Preidimo k dejanjem! V zadnji številki smo priobčili tisti del dr. Tavčarjevega državno-šolskega govora o izboljšanju duhovniških plač, ki se tiče plač učiteljstva. Rekli smo, da se nam zdi, da je ta govor dobro znamenje, da se je začela dolgo zaželjena doba resnega preudarjanja regulacije učiteljskih plač in odločnega dela, ki mora čim prej privesti trpečemu in stradajočemu učiteljstvu rešitev iz neznosnega stanja. Da se uresniči ta naša slutnja, mora zavladati v vseh naprednih in svobodomiselnih krogih deviza: Preidimo kdejanj em 1 Beda učiteljstva je prikipela do vrhunca. Absolutno nemogoče je že zgolj s človeškega stališča, da bi trajalo to trpinčenje poštenih delavcev na kulturnem polju še količkaj časa. Poudarjamo, da ni še danes v Avstriji kronovine, kjer bi bile — razen v Bukovini —¦ urejene plače učiteljstva tako, kakor je to temu stanu primerno in kakor to odgovarja preziranemu § 55. Poudarjamo pa tudi, da ni materijalnega stanja duhovščine niti iz dalje primerjati z gmotnimi razmerami učiteljstva — še več! — da je tu izključena vsaka primera. In dasi ima cerkev sama na milijone lastnega imetja, dasi bi bila poklicana v prvi vrsti ta, da plača svojo duhovščino, je bila vendar država takoj pripravljena izboljšati duhovščini plače, čim je prišel v državno zbornico dr. Stojan z znanim nujnim predlogom. Enak uspeh dožene samo še vojni minister, kakor se oglasi za nove kanone. To dejstvo dovaja človeka do prepričanja, da uživata vladno milost samo Še cerkev in kosarna, ki sta vendar glavna zapreka s?obodnemu razvoju kulturnega življa 1 Taka vladna skrb za obstoj države je znak slabega gospodarja, ki ne ve, da sloni notranja moč države na kulturi in da niso znamenja modernega naziranja cerkve, samostani in vpjaščnice, nego da znači pravico do obstoja, življenja in bodočnosti moderno organizovano šolstvo in sijajno situirano učiteljstvo, ki ni odvisno od nikogar, ampak ki služi samo in edino svojemu vzvišenemu poklicu. Sedaj, ko brez dvoma izboljšajo duhovščini plače, je padlo avtoritativno, na gmotnem položaju sloneče stališče učiteljstva za stopnjo nižje. Nehote se namreč zbuja človeku vprašanje: Ali je učitelj manj nego duhovnikf Ali je treba državi bolj duhovnika nego učitelja? Odgovor se glasi za učiteljstvo negativno, poniževalno. In tega odgovora ni dal morda dr. Lueger ali princ Lichtenstein ali morda trifolij Šusteršič —Šuklje — Žitnik, ta odgovor je dala vlada sama, ko je sedaj takoj iztresla iz svojih blagajnic duhovščini v žepe okroglih 10 milijonov, ko pa ni na brezštevilne pismene in ustne intervencije v prilog učiteljstva da!a nobenega dejanskega odgovora. Naučni minister pl. Hartel, ki ga bo dobro pomnila žalostna zgodovina učiteljskega proletarijata, je že 1. 1899. dal deputaciji vsega avstrijskega učiteljstva zagotovilo, da bo skrbel za uredbo njegovih plač. Ko je Šla ob zadnji regulaciji plač nižjeavstrijskega učiteljstva deputacija prosit ministra, da naj pospeši sankcijoniranje zakona, je rekel visoki mož, da je bila njegova največja želja, da se vendar že ustvari zakon, ki bi nižjeavstrijskemu, posebno še dunajskemu učiteljstvu nudil primernih dohodkov, ki bi mu omogočili, da bi ne bilo učiteljstvo primorano, iskati si klavrno plačanih postranskih zaslužkov ter s tem odtegovati svojo moč šoli. Gospod pl. Hartel