove. Prvo, kar sem jim dejal, je, da nam nihče ne bo nič dal. BSH ne bo gledal tovarne sredi Slovenije, ki dela izgubo, saj so se pripravljali tudi že premiki na trge s cenejšo delovno silo, kot so Kitajska ali vzhodne države. Vendar sem jim takrat obljubil, da nihče tudi ne bo nič odnesel. Začeli smo z motivacijskimi prijemi, z zabavami in zelo tesnimi stiki z zaposlenimi ne glede na funkcijo v podjetju. Sem sodijo prepričevanje, nagrajevanje, pa tudi kaznovanje. Vodstvo je odšlo tri tedne po mojem prihodu, razen enega. Na njihove položaje so prišli notranji ljudje z nivoja nižje, ki so se izkazali. Ti ljudje so se želeli izkazati, imeli so čisto preteklost in so tudi vložili veliko sebe ter dosegli rezultate. V Nazarjah se je obneslo. Bili so mladi ljudje, motivirani in zainteresirani. Hodili smo po skupni poti in postali enkratna ekipa. Vsi smo bili enaki. Veliko vikendov, ki niso bili obvezni, smo preživeli skupaj. Šli smo tudi na kanjon-ing in rafting. Namen druženj je bil, da vsakdo lahko vse pove vsakemu, seveda brez žalitev. To se bo začelo tudi tukaj. Vsa umetnost so ljudje.
Podjetje v Nazarjah je hčerinska družba svetovnega koncerna BSH, Alpina je na velikanskem čevljarskem trgu sama. Alpina je eno tistih podjetij, ki je del svoje proizvodnje preneslo na Kitajsko, v BSH pa se je zgodilo prav nasprotno. Kako razlagate odločitev Vaše »matere«, da prenese proizvodnjo nekaterih izdelkov iz Kitajske v Nazarje?
Naj najprej popravim informacijo, ki je bila že velikokrat napačno objavljena. Proizvodnja na Kitajskem je še vedno.
Jaz sem samo zagotovil, da je proizvodnja v Sloveniji ostala in preživela ter hkrati postala prepoznavna v svetovnem merilu. Noben izdelek ni šel iz Nazarij. Presegli smo celo Siemens na Kitajskem. Končna cena glede na zaposlenega je štiri odstotke izdelka. Proizvodnja v Nazarjah je boljša in kvalitetnejša kot na Kitajskem. Če primerjamo to s transportnimi stroški, kakovostjo, časom dobav in reakcijskim časom, je Kitajska popolnoma neprimerna. Zato je ne vidim kot kakšno nevarnost. Tu je še mogoče veliko narediti, in ko se bodo zadeve uredile, bomo šele videli, ali bomo potrebovali Kitajsko ali ne.
V obrazložitvi nagrade GZS beremo, da se je nazarsko podjetje v teh nekaj letih, ko ste ga vodili, prebilo med 50 najuspešnejših (55. mesto) v Sloveniji. Bo kaj takega mogoče tudi v Alpini, ki kot skupina po velikosti oziroma po prometu sicer že sodi med sto največjih (95. mesto) v Sloveniji?
BSH je uspel s kapitalom, ki ga je imel. Najprej je treba vložiti v organizacijo in v ljudi, da bomo iz podjetja naredili trideset odstotkov več oziroma da bomo za ta odstotek pocenili proizvodnjo. Strategija organizacije je pripravljena, treba je pridobiti prave ljudi, ki bodo začeli te premike in obrazložili tudi, zakaj so potrebni. Nato je treba hoditi po tej začrtani poti. Žal ob takšnih zadevah ne gre vedno brez bolečine in uža-ljenosti. Do zdaj so imeli priložnost, da kaj storijo in popravijo. Lahko, da so stvari premaknili in verjamem, da so jih, saj je Alpina ena redkih, ki je v preteklosti preživela. Vendar je trenutno preveč obrtniška in mora postati vsaj nekoliko bolj industrijska. Zrasti mora za vsaj dve stopnički glede na svojo velikost. Časa ni na pretek, imamo eno leto, da vzpostavimo pozitivno sliko. Vsekakor je spreminjanje misel-
nosti zaposlenih najtežje in najdaljše. Drugo leto mora biti končni rezultat takšen, da nas ne bo kdo za ušesa.
Kako to, da ste se prav v času, ko ste v enem podjetju dosegli uspešen rezultat in zanj prejeli priznanje na nacionalni ravni, odločili, da zamenjate udobje že doseženega in začnete popolnoma znova v čisto drugi panogi in na drugem koncu Slovenije?
Veliko jih pravi, da sem se skregal z belim kruhom, vendar mi je ponudba za prevzem vodenja Alpine predstavljala izziv. Alpina je podjetje, ki ima ideje in je inovativna. Še vedno pa ne glede na to, ali podjetje proizvaja gospodinjske aparate, čevlje ali železo, ostajajo zakonitosti podjetja enake. Ravno to je področje, ki ga dobro obvladam, tisto, česar ne znam, bodo delali ljudje, ki so močni na teh področjih. Na koncu moramo vsi delati tako, da bo podjetje dobro delovalo. To je tudi edini cilj, zaradi katerega sem tu. Nisem prišel, da bi proizvodnjo zapirali ali da bi odpuščali ljudi, temveč da bi dosegli nivo, ki se v svetu zahteva od velikih podjetij, kot je Alpina.
Podjetje v Nazarjah naj bi v slovenski vrh sodilo tudi po inovativnosti. Kako ste jo dosegli? Si boste zanjo prizadevali tudi v Alpini? Čeprav je inovativnost v čevljarstvu morda težja kot v elektrotehniki?
Gledano s področja, za katero bom odgovoren, je jasno, da so to tako novi izdelki, kot tudi ideje na drugih področjih. Alpina ima dosti idej, to je bil tudi razlog, zakaj sem tu. Vsakdo na svojem delovnem mestu mora izboljševati delovni proces in biti inovativen. Zame inovativnost v prvi vrsti niso patenti, temveč izboljšave, ki nam omogočajo tekoči delovni proces ter s tem prispevajo k dobičku. Patenti so
namenjeni zaščiti dela in prihodnosti. Ljudje bomo morali začutiti in imeti željo po spremembah, po napredku.
Omenili ste področje, za katero boste odgovorni. Katero je to področje in kako bo urejena organizacija?
Nadzorni svet je potrdil spremembo iz dvočlanske v tričlansko upravo, kar pomeni, da bodo funkcije razdeljene in bo zelo velik poudarek na odgovornosti. Moja odgovornost bo tehnično področje in nabava. Drugi član uprave, ko pride, bo odgovoren za finance, trženje in informacijsko tehnologijo oziroma za gospodarjenje, in delavski direktor, ki bo odgovoren za splošno-kadrovska vprašanja. Odgovornosti na teh področjih bodo jasne in tako bodo razdeljene tudi navzdol. Ne bo podvajanja funkcij. Lahko so posamezne značilnosti, vendar mora biti ena oseba zadolžena za posamezno področje, in ne tri, saj se s tem izgubi odgovornost. Organizacija v Alpini bo zasnovana na ta način, da bo vsak odgovoren za tisto področje, ki ga najbolje opravlja.
Infond Holding 2 - takšno je ime novega lastnika Alpine. Ampak to zveni tako brezosebno. Kdo pa so ljudje in lobiji, ki stoje za tem lastništvom? Je res, da je za njim »dolga roka« N.Si oziroma sedanjega finančnega ministra, ki Vas je nedavno (v začetku oktobra 2006) obiskal v Nazarjah in Vas zelo pohvalil?
Ve se, kdo je lastnik Infond Holdinga 2. Veliko idej se povezuje in se bo tudi v prihodnosti, a dejstvo je, da je Infond Holding 2 kupil Alpino v želji, da iz nje nekaj naredi. V ozadju ni ne politična ne prevzemna povezava.
Kakšne so Vaše izkušnje s politiko?
Sem apolitičen. Nikoli nisem bil v nobeni stranki, tudi zdaj nisem in niti ne nameravam biti.
Nekje sem prebral, da ste si leto 2005 zapomnili po potresih in cunamiju. Leto 2006 si boste najbrž po nagradi GZS in po odhodu v Alpino. Bo po Vašem dejanskem nastopu tudi v žirov-ski družbi prišlo do kakega pretresa in »kadrovskega cunamija«?
Dejstvo je, da bo zaposlene v proizvodnji vedno strah, kot je strah tudi nekatere v režiji, to verjamem in to tako je. Vendar je lahko strah le tistega, ki nima urejenih, čistih stvari, ki ne dela tako dobro, kot bi lahko. Vsi tisti, ki delo zadovoljivo opravljajo ter so pripravljeni podpreti spremembe, se nimajo česa bati. Mislim, da se zaposleni v proizvodnji zavedajo, da je treba nekaj premakniti in spremeniti in bodo te spremembe tudi pozitivno podprli. Zaposlenim v režiji, ki bodo proti premikom, bomo ponudili drugo delovno mesto ali pa v skrajnem primeru tudi prenehanje sodelovanja. Treba se je korenito lotiti pregleda in določiti zdravo strategijo za prihodnost. Jaz sem prišel sem, da bo to podjetje uspešno, to je moja naloga in glede na to, da sem ciljno usmerjen, nameravam ta cilj tudi doseči. Na kakšen način, bomo še videli. Ko bomo dosegli cilj, bo to dobro tako za Alpino, za zaposlene in za vse, ki so povezani z nami.
Ob nedavnem prevzemu Alpine so nekateri ugibali, ali ni morda v ozadju priprava na prodajo žirovske družbe tujemu partnerju oziroma konkurenci (Salomon, Fischer Je kaj takega -da bi Alpina postala hči tuje matere -izključeno ali kljub vsemu mogoče? Vi ste, glede na izkušnjo iz BSH, specialist prav za takšno razmerje ^
Kot sem že omenil, ni v ozadju nobenih priprav na prodajo Alpine. Zanimivo bi se bilo sicer povezovati proizvodno, ne pa lastniško. Dober primer bi bilo sodelovanje s Fischer jem, saj bi s tem
združili učinke na trgu. Ponudba najboljših smuči in čevljev bi lahko bila dobra priložnost za nas.
V dneh okoli 10. oktobra so nas presenetila v medijih objavljena ugibanja, da bi utegnila Alpina kupiti Peko. Kakšen je Vaš osebni pogled na možnosti združevanja v slovenski čevljarski industriji?
Res je, da smo na Peko poslali pismo s prošnjo za pregled poslovanja. Menim, da ima Peko na modnem področju veliko znanja, hkrati ima 140 trgovin. Iz tega pogleda bi bilo zanimivo sodelovati, vendar za zdaj ni nič na tem. Je le ideja.
Ali je res, da uživate v hitri vožnji z avtomobili in motornimi kolesi? Kako to nagnjenje usklajujete s prometnimi predpisi?
Prav ste slišali. To je zame najhitrejša in najboljša sprostitev. Načeloma s tem nimam težav, je pa res, da sem se enkrat dobro razbil in enkrat tudi plačal kazen za prehitro vožnjo. Po navadi te na motorju ne ujamejo.
Po kateri poti se običajno vozite v Žiri, kako jo doživljate?
Običajno se vozim čez Vrhniko, Podlipo in Smrečje. Ta pot je zame veliko prijetnejša in lažja kot po Poljanski dolini. Pozimi bomo pa videli, kaj bo vreme prineslo. Mogoče se celo preselim v Žiri _
Gospod Lenassi, hvala za pogovor. Želimo Vam (in nam vsem), da bi bilo vaše delo v Alpini in v Žireh uspešno!
(Vprašanja za ta pogovor je pripravil urednik Miha Naglič, posnela in prepisala ga je Tanja Rojc Kronegger, v Alpini odgovorna za odnose z javnostmi, konec oktobra 2006.)
INTERVJU
STANE GLUHODEDOV,
OB NJEGOVI 75-LETNICI
Nejko Podobnik
ČEVLJAR, LETALEC, VOJAK, ŠOFER, FINOMEHANIK, ELEKTRIKAR, SLIKAR
Stane Gluhodedov pred Jernejem na Breznici spomladi 2006; foto Nejko Podobnik
Srečala sva se že lani, ravno pred njegovim petinsedemdesetim letom, ko je bil na obisku pri sorodnikih v Žireh, kamor zahaja vsako leto. Verjetno ima vsakič kar precej opravkov, že če hoče obiskati svojih šest sester in bratov, ki k sreči večinoma živijo v Žireh. Ta številna družina je zanimiva že od vsega začetka. Oče Ivan Gluhodedov je prišel v Jugoslavijo po prvi svetovni vojni skupaj z generalom Vranglom in približno 50.000 pripadniki ruske carske vojske in njihovih družin, ki jih je Kraljevina Jugoslavija bratsko sprejela. V Žiri je prišlo na začetku kakšnih dvajset vranglovcev, kot so jih ljudje imenovali, jugoslovanska oblast pa jih je uporabila največ za obmejne stražarje ali carinike, bolj izobražene tudi za druga, celo najbolj zahtevna dela; celo univerzitetni profesorji so bili med njimi _
V Žireh je ostalo v spominu ljudi okoli osem imen: Gluhodedov, Ponamarenko in Ivanov so se oprijeli čevljarstva, čeprav nobeden ni bil izučen čevljar; Lubskij je bil najprej carinik in pozneje občinski uradnik (njihovi številni potomci so pravi Žirovci, lahko rečemo nadpovprečno nadarjeni). Svoj pečat je Žirem dal Kozlov, katerega nezakonski sin Pavel je po drugi svetovni vojni organiziral prvo gasilsko šolo v Slovenji, in sicer v gasilskem domu v Žireh. Ta šola se je kmalu zatem preselila v Medvode in je pred kratkim praznovala svoj jubilej. Herovec je naslednji, njegovi potomci pa v Žireh ne živijo več. Mihail Razuvajev je imel z Mico Jurčnkovo (najprej je bila poročena z Italijanom Mazzinijem in imela z njim tri otroke) dve hčeri, Cilko, ki je mati novinarke Vlaste Felc, in Tončko, ki je mati znanega pisatelja, igralca in računalniškega strokovnjaka Mihe Mazzinija. Še enega pomnijo naj-
Žirovski pionirji med 2. svetovno vojno
Na pogrebu Pavleta Mravljeta (Petelinovega) 11. maja 1945
starejši Žirovci, to je bil Petrosenko, menda plemenitega rodu, ki je napravil samomor po neki sokolski veselici, ko naj bi ga po krivici obsodili, da je zanetil pretep (naj bi pa le miril); drugi, morda celo bolje obveščeni, pa pravijo, da se je s sveta tako žalostno poslovil zaradi nesrečne ljubezni. Spominjajo se tudi pogreba, ki ga je po vseh pravoslavnih običajih opravil pravoslavni pop iz Ljubljane ^ O žirovskih »Rusih« (pravzaprav so bili Ukrajinci) bi kazalo še kaj raziskati in zbrati zadnja pričevanja, če so še mogoča, kajti te družine se že ves čas močno in ustvarjalno vključujejo v življenje v Žireh.
Tehnika vas je zgodaj zanimala, kajne?
Res je, že od trinajstega leta sem se pogosto ukvarjal s tehniko. Bil pa je to čas vojne in tisti, ki smo imeli za to smisel in pogum, smo pobirali bombe in mine ob tedanji nemško-italijanski
Mladostni prijatelji: Tone Trček, Darij Erznožnik in Stane Gluhodedov
meji ^ Včasih smo jih prinesli domov cele škundre in jih spravili pod peč. Mama je kdaj tudi kaj opazila in se prestrašeno spraševala, ali to ni nevarno. Nam se ni zdelo ^ Bombe smo pobirali tudi mrtvim vojakom; vedno je imelo orožje za nas prednost, šele potem ljudje ^ Bili smo pač radovedni in korajžni doraščajniki, ki nas je zaznamovala vojna. Zdelo se nam je, da vemo vse o orožju in minah, in čisto mirno smo jih razstavljali.
Toda vojna je že tako nevarna!
Prve resne nevarnosti za življenje se spominjam, ko sem leta 1944 služil pri Vovšarju v Osojnici. Nemci so izvedeli, da se tu skriva partizan in so obkolili domačijo. Partizan je pobegnil v zadnjem hipu, tako da so ga Nemci še videli. Potem smo bili na vrsti mi; začeli so nas zasliševati. Nemški oficir je potegnil pištolo proti meni in Vovšar-jevemu Martinu. Kot bi bilo včeraj, se spominjam, da sem gledal v cev pištole in si mislil: »Samo poblisknilo bo toliko boš še videl, več pa ne.« Toda Nemec je začel spraševati, saj je bil prepričan, da smo vedeli za borca, ki se je skrival. Toliko sem znal nemško, da smo jim nekako dopovedali, da je eden od domačih sinov v nemški vojski, čeprav je bil drugi brat Viktor v partizanih, tretji pa nekje v Škofji Loki. K sreči so imeli pri Vovšarju neko pismo in fotografijo fanta v nemški uniformi, sicer bi se drugače končalo ^ Iz tistih časov se spominjam svojih prijateljev: Marijana Dolenca (Šemončko-vega), Pavla Zajca, Janeza Dolenca (Ko-larjevega), pa Pavla Mravljeta (Petelinovega) in Matevža Ivanova (Boštar-jevega). Zadnja dva je na cesti pri Fužinah tik pred osvoboditvijo raznesla tankovska mina. Žalostno slovo pred več kot šestdesetimi leti; prijatelji smo sami nesli krsto z njunimi ostanki _
Konec vojne se vam je torej kazala neka perspektiva, kajne?
Doživljal sem vse tisto, kar so takrat doživljali mladi ljudje. Žal smo bili tako številna družina, da za študij ni bilo možnosti. Veselil me je avtomobilizem in zato sem odšel na traktorski tečaj, ki je bil na Krškem polju; bil sem brigadir na progi Šamac-Sarajevo ^ Marca 1946 sem šel za čevljarskega vajenca v takratno Čevljarno in se tudi izučil. Že ves čas sem rad risal, z nemškim ujetnikom Hansom Karletom, ki je po vojni nekaj časa delal v Žireh, in Ivanom Revnom sem risal razne stvari, ki so jih Žirovci tedaj potrebovali, na primer kulise v Sokolskem domu, napise in podobno.
Žirovcem ste se najbolj vtisnili v spomin kot organizator letalskega krožka.
To se je začelo z letalskim modeliranjem. Dobil sem možnost, da sem odšel na nekajtedenski tečaj v Ljubljano, na Cekinov grad, nakar sem v Žireh tak
tečaj organiziral še sam. Imeli smo tudi strokovno literaturo, gradivo pa smo povečini dobivali iz Ljubljane, z letalske zveze. Tečaja v Žireh so se udeležili: Vika Seljak (por. Oblak), Albin Kopač, Miran Možina, Viktor Pol-janšek, Milan Podobnik in Lado Šorli. Dobili smo tudi knjige, iz katerih smo črpali osnovno znanje o letalstvu. To je bilo dobro izhodišče za udeležbo na jadralnem tečaju v letalskem centru na Blokah. Tam smo jadrali z začetniški-mi letali, t.i. vrabci, za A-, B- in C-izpit (leteti je bilo treba najprej 60 sekund, nato 120, v zadnji fazi bi morali pol ure). Žal smo že prej uničili vsa letala ^ Dobil sem novo priložnost in odšel sem v Mostar na letalsko akademijo. To je bila resna šola, z zaprisego. Tedaj pa je sledil šok: ker je bil oče ruski emigrant, je bilo vsej družini odvzeto državljanstvo, tudi meni. V pilotski šoli so mi povedali, da tak ne morem nadaljevati šolanja. Že pred tem sem v Zemunu opravil padalski tečaj.
Učenci čevljarske šole v Čevljarni Žiri (poznejši Alpini)
To je bil za mladega fanta res hud in krivičen udarec. Kaj vam je ostalo?
Prav na to sem takrat pomislil. Bil sem star devetnajst let in sklenil sem, da domov ne bom šel. Peljal sem se iz Mostarja v Dubrovnik, od tam pa z obalno ladjo do Reke. Ves čas sem imel v kovčku mino, ki sem jo prinesel od doma, in bil odločen, da jo aktiviram, če se bom znašel v brezizhodnem položaju. Bil sem brez denarja in po zadnjih dogodkih brez prihodnosti; vsaj tako se mi je zdelo. Odšel sem na pokopališče, se usedel na neki grob, vzel mino in jo vžgal ^ toda mina ni eksplodirala, ne vem, zakaj?! Vsega bi se rešil ^
Torej vam ni bilo usojeno umreti, kot pravijo?
Preden sem nameraval oditi za vedno, sem sporočil tudi v Žiri. Pa ne staršem, bratom ali sestram; ti niso o moji nameri nič vedeli ^
Očitno ste ugledali rešitev
Da, sklenil sem pobegniti čez mejo. Spomnil sem se sestre Francke, ki je bila zaposlena v Ilirski Bistrici, in se odpeljal do nje, posodila mi je toliko denarja, da sem se lahko odpeljal do Šentilja, torej do avstrijske meje. Pobeg čez mejo mi je prvič spodletel, saj so me neizkušenega, kot sem bil, ujeli, ko sem nameraval z brega v snegu skočiti na streho vlaka. Vlak je imel namreč veliko zamudo in obmejni stražarji so me opazili _ In potem sem bil pol leta zaprt, najprej en dan v Mariboru, potem štiri tedne v Kranju; potem so me odpeljali v Ljubljano na sedež Ozne in
Stane v uniformi angleške vojske, v kateri je delal 10 let
Stane Gluhodedov na tankerju, s katerega je več let odvažal blago po vsej Nemčiji
Policijski posnetek avtomobila po nesreči leta 1959, ko je komaj ostal živ
Še leta 1976 na tečaju za letenje z zmajem
končno še v zapore na Miklošičevi 9. Štiri mesece je trajalo, ne da bi se sploh kdo zmenil zame. Ko sem se po informacijah, ki sem jih dobil pri sojetnikih, pritožil, so me takoj izpustili. Očitno sploh niso vedeli, da obstajam _ Šele potem so mi povedali, da bi moral že po treh mesecih zaprositi za odpust. Sploh ne bi smel biti zaprt!
Kaj pa zdaj?
V zaporu sem bil skupaj s samimi »mejaši«. Pogovarjali smo se in nekdo je menil, da je v Avstrijo najlažje priti prek Grintovca - in seveda - samo ponoči ^ Bil sem spet svoboden in odločen, da poskusim pobegniti znova. Živo se spominjam muk, ki sem jih preživel v visokem snegu in ledenih strminah, ko sem lezel prek Kamniške Bistrice in Grintovca, se v neki planinski koči nekoliko okrepčal in ponoči nadaljeval pohod. Ves prezebel sem končno preplezal mejo, ne da bi kdo streljal za mano. Bil sem popolnoma izčrpan, tako da sem kar zaspal in se zbudil v soncu ^ Zatekel sem se k nekemu kmetu, ki me je šel prijavit v Celovec, in pristal sem v taborišču (logorju) angleške okupacijske cone v Avstriji. Tu sem bil pred novimi preizkušnjami; Avstrijci so me vabili, da bi kot čevljar ostal v Avstriji, prišel pa je tudi neki francoski agent, ki je vabil fante v tujsko legijo. Še sanjalo se mi ni, kaj to sploh je. Pristal sem, samo da se rešim taborišča. Dobili smo vojaško karto in francosko uniformo in se iz Offenburga prek Nemčije pripeljali v Lyon - nato v Marseille. Ta transport je bil prava norija: odpeljali so nas okoli 200 moških, v živinskih vagonih seveda. Na vlaku pa so vozili tudi velike količine piva. Še danes ne vem, kako nam je uspelo priti do te pijače, popili smo jo ogromno.
To smo nekako prestali, potem pa sem od nekega Slovenca, ki je bil 15 let v
tujski legiji, izvedel, da nas čaka Indo-kina ali Alžirija ali še kaj hujšega in da je bolje, če se odpovemo legiji, tudi za ceno sankcij. Tako nisem podpisal pristopne izjave, da bi ostal v tujski legiji najmanj pet let, zato sem bil res nekaj časa zaprt, potem so me izpustili. Dobil sem vozovnico do Nemčije; vrnili so mi tudi osebne stvari.
Spet v negotovosti - ali ni bilo to že malo preveč?
Najprej sem odšel v Nürnberg, tu sem najprej pristal v nekem begunskem taborišču, kjer so bili ljudje predvsem iz Vzhodne Evrope. Na bližnjem letališču so Američani potrebovali stražarje, zato sem se kar hitro javil in tu preživel nadaljnji dve leti. Takrat sem se začel poleg nemščine učiti še angleščino. Ves čas pa sem živel in delal z Rusi in Poljaki, zato sem se zlasti poljsko naučil mimogrede. Tako sta hitro minili slabi dve leti, potem pa me je neki poljski kolega pregovoril, da sem presedlal v podobno službo v angleški bazi v Kaiserlauternu in tam dobil vojaško karto za Wilhelmshaven. Tu sem spoznal svojo ženo.
Se je potem začelo drugačno, bolj umirjeno življenje?
Po svoje že, čeprav so se težave nadaljevale. Leta 1954 sem prišel v transportno enoto in bil tu do leta 1959, ko sem doživel hudo prometno nesrečo - in komaj ostal živ, saj so me že dajali v sveto olje. Opustil sem vojaško službo in začel voziti pri firmi Schiffsausruestung tovore po vsej severni Nemčiji, od pristanišča do pristanišča; vozil sem raznovrstno blago, vse, kar potrebujejo na ladjah. O tem bi lahko veliko govorila, saj človek vidi veliko sveta in spozna veliko ljudi in marsikaj doživi ^ Znanje jezikov mi je zelo koristilo, saj smo oskrbovali tudi tuje ladje.
Pritegnilo me je seveda družinsko življenje, rodila sta se nama dva sinova, ki sta zdaj že na svojem: eden je gimnazijski profesor kemije in biologije v Kass-lu, drugi samostojni podjetnik za vzdrževanje mehanizacije in strojev.
Kot vem, se nikoli niste odpovedali svojim konjičkom ^
Za zabavo sem ves čas slikal in nekoč so mi povedali za neko slikarsko razstavo slikarjev amaterjev severne Nemčije. Res sem oddal tri slike in v Hannovru dobil 3. nagrado. To me je spodbudilo in od takrat sem naslikal že več tisoč slik. Moje slike so v letih 1972-1974 tudi prodajali v več trgovinah. Usposobil sem se tudi za »šlosarska« (ključavničarska), finomehanična, elek-trikarska in druga dela. To mi je prišlo prav; ko sem po letu 1961 gradil hišo, sem lahko veliko naredil sam. Še zdaj naredim komu kakšno uslugo ^ Tudi na letalstvo nisem nikoli čisto pozabil, saj sem leta 1976 naredil izpit za vožnjo
z zmajem, potem pa sem si nekoč poškodoval nogo in sem moral opustiti to svojo mladostno ljubezen. Za firmo Olimpya, tovarno pisalnih strojev, kjer sem se leta 1964 izučil za finomehanika, sem delal 12 let, dokler tovarna ni bankrotirala. Potem sem bil še tri leta na čakanju, kot vi pravite, in se leta 1987 upokojil. Seveda sem medtem še delal; pri neki firmi sem obnavljal jadrnice in se lotil še marsikatere druge stvari, tudi na črno.
Kaj pa delate zdaj?
Živim kot pravi upokojenec. Z ženo imava vrstno hišo in precej velik vrt, tako da je domačega dela kar nekaj. Še vedno obnavljam jadrnice ali naredim kaj drugega, kar sem se v življenju naučil. Vzamem si tudi čas za prebiranje časopisov, še največ pa slikam. V Žiri prihajava z ženo vsako leto. S seboj vedno prinesem na desetine slik, ki jih po navadi razdam sorodnikom in prijateljem.
Čas v penziji si krajša z obnavljanjem jadrnic
Pavlačev »buhk« vsako leto
nad Tabrom, ki ga obnavlja
Vi ste dobro seznanjeni z razmerami v	Tako je življenje, bi lahko rekli na kon-
tujini. Če jih primerjate z našimi, kako	cu; nekatere tepe bolj, druge manj. Saj
nam kaže?	je življenje, kot ga živi naš Žirovec,
Tli	• • 1 - • 1 J •	zares bogato, v vseh pogledih. Stane
Lahko povem svojo izkušnjo: kdor je , , , . . , ,	?
1 J •	J	• J	Gluhodedov le pravi zgled za to. Še ve-
kdaj zapustil domovino, je v drugem
,	J „. • „_• 1 •	„.	liko zdravja, spoštovani rojak!
okolju vedno tujec, ti pa nikjer na svetu	< ' t-	<
niso posebno dobrodošli. In če nisi bolj
, . ,	, '	Žiri, 23. 5. 2006
sposoben, kot so domačini, nisi vreden
nič. Si človek drugega razreda!
ANTON ŽAKELJ 1907-2006
V SPOMIN
Anton Žakelj
BEG V NEZNANO
Iz dnevnika: maj-junij 1945
MAJ 1945
1. maja 1945, torek (v Kranju, pod nemško okupacijo)
Alarmirajoča poročila so vsaj deloma resnična. Vinko Tavčar, ki je bil prej mlekar na Hotavljah, nazadnje pa pri četnikih, je prišel v Kranj in povedal, da partizani, okrepljeni z indijskimi gurka in ruskimi tanki, prodirajo nezadržno proti Ljubljani.
Črta od Kranja do Vetrinja kaže našo pot (peš) čez prelaz Ljubelj v Avstrijo.
Nemci in domobranci jih ne morejo ustaviti; rešitev je samo v begu. Res so šli nemški avtomobili vso noč skozi Kranj proti Koroški. Red je še povsod. Banka mi ni hotela izplačati 10.000 RM za plače delavcem.
2.	maja 1945, sreda
Govori se, da je Hitler umrl v Berlinu. Za Hitlerjem nihče ne žaluje.
3.	maja 1945, četrtek
Popoldne v Loko po karte - zastonj. Videl veliko skupino Rusov, ki so marširali skozi Loko v Poljansko dolino in na Primorsko, proti partizanom. Ob 6.30 je odpeljal iz Kranja zadnji vlak na Gorenjsko.
Govori se o miru, toda letala prihajajo še vsak dan. Ob osmih streljanje z vsemi flak kanoni. Nekaj bo nekje padlo na vlak.
4.	maja 1945, petek
Zjutraj so »titovci« spet napadli železniške transporte in baje zadeli deset lokomotiv, večino v Loki. Ob dvanajstih so vrgli bombe na sodišče in na sosednje hiše v Loki.
»Slovenec« poroča o ustanovitvi slovenske narodne vlade države, parlamenta in drugo z dr. Basajem na čelu. Ministri so: Franc Kremžar, dr. Voršič in drugi. Dobri možje!
Ob pol dvanajstih ponoči je začelo zvoniti v Kranju in je zvonilo kot za največji praznik do pol dveh zjutraj.
5.	maja 1945, sobota
Stotine avtomobilov in konjskih vpreg je šlo skozi mesto, vse na sever, v Avstrijo. Zjutraj so že povedali, da je vsa slovenska vlada aretirana, da je prišel kralj Peter v Trst ipd., vse mogoče in nemogoče novice.
Popoldne sem šel k šmarnicam v Šmartno. Po molitvi smo se pogovarjali pred cerkvijo. Nenadoma je pripeljal mimo velik črn avto s številko 1A in v njem general Rupnik in več druge gospode.
Veliki črni avto je tudi druge presenetil, ker takih avtov nismo videli med vojno.
(Pozneje sem izvedel, da so bili v avtu general Rupnik, njegov voznik Luka Mil-
harčič, dr. Kociper, Rupnikova in Kociprova žena in morda še kdo.) Bolj kot vsi
transporti in kolone me je ta avto prepričal, da se res bliža konec.
Zvečer so partizani osvobodili Begunje z vsemi še živimi talci. Nemci so bili pobiti.
Zasedli so tudi Logatec; domobranci res beže iz Žirov, Rovt, Lučen, Gorenje vasi ^
Domobranci so postali zmedeni, prijatelji partizanov veseli.
Danes sem videl in slišal toliko razburljivih novic, da so me malo zmedle.
6.	maja 1945, nedelja
Ponoči nisem mogel spati; neki zunanji šum me je motil. Vstal sem in šel na balkon pogledat, kaj se godi. In sem videl: Od vrha Gaštejskega pa do vrha Jelenovega klanca ena sama kolona nemške vojske, peš in na vozovih. Tiho, kot strahovi, se je kolona pomikala proti Gorenjski.
Ob pol sedmih sem šel k maši. Vlak je pripeljal množico beguncev iz Dolenjske. Pripovedujejo, da armada mednarodnih partizanov zaseda deželo. Nemci beže ali
mečejo orožje proč; domobranci sami ne morejo vzdržati navala. Begunci hočejo priti čim prej pod varstvo Angležev - peš, z avtomobili, kolesi ali živinsko vprego. Podnevi se je val beguncev zlil v tri kolone: Nemci in druge oborožene sile, begunci na vozovih in pešci.
Opazujoč ves dan procesijo beguncev, sem postal - z množico - nekoliko živčen, zato sva šla s Cilko zvečer v Loko. Čete Rusov, ki so mirno ležale s konji v senci ob cesti, so me pomirile, toda ko sva se vrnila v Kranj in videla dve strnjeni koloni avtomobilov in vozov od Gašteja do Jelena do desetih zvečer, kljub policijski uri, ki je določena ob osmih, sem postal spet nemiren.
7.	maja 1945, ponedeljek
Popoldne sem se šel v Loko poslovit od staršev in sester. Mama me je spodbujala, naj se umaknem; sama, ata in sestri bodo ostali v Loki, pa naj pride karkoli. Val beguncev je vsrkaval v svoje kolone tudi begunce, ki so prihajali iz stranskih vasi, in pritegnil tudi marsikoga, ki prej ni mislil iti od doma. Med bežečo armado sem videl nemškega častnika, ki se je peljal v lepo prebar-vanem osebnem avtomobilu z ojesom in konjsko vprego. (Avtomobili z zadaj pritrjenim tankom za pogon na drva, podobni vodnemu grelcu, so bili že nekaj let v prometu, takih na konjsko vprego pa še nisem videl.)
8.	maja 1945, torek
Iz Loke sta prišla Lovro Možina in Franc Stanovnik in hotela iti takoj naprej. Pregovoril sem ju, da sta ostala čez noč. Velikanske množice beguncev vedno bolj uporabljajo travnike ob cesti, ker na cesti ni več prostora.
9.	maja 1945, sreda
Prve dni maja so odvažali vlasovci z lojtrskimi vozovi hrano iz skladišča Majdičevega mlina ob Savi proti Gorenjski, najbrž na Ljubelj. Vodil jih je star ruski polkovnik. Danes so ljudje opazili, da pred skladiščem ni več straže; menda ni bilo več niti zaklenjeno. Vdrli so v skladišče in odnašali moko, sladkor, makarone, riž v vrečah in zaboje mesnih in ribjih konzerv, surovega masla, prepečenca in druge hrane.
Pri plenjenju je sodelovala množica civilistov in tudi vojakov. Neki vojak, ki je malo prej ponujal v Domu porcelanasto posodo, je prinesel v vežo Delavskega doma vrečo sladkorja in naročil enemu naših, naj pazi nanjo. Toda on je imel prav toliko pravice do nje in jo je nesel v skladišče. Nemec je pa šel po drugo. Ko se je vrnil in ni dobil vreče, je izdrl bajonet in z njim v roki tekal po hodnikih in sobah. Nezanesljivega varuha svoje vreče ni našel.
Tudi mene so nagovarjali, naj si kaj pomagam, pa nisem za tako delo. Drugi so mi dali nekaj konzerv kislega zelja, ribjega in svinjskega mesa in prepečenca. Vse nama je prišlo zelo prav.
Kranjčani, ki so pričakovali partizane kot osvoboditelje, so gledali procesije beguncev in zmajevali z glavami. Kmet Govekar s Primskovega me je vprašal: »Le kaj mislijo ti ljudje? Da jih na Koroškem čakata med in mleko?« »Vprašajte tegale!« sem odgovoril in pokazal na kmetiča iz Dolenjske, ki je peljal na malem voziču s kravjo vprego nekaj malih otrok. Res ga je vprašal: »Za božjo voljo, zakaj bežite?« Odgovor: »Pred tremi leti smo bežali iz Dolenjske v Ljubljano,
zdaj bomo pa bežali na konec sveta, če treba.« Ni razumel. Zmajal je z glavo in mrmral: »S praga svobode beže v neznano!«
Gospa Zupanova je te dni pekla in cvrla, da bi na dan zmage sprejela osvoboditelje, med njimi tudi svojega brata, partizanskega heroja. Čudila se je, zakaj mi bežimo iz raja. (Pozneje sem izvedel, da je po našem odhodu navdušeno slavila zmago. Ko se je peljala v avtu s svojim bratom, so se zaleteli v neko drevo in gospa je bila mrtva. Tako je postala njena hčerka popolna sirota. Očeta so ji že leto prej ubili Nemci.) Kljub močni privlačnosti kolone beguncev sem z begom odlašal. Čakal sem na križišču pred Majdičem, če bi videl vsaj enega mojih bratov iz Ljubljane, spraševal ljudi, ki sem jih poznal, če so kaj videli katerega, pa nobeden ni nič vedel o njih. Neki Ribničan je na vprašanje, kako je z dekanom č. g. Demšarjem, odgovoril: »Njega so križali.«
Videli so se tudi žalostni prizori: Mimo je prijahala četa kozakov na konjih. Kot bi bili zraščeni s konji! V levici so držali uzde, s desnico pa metali ročne bombe v zrak, da so - visoko nad njimi - eksplodirale. Posledica takega ravnanja se je videla v kočiji, v kateri se je peljal en sam kozak. Obvezane štrclje obeh rok, ki mu jih je odtrgala granata, je držal visoko v zrak in presunljivo ječal. Po neuspešnem čakanju na katerega mojih bratov in ko je začela goreti kasarna gestapa na Gašteju, sem sklenil, da je čas, da grem. Tudi Cilka je rekla: »Če misliš iti, pojdiva!« Nisem mislil, da je toliko navezana name, da bi šla z menoj v neznano. Tudi jaz sem jo imel rad, toda sem mislil bolj s pametjo kot s srcem in bi ji nikoli ne rekel, naj gre z menoj. Kakih deset drugih naših, ki so tudi hoteli iti, sem svaril, naj ne hodi, kdor se ne čuti v nevarnosti za življenje in kdor ni pripravljen ostati dve leti zdoma. Ne vem, ali se je kdo zaradi tega skesal. Ob propagandi, da se bomo vrnili čez 14 dni, sem se spomnil, da so tako govorili tudi pred 1. svetovno vojno. (Tistih 14 dni se je podaljšalo na štiri leta in tri mesece.)
Ljubljanska policija je ponoči zapustila mesto. Ob devetih se odločimo, da gremo tudi mi.
S Cilko sva naložila nekaj hrane in obleke v kovček, aktovko in mrežo, vse skupaj pa na bicikel, pa smo odšli. Komu sem oddal ključe od delavnice, skladišča in blagajne, niti ne vem. Šef Franc je nekam izginil. Ker sem bil čisto suh, sem si izposodil od družbene blagajne 500 RM za prvo silo. Potem bom že dobil kako delo, da bom kaj zaslužil. Moj cilj je bil Št. Vid ob Glini, kjer sem že imel ponudbo za službo. Ob enajstih dopoldne je bilo pripravljenih za odhod 13 moških Žirovcev in Cilka, deloma peš, deloma s kolesi. Jaz sem nosil vrečo in porival kolo, Cilka pa vodila kolo in na njem kovček, dve aktovki in mrežo, vse natrpano z obleko in živili. Odšli smo s praga svobode v neznano.
Šla sva hitro, vedno peš in se ustavila vsako uro ali dve, da sva se malo odpočila in pojedla malo kruha z marmelado in surovim maslom. Po okrepčilu sva nadaljevala pot. Vse od Kranja leže ob cesti avtomobili, orožje, municija. Pred Tržičem smo srečali žensko, ki je živela pred leti v Žireh. Svarila nas je, naj gremo domov, ker je ob Dravi toliko partizanov, da ne puste nikogar čez. Nobeden se ni dal prestrašiti.
Nekateri so se v Pekovi tovarni založili s čevlji, usnjem in platnom in nas nagovarjali, naj se založimo tudi mi, toda jaz sem to zavrnil. Kradel še nikoli nisem in tudi zdaj ne bom!
Pod noč smo prišli - po hudih klancih - do barak pod Ljubeljem pod cerkvijo sv. Ane. Pred predorom je bila gneča še mnogo večja kot drugod. Nekaj naših je šlo vseeno naprej, preostali smo pa sklenili, da prenočimo v SS-barakah ob cesti. V njih so bile ambulantne sobe s pregrnjenimi posteljami in zraven čista kuhinja. (Na nekih vratih je bil napis zdravnika dr. Bauerja, o katerem sem pozneje mnogo bral v časopisih, ko je bil pred sodiščem, ker je »zdravil« francoske vojne ujetnike, ki so bili zaposleni pri kopanju predora, z injekcijo bencina.) Na drugi strani ceste je bil avtobus, poln kave, čaja, makaronov in drugih živil, vse zmešano skupaj. Zunaj je ležal zaboj 50 kg surovega masla, v grobovih po bregu pa zakopanih več vagonov krompirja. Tu bi se kar dalo živeti nekaj časa.
10.	maja 1945, četrtek, Vnebohod (na slovenski strani ljubeljskega predora) Zjutraj smo šli k Sv. Ani k obhajilu, za mašo ni bilo časa. Ves dan smo opazovali mimoidoče množice, kuhali kavo in jo delili. Cilka je bila vesela, ko je lahko s kavo postregla svaku Miretu. Tudi jaz sem bil vesel, da se nam je pridružil, ker sem mislil, da je pri domobrancih samo zaradi sile. Z njim je prišlo še kakih osem Žirovcev. Miretu ugaja ta pustolovščina.
Ko sva se šla s Cilko umivat v umivalnico pod taboriščem, je snela svojo zapestno urico in jo položila na korito. Pozneje se je v baraki spomnila, šla nazaj, toda urice ni bilo več. »Škoda!« je rekla, »toda glavno je, da imam Tebe!« Po cesti mimo barak ali pa kar po bližnjici po senožeti pa hiti ves dan reka pešcev, avtov, biciklov, motociklov in voz z živalsko vprego: Nemci in četniki disciplinirano kot v paradi, ena četa celo glasno pojoč.
Dopoldne je šla mimo četa Grkov iz Škofje Loke z vozovi. Neki vojak mi je ponujal lepo pištolo za 300 cigaret. Imel sem jih in malo je manjkalo, da me ni pregovoril, ko je prišel častnik, vojaka ozmerjal, pretepel in nagnal pomagat potiskati voz v 30 % breg. Konji so se vzpenjali in sedali na voz.
Mimo je prišla tudi strumna četa srbskih četnikov in še bolj disciplinirana četa mladih arbeitsdiensterjev, ki so korakali in peli kakor v paradi. Prišla je tudi skupina mladih, zdravih fantov - domobrancev. Ti so šli proti predoru kar po bližnjici čez senožet, s tako vnemo, kakor če bi vedeli, da jih na vrhu čakajo dekleta. Toda bili so sami častniki. Kje je vojska? (To uganko so mi pojasnili drugi pozneje.)
Večkrat je šel kdo pogledat k predoru, pa se vselej vrnil s poročilom, da se množice gnetejo pred njim. Dva naša, ki sta šla prejšnji dan naprej, sta se vrnila in povedala, da so ob Dravi hudi boji, zato je najbolje, če gremo nazaj. Ta dva sta ostala, druga dva sta pa res šla. Kermavner je rekel: »Počakajte malo; ko pridejo ljubljanski udarni bataljoni, bodo hitro naredili red.« Tako smo prespali v barakah še eno noč, tudi Ivo Kermavner.
11.	maja 1945, petek
Ob šestih sem vstal in šel k predoru. Samo vojake so pustili skozenj. Civilni begunci so morali strmo v hrib - čez Ljubelj.
Spet smo kuhali kavo in jo delili. Mimo so prihajali znanci: Malavašič iz Šentjošta, Miha Peternel, Tonček Strojan in drugi. Vsi so hvaležno pili kavo. Ko se je pripeljal mimo senator Brodar na velikem kmečkem vozu s parom močnih konj, pa s kavo ni bil zadovoljen. Gospa Franja je rekla: »Naš ata so tako bolni; edino požirek
Anton in Cilka Žakelj v boljših časih, v gozdu blizu doma pri Žireh leta 1938, fotografiral Anton Žakelj s samosprožilcem.
žganja bi jih mogel pozdraviti.« Enako prošnjo je imel Ivo Kermavner. Vedel sem, da ima prijatelj stekleničko takih zdravil in ga prosil, naj jih reši smrti. Nerad je ustregel, pa je moral držati stekleničko, da mu nista vsega spila. Ves dan so prihajale slabe novice. Pred cerkvijo sv. Ane se je ustrelil domobranec iz Oselice. Srbski četniki so pred predorom ustrelili nemškega častnika, ki je branil civilistom vstop. Domobranski major Lehman je spoznal brezupnost položaja in se ustrelil. Partizani so napadli v Tržiču begunce, ki so pustili na mestu konje in vozove in bežali peš naprej. Rovtarji streljajo s topom proti Tržiču. Ob cesti se množe pokvarjena kolesa, motocikli in avtomobili. Edino Fr. Demšar se znajde - od koles pobere dobre dele in sestavi tri dobre bicikle. Medtem je v veliki lopi za cement pod predorom ložiralo nekakšno vodstvo beguncev, med njimi menda nekaj članov Narodne vlade, in izdajalo poročila o položaju. Enkrat so povedali, da je p. Odilo, ki je bil ameriški državljan, odšel v Celovec in da je odvisno od tega, kdo bo prej prišel do Amerikancev: on ali partizani. Zvečer je nekdo priredil čudovito lepo - in grozno - »ljubeljsko noč«. Od vseh strani so začele leteti nad taborišče rakete pisanih barv in kmalu se je užgala prva od okoli 40 barak in za njo še druge. Ko je gorelo vse taborišče, smo spoznali, da je zadnji čas, da se umaknemo. Dovolj dolgo smo dajali prednost starčkom in otrokom. Taborišče je bilo prazno. Enega samega francoskega ujetnika sem videl podnevi tavati v oddelku za tifusne bolnike, ograjenem z bodečo žico. Ta najbrž ni preživel te noči.
Preden smo odšli, sem napolnil aluminijasto menažko (ki je držala vsaj en liter) s surovim maslom iz razbitega zaboja, ki je ležal poleg avtobusa v bregu. Nabral sem tudi nekaj čaja v avtobusu in ga dal Fr. Stanovniku, naj ga nese. Ko bomo žejni, ga bomo skuhali za vse (kot smo porabili moje maslo). V ambulanti smo vzeli tudi šest lepih odej, ki so nam že tisto noč prav prišle.
Nekako ob osmih zvečer smo odšli iz barak v svitu gorečega taborišča. Pred vhodom v predor se je še vedno gnetla množica ljudi. Predor je bil komaj prebit, v njem nobene luči, vode in blata pa ponekod do kolen - so pravili tisti, ki so šli skozenj. Mi smo raje izbrali strmo cesto čez prelaz.
Pred predorom smo videli žalosten prizor: star možiček je vodil voz s kravjo vprego. Na vozu je sedela mlajša ženska, verjetno njegova hči. Prepirala sta se, po kateri poti bi šla: skozi predor ali čez hrib. Mož je tiščal krave na desno in udaril z bičem enkrat po njih, enkrat po ženski in končno zmagal. Ko je zažgano taborišče nehalo svetiti, smo tipali v trdi noči cesto v breg in že po polnoči dosegli koroško stran prelaza. Pri prvi hiši smo iskali, kje bi se dalo odpočiti. Najraje bi polegli v hlevu, pa smo povsod čutili gnojnico pod nogami. Končno smo sneli velika hlevska vrata in polegli po njih.
12. maja 1945, sobota (na avstrijski strani ljubeljskega predora)
Zjutraj nas je zbudil jasen dan (vsi tisti dnevi so bili izredno lepi). Nasadili smo
nazaj hlevska vrata in šli naprej.
Marsikje je zvrnjen avto zapiral ozko cesto, da smo morali hoditi daleč okrog po mokri travi. V neki soteski je pa bilo več preluknjanih pontonskih čolnov. Drugod je neki oddelek potiskal vse ovire s ceste v dolino.
Ko smo prišli dopoldne v dolino, smo videli na več krajih sledove bojev: tu pa tam je ležal kak mrtev partizan. Po travnikih so se pa napenjali trebuhi mrtvih konj.
V vasi Podljubelj smo naleteli na večjo skupino domobrancev, ki so defilirali mimo svojega komandanta, generala Krenerja, ki je stal na balkonu neke hiše. Tok civilistov so obrnili na velik travnik pod cesto. Tu naj bi se odpočili za pot naprej. Na tem travniku nas je dobil naš župan, ki je prej hodil z domobranci. Ne vem, kaj vse je vplivalo nanj, da je pripovedoval, kako je bil na zaslišanju pri partizanih, ki so ga pretepali in mučili na načine, ki jih ne morem popisati, ki jih je pa on pozneje najbrž doživel. Tudi nekemu drugemu, ki je bil na videz močan, se je bledlo od izčrpanosti.
Po dolgi poti utrujen, lačen in žejen sem odprl konzervo svinjskega mesa in jedel, zraven pa se zalival z vodo. Meso je bilo nebeško dobro. Pri najboljši volji se nisem mogel premagati, da je ne bi izpraznil do dna. Ta moja požrešnost se je kmalu maščevala.
Popoldne je prišlo povelje, naj gremo naprej. Toda jaz sem tako oslabel, da sem komaj stal na nogah. Rekel sem drugim, naj gredo, se bomo že našli na cilju. Z mojo nevesto, fantom, ki se mu je bledlo, in njegovim bratom smo jim počasi sledili proti Dravi.
Na dvorišču gostilne blizu Drave so imeli Nemci tovornjak, naložen s sodi črnega italijanskega vina. Sami so ga točili in pili, jaz se pa nisem upal prositi zanj, čeprav sem bil prepričan, da bi mi en kozarec vrnil vse moči.
Na drugi strani Drave se dviga cesta na levo v breg. Tam smo srečali Angleža. Neki domobranec je na njem preizkušal svoje znanje angleščine, pa se Anglež ni zmenil zanj. Nekako sredi klanca sem toliko opešal, da sem bolj padel kot legel v senco grma pod cesto. Ko sem se odžejal z vodo, v kateri je Cilka raztopila nekaj sladkorja, me je to tako poživilo, da sem bil spet sposoben za pot.
Na vrhu klanca smo srečali drugega Angleža. Sprehajal se je po cesti, in če je prišel kdo z orožjem mimo, mu je samo mignil, naj odvrže v dolinico pod cesto, kjer je že ležal velik kup orožja in opreme - od daljnogleda in telefona do revolverjev in topov. Neki domobranec je prišel od nekod in skušal brskati po kupu. Verjetno bi bil rad dobil kako pištolico. Anglež mu je samo mignil s palico (drugega orožja ni imel) in domobranec je izginil.
Nemci, Rusi, Srbi, Grki in domobranci so morali odvreči orožje, kriminalci komunisti so ga obdržali. Kakšno razočaranje! Angleži, naši »zavezniki«, se vozijo v vedno večjem številu mimo v tankih in avtomobilih.
Vrh hriba je večje posestvo, podobno graščini. Od tam sta prijahala dva partizana na konjih. Pošteno sem se ustrašil. Če jih bo naš spremljevalec, ki se mu je vedno bledlo o njih, zagledal, jo bo ucvrl nazaj po bregu naravnost v Dravo. K sreči je bil tako zmeden, da jih ni niti prepoznal. Pač pa jih je opazila neka Dolenjka. Kričala je nanju in jih zmerjala z najgršimi psovkami, onadva se pa vpričo Angleža nista zmenila zanjo. (Tista graščina je bila Humberk, Hollenburg) Nadaljevali smo dolgo pot navzdol skozi mlad gozd in prišli pod noč skoraj do ravnine. Ob cesti je bila nekakšna cestarska baraka, v kateri smo se odpočili in premišljevali, če bi kar v njej prenočili. Spet je prišel od nekod g. Kermavner, ki je pravil, da so ob nekem jezeru že pripravljeni hoteli za nas. Vse je odvisno samo od švicarske komisije Rdečega križa, ki odloča, kdo je res begunec. (Optimizem tega moža sem še pozneje večkrat občudoval.)
Kljub utrujenosti smo šli naprej in prišli - sledeč toku beguncev - pred polnočjo na Vetrinjsko polje. Našli smo samotno hišo in ob njej steljnik, kjer bi se dalo spati.
Zlezel sem na kup, pa nisem mogel najti prostora niti za pol človeka. Povsod so ležali ljudje in spali kot ubiti. Iskali smo naprej in našli nedaleč od hiše visoko travo. Pogrnili smo odeje in trudni polegli. Tu se nam je pridružil starejši moški, ki se je predstavil za mizarskega mojstra Plečnika iz Hotedršice.
13.	maja 1945, nedelja
Zjutraj smo videli, da smo ležali na ovseni njivi. Odeje, ki smo jih vzeli v ambulanti pod Ljubeljem, so nam že prvo noč zelo prav prišle, maslo, kava, konzerve in milo pa pozneje.
Dobra gospodinja nam je zjutraj skuhala kavo, ob devetih smo pa šli k maši v cerkev osemsto let starega benediktinskega samostana.
Opoldne je prišel eden naših iz Celovca in povedal, da so oni našli streho in hrano v uršulinskem samostanu. Radi smo šli z njim, saj tu na polju ni bilo ne strehe ne hrane.
Med potjo smo srečali skupino partizanov in med njimi nekaj Žirovcev, ki so nas poznali. Kosmatin Mlekuš, ki je bil pred vojno fotograf v Žireh, nas je slikal. Mesto Celovec (Klagenfurt) je zelo porušeno; več kot polovico trgovin je zaprtih. Ponekod morajo voziti avtomobili čez gore ruševin, ki jih odstranjujejo z buldožerji. Povsod velik promet; tudi v zraku.
V	šoli ni bilo prostora za nas. Ko nas je neka sestra videla hoditi po dvorišču, nam je grozila s policijo, vendar se je dala pregovoriti, da je ni klicala. Dobili smo karte za hrano in smeli prespati tisto noč na dvoriščnem hodniku.
Danes so prišli domobranci s postojanke Suhi Dol, med njimi več Žirovcev. Povedali so, da pogrešajo Vinka Koklja, ki je pri begu čez hribe najbrž opešal in morda kje padel v roke partizanom. Četo so napadli partizani že v Križah in potem v Tržiču, kjer so domobranci in mnogi begunci izgubili vse vozove z zalogo hrane in drugo imetje.
14.	maja 1945, ponedeljek
Opoldne smo dobili hrano v samostanu, potem se pa morali vrniti v Vetrinj. Tudi tam nam niso dovolili, da bi se nastanili pod dvoriščnimi arkadami, da bi bili vsaj malo pod streho. V neki novi tovarni je bilo dovolj prostora, pa so rekli, da je določena samo za matere z malimi otroki. K njim so se prišteli tudi vsi izobraženci brez otrok. Končno smo polegli kar pod drevjem v vrtu in tam pospali.
15.	maja 1945, torek
Naši fantje in možje so naredili iz vej tri šotore za 33 oseb; pridružilo se nam je namreč nekaj bivših domobrancev, ki so že na begu, še bolj pa pri prisilni oddaji orožja spoznali, da je njihove službe konec. V taborišče so se naleteli tudi rojaki, ki so med vojno delali po raznih krajih Koroške.
V	našem šotoru leži sedem oseb: Cilka, Rupert, Mire, Vinko Kržišnik, Franc in Pavel Kokelj in jaz.
Da bi bralec boljše razumel razmere v Vetrinju, prilagam izrezek iz knjige Janeza Arneža Slovenski tisk v begunskih taboriščih v Avstriji 1945-1949 (1999). Maja 1945 so slovenski begunci prišli na Vetrinjsko polje, kjer so jih Angleži ustavili. Dvaindvajsetletni John Corsellis, angleški kveker, član kvekerskega oddelka
Friends Ambulance Unit, je bil kmalu po prihodu Slovencev v Vetrinje dodeljen angleški upravi novega taborišča. Kvekerji so proti nasilju in ne služijo v vojaških oddelkih. Pripravljeni pa so delati na socialnem polju. Tovrstno delo je opravljal tudi Corsellis. Hitro je spoznal razmere in skušal najti primerne začasne rešitve problemov, ki jih seveda ni manjkalo. O svojem delu in dogodivščinah je večkrat pisal svoji materi v Anglijo. Tako ji je med drugim tudi opisal to slovensko taborišče na Vetrinjskem polju. ^
Zdaj pa kaj o taborišču: leži ob robu široke planote in zasega obširno polje, obdano s treh strani z manjšimi potočki, nato z večjimi polji, potem se z ene strani strmo vzpenjajo s smrečjem porasli griči, ki kar kmalu zrastejo v častitljive gore; na drugi strani je velik in zanimiv samostan, zgrajen okrog treh dvorišč; za njim pa v bregu tekstilna tovarna, kjer so med vojno izdelovali nadomestne dele za letalske motorje; zdaj živi v njej kakih 6000 beguncev, v glavnem ženske in otroci. (op.: drugje piše 20.000) ^
Velika večina beguncev živi na prostem na zgoraj omenjenem polju; za zavetje uporabljajo, karkoli jim pride pod roke: nekateri imajo šotore iz vrečevine, pelerin, plaščev in odej, drugi kočice iz lesa in lubja, nekaj pa jih živi kar v svojih vozovih, pokritih s čemerkoli. ^
To prvo taborišče in ostala taborišča, v katerih so se begunci morali ustaviti, ko so ob koncu druge svetovne vojne, umikajoč se pred novo komunistično oblastjo, prišli čez Karavanke, so predstavljala nov način življenja, ki je bil večini popolnoma tuj. Okoliščine so bile težke. Manjkalo je vsega, kar si je človek, seznanjen s tedanjo civilizacijo, zamišljal kot potrebno materialno okolje za normalno človeka vredno življenje.
Naj citiram še poročilo angleških kvekerjev glavnemu štabu v Londonu:
a quite astonishing camp A group of Slovenes numbering about 20,000 ^ had fled across the border carrying in their horse-drawn vehicles many of their household possessions and other assets. Included in the group were doctors, teachers and local government officials, making up the nucleus of a self-contained community. This group created a fantastic shanty-town built of bark, branches and every conceivable material. . Inside . the camp was remarkably well-kept by the refugees themselves, most of whom seemed to be engaged industriously in building, cooking, laundry or some similar occupation.
^ prav zanimiv tabor _ Skupina okoli 20.000 Slovencev je pobegnila čez mejo; na svojih kmečkih vozovih so imeli naloženo veliko gospodinjskih pripomočkov in drugih stvari. Med njimi so bili zdravniki, učitelji in lokalni oblastni veljaki, ki so oblikovali jedro neodvisne skupnosti. Ta skupina je ustvarila čudovito barakarsko naselje, zgrajeno iz lubja, vej in drugega materiala ^ Znotraj pa ^ so begunci tabor izredno dobro vzdrževali; večinoma so bili marljivo zaposleni z gradnjo, kuhanjem, pranjem perila in podobnimi opravili.
16. maja 1945, sreda
Šotori iz vej in pokriti z impregniranim papirjem so se že prvo noč slabo izkazali. Naliv je papir razmočil in namesto kapelj so se vsipali na nas od časa do časa litri vode. Podnevi so šli naši v gozd in omajili visoke smreke od vrha do tal, da so dobili lubje za streho. Čudno je bilo videti toliko mlajev v gozdu. Ko sem vprašal prijatelja: »Ali jih ni škoda?«, je rekel: »Jaz sem jih izgubil še veliko več!«
Poleg šotorov smo postavili tri ognjišča in kuhali, kar je kdo prinesel: kavo, polento, ovsene kosmiče in drugo. Pri domobrancih smo dobili tudi nekaj konjskega mesa, od uprave pa šest hlebov kruha. (K sreči so bile na Gorenjskem v veljavi iste živilske karte kot na Koroškem. Z njimi sem hodil po razno hrano v Celovec vsak dan.) Drugi begunci so bili bolj srečni. Pripeljali so s seboj pokrite vozove ali šotorska krila in večje ali manjše zaloge hrane; mi smo prišli skoraj vsi brez vsega. Širiti so se začele vznemirljive novice, da partizani hodijo ponoči okrog taborišča, da bi koga odpeljali ali umorili, Angleži in Srbi pa so se spopadli z njimi v mestu. Angleži so nam naročili, naj takoj, ko bomo opazili kaj sumljivega, kličemo: »Police!« Za varstvo kakih 20.000 ljudi je samo nekaj Angležev, ki imajo vsega dovolj in se ne brigajo kaj za nas. Vsa uprava je v slovenskih rokah, edino skrb imajo z vodo, ki je napeljana iz potoka, ki teče okrog gradu, v rešilni čoln, kjer je razkužena s klorovimi tabletami; ta služi za pitje, kuho in pomivanje; videl sem, da so Angleži pomivali mastne posode z bencinom.
17. maja 1945, četrtek
Dobili smo prvo redno hrano za tri dni, ki smo jo sami kuhali. Preskrbeti jo je morala avstrijska vlada.
Nemci so odšli. Za njimi smo dobili nekaj pokrival za šotore. Domobranci so prerezali toliko bencinskih sodov na dvoje, da so dali vsaki vaški skupini eno polovico - za kotel. (V njih smo kuhali šest tednov konjsko meso, da nam je že vsem smrdelo - in še marsikaj drugega.)
Ob šestih večerja, ob sedmih toča; debela kot orehi, dež.
Cilka je zbolela za grižo. Rupert je dobil veliko živilskih kart in z njimi maslo, riž, mast, sol, makarone in drugo. Naša družina je narastla na 39 oseb.
Kuhanje hrane v zasilnem kotlu v Vetrinju, maj ali junij 1945. Domobranci so prerezali toliko bencinskih sodov na dvoje, da so dali vsaki vaški skupini eno polovico - za kotel, fotografiral Marjan Kocmur.
Mire je spet pobil mulo (teh in konj brez lastnika se pase dosti po travnikih). Imamo dosti mesa, manjka pa krompirja, makaronov, fižola. Večina boleha za drisko, jaz pa še redno opravljam svoje potrebe.
18.	maja 1945, petek
Ob osmih smo imeli koruzni močnik, potem smo se pa na zahtevo nekega domobranskega majorja morali spet seliti, zdaj k Notranjcem na travnik. Rusi, ki so odšli in pustili mnogo konj in vozov, so nam selitev zelo olajšali. S tremi vozovi, ki so jih pustili odhajajoči Rusi, smo prepeljali našo robo v nove šotore. Vinko Kokelj, ki je bil en teden pogrešan, je prišel zelo izčrpan in se nam pridružil. Z njim se je povečala naša skupina na 40 oseb. Vinko je hodil čez hribe čisto sam, ves čas v nevarnosti pred partizani. Nekje pred Dravo je vrgel v grmovje orožje, vojaško bluzo in kapo in šel naprej kot domačin.
19.	maja 1945, sobota
Ob osmih je prinesel naš kuhar Vinko vsakemu prebivalcu našega šotora kavo na »posteljo.« Gotovo si je mislil: »Mrhe, le ležite, jaz pa moram delati.« Dopoldne so imeli domobranci, ki vsak dan vežbajo, veliko parado v taborišču, popoldne pa partizani v mestu.
20.	maja 1945, nedelja
Popoldne so prišli domobranci iz Novega mesta. Med umikanjem so imeli velike izgube.
21.	maja 1945, ponedeljek
Govori se, da bodo morali partizani zapustiti Koroško. Takoj sem sklenil, da po-hitim k prijateljem v Loče ob Baškem jezeru, če bi lahko tam poizvedel, kje sta moj starejši brat Jože in sestra Mici, ki sta pred 14 dnevi odšla s kolesi v Feldkirchen, kjer je prej on delal, da bi prinesla domov vse, kar je tam imel. Zmeda ob koncu vojne ju je zadržala, da nista mogla domov.
Šel sem s kolesom čez Hodiše, Vrbo (Velden), Rožek in Ledenice. Med potjo sem srečal mnogo angleških tankov in avtomobilov, pa le enega partizanskega. Pred cerkvijo v Ločah sem naletel na našega soseda, ki je bil rojen v Rutah nad Ločami, pa pozneje služil kot orožnik v Jugoslaviji in se v Žireh poročil. Med vojno se je vsa družina umaknila na Koroško. Z njim sta bila tudi moj brat in neki prijatelj. Pri Pušnikovih, kjer so sosedovi tedaj stanovali, je bila pa tudi moja sestra Mici. Veseli smo bili snidenja, veseli pa tudi, ko smo videli, da se partizani na zahtevo feldmaršala Aleksandra res umikajo. Ob cestah so stali avtomobili s prestreljenimi gumami in razbitimi motorji. Partizani so uničili vse, česar niso mogli vzeti s seboj. To me je še utrdilo v upanju, da bo prišlo med zmagovalci - Angleži in Rusi - do obračuna in nam omogočilo vrnitev v domovino.
Pri Pušnikovih je stanovala tudi neka družina z Vrhnike. Ti so pripovedovali, da so partizani v taborišču nad Bačami okradli nekaj tisoč beguncev, nekaterim iz Ljubljane so vzeli zlatnine za več milijonov lir, nekaj jih pa tudi ubili. Po hišah so bili napisi: »Koroška je naša! Vratit cemo se! Živel, maršal Tito!« Partizanski časopisi so bili raztreseni povsod. Prebivalci so simpatizirali z njimi, ker so upali,
da jih bodo osvobodili Nemcev. Mi smo pa bili veseli, ko smo slišali po radiu, da sta se maršal Aleksander in maršal Tito sprla. Tito bo moral iti tudi iz Trsta. Dobri gospe Hoja iskrena hvala za njeno takratno gostoljubno postrežbo!
22.	maja 1945, torek Dopoldne sem se vrnil v Vetrinj.
Popoldne smo prejeli hrano za štiri dni; kar precej, pri delitvi pride pa le malo na enega.
Po mnogih šotorih bero zvečer šmarnice in molijo.
Ljudje koljejo krave, s katerimi so se pripeljali od doma, in prodajajo meso za italijanske lire ali še raje za ljubljanske lire. V medsebojni trgovini velja ena nemška marka eno avstrijsko krono ali pet italijanskih lir. Nekateri mislijo, da so ljubljanske lire edini denar, ki ga je vredno hraniti. Pravijo, da notirajo v Trstu veliko višje kot italijanske. Ljubljančani nemških mark sploh nočejo sprejemati.
23.	maja 1945, sreda
Včeraj sem se v dežju prehladil, mnogi drugi imajo pa drisko, menda zaradi uživanja konjskega mesa ali pa od nezdrave vode. Pijemo namreč vodo iz potoka, kjer se umivamo. Angleži so sicer napolnili gumijast čoln z vodo iz potočka, ki teče okoli gradu, in jo razkužili s klorom, toda to je premalo in za mnoge prebivalce taborišča s 60.000 ljudmi predaleč. Ob devetih je imel novo mašo neki Dolenjec. Angleži so odpeljali Srbe neznano kam.
24.	maja 1945, četrtek
V taborišče je dospela skupina hrvaških »ustašev.«
Govori se, da sta general Rupnik in škof dr. Rožman v Lienzu, pa nobeden ne ve, ali svobodna ali zaprta.
26.	maja 1945, sobota
Naša skupina je narasla na 45 oseb. Dobili smo 15 kg moke, ki smo jo pri peku zamenjali za 19,5 kg kruha. Tudi Angleži so nam dali prvo hrano: prepečenec. Ker se naš župan nič ne zmeni za nas, drugi pa ne znajo nemško, moram za vso skupino skrbeti sam glede prehrane, prijav (vedno kaj popisujejo) itd.
27.	maja 1945, nedelja
Ob desetih je pel novo mašo g. Vinko Žakelj iz Šentjošta. Za to slovesnost nam je naš kuhar Mire Kolenc skuhal boljše kosilo: konjsko juho, meso, grah in ovsene kosmiče. Ponoči so Angleži odpeljali prvo skupino domobrancev - neznano kam. Pravijo, da bodo v nekaj dneh preselili tudi nas. Domobranci so prepričani, da gredo v Pal-manovo v Gornji Italiji, kjer jim bodo dali nove uniforme, orožje in opremo, nato pa jih poslali v boj proti partizanom. Vsi so navdušeni.
Angleži opravljajo strog pregled in odvzamejo vse orožje, motorna vozila in drugo. Z avtomobili jih odpeljejo do Beljaka, potem pa z vlakom naprej. Za 45 oseb smo prejeli 13 kg moke, iz katere sta dva naša peka spekla v peči, ki so jo Cerkničani zgradili na travniku, 16 kg kruha. Bil je bel, kakor ga že nismo videli štiri leta, in dober _ Žal je 35 dag na osebo premalo.
Zvečer smo prejeli od domobrancev iz Gorenje vasi, ki jutri odidejo, skoraj 100 kg hrane.
28. maja 1945, ponedeljek
Pred odhodom z domobranci nam je dal tudi naš župan nekaj kruha. Razen njega je odšlo z domobranci še pet drugih iz naše skupine, pet jih je pa na novo prišlo v taborišče. Med drugimi je bil fant Pavel Jesenko, ki je služil v tankovskem oddelku nemške vojske. Sprejeli smo ga, ko nam je zagotovil, da nima uši. Ko je odšel v mesto, je pa nekdo pogledal v njegovo suknjo in videl, da v njej vse mrgoli. Takoj smo jo vrgli v kotel, zalili z vodo in dolgo kuhali. Šele ko smo jo vzeli ven, smo našli v žepu zapestno uro, ki je še tiktakala. Dobre so bile nemške tankovske ure! Naši domobranci so že precej dobro vedeli, kam gredo, pa so šli z besedami: »Kamor so šli drugi, gremo še mi.« Menda so bili prepričani, da zanje ni več na svetu varnega kotička, kamor bi se mogli skriti.
Po taborišču se je že nekaj dni šušljalo, da Angleži ne vozijo vojakov v Beljak, ampak v Podrožčico (Podrožco, op.), kjer jih izroče jugoslovanskim partizanom. Iz Podrožčice je ušel neki domobranec in pripovedoval, kaj se tam godi, pa ga je domobransko vodstvo preteplo, češ da širi laži, da bi naredil zmedo. Tudi fantom, ki jih je domobransko vodstvo poslalo v Podrožčico, niso verjeli. Šele ko je prišel od tam dr. Janez Janež, so verjeli, pa je bilo že prepozno. Nekaj voditeljev se je poskrilo, vojakom so pa pustili, da so se dali odpeljati - v mučenje in smrt.
(30 let pozneje sem napisal svoje misli o tej tragediji)
Kako je moglo priti do tega? Ustanovitev vaških straž in pozneje domobrancev je bila v danih razmerah edina možna zaščita pred roparji, morilci in požigalci. To je neki politkomisar priznal, ko me je na Vnebohod leta 1943 v osemurnem »razgovoru« med drugim vprašal, če je res, da Nemci ustanavljajo v Žireh belo gardo. Odkrito sem mu odgovoril, da to slišim prvič. Nato je pa rekel: »Saj belo gardo lahko mi sami ustanovimo; pobijemo nekaj najboljših mož in bela garda je ustanovljena.« Točno tako se je pol leta kasneje v resnici zgodilo. Težje je odgovoriti na vprašanje, zakaj se domobranci proti koncu vojne niso razšli, ko je vodstvo vedelo za dogovor med Stalinom in Edenom in je dobilo tozadevno navodila iz Londona oz. Rima. Če prej ne, pri oddaji orožja bi morali spoznati, da Angleži niso naši zavezniki. Pa še potem so zahtevali in izvajali strogo disciplino, vežbali za nove nastope in se pripravljali na nadaljevanje boja. Mislim, da se to da razlagati samo tako, da so postali domobranci po mnogih uspehih v borbah s partizani tako samozavestni, da so bili prepričani o končni zmagi in bi bili pretepli tudi svoje voditelje, če bi jim bili svetovali, naj se razidejo. Vedeli so tudi, da so varni samo, dokler so skupaj, posameznike bi partizani neusmiljeno pobili, če bi jim prišli v roke, ne glede v kakšni obleki. Slepe vere nekaterih naših voditeljev v pomoč naših »zaveznikov« Angležev še mesece in leta po njihovi izdaji bi med delavci in kmeti zastonj iskal.
