Naše zadnje ustavno leto. Ustava daje državljanom pravico, da se po poslancih udeležujejo zakonodajstva; to se godi v državnih zborih. Ustava se dovoljuje od vladarja, da se ljudstvu z dobrimi, koristnimi zakoni laglje ugodi, kajti vsak sam ve najbolje, kje ga čevelj žuli. Ustava je torej za ljudstvo lahko pravi blagoslov. Ravno tako pa je zanj lahko največja nesreča; in kako to ? Ustave niso vse jednake; prikrojijo se lahko tako, da dajejo vsem drzavljanom jednake pravice, ali tudi tako, da dovoljujejo jednemu ali drugemu narodu ali stanu več pravic, seveda v škodo in končno pogubo drugim. Ustavo izdeluje navadno kak minister, in vladar jo potrdi. Če krvoločna svojat v državi že naprej na ministra upliva, da sestavi ustavo njej v korist, ali če je minister sam tak človekoljub, ki jednega pita, drugega pa davi, potem je oni del prebivalstva, ki je v ustavi prikrajšan, drugemu delu nemilostno izročen in mora sčasoma poginiti. Ustavo, kojo iraamo sedaj v Avstriji, je leta 1861. v glavnih potezah naredil minister Schmerling, ki je bil nemški liberalec od pete do glave. Ni je naredil v prid vsem državljanom, ampak tako, da je le Nemcem, tovarnarjem in velikim trgovcem in s tem ob jednem židom in liberalcem v korist, v neizmerno škodo in končni pogin pa katoličanom, Slovanom in kraečkemu in maloobrtniškemu stanu. Bila je potrjena. Ta ustava je naSim avstrijskim trinogom Nemcem in krvoločnikom židom dala zakonito pravico, stiskavati in žuliti svoje sodržavljane; in naj smo se katoličani, Slovani, kraetje ia obrtniki skozi več ko 30 let vsled vneboupijočih krivic in krutih udarcev zvijali kakor črv na cesti, kadar se je nanj stopilo, brezusmiljeno so se nam posmehovali ter še huje pritisnili na nas, tako da padajo baš sedaj že zadnje kaplje naSe krvi v njih podstavljene posode. Ali stanje stiskanih je bilo že prehudo, predaleč je že sezala rakovina, in zatorej se je vkljub krivični ustavi po zadnjih državnozborskih volitvah, ki so se bile vršile v zitni 1897, pri otvoritvi državnega zbora dne 27. sušca 1897 pokazala večina — na strani zaslopnikov doslej stiskanega ljudstva; trpini so se združili, določili načelno skupne zahteve, po katerih bi v Avstriji naj začel pihati veter od druge strani, dali si sveto besedo ter mirnim a pogumnim srcem čakali postopanja vlade in svojih dosedanjih zatirateljev V tej zvezi so Poljaki, Čehi s konservativnimi veleposestniki, Slovenci, Srbi, Rumuni in Nemci takozvane katoliške ljudske stranke; skratka, kar je doslej trpelo, to vidimo tukaj združeno. Vseh skupaj je 230, torej precej nad polovico (vseh posl. je 425), in kakor prvi tolažilni vzdihljaj po dolgi smrtni bolezni razlegal se je po Avstriji glas, da je nemškoliberalnega gospodstva in zatiranja konec. Čakalo se je od dne do dne, da se staro nemškoliberalno ministerstvo umakne novemu, ki bi bilo z novo večino jednega duha in jednega srca, kajti to bi bilo neobhodno potrebno. Ministerstvo in večina zbornice morata biti složni, sicer delovanje ni mogoče; zbornica ima na pr. rainisterstvu dovoljevati denar za državne potrebe; če je ministerstvo liberalno, konservativna večina denarja ne dovoli, kajti ta hoče, da se denar v konservativnem smislu porablja itd. Tim laglje je uvideti, da je ministerstvo popolnoma zavisno od državnozborske večine, če se pomisli, da ima le zakone izvrševati, ki jih zastopniki Ijudstva s cesarjem ustvarjajo. Ali glejte! Ministerstvo ne le ni šlo, ampak trudilo se je na vse kriplje, večino razdreti in ustvariti večino sebi po godu, to je opetno nemškoliberalno. Ni se mu posrečilo. Poskusilo je srečo drugo, Gaučevo, a tudi to brezuspešno. Sedaj je že tretje na vrsti, ki meri svoje moči na slogi zatiranega ljudstva; piše se, da se je močno bati, da se temu posreči. Ta komedija traja sedaj ravno že jedno celo leto, in stane grozno denarja, in je najhuja krivica, ki se more goditi v ustavni državi. Dokler so bili na krmilu liberalni Nemci in židje, vladalo se je jadrno naprej; naših stokov in prošenj nikdo ni hotel slišati, naših solz nikdo videti; sedaj pa, ko bi se naj kmetu, malemu obrtniku, katoličanu, Slovanom gorje olajšalo, sedaj vladnega voza ni spraviti dalje. In pomislimo, kaj je to leto, v katerem se ni storilo čisto nič, da Se jedenkrat rečemo, čisto nič, denarja stalo, le zato, ker ministerstvo noče s sedanjo večino delovati! Zborovanja so bila od dne 27. sušca do 2. junija, od 23. septembra do 29. grudna 1897 in od 21. sušca do 2. aprila 1898; vsak dan stane 6000 gld., to znaša 1,038,000 gld. Šlo je med tem 11 ministrov, kojih ima vsak, če je ministroval le jeden dan, po zakonu dne 22. julija 1868, št. 111 držav. zak. najmanj 4000 gld. pokojnine. Kdo pa povrne škodo, ki jo trpi ljudstvo Se s tem, da se je vsled starih liberalnih zakonov zopet jedno leto neusmiljeno molzlo ? In to dela vlada z najhladnejo krvjo vpričo skrajne revščine kmečkega ljudstva in vkljub temu, da so obupni klici po najpotrebnejšem vsakdanjem kruhu od dne do dne glasneji! Kaj naj k temu porečemo ? Marsikdo naravnost trdi: Kaj tacega je pač le mogoče, kjer ni pravičnosti, kjer ni krščanstva.