ve dobro, da je take izboljšane usode vredno vse učiteljstvo. Zakaj pa ne prestopi od besed do dejanj ? Ali morda ne ve, kaj pomeni za moža dana beseda? Zakaj pa ne pokaže potrebne energije, da bi to »najgorečnejšo željo« izvedli v vseh avstrijskih kronovinah? Ali morda misli, da pridejo prosit za učiteljstvo kardinali, škofje, prelati in klerikalni princi ? Ali mu ne govori dovolj jasno glad, bolezen sila in potreba, ki mori učiteljstvo in njega familije? Ali je trebaresrevolucijovarnihznakov, da pride do vladnih ušes obupni klic?! Ne dražite nas z besedami, ne tolažite nas z njimi, saj nismo otroci! Pokažite nam dejanja — dajte nam kruha! Vse napredne elemente v državi mora zediniti stremljenje po izboljŠanju učiteljskih plačl Tisti poslanci, ki so res zastopniki Ijudstva, morajo skrbeti za povzdigo kulture s tem, da pribore — najsi s silo in s skrajnimi sredstvil — učiteljstvu dostojno regulacijo plač! To jim mora biti sedaj sveto, najsvetejše delol V drž. zboru invdeželnih zborih moraj o nemudoma započeti velikoakcijo da se brez zadržka izvede uredba učiteljskih plač. To akcijo je treba začeti znujnimi prePovsod naj doni klic: Dajte učiteljstvu kruhane da vlada nič, naj ne dobi sama niti vinarja! Dočas, ko je konec učiteljskega potrpljenja,dvigajo v njem uporni elementi, ki nečejo delatiplačilo stradatil Ako pride kdo in veli, da nezvišanja davkov, ga primite za vrat in vrzite na cestdovoljuje zviSanje davkov, da ni treba cerkvi načenjajonov, jih mora tudi dovoliti, da ne pocepteljstvo od napora in gladul Kdor privoščimilijone, a odreka ljudstvu pravice do dobrega šolučiteljstva, ta ni zastopnik ljudstva, ta je hcerkve, tega največjega kapitalista! Učiteljstvo je prosilo že dovolj dolgo, prosilo taje bilo to zanj že poniževalno. Roke, ki so prosile,skajo v pest! Delo, ki samo pije in ubija moči, prihznosno, ,'gabno. Kletev trga oblake, z zaničevanjem oči na izkoriščevalce, na samopašneže, na brezsrčnkrate, ki nakladajo domovini sramoto nehvaležnice, oPrsa učiteljstva se dvigajo v viharju zatirancev, tdelavcev, ki jih hoče ponižati brezdušno tiranstyo dostrojevl A mi hočemo življenja, hočemo kruPri vseh uradnih skupščinah — bodisi okrajnih želnih — morajo odslej vedno in na prvem mestu zvati pravi zastopniki učiteljstva od vlade tovilo, da nemudoma uravna plače učiteljoziroma da nakloni deželam toliko, da bodo te lahko iregulacijo učiteljskih plač. Dokler ne dobe zastopniteljstva takega zagotovila, bodi vsako nadaljno vanje in zborovanje onemogočeno! RazidiPojdite na sveži zrak, da vas prezgodaj ne ugonobi vi sužnji trdega gospodarja, vi siromaki, teptanci, izgubRazidite se! Dvigajte ljudstvo, iščite v njem takbodo priznali vaše delo in ga plačalil Dvignite vihbodo omahovale visoke glave, da bodo čutili moč zvanega, izkoriščanega trpinal Nobene prošnje večl Z zaki pomenja kri, pojdit' ~>o deželah. Za vami pojde Ijuki si želi solnca omike in svobode mišljenjal Samonam pride dan, ki bo našl Ako vam navedd v strah in v znak svoje močita paragraf, jim recite, da je že od 14. maja 1869. 1. več kot trideset let, ko se ni nihče spomnil, uresničil določila § 55. Ako sami prezirajo zakodoločila, ne morejo in ne smejo zabteratdrugih, da bi jim bili slepo pokorni. Zakon je za vse enako veljaven, ali ga pa ni kogar. Zakon ne sme poznati izjeml