Slovenski narod je na nesrečo imel v vseh najusodnejših dneh svoje zgodovine voditelje, ki niso bili realisti. Z naivnim poštenjem se v politiki in diplomaciji ne pride nikamor. Goethe, ki ni bil samo pesnik, ampak tudi politik, je rekel: Politisches Lied ein garstiges Lied (politična pesem gnusna pesem.) Dr. Janez Ev. Krek, ki je ves narod navdušil za Jugoslavijo in v delu za njo omagal, bi bil razočaran, ko bi
bil doživel Veliko Srbijo; škof Jeglič je rekel, da ga skrbi, kako bo dajal odgovor o svojem političnem delu. V prvo slovensko vlado po prvi vojni so povabili viteza Pogačnika zato, ker je bil vitez, in dr. Žolgerja zato, ker je bil minister v propadli Avstriji, kar je oboje slabo vplivalo na zaveznike; dr. Tavčar, ki je bil poverjenik za prehrano, je ob poročilu, da Italijani zasedajo Slovenijo, vzkliknil: »Oni so naši zavezniki!« Isto se je godilo med vojno. Vsi domobranci so vedeli, da Angleži nosijo z letali partizanom orožje, municijo, razstrelivo, uniforme in druge potrebščine, njihovo vodstvo je pa lagalo: »Oni so naši zavezniki; mi vzdržujemo z njimi redne zveze.«
Že dr. Ivan Sušteršič je izgubil igro, ker je vse stavil na nemške karte (kakor bi rekel pokojni g. Trunk); enako tudi general Rupnik. Kogar hočejo bogovi pogubiti, ga udarijo s slepoto, so rekli stari Grki.
Ker nočem nikomur delati krivice, rad priznam, da smo imeli Slovenci tudi nekaj svetlih izjem. Dr. Anton Korošec je bil državnik in diplomat, na katerega smo lahko ponosni, a ga je Nikola Pašič z zvijačo poslal v Pariz, od koder se ni mogel pravočasno vrniti k zaključku razgovorov o ustanovitvi Jugoslavije. Njegov naslednik dr. Kulovec bi se bil brez dvoma izkazal za neustrašnega voditelja slovenskega naroda, pa ga je nemška bomba ubila, ko bi ga bili najbolj potrebovali. Tako smo ostali Slovenci doma brez voljenega voditelja. Dr. Miho Kreka sem poznal kot srčno dobrega človeka in poštenjaka. Kot zastopnik slovenskega naroda v tujini med vojno je pravočasno obveščal vodstvo v domovini in dajal navodila, ki jih pa vodstvo ni hotelo slišati in ne povedati narodu. Kaj vse je storil za nas begunce, ne bomo morda nikoli izvedeli, ker ni pisal spominov. Komunistični propagandi žal ni bil kos. Ko bi bili Angleži poslušali njegove modre nasvete in svarila, bi bil slovenski narod sedaj (leto 1975) svoboden, Angleži pa ne bi bili postali iz zmagovalcev največji poraženci.
Največjo krivico bi pa delal našemu verskemu voditelju škofu dr. Gregoriju Rožmanu, če bi ga prišteval med nerealiste. On se je pred Veliko nočjo 1945, ko so vsi drugi mislili, da je naša zmaga že v žepu, pismeno zahvalil generalu Andreju (Ivanu Prezlju, komandantu Slovenske vojske v domovini) za voščila in izrazil bojazen, da je pot do zmage še dolga in trnjeva.
Ko so odhajali domobranci, me je vleklo, da bi šel z njimi. Vedno sem bil član katoliških organizacij (čeprav se mi ta izraz ne zdi pravi, saj smo bili vsi katoliških organizacij), sedaj v revoluciji sem pa bil tam, kjer je bilo bolj varno. Vedno sem držal z domobranci, saj pameten človek ni mogel podpirati zločinske organizacije, ki se ni borila proti okupatorju, ampak proti lastnim bratom, ki bi jim mogli v boju za oblast škodovati. Imel sem take službe, kjer sem mogel več dobrega narediti za naše ljudi kot bi pri domobrancih. Prosil sem pa Homcovega Janeza, naj mi sporoči, kadar bi se mu zdelo potrebno. Večkrat sem ga vprašal, ali je treba, pa je vselej rekel, naj še počakam. Nazadnje, ko sem mislil, da mi ne zaupa več, sem ga odkrito vprašal, zakaj me noče. Tudi on mi je odkrito odgovoril: »Saj ti nisi za to! Jaz sem dostikrat razočaran, ti bi bil pa še bolj.«
29. maja 1945, torek
Govore, da bomo preseljeni in da bomo mi smeli vzeti s seboj vozove, vprego, bi-cikle in sploh vse, kar ima kdo, medtem ko so domobranci smeli vzeti samo nahrbtnike.
30.	maja 1945, sreda
Karte za hrano še imamo, toda trgovci se vedno bolj branijo dajati nanje.
31.	maja 1945, četrtek
Praznik sv. Rešnjega telesa. Po maši se je kot blisk raznesla vest, da Angleži vozijo domobrance v Slovenijo, kjer jih partizani mučijo in do 80 % pomore. General Krener in skoraj vsi drugi častniki, ki so bili še v taborišču, so čez noč izginili. V taborišču vlada splošen obup. Mi tem novicam kar nismo mogli verjeti, a so jih potrdili neki gospodje, ki so prišli iz Celovca.
Ob šestih popoldne je na sestanku zastopnikov občin poročal g. dr. V. Meršol, da je tudi 1. zbor prejel povelje, naj se pripravimo za vrnitev. Na prošnjo g. dr. Meršola sta intervenirala pri komandantu majorja Barry in Johnson in dosegla, da lahko gre domov, kdor hoče, kdor noče, pa lahko ostane tu.
V maju 1945 so dali svoje življenje za »svobodo«:
1.	Anton Trček, roj. 1928 v Mrzlem vrhu, padel maja 1945 na Sinjem vrhu.
2.	Franc Cepin, roj. 1911 v Žireh, umrl maja 1945 v Buchenwaldu.
3.	Anton Erznožnik, roj. 1923 v Žirovskem vrhu, umrl maja 1945 v Dachauu.
4.	Jakob Mravlje, roj. 1894 v Hlevišah, umrl maja 1945 v Dachauu.
5.	Rado Demšar, roj. 1921 v Stari vasi, padel 1. maja 1945 v Ribnici.
6.	Franc Peternelj, roj. 1924 v Jarčji Dolini, umrl 5. maja 1945 v Gradcu.
7.	Matevž Ivanov, roj. 1929 v Žireh, umrl 9. maja 1945 na Fužinah.
8.	Pavel Mrovlje, roj. 1930 v Žireh, umrl 9. maja 1945 na Fužinah.
9.	Janez Demšar, roj. 1922 v Stari vasi, umrl 17. maja 1945 v Gorici.
10.	Janez Žust, roj. 1903 v župniji Sv. Trije kralji, pogrešan 1945 pri Cerknu.
11.	Franc Peternelj, roj. 1892 v Žireh, ubit maja 1945 v Loki.
12.	Anton Kavčič, roj. 1915 v Žireh, pogrešan maja 1945.
13.	Janez Šubic, roj. 1927 v Stari vasi, pogrešan maja 1945 v Loki.
14.	Alojz Demšar, roj. 1920 na Ledinici, ustreljen 16. maja 1945 na Koroškem.
15.	Franc Tolar, roj. 1908 v Jarčji Dolini, padel 1. maja 1945 pri Trstu.
16.	Andrej Stanovnik, roj. 1926 v Žireh, ustreljen 5. ali 6. maja 1945 v Loki.
17.	Janez Jereb, roj. 1906 v Žirovskem vrhu, umrl maja 1945 v Mauthausnu.
Za mnoge, ki so jih pomorili partizani, se ne ve, ali so umrli maja ali junija 1945. Naj se spet obrnemo h knjigi Janeza Arneža za opis takratnih razmer: Fear of communist persecution induced over 20,000 Slovenians in May of 1945 to seek refuge in the territories that were in the process of being occupied by British and American Armed Forces, in Austria and Italy. Well over ten thousand Slovenian refugees belonged to the Slovenian anti-communist defense forces, organized for the self-defense against communist guerillas. At that time the British Army in Austria made a deal with Yugoslav communists. The British promised to forcibly repatriate Slovenian anti-communists to Yugoslavia if the Yugoslavs promised to pull their military detachments from Austria. The British, using the ruse of sending these Slovenians to Italy cooly handed them over to Yugoslav Communists on the Austro-Yugoslav border. Over ten thousand of these forcibly repatriated Slovenians were executed by Yugoslav Communists and buried in mass graves. When news of this massacre circulated, horrified Slovenians abroad tried all avenues to reach in-
fluential British officials in order to ask them for protection of the remaining Slovenian refugees. Their effort succeeded when Field-Marshal Alexander ordered a stop to all forced repatriation.
Strah pred komunističnim preganjanjem je napeljal več kot 20.000 Slovencev, da so maja 1945 poiskali pribežališče na tistih območjih Avstrije in Italije, ki so bila v procesu okupiranja (pod nadzorom, lektorica) britanskih in ameriških oboroženih sil. Več kot 10.000 slovenskih pribežnikov je bilo na strani slovenskih pro-tikomunističnih obrambnih sil, ki so se organizirali kot samoobramba proti komunističnim partizanom. V tistem času je britanska vojska v Avstriji dosegla sporazum z jugoslovanskimi komunisti. Britanci so obljubili vrnitev slovenskih pro-tikomunistov v domovino, če bodo Jugoslovani umaknili svojo vojsko iz Avstrije. Britanci so Slovence pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, mirno predali jugoslovanskim komunistom na avstrijsko-jugoslovanski meji. Ti so usmrtili več kot 10.000 na silo vrnjenih Slovencev in jih pokopali v množičnih grobiščih. Ko se je vest o pokolu razširila, so se zgroženi Slovenci v tujini na vso moč trudili, da bi prišli do vplivnih britanskih oblasti in jih prosili za zaščito preostalih slovenskih beguncev. Njihov trud je bil poplačan, ko je Field-Marshal Alexander ukazal zaustavitev prisilne vrnitve beguncev v domovino.
JUNIJ 1945
1.	junija 1945, petek
Na sestanku je govoril dr. Evald Vračko. S solzami v očeh je priznal, da so bili domobranci izdani. Neki Srb, ki je pri Radovljici ušel, ko so jih partizani gnali, zvezane z žico, je poročal, da so partizani umorili kakih 200 Srbov in da Angleži pošiljajo domobrance čez Pliberk in Jesenice v Jugoslavijo.
Dr. Vračko, ki je tudi poslal nazaj enega ali dva sinova, je jokal, ko je poročal o mučenju naše vojske. (Tudi sinovi predsednika dr. Jožeta Basaja so bili poslani nazaj v Jugoslavijo. To je dokaz, da dr. Basaj ni bil izdajalec.)
2.	junija 1945, sobota
Obšel sem sedem mesnic v mestu in končno dobil mesa na karte; drugod so rekli, da ne dajo nanje nič več. (Karte nam je zapustil naš župan pred odhodom.)
Popoldne smo vsi moški čistili travnik, kjer so prej taborili domobranci, navlake. Odhod 220 civilistov, ki so se prostovoljno prijavili za povratek domov, je odložen; medtem se jih je več kot 100 skesalo. Iz naše skupine bo šel samo neki kmet iz Žirovskega vrha. (To je bil Štrajt, ki je domobrancem pripeljal prtljago.)
3.	junija 1945, nedelja
Z drugimi povratniki je res odšel domov naš kmet, s konjem in vozom. Z njim tudi štirje drugi rojaki, ki so delali že po dve ali štiri leta na Koroškem, pa niso prej prišli v taborišče.
4.	junija 1945, ponedeljek
Opoldne se je pripeljal z velikim spremstvom komandant 8. armade feldmaršal Aleksander, poveljnik vsega Sredozemlja. G. dr. Meršolu je obljubil, da ne bo
nihče več prisiljen vrniti se v domovino. Ta novica nas je zelo potolažila, ker smo se še vedno bali nasilne vrnitve.
Feldmaršal je hodil po taborišču v škotskem križastem krilu.
5.	junija 1945, torek
Že ob štirih zjutraj je bilo vse živahno v taborišču zaradi novice, da bodo Angleži zasedli Slovenijo in da oborožujejo domobrance na Ljubelju. Tudi največji lahkoverneži so na novico kmalu pozabili.
6.	junija 1945, sreda
Razen driske so začele ljudi skrbeti uši. Mici, ki se še ni pozdravila od griže, je dobila uši v laseh; te strašno srbe.
Tudi hrane je začelo primanjkovati. Begunci so po večini pojedli svoje rezerve, dobi se pa malo: po 300 gramov kruha na dan, drugega pa skoraj nič. Vse kaže, da bomo stradali.
7.	junija 1945, četrtek
Vodstvo taborišča je naročilo vodjem vseh skupin, naj popišejo vse člane, njihovo izobrazbo, delovno sposobnost, pa tudi vse vozove in bicikle. Kaj hočejo z nami? Med Žirovci je: 15 čevljarjev, sedem kmetov, dva krojača, dva strojarja in po en mesar, pek, kovač, šofer, mizar, šteparica in nekaj drugih obrti. Vsi imamo 19 koles. Po obrazu so se mi začele delati kraste, da se ne morem briti; verjetno od umazane vode.
8.	junija 1945, petek
Izšel je poziv, naj vsak odda nemške marke in italijanske lire. (Ne spominjam se, da bi kdaj dobili to nazaj ali zamenjano.)
9.	junija 1945, sobota
Ves dan sem ležal v šotoru. Neka vročina pritiska v želodcu, da sem oslabel. Sedaj ne prejemamo skoraj nič drugega kot kruh. Za vse Notranjce dobi hrano rakovski župan Mihevc, ki je pa včasih proti nam tako surov, da težko potrpimo. Med nami so močni kmečki fantje, ki potrebujejo dvakrat toliko hrane kot jaz, pa je ne dobe; ti so že lačni, kajti tisto, kar so nam pustili domobranci, je pošlo, dobimo pa premalo. Okoliški kmetje ne dajo nič; je preveč prosilcev. Prvi mesec je minil, odkar smo odšli iz Kranja. Veliko smo pretrpeli, pa se ne ke-samo.
10.	junija 1945, nedelja
Govori se, da bomo morali oddati vse knjige, vole, vozove in menda tudi bicikle. Zvečer je govoril Fr. Erpič o svojem obisku v Kranju. Vsi smo ga poslušali in -molčali. Kdor sme iti sedaj v Slovenijo, ni zanesljiv, oziroma je zanesljiv komunist.
11.	junija 1945, ponedeljek
G. dr. Puc me je poslal z avtom Rdečega križa v neko bolnišnico zaradi krast, ki se mi delajo po obrazu, da se ne morem briti. Pred bolnišnico je bil na straži partizan. Ker v bolnišnici ni prostora, so mi dali samo recept za neko mažo.
12.	junija 1945, torek
Cilka in Vinko sta šla v Žihpolje, kjer sta dobila hrušk in kilogram koruzne moke - za moj rojstni dan.
Pravijo, da je v Škofji Loki zaprtih 3000 domobrancev.
13.	junija 1945, sreda
Od Cerkničanov smo kupili 20 kilogramov kravjega mesa po 200 lir ali 33 mark za kilogram. To bo za 45 ljudi za dva dni. O, ko bi imeli še tisti krompir izpod Ljubelja! Popoldne smo pojedli zadnji dve ribji konzervi iz Kranja - za moj god. Pijače ni bilo treba, saj je lilo ves dan tudi skozi streho, ponoči je pa stala voda v šotoru do ležišč. (To noč sem se nalezel revme, ki me je potem mučila več let.)
14.	junija 1945, četrtek
Iz Škofje Loke je prišel neki domobranec in povedal, da partizani mučijo in streljajo domobrance v množicah. Nekaj žrtev je navedel z imenom.
15.	junija 1945, petek
Govore, da se bomo prihodnji teden selili v drugo taborišče nedaleč od tu. Vsi se bojimo, da bomo tudi mi poslani nazaj v Slovenijo. Kraste na obrazu se dobro zdravijo.
16.	junija 1945, sobota
Naš mesar kolje mule, vole in krave ves dan, zato imamo spet dosti mesa. Prejeli smo izkaznice; moja ima številko 4786 M 38.
Goveje meso je po 150 lir, konjsko po 100 lir, 1 kg kruha stane 250 lir. Za deset cigaret se dobi 1 kg koruzne moke, če imaš srečo.
V sosednjem šotoru se je pojavil tifus. Upamo, da bo to morda zavleklo našo selitev.
Po 2. svetovni vojni so taboriščne uprave v Evropi prevažale begunce v tovornjakih, kakor se vidi na tej sliki. Nimam slike iz Avstrije, torej uporabljam to sliko iz Belgije. (Fotografija je iz knjige Marka Wymana »D Ps: Europe's Displaced Persons, 1945-1951«).
17.	junija 1945, nedelja
Šli smo v Žihpolje in k Sv. Urhu, če bi mogli kje dobiti kaj hrane. Dobili smo košček kruha in liter mleka, moke pa nikjer.
Prebivalci simpatizirajo z nami le deloma; večina želi, da bi mi čim prej odšli. Ko smo se vrnili v taborišče, nas je čakal golaž.
Dopoldne so se pripeljali v taborišče trije partizani z avtom. Policija jih je ustavila, toda šofer je hotel bežati. Množica ga je ujela in hotela linčati. Sovraštvo do partizanov je brezmejno.
18.	junija 1945, ponedeljek
Dosedanji komandant taborišča major Barry je odšel. Pevci so mu zapeli za slovo nekaj pesmi. Novi komandant major Bell je potrdil obljubo, da ne bo nihče proti svoji volji poslan domov. Ves dan nismo dobili nič hrane. Sanjal sem o starših; njihova usoda me zelo skrbi.
19.	junija 1945, torek
Lačni smo. K sreči je Karel dobil nekje železa za okovanje koles in ga prodal nekemu kmetu za 50 kg krompirja.
Popoldne smo dobili več hrane kot navadno: namesto po 300 g, smo dobili po 400 g kruha, nekaj fižola, zdroba in druge hrane. Še bomo živeli!
21.	junija 1945, četrtek
Izvedeli smo, da se bomo prihodnji teden preselili nekam na sever Koroške. Spet sem sanjal, kako sem tekel pred partizani čez Žirovski vrh, in o mesu in kosteh, ki sem jih prenašal in deloma jedel doma v Žireh.
22.	junija 1945, petek
V	torek bo preseljenih 2.000 beguncev, po večini Gorenjcev, v Lienz; v sredo pa 1.400 Dolenjcev v Spittal ob Dravi. Za Lienz so se prijavili tudi trije naši.
23.	junija 1945, sobota
Popoldne sem kasiral denar, ko je Mire pobil kravo in prodajal meso. Danes stane 1 kg 12 RM ali 150 lir. Za kravo je dal 500 RM, za meso pa dobil 2000 RM. Nekateri mu zamerijo, ker izkorišča stisko drugih, sami si pa ne znajo pomagati. Mire tudi odkrito pove vsakemu njegove napake, zato so jezni nanj. Zvečer smo kurili kresove.
24.	junija 1945, nedelja
V	času, ko še vse taborišče žaluje za sorodniki, prijatelji in znanci, ki so bili poslani v smrt, je naše vodstvo priredilo koncert narodnih pesmi pred cerkvijo, menda da bi pri dvajset navzočih Angležih vzbudilo usmiljenje za nas, ki smo še ostali živi.
25.	junija 1945, ponedeljek
Popoldne smo izvedeli, da se mora do nedelje vse taborišče raziti. Preselili nas bodo v Lienz, Spittal, Št. Vid in Judenburg. Mi smo se prijavili za Št. Vid ob Glini. Morda me še čaka gori delo v mlekarni?
26.	junija 1945, torek
Že ob šestih zjutraj je bilo vse okrog nas živahno. Vsi naši sosedje Notranjci gredo z Gorenjci v Lienz. Naša skupina se je zmanjšala na 38 oseb; trije bodo ostali v okolici Celovca, enajst jih hoče iti v Lienz, ostali želimo v Št. Vid. Popoldne ob petih nam je dr. Vračko povedal, da gremo jutri zjutraj ob šestih vsi v Spittal, nekaj ur pozneje pa, da odidemo v četrtek.
27.	junija 1945, sreda
Dopoldne so odpeljali s tovornimi avtomobili 1400 oseb v Spittal. Ker smo dobivali hrano pri Notranjcih, ki so včeraj odšli, je nastala zmeda in mi nismo prejeli včeraj nič hrane. Hodil sem od pisarne do skladišča in končno izvedel, da je našo hrano dobil županov namestnik z Ježice. Iskal sem in našel nekega kmeta, ki je v svojem pokritem lojtrskem vozu sušil naše hlebe. Popoldne so povedali, da so vsi transporti z vlakom odloženi.
28.	junija 1945, četrtek
Dopoldne so odpeljali z avtomobili 300 ljudi v Št. Vid. Taborišče je skoraj prazno. Popoldne so šteli ljudi: več sto jih manjka. Šest naših se je odpeljalo v Spittal, čeprav niso bili na seznamu. Mi tudi za ta dan nismo dobili hrane. V pisarni so rekli, da jo dobimo, kakor hitro bodo naredili nov seznam, to so pa odlašali od jutra do večera in od dne do dne. Postali smo lačni in nestrpni. V skladišču smo videli, ko so hodili ljudje po kruh, pa je spraševal neki dečko svojega očeta, profesorja: »Papa, koliko naj dam temu? Četrtinko, polovičko ali cel hleb?« Hlebi so bili zloženi ob steni. Dve ali tri spodnje vrste že čisto plesnive; znak, da že dolgo niso vsega kruha razdelili. Mleka so pripeljali v taborišče vsak dan nekaj velikih kant. Mi smo ga dobili samo enkrat, ko se je skisalo. Za nas ni bilo niti drobtine.
Ker smo bili v žirovski skupini skoraj sami moški, so nas osumili, da smo komunisti ali vsaj njihovi simpatizerji. Zakaj pa niste šli z drugimi v Palmanovo? In so po tej sodbi z nami ravnali.
Ob tej priliki sem ponovno spoznal, da pameti ne da človeku nobena šola, niti univerza ne, če mu je ni Bog dal. Neki kmečki fant, ki je bil dve leti pri domobrancih, je rekel: »Kdor nad Dravo, kjer smo morali odložiti orožje, ni spoznal, da smo poraženi, temu ni pomoči.« In se je po tem dosledno ravnal: v Vetrinju se ni pridružil domobrancem, ampak nam civilistom.
V podstrešju tovarne smo našli bančnega uradnika, ko je polnil zaboje s »privarčevano« hrano. (Nekdo se je pozneje hvalil, da mu je ukradel 50 kg masla. Iz svoje skušnje vem, da noben človek ne more nikoli vsem ustreči in da se pri največji vestnosti lahko zmoti, nisem pa verjel, da bi bili vodilni ljudje tako nepošteni, kakor so jih drugi sumili. Moje brezmejno zaupanje v naše voditelje se je tiste dni močno omajalo, pozneje v taborišču pa popolnoma zrušilo. Čim bližje sem jim bil, tem bolj sem spoznaval gnilobo naše jare gospode. Namesto dokaza, da kdo ni pošten, sem zahteval dokaz, da je.)
»Zakaj to pišeš?« bo rekel kdo. »Čim bolj boš mešal, tem bolj bo smrdelo!« To so pač moji spomini. O nesposobnosti in nepoštenju taboriščnih vodstev bi se dalo napisati še veliko več. Tudi zgodovina ni vedno lepa in vesela, pa jo vendar pišejo.
29. junija 1945, petek
Vstal sem ob petih. Pred šesto sem bil v pisarni in videl, da smo vsi Žirovci določeni za Judenburg. Bivši uradnik Jugoslovanske tiskarne nam je povedal, da je naša hrana že v zabojih in da jo dobimo med potjo, ko bomo kje počivali. Ob osmih se odpeljemo.
Ob tričetrt na deset smo se res odpeljali v devetih tovornih avtomobilih po kakih 25 oseb. Mi smo takoj pripravili odejo, da bi jo vrgli šoferju čez šipo, če bi na križišču zavil proti Ljubelju. Kmalu smo spoznali, da nas to pot Angleži niso nalagali, vendar smo ostali še vso pot budni.
Ob enajstih se je naša kolona ustavila pri Althofnu. Angleži so pili kavo in jo dali tudi nam. Prava kava z mlekom po dolgem času! Naš najvišji spremljevalec je rekel, da za delitev hrane iz zaboja ni časa; jo bo razdelil takoj, ko pridemo v Judenburg.
Razkuženje beguncev z DDT-praškom v taborišču Lienz, Avstrija, julij 1945 (iz U.S. Army Medicine History Archives)
Ob enih popoldne smo se pripeljali v Judenburg. Ne vem, zakaj so nas peljali mimo mesta proti Muri. Ko smo zagledali onstran reke na visokem drogu rdečo zastavo s srpom in kladivom in rdečo zvezdo, smo se prestrašili, misleč, da nas bodo Angleži zapeljali čez most k Rusom. (Delček tega občutka ima človek, ko prvič zagleda rdečo zvezdo na kapi Titovega vojaka.) Pavle je spet pripravil odejo, ki je pa - hvala Bogu - ni bilo treba rabiti. Tovornjaki so zavili na zadnjem križišču pred Muro na desno in nas peljali nazaj v mesto, v kasarno nekdanjega 17. pešpolka, kjer je moj ata služil tri leta kadrovskega roka.
Najprej smo morali oddati zaboje s hrano, potem so nas razkužili z DDT-praškom, nato popisali in nam dali eno sobo (63A). Ena soba za kakih 20 moških in 3 ali 4 ženske?! Mici je bila zelo nesrečna. Očitala mi je, da se nič ne pobrigam, da bi ženske dobile posebno sobo.
Ob pol sedmih sem oddal seznam stanovalcev v pisarni, ob sedmih smo končno dobili večerje, prav tako kakor drugi begunci, ki so bili že prej tam. Našo »privarčevano« hrano so razdelili na vse enako. Vendar: hvala Bogu! Po treh dneh smo se spet za silo najedli.
V kasarni smo ostali dva dni, potem so pa nas preselili »za stalno« v taborišče Liechtenstein zunaj mesta, kjer nas je samo Mura ločila od Rusov. Kljub temu da nas je kakih 22 poleglo v eni sobi po golih tleh tako tesno, da sta morala brata Kokelj, ki sta bila najdaljša, moleti noge skozi odprta vrata, smo kar hitro pospali. Meni se je zdel velik napredek priti z mokrega travnika na suhi pod in pod streho.
(Vojni dnevnik Antona Žaklja od 1. januarja do 23. oktobra 1943 je bil objavljen v ŽO 19/20, 1993; od 14. decembra 1943 do 9. maja 1945 pa v 29. številki Žirovskega občasnika, 1999.)
Razglednica Judenburga, okoli leta 1945
Janez Žakelj
V SPOMIN ANTONA ŽAKLJA
»Mirno je prišel čas, da se poslovimo od očeta, in prepričani lahko ugotavljamo, da je bil res dober človek,« je ob koncu maše zadušnice v cerkvi sv. Vida v Cleve-landu 19. januarja 2006 povedal sin Janez Žakelj. (Tukaj v nekoliko skrajšani obliki prinašamo prevod njegovih besed tudi bralcem Občasnika, saj je bil Tone Žakelj vse do smrti po srcu še vedno Žirovec.)
Otroci smo naše starše klicali ata in mama. Drug drugega sta imenovala Tone in Cilka, a za nas sta bila ata in mama. Zanimivo, kako sta bila različna. Ata je bil večen pesimist, ki je vedno pričakoval vse najtežje, mama pa je bila optimistka, v srcu prepričana, da se bodo stvari dobro iztekle.
Če boste prišli danes na pokopališče, poglejte nagrobni spomenik, ki je bil ob mamini smrti izoblikovan po zamisli naše sestre Marije: dve cvetlici, nagelj in vrtnica, prekrižani med imeni. Steblo nageljna je na mamini strani, steblo vrtnice na atovi. Cvet nageljna je na atovi, vrtnice pa na mamini. Mama je imela rada nageljne, katerih cvet je nežen in ljubek. Ata je imel rad vrtnice, odporno in lepo rožo. Tudi sama sta bila kot ti dve cvetlici: mama nežna in mehka; in tisti, ki ste poznali našega ata, veste, da je bil lahko včasih zahteven in trnjev. Vendar enako kot ta dva cveta sta bila oba vsak po svoje čudovita.
Druga razlika med atom in mamo je bila, da se mama ni nikoli veliko zanimala za zgodovino. Njena največja skrb je bila družina in najožji prijatelji. Ata je skrbel tudi za to, pa je vsemu, kar se mu je v življenju dogajalo, dajal globlji pomen in osebno postavljal v širši, zgodovinski kontekst. Imel je fotografski spomin in izostren občutek za zgodovinska dogajanja. Včasih se je zdel kot gramofon, ki znova in znova pripoveduje ene in iste zgodbe, potem pa nenadoma preseneti s čim, kar še nikoli ni povedal. Celo zadnje leto svojega življenja, ko je bil star 98 let, je še večkrat povedal kaj novega. Kako nenavaden spomin!
Naj povem še nekaj o atu kot pesimistu. Kmalu ko se je upokojil, sem bil z njim na sprehodu v bližnjem parku. Tam je videl objavo tečaja za gobarje. Ata je omenil, kako zanimiv bi bil takšen tečaj. Rekel sem, naj se vpiše. On pa je opazil, da je cena tečaja pet dolarjev, in rekel: »Saj ne bom živel tako dolgo, da bi lahko uporabil tako znanje. Potem bi pravzaprav pet dolarjev vrgel stran.« Trideset let pozneje je imel včasih še vedno takšne pomisleke. Na to sem ga opominjal od tistega tečaja, pa se ni hotel spremeniti.
Leto po mamini smrti se je skušal odločiti, ali naj se preseli v Vas sv. Vida. Vsi smo menili, da bi bilo tako bolje. Ata pa: »Saj ne bom živel tako dolgo, samo še nekaj dni. Ali ni bolje, da se ne selim?« Pa sem povedal gospodu župniku Božnarju o gobarskem tečaju in sta župnik in ata imela majhen sestanek, na katerem je župnik omenil, da je mogoče le malo preveč pesimističen. Res, g. Božnar ve bolj kot drugi, kako se lahko pove resnica, in ata se je vendar odločil, da bi bilo dobro, če bi se preselil.
Vsi smo hvaležni gospodu župniku za vse, kar je naredil za našega ata, ki je preživel zadnje leto v oskrbi in prijateljstvu v domu. Hvala tudi Rudiju in vsem dobrim ljudem, ki tam živijo.
Naj povem še nekaj o našem atu. Kot mnogi drugi sta tudi mama in ata po drugi svetovni vojni morala zapustiti svoj dom, ker nista podpirala komunistov. Svoje življenje sta uravnavala po načelu, o katerem sta bila prepričana, da je najboljše za domovino in Cerkev. V strahu, da bosta pod novim režimom zaradi svojega prepričanja doživela preganjanje, sta zapustila domovino, ne zato, ker sta delala tisto, kar je napačno, ampak zato, ker sta delala to, v kar sta verjela, da je prav in dobro. V primerjavi z drugimi sta bila ata in mama srečna. Mnogi, ki ste danes tukaj, ste izgubili domače in drage.
Čeprav nam je ata vedno pripovedoval svoje doživljaje, v letih, ko sem odraščal, nisem imel veliko smisla za vse, kar je povedal. Šele leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna in ga je urednik Žirovskega občasnika prosil za popis njegovih doživetij oziroma njegove življenjske zgodbe, sem bil pritegnjen v ta oblikovanja. Zgodbe, kot so bile atove, so bile do tedaj v Sloveniji vedno prepovedane. Ata sam v začetku ni zaupal, da bo njegovo pisanje pravilno predstavljeno. Prosil me je, da bi zanj tipkal, in tako sem tudi jaz prišel zraven. Ko je bil članek objavljen, sva bila vesela, da je bil predstavljen tako nepristransko.
Tako sem se tudi sam začel zanimati za njegove pripovedi. Oba sva menila, češ če so ti spomini zanimivi v Sloveniji, bodo gotovo tudi tukaj v Ameriki. In tako je urednik Ameriške domovine Jim Debevec začel tiskati vsak teden nadaljevanje atovih spominov, ki sem mu jih prevajal v angleščino. Velika zahvala urednikoma Nagliču in Debevcu, zakaj ata je v zadnjih letih življenja doživel zadoščenje, da je bila povedana tudi njegova zgodba in s tem tudi zgodba drugih Slovencev, ki so morali bežati iz domovine.
Kot sem že omenil, ata ni hotel plačati pet dolarjev za tečaj zase, vendar je bil za svoje otroke in vnuke vedno nadvse radodaren. Naredil je vse, kar je mogel, da smo imeli otroci najboljšo izobrazbo. V tem sta bila tako ata kot mama enakih misli. Tukaj je, kjer sta se nagelj in vrtnica vedno spajala. Vsem nam sta dala priložnost, da smo si ustvarili dobro življenje, da bi lahko živeli v svetu, kjer so vsi ljudje spoštovani, kjer ljudje niso kaznovani zato, ker delajo nekaj, za kar verjamejo, da je dobro in prav. Ko danes žalujemo za atom in praznujemo njegovo življenje, smo hvaležni Bogu za njegovo tako dolgo in dobro življenje. In hvaležni smo vsem vam, ki ste bili atu in mami družina in prijatelji in ki ste jim toliko pomagali.
V"
Janez Žakelj
ANTON ŽAKELJ 1907-2006
Kratek življenjepis
Anton Žakelj se je rodil v Stari vasi pri Žireh 13. junija 1907 Antonu in Mariji Žakelj. V družini je bilo šest fantov in dve dekleti. Tone je bil drugi po starosti. Osnovno šolo je obiskoval v Žireh, nato pa odšel v realko v Idrijo. Prva svetovna vojna je razmere močno spremenila in Tone se je lotil čevljarske obrti. Učil se je pri očetu, ki je bil čevljarski mojster, in delal z njim sedem let. Ta poklic mu ni bil
posebno pri srcu, zato ga je opustil in šel v dveletno Zadružno šolo v Ljubljano. Po uspešnem zaključku šolanja je dobil službo v pisarni Čevljarske zadruge v Žireh in tu ostal do leta 1943. Vodil je tudi Mlekarsko zadrugo.
V letih druge svetovne vojne je revolucija segla tudi na Žirovsko. Toneta Žaklja so prijeli Nemci z več drugimi za talca, da bi si zagotovili varen umik iz Žirov. Ko je bil odhod končan, brez napada, v miru, so Nemci talce izpustili. Nekaj mesecev potem so Toneta nasilno mobilizirali partizani, a se jim je izmaknil in odšel v Kranj, tu je delal pri žirovskih čevljarjih in bil knjigovodja njihove delovne skupnosti. Maja 1945 se je z drugimi napotil čez Ljubelj na Koroško. Z njim je odšlo v tujino tudi njegovo dekle Cilka Gantar iz Nove vasi pri Žireh, poročila sta se v taborišču Judenburg leta 1946. S prvorojencem Janezom sta novembra 1949 Anton in Cilka zapustila begunsko življenje na Koroškem in se podala v ZDA na Willard v državi Wisconsin, od tam pa se čez pol leta preselila v Cleveland, kjer je Anton dobil prvo zaposlitev v znani Ziherlovi tovarni, nato pa pri Risherju. Otroci Janez, Tone, Jože in Marija so odrasli, končali študij in se osamosvojili, oče Anton pa se je leta 1971 upokojil.
Pokoj pa zanj ni bil čas brezdelja. Anton je bil član KSKJ št. 172 (Kranjska slovenska katoliška jednota), AMLA št. 14 (Slovenska dobrodelna zveza) in več drugih društev in ustanov. Imel je obilo dela in skrbi s svojim domom na 5516 Carry Avenue, veliko je bral in pisal, dokler je le mogel. Svoje življenje in izkušnje je opisal v mnogih člankih, v angleščini med drugim v Ameriški Domovini pod naslovom »Life in the Refugee Camps,« »Starting Over in America« in drugih spisih. Nekatere je mogoče dobiti v angleščini na spletni strani http://bbhhs96. dyndns.org/~zakeljdiary/. Mnogi so bili objavljeni tudi v Sloveniji v Žirovskem občasniku in drugje.
Tonetova ljubljena žena Cilka je umrla 19. marca 2004. Poročena sta bila skoraj 58 let. Življenje brez Cilke je bilo za Toneta zelo težko. Novembra 2004 se je preselil v St. Vitus Village (Vas sv. Voda), kjer je našel prijetno slovensko družbo. Njegova življenjska pot se je končala 13. januarja 2006 v starosti 98 let v zavodu Grande Pointe, blizu Clevelanda.
St. Paul, Minnesota, 13. marca 2006
JANEZ ŽAKELJ, NOVI SODELAVEC ŽO
Janez Žakelj je bil rojen 16. avgusta 1948 v begunskem taborišču Trofaiach v Avstriji, kot najstarejši sin Antona Žaklja, dolgoletnega dopisovalca Žirovskega občasnika, in Cilke Žakelj, rojene Gantar v Novi vasi. Družina se je preselila v Ameriko konec decembra 1949. Opis tega potovanja in prvih šest mesecev v Ameriki je bil objavljen v 34. številki ŽO (2004). Po šestih mesecih v Wisconsinu se je družina preselila v večjo slovensko skupnost v Cleveland, Ohio. Tam so se rodili brata Tone in Jože in sestra Marija. Vsi so hodili v angleško (farno) šolo med tednom, v slovensko šolo pa ob sobotah. V okolici je bilo (in je še zdaj) veliko
slovenskih društev, slovenska cerkev in slovenske kulturne prireditve, ki so vse pomagale, da so se pri Janezu razvili znanje slovenskega jezika, ocenjevanje slovenske kulture in ljubezen do domovine.
Janez je končal gimnazijo v Clevelandu ob 16. letu in potem šel na jezuitsko univerzo v Bostonu, kjer je študiral slovanske jezike, lingvistiko in psihologijo. Po diplomi je šel v Minnesoto. V tistih letih je bila Amerika zapletena v vietnamsko vojno in je bila vojaška služba obvezna za vse mlade fante. Janez je bil proti vietnamski vojni in je uredil, da je namesto vojaške službe služil štiri leta z revnimi in duševno prizadetimi ljudmi v državi Minnesota. Tam se je seznanil z državno upravo za pomoč revnim in duševno prizadetim. Po nadaljnji šoli je postal finančni nadzornik (»manager«) v državnem uradu, kjer ima še danes službo. V Minnesoti se je tudi oženil, z Amerikanko Bonnie. Imata sina Janeza (Johnny) in hčerko Cecilijo (imenovano seveda po slovenski stari mami).
V Minnesoti je precej Slovencev, a večinoma so že tretje in četrte generacije. Težko se dobi koga, ki bi slovensko govoril. Janez se redno shaja s slovenskim prijateljem, da se učita slovenski jezik. Janez tudi nadaljuje z urejevanjem in prestavljanjem očetovih dnevnikov, ki vsebujejo več kot tisoč strani. V zadnjem letu očetovega življenja je Janez potoval v Cleveland vsak mesec z letalom, da je pomagal pri oskrbi bolnega očeta. Po očetovi smrti so pa potovanja v Cleveland in stiki s clevelandski-mi Slovenci postali bolj redki. (Cleveland je okoli 1300 km oddaljen od Minnesote.) Za Janeza, kakor za njegove starše, so bile (za Janeza so še) Žiri in Slovenija še vedno prva domovina in prva pri srcu.
Tončka Stanonik
ANTON ŽAKELJ JE BIL TUDI V AMERIKI ŽIROVEC
Januarja letos je v 98. letu starosti umrl Anton Žakelj, kronist in zvest pričevalec časa in okolja, v katerem je živel. Predvsem po tej lastnosti se je zapisal v zavest bralcev, ki se zbirajo okrog Žirovskega občasnika na tej strani, v deželi, kjer je preživel več kot polovico življenja, pa tudi tisti, ki prebirajo ameriško izseljensko časopisje. Rodil se je v Stari vasi v Žireh 13. junija 1907 pri Balčku, v znani družini izobražencev. Anton se je tako kot mnogo Žirovcev izučil za čevljarja in sedem let delal v očetovi delavnici, ki je bil čevljarski mojster, ker pa mu ta poklic ni bil posebno pri srcu, je po dveletnem izobraževanju v zadružni šoli v Ljubljani postal knjigovodja Čevljarske zadruge in tajnik Združenja obrtnikov v Žireh, v kraju pa je vodil tudi Mlekarsko zadrugo. Ob umiku Nemcev 1943 je bil kot talec odpeljan iz obkoljenih Žirov, izpuščen, nato pa prisilno mobiliziran v partizane, od koder je pobegnil in se v Kranju pridružil skupini žirovskih čevljarjev, ki so ustanovili firmo Kriegsarbeitsgemeinschaft der sairacher Schumacher, in postal njen knjigovodja. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ne zato, ker bi bil med vojno sodeloval z okupatorjem in bi bil na begu pred prihajajočo novo oblastjo k temu prisiljen, ampak ker
je trdno verjel, da ta s svojo ideološko naravnanostjo ni dobra rešitev za slovenski narod in katoliško vero. Ali kakor je o njem trdo zapisal v žirovskem biografskem leksikonu Miha Naglič: Raje čistilec v kapitalizmu kot knjigovodja v komunizmu. Štiri leta je ostal v begunskih taboriščih v Vetrinju, Judenburgu in Trofaiachu, decembra 1949 pa se je z ženo Cilko in enoletnim sinom Janezom odpravil v Ameriko, prve pol leta preživel na farmi na Willardu (država Wisconsin), nato našel svoj novi dom v Clevelandu, tu je dobil prvo zaposlitev v Ziherlovi tovarni, potem pri Risher-ju. Upokojil se je 1971, ob štirih odraslih in izšolanih otrocih je našel veliko časa tudi za društveno življenje (bil je član Kranjske slovenske katoliške jednote, KSKJ; Slovenske dobrodelne zveze, AMLA; več drugih društev in ustanov). Obilo se je posvečal svojemu domu, vrtu, sprva zaradi izboljšanja družinske ekonomije, pozneje, ko to ni bilo več potrebno, pa se je predajal užitkom vrtnarja in sadjarja. Veliko je tudi bral in pisal in nekaj srečnih naključij je pripomoglo, da je našel stik z domovino in kulturno srenjo, ki se je zbirala okrog Žirovskega občasnika. Nihče njegove osebnosti ne bi mogel označiti bolje kot njegov najstarejši sin Janez ob poslovilnem nagovoru v cerkvi sv. Vida v Clevelandu. Imel je fotografski spomin, je povedal, in izostren občutek za zgodovinska dogajanja. Čeprav Anton kot oče ni zanemarjal družine, pa je vsemu, kar se mu je v življenju dogajalo, dajal globlji pomen in osebno postavljal v širši, zgodovinski kontekst. Včasih se je zdel kot gramofon, ki znova in znova pripoveduje ene in iste zgodbe, potem pa nenadoma preseneti s čim, kar še nikoli ni povedal. Najbrž so ga prav te lastnosti v povezavi z veliko jezikovno kultiviranostjo, z izrednim darom tudi za analiziranje dogodkov, pripeljale med sodelavce zlasti Žirovskega občasnika, kateremu se je oglašal sprva pod psevdonimom Anže. Z nizom dnevniških zapisov je predstavljal drugo, dotlej zamolčano plat zgodovinskega spomina, njegovi dnevniški zapisi pa so prav zaradi faktografske natančnosti postali bogat vir tudi za prihodnje odstiranje zgodovine. Naj omenim tu samo nekaj njegovih prispevkov, ki jih je objavljal v Žirovskem občasniku: Ob petdesetletnici umika Nemcev iz Žirov, Žirovci v Clevelandu, Vojaška služba v stari Jugoslaviji, Žirovska republika, Nov začetek v Ameriki. K delu je pritegnil tudi sina Janeza, skupaj sta prevedla in za objavo v reviji Ameriška domovina prevedla del člankov, objavljenih pod naslovom Life in the refugee Camps, Starting over Amerika, in druge spise, nekatere je mogoče dobiti v angleščini na spletni strani http://bbhhs96.dyndns.org/~zakeljdiary/. Odobravanje, ki ga je doživel ob izidu zlasti dnevnika, v katerem je popisal dogodke iz leta 1943, so mu vrnili zaupanje v domovino, ki se ji je odpovedal, sledeč svoji veliki notranji resnici in veri. Pa se ji je res? Spomnim se stavka iz njegovih dnevniških zapisov ob prihodu na farmo na Willardu. Takole pravi: Naša sponzorja sta predlagala, da bi ju klicala »oče« in »mati«, pa sva ju zavrnila, ker imava še žive starše (in pa, ker še nisva vedela, ali zaslužita tako častno ime). Bi lahko to rekli tudi za novo domovino: dala mu je svobodo, možnosti za socialno in ekonomsko varnost, trdne temelje za družino in njegove najdražje, a bila je tudi ona prva, živela je po sorodnikih, prijateljih, s katerimi se je dopisoval, in živela je v njegovem materinem jeziku, ki ga je tako odlično obvladal in gojil, v njegovi žirovski govorici, ki je bila tako pristna, da nihče ne bi verjel, da prihaja iz Amerike. In živela je v njegovem fotografskem spominu, z vso lepoto, a tudi trpkostjo, ki je takšen posnetek ne more skriti.
(Članek je bil v rubriki Odšli so objavljen v reviji Moja Slovenija, št. 7, 2006.)
VLASTO KOPAČ 1913-2006
V SPOMIN
Vlasto Kopač
IZ KOKRE ČEZ KOČNO V KONEC
Zgodaj spomladi je bilo, na osojni strani gora je še vladala zima, aprilsko vreme se je kujalo in ni nič kazalo, da se bo sprevedrilo. Midva z Darom Dolarjem sva se kljub temu namenila na Povšnarjevo planino pod Kočno. Od tam naj bi zlezla po severozahodnem grebenu na vrh Kočne ter sestopila mimo kranjskega bivaka na Kokrsko sedlo in naprej dol v Bistriški konec.
Šofer najinega hribovskega prijatelja Vlada Vodopivca naju je 23. aprila 1954 prepeljal z avtom do Povšnarja v Kokri. Bila sva zgodnja, mudilo se nama ni, pa sva jo lagodno ubrala čez Kokro in po utrtem kolovozu v breg proti Stari Povšni. V pol ure sva bila - še neupehana - na podanku, kjer je pred vojno stala zidana domačija Stara Povšna. Gorsko kmetijo so Nemci in gorenjski domobranci med vojno požgali.
V Stari Povšni je pred vojno prebival Rok, vardeval tam čez zimo par volov in skrbel za trop jarcev. Pri njem so se ustavljali planinci in plezalci, namenjeni na Povšnarjevo planino ali v zahodno ostenje Kočne. Med njimi sva bila tudi moj sošolec Beno Anderwald iz Kranja in jaz, ki sva leta 1938 skupaj prelezla zahodno steno in severozahodni greben Kočne, bivakirala nad Malimi vratci na prisojni strani gore, sestopila naslednji dan v Suhi dol in odšla peš v Kranj. Zjutraj pa sva že spet risala v Plečnikovi risalnici.
Iz tistih let mi je ostalo v spominu štirioglato ognjišče v veži Stare Povšne. Na leseni oklep ognjišča je bil pribit ponhober - pokončna bukova letev z zažaganimi zarezami - kamor so med kuhanjem na ognjišču zatikali ploščati roč železne ponve ali kozice. Na vrhu letve se je režala izrezana glava Turka s turbanom. Na to domiselno dopolnitev ognjišča v ognjiščnicah - nekdanjih stalnih ali občasnih bivališčih gorjanov, drvarjev in pastirjev - pozneje v naših gorah nisem več naletel. Čas je bil že opravil svoje.
Roku so na Staro Povšno prinesli vsak teden iz Kokre hleb kruha in kar je potreboval za prehrano. Ni rad kuhal, zato si je z eno kuho nakuhal žgancev za ves teden. Ko si je potem svoj dnevni obrok vsakič znova zabelil in popražil, je ugotavljal, »da so žganci vsak dan boljši«.
Kočno, to plečato goro nad Kokro, so si delili trije gorski kmetje: Suhadolnik, Povšnar in Makek. Pristope na njene vrhove in prehode v njeni severni steni so že dolgo poznali domači lovci na gamse, divji lovci in ovčarji, ki so v preteklih stoletjih prelezli in pretaknili njeno pečevje, grebene, grape in odročna zakotja. Prvi turist, ki je stopil na njen vrh, je bil dr. Johannes Frischauf, profesor matematike na graški univerzi, ki se je leta 1875 s starim lovcem Mavcem povzpel z Jezerskega po meliščih, snežiščih, plateh in kaminih na zahodni vrh Kočne. Naslednje leto je prišel v Kokro in pristopil s Primožem Štularjem, Suhadolnikom, z juga iz Suhega dola čez melišča, krnice in skoke v Dovcih na Jezersko in Kokrsko Kočno. Severozahodni greben Kočne, po Režkovi presoji najdaljši greben v Grintovcih, sta s pristopom z Jezerskega prva preplezala junija leta 1911 drenovca Ivan Michler in Ivan Kovač, njeno severno steno pa istega leta v sestopu Klodvik Tschada. Prvo smer, z izhodiščem na Povšnarjevi planini, sta v zahodni steni Kočne preplezala 11. septembra 1936 Cene Malovrh in Ciril Hudovernik, 10. julija 1937 pa sta v njej potegnila še Direktno smer. Naslednje leto so se 19. in 20. marca s Povšnarjeve planine povzpeli po severozahodnem grebenu na Kočno Beno Anderwald, Cene Malovrh in Danica Suchy. Bajta na Povšnarjevi planini je bila v tridesetih letih preteklega stoletja zavetje gornikov in izhodišče kranjskih plezalcev za njihove vzpone v Kočni.
Na Stari Povšni se je 16. maja 1944 nastanil štab Gorenjskega odreda. Čez deset dni so Nemci in gorenjski domobranci vdrli v dolino Kokre, partizanski štab se je takrat umaknil v gozd nad Staro Povšno. Ko so Nemci 29. maja ponovno vdrli v Kokro in prišli tudi do Stare Povšne, sta jih štab odreda in štabna patrola napadla in pognala v dolino. Med bojem in umikanjem so Nemci hišo, hlev in gospodarsko poslopje Stare Povšne zažgali. Zagorela je tudi preužitkarska hiša, a so jo partizani in Povšnarjev pastir pogasili.
S selišča Stare Povšne, kjer je stala le še preužitkarska hiša, sva z Darom krenila proti severu in spotoma srečala lovca, ki je nesel divjadi sol pod Kogel. Ko sva mu povedala, kam sva namenjena, je dejal, naj zjutraj, ko bova šla iz bajte gor pod Kočno, hodiva bolj potihem, da ne bi plašila divjadi v gozdu. Po pešpoti proti severu sva prišla do razpotja in zavila na desno proti Povšnarjevi planini. Neuhojena steza se je vzpenjala po pobočju in pretikala med drevjem, dokler nisva prisopihala na zložen konec pašnika, kjer je pod robom gozda stala pastirska bajta, štirioglata brunarica brez okna, običajne velikosti »dveh klafter v kvadrat«, z dvokapno skodlasto streho. Odmaknjene v odročno samoto pod os-tenje Kočne je požigalčeva roka med zadnjo vojno ni dosegla. Brunarici se je poznalo, da že dolgo ni nihče bival v njej, na pogradu je ležala odmašena vedrnica. Stresel sem iz nje mišjake in odšel z njo po vodo v bližnjo grapo, suhljadi za kurjavo je bilo dovolj v gozdu nad bajto. Ko je zagorel ogenj in sva se v pastirjevem bivališču že nekoliko udomačila, je spomin segel poldrugo desetletje nazaj, ko sva bila marca 1940 skupaj v šestčlanski alpinistični odpravi Akademske skupine SPD v Durmitorju. Plezalski tovariši Daro Dolar, Tone Dovjak, Bojmir Filipič - Basang in Cene Paderšič - Batreja so se tedaj povzpeli na Minin Bogaz, Terzijin Bogaz, Savin Kuk in Medžed, midva s Cenetom Malovrhom pa na Bezimeni vrh in Bobotov Kuk. Črnogorski vojvoda Živko Šibalija je tedaj naše vzpone na zasnežene durmitorske vrhove komentiral: »Otkako svijet stoji, zimi još nitko živ gore bio nije!«
Ob pojemajočem ognju v pastirski bajti pod Kočno sva se tisti večer z Darom spomnila durmitorskih gorjancev na Žabljaku, med katerimi je naša alpinistična odprava leta 1940 preživela zadnje zimske dni. Ostali so nama v spominu svojski nazori teh gorjancev, njihova plemenska ureditev, njihovo »čojstvo i junaštvo«,1 izročilo iz bojev proti Turkom in velika gostoljubnost. Za te gorjance smo bili drugačni turisti, kot so jih bili vajeni v poletnih mesecih. Marca smo prismučali iz Nikšica na Žabljak, oprtani s težkimi nahrbtniki, se nastanili v zaprtem hotelu iz brun ob Crnem jezeru, potem pa odhajali v Durmitor in lezli na njegove zasnežene vrhove.
Vlasto Kopač med plezanjem v zasneženi severni steni Turske gore (pod polico v Tschadovi smeri) 14. aprila 1940; foto Bojmir Filipič
Žabljaški vojvoda Živko Šibalija je tedaj prihajal k nam na obisk skoraj vsak dan. Nekoč je vprašal: »Ima li kod vas oväca?« »Ima.« - »A kako kažete ovci?« »Ovca.« - »A kako sijenu?« »Seno.« - »A mrvi?« »Mrva.« Bilo je dovolj, da je ugotovil: »E, boga ti, vidi se, da smo Slaveni!«
Naš soplezalec Basang bi si bil rad ogledal ruski nagan, 9-milimetrski revolver na šest strelov, ki ga je imel vojvoda za pasom, kar pa je njegov lastnik odločno odklonil: »Ne diraj, pun je!«
Vedela sva, da razčlembe in ovire na grebenu med Kljuko in vrhom Kokrske Kočne, dolgem okoli poldrug kilometer, ne presegajo tretje težavnostne stopnje. Jeseni 1938 sem s sošolcem Benom Anderwaldom greben prelezel v lepem vremenu. Sedaj pa so razmere tam gori drugačne, razčlembe na grebenu so poledenele in ponekod zasnežene, veter žene meglo čez greben in ga zasipa s pršičem. Bila sva primerno opremljena, z nekaj plezalnega železja in dvema Aschenbren-nerjevima cepinoma. Daro je imel nove Avčinove deseterke, jaz pa na podplatih nabito trikunsko okovje, ki ga je bil lastnoročno izdelal, zlotal in izbrusil Kramžar-jev Dolfe z Dovjega. Imela sva imenitno plezalno vrv, ki smo ji tedaj rekli »zelena najlonka«. Te priljubljene 40-metrske vrvi je v prvih letih po osvoboditvi - ko se še ni bila rodila PZS - nabavljal pri ameriški armadi v Trstu naš Odbor za planinstvo in alpinistiko FZS in s temi vrvmi opremljal novoustanovljene alpinistične odseke, Gorsko reševalno službo in alpinistične inštruktorje. Ogenj v Povšnarjevi pastirski bajti je dogorel, planina je utonila v meglo in z vetrom je na drobno snežilo. Jutri naju čaka dolga pot čez Kočno in Kokrsko sedlo. Da naju ne bi ponoči »jelen lizal«,2 sva oblečena legla na pograd. Zjutraj sva se držala rekla »po jutru se dan pozna« in ob štirih zjutraj stopila iz bajte v meglo ter še okorna in neogreta krenila čez zasnežen travnik in skozi gozd navkreber do stene. Tam sva se pretikala med drevjem in zapadnim kamenjem in se s trdimi prsti lotila zale-denelega pečevja. Na hrbet grebena sva brez posebnih težav prilezla nad Kljuko. Po zložnem severozahodnem grebenu sva hodila hkrati z nabranimi zankami vrvi v roki, višje gori, ko se začne greben dvigovati in se njegovo razklano pečevje vzpne v odlome, pragove in stolpe, pa sva se že varovala. Večje ovire sva, če je le bilo možno, obšla po boku grebena. Z razvedanjem nisva imela težav, saj je smer bila le ena: nenehno po hrbtu ali rezi grebena navzgor, dokler ne doseževa vrha gore. Včasih je sunek vetra pretrgal meglo in nama odprl pogled na del grebena nad nama. V gornjem delu grebena je iz megle vzniknil čokat skalnat stolp, ki ga nisva mogla obiti, zato se ga je Daro lotil z derezami. Med vzpenjanjem po zaledenelem pečevju so ga razčlembe v skali usmerjale v levo, kjer je izginil za rob. Ko me je poklical, sem se prestopil - in zdrsnil. Daro me je varoval, teg zelene najlonke me je obdržal na stojišču. Drobnozobi trikuni niso bili kos gladki poledeneli skali. Za tem stolpom sva spet lezla po strmem, razdrapanem grebenu proti vrhu gore. Ob dveh popoldne sva prelezla zadnjo škrbino v hrbtu in stopila na vrh Kokrske Kočne. Videla nisva nikamor, veter je gnal meglo in pršič čez vršni greben, obdan z ivjem. Kočna ima dva vrhova, nad Jezerskim Jezersko Kočno, nad Kokro pa Kokrsko Kočno. Na starejših zemljevidih v prejšnjem stoletju sta bila ta dva vrhova zamenjana; nad Jezerskim je bila Kokrska, nad Kokro pa Jezerska Kočna. Zamenjava se je verjetno zgodila zemljemercem v prvi polovici 19. stoletja. Ta nelogičnost je bila prvič popravljena leta 1954 na karti PZS Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina; avtorji prof. dr. Valter Bohinc, prof. France Planina in Vlasto Kopač.3
Z vrha Kokrske Kočne sva zavila po razbitem grebenu na Jezersko Kočno in naprej dol v prodnate in pečevnate Dovce. V Spodnjih Dovcih sva krenila proti zahodu, kjer je na oblem hrbtu, varen pred plazovi ždel Kranjski bivak, postavljen leta 1952. Gorsko zavetišče je bilo odprto, v njem sta bila dva mlada kranjska alpinista, ki sta nama postregla s čajem, da sva si spet »privezala dušo«. Med pogovorom o gorah je čas hitro mineval, pred nama pa je bila še pot v Bistriški Konec. Nerada sva zapustila prijetno gorsko gnezdo in krenila po skrotju proti vzhodu na stezo, ki iz Dovcev zavije po pobočju Grintovca in čez Jame na Kokrsko sedlo. Čez
Vlasto Kopač »štema« luknje za sidra bivaka na Malih podeh pod Skuto, ki ga je sam projektiral, septembra 1946
dve uri sva se pri zaprti Cojzovi koči spustila čez rob Sedla po stezi v Bistriški Konec. Pri drvarski bajti pri Žagani peči sva posedela. Bajta je bila zložena iz obeljenih smrekovih goli, vezanih na vogalih po starem »na miš«. Na osojni plati bajte je bila pribita obeljena smrekova vejica, »ki vreme kaže«. Na ta prastari »vre-menokaz« sem naletel tudi v Bohinju, kjer Bohinjcem »mlada brinca vreme kaže«.4 Takšno vejico, ki jo je treba odrezati in obeliti maja, ko je muževna, sem videl tudi na brunarici Ladinov v Pian Trevisan pod Marmolado.5 Prastaro izročilo iz neznane davnine, za katero mladi rod več ne ve.
Pri pregledovanju plezalne opreme je Daro ugotovil, da sta se mu v pečevju Kočne odlomila dva zoba Avčinovih derez.
Ko sva v temi šla mimo preklane Žagane peči, sem se spomnil pripovedi bistriških domačinov. Pred dvanajstimi leti, ko je partizanski štab Druge grupe odredov prebival nekaj dni v veliki skalnati lopi pod steno Kogla - sicer zavetju gamsov - ki so ji rekli tudi Hlev ali Gamsov skret,6 je navpična razpoka v Žagani peči bila »poštni nabiralnik« partizanskega štaba.
Ob desetih zvečer sva pri spomeniku padlim planincem v NOB zavila navzdol proti planinskemu domu nad Izvirkom Bistrice. Kuhinjsko okno je svetilo v noč, oskrbnik Peter Uršič, njegova žena Francka in hišni maček so še bili pokonci. Ko sva vstopila v kuhinjo Uršičeve družine v Koncu, sem se počutil, kot bi se bil vrnil domov. Čeprav sva imela z Darom za seboj osemnajst ur hoje in plezarije, tisti večer nismo kar legli spat.
Naslednjega dne, bila je nedelja, 25. aprila 1954, sva se poslovila od Uršičev in jo sredi dopoldneva mahnila po Bistriški dolini v Stahovico in naprej v Kamnik. Tam sva sedla na vlak in se vrnila v Ljubljano.
Doslej najinega prečenja Kočne v aprilu 1954 nisva opisala in objavila. Da se ne bi povsem pozabilo, sem ga z Darovo pomočjo opisal letos. Preden je bil opis končan, je Daro 12. novembra 2005 našo hribovsko druščino za zmeraj zapustil.
(Uredniški pripis: To je zadnje besedilo, ki ga je v svojem 93. letu napisal naš rojak Vlasto Kopač. Objavljeno je v knjigi Iveri z Grintovcev, ki je izšla letos poleti, po njegovi smrti. V Žireh smo jo predstavili v petek, 13. oktobra 2006, v Galeriji Svobode. Priporočamo jo v branje.)
1	Čojstvo, človečnost.
2	Domač opis vedno bolj izrazitega občutka mraza proti jutru.
3	Karti Julijske Alpe ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina, v merilu 1 : 75 000, sem po obsodbi na insceniranem dahavskem procesu narisal za PZS kot zapornik v Centralnem zaporu v Ljubljani. Med risanjem kart sta prihajala soavtorja vsak teden k meni v KPD, da smo sproti reševali tekoča vprašanja v zvezi s podatki na karti. Sestajali smo se v pisarni Staneta Kersnika, upravnika zapora.
4	Mlada brinca, bohinjski izraz za mlado smrečico.
5	Vejico, ki napoveduje vreme, poznajo tudi Indijanci Abanaki v Kanadi in ameriški državi Maine. Uporabljajo brezovo vejico, pritrjeno tako, da se ob lepem vremenu dvigne, ob slabem pa povesi.
6	Fran Kocbek piše o skalnati zijalki, imenovani Hlev, kamor se zlasti pozimi zatekajo divji kozli. V njej je prostora za več kot 60 kozlov. Ime Gamsov skret so dali domačini lovskemu prehodu po Spodnji lašti v Koglu s spodmolom in gamsjimi iztrebki.
Tadeja Primožič
NJEGOVO SRČNO DOBROTO JE BILO MOGOČE PREPROSTO ČUTITI
Svojo življenjsko pot je sklenil rojak Vlasto Kopač. Na njegovem pogrebu na Žalah se je zbralo veliko ljudi; sorodniki, prijatelji, kolegi in znanci. Čeprav je bilo to slovo, sem se ob tem spomnila misli, da človek živi, dokler je v srcih ljudi, ki so ga imeli radi.
Vlasto Kopač se je rodil v Žireh leta 1913, tu preživel svoje zgodnje otroštvo, nato pa se je z družino selil v Kruševac, Kranj in Split. Po končani realki v Splitu je leta 1933 odšel na služenje vojaškega roka v Tuzlo in se leta 1934 vpisal na Tehniško fakulteto Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani, v šolo profesorja Jožeta Plečnika. Leta 1945 je delal v projektivi Ministrstva za gradnje Socialistične republike Slovenije, v letih 1946 in 1947 pa kot oblikovalec v podjetju Dom. Leta 1956 je dobil honorarno delo v Referatu za varstvo kulturnih spomenikov Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana in kasneje postal direktor Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, kjer je služboval do upokojitve leta 1969. Bil je večkrat zaprt, preživel je taborišče Dachau, bil leta 1948 obsojen na da-hovskih procesih, leta 1971 pravosodno in leta 1986 politično rehabilitiran. Leta 1945 je bil izbran za prvega predsednika predhodnice Planinske zveze Slovenije. Za svoje bogato strokovno in družbeno delo je prejel številna priznanja in nagrade: orden dela s srebrnim znakom leta 1968 za delo v planinstvu, priznanje za kon-servatorsko delo Zavoda za zaštitu spomenika kulture Jugoslavije leta 1975, zlato plaketo ilegalca mesta Ljubljana leta 1982, Urbanovo nagrado Skupščine občine Ribnica za ureditev parka kulturnikov v Ribnici leta 1988, Plečnikovo priznanje za obnovo Plečnikovih Žal leta 1992, Steletovo priznanje za obnovo Plečnikovih tržnic leta 1996. Leta 1999 mu je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.
Vlasta Kopača sem osebno spoznala pred leti, ob njegovi 90-letnici, ko sem za Žirovski občasnik z njim naredila »strokovni intervju«. Prej sem ga poznala le po imenu in njegovem delu.
Ko sem tisto poletno popoldne leta 2003 vstopila v »hišo« »Pr Matevžku«, me je Vlasto najprej dobro »premeril«, nato pa mi prijazno stisnil roko. Čeprav je bil sprva zadržan, se je najin pogovor zavlekel v večer in verjetno bi ga še nadaljevala, če ga ne bi prekinila pozna ura. Iz Matevžkove hiše in kakšen teden pozneje njegovega doma v Zoisovi hiši v Ljubljani sem odšla z veliko pomembnih podatkov in z globokim spoštovanjem.
Od takrat sva se srečala vsako poletje, ki ga je skupaj s hčerko Mojco nekaj tednov preživel tudi v Žireh. Njegovo povabilo me je vsakokrat razveselilo; zato, ker sem vedela, da mu kljub častitljivim letom zdravje dobro služi, in zato, ker se je spomnil na najino druženje. Našla sva številne teme za pogovor: življenje v času njegovega otroštva, življenje med obema vojnama, stavbna dediščina in njeno ohranjanje, ljudska arhitektura in (ne)odnos do nje, Velika Planina, življenje pastirjev, zgodbe s planin, bajte, pisave, trniči ^ Bil je neutruden in pronicljiv sogovornik.
V letih svojega strokovnega dela sem spoznala številne ljudi in njihove življenjske zgodbe. Življenje Vlasta Kopača je bilo prav tako kot življenje vsakega izmed njih dragoceno in neponovljivo. Nikakor ni bilo lahko, bilo pa je zato toliko bolj pogumno in iskreno do samega sebe.
Strokovno in družbeno delo, ki nam ga je zapustil, je izjemno. Vlasto Kopač pa je bil tudi izjemen človek. Toda da sem to vedela, ni bilo treba poznati njegovega življenjepisa. Srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti.
Miha Naglič
VLASTO KOPAČ (1913-2006)
Vsak človek ima ime in priimek, navadno sta to dve besedi, tisto, kar je v življenju največ počel, pa je mogoče pri večini ljudi opredeliti z eno samo. Nekdo je (bil), denimo, predvsem arhitekt in grafik in kot tak morda še direktor zavoda za spomeniško varstvo. Spet drugi se nam je najbolj vpisal v spomin kot planinec, alpinist in gorski reševalec. Nekoga je najbolj zaznamovalo to, da je dejavno pripadal t. i. levi politični opredelitvi, bil že 1936 zaradi »komunistične propagande« obsojen na štiri mesece zapora, 1938 sprejet v KPS, vsa leta med 2. svetovno vojno služil narodnoosvobodilnemu gibanju, oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachavskih procesih obsojen na smrt, »pomiloščen« na 20 let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, aprila 1952 »pogojno izpuščen«, 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran ^ Vlasto Kopač, ki se je rodil 3. junija 1913 v Novi vasi (Žiri) in v svojem 93. letu umrl 27. aprila 2006 v Ljubljani, je bil vse to in še marsikaj v eni osebi. Bil je človek 20. stoletja. Tega je sicer preživel za dobrih pet let, a zaznamovalo ga je predvsem tisto, kar je doživel sredi njega. Njegov oče, morda po krivem spregledani akademski slikar Franjo Kopač, se je po študiju na praški akademiji z mlado ženo, Pražanko Boženo, vrnil v rodne Žiri in tu se jima je rodil sin Vlastimil. Oče je moral že v začetku 1. svetovne vojne na fronto, iz ruskega ujetništva se je vrnil šele po njenem koncu. Z njim je mladi Vlasto živel v mestih, kjer je oče služboval kot gimnazijski profesor, v Kruševcu, Kranju in Splitu. V Ljubljano je prišel pozno jeseni 1934, ko je bila Plečnikova risalnica že polna, a profesor ga je kljub temu sprejel. Postal je njegov najboljši risar, on je bil tisti, ki je v letih 1938-40 po njegovih zamislih v dveh letih trdega dela zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale. In tu je od 5. maja tudi njegov novi in zadnji dom. Ko so jih obnavljali, Žale in druge mojstrove zgradbe, je kot angel varuh bdel nad verodostojnostjo prenove. V letih 1963-69 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, takrat je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino.
Že kot študent je izdeloval grafike z narodnoobrambno vsebino. Razglednico iz leta 1938 (Slovenci, družimo in branimo se!), ki je izšla po zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in z rapalske meje kot oboroženi pošasti segata po slovenski zemlji, poznajo mnogi, a le malokdo ve, kdo je njen avtor. V začetku vojne je delal v ilegalni tehniki KPS. V Dachauu je skrivaj narisal cel ciklus prizorov iz taboriščnega življenja, ki so se ohranili in postali izjemni dokument trpljenja. V slovenskih dachavskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče. Iz osebnih stisk in zlasti iz obeh dachavskih muk se je vzpenjal v svet, ki ga je pozdravil - v gore. Že pred vojno je kot alpinist sodeloval v akademski skupini SPD, leta 1945 je bil izbran za prvega predsednika predhodnice Planinske zveze Slovenije (Odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije), vendar se to v njeni zgodovini dolgo ni navajalo, ni bilo primerno. PZS se mu je oddolžila tako, da ga je pred leti izvolila za častnega predsednika.
Posebno zadoščenje je dočakal tik pred koncem stoletja, leta 1999, ko je predsednik republike Milan Kučan njegovega dachavskega sotrpina in prijatelja Igorja Torkarja in njega odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Torkarja za »zvestobo slovenstvu«, Kopača »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«. Lepo. Najlepše pa je v njegovem življenju to, da ga ni uspelo zlomiti. Padel je pod največja totalitarizma stoletja, se izpod obeh pobral in ostal zvest sebi in svojemu prepričanju, svojim najbližjim, slovenski dediščini in slovenskim planinam.
(Ta spominski zapis sem napisal na povabilo urednika dnevnika Delo in je bil objavljen v soboto, 6. maja 2006, dan po pogrebu. V njem sem zagrešil vsaj eno netočnost. Zapisal sem namreč: »V slovenskih dachavskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče.« To sicer velja za prvi del tega zapora, ki je bil pravo mučenje, v zadnjih letih, ko so mu zaporniški režim omilili, pa je lahko tudi delal. V svojih zaporih ob Ljubljanici (na današnji Povšetovi) je Udba organizirala pravi projektivni biro, v katerem so zaprti inženirji in tehniki risali zanjo potrebne načrte. »Stiri leta in pol je bil zaprt v Ljubljani. Tam je za Planinsko zvezo narisal zemljevida Julijske Alpe in Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina, v merilu 1 : 75.000, najboljša te vrste, ter nekaj perorisb za jeseniške gorske reševalce.« Tako urednik France Malešič v predgovoru v Kopačevi knjigi Iveri z Grintovcev, 2006, str. 13-14. Ta ponatis in pripis je torej zato, da bo resnici zadoščeno; tudi Udbi ne smemo delati krivice.)
Miha Naglič
DOMOVI VLASTA KOPAČA
Bili so časi, ko je večina ljudi, zlasti tistih iz nižjih družbenih slojev, večino svojega življenja preživela v eni sami hiši; v njej so se rodili, živeli in umrli. Izjema so bili nekateri moški, ko so šli k vojakom, na daljša romanja ali po kšeftarskih poteh. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je veliko naših ljudi odločilo za selitev življenja, ko so odhajali v Ameriko. V minulem stoletju sta mnoge od doma pregnali obe svetovni vojni. V novejšem času pa potujemo predvsem kot študenti, turisti in poslovneži, a se vračamo. Doma Slovenci ne menjamo prav pogosto. Življenjska pot Vlasta Kopača je bila taka, da je na njej zamenjal mnogo domov. Njegova rojstna hiša, po domače pri Matevžku, stoji v Novi vasi (pod Žirovskim vrhom), ki je zdaj del Žirov. V njej se je rodil 3. junija 1913, potem ko sta se oče Franjo in mama Božena (1891-1928, rojena Souček) vrnila iz Prage, kjer je Fran-jo študiral na slikarski akademiji. Ko je naslednje leto izbruhnila vojna, je moral med prvimi na fronto in se je šele konec leta 1918 vrnil iz ruskega ujetništva. Kar ne morem si predstavljati, kako je bilo mladi Pražanki v majhni podstrešni sobici sami s sinkom, ki mu je izbrala češko ime Vlastimil. Domo(vino)ljub bi se reklo po slovensko; »vlast« pomeni v češčini domovino, »mil« pa je drag ali ljub - tako mi je pred leti Vlasto sam razložil.
Ko sva ob 50. obletnici osvoboditve taborišča Dachau naredila obsežen intervju (Gorenjski glas, 14. aprila 1995, in v daljši verziji v ŽO 21-22), se je v njem spomnil tudi svojega prvega doma. »Spominjam se še, da oče Matevžk ni dovolil ribati poda v hiši; po njegovem se je z ribanjem podnic delala škoda. Zato so ženske pri Matevžku lahko poribale pod le tedaj, ko je bil hišni oče v Žireh pri maši, čeprav je bilo, potem ko se je vrnil, v hiši dosti grmenja ^ Zvečer je bila v naši hiši, če niso šivali, tema. Luči niso prižigali, kajti 'smrdljivec' (petrolej) je bil drag. Berač, ki je čez noč ostal pri nas, je v temni hiši pripovedoval novice in razne grozljive zgodbe, ki so jih domači in moja mama poslušali ob peči, stari oče v zapečku, jaz pa na peči. Moja mama se je dobro razumela z očetovo materjo in z njegovo sestro Mici; gotovo pa ji je bilo težko sami v čisto drugačnem okolju, kot ga je bila vajena doma v Pragi, pa še brez moža, ki je bil na fronti nekje v daljni Rusiji.« Ja, kje so že časi, ko so se po hišah namesto radia in televizije oglašali berači ^ Še preden se je oče vrnil iz ruskega ujetništva, je »španska gripa«, ki je razsajala ob koncu velike vojne, nenadoma pobrala očetovo mater Mino in sestro Micinko. Z njima se je Božena zelo dobro razumela (najbrž so ženske držale skupaj), s tastom Matevžem, ki se je kmalu po ženini smrti znova oženil, pa najbrž ne najbolje. Zato se je s sinkom preselila h Kamšku v Novi vasi in tu sta potem le dočakala konec vojne in očeta. Ko se je ta vrnil, je nastopil službo gimnazijskega profesorja. Poklicna pot ga je vodila v Kruševac (1919-20), Kranj (1920-26) in Split (1926-41). V teh mestih so bili torej tudi novi domovi Vlasta Kopača. V Kruševcu (kjer sem bil v letih 1979-80 tudi sam pri vojakih) so jim za stanovanje namenili »sobo v pritlični hiši na robu mesta, ki nam je bila hkrati spalnica in kuhinja«. V Kranju pa so stanovali »v pritlični hiši na Primskovem«. V Splitu je živel do mature in šel po njej odslužit devetmesečni dijaški vojaški rok v Tuzlo. Jeseni 1934 pa se je odpravil v Ljubljano in se pri profesorju Jožetu Plečniku vpisal na arhitekturo. Postal je njegov pomočnik in najboljši risar, v letih 1938-40 je po njegovih zamislih zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale, kjer smo ga 5. maja pokopali. Umrl je 27. aprila - na praznik, ki ga je, sam upornik, zelo spoštoval - v ljubljanski bolnišnici. Na Žalah pa je zdaj njegov in profesorjev zadnji dom. Redko se zgodi, da lahko človek tudi po smrti počiva v domu, ki ga je sam zasnoval. Med vojno mu domovina ni bila mila. Najprej ga je pregnala v nemški, po vrnitvi ga je čakal še slovenski Dachau. 20. oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachavskih procesih obsojen na smrt, »pomiloščen« na 20 let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, aprila 1952 »pogojno izpuščen«, 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran _ V času od 7. januarja 1944 do junija 1945 je bil njegov dom v zloglasnem taborišču na Bavarskem, od 3. oktobra 1947 do 12. aprila 1952 pa v Centralnih zaporih Udbe ob Ljubljanici, na današnji Povšetovi. Najprej poldrugo leto in potem še štiri leta in pol prisilnega domovanja! Ko se je vrnil iz Dachaua, je bil predvsem telesno izčrpan, s seboj je prinesel le 49 kg žive teže. Slovenski dachavski zapori pa so ga tudi psihično poškodovali. Hčerki Mojci je risal živali, ki pa niso imele ušes; on jih je videl, na sliki jih ni bilo -takšna je bila posledica okvare v percepciji, do katere je prišlo, ker so mu v zaporu med zasliševanjem dozirali zdravju škodljive kemikalije. Pozdravil se je obakrat v gorah. Vanje je zahajal že pred vojno, najraje v Kamniške planine. Ko je bil v letih
1963-69 ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino in postal eden od njenih novih »bajtarjev«. Do srede šestdesetih so imeli v najemu bajti na Gojški planini, v času seveda, ko v njih ni bilo pastirjev. Ena od bajt, zgrajenih v novem počitniškem naselju po njegovih načrtih in po starih zgledih, je bila njegova in vanjo je z ženo in hčerko pogosto zahajal. Bajta stoji na robu naselja Na Jamah, le nekaj metrov od prepadnega roba, s katerega je čudovit razgled proti zahodu, na bližnje Grintovce, Julijce, Ljubljano, daljne primorske vrhove ^ Planine so bile ves čas njegov drugi dom.
Zadnja desetletja svojega dolgega življenja je ta veliki poznavalec in ljubitelj slovenske kulturne dediščine preživel v stanovanju, ki je za takega človeka nadvse primerno: v spomeniški Cojzovi hiši ob Ljubljanici (Breg 22). Tu je že leta 1945 dobila stanovanje njegova žena Zora in tu sta nazadnje živela s hčerko Mojco, ki je tu tudi zdaj. V Ljubljani, kjer je preživel 72 od svojih 93 let (z izjemo poldrugega leta v Dachauu), je kot študent najprej stanoval v Baragovem kolegiju za Bežigradom in kot podnajemnik v stanovanjih na Mirju in v Marmontovi ulici, 1945-2006 v Cojzovi hiši, 1943-44 in 1947-52 v domobranskih in udbovskih zaporih, zadnje dni v bolnišnici, zdaj so njegovi posmrtni ostanki na Žalah. Rojeni Žirovec je bil torej predvsem Ljubljančan.
Ko se je sredi šestdesetih prvič po vojni vrnil v rodne Žiri, je bila ob njegovi rojstni hiši že zložena opeka za novo. Tedaj se je Vlasto zavzel za staro hišo, ki so jo nameravali podreti, jo odkupil in ohranil tako dosledno, da je bila pred leti razglašena za kulturni spomenik. »Hišo smo sanirali in ohranili takšno, kot je bila dotlej, s krušno pečjo in črno kuhinjo. Le hlev smo predelali v sanitarije in kopalnico, kamro pa v sodobno kuhinjo. Na skednju se žal ne mlati več žito in ne mane proso, rante v kozolcu so prazne ^« Čas je naredil svoje, v minulem stoletju je potekal bistveno hitreje kot v prejšnjih. Po dijaških letih, ko so z očetovo novo družino še hodili v Žiri na poletne počitnice (stanovali so v »tujskih« sobah pri Ba-haču), se je že v študentskih letih svojemu rojstnemu kraju povsem odtujil, potem je prišla vojna, šele po več kot treh desetletjih se je zgodila njegova nenadna vrnitev k Matevžku v Novo vas. »Bilo je zgolj naključje, da sem se po vojni sredi šestdesetih let spet oglasil v njej. Bil sem namreč pri logaškem županu Otmarju Oblaku. Poznal sem ga iz Dachaua, kamor so ga Nemci pripeljali kot zajetega, napol zmrznjenega mladega partizana. Prišel sem k njemu, da podpiše pogodbo za naše enoletno sodelovanje na področju varstva kulturnih spomenikov. Dejal mi je, da namerava z avtom čez Rovte v Žiri, v Alpino, in me povabil s seboj. Ker po osvoboditvi še nisem bil v rojstnih Žireh, sem pristal in odpeljala sva se čez Rovte na Vrh Svetih Treh Kraljev in skozi Račevo proti Žirem. Ko sem pred Gantarjem zagledal na svoji desni Matevžkovo hišo, sem dejal Otmarju, naj zavije tja - ker sem tam doma ^« Vsa leta in še lani sta s hčerko Mojco tu preživela del poletja, to pomlad so po njegovem naročilu prekrili streho na hiši in kozolcu, z opeko seveda, kakršna je bila na strehi že prej - s »špičakom«. Vesel sem, da sem bil v obeh njegovih domovanjih, ljubljanskem in žirovskem, večkrat njegov gost in vsa ta srečanja in pogovore bom ohranil v najlepšem spominu. Lepo se je bilo družiti s tem domoljubnim človekom v njegovih domovih. Na nas je zdaj, da na žirovskega postavimo spominsko ploščo, na kateri bo pisalo, da sta se v tej hiši rodila dva velika ustvarjalca med Žirovci in Slovenci 20. stoletja: slikar Franjo in arhitekt Vlasto Kopač.
LIKOVNA PRILOGA
Anton Kristan (1890-1967)

i
Avtoportret, olje, platno
Žiri, olje, platno
r ... ■ 'i'	■ * J ^ ■ 1 _	d .■ * ' 5 ■
		1. , i- T 1 - * '
i ~ I- ■ ■■	■ v, ■ ^	- ■ V o
r		J
		
Ob vodi, olje, platno
Čevljar, olje, platno, last Muzejskega društva Žiri
Ledinca, cerkev sv. Ane, olje, platno, 1949
Storžič, olje, platno
Pogled na Razor in Prisank iz Kranjske Gore, olje, platno
Namizno tihožitje, olje, platno
Vlasto Kopač (1913-2006)
Velika planina, spodnji konec Velikega stanu, akvarelirana risba s svinčnikom, julija 1947
Štruca, Skuta in Turska gora, levo spodaj Kogel, perorisba, 1941
Skuta in Turska gora z Dolgih sten, perorisba
Ivan Reven
g- (J (j)«Jartim^ltri
f ^as wtoi iWL	^ ^^
' ObuboL m H ttulL ^JcdeHdUra
^arlit «t Mtramvi i* ffif^^tMAi M fB.n^t tUi/t
( i) ' f v ^MBt - rtAl Jjr IdkvadU^	^	t
jrijutc, Lta.se uMtUnt roit^ftü^^yua pwk^Mi.^ ad Storttfld. m dftfioJuuii^ %im Mö
p/Mitff omsm npim at
4968 j)b ATurL
pffoirrtöi\pJLi\i

itM^ ^^.de^iuijüi - 4 mail i ^
^ $i?iidpsiMLaja Dstijpit^ teafiiC
i	_ J^^tföaäi/^t/^
2.1972 ob
pl%LtiLnski
z A SUM tN MLADE PLAMmCE
ppIßiäatiltiim)olieti>^M iei^i^ štaSbiA iüoiüi PCL dtm P1> w	^t^ühi^eöakiiiiliäälä.'

Stane Gluhodedov










Cvetje, olje, platno

Tihožitje, olje, platno
Zimska pokrajina z divjima svinjama, olje, platno

Žena z jabolki, olje, platno
V starem mestu, olje, platno
Izidor Rejc
Krajina, akvarel, 1989
Pogled na Blegoš, akvarel, 2002
Pokrajina z repo, akvarel, 2005
Pokrajina s carjeviči, akvarel, 2005
ANTON KRISTAN 1890-1967_
NA NOVO ODKRITI ŽIROVSKI SLIKAR
Bogdan Drinovec in Alfonz Zajec
ŽIVLJENJE IN DELO ANTONA KRISTANA
Kristanov ata smo ga klicali vnuki, sosedje, znanci. Kranjčan, ki je prišel iz Žirov in bil v svojem srcu vedno Žirovec. Človek, bogat s talenti in skromen vse življenje.
Ob zadnji razstavi žirovskih slikarjev (odprti ob 50. obletnici DPD Svoboda Žiri 2. 12. 2005) smo bili lahko samo presenečeni nad ugotovitvijo, da je toliko umetnikov amaterjev, ki svoje notranje občutke izpovedujejo s slikanjem. Zato verjetno ni hiše v Žireh, v kateri si prebivalci svoje domovanje ne bi okrasili z všečnimi slikami. Mnoga stanovanja imajo danes na stenah sliko vsaj enega slikarja - rojaka. Na nekaterih slikah je avtor zapisal v levi ali spodnji desni kot začetnico imena in priimek, na drugih samo začetnici. Ponekod je zapisana še letnica. Najdejo pa se tudi nepodpisane slike.
Občudovalci slik so pozorni tudi na avtorje. Nekateri slikarji so takoj razpoznavni po podpisu, stilu in tehniki, barvah. Če pa se na starejših slikah opazi samo oznaka A. K., se marsikdo vpraša: »Kdo je pa ta slikar?«
Ta slikar je rojak, Žirovec Anton Kristan. Rojen je bil 20. maja 1890 na Selu 14, po domače pri Velikem Tomažu. Danes je hišna številka 24 in domače hišno ime Žvrlin. Rodil se je materi Frančiški Kristan, oče, Kovačev Franc s Klanca, pa mu je »na porodu umrl«. Tako se je slikar sam pošalil na račun svojega očeta, ki ju je z materjo pustil sama. Kljub temu se je v družini med štirimi tetami in štirimi strici dobro počutil. Pa tudi Moretovi so skrbeli zanj, saj je v deških letih nekaj časa preživel pri svojem stricu na bližnji kovačiji. Tam je že občutil težo kovaškega orodja.
Kje in kdaj se je izučil mizarstva, niti ne vemo, saj ni vztrajal v tem poklicu. Verjetno ni imel sreče z mojstrom, kajti delo z lesom ga je veselilo še na starost, tako da je izdelal marsikaj za domačo rabo. Končno se je izučil za čevljarja pri Matičku na Dobračevi. Nenehno so ga vabili svinčnik in barve. Je imel vzornika v Žireh?
Ne bi bilo čudno, saj v Žireh vsaka generacija da kakšnega slikarja ali celo več slikarjev, umetnike od samoukov do akademsko izobraženih slikarjev. Prvi poskusi so bili s svinčnikom, nato z ogljem, kredo. Olje ga je najbolj pritegnilo, toda material ni bil zastonj. Skromno je risal sprva na karton, nato na lesonit. Šele v kasnejših letih si je privoščil platno in steklo.
V Žireh je srečal lepo Pivkovo Lojzko z Razpotij, ki je obiskovala sestro Francko, poročeno Mlakar. Bil je v dvajsetem letu, ko ga je cesar poklical na služenje vojaškega roka. Večino triletnega roka v vojaški suknji je preživel v Pulju. Pisma in risbe iz tistih časov so polna osamljenosti in hrepenenja po domu. 4. novembra 1912 se je z Alojzijo Pivk poročil. Stanovanje sta najela v Stari vasi 44 (pri Neži Mesarki). Dan manj kot leto dni po poroki se jima je rodila prva hči Silva. Ob začetku prve svetovne vojne je družinica, preseljena v Staro vas 17 (k Vrabcu), pričakala že drugo hčerko Vido (1915). Vojna vihra pa je ata, tako kot številne Žirovce, odnesla na soško fronto. Po vrnitvi je v želji po sinu - nasledniku dočakal predzadnji dan v letu 1918 še tretjo hčer Jelko.
Od doma v Stari vasi 44, kjer je pred vojno »gostoval«, do Sokolskega doma je bilo blizu in včlanil se je v društvo, saj je bil dober telovadec. Slike iz tistih časov ga kažejo vsega strumnega in odločnega. Prav take pa je potrebovala nova država. Postal je orožnik in že leta 1919 je bil poslan po službeni dolžnosti v Višegrad. Do leta 1923 je petčlanska družina spoznavala druge navade in ljudi iz krajev, ki jih poznamo iz Andricevega romana Most na Drini.
Posrečilo se mu je, da je bil prerazporejen v Kranj. Družinica se je selila iz stanovanja v stanovanje, dokler se ni naselila na današnji Koroški cesti 33 pri priseljencu s Češkega, g. Kumpu. Ta je bil odličen violinist in ljubitelj umetnosti. Leta, preživeta v tem stanovanju, so spet oživela čopiče, ata pa je vzljubil violino in se je tudi naučil igrati. Še bolj pa se mu je priljubila mandolina, ki jo je rad vzel v roke in zabrenkal nanjo še mnogo let pozneje. Pri g. Kumpu je menda takrat nekaj časa živel še en znan slikar Žirovec, Franjo Kopač.
Delaven in vztrajen je poskrbel za svojo hišo. Na Zlatem Polju, v predmestju Kranja, je rastlo naselje novih hiš. Leta 1932 je svojo družino vselil v svojo hišo. Tam je njegova prvorojenka spoznala sosedovega sina, se leta 1933 poročila in naslednje leto povila prvo hčerko. Prvega moškega potomca je ata dočakal šele leta 1938. Kristanov ata in mama Lojzka sta imela devet vnukov oziroma vnukinj. Ob lepi ženi in lepih hčerah so morale biti lepe tudi njegove slike. Za lepoto je poskrbel tudi okoli hiše. S svojimi čudodelnimi rokami je vzgojil vrtnice, najlepše daleč naokoli. Poletno senco pa mu je dajala visoka, košata češnja hrustavka, za katero je cepič dobil iz Žirov.
Idilo je pretrgala nova svetovna vojna. Po njej ni bilo več nekdanje službe, ostali so dolgovi za hišo, povojni časi so bili časi splošnega pomanjkanja. Ata, ki je bil skromen in delaven, je znal poskrbeti. Slikanje je bolj kot kdaj prej postalo tudi način preživetja. Vse več je risal, steklar Colnar je v svoji delavnici s trgovino v Kranju namenil eno izložbo samo atovim slikam. Kulturne dejavnosti po vojni so bile pestrejše in množičnejše kot danes. Očitno je to v obratnem sorazmerju s standardom. Številne amaterske igralske skupine so naročale kulise za odrske scene. V šestdesetih letih so bile moderne kuhinjske omare s poslikanim steklom. Oglaševanje, reklamni panoji in plakati so bili večinoma risani ročno. Nemalokrat je izkoristil možnost in odšel risat tudi v svoje Žiri. Spominjamo se plakata za
Metko, kulis za Alpino. Tudi pustnih mask, čepic, oblek in konfetov ni bilo v prosti prodaji. Sprva jih je izdeloval le za nekega naročnika iz Žirov, nato se je prodaja začela povečevati. Vnuki smo bili sila ponosni, ker smo mu smeli pomagati pri rezanju lepenke in izdelavi konfetov.
Z naročili, ki so prihajala in postajala vse zahtevnejša, se je na prigovarjanje svojega najstrožjega kritika, mame Lojzke, leta 1952 vključil v slikarski krožek v Kranju. Tu je v družbi drugih slikarjev izboljšal svojo grafično tehniko, predvsem pa znanje anatomije in slikanja portretov. Ocenjujemo, da je v življenju narisal več kot 300 slik v olju. Večina je pri neznanih lastnikih, na srečo kar nekaj od njih tudi v Žireh. Od mladega je želel svoje talente in znanje prenesti na potomce. Za ta-
Družina Kristan: ata Anton, mama Alojzija, hčerke Silva, Jelka in Vida. Fotografirani v Žireh pred njihovim odhodom v Višegrad, 1919. Foto: Štefan Mlakar
lente je poskrbela narava, izkoristiti pa jih v večji meri ni znal nobeden. Le hči Silva je v mladosti narisala okoli dvajset platen v olju.
Kljub temu ga zgolj slikarstvo ni zadovoljilo. Moral je biti aktiven, moral je biti v družbi. Do leta 1962 je bil tajnik ribiške družine, dokler so mu telesne moči dovoljevale, je sodeloval v dejavnostih Društva upokojencev v Kranju. Omagal je na Miklavžev večer 1967. Čez dvanajst let se mu je na pokopališču v Kranju pridružila mama Lojzka. Na mestu, kjer si je postavil hišo, stoji danes nova hiša enega njegovih pravnukov. Vse tri hčere in njihovi možje so že pokojni, tudi dve vnukinji.
Nekaj kratkih iz življenja Antona Kristana - Kristanovega ata
Kristanov ata je bil živahen možak. Življenje ga je zgodaj prisililo, da se je postavil na lastne noge, zato ni nikoli »jezika šparal«, če je ocenil, da je to zanj dobro. Vnukom pa ni veliko pripovedoval, kako se je prebijal skozi življenje. Največkrat se ga spomnimo, kako je sedel za svojim slikarskim stojalom, mešal barve, vlekel čopiče in molče poslušal svojega najstrožjega in zgovornega kritika - našo mamo, kot smo pravili mami Lojzki. Zgodilo pa se je nemalokrat, da so nedeljsko popoldne pod košato češnjo hrustavko odrasli ob kozarčku potegnili v večer. Vnuki smo se umaknili, in če se je le dalo, skriti vlekli na ušesa. Nekajkrat nam je to uspelo in takrat smo spoznali, da jih je, do nas vedno resno zadržan, vzgojen in vzoren ata, imel precej za ušesi.
Anton Kristan kot sokol v Žireh pred 1. svetovno vojno; foto Štefan Mlakar
Anton Kristan proti koncu svojega življenja v Kranju
Po očetu, ki mu je - kot je ata sam razložil - umrl na porodu, je bil manjše postave. Atov ded po materini strani je bil visok, po domače so mu rekli »ta vel'k Tomaž«. Ata se je zagledal v lepo Pivkovo Lojzko z Razpotij, katere oče - ta lep Jožko - je bil tudi čez šest čevljev visok muzikant. Tako je naneslo, da je bil ata nekaj manjši od mame Lojzke, in ni mu ostalo drugega, kot da se je celo življenje strumno pokonci držal. No, v resnici je bil dober telovadec in vnet sokol. Še za svoj šestdeseti rojstni dan je v stoji po rokah prehodil 50 metrov.
Rad in lepo je igral violino, še rajši in lepše mandolino. Rad je tudi pel, a glasu ni najbolje držal. Mama Lojzka in vse tri hčere so ubrano večglasno pele, da jim je vsak z veseljem prisluhnil. Marsikoga je poslušanje tako prevzelo, da jim je kar pritegnil. Ata? Ne, ata ni smel. Ena njegovih najljubših pesmi je bila Večerni zvon. Zato mu je bilo dovoljeno ponavljati tisti »bom« v spremljavi. Mislim, da nisem nikoli slišal te pesmi, ne da bi mama na koncu rekla: »Je pa res že počen ta zvon.« Ata je zanimalo prav vse na svetu. Znanje je požiral, kjer je le mogel. V življenju je koval, mizaril, čevljaril, slikal, vzgajal svoje nove vrste najlepših vrtnic itd. Učil pa se je tudi tujih jezikov. Odpravil se je zato mladenič nekoč na Koroško s svojim čevljarskim orodjem za kruhom in nemščino učit. Na večer je na oni strani Karavank potrkal na vrata in prosil prenočišča, za plačilo pa bi čevlje pokrpal. Pokazali so mu prostor na kmečki peči in polegli. Kar ga je ponoči zbudilo nekakšno stokanje in jamranje. Prisluhnil je ves previden, kaj se dogaja, in trdneje prijel svoj čevljarski nožič. Videlo se ni nič, slišalo pa vse glasneje in hitreje. Pa je le ugotovil, da na klopi ob peči hlapec in dekla nekaj »nemškega« počneta. »Aha,« si je rekel, »saj tale nemščina je pa čisto taka kot slovenščina.« Menda mu od takrat tuji jeziki niso delali težav.
Sedeli smo poletnega nedeljskega popoldneva pod atovo češnjo in klepetali. Odrasli za svojo mizo, otroci na klopi. Beseda je tekla vse bolj živahno, le ata je sem in tja zabrundal »moj«. »Pa kaj, ata,« smo ga vprašali, »pomeni ta tvoj - moj?« »Takole je bilo,« pove ata. »Šli smo nekdaj od maše v cerkvi sv. Ane na Ledinici. Zamišljeni in tihi smo bili. Prisluhnil sem trem ženskam pred seboj. Dve od njih sta se vso pot vneto in neustavljivo pritoževali čez svoja moža, tretja pa je vsakih nekaj minut poskusila dodati 'Moj, moj več ji pa vse do doma ni uspelo.« Kristanovo hišo je njega dni poznal vsak Žirovec, ki je večkrat priromal v Kranj. Neredki so bili obiski, ob katerih se je izvedelo več, kot zmoreta danes rumeni tisk in televizija skupaj. Ob slovesih je bilo zato tudi razpoloženje različno. Pa se je zgodilo, da sta sredi vročega poletnega dne lovila hlad v senci pod češnjo ata in mama in v miru čakala večerne ohladitve. Na lepem sta zagledala štiri v črno oblečene Žirovce s suknjiči, zapetimi na vse gumbe. Resno in žalostno so stopali proti hiši, v rokah pa so nesli pogrebni venec. Takrat so tudi oni zagledali ata, prebledeli in prestrašeni zajecljali: »Ja, Kristan, ali si še živ?« »Živ, pa še kako živ!« jim je odgovoril ata, ki je že imel na mizi Slovenskega poročevalca z osmrtnico nekega svojega neznanega soimenjaka iz Kranja. Sledila je menda najbolj vesela pogrebščina vseh časov.
Vsi, ki so jih poznali, so se strinjali, da je imel ata ženo lepotico in tri lepe in bistre hčere. Pa vendar si je močno želel tudi moškega potomca. Ko je to upanje prenesel na delo svojih hčera, je žalosten - pa ne razočaran - dočakal prvo vnukinjo. Ves nestrpen je zato pričakoval novice na »kišti« za drva v svoji kuhinji, ko je hči Silva v nadstropju nad njim rojevala drugega otroka. Čakal je in čakal, malo »za-
legel«, pa spet čakal in čakal. Končno je le zaslišal korake po stopnicah, zagledal mamo, ki je vstopila v kuhinjo, in pohitel: »Kaj je?« »Spet hčerka,« je žalostno odgovorila mama. »V zid se bom obrnil in umrl!« je obupano zajamral ata. »Ampak taka z lulčkom!« je v smehu nadaljevala mama Lojzka. Včasih je bil boter vedno sosed in ne sorodnik. Pa smo se spomnili, da je bila botra vseh treh hčera mame Lojzke sestra Francka, poročena s fotografom Štefanom Mlakarjem - Lengarjeva Franče, boter pa Anton Mlinar. Krst druge hčere je bil že naslednji dan po porodu, zato po krstu mama ni šla v gostilno Pri Bahaču. Pa so se ata, botra in drugi takrat prijetno imeli in se dalj časa zadržali v gostilni. Ko so se primerno razpoloženi primajali domov, jih je mama vprašala: »Ja, kje pa je Vida?« Krščenka pa je mirna in zadovoljna čakala na peči v gostilni in je ni nič motilo, da so morali ponjo nazaj.
Povedali smo že, da je Kristanov ata znal vse, kar si hotel od njega. Takemu so včasih pravili »tavžentkunstler«. V svoji hiši na Zlatem Polju v Kranju je imel v kleti celo malo mizarsko delavnico. V njej je med drugim izdelal več stenskih ur, pohištvo za svoje bivališče in celo klavir, ki pa ga ni znal nikoli prav uglasiti. Za vnuke je bil najbolj zanimiv lesen gašperček v njegovi sobi, za katero je izdelal vse pohištvo v kmečkem slogu. In v tem lesenem gašperčku je pozimi celo kuril! Seveda je bila lesena le obloga nad izolacijo običajnega litoželeznega gašperčka. In ko smo ga začudeno spraševali: » Le česa pa ti ne znaš narediti?« je odgovoril: »Samo suhe vode in denarja ne znam!«
V mojih gimnazijskih letih je bil stari del Kranja še živahno mesto. Nasproti trgovine Delikatese je imel svojo delavnico steklar Colnar. Ta je odstopil eno izložbeno okno Kristanovemu atu, da je tam razstavljal svoje slike. Od atovega doma do Čolnarja je s kolesom prevažal slike takratni vajenec, ki je kasneje uspešno prevzel steklarsko obrt. Vedno, kadar sem šel mimo, sem naredil inventuro slik v izložbi. Pogledal sem, koliko slik je zamenjanih, pomnožil z običajno ceno in nekoč dejal atu: »Saj tale slikarija pa kar nekaj znese!«
»Znese, znese,« mi je odvrnil. »Tretjino za okvir, tretjino za izložbo, iz svoje tretjine pa plačam dostavo, barve in drugo.« Je danes kaj bolje?
Stane Kosmač
SLIKAR ANTON KRISTAN
Prepričani smo bili, da nam je iz zgodovine žirovske likovne ustvarjalnosti znano že vse ali skoraj vse, ko se je pojavilo novo ime: Anton Kristan, rojak, ki je sicer večino življenja preživel v Kranju, njegovih slik pa je po starejših žirovskih hišah kar precej.
Rodil se je 20. maja 1890 na Selu št. 14, po domače pri Velikem Tomažu, danes se pravi pri Žvrlinu. Najprej se je učil za mizarja, izučil pa za čevljarja pri Matičku
na Dobračevi. Med prvo svetovno vojno je bil na soški fronti, se živ in zdrav vrnil domov v Žiri, se vpisal v društvo Sokol in nato, kot še nekateri Žirovci v pomanjkanju zaslužka, sprejel delo orožnika, nova služba ga je skupaj z družino zanesla v Višegrad (BiH). Po nekaj letih je bil premeščen v Kranj, v prostem času pa slikal, igral na mandolino in violino ter opravljal še več drugih opravil, tako da je veljal v okolici za človeka, ki zna narediti vse ali skoraj vse. Včasih so takega človeka, ki se je lotil vsakega opravila, imenovali »tavžentkunstler«. Bil je aktiven na mnogih področjih, največ časa pa je posvetil svojemu najljubšemu opravilu ali kar poslanstvu, slikanju. Umrl je na Miklavžev večer leta 1967. Njegovi vnuki, ki živijo v Kranju, so v povezavi z Muzejskim društvom Žiri dali pobudo za postavitev razstave izbranih del in ideja je »meso postala«. Pri organizaciji razstave so se še posebej angažirali Anton Mlakar, Alfonz Zajec, Franc Temelj in predsednik Muzejskega društva Žiri Miha Naglič.
Anton Kristan je bil čisti samouk, učil se je predvsem s prerisovanjem in preslika-vanjem različnih nabožnih podobic, razglednic, fotografij in reprodukcij. Najrajši je imel pokrajine, tihožitja in portrete. Njegova dela so po kakovosti zelo različna, od skoraj diletantskih poskusov do zavidljive kakovosti. Pri nekaterih boljših pokrajinah se je zelo potrudil in vnesel vanje zračno perspektivo z izrazito romantičnim vzdušjem in videti je, da je poznal slikarsko literaturo evropskega romantičnega slikarstva devetnajstega stoletja, verjetno pa tudi dela slovenskega slikarja Maksima Gasparija, ki je bil med svetovnima vojnama zelo popularen s svojim ro-mantično-folklornim slogom in kmečko ter nabožno vsebino, tako da skoraj ni bilo slovenske družine, ki ne bi imela doma njegove razglednice, ki so jih v tistem času množično tiskali. Mnoge Kristanove pokrajine so motivno blizu razgledničar-sko sladkobni vsebini, kot so različne planinske vedute, Bled z okolico, pokrajinske slike z divjadjo v ospredju in podobno. Pri tihožitjih je bil manj dosleden in se je zadovoljeval s formalno podano motiviko, bolj ali manj korektno naslikano. Preseneča pa s portreti, kjer izkazuje največ nadarjenosti in znanja. Ohranjeni so portreti njegovih najbližjih, ki jih je narisal s svinčnikom. Kažejo nam, da je dobro obvladal risbo in bi se lahko razvil v izvrstnega umetnika. Čeprav je portrete slikal po predloženih fotografijah (tudi mnogi znani umetniki so si in si še pomagajo s fotografijo kot enim izmed pripomočkov), se je zelo potrudil in zvesto, realistično in slikarsko korektno naslikal ljudi, ki jih je tudi dobro osebno poznal. Pri slikah z nabožno vsebino se je zadovoljil s kopiranjem slik bolj ali manj znanih, verjetno italijanskih umetnikov, ki so se na takratnem slovenskem trgu prodajale v obliki cenenih tiskanih reprodukcij in so našle uokvirjeno mesto na marsikateri steni kmečkih, vaških in meščanskih hiš in spalnic.
Anton Kristan je bil talentiran in tenkočuten slikar samouk, obdarjen še z mnogimi drugimi talenti, ki so ga verjetno ovirali pri bolj poglobljenem ukvarjanju s slikarstvom, njegovem, brez dvoma, najbolj izrazitem talentu, ki mu je namenil največ svojega časa in ljubezni.
(S temi besedami je avtor odprl razstavo slik Antona Kristana v galeriji Svobode Žiri, v petek, 20. maja 2006, ob 20. uri.)
IVAN REVEN
80-LETNIK
Ivan Reven
KAKO IN ZAKAJ SEM ZAČEL RISATI PLAKATE
Težko je reči, kdaj sem začel risati in pisati plakate. Vsaka aktivnost ima namreč korenine daleč nazaj, sega v preteklo obdobje. Verjetno so na mojo poznejšo dejavnost po svoje vplivale že težke družbene in gospodarske razmere v zadnjem desetletju pred 2. svetovno vojno. Poleti 1935 se je Italija podala v vojno agresijo v Abesiniji, že pred tem je zasedla Somalijo. Po sklepu Društva narodov, ki je imelo takrat svoj sedež v Ženevi, so morale vse članice agresorja gospodarsko blokirati. Tega se je Jugoslavija dosledno držala. Takrat je glavni del jugoslovanskega izvoza šel prav v Italijo, saj so tja izvažali govejo živino, rezan in tesan les, žito in drugo blago. Zaradi zapore meje je nastala velika gospodarska kriza, ki je najbolj
Ivan Reven; foto Polona Mlakar Baldasin
prizadela revnejši sloj prebivalcev. Kmetje niso mogli prodati živine in lesa, ali pa je bila ta cena zaradi prevelike tržne ponudbe daleč pod svojo vrednostjo. Zaradi padca kupne moči prebivalstva je predvsem pri delavcih prišlo do hudega pomanjkanja in brezposelnosti, pa tudi nekatere kmetije so prihajale na boben, rešil jih je šele zakon o zemljiški zaščiti. Ta je prišel prav tudi žirovskim kmetom, še zlasti tistim, ki so materialno jamčili za fužinsko elektrarno, ki jo je odnesla voda. Žirovski samostojni čevljarski mojstri so ostajali brez dela, saj zaradi padca kupne moči niso imeli kam prodati čevljev. Pri tem je pri posameznikih nastajala tudi ostra nelojalna konkurenca, saj so v mnogih paketih, ki so jih dobili po pošti zavrnjene (»return«), našli podtaknjene reklame in znižane cenike drugih mojstrov, ki so s tako nelojalno reklamo hoteli priti do dela. Nekateri čevljarski mojstri in pomočniki so se začeli združevati v zadruge, da bi tako dvignili storilnost in pocenili proizvodnjo. Mnogi brezposelni čevljarji pa so šli po svetu s trebuhom za kruhom. Tako si v teh kriznih letih našel žirovske čevljarje v Ljubljani, Beogradu, na Hrvaškem in drugje. Druge delavce, ki niso bili čevljarji, pa so požirali nemški in francoski rudniki, pa tudi v druge države so šli prodajat svojo mladost in moč. Tudi moj oče, čevljarski mojster, kljub agenturi po Hrvaški in Bosni ni imel zadosti dela, davkarija pa je zahtevala svoje in ni vprašala, kje naj vzame denar, ali ima tisti dan za kruh ali nima. Kakor drugi čevljarji je moral odpovedati na srezu svojo obrt in obdržati vsaj še tisto v hiši, kar je še imel, da mu ne zarubi davkarija. Ker ni bilo dela, ni bilo jela. Toda še huje je, če strastni kadilec nima za tobak. Oče je bil pogosto v hudih sporih z materjo, ker si je iz poslednjih dinarjev, ki naj bi bili za najslabšo moko, privoščil tobak, čeprav so bili tudi stari čiki dragoceni in tudi najtanjše polovičke niso mogle rešiti potreb.
Mati in druge žirovske klekljarice so imele čipke tudi po dve leti pri žirovskih čipkarskih posrednikih, a zanje še niso dobile denarja. Od nečesa pa je vendar treba živeti! Beračev je bilo takrat že tako ali tako zelo veliko, saj so si kar podajali kljuke na vratih. Z bratom sva bila še mladoletna. Jaz sem komaj začel hoditi v osnovno šolo. Bil sem bled in slaboten. Kaj bi tudi ne bil, saj sem več let preživel v majhnem prostoru s čevljarji, ki so vlekli tiste smrdljive čike. V takih zakajenih in zasmra-jenih prostorih, kjer se človeške vonjave mešajo z acetonom, politurami in drugimi kemikalijami ter vonjem po strojilih, ki so v usnju in drugih materialih, ni čudno, da je vse to imelo dolgoročne posledice. Brat je imel komaj eno leto ali še manj, ko je mati hotela tej bedi in lakoti narediti konec. Pri čipkarski posrednici je vzela čipke, za katere je že dve leti zaman čakala na denar, tudi druge čipkarice so ji dale nekaj svojih čipk in podala se je s starim pletenim kovčkom v neznani svet s trebuhom za kruhom, da bi prodala delo svojih rok in tudi drugih. Bolj lačna kot sita je v žuljavih rokah prenašala kovček po mestih v drugih banovinah tedanje Jugoslavije od hiše do hiše kot krošnjarka. Dovoljenje za krošnjarjenje so izdajale sreska načelstva na priporočilo pristojne občine tistim revnim prebivalcem, ki niso imeli najosnovnejšega dohodka in so bili sposobni za delo, niso pa imeli sredstev za preživljanje, ker bi sicer padli v breme občine za ubožno podporo, za kar pa tudi občine niso imele denarja. Toda mati je bila trmasta, žulji na rokah so prerasli v otrdelo kožo, čeprav so se ji roke od teže kovčkov daljšale. V obmorskih letoviščih, kjer so prodajali čipke tudi drugi žirovski preprodajalci, je na stojnicah našla svoje mesto. V Dalmacijo so takrat prihajali tudi letoviščarji in turisti. Tu je mrgolelo Nemcev, ki so bili bolj skopuški, bili so tudi Angleži, Avstrijci in drugi.
Čehi pa so bili na severnem Jadranu tako ali tako kot doma. Svoja letovišča so imeli v Crikvenici, Malinski, Baški in drugod. Ko je počasi pridobila ugled in zaupanje, je dobila svoje stranke tudi pri naši inteligenci. Tako je pri državnih uradnikih začela dobivati naročila po meri za neveste, pa tudi za druge namene, kar ji je zagotovilo boljši zaslužek in vnaprej naročeno delo. Tudi klekljarice so pri delih, ko je šlo za večje kose čipk, kot so namizni prti in podobno, več zaslužile, čeprav je še danes zaslužek prav skromen. Vse večje kose je bilo treba všiti v ustrezno blago, kot so bili batist, tusor, platno in podobna blaga, in to največ v beli in drap barvi. V to blago so se kombinirale razne druge čipke, kot so vogalčki, metrske čipke (ažur) in podobno. S takim kombiniranjem so se porabili manjši kosi čipk, ki so bili neuporabni in so včasih pri nekaterih posrednikih ostajali tudi po deset let. Taki manjši kosi čipk so s tem dobili večjo tržno ceno v korist tistega, ki je to kombiniral in prodajal. Prva je čipke, ki so bile že pripete s sukancem, na blago všivala in všitim čipkam tudi obrezala odvečno blago Katina Peternelj ali kot smo ji rekli Štalarjeva Katina. Pozneje je mati sama kupila šivalni stroj za entlanje (všivanje) in smo to sami delali doma, kar je prispevalo k zmanjšanju stroškov in šlo v prid domačemu dohodku. Drugi komisijski prodajalci čipk, kot so bili Kati Bogataj - Šemoncova Katra, Štefan Šorli - Mršakov Štefan, Jože Kavčič - Muhov-cov Jože, Ivanka Primožič - Brckova Jehana, Jože Seljak - Homcov Pepe, Jože Žakelj - Balčkov Pepe, Vic iz Koprivnika, Tavčarjeva iz Trebije, so se znašli, kakor so se znašli. Anton Primožič iz Žirov pa je imel svojo stalno trgovino s čipkami v Žireh. Oče je od zastopnika tuje tovarne dobil tudi sukanec po skoraj za polovico nižji ceni, kot so jo takrat plačevale klekljarice drugje, kar je prispevalo k večjemu prometu pri nas. Zaradi naročil je začel oče risati za naročene čipke ustrezne »pa-pirce«. Kot šolar sem mu začel pomagati pri risanju papircev, obenem pa sem se učil klekljanja, da bi razumel vse točke in postavke do najbolj zapletenih in zahtevnih vzorcev. Začel sem pri najbolj enostavnih čipkah, počasi sem prehajal do zahtevnejših, tako sem napredoval tudi pri risanju. V šoli pa so mi bile všeč tiskane črke, ki jih je učitelj Ciril Justin pisal na tablo in sem ga skušal čim bolj posnemati. Pri risanju sem bil srednje uspešen, sicer pa učenci nismo imeli denarja za barvice, do njih sem se dokopal šele v višjih razredih in smo jih jemali drug drugemu iz rok, da o kakšnem uspešnem in sistematičnem delu ni bilo govora. Kljub temu sem v risanju napredoval, čeprav se nisem mogel kosati s sošolcem Ivanom Gluhode-dovim, ki je sedel v klopi za menoj. Mati je bila večji del leta po svetu. Komaj eno tretjino leta je prišla za štirinajst dni ali en mesec domov, da je sprejela nove čipke in prinesla naročilo. Vse posle s klekljaricami, ki so zaradi boljših plačilnih pogojev in cenejšega sukanca prihajale celo iz Rovt, Oselice, Sovodnja in drugod, je opravljal oče. Poleg tega je naju z bratom moral urediti za šolo, prati, kuhati, peči kruh in pozneje skrbeti še za kravo in prašička. Vsem prodajalcem čipk, ki so obnovili svoje hiše ali pa celo zgradili nove, so ljudje oponašali, da te stojijo »na knoflcah« ali »na buckah«. Konec 1940 sem se šel učit za čevljarja. Oče je vztrajal, da se moram izučiti tega poklica, saj šuštar zna potem vse narediti in se vsega lotiti. Seveda sem še naprej pomagal doma. To delo je prekinila vojna. Nemci pa so nas v začetku julija 1941 preselili v Srbijo po zaslugi osemnajstih žirovskih petokolonašev.
Proti koncu vojne sem po odpustu iz NOV delal v pisarni Hidrotehnične sekcije v Smederevski Palanki, in se pri svojem delu navdušil nad tehničnimi črkami, ki so
jih risali inženirji in tehniki za načrte in tudi za napise začasne vojne bolnice v Smederevski Palanki, kjer so se zdravili naši in ruski vojaki. Po vrnitvi v Žiri konec vojne nisem dobil ustrezne zaposlitve glede na moje znanje, zato so me starši prisilili, da sem se šel še naprej učit v takratno Čevljarno. Temu poklicu sem se zelo upiral, rajši bi šel kamorkoli drugam. Najraje bi delal v kovinarskem poklicu, kot sem že poskusil med vojno v tovarni vagonov Jasenica (zdaj Goša). Toda volja staršev je bila odločna, saj sem v šuštariji že imel več kot pol leta učne dobe. Delo in bivanje v okolju, kjer se je delalo z acetonom in lepili, ter med dimom kadilcev mi je povzročalo nekakšno pijanost in halucinacije ter hude motnje v delovanju srca, vendar zdravniki niso mogli ali niso hoteli ugotoviti natančne diagnoze, da bi mi pomagali iz težav. V obrtni šoli nisem imel skoraj kaj početi, saj so imeli sošolci nizko izobrazbo, nekateri komaj štiriletko. Toda v šolo sem moral obvezno hoditi. Kakor hitro se je osnoval višji razred, sem preskočil vanj. Ker zaradi dolgočasja ob snovi, ki sem jo obvladal že v nižjih razredih, nisem imel kaj početi, sem med poukom risal učitelje in profesorje, ali pa sem po napornem dnevu med poukom spal. Risanje čevljarskih vzorcev mi ni delalo preglavic. Skupaj z Gluhodedovim Stanetom sva začela pisati gesla za delavnico, kar je bilo takrat nekakšna politična nujnost. Gesla po zidovih, hodnikih in drugod so bila kar grožnja, da ne bi kdo mislil drugače, kot je bila politična smer. Naj navedem, kako so me pripravili na moje prve volitve. Bilo je 11. novembra 1945. Z veseljem in prazničnim razpoloženjem sem pričakoval ta trenutek v svobodni domovini. Po celotedenskem delu v Čevljarni sem se v nedeljo zjutraj malo odpočil, nato sem se temeljito umil in proti poldnevu, ko bo sonce pregnalo nevšečno jutranjo meglo, nameraval iti na svoje prve svobodne volitve. Toda novovaški aktivist Primc je bil ukazovalne sorte, ni prenesel, da bi se mu taki mladi »smrkavci« upirali. Zahteval je, da je treba na volišče priti takoj zjutraj in tako izkazati politično zavest. Jaz sem se tej zahtevi upiral. Če so volitve svobodne in je volišče odprto od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, ni važno, ob kateri uri se voli; če so svobodne, kakor se je poudarjalo, ne more nihče nikogar siliti, kdaj naj gre na volišče; če je tvoje prepričanje svobodno, lahko navsezadnje tudi ne voliš.
Plakat, ki ga je narisal Hans Karle, učitelj Ivana Revna, 1947
Toda ta odgovor je bil za političnega zaletavca in diktatorja kot ogenj v strehi. Očetu je naročil, naj kot nekdanji jugoslovanski žandar, ki je znal ravnati s takimi uporniki, ter kot nekdanji orjunaš, ki je že v Trbovljah delal red med rudarskimi prevratniki, tudi tukaj naredi red, če ne drugače, naj me pripelje z vrvjo kot živino oziroma kot je žandar vodil upornike. Ne bom opisoval prevrnjenih stolov doma in diktatorskih prepričevanj, ki niso bila v ničemer podobna toliko opevani svobodi in svobodnemu prepričanju, temveč sem v tem videl nekaj prav nasprotnega, kot so me do tedaj vzgajali pod Titovim vodstvom. V teh ljudeh sem zagledal rdeče fašiste, ki so se vdinjali novemu redu, da bi oprali svojo prejšnjo politično pripadnost zaradi koristoljubnosti in karierizma. Vsak svobodno misleč človek pa je bil zanje reakcionar in protidržavni element, ki ne sme niti prdniti, kadar oni komandirajo. Če sem res postal od tiste nedelje dalje upornik, se imam zahvaliti temu dogodku. Še danes se nočem udeleževati volitev, čeprav sem popolnoma povprečen državljan, saj so mi pojem svobode in svobodnih volitev tisto nedeljo popolnoma izmaličili. Tudi materina komanda doma, kjer nisem smel delati ničesar drugega kot tisto, kar je ukazala ona, je ustvarila v meni popolnoma drugačen, pasiven odnos. Čeprav sem imel že dvajset let, nisem smel ničesar po svoje, kar mi je povzročilo hudo duševno depresijo.
Sindikalna podružnica Čevljarne je s prispevki članov začela obnavljati požgan Sokolski dom, da se obnovi kulturna dejavnost v delavskih vrstah. Že prej so začeli študirati in vaditi igre s partizansko tematiko, ki so jih igrali v priročnih prostorih ali kozolcih. K izdelavi plakatov ali vabil za igre je takratni predsednik sindikata povabil risarje, mene, Ivija Poljanška, Minko Kopač, Poldeta Filipiča in še nekoga. Najboljšemu so obljubili nagrado. Drugi so ubrali risanje z barvastimi svinčniki, tudi tušem, jaz pa sem se lotil s čevljarskim črnilom in barvo za obleke, kar je dalo izrazitejši in polnejši barvni ton. Seveda je bil moj plakat najboljši, čeprav so bile moje črke precej »pijane« in niso imele enake lege. O kakšni nagradi potem ni bilo sledu, saj so bile takrat obljube na dnevnem redu, laži in obetanje pa močno politično orodje. Tako sem začel risati plakate, ki so bili še okorni in so imeli precej slovničnih napak. Ko je bil Sokolski dom pod streho, so mislili tudi na nove kulise, saj so prejšnje zgorele v požigu vseh javnih stavb v Žireh. Za ta namen so dobili iz Škofje Loke nemškega vojnega ujetnika Hansa Karleta, mene pa je tedanji igralec in režiser Niko Slapar povabil, naj Nemcu v prostih urah pomagam in se pri njem učim. Tako sem mu v letih 1946-1947 hodil včasih pomagat in se učit risanja kulis, pri njem sem se naučil tudi osnov risanja plakata in barvne tehnike. Tako sem se mnogokrat dopoldne učil v delavnici za čevljarja, popoldne pa slikanja. Seveda so me doma gledali grdo, ker sem se vdajal takemu delu, in mi tulili, naj se lotim poštenega dela in dela v šuštariji, ne pa to, kar ni nič. Toda to je bil zame užitek v svetu barv in svetlobe, v svetu, kjer si sam ustvarjalec svojega hotenja in svoje volje, brez diktature, kjer ti drugi vsiljujejo svojo voljo in ti dopovedujejo, da si niče, zraven pa duhaš njihov smrad in vdihavaš smrdljivi dim najslabšega tobaka, ki ti ga zanalašč pihajo v usta.
Stil in barve plakata, kot me je naučil Hans Karle, sem popolnoma osvojil. Tako sem opustil barve za obleko in uporabljal zidne barve z mlekom in klejem kot vezivom, a sem jih moral zaradi kleja greti. Šele mnogo pozneje, ko je Aero začel izdelovati tempera barve, sem slikal z njimi. Danes se seveda dobijo obstojnejše barve in flomastri. Poleg plakatov za sindikalno Kulturno umetniško društvo Oton
Župančič Žiri sem začel pisati tudi za druge žirovske organizacije. Kulturniki in politiki so se gledali kot pes in mačka. Toda njihova politična nasilnost je že začela polagoma pojemati. Risanje plakatov je bilo zame hkrati tudi prezir nad zaletavi-mi sestankarji, ki so znali samo lagati in diktirati, ne pa ustvarjati za splošno blaginjo in napredek socialistične domovine. Kakor je Giuseppe Verdi ustvarjal popolnoma nove komponente v glasbi, ko so ga v milanski Scali zavrnili kot ničvrednega glasbenika in je potem, ko je postal najuglednejši svetovni skladatelj oper, preziral to ustanovo, tako sem jaz čutil zadovoljstvo, da sem ustvarjal in postal enakovreden žirovskim gofljačem. Toda ti so me že začeli izkoriščati. Zahtevali so, naj jim pišem plakate, za katere mi bodo plačali. Nekajkrat so mi res dali nekaj ušivih dinarjev, zastonj jim pač nisem mogel delati in sem se jim uprl, češ če ste sposobni vrteti svojo gofljo in lagati, s svojo gofljo še pišite, to pa je bila huda zamera in so mi povsod nagajali. V Čevljarni, kjer sem se učil oziroma so me vodili kot pomožnega čevljarja, dokler ne bom naredil izpita, sem delal manj, kot sem mogel, saj nisem prenašal njihovega nasilnega ravnanja z mladim človekom, pa tudi če je bil direktor ali vodja. Po letu in pol, ko so uvideli, da je njihovo delo z menoj navadna polomija, neuspeh, so me vrnili v uk k očetu v delavnico. Tu sem v dveh mesecih za silo obvladal čevelj in naredil izpit ter se lahko vključil v normalno proizvodnjo, vendar pa se z delitvijo dela po fazah težave niso nehale. Mlade so pehali po najslabših fazah, kjer si najslabše zaslužil. Vendar se nisem sekiral. Za slabo delo se nisem hotel pretegniti, sem pač delal toliko, da nisem pokvaril norme, če pa so jo kljub temu vzdignili, nič zato, sem jo pač dosegal le 30 do 40 odstotkov. Po urah pa sem risal plakate, tudi za tovarno sem ob prvomajskih dnevih pisal razna gesla na platnu in papirju, tudi po 40 metrov dolga. Doma sem pisal plakate, vendar so mi domači nalagali, naj to
Plakatna učna pola z avtorskima podpisoma Hansa Karleta in njegovega učenca Ivana Revna
pišem, ko bo opravljeno delo zunaj na njivi ali travniku. Ko so šli oni spat, sem ponoči pisal plakate. Zakaj bi se sekiral, če so tako hoteli, sem pač v tovarni dopoldne dremal, saj za tiste dinarje nisi imel česa kupiti, ker ni bilo blaga. Krompirja in mleka je bilo nekaj malega doma, na živilske karte pa se ni dobilo veliko. Menil sem pač, da za malo jela bom dal tudi malo dela, razen tistega seveda, ki ga bom z veseljem opravljal. Moji sodelavci čevljarji so me, ko je umrl kakšen njihov svojec, prosili, ko že znam pisati plakate, naj jim napišem še trak za venec. Sprva so mi prinesli kakšen črn ali krep papir, potem so me prosili, naj se znajdem, kakor vem in znam, in naj nekaj naredim. Premišljeval sem, kaj storiti. Papirja ni bilo takrat nikjer. Kljub pomanjkanju so se povsod valjali plakati, ki so pozivali na delo za petletko, zahtevali vse sile za izgradnjo socializma, volilni plakati in podobna politična agitacija. Toda ker sem imel politično agitiranje zaradi mojih prvih nasilnih volitev kot trn v peti, sem premišljeval, kako bi te plakate koristneje uporabil, že prej sem namreč marsikakšnega uporabil za svoj plakat, ki sem ga napisal na hrbtno stran prejšnjega. Te plakate sem prebarval s črno šuštarsko barvo, ki sem jo uspel dobiti ali ukrasti, kakor je pač naneslo, če je ni bilo moč kupiti. Ko se je papir posušil, sem ga razrezal na trakove in potem s srebrnimi črkami pisal, kar je bilo treba. Tako se je pogosto zgodilo, da je prej pisalo na plakatu o raznih političnih dogajanjih, jaz pa sem čez to napisal »zadnji pozdrav«, »v slovo«, »žalujoči ostali« in podobno. Tako sem na svoj način ignoriral tedanje razmere. Pozneje so se izboljšale tudi gospodarske razmere, dobil se je tudi papir in barve, pa tudi politični plakati so izgubili svoje nesmiselno poslanstvo. Čeprav sem delal plakate za Žiri in okoliške vasi, do Rovt, Logatca, Škofje Loke in Cerkna, pa tudi po trakove za vence so hodili od blizu in daleč, so se razmere spet spremenile. Življenje se je normaliziralo, cvetličarji zdaj sami pišejo trakove za vence, plakate tudi tiskajo, le sem ter tja še napišem kakšnega, kot dokaz kulturne ustvarjalnosti in ne več kot upor proti političnim nasilnežem. V tem času sem tudi markiral planinske poti in delal kažipote.
Po knjigi Vilka Mazija sem se avtosugestivno zdravil, sprejel sem navodila znanca, ki je študiral medicino v Padovi. Srečala sva se, ko sem potoval skozi Beograd, in mi je pripovedoval, kako je moral pod fašizmom kot Primorec zapustiti Italijo. Tudi zdravniki so mi pomagali v normalno življenje. Toda to je zdaj že preteklost. Delo v podjetjih pa je postalo združevanje dela in sposobnosti z namenom boljše produktivnosti in ne več omalovaževanje mladih v njihovem hotenju in aktivnosti. Toda kot je učil Tyrš - »Večna upornost, večna nezadovoljnost« je še vedno v meni. Spet sem doživljal hude trenutke diktature človeka nad človekom in omejevanja mojega gibanja in življenja. Ko mi ta človek ni dovoljeval svobodnega pričevanja, sem začel pisati za glasilo Delo, življenje, Radio Žiri in seveda tole ^
(To besedilo je avtor napisal na pobudo Marije Stanonik v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in še ni bilo natisnjeno.)
Miha Naglič
IVAN REVEN IN NJEGOVI PLAKATI
V drugi polovici 2005 so dopolnili 80 let trije veterani med žirovskimi kulturniki. Prvi je slikar Ivan Gluhodedov, eden od »velikih štirih« žirovske naive, ki kljub letom neutrudno slika in nas je novembra presenetil s samostojno razstavo. Drugi je profesor Rado Jan, ki je ob svoji obletnici obdaril tudi dvajset let mlajše osrednje žirovsko kulturno društvo s temeljno študijo o razgibanem kulturnem življenju v našem kraju v prvem desetletju po 2. svetovni vojni (v zborniku Pol stoletja Svobode, izšel decembra). Tretjega smo v obilju prireditev in obletnic skoraj spregledali. To je Ivan Reven, tako kot soimenjak Gluhodedov in večina njunih vrstnikov po osnovnem poklicu čevljar, sicer pa vsestranski kulturni delavec, veteran pihalne godbe Alpina, pisec domoznanskih prispevkov in fotograf, najbolj znan pa po svojih plakatih. Z razstavo, ki jo odpiramo v Galeriji Svobode, želimo, čeprav z zamudo, počastiti še njegov prispevek žirovski kulturi.
Rodil se je 15. novembra 1925 v Novi vasi, živel pa največ v Stari vasi, v tistem delu, ki se mu je včasih reklo Na Jezerih, odkar so Žiri mesto, pa Jezerska ulica. Tu sta si z ženo Tončko v začetku šestdesetih let poleg stare zgradila novo hišo. Njegova družina je bila že 3. julija 1941 izgnana v Srbijo, od koder so se vrnili šele 22. julija 1945. Že tega leta se je zaposlil v Čevljarni Žiri, predhodnici Alpine, in v žirovski tovarni delal vse do upokojitve 1983. V pihalnem orkestru Alpine pa je igral še dlje, od 1947 do 2005.
Nagnjenje k oblikovanju črk je začutil že v osnovni šoli, ob pogledu na umetelne črke, kakršne je znal napisati oziroma narisati učitelj Ciril Justin. Po vojni je tovariš Julij Gliha, tovarniški kulturni referent, obljubil, da bo dobil nagrado, kdor bo narisal najboljši plakat za neko partizansko igro. Ko je novi učitelj Niko Slapar, ki je bil tudi odličen režiser, v sezoni 1946/47 pripravljal igro Utopljenca, so iz Loke poslali nemškega vojnega ujetnika, da bi jih naučil izdelati gledališko sceno. Pisal se je Hans Karle, pred vojno je v neki tovarni keramike slikal krožnike. Pisal oziroma risal je tudi plakate. Gre za ročno izpisan plakat s »tiskanimi« in nekoliko okrašenimi črkami, ki jim je dodana še kakšna vinjeta. Zelo enostavno, a prepoznavno, berljivo in daleč vidno. Ivan pove, da se je pri Hansu učil in povzel njegov slog. Pozneje je seveda kako črko oblikoval po svoje, dodal ta ali oni okrasek, uporabil še več barv ^ Nazadnje je učenec, kot se spodobi, prekosil učitelja. Barv se v tistih letih ni dobilo, zato je poskušal z vsemi mogočimi. S čevljarskim črnilom, barvami za obleko, suhimi barvami, ki jih je mešal z mlekom in klejem. Pozneje je največ uporabljal tempero, a ta ni bila odporna proti vodi, flomaster se ni obnesel na soncu, poskusil je tudi s polikolori in akrili _ Poleg plakatov je pisal transparente, razne praznične in druge napise, za prvi maj je nekoč napisal enega, ki je bil dolg kar 40 metrov. Ko so ljudje gradili nove hiše, jim je naredil še nove hišne številke, če je kdo izgubil avtomobilsko tablico, mu jo je za začasno rabo »ponaredil«. Največ je bilo napisov na trakovih, ki so jih pripenjali na vence. Tu-
di za te se sprva ni dobil primeren papir. Pa je razrezal odslužene transparente, jih prebarval in še enkrat popisal. A potem se je zgodilo, da je skozi napis »V zadnje slovo - žalujoči ostali« udaril del prejšnjega: »Vse sile za socializem, vse za petletko!« Ko je bilo papirja dovolj, je lahko izbiral: črnega za »žalujoče ostale«, vijoličastega za sosede, rdečega za borce, zelenega za jagre, modrega za prijatelje ^ Spominja se, da je največ trakov napisal, ko je umrla žena doktorja Bernika, bilo jih je kar 36.
Koliko je napisal plakatov, ne ve. Ve pa za svoj enoletni rekord: v tistem letu jih je bilo 450! V povprečju pa v desetletjih, ko je bilo naročil največ, v šestdesetih in sedemdesetih, okrog 300 na leto. Največ so jih rabili kulturniki, za igre in proslave, gasilci za veselice, planinci za izlete in predavanja, druga društva podobno, politične organizacije za svoje zbore ^ Viseli so v Žireh, dostikrat tudi v bližnjih krajih, vse do Idrije, Cerkna, Logatca in Škofje Loke. Ko so Žirovci kje gostovali, so jih ponesli tudi v Begunje na Gorenjskem, Rakek, Vipavo, Ajdovščino, Goriška brda ^
Skratka: plakat, kakršnega je poznal Hans Karle in ga po njem povzel in dopolnil Ivan Reven, je bil nekaj posebnega, takšnega smo imeli samo v Žireh, bil ni le avtorjeva, ampak tudi krajevna posebnost, Revnov prispevek h kulturni prepoznavnosti Žirov. Zato si zasluži tudi spominsko razstavo in objavo v Žirovskem občasniku.
P. S. Ko je Ivan Reven prebral ta zapis, me je dopolnil: Tisto, kar je gnalo njegovo ustvarjalnost, ni bilo samo v njem, spodbujali so ga predvsem ljudje, ki so vse to potrebovali in naročali. Sam pa je s tem, ko se je lahko izražal likovno, pisno in glasbeno, dobil tudi možnost, da nam posreduje tisto, česar spričo govorne napake ni mogel izpovedati na običajen način. Ob njegovi 80-letnici ugotavljamo, da je bilo tega res veliko.
(Razstavo plakatov Ivana Revna je pripravilo Muzejsko društvo Žiri, odprli smo jo v Galeriji Svobode v petek, 7. aprila 2006; ob tej priložnosti smo natisnili tudi barvno zgibanko.)
ŽIROVSKE
ŽIVLJENJSKE ZGODBE
Tadeja Primožič
REVNOV VINKO
OTROŠTVO
Vinko Reven se je rodil 1. aprila 1931 kot drugi sin očetu Ivanu Revnu, »Vipavco-vemu Janezu« iz Žirovnice pri Žireh, ter mami Magdaleni, rojeni Primožič, »Brtelovi« iz Nove vasi. Pred njim se je staršema leta 1925 rodil sin Janko. Oče Ivan je mamo Magdaleno spoznal v čevljarski delavnici »Pr' Bačnarju« v Novi vasi, kjer je bil zaposlen kot čevljar, Magdalena pa je bila njihova soseda. Sprva je družina Reven živela »Pr' Kamšk« v Novi vasi, nato pa je oče po starših podedoval hišo in nekaj zemlje, »Pr' Vipavc« v Žirovnici. Posestvo je z Rapalsko pogodbo pripadlo Italiji, zato je posestvo prodal, da je lahko izplačal preostale de-
Oče Ivan Reven s sinovoma Jankom in Vinkom (desno) pred 2. svetovno vojno; foto Tourist (Lojze Šmuc), Ljubljana, posneto za Maticovo hišo v Stari vasi
Mama Magdalena v svetlo rožnati obleki pred stojnico s čipkami na Trsatu na Hrvaškem pred 2. svetovno vojno
diče, s preostankom denarja pa kupil Krekovo bajto v Stari vasi konec 30. let 20. stoletja. Družina je hišo nato postopno prenovila, od prvotne stavbe je ostal le nekaj metrov dolg zid.
Sprva se je družina preživljala z dohodkom, ki ga je prinašala čevljarska delavnica, v kateri so bili poleg očeta zaposleni še dva do trije pomočniki. Leta 1934 je glavni vir dohodka družine postala mamina obrt - prodaja klekljanih čipk. Tega leta je oče opustu čevljarsko obrt. Mama je hodila po Sloveniji in Dalmaciji, po sejmih in po hišah ter prodajala čipke, špice, tudi na svoji stojnici. Oče pa je doma gospodinjil, risal papirce, muštre in jih razmnoževal na razmnoževalnem aparatu, dajal v delo klekljaricam in čipke nato prevzemal.
Trgovina s čipkami je do 2. svetovne vojne po Vinkovih ocenah prinašala dober dohodek tako njihovi družini kot tudi drugim žirovskim trgovcem s čipkami. Tako so obnovili hišo, vsaj vsaki dve leti kupili novo zemljišče, gozd ali njivo, leta 1936 pa naredili tudi nov kozolec.
Vinkovo otroštvo je bilo razgibano, čeprav nanj, kot pravi, nima prav lepih spominov. Velik so nas s palco, šibo al pa jermenom vzgajal, pa tud učitlni in duhovniki so nas v šol tovkl. Otroc smo se v prostn čas po Jezer podil, z lokom strelal, se lovil in skrival. Franko Nežkn, ki je bil že starejš, je en dvakat organiziral skavtski tabor v grmovju na Jezerh, kjer smo taboril in si sami kuhal, strelal z lokom in hodil okrog ter se igral razne igre. Hodu sem tudi h Krek, mojemu krstnemu botru, kjer so bli tudi otroc in se igral al pa pomagal starejšim pr raznih opravilih. Tud k Bar-tel sem hodu, kjer je bla moja teta ter bratranci in sestrični. Tam smo se igral, lovil, skrival al pa pomagal pr kmečkih delih. Pa k starm očet in mater na Maklavžavš sem rad šel, pa tam prespal. Se mi je fajn zdel, ka sem tam jemu svojo leseno žlico, s katero sem jedu, doma so bile pa železne. Pozim smo se po šol včasih zadržal za Petričem, kjer smo se drsal po breg.
Še pred dopolnjenim sedmim letom je začel hoditi v osnovno šolo, v katero je rad hodil, še posebej rad je imel računstvo, slovenščino in vse naravoslovne predmete. Obiskoval sem tudi verouk, saj je bil to tedaj eden glavnih obveznih šolskih predmetov. Mama je bila sicer verna, oče pa ne in mi zato tudi nikoli ni hotel kupiti šolskih knjig za verouk in mi je rekel: Če se češ od verouka kaj naučit, pa v šol posluš. Zato me je kaplan Žavbi Avgust imel na piki in me pogosto tolkel pri verouku in mi ubijal verske učenosti po zadnji plati.
Praviloma je imel pouk štiri ure na dan in Vinko je bil doma že pred eno uro popoldne. Včasih se je tud zgodilo, da so učitelji pridržali posamezne otroke ali skupine po pouku še za kakšne pol ure ali celo uro, zaradi kakšnega prekrška. Sma bl zaprt, takat sm pršl damu mal paznej in bl dama še akrigan al pa tud tepen. Včasih pa sma si pot damu tud mal podaljšal. Pal je bla južna, pa južn pa sma staršem pomagal na njiv al pa na vrt, pa tud u gmajn pomagal butrce delat, sn sašit, krampir sadit, kapat pa pabirat. Včas sem več krampirjev čez pov presikal, pa me je mama akregala in napodila stran.
V tretjem in četrtem razredu je že pomagal mami in očetu pri delu s čipkami. Sem jemu mejčkane škarjice, pa sem mogu lep po robu špic blagu abstrišt, pa nisem smel nč zarizat, če ne je bla špica zaneč. Pa ažur sem kleklal tu pa bel pazim. Prost-ga cajta je bl bel mal, le kašna ura. Da bi pa flenkal akul kat zdej atrac, tega ni bl. S starši je šel včasih tudi na dnino, v »žernado«. Treba je bilo odslužit premožnejšim kmetom usluge s parom konj, kot so oranje in drugi prevozi. Tako je oče hodil h
Kamšku kosit, kateri so imeli svet tudi na Ledinici, nakladat in zmetvat seno. Otroci smo pri tem pomagali, kolikor je blo našim letom primerno, nosili smo vodo iz studenca in opravljali kakšna lažja opravila. Mama je pa hodila plet na njihove njive ali pa je grabila seno z grabljami. Tako smo odslužil konjske fure. Atrac sma jidl ukap z žernadnkam, ponavad kar vsi z velike sklide, ka je bla na srid mize. Prehrana družine je bila po Vinkovem mnenju dobra. Pomanjkanja nismo čutili, so pa revnejše družine živele v pomanjkanju. Navada v Žireh je bla, da smo kruh zamesil dama in ga natu nesl u peharju k peku spečt, je bl precej cenej pa še šparal sma. Take vrste pekovske usluge so vršili Pr' Krek v Novi vasi, Pr' Dekl na Do-bračevi in Pr' Pek v Starih Žireh. Sma pekl dvi vrst kruha, bol črn je bil za vsak dan, za u nedelo in praznike pa bol bel. Pekl sma tud kruh iz črne in ržene moke. Mama je za otroke zmeraj še mičkane hlebčke spekla. Mlik sma nasil u mlekarna pas-nit, ki je bla za zdejšna milica. Mlikar je mlik pasnil, pasnit mlik sma nesl damu in ga jemil za jist, smitana sma pa dabil ab miscu plačan. Velikrat sm nisu mlik pasnit pridn sm šel u šula. Pr cukru sma šparal, sma velik tud saharin nucal, sma ga prešvercal al pa kupl u Nov vas, je bla prepavidana roba. Belil sma z mastjo. Ole sma bl mal nucal, sam za salata al pa za crit. Sma ga kapval Pr' Lustik, ka sa ga nalival iz soda u flaše. Cukar sma tud Pr'Lustik kapval, so ga sprut deval u škr-niclne in vagal. Zjutrej al pa zvečir sma pogoust jidl turšno župo z mlikam al pa bil kafe pa krah. Za južna je bil večkrat kisu zele pa turšn žganci, za večirje pa kram-pir u ablicah pa kisu mlik, včas pa tud rajš kuhan na mliku. Včas sma jedi za južno in večirje tud zamenal.
Meso je bilo na mizi le enkrat na teden, po navadi v nedeljo ali za praznike. Ob nedeljah so jedli svinjsko pečenko, pražen krompir in zeleno solato. Pozimi, ko ni bilo zelene solate, pa so jedli zelnate glave, vložen stročji fižol ali rdečo peso. Jidl sma največ tistu, kar je blu dama prdilan.
Slovenski izgnanci z domačini v Smederevski Palanki pred magacinom na tržnici leta 1942, tretji z desne Vinko; foto L. Lazarevic
Ker takrat še niso poznali hladilnikov in zamrzovalnih skrinj, so prašičevo meso dali v solnico in ga nato nesli sušit v črno kuhinjo. Tako konzervirano meso je ostalo užitno skoraj celo leto. Kadar sma prašiča zaklal, sma naredi jetrnce, mesene klobase, krvave klabase, nekaj špeha sma scvrl u acvirke, nekaj pa sma ga dal sušit u raufkamra. Krvave klabase sma dilal iz krvi in rajša, ki sma ga prešvercal čez meja. U lancu, kjir so se kuhale krvave klabase, je astala gudla, to sma jidl en tidn al pa še več. Sma djal: Guodle, pejma tuodle.
Praznikov družina ni praznovala razen velike noči, božiča in novega leta. Oče je bil u Sokolskem domu Maklavž. U cirku ni hadu, Maklavž je pa bil. Ka sa nama z bratom starš paket prpravl za Maklavža in jih skril u amara, da bi jih pal nesl u dom, sva jih z bratom najdla in pogledala vajne. Avtamabilčka pa ni bl not, k sem si ga tak želu. Sem pa djal staršem: Če mi ba Maklavž prnesu avtamabilčk, bam šau u dom pa Maklavža, če ne pa ne. Pa so ga šl prec kupt. Pa jaslice sma otrac pa-magal pastavlat. Mama je pa za praznke potico spekla, orehovo pa makovo. V navadi je bilo tudi obdarovanje z darili, ki so čakala pod novoletno jelko. Sladkarije, pa kašna stvar za oblečt.
Fantje so tedaj namesto spodnjega perila nosili t. i. žabe, dolge oprijete hlače z raz-porkom spredaj in zadaj. Jih ni bl treba nč slačt. Zraven pa kratke volnene nogavice, polet pa kratke hlače, nogavice podkolenke al pa nadkolenke za pozimi s pod-vezicami. Polet smo nosil kratke hlače, spomlad in jesen pa še kratke nogavice al pa tud nadkolenke. Zgoraj pa bombažne majice al pa scela majice in žabe ukap. Obut sma bli pazim u gojzarje akavane s krivci na pet, kar je ropotal, ko si šou po cest. So pa bli trdn narjen, da si lahk stal eno uro u vad, pa ni pršla skuz. Pamlad pa jesen sma nasil apanke, ka sa čišne začele cost, smo začel hodit bosi. Rojstnih dnevov Revnovi niso praznovali, temveč godove. Mal bulš južna je bla tist dan, pa kakšn prbulšk, štrudl al pa babi. Ko sm bil atrak, mi starši nisa kapval ja-
Vinko s svojimi učenci pred šolo v Lučinah 1952
gad, atrac pa takat tud nisma jemil sujga gnarja, da bi si sladkarije kapval. Po veselicah atrac takat tud nisa hadil kat zdej.
Tedaj je v Žireh cvetel kontrabant čez mejo med Jugoslavijo in Italijo, ki se ga Vinko še zdaj dobro spominja. Tihotapiti je začel s sedmimi leti. Prnesu sem pomaranče, mandarine in kakšne druge drobnarije. Ka sma klal prašiča, sem hodu po rajž za krvave klobase. Hodu sem čez Osojnco al pa na Breznca. Šli sma po ene trije atrac. Ankat sem pa pomagal od Berceta u Mrzln vrh gospodarju Bercetu cvirn prešvercat k nam domou u Žiri, mi ga je kar u hlačnce pumparce nabasu, preden sva šla mim financarjev. Financarji so ves sanivc, v katerga je bil vprežen konj, pregledal in prežokal, mene pa niso nč prešlatal pa sm bil poln cvirna. Nas atrake financarji nisa velik pregledval, mal sa u ruzak pagledal al pa tud ne, pa sa nas pustl naprej. Na starejše so bel ahtal. So pa starejš bli tud večkat zmejnen s financarji, da so čez kontrabantal, pol so si pa profit delil. Švercal so dreta, cvirn, moka pa živina. Kontrabantarji so se zberal po gostilnah in poizvedval, kdaj je najbel ugodn trenutk za kontrabantat. Roba so nosil čez največ ponoč tam, kjer ni bl financarjev. Včas so kerga tud ujel pa zaprl. Kontrabantarji od kontrabanta ponavad niso kaj dost imel, saj so profit največkat po gostilnah zafučkal, kukar je gnar pršu, tak je šou. Tisti abrtniki, ki so se bavl s špicam, so pa skoraj vsi nove hiše naredl. Pred vojno se v Žireh ni dost gradil. So ble hiše redk posejane, šele po drugi svetovni vojni so se Žiri zapolnile s hišam.
Prav tako so še vedno živi spomini na graditev Rupnikove linije, ki so jo začeli graditi leta 1938. Pri njeni gradnji so sodelovali številni Žirovci. Vsi moški, ki niso imeli druge zaposlitve, so kopal, vozil al pa tovoril material tud z mulami, kjer ni bl dostopn, betoniral bunkerje. Vojašna je napelala po Žirovskm vrh elektriko in ozkotirno železnico. Pa so Žirovci na začetk vojne pobral šine za star želez, po trasi pa je zdaj cesta. Se še dobr spounem, ko smo šl atrac enkat peš za vojaškim valar-jem cel do Gorejne vasi. Na Hotavljah pr pokritm lesenem most pa sma vojaka stražarja fehtal za vojašk trd kruh komis, z užitkom smo ga pojedl, ko nam ga je dal, sej sma bl lačn, bil je mal kislkst. Sma okrog štir ure tja in nazaj hodil. Tu je bI najdle, kamar sma si takat atrac upal jet od duma.
Po Vinkovem mnenju je imela graditev Rupnikove linije pozitivne vplive na življenje domačinov. Šuštarija na Žirovskem je bla takat v krizi, zato so šuštarji odhajal drugam za zaposlitev s trebuhom za kruhom: v Kranj, na Hrvaško, v Srbijo v čevljarsko zaposlitev, al pa tud v druge dežele Evrope. Zaposloval so se tudi v rudnikih. Odhajal so sami al pa tud z družinam. Kdor pa je ostal in ni imel zaposlitve, se je zaposlu pr gradnji Rupnikove linije. Pa dost vojašne je bl. Se je narodna zavest povečala, ka se je bal napada Italijanov.
DRUGA SVETOVNA VOJNA IN IZGNANSTVO V SRBIJO
Druga svetovna vojna je zaznamovala življenje v Žireh. Taprv so Žiri zasel Taljani. Konc maja pa so iz Gorejne vasi pršl Nemci. Žirovski petokolonaši so jih šli iskat in jih prosil, naj pridejo v Žiri in preženejo Taljane. Da ta taljanska drhal sam krade po hišah jajca in kure, pa za kiklam gledaje. Da so grozni jedci in vsepovsod vse poserjejo. Sva bla enkat z očetom na njiv nad Fotografom, kjer je bil tud bunkr, ki ga je naredila Rupnikova vojska, takat je bil na mestu današnje osnovne šole
Orlovski dom, kjer so bli nastanjeni talijanski vojaki, v ta bunkr pa so hodil srat. Pa je pršu en taljansk aficir še z enim vojakom in je šol ta oficir notr u bunkr. Ko je pršu ven, je imel vse čevlje od dreka. Pa sem ga vprašal: Kvanto košta kilo mer-da? Aficir me je tapru grd pagledu, pal se je pa zasmeju in sta z vojakom odšla. Taljan so ukazal prpelat želez, ki je ostal po Žirovskem vrh od jugoslovanske vojske in po dolin ter ga spravlal na kup pred Orlovskim domom in so ga še pred prihodom Nemcev odpelal.
Prihod Nemcev v Žiri je kmalu popolnoma spremenil življenje Revnove družine. Petokolonaši so dajal sezname Nemcem, katere ljudi je treba izseliti, katere se ne bo dal prevzgojiti v nacističnem duhu. Sred junija leta 1941 so aretiral očeta, pa učitelja Gabrovca in Justina ter župnika Pečnika, pa še druge. Očeta so taprv u Loko pelal, ga tam zaslišval in maltretiral ter ga dolžil, da se je boril za severno mejo, pol so ga pa pelal v Šentvid v Škofove zavode, kjer je bil zbirn taboriše za izgon Slovencev. Oče je bil tam zaprt slab mesec. Potem pa so ga Nemci prpelal nazaj u Žiri še po vso družino. Imel sma sam pol ure časa za spokat. S seboj smo lahk uzel sam nekaj obleke in osebnega perila ter nekaj denarja, pr seb smo imel skrit tud nekaj zlatnine. Odpelal so nas u Šentvid. Z nami so odpelal tud družini Gabrovec in Justin. U Šentvid so nam vse pregledal in pobral ves denar in zlatnino. Po parih dneh so nas naložl na vlak sred noči 7. julija in pelal skuz Ljubljana, Zidani Most, Slavonski Brod, Mokro goro, Užice, Mladenovca do Smederovske Palanke. Dva dni smo se vozil, smo bli v štirinajstem transportu. Istočasno z Revnovo sta potovali še dve žirovski družini, Justin in Gabrovec ter žirovski župnik Ivan Pečnik.
V Smederevski Palanki je bila družina sprva nastanjena pri kamnoseku Rusu. Nismo neč imel s seboj, sam nekaj cunj. Vse, kar je blu kaj vrednu, so nam pobral u Šentvid. V Žireh so ostal kufri čipk, krava, prašič, kure, žito in krompir na njiv, Nemci pa so nam hišo zapečatl in vse premoženje zaplenil.
Čez dva tedna se je nekaj družin izgnancev, tudi Revnova, preselilo v Aleksinac, kjer je rudnik črnega premoga. Oče in brat Janko sta bla v rudniku, midva z mamo sva pa skrbela za hrano in kurjavo. So bli težki pogoji dela, slaba oprema. Očetu je po treh mesecih padla skala na noge, pol smo se pa vrnil v Smederovsko Palanko. Po vrnitvi so prebivališče našli pri upokojenem žandarju Vasu Kovjanovicu, Hrvatu, rojenem v Zagorju. Ta se je v tistem času preživljal z odkupom in predelavo ovčjih kož, iz katerih je izdeloval brezrokavnike in kožuhe. Revnovi so stanovali v ropotarnici - »šupi«, ki je stala na dvorišču. Bila je sezidana iz ilovice, pomešane s prašičjimi ščetinami. Sprva so imeli za bivanje samo en prostor, velik 3 X 3,5 m. Not sta bla dva pograda s slamaricami, šporger in preprosto zbita majava miza. Pod je bil lesen z velikimi špranjami. V predprostoru je gospodar redil dva prašiča in je tu smrdelo kot kuga. Iz zidov so lezle stenice, iz podna podgane, iz stropa med lajštami pa črvi. Gospodar je na podstrehi sušil kože in je tudi od tega smrdelo skozi strop. Se spounem, ko sma enkat glih večerjal turšna župa brez mleka, po njihovo kačamak, pa se je od stropa odmaju velk kos rajha s številnimi črvi in padu točn u skledo z župo, pa smo bli ob večerjo. Čez nekaj mesecev je oče gospodarju naredil za hišo svinjak, kamor je preselil prašiče, s tem pa so Revnovi pridobili nov stanovanjski prostor. Notri so lahko postavili le štedilnik in drva, saj je bila po tleh valovita ilovica, še vedno pa je smrdelo po prašičih.
Prehrana družine je bila skromna. Sprva je bila za izgnance organizirana v stavbi gimnazije, nato v stavbi osnovne šole iz sredstev Rdečega križa oziroma sklada za izgnance. Vendar pa so sposobne za fizično delo iz menze kmalu odslovili. V letu 1942 je blo splošno pomanjkanje hrane in nas je pestila huda lakota. Po njivah smo poberal žitno klasje, ki je ostalo po mlačvi. Mlatil so kar na njivah in kurl kar s slamo v lokomobili, ki je poganjala mlatilnco. En let sploh ni blu tapravga kruha. Po njivah smo nabiral zrnje muharja, to je detelji podobna rastlina za živino, ki ima zeleno zrnje. To zrnje smo dal zmlet u maln, moka pa je bla čist zelena in sma iz tega pekl kruh. Bil je zelen in je grebu po grlu kot žagajne. Vseen je blu bulš kot nič. Jedl sma tud poparjene koprive, da smo preživel. Za hrano smo tud fehtal okrog, po predmestju in vaseh. S prjatlnam sva večkat okrog hodila pa fe-htala, sva zmerej kaj prnesla domu. Pri sošolcu Miču Radosavljevicu sva se popoldan po šoli dobivala na njihovi kmetiji in se skupaj učila, pa tudi na paši, ko je pasel ovce, in v njihovem vinogradu. Pri njih sem večkrat dobil kaj za jest, da sem potešil lakoto. Dostkat sem se mleka kar na paši napil, sem molzel mleko kar direkt u usta. V trgovin ni blo hrane za kupit.
Leta 1943 se je prehrana družine izboljšala. Takat se je že dobil v trgovinah žit, koruza, u mesnicah mesu, u pekarijah koruzn kruh - proja, včasih tud pšeničn kruh. Oče je čevle popravljal, da smo nekak pregural hude cajte. Takat je prevladovala trampa - menjava, blago za blago ali usluga za blago. Oče je popravljal čevlje in dobil za plačilo živila, mama je delala čipke in zamenjala za živila. 10. oktobra 1944 so Smederovsko Palanko osvobodil Rusi. Nemci so imel polne magacine živeža. Takat se je preskrba s hrano bistveno izboljšala. Izgnanci smo dobili tudi vrtičke, da smo lahko kaj pridelali tudi sami: fižol, krompir, povrtnine itd. Mlek smo tud že kupval. Največ smo jedli krompir v oblicah, močnk, krompirjeve ali koruzne žgance in črno ali belo kavo, zravn pa koruzn kruh - proja, pozneje tud kruh iz žit. Tudi kurjava je bila odvisna od iznajdljivosti članov družine, zlasti Vinka. Eno uro daleč peš je bla gmajna Mikulja. Tam sem nabiral odpadle veje, včasih pa tud kaj posekal, si povezal dolgo butaro. Če te je dobu gospodar ali čuvaj, ti je butaro vzel
Vinko z učenci osnovne šole v Tržiču
in te napodil. Butaro sem na ramah nesel eno uro daleč peš domov. Z prjatlnam Gustlnam sva hodila na železniško postajo in nabirala v žakelj iz vagonov premog. Smo se preživljal kot cigani. Cigani nimajo krajo za prekršek, ampak kot dejavnost za preživetje. Lakota in nuja te v to prisili.
Oblačila družine so bila odsev razmer. V Srbiji je prevladovalo bolj grobo in debelo blago. Oblačila iz tega blaga se je nosilo v petek in svetek. Nosiš dolgo, dokler na tebi ne razpade, na raztrganine in luknje pa so prišivali flike tudi drugačnih barv od prvotnega blaga. Tako blago je bilo težko za šivat. Tudi mama je kaj sešila skupaj iz koncev blaga. Velik smo krpal flike na flike. Čevlje glih tako, flike na flike, vse dokler ni podplat stran otpadu.
Pomemben vir za preživljanje družine je bil dohodek očeta in sina Janka. Oče se je zaposlil pri izgnancu Gustelnu Hafnerju, ki je imel čevljarsko delavnico. Včasih je pri delu pomagal tudi Vinko. Večkrat je zašil usnjeno žogo za domači nogometni klub in nogometni klub slovenskih izgnancev »Triglav«. Brat Janko je bil najprej eno leto v kmetijski šoli »Rasarnik«, nato je bil nekaj mesecev zaposlen v termoelektrarni in v tovarni vagonov, na koncu pa v Hidromelioracijskem zavodu v Smederevski Palanki.
Po svoje pa se je znašel tudi Vinko. Na sobotnem sejmu, t. i. vašarju, na katerem so bližnji kmetje prodajali živino in pridelke, je prodajal tobak. Sem se znajdu, pa kupu pol kile tobaka, ga zavil po tri ali pa po pet dek v zavitke in prodajal kmetom. Sem vse sprot prodal, pa tok zaslužu, da sem lahko enkat na teden kupu kilo kruha, da sem se najedu. Dons otroc dobijo od staršev žepnino, takat si moral pa sam zaslužit, da si si kupil kakšen priboljšek. Ko je oče čevlje popravljal, sem jih pa nosil strankam, pa sem dobil kakšen dinar za lon. Zaradi pomanjkanja hrane in vitaminov ter pogoste lakote sem bil podhranjen in slabokrven ter fizično slabo


Učitelj Vinko Reven v Tržiču 1954
Družina Reven za domačo hišo v Stari vasi v šestdesetih letih; sedita oče Ivan in mama Magdalena, za njima sinova Vinko in Janko.
Vinko pred domačo hišo na današnji Jezerski ulici 20, levo za njim Alpina, desno pri Zajcu v Stari vasi
razvit, pa še stenice so mi pile kri. Sem zbolu tud za malarijo, pa mi je Sudetski Nemec Jožef Cuker zrihtal zdravilo kinin, če ne bi me pobral.
Vinko je v Smederevski Palanki končal štiri razrede nižje gimnazije, t. i. realke. Je bla to čist taprava redna šola, ampak ne skoz v stavbi gimnazije, ker jo je nekaj časa zasedala vojašna, pa smo imel pouk po opuščenih nedejavnih gostilnah. Smo se učil zgodovino, zemljepis, gramatiko, prirodopis, pa jezike srbščino, kot njihov materni jezik, nemščino, poznej pa ruščino, pisal in bral smo vse v čirilic. Sem srbsk skor bolj znal kot slovensk. Pri prirodopisu smo rožce in druge rastline nabiral, jih sušil ter urejal herbarij. Slovenski učitelni izgnanci nas niso učil v šol, pomagal pa so nam pri krožkih. V šol so nas učil srbski profesorji, dva med njimi sta bila tudi Slovenca, ki sta že od prej živela v Smederovski Palanki. V gimnaziji smo se morali učit tudi pravoslavni verouk in na začetku in koncu pouka molit na glas, ob nedeljah pa smo morali hoditi k pravoslavni maši. Po privat hišah smo imel učne krožke. Poznej smo imel katoliški pouk slovensk otroc in maše po privat hišah in smo bli dijaki oproščen pravoslavnega pouka in maše. Katoliški duhovn, ki je prihajal iz Beograda, je moral ocene za verouk za nas dijake, Slovence, oddati na gimnazijo. Katoliški duhovnik je prihajal enkat na mesec ali po praznikih, takat je imel mašo, verouk, obiskoval je slovenske družine. Me je rad imel, pa sem mu zmeraj pomagal pri urejanju prostora za mašo, nekajkat sem mu tud ministriral, hodil sem z njim po hišah, ko je obiskoval slovenske družine. Zmeraj mi je primaknil kakšen dinar.
Prosti čas je Vinko preživljal s slovenskimi in srbskimi prijatelji. Največ smo žogo nabijal, z fračam smo strelal, pa igro klis smo zelo pogosto igral. Tu je bla 70 centimetrov douga palca, zravn pa 25 centimetrov dolg klinc, ki je bil na vsakm konc nasprotno plosko ošpičen. V zemljo smo napravl podolgovato zarezo, čez zarezo si postavu klinc, s palco zahaklav od zadej in ga sunkovito izstrelu prot nasprotniku, ki je stal enih dvanajst metrov stran ter lovil klinc. Če ga je ujel, je šel on metat in ti lovit, če ga pa ni ujel, ga je pobral, ti si postavu palco čez zarezo in je on palco cilu s tizga mesta, od koder je lovil. Če je palco s klincem zadel, je šel on nadaljevat metanje, ti pa si lovil. Če pa ni zadel, si postavu klinc na tla in udaru s palco po koncu klinca, da je skoču u left, ti si pa klincu luft tolku tolk časa, dokler ni padu na tla. Vsak udarc u klinc se je štel za točke. Pr zadnmu udarc si pa s palco udaru klinc postran, da je zletu čim belj daleč. Pol si pa s palco meru število dolžin palce od padca klinca do lukne. Pri tem smo seštevali in množili število točk. Tako smo se urili v matematiki in telovadili. Prot konc vojne smo Slovenci imeli tud svoj nogometni klub Triglav.
Odnos domačinov v Smederevski Palanki do izgnancev po Vinkovem mnenju ni bil prav dober. Imel so nas za Svabe, ker pač niso razumeli našega jezika. Slušaj, izbeglica, pa nemoj da govoriš švabski, so nam rekl, če smo Slovenci med sabo govorili slovensko, oni pa nas niso prav nič razumel. Bili smo jim od Nemcev vsiljeni in so nas morali kljub pomanjkanju sprejeti. Že v drugi polovici leta 1941 so se odrekli nadaljnjemu sprejemanju izgnancev, zato so potem Nemci izgnance pošiljali na Hrvaško.
Meni, da so bili izgnanci v mestih v slabšem položaju od tistih na podeželju. Kdor je bil dodeljen na podeželje, je dobr skoz pršu. So moral delat na kmetijah, da so preživel, niso pa živel v takem pomanjkanju in lakoti kot mi v mestih.
VRNITEV V ŽIRI IN FANTOVSKA LETA
Družina se je vrnila v Žiri 22. julija leta 1945 po osmih dneh potovanja v živilskih vagonih. Svoj dom so našli izropan. V hiši je bivala neka družina, ki so jim Nemci podrli domačijo ob meji, zato smo morali en teden bivati pri sorodnikih, da so izpraznili hišo. Po enem tednu bivanja pri maminih sorodnikih smo se lahko vselili v zares izpraznjeno hišo. Prostori so bili popolnoma prazni, precej šip pobitih, pod-ni strohnjeni in uničeni, v nekaterih prostorih so bile luknje in zažaganine, ki so nastale pri kuhi žganja. Najprej smo morali poiskati opremo, da smo imeli kje spati in kuhati. Kjer smo zvedeli, kje imajo naše stvari, ki so bile odtujene iz naše hiše, smo jih šli iskat. Nekateri so nam jih le s težavo izročili. Mamina sestra nam je dala telico. Počasi iz dneva v dan smo si na novo ustvarjali svoj dom iz nič in tako smo si postopoma začeli urejati novo življenje. Vse podne smo morali postopoma zamenjati. Oče se je zaposlil v čevljarski zadrugi. Brat Janko se je šel učit za čevljarja. Vinko se je leta 1946 za dva meseca priključil mladinski delovni brigadi, ki je sodelovala pri obnovi porušene železniške proge med Otovcem in Bubnjarci v Beli krajini, nato pa je bil slabo leto zaposlen pri Državnih elektrarnah Slovenije, v obratu Notranjska DES Žiri kot elektrikar. Opravljal je dela na zunanjih električnih vodih, hišnih električnih inštalacijah, nekaj mesecev pa je bil mašinist v hidroelektrarni na Fužinah.
Med majem 1948 in aprilom 1949 je bil zaposlen v Tovarni športnih čevljev v Žireh kot delavec v skladišču, kurjač in voznik dvigala. Medtem je bil za dva meseca poslan v gozdno delovno brigado na obvezno sečnjo lesa v gozdove pod Košuto nad Tržičem, kjer je skrbel za prehrano štiridesetih delavcev. Zaradi ukinjanja delovnih mest je bil nato leta 1951 iz Tovarne športnih čevljev premeščen v Železarno na Jesenice, kjer je delal slabo leto. Skupaj z njim so tedaj premestili Korenovcovga Toneta (Tone Debeljak) iz Podgore in Jakopičkovga Jakoba (Jakob Podobnik) iz Nove vasi. Na Jesenicah sem dobil delovno mesto prebiral-ca. Moja naloga je bila, na podlagi načrtov odbirati dolge železne plošče, na njih dati narisati posamezne dele pločevine za gradnjo ladij in jih dati v razrez ter razrezane kose odpremiti naprej. Dobr smo zaslužil, v trgovinah nisi nč dobil, čeprav je bilo vse na karte, pa smo zato denar sprot zapravl. Kadar smo imel nočn šiht, smo zjutraj šli na Bled, tam jedli po hotelih in se kopal, zvečer pa nazaj na šiht. Hodil smo po zabavah, večkat smo šli v Javorniški Rovt ter Planino pod Golico. Tam je bilo posebno lepo, kadar so se razcvetele narcise, so bile cele planjave kar bele. Med službovanjem na Jesenicah se je Vinko odločil za izobraževanje in postal učitelj. Med letoma 1952 in 1955 je služboval na osnovnih šolah v Lučinah, Gorenji vasi in Tržiču.
POROKA IN GRADNJA HISE
Vinko je imel pri delu težave z očmi, ki so bile posledica internacije, zato je po nasvetu zdravnika opustil poklic učitelja in se leta 1956 vrnil v Žiri ter zaposlil kot računovodja na Občini Žiri. V letih 1959-60 je bil kot uslužbenec Okraja Kranj upravnik Doma učencev industrijske čevljarske šole Žiri, nato pa se je ponovno odločil za izobraževanje. V šolskem letu 1961/62 je obiskoval Srednjo ekonomsko
šolo v Kranju s pospešenim programom in si pridobil srednješolsko izobrazbo, nato pa se je zaposlil kot računovodja na Občini Logatec. Tu je računovodsko delo opravljal do leta 1966, nato pa do leta 1971 pri Komunalnem, stanovanjskem in gradbenem podjetju Logatec, 1971-75 v podjetju Polix Žiri in nato do leta 1982 v podjetju Kladivar.
Leta 1957 se je Vinko poročil z Anico Oblak, Rjavcovo s Kladij nad Fužinami. Teh let se dobro spominjam. Ko smo bl mladi, smo s kolegi velik hodil na veselice na Trebijo in na Hotavlje. Anica je bla takat na kuharskem tečaju na Trebiji. Ko je bil ples v gasilskem domu na Trebiji, sem vprašal Korenovcovega Toneta: A je kašna fajn punca tle? Pa je djal: Tle je ena fajn. Pa sva šla plesat. Taku se je začel. Sva dve let šmirala, pol sva se pa novembra 1957 poročila. Je bl hecn, ka sva se z njenim očetom Janezom že od pred poznala, ko smo se Pr' Pivku u Kladij večkat vidl. Pa me je enkat povabil s seboj domu, ko sem šel na Fužine na avtobus in mi je razkazal kmetijo. Ni še nič vedu, da z Anico plavšava. Enkat pa mu je njegov brat Jur povedal, da ima Ančka fanta. Ko me je pa drugič vidu z Ančko skupaj, je pa reku: Sej tega pa jes že od prej poznam. Je večkat pol reku: Sej sem ga jest prpelu k hiš.
Vinko in Anica sta se poročila v Žireh. Bila sta prvi par, ki ju je Vinko Naglič, takratni predsednik Občine Žiri in vodja krojaškega obrata Kroj v Žireh, poročil v novi poročni dvorani v Zadružnem domu. Vozu pa naju je ob poroki Kolenc Dušan s tovarniškim avtom Alpine, ki so mu rekli drvarnica zato, ker je bil zadaj delno tudi iz lesa. Na najini ohceti v Kladju so bili občinski uslužbenci, moji starši in brat ter Aničino sorodstvo in sosedje. Brat pa je zrihtal pleh muzko, saj je sam pri njej tud godu, da so na ohcet špilal. Tud na kosten so splezal pa na njem špilal. Svoje začasno prebivališče sta si Vinko in Anica sprva uredila v Revnovi hiši, nato v Stari šoli v Starih Žireh, na Strojarni in Pr' Dekl na Dobračevi. Leta 1964 sta začela graditi hišo na Jezerih. Sem imel pomanjkljiv načrt, ki je bil za visoko-prtlično hišo. V njej je marsikaj manjkalo. Ker smo v našem podjetju imeli tudi
Vinko in žena Anica na počitnicah v Opatiji 1958
projektiranje in izdelavo načrtov, sem s pomočjo sodelavcev kar sam predelal načrt v enonadstropno hišo, premaknil stopnišče, začeti pa sem moral pri temeljih. Materiala za hišo v Žireh ni bilo za dobit, zato sem skoraj vsega moral pripeljati od drugod: iz Ljubljane, Logatca, Idrije, Hotavelj. Železa ni blu za dobit, pa sem v Marmorju dobil zajlo za žaganje marmornatih blokov ter jo za prvo plato napel na zabetonirane velike žeblje kot strune od zida do zida in žeblje še zakrivil navzven, da je bilo še bolj napeto. So bli žeblji po kili cenejši kot betonsko železo. Za same temelje pa smo skopal v zemljo 80 centimetrov globok in položil in z macolo nabil skale, potem pa smo zafršolal povrh za betonski rink debel pet centimetrov, vse to brez železa, saj ga ni bilo za dobit. V kletne stene smo tud deval beton in skale. Železo je blo samo v prekladah nad okni in vrati. Na tak način smo zaradi pomanjkanja materiala takat delali hiše vsi. Opeko mi je zrihtal direktor gradbenega podjetja iz Logatca, ker sem mu jaz tudi naredil neke usluge. Vso opeko mi je on zrihtal iz Ljubljane in sem za skoraj vso hišo opeke dal toliko, kot sem dal za eno traktorsko prikolico opeke iz opekarne v Račevi.
Cementa takrat ni bilo prav lahko dobiti. Preden si prišel na vrsto po spisku, si čakal tudi več mesecev. Pozimi si ga lažje dobil. Zato smo ga kupovali pozimi in ga uskladiščili tako, da so ga zadelali s steljo in planjavami, da je počakal do spomladi. Apno so gasili v izkopanih jamah apnenicah, beton mešali ročno in Vinko je prepričan, da jim je šlo bolje od rok kot z mešalnim strojem. Na cesto smo po dolgem nasuli nekaj samokolnic peska, nato potresli s cementom, nato je pri vsakem kupu mešalo šest delavcev, najprej na suho, potem pa še namočeno z vodo. Je šlo hitreje od rok kot z mešalcem, ki jih je bilo takrat še zelo malo v Žireh. Za izdelavo betonske plošče je bilo zraven tudi čez trideset delavcev in se je delalo takrat vse ročno. Za drugi dve plati sem že lažje dobil betonsko železo. Napeljali smo ga ob cesti in privezali na močno drevo, nato pa ga je kamion naložen s peskom potegnil, da ga je zravnal.
Zidanje je bilo delo moških, medtem ko je Anica ob večjih delih s pomočjo sorod-nic skrbela za hrano. Najbolj pogosto je bila za malico klobasa z gorčico in kruh, za pijačo pa voda in vino, ki sta ga zakonca dobila iz Vipave. Redkeje so bile tudi kisle kumarice in žganje.
Zidali so največ sami. Največ je zidal Ančkin stric Jur Oblak, ki je bil poklicni zidar. Pomagala sta mu Klun (France Naglič) in Aničin oče Janez. Malto je mešal Martin Pivkov in še kakšnega ceraharja smo imel za prenašanje malte in opeke. Ponavad nas je bl do šest moških, ko smo zidal. Po Žireh so velik zidal navadn
Družinska hiša Vinka in Anice Reven na današnji Jezerski ulici 9 v gradnji (1967) in po njej
šuštarji in ne poklicni zidarji. Midva z Anico sva v zgornjem štuku sama vzidala vsa okna in vrata, pa kakšno predelno steno sva tud sama sezidala. Več kot se je dal, sva sama nardila. Do takrat, ko je bila hiša pod streho, še nisva dobila nobenega kredita, vse sva sama financirala iz lastnega žepa od svojih dohodkov, šele za okna in vrata sva dobila nekaj malega kredita. Ker nisva dobila kreditov, hiša še danes ni povsem končana. Leta 1969 sta se preselila v hišo, zdaj na Jezerski ulici št. 9. V teh letih sta ves prosti čas porabila za zidanje hiše, zato tedaj nista imela pravih počitnic. Vendar pa sta to nadoknadila v naslednjih letih. Dvajset let sva hodila na počitnice v Umag, kamor je takrat hodila večina Žirovcev, pa nekaj let v Izolo, pa na Slovaškem in Moravskem sva bila petkrat, ko je bila izmenjava med Umagom in Češko. Pa petnajstkrat sva bila v Čateških toplicah, zadnje čase pa spet vsako leto hodiva v Izolo.
Vinko je bil v prostem času tudi zelo aktiven v številnih društvih in organizacijah (DPD Svoboda Žiri, Planinsko društvo Žiri, Rdeči križ Slovenije, Zveza združenj borcev NOB Žiri itn.), v katerih je opravljal naloge računovodja, tajnika, predsednika ter člana upravnega in nadzornega odbora. Samo pri DPD Svoboda sem opravljal devetnajst let finančne in administrativne posle. V Lučinah sem bil tudi knjižničar. Prav tako sem v prostem času rad hodil na izlete z raznimi društvi, kar še danes rad počnem, ko sem upokojen.
UPOKOJITEV
Leta 1982 se je Vinko invalidsko upokojil. To je posledica številnih bolezni, ki so me pestile, in kar nekaj operacij, kar je delno tudi posledica v mladosti preživetega izgnanstva in pozneje tudi zelo intenzivnega, pestrega in razburkanega življenja ter težkih življenjskih preizkušenj. Poleg številnih drugih operacij sem imel tudi težko operacijo na srcu in so mi vstavili štiri bajpase, pa so mi zdravniki odsvetovali vse težke napore ter hribolazništvo. Izogibati se moram vročemu soncu in hudemu mrazu, ker mi škoduje. Deset let garancije so mi dali za srčno operacijo, sedaj jih je že sedem pa upam, da bo ta garancija podaljšana. Njegov način življenja je kljub težavam z zdravjem danes še vedno zelo razgiban. Če ne morem spat, vstanem med peto in šesto zjutraj. Se napravim, pa cajtng preberem in križanke rešujem. Čez dan v klet kaj z železom delam in švasam, pa z lesom delam. Imam velik ročnega električnega orodja. Včas pa še kaj pozidam al po-betoniram. Malarja še nisem imel u hiš, vse sam prebarvam, pa ravfnkirarja tud ne, saj že čez trideset let sam to počnem. Hišo še zmeraj dokončujem, zmerej je treba kaj popravljat, stalno kaj fali, enkrat ključavnica, drugič odtoke pri lijakih, zamenjati pipe ali tesnila in še vrsta raznih opravil v zvezi z vzdrževanjem hiše. Ni pa sedaj več hitenja, počasi gre delo naprej, če ne bo danes narejeno, bo pa jutri, samo da bo. Po kosilu po navadi pol ure malo počivam, da si naberem novih moči, potem pa zopet kaj postorim. Zadnje leto mu je v veliko veselje delo z računalnikom. Pišem besedila in razne sestavke, preslikavam na tiskalniku in podobne stvari. Interneta zaenkrat še nimam. V posteljo se praviloma odpravi med dvajseto in enaindvajseto uro.
Vinko se ne brani niti gospodinjskih del, posebej rad kuha. Še posebej rad kuham mineštre iz zelenjave, paprike, paradižnikov, riža, makaronov, mesa, fižola. Kuham
tudi džuveč, večkrat si pripravim tudi ribe, posebno ob nedeljah, ko si pripravljam ribe, z ženo vsak zase kuhava, ker ona ne je rib.
Zajtrkuje najbolj pogosto kruh, sir, salamo, jogurt, pomešan z mlekom, in črni kruh, čaj. Za kosilo ima najraje »kmečko hrano« - kislo repo, kislo zelje, žgance. Čeprav sta oba z Anico, kot pravi, »mesojedca«, uživata veliko zelenjave in solate. Zato je za večerjo najbolj pogosto skleda zelene solate in različna zelenjava (paradižnik, paprika ipd.). Oba se otepava mastnih jedi in sladkarij, ker skrbiva za zbi-janje odvečnih kilogramov, zato tudi svinjske masti in sladkorja v gospodinjstvu ne uporabljava. Zdej je vsega dost za jest, včasih, ko sem bil mlad, pa ni blo. Zdej, ko imam dost, ne smem velik jest, včas pa sem bil lačn in ni blu hrane. Kako se to obrne. Včas ni blu infarktov, si lahko karkol snidu pa, ko si velik fizičn delal, si vse pokuru. Zdej pa ljudje preveč in premastn jejo pa pred televizorji čepijo in še kaj meljejo zraven, gibljemo se pa zelo mal, potem pa se pojavjo bolezni. Vinko rad hodi na izlete z upokojenci, člani zveze borcev, invalidi, člani AMD, izgnanci in člani društva računovodij in revizorjev. Teh izletov je ratalo velik posebn letos, bom mogu dopust uzet, da bom lahk mal doma. Pa še vsak let greva z Anico dvakrat po en teden na morje. V hribe pa ne hodiva več kot sva včasih, ker jaz ne zmorem več hoje v hrib.
Med prazniki Vinko in Anica praznujeta zlasti svoje rojstne dneve in rojstne dneve sorodnikov, cerkvenih praznikov pa ne. Praznik ali pa dela prost dan si kar sam vzamem, kadar je to meni po godu, ne da bi mi ga kdo vsiljeval ali zapovedoval. Ko primerja preteklost in sedanjost, Vinko razmišlja zelo konkretno. Po socializmu in enakopravnosti se nam bo še marsikdaj kolcal, posebno glede zaposlitve in gradnje hiš. Takrat je lahko vsak delal, kdor le ni bil len, in tud lačn ni bil, pa vsak je lahk zidal hišo, če se mu je le lubil. Zdej pa nekater ne morjo dobit zaposlitve niti, če imajo visoko izobrazbo. Nekater nimajo niti za položnice plačat. Da bi se pa zdej delavc prpravu bajta zidat, morta oba zakonca imet zelo uredu prihodke in še žlahta jima mora zraven finančn pomagat. Včas u socializmu pa je blu u Žireh pravilo, da tist, ko ne more bajte narest, je en drek uridn, vsak šuštar jo je lahk naredu. So edn drugm pomagal, vsi sosedje in žlahta. Največ hiš v Žireh so šuštarji naredl. Zdej pa najem u bank kredit, da boš zidu. Sej, če nis dost močan u gnar-ji, te bo banka z anuitetami še na beraška palca spravla.
Računovodja v Logatcu v šestdesetih letih
Vinko Reven
ŽIROVSKA
KRAJEVNA IMENA
Milka Bokal
O IMENIH KRAJEV NA ŽIROVSKEM - ZLASTI JUŽNI DEL
Človek se pravzaprav ne zaveda pomembnosti stvari, ki ga obdajajo. Ena takih sama po sebi umevnih stvari, ki ga določajo, je njegovo bivališče, dom. Zdi se, da prihajajo časi, ko dom sam po sebi ne bo imel več take duhovne razsežnosti, kot jo je imel v preteklosti. Koliko pesmi je bilo v slovenski literaturi posvečeno domu, koliko leposlovnih ustvarjalcev si je brusilo kleno besedo ob tem literarnem motivu! Pa ne samo tistih, ki so se prebili v sam vrh, veliko je tudi takih, ki so mogoče v življenju v verze prelili le nekaj svojih misli, a skoraj gotovo je bila med njimi pesem o domu. Ker so vlogo rojstne hiše prevzele porodnišnice, se spreminja tudi odnos do prvega bivališča. A ne samo to. To je le znamenje spremenjenega načina življenja. Človek je začel begati po svetu; v to ga silijo tudi svetovna gospodarska prizadevanja. In to se počasi useda tudi vanj. Mogoče iz človekove duševnosti počasi izginja tudi občutje, ki ga je navezovalo na en kraj, ki mu je vzbujalo prikrito željo po »biti na enem mestu«, po zakoreninjenosti v nekem kraju, najbolje tam, kjer so živeli predniki, kjer je naredil prve korake, v kraju, na katerega ga vežejo svetli spomini. In konec koncev: mar ne izginja iz človeka tudi tisto razpoloženje, ki vse te nekje v globini človeške duše skrite občutke strne v besedo domotožje; če ga ni več, hrepenenje po kraju, kjer si doma, kjer so tvoji najbližji, kjer ti je blizu kamen, voda, drevo? In tudi želja najti svoj zadnji mir tam, v bližini domačega krova in pod zvenečim, v nebo segajočim obodom starodavne strehe.
Prikazom etimologije imen voda na Žirovskem, ki so bila objavljena v 31. številki Žirovskega občasnika, se pridružujejo kraji, tokrat tisti z bolj južnega obrobja žirovskega območja; besedotvorno jezikovno pravilo pa je pritegnilo tudi nekaj imen iz osrednjega dela. Jezikovnim dejstvom, ki bodo sledila v nadaljevanju, naj najprej da širšo stvarno, med drugim tudi zgodovinsko podlago splošni opis obravnavane snovi.
Najširši pojem, ki vključuje skupino vsakršnih človeških bivališč, je naselje. Slovenski etnološki leksikon (2004) izraz naselje opredeljuje kot »skupino stalno ali
***
občasno naseljenih bivališč, gospodarskih stavb, industrijskih objektov in infra-strukturnih naprav. Po slovenski zakonodaji je naselje gručasta ali raztresena skupina hiš, ki sestavljajo naseljeno geografsko enoto s skupnim imenom in sklenjenim oštevilčenjem. Delitev na vasi, trge in mesta je nastala po 10. stoletju. Najmanjše naselje je zaselek. Listine omenjajo kraje zlasti v povezavi s podeljevanjem trških in mestnih pravic Zanimiv je podatek, da so nekateri kraji dobili trške pravice zelo pozno, Vransko leta 1868, Domžale 1925, nekateri pa so postali mesta šele na začetku 20. stoletja. Naveden je Šoštanj, ki je dobil mestne pravice leta 1911, Trbovlje in Žalec pa sta postala mesti šele po drugi svetovni vojni, Trbovlje 1952, Žalec pa 1964. Etnološki leksikon tudi navaja, da je bilo leta 1992 v Republiki Sloveniji 5942 naselij in da njihovo število upada zaradi združevanja mestnih in primestnih naselij.
Prehod na podrobnejšo obdelavo naj uvede jezikovna umestitev krajevnih imen med druge vrste imen, kar v slovnici obravnava pravopisje, in pojasnitev vloge krajevnega imena kot temeljnega nosilca prepoznavnosti, identifikacije določenega kraja. Krajevna imena po jezikovnem merilu opredeljujejo naselbinska imena. Kot pojasnjuje Enciklopedija slovenskega jezika Jožeta Toporišiča (Ljubljana 1992) je naselbinsko ime »ime vasi, mest, zaselkov, trgov (ne pa tudi mestnih delov), npr. Vače, Mala vas, Ivančna Gorica, Pri Treh Hišah; Trst, Ljutomer, Novo mesto; Lome; Velikovec. Če je iz več besed, se vse pišejo z veliko začetnico, izjema so le samostalniki vas, mesto, trg, selo (pozneje se je tem izrazom pridružil še izraz naselje, op. M. B.) in predlogi kot neprve sestavine: Mala vas, Uršna sela, Novo mesto, Stari trg, Most na Soči«. Pravopisne zahteve pri pisavi slovenskih naselbinskih oziroma krajevnih imen so, kot je iz zgornjega razvidno, razmeroma preproste.
Zemljepisna lastna imena praviloma v sebi skrivajo občnoimensko podlago. To pomeni, da so bili deli zemljišča najprej poimenovani kot vrstno ime, kot ena od mnogovrstnih oblik v naravi, in da so šele sčasoma dobila taka imena svojo individualno posebnost. Pogosto je bilo to povezano s čisto praktičnimi razlogi; pri tem ne gre prezreti morebitnega gospodarskega, še posebej pa trgovskega udej-stvovanja kraja. Pri imenovanju kraja je tako prišlo do spremembe, ki se je izrazila tudi na jezikovni ravni. Tako ime se je začelo pisati z veliko začetnico, ki je zunanje jezikovno znamenje enkratnosti določenega pojava, v našem primeru določenega kraja. Za preteklost je nemogoče raziskovati, kako se je ta sprememba opravila, ker je le-ta zavita v še neraziskane socio- in psiholingvistične zakonitosti, katerim so botrovala tudi zgodovinska dejstva. Ob podobnih primerih v sedanjosti pa lahko predpostavljamo, da je pri tem v končni fazi imela določen delež tudi uradna registracija v pravno pomembnih dokumentih.
Izhajajoč iz izvora krajevnih imen v občnih imenih, bo metodološka podlaga pričujočega sestavka vključevala poseg v to jezikovno plast. Pri tem naj bo omenjena še temeljna vloga občnih imen. Občna imena so najsplošnejša poimenovanja stvari, obstoječih okrog nas; to so po že omenjeni Toporišičevi Enciklopediji slovenskega jezika »imena vrste bitij, stvari, snovi ali pojmov, npr. človek, starši -drevo, roka, hiša, vrata - zemlja, jod, borovnice /^/« Bistveno zanje je, da se pišejo z malo začetnico.
Jezikovno razčlenitev krajev na južnem območju Žirovskega začnimo s krajem, ki sam na sebi ne sodi v žirovsko območje, je pa s svojim poimenovanjem zelo
značilen za slovenski predalpski svet. Gre za Rovte, »razloženo naselje z gručastim jedrom, številnimi okoliškimi zaselki in samotnimi kmetijami /_/ na valoviti planoti sredi Rovtarskega hribovja, med Žirovsko kotlinico in Logaško kotlino« (Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996). Ime tega kraja najdemo med besedami splošnega jezika. Rovte imajo izhodišče v občnem imenu rovt oziroma rovte. Razlika med obema besedama je v slovničnem spolu, rovt je moškega, rovte pa ženskega spola. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga izraz rovt kot besedo iz gorenjskega narečja in pomeni s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem svetu. Rovte pa so po SSKJ ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v hribovitem svetu. Beseda rovte ima v tem slovarju le preneseni pomen, kar nakazuje tudi oznaka ekspresivno; to pomeni, da je beseda v tem pomenu čustveno obarvana. Sovpadanje pomenov obeh besed pa prikazuje nekoliko manj kot sto let starejši Pleteršnikov slovar, ki je neprecenljiv vir za besedni zaklad iz starejših obdobij. V njem sta besedi rovt in rovte sinonima, besedi z enakim, podobnim pomenom. Rabo besede rovte Pleteršnik umešča na Notranjsko, rovt pa naj bi bil značilen za Gorenjsko. V Pleteršnikovi razčlembi pomena je tudi podatek, ki se navezuje na preteklost takega zemljišča. Rovt označuje kot ledino, še posebej tisto, kjer je bil gozd spremenjen v hribovit travnik. Gre torej za krčevino, za pridobivanje nove, rodovitne zemlje. Po ugotovitvah v Slovenskem etnološkem leksikonu je imelo tako pridobivanje plodne zemlje dve obliki, za nižinske predele je bilo značilno izsekavanje, za višinske pa požigalništvo. To je povezano z drugo, višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja, ko je začelo primanjkovati zemlje v ravninah in so se novi naseljenci usmerili v hribe. Beseda rovt, rovte in s tem tudi krajevno ime Rovte naj bi bilo torej povezano s pridobivanjem novih zemljišč, s krčenjem gozdov, kar je prav gotovo bilo pomembno tudi za žirovsko območje. Obe besedi sta se v splošnem pomenu do danes umaknili iz rabe in se ohranili le v zemljepisnih lastnih imenih. Ob tem se poleg sosednjih Rovt spomnimo še Rovta blizu Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, Nemškega Rovta in Laškega Rovta nad Bohinjem (zakon opozicije med zemljepisnimi lastnimi imeni!) in še kje.
Izvor besede naj dopolni še nekaj splošnih, bolj ali manj znanih ugotovitev. Strokovni izraz rovtarska narečna skupina, kamor sodi tudi žirovski govor, prav tako izhaja iz izraza rovt. Izraz rovt naj bi se ohranil tudi v priimkih, eden od njih je nekoliko glasovno prilagojen Rutar, ki je prebivalec rut; to je, vključujoč glasovne spremembe, prebivalec rovt. Ljudska etimologija tudi priimek Marolt navezuje na izraz rovt: Marolt naj bi pomenilo: mali rovt. Ob robu naj bo besedi rovt omenjena še beseda laz, ki je pogosta v ledinskih imenih slovenskega predalpskega sveta in ima podoben pomen kot rovt.
Blizu Rovt je kraj z imenom Sopot. Tudi beseda sopot je danes znana le kot krajevno ime. A še v Pleteršnikovem slovarju imamo podatke o besedi sopot kot občnem imenu. Prvi naglas v Pleteršniku je na drugem zlogu, kar je za slovenščino, ki nima naglasov na prvem zlogu (jezikovna doktrina govori v slovenščini o prostem naglasu, nekako najbolj pogost pa je na drugem zlogu), povsem v skladu z jezikovnim pravilom. Prav tako pa je znano načelo spremembe naglasnega mesta, če beseda preide med lastna imena. Prvi pomen besede sopot v Pleteršniku je sopihanje, drugi se navezuje na soparo, tretji pa vključuje pomen 'slap'. Le na videz med pomeni ni sorodnosti. Skupna pomenska podlaga jim je voda, rosenje,
hkrati pa tudi pomenska sestavina, ki izraža začetek, vir nečesa. Sopenje, dihanje, voda, vse to je pomembno za življenje. Domneve se potrdijo v Bezlajevem Etimološkem slovarju (etimologija je veda o izvoru besed, ki si pomaga s primerjavami glasovno podobnih besed v več jezikih). Tu je podatek, da sopot pomeni vodni tok, slap. Že v hrvaškem in srbskem jeziku pa beseda sopot pomeni močan izvir, slap. Vzporednice pripeljejo še dlje, v hrvaškem etimološkem slovarju je podatek, da je sopot »ime številnih izvirov in krajev ob njih«. Če upoštevamo, da tudi voda ob izviru na nek način sope, puha, je sopot torej mesto, kraj izvira, puhanja. Da lahko vse pomenske ugotovitve docela prenesemo na Sopot pri Podklancu in na bližnji izvir Sore oziroma Sovre, kot jo imenujejo na začetku svoje poti, je neovr-gljivo dejstvo.
Blizu je gručasta vasica Sovra. Priročni krajevni leksikon Slovenije o njeni legi pravi, da »leži v razširjenem spodnjem delu doline potoka Žirovnice, tik pred njegovim izlivom v rečico Sovro, južno od Žirov«. Etimologija besede Sovra je opisana v že imenovanem 31. letniku Žirovskega občasnika. Od tam povzemamo, da je to krajevno ime bilo prvič omenjeno leta 1318 kot Zaevr, naslednji historični zapis je iz 1453 (»in der Seiwrr«); nato se pojavi leta 1485 (»in der Sewre«). Iz jezikovnega pravila, da so imena voda starejša kot imena krajev, izhaja sklep, da se je ime vode preneslo na kraj.
Enak prenos mesta naglasa z drugega zloga na prvega kot pri krajevnem imenu Sopot opažamo tudi pri naselju z imenom Razpotje. Pomen besede je znan. Po SSKJ razpotje pomeni kraj, prostor, kjer se pot razcepi na več poti. Jasnost pomena dokazuje, da je beseda v splošni rabi in da se vključuje v besedni sestav slovenskega jezika. Ime kraja nedvomno izhaja iz njegove lege, kjer se poti cepijo proti Ledinam, Žirem, Idriji in Goram.
Bližnje Ledine Priročni krajevni leksikon opisuje kot »gručasto naselje z nekaj samotnimi kmetijami /_/ na robu manjše zakrasele planote pod Trepalovo Sivko in Gradiščem, ki loči planoto v severozahodnem delu Rovtarskega hribovja od doline reke Idrijce«. Ime kraja se navezuje na besedo ledina. Izraz se z zamiranjem kmečkega, na oblike in rodovitnost zemlje vezanega izrazja umika iz rabe. Beseda je zelo stara. Snojev Slovenski etimološki slovar navaja, da je obstajala že v stari cerkveni slovanščini. Besede s podobnim pomenom in podobnimi glasovi obstajajo tudi v drugih jezikih, v hrvaškem, srbskem, ruskem, poljskem, češkem, s čimer je dokazana skupna slovanska pomenska podlaga. V Pleteršnikovem slovarju je podatek, da to pomeni nezazidan, neobdelan rodoviten svet. Iz pomenske razčlenitve v SSKJ pa je moč sklepati, da se je prvotni pomen postopoma širil, ker se je pomenska sestavina »rodovitnosti« izgubila in je v SSKJ le še podatek, da je to »neobdelana zemlja«. Tako širjenje pomena je značilno za izraze, ki izgubljajo svojo prvotno poimenovalno nalogo. Beseda sama je v prvotnem pomenu postala nepotrebna in se je »rešila« tako, da je prevzela drugo, širšo, splošnejšo poimeno-valno vlogo; kot navaja SSKJ, beseda ledina danes pomeni kakršenkoli neobdelan svet, ne samo rodovitnega. Vendar ima tudi SSKJ še sled prvotnega pomena besede. Kot obroben pomen besede ledina je nakazano, da je ledina lahko tudi »opuščena, s travo zarasla njiva« ali s travo porasel svet.
Kakšna je povezava prvotnega, občnega izraza ledina in krajevnega imena Ledine, je težko dokazovati, nedvomno pa pomenske podlage in povezave, ki se navezuje na podatke v slovarjih, ne gre izključevati. Pozornost še posebej pritegne slovnično
število, krajevno ime Ledine je v množini. Raba množine predpostavlja tudi rabo ednine, še posebej, če to dokazuje občno ime, ki je v edninski rabi. Množina v krajevnem imenu pa ponazarja možnost štetja tistega, kar sicer obstaja v ednini. Tu pa smo že zelo blizu tistemu, kar konkretizirano tako ali drugače obstaja v naravi, mogoče da je to opuščena njiva, košenina, travnik. Svojo potrditev k temu bi lahko dodalo ljudsko izročilo ali ledinska imena, ki dele zemljišč še podrobneje poimenujejo.
Neugotovljivo preteklost pa naj dopolni nekaj stvarnih, zgodovinskih podatkov iz Gradiva za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) Milka Kosa, I. knjiga A-M, Ljubljana 1975. Vas Ledine je bila v zgodovinskih virih prvič omenjena zelo zgodaj, leta 1063. Vir podatka je v III. zvezku Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku F. in Milka Kosa. Omemba letnice se nanaša na zapis: inter terminum Linta. Naslednji zapis je iz leta 1291, nato iz 1318. Zapisa sta se našla v srednjeveških urbarjih za Slovenijo, v Urbarjih freisinške škofije, ki jih je objavil P. Blaznik leta 1963, zvezek 4. Zapis kaže množinsko rabo: in Minori Ledi-nach. Zapisa iz leta 1500 pa sta zanimiva zato, ker jasno kažeta na razdelitev kraja na Gorenjo in Dolenjo Ledino (»Doleniledini« in »Goreniledini«). Vir zapisa je v Urbarju za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke, 1500. Očitno pa se je krajevno ime Gorenje Ledine tedaj obravnavalo kot napačno. Milko Kos namreč navaja, da je »Goreniledini« v urbarju 1500 /je/ prečrtano in pripisano Sernaki«. Tudi zadnje ime je še danes v rabi.
Neposredna zemljepisna povezava Ledin z vasjo Ledinica ne obstaja. Ne gre pa zavreči jezikovne, besedotvorne zveze med obema izrazoma. Čeprav se tega v omenjenem krajevnem imenu ne zavedamo, je oblikoslovni del besede, pripona -ica znamenje, da je beseda ledinica pomanjševalnica od besede ledina. Besedo v občnem, navadnem pomenu navaja Pleteršnikov slovar, ki dopisuje še pomen: manjša gmajna, manjši vaški travnik. V obeh imenih krajev, Ledine in Ledinica, se torej skriva pomen, ki določa kakovost, obliko zemlje, pri čemer se nakazuje prvotna namembnost, obdelovanje, košnja. V že omenjeni strokovni literaturi je ob navedbi, ki opisuje lego vasi Ledinica (»razložena vas z gručastim jedrom leži na zahodnem robu Žirovske kotlinice, na levi strani reke Poljanske Sore«), ta prvotna posebnost že dokaj zabrisana s sociološkim podatkom: »Večina vaščanov dela v žirovskih tovarnah.«
Še historični zapisi vasi. Ledinica je bila po navedbah Milka Kosa prvič omenjena leta 1291, nato 1318. Zapisa sta prav tako kot za Ledine iz srednjeveških urbarjev za Slovenijo, iz Urbarjev freisinške škofije. Naslednji historični zapis je iz 1453 (»in der Ledinczen«), vir je iz Fevdne knjige Jamskih (Lueggerjev) iz let 1453-1480 v prepisu iz leta 1546 in iz dveh kasnejših prepisov. Naslednji omembi Ledinice sta iz 1485 in 1500, zadnji zapis je iz Urbarja za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke, 1500.
K tem zgodovinsko izpričanim zapisom velja omeniti še naslednje: viri jasno pričajo, da je zapis imena vasi do leta 1500 Ledinica. Samoglasniški upad ali vokalna redukcija, jezikovni pojav, da se v govoru samoglasniki (glasovi a, e , i, o, u) opuščajo, je nastopila v slovenščini po letu 1500 in se v pisavi v slovenskem jeziku ne uresničuje (pišemo na primer mizica, lipica rečemo »mizca«, »lipca«). Pisava slovenskega jezika namreč upošteva stanje, ki je bilo ob pojavu prve knjige Trubarjevega Katekizma in Abecednika. Slovenci torej, laično rečeno, malo dru-
gače govorimo, kot pišemo. Pri tem krajevna imena niso nobena izjema, kar dokazujejo tudi popisi krajevnih imen, ki danes nastajajo (Atlas Slovenije, 1985 in naslednje izdaje; Krajevni leksikon Slovenije, 1995; Slovenska krajevna imena, 1985). Kako je potemtakem prišlo do zapisa na tabli, ki označuje ime kraja, pred vstopom v vas: Ledinca? Je to rezultat posvetovanja s Komisijo za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije, ki je pristojna za spremembe? Zaselka Gorenji in Spodnji Vrsnik bolj oddaljeni poznajo le pod skupnim imenom Vrsnik. Strokovna literatura, Priročni krajevni leksikon Slovenije, je zajela v svoj opis (najbrž zaradi cerkve sv. Tomaža) le Gorenji Vrsnik: »Gručasta vas v severozahodnem delu Rovtarskega hribovja leži v uvali na zakraseli planotici, ki se strmo dviga nad dolinama potokov Žirovnice, Sovre in Osojnice.« Sicer pa je bil Vrsnik že leta 1291, ko je bil prvič omenjen v zgodovinskih virih v urbarjih freisinške škofije, prav tako kot Ledine razdeljen; merilo delitve prikrito meri na zemljepisno lego in ga ne gre razumeti sociološko, kar pridevki ob imenu nakazujejo: »In Inferiori Breznitz, in Superiori Breznitz«. Leta 1318 se enak zapis ponovi. Leta 1500 zapis kaže že v slovenskih krajevnih imenih velikokrat pojavljajoče razmerje: gorenji : dolenji: »Dolenibressnik« in Gorenibressnik«. Zapis je najden v Urbarju za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke.
Ob tem se sproža obrobna misel: historični zapis zaselka Vrsnik se v glasovih skorajda popolnoma ujema z zapisi bližnje Breznice. Vendar prav zapisi, ki kot merilo za ločevanje dveh vasi omenjajo lego, onemogočajo dvom. Breznica pri Žireh, v že omenjeni literaturi opisana kot »gručasta vasica v Rov-tarskem hribovju /^/ na zakraseli planotici nad dolino potoka Osojnice, zahodno od Žirov«, je bila prav tako kot veliko drugih krajev na Žirovskem prvič omenjena leta 1291 in drugič 1318 (»in der Brieznitz«) v urbarjih freisinške škofije. Leta 1500 pa kot Wresnitzi v Urbarju za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke. Pleteršnik navaja občni pomen, češ da je breznica vrsta hruške ali jabolka, vendar ga je z omenjenim krajem brez potrditev v ljudskem izročilu težko povezovati. Zavratec, »razloženo naselje v zahodnem delu Rovtarskega hribovja /^/ na zakraseli uravnavi med Čemunskim vrhom na jugu in dolino rečice Sovre na severu«, je bil prvič omenjen leta 1500 kot Czabratza v urbarjih freisinške škofije. Pleteršnik navaja občni pomen besede. To je brazda na koncu njive. Beseda sodi med tiste, ki se navezujejo na poljedelsko izrazje z natančnejšo določitvijo oblike zemlje ob oranju. Zadnja brazda je pri njivi imela poseben pomen; tu se je njiva končala, s tem pa se je končala tudi možnost pridobivanja živeža, mogoče je bila blizu sosedova. Bližina posestne meje je pogojevala poseben odnos. Vse to je zadnji brazdi dajalo poseben poudarek. S spremembami v načinu gospodarjenja se je beseda izgubila iz rabe in SSKJ je nima več, pri nas je pa ostala v še znanih ozarah in ledinskih imenih Zrat, Na zratih in mogoče še kaj.
Govejk je bil prav tako kot Zavratec prvič omenjen leta 1500 kot Gabeytzi v urbarjih freisinške škofije. Pleteršnik nima občnega pomena te besede, prav tako besede ne razčlenjuje Snojev Slovenski etimološki slovar. Nedvomno pa je, da je beseda slovanska, da sodi v besedno družino s korenom goved oziroma goveji. Njen občni pomen bi mogoče našli v narečjih. Sicer pa je pomen, čeprav ni splošno znan, mogoče navezovati na izraz *goveji, saj je reja govedi tu še danes delni vir zaslužka. To ob podatku v že omenjeni strokovni literaturi, ki Govejk opisuje kot »razloženo naselje v severozahodnem delu Rovtarskega hribovja /^/ na prehodu z
Ledinske planote v dolino potoka Osojnice, v njegovem povirnem delu«, dopolnjuje tudi še naslednje: »Nekaj je samotnih kmetij. Okolica je delno gozdnata, sicer pa prevladujejo travniki.«
Ob bližnji Žirovnici, katere etimologija je že bila obdelana v 31. številki Žirovskega občasnika, gre omeniti le to, da najdemo med slovenskimi krajevnimi imeni tudi »moško« obliko imena. V Polhograjski dolini je nekaj kilometrov od Dobrove zaselek z imenom Žirovnik oziroma Žerovnik, ob njem pa je potok in grapa, imenovana Žirovnikov graben. Ali bi lahko imena s korenom *žir povezovali z vodo, saj vemo, da je tudi ob Žirku domneven vrelec, ki bruha vodo in kjer spi lintvarn, zmaj? Tudi Žirovnica na Gorenjskem z reko Završnico sodi med take kraje.
Besedotvorno jezikovno merilo je pripeljalo do imena osrednjega kraja, do upravnega, gospodarskega in kulturnega središča občine, do Žirov. Naj bo zaradi omenjenega in ne nazadnje tudi zaradi možnosti preverjanja aktualnosti zapisa naveden daljši citat opisa Žirov v Priročnem krajevnem leksikonu Slovenije, ki temelji na Krajevnem leksikonu Slovenije: »Največje in najpomembnejše naselje v Poljanski dolini in Rovtarskem hribovju leži v razširjenem zgornjem delu doline reke Poljanske Sore, imenovanem tudi Žirovska kotlinica. /^/ v rečico Sovro se tu izliva rečica Račeva. /^/ Naselje je zraslo ob cesti, ki po Poljanski dolini povezuje Ljubljansko kotlino mimo Logatca z Notranjsko in skozi Spodnjo Idrijo s Primorsko. Žiri so danes že zelo urbanizirano mestno naselje. Nastale so z zraščan-jem Starih Žirov, stisnjenih pod Taborom, s hitreje se razvijajočima Staro in Novo vasjo ter Dobračevo v enotno naselje. Na tradiciji čevljarske obrti, ki se je začela razvijati v drugi polovici 19. stoletja, je po 2. svetovni vojni zrasla tovarna čevljev, današnja Alpina, ki je znana predvsem po gorski in smučarski obutvi. Nekoliko pozneje so začele delati še druge tovarne. Poliks, ki ne obratuje več, je izdeloval lahko obutev, Kladivar elemente za fluidno tehniko, Polix armature in kovinske dele, Vibro pa elemente za avtomatizacijo. Tu so še tovarna Etiketa, mizarstvo z žago in druga manjša podjetja. V industriji je zaposlena večina prebivalcev Žirov, pa tudi veliko ljudi iz bližnjih krajev. Od domačih obrti se je v drugi polovici 19. stoletja tudi tu razvilo klekljanje čipk, ki je še vedno precej razširjeno. Žiri imajo svoje Muzejsko društvo in muzejsko zbirko čevljarstva ter čipkarstva, stalno slikarsko kolonijo, radijsko postajo in številne središčne funkcije. Blizu sotočja Sovre in Račeve stoji mogočna župnijska cerkev sv. Martina, na Dobračevi pa podružnična cerkev sv. Lenarta. Tu sta se rodila slikar Maksim Sedej (1909-1974) in pisatelj Leopold Suhodolčan (1928-1980).
Žiri so bile v zgodovinskih virih prvič omenjene leta 1291 kot Syroch; vir zapisa je, kot že pogosto doslej, četrti zvezek Urbarjev freisinške škofije. Zapis Seyroch je iz leta 1307. Podatek je objavljen v avstrijskem zgodovinskem viru B. Scrolla iz leta 1876. Naslednji zapisi se vrstijo tako: Syroch iz 1318 (vir: četrti zvezek Urbarjev freisinške škofije), Seyroch 1320, zapis je najden v državnem arhivu v Trstu, 1321 Soyroch, zapis je najden v zbirki prepisov listin G. Bianchija (1789 1868) v Mestni biblioteki v italijanskem Vidmu. Iz leta 1335 je zapis v obliki »villa Giroc« (vir: Državni arhiv v Trstu). V zapisu iz leta 1384 je omenjen zavetnik župnijske cerkve, sveti Martin (»filialis ecclesie ^ sancti Martini in Schiraco«, vir Državni arhiv v Münchnu). Leta 1388 so Žiri zapisane v zvezi »in Siraco«, vir zapisa je prav tako Državni arhiv v Münchnu. Leta 1399 se pojavi »in dem Seyroch« (vir:
Obračuni dohodkov in izdatkov freisinškega gospostva Loka, v Münchnu). Naslednje leto, 1400, je zapis iz istega vira: »in Seyroch«. Leta 1414 je zapis podoben: Seyrach (vir: Državni arhiv na Dunaju). Zapis »Strazzen durch den Seiroch gen Welischen lannden« je iz leta 1425 (vir: Državni arhiv v Münchnu). Iz zapisov je razvidno, da so Žiri pogosto omenjene v besednih zvezah s predlogom v mestniku, ki ima krajevni pomen. To razkriva pomensko podlago, ki zahteva odgovor na vprašanje, kje se kaj dogaja, kje je, vse pa nakazuje usmerjenost dejanja, kakršnokoli je pač bilo, na kraj sam po sebi. Taki so tudi naslednji zapisi: iz leta 1435 »durch den Seyrach (vir iz leta 1911 v Carnioli), iz leta 1485 »in dem Seyrach« (vir Obračuni dohodkov in izdatkov freisinškega gospostva Loka, v Münchnu), iz leta 1454 se pojavi »Paul inn Sayrach« (župnik? v Žireh, vir: Državni arhiv v Münchnu), iz leta 1486 »ecclesia ^ S. Martini in Siraco« (vir: Santonino, Vatikan 1943), iz leta 1487 Czaiyroch (vir: A. Koblar, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko), iz leta 1500: Seyrach (vir: Urbar za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke, 1500).
Kot je razvidno, so omembe Žirov v zgodovinskih virih številne. Nedvomno je pogostost omemb premo sorazmerna s pomembnostjo kraja v preteklosti. Ne glede na to, da za Žiri v preteklosti ni izpričan sedež gosposke, kar bi nedvomno prispevalo k številu zapisov, pa je mogoče sklepati, da je k temu pripomogla poleg drugega lega kraja. Zakaj sicer vire najdemo v arhivih v Trstu, Vidmu? Krajevno ime Žiri navezujemo na občno ime žir, ki pomeni bukov plod. Tudi ljudsko izročilo o izvoru imena se ne oddaljuje od tega. Etimologija besede žir sega v cerkvenoslovanščino, kjer je žir pomenil pašnik, pašo. V ruščini se ta pomen še dopolni, žir pomeni mast, tolšča, v češčini pa etimološki slovar navaja pomen »oglodavanje dreves, pitanje, žir«. Prvotni pomen v praslovanščini bi bil *kar/kjer se je, uživa hrano; živež, živilo in ta pomen naj bi izhajal iz praslovanskega pomena živeti, užiti. Vidimo torej, da nas splošni, občni pomen besede žir pripelje do samega bistva naše pojavnosti, do življenja, za kar je bistveno hranjenje, »jedenje«. (Glagol žreti, ki ima v svojem korenu tudi soglasniški sklop žr, je samo modifikacija tega pomena.) Žir je vezan na kraj, kjer se hranjenje opravlja, oziroma na tisto, kar je predmet tega, to pa je tudi žir. Pomenski prenosi s prostora, kjer se kaj dela, na samo sredstvo, so mogoči. V Pleteršniku je pri obdelavi besede žir tudi zveza hrastov žir, kar kaže, da je v preteklosti beseda vključevala tudi pomen želod in kar po svoje še dodatno potrjuje možnost, da so Žiri poimenovane po gozdnem plodu. Sicer pa je bila beseda nekdaj pogosto rabljena, saj Pleteršnik nakazuje, da je pomenila tudi sadje sploh. Krajevno ime Žiri ima torej etimologijo, ki ga veže na najbolj prvinska dejstva iz človekovega življenja, pomen bukov plod pa je ena od stopenj v razvoju besede.
Kot je že bilo navedeno, je sestavni del današnjih Žirov tudi na robu pobočja Žir-ka nad Starimi Žirmi ležeče naselje Tabor. Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju (1997) navaja, da je beseda tabor prevzeta preko hrvaščine in madžarščine, kjer se pojavlja z enakim pomenom (taborišče, tabor); iskanje izvora pa se ustavi v turški besedi tabur, ki pomeni »polk, bataljon, v obliki kvadrata postrojen polk, pripravljen na obrambo«. Izhodiščni pomen današnjemu taboru je »prostor, kjer se utabori polk«. Tak pomen potrjuje tudi Pleteršnikov slovar. Tabor je utrjena naselbina, poleg tega pa dodaja, da je pogosto tabor tudi »obzidana in utrjena cerkev, prava narodna trdnjava zoper Turke«. Izhodišče tega pomena je
moč najti že v določeni obliki (kvadrat) utaborjenega polka. Vse navedeno se pokriva z ljudskim izročilom, ki se navezuje tudi na Tabor v Žireh in na mnoge taborske cerkve v Sloveniji.
Kljub temu da se zdi, da je jezik stalna oblika človeškega sporazumevanja, vidimo, da zlasti na pomenski ravnini delujejo bolj ali manj prikrite silnice, ki besede nepreklicno izrinejo iz rabe, če zanje ne obstaja materialna, pojmovna podlaga, ki pogojuje njen obstoj. To je opazno pri zemljepisnih imenih, v okviru teh pa še posebej pri krajevnih imenih. Sem so se »zatekle« številne pomenske okrnjenke, besede s pomeni, ki so zastali na pol poti. V krajevnih imenih se torej skriva za del jezikoslovja, ki ga imenujemo pomenoslovje, pomembna stopnja v pomenskem razvoju besede. Vsem, ki nas s krajevnimi imeni tkejo čustvene vezi, pa njihovi zapisi, omembe, kjerkoli jih pač najdemo, prinašajo vzgib prijetnega razpoloženja in okrepljene zavesti skupnosti.
Obdelava krajevnih imen na Žirovskem naj se tu ustavi. Opisovanje, ki temelji na preskakovanju iz zgodovinske resničnosti v sedanjost, je težko branje. Nadaljevanje mogoče sledi, upajmo in recimo v slogu preteklih časov, iz katerih je zajet tudi pričujoči sestavek: če Bog da.
Viri zapisov:
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I. knjiga, A-M, Ljubljana 1975; II. knjiga, N-Ž, Ljubljana 1975. Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), III. Spremna beseda, uporabljene kratice, seznam tujih oblik krajevnih imen.
RUDNIK URANA
ŽIROVSKI VRH
Miha Naglič
BIL JE RUDNIK
Mag. Franc Avberšek na prizorišču RUŽV; foto Jože Rojc
Ko se je začenjalo letošnje poletje, zdaj že minulo, sem prejel lepo tiskano vabilo iz »Javnega podjetja za zapiranje Rudnika urana Žirovski vrh«. Podpisal ga je mag. Franc Avberšek, direktor, in z njim povabil na počastitev dneva rudarjev. Počastili smo ga tako, da smo v ponedeljek, 3. julija 2006, ob 18. uri v Galeriji Krvina v Gorenji vasi odprli razstavo fotografij z naslovom Bil je rudnik. Na ogled je bilo 46 izbranih fotografij, »46 fotografij za 46 let, od odkritja uranove rude do danes«. Avtorji fotografij so trije, vsi zveneča imena slovenske fotografije: že pokojni mojster Vlastja Simončič ter Marjan Smerke in Tomaž Lunder. Slednji je bil v rudniku nekaj let tudi zaposlen.
Bila je lepa in dragocena razstava, ob odprtju in po njej pa dobra družba. V programu je med nastopajočimi najbolj navdušil direktor Avberšek s svojo doživeto recitacijo pesmi Drejčnik Andrej govori; Mile Klopčič bi ga zanjo gotovo pohvalil.
V nadaljevanju sva se tudi seznanila in dogovorila, da se oglasim v rudniku in napišem še nekaj za Žirovski občasnik. Ko sem to natančno tri mesece pozneje, 3. oktobra, dejansko storil, sem v pogovoru z njim spoznal, da sklepno poglavje zgodbe o rudniku piše človek, ki je za to več kot poklican. Franc Avberšek se je rodil 3. aprila 1947 v Velenju, v stari rudarski družini. Tudi njegovo življenje se je navezalo na velenjski rudnik lignita. Bil je njegov štipendist, že kot celjski gimnazijec je poleti delal v jami in se po diplomi na ljubljanski mon-tanistiki v Premogovniku Velenje tudi zaposlil. V 20 letih dela v njem je bil obra-tovodja, vodja razvoja in nazadnje direktor. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca v Zboru združenega dela, leta 1992 pa za ministra za energetiko v prvi Drnovškovi vladi. V letih 1992-96 je bil spet državnozborski poslanec, 1997-2004 pa je sooblikoval zgodbo ekološke sanacije Šaleške doline. »Pri nas so šle cele vasi, tu v Todražu le dve kmetiji«, pove za primerjavo. S skupino ozaveščenih raziskovalcev so ustanovili prepoznaven inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje, tudi v njem je bil direktor. Prvega junija 2004 pa je prevzel vodenje zapiralnih del v RUŽV. Najbrž je zadnji od številnih in uglednih rudarskih in drugih strokovnjakov iz cele Slovenije in nekdanje Jugoslavije, ki jih je v Poljansko dolino privabil njen komaj odprti in zdaj že zaprti rudnik. Pod njegovim vodstvom so 2005 dokončno zaprli rudniško jamo, zdaj pa teče sanacija odlagališč in drugih zunanjih površin okoli rudnika ter ekološki monitoring tukajšnjega okolja, zlasti vode in zraka. Ko sva sedela v njegovi razgledni vogalni pisarni v prvem nadstropju upravne stavbe, so mimo ves čas vozili težki kamioni, naloženi z ilovico, s katero prekrivajo odlagališče jamske jalovine Jazbec. Prihodnje leto bodo na podoben način prekrili še hidrometalurško, ki počiva na jalovišču Boršt. Leta 2008 bo sanacija zaključena, ekološki monitoring se bo nadaljeval do 2015 in čez. »Dokler smo mi tukaj, jamčimo, da vse poteka po načelih stroke, če nas ne bo več, bo to zagotovila državna Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO).« Zdaj jih je tu še dobrih dvajset, čez kako leto jih bo le še kak ducat. Trudijo se predvsem za dvoje: za zagotovitev varnosti okolja in za močan razvojni prispevek, ki ga na nekdanjem območju rudnika od njega dobiva občina Gorenja vas-Poljane. Parcele, katerih lastnik je bil RUŽV, postajajo po volji države lastnina občine, v kratkem ji bodo predali tudi upravno stavbo. V Todražu nastaja močna obrtna in industrijska cona.
Vprašam ga, kako kot rudar po poreklu, stroki in srcu doživlja konec rudnika, ki ga vodi. Zaključuje se zgodba, ki se je začela leta 1960, ko so v Žirovskem vrhu odkrili uranovo rudo, in trajala razmeroma kratek čas, komaj pol stoletja. Večina rudarskih zgodb je bistveno daljših; bližnja idrijska, denimo, je trajala več kot pol tisočletja. Ko so rudnik odpirali, je bila cena za libro rumene pogače na svetovnem trgu 50 USD, ko so ga zaprli, le še šest dolarjev. Z ekonomskega vidika je bila »strahovito nagla odločitev o zaprtju« še nekako razumljiva, s strokovnega ne. Pove mi, česar nisem vedel. Kako je leta 1990 prišel v rudnik zeleni fundamentalist Leo Šešerko, takrat tudi podpredsednik vlade, se postavil pred direktorja Marjana Uršiča in mu oznanil sklep, dosežen v Demosovi vladi, da bodo rudnik zaprli. »Kdaj?« je vprašal Uršič. »Čez pol ure!« je kot kak politkomisar ukazal Šešerko. In res. Čez pol ure so izklopili elektriko in zaustavili proizvodni proces. Rudo, ki so jo že pripeljali iz jame, niso predelali do konca, kar bi bilo racionalno, ampak so jo morali zvoziti nazaj v jamo. »Taki postopki so za rudarsko stroko popolnoma
nerazumljivi,« sklene Avberšek, ko skuša pričarati, kako se je moral tistega usodnega dne počutiti njegov predhodnik.
Poslednji rudarji iz RUŽV se od svojega podjetja in od okolja poslavljajo strokovno in ponosno. Okoliški prebivalci in občina so od rudnika dobili veliko, tako rekoč vse, od zemljišč do stavb in znanja. Rudarji pa bi radi za seboj poleg zaprte jame in saniranega okolja zapustili tudi kakšno trajno kulturno sled. Letos so pod vodstvom Franca Avberška naredili izvirno in žlahtno potezo: RUŽV je skupaj z nekaterimi drugimi donatorji cerkvi sv. Urbana, ki stoji tik nad njim, in v kateri ljudje med mašo, darovano 4. decembra, ko goduje rudarska zavetnica sv. Barbara, niso imeli kam sesti, podaril sto imenitnih stolov. Ve se, kako neudobne so cerkvene klopi. Pri maši, ko se kar naprej vstaja in seda, še nekako gre. Negibno sedeti v teh mučilnih napravah in več kot uro poslušati koncert, pa ni pravi užitek. Umetniško zasnovani in umetelno izdelani stoli pri sv. Urbanu so udobni in lepi obenem. Oblikoval jih je Marjan Žitnik, iz domače bukovine izdelali v hotaveljskem Mizarstvu Jezeršek, kamniti krogli na vrhu naslonjal, ki simbolizirata atomsko jedro, sta seveda iz hotaveljčana in izdelani v Marmorju Hotavlje, na hrbtni strani vsakega naslona je v hruškov les izrezljana izvirna rezbarija z rudarskimi motivi, vsaka drugačna, šestdeset jih je že izdelal podblegoški umetnik Peter Jovanovič, štirideset jih še bo.
Franc Avberšek je skušal še z nekaj pobudami, a pravega odziva ni bilo. Njegova je bila zamisel, da bi lovsko zbirko iz muzeja v Bistri prenesli na Visoko. V dolino bi lahko prenesli tudi kak razvojni inštitut, a kaj, ko nihče noče iz Ljubljane. Ko je povabil na pogovor domače študente, da bi od njih samih izvedel, česa si želijo, so ga neprijetno presenetili z odgovorom, da tako ali tako ne mislijo delati tu, da se bodo v službo vozili drugam _ Težko je pomagati nekomu, ki za pomoč sam ni resnično zainteresiran. Žal je v gorenjevaškem okolju premalo lastnega interesa za razvojne pobude. Veliko pa so ga pokazali učenci osnovnih šol v Poljanah, Gorenji vasi in Žireh, ko so v akciji »Mladi za razvoj Poljanske doline« ob pomoči mentorjev izdelali kar sedemnajst raziskovalnih nalog. Uspeh te akcije daje upati, da bo prerasla v gibanje, ki se ne bo kmalu končalo. Če bo tako, pravi pobudnik akcije Franc Avberšek, bo tega zelo vesel.
Za slovo rudarskega veterana vprašam, ali se bo na tem kraju še kdaj rudarilo. Cena urana namreč spet narašča, prave alternative jedrski energiji pa ni. »Nikoli ne reci nikoli«, mi hudomušno odvrne. Ja, bogve, kaj nam čas še prinese. Ampak za zdaj je tako, da o RUŽV govorimo v pretekliku: »Bil je rudnik.« Ko sem odhajal z razstave v Galeriji Krvina, sem v njihovo imenitno spominsko knjigo zapisal (navajam po spominu): Ko je RUŽV nastajal, sem bil med tistimi, ki so ga sprejemali z nezaupanjem in včasih z odporom. Zdaj ko gre njegova zgodba h koncu, mi je zanj po svoje žal. Bil je namreč veliki človeški, strokovni in tehnološki podvig! -Gospodu Francu Avberšku, enemu od tistih, ki so v našo dolino prišli z znanjem in voljo, narediti kaj dobrega, želim, da bi tudi on po opravljenem delu odšel dobre volje. RUŽV je preminil in kot rudar ob tem ne more biti vesel. Lahko pa je ponosen na odgovorno delo, ki ga je tu opravil več, kot se je od njega pričakovalo.
LEPOSLOVJE
Izidor Rejc
MOJSTER
I. Mali vinograd
Vsi lepi kraji po slovenski deželi, po gričih ali dolinah, imajo še posebno lepe lege. Tako je tudi v Zavratcu. Spodnji del vasi se približa dolini in se spogleduje s sosednjo vasjo na drugem bregu, zgornji del vasi pa je kot samostojno naselje, ki mu na griču kraljuje lepa cerkvica svetega Urha. Ko prideš s spodnjega dela vasi po klancu in se cesta zravna, na levi strani prav blizu opaziš lepo domačijo. Takoj pri cesti je polkrožen, lepo obdelan zid, pokrit z domiselno streho. Izgleda kot ostanek starega grajskega stolpa. Zadaj je lepa hiša, vsa v cvetju. Malo višje zgoraj stoji obnovljena stara hiša, ki je bila prvotni dom takratnim gospodarjem. Desno je še kozolec in tako je videz prisrčne domačije popoln.
Res zanimivo naključje je pripeljalo do tega, da sta se spoznala Brnkova Mirica in Tavčarjev Janez iz Žirov. Kako se je to zgodilo, najbolje vesta sama. Toda ljubezen je oba pritegnila na skupno življenjsko pot. Kupila sta tisto staro domačijo zgoraj in jo usposobila za normalno življenje. Mirica je s seboj prinesla vso domačnost, ki je potrebna za topel dom, veliko izkušenj s kmetije, dobroto, ljubezen in varnost. Janez pa, ki je prišel iz Žirov in je iz številne družine, je prinesel vse ostalo, potrebno, da dom sliši in čuti vse svoje, ki v njem prebivajo. Janez je po osnovni šoli moral takoj poiskati zaslužek. Hkrati se je priučeval in izpopolnjeval v poklicu, ki obvlada obdelavo kovin in pločevine. Leta so tekla in nenadoma se znajde v Zavratcu. Prihajali so otroci: Jana, Marjan, Anitka in dom se je napolnil. Ni bilo preprosto. Mlada usta so terjala veliko odgovornost. Mirica je, kolikor je pač mogla, poiskala kakšno delo in dopolnjevala družinsko ekonomijo. Janez se je osamosvojil in opravljal raznovrstna dela, od Ljubljane pa tja do obrobja Primorske. Prijel je za vsako delo od urejanja ostrešja do zaključnih del, ki dajo strehi primerno podobo. Delo mu je šlo od rok in naročniki so bili zadovoljni. Otroci so rasli in se pridno učili. Pomagali so mamici in atiju in obema so prišle te pridne roke prav. Mirica je kot kmečko dekle rada obdelovala zemljo in domačija, ki je bila majhna, je bila kot posnetek velike kmetije. Lega je izredno lepa, saj sega pogled od sončnega vzhoda tja do zahoda in ponuja celo vas pred sabo. Lahko bi ji rekli kar idealna. Ker je družina rasla, so bili prostori v stari hiši pretesni. Mirica in Janez sta začela graditi spodaj, preden zemlja stopi v breg, novo hišo. Zrasla je v lep prostoren dom. Stara hiša pa je ostala na voljo sebi in času. Vedno so imeli v kozolcu ovce, zajce, purane in drugo perjad. Bilo je lepo poletje in Mirica je bila prav ponosna, ko je bil zeljnik, ki je lepo kazal, v najlepšem rastju. Nastajale so že trde glave in bila je zadovoljna. A zgodi se, da nekega dopoldneva
purani najdejo odprtino in izhod. Kot Huni se zapodijo iz kozolca proti zeljniku in ga napadejo: zeljnate glave so klonile in v navalu zmagoslavnosti so purani zganjali velik hrup. Mirica je bila v hiši in čudno se ji je zdelo, da so zunaj takšni zvoki. Stopi ven in na desni opazi pravo bitko: purani se borijo še z zadnjimi glavami. Mirica se razhudi in nažene četo Hunov nazaj v kozolec. Ko se vrne, vidi polje kot po bitki. Vsa žalostna je in slabe volje.
Popoldne pride iz službe Janez in čuti nekam temno ozračje v hiši. »Kaj se je zgodilo?« vpraša Mirico.
»Ah, pusti me pri miru. Pojdi ven, pa poglej!« odgovori Mirica. Janez stopi na verando in na desni vidi vso razcefrano zelje. Ne more zadržati smeha, a tega Mirici ne sme pokazati. Ko stopi v kuhinjo, ga Mirica vpraša: »No, a si videl? Takoj jih spravi na oni svet!«
»Ne, ne, saj ni tako hudo. Purani me poznajo in vedo, da ne maram zelja, ker sem se ga v mladosti preobjedel. Samo moj del so pojedli!« Mirici ni preveč odleglo, a kaj je hotela.
Sedaj so otroci že odrasli. Šola in fakultete so mimo, vsak je v svoji službi. Jana, ki jo je vedno veselil turizem, je zgornjo hišo uredila v čudovito domačijo, ki bi jo lahko našel le kje v Provansi. Vse je skladno, prostori lepi, in kdor pride na oddih, pravi:
'Glejte, da boste obdržali mesto zame še drugo leto!'
Marjan, inženir, hodi v službo v Idrijo, najmlajša, Anitka, pa je tudi v službi, a v Ljubljani. Radi pridejo domov, saj lepšega kraja ni nikjer.
Janez, ki mu, kot rad pravi, svinčnik ni ležal, je vedno vse premislil v glavi. Znal je reči:
'Ti mi samo povej, kaj bi rad, in bom že jaz uredil, da ti bo všeč.'
Kadar se je s kom pogovarjal o ljudeh, je bil dokaj kritičen. Velikokrat je rekel za
koga:
'Ta je kar v redu, a je cepljen proti hitrosti.' Ali pa:
'Zadnjič sem ga gledal in gledal, pa sem moral postaviti kol, da sem vedel, kam gre.'
Pred leti se je zgodilo, da je nekdo pripeljal na obisk vinogradnika. Janez je bil v delavnici, a je prišel takoj ven. Mirica že stoji zgoraj na vogalu. Gospod, ki je pripeljal vinogradnika, pravi:
»Saj vesta, vedno sem vama pripovedoval, da bi tu napravil vinograd. Zdaj smo pa pri tem.«
»Pa saj nimamo prakse za to staro kulturo,« je kritičen Janez. Vinogradnik reče:
»O, to bo kar lepa lega. Mi, vinogradniki, rečemo: skoraj idealna. Sonca je
dovolj, višinska razlika je primerna in tudi take sorte so že pripravili, da
imajo krajše obdobje rasti.«
»Kdo bo pa to vino spil?« vpraša Mirica.
Janez pravi:
»Saj bomo lahko grozdje prodali ali pa boš skuhala grozdni sok.« Mirica se nekoliko umiri in že gredo ogledovat, kje bi bil prostor. »O, zgoraj obnavljate staro hišo!« je radoveden vinogradnik. »Ja,« pravi Mirica, »naša Jana bo hišo uredila za turistično ponudbo.«
»Ali grem lahko pogledat? Me prav zanima!«
Ogledujejo si nove prostore, ki so že dobivali drugo podobo.
Vinogradnik pravi:
»Jeseni bom pripeljal trideset sadik kernerja. Ta sorta bi bila najboljša. Je dobra in najprej dozori. Vam, gospod Janez, bom povedal, kako se to delo opravlja, in se še kdaj pa kdaj oglasil.«
Ko se sedaj pelješ mimo te domačije, vidiš spodaj vse v cvetju. Mirica ima neverjeten občutek za rože in celo nove sorte, ki jih uvaja. Rože cvetijo in se bohotijo, prav ponosne so na svojo gospodarico. Janez pa opravlja svoja dela in zna reči: »Ja, ja, bom gospodarja vprašal!«
Med spodnjo domačijo in kozolcem pa je prav lep mali vinograd. To leto izjemno dobro kaže. Janez se je kar hitro naučil umetnosti obdelovanja in negovanja tega predobrega sadu. Lepo je v teh krajih videti vinograd in slišati je, da se tudi drugi zanimajo, kjer so lege primerne. To seveda velja za Rupnkovo in Brnkovo domačijo.
Ko se tako pelješ skozi Zavratec proti Žirem, vidiš na desni ta lepi vinograd. Marsikdo se tja zagleda in upočasni vožnjo. Ker Janez velikokrat dela na Primorskem, se je pozanimal pri tamkajšnjih vinogradnikih in se naučil mnogih skrivnosti. Tudi Mirica se je navadila vinograda. Pazi, da se plevel ne razširi, in zvesto spremlja trto skozi celo leto. Ima ga za svoj novi vrt, saj je trta vseskozi spremljevalec človekove poti. Anitka je že pripravila etikete, ki v zgornjem delu prikazujejo staro obnovljeno domačijo, spodaj pa je lep grozd in napis: KERNER. Letina sicer ne bo velika, vendar je Janez že pripravil vse, da bo šlo vino skozi prave postopke in doseglo zavidljivo raven. Razmišlja tudi, kako bo vinograd povečal in dal temu delu večjo vrednost.
II. Teta
Sonce je že napravilo večji del svoje poti: gre proti zahodu in za drevesi so dolge, dolge sence. Jaka sedi pred hišo, gleda in razmišlja. Pogled mu obstane na lepi novi delavnici, ki stoji poleg stare. Streha objema obe in izgleda res usklajena. 'Ne morem si misliti,' si pravi, 'kako je vse to uspelo. In tam na steni lepa tabla z mojim imenom: samostojni podjetnik.'
Pred delavnico stojijo trije avtomobili, ki jih je že popravil. Zamisli se: 'Kako je prav, da sem končal program srednje šole, tri in dva, kot sta želela ati in mami. Res da sem hodil eno leto več, vendar je bilo veliko prakse. Ta praksa je bila sicer slabo plačana, vendar sem se naučil vsega, kar je treba. Sedaj ko ni vojaščine, bo tisto dodatno leto kar zabrisano. Kako lepo je bilo, ko sem pred dobrim letom prosil atija in mamico, če bosta kaj pomagala pri gradnji. Pa sta rekla: 'Seveda, Jaka. Bova, kar bova mogla.' In sedaj ta lepa delavnica. Ne morem verjeti. Paziti bom moral, da bom imel zmerne cene in se držal obljubljenih rokov. Tam spodaj, na cesti Žiri-Logatec, na ovinku, kjer se cesta odcepi za Zavratec, bom postavil lepo tablo: o delavnici in razdalji. Videti se mora z obeh strani. Tudi na idrijski cesti bom pod Mrlišami postavil podobno tablo, da bodo vedeli, kje je delavnica. Ne smem pozabiti tudi na Medvedje Brdo, da bodo vsa pota lepo označena.' In že razmišlja naprej: 'Tu v okolici res ni dovolj avtomobilov. Zato morajo v večjem zaledju vedeti za mojo delavnico. Kupil sem si tudi računalnik, da lahko
pogledam v drobovje motorja in vse, kar sodobni avtomobili lahko premorejo. Razvoj gre tako hitro naprej, da moram biti pozoren. Ko se bo delo uteklo, bom zaposlil tudi pomočnika. Vedno je treba kam skočiti in dobiti rezervne dele. Te povezave sem si že zagotovil.'
'Ne morem verjeti,' še razmišja, 'kako vse to lepo izgleda. Ko bo nekaj več denarja, bomo lahko streho spodzidali in zgoraj bo lahko lepo stanovanje, z lepim razgledom, dosti sonca in nasproti doma. Kar ne morem verjeti, koliko sta mami in ati pomagala. Ko sem odraščal, sem bil posebna zgodba,' se je zamislil. 'Kolikokrat sta mi prigovarjala, me prosila in rotila. Pa sem včasih ubogal, mnogokrat pa se zaprl v svojo sobo ali izginil v noč. Čutil sem čudno vzdušje doma. Mamica je bila žalostna.' Ob teh mislih ga je stisnilo v grlu. 'Velikokrat mi je stara mama rekla: 'Jaka, bodi dober fant, saj si najstarejši in trije bratje in sestra te gledajo, vse vedo, kaj počneš.' Ko sva se srečevala, me je s pogledom, polnim materinske dobrote, vedno opozarjala. Sploh ne vem, od kje se mi je pritepla tista trma in samozavest. Kar preslišal sem jih, vem pa dobro, kako me imajo vsi radi.' 'Kaj naj storim?' mu misli niso dale miru. 'Kako naj se jim zahvalim? Ali bom sploh znal to storiti? Vse mora biti drugače. Ati in mami ne bosta vedno mlada. Moram jima pomagati pri delu in tudi z denarjem. Borut je letos maturiral in bo šel na fakulteto. Julijan je že napravil pol srednje šole in mu gre dobro. Niko je končal devetletko in je na pragu srednje šole, Ana pa takoj za njim. Veliki bodo stroški in ata in mama bosta težko vse poravnala. Stara mama je že v visokih letih. Moral jo bom peljati k stricu Evgenu in stricu v Postojno. Seveda pa tudi tja gor, k sv. Urhu k maši. Tudi sam moram urediti neke stvari v glavi. Tam gor pri cerkvici je bilo vedno tako lepo. Zbere se ljudstvo, mlado in starejše, in zakaj ne bi bil jaz zraven?'
Naenkrat ga pretrese. 'Pet let, pet let je od tega, ko nas je zapustila predobra teta Danica v Postojni. Večkrat se spominjam, kako so proti koncu zime šli na obisk ati, mami in stara mama. Ko so prišli iz Postojne, je bila v zraku tišina in molk. Mi, otroci,' se spominja, 'smo spraševali, pa ni bilo kakšnega jasnega odgovora. Rekli so: 'Teta je zelo uboga.' Pa rečem mamici:
'Saj sem vendar star 17 let! Povejte mi!'
Mamica mi pove, da ima teta na voljo zelo malo časa, da pa zna to bolezen lepo prenašati. Kolikokrat je šla stara mama mimo mene in vzdihnila: 'Oh, kako je hudo.'
Šla je gor, v svojo sobo. Včasih sem šel za njo in slišal, kako je jokala in molila. Tudi mene je zlomilo. Vrgel sem se na posteljo in hlipal.
Obiski so bili še večkrat. Tudi mi smo šli k stricu in teti. Naenkrat pa pride tista huda, neizprosna vest: teta je umrla. Mami in stara mama sta se odeli v črno. Zvečer smo molili za našo teto. Prišel je dan pogreba. Odpeljali smo se v Postojno, tja na grič, kjer je njihova hiša, ki gleda proti dolini in Postojnski jami. Bilo je veliko ljudi, da je bilo celo dvorišče polno in še so prihajali. Teta je ležala v krsti. Lepa, kot bi ta hip zaspala. Vsa njena dobrota, ljubezen in lepota so bili v tem mirnem obrazu. Desno pri vhodu, kjer stric naredi velike jaslice, je bilo nekaj ostankov pokrajine. Studenec je žuborel. Slišati je bilo, kot da teta še poslednjo svojo ljubezen nudi vsem, ki smo bili tam.
Široka vrata se zaprejo in zbrani so mož, tetini otroci, stara mama in nekateri drugi domači. Prišel je trenutek, ko smo poslednjič videli predobro teto in bolečina ta hip ni mogla seči globlje. Vsi smo se v joku poslavljali. Teta pa je bila lepa in negibna. Spet se odprejo vrata, pridejo pogrebci in pokrijejo krsto. Žalostni sprevod krene po klančku navzgor, na cesto, in se premika proti cerkvi. Premnogim pogrebcem so solze zalile oči, saj je teta zapustila mlado družino, kjer otroci še odraščajo. Ko pridemo do cerkvene ograje, vzamejo krsto, jo nesejo po stopnicah in jo postavijo pred oltar. Maša slovesa je izzvenela v lepi pripovedi, kako je bila naša teta dobra in so jo daleč okoli vsi imeli tako radi. Bila je nekaj posebnega. Na koncu maše spregovori starejši gospod. Bil je njen sodelavec, prijatelj in sosed. V lepih in izbranih besedah je povedal, kaj vse nam je naša teta Danica pomenila: 'Bila je kot srce v župniji, tam, kjer je delala, in v družini. Ko so zadnje dneve prihajali k njej otroci in mož, je vedno rekla: 'Bodite dobri.' Vedno je neizmerno prosila, da bi otroci ostali zvesti veri. Slišalo se je kot prava oporoka slovenske mamice, ki ve, kaj čaka otroke v življenju: 'Bodite dobri ljudje in zvesti veri!' je končal tetino misel.'
Misli so mu hitele: 'Ko smo se poslovili od groba, kamor so položili krsto, je vsak izmed nas s seboj nesel bolečino in lep spomin nanjo. Velikokrat pomislim, kako hudo mora biti stricu in otrokom, ko pridejo v dnevno sobo in na balkon. Spodaj je velik vrt, potem kamnita ograja in takoj za njo grob drage mamice. Kar mislim si, kako gredo vsak dan tja in ji vse potožijo. Kaj vse bi dali, da pride spet mednje. Ta oporoka pa je namenjena tudi meni,' se tedaj zave. Tako je razmišljal in solze so mu zalile oči. Pa zasliši, da nekdo reče v veži: »Ali še kdo ni večerjal?«
Tisti hip že sliši, ko z desne strani, od kapelice Matere božje, nekdo pripelje z avtomobilom. Na drugi strani ceste avto ustavi. Vidi, da je Janez. Janez odvije steklo in zavpije: »Jaka, pridi sem!«
Jaka stopi čez cesto in Janez mu reče:
»Ali imaš čas jutri iti z menoj? Na Tolminskem rabijo mojstra.« »Ja, pa bi šlo,« reče Jaka. »Kakšno orodje pa naj pripravim?« Janez reče:
»Pripravi dve veliki torbi orodja in zjutraj, ob pol šestih, odpotujeva.« Poslovita se in Janez odpelje domov.
III. Na Planini
Jutro je. Jaka se zbudi in razmišlja. 'Kakšnega mojstra da rabijo? Pa mi ja ni Janez
nastavil kakšne pasti? Ne, ne, saj se z Janezom tako dobro razumeva.' Vstane in se
pripravi na pot. Iz nove delavnice vzame dve veliki torbi orodja. Pogleda na uro in
ugotovi: 'Pol šestih bo.' Tedaj že zasliši z desne strani prihajati avto, ki zapelje pred
delavnico. Janez odpre prtljažnik in torbi sta varno spravljeni.
»Ali naj vzamem tudi računalnik?« vpraša Jaka.
»Ne, ne, tega ne boš potreboval,« reče Janez in doda:
»Sedi za volan. Boš ti vozil. Jaz se bom še malo spočil.«
In že se peljeta proti Mrlišam.
Ko avto krene navzdol, Janez pravi:
»Povem ti eno dogodivščino o računalniku.« In začne:
»Pred štirinajstimi dnevi sem se dobil s prijateljem iz Ljubljane. Pred kratkim je kupil zelo domišljav avto, BMW zadnje serije, in bil nanj ves ponosen. Pa gre na pot na Dunaj, po opravkih. Avto pelje kot v sanjah. Opravi svoj posel, prespi in se naslednje dopoldne vrača. Ko je bil nekaj kilometrov od Dunajskega Novega mesta, naenkrat zasliši v avtomobilu glas: tap, tap, tap, tap. Plin ni več deloval in avto se je ustavljal. Zapelje na odstavni pas in gleda, kaj bi lahko bilo. Ker ne najde rešitve, pokliče vlečno službo. Malo počaka in avto je že priključen na vozilo. Ko prispeta do prve mehanične delavnice, se mojster spravi nad motor. Išče in išče, pa nič ne najde. Pa ga vpraša: 'Kaj iščete, gospod mojster?' Ta pravi: 'Vtičnico za računalnik.' In še sam začne iskati. Ko potegne posodico za cigaretne ogorke, ki je sicer ne uporablja, ven, se mu zazdi, da je zadaj neka ploščica. Odkrije jo. Mojster ves srečen vtakne kabel in v računalniku se že kažejo sheme. Mojster pravi: 'Črpalka za bencin bo!' Pa pravi: 'Koliko bo pa to stalo?' Mojster odgovori: 'Okrog štiri tisoč evrov.' Prijatelju se zavrti v glavi. Pokliče slovensko vlečno službo, ki pride ponj. Ko prispeta domov, v mehanično delavnico, mojster ugotovi, da je razcefran le prenosni jermen črpalke. Ta pa stane šest tisoč tolarjev. No, in zdaj se zamisli, Jaka, kako boš moral uporabiti vsa znanja, da ne boš oškodoval lastnikov avtomobilov. Računalnik ja, vendar so še druge stvari, katere, pa že ti veš.« Jaka previdno vozi po ovinkih proti Idriji. Prispeta do Spodnje Idrije in se usmerita po keltiki. Janez pravi:
»Ta cesta je bila narejena za vozove, živino in pešce. Mi sedaj nismo več Kelti. Previdno vozi, saj vidiš, da je levo Idrijca, desno pa strmi breg in pod bregom hiše.« Jaka ga zaskrbljeno vpraša:
»Kje rabijo mojstra? Nič mi niste povedali, kaj bo treba popraviti!«
»Ne vem, tudi meni niso povedali,« odgovori Janez, »toda ne skrbi. Malo od
Tolmina naprej je vasica, kjer delam ostrešje. Tam so mi povedali, da so zgoraj, na
Planini, sorodniki. Spraševali so, kje bi dobili kakega mojstra.«
Že sta v vasi in Jaka zapelje na ozko dvorišče.
»Tu sva!« reče Janez. »Malo počakaj, da vidim, ali so pripravili zid, kot je treba, sam bom pa kasneje uredil še z zadnjimi deli ostrešja.« Janez se kmalu vrne in pravi:
»Zdaj pa ti sedi na desno. Bom jaz vozil v ta klanec.«
Avto se vzpenja po ovinkih in po nekaj kilometrih sta na vrhu. Pred njima je vasica. Janez takoj zavije levo na dvorišče kmečke hiše in ustavi. Na vratih vidi starejšega možaka in ga ogovori: »Oča, ali je pri vas številka devet?« »Ja, ja, pri nas je številka devet,« odgovori. »Pripeljal sem vam mojstra!« »Kakšnega mojstra?« vpraša oča.
»Spodaj, kjer delam ostrešje, pri vaših sorodnikih, so mi naročili!« »Saj res,« odgovori oča.
Sedaj ko sta prispela, je Jaka spet skrbelo. Janez pa je rekel: »Ti si vse lepo oglej, bodi tu približno dve uri, potem pa pridi dol v dolino. Bova že pogruntala, kaj je treba napraviti! Jutri dopoldne bom prost, ker bomo šele popoldne dvigali ostrešje, ko pridejo ljudje iz službe.«
Jaka stopi iz avta. Oča pravi:
»Mladega mojstra ste mi pripeljali, gospod.«
Janez odgovori:
»Že že, mladega, samo je hodil v Ljubljano v šolo.« Jaku je nerodno.
»Če je pa hodil v Ljubljano v šolo, potem je že v redu.« Tisti hip pride na vežna vrata mati. Jaka pravi: »Bog daj!«
»Bog daj, Bog daj,« odgovori mati in odide v hišo.
Janez se poslovi in reče Jaku:
»Kot sva dogovorjena, Jaka.«
Usede se v avto in odpelje po cesti navzdol.
»A vi ste pa v Ljubljani študirali?« vpraša oča.
»Ja, sem sem,« odgovori Jaka.
»Imate pa veliko orodja s seboj. Ali vam pomagam nositi?« vpraša oča. »Pa dajte, prosim,« reče Jaka.
Jaka gleda, kam ga bo oča odpeljal. V kozolcu vidi star traktor in nekaj strojev. Misli si: 'Gotovo bo traktor.'
Toda oča ga pelje zadaj za hlev proti skednju in pravi: »Tule bo tisto, kar je treba popraviti.«
Ko Jaka vidi neko čudno reč, ne ve, zakaj se uporablja. Zave pa se, da ne sme očeta
vprašati, čemu služi. Oča povzame besedo:
»To sta naša mlatilnica in vevnik za čiščenje žita.«
Jaka debelo gleda in dviga obrvi. Odpre obe torbi in ju raztegne.
»Joj, kakšna lepa orodja!« pravi oča. »To je še huje kot v trgovini.«
Oča nadaljuje:
»Trije mojstri so že prišli, pa nobenemu ni uspelo popraviti. Naša mati pa hoče, da mlatimo našo pšenico doma in jo sami pripravimo za mlin. Vedno pravi: 'Ne bom kupovala te premešane moke, ki me nič ne uboga med prsti, ko mesim. Mlatilnico je treba popraviti, pa bo v redu.' Ko sta prišla prvi in drugi mojster, sta rekla: 'Ja, oča, nič se ne bo dalo!' in odšla. Ko je prišel tretji mojster, je pa rekel: 'Oča, bencinski motor je tako star, da ga dajte kar na odpad, mlatilnico in vevnik pa na prvi kres, ko boste kurili!' Ko sem to povedal materi, je rekla: 'Pokaži, kje je zdaj ta mojster! Ga naženem, da ne bo znal domov!'«
Jaka je zaskrbelo. Ogleduje si mlatilnico in motor. Vse je bilo iz svoje osi in boben v mlatilnici čisto postrani. Stopi v prostor, kjer je bil motor, in ga ogleduje. Vzame cunjo in ga spodaj obriše.
»Ja, ja,« pravi oča, »to je mojster, ko se s tako ljubeznijo loti dela!« Jaka še bolj skrbi. Potem pogleda, če je v motorju kaj bencina. Privije vijake. Vidi, da je tudi prenosni jermen v nepravi smeri in da se je moralo nekaj hudega zgoditi. Oča se je kar razvnel in začel pripovedovati:
»Imamo sina Vinka, ki dela v Tolminu. Priden je, vendar malo neroden. Je že močno čez štirideset, a ne najde nobene punce, da bi prišla sem gor k nam.« In nadaljuje: »Pred dobrim letom se je na dvorišču ustavil njegov avto. Ven je stopilo simpatično dekle. Z Vinkom sta ogledovala domačijo, mati pa je že gledala skozi okno. 'Kaj pa je to?' mi reče. Odgovorim: 'Verjetno punca.' No, in že pri-
hajata proti hiši. Vinko jo predstavi: 'Mati, to je moja punca.' Podobno jo predstavi tudi meni. Punca je bila kar zvedava in si je vse ogledovala. Vinko jo pelje v kuhinjo in mati gre za njima. Pa pravi dekle: 'Vinko, ta veliki štedilnik za drva bo treba podreti, kupiti manjšega in še enega na elektriko in plin.' Mati jo debelo gleda in reče: 'Kaj? Štedilnik, ki je že toliko časa pri hiši, pa toliko drv blizu? Ni govora!' Dekle se zasmeje in reče: 'Tudi nove omarice bova morala kupiti za kuhinjo, pa nov hladilnik!' Tedaj pa mati urno mimo vseh nas in že slišimo loputanje vrat. Dekle se zasmeji in reče: 'Vinko, pojdiva.' Od tedaj je ni bilo nikoli več!« Malo počaka, pa spet reče: »Kako vam je pa ime, mojster?« »Jaka.«
»O, boste pa imeli sedaj kmalu god!« »Bom, bom.«
»Tudi naša mati bo imela god, le en dan kasneje, na sveto Ano.« »Oče, kako se je pa to zgodilo, da je mlatilnica tako zdelana?« Oča odgovori:
»Lansko leto smo poželi pšenico. Bila je precej šarnata in Vinko pripravi motor. Čakamo, da ga zažene in da začnemo z delom. Bil je malo nepreviden in je pustil velik dotok bencina, da je kar zdrvel. Ko smo začeli z mlatvijo, je mlatilnico kar zaneslo in vse skupaj se je ustavilo.« »Kaj je bilo pa z vevnikom?« vpraša Jaka.
»Pospravljali smo skedenj in sosedov Klemen je pomagal našemu Vinku, da sta nesla vevnik ven. Ker je težak, je na stopnici fantu zdrsnil iz rok, se prevrnil in padel na tla. Potem sta ga vlekla še malo proč, tako da ga je nekaj dni močil dež. Z Vinkom sva ga potem komaj spravila v skedenj. Ubogi je kaj?« reče oče. Jaka stopi v prostor, kjer je motor, ga ogleduje in si misli: 'Poskusiti ga moram oživiti.' Vzame zaganjač, ga nasadi in sunkovito obrne. Slišalo se je: cah, cah, cah, cah. 'Izgleda, da ga bomo lahko oživili!' reče sam sebi. Vse skupaj si še enkrat ogleda, pomisli in reče:
»Tako, oča, zdaj sem ugotovil, kaj vse je treba. Imam sicer veliko modernega orodja, vendar bo treba tudi nekaj starega. Zdaj grem dol v dolino, k tistemu gospodu, ki dela ostrešje, jutri pa prideva, upam, oba, in bova poskusila oboje popraviti.« Jaka se poslovi in že krene navzdol. Obrne se in še reče: »Oča, pazite na orodje, da ga kdo ne vzame!« »Bom, bom že pazil! V hišo ga bom odnesel!«
Jaka hiti v dolino in kar resno ga skrbi. Ko pride v vas, kjer Janez pripravlja ostrešje, ga poišče. Janez ga pogleda in vpraša: »Kaj je?« Jaka mu reče:
»Stara mlatilnica in vevnik. Oboje je v precej žalostnem stanju. Motor pa je že dal znake življenja.« Janez pravi:
»Pustiva zdaj to. Malo mi pomagaj, da končam, potem greva domov.« Pot je bila dolga, keltika se je vlekla in veliko sta se pogovarjala. Janez pravi:
»Pripravi ta veliko macolo in še gumijasto macolo ter nekaj olja, da boš namazal, ker je verjetno vse suho.«
Pride Idrija, serpentine, Mrliše in nato Zavratec. Preden prideta domov, pravi Janez: »Jaka, nič ne skrbi in mirno zaspi. Morava biti korajžna.« Poslovita se in vsak gre na svoj dom.
Zjutraj Jaka že stoji pred delavnico in ob njem obe veliki macoli. V roki drži posodo z oljem. Pripelje Janez in orodje dasta v prtljažnik. Jaka sede za volan. »Oh, da bi kdo malo zmanjšal to pot!« reče Janez. »Prav sit sem je: nobenega razgleda, grapa in senožeti, ovinki in te uboge vasi!«
Jaka vozi previdno in že sta pred Tolminom. Prav glasno vdihne zrak, kot bi se hotel pripraviti na nekaj resnega. Zapelje na dvorišče gradbišča. Janez da še zadnja navodila in vpraša gospodarja, če je urejeno z delavci za popoldne. Gospodar mu zagotovi, da pregleda, če je vse v redu, in že sedi za volanom. Kar dolga je bila pot navkreber. Naenkrat sta na dvorišču. Oče je že na vratih. Janez stopi ven in reče: »Spet sem vam pripeljal mojstra. Pa še mene je prosil, da mu pomagam.« Oba neseta macoli v skedenj, oča pa za njima prinese obe torbi z orodjem. Jaka pravi:
»No, zdaj bo šlo pa zares. Najbolje, oča, da se umaknete. Kar malo nevarno bo.« Oča gre nazaj proti hiši. Janez si vse ogleda in reče:
»Na tem koncu bom malo dvignil boben, ti pa udari z druge strani z macolo z vso močjo.«
Jaka vzame macolo. Udari enkrat, udari drugič. Zelo je zabobnelo. Že prisopiha oča in reče:
»Kaj pa je? Ali se je kaj zgodilo?«
»Ne ne,« pravi Jaka, »to morava spraviti nazaj v svojo lego.«
»Nič ne skrbite, oča,« pravi Janez, »zdaj je malo nevarno. Bolje, da ste proč!«
In oča gre v hišo.
Pa spet Jaka udari z vso močjo, da mu je skoraj macolo vzelo iz rok. Z ostrešja so padale krpice pajčevin. Spodaj je že na vratih mati in pravi: »Kaj pa delata, oča? Saj se bo skedenj podrl!«
»Popravljata!« odgovori oča in spet strahovito poči. Takrat pa sosedova gospodinja na pragu vpraša:
»Ali se pri vas kaj dogaja ali v starem kamnolomu za vasjo minirajo?« Mati pravi:
»Bom vzela metlo in oba nagnala! Saj bom ob skedenj!« Oča gre v skedenj in tedaj še enkrat močno poči. Janez pravi: »Uspelo je!« Jaka se zasmeje:
»Ali res?« Kar zaigra mu v prsih.
Tudi oča je bil dobre volje. Jaka pravi:
»Oča, še bo pokalo, saj morava vevnik spraviti v red.«
»Ja, pa res, kaj sploh delam tukaj!« reče in odide.
Jaka vzame gumijasto macolo in udari tam, kjer mu Janez pokaže. Dvakrat strahovito poči in oča spet prileti v skedenj. »Kaže, da bomo kmalu popravili,« reče Jaka. »Če je mojster pravi, gre delo od rok!« pristavi Janez.
Oča gre spet v hišo in naroči materi: »Kar pripravi malico. Izgleda, da bo mojster le popravil.« Mati nejevoljno stopi v kuhinjo in začne pripravljati malico. Potem Jaka in Janez naravnata mlatilnico in jo postavita v lego, da je bila os proti motorju prava. Primerno napneta jermenico, da se ni dotikala stene. Nato reče Janez:
»Žeblje bova rabila. Mlatilnico je treba postaviti in utrditi, da se ne bo premikala.«
Poišče dve deski.
Jaka pravi:
»Grem po žeblje.«
»Ne ne, bom šel jaz. Ti si mojster!«
Jaka se kislo zasmeje in gleda, ko Janez odhiti proti hiši. Tam reče:
»Oča, mojster rabi pest žebljev, devetke, da bo utrdil mlatilnico.«
Ko pritrdita deske in se mlatilnica ne more ganiti ne sem ne tja, pravi Janez:
»Zdaj pa dobro namaži z oljem prenosnik, boben, ležaje in tudi vevnik.« Ko to
opravi, Janez zažene vevnik in le-ta gre, kot bi bil pravkar nov.
Potem gresta oba v prostor, kjer je bencinski motor. Jaka vzame svečko, jo očisti
ter naravna dotok bencina. Janez vzame zaganjač, ga nasadi, pogleda Jaka in reče:
»Poskusimo!«
Z odločnim gibom in z vso močjo obrne zaganjač in motor začne peti svojo trdo, glasno pesem. Mlatilnica dela! Že zaslišita, ko prihitita oče in mati in ne moreta verjeti. Mati v solzah:
»Ali je res uspelo? Kako sem srečna! Zdaj bomo pa mlatili še za druge! Ali sta
vevnik tudi oživila?«
»Tudi tudi,« reče Janez, »kar poskusite!«
In mati poskusi. Vevnik tiho in hvaležno dela.
»Pa veste, oča, kakšno olje je mojster prinesel s seboj? To olje je težko dobiti in ga
uporabljajo samo za motorje letal, ki peljejo v Ameriko,« pristavi Janez.
»Joj joj,« se čudi oče, »tako olje v našo mlatilnico ^«
Vsi si še ogledujejo, kako je delo uspelo, in mati pravi:
»Pojdimo! Bomo nekaj pojedli!«
Ko so v hiši, mati prinese narezane dobrote in sveži kruh ter vpraša: »Kaj bosta pila?«
»Kaj brezalkoholnega. Midva imava še polno dela in dolgo pot pred sabo.« Mati prinese sokove. Nato reče:
»Tako sem srečna! Zdaj je tu spet prava domačija! Vinku bom rekla, naj že pripelje kakšno dekle, saj rabimo mlado moč pri hiši. Malo bom odjenjala, saj vem, da novi časi zahtevajo kaj drugačnega.« Oča se namuzne in všeč mu je, kar je rekla mati. »Pa hkrati bova imela god, mojster!«
»Ja, pa res,« reče Jaka, »jaz ga imam na svetega Jakoba, vi pa na sveto Ano.«
»Letos bomo tako praznovali, kot še nikoli,« reče mati.
Nato oča vpraša:
»Koliko pa bo to stalo?«
Jaka malo razmisli in pove številko.
»No, to pa ni tako drago. Sem mislil, da bo več! Saj je pri nas kar nekaj denarja: malo od kmetije, pa tudi italijansko penzijo imam.«
Pa si Jaka misli: 'Zakaj pa ni tega prej povedal!' Nato Janez vpraša:
»Kdaj pa ste kupili mlatilnico, motor in vevnik?«
»To je pa kupil moj oče, menda tam daleč leta 1932, ko so prodali nekaj gozda. Vedno je pravil: 'Ta motor, mlatilnica in vevnik bodo preživeli mene, tebe in še koga!'«
Mati ju povabi:
»Pa bi ostala na južini? Saj bom kmalu skuhala. A ne čutita vonja iz kuhinje?« »Ne ne,« pravi Janez, »nama se zdaj mudi. Vi boste pa tako južinali, ko pride Vinko iz službe.«
»Ja, res, južinamo takrat, ko pride Vinko iz službe.«
Mati gre v kuhinjo in prinese pol salame in velik kos svežega kruha. »To vama bom dala za na pot. Tako sem vesela.« Lepo zavije, da v vrečko in ponudil Jaku. Oča pa pravi:
»Toliko mojstrov je že prišlo, pa jim ni uspelo. Pa tisto, ko je predzadnji mojster
rekel, da naj mlatilnico in vevnik skurimo na kresu!«
»Ja, to so mladi mojstri in ljubljanska šola!« pristavi Janez.
Jaka se namuzne in zasmeje. Nato vstaneta, se poslovita od obeh in oča reče:
»Srečno pot! Bomo vsem naokoli povedali, kakšnega mojstra smo imeli iz vaših
krajev. Le naj zvedo ljudje!«
Pomahajo si v slovo, sedeta v avto in Janez odpelje v dolino.
Med potjo se smejita, da je včasih avto kar poskakoval.
»Si videl? Ta stara orodja, macola, to je orodje! Kaj računalniki!«
Jaka se smeji. Ko prideta v dolino, na gradbišču še nekaj urejujeta in počakata, da
pridejo delavci. Ko dvignejo ostrešje in Janez zabija dolge žeblje, reče:
»Jaka, macolo mi daj!«
Jaka se zasmeji, vsi ostali pa niso vedeli, kaj bi to pomenilo.
Popoldan odhaja in ostrešje je skupaj. Naslednji dan bo treba pripraviti še izolacijo in razmestiti opeko. Streha ima obliko črke L, ker so dogradili prizidek. Že se peljeta po keltiki proti domu. Jaka je za volanom. Ne moreta se dovolj nasmejati, kaj vse se je dogodilo gori na Planini. Janez pravi:
»Poglej, Jaka, kako boš lahko pripovedoval, kaj si popravljal. Imel si prototip avtomobila, ki ima motor čisto posebej in nič ne moti sopotnikov. Sediš v avtu kot doma na kavču. Drugi tip pa je tak: kjerkoli pelje, dela svež zrak in je prava ekološka novost. Samo tega ne smeš povedati, da je letnik 1932. To ti bodo zavidali kolegi in drugi mojstri!« Že se peljeta iz Idrije proti Dolem. Jaka pravi:
»Tako sem udaril z macolo, da mi je skoraj ušla iz rok, in naju je tista pajčevina skoraj zasula. Mati bi naju najraje z metlo nagnala! Kje ste se spomnili, Janez, tiste o najboljšem strojnem olju za Ameriko?« Janez se samo smeji.
Že sta na Mrlišah in pot zavije v gozd, domov. Janez pravi:
»Vidiš, kakšna izkušnja! Zdaj si pravi mojster!«
»Nič posebnega ne bi bilo, če mi vi ne bi pomagali!«
»No ja, midva sva res ekipa in dve glavi znata kaj pogruntati.«
Ko se bližata domu, Janez reče:
»Glej, da boš takoj jutri dal to težko macolo na steno in spodaj napisal današnji
datum. To bo sedaj tvoje najpomembnejše orodje!«
Jaka se zasmeje:
»Bom, bom.«
Ustavita se. Je že noč.
Poslovita se in Jaka se zahvali. Janez odpelje naprej.
Jaka gre v vežo in nato v hišo. Pozdravi domače, ki še niso v postelji, in odide v svojo sobo. Leže in v prsih čuti nekaj toplega. 'Kako čudovit dan! Kako me je skrbelo, potem pa tako uspešen zaključek.' Razmišlja: 'Pokvarjena mlatilnica, miniranje v kamnolomu, mati z metlo, Vinko z dekletom, olje za avione in macola ^ macola
Smeje se trdno zaspi.
(Črtica Mojster je iz knjige Ko mladost zapoje, ki je izšla poleti 2006 pri založbi Družina v Ljubljani.)
Matevž Pečelin
TA STRMA
Nekoč sem se potepal po širnih gozdovih nekje gori nad Belo. O teh krajih bi človek zares lahko trdil, da se nahajajo na koncu sveta. Mogočni gozdovi so strmi, skaloviti, prerezani z globokimi grapami, posejani s prepadi in deloma neprehodni. V tem blodnjaku se izgubiti ni težko. Sledil sem slabi gozdni cesti, ki se je na nekem grebenu nenadoma končala. Vsenaokrog so se pod menoj grezile obupne strmine. Kaj zdaj? Če hočem v dolino, bo treba poiskati prehode v brezpotju kar na slepo. To pa je v teh gozdovih vražje opravilo. Kjer koli sem se s ceste spustil navzdol, že so se po nekaj desetih metrih pred menoj pojavili prepadi, strmi skoki, divje grape ^ Koliko moči in časa bi porabil z iskanjem prehodov v tej divjini. Ker mi takšno naporno raziskovanje v vročem poletnem dnevu ni nič kaj dišalo, sem se po vsakem spustu raje vrnil nazaj na cesto in poskusil srečo na drugem mestu. Ta se mi je nasmehnila šele v četrtem ali petem poskusu. Čisto po naključju sem naletel na zapuščeno stezico, ki je s ceste vodila strmo navzdol. To ni bila kaka živalska stečina, videlo se je, da je potka delo človeških rok. Nekoč je preživljala že boljše čase, ampak zime, nalivi, zmrzali in plazovi so opravili svoje. Steza se je razširila v kolovoz, ki se je med bukvami in skalami v lepih zavojih vil navzdol. Bil je ves zaraščen. Ponekod je drevje raslo kar sredi poti, drugod je sploh
izginila, ker jo je odnesel hudournik ali plaz. Na nekaterih mestih je bila vsekana v živo skalo. Nekje so bili še vidni sledovi porušenih kamnitih podpornih zidov. Nenavadno pa je bilo to, da so bili vsi ovinki lepo zaokroženi in precej široki, nekateri celo tlakovani. Tako me je pot nad prepadi, med skalovjem, okoli grebenov lepo pripeljala v dolino. Ko sem stal na ravnem in se oziral nazaj navzgor, sem si mislil sam pri sebi: Prava mojstrovina! Kar žalost me je obšla, ko sem se zavedel, da že nekaj desetletij o tej mojstrovini ne bo več niti sledu.
Na kopališču v Beli sem se pošteno okopal. V brunarici tam poleg so tistega dne točili najboljše pivo na svetu. Prisedel sem v hladno senco k nekemu domačinu. Takoj sva se zapletla v pogovor. Ko je izvedel, kje sem se potikal tistega dne, me je poučil: »Nič mi ne pravi, že vem. Po ta strmi si prišel v Belo. Tam doli so nekoč vozarji vozili les v dolino.« Nejeverno sem ga gledal. Da bi kdo vozaril les po tisti grapi, ta je pa bosa! In četudi je bilo res, je to početje moralo biti zelo nevarno. »Da, bilo je nevarno. Danes je pot uničena, ampak ni bilo zmeraj tako. Kakšna pot! Krasotica! Ta strma! Koliko nesreč se je zgodilo na njej. Toda ena je bila taka, da po krčmah ljudje še dandanes govorijo o njej. Daj za pivo, pa ti povem vse lepo po vrsti.« Rečeno - storjeno. Postavil sem pivo predenj, rekoč: »Pripoveduj!« In je pripovedoval.
Mekinar, čvrst možakar srednjih let, je ustavil konje pred krčmo. Imel je vprežena dva ogromna, lepo rejena prama. Ti dve živali sta bili njegov ponos. Skrbel je za ta dva konjiča bolj kakor za samega sebe. A kaj ne bi skrbel! Z njima si je služil kruh. Ničkoliko tovorov lesa sta mu že prepeljala iz okoliških strmih grap v dolino. Med neskončnimi vožnjami so se navezali drug na drugega, tako da ju je štel kar za svojo družino. Raje je videl, da je stradal on sam, kakor da bi bila lačna njegova prama. Bil je to res par, ki so mu ga zavidali! Konja sta bila velika in močna kot vol. Če sta se postavila ob bok kaki drugi zapregi, se je ta zdela kakor pritlikavec zraven velikana.
Mlinar je zlezel z voza. Natlačil je korito, ki ga je pritrdil na oje, s suho deteljo in konjema snel uzde. Živali sta se z gobcema podrgnili ob njegov rokav in začeli mirno jesti. Le naj jesta, si je mislil gospodar, zaslužila sta si, saj je bil za njima naporen dan. Morata biti pri močeh, kajti jutri ne bo šale: Vozili bodo po ta strmi. Potrepljal je konjiča po vratovih in se odpravil v krčmo. Zvesti živali sta glasno rezgetali za njim.
Vozar je stopil v temno izbo. Skozi majhna, zamrežena okna je v notranjost prihajalo le malo svetlobe. Krčma je bila taka, kot so bile vse podeželske krčme v tistih časih. V kotu za vrati velika kmečka peč, obdana s klopjo. Pred njo pokrita mentrga za mesenje krušnega testa. Nasproti bogkov kot, pod njim velikanska ja-vorjeva miza. Za vrati v kamro velika stenska niša s steklenicami. Belo in črno vino, mošt, žganje, pelinkovec, tavžentrože, zelenec ^ Na stropu viseča petrolejka, po stenah obledele slike s svetopisemskimi prizori. Ob stenski niši obveznih deset krčmarskih zapovedi in takoj zraven črna tabla s kredo na polički. Gorje mu, kdor se je prepogosto znašel na tej tabli.
Za mizo je že bila zbrana stara vozarska druščina. Po napornem dnevu se jim je prilegla merica krčmarjeve kislice. Prišlek je takoj ugotovil, da so pomerili že kar precej meric, kajti v sobi je bilo hrupno kot na sejmišču. Tratnik je kričal v Rupniko-vo gluho uho, Čar je cukal Jereba za komolec, Kenda se je prepiral z Likarjem. Najglasnejši pa je bil Zagrapar. Ko je opazil Mekinarja, je zakrilil z rokami po zraku
in začel kričati: »Hoj, stari, kje se pa ti potikaš? Mi smo že zdavnaj izpregli, tebe pa od nikoder! Prisedi, da bomo kakšno rekli in tudi kakšnega zvrnili.« Mekinar se ni dal prositi. Prisedel je k veseli druščini in že je stala četrtinka vina pred njim. Spustil se je v pogovor, zdaj z enim, zdaj z drugim. Razpravljali so o vseh mogočih rečeh. Da je Kovkar zbolel in se mu ne piše nič dobrega. Najverjetneje bo druščina prišla ob dobrega vozarja. Da je v idrijskem rudniku neki rov zalila voda in se je pet rudarjev komaj rešilo. Da je na Kalu strela upepelila kozolec in bo Kalarju trda predla, ker je že zdaj zadolžen do vratu. Da je na Makcovšu gospodinja povila dete, že osmo po vrsti. Le kaj misli njen dedec! Kaj bo z otročiči, saj je pri hiši sama revščina! Da Šebreljec prodaja lepega žrebca, ampak je nastavil previsoko ceno in ga nihče noče kupiti ^ Največ pa se je pogovor sukal okoli vozarjenja. Le o čem drugem pa naj bi furmani razpredali med seboj? Že vse življenje so v tem poslu, to delo poznajo najbolje. Gora bi nastala iz tistega lesa, ki so ga zvozili iz strmih idrijskih grap, če bi ga zložili na kup. A lesa je kljub temu vedno primanjkovalo. Rudnik je bil nenasiten. Njihovo delo je bilo težaško in nevarno, trdi les je dajal trd kruh. Vozili so leto in dan, v dežju in snegu, v pripeki in mrazu ^ A bili so posebna druščina. Čeprav so bile njihove poti s trnjem posute, nobeden izmed njih ne bi svojega stanu zamenjal za nič na svetu. V pogovoru z drugimi ljudmi se jim je večkrat pritaknila krilatica: »Kaj se boš hvalil s svojim imetjem, če pa nisi furman. Furat pojdi, potem bova pa govorila!« Zato ni čudno, če so si ga po celodnevni tlaki radi privoščili.
Medtem se je na zemljo spustil mrak. Gospodinja je nažgala brljivko pod stropom, ki je dajala bolj malo svetlobe. Kako bi jo tudi dajala, če pa še gospodinja ni pomnila, kdaj jo je nazadnje očistila. Pogovor je postajal vedno bolj živahen in razgret. Zagrapar je vstal s stola, dvignil kozarec in oznanil: »Fantje, le dajmo ga! Danes si ga privoščimo, jutri ga ne bo, ker gremo na ta strmo. Gozdarski mojster je ukazal. Na zdravje!« Vozarji so ob omembi ta strme spoštljivo umolknili, nazdravili in izpili kozarce na dušek. Saj jim Zagrapar ni povedal nič novega. Vsi so že bili obveščeni, kje bodo vozili drugi dan. O tej poti so vozarji govorili s strahom. Sovražili so jo in obenem spoštovali. Da, to je bila pot poti. In jutri se bodo spet spopadli z njo.
Izpraznili so še nekaj meric. Vino je storilo svoje. Naglušni Rupnik je zakinkal v kotu, prepir med Kendo in Likarjem je postajal vse glasnejši, Jereb je, kdo bi vedel, zakaj, tolkel s svojo robato pestjo po mizi, da so kozarci odskakovali, Čar je buljil v mizni vogal in govoril sam s seboj. Kaj si je hotel dopovedati, ni razumel nihče, saj ga tudi nihče ni poslušal. Tudi Zagraparju so hudobni duhovi že pošteno privzdigovali ponošen klobuk. Zapičil se je v Mekinarja:
»Ej, stari, se spomniš, kako sem predlanskim na ta strmi s polnim tovorom zdrsnil pod pot. Le moji izkušenosti in prisebnosti se imam zahvaliti, da nisem zgrmel v prepad. Če bi bil kdo drug na mojem mestu, se ne bi izmazal.« Mekinarju je šlo njegovo hvalisanje na živce. Da, Zagrapar se je rad hvalil. Če ga je le srknil malo čez mero, že je začel moriti druščino s svojimi vozarskimi prigodami. Vedno je bil glavni, druge vozarje pa je deval v nič, češ da o furanju nimajo pojma. Tudi Mekinar je nocoj svojemu kozarcu posvetil preveč pozornosti, zato mu je posmehljivo odvrnil:
»Ti in tvoja izkušenost! Le kam si jo založil takrat, da si pozabil pred vožnjo pregledati voz in ti je zato odpadla izrabljena cokla na zavori? Še najbolj butastemu
vozarskemu vajencu se ne bi primerilo kaj takega. Če tistikrat ne bi bilo mojih pramov, ki sta te izvlekla nazaj na pot, bi tvoj voz še dandanes visel gori nad prepadom.«
»Ne poveličuj svojih pramov, kot da sta zlata, v resnici pa sta čisto navadna kljusača. Še praznega zavrtega voza ne premakneta z mesta.« To pa je bilo za Mekinarja preveč. Konja, ki sta bila njegov ponos in bi se zanju stepel do krvi, je ta bahač hudičevi imenoval kljusača. Zavrelo mu je: »Kljusača praviš? Raje poglej svoji kobilici. Saj se ti bosta nekoč sesuli sredi poti pred praznim vozom. Ti še ne veš, kaj zmoreta moja prama. Z njima pripeljem dvojni tovor po ta strmi v dolino. In to sam, brez zavirača, pa ne bom zdrsnil s poti, kot si ti predlanskim. Kar nehaj se hvaliti, kakšen izkušen vozar si. Začetnik, vajenec, ne pa vozar. Dvojni tovor pripeljem, slišiš, dvojni! Jutri to storim. Greš stavit?«
Stegnil je roko in pomolil žuljavo dlan Zagraparju pod nos. Ta je segel vanjo, jo krepko stisnil in potresel: »Grem stavit s teboj, kadar hočeš. Za sodček vina. Ej, stari, izgubil si! Dvojnega tovora ne pripelješ po ta strmi, četudi se pretrgaš. Ste slišali, možje, kaj sem šel stavit s tem norcem? Vsi ste za pričo, da se potem ne bo podelal v hlače, ko bo izgubil.« Pri zadnjih besedah se je ozrl po omizju. »Jaz sem za pričo, jaz sem za pričo, spet ga bomo pili,« je blebetal gluhi Rupnik, ki se je pravkar prebudil v svojem kotu, čeprav sploh ni vedel, za kakšno stavo gre. Možje za mizo so prikimali. Stava je bila potrjena. Pogovor se je nadaljeval, le Za-grapar je utihnil. Izustil ni več niti besedice. Mrko je buljil v prazen kozarec in po glavi so se mu motale črne misli. Bil je namreč užaljen in ponižan do kosti. Njegova vzvišena in bahaška narava ni prenesla, da bi ga kdo pred celim omizjem dajal tako v nič. Kaj mu je že rekel ta hudič? Da je vajenec in furmanski začetnik. Če bi mu to oponesel kdo izmed mlajših, neizkušenih voznikov, bi se mu le smejal v brk. Revše slinasto, govori, kar hočeš, ne jemljem te resno! Da pa ga je z vajencem ozmerjal prekaljeni vozar, kakršen je bil Mekinar, ki so ga vsi spoštovali, ne, tega pa njegovo prevzetno samoljubje ni preneslo. Tega mu ne odpusti. Ne in ne! Dvignil se je od mize, malomarno pozdravil in izginil v noč. Kmalu za njim so se vsak na svoj konec porazgubili tudi vsi drugi. Noč je kratka, a zjutraj bodo morali vstati spočiti, kajti čakala jih je ta strma.
Kalarjev Lukec je blodil po gozdovih visoko gori nad sotesko Idrijce. Bil je to droben petnajstletni fantiček, kuštravih las in pegastega obraza. V eni roki je nosil pleteno košarico, z drugo je stiskal krivo leskovo palico. Potikal se je med grčavi-mi stoletnimi bukvami, gladkimi javorji in v nebo segajočimi jelkami. Oprezal je za gobami. Z bero ni bil nič kaj zadovoljen. V košarici se mu je premetavalo sem in tja le nekaj gobanov in prgišče lisičk. Seveda, poletje se še ni izteklo in tudi deževalo ni že kar nekaj časa. V suhem pa gobe ne rastejo. Saj je to vedel, ker je bil kljub rosnim letom že prekaljen gobar. Če gobe ni našel on, potem je ni nobeden. Za to opravilo je imel nos. A ne samo, da je čutil do gobarjenja veliko veselje, to je počel tudi iz čisto drugih razlogov. Gobe je nosil v mesto, kjer jih je prodajal ženam rudniških uslužbencev. Dobro so mu plačale. Čeprav je izkupiček moral izročiti svoji strogi materi, je vedno utajil nekaj cvenka. Kaj pa sitna mati ve, koliko je iztržil. Sicer mu je nekoč res pretipala žepe in v njih našla utajene novce. Te mu je odvzela, v zameno pa je dobil nekaj gorkih okrog ušes. To ga je
izučilo, da je poslej vedno, preden je stopil k materi na obračun, skril svoj delež v duplo starega oreha, ki je rasel v bregu za hišo.
Ampak tistega jutra je bilo kot zakleto. Pretaknil je širne gozdove vsenaokrog in obiskal vse svoje skrivne kotičke, za katere je vedel le on. Če v takih kotičkih ni našel ničesar, jo je po navadi po najbližji poti odkuril domov. A danes so bili njegovi prostorčki prazni. Toda da bi odšel domov s prazno košaro, se mu je zdelo skoraj greh. Še na drugo, osojno stran soteske pojde, tam so tla bolj vlažna, morda se mu nasmehne sreča. Spustil se je po strmini v ozko korito Idrijce, ki je z glasnim šumom poskakovala čez brzice in slapiče navzdol po tesni strugi. Tu je legel na beli prod in se iz tolmuna pošteno napil hladne vode. Stikanje za gobami ga je močno užejalo. Potem je začel iskati prehod čez rečico na drugo stran. To pa ni bilo lahko. Zgoraj globok tolmun, spodaj še globlji, vmes pa deroče brzice, ki so se pretakale čez zlizane skale. Na drugi strani so se peli v višave previsni prepadi. A kaj pomenijo takšne ovire za fantiča, kakršen je bil Kalarjev Lukec? Hitro je našel primerno mesto, kjer je prebredel deročo strugo in po ozki špranji med dvema prepadoma zlezel višje gor v položnejši gozd. Preiskal je goščavo po dolgem in počez, obhodil nekaj svojih kotičkov, a tistega dne se ga je gobarska sreča na daleč izognila. Našel je le nekaj pesti rumenih, krmežljavih lisičk. Ne bo se mu jih splačalo nositi v mesto. Če ni nič, ni nič! Odločil se je, da se spusti nazaj v grapo, potem pa po najkrajši poti domov. Nič kaj dobre volje je med skalami sestopal navzdol. Pod seboj je že opazil ta strmo, ki se je v drznih vijugah spuščala v dolino. Le še dobrih sto korakov je imel do nje. Na poti se bo oddahnil, kajti potikanje po strminah med skalami gor in dol ga je pošteno utrudilo. A tudi dan je bil neznansko vroč. Sonce je pripekalo kot za stavo, še dobro, da je bil v zavetju gostih bukovih krošenj varen pred njegovimi žarki. Ravno je iskal prehod med dvema skalama, ko je v bregu pod njim počila suha veja. Aha, najbrž bo kaka srna, si je mislil fantiček. Previdno je pokukal izza skale. Kaj je videl? Nič! Imel je lep pogled na ta strmo in na razdrapano skalovje, ki je bilo razmetano v bregu nad njo. O kaki divjačini pa ne duha ne sluha. Da je slišal počiti suho vejo, si je verjetno le domišljal. Kakor ima noč svojo moč, tako je tudi gozd poln skrivnosti. Že je hotel nadaljevati pot, ko je v skalovju pod njim spet zašumelo suho listje. Zdaj je dobro slišal, uho ga ni prevaralo. Naj ga strela oplazi, ampak tam doli nekaj mora biti! Pritajil se je za skalo, oprezal in čakal.
Na ravnici pod Krekovšem je bilo živahno. Vozarji, ki so krenili na pot iz doline že ob prvem svitu, so zdaj pridno nalagali les na svoje vozove. Tu so bili zbrani vsi od sinočnje druščine: Tratnik in Rupnik, Čar in Jereb, Kenda in Likar, manjkal ni niti Mekinar. Le Zagraparja ni bilo nikjer videti. Možje so pohiteli z delom. Tega dne so morali opraviti še eno vožnjo. Če se bodo obirali, jih bo lovila noč, kajti pot v dolino ni bila kratka. Ravnica je ležala sredi obširnih bukovih gozdov. Vse-naokrog so se razprostirale strmine in težko prehodne grape. Ob robu jase se je košatila mogočna jelka in v senci njene krošnje je čepela vegasta koliba, pokrita s smrekovo skorjo. Pod njeno streho so si ob slabem vremenu našli zavetje gozdarji, ki so sekali les po okoliških bregovih. Tudi vozarji so se ob dežju s konji vred umaknili v to kolibo. Ob njej je bilo iz kamnov zloženo preprosto ognjišče. Nad njim je visel na verigi sajast bakren kotliček, v katerem so delavci ob večerih kuhali močnik in polento. V kotu kolibe je bil razmetan kup suhe praproti, ki so ga možje
uporabljali za ležišče. Kadar so drvarili v tem okolišu, so namreč prenočevali kar tukaj. Pot v dolino bi jim vzela preveč časa. V grapi pod lesenjačo je izpod skale curljal studenček in se po trhlem žlebu odmakal v izdolbeno korito. Kotiček ob koritu je bil najbolj obiskan kraj na vsej jasi. Semkaj so hodili pit žejni gozdarji in v hladni senci smodili svoje smrdljive cigarete. Tukaj so si po končanem delu opljuskali preznojena telesa s hladno vodo. Tudi vozarji so pri tem koritu napajali svoje vprege. Med napajanjem so imeli čas za pomenek. Ob takih priložnostih so uganili marsikakšno krepko, na račun katere so se ljudje še dolgo časa krohotali po krčmah v dolini.
Zgornji del ravnice je bil natrpan z velikimi kupi bukovih, javorjevih in gabrovih hlodov, ki so jih navlekli gozdarji iz okoliških gozdov. Ves ta les je zdaj čakal na prevoz v dolino. Dan je bil vroč. Na nebu niti oblačka, sonce pa je žgalo kot kovaško ognjišče. Na odprti jasi se človek ni imel kam umakniti pred bleščečimi žarki, ki so se odbijali od belih skal, da je bilo vroče kot v krušni peči. In v tej vročini so se znašli naši vozarji. Pridno so nalagali les na svoje vozove. Pri tem delu so si med seboj pomagali. Vsak voz sta nalagala po dva možaka, če je bil hlod pretežek, sta priskočila na pomoč še tretji in četrti. Tako so s skupnimi močmi trpali voz za vozom. Znoj se jim je v potokih zlival po obrazih in životih, silil jim je v oči in usta. Zaradi vročine se jim še govoriti ni ljubilo. Tišino so motili le udarci cepinov in ropotanje hlodov, ki so jih kotalili na vozove. Iz bližnjega grmovja se je od časa do časa zaslišalo hrzanje, udarjanje kopit in opletanje konjskih repov. Tja so v senco privezali svoje vprege in jim pred gobce nastavili vreče s krmo, da bi se konji med nakladanjem v miru nažrli pustega sena. Figo so imeli mir! Obadi so že tako ali tako velika nadloga, zaradi vročine pa so prav ponoreli. Celi roji so se zaganjali v uboge živali, te pa so se na vse kriplje branile z gobci in repi. Sicer so jih vozarji že zjutraj natrli z zmečkanim orehovim listjem, ki obadom smrdi, a to ni pomagalo prav dosti. Živali so trpele. V bližnjih gozdovih so pele gozdarske sekire in praskale žage. V višavah nad ravnico je po nebu jadral mogočen kragulj. Od nekod se je pripodi-la jata vran in se začela srdito zaganjati v kralja višav. Toda ta se zanje sploh ni zmenil. Kaj mu pa morejo? Kakor da bi se piščanci spopadli s petelinom! Mekinar je zabil cepin v debel gabrov čok. Privzdignil je zamaščen klobuk, si otrl potno čelo in spregovoril: »Vročina pa taka! Saj nas bo še sežgalo. Daj, Tratnik, vzemi tisti drog in zbezaj sonce tja za hrib. Naj prižiga še na oni strani, tu ga imamo že preveč.« Vozarji so se naglas zakrohotali. Tratnik je povzel besedo: »Kaj tarnaš kot stara baba! Naj sonce sije, kdaj pa bo, če ne poleti? Pozimi, ko te bo mraz ščipal v nos in ušesa, boš pa spet jokal, naj ti ga porinem nazaj na to stran hriba.« Spet se je po jasi razlegal glasen krohot. A voznik se ni dal: »Nič ne bom jokal. Pozimi Mekinar že ne bo vozaril. Grel se bo na zakurjeni peči pri ženkici.« Vskočil je hudomušni Likar: »Kaj ne boš vozaril? Seveda boš, ženkico pa ti bo grel kdo drug. Sosedje radi priskočimo na pomoč.«
»Kaj boš ti grel mojo babnico, saj še svoje ne moreš, ko pa te ni nikoli doma. Če nisi na vozu, si pa v gostilni.«
Tako so se zbadali naprej. Toda Mekinar je speljal pogovor v drugo smer: »Le kje se vlači tisti presneti Grapar? Po navadi je zjutraj prvi na cesti, danes pa zlomka ni od nikoder. Mogoče kdo kaj ve o tem?«
»Kaj pa je o tem sploh treba vedeti? Sinoči je šel stavit za sodček vina, danes se je ustrašil, da izgubi. Podelal se je!«
Mekinar je bil hud: »Nič podelal, stava velja. Vsi ste bili za pričo. Spili bomo tisti sodček, četudi Zagrapar proda zadnjo kravo iz hleva.«
Tedaj se je oglasil preudarni Čar: »Ali mu ne bi odpustil tistega vina? Kdo pravi, da boš stavo dobil ti? Le pomisli, kaj bo, če zmaga on. Norčeval se bo iz tebe po celi dolini, da si še nosa ne boš upal pomoliti iz hiše.«
»Nič mu ne bom odpustil, bahaču bahatemu. Speljal bom, kakor sem stavil: Dva tovora, brez zavirača!« je pribil Mekinar.
Čar ga ni hotel več prepričevati. Videl je, da bi bila vsaka beseda bob ob steno, ker je bil Mekinar trmast kot mula. Če bi na njegovih plečih cepil drva, ne bi popustil. Tedaj se je oglasil naglušni Rupnik, ki je šele zdaj ugotovil, da beseda teče o Za-graparju: »Njega danes ne bo. Sem se zjutraj mimogrede oglasil pri njem. Bolan je. Je rekel, da mu kuje v glavi, saj se ga je sinoči najedel kot Katra štrukljev. Ta človek nima mere. Zlival ga je vase, kot da bi imel sod v trebuhu. Danes pa mu kuje! Kar naj trpi, bo vsaj vedel za drugič, he, he, he!«
Možje so se spet vrgli na delo. Urno so nalagali voz za vozom. Ko so končali, se je oglasil Mekinar: »Fantje, zdaj pa na moj voz še en tovor. Pomagajte mi, da se ne bom sam mučil.« Možje so se molče spogledali. Hudič misli resno. Ta ne bo odnehal. Čar je stopil predenj in ga skušal pregovoriti še enkrat: »Daj, bodi pameten! Pozabi na tisto stavo. Dveh tovorov ne pripelješ po ta strmi v dolino. Pot poznaš, saj danes ne boš prvič vozil po njej. Če se ti kaj zgodi, bomo navsezadnje še mi krivi, ker ti nismo preprečili. Jaz že ne bom odgovarjal za tvoja nepremišljena dejanja. Poveži voz in gremo. Stavo raje plačam sam, kakor da bi me ljudje vlačili po zobeh. Ali ni tako?« se je Čar obrnil k svojim tovarišem.
»Tako je, tako,« so mu odgovarjali na ves glas. A Mekinar je ostal neomajen. Da bi stavo, ki jo je sklenil, za njim plačevali drugi! To bi šele bila sramota! Ko so vozarji videli, da ga ne bodo pregovorili ne zlepa ne zgrda, je Čar odločno zarohnel:
»Prav, če si ne daš nič dopovedati, ti bomo naložili še en tovor. Potem pa pelji v božjem imenu, kakor veš in znaš. Ampak če se ti kaj zgodi, da ne boš potem krivil nas. Sam sem te hotel pregovoriti, trma trmasta. Vsi ste za pričo, da je bilo res tako!« se je spet ozrl po svojih tovariših.
Ti so mu vneto prikimali, poprijeli za delo in doložili Mekinarju na voz še en tovor. Ko so končali, so natovorjene vozove povezali z verigami, mu jih zadrgnili z dolgimi gabrovimi okleščki. Pregledali so verige, kolesa, zavore ^ Vse je moralo biti zanesljivo, kajti vsaka napaka se jim lahko usodno maščuje. Potem so iz grmovja privedli konje in jih pripregli. Vozovi so se razvrstili v kolono. Spredaj je bil Čar, za njim pa še vsi ostali. Zadnji v koloni je bil Mekinar. Običajno je bil - kot najbolj izkušen vozar med njimi - na čelu, a danes je vedel, da svojih tovarišev ne bo mogel dohajati. Preden so krenili, se je Čar postavil pred svoje konje. Počil je z bičem, kot da bi ustrelil iz puške. »Možje, naj vam bo srečno. Gremo! Na ta strmo!« »Na ta strmo!« so mu v zboru glasno odgovorili vozarji.
Čar je še enkrat počil z bičem, da je odmevalo po ravnici, in kolona se je odpravila na pot. Vozovi so cvilili, kolesa so ropotala po razdrapanem kolovozu, konji so hrzali in bili s podkvami ob skale, verige so žvenketale. Pot je nekaj časa vijugala prečno skozi gozd malo navzgor, malo navzdol. Tu je bilo voziti igrača. Izkušen vozar bi to lahko počel z zavezanimi očmi. Toda ravnega dela je bilo kmalu konec.
Pot se je nenadoma prevesila preko roba strmo navzdol. Tu je bil pravi začetek ta strme. Čar je ustavil konje in se ob vrsti voz napotil nazaj do Mekinarja. »Si se premislil?« ga je glasno vprašal. Ta mu ni odgovoril, ampak samo odločno odkimal z glavo.
»Prav, sam tako hočeš! Mi te ne bomo čakali, peljali bomo naprej. Če boš prišel v težave, zakriči dol po bregu, vrnemo se in ti pomoremo. Še vedno pa lahko kadarkoli razložiš voz, če bi šlo kaj narobe. Obljubi,« se je pričakujoče zazrl Meki-narju v oči, v upanju, da se bo možakar morda le unesel. A Mekinar je bil trd. »Nič ne bom kričal in ne razlagal voza: Speljal bom to hudičevo pot tako gotovo, kakor sem tukaj. Vi pa se le pripravite. Še danes zvečer ga bomo pili v krčmi, da bo joj!«
Čar se je vrnil k svojim konjem, zavrl voz, zgrabil za uzde in kolona se je počasi začela pomikati navzdol. Napredovala je le počasi. Na strmih in nevarnih delih so si vozarji pomagali med seboj. Prvi voznik je vodil konje za uzde, naslednji mu je zadaj zaviral. Zaviranje pa je bila prava umetnost. Kolesa so morala biti zavrta ravno prav. Če so bila zavrta preveč, so na gladkih skalah začela drčati in voz je potisnil konje. Če so bila zavrta premalo, so se kolesa vrtela prehitro in zgodilo se je isto. Tako je moral zavirač nenehno vrteti zavorno ročico v eno ali drugo stran, kakor so pač kazale razmere na poti. Pri tem ni smel zamujati, kajti v nasprotnem bi voz pridobil preveč hitrosti in porinil vprego v prepad. Ko je bila prva zaprega čez nevarno mesto, se je zavirač vrnil do svojega voza, tisti, ki je bil za njim, pa mu je zaviral. Tako so si podajali voz za vozom, dokler niso bili vsi čez nevarno mesto. Ko so spet pripeljali do naslednje ovire, se je vsa stvar ponovila. Mekinar je še enkrat pregledal voz, čeprav je vedel, da je vse v redu. Potipal je verige in glej ga zlomka! Močno so popustile. Skrajšal jih je za nekaj členov in nato močno zadrgnil z gabrovim okleščkom. Na svoj voz se je zanesel, saj mu je nedavno kolar zamenjal počeno oje, nekaj dotrajanih kolesnih naper in izrabljene cokle pri zavorah. Zgrabil je konje za uzde in z odločnim klicem pognal vprego. Voz se je premaknil. Navzdol je šlo le počasi, korak za korakom. Če bi imel naložen samo en tovor, ga ne bi skrbelo. Tako pa se je visoko naložen voz zaradi prevelike teže nevarno nagibal sem ter tja in škripal kot okostnjak. Vsaka skala, ki jo je povozilo kolo, je bila nevarna. Najbolj pasji so bili ostri ovinki, ki so se vrstili drug za drugim. Tukaj je zares šlo po metrih. Tako je po polževo pripeljal do prve ovire. Tu se je pot nagnila strmo navzdol. A to ni bila pot, ampak drča. Na več mestih je vodila čez gladke izlizane skale, kar je bilo še posebno nevarno. Na takih mestih so po navadi kolesa drčala, voz je teža porivala navzdol in voznik je bil s konji vred nemočen. Na vrhu klanca je Mekinar ustavil. Do tu je šlo kar dobro in pogum mu je vidno rasel. Toda ob pogledu na drsalnico pod seboj so ga začeli obhajati dvomi. Naj gre naprej ali ne? Že se je začel kesati, da je sinoči sklenil to nespametno stavo. Seveda, bil je pijan, v pijanosti pa človek počne neumnosti, kakršnih s trezno glavo ne bi nikoli. O, da bi sinoči imel jasno glavo! Z Zagraparjem ne bi šel stavit nikdar in nikoli. A zdaj je, kar je. Ponos mu ni dopuščal, da bi odstopil. Seveda, ta prekleti ponos. Koliko neumnosti, zamer in tragedij se je na tem svetu že zgodilo zaradi trapastega ponosa. Ej, Mekinar, Mekinar! Le kaj boš na onem svetu počel s svojim ponosom, svojo vzvišenostjo in oholostjo? Nič, ti pravim, nič! Poln si samega sebe, v resnici pa si navadna smet, navaden smrtnik, kakršen je Zagrapar, pa Čar, ki ti je hotel dobro, ali čisto običajen tatič, ki ukrade kokoš za sosedovim
plotom. Poteptaj svoj ponos, razloži voz in pelji v božjem imenu varno v dolino. Le zakaj bi zaradi ničevega ponosa in nepremišljene stave spravljal svojo vprego in samega sebe v smrtno nevarnost. Sprejmi to breme na svoja pleča. Ne bo ti padel klobuk z glave, če se ti bo Zagrapar posmehoval po celi dolini. Tako je premišljeval Mekinar, ko je stal na vrhu strmine in opazoval nevarno drčo pod seboj. A ob pomisli na hvalisavega Zagraparja se je v njem prebudila kljubo-valnost. Ne bo se norčeval iz njega in ne bo pil njegovega vina. Če sem stavil, sem stavil! Besede še nisem požrl nikoli in je tudi danes ne bom. Odločno je zagrabil za povodce in pognal. Ritensko se je pomikal pred konjema navzdol in ju spodbujal s pomirjevalnimi besedami. S konji moraš ravnati sicer odločno, ampak zlepa. Če boš kričal ali jih celo tepel, bodo živali postale nervozne in ne bodo ubogale tako, kot bi morale. A vsak napačen korak lahko postane usoden. Sklanjal se je h konjema med noge in opazoval pot. Vodil ju je tako, da se je voz izognil vsaki skali, ki je štrlela iz tal. Ničkolikokrat je ustavil in odšel do zavore, kjer je zaviral ali odviral, kakor je pač bilo potrebno. Nekajkrat so kolesa zdrčala čez gladke plošče in naloženi hlodi so dregnili konja v zadnjo plat. V takem primeru je Meki-nar na vso moč zategnil uzde. Konja sta se uprla z vsemi štirimi in zadrževala voz, dokler se ni ustavil na mehkejšem terenu. Da, ta njegova prama, to sta bila uigrani par. Ubogala sta ga na vsak njegov mig, odzvala sta se na vsako njegovo besedo. V neskončnih vožnjah po razritih strminah so se navadili drug na drugega in delovali kot eden. Mekinar se je lahko zanesel nanju bolj kakor na samega sebe. Tega dne sta se še posebno izkazala, kot da bi slutila, da gre zares, in Mekinar jima je bil zelo hvaležen.
Tako so skrajno počasi in z mnogimi postanki prevozili drčo in se ustavili na lažjem delu. Saj ni bil dosti lažji, na ta strmi lahkih delov ni bilo. Povsod je prežala nevarnost. Ravno tukaj je nekoč Zagraparju popustila zavora in voz je porinil vprego čez pot. Vse skupaj se je ustavilo tik nad prepadom, da je moral posredovati Mekinar s svojimi prami. In malo nižje doli se je pred leti gluhemu Rupniku utrgala veriga. Ves tovor se mu je skotalil v grapo, da je moral s praznim vozom v dolino.
Mekinar je priropotal do naslednje strmine. Tu je ustavil konja, da si odpočijeta. Počitka pa je bil potreben tudi sam. Na čelu so se mu nabirale debele potne srage in znoj mu je v curkih lil po telesu. Toda to ni bilo samo zaradi vročega dneva, ampak tudi zaradi skrbi, ki mu je z vso težo pritiskala na pleča. Mu bo uspelo? Bil je šele dobro na začetku poti, do doline ga čaka še veliko težav. V glavi se mu je zavrtelo. Kaj je zdaj to? S tisto drčo se je res namučil kot grešna duša v vicah, a da bi se mu zaradi tega vrtelo v glavi! To pa že ne. Tedaj se je domislil. Seveda se mu vrti, ko pa sinoči ni imel pameti. Nažrl se je tiste krčmarjeve kislice kot gosenica zelja, danes pa se mu temni pred očmi kakor starčku na smrtni postelji. Prav mu je, trpi naj, če sam zase ne ve, koliko ga prenese. Da se mu je moralo to pripetiti ravno danes, ko bi moral biti spočit in oster kot nabrušena sekira. Fej te bodi! Sram je lahko tudi krčmarja, ki toči tako brozgo, da bi še vola vrgla po tleh. Vprega se je odpravila naprej. V tem klancu bo moral biti še posebno previden. Spodaj je namreč oster, močno povešen ovinek, kjer se je že marsikomu prevrnil voz. Likarju je nekoč celo polomilo noge, ker ni pravočasno odskočil, in ga je zadel bukov hlod. Revež šepa še danes. Če se kaj takega primeri njemu, je pogorel. Svojih tovarišev ne bi mogel priklicati na pomoč, kajti njihovo vpitje in ropotanje voz
je že zdavnaj utihnilo nekje spodaj v grapi. Toda če je zmogel prvo drčo, bo tudi drugo. Voz je cvilil in se nagibal zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Kolikokrat je moral tistega dne skočiti do zavore in od tam nazaj do konj, še sam bog ne bi vedel. On ni štel. Ničkolikokrat se je tovor povesil, tako da je šlo za las. Če bi se ga le dotaknil, bi se voz prevrnil. Večkrat mu je zdrčalo na globokih skalah in breme je začelo porivati močna konja iz ovinka. Prama sta se uprla z vsemi štirimi in le njima se je moral zahvaliti, da ni vse skupaj zgrmelo v prepad. Mekinar se je namučil kot vol. Toda premagal je strmino, prevozil lažji del, se spopadel z naslednjo drčo ^ Vprega se je počasi, a vztrajno, korak za korakom pomikala navzdol. Izkušenega voznika so večkrat obhajale skušnjave, da bi odnehal. Razloži voz in rešen boš vseh skrbi. Če že sebi nočeš dobrega, prizanesi vsaj konjema. Daj, razloži, glava je vredna več, kot sta vredna čast in sodček vina skupaj, pa naj se mu Zagrapar posmehuje, kolikor hoče. Ali kadar se je domislil bahatega Zagraparja, je jezno pljunil in odločno nadaljeval pot.
Tako je šlo navzdol ovinek za ovinkom in še sam ni vedel, kdaj se je približal dolini. Pot se je zravnala, pred njim je bilo le še nekaj nezahtevnih položnih ovinkov. Tu se je ustavil in globoko oddahnil. Zmagal je! Težko breme se mu je odvalilo od srca. Iz globoke grape se je že slišalo bučanje reke, ki se je pretakala po tesni strugi. Ob spoznanju, da je zunaj nevarnosti, so ga obhajale vesele misli. Bil je v dolini. Skrajni čas! Če bi se pred njim pojavila samo še ena strmina, bi nemara res odnehal, kajti bil je na smrt utrujen. V glavi se mu je spet zavrtelo, da je moral sesti na bukov panj ob poti. Glasno je preklel sinočnje pijančevanje, krčmarjevo vino in svojo lastno nespamet. Ta strma zahteva celega človeka in ne takega zapitega opletača, kakršen je bil tega dne on sam. Ko je prišel k sebi, je spet pognal. Pot se je razširila in položila, tudi štrlečih kamnov ni bilo več na njej. Lepo je šlo naprej. Mekinarju je zbranost popustila, saj je bil zunaj nevarnosti. Tedaj se je zgodilo. Nenadoma sta konja divje zarezgetala, se vzpela na zadnje noge in z vso silo planila naprej. Težki voz je bil sicer zavrt, ampak mogočna pra-ma sta ga z veliko hitrostjo vlekla za seboj kot igračo. Mekinar se jima je z obema rokama obesil na uzde in ju z glasnimi kriki poskušal zaustaviti. Konja se za njegovo prizadevanje nista zmenila. Porivala sta ga pred seboj kot otep slame. Viseč na povodcih je ritensko komaj pravočasno odskakoval, sicer bi ga pobesneli živali pomendrali. Prednje kolo je povozilo štrlečo skalo, voz se je nagnil in prevrnil pod pot. Za seboj je potegnil še vprego z Mekinarjem vred, ki se je zapletel med jermene in ni mogel odskočiti. Iz njegovih ust se je iztrgal strašen krik, potem se mu je zavrtelo v glavi in stemnilo pred očmi.
»Konec je!« je še zagrgral in to je bilo poslednje, kar je storil, preden ga je zagrnila večna tema. Voz se je preobračal po strmini, verige so popustile, tovor se je razsul. Hlodi so se z glasnim bobnenjem kotalili v prepad in konja sta predirljivo rezgetala. Ni minila niti poštena minuta, ko sta prama zarezgetala zadnjikrat in je poslednji hlod treščil na dno prepada. Vsega je bilo konec. Nad pokrajino je zavladala zlovešča tišina. Le reka v globoki grapi je pošumela svojo večno pesem, kakor da se ni nič zgodilo.
Mekinarja so pokopali čez dva dni. Pogreb je bil žalosten da le kaj. Na njegovi zadnji poti se je zbralo mnogo ljudi. Od njega so se poslovili sorodniki, tovariši vozar-ji, gozdarji, rudarji, bližnji in daljni sosedje ^ Ob odprtem grobu se je v imenu
vozarjev od njega poslovil voznik Čar. Njegove poslovilne besede so bile tako ganljive, da se je marsikomu zarosilo oko. Po pogrebu so se vozarji zbrali v krčmi. Soba je bila nabito polna, saj se je tukaj ustavilo še mnogo drugih pogrebcev. Gospodinja se je le s težavo motala med njimi, ko jim je hitela streči pijačo. Vozarji so - kot po navadi - sedeli za javorjevo mizo v kotu. Tistega dne jim ni bilo za pijačo, kaj šele do pogovora. Mrko so sedeli vsak na svojem sedežu in buljili v kozarce pred seboj. V srcih so premlevali bridko Mekinarjevo smrt. Smrt je že sama po sebi žalostna, ampak takšna, kakršno je storil on, to je bilo preveč celo za trdokožne vozarje. Še se jim je pred očmi prikazoval strašen prizor, ko so ga vlačili iz prepada. Bil je ves krvav, raztrgan, razbit in polomljen, da ga ne bi spoznala niti lastna mati. Zato jim danes pogovor ni in ni stekel. Navsezadnje je Likar le pretrgal moreče vzdušje.
»Možje, spijmo ga kozarec v njegov spomin. Saj smo nešteto ur preživeli skupaj v dobrem in slabem. Nič ne pomaga, če se še tako žalostimo, nazaj ga ne bo več.«
Kenda mu je pritegnil: »Res je! Nič ne pomaga, naj žalujemo, kolikor hočemo. Smrt ga je vzela, kakor bo tudi nas.«
Oglasil se je še Jereb: »Tako je, danes tebi, jutri meni. Kdo ve, kakšen konec čaka nas? Zato se ne bom grizel sam pri sebi, raje bom zvrnil tale kozarček. Mekinar se ne bi jezil, če bi vedel.«
Tratnik mu je pritrdil: »Prav imaš, kaj bi se žrli zaradi njegove smrti, ko pa vse skupaj nič ne pomaga. Dostojno smo se poslovili od njega, kaj več zanj ne moremo storiti. Tebe, Čar, pa moram pohvaliti. Čeprav sem bil že na nešteto pogrebih, takega govora, kot si ga danes rajnkemu Mekinarju imel ti, pa še nisem slišal.« Čar je bil skromen: »Kaj me boš hvalil, povedal sem le tisto, kar je res. Če sem rekel, da je rad dal za pijačo, je to resnica, in če sem trdil, da je bil med nami najboljši vozar, se tudi nisem zlagal. Spijmo ga v njegov spomin, takega med nami ne bo več!« Dvignili so vsak svoj kozarec in ga spili na dušek. Le Zagrapar, ki je sedel v kotu, se svojega ni dotaknil. Z rokami si je podpiral glavo in nepremično strmel v grčo na mizi. Odkar je prišel v krčmo, še ni spregovoril besede.
Sčasoma se je pogovor le razživel. Obujali so spomine na dogodke, ki so jih doživeli skupaj z rajnim, premlevali o strašni usodi, ki je doletela njegovo družino, razpravljali o njegovi nesreči na ta strmi _ Nenadoma so se vrata sunkovito odprla, da bi skoraj zletela s tečajev, in med njimi se je pojavil stari Kalar. Za roko je držal svojega sina Lukca. Temu se je na pegastem obrazu videlo, da je zelo prestrašen. Vlekel se je nazaj v vežo, da ga je oče komaj zadrževal na pragu. Kalar se je razgledal po sobi. Ko je v kotu opazil Zagraparja, je z okovanim čevljem nekajkrat srdito udaril ob leseni prag, da je votlo zadonelo, kot bi tolkel po praznem sodu. V sobi je nastala tišina in vsi so se obrnili proti vratom. Kalar je še enkrat pobobnal s čevljem ob prag, se zagledal proti Zagraparju in rekel z ledenim glasom: »Ej, sosed, vedel sem, da te bom našel tukaj. Poslušajte, ljudje,« se je obrnil na prisotne, »moj sin Lukec bi rad temu človeku nekaj povedal. Le daj!« Lukec je planil v jok, se hotel iztrgati očetu in pobegniti v vežo. Toda Kalarjev prijem je bil jeklen. Potegnil je prestrašenega sina nazaj na prag. »Vsem povej, kaj si predvčerajšnjim videl na ta strmi.«
»Videl, videl,« je ves v strahu hlipal Lukec. »Videl baklo. Bakla je bila. Vrgel je baklo.«
Ljudje so se čudili. Le kaj ima Kalar za bregom, da se je tako razkuril? In o čem pleteniči njegov smrkolin? Nič niso razumeli. Kalar je stresal Lukca kot prazno vrečo, ta pa je zajokal še glasneje. Iz sebe ni mogel spraviti več nobene pametne besede. Ko je oče videl, da si z njim ne bo mogel pomagati, se je obrnil k ljudem: »Bom pa jaz povedal vsem vam natanko tako, kakor je Lukec povedal meni. Predvčerajšnjim je nabiral gobe tam nad Belo. Na ta strmi je zasačil Zagraparja, ki je čepel za skalo v zasedi. Ko je mimo pripeljal Mekinar, je konjema pod noge vrgel gorečo baklo. Konja sta podivjala in strmoglavila s poti. On je kriv za Mekinarje-vo smrt. Lukec je vse to moral gledati z lastnimi očmi. Le poglejte ga, še danes se trese od strahu. Ko mi je pripovedoval o tem, mu dolgo časa nisem hotel verjeti, češ, mulec si izmišlja, ker bi bil rad pomemben. Ko pa le ni jenjal, sem danes stopil na ta strmo. Kar tako iz radovednosti. Kaj mislite, da sem našel gori? Tole!« Pri zadnjih besedah je izpod srajce potegnil napol dogorelo baklo. Pomahal je z njo proti Zagraparju. »No, kaj imaš povedati o tem?«
Ta je v svojem kotu prebledel kot stena. Toda že v naslednjem trenutku se je obvladal in rekel posmehljivo: »Ti me obtožuješ, da sem kriv Mekinarjeve smrti? Pazi, kaj govoriš! Vsi ljudje daleč naokrog vedo, da me sovražiš zaradi tistega spora, ki sva ga lansko leto imela med seboj. In tudi to vedo, kako si zadnjič na sejmu grozil, da boš obračunal z menoj. Tudi to je znano, da se tvoj smrkavec rad zlaže. Nahujskal si ga, naj me obtoži. In kaj naj bi dokazala tista bakla, ki jo razkazuješ? Nič! Bakel je v deželi, kolikor hočeš, pri vsaki hiši jih imajo, tudi ti jih imaš. Bakle nisi našel na ta strmi, ampak doma v kotu. Lepo si jo osmodil, prinesel semkaj in me okrivil za Mekinarjevo smrt. Ali se zavedaš, da je to huda obtožba? Tožil te bom, da veš! Zdaj pa lepo spravi tisto baklo nazaj za srajco in čim prej izgini, od koder si prišel. Ljudje, ali ni tako?«
V sobi je završalo. Kaj takega! Gostje so mrmrali in se čudili. Oglasil se je krčmar: »Kalar, premisli, kaj govoriš. Bakla ni noben dokaz, tvojemu Lukcu pa tudi ne bo nihče verjel, saj vsi vemo, da laže kot cigan. Ustrahoval si ga. Le poglej ga, še zdaj se trese od strahu kot šiba na vodi. Krivo pričanje je kaznivo, še zaprli te bodo.« Ljudje so mu glasno pritrjevali. Pri mizi v kotu se je dvignil vozar Jereb. Postavil se je za svojega stanovskega tovariša.
»Tega tudi jaz ne verjamem, da bi Zagrapar splašil konja. Res je vseh muh poln in ni noben angelček. Da pa bi storil kaj tako podlega, ne, tega pa vseeno mislim, da ni zmožen. Zato Kalar - zameri ali ne - ti ne verjamem.«
Kalar se ni dal zmesti: »Praviš, da ne verjameš? E, verjel boš, verjel!« Spet je segel za srajco in potegnil izza nje star pomečkan klobuk. Dvignil ga je visoko v zrak. »Ljudje, kdo ne pozna tega klobuka? Ni ga med vami, ki bi lahko trdil kaj takega. Kje sem ga našel? Gori na ta strmi. Ležal je za skalo nad potjo, kjer je hudič prežal v zasedi. Na tistem mestu se še danes vidi poteptano listje.« Zalučal je klobuk med ljudi. Ti so ga otipavali, podajali iz rok v roke in mrmrali: »Njegov je, njegov! Res je Zagraparjev.«
Ta klobuk je namreč Zagrapar nosil na glavi, odkar pomnijo. Pokrivalo je krasila pisana šojina perut in nekaj krivcev divjega petelina. Krajec na zatilju je bil preluknjan. Luknjo je nekoč napravil neki pretepač, ko je z nožem za las zgrešil lastnikovo glavo. Z njim se je Zagrapar hvalil po krčmah, od njega se ni ločil niti v spanju.
Ko so klobuk otipali in pregledali domala že vsi prisotni, je nastal vik in krik. Z vseh strani so se slišali jezni klici: »Morilec hinavski, rabelj, hudoba, hudič prekleti, ubijalec pokvečeni, v peklu se cvri, oplazi naj te strela ^« Dvignil se je Čar in udaril s pestjo po mizi, da so odskočili kozarci: »Kaj si storil, revež ubogi? Da si tako pokvarjen, tega si ne bi nikoli mislil. Toda jaz ti ne bom sodil, sodila ti bo vest. Naj te peče do smrti. Mi pa s teboj ne bomo več vozili, četudi se podre svet.«
Vozarji so mu glasno pritrjevali. Zagrapar je spoznal, da je razkrinkan. Ni več zdržal. Planil je pokonci, se prerinil do vrat in s sklonjeno glavo zbežal iz krčme. Napotil se je v Belo. Brezglavo je divjal po okoliških gozdovih, se spotikal ob skale, plazil čez jarke, zaletaval v grčava drevesa ^ Trnje ga je opraskalo do krvi, gosto grmovje mu je trgalo obleko, da je v capah visela z njega. Toda on se za to ni zmenil. Pred očmi so se mu prikazovali dogodki izpred nekaj dni. Ko je takrat v krčmi sklenil stavo, je bil v svoji pijanosti prepričan, da bo stavo dobil. Po ta strmi ne pripelje dveh tovorov nihče, niti Mekinar. Toda ko je prespal pijanost, mu je v glavi začel glodati črv. Kaj pa, če mu le uspe? Hudič je trmast kot vol in vztrajen kakor lovski pes. Izgubil bo stavo. Če bi bilo samo to! Ljudje se bodo norčevali iz njega in se mu posmehovali še celo leto. Kjerkoli se bo prikazal, ga bodo zbadali, nikjer ne bo imel miru pred njihovimi ostrimi jeziki. Tega ne bi prenesel. Mekinar stave ne sme dobiti, to mu bo preprečil.
Tako je Zagrapar blodil po gozdu že lep čas in še sam ni vedel, kje vse se je potikal tistega dne. Nazadnje so ga noge kar same prinesle na ta strmo. Zločinec se je vračal na kraj zločina. O, saj ni želel Mekinarju nič hudega. Hotel je le splašiti konje, da bi se mu prevrnil voz in bi izgubil stavo. Še v sanjah si ni mogel predstavljati, da se bo nedolžna zadeva spreobrnila v tako strašno tragedijo. Kaj bi dal, da bi čas mogel obrniti nazaj.
Zagrapar se je ustavil in razgledal naokoli. Da, prav tukaj se je zgodilo. Tam nad potjo je skala, kjer se je skrival, in prav za tisto skalo je izgubil klobuk, potem ko je brezglavo zbežal s prizorišča svojega hudodelstva. Še enkrat se mu je pred očmi odvrtel poslednji prizor: kako je odvrgel gorečo baklo, kako sta konja zbezljala, kako se je Mekinar obupno trudil, da bi ju zaustavil, kako se je voz prevrnil po strmini, konjsko rezgetanje in Mekinarjev nečloveški predsmrtni krik. Zagrapar si je s pestmi zamašil ušesa, toda krik mu je še zmeraj odzvanjal v glavi ^
Moj pripovedovalec je utihnil in obrnil poslednje šilce žganja. Potem se je z mokrimi očmi zagledal vame.
»Vidiš, tako je bilo! Zgodbo sem ti povedal po pravici, kakor se je zgodila. Zdaj veš vse.«
»Vsega pa res še ne vem. Na primer to, kaj je bilo z Zagraparjem. So mu sodili?« »Da, bil je obsojen. Toda niso mu sodili sodniki. Še tistega dne se je namreč obesil s hlačnim pasom na bukev, natančno na tistem mestu, kjer je voz zgrmel v globino. Sodila mu je vest!«
Petra Likar
ZAČARANA HIŠA
Najbrž ima vsak kraj, vsako mesto hišo, ki je nekoliko drugačna od drugih. Kjer naj bi prebivali čudaki, drugačni ali nemara kar čarovnice.
Tudi v malem kraju, kjer je sosed poznal soseda, kjer je bila le mala vaška trgovina, ki je bila tudi leglo čenč, je bilo tako.
Hiša je stala na manjšem hribu, kjer je bil čudovit razgled nad vsem krajem. Za hišo se je razprostiral bogat gozd. Ob levem pobočju je tekel bister potoček. A ljudje iz njega niso pili vode. Starejši so pravili, da je tista voda uročena. Kdor naredi požirek, ga bo vse življenje spremljala nesreča. Hiša je samevala že vrsto let. Zadnja prebivalka hiše je umrla pred petnajstimi leti. Pravili so, da je bila zadnja iz rodu čarovnic. Tako kot njeni predniki je tam živela vse svoje življenje. In tako kot njeni predniki je dočakala zavidljivo starost. Ljudje so menili, da ni naključje, da je prav vsak iz te hiše umrl pri devetindevetdesetih letih. A zadnja naj bi bila sama, naj ne bi imela potomcev. In tako je hiša ostala prazna. Nihče ni hodil tja gor, niti je niso upali podreti. Bila je namreč začarana hiša. Miloš je bil učitelj. Rad je imel otroke. Poučeval je že šesto leto. Šola v malem kraju je bila majhna. Obiskovalo jo je le osemdeset otrok. Morda je bilo tudi zato poučevanje tako prijetno. Učitelji so se lahko posvetili vsem svojim učencem in med njimi se je razvila prav posebna vez.
Miloš je poučeval nižje razrede. Tistega dne so imeli izlet v naravo. Odšli so do bližnjega gozda, si ogledovali zdravilne rastline, poslušali ptičje petje. Odkrili so celo lisičji brlog.
Ko je bil čas za malico, so posedli na veliko deblo, ki je ležalo ob stezi. Od tam se je lepo videla začarana hiša. Kopala se je v sončni svetlobi in od daleč se ni zdela tako zelo strašna.
»Zakaj je začarana hiša prazna?« je zanimalo deklico.
»Starejši ljudje pravijo, da so tam nekoč živele čarovnice,« je povedal Miloš.
»Si jih poznal?« je zanimalo fanta.
»Spominjam se stare ženice. Včasih je prišla v dolino v trgovino. Imel sem okrog deset let. Vedno, kadar smo jo srečali, smo se norčevali iz nje in jo klicali čarovnica,« je povedal Miloš.
»Te ni bilo nič strah, da te začara?« je z velikimi očmi vprašala ena izmed učenk. »Pravzaprav me je začarala,« je pomislil Miloš. Pozabil je. Ko pa je njegova učenka omenila, se je spomnil. Nasmehnil se je in jim začel razlagati. Otroci so ga z zanimanjem poslušali.
»Spominjam se, bila je sobota. S prijatelji smo se igrali pri trgovini. Stara ženička, mislim, da ji je bilo ime Zofija. Da, Zofija je bila! Prišla je po poti in s sklonjeno glavo šla mimo nas v trgovino. Vedno smo se norčevali iz nje in tistega dne ni bilo nič drugače.
Eden izmed prijateljev me je zbodel, če jo upam pocukati za rokav. Bil sem pogumen, malce pa sem se želel tudi pokazati pred prijatelji. Čakali smo, da je prišla iz trgovine. Zavihtel sem se na kolo, se zapeljal do nje in jo pocukal za rokav. A nisem
pričakoval, da me bo zgrabila za roko. Bil sem presenečen nad njeno močjo. Izpustil
sem kolo in stal pred njo. Zrla sva si iz oči v oči, še vedno me je držala za roko ^«
»In potem je prestrašeno vprašal učenec in pogoltnil slino.
Miloš je pogledal svoje učence. S strahom v očeh so čakali, kaj jim bo povedal.
»Potem je prav počasi izgovorila moje ime. Bil sem začuden, da ga pozna. Rekla mi
je: »Miloš, ti boš nadaljeval naš rod! Ne pozabi tega. Tvoje življenje je zapisano nam!«
Iztrgal sem se ji iz močnega prijema, pustil kolo na cesti in stekel proč. Prestrašil
sem se,« je povedal Miloš otrokom.
»Kaj pa je s tem mislila?« je zanimalo učenko.
Miloš je skomignil z rameni: »Ne vem! Bila je zadnja iz rodu čarovnic. Nemogoče bi bilo vse, kar je takrat rekla. Razen če je menila, da se bom poročil z njo, staro ženičko,« se je smejal Miloš.
Otroci so se zasmejali. Počasi so pojedli svoje malice in se odpravili naprej. Miloš se je ozrl proti hiši. Prav čudno, da je pozabil te besede, zdaj pa so postale spet žive, kakor bi jih slišal včeraj.
Miloš se je po službi vračal domov in zelo se mu je mudilo. Pojedel je kosilo, ki si ga je pripravil prejšnjega dne, nato pa se preoblekel v delovni kombinezon. Teti je obljubil, da ji bo prepleskal dnevno sobo. Nestrpno ga je že čakala. Iz njene kuhinje je prijetno dišalo.
»Boš najprej malo pojedel?« je vprašala, ko ga je zagledala. »Sem jedel doma, teta,« je povedal Miloš.
»Tolikokrat sem ti že rekla, da bi lahko jaz kuhala za oba! Zakaj si trmast? Mar ni neumno, da jaz jem sama in da ti ješ sam v tisti veliki hiši,« se je jezila. »Teta, rad kuham,« je smeje se povedal Miloš. To je bilo res. Res pa je bilo tudi, da je imela teta čisto svoj način kuhe. Nekajkrat na leto, ni prav pogosto jedel pri njej, je bilo prav dobro. Če pa bi moral vsak dan jesti njene cmoke in žgance, ne, ne, hitro bi se prenajedel tega.
Začel je pleskati, teta pa je stala zraven in ga opazovala. »Si kaj razmišljal, da bi prodal hišo?« je vprašala. Začudeno jo je pogledal.
»Ja, prodal, si kupil majhno stanovanje, preostali denar pa bi dal na banko za hude čase,« je kimala.
»Ne, rad sem v hiši. Spominja me na dni, ko sta bila starša še živa,« je povedal. »Za spomine imaš fotografije. Hiša pa sameva! V njej bi se prav lepo počutila kaka mlada družina, ti je očitno ne boš imel,« se je namrdnila teta. »Le kaj ti je danes,« se je zasmejal Miloš. »Me boš ves dan žrla?« Teta je skomignila z rameni, sedla na stol in ga molče opazovala pri delu. Miloš je živel sam v veliki hiši, ki sta jo zgradila njegova starša. Minilo je že pet let od njune tragične nesreče in ostal je sam. Bil je simpatičen mladenič, a vseeno sam. Včasih, ko je bil še mlajši, ko je bil še najstnik, se je deklet kar trlo. Bil je pravi lomilec src. V vasi jih je bilo kar nekaj, ki so se pred časom stiskale k njemu. A vse so odšle, si ustvarile dom, družino. Nobena ni ostala. Pa ni bilo prav nič narobe z njim, le usoda je tako hotela. V nobeno se ni res zaljubil, pri nobeni ni čutil, da je to tisto pravo. Ni se trudil, le toliko, da jih je imel nekaj časa, potem mu je bilo vseeno, če gredo. Druga za drugo, potem je ostal sam. Od zadnje zveze je minilo pet let. Še sam ni vedel, kam je pobegnil ta čas. A čeprav je bil sam, se ni počutil osamljenega. Vedel je, slutil je, da tista prava pride ob svojem času. Ni se mudilo. Ko jo bo zagledal, bo vedel.
Do večera je končal pleskanje in teta je zadovoljno kimala. »Pripravila sem nama večerjo. Pojedla bova na terasi,« je predlagala. Miloš se je za silo očistil, slekel delovno obleko in odšel na teraso. Seveda, pripravila je cmoke!
Naredil je požirek limonade. V tistem hipu bi sicer veliko raje spil ohlajeno pivo, toda teta ga ni imela. Menila je, da alkohol ne odžeja, zato ga ni hotela kupiti. Večer je bil kar prijeten, pojedla sta, nato še malo posedela. Miloš je bil precej utrujen.
»Lepo je tukaj. Mar nimam lepega razgleda s terase,« je zavzdihnila teta.
Prikimal je in se zazrl v daljavo. Zazdelo se mu je, da vidi luč.
»Mar ni tam začarana hiša?« je osuplo dejal.
Teta je nekaj časa tiho opazovala, nato pa počasi prikimala.
»Le kdo je odšel tja? Zakaj je luč?« se je spraševal Miloš.
»Najbrž kak radovednež,« je teta skomignila z rameni.
Tisto noč se je premetaval po postelji. Ves čas se mu je pred očmi slikala začarana hiša. Sanjalo se mu je, da je sam vstopil vanjo in prižgal luč. Vso noč mu ni dala miru in zjutraj se je prebudil utrujen.
Le s težavo se je dvignil pokonci. Še ne čisto buden je odšel v kopalnico in se oprhal s hladno vodo. Skuhal si je močno kavo, nato se počasi odpravil v šolo. Tokrat ni bil zbran. Motil ga je otroški trušč in le s težavo je čakal konec službe. To ni bilo v njegovi navadi.
»Kolega, kaj je danes s tabo?« ga je v zbornici vprašala sodelavka Ines. »Počutim se, kakor da bi me povozil vlak,« se je kislo nasmehnil. »Mogoče se te loteva gripa. Res obupno izgledaš,« je rekla prijazno. »Preostanek dne bom preživel v postelji in jutri bom dober,« je dejal. »Lahko ti prinesem kaj iz lekarne, ti skuham čaj ^« se je Ines ponudila. Pogledal jo je. Visoka, postavna, samska, le nekaj let mlajša. Imela je dolge rdeče lase, mačje zelene oči, polna usta, nežno polt. Vsak moški bi prikimal, a on je odkimal. Še sam ni vedel, zakaj. Ponujala se mu je lepotica, pa jo je zavrnil. Zakaj?! Kaj se je pletlo v glavi?
»Kakor želiš. Najbrž res potrebuješ mir,« je skomignila z rameni, se obrnila in odšla. Jezen je bil nase. »Bebec, zakaj si jo zavrnil,« je zagodrnjal sam pri sebi. A nekaj v njem je reklo, da ne sme, da je noče ^
Ni mogel spati. Ves popoldan se je premetaval po kavču, menjaval programe na televiziji in gledal v strop. Bil je utrujen, a ves na trnih. Imel je čuden občutek, še nikoli takšnega. Nekaj se bo zgodilo, slutil je, da nekaj prihaja. Zvečer je odšel na sprehod. Glava ga je nehala boleti, počutil se je bolje. Hodil je ob robu ceste, hodil brez cilja in se znašel pred potjo, ki je vodila skozi gozd, nato pa se končala pri začarani hiši. Ozrl se je proti njej. Spet je bila v hiši luč. Nekdo je bil tam. Že je napravil korak po poti, neka sila ga je vlekla tja gor, ko ga je prebudil glas: »Si videl, Miloš?«
Začudeno se je obrnil in zagledal starejšo žensko, sosedo. »Si videl luč?« je nekoliko prestrašeno rekla. Prikimal je.
»Že tri dni je tam gor. Nisem je videla. Pravijo, da ima lase črne kot noč, kožo belo kot sneg, velike oči, ki te začarajo,« je govorila soseda. »Kdo? Kdo je?« je vprašal Miloš.
»Naj bi bila Zofija zadnja. A očitno ni bila. Ena izmed njih je. Prišla je v hišo. Očitno je imela Zofija potomce. Zdaj je tu. Mora biti njena vnukinja. Mlada je, lepa, tako, kot so bile vse. Začarala ga bo, ne bo se mogel upreti. Imela ga bo, dokler ji ne bo naredil otroka, nato ga bo zavrgla. Spet je tu prekletstvo,« je resno govorila soseda. Nato je zamahnila z roko in odšla naprej.
Miloš je z mešanimi občutki stal na poti. Vleklo ga je tja gor. Toda če res živi tam
mladenka, bi se lahko prestrašila. Tja bo odšel popoldan. Jutri. Čeprav ga je sila
vlekla k začarani hiši, se je obrnil in odšel domov. In spet ponoči ni spal. Premle-
val je sosedine besede. Le kaj je mislila s tem? So mar res čarovnice? Nasmehnil se
je. Ni verjel v čarovnice. Nič več. Ko je bil otrok, takrat se jih je bal.
Zjutraj bo odšel k teti na kavo, jo vprašal. Mogoče kaj ve. Stare ženičke imajo čas.
Ves dan se zbirajo v vaški trgovini, vse vedo. Tudi tisto, česar ni.
Naslednjega dne je sijalo sonce, nebo je bilo brez enega oblačka. Miloš se je
odpravil do tetine hiše. Urejala je cvetlični vrt. Na glavi je imela ogromen slamnik,
ki je še pomanjšal njeno drobno glavo. Začudeno ga je pogledala.
»Prišel sem te vprašat, če kaj veš o začarani hiši,« je začel.
»Hm je prikimala in odložila motiko.
»Naj bi v njej bila Zofijina vnukinja,« je povedal, kar je vedel.
»Ja, res je. Mora biti. Na las ji je podobna. Tako njej kot vsem pred njo. Pravijo,
da so si vse podobne. Čarovnice,« je kimala teta.
»Ampak Zofija naj bi bila zadnja?« je spraševal Miloš.
»Pa ni bila. Zofija je imela razmerje, z Ivanom, kmetom, ki je nekoč prebival tu. Njegova mati ga je svarila, pa ni odnehal. Zaljubil se je revež. Zahajal je k njej. No, Zofija je zanosila, kmalu zatem je Ivan umrl v nesreči. Nesreča pri delu, prevrnil se je s traktorjem. Zofija je rodila deklico. A Ivanova mati je bila trmasta. Na vsak način je hotela, da deklica raste ob njej. Zofija je čez noč izginila. Čez nekaj časa pa se je vrnila brez dekleta. Nikomur ni povedala, kje je. No, in zdaj je tu ona, vnukinja Zofije, Izabela,« je pripovedovala teta. »Izabela,« je tiho ponovil Miloš.
»Prišla je po novo žrtev. Po neumnega moškega, ki ga bo uročila, ki ga bo ubila,« je govorila teta.
»Neumne čenče,« je zamahnil z roko Miloš. »Čenče?! Ha! Vse je res, vse je res,« se je branila teta.
»Ne verjamem v čarovnice. V bistvu premišljujem, da bi ji šel izreč dobrodošlico. Najbrž bom edini, ki se ji bom upal pogledati v oči,« je izzival Miloš. »Nikar ne hodi tja, svarim te!« je bila teta resna.
»Ah, dekletu delate krivico! Nič ni kriva, pa ste jo razglasili za čarovnico, kakor da smo v srednjem veku,« se je postavil na njeno stran.
»Kakor hočeš! A nikar ne hodi potem jokat k meni. Posvarila sem te,« se je namrdnila teta, mu pokazala hrbet in se posvetila rožam.
Miloš je v trgovini kupil piškote, nato se počasi odpravil po stezi, ki je vodila skozi gozd. Nikogar ni srečal na poti. Hodil je v tišini in premišljeval. V sebi je čutil neizmerno zadovoljstvo, ker je šel tja. Čutil je, da se bo tam zgodilo nekaj lepega ^
Na zunaj se je hiši videlo, da že dolgo nihče ni skrbel zanjo. Potrebna bi bila popravila. Ozrl se je okrog. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o dekletu. Menil je, da je v hiši. Potrkal je na vrata, ki jih je pošteno načenjal čas.
Odprla so se takoj, ko je potrkal, in zagledal je čudovit obraz. Smehljala se mu je in ostal je brez besed.
»Pozdravljen,« je rekla in ga gledala. Bila je sproščena, nasmejana, čudovita. »Pozdravljena. Prišel sem, prišel ^« ni mogel dokončati. Bil je osupel nad njeno lepoto.
»Izreči dobrodošlico,« je dokončala namesto njega. Miloš je prikimal, dal ji je piškote. »Vstopi,« ga je povabila naprej.
Še nikoli ni bil v začarani hiši. Pozdravil ga je vonj po starem, ozrl se je okrog sebe. Pohištvo je bilo staro, zanemarjeno. V kuhinji so po tleh ležali lonci. Odšla sta do dnevnega prostora, bil je za silo urejen. V njem je bila ogromna krušna peč. »Šele pred kratkim sem prišla. Ne vem, kje naj sploh začnem. Toliko dela je,« je povedala.
Sedel je za leseno mizo, odmaknila je šaro, jo vrgla v kot. Sedla je nasproti njega
in ga gledala. Ničesar mu ni ponudila.
»Izabela si, kajne?« je začel.
»In ti si Miloš,« je odgovorila in se smehljala.
»Kako veš?« je bil začuden.
»Vem marsikaj. Tudi to, da sem ti všeč. Da si brez dekleta, da si sam. Da si čakal pravo. Mene,« je govorila.
Miloš je ostal brez besed, osupel nad njeno iskrenostjo. Niti kančka sramu ni bilo v njenem glasu. Govorila je, kakor da bi se poznala celo večnost. Tudi njemu se je zdelo tako. Čutil je, da mu pripada. Ali še bolje, da on pripada njej. »Pridi,« je tiho rekla in ga prijela za roko. Ubogljivo ji je sledil. Odpeljala ga je v veliko spalnico. Na sredini sobe je bila ogromna postelja s čudovito svilnato posteljnino. To pa je bilo tudi vse, kar je bilo v tej sobi. Izabela je sedla na rob postelje in ga zapeljivo gledala. Miloš je obstal kot ohromel. Menil je, da sanja. Da se mu je v sanjah prikazala dobra vila, ki mu bo razkrila vse svoje čare. A bila je še kako resnična. Počasi si je odpela zadrgo na lahki oblekici in jo spustila, da ji je padla ob telesu. V čudovitem spodnjem perilu kremne barve je legla na posteljo in se smehljala. »Boš prišel ali boš le stal tam in me gledal?« Miloš se je začel s tresočo se roko slačiti. Ni veliko manjkalo, da bi padel na tla, ko si je slačil hlače. Stopil je do nje, srce mu je divje bilo, dlani so se mu potile. »Tvoja bom. Samo tvoja, če želiš,« je rekla in ga gledala naravnost v oči. »In jaz bom tvoj,« je odgovoril in legel zraven nje ^
Nič več ga ni gnalo nazaj v dolino, bil je začaran. Začaran od silne ljubezni. Lahko bi le ležal na veliki postelji in se ljubil z njo dan in noč. Ni je več hotel zapustiti. A v nedeljo zvečer se je moral vrniti. Nazaj v prejšnje življenje. »Miloš, prodaj hišo. Bodi pri meni. Skupaj bova uredila najin dom, ga prenovila,« je predlagala.
»Čudovita ideja,« se je takoj strinjal. Ni želel izgubiti niti minute, ki mu je bila dana z njo. Ni želel čakati. Nič več.
Še istega dne, ko se je vrnil v dolino, je dal oglas za hišo. Vedel je, da ne bo imel težav s prodajo. Da jo bo prodal hitro in dobro.
Tistega dne ni bil zbran v šoli. Gledal je skozi okno, učenci pa so začudeno čakali. Ni mogel poučevati. Mislil je le nanjo, na njen omamni vonj, čudovit obraz, mehko kožo, čutne ustnice ^
»Zvonilo je. Lahko gremo?« je zaslišal glas učenke.
Nervozno je prikimal, pograbil svoje stvari in skoraj stekel iz učilnice. Rad je poučeval, ljubil je to delo. Zdaj pa ga je začelo utesnjevati. Če bi dobro prodal hišo. Če bi prenehal poučevati, potem bi bil lahko z njo ves dan, vso noč. Ne bi je izpustil izpred oči. Sledil bi ji povsod, ubogal bi njene želje. Le za toliko se je vrnil domov, da je vzel nekaj stvari, nato je skoraj tekel do začarane hiše.
Potrkal je na vrata. Tišina. Poskušal jih je odpreti, pa se niso vdala, bila so zaklenjena. Prestrašeno je pogledal okrog sebe. Le kje je? Odšel je okrog hiše in pogledal skozi okno. Notranjost je samevala. Morda je odšla na sprehod. Morda v trgovino. Saj je vendar resnična! Ni sanjal. Ni bil sam ves konec tedna v začarani hiši, Izabela obstaja. Niso sanje.
Po nekajminutnem čakanju ni več vedel, kaj je res in kaj ne. Ljubezen do nje ga je
zaslepila tako močno, da je mislil, da se mu bo zmešalo. Pogrešal jo je. Njegovo
srce je kričalo, ko je sedel pred vrati in čakal, kdaj jo bo zagledal.
Prišla je šele, ko se je mračilo. Stekel je k njej in jo zgrabil za roke.
»Kje si bila?« je skoraj zakričal.
Začudeno ga je pogledala, se mu izvila iz prijema.
»Je pomembno?«
»Seveda je pomembno! Čakal sem te. Pol dneva že sedim pred vrati in te čakam, se sprašujem, če se boš vrnila, če si morda odšla in pozabila name,« je hitel. »Ne utesnjuj me preveč. Tega ne maramo,« je tiho in resno rekla. Zrla mu je v oči. »Kdo? Kdo tega ne mara? Zakaj govoriš v množini?!« je bil osupel. »Saj ni važno! Pozabi, kar sem rekla. Raje pridi. Pridi, ljubi moj,« je omehčala glas, ga prijela za roko in odpeljala med svilnate rjuhe, kjer je pozabil na vse strahove. Ni je hotel zapustiti, zato je vzel bolniško. Rekel je, da se slabo počuti, in zdravnik mu je napisal teden dni. Ni mogel delati, preveč jo je pogrešal. Ves čas je hotel biti ob njej, čeprav ga je počasi pila. Izabela je bila nenasitna. Ves čas se je želela ljubiti. Čutil je, kako mu pije energijo, pa si ni mogel pomagati. Čutil je, da ji pripada, da ne more več brez nje, postal je obseden od silne ljubezni. Kmalu je dobil kupca za hišo in jo brez pomisleka tudi prodal. »Zdaj bova lahko uredila najin dom,« ji je povedal, ko je dobil denar. »Dragi, uredila bova najino gnezdece. Tu bodo odraščali najini otroci in srečna bova,« je šepetala in se stiskala k njemu.
Težko je čakal, da minejo še zadnji šolski dnevi, vlekli so se v nedogled. Vedno se je bal poletja, se spraševal, kaj bo počel, zdaj pa je komaj čakal. Tistega dne, ko je še zadnje stvari nosil iz hiše, ga je obiskala teta. Bila je videti zelo zaskrbljena.
»Miloš, kaj se dogaja? Zakaj si prodal?« je spraševala. »Preselil se bom k njej,« je povedal.
»Torej je res! Res, kar govorijo ljudje. Čarovnica te je dobila v svoje kremplje,« je osuplo govorila teta.
»Ne govori tako o njej! Ni čarovnica,« se je razjezil.
Teta je stopila za korak nazaj. Takega ni poznala. Še nikoli se ni tako obnašal. Bil je drugačen, spremenjen.
»Miloš, nikar! Tvoje življenje je v nevarnosti. Ne stori tega,« ga je prosila. V njenih očeh se je zrcalil strah.
»Neumnosti in vaške čenče! Ne poznate je, zato je ne obsojajte! Čudovita ženska
je, nevoščljivi ste ji. Nevoščljivi ste najini ljubezni,« je govoril.
Teta je zmajala z glavo. Ni imelo smisla, ne bi ga mogla pregovoriti.
»Če me boš potreboval, veš, kje sem,« je še rekla, se obrnila in odšla.
Hitro je pozabil na njen obisk. Ni imel časa razmišljati o tem. Mudilo se mu je. Tako
dolgo je že ni videl. Minute so se zdele strašansko dolge, kadar je ni bilo zraven.
Izabela ni nikoli odšla v vas. V trgovino je hodil Miloš. Večkrat jo je prosil, naj gre
z njim, pa je vedno odkimala.
»Zakaj nočeš dol? Naj ljudje vidijo, kako čudovita si,« je govoril.
»Kaj ljudje mislijo, mi je vseeno. Pomembno je, da sem všeč tebi, vsi drugi me ne
zanimajo,« mu je odgovorila in njene besede so mu zadostovale.
Poletje je potrkalo na vrata in Miloš se je lotil popravila hiše. Veliko je postoril
sam, pomagala pa mu je tudi Izabela.
Ko sta krpala streho, je nenadoma rekla: »Miloš, pridi k meni! Ljubi me tu!« Začudeno jo je pogledal. Izabela je legla na streho in si slekla spodnje perilo. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Smejala sta se in ljubila na strehi začarane hiše, pod njima pa je ležala vasica.
Avgust je bil vroč in soparen. Zunanjost hiše je bila zakrpana, lotila sta se notranjih del.
Tistega jutra je Miloš dolgo spal. Prejšnjega večera se je zamudil z delom v kopalnici. Hotel je dokončati. Dokončal bi že prej, če ga ne bi motila njegova ljubljena. Prišla je v kopalnico, legla zraven njega na tla in se hotela ljubiti. Ni je mogel zavrniti. Nikoli je ni mogel zavrniti, pa če je bil še tako utrujen. Pogledal je na uro. Deset je bila mimo. Izabele ni bilo več v postelji. Vstal je, se oprhal, popil kavo. Iskal jo je, toda ni je bilo. Menil je, da je v gozdu. Večkrat je sama stekla v gozd. Rekla je, da jo sprošča. Rada je šla sama. Tokrat je odšel za njo. V gozdu se še nista ljubila. Mogoče jo bo dobil na jasi. Na mehki travi.
Hodil je tiho po stezici. Upal je, da jo bo našel. In jo je. Klečala je poleg malega potočka. Govorila je. Ni slišal, kaj. Stopil je bližje. »Želim si, da vidi otroka. Potem lahko grem. Počakala bom, da ga vidi.« Miloš je obstal. Nikogar ni bilo. Bila je sama. S kom je govorila? »Izabela,« je dejal.
Obrnila se je, prestrašeno ga je pogledala. »Kaj počneš tu?«
»Iskal sem te. S kom govoriš?« je vprašal.
Nasmehnila se je, vstala in stopila k njemu. »Z nikomer. Sama s sabo, z gozdom.« Prijela ga je za roko in skupaj sta odšla nazaj. V gozdu se ni želela ljubiti. Avgust se je hitro bližal koncu in Miloš je bil vsak dan bolj žalosten. Začel se bo pouk, moral bo hoditi v vas, puščati Izabelo samo. Zdaj jo je ljubil še bolj. Pod srcem je nosila otroka.
»Prav je, da imaš službo! Nekdo bo moral skrbeti za družino,« mu je govorila. Kolegi so ga začudeno gledali, ko je prvega dne prestopil prag zbornice. Nihče ni upal naravnost reči, vsi so se izogibali pogovoru o začarani hiši. Miloš je začutil razliko med njimi.
»Še vedno sem isti. Nikar me ne glejte tako. Nikogar ne bom začaral, čeprav živim tam s čarovnico,« se je smejal.
»V vsaki vaški čenči je nekaj resnice. Pazi se,« je spregovoril njegov kolega. »Neumnost. Izabela ni čarovnica. Je čudovita mlada dama, ki me ljubi in jaz ljubim njo. Na pomlad bom postal očka,« je ponosno povedal. »Čestitam,« je prikimala kolegica.
Počasi so se privadili, da Miloš stanuje v začarani hiši, in niso ga več morili s tem. Le teta mu še vedno ni dala miru. Zaradi njenega nenehnega teženja jo je obiskoval zelo poredko.
»Miloš, odidi, dokler še lahko! Pusti jo pri miru. Vzamem te pod streho, dokler se ne boš postavil na noge. Nad tabo se zgrinja nesreča, mar res ne vidiš,« mu je govorila. A Miloš je le zamahnil z roko in se smejal. Nekoč je o svoji teti povedal Izabeli.
»Jo želiš spoznati? Mogoče bo potem teta spremenila mnenje o tebi. Mogoče bo
končno dojela, da me ne boš ubila in da nisi čarovnica,« je govoril.
Izabela je zamišljeno kimala. »Vseeno je, če jo spoznam ali ne.«
Tistega dne je deževalo. Miloš, ki je v šolo hodil peš, je bil premočen do kosti.
Pred šolo pa je naletel na teto. Bila je prestrašena.
»Kaj pa ti tukaj? Prehladila se boš,« je bil začuden.
»Miloš! Nekaj strašnega se bo zgodilo. Sanjalo se mi je. Poslušaj me, prosim! Sanjalo se mi je o njej, o čarovnici. Nesreča je tu,« je govorila zmedeno. »Teta, pomiri se. Nič hudega se ne bo zgodilo. Le sanjalo se ti je. Pojdi domov, skuhaj si čaj in se pogrej. Ko končam pouk, te obiščem,« jo je poskušal pomiriti. Odšla je, toda še vedno jo je bilo strah.
Ni pozabil nanjo, res je odšel do nje, ko je končal. A ni odprla vrat, ko je trkal nanje. Vstopil je. Našel jo je na tleh. Poklical je zdravnika, a ta je le odkimal. »Kap,« je na kratko povedal zdravnik in odšel. Miloš je bil zmeden. Kaj se je zgodilo? Povedal je Izabeli. Ta ni niti trenila z očesom.
»Urediti bom moral vse potrebno za pogreb. Njen edini sorodnik sem,« je povedal Miloš žalostno.
»Nikar ne bodi žalosten. Prišel je njen čas. Ničesar ne bi mogel spremeniti,« ga je tolažila.
Pokopal je teto. Izabela se pogreba ni udeležila. Tistega dne se je počutila slabo,
zato je ostala doma. Na pogrebu se je trlo ljudi. Ne toliko zaradi tete. Prišli so, ker
so želeli videti čarovnico. Ni jim uspelo.
»Kaj bova s hišo,« ga je vprašala, ko je prišel domov.
Začudeno jo je pogledal.
»Najbolje bi bilo, da jo prodava. Ne potrebujeva je,« je rekla. »Ne vem. Nisem še razmišljal o tem,« je odkimal z glavo.
Zima je bila dolga in ostra. Izabelin trebušček je bil vsak dan večji in ona vsak dan lepša.
»Danes moja ljubica neverjetno brca,« je rekla in si božala trebuh.
»Govoriš, kakor da bi vedela, da je deklica. Mogoče je deček,« se ji je nasmehnil
Miloš.
»Deklica je,« je prikimala.
Tistega dne, ko se je vračal iz šole domov, je občudoval travnike, ki so jih pobelili
zvončki. Pomlad je prišla v vsej svoji lepoti.
Odprl je vrata in zaslišal govorjenje. Prepoznal je Izabelin glas.
Odšel je k njej. Klečala je nad posteljo, se držala za rob in glasno govorila: »Pridi, pridi, deklica!«
»Izabela?« je začudeno vprašal.
Pogledala ga je. Njene oči so bile neverjetno črne, njen smeh neverjetno hladen. Počasi je rekla: »Prihaja!«
»Odpeljati te moram k zdravniku. Ne moreš roditi tu, sama,« je prestrašeno začel. »Zakaj ne?! Vse ženske v tej hiši so. Tudi jaz bom,« je odvrnila mirno. Stal je med vrati okamenel in gledal.
Izabela je močno potisnila in z lahkoto spravila na svet malo deklico.
Prijela jo je, uredila vse, jo očistila in zavila v odejo. Vse je storila tako, kot da bi
to opravila že najmanj desetkrat.
»Temna je. Imela bo črne lase, kakor noč. Naj bo Noč. Naj bo Nisha! Naj se nadaljuje naš rod,« je govorila Izabela.
Miloš je še vedno negibno stal in presenečeno zrl v dogajanje. »Poglej jo,« je tedaj rekla.
Stopil je bližje. Dala mu jo je v naročje. Podobna ji je bila. Bila je izrezana Izabela. »Lepa je,« je dejal in jo poljubil.
»Zdaj naju pusti pri miru. Potrebujeva nekaj časa zase. Nocoj boš spal na kavču,« je hladno rekla Izabela in ga postavila pred vrata.
Vso noč ni zatisnil očesa. Vesel je bil hčerinega rojstva, hkrati pa osupel nad dogajanjem, ki mu je bil priča.
Kaj, če je res? Kaj, če je Izabela čarovnica? Odgnal je te misli, se jezil sam nase. Prisluhnil je. Iz spalnice ni bilo slišati niti glasu. Najbrž sta sladko spali. Obe. Proti jutru je zaspal. Ko se je predramil, je presenečeno pogledal okrog sebe. Dogodki prejšnje noči so mu počasi napolnili glavo. Skočil je pokonci in odšel v spalnico. Počasi je odprl vrata. Izabela je bila budna. Mala je sladko spala zraven nje. »Kako se počutiš?« jo je vprašal. »Dobro,« je odgovorila. »Ti prinesem zajtrk?« je vprašal. Prikimala je.
Pripravil ji je čaj, namazal kos kruha z marmelado in vse to odnesel na pladnju.
Vse je pojedla, bila je lačna.
Sedel je na rob postelje in zrl v hčerko.
»Kako si vedela, da bo deklica?« jo je vprašal.
»Drugače ne more biti. Vedela sem, ker tako pač je,« je odgovorila.
»V vas moram. Vzel bom nekaj dni dopusta, da bom skrbel za vaju,« je dejal.
Izabela je prikimala. »Še prej pa me objemi!«
Stopil je k njej in jo objel. Ujela je njegov obraz med dlani in ga poljubila na čelo. »Hvala,« je šepnila.
Odpravil se je. Bil je vesel, ponosen, da ima hčerko. Komaj je čakal, da bo vstopil v šolo in povedal kolegom, da je postal očka. Spodobilo bi se kupiti kaj malega v trgovini. Mogoče piškote in kavo za sodelavce. Odšel je v trgovino in nakupil. Potem je moral prečkati cesto. Šola je bila na drugi strani. Ni bil pazljiv, ni opazil avta. Zbil ga je. Piškoti so se razleteli po tleh. Miloš je umrl na kraju nesreče. Le nekaj metrov stran se je pred hišo igral mali deček. Klemen. Imel je pet let, pazila ga je babica. Bil je lep deček. Imel je brezskrbno otroštvo, starša, ki sta ga ljubila. Tistega dne mali Klemen ni niti slutil, da se je rodila deklica, ki bo nekoč
njegova. Ali bolje - on bo pripadal njej. Vse dokler ne bo rodila deklice. Potem ga ne bo več potrebovala. Rod bo šel naprej, začarana hiša bo živela. V njej pa bodo še naprej prebivale čarovnice ^
Katja Stanonik
VERJAMETE ALI NE, BILA SEM KOŠARKARSKA ŽOGA
Bila je zgodnja pomlad. Slonela sem na okenski polici. Zdelo se je, da zapravljam čas z brezveznim opazovanjem prebujanja narave. Katero normalno najstnico pa še zanimajo zvončki in podobno rastlinje?! Sicer pa sem bila preveč zatopljena v svoje misli, da bi to sploh utegnila opaziti.
Groza, sem pomislila, spet je sreda. Kako sovražim srede, bhh, ogabno! Življenje bi bilo stokrat lepše tudi brez zateženih sred!!! Sreda je zame najbolj grozen dan v tednu. V šoli imamo najbednejše ure in še najdlje se moramo presedati na neudobnih stolih. Sedem ur, da te kap!!! Domov se privlečem zdolgočasena in zdelana kot le kaj. Skoraj dve uri se potem mučim z domačo nalogo, nato na hitro pojem že mrzel obrok. Sledi najhujše! Vse do devetih zvečer bom v domači hiši ždela v kotu in se na smrt dolgočasila. Ati se vse do enajstih zadržuje v službi, mami, ki je mahnjena na angleščino, mora nujno oditi na tečaj, bad, brat pa gre s svojo ljubljeno žogo na košarko. Oh, kako rada bi odšla z njim, ta groznež pa se še zmeni ne za moje mile prošnje!
No, tako je tudi danes. Mami je sicer že šla na tisti prav usekani tečaj, brat pa gre čez nekaj minut. Spet bom od vseh pozabljena Katja! Kako sovražim ta občutek! Tedaj pa čisto tiho, komaj slišno rečem: »Kako rada bi šla z bratom, čeprav se spremenim v nekaj drugega.« Pravzaprav tega nisem rekla jaz, temveč nek drug glas, glas ^ Nato pa komaj slišno kriknem, kriknem, ker na sebi opazim nenavadno spremembo. Moj vitki trebušček, na katerega sem tako ponosna, nenadoma postaja okrogel, zavaljen, groza!!! Nato opazim še nekaj. Roke, noge in glava, o ne, počasi lezejo v moje okroglo telo. Kaj točno se je dogajalo potem, vam žal ne znam opisati, saj so moje oči gledale izključno v strop. Omenim lahko še to, da se mi je prostor, v katerem sem se nahajala, nenadoma zazdel naravnost ogromen, ter morda še to, da sem tedaj lahko videla, kar sem sploh uspela videti, le še v oranžni. Moje prvo presenečenje je bilo, ko me je brat, moj velikanski brat, pograbil pod ramo in dejal: »A, tukaj si se skrivala, porednica, hitro, zamujava!« Nato me je stlačil v nahrbtnik, kjer sem prepoznala še prepoteno bratovo majico, kratke hlače in košarkarske superge. V tistem trenutku sta me prešinili dve dejstvi. Prvo je bilo to, da sem se nevede spremenila v košarkarsko žogo, drugo pa se mi je zdelo še posebej nezaslišano, brat me je stlačil v nahrbtnik, kjer voham ogaben vonj njegovih superg!
Brat je sedel na kolo. Groza, saj nemirnejše vožnje še nisem doživela. Premetavala sem se po nahrbtniku in se nadvse grozno počutila. Nekajkrat sem slišala predirlji-vo cviljenje avtomobilskih gum, zato sklepam, da njegova vožnja ni bila ravno vzorna. Končno se mi je zazdelo, da sva prišla na cilj. Oddahnila sem si. Res sva prispela. Brat je razjahal kolo in se odpravil k zavidanja vredni majhni telovadnici. Odrinil je vrata, ki so grozno zaškripala. Čez čas se je po ozkem hodniku napotil na desno, v majhno, stisnjeno garderobo. Tam se je, po glasovih sodeč, gnetlo kar nekaj fantov. Brat je polglasno pozdravil. Na moje veliko presenečenje so skoraj vsi fantje glasno odzdravili, neverjetno. Kot kaže, je nasprotno od mene, zelo priljubljen.
Nenavadno hitro se je preoblekel v športna oblačila. Seveda je pri tem odpel tudi zadrgo na vrhu nahrbtnika, za kar sem mu še vedno hvaležna. Nekdo je zapiskal na piščal. Verjetno trener. Cela druščina se je pognala iz garderobe. Spet sem se znašla pod bratovo roko. Trener je nekaj rekel. Ne morem vam povedati, kaj točno je dejal, saj je bilo vse, kar sem slišala, le nekaj suhih besed, rečenih tja v tri dni, sklepam lahko le to, da je dal nekakšno navodilo. No, skratka, moj brat je to očitno razumel.
Nato je sledilo najlepših pol ure v mojem življenju. Brat je res strokovnjak za igre z žogo. Nežno me je odbijal ob tla in me kdaj pa kdaj poslal skozi hladno mrežico. Občutek: božanski.
Trener je še enkrat zapiskal. Spet je dal nerazločno navodilo. Čez čas sem se znašla v njegovih rokah. Kakšna čast!!! A sem se še tisti trenutek premislila. Z veliko močjo so me njegove močne roke zabile v tla, tako da sem zletela najmanj pet metrov v zrak. Tako sem si prigarala svojo prvo modrico.
Posvetilo se mi je, kaj me čaka. Košarkarska tekma, seveda. Najprej sem bila počaščena, a kaj kmalu sem spoznala, da je to hudo naporna reč, tudi za žogo. Najslabše se mi je godilo, ko me je v roko dobil debelušni Toni. Ta človek res nima pojma o nežnosti. Neutrudno me je zabijal ob tla in pri tem čisto pozabil, da sem tudi jaz živa. Pravzaprav tega niti ni vedel, zato mu morda lahko oprostim. To pa še ni bilo najbolj grozno. Nekdo, ki mu žal ne vem imena, pa me je zabijal v prozorno tablo, da je vibriralo okovje in še tla hkrati.
Prav odleglo mi je, ko je trener še trikrat zažvižgal in s tem oznanil, da je mučne tekme konec. Na sebi sem čutila na stotine modric ter bolečih delov svojega okroglega telesa. Bila sem tako utrujena, da me niti ogaben vonj bratovih superg ni več motil.
Otipala sem trd podest bratove sobe. Groza, kje pa sploh sem, sem pomislila. Ura nad mano je odbila pet minut čez polnoč. Čakaj malo, sem si tiho rekla, ali nisem bila še pred nekaj urami košarkarska žoga. Odgovor je bil na dlani. O tem se mi je le sanjalo. Komu pa se lahko pripeti kaj tako neverjetnega?! Odtavala sem v svojo posteljo ter mirno zaspala do jutra. Čisto neobičajen pa je bil občutek naslednje jutro, ko so me bolele vse mišice in kosti hkrati, na sebi pa sem opazila veliko modric. Le od kje???
(Zgodba Katje Stanonik je bila nagrajena na natečaju Mladi literati 2006 založbe Mladika v Ljubljani in objavljena v Kekcu, literarni reviji za učence od 2. do 5. razreda osnovnih šol, ki jo izdaja ista založba, št. 9, maj 2006, stran 30.)
ODMEVI
Marija Stanonik
PRIHODNOST, KI JE NI BILO
Vladimir Kavčič, Prihodnost, ki je ni bilo, roman, spremna beseda Helga Glušič, Študentska založba, Ljubljana 2005, 982 strani, zbirka Beletrina, zv. 125.
Nekaj časa je že, ko sem na dušek prebrala romaneskno trilogijo Vladimira Kavčiča, Prihodnost, ki je ni bilo.
Avtor si lahko šteje v čast, da je njegovo zelo obsežno delo (966 strani) sprejela v svoj program Študentska založba. Saj to dokazuje, da je njegovo pisanje tako sveže in inovativno, da še vedno privlači pozornost mladih, in to študentov - praviloma najbolj zahtevne in kritične plasti vsake družbe. Še več, bil je tik pod vrhom, da bi prejel prestižnega Kresnika, nagrado za najboljši roman v preteklem letu. Morda je, z žanrskega vidika gledano, bilo vprašljivo prav to, ali res gre za roman. Delo vsekakor ima romaneskne sestavine, tudi obseg in zunanja delitev na tri dele: Celovška cesta, Poletje z Gabrijelo, Zunaj in izven, lahko pričata zanj, toda po drugi strani daje vtis spominske proze. Razglabljanje o tem vprašanju bi zahtevalo podrobno analizo.
V Eseju o lepoti (Trst 1981) je nekoč tako veljavni, danes pa že skoraj pozabljeni kritik zapisal premisleka vredno misel, da se moč kakega dela meri po njegovih prehodih. Prevedeno v vsakdanje življenje to pomeni: veriga je toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Naj mi avtor ne zameri, da tu omenjam ime, ki mu je bilo gorko, toda v predstavljanem delu Kavčič odlično obvlada omenjeno Vidmarjevo zahtevo. Pisateljsko zanesljivo in z življenjsko samoumevnostjo prestopa iz teme v temo in z njimi povezane žanrske modele, iz individualnega razmišljanja v skupinske scene, iz sanj v vsakdanjo resničnost, iz strahu v upanje, ki je bil pred štiridesetimi leti predmet posebne knjige (Upanje, 1966). Dogajalni čas romana - kar naprej se mi piše ta oznaka, zato je ne bom več brisala in popravljala, očitno mi ostaja v podzavesti - so leta še blizu 2. svetovni vojni, z doživljajsko perspektivo po letih še otroka, z vidika katerega je pred leti izšlo več imenitnih romanov z vojno tematiko. Retrospektivno segajo posamezne scene tudi v čas druge svetovne vojne in pred njo, vendar ne dlje nazaj, kolikor daleč nazaj sega spomin glavne upovedene osebe.
Njen dogajalni prostor je na zunaj začrtan od Žirov do krajev v Črnem grabnu in nekaterih na Dolenjskem, ki pa so realistično že bolj zabrisani. Izhodišče romana je prav sprememba okolja, ko se mora sam sebi prepuščeni Danijel znajti v tujem okolju kot da bi bil odrasel, pa mu je vojna, v kateri je na lastni koži (in duši!) doživljal njeno zlo, preprečila, da bi lahko vsaj normalno dokončal
predpisano obvezno šolanje. Sprememba sistema omogoči vaškemu nadebudnežu, da odide v mesto, kjer pa se mora kar naprej opredeljevati zanj vsaj navzven. Navznoter bi se tudi, če bi ga pustili na miru, ker pa ga v to silijo in mu celo pod-stavljajo nogo, je poln vprašanj, dvomov, kritičnosti in tudi očitnih dejanj ali opustitev, s katerimi pokaže svoj jaz. Prav ta samostojnost ga privede do tega, da se skoraj spoprijatelji s pripadniki »krive strani«, ne da bi zapravil svojo identiteto, saj je bil - četudi otrok! - aktivno vključen v t. i. osvobodilno gibanje. Ob vsem tem mora Danijel še odraščati in dozorevati, kar pomeni prehod iz otroške v odraslo obdobje človeškega življenja s prvimi spolnimi izkušnjami. Že iz teh nekaj sestavin je mogoče izpeljati, da cel roman obvlada poetika prehoda. Navzven se kaže v zamenjavi prostora, navznoter pa glavna upovedena oseba zunanje dogajanje neprestano spremlja z asociacijami na preteklost in z lastnimi vojnimi (pre)izkušnjami.
Omenjeno Kavčičevo delo bi lahko poimenovali tudi generacijski roman. Če je Mitja Mejak leta 1954 za Brnčiča in njegove v tridesetih letih 20. stoletja zapisal, da je bila to »generacija pred zaprtimi vrati«, je nemara izhajal tudi iz svoje in svojih sočasne izkušnje. Le da je naslednja generacija trkala nanje z druge strani. Na Slovenskem doslej ni bilo romana, ki bi tako nešifrirano, osebno neposredno in generacijsko široko razkrival življenje prve povojne generacije, ki je iskala svoj prostor pod soncem v šoli, kulturi in umetnosti, in kajpada, v politiki. V vseh naštetih območjih in še kje, skratka povsod, je bila razpeta vohunska mreža, kakor Kavčič prikaže z vso bridko neprizanesljivostjo. Mi pa smo s takim žarom prepevali pri Jobstovem zboru: Lepo je v naši domovini biti mlad!
V tem Kavčičevem pisanju je veliko molovskega, kakor daljni odsev njegove temačne trilogije Tja in nazaj (1962), Od tu dalje (1964), Onkraj in še dlje (1971), ko se glavna upovedena oseba kot os romana, zgublja v labirintu svojih iskanj, da bi prišla do temeljnega spoznanja, tako rekoč razsvetljenja, ki bi razrešilo dileme iz 2. svetovne vojne. Če bi bili slovenska literarna in tudi siceršnja zgodovina skrbni in precizni, prizadeta stran pa pravična, bi morale Vladimiru Kavčiču priznati, da si je po Edvardu Kocbeku morda celo prvi upal v literaturi nadaljevati s problematiko bratomora. Prim. Čez sotesko ne prideš (1956), Ne vračaj se sam (1959). Ta tema ga obvezuje celo ustvarjalno življenje. Žrtve I-III (1968-1970) vsaj z naslovom dopuščajo nepristranskost, z epsko širino podajanja pa je navzoča tudi v njhovem sporočilu. Roman Minevanje (1994) je zasnovan v luči slovenske Antigone in njenih dveh bratov na nasprotnih bregovih. V tokratnem delu se skuša avtor razbremeniti teže te narodove in osebne tragike zelo neposredno, na način (avto)biografije. Literarnozgodovinski premislek zasluži Kavčičeva nova variacija o ovdovelem dedu, ki s svojo noro spogledljivostjo izzove gnev svoje najstarejše hčere, medtem ko ga je v knjigici Kaj je povedal ded (1977) ohranil moralno skoraj neoporečnega.
Ta razlika odpira vprašanje recepcije tukajšnjega romana. Žirovcem se bo dobro zdelo, da se v njem omenja njihov kraj in poizvedovali bodo za posameznimi osebami. Podeželski bralci se bodo poenačevali z dijaškim nekakšnim lumpenprole-tariatom, ki je osvajal šolske klopi z vtisom tujosti in strahospoštovanjem do svojih mestnih in tedaj še tudi meščanskih sošolcev. Drugi bodo v posameznih osebah prepoznavali konkretne osebe iz realnega življenja in na tej podlagi vrtali še za
drugimi. Podobno bodo ravnali tisti, ki bi hoteli uživati v pikantnih zgodbicah. Večini bodo ušli lirski opisi narave, ker bo bolj hlastala po družbenokritičnih sestavinah romana. Le za nekatera ponavljanja (mi) ni jasno, ali so namenska in želi avtor z njimi doseči vtis dnevniškega, nekontroliranega pisanja, ali zaradi obsežnosti dela preprosto ni imel več pregleda nad celotno obsežno snovjo. Kdor bo prebral ta Kavčičev roman, bo v njem našel povzet celoten pisateljski opus, ustvarjalno pregneten v novo knjigo, katere naslov je njena odlična poanta.
Tončka Stanonik
TABOR V ŽIREH
Domoznanski zbornik, Zgodovinsko društvo Tabor Žiri, Žiri 2005, 320 strani.
Vest o izidu knjige Tabor v Žireh me je navdala z velikim vznemirjenjem, povezanim še z osnovnošolskim nabiranjem učenosti, pri katerem smo bili deležni tudi nekaj vedenja o slavni davni preteklosti našega kraja (Matjaževe kamre, Račevsko jezero, Tabor z ostanki obrambnega zidu, še »do nedavna vidno« konjsko kopito turške konjenice na cerkvenih vratih na Breznici). Najbrž ni bilo učenca iz žirovske osnovne šole, ki ne bi vsaj enkrat šel s pustolovsko-raziskovalnimi nameni na potep po Žirku, iskal sledi starih rimskih poti in sanjal o slavni preteklosti kraja. A za pisanje dobrih šolskih spisov (esejev), ki ne bi temeljili samo na domišljiji, je bilo teh podatkov premalo, literatura, iz katere bi lahko nabrali vsaj nekaj podatkov, pa večini otrok neznana, a tudi nedosegljiva.
Vznemirjenje se ob prvem srečanju s knjigo ni umirilo, »monografija«, tako sem jo najprej imenovala, me je presenetila s svojim obsegom in z obeti, da bo razkrila vsaj kakšno uganko iz najzgodnejšega zgodovinskega obdobja, se postavila z mogočno stavbno dediščino, s Staro šolo, za katero so se skrila v breg prislonjena skromna bivališča, potem pa se je oznaka v podnaslovu (Domoznanski zbornik) ob podrobnem branju knjige izkazala za veliko primernejšo. Toda prehitevanje ni dobro, morda mi bo na moja pričakovanja odgovoril že uvod. Tankočutno branje uvoda namreč lahko veliko pripomore k temu, kakšen odnos bo bralec zavzel do predstavljenega »objekta«. Tukaj mu je pisec Anton Mlakar namenil kar dva sestavka, v prvem - nekoliko slavnostnem - je postavil v ospredje nostalgijo Taborcev po življenju, kakršno je nekoč bilo (skromno, trdo, v nekem obdobju še posebej zaznamovano s svojim geografskim in političnim položajem). Ohranimo delček tega življenja našim zanamcem, bi se glasil njegov povzetek. Drugi nagovor je pogled iz zgodovinske perspektive, kakor so jo razbirali ljudje, ki so tu živeli. In kakor da ustvarjalci zbornika ne bi čisto zaupali svoji utemeljitvi Zakaj knjiga o Tabru v Žireh, je tu še odlomek Tabor in žirski grič Jerneja Lenčka, žirovskega kaplana, ki je 1858 v Slovenskem romarju objavil prispevek z naslovom Žirovski svet. Po dveh »zgodovinskih zemljevidih« se nato pred bralca razgrinja pisano pričeva-
nje o tem malem naselju (nekje je zapisan podatek, da je imelo pred 2. svetovno vojno okoli 70 prebivalcev). Od tod naprej sem si pri povzemanju vsebine knjige pomagala s posameznimi sklopi (Iz taborske preteklosti, Taborski vsakdan, Življenje prebivalcev po posameznih hišah, V Ameriko, Prebivalci v Tabru, Izstop iz vsakdanjosti, V novo obdobje), ki bralca kronološko vodijo od sledov najstarejše poselitve do konca 2. svetovne vojne in z razmeroma kratkim postankom do vstopa v sedanjost, znotraj teh pa je mogoče prebrati marsikaj. Razdelek Iz taborske preteklosti napoveduje obetaven prispevek za vsakega, ki v Tabru išče prej omenjene zgodovinske postaje. Ambiciozne namere poskušajo se-stavljavci uresničiti tudi z »izposojeno« literaturo, četudi se ne nanaša neposredno na obravnavano območje. Tako Tabor v Žireh v zvezi z rimskimi vojaškimi taborišči omenja Josip Gruden (tudi z dodatnim pojasnilom v opombi pod črto nisem natanko razbrala, ali je omenjeni odlomek vzet iz Grudnove zgodovine neposredno ali le povzet po ledinskem župniku Janezu Jelencu) v svoji zgodovini iz 1910, odlomek Vaska Simonitija iz knjige Turki so v deželi že Žirovskega ne omenja jasno in neposredno, a je iz konteksta razvidno, da bi bilo vanj lahko vključeno tudi to. Enako je odlomek Jakoba Sketa iz Miklove Zale (vzet je iz šolskega berila iz leta 1950) razumeti kot željo, da se poudari zgodovinska umeščenost obravnavanega naselja. Kratek zapis Marka Freliha o rimskem zidu v Sloveniji je, če sklepam po opombi pod črto, povzet po razstavi Muzejskega društva Vrhnika iz 2003. Tu je še ljubiteljsko raziskovanje mag. Branka Mlinarja, ki je bilo temeljito predstavljeno v ŽO 1995/96. Najbolj pa se z začrtanim razdelkom ujame prispevek Milke Bokal O besedi tabor in njenem stvarnem zgodovinskem ozadju - iz leposlovja je vzela citat le kot ilustrativno vinjeto, nato pa strokovno, a hkrati z veliko mero metodološke potrpežljivosti pri jezikovnoarheološkem luščenju odstirala izvor besede Tabor in ji ob uporabi strokovne literature dala tudi stvarno vsebino. Dragoceno delo za jezikoslovne sladokusce, a tudi praktičnim uporabnikom bo prispevek prišel prav, saj nam na koncu postreže še s sklanjatvijo besede Tabor in poimenovanjem njegovih prebivalcev. Ti se po podatkih leksikona Slovenska krajevna imena imenujejo Taborci, narečno Tabrci (žirovski pa, sodeč po njihovih lastnih zapisih, sem in tja tudi Taborčani). Le zapisa Tabar, ki mi je včasih pri pregledovanju besedil v ŽO povzročal hude težave (odločati sem se morala med narečno in knjižno rabo z večno dilemo, da kdo ne bo zadovoljen z mojo rešitvijo), nisem našla nikjer, najbrž pa je povezan z akanjem, narečno posebnostjo, značilno za del rovtarskih narečij. Pomembne postaje v tem zgodovinskem sklopu so še vzpostavitev meja po rapalski pogodbi, ki so vnesle mnoge spremembe v življenje ljudi (ukvarjanje s tihotapstvom), začetek in potek 2. svetovne vojne, vse stvarno dokumentirano z zemljevidi, preglednicami, dokumenti, fotografijami, ob tem pa veliko osebnih pripovedi (tudi v obliki dnevnika), anekdot.
S tem se zarisovanje Tabra v zgodovinski atlas bolj ali manj konča, v vseh naslednjih razdelkih se prepleta etnološko tkivo, ki v vsej pisanosti slika življenje posameznih domačij in njenih prebivalcev. Tak je npr. razdelek Taborski vsakdan (materialna kultura: stanovanja, strehe, jedi, obutev; gospodinjska opravila /pranje/, kmečka dela /obdelava zemlje, košnja in spravljanje lesa, mlatev/, skupno delo, sosedska pomoč), ki se pred bralca razgrinja v različnih časovnih intervalih (življenje od zgodnjega jutra do poznega večera, po posameznih letnih časih, iz daljše časovne perspektive), odvisno od tega, kako je posamezni pripovedovalec
zastavil svoje pričevanje. Iz tega gradiva pa sem in tja izstopi besedilo, ki seže čez običajno popisovanje življenja; tako sem npr. doživela vrstice Ivane Šuler o čakanju mame, ki je prihajala s škafom perila s potoka. (Nismo čakali dolgo, ko smo izza Trčkovega vrta zagledali škaf s perilom, ki se je premikal levo in desno, tako kot je mama iskala varne stopinje ob robu poti. Sele po nekaj sumljivih nagibih smo zagledali tudi njo, najprej zbran negiben obraz pod svitkom in škafom in potem v zamrzel predpasnik zavite premrle roke. Mama je namreč vse škafe s perilom nosila na glavi, ne da bi škaf samo enkrat prijela.)
V tem krogu pričevanj se besedila vrstijo od strani do strani, čeprav imajo nove razdelke, npr. Življenje prebivalcev po posameznih hišah, le da so tu v ospredju zgodb stanovalci posameznih domačij, ponekod gre za prave popise rodovnikov z natančnimi prvimi omembami, hišnimi spremembami, družinskimi kronikami, skratka, to bo varno spravljeno gradivo za vse tiste, ki imajo v Tabru svoje korenine. V ta zaris pa vdira precejšnja neuravnoteženost besedil tako glede kakovosti kot količine, in zdi se, da bi včasih že uvrstitev v kak drugi razdelek pripomogla k večji preglednosti (prispevek Pri Jernaju Rudija Demšarja bi s podrobnim opisom domačije / hlev, klet, pritličje, črna kuhinja, ispa, skedenj/ morda bolj sodil v predhodno poglavje, takoj za sestavkom Nade Beguš Stanovanjska kultura prebivalcev v Tabru). Spet drugje se zapisi v želji ubesediti čim več, ničesar pozabiti, ničesar izpustiti, širijo na področja, ki se ne ujemajo več z naslovom te knjige. V mislih imam prispevek Pri Boštarju Antona Mlakarja, ki se raztegne v že kar časnikarsko popisovanje največjih uspehov enega od potomcev iz njihove družine: Čeprav ne gre zamolčati pomembnega športnika, a konsistentnost besedil, osredotočenih okoli izbranega »predmeta«, se s takimi vdori podira. Po tej obširni predstavitvi zanimive rodbine so za konec obdelane »druge hišne številke« prav na kratko, in to iz različnih razlogov, med drugim tudi zato, ker »so imeli drugačen način življenja in niso spadali pod Tabor ali so se nove hiše pozidale pred kratkim In glej, prav tu (in samo tu) sem našla - ob prvem srečanju s knjigo toliko obetavno pričakovanje - Staro šolo, ki ima zdaj uradni naslov Tabor 2. Prav tako niso posebej obdelani Štala, Petronova gostilna in Nagličev grunt, ki stojijo tik pod taborskim hribom. Ali drugače povedano: »^ revšna je bila tu zgoraj, bogatija spodaj ^« in šele administrativne spremembe ob uvedbi uličnega sistema so združili oba svetova. A se mi zdi vendarle škoda, da si popisovalci Tabra (ki uradno kot samostojno naselje nikoli ni obstajal) niso prisvojili vsaj Stare šole (vanjo so navsezadnje hodili nabirat učenost tudi otroci s »Klanca siromakov«) in na enem mestu objavili pričevanja in dokumente o njej. V Ameriko - je še eden od razdelkov knjige in naslov se kar zlije z enako zvenečim naslovom pesmi Josipa Stritarja iz zbirke Jagode. Dokumentarno dragocena sta tu zlasti zapisa Francija Jana Taborci v Ameriki s Seznamom Ta-borčanov v ZDA in zdaj žal že pokojnega Antona Žaklja Potomci Rupčerjevih v ZDA (povzeto iz članka Žirovci v Ameriki, ŽO, 1992). S krajšim samostojnim sestavkom sta predstavljena le Franc Erznožnik in Marija Mlakar, po drugih poglavjih pa je zapisov o Taborcih, ki so se v različnih obdobjih izselili v Ameriko, še veliko več. In spet se vrnemo k Taborcem (Prebivalci v Tabru) in spet se pred nami razvijajo pripovedi o posameznih ljudeh, hkrati z dragocenimi preglednicami o prebivalcih po posameznih hišah, ki so jih pripravili Zdravko Rink (za leto 1919, 1929), Ivana Šuler (za leto 1939), Anton Mlakar (za leto 1949, 1966, 1982, 2003), in z grafikonom o gibanju števila prebivalcev na Tabru od leta 1919 do 2003; le tega
ne morem razumeti, iz katerega birokratskega (statističnega) slovarja so si izposodili zvezo »prebivalstvo ljudi po posameznih hišah«. Ne zadnji, čeprav po svoje zaokroži to poglavje, je zapis Viktorja Žaklja Tabor in Taborci, ki z njemu lastno žlahtnostjo v besednem preigravanju in njemu lastnim pogledom intelektualca sklene izpoved tega maloštevilnega ambicioznega prebivalstva pod Žirkom. S tem bi se lahko knjiga končala, a potem bi zamolčali zgodbe nekaterih Taborcev, ki so se v svoji dejavnosti ali po svojem poslanstvu zapisali ne samo v spomin žirovskega, ampak tudi slovenskega kulturnega prostora. Tako bi razumela naslov razdelka Izstop iz vsakdanjosti ( tri babice: Marjana Puc, Ivana Erznožnik, Julka Kocelj; Pucovi umetniki, žirovski judoisti). A tu je predstavljen še pregled taborskega gasilstva, zapis o klekljanju, preizkušanju plavalnih veščin na Župncah, o preživljanju prostega časa, kar potem razumem, da »izstop« pomeni predvsem poglavje o prostočasnih dejavnostih. Pa spet to čisto ne drži, ker se razdelek končuje s preglednico o stanju lastništva v Tabru leta 1950. In že smo v sedanjosti
-	V novem obdobju, ki se ob precej skopem besedilu raje prepusti govorici fotografije. Kot se govorici vsebine prepustita tudi naslovna in hrbtna stran platnic
-	podobi naselja, skozi katero je stekla zgodovina.
Za marsikaj, kar me je ob prebiranju knjige zaustavljalo, sem našla odgovor čisto na koncu, v pojasnilu dr. Marije Stanonik, ki priča o zahtevnih, kar prezahtevnih merilih pri pisanju tega zbornika. Kako dolgotrajna in mukotrpna je včasih pot, da nastane izdelek, ki se mu reče knjiga, ve vsakdo, ki se tega loti; če gre za skupinsko delo, pa se vse samo še stopnjuje, mi bo potrdil tisti, ki je kdaj pri takem projektu sodeloval. Potrebno je veliko vsebinskega usklajevanja, popuščanja, zategovanja na eni strani, na drugi pa morda spodbujanja in dodajanja, a če ne gre drugače, tudi upoštevanja zlatega pravila, da »manj je več«. Če bi delal sam, bi morda naredil drugače, tu pa si samo člen in je treba verigo držati skupaj. Več je pri takih razgibanih besedilih tehnično-oblikovnih zagat, ki - če so dobro rešene, veliko pripomorejo k preglednosti besedila. Tudi slogovno-jezikovno oblikovanje zahteva veliko dogovorov in pregledovanj, razen če se odločimo, da vsak prispevek v vsem odseva avtorjevo delo. O vsem tem sem razmišljala, vse to spremljala, ko sem prebirala zbornik, verjamem, da tudi njegovi sestavljavci. V ta namen so se celo organizirali v društvo, ustanovili poseben uredniški odbor, izbrali strokovnega urednika in si zaslužijo, da opravljeno delo sprejemamo z naklonjenostjo. Sestavili so pričevanje o svojem rodu, prednikih, o sebi in za sebe in za svoje potomce. Veliko dokumentarnega in domoznanskega gradiva bodo v knjigi našli vsi, ki se ljubiteljsko ali strokovno posvečajo temu območju, saj Žirovsko v širšem smislu tudi na ta način dobiva bogato bibliografijo. In samo želimo si lahko, da bo knjiga privabila tudi strokovnjake, ki bodo z znanstvenimi metodami potrdili to, kar je tu že zastavljeno. Čeprav v pregledu nisem omenjala prav vseh piscev knjige Tabor v Žireh (v kolo-fonu so imenovani kot skupinski avtor - »Člani in prijatelji Zgodovinskega društva Tabor Žiri«, vendar z nekaj pridržka, saj so med njimi mnogi žal že pokojni: Lenček, Gruden, Sket, Stritar; Zdravko Rink, Anton Žakelj), je vsak od njih po svoje prispeval h končni podobi knjige, med njimi je po številu člankov opazen zlasti Anton Mlakar, hkrati glavni in odgovorni urednik. Veliko delo so opravili tudi vsi tisti, ki so zbirali arhivsko gradivo, urejali fotografije in drugo slikovno gradivo, npr. Alojz Žakelj, ki je prav za to priložnost na novo izrisal domačije, take, kot naj bi bile nekoč. Iz opomb pod črto k posameznim naslovom pa je moč
razbrati tudi, da je precej gradiva povzetega iz objav v Žirovskem občasniku (B. Mlinar, Z. Rink, I. Šuler, A. Žakelj). Morebitnim sestavljavcem bio-bibliografij pa bi olajšali delo, če bi jih na koncu še kratko predstavili ne samo s tem, kje živijo, ampak tudi, kaj so in s čim se ukvarjajo.
Tončka Stanonik
POHVALA KMEČKI ŽENI
Društvo kmečkih žena Žiri, 30 let, Zbornik, uredila Germana Pivk,
vr	7	7	7	7
Žiri 2005, 70 strani.
Društvo kmečkih žena Žiri je 2005 izdalo zbornik z naslovom »30 let« (v kolofonu 30 let Društva kmečkih žena Žiri, 1975-2005), kar pa ni prvi zapis o njihovem delu, saj so se že leta 1981 predstavile v posebnem biltenu. Prizadevanje avtoric, da bi publikaciji dale čim bolj kultivirano vsebino, ki bi segla čez zgolj informativno nizanje podatkov, odseva že uvod; knjiga se namreč začne s svetopisemskim besedilom Pohvala vrli ženi (Prg 31, 10-31) in zapisom Kmečka žena, ki sta ga pobudila spomin na mamo kmetico in vonj po otroštvu, prežarjenem s kmečkimi opravili, izpod peresa dr. Marije Stanonik. Nato se začenjajo stvarni članki, ki bralca obveščajo o delovanju žirovskega društva, ustanovljenega 1975 kot Aktiv kmečkih žena Žiri pri KGZ Sora Žiri (na strani 27 beremo, da se je v društvo preimenoval 1991/92, na strani 33 pa, da se je to zgodilo 1998), in Aktiva kmečkih žena Rovte, ustanovljenega 1980. Prispevke o tem je pripravila Ančka Loštrk, ki si je zaradi dolgoletnega mentorstva v aktivu in vsesplošnega ugleda med članicami pridobila naziv »mama«. Svoje poglede na opravljeno delo v obliki pogovorov predstavijo najbolj dejavne v društvu, mdr. Marta Kavčič, prva predsednica aktiva; Milena Kavčič, članica upravnih odborov in predsednica nadzornega odbora zadruge Mercator - Sora KGZ z. o. o., dobitnica priznanja Zadružne zveze Slovenije; Germana Pivk, ki je v aktivu prevzela mentorstvo za Ančko Loštrk; Tončka Pol-janšek, sedanja predsednica društva. Med najbolj delavnimi sta bili tudi Marija Trček in Berta Treven, žal je njima lahko posvečen samo še spominski zapis. Poseben razdelek je namenjen tudi predstavitvi uspešnih kmetij (kmetija Dorice in Toneta Seljaka iz Mrzlega Vrha, Brigite in Petra Demšarja ter Damjane in Alojza Kreka iz Žirovskega Vrha, Regine in Cirila Eniko z Dobračevske 23). Večina od njih se ukvarja z ekološkim načinom kmetovanja in si prizadeva za nove oblike gospodarjenja. Proti koncu lahko preberemo še sestavek Žirovskemu občasniku znane avtorice Marije Gantar, ki je, sledeč očetovemu dnevniku ter lastnim spominom in izkušnjam, predstavila razvoj Potočnikove kmetije v zadnjih sto letih in ga sklenila s kritično distanco do uradne kmetijske politike.
Če strnemo osnovno sporočilo vseh sestavkov, potem je bistvo delovanja društva v tem, da si prizadeva ne samo za gospodarski razvoj kmetije, ki bi kmečko ženo obravnaval enakovredno z drugimi zaposlenimi (zdravstveno, invalidsko, pokoj-
ninsko zavarovanje, porodniški dopust), ampak jo ozaveščal tudi duhovno. Od tod bogata dejavnost društva (razstave, sprva splošne, potem pa vse bolj tematske in strokovno vodene; izobraževanje v obliki tečajev /kuharski, ročna dela, za opravljanje kmečkega turizma, s področja zdravstva/ in predavanj, organizirani zdravstveni pregledi, zabavno-kulturne prireditve, ekskurzije in izleti) s temeljnim sporočilom, da bo samo zdrava, strokovno podkovana in ozaveščena ter hkrati zadovoljna žena lahko skrbela zase, za dom in potomce. Da je to prava pot, govori tudi članstvo, ki se je od ustanovitve močno povečalo.
Zbornik je bogato opremljen s fotografijami, ki zapisano ilustrirajo v pravem in prenesenem pomenu besede. Na svoj način so take pisane »ilustracije« tudi verzi-ficirana in prozna besedila, ki ne brez hudomušnosti in malce osti odsevajo sodobni pogled kmečke žene.
Vse lepo in prav: zbornik »30« je mogoče poiskati tudi v virtualni knjižnici (co-biss), kar pomeni, da ga bo lahko našel vsakdo, ki bo potreboval podatke o društvu. Zato si je ob vsaki taki izdaji treba prizadevati, da je vse čim bolj tako, kot urejeni knjigi pritiče (stvarni podatki čim bolj natančni in nedvoumni, čim lažje dosegljivi /in ne brez kazala/, jezikovno usklajeni z normo, pravopisom knjižnega jezika, s čim manj tiskarskih napak), pa naj bo namenjena znanstvenikom ali »samo« kmečkim ženam.
Vsebino zbornika, natisnjenega v 500 izvodih, so napolnile Ančka Loštrk, Germana Pivk, Milena Miklavčič, Romana Tavčar, Vanja Bajt/Bajd? Frelih, Marija Gantar, Ivanka Erznožnik, Manca Podobnik, Ema in Aleš Erznožnik (podmladek), Mihaela Treven. Uredila ga je Germana Pivk, fotografiji na naslovni in zadnji strani platnic sta delo Polone Mlakar Baldasin, oblikovanje in priprava za tisk Cirila Eniko, tehnična in jezikovna pomoč pa Jožice Kacin.
Milka Bokal
HIŠNA IMENA V ŽIREH
Marija Stanonik, Hišna imena v Žireh, Slavistično društvo Maribor, Maribor 2005, 182 strani, zbirka Zora, zv. 37.
Delo, ki obravnava hišna imena v Žireh, je neke vrste nadaljevanje narečjeslovne obdelave žirovskega govora, ki ga je dr. Marija Stanonik začela z raziskavo njegove tonematike (»petja«, melodije) v 70. letih. V njej je nekaj novosti in nekoč je celo izjavila, da je to njeno najbolj citirano delo. Tudi njena »hišna imena« bi bila lahko novost. Delo je izšlo leta 2005 v Mariboru v zbirki Zora. Izdalo ga je Slavistično društvo Maribor, uredili pa Jožica Čeh, Marko Jesenšek in Bernard Rajh. Finančno mu je botrovalo kar troje ustanov: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Univerza v Mariboru in Muzejsko društvo Žiri. V uvodu avtorica pojasnjuje antropološko in kulturnozgodovinsko vlogo podelitve imen, prav tako se dotakne tudi splošnih kulturnih tokov, ki vplivajo na izbiro
imena. Opisuje nastanek in uveljavitev slovenskih priimkov, ki so se razširili v 15. in 16. stoletju. Oblikoslovna podoba slovenskih priimkov s priponami -čič, -ič, -nik, -ovec, -šič nakazuje, da so to t. i. patronimi, izpeljanke očetovega imena. Poudari, da so značilni slovenski priimki na -šek in -nik, redkejši pa na -u. Citira strokovnjaka za priimke Igorja Grdino, ki trdi, da »priimek simbolizira posameznikovo 'naturo', medtem ko je ime stvar 'kulture' /^/« Poleg priimkov, ki so v povezavi z imenom znamenje osebne individualnosti, pa so hišna imena služila za prepoznavanje posameznika v domačem okolju. Ena od njihovih vlog je v identifikaciji lastništva nepremičnin. »Zaznamujejo hiše, domačije; iz njih izpeljani svojilni pridevniki poimenujejo njive, travnike, pašnike, senožeti /^/« Hišna imena so pri tem stalnejša kot priimki: »Četudi se priimek spremeni, hišno ime ostane ali se vsaj redkeje zamenja. Zgodi se, da se z novim gospodarjem prenese na drugo hišo ali celo v drugo vas.« Odnos med spoloma se kaže v prednosti poimenovanja hišnih imen po moških: »Skladno s patriarhalnim svetom je, da imena domačijam dajejo gospodarji, četudi naj bi gospodinja podpirala tri vogale. Ženska imena so izjema.« Tako dr. Marija Stanonik povzema ugotovitve strokovnjakov. Hišna imena živijo tudi v ustnem izročilu. Kot posebna zanimivost je omenjen tisti poimenovalni postopek pri hišnih imenih, ki temelji na zmerjanju, o katerem je pisal že dr. Bleiweis. To velja tudi za hišna imena v Žireh, je dognanje povzeto po Viktorijanu Demšarju.
Hišna imena se imenujejo tudi domača imena, vulgarna imena, imena lastnikov kmetij, priimki pa so rodbinska ali pismena imena. Osebna imena pa imenujejo tudi krstna imena.
Zbiranje hišnih imen se je začelo sredi 19. stoletja, pri čemer so navedeni viri, kot so Kmetijske in rokodelske novice in posamezniki iz različnih slovenskih pokrajin. Zanimiva je ena od tez nastanka priimkov, ki pravi, da so se priimki razvili iz poknjiženih hišnih imen. Hišna imena so natančno obdelana na Koroškem, kar je pri njih pomemben dokaz za obstoj slovenstva. Ponekod so tako živa, da se po priimkih ljudje sploh ne poznajo.
Posebno poglavje je namenjeno merilom za razvrščanje hišnih imen. Rudolf An-drejka jih je izoblikoval po diahronem načelu, sicer pa so glavna merila pri razvrščanju geomorfologija zemljišč, povezava z živalstvom, rastlinstvom določenega področja, s krstnimi imeni prednikov, z osebnimi lastnostmi nekdanjih posestnikov, z obrtjo in poklici, s topografsko označitvijo kraja. Navedeni so tudi viri hišnih imen za obdelavo v knjigi.
Sledi osrednji del knjige, obdelava žirovskih hišnih imen, ki so navedena po naslednjih jezikovnih in pomenskih razdelkih skupaj: Hišna imena po osebnih imenih nekdanjih ali sedanjih lastnikov, Hišna imena iz osebnih imen po raznih besedotvornih vzorcih, Hišna imena iz občnih in osebnih imen po skupnih besedotvornih vzorcih, Hišna imena na podlagi ledinskih imen, Lega ali vrsta bivališča glede na naravne in prometne razmere, Stan in družbeni položaj, Gospodarska dejavnost, Osebne lastnosti in posebnosti, Hišna imena po živalih, Hišna imena na podlagi krajevnih imen. Poseben razdelek so si zaslužile tudi ženske oblike žirovskih hišnih imen, ki sicer pri poimenovalnih postopkih niso pogoste. Hišna imena so oblikovana tudi s podstavo ženskih imen in opravil. Narečne posebnosti v žirovskih hišnih imenih so opisane s stališča naglasa, glasoslovja, besedotvorja in besedja kot takega. Posamezna poglavja imajo še podpoglavja. Imena so v njih
navedena po abecedi. Izhodišče je poknjižena oblika, kateri sledi narečni zapis, tudi z dialektološko tipografijo. Celotna zbirka imen, ki so navedena v knjigi, se ustavi pri številki 750. Številka izkazuje precejšnjo popolnost in izčrpnost. Zanimivo je poglavje Preteklost Žirov v luči hišnih imen, kjer bi bilo mogoče kateri od navezav hišnega imena s stvarnostjo najti tudi paralelo, vendar poglavje ob tem izkazuje veliko poznavanje obravnavanega okolja, zato ga velja z naklonjeno prisrčnostjo sprejeti. Znanstveno delo, kot je pričujoča knjiga, spremlja na koncu tudi bogata literatura in seznam rokopisnega gradiva. K lažjemu iskanju pomembnih podatkov pomaga imensko kazalo. Recenzentka izredna prof. dr. Majda Merše je v svoji oceni poudarila vrednost dela zlasti zaradi veliko gradiva in različnih podatkov ter interdisciplinarnega pristopa ter jasno mejo med absolutno in relativno zanesljivostjo interpretacije.
Kot je zapisala druga recenzentka, zaslužna profesorica dr. Zinka Zorko, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, »ohranjena hišna imena pomagajo razbirati zgodovinske in družinske razmere, socialno razslojenost in medsebojne stike ter upravno politično strukturo /^/ /M/monografija pomeni dragocen in izviren prispevek v zakladnico slovenskega imenoslovja«. S tem je omenjenemu delu podana najvišja možna ocena.
Oprema knjige ponuja pogled na Žiri iz 60. let, kar je čas mladosti dr. Stano-nikove, prav tako pa rahlo žalobnost po preteklih časih razkriva tudi fotografija njene domače hiše na prvi strani. Pravzaprav pa tudi obravnava hišnih imen posredno sodi v taka občutja; Žiri avtorici pomenijo vzgib veselja in uteho, kamor se rada vrača.
Milka Bokal
KNJIGA ČRTIC IZIDORJA REJCA
Izidor Rejc, Ko mladost zapoje, Knjiga črtic, Družina, Ljubljana 2006, 144 strani.
Izidor Rejc, znan kot uspešen ekonomist, v Žireh pa še posebej kot nekdanji direktor Alpine, se je letos, v letu 2006, izkazal tudi kot pisatelj. V zbirki črtic z naslovom Ko mladost zapoje, ki je izšla pri založbi Družina, se vrača v svoje bližnje domače kraje okrog Zavratca in Medvedjega Brda. Približa nam svet, ki ga slovensko leposlovje do sedaj, kolikor je znano, še ni zajelo. Kot pripovedno obliko si izbere obliko črtice, za katero je znano, da ima izpovedno podlago. Črtice so vpete v večje tematske sklope z naslovi Mojster, Mrliškova mati, Ko mladost zapoje, po katerem je knjiga dobila ime, in Jablana. Povezuje jih Rupnko-va družina s sorodniki, ki jo v posameznih črticah najdemo v različnih življenjskih okoliščinah, od mladosti, ko otroci obiskujejo prijazne sosede, in mednje pljuskajo tudi bridkejše izkušnje, ko poslušajo vesti o obveznih oddajah, do zrelih let, ko so nekdanji navihanci in bistri mladeniči že prehodili nekaj odrasle živ-
ljenjske poti, a jih še zmeraj veže materina ljubezen. Kot otroci pomagajo pri kmečkih opravilih; tu se srečamo z opisi zglednega sosedstva, ki se kaže še posebej ob obiskih, in kmečkih opravil, kot sta nakladanje voza in s tem povezano prinašanje vode koscem, in drugimi. Prijetno domačnost razkrivajo opisi navad, kot so obdarovanje za Miklavža, postavljanje jaslic, obisk polnočnice, kuhanje štruk-ljev za južino. Taki opisi imajo s stališča današnjega časa že dokumentarno vrednost. Le kdo danes od mladih še pozna krhljevo vodo, golido, ne vedo, kaj pomeni vrteti cep v štiri, naložiti snope v štante, izgubljajo se pojmi in z njimi besede skedenj, štiblc. Iz tega časa je zapisano nekaj pretresljivih spominov na 1. svetovno vojno.
Črtice so dokument časa in krajev, ki jih spreminja čas, so slike življenja vaških družin, kamor prodirajo novi načini kmetovanja in gospodarjenja do sodobnega podjetništva, ko na etiketi za vrsto vina z njihove domačije piše: Rupnkova domačija. Pri tistih iz novejšega časa kot znamenja sodobnosti zaživijo besede, kot so Evropska zveza, Radio Ognjišče, evro, devetletka, vetrne centrale, ponudba, italijanska penzija, geosonda. Stavki, kot sta »Evropa je postala velik gospodarski prostor, ki je dobro uveljavil demokracijo in dopušča vse izrazitosti posameznih pokrajin in dežel« in »Koliko je problemov v gospodarstvu, kjer se iščejo pravne rešitve«, razkrivajo zelo realistično časovno in geografsko določeno ozadje, ki ga mestoma doseže tudi kritična ost, saj »š/Š/e vedno moraš imeti poznanstva, da se odpro možnosti, ali koga v Ljubljani, da prideš do raznih uslug, bodisi na vladi ali pa v bolnišnicah«. Vendar pa glavna poanta dela kot celote izzveni optimistično, pa naj bo to družbena, saj se uveljavljajo podjetništvo in nove oblike gospodarjenja, ali pa osebna, ki se zlasti izraža v »predanem starševstvu«, kar je poudarjeno v zadnji črtici z naslovom Ti, zemlja.
Črtice prinašajo številna ledinska imena, Košene laze, v Dovcu, Homolčja dolina, Zajčja dolina, Na kočnah, Jelični vrh, katera brez tega dela najbrž ne bi bila zapisana, prav tako pa tudi hišna: Preske, Brnk, v Mrlišah, Prodovcova stara hiša, Abrahtov kozolec.
Slog se izraža v kratkih, jasnih stavkih, opazen je premi govor. Osebe se pogovarjajo kleno, brez odvečnega lepotičenja, ki jih sem pa tja popestri ljudski humor, kot na primer: »Ko sem bila mlajša, sem zakorakala v bolj globoko vodo in zadnji del mi je vleklo na dno kot sekiro. Od takrat nikoli več.« Ali: »Krave bi za konja morale skuhati štruklje, ko sta navozila toliko sena.« Hvalevredno je, da so zapisani narečni izrazi, kot so biti nameden, nastaviti za Miklavža, nositi hlebce v peč, odjenjati, macola. Prav je, da najdejo mesto v knjigi tudi izkušnje pri opazovanju narave, kot je na primer ta: lepa zarja je, še bo lepo vreme. Delo izraža tudi veliko ljubezen do gojenja sadnega drevja; motiv cvetočih jablan se pojavi že pri opisu Mrliškove domačije, ki je ena prvih v zbirki, obenem pa nastopi kot okviren naslov v zadnji skupini črtic. Omenjene so pristne domače sorte jabolk, mošancar, jernejevec, carjevič, kosmač, cigančki, ki tako z zapisi v knjigi ne bodo izginila v pozabo. Jablani divjaku je namenjeno osrednje mesto v zadnjem delu. Očitno je tudi, da je motiv jablane avtorju zelo pri srcu in ga je hotel poudariti, saj se navezuje tudi na opremo knjige, ki s posnetkom njenih cvetov jablane deluje živahno, lepotno, pomladno, kar se ujema z naslovom in idejo celote. Pomlad je mladost, ta pa je nekaj lepega, prav tako je tudi petje. In če se poveže dvoje vsebin s tako pozitivnimi navezavami, se vse zlije v človeku naklo-
njeno občutje, ki ni vezano le na mladost, ampak na vsak čas človeškega življenja. Črtice Izidorja Rejca dihajo pozitivne vrednote, med njimi še posebej preprosto odprtost življenju in delu.
Barbara Ivančič Kutin
NEKOČ JE BILO JEZERO
Marija Stanonik, Nekoč je bilo jezero,^Folklorne pripovedi iz Poljanske doline, Muzejsko društvo v Škofji Loki, Škofja Loka 2005, 211 strani, zbirka Doneski, zv. 10, ilustrirala Maja Šubic.
Izredna prof. dr. Marija Stanonik, ugledna znanstvenica folkloristka z Inštituta za slovensko narodopisje SAZU in predavateljica na ljubljanski in mariborski univerzi, je izven svojega raziskovalnega dela na polju slovstvene folkloristike ves čas mislila tudi na svoje rojake, saj je svojemu domačemu okolju, Žirovskemu in tudi širši Poljanski dolini, namenila že vrsto strokovnih domoznanskih del (npr. zadnje iz leta 2005 Hišna imena v Žireh). Kot pobudnica in urednica zbirke Glasovi, pri kateri je od 1988 z 31 območij slovenskega etničnega ozemlja izšlo že 31 knjig slovenskih folklornih pripovedi, ki jih je na terenu mogoče dobiti še danes ali njihovi viri niso starejši od 50 let, pa je poznana pri večini Slovencev. Poljansko dolino v omenjeni zbirki zastopa 22. knjiga, Kres na Grebljici, za katero je zbral gradivo Janez Dolenc. Knjigo, v kateri bi bilo objavljeno in obravnavano tudi starejše gradivo folklornih pripovedi z Žirovskega, smo zato kar nekako pričakovali. Leta 2005 je pri Muzejskem društvu v Škofji Loki res izšlo delo Nekoč je bilo jezero, zbirka povedk in pravljic iz Poljanske doline in njenega pogorja, ki so bile zapisane ali objavljene v času od 1858 do 1941. Knjigo je avtorica posvetila znamenitemu literarnemu zgodovinarju in raziskovalcu slovstvene folklore, Gregorju Kreku, ter vsem svojim poljanskim rojakom.
Splošno kazalo na začetku nam da hitro vedeti, da ne bo šlo zgolj za objavo arhivskega in tiskanega gradiva. Avtorica najprej temeljito pregleda rokopisne in objavljene vire ter se posveti posameznim zbiralcem in zapisovalcem slovstvene folklore v Poljanski dolini. Prve pobude za zbiranje v tem geografskem prostoru segajo že v leto 1857, ko je Jernej Lenček, kaplan v Žireh, začel izdajati »koledar za poduk in kratek čas« z naslovom Slovenski Romar. Avtorica ugotavlja, da so imeli največ zaslug za zbiranje in zapisovanje slovstvene folklore v Poljanski dolini ravno duhovniki, poleg omenjenega Jerneja Lenčka tudi Jurij Humar, Anton Dolinar, Lovrenc Oblak, Franc Pokorn, Jakob Ferjančič, Janez Jelenc, Jožef Gregorčič in Janez Miklavčič. Njihovo življenje in predvsem domoznansko delo sta predstavljena kronološko, po času njihovega rojstva. Po enakem principu so opisani tudi zaslužni učitelji: Simon Šubic, Gregor Krek, Luka Pintar, Kajetan
Stranetzky, Valentin Mikuž, Franjo Kopač in Janez Dolenc. Dodan pa je še kratek seznam »mladega rodu« in »drugih« zapisovalcev.
Poseben razdelek avtorica nameni opažanjem v zvezi z nosilci slovstvene folklore, pri katerih so zapisovalci zgodbe slišali. Kljub temu da so le redki zapisali njihova imena ter nekatere druge temeljne podatke (izjema so Janez Jelenc, Franjo Kopač ter Janez Dolenc, najmlajši zapisovalec, ki to stori natančno in dosledno), pa je v nekaterih zapisih mogoče najti opombe, ki dokazujejo, da so zapisovalci znali ločiti med tistimi, ki pripovedujejo »bedarije«, in pravimi nosilci slovstvene folklore. Nadalje avtorica poda še kriterije za razvrščanje gradiva v razdelke (žanrski, znotraj razdelka tudi tematski, motivni in včasih kronološki) ter terminološka in redakcijska pojasnila.
Natanko 400 enot folklornih pripovedi je razvrščenih v 10 razdelkov, vsakega izmed njih pa uvede citat iz opomb zapisovalcev. Tako si sledijo razlagalne, bajčne, strašljive, vražljive, legendne, zgodovinske, roparske, socialne in nagajive povedke, v zadnjem, 10., in najskromnejše zastopanem razdelku pa so t. i. pravljice (tako so jih namreč označili zapisovalci sami, po sodobni žanrski terminologiji pa bi nekatere bolj sodile v katerega od drugih razdelkov s povedkami). Vse enote so označene s krajem zapisa (največkrat predvidenim na podlagi rojstnega kraja zapisovalca ali mesta službovanja) in predvidenim časom zapisa oz. letom prve objave (medtem ko ime zapisovalca najdemo ob vsaki enoti v kazalu povedk in pravljic). Najbogatejši po številu enot so razdelki z razlagalnimi, bajčnimi in zgodovinskimi povedkami. Med razlagalnimi je osupljivo veliko takih, ki se nanašajo na jezero (vodo), ki ga danes ni več, in ravno po teh je knjiga dobila naslov. Bajčne povedke so raznolike s pestrim naborom bajnih bitij. Tudi zgodovinske povedke so raznovrstne, segajo pa v obdobje rimskih časov pa do Turkov in Francozov, izvemo tudi o zidavi nekaterih cerkva ter o raznih lokalnih dogodkih, med zgodovinskimi osebami pa najdemo Martina Lutra, Napoleona, cesarja Jožefa in druge. Iz strašljivih in vražljivih povedk izvemo, česa so se Poljanci bali in v kaj vse so verjeli. Legendne povedke nam sporočajo, da imajo mesto v pripovedih tudi številni svetniki. Roparske povedke nam ponujajo v branje zgodbe o rokovnjačih, tihotapcih, socialne povedke o tem, kako so se ljudje preživljali, nagajive pa, da so bili prebivalci teh krajev včasih navihani in da so se znali tudi pošaliti. Z izidom knjige se je gotovo uresničilo upanje, ki ga je avtorica izrazila v predgovoru: » ^ da se jo bodo [knjige] razveselili stari in mladi, saj nam milo predstavlja preteklost naše ljube Poljanske doline.« Vesela jo je lahko tudi stroka, saj ponuja gradivo za najrazličnejše (npr. diahrone, primerjalne) študije žanrov, motivov ^ Morda bo dala zgled kateremu od avtorjev knjig iz zbirke Glasovi. Dodatno strokovno težo dajeta knjigi prevoda povzetkov v nemški in angleški jezik. Spremno besedo je napisal Janez Dolenc, rojak iz Četene Ravni, upokojeni profesor tolminske gimnazije, likovna oprema pa je delo akademske slikarke Maje Šubic, ki ima svoje korenine v Poljanski dolini.
Vlasta Pečelin
RUPNIKOVA ČRTA MILOŠA HABRNALA
Miloš Habrnal in sodelavci Ladislav Čermak, Oldrich Gregar, Zvezdan Markovič, Aleš Zelenko, Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926-1941, Dvur Kralove nad Labem (Češka republika), 2005, 368 strani, zbirka Pevnosti/Utrdbe.
Miloš Habrnal je Čeh, ki ga je poklicna menedžerska pot pripeljala med drugim tudi v Slovenijo. Tu se je kot raziskovalec in ljubitelj obrambnih sistemov srečal z do tedaj ne preveč raziskano Rupnikovo črto. Že več kot trideset let se ukvarja z raziskovanjem in preučevanjem evropskih fortifikacij. Poleg arhivskega gradiva raziskuje utrdbene objekte neposredno na terenu. Habrnal je avtor številnih člankov v strokovnih revijah in član Kluba vojaške zgodovine na Češkem, kjer ima raziskovanje fortifikacij že dolgo in bogato tradicijo. Sodeloval je pri ustvarjanju več knjig s temo obrambnih sistemov.
Habrnalova knjiga o Rupnikovi črti in drugih jugoslovanskih utrdbah je leta 2004 najprej izšla na Češkem pod okriljem založbe Fort print, v zbirki Pevnosti (Utrdbe), 2005 pa še dopolnjena slovenska izdaja. Pri snovanju knjige je avtorju pomagala skupina sodelavcev: Ladislav Čermak, Oldrich Gregar, Zvezdan Markovič in Aleš Zelenko.
Jugoslovanske utrdbe, med katere spada Rupnikova črta, ki so bile zgrajene v letih med svetovnima vojnama, spadajo med manj znane in premalo cenjene forti-fikacije. O Rupnikovi črti se v preteklosti ni veliko razpravljalo, še manj pisalo. V literaturi je bilo mogoče najti le površne, prirejene ali celo napačne informacije, ki niso temeljile na raziskavah in arhivskih dokumentih. Leta 2004 je Aleksander Jankovič - Potočnik izdal knjigo o Rupnikovi liniji in Alpskem zidu. Knjiga je dragocen prispevek predvsem zaradi številnih spominov in pričevanj očividcev. Tudi zato se je Habrnal s sodelavci odločil, da bi poskusil celovito opisati predvojne jugoslovanske utrdbe. Knjiga je rezultat osemletnega raziskovalnega dela. Temelji na terenskih raziskavah več sto ohranjenih utrdb. Avtorji so izmerili najbolj tipične objekte in izdelali njihove natančne načrte, ocenili konstrukcijske rešitve, kakovost gradbene izvedbe in taktično namestitev na terenu. Pri raziskovanju so se morali spoprijeti s težko dostopnim oz. nedostopnim arhivskim gradivom, ki ga hrani Vojaškozgodovinski inštitut v Beogradu. Usoda gradiva je namreč od Natovega bombardiranja Srbije negotova. Knjiga je široko in strokovno zasnovana ter vsebinsko zaokrožena. Najprej se je Habrnal lotil razlage specifične strokovne terminologije, ki v slovenščini še ni bila natančno postavljena in velikokrat neustrezna. Izdelal je slovar najpomembnejših izrazov ter ga dopolnil z ilustracijami in fotografijami, nadaljeval z natančnim popisom zgodovinskega ozadja nastanka Kraljevine Jugoslavije ter njenega gospodarskega in vojaškega sestava ter načrtovanjem in potekom utrjevalnih del. Podrobneje so opisani posamezni tipi objektov, ki so sestavljali obrambni sistem. Vsi
strokovni opisi so dopolnjeni s fotografijami, številčnimi podatki iz arhivskih virov, načrti objektov, zemljevidi. Prav avtentični podatki in viri dajejo Habrnalovi knjigi velik pomen. Pisec knjigo sklene z opisom današnjega stanja utrdb in priporočilom za turiste. Najboljši pogoji za raziskovalce bunkerjev so prav v Sloveniji. Habrnalova knjiga je namenjena ožjemu krogu bralcev, ki jih vojaška tematika in fortifikacijski sistemi podrobneje zanimajo. Povprečen bralec bi v knjigi pogrešil poglavje, ki bi bilo namenjeno spominom in pričevanjem očividcev in sodelujočih pri gradnji utrdb.
Izdaja knjige sovpada s časom, ko se je v Sloveniji raziskovanje starojugoslovanskih utrdb šele dobro začelo. Habrnal je praznino dobro izkoristil in napisal bogato knjigo, ki bo lahko še dolgo v pomoč slovenskim ljubiteljem utrdb.
Vlasta Pečelin
DEDIŠČINA RAPALSKE MEJE
Miha Naglič, Dediščina rapalske meje, Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918-43(47), Žiri 2005, 96 strani, zbirka Knjižnica Žirovskega občasnika, zv. 8.
Eden pomembnejših zgodovinskih dogodkov, ki je močneje posegel v življenje Žirovcev in ljudi iz okoliških vasi, je gotovo vzpostavitev nove državne meje, ki so jo jugoslovanski in italijanski diplomati leta 1920 določili v italijanskem letovišču Rapallo, od tod tudi ime rapalska meja. Vasi Breznica, Korita, Ledine, Vrsnik _ skupaj kar dvanajst naselij, so bile priključene Italiji. Nekatere od njih niso bile nikoli več spet priključene žirovskemu ozemlju. Obmejno prebivalstvo se je moralo soočiti z nastalo prepreko, ki je posegla v njihovo vsakdanje življenje. V obmejne vasi so prišli tujci, ki so varovali mejo, razvil se je kontrabant. Gradile so se utrdbe Alpskega zidu in Rupnikove linije.
Danes na staro mejo spominjajo številni ostanki: mejniki, italijanske kaverne, utrdbe Alpskega zidu in Rupnikove linije. Vztrajno kljubujejo času in postajajo turistične zanimivosti. V Žireh v teh letih poteka prenova muzejske stavbe, Žirovske pristave. V prenovljenih prostorih bo zaživela nova muzejska zbirka z delovnim naslovom Dediščina rapalske meje. Obiskovalci bi se z ogledom zbirke seznanili z zgodovinskim ozadjem rapalske meje in življenjem ob njej. Ogled bi dopolnili z izletom po okoliških hribih, kjer bi si ogledali ostanke še v živo. Naglič nam v knjižici Dediščina rapalske meje poskuša predstaviti, približati in obrazložiti novo bodočo muzejsko zbirko. Zapuščino stare meje nam predstavi s konkretnim spominskim in slikovnim gradivom ter življenjskimi zgodbami, ki so zaznamovale obmejno prebivalstvo.
Večino vsebine je Naglič namenil vsakdanjim dogodkom. Naslovi, kot so: Amore di frontiera, ljubezen ne pozna meja, Žirovska ljubezen mu je bila v pogubo, Ljubezen po kontrabantarsko, Graničarska ljubezen, Brezniška barufa, povedo, da življenje ob
stari meji še zdaleč ni bilo dolgočasno. Obenem pa pritegnejo pozornost bralca, ko lista po kazalu knjižice. Vsebino je avtor smiselno zaokrožil. Najprej nam predstavi zgodovinsko ozadje rapalske meje. Ne pozabi poudariti, da rapalska meja na Žirovskem še vedno traja. Kar šest poglavij avtor nameni Rupnikovi liniji, najatraktivnejšim ostalinam iz časa med svetovnima vojnama. Prav v Rupnikovi liniji se skriva ogromno potenciala, ki bi ga bilo mogoče izkoristiti v turistične namene. Knjigo sklene z začetkom druge svetovne vojne, ki je pomenila začetek novega obdobja. Ni nujno, da Nagličevo knjigo jemljemo zgolj kot predstavitev muzejske zbirke, pač pa jo lahko beremo samo kot zgodbo o času, ki je močno zaznamoval življenje ljudi na Žirovskem. Literarni slog pisanja približa vsebino širokemu krogu bralcev, tudi tistim, ki jih muzeji sicer ne zanimajo. Knjigi je pridano veliko fotografij, ki nam tematiko še bolj približajo in nas mogoče celo napeljejo, da bomo kraje na slikah še sami obiskali.
Naglič sklene z besedami: »Tako, zdaj pa na delo: zbirajmo in čim prej na ogled postavimo!« Nova muzejska zbirka že nastaja. Tudi s pomočjo evropskega denarja. Pobrskajte po starih stvareh na podstrešju, mogoče najdete kaj primernega za na ogled.
Tomaž Stefe
POL STOLETJA SVOBODE
Pol stoletja Svobode, Osrednje žirovsko kulturno društvo po 2. svetovni vojni: KUD Žiri (1945/46-48), SKUD Oton Župančič Žiri (1948-55) in DPD Svoboda Žiri (1955-2005), Zbornik, Žiri 2005, 146 strani, zbirka Knjižnica Žirovskega občasnika, zv. 9.
Publikacija z gornjim naslovom je izšla kot poseben zvezek Žirovskega občasnika z letnico 2005. Posvečena je vsem, ki so v šestih desetletjih po 2. svetovni vojni dejavno sooblikovali osrednjo podobo žirovskega kulturnega društva, namenjena pa je, tako kot Žirovski občasnik, vsem prebivalcem Žirov in okoliških naselij. Je velikega A4-formata, obsega 146 strani (s tem da je približno toliko celih strani, kot jih je čez 100, zapolnjenih s slikovnim gradivom) in je izšla v enaki nakladi kot Žirovski obča-snik. Publikacijo je uredil, tako kot Žirovski občasnik, Miha Naglič, prispevke pa so poleg urednika napisali še Metka Debeljak, Rado Jan in Joži Kacin. Uvodnik k tej publikaciji se razlikuje od običajnih uvodnikov, saj gre za kolektivni uvodnik in kot uvodničarji nastopajo trije avtorji z Otonom Župančičem na čelu. Župančičevo pismo, s katerim se zahvaljuje Žirovcem, ker so se odločili svoje kulturno društvo poimenovati po njem, je pravzaprav odlična ilustracija časa in duha, v katerem je nastalo. Nekaj spodbudnih misli je prispevala Metka Debeljak, Miha Naglič pa je najprej povzel nekatere poudarke iz pogovorov z žirovskimi »svobo-daši«, ki jih je v sklepnem delu publikacije pod naslovom Borili so se za Svobodo nanizala Joži Kacin.
Na ta način bralec že v tem uvodnem delu publikacije nekaj malega izve o tem, kaj so posamezni vidnejši »svobodaši« povedali spraševalki Jožici Kacin v zadnjem razdelku publikacije. Povzetki so tako kot vedno lahko spodbuda za branje celotnih odgovorov, lahko pa so opravičilo za to, da celotnih odgovorov sploh ni treba brati. Verjeti pa je treba, da so odgovori za bralce dovolj zanimivi, saj večino in-tervjuvancev tudi osebno poznajo. Na tem mestu ni prostora niti za povzemanje povzetkov, kaj šele za to, da bi posebej izpostavili katerega od intervjuvancev, lahko pa jih naštejemo: Lojze Kopač, Ciril Erznožnik, Julij Strlič, Jože Peternelj -Mausar, Alfonz Zajec, Vida Šorli, Franc Grošelj, Marta Pivk, Anton Žibert, Vladimir Novak, Stane Kosmač, Helena Žakelj, Miha Naglič, Franci More, Jože Bogataj, Drago Grošelj, Metka Debeljak, Evgen Podobnik in Tanja Lazar. V drugem uvodnem prispevku Miha Naglič na kratko predstavi prispevke, ki sledijo v nadaljevanju. Ob tem precej prostora nameni pismu, ki ga je žirovskim kulturnikom pisal Oton Župančič in v zvezi s tem postavlja javno vprašanje, ali kdo ve, kje sta prvi in drugi list tega pisma. V sklepnem delu tega članka se Miha Naglič nekako opravičuje, ker mu zaradi pomanjkanja časa ni uspelo narediti nekaj podobnega za obdobje po Celjskih grofih (14. julij 1956), kot je to naredil profesor Rado Jan za obdobje do Celjskih grofov. Namesto tega je napisal esej o svoji osebni izkušnji s Svobodo in mu dal naslov Esej o Svobodi. Ne glede na to pa je Nagličev Esej o Svobodi (še dobro, da je Svoboda pisana z veliko začetnico) z vsem, kar je vanj vključeno, nedvomno eno od dveh enako »težkih« del v tem zborniku, ne samo zaradi obsega (s slikami vred obsega 45 strani), marveč tudi po množici podatkov, preglednic in seznamov, ki jih prinaša in to navzlic dejstvu, da avtor v svoji skromnosti kot temeljno delo, zaradi katerega naj bi bila ta publikacija nekaj vredna, označuje prispevek Rada Jana Od osvoboditve do Svobode in naprej do danes.
Esej o Svobodi avtor uvede z nekoč dobro znano in popularno parolo Kulturo in umetnost ljudstvu! Opredeljuje ga kot »poskus« zgodovine Svobode, napisan bolj poljudno kot strokovno in bolj osebno kot objektivno. Še dobro, da je tako, saj bi bilo sicer to (skoraj) neužitno branje. Objektivnost je največkrat pusta in brez okusa, poleg tega pa je podvržena dopolnjevanju in dograjevanju in s tem k spreminjanju, zlasti v primeru, ko arhivi niso ohranjeni. Dokler pa se v to nihče ne poglobi, je »objektivno« tisto, kar je pač zapisano. Na področju kulture in umetnosti so osebna občutenja in vtisi lahko celo več vredni kot gola dejstva. Esej je razdelil na podenote: Zakaj esej o Svobodi, Od kdaj žirovska Svoboda, Moja pot v Svobodo, Regentova ustanovna pridiga, Svoboda se rodi in visoko vzleti, Tisoč prireditev v petih letih, Nekateri so šli na svoje, Zakej pa neč več na je-grate?!, Prenova dvorane in zmerni polet in Spomini na prihodnost. Dodatki so naslednji: Kronološki pregled (nekateri od glavnih in najbolj zanimivih dogodkov v zgodovini osrednjega kulturnega društva v Žireh po drugi svetovni vojni), Kultura smo ljudje (s spiski imen funkcionarjev, občnih zborov in sekcij) in Repertoar gledaliških del DPD Svoboda Žiri, uprizorjenih v letih 1958-2005 (vseh skupaj je nanizanih 37 avtorjev oziroma del), na koncu sledijo še spiski igralcev in igralk in drugih sodelujočih v predstavah. V zvezi s temi dodatki ni kaj dodati, v zvezi z besedilom pa je treba povedati, da je Nagličevo besedilo duhovito in zanimivo branje in da je pravzaprav slaba ilustracija časov, ko so stvari bile še zelo enostavne, pregledne in premočrtne. Bolj kot iz besedila pa premočrtnost »štrli« iz fo-
tografij, ki so pridodane besedilu. V besedilu pa je razredna in ideološka narava DPD Svobode najbolj očitna v razdelku Regentova ustanovna pridiga, ko citira odlomke iz te pridige. Sicer pa že sama uporaba besede pridiga pove vse o Nagličevem odnosu do časov izpred 50 let. Žirovska Svoboda, ki naj bi leta 2005 imela 50 ali morda celo 10 let več, je pognala svoje poganjke kot nekakšna nadgradnja žirovske tovarne, ki se je že zgodaj preimenovala v Alpino in je ves čas svojega obstoja ostala tesno povezana z njo.
Besedilo, ki naj bi bilo po Nagličevem mnenju nosilno v publikaciji Pol stoletja Svobode, je prispeval Rado Jano in nosi naslov Od osvoboditve do Svobode in naprej do danes. Skupaj s slikovnim gradivom, preglednicami in seznami obsega 35 strani, od tega je besedila dobrih 21 strani. V uvodu se tudi Jan opravičuje, »da so v tem sondažnem poizkusu registriranja vseh kulturnih žirovskih dogajanj še pomanjkljivosti«, pri čemer je treba takoj povedati, da se ta »uvodna razprava v omenjeno obdobje posveča vsem vidikom ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti: tako glasbeni kot plesni in folklorni, gledališki in knjižničarski in kinematografski«.
V	zvezi s tem je treba avtorju najprej izraziti priznanje, da mu je uspelo temeljito rekonstruirati kulturno dogajanje v Žireh od konca 2. svetovne vojne do slovenskega kulturnega tedna, katerega vrhunec je bila uprizoritev Celjskih grofov.
V	razpravi se Jan na več mestih ozre tudi v čas med obema vojnama, za kar ga je treba še posebej pohvaliti. S tem posredno sporoča, da se zgodovina tudi v Žireh ni začela s koncem 2. svetovne vojne, ampak da ima za seboj že dolgo prehojeno pot. Vse skupaj je »počlovečeno« z osebnimi vtisi in spomini (čeravno je to nezanesljiva postavka), ki jih ni malo, saj je bil sam intenzivno vpleten v celotno dogajanje. Vplival je tudi na zelo pogumen in širok izbor prvih (in kasnejših) uprizoritev, do katerih je takoj po vojni prišlo v Žireh. »Začeli smo s Cankarjevim odlomkom iz Kurenta Raj pod Triglavom in nadaljevali z Našim velikim jutrom!« Tudi v naslednjih letih so žirovski gledališčniki največkrat posegali po zahtevnih in kakovostnih besedilih domačih in svetovnih avtorjev in le redkokdaj po plehkih propagandnih delih. Vrh je bil dosežen s Celjskimi grofi v še ne dokončani dvorani Svobode 14. julija 1956. Poimensko našteje tudi avtorje, ki se v obravnavanem obdobju med dramskimi pisci ne pojavljajo več: Anton Medved, Franc Ksaver Meško in Janez Jalen, pri čemer pa ni uporabil besedice »smeti«.
Posebno težo in sočnost temu besedilu dajejo citati iz raznih dopisov in dokumentov. Pri opombah navaja kar 60 različnih virov, nekaj pa je tudi fotokopij teh dokumentov. Od ostalih zvrsti se Jan najobširneje zadrži pri glasbeni dejavnosti, pri čemer se omejuje na profano glasbeno ustvarjalnost, »ker je ustvarjalnost Antona Jobsta za sakralne potrebe objavljena drugje«. Sledi knjižničarstvo, folklora, stenčas in žirovski kinematograf. Mimogrede pove nekaj o pripravah na snemanje Visoške kronike, do česar pa ni prišlo, potem se zadrži pri poročilih o dveh Re-gentovih obiskih v Žireh, čeprav nihče ne ve, »kaj je Regent v Žireh dobesedno dejal«. Pove pa, da je govoril kot pravi »socialdemokratski agitator«. Sledi še poročilo o Pripravah na Slovenski kulturni teden, Zakaj Celjski grofje v Žireh in Zaključki. Zadnje 4 strani prinašajo Repertoar gledaliških del za obdobje 1944/45-1955/56 oziroma za vseh 12 gledaliških sezon.
V	celoti vzeto je publikacija Pol stoletja Svobode zelo spodoben obračun dela in ustvarjalnosti osrednjega kulturnega društva v Žireh. To raven bo tudi z novimi odkritji in spoznanji težko preseči. To pa ne pomeni, da ne bi smeli še naprej iskati
arhive in vsakršna gradiva ter brskati po spominu akterjev, od glavnih do (ob)stran-skih. Tisto, kar preseneča in je na nek način absurdno, je to, da je več dokumentov ohranjenih za prvo desetletje po drugi svetovni vojni, kot za kasnejša desetletja. V tem oziru bi se kulturniki morali zgledovati po dobračevskih gasilcih. Oba glavna »igralca« v tej publikaciji sta odlično odigrala svoji vlogi in težko je verjeti, da bi njun domet v doglednem času kdo lahko presegel. Prerez dejavnosti katerega koli društva, posebej še kulturnega, je več kot zgolj naštevanje uprizoritev, nastopov in dogodkov na vseh področjih kulturnega ustvarjanja, je tudi umestitev dogajanja v prostor in čas, kar sta oba glavna pisca v tej publikaciji tudi storila.
Miha Naglič
EVTANAZIJA
Anton Mlinar, Evtanazija, Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija, Študentska založba, Ljubljana 2005, 335 strani, zbirka Scripta.
Že na drugem mestu sem zapisal, kako sem se kot urednik odločil, da v ŽO spremljamo knjižno produkcijo naših stalnih sodelavcev. Med njimi je tudi najnovejše delo teologa in žirovskega rojaka dr. Antona Mlinarja. Ker v časovni stiski nisem našel drugega recenzenta in ker nisem hotel, da to sicer zelo strokovno in zahtevno delo ne bi bilo omenjeno, sem se odločil, da nekaj vrstic napišem sam. Tem bolj zato, ker je avtor moj sošolec iz žirovske osnovne šole. Ker nisem strokovnjak za področje bioetike, si bom pomagal kar z njegovimi besedami. »Pričujoče delo je najprej nastajalo kot učbenik v okviru predavanj iz bioetike na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. To zlahka opazi vsak, ki pozna način izbire tematike in virov. Sčasoma je nastal obsežen tekst. Evtanazija, ki ji zaradi izogibanja temu pojmu raje pravijo 'problematika odločitev ob koncu življenja', nakazuje temeljno dilemo sodobnih razprav o tem vprašanju: nezdružljivost tradicionalnega in zgodovinsko obremenjenega razumevanja evtanazije s temeljno človekovo pravico do življenja in upoštevanja človekove avtonomije oziroma do svobodnega razpolaganja s svojim življenjem. Vsakemu je jasno, da pri človeku ob koncu življenja ni mogoče govoriti o avtonomiji v običajnem pomenu besede, saj jo omejujejo bolezen, bolečina in trpljenje ^«
Iz kazala, ki je takoj za predgovorom, razberemo strogo urejeno vsebino. Za razlago kratic stoji avtorjev uvod. Sledi kar devet poglavij: Pojem, Zgodovinski pregled in nazorsko ozadje današnjega pojmovanja evtanazije, Evtanazija na Nizozemskem, Položaj v drugih državah, Temeljni miselni vzorci v sedanji razpravi o evtanaziji, Pravo, legalizacija in odločitve o življenju in smrti, Razprava o evtanaziji v Sloveniji, Gledanje Katoliške cerkve na evtanazijo, Sklepne teze. In na koncu še trinajst strani virov in literature, ki jo je avtor preučil oziroma uporabil v tem delu. Znanstveno delo torej, ki pa ga uvaja zelo osebno posvetilo: »Moji Lastovki.«
Podrobneje v tem zapisu vsebine ne moremo povzemati, kogar zanima, bo Mli-narjevo knjigo poiskal in jo sam prebral. Avtorjev povzetek tega obsežnega dela pa bi lahko bil tale: »Vodilna misel etične refleksije o evtanaziji je, da uboj na zahtevo in samomor nista resni alternativi težkim vprašanjem življenja.« V tem ga podkrepi tudi Viktor E. Frankl (1905-97), sloviti avstrijski nevrolog in psihiater judovskega rodu, ki se je s temi vprašanji soočil v Auschwitzu. »Tistemu, ki se odloči za samomor, moramo namreč predvsem in vedno znova dopovedovati, da samomor ne more rešiti nobenega problema. Moramo mu pokazati, kako močno je podoben šahistu pred šahovskim problemom, ki se zdi zanj veliko pretežek, in - pomeče figure z igralne deske. S tem šahovskega problema ne reši. Ampak tudi v življenju ne rešimo nobenega problema s tem, da zavržemo življenje.« Življenje je za teologa Mlinarja in našega rojaka Toneta dar, za katerega se velja boriti. Smrt v igri življenja »ni nasprotnik, ampak soigralec«. Še več: »Je sredi življenja.« (Ob predpostavki seveda, pomislim podpisani, če verujemo, da onstran nje ni nič, ampak še vedno življenje. Pa tudi za tiste, ki v to ne verujejo: tudi njihovo življenje je sredi življenja - drugih, tistih, ki jih spodbujajo ter ostajajo in vztrajajo tudi po njihovi smrti in v katerih spominu umrli živijo še naprej ^) »Problema aktivne evtanazije in samomora ni mogoče rešiti tako, da bi odpravili vse domnevne vzroke, ki vodijo v take odločitve. To ni le nemogoče, ampak je tudi napačen odgovor na dar življenja. Ne gre za to, kako probleme odpraviti, ampak kako jih premagati in dokazati, da smo kos svoji nesreči in trpljenju ^ Človek ni manj človek, če sprejme nemoč in je dejaven po njej, in tudi medicina ni manj medicina, če prizna krize, nemoč, razpoke in nenazadnje tudi krivdo, in kljubuje. Gre za boj za življenje, ki ga človek živi od smrti sem.«
Miha Naglič
IVERI Z GRINTOVCEV
Vlasto Kopač, Iveri z Grintovcev, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2006, 238 strani, zbirka Med gorskimi reševalci, knj. 6, zbral in uredil France Malešič.
Naš rojak Vlasto Kopač (1913-2006) je bil tudi velik planinec. V mesecih pred smrtjo je svoja izbrana planinska dela zbral v knjigi, ki je izšla poleti. Tako žlahtne in starožitne planinske knjige že dolgo ni bilo in je najbrž tudi ne bo. »Če hodiš v Grintovce že dlje časa z odprtimi očmi in ti niso skalni špiki le prijeten mik za oko, gorska pobočja pa kraj lagodnega oddiha, boš postal prej ali slej domač v gorovju nad Bistrico. V odročnih zakotjih boš naletel na robate može žul-javih rok in preudarnih besed, ki sta jim sekira in cepin udelala dlani. Če bo tako naneslo, da boš kdaj posedel z njimi, bo ta ali oni načel eno tistih zgodb o drznih streljačih, o drvarjih in gonjačih, o ovčarjih in nosačih, o sečnji lesa v strminah in garanju v robeh. Bistro te pogledajo, ko pade beseda o gamsu ali srnjaku ^ Če te
■ \ ^sl

ne zapeljejo legendarni prizvok, romantični navdih in starinska patina teh zgodb, boš iz njih povzel, da so pogumni možje, o katerih je govora, že pred pojavom alpinistike v Grintovcih opravili drzne podvige in preplezali smeri, ki še danes zbujajo naše spoštovanje ^« Te besede so bile zapisane in prvič objavljene v Planinskem vestniku leta 1947. Šestdeset let pozneje že davno ni več pogumnih mož, s katerimi se je avtor še družil, letos spomladi se je poslovil tudi on sam. Planincem je kot nekakšno oporoko zapustil svojo knjigo.
Iveri z Grintovcev je naslov knjige Vlasta Kopača, ki jo je izdala založba Planinske zveze Slovenije kot svojo 275. publikacijo in kot šesto knjigo v zbirki Med gorskimi reševalci. Gradivo je z avtorjevim sodelovanjem zbral in uredil zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič, opremo in številne risbe je prispeval avtor sam. Veliko delo je opravil urednik; na začetku je njegov predgovor, na koncu dragocen in nadvse zanimiv slovarček (Manj znani izrazi in besede). Kopačevih tekstov je dvajset: Obledele podobe iz Grintovcev, Pomenki na poseki, Severna stena Turske gore v snegu, Zavetišče pod Skuto, Kako smo po vojni začeli znova, Iglu na Malih podeh, Nekaj etnografskega gradiva iz Kamniških Alp, Veliko-planinska pastirska bajta in nekaj njenih značilnosti, Kapela Marije Snežne na Veliki planini, Pastirska torila z Velike planine, Andrejkova Manca z Velike planine, Gorski vodnik in reševalec France Erjavšek, V spomin Karlu Tarterju, Alpinist in gorski reševalec Pavle Kemperle, V steni Kogla zapisan spomin, Na ogledih v Štru-ci, Iz Kokre čez Kočno v Konec, Iz preteklosti Velike planine, Kati in Zefa z Dovje ravni, Krajevna imena na prisojni strani Grintovcev. Besedila so bila že objavljena v raznih publikacijah, največ v Planinskem vestniku. Izjema je opis prečenja iz Kokre čez Kočno v Konec, ki je v knjigi objavljen prvič.
O pastiricah in ljudskih umetnicah Kati in Zefi z Dovje ravni je Kopač zapisal, da »sta iz čistega veselja ustvarjali drobne umetnine«. Šlo je za izrezljano leseno »pisavo«, s katero so pastirju označevali sir (»trniče«). Nekaj Zefinih pisav je študent Kopač že pred vojno odnesel v dolino in jih pokazal svojemu profesorju Jožetu Plečniku. Ta jih je odtisnil v plastelin, jih nato sredi risalnice razvrstil po mizi in okoli nje zbranim študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« Urednik Malešič pa je svoj predgovor v Kopačevi knjigi naslovil takole: »Drobne umetnine iz čistega veselja«. Kopačevo oznako za umetniško delo obeh pastiric je domiselno uporabil še za oznako Kopačevega dela samega. Njegovi zapisi in risbe so namreč dejansko prav to -drobne umetnine iz velike ljubezni do gora.
V velikem intervjuju, ki sva ga naredila leta 1995, ob 50-letnici osvoboditve iz nacističnih koncentracijskih taborišč, mi je Vlasto Kopač povedal, da se je od dvojnega dachavskega gorja, nemškega in slovenskega, obakrat ozdravil v gorah. Gore so bile dobesedno njegov drugi dom. Po vrnitvi iz Dachaua je zapisal, kar sledi. »Junija 1945 sem se s transportom sebi podobnih dahavcev vrnil iz zloglasnega Hitlerjevega taborišča v osvobojeno Ljubljano šibak v nogah in kratke sape, saj sem tehtal le še 49 kilogramov. Srce pa me je kljub temu kmalu potegnilo v kamniški konec. Odpravil sem se z Borisom Režkom, ki se je vrnil iz italijanskega zapora, v Kamniško Bistrico k lovcu Petru Uršiču in njegovi ženi Francki, oskrbnici planinskega doma v Bistrici. Tam sva prespala, si zjutraj sposodila grablje in metlo in do večera prilezla na Kamniško sedlo, kjer je v naju odprtih, zijajočih vrat in praznih oken strmela stara Kamniška koča. Notri je ležalo vse križem kražem;
zmetala sva, pograbila in pometala ven štiriletno navlako, polomljene stole in opremo, cunje, slamo z ušmi in raztresenimi naboji MP vred in vse skupaj pred kočo požgala.«
Sicer pa se zdi, da je ljubezen do gora »v pogubo« vsem, ki jih zadene, tako ljudem kot živalim. »Ko proti koncu maja kopnijo zadnje zaplate snega, začnejo pašniki zeleneti, trava priraščati in do konca junija Planina ozeleni. Živina v hlevih, ki se je prejšnje poletje prepasla na Planini, postaja nemirna, buri jo spomin na plavo nebo in s soncem obsijane zelene planinske pašnike s sočno travo. Prihaja čas, ko bo treba živino pognati na planino.« Nekaj takega lahko zapiše samo človek, ki je sam okusil čar Velike planine. Pred propadom je rešil njeno starodavno arhitekturo, zapisal marsikaj iz njenega ustnega izročila, narisal tako rekoč vse, kar je tam še videl, in nagovoril etnomuzikologe, da so šli tja gor posnet pesem (»Sonce nam je nizko sijalo«), »ki je ne poje nihče več«; ko so jo analizirali, so ugotovili, »da je v njenem svojskem pevskem napevu čutiti keltski pevski substrat«. Vlasto je bil rojen na podeželju, a usoda je hotela, da je po krajih svojega bivanja in dela postal izrazito »urbani« človek. Ki pa je kar naprej uhajal nazaj v »ruralni« svet in ohranil oziroma si pridobil izrazit posluh za ta kmečki sonaravni svet. Ni bil lovec, a spoznal je tudi gorske živali, zlasti domače. Že svoje prve univerzitetne počitnice je prebil s pastirji na Veliki planini, tudi zato, da bi kaj zaslužil. Ko je pozneje opisoval enkratno zasnovo tamkajšnjih pastirskih bajt, kakršnih »niso postavljali nikjer drugje v naših gorah pa tudi ne v širnih Alpah«, je zapisal tudi tale stavek: »V velikoplaninski bajti ostaja pastir v stiku z živino tudi ponoči, ko na pogradu posluša, kako govedo za brunasto steno pod lopo diha, sope, prežvekuje in poklenkuje z zvoncem.« Za mestnega človeka, nevajenega teh zvokov, bi bila to noč brez spanja, za pastirje, ki še niso imeli od stresa načetih živcev, je bila gotovo čisto spokojna, sodobnemu bralcu se kaže kot pastoralna idila. Prebrali smo nekaj stavkov, pri katerih ne veš, ali razkrivajo poznavalca psihologije živali ali pa avtorjevo lastno hrepenenje po gorah. Pa jih dajmo še nekaj. Občuten je namreč tudi zapis obratnega dogajanja, »ko se je z meglo in dežjem napovedovala jesen« in je hotela živina zbežati nazaj v dolino. »Tedaj se je govedu z nasršeno dlako na mrzli in megleni planini stožilo po toplem hlevu in domačih jaslih. To je čas, ko mora biti pastir, če noče doživeti največjega presenečenja ali sramote, pobega zaupanega mu tropa govedi v dolino, kar naprej pri živini na pašniku. Če se odmakne od tropa ali stopi za kratek čas v bajto, krava vodnica, 'ta zvončasta', ustreže skupni tihi želji tropa in jo ubere - za njo pa ves trop - po do-gonski poti s planine v dolino in v domači hlev.« No, saj se tudi navdušeni planinci radi vrnemo k domači mizi.
Vlastu Kopaču nisem nikoli postavil tistega pogostega, a neumnega vprašanja: Zakaj ste pravzaprav tako radi zahajali v gore? Terapevtski učinek pri zdravljenju dachavskih ran mi je sam omenil. A to ni vse, v planine se je zaljubil že v letih pred vojno. Ko so marca 1940 s prijatelji iz Akademske skupine SPD plezali v Durmi-torju, je strumni črnogorski vojvoda Živko Šibalija v Žabljaku s pištolo za pasom takole komentiral njihovo početje: »Otkako svijet stoji, zimi još nitko živ gore bio nije!« Da bi mož ugotovil, ali so ljudje, ki počno take neumnosti, vseeno čisto pri pravi, jim je zastavil nekaj vprašanj. »Ima li kod vas ovaca?« »Ima.« - »A kako kažete ovci? »Ovca.« - A kako sijenu?« »Seno.« - »A mrvi?« »Mrva.« - »E boga ti, vidi se, da smo Slaveni!«
Če pa bi Vlastu kljub vsemu postavili tisto banalno vprašanje, »kaj je iskal tam gori«, bi verjetno odgovoril podobno kot pastirji, ki jih je v Grintovcih srečeval njegov predhodnik, graški profesor Johannes Frischauf, ki je v Kamniške planine oziroma Savinjske Alpe (»malo poznane Južne apneniške Alpe«) zahajal s severne strani in o njih napisal prvi vodnik (Die Sannthaler Alpen, Dunaj 1877). Pastir, ki bi moral biti spodaj pri živini in ne na vrhu, mu je namreč odgovoril: »Tukaj je lepo, pa daleč se vidi.« To je to in to je vse.
Stane Kosmač
RIZNICATA NA SLOVENEČKATA GRAFIKA 1955-2005
Riznicata na slovenečkata grafika 1955-2005, Treasures of Slovene Graphic Art 1955-2005, Katalog razstave, uredil Lojze Gostiša, izdala SAZU, Ljubljana 2006, 180 strani.
Od 18. do 22. aprila 2006, v pravoslavnem velikem tednu, se je v Skopju zgodil veliki teden slovenske kulture. Na povabilo MANU (Makedonska akademija na naukite i umetnostite) in po dogovoru med nekoč bratskima državama v skupni domovini Jugoslaviji se je predstavila SNG Drama iz Ljubljane z izjemnimi predstavami Bratje Karamazovi, Ana Karenina, Alamut in Edvard Drugi. Akademik Cvetan Grozdanov, predsednik MANU in po stroki umetnostni zgodovinar, pa je dal tudi pobudo za razstavo izbranih del slovenske grafike. Akademik Boštjan Žekš, predsednik SAZU, je njegovo pobudo sprejel, nalogo selektorja pa je prevzel umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, žirovski rojak. Izbral je 34 avtorjev, od vsakega po štiri grafike. Zaradi pomanjkanja prostora sta na razstavi bili od vsakega razstavljeni le dve, v lepo oblikovanem in zajetnem katalogu pa so natisnjene vse. »Razstava Zakladi slovenske grafične umetnosti 1955-2005 (Riznicata na slovenečkata grafika 1955-2005), postavljena tudi s pomočjo Narodne galerije Slovenije, je prvič zbrala in pokazala tisto, česar Slovenija kljub stoletni tradiciji slovenske grafike (od protestantskih in Valvasorjevih tiskov do danes) in polsto-letni tradiciji ljubljanskega grafičnega bienala še nima - velike in reprezentativne zbirke viškov slovenske grafične umetnosti.« (Miha Naglič v reportaži Od Triglava pa do Vardarja, v Snovanjih Gorenjskega glasa, 5. maja 2006) Lojze Gostiša je kot velik poznavalec slovenske likovne in še posebej grafične umetnosti po svojih strogih merilih izbral avtorje oziroma njihove grafike, ki po besedah akademika Grozdanova sodijo med najboljše na svetu. Večino umetnikov je osebno poznal, z mnogimi je tudi prijateljeval. Kot velikemu poznavalcu slovenske grafike mu ni bilo pretežko izbrati najbolj reprezentativnih, izpovedno močnih in grafično izčiščenih del, ki upravičeno veljajo za cvet slovenske grafike.
Naštejmo njihove avtorje: Zvest Apollonio, Janez Bernik, Janez Boljka, Bogdan Borčič, Lucijan Bratuš, Jože Ciuha, Riko Debenjak, Štefan Galič, Bojan Gorenec, Samuel Grajfoner, Irwin, Božidar Jakac, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Tomaž Kržišnik, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Miha Maleš, Adriana Maraž, Živko I. Marušič, Kiar Meško, France Mihelič, Jožef Muhovič, Zoran Mušič, Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Jože Spacal, Lojze Spacal, Tinca Stegovec, Branko Suhy, Gorazd Šefran, Marijan Tršar, Karel Zelenko, Mojca Zlokarnik. V to elitno likovno reprezentanco je torej Gostiša uvrstil tudi rojaka Tomaža Kržišnika. Večina starejših umetnikov pripada tako imenovani ljubljanski grafični šoli, ki se je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, hkrati z začetkom ljubljanskega grafičnega bienala, odmevno pojavila na domačem in v širšem, evropskem likovnem prostoru. Nekateri od njih so podiplomsko študirali pri znanih evropskih likovnih umetnikih in grafikih in tako prišli v stik z zahodnoevropskimi sodobnimi gibanji v likovni umetnosti. S talentom in znanjem, ki so ga pridobili pri študiju, so se vrnili v domovino in v hipu osvojili domačo strokovno in laično likovno javnost, ki je bila v letih po 2. svetovni vojni v glavnem prisiljena sprejemati politično dirigirano, tako imenovano realsocialistično umetnost. Bili so takratna slovenska in jugoslovanska likovna avantgarda, ki je močno vplivala na mlajše ustvarjalce. Nekateri so postali profesorji na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tako širili med študente akademije svoje bogato tehnično in ustvarjalno znanje. V evropskem prostoru niso nikoli veljali za avantgardne umetnike, so pa nadgradili določene, v Evropi že znane likovne smeri in jim s svojimi osebnimi likovnimi poetikami in z briljantno grafično tehniko vtisnili oseben pečat ter postavili temelje slovenske grafične umetnosti. Slovenski likovni prostor je postal prepoznaven tudi v jugoslovanski skupnosti in mnogi mladi umetniki so prišli študirat likovno umetnost v ljubljansko likovno akademijo (tudi številni Makedonci), ki je v naslednjih desetletjih postala vodilna in za mlade bodoče umetnike najbolj zaželena visokošolska likovna ustanova v Jugoslaviji. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je tako ljubljanska grafična šola širila svoj vpliv in prepoznavno grafično govorico tudi v širni svet in postala sinonim za izpovedno kvalitetno in tehnično dovršeno grafično umetnost, ki ni bila slogovno enovita, ampak se je od umetnika do umetnika razlikovala tako po vsebini kot po formi. Vsem pa je bil skupen že prej omenjeni izčiščeni in tehnično dovršeni grafični jezik. Zato je bilo navdušenje Makedoncev na otvoritvi, kakor piše tam in takrat prisotni Miha Naglič, nedeljeno in iskreno. Imenitni katalog, ki ga je uredil rojak Lojze Gostiša, pa ostaja trajna priča tega mednarodnega kulturnega podviga.
Stane Kosmač
ŽIROVSKI LIKOVNIKI V LJUBLJANSKEM SALONU
Žirovsko razstavo v Ljubljani sta odprla Stane Kosmač in Metka Novak
Metka in Silvo Novak, lastnika prodajnega salona svetil ES (Estetika in Svetloba), sta nedavno prišla na idejo, da bi združila odprtje prenovljenega prodajnega salona ES z razstavo likovnih del žirovskih slikarjev. Prijazno sta nas povabila in mi smo povabilo z veseljem sprejeli.
Zakaj ravno žirovskih? Zato, ker je gospa Metka žirovska rojakinja, ker sta oba, tako Metka kot Silvo, ljubitelja likovne umetnosti in zbiratelja ter zato, ker sta hotela na enem mestu združiti in soočiti estetiko svetil in svetlobe z izpovedno močjo in lepoto likovnih del.
Dovolite mi, da v nekaj stavkih predstavim žirovske likovne umetnike, ki so po številu v primerjavi s številom prebivalcev, ki živijo v žirovski občini, in po dolgoletni tradiciji zagotovo enkraten primer v slovenskem prostoru. Je ta skoraj množična pripadnost likovnemu ustvarjanju posledica vpliva nekaterih velikih slovenskih umetnikov in hkrati žirovskih rojakov ali je vzrok zgolj igra naključij, je »kriva« lepota našega kraja in Poljanske doline ali je vzrok v nečem tretjem - o teh vprašanjih danes ne bomo razpravljali. Je pa res, da so bili že v prejšnjih stoletjih znani podobarji in rezbarji, ki so se rodili na našem koncu. Nekateri od njih, kot na primer podobar Jernej Jereb, doma z Vrha Svetih Treh Kraljev, je s svojimi sinovi proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja pustil neizbrisen pečat s svojimi poslikavami cerkva v Beli krajini.
Salon ES: estetika svetil in slik
Prvi žirovski šolani slikar pa je bil Franjo Kopač, ki je največ deloval v Kranju in Splitu v času med svetovnima vojnama, njegov sin, nedavno preminuli Vlasto Kopač, Plečnikov učenec, arhitekt in odličen risar, v mladosti vrhunski alpinist, se je vtisnil v zgodovinski spomin Slovenije s svojo zasnovo arhitekturne ureditve Velike planine. Naš rojak je bil tudi veliki umetnik, slikar Maksim Sedej, ki je študiral v Zagrebu in je prispeval velik delež slovenski likovni kulturi in zgodovini s svojim slikarstvom, ki ga preveva zelo intimen, poetičen in s tišino objet pogled na svet, s prefinjenim občutkom za barve kot nosilke izraza in racionalno ter poetično risbo. Njegov brat Janez Sedej, ki je bil čevljar in slikar samouk, je s svojimi upodobitvami znal izvrstno pričarati lepoto žirovske pokrajine in njeno, včasih temačno, drugič svetlo in sončno podobo. Janezov sin Pavle Sedej nadaljuje in nadgrajuje očetovo izročilo, Maksimov in Janezov nečak, zdravnik Dušan Sedej, ravno tako v svojem prostem času uspešno likovno ustvarja svoje videnje žirovske krajine. Oba se danes poleg ostalih predstavljata v tem salonu. V začetku maja smo v Žireh postavili razstavo skoraj pozabljenemu in na novo odkritemu rojaku, slikarju samouku Antonu Kristanu, ki je bil nadarjen portretist in krajinar. Tomaž Kržišnik, znani slovenski umetnik, slikar in oblikovalec mnogih lepih in večkrat nagrajenih knjig, plakatov in drugih vizualnih sporočil ter interierjev, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je tudi naš rojak. Daleč v svet so ponesli ime Žirov slikarji samorastniki, naivci, samonikli hodci, kot je Jože Peternelj - Mausar, slikar žirovske krajine, ljudi in običajev, ki jih ni več, tudi pisatelj in v mladosti muzikant, Ivan Gluhodedov, prefinjen slikar tihožitij in drugih motivov ter žal preminuli Konrad Peternelj - Slovenec. Ne smem pozabiti naših kolegic: Mihele Žakelj, likovne pedagoginje, kiparke in grafičarke, ki ustvarja predvsem v lesu, ki ji nudi neizmerne možnosti s svojo toplino, izraznostjo in z bogatimi strukturami; Barbare Kastelec, mlade in nadarjene akademske slikarke, ki se nam predstavlja z malimi formati v modernističnem duhu zasnovanih krajin; študentk likovne umetnosti, ki sta danes ravno tako z nami, Ajde Erznožnik z grafiko v tehniki jedkanice in stripom in Renate Šifrar z dvema tonsko zasnovanima slikama moškega polakta in ženskega obraza; pa grafične oblikovalke ter slikarke cvetličnih aranžmajev Mihaele Str-lič. Predstavljajo se nam tudi: Ernest in Iztok Kavčič, oče in sin, predvsem slikarja krajinarja, ki včasih vključujeta v svoje slike tudi ruralne in danes že skoraj pozabljene motive; Mitja Modic, slikar planinskih vedut in obvodnih motivov; Simon Šubic, ki se je v zadnjem času oddaljil od tradicije naivne umetnosti in zasnoval svoja dela s fragmentarnimi motivi, ki jih je povezal v celovit izraz in vsebino; ter moja malenkost. Toda nikar ne mislite, da je seznam že končan. Nekateri naši rojaki - umetniki namreč živijo in ustvarjajo v tujini, zato jih ne omenjam, ravno tako ni med nami tistih, ki živijo in delujejo v drugih krajih po Sloveniji.
Smo kar velika skupina likovnikov, različnih zanimanj in poklicev, od čevljarjev, kovinarjev, upokojencev, študentov, samostojnih umetnikov, zdravnikov, do akademsko šolanih slikarjev. Tudi naš pristop k likovni problematiki je zelo različen. Od romantično zasnovanih in včasih po znanih podobah znanih umetnikov zgledujočih se stvaritvah, do realističnih poskusov interpretiranja narave, preko povsem osebnih poetičnih zasnov v tradiciji romantičnega realizma ali naivne umetnosti do osebnih poetik, temelječih na izvorih klasičnega modernizma.
Imamo pa skupen cilj in ta je hoja in iskanje lepote, ki jo vsak od nas v svojem likovnem jeziku in na svoj način osmišlja in udejanja ter ponuja na ogled.
Toda nismo sami in ne poslednji. Med nami so zelo mladi ustvarjalci, za nami prihajajo še mlajši in nekoč ob podobni priložnosti bomo predstavili tudi njihovo ustvarjalnost.
(S tem besedilom je avtor odprl žirovsko likovno razstavo v salonu ES v Ljubljani, Ob Zeleni jami 9, v četrtek, 1. junija 2006 ob 18. uri.)
Metka Debeljak
ŽIROVSKI GLEDALIŠKI ABONMA V SEZONI 2005-2006
Drage bralke in bralci ŽO! Ko se končuje projekt, zaključi leto ali pa gledališki abonma, radi pogledamo nazaj in skušamo ugotoviti, kako smo delali. Mi smo zadovoljni in upam, da publika tudi, seveda vemo, da bi bilo lahko boljše, tudi drugače, pa kdaj topleje, v celoti in po odzivih ljudi pa smo zadovoljni. Šesta sezona je bila uspešna, imeli smo pet abonmajskih predstav, ki so bile dobro obiskane, ljudje so zadovoljni zapuščali žirovsko dvorano, se zabavali in uživali. Novost, ki smo jo uvedli, je peta predstava.
Začeli smo oktobra 2005, ko smo na odru gostili igralce Slovenskega narodnega gledališča Drama iz Ljubljane, ki so zaigrali Molierove Scapinove zvijače v režiji Borisa Cavazze. Režiser je v sezoni 2004/2005 postavil na oder komedijo francoskega dramatika iz 17. stoletja, v kateri pa je sam v sezoni 1971/1972 igral slugo - svobodnega duha. Tokrat se v vlogi Scapina pojavlja Jurij Zrnec, ki zanimivo, z veliko mero odrske igre obvladuje prostor in dogajanje na odru. V vlogi je iznajdljiv in zna voditi svoje in tuje gospodarje, ve za svoj prav in se zna maščevati, pa vendar je nesebičen in plemenit. Vse, kar počne, dela v skrbi za ljubezen drugega, za uresničitev tistega najlepšega in najsilovitejše želje, ki človeka dviga nad njega samega. Predstava s celotno igralsko zasedbo nas je nasmejala in nam dala elana. Sodeč po aplavzu in zadovoljstvu igralcev nad publiko, smo bili vsi zadovoljni.
Novembra smo uživali v monokomediji Mira Gavrana: Hotel Babilon, ki jo je enkratno in neponovljivo odigrala Violeta Tomič. V predstavi se je predstavila kot prisrčna češka turistka, lokalni zapeljivec, receptor _ V poldrugi uri je odigrala enajst vlog in v vsaki je bila izvrstna. Ta predstava je dobila leta 2005 zlato kolajno za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu monokomedije in pantomime v Zemunu. Uživali smo v njenem enkratnem smislu za interpretacijo, hitro menjanje vlog in s tem tudi kostumov in v dobrem glasbenem nastopu.
Leto 2006 smo začeli s predstavo amaterskega gledališča iz zamejske Slovenije. Člani Prosvetnega društva Štandrež iz Italije so se Žirovcem predstavili z delom Alda Nicolaia Stara garda. To je pretresljiva pripoved o starosti in starostnikih, ki nam da misliti. Vsak dan se srečujemo s starejšimi in starimi, mogoče jih celo pozdravimo in odidemo mimo. Ne opazimo, da ima vsak od njih zgodbo, ki jo je čas napisal na obraz. Predstava je bila izbrana za najboljšo na Linhartovem srečanju 2004, to je na republiškem srečanju amaterskih gledaliških skupin Slovenije. V obrazložitvi je bilo še zapisano, da je humanistična nota razvidna brez kakršnegakoli napihovanja ali posebnega podčrtovanja. Zelo intenzivna je bila pristna igra trojice, ki je tudi žirovski publiki dala misliti, in mislim, da smo se prav vsi zamislili nad obdobjem našega življenja, ki nobenemu ne uide.
V mesecu kulture smo uživali v še eni predstavi Mira Gavrana: Vse o ženskah, ki so jo predstavile zares same ženske. To je bila predstava Mestnega gledališča ljubljanskega v režiji Barbare Hieng Samobor in v izvedbi treh igralk: Bernarde Oman, Karin Komljanec in Jette Ostan Vejrup. V tej lahkotni ženski predstavi smo uživali. Tri igralke, vsaka v vlogi petih, po značaju in problemih zelo različnih žensk v starosti od treh do dvaindevetdeset let, v najrazličnejših življenjskih okoliščinah, so nam razkrile ženski princip sveta. Spoznali smo jih kot dobre in malo manj dobre prijateljice, požrtvovalne matere, hvaležne in nehvaležne hčere, ljubeče in sovražne sestre, zveste in nezveste žene, preračunljive in opeharjene ljubice, užaloščene in poskočne vdove ^ Cela paleta ženskih likov, čeprav ne gre pozabiti, da se vse vrti predvsem okrog - moških. Tisti, ki smo si predstavo ogledali, smo se malo zamislili, saj ne gre pozabiti, da je v vsaki komediji vedno vsaj kanček resnice. Zadnja predstava gledališkega abonmaja v sezoni 2005/2006 na žirovskem odru je bila v izvedbi Špas teatra. Na odru smo uživali v dobri zasedbi in predstavi Kadar mačke ni doma v režiji Vinka Möderndorferja. V predstavi, ki temelji na popularni britanski TV-nanizanki, je izstopala Ljerka Belak. Špas teater zna poskrbeti za smeh in tudi tokrat je bilo tako.
Kaj naj rečem za konec? Le to, da vsak konec pomeni nov začetek in da se tega zavedamo tudi pri oblikovanju programa za gledališki abonma na žirovskem odru. Trudili se bomo po najboljših močeh, kajti želimo, da bi občinstvo v izboru uživalo in se kulturno bogatilo. Se vidimo v novi gledališki sezoni!
Tadeja Primožič
PRAZNOVANJE STO LETNICE ČIPKARSKE ŠOLE ŽIRI
V letu 2006 Čipkarska šola Žiri praznuje 100-letnico delovanja. Poleg Čipkarske šole v Idriji je to edina neprekinjeno delujoča tovrstna rokodelska šola pri nas ter ima zelo pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju klekljarstva na Žirovskem in v Sloveniji.
Prve žirovske klekljarice naj bi se naučile klekljati v Idriji, konec 19. stoletja pa so bili organizirani krajši tečaji. Osrednji čipkarski tečaj na Dunaju je leta 1906 v Žireh ustanovil klekljarsko šolo, tako kot v tistem času še v številnih drugih krajih avstro-ogrske monarhije.
Šola je imela pomemben vpliv na razvoj klekljarstva, klekljarsko znanje pa se je prenašalo tudi iz roda v rod. V začetku 20. stoletja je na Žirovskem klekljalo okrog 200 ljudi, z delovanjem klekljarske šole ter z organiziranim odkupom pa je njihovo število naraslo na okrog 2000. V naslednjih desetletjih je bilo klekljarstvo, poleg čevljarstva, pomemben vir dohodka družin v kraju in okolici. Danes je klekljanje na Žirovskem najbolj razširjeno rokodelstvo; še vedno je vir dodatnega zaslužka, vse pogosteje pa tudi način preživljanja prostega časa, ki ga klekljarice in klekljarji preživijo doma ter na različnih tečajih. Posameznicam in posameznikom pa nudi klekljana čipka tudi možnost lastnega umetniškega ustvarjanja.
Čipkarska šola deluje kot nadstandardni program Osnovne šole Žiri. V zadnjih letih jo obiskuje od 90 do 120 učenk in učencev, ki v šoli spoznajo različne klek-ljarske tehnike in elemente, pa tudi druga znanja, ki so potrebna za izdelavo in predstavitev klekljanih čipk. Učenke in učenci na različnih slovenskih in mednarodnih natečajih dosegajo vidne uvrstitve.
Zelo pomembno vlogo ima tudi leta 2005 ustanovljeno Klekljarsko društvo »Cvetke« Žiri, ki združuje klekljarice in klekljarje pa tudi vse druge ljubitelje čipk iz Žirov in drugih krajev po Sloveniji in v zamejstvu. Namen društva je zlasti ohranjanje in promocija žirovskega klekljarstva v Sloveniji in tujini. Praznovanje 100-letnice šole je trajalo več mesecev, sodelovali pa so prav vsi pomembni nosilci klekljarstva v Žireh, kar je pohvale vredno. Prve aktivnosti so se začele že jeseni leta 2005 in se nadaljevale v letu 2006 na Osnovni šoli Žiri. Učenke in učenci so s pogovori s starejšimi klekljaricami poglabljali znanje o klekljarstvu nekoč in danes, izdelali so novoletne voščilnice s čipko ali motivom vzorca v obliki čipke, obiskali Čipkarsko šolo in s čipkami okrasili
Uprizoritev Žirovske pravljice v telovadnici Osnovne šole Žiri je bila gotovo eden od vrhuncev praznovanja stoletnice čipkarske šole; foto Polona Mlakar Baldasin
šolo, se udeležili različnih klekljarskih in likovnih delavnic na temo čipke, obiskali galerijo podjetja »A. Primožič 1888«, pripravili brošuro, se udeležili šolskega klekljarskega tekmovanja, s prodajo svojih izdelkov sodelovali pri humanitarni akciji gradnje šole za sirote v Tibetu itn.
Počastitev jubileja se je v drugi polovici aprila in v začetku maja 2006 nadaljevala z razvitjem prapora Klekljarskega društva »Cvetke« Žiri in s številnimi razstavami. Na ogled so bile: razstava mašnih plaščev, alb in prtov; razstava starejšega fotografskega gradiva o klekljarstvu na Žirovskem; razstava Čipk od A do Ž žirovskih klekljaric in klekljarjev v izložbah po Žireh; razstava čipk članic in članov Klekljarskega društva »Cvetke« Žiri; razstava čipk klekljarice Ive Sobočan; razstava čipk natečaja Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke; razstava izdelkov in gradiva podjetja A. Primožič »Včeraj in danes«; razstava starih klekljarskih pripomočkov ter gostujoča razstava Lepoglavske čipke s Hrvaške. Vrhunec je praznovanje doseglo 6. in 7. maja z dnevoma odprtih vrat Osnovne šole Žiri, v okviru katerega so si obiskovalci lahko ogledali razstave izdelkov učenk in učencev, klekljarske delavnice in delavnice izdelovanja klekljarskih pripomočkov, modno revijo in uprizoritev »Žirovske pravljice«. V nedeljo, 7. maja, je potekal občni zbor Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke ter osrednja prireditev Klekljarski dan, v okviru katere so bile organizirane demonstracije klekljanja, vodeni ogledi razstav, Žirov in okolice, rokodelski sejem s prikazom rokodelcev ter zabavna prireditev.
Razstave in prireditve si je ogledalo veliko ljudi, tako domačinov kot obiskovalcev od drugod, med drugim predsednica Nemškega klekljarskega združenja Maria Steur, predstavniki turističnega društva iz Lepoglave na Hrvaškem ter članice in člani klekljarskega društva iz nemškega kraja Schönsee, kjer letos prav tako praznujejo 100-letnico klekljarske šole.
Med zanimivostmi v okviru praznovanja velja še posebej izpostaviti »Kitico prijateljstva«, ki so jo pripravili v Čipkarski šoli. Na »punklu« je vsak obiskovalec, ki obvlada osnovni klekljarski element, lahko prispeval svoj del kitke. Ob koncu praznovanja je bila »Kitica prijateljstva« dolga 110 metrov in 37 centimetrov, pri njenem klekljanju pa je sodelovalo 861 klekljaric in klekljarjev. Prizadevni organizacijski odbor in vsi sodelujoči si zaslužijo vse pohvale. Opravljenega je bilo zelo veliko prostovoljnega dela s skromnimi finančnimi sredstvi. Videno pa je bilo odraz stanja in je predstavljalo celo paleto - od vrhunske kakovosti do strokovno nesprejemljivih rešitev (kič, folklorizem ipd.). Zato je tako pomembna obletnica dobra priložnost za tehten premislek, kaj nam sploh pomeni dediščina klekljarstva, še bolj pa, kje vidimo njegovo prihodnost. Se bomo na njegov pomen spomnili le ob obletnicah ali pa bo to eden izmed razpoznavnih znakov žirovskega vsakdana tudi v prihodnje?
Če se bomo odločili za slednje, nas čaka veliko dela. Danes tudi na področju dediščine in z njo tesno povezanega turizma uspevajo le tisti z znanjem in vizijo. Ali rečeno drugače: le nenehno, sistematično in strokovno delo, ki bo obsegalo tako učenje različnih klekljarskih tehnik in elementov, risanje vzorcev, negovanje in iskanje sodobne uporabe čipk kot tudi izdelovanje klekljarskega orodja in pripomočkov, raziskovanje, uspešno trženje in še kaj, je zagotovilo, da bodo bogato dediščino žirovskega klekljarstva in Čipkarske šole Žiri prihodnji rodovi Žirovk in Žirovcev ne le ohranjali, ampak tudi nadgrajevali še vsaj naslednjih 100 let.
Viktor Žakelj
MILAVČEVE ORGLE V FARNI CERKVI SV. MARTINA SO OBNOVLJENE
Ko to pišem, so obnovljene orgle že predane svojemu namenu. Sredstva za obnovo so že nekaj časa zbrana oz. zagotovljena, računi še ne vsi poravnani, kompletno poročilo bosta župnišče in Odbor za obnovo orgel pripravila, kakor hitro bo mogoče. Kljub temu je o sami ideji, pripravah in izvedbi obnove mogoče, morda celo potrebno, nekaj odkrito povedati že za ta Občasnik.
Da imamo Žirovke in Žirovci imenitne Milavčeve orgle, ki bodo kmalu stare sto let, vem že dolgo. To je ena redkih nepremičnin na Žirovskem, ki nam mora biti v veselje, na nek način v čast, predvsem pa nas ta dragulj obvezuje, da ga, kolikor je mogoče, neokrnjenega ohranimo tudi za naše potomce. Gre za dediščino. Zapustile so jo naše babice in dedje, ki so v času prve svetovne vojne gradili in opremljali žirovski centralni sakralni objekt, ki še vedno določa žirovsko veduto. Upoštevaje vsa ta dejstva, smemo reči, da cerkev sv. Martina ni nekaj, kar pripada le Cerkvi, tudi ne le katoliškim vernikom, ampak vsem Žirovkam in Žirovcem. Naj razume, kdor more!
Za konkretno obnovo je »krivo« moje prijateljevanje z aktualnim dekanom loške dekanije, dolgoletnim žirovskim župnikom, g. Jožetom Stržajem. Gospod je izobražen, širok in kultiviran človek in sva večkrat o mnogočem besedovala. Ob pri-
Žirovske orgle spet med najboljšimi na Slovenskem; foto Polona Mlakar Baldasin
liki sem načel tudi vprašanje orgel. Oba sva dobro vedela, za kaj gre, tudi, da so orgle potrebne temeljite obnove. Jože je bil skeptičen, da je po obnovi cerkve mogoče zbrati denar tudi za obnovo orgel. Jaz sem bil večji optimist in sem mu povedal, da računam na tri vire: na nabirko občanov, na prispevek občine in ministrstva za kulturo. Jože je najin razgovor končal nekako takole: »No ja, če kdo, verjamem, da boš uspel ti. Soglašam. Poskusi!«
Začel sem zbirati vse mogoče informacije. Spet so najpomembnejšo vlogo odigrali moji znanci in prijatelji. Prvega naj omenim g. prof. dr. Eda Škulja - tedaj je še imel pisarno v ljubljanski nadškofiji - danes pa je župnik v Škocjanu pri Turjaku, kjer je bil - mimogrede povedano - krščen Primož Trubar, največji Slovenec prejšnjega tisočletja, in je služboval Jurij Dalmatin, ta genialni prevajalec Svetega pisma, knjige vseh knjig. Dr. Škulj je potrdil moje vedenje o naših orglah. Drugi je bil Silvester Gabršček, visok uradnik ministrstva za kulturo, ki ima na skrbi sakralno dediščino in ki že leta skrbi za našo kulturno dediščino, kar njemu ni le služba, ampak prava strast. Bila je še vrsta drugih, ki so me poučili, me spodbujali in mi zagotovili vso pomoč. Kaj naj rečem: hvala vam, prijatelji in prijateljice! Brez vas z obnovo ne bi začeli, kaj šele končali.
Za kaj takega je potreben odbor, jasno. Toda kako ga sestaviti? Bodo povabljeni hoteli? Mi bodo zaupali?
Dva kriterija sem želel dosledno upoštevati: prvi je bil ta, da moram v odbor povabiti ljudi, ki imajo kulturno čutenje in morajo tudi sicer biti sposobni k stvari kaj prispevati, in drugi, da morajo izražati nepolitičnost, civilnost, če hočete. Povabil sem - hvala, da ste pristali in bili dejavni - naslednje: go. Ido Filipič, ključno »občinarko«, sposobno in delovno gospo, ki je bila sicer nepogrešljiva pri realizaciji vseh mojih svetniških pobud za dobro kraja in ljudi v zadnjem mandatnem obdobju, go. Metko Debeljak, ki je že desetletje in več dejavna v žirovski kulturi, g. Toneta Čadeža, predanega organista, ki že več kot tri desetletja ne le muzicira ob nedeljskih mašah, ampak je tudi nadvse gospodaren skrbnik inštrumenta, g. Janka Rejca, vidnega žirovskega poslovneža in dejavnega v Pihalnem orkestru Alpina Žiri, g. Toneta Enika, od katerega sem si obetal pomoč pri urejanju finančnih zadev, g. Lada Oblaka, ki mu marsikaj zunaj njegovega mizarstva ni tuje, in g. Tonija Erznožnika, zagotovo najbolj inovativnega podjetnika v Žireh, ki je pripravljen tudi javno delovati.
Kmalu se je izkazalo, da sem imel presneto prav, ko sem skrbno in preudarno izbiral odbornike. Kot je bilo pričakovati, se je takoj, ko smo poprosili Žirovke in Žirovce za finančno podporo, usulo. V skrajnih polih žirovske družbe (klerikalci, boljševiki) so skladno s svojo zamejeno pametjo pričakovano odgovarjali na tri vprašanja: Zakaj obnavljati »farne« orgle? Zakaj to početi, če že, zdaj? Zakaj to delam jaz? V odgovorih, spet pričakovano, so bili bolj ali manj složni: Orgle - kaj pa je to? Neumnost. Zakaj izžemati ljudi? Škofija naj poseka par smrek na Pokljuki. Orgle so cerkvene, ne pa »od nas drugih« _
Drugo: predvolilna propaganda, zavajanje ljudi, norčevanje iz ljudi ^
In tretje: hoče ugajati, nevernik, nam verujočim, pridobiva volivce, nima kaj
početi, afna se ^
Skratka, po njihovem se nismo ne jaz ne članici in člani odbora lotili prave stvari, nihče od nas ni pravi - ukvarjati se s tem nam ne pritiče. Amen!
Toda: večina je bila projektu vendarle naklonjena. To mi je dajalo poguma. »Kritikom« nisem namenjal posebne pozornosti. Spomnil sem se svetopisemske in jim oprostil, ker sem vedel, da pač ne vedo, kaj delajo, večini med njimi pa je že tako - po istem viru - zagotovljeno nebeško kraljestvo.
Akcija je uspešno stekla. Ljudje so bili radodarni. Občinski svet je brez glasu proti (nekateri so sicer dali glas s stisnjenimi zobmi) namenil znatna sredstva, ministrstvo za kulturo pa nam je namenilo veliko več, kot sem pričakoval. Projekt je bil že na spomlad rešen. Oddahnilo se mi je.
Med tem časom so Žiri dobile novega župnika. Vse kaže, da so ga najbolj zagreti takoj v začetku »poučili«, da pri stvari nismo »pravi«, da mora rešiti, kar se rešiti da, da bo vse, kot mora biti. Bilo je v začetku nekaj napetosti, a stvar se je naglo razelektrila. Gospod Igor Jereb se je hitro, zagnano in odgovorno vključil v projekt in skupaj s tujimi in domačimi mojstri organiziral in vodil obnovo tako, kot je treba - vsem smo dolžni čestitke in zahvalo! Tudi mene kmalu ni jemal več kot ne-bodigatreba, ampak kot (vsaj) koristnega.
Orgle, ta kraljica inštrumentov, so bile v soboto, 7. oktobra 2006, na najboljši možni način predane svojemu namenu. Obiskovalke in obiskovalci so v »pedagoškem« orglanju prof. Potočnika lahko doumeli, kaj smo obnovili, kaj imamo. Samo upati je, da bo zvok prenovljenih orgel pod spretnimi prsti organista Toneta Čadeža bogatil bogoslužje, in če bo prevladala pamet, so Žiri s prenovljenimi orglami dobile novo žarišče kulturne dejavnosti, kar - nenazadnje - je bila moja želja, moj namen.
In za zaključek: ta projekt, od ideje do izvedbe, nosi v sebi pomembno sporočilnost, namreč, so stvari, ki so skupne, in so ljudje, ki smo/so sposobni mimo vseh razlik, ki so med nami in so nekaj naravnega, kot je voda, zrak to skupno udejanjati.
Za pametnega povedano dovolj!
Hvala vsem, ki ste to zmogli, ki to zmorete in verjamem - boste še zmogli. Žiri, 13. oktobra 2006
(Ker je ravno priložnost, bi rad kot urednik in državljan pripisal, kar sledi. Vesel sem, da je obnova Milavčevih orgel uspela in da je bil v soboto, 7. 10. 2006, ko so znova zazvenele, tako lep kulturni večer. Z obžalovanjem pa ugotavljam, da nekateri - mnogi so mi to osebno potrdili - zanj sploh vedeli nismo. K maši ne hodimo, na kak drug način tudi nismo bili obveščeni. Mogoče sicer, da je bila to interna cerkvena prireditev. Vendar je dejstvo, objavljeno v medijih (Gorenjski glas, 10. 10. 2006), da sta več kot polovico finančnih sredstev, potrebnih za obnovo, prispevala Ministrstvo za kulturo RS in Občina Žiri, to pa je proračunski oziroma davko-plačevalski denar. Davke v tej državi plačujemo skoraj vsi (razen RKC) in bi bilo prav, da bi na takšno srečanje, ki presega liturgične namene, povabili vse občane in državljane oziroma vse davkoplačevalce. Če se motim, naj mi ne zamerijo. Pripisal: Miha Naglič.)
POLEMIKA
UHEDNiätVU ŽIROVSKESA OGLASNIKA
£pa4jDVB<ii	SagK.
prdwah iT uznanili Mno la i vfl«bina VaM hfijtpe CJetfft^ru capstshe rrvtQ	m ^ ndttriH« lud püiHUIhtl, C«^« |A bifl
iHna v ZBdrfti lelit^ v jlrovihHn ob^nn^ in dti^ putiU[4)cijph £« voftrM Obf^vnpuna
4h%jeiiii	na «r. 89, cbisvii	d ifoCinu, tuje M
-cA raiHlBlM'm«]i ev4flfi febnnija v Ziny^^w^ pii Setev ^i^^m^ jt bi prtfiHlni hmt, kAiHWHu rkWB oUast ni b#a pog«lu NahnUCriD in bi« pfWfl^i^' rfofö*" PltP	in " t*^ ^jiff öbjmi* «^höfflftiC^ö,
tfobtfHH «1 Ii pohc^nega Ivdm äo^atsta. Ki fe tnHß v 8«0Qia4u in jä ebiUAa (ihlt^ V flr^wtuU
Pü VtJi rtkrpnbtoqi ryAQävih jA däüAee ŽflOu«, Mhd a ry ^ p ad ni^ KNW+. kmnp)* V pmrariih Wli P* gi^ lo^initn» iliri^ </ VOfWm MaiBFAj. II piM unlfHfni naj H hl hMej bluflnval na voiMHaiti taldHUu v Z^rflyrtu. ^ pa v kr»^ s nmlg ptqbtvflp hi jfl h iJv. U^r^ b I« iii>4 ^ prmnBfc.
Cc jbCin ijtvrii pfipsdnUi cbordtwim flii. jtt Id volni iiair\ Vtjfi* n« usmio
V proiwvfiu Staneta PtvmUa, bb^v^iHiam v 34. U ^jravsli*^ OU&Uriia, U pa iftWlu n pFmku- rmwJou -qj ZiiVVfJ. hi w bA kgt f^iciir V pla^ HHhxmaii po dnigl weflpvi^ h^i* d^ fisaj v sliiZt^
MCjailwfla Mabtra v Bamumi. «ten pajq hiit imn ^ nokq M v rtifti * BMvpikJ Viti ii itw 2iniwi-od VB«'!. ht *D Hi V iBtaMvu. BO M (tar^
All t» iBhkg pr^iuu^gj«, kasic H poCuU vsBUo od naa ttnti, R» prebe«« v Vali Krffi in	IHUU PU^MAW^AU d^f^hiav. RaUh b^i pa
la d&r IskdiB l^iha pmuuii ruVufl dvoim m pn brsion OtriacnKa. har 3« iedäya^.
; Ti«te<iikTii HI nBpiwnjenj^ «iformK^^I ale n». Uln rofakfl. -BOri pamzBfHhe boi», kaut^ priaum in	vojrvip
(duh;!™, -pinnofrf, n* ^oncu »wpt»*« iiv^onjBlrvtmo vwiiö itotirifl. zi hjtvrfifR Hüia zvedei it Vate Kr^ «rBftaMtl rrMjl.
Qt? bq pr^inoFtj noiopoiorinKtiB [wisdnt«: ootHdeood NBS le^twfijd nehdfltyi	wqKWtdMdlAlvd nibil v KHQJ-u, idfaAd^nUv
tlLil^ wlfbliKu vjS^munj hitobftdviv CHU ziofinalet»!)! bfHiu turn nn bUzufliwwntn.
Pwip 0 ziofm V £nwnicJ b Ism. kar ata naptuh. ne ^me M konABne. fimne zsdM u fnontd bW rtdf^ bpt^lüf tv<40 igodb»	in
unQrq^O^	i*	W UiKXCte. pB Zltfln4B IH llb)Bntfl	Q
len. kffl in» BkJlbwsR hn hie utu t» v Cuu, ko bd Av^n. nüujril tbjo -h £v*tj ^iFQVcl, nshdaf v iXittH VDfmga Wstsha.
PriEKlftli vAdfirtu In pilMliprnä dp bvHt lo pttmo Dbtdvili V ™wnii
f^ihnplij,	vitiq9* loifbitvb v p^^
'.WV
Anai Jan, p^ifto^jmiw	pm^u


Miha Naglič
ODGOVOR ŠTIRIM PODPISANIM
Da bi bilo našim bralcem bolj razvidno, za kaj gre, najprej v celoti navedem sporna odstavka iz moje knjige Dediščina rapalske meje, 2005. Natisnjena sta na strani 89 v poglavju Povojne žrtve rapalske meje.
»Poseben primer iz bogate zakladnice revolucionarnega prava je obsodba in likvidacija Andreja Seljaka, gospodarja na domačiji Pr' Kral' v Žirovnici. Tudi on se je zameril knojevcem in nekaterim domačinom, zagretim za novo oblast. Med vojno je bil nekaj malega pri domobrancih v Rovtah, a ne toliko, da bi imel ob koncu vojne zaradi tega težave. Težava je bila pravzaprav v njegovem značaju. Nova oblast mu ni bila po volji, kakor še marsikomu ne. A drugi so bili tiho, on pa je tisto, kar je mislil, tudi na glas in naravnost povedal. V njegovo hišo, kjer se je točilo vino in so se ob tem radi razvezali jeziki, so zahajali tudi knojevci, gospodar pa z jezikom tudi njim ni prizanašal. Ovadili so ga »ljudskemu sodišču«, češ da po gostilnah kritizira oblast, in s pomočjo terencev zbrali dvajset podpisov domačinov, ki so to potrdili. Sodišče se je sestalo v eni od domačij v Dolenjem Vrsniku in ga obsodilo na smrt.
'Šestega februarja 1946 (!) je dobil poziv, naj se naslednjega dne zglasi v Ledinah. Tako se je odpravil na pot peš in s palico v roki. S palico zato, ker je imel eno nogo krajšo od druge. Prepričan je bil, da se bo še istega dne zvečer vrnil domov, saj ni imel ničesar na vesti A ga domači, žena in šest otrok, niso nikdar več videli. Knojevci so ga pričakali v zasedi in ubili. Gotovo še kdo ve, kje se je to zgodilo in kam so ga zakopali, a zarota molka, ki še vedno traja, teh dejstev kljub dolgoletnemu poizvedovanju njegovih otrok ne odkrije. Pomenljiva je izpoved pokojnega Ivana Bogataja, domačina, ki je kot upokojenec živel v Beogradu, v Žirovnici pa vsako poletje preživel v svojem vikendu. Tega si je uredil kar v financarski postojanki, ki so jo Italijani postavili na Kralevi njivi. Ko je bil zadnjič v teh krajih, je povedal, kako je nekoč v kantini vojaškega letališča v Zemunu slišal pripoved nekdanjega knojevca, tedaj že oficirja v plavi uniformi, ki se je pohvalil s tem, da je bil on tisti, ki je ustrelil Andreja Seljaka. Na vprašanje, kdo je bil, je Bogataj odvrnil, da tega ne bo povedal, ker je likvidator kot zapriseženi vojak le izvršil povelje nadrejenih, dejanski oziroma večji krivci za smrt njegove žrtve pa so tisti, ki so Seljaka ovadili in obsodili. Posredno pa je vseeno razkril, kdo je bil. Povedal je namreč, iz katerega naselja je bil likvidator doma. In če domačine tega kraja z malo prebivalci vprašaš, kateri od njih je bil oficir tehniške službe vojnega letalstva JLA, se spomnijo le enega. In ta še živi ^«
Zdaj pa lepo po vrsti. Podpisani v drugem odstavku zatrdijo: »Žrtev zločina je bil premožni kmet, kateremu nova oblast ni bila pogodu.« V tem stavku drži, da je bil pokojni »žrtev zločina« in da mu »nova oblast ni bila pogodu« (blago rečeno); ne drži pa, da je bil »premožni kmet«. To lahko potrdijo vsi, ki so ga poznali, premožen pa ni bil niti po Kardeljevi klasifikaciji kmetov. Podpisanim, ki so v JLA gotovo proučevali tega avtorja, bi moralo biti znano, da je slovensko predvojno kmet-stvo, ki je predstavljalo veliko večino prebivalstva, razdelil na »pet kategorij«: vele-
posestnike (50-70 ha in več), bogate kmete (več kot 20 ha), srednje kmete (10-20 ha), male kmete (do 10 ha) in vaški polproletariat (brez lastne zemlje). »Četrta je plast malega kmeta, ki ima nekako do 10 ha zemlje. Ta sloj je pri nas izredno številen. Značilno zanj je, da od svoje zemlje ne more živeti ter je zato navezan na dodatno delo, bodisi v poljedelstvu, bodisi v industriji (Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939, stran 244.) Andrej Seljak, čigar posestvo je obsegalo dobrih 8 ha, je bil torej tudi po Speransu (= Kardelju) le nepremožni mali kmet.
Na začetku tretjega odstavka stoji: »Po Vaši interpretaciji njegovih besed je bil zločinec Žirovec ^« Tega v navedenih odstavkih oziroma knjigi pač nisem zapisal. Pokojni Ivan Bogataj (1921-2003) - doživljal sem ga kot verodostojnega človeka in upam, da je bila njegova pripoved resnična - mi je sicer namignil, od kod naj bi likvidator prišel, a tega nisem zapisal, ker namiga nisem mogel preveriti in torej ostaja le namig in ne »ugotovljeno dejstvo«. Sicer pa se tudi meni in najožjim sorodnikom žrtve ne zdi bistveno, »kdo ga je« (obsodil in ubil). Po 60 letih - 6. februarja 2006 jih je namreč minilo ravno toliko od dne, ko so očeta zadnjič videli
-	njegove štiri še živeče hčere in sina zanima predvsem to, da bi izvedeli, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Da bi jih izkopali in obredno pokopali v njihov družinski grob na pokopališču Dobračeva.
Obžalujem, če sem s svojim pisanjem posredno prizadel štiri podpisane. Nikogar od njih nisem imenoval, kaj šele, da bi ga obtoževal. Pozivajo: »Izpeljite svojo zgodbo do konca in imenujte zločinca.« Tega ne morem, preprosto zato, ker imena ne poznam. Tudi če bi ga, ga v javnem pisanju ne bi imenoval, ker - kot rečeno
-	njegovo ime ni bistveno. Pomembno je le toliko, ker bi lahko potomcem umorjenega tako ali drugače sporočil kraj, kjer je njegova žrtev zakopana.
Ker torej podpisanih ne obtožujem vpletenosti v to zadevo - da z njo niso imeli nič, so potrdili tudi s svojimi podpisi - tudi podatkov o njih ne bom zbiral. Lahko pa jih objavim, če jih bodo sami posredovali. Čeprav ne vem, zakaj bi bilo to potrebno, če v to »zgodbo« niso vpleteni. Naj jo razpletejo tisti, ki so.
Žirovnica, 29. septembra 2006
Olga Vončina
SPOŠTOVANI GOSPODJE!
Dostojanstvo in spoštovanje nista nekaj, kar lahko zahtevaš od drugih. Človek je dostojanstven - ali pa ni. Zahtevamo lahko le od sebe in ne od drugih. Zato mi je bilo ob branju vašega pisma nerazumljivo, da ljudje, kot ste vi, šele (ali še vedno) iščejo svoje dostojanstvo tako rekoč preko pisem bralcev? Predlagam vam, da svoje dostojanstvo pokažete tako, da meni, vnukinji ubitega starega očeta, Kralevega Andreja iz Žirovnice, daste na razpolago vaše morebitno vedenje o tem, kaj se je z njim v resnici zgodilo in kje leži njegovo truplo! Starega očeta nisem poznala, saj sem rojena 24 let po njegovi smrti. Verjamem pa, da je bil, ne glede na svoje politično prepričanje, toliko dostojanstven človek, da bi si zaslužil dostojen pokop in grob na pokopališču. Na spomeniku na dobračevskem pokopališču je že, odkar vem zase, zapisano tudi ime: SELJAK ANDREJ, vendar vsi vemo, da je tam samo njegovo ime; posmrtni ostanki ležijo neznano kje. Njegovi otroci, moji starši, tete in strici, že leta in leta poizvedujejo, kje bi mogli biti. Nekaj ljudi gotovo ve, kje so, a tega nihče noče izdati, mnogi so že pomrli, zato je možnosti, da se skrivnost razkrije, vsak dan manj. Nikoli nihče ni govoril o tem, da bi želel storilca spraviti pred vojno sodišče, kjer naj bi mu sodili za vojni zločin. Saj očeta to ne bi obudilo od mrtvih! Sicer pa slej ko prej vsakdo sam odgovarja za svoja dejanja, nekateri to imenujejo karma. Kakšnih silnih materialnih koristi na ta račun si nihče ne obeta. Če so preživeli tista prva težka leta brez očeta, ko je morala mama sama skrbeti za šest otrok, kakor je vedela in znala, potem jim tudi danes, ko so že preživeli boljši del svojega življenja, denar ne bi pomenil kdo ve kaj. Navsezadnje so njegovi otroci v zadnjih letih v postopku poprave krivic od Republike Slovenije na ta račun že dobili tudi denarno odškodnino. Slej ko prej pa jim gre predvsem za nekaj, kar ni izplačljivo v denarju. Ali lahko razumete povsem človeško željo: pokopati svojega očeta? Jaz jo razumem, čeprav sem že druga generacija. Mi lahko pomagate najti mojega starega ata, da bi ga v družinskem krogu pokopali, dokler so njegovi otroci - sin Ivan je že pokojni - še pri močeh, in s tem zaključili zgodbo, ki je po naključju zašla tudi v knjigo? Mi lahko kdorkoli, ki pozna to skrivnost, kakorkoli pomaga? Je čas za to že dovolj zrel? So sive glave danes že dorasle temu dejanju? Za moje gledanje bi to bilo dostojanstveno dejanje. Vaše obnašanje pa me spominja, oprostite, na reakcijo mačka, ki zacvili, ko mu stopiš na rep.
Žirovnica, oktobra 2006
(Pojasnilo uredništva. Pismo, na katero odgovarja, sem pokazal Olgi Vončina že pred njegovo objavo iz treh razlogov: ker je vnukinja ubitega Andreja Seljaka, ker je stalna sodelavka ŽO in, ne nazadnje, ker sem z njo osebno povezan. Odgovor pa je njena osebna odločitev in pogled. - Miha Naglič, odgovorni urednik.)
Vlada Republike Slovenije
ŽIREM SE PODELI STATUS MESTA
9 Uradni list Republike Slovenije
Uradni list št. 121,30.12. 2005 5544. Sl<lep o podelitvi statusa mesta naseljem v Republil<i Sloveniji, stran 14113.
Na podlagi tretjega odstavka 15.a člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni ilst RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) je Viada Republike Siovenije sprejela
SKLEP o podelitvi statusa mesta naseijem v Repubiilci Sloveniji
I.
Status mesta se podeli naslednjim naseijem v Republiki Sloveniji: Cerknica, Dravograd, Grosuplje, _Logatec, Medvode,_ iVIengeš, iVIežica, Prevalje, Ribnica, Rogaška Siatina, Ruše, Šempeter pri Gorici, Šentjur, Trebnje, Železniki in Žiri.
II.
Skiep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Siovenije.
Št. 03000-3/2005/6
Ljubljana, dne 22. decembra 2005
EVA 2005-1536-0040
Vlada Republike Slovenije
Janez Janša l.r. Predsednik
polemično vprašanje: so žiri res mesto
in eksvaŠČani Že meŠČani?
Ko je Vlada RS nekaj dni pred božičem 2005 sprejela sklep, da Žirem podeli status mesta, bi človek pričakoval, da bo novo pečeno mesto to božično darilo sprejelo z velikim veseljem. A v Žireh se ne v tistih prazničnih dneh ne pozneje v zvezi s to novico ni zgodilo - nič. Tega dejstva si ne znam razlagati drugače, kot da Žiri dejansko še niso mesto in Žirovci še ne meščani. Nekaj podobnega smo ugotavljali že, ko smo pred dobre četrt stoletja na Žirovskem ukinili starodavne vasi in jih združili v »naselje z uličnim sistemom« oziroma »naselje mestnega značaja«, imenovano Žiri. A tako kot ulice tudi vladni sklep sam po sebi še ne prinese mesta. Zanj je potreben tudi mestni način življenja, mestna duša; meščanstvo je tudi duhovno in ne le uradno stanje. Odgovor na vprašanje, kdaj bodo Žiri res mesto in Žirovci res meščani, je torej odvisen predvsem od žirovskih eksvaščanov in še-ne-meščanov ^ Kaj menite?
Pripomnil: Miha Naglič
avtorji tega zvezka
MILKA BOKAL, profesorica slovenščine, raziskovalka leksikologinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, doma z Dobračeve (zdaj Selo pri Žireh), živi v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu
METKA DEBELJAK, profesorica razrednega pouka, pomočnica ravnateljice Osnovne šole Poljane nad Škofjo Loko, občinska svetnica in predsednica komisije za kulturo Občine Žiri, predsednica DPD Svoboda Žiri, živi v Žireh
BOGDAN DRINOVEC, univ. dipl. inž. gradbeništva, direktor za področje glavnih in regionalnih cest v DDC svetovanje inženiring, d.o.o. v Ljubljani, živi v Kranju, vnuk žirovskega rojaka in slikarja Antona Kristana
STANE GLUHODEDOV, upokojenec, slikar samouk, rojen v Žireh, živi v Nemčiji
Dr. BARBARA IVANČIČ KUTIN, folkloristka, doktorirala pri dr. Mariji Stano-nik, sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, po rodu Bovčanka, živi v Polhovem Gradcu
Mag. MILAN KOPAČ, univ. dipl. inž. strojništva, magister ekonomskih ved, direktor delniške družbe Kladivar Žiri, za vodenje le-te je februarja 2006 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, živi v Žireh
STANE KOSMAČ, akademski slikar, učitelj na Osnovni šoli Žiri, živi v Žireh PETRA LIKAR, pisateljica, živi na Selu pri Žireh
POLONA MLAKAR BALDASIN, fotografinja, diplomirala na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, živi v Žireh
MIHA NAGLIČ, esejist in novinar, urednik in kulturni delavec, živi v Žirovnici, južno od Žirov
MATEVŽ PEČELIN, strojni ključavničar, delavec in ljubiteljski pisatelj, zaposlen v Kladivarju Žiri, živi v Žireh
VLASTA PEČELIN, univ. dipl. sociologinja kulture in prof. zgodovine, začasno zaposlena v Osnovni šoli Železniki, podružnica Selca, živi na Ledinici pri Žireh
NEJKO PODOBNIK, upokojeni novinar, dolgoletni urednik časopisa Delo-živ-ljenje in Radia Žiri, za svoje delo prejel najvišjo slovensko novinarsko nagrado Consortium veritatis/Bratstvo resnice, živi v Žireh
Dr. TADEJA PRIMOŽIČ, etnologinja, strokovna sodelavka v projektih na področjih kulturnega managementa, trženja dediščine, razvoja podeželja, turizma, rokodelstva, ipd., živi v Žireh
IZIDOR REJC, univ. dipl. ekonomist, gospodarstvenik in politik, v pokoju, žirovski rojak, v letih 1966-75 bil direktor Alpine, 1990-92 minister v Demosovi vladi, 1990-2000 trikrat državnozborski poslanec, živi v Ljubljani in Dolah
IVAN REVEN, upokojenec, živi v Žireh
TANJA ROJC KRONEGGER, univ. dipl. komunikologinja, v Alpini odgovorna za odnose z javnostmi, živi v Ljubljani
KATJA STANONIK, učenka šestega razreda Osnovne šole Žiri, živi v Žireh
Dr. MARIJA STANONIK, slavistka in etnologinja, znanstvena raziskovalka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, predavateljica na ljubljanski in mariborski univerzi, častna občanka Občine Žiri, doma z Dobračeve (zdaj Selo pri Žireh), živi v Ljubljani
TONČKA STANONIK, profesorica slovenščine, urednica v Založbi Mladinska knjiga, doma iz Nove vasi, živi v Ljubljani
TOMAŽ ŠTEFE, profesor geografije, publicist, v pokoju, živi v Zgornjih Gamelj-nah pri Ljubljani
FRANC TEMELJ, elektrotehnik, fotograf, zaposlen v raziskovalni enoti delniške družbe Kladivar Žiri, živi na Dobračevi
OLGA VONČINA, ekonomistka, svetovalka za proračun in družbene dejavnosti v upravi Občine Žiri, živi v Žirovnici, južno od Žirov
ALFONZ ZAJEC, upokojenec, žirovski kronist in domoznanec, prvi predsednik in častni član Muzejskega društva Žiri, živi v Žireh
JANEZ ŽAKELJ, sin pokojnega žirovskega rojaka Antona Žaklja (Balčkovega Toneta), rojen 1948 v begunskem taborišču Trofaiach v Avstriji, diplomiral na jezuitski univerzi v Bostonu, živi in dela kot finančni nadzornik v mestu St. Paul (Minnesota, ZDA)
Mag. VIKTOR ŽAKELJ, ekonomist in politik, upokojenec, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, svetnik Občine Žiri, živi in dela v Žireh in v Ljubljani
kazalo žo 36
UVODNIK 5 Milan Kopač: Sanje pri polni zavesti 14 Miha Naglič: Kje so naši viri?
VELIKI INTERVJU: IZIDOR REJC, OB NJEGOVI 70-LETNICI 19 Miha Naglič: Tovar'ši, kako morete delati, ko ni direktor v partiji?
INTERVJU: MATJAŽ LENASSI, NOVI PREDSEDNIK UPRAVE ALPINE 35 Miha Naglič, Tanja Rojc Kronegger: Tu sem, da bo to podjetje uspešno
INTERVJU: STANE GLUHODEDOV, OB NJEGOVI 75-LETNICI 41 Nejko Podobnik: Čevljar, letalec, vojak, šofer, finomehanik, elektrikar, slikar
ANTON ŽAKELJ (1907-2006), V SPOMIN 49 Anton Žakelj: Beg v neznano (Iz dnevnika: maj-junij 1945)
72	Janez Žakelj: V spomin Antona Žaklja
73	Janez Žakelj: Anton Žakelj (Kratek življenjepis)
74	Janez Žakelj, novi sodelavec ŽO
75	Tončka Stanonik: Anton Žakelj je bil tudi v Ameriki Žirovec
VLASTO KOPAČ (1913-2006), V SPOMIN 77 Vlasto Kopač: Iz Kokre čez Kočno v Konec
83 Tadeja Primožič: Njegovo srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti
85	Miha Naglič: Vlasto Kopač (1913-2006)
86	Miha Naglič: Domovi Vlasta Kopača
LIKOVNA PRILOGA
89 Anton Kristan, Vlasto Kopač, Ivan Reven, Stane Gluhodedov, Izidor Rejc
ANTON KRISTAN (1890-1967), NA NOVO ODKRITI ŽIROVSKI SLIKAR 105 Bogdan Drinovec in Alfonz Zajec: Življenje in delo Antona Kristana 110 Stane Kosmač: Slikar Anton Kristan
IVAN REVEN, 80-LETNIK
112 Ivan Reven: Kako in zakaj sem začel pisati plakate 119 Miha Naglič: Ivan Reven in njegovi plakati
ŽIROVSKE ŽIVLJENJSKE ZGODBE 121 Tadeja Primožič: Revnov Vinko
ŽIROVSKA KRAJEVNA IMENA
136 Milka Bokal: O imenih krajev na Žirovskem - zlasti južni del
RUDNIK URANA ŽIROVSKI VRH
145	Miha Naglič: Bil je rudnik
LEPOSLOVJE
148	Izidor Rejc: Mojster
159	Matevž Pečelin: Ta strma
172	Petra Likar: Začarana hiša
181	Katja Stanonik: Verjamete ali ne, bila sem košarkarska žoga
ODMEVI, OCENE, PREDSTAVITVE
183	Marija Staninik: Prihodnost, ki je ni bilo
185	Tončka Stanonik: Tabor v Žireh
189	Tončka Stanonik: Pohvala kmečki ženi
190	Milka Bokal: Hišna imena v Žireh
192	Milka Bokal: Knjiga črtic Izidorja Rejca
194	Barbara Ivančič Kutin: Nekoč je bilo jezero
196	Vlasta Pečelin: Rupnikova črta Miloša Habrnala
197	Vlasta Pečelin: Dediščina rapalske meje
198	Tomaž Štefe: Pol stoletja Svobode
201	Miha Naglič: Evtanazija
202	Miha Naglič: Iveri z Grintovcev
205	Stane Kosmač: Riznicata na slovenečkata grafika 207 Stane Kosmač: Žirovski likovniki v ljubljanskem salonu
209	Metka Debeljak: Žirovski gledališki abonma v sezoni 2005-2006
210	Tadeja Primožič: Praznovanje stoletnice Čipkarske šole Žiri
213	Viktor Žakelj: Milavčeve orgle v farni cerkvi sv. Martina so obnovljene
POLEMIKA
216	Štirje podpisani: Uredništvu Žirovskega občasnika
218	Miha Naglič: Odgovor štirim podpisanim
220	Olga Vončina: Spoštovani gospodje!
221	Vlada Republike Slovenije: Žirem se podeli status mesta
ŽIROVSKI OBČASNIK (1980-)
Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik XXVII (2006), zvezek 28, številka 36 Ustanovitelja
DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Žiri
Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Žiri in nekaterih podjetij.
Glavni in stalni pokrovitelji
Občina Žiri, Alpina, d.d., Etiketa tiskarna d.d., Kladivar Žiri d.d., M Sora d.d., Žiri, vse v Žireh
Predsednik uredniškega sveta
akademik dr. Zdravko Mlinar Uredniški odbor
Stane Kosmač, Miha Naglič, Nace Naglič, Tončka Stanonik, Franc Temelj
Glavni in odgovorni urednik Miha Naglič
Oblikovalec Stane Kosmač
Lektorica Tončka Stanonik
Stalni sodelavci - uredniški svet
Milka Bokal, Ivan Cankar, Metka Debeljak, Tone Eniko, dr. Pavel Gantar, Lojze Gostiša, dr. Spomenka Hribar, Rado Jan, Joži Kacin, Igor Kavčič, Vladimir Kavčič, Franc Kopač, tVlasto Kopač, dr. Franc Križnar, Tomaž Kržišnik, Petra Likar, Matjaž Mazzini, Milena Miklavčič, Andrej Mlakar, Anton Mlakar, Barbara Mlakar, Polona Mlakar Baldasin, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Peter Naglič, Matevž Pečelin, Janez Pelko, Jože Peternelj, Nejko Podobnik, Beta Poljanšek Koman, dr. Tadeja Primožič, Janez Ramoveš, Izidor Rejc, Ivan Reven, dr. Marija Stanonik, Tomaž Štefe, Olga Vončina, Alfonz Zajec, tAnton Žakelj (Cleveland), Anton Žakelj (Žiri), mag. Viktor Žakelj
Nekdanji stalni sodelavci
Karel Bernik (1912-93), Marijan Dolenc (1930-81), Janko Majnik (1918-2000), Konrad Peternelj Slovenec (1936-2000), Slobodan Poljanšek (1944-2003), dr. Ivan Sedej (1934-97), Vladimir Simončič Vlastja (1911-2000)
Naslov uredništva Žirovski občasnik SI - 4226 Žiri, p.p. 51 E-pošta: miha.naglic@siol.net
Naslov pooblaščenega izdajatelja in založnika Pegaz International d.o.o. Ljubljana Aljaževa ulica 10, 1000 Ljubljana E-pošta: pegaz.int@siol.net
Cena tega kompleta 3900 SIT
Naklada 500 izvodov
Elektronski prelom Pegaz CDT d.o.o., Ljubljana
Tisk
Tiskarna Littera picta d.o.o., Ljubljana
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija tega zvezka sklenjena oktobra 2006.
ISSN 0351-5966
Žirovski občasnik je več kot časnik - je cela knjiga!
25. JUNIJ - PRAZNIK OBČINE ŽIRI
V letu 2006 je Občina Žiri končno dobila svoj občinski praznik, 25. junij. Na slovesnosti, ki je bila 23. junija v novi sejni dvorani, so prvič podelili tudi občinske nagrade. Priznanje župana so prejeli g. Jože Stržaj, žirovski župnik v letih 1994-2004, in družina Jurca, ki gospodari na kmetiji pri Jureču v Brekovicah. Foto: Polona Mlakar Baldasin
OBČINA ŽIRI
Loška cesta 1, 4226 Žiri
Tel. 04 50 50 700, fax: 04 51 05 444, e-pošta: obcina.ziri@obcina.ziri.si, spletna stran: www.ziri.si
Osnovni podatki o občini:
površina 49 km2, 4944 občanov, 2422 moških in 2522 žensk, 18 naselij, 45 ulic, 1094 hišnih številk, okoli 1350 gospodinjstev
Občinski praznik 25. junij
Župan
BOJAN STARMAN
Občinski svetniki
Anton Beovič, Metka Debeljak, Peter Dolenc, Urška Eniko, Silva Frelih, Branko Jesenovec, Martin Kopač, Vesna Kranjc, Stanislav Mlakar, Franci Mlinar, Marko Mrlak, Vladimir Oblak,
Germana Pivk, Marijan Žakelj, Viktor Žakelj
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D.D. OBMOČNA ENOTA KRANJ
4000 Kranj, Bleiweisova cesta 20 tel.: 04/206 90 00, fax: 04/206 91 92
POSLOVNA ENOTA JESENICE
C. Maršala Tita 16/1, tel.: 04/581 05 00
Predstavništvo Škofje Loka Kidričeva cesta 1, tel.: 04/515 52 90 Predstavništvo Radovljica Predstavništvo Tržič Predstavništvo Bohinjska Bistrica Predstavništvo Kranjska Gora
triglav

Meni je prav
f
wv\/v\/_ a l |3 i n
www.kladivarsi
mDUvaaiuA i« iržhje ^tavm. snmov p anmiTEv s i^alM fujidne nmnt
HIDRAVLIČNE SESTAVINA ZA INDUSTRIJSKO IN MOBILNO HIDRAVLIKO
■ pfDlipcvraini. polni, tlflCni in to(kc"vrii weniili ' llaCfiB HtikdlB
' pnkljbcne	Muki ki elementi ventsrla
HIDRAVLIČNI SISTEMI
* p^izvtHJnja " morrtBla, LB^OTI
i«


'0-' KLHDIUSR
STORITVE
' Blorihfe pr^d po predaji la-rtn^Eia blEina ' Inžaniring na lub mesta kjer bo ^
izdeil?li vgrajen ' 24 LMII«	^IOfilAv
' vtdk:ttv«nie Hidravličnih tlftttrtiDv
bi fliil^pv
KLADIVAfI Žiri.
tavarira «l»menlo« za nülcfna lehniha, d.d. IriduatrlJ-ska uil-ca ±
SLOVENIJA
tBl.-OJ 5159	OJ ElflZ 234
E-maih inlarlilkrad^var.at
PflOORAM ZASTOPSTEV
aV:
' NdravllCn« seElovine -wntlll. CniBike, mclBri-i nilrlianj« in lillri ' m«nlnlld In menim 9i$lefni
I —ParkerIJ
' prihljij^liJ in CBVQVCMdi ' hidravlični ahumukalorji ' venhii - [latranski ' Digitalni «nalarii ' Um^njevainikl
' rTdikiitorji in m9nlritli.i ' r-frtne Črpalko ' princbrMce - auapha ' rezBfvaar^i
Slo



želimo vsem bralcem žirovskega občasnika
etiketa
ETIKETA, TISKARNA, D. D., Industrijska ulica 6, 4226 Žiri, Slovenija, telefon: + 386 (0)4 515 84 00, telefaks:+386 (0)4 515 84 15,
e-pošta: etiketa@etiketa.si, http://www.etiketa.si
PJOBMOČNA OBRTNA hJ ZBORNICA ŠKOFJA LOKA
§ fe gi
Območna obrtna zbornica Škof j a Loka
Telefon: 04 / 50-60-200, Faks: 04 / 50-60-202 E-pošta: slavica.kalan@ozs.si
DEJAVNOSTI OBMOČNE OBRTNE ZBORNICE ŠKOFJA LOKA
Zbornica že 30 let zastopa interese svojih članov in zanje izvaja naslednje naloge in opravila:
•	Oblikuje pobude, pripombe in zahteve za izboljšanje pogojev razvoja obrü in podjetništva;
•	Organizira izobraževanja in s sofinanciianjem spodbuja različne oblike izobraževanj in usposabljanj svojih članov;
•	Informira člane o novostih na zakonodajnem področju in o drugih aktualnih zadevah za podjetništvo in v ta namen izdaja mesečna obvestila ter interno glasilo Loška obrt;
J • Skrbi za promocijo članov, organizira skupne piedstavi-. tve proizvodov in storitev na sejmih ter sofinancira stioš-ke individualnega razstavljanja na specializiranih sejmih doma in v tujini;
•	Opravlja splošno strokovno svetovanje in nudi strokovno pomoč članom;
•	Zastopa interese delodajalcev in sodeluje z združenji delodajalcev;
•	Izvaja javna pooblastila (obrtni register, vstopna točka e-VEM, pokhcno izobraževanje);
•	V okviru zbornice aktivno deluje 14 sekcij;
•	Aktivno sodeluje z občinami in drugimi organizacijami;
•	Skrbi za druženje članov in v ta namen organizira kulturne, športne in druge prireditve;
•	Opravlja druge naloge, ki so v interesu članov in opredeljene v statutu ter letnem programu dela.
MARMOR HOTAVLlEdd
DRUŽBA ZA OBDELAVO KAMNA




s 55 letno tradicijo pridobivanja, obdelave in vgradnje naravnih kamnov smo po tehnologiji, znanju in izkušnjah med vodilnimi evropskimi podjetji. Z naravnim kamnom opremljamo najbolj luksuzne jahte in ladje, fasade in interiere hotelov, poslovnih, upravnih, sakralnih in stanovanjskih zgradb. Naše delo so tlakovane urbane površine in najzahtevnejši kamnoseški izdelki pri prenovi arhitekturne dediščine.
MARMOR HOTAVLJE, d.d. DRUŽBA ZA OBDELAVO KAMNA, Hotavlje 40, Gorenja vas, tel. 04 50 70 044, fax. 04 51 81 640
t
v
z UMTS mobitell, ki vas komaj čakajo v vseh Mobitelovih prodajnih centrih, so z vami vsi vaši... filmi, športi. Igre in glasba. Poiščite svoje Junake na multlmedijskem portalu www.planet.sl.
MobitelUMTS
JAPAN
VIZIJA
PRESTIŽ
UDOBJE
NATURA
M SORA d.d., Žiri
Trg svobode 2 4226 Žiri tel.: 04/50 50 200 fax.: 04/51 04 455 e pošta: mizarstvoßm-sora.si
PRODAJNI SALON: Letališka cesta 32b 1000 Ljubljana tel.: 01/5441 310 fax.: 01/54 41 271 e pošta: salonSm-sora.si
www.tn-sora.si
M SORA
okno je več kot pogled
9770351